BARŽUNASTA ŽENA Slavko Mihalić BARŽUNASTA ŽENA BARŽUNASTA ŽENA Svoj prašek bom popila, reče polnoč. Na dušek vso to Rimsko cesto. Pravi barzunasta žena med dvema brestoma. Svetloba je padla z mene kot gnida. Pove pesnik in skoči z balkona. Pesem se čuje iz trave, kot bi šle mravlje. Razlaga pošast sredi livade in brez domačije. krog nje nevidni in tisti le napol rojeni. Kdo bi mogel, reče, prenašati goščo noči? Vso noč jo iz kristalnih vinskih čaš pijem. Tako je velika, tako obsežna, tako ji meso mezi med zaljubljenimi prsti. Mesec sikne. Na vejah pesniki in ptice. Čakajo, da gre z nasmeškom mimo barzunasta žena. OLJKE Ponoči si oljke sezujejo svoje korenine, kot prekrižaš ti nogo čez nogo pred plesom, pa pohitijo prek omotičnih ravnin na jugu, te naše matere, sestre, žene, ljubice, širna ženska množica, ki ji v temini, pod zvezdnim nebom in zrcali meseca, spet pade na pamet zgubljena misel. In res, oljke podnevi niso več na istem mestu. In kdor trmasto vztraja in hoče videti to, česar ni, kot norec, ki odgrne zastor pred nestvarnim svetom, bo naletel na posmehljivo rezanje. Druge oljke so 547 Slavko Mihalić 548 v polju, druge žene med nami. Kam so vse tiste odšle, ki smo jih nekdaj videvali, jih ljubkovali, in si v naglici zapomnili samo, kako so si podobne? Vprašanje se kot običajno zastavlja na obe strani: niti mi nismo isti. Čez dan smo se, v moških sanjah, zagnali v neprehodne goščave. V BELEM SNU V tebi budim prestradano čistost, in beseda, ki jo vdihujem vate, ti bo trden steber, nad katerim raste nebo. Kako me ti kličeš, me budiš iz medlosti? V tebi, v belem snu, vidim obraze prebivalcev, tu nastajajo pokrajine, tu se morje sprevrača in plove hudičeva jadrnica, zakleta morda, morda pa vedro znamenje, ki premaguje usodo. S tabo, belina papirja, sem uzakonil svoj obstanek. S tabo sem se spuščal v žrela zveri in apnenih jam, vzletal celo, da bi se videl zgaženega v blatu, in zvabil k zdravilnemu soncu nebo v svoji ustni votlini. Tu si, bleščeča skušnjava z velikimi, razprtimi pljuči, s katerimi domišljija zakrili iz obojnih žejnih ust. Beseda, ki se vate potopi in ti izvleče rešitev. Sestavlja stvari. Zbrano čuječnost vesolja, v katerem delec zažari, ko se v celoto spreminja. BESEDE MED NAMI Besede so med nami strupeni sršeni, ki nam prebadajo dušo. Kakor hitro poleti s tujih ust glas, se naša podzavest, ne da bi vedeli stisne v krču, v grozi, telo pa v obrambo pred istim napadalcem že izgovarja svojo hudo besedo. Govorimo, vse bolj smo ranljivi. Kaj bi še lahko slišali drug od drugega, ob tem, ko v paniki 549 BARŽUNASTA ŽENA glodamo eno in isto plehko pogačo. Kmalu postanemo smrtni. Skromno zdravilo so nam besede ljubezni. Pa kdo jih zna res izgovarjati? Najlepše med njimi molčijo, nežno ovijejo kosti, meso, dajejo zavesti priložnost za vero, ustavljajo čas. Redkejše so od zlata, in brez uspeha jih iščemo, rijemo v vzvišene hribe. Ne, one pridejo same, ko začutijo, da bodo našle prostora v naši duši, ko se spuščajo vanjo iz neizmerne daljave. IZVEN DOSEGA Nekdo se spet uči govoriti, pa ne zna, nekdo se počuti zgubljenega in vztrajno išče razloge, pa mu prihajajo naproti sleparji z vlakov s škatlico vžigalic in on beži pred njihovim smehom, nekdo je tako vztrajno na svojem malem mestu, da se spremeni v kamen. Noč je, pa le za kratek čas, jutri nas bo spet tlačilo sonce. Tako je tudi z duhom letnih časov, nič zanesljivega. Hitre menjave, da zaboli tistega, ki se jim čudi. Tistega, ki žaluje za predrtimi listi jablan. In ki je ves nemiren, ko zasluti, da bi lahko še enkrat ozeleneli. Pa kdo bi preklical vse te menjave v sebi, kdo le zatisnil oči in rekel na glas: nekdo je vse to predvidel in mi smo godala, ki poslušno drgnejo po strunah, ne želim več slišati ne vedeti, ker me tu ni, vse je že popisano v neki sveti knjigi ali v vremenski napovedi, nenadoma mu zmanjka tal pod nogami in zleti v praznino. Bo zmogel? Spominjamo se ga, nič pa ne vemo, kako bo z njegovo dogodivščino. Popolnoma zunaj dosega našega razuma je, prestopil je prepovedani prag in zdaj je izločen iz resničnosti, v samici, ki si ga porogljivo ogleduje, ali pa za mizo z nesmrtniki, ki mu nazdravljajo. Nekdo se skuša vrniti, pa ni več poti. Nekdo se vendar posmehne in tako izbriše zakleto stanje. Hip postane večnost, ta pa zapira svoje lepe, utrujene oči. Slavko Mihalič 550 ČUDOVITI KRAJ V svoji votlini skrit je v globini noči raztegoval ure, minute. Kar se mu je strlo, je zmetal okrog sebe in gledal smrti v oči, nje pa ni bilo videti. Le počasi se je polaščala prostora, v katerem je izginjala oblika. Vse globlje je lezel v jamo, v čudoviti kraj, tako primeren naravi, ki mu je za telo, in ves čas je grebel v svoje zarotniške misli in drugo za drugo kadil zlatorumene cigarete. Končno je zbral pogum in spil močno kavo. Čeprav je vedel, da ne bo mogel spati. Se vedno je poskušal. Če rečemo skrivališče, si vsak to predstavlja po svoje. Tako je tudi prav; njemu je to postelja. Lahko pa bi bil strohneli del debla, v katerega se zatekajo nočne prikazni, ki njih imen ne bo nikoli v nobeni zoologiji. Čez dan, ko je šel skozi razdraženo mesto. je postajal vse bolj nadležen. Kot božjepotnik je samega sebe prosil za požirek vina, in si ga vsakokrat tudi odrekel. Bolele so ga noge, gledal je mimo stvari. Bilo mu je jasno, da ga zapušča razum. Takrat se olajšan vrne v svojo duplino, pred obličje smrti, saj ve, da ima ta čudoviti kraj tudi svojo ceno. NA POKOPALIŠČU Če stopiš kdaj na pokopališče, še najbolje, če je vaško, na hribu, kjer se oblaki spotikajo ob krošnje, kot da si bil na vseh pokopališčih, tudi na grobnicah kraljev, kjer se ob rožljanju oklepov in škrtanju marmorja ne da ničesar videti. Na vsakem od teh ležiš ti, tem bolj, čim živahneje stopaš. Pobožno prenašaš svojo krsto, ne veš prav: za komaj rojeno dete, še slinasto, krmežljavo, ali za mogočnega starca, z nabuhlim zrakom v kosteh. Morda pa si v tej krsti 551 BARŽUNASTA ŽENA pod tvojo roko - te res ne vznemirja, kdo si ta hip: ti sam ali tvoj spomin, nekdo, ki bo podedoval tvoje telo, in tudi srajce, nogavice in tisto večno pozibavanje, ki zagotavlja vrsti preživetje? - morda pa je, recimo, tu notri telo kake ženske, tiste, s katero si se razšel sredi polja, in tiste, ki si je nisi nikdar privoščil, čeprav je bila vedno kje blizu^ in si si jo želel. Zamolkli koraki med grobovi. Edina somerna ura v vesolju. In kdor ob tem premore še moč in pogleda v nebo, bo opazil svetlobo, ki se širi kot razlito mleko. Spoznal bo, da je vse samo tenko zrcalo in malo drobnega prahu na njem. ČAS PREPOZNAVANJA VONJEV Kaj pa je otroštvo drugega kot golo prepoznavanje vonja? Razločno čutiš, kdaj se bliža dež, in kdaj se vedrina igra z oblaki. Kdaj je tema polna umiranja in kdaj je razsežnost svetlobe. Kdaj je zemlja trša od kremena in kdaj so stvari nebogljeni mehurji. Slepi smo pač in vidimo samo to, kar se je že zgodilo. Gluhi smo pač in zvoki nam stržejo kožo z obraza. Tip nas pač zlahka spelje drugam in nas vodi drugim pod nož. V otroštvu pa smo po vonju lahko zanesljivo dognali, kaj vse nam je sojeno. Če se na dvorišču prestopa konj, ali ležijo na obrežju mrtve ribe. Se bo mogel dan do kraja razpreti ali se bo sonce dušilo v somraku. Zadah po travi: kosci so blizu. Duh po jeklu: vlak prihaja. In kako gre prah pred vojsko, za njo pa diši po pepelu in smrti. Slavko Mihalić 552 SPOMIN NA DEŽ Od vseh dežjev, kar jih je pljusknilo iz gostih nebeških izvirov, hranim v spominu samo enega. In ko poslušam druge, čeprav me namaka na spolzkih ulicah, tule ali na kakem mračnem severu, kjer mi duša v hipu uide izpod srajce, kot tudi na jugu, kjer so deževja strastna in te cmokaje objedajo, na zahodu, kjer si natakajo iz globokih posod in vse bolj podivjano tleskajo, na vzhodu, kjer klopotanje deževja stiska obroč okrog tebe, v vseh tistih ozkih režah med stranmi neba, v prepovedanih krajih, kjer ti strele nepričakovano odrobijo glavo in kjer bi se lahko še kaj pripetilo, v rajskih vrtovih, kjer se deževne kaplje spreminjajo v onikse, in v peklu, kjer je dež smolnat in vroč, čujem samo ta edini dež, čudežno stišan, kakor da res ni ničesar razen dežja, tvojega vlažnega čela in velikega črnega dežnika neba. SPOMLADI Mimo so časi matematikov Saj človek še naprej potrt sedi na pragu. Žena mu prinese vina Namesto Boga sprašuje sebe samega. Svet je prevelik, da bi bil resničen. Samega sebe vidimo v zrcalu. Človek vstane s praga, spet je vse pozabil Pomlad je, žena, treba bo v polje. Kdor je v polju, stoji resnično v vesolju. Nenehno se sprašuje, s čim naj kaj izmeri. BARŽUNASTA ŽENA Človek leti v nebo in žena ga tiho spremlja. Belina jima trka ob senca. PESEM IŠČE PESNIKA Pišejo pesmi, pesem pa sama išče svojega pesnika. Ob navdihu si zaželi gostije besed, razprtih, občudujočih oči. Kolikokrat naleti na mlahavo roko, na pesnika, ki pravkar preklada staro železo, ali ima nagovor žabam. Kolikokrat zahrope, zakolne pod prsti pesmarja, ki je že od spočetka izmeril svet in zdaj ne zna dalje. Pesem pa ne umre. Pesnik si bo polomil vrat, se zabuhlih oči drl po krčmah ob misli, da je pomotoma kje sebe izgubil In medtem ko drsi on vse niže, je pesem obšla že druge vrtove, pokušala iz druge žejne posode. Si bo kaj našla? Živi kje pesnik za njen vroči nemir, ki se je še pravi čas odpovedal čarom življenja da bi sproščeno stopil do nje pod čarobni dežnik... PIJMO! Poglej si to krhko pletenko, v kateri vino počiva. Več je ognja v njej kot pri tvoji ljubici, 553 Slavko Mihalić 554 ki zdaj v omami zagori, zdaj je strupeno hladna kocka leda. Kar po sebi presodi, ti strahopetnik, če tvoja hlapčevska duša prenese vso to vedrino in koliko je sploh prostora zanjo v brenti tvoje žeje. Vino je ves čas pred tvojimi usti, ko se ljubiš in ko spiš. ko tratiš čas in pregovarjaš gluhe in kadar moliš k Njemu, ki je tako tesno povezal vino z odrešenjem. Zahteva v zameno morda kako žrtev? Samo vabi te, vino, da ga piješ, da preženeš vse, kar te teži in ga tako užiješ do dna, ne tlači ti v usta priseg, pač pa te nagovarja, da bodi svoj v kraljevski opravi ali v oglarskih capah, da za še take obljube ne daj niti enega dneva, da se ne vdajaš navadam, dobičku. varljivo naslikani prihodnosti, kjer čaka nate le nova ječa v jetnišnici. Ko se napiješ, so še drugi lepši, bolj plemeniti, manj mislijo na tvojo denarnico, in tvoji ljubici se najbolj popravi značaja ali te za zmerom spusti iz svojih krempljev. V vinu se torej nič ne skonča, v njem se samo bolj vedro začenja plemenita pot minevanja, ki nam največ nudi takrat, ko nas ob vse je pripravila trezna večnost. KRONIKA O MOLČEČNEŽIH Reče jim njihov knez: »Zdaj ostanete brez njega, ki vam smer odreja in vam, ker ste nedorasli, s težkim srcem ukaze deli. Tisti s kosmatimi ušesi prihajajo, na malih konjih, ti ne bodo niti za vaša imena vprašali, samo za biče bodo takoj prijeli, in strah bo šel pred njimi, višji od Svete gore.« V resnici ni bilo nikjer kake gore v tej deželi ribičev, vinogradnikov in poljedelcev. Pa knez je tako rekel in oni so to sprejeli. Še bi lahko sprevideli, kar je drugim nedosegljivo. In potem tako sklene: »Naj vam bo to moja poslednja in zadnja. Ko pride nekoč BARŽUNASTA ŽENA tak čas, vas bo kdo drug poklical. Odslej pa do kraja mojih dni bom tiho, saj ko je bilo treba, nisem našel prave besede.« »Pa tudi vsak, kdor ne ve za pravo besedo, naj bo tiho. In kogar bodo tepli, teptali, naj se ne oglasi. Tisti, prišpičenih in dlakavih ušes, ki prihajajo na malih konjih, da vam ugrabijo svobodo, pa čeprav ni jasno, čemu jim bo. Vsi, ki so ob pesmi orali med trtami in jih obrezovali in ki so šli od globin do globin za ribami, naj bodo tiho, še če bi se komu zazdelo, da bi se le rešil.« Stopil je s svojega kamna in se mednje pomešal. In že so drveli prek polj osvajalci, z režečimi obrazi, s kovanimi šlemi in prišpičenimi uhlji. Pa ker niso znali za pravo besedo, ni nihče niti mignil. V molku so preizkušali, koliko moči je v lastni slabosti. Vse bolj trdno so molčali. Niti ko so za sabo zapahnili vrata, niso drug z drugim spregovorili. Po kotičkih svoje vesti so stikali za pravo besedo, pa se ni nič oglasilo. Bile so to jalove brazde, v katere nihče več ne trosi semena. Že se je širil duh po močvirju. Minila so leta in ko je nov rod prevzel skrb glede kruha in vode, to ni bil več molk nemoči. Vnuki v resnici niso več vedeli, kaj bi drug drugemu rekli. Osvajalce so puščali na oblasti, da so jih drugega za drugim, bolj na pamet kot po vrsti, a ne da bi koga preskočili, vsak delovnik prebičali, ob praznikih pa za sramotni kamen vezali. In še jim ni padla nobena beseda na pamet. Osvajalci so pijani tulili po krčmah in da bi podjarmljene še bolj sramotili, so od zore od mraka prepevali, še preko noči, čeprav so bili vse bolj hripavi in pesmi vse bolj zoprne. Sčasoma so molčečnežem jeziki zakrneli, potem so jim tudi odpadli. Zdaj skrušeni čakajo, da še oslepijo. Saj se ve, ob nesreči kdaj še oči spregovorijo. Izbral in prevedel Marko Kravos 555