ANNALES 3/'93 izvirno znanstveno delo UDK/UDC 598.9(497.12 Sečovlje) STATUS IN OGROŽENOST GNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE (FALCO TINNUNCULUS) NA SEČOVELJSKIH SOLINAH Lovrenc LIPEJ mag., M orska Biološka postaja, Inštitut za Biologijo Univerze v Ljubljani, 66330 Piran, Fornače 65, SLO M D, Stazione di Biologia M arina, Istituto ai Biologia dell'Universita di Lubiana, Pirano, SLO IZVLEČEK Avtorobravnava status in vidike ogroženosti navadne postovke (Falco tinnunclus) na Sečoveljskih solinah. Postovka je pred sto leti gnezdila tako v obalnih mestih kot tudi v dolini Dragonje, danes pa gnezdi le na Sečoveljskih solinah in črnokalskem Kraškem robu. V obdobju 1983 do 1992 je na solinah gnezdilo od 5 do 12 parov. V zadnjih letih je očiten trend upadanja populacije. Najpomembnejša dejavnika ogroženosti', ki sta povzročila upad gnezditve po­ pulacije, sta mustelidna predacija in gospodarsko oživljanje opuščenih solin. Moteči dejavniki pa postajajo zaradi vse večje popularnosti solin razni obiskovalci, ki vznemirjajo ptice v obdobju gnezdenja. Zato je potrebno dopolniti in dosledno izvajati varstveni režim, zapisan v občinskem odloku o solinskem krajinskem parku. UVOD Navadna postovka (Falco tinnunculus) je manjši pred­ stavnik iz družine sokolov (Falconidae) in ena izmed treh v Sloveniji živečih vrst postovk. Nekateri ornitologi smatrajo navadno postovko za najbolj razširjeno vrsto ujede Palearktika in Afrike (CADE 1982). O navadni postovki v Sloveniji ni veliko napisanega, čeprav je v evropskem in svetovnem merilu ena najbolj raziskanih vrst ujed nasploh (CAVE 1968, PIECHOCKI 1979, BIRD & BOVVMAN 1987, VILLAGE 1987, 1989, 1990). Edini daljši zapis obravnava njeno gnezditveno problematiko na solinah (LIPEJ 1988). Sečoveljske soline ležijo ob ustju reke Dragonje v piranski občini. Že od nekdaj imajo sloves edinstvenega ornitološkega območja v Sloveniji (LIPEJ & ŠKORNIK 1988). Zanimive so bodisi kot prezimovališče ali gnez­ dišče velikega števila ptic. Poleg ornitološkega pomena pa so soline pomembne tudi iz botaničnega, favnis- tičnega, etnološkega, geografskega in naravovarstvenega vidika (KALIGARIČ & TRATNIK 1981). Zaradi vsega ome­ njenega so bile Sečoveljske soline decembra 1989 raz­ glašene kot krajinski park s petimi naravnimi rezervati (Uradne objave, Primorske novice,št. 5, Koper, 26. 1. 1990). S pričujočim sestavkom želi avtor seznaniti bralce s statusom in ogroženostjo navadne postovke v lokalnem in deloma v slovenskem merilu. Obenem pa je namen tega članka konkretno prispevati k naravovarstvenim prizadevanjem množice slovenskih ornitologov in fav- nistov, ki so že pred časom doumeli edinstvenost solin za slovenski prostor. STATUS V Sloveniji je navadna postovka (v nadaljnjem tekstu postovka) v gnezditvenem obdobju splošno razširjena ujeda (GEISTER 1989). Gnezdi predvsem na drevesih, redkeje pa na zidanih objektih in skalovju. Kot ostali sokoli tudi postovka ne gradi gnezda, pač pa si za vzrejo legla izbere zapuščena gnezda vran, veveric, sov ali drugih vrst ptic (VILLAGE 1990). V Slovenski Istri pa gnezdi le v skalnih razpokah in luknjah Kraškega roba in v opuščenih solinskih hišah Sečoveljskih solin (slika 1). Najstarejši podatki o gnezdenju postovke v Slovenski Istri izvirajo iz prejšnjega stoletja, ko je ornitofavno tega območja raziskoval Bernardo Schiavuzzi. Postovko na­ vaja kot redno gnezdilko beneškega obzidja nad Pira­ nom in obzidja piranske stolnice (SCHIAVUZZI 1883). V porečju Dragonje omenja gnezditev postovke (od ko­ der so mu prinesli dva mladiča iz gnezda) iz lokalitete, 29 ANNALES 3/'93 Lovrenc LIPEJ: STATUS IN OGROŽENOST CNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE , 29-36 Slika 1: Navadna postovka je ena izmed treh v Slo­ veniji živečih vrst postovk. (Foto: B. Marčeta) so v obdobju 1977-1978 redno gnezdili 2-3 pari pos­ tovk. Od leta 1983 do leta 1985 so člani Ornitološkega društva lxobrychus začeli sistematično iskati postovkina gnezda in v njih obročkati mladiče, Goran Palčič pa je zbral tudi nekaj podatkov o gnezditveni ekologiji te vrste. Od leta 1985 se z biologijo postovke na solinah ukvarja avtor tega prispevka. Preiskovano območje ob­ sega, za ornitofavno najbolj zanimivi, opuščeni del solin ob kanalih Curto, Giassi in Picchetto (slika 2). V obdobju od 1983 do 1992 je na solinah gnezdilo od 5 do 12 parov postovk. Največ parov je gnezdilo leta 1985 (tab. 1). Že v naslednjem letu se je število gnezdečih parov prepolovilo. V zadnjih dveh letih je na solinah gnezdilo le pet parov postovk. ki jo opisuje pod imenom "Belle grotte". Domnevam, da gre za Steno pri Dragonji, kjer je veliko primernih gnezdilnih niš, čeprav postovka tam danes ne gnezdi. GREGORI (1976) omenja, da je postovka gnezdila na zvoniku Sečoveljske cerkve leta 1976. Solinske hiše je tega leta pregledoval, vendar je v njih našel le gnezda velikega skovika (Otus scops) in čuka (Athene noctua), ne pa tudi postovke (GREGORI, ustno). Že leta 1977 pa naj bi po ustnih podatkih I. Geistra, J. Gregorija in D. Sereta, ki so v sedemdesetih letih raziskovali or­ nitofavno solin, postovka začela gnezditi tudi na solinah. ŠMUC (1980) navaja v svojem diplomskem delu, da Slika 2: Zemljevid obravnavanega območja. Opuščeni del Sečoveljskih solin. (Risba: B. Marčeta) 30 ANNALES 3/'93 Lovrenc LIPEJ: STATUS IN OGROŽENOST GNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE, 29-36 OGROŽENOST 1. Naravni vplivi a) Kunje plenjenje (mustelidna predacija) Kune so najpomembnejši plenilci gnezdilcev duplar­ jev v zmernem in borealnem pasu (SONERUD 1985). Tudi na solinah je kuna belica (Martes martes), posebej v zadnjih letih opazovanja, često plenila postovkina gne­ zda. Prvi zanesljiv podatek o kunjem plenjenju je bil zabeležen leta 1987, ko je bilo izplenjeno nepopolno leglo. V nekaterih letih je izplenila skoraj vsa gnezda. Legla z jajci je plenila le v nekaj primerih (slika 3), medtem ko je v zadnjih štirih letih zdesetkala produkcijo mla­ dičev. Kuna je vedno pobila vse mladiče v gnezdu, požrla pa le enega in le še enega obglavila. Vse ostale mladiče je pustila nedotaknjene (slika 4). Zvlekla jih je v grmičje ali zarasle kotičke v solinarski hiši. Pred kuno so bila varna le gnezda v hišah, ki so bile v obdobju mladičev v poplavljenih bazenih. Očitno so bila zaradi poplavljenosti bazena ta gnezda za kuno nedostopna, saj jih ni mogla izvohati. Gnezdenje na strukturah, ki so delo človeka, vedno predstavlja določeno tveganje za postovke, še posebej na solinah, kjer so gnezda le nekaj metrov od tal in zato lahko dostopna za plenilce in človeka. Kune so plenile na solinah tudi v obdobju, ko je bil lov na solinah dovoljen, torej pred sprejemom občin­ skega odloka o krajinskem parku. Zato mustelidna pre­ dacija, ki je še posebej izrazita v zadnjih nekaj letih, ni povezana ali razložljiva z odsotnostjo lovskega od­ strela na solinah. O mustelidni predaciji je v strokovni literaturi veliko napisanega. Tovrstne raziskave so bile narejene v Skan­ dinaviji na primeru koconogega čuka (Aegolius funereus) (KORPIMAKI 1987a, SONERUD 1985) in lesne sove (Strix aluco) (DELMEE & al.,1978; 1982). SONERUD (1985) je raziskoval plenjenje legel koconogega čuka v Skandinaviji. Njegovi rezultati so pokazali, da je plen­ jenje gnezdilnic naraščalo z njihovo starostjo. Poleg tega je ugotovil, da je kuna belica izplenila tista gnezda, ki so bila izplenjena že leto poprej. Zato avtor domneva, da si kuna belica vsako najdeno (in izplenjeno) gnezdo vtisne v spomin, da bi ga naslednje leto vnovič izplenila. Verjetno si tudi kuna belica s solin vtisne v spomin postovkina gnezda in jih v naslednjih letih izpleni. TOSO (1988) navaja zveri iz družine kun (Mustelidae) kot plenilce jajc navadnih postovk. Zanimivo je, da VIL­ LAGE (1990) v svoji monografiji o postovki ne omenja nobenega primera mustelidne predacije. Kot plenilce postovk in njihovih legel omenja le mačke, lisice, ujede in sove. leto vseh gnezd izplenjenih legel izplenjenih zaleg zapuščenih gnezd (*) 1983 8 0 0 1 1984 7 0 0 0 1985 12 0 0 0 1986 6 0 0 0 1987 5 1 2 0 1988 8 1 0 0 1989 8 1 0 0 1990 7 2 3 1 1991 5 3 1** 0 1992 5 0 0 0 * upoštevana samo gnezda, v katerih je kuna pobila samca ali samico ** mladiči izplenjeni v stadiju poletencev Tabela 1: Gnezditvena populacija navadne postovke (Falco tinnunculus) na Sečoveljskih solinah v obdobju 1983-1992: podatki o številu gnezdečih parov in mus­ telidni predaciji Prav tako tudi CAVE (1968) ne navaja kun (rod Martes) kot plenilk, pač pa omenja malo podlasico (Mustela nivalis) in hermelina (Mustela erminea) kot redka plenilca legel. Mnenja sem, da če govorimo o naravnem rav­ notežju in o njegovi ohranitvi, potem moramo sprejeti plenjenje kun kot povsem naraven pojav. Da bi za­ varovali gnezditveno populacijo postovk na solinah je bolj smiselno zaščititi gnezda postovk kot pa eliminirati plenilca. b) Kom peticija Drugi naravni način ogrožanja je naravna kompe- ticija. Najbolj znani kompetitorji postovke so ujede in sove njenega velikostnega razreda, ki s postovko živijo simpatrično. Med njimi naj omenim malo uharico (As/o otus), ki je vtem smislu tudi najbolj raziskana (ZIESEMER 1973, KORPIMAKI 1987b), ki pa na solinah ne gnezdi. Tako ostaja na tem območju edini resnejši kompetitor (predvsem v smislu gnezdenja) navadna kavka (Coleus monedula), katere število gnezdečih parov se v zadnjih letih povečuje. Podobno kot postovka si tudi kavka izbere primerno polico v zapuščenih solinskih hišah za gnezdenje, vendar začne kavka gnezditi prej in običajno zasede ugodnejše gnezdilne niše. Leta 1989 sta v isti hiši gnezdili obe vrsti; postovka na zunanji strani, kavka pa v bivšem postovkinem gnezdu na notranji strani. 31 ANNALES 3/'93 Lovrenc LIPEJ: STATUS IN OCROŽENOST CNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE , 29-36 Slika 3: Kuna belica (Martes foina) je izplenila leglo postovke in pobila samico. Mustelidna predacija je eden od najbolj perečih dejavnikov, ki ogrožajo so­ linsko populacijo navadne postovke. (Foto: L. Lipej) 2. Rekreacijski vplivi Ti vplivi so večinoma posredni in antropogenega iz­ vora. Soline so čedalje bolj popularne za razne obis­ kovalce. V gnezditvenem obdobju sijih izbere kot izletno točko veliko obiskovalcev; od kolesarjev, kopalcev, nu­ distov, sprehajalcev psov, piknikarjev do vsakovrstnih rekreativcev, ki na razne načine ogrožajo uspešnost gne­ zdenja. a) Lov Po pripovedovanju Marjana Jamška, živinorejca na levem bregu Dragonje, so med njimi žal tudi lovci, ki se ne ozirajo na prepoved lova v solinah. Po podatkih NEWTONA in sodelavcev (1981), ki so opravili analizo smrtnosti navadne postovke v Angliji, je zaradi lova poginilo 4 % vseh poginulih postovk. b) Piknikarjenje in taborjenje Za večino ujed je značilno, da so posebej občutljive za motnje (hrup, nemir) v bližini gnezda na začetku gnezditvene sezone. Tako je v bivši Sovjetski zvezi zaradi množičnega turizma ob rekah in jezerih močno upadlo število črnih škarnikov (Milvus migrans) (GENSBOL 1984). Zato ni odveč pomislek, da lahko tudi piknikar­ jenje in taborjenje na solinah zmanjšata uspešnost gnez­ denja. Piknikarjenje je v tem smislu nekoliko manj ško­ dljivo, ker gre samo za enodnevno motenje, medtem ko ima taborjenje (pod katerim razumem večdnevno zadrževanje na določenem mestu) v občutljivem ob­ dobju gnezdenja lahko še toliko hujše posledice. c) Naravoslovna fotografija Kdorkoli se ukvarja s proučevanjem ujed, mora pri svojem delu upoštevati določena pravila, da bi se tako izognil nepotrebnemu vznemirjanju ptic. Še posebej po­ membno pri tem je, da se ne približujemo gnezdom v obdobju valjenja ali neposredno pred tem. Prestrašena samica se zaradi tega oddalji od gnezda za krajši ali daljši čas, v katerem obstaja možnost, da se jajca ohladijo ali da gnezdo izplenijo plenilci ali kompetitorji. Prav tako je priporočljivo, da se tudi v obdobju mladičev mudimo ob gnezdu le čimkrajši čas, saj so mladiči popol­ noma odvisni od samice. Tudi za naravoslovno foto­ grafijo je potrebno dobro poznavanje gnezditvenih na­ vad postovke, visoko razvita etika in obvladanje raznih maskirnih tehnik. 3. Gospodarski vplivi a) Požiganje trstišč Sečoveljske soline so izrazito dvolično okolje. Sam solinski predel je ariden, medtem ko je levi breg Dra­ gonje, ki ga označuje obsežno trstišče in kraški izviri pretežno humiden. V manjšem obsegu so trstišča tudi na začetku solin pri Stojbah. Trstišča so zavetišča za veliko število ptic in malih sesalcev, zato predstavlja požiganje takih sestojev krčenje lovnega teritorija pos­ tovke in s tem posredno vpliva tudi na lovni uspeh. b) Gospodarsko oživljanje Leta 1986 se je začelo gospodarsko oživljanje opu­ ščenih solin in tedaj so ob kanalu Picchetto razširili solinske nasipe. S tem so postale opuščene soline ob največjem solinskem kanalu prevozne za motorna vozila (LIPEJ 1988). Zaradi gospodarskega oživljanja je bila v zadnjih letih glavnina gnezd postovk grupirana na enem delu solin (slika 5). Buldožiranje in širjenje nasipov je bistveno poškodovalo solinske hiše in gnezdišča v njih ter omo­ gočilo dostop na soline raznim motornim vozilom. Poleg tega se je ta dejavnost izvajala ravno v obdobju gnez­ denja. Zaradi hrupa in nemira se je gnezditvena populacija postovk razcepila na dva dela. Do praznine je prišlo na mestih, kjer je bila usmerjena dejavnost strojnega ravnanja in širjenja nasipov. c) Ceste Glavni razlogi smrtnosti navadne postovke v Veliki Britaniji so lakota (29%), notranje krvavitve (hemoral- gije)(13%), cestne nezgode (12%), bolezni (11%), dru­ 32 ANNALES 3/'93 Lovrenc LIPEJ: STATUS IN OGROŽENOST GNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE , 29-36 gačne vrste poškodb (9%) in lov (4%). Ostalih vzrokov (20%) ni bilo moč določiti (NEWTON & al. 1981 ). Dokaj visok odstotek povoženih postovk pripisujejo lovu ob cestah in na njih. Do podobnih ugotovitev je prišel HERNANDEZ (1988) pri študiju smrtnosti na cesti pri navadnem čuku (Athene noctua) v Španiji. Solinske pos­ tovke često prežijo na plen na električnih drogovih ob cesti Sečovlje-Savudrija-Umag, kjer je zaradi čistine lažje pleniti male sesalce in plazilce. Čeprav ni nobenih podat­ kov na voljo o cestni smrtnosti solinskih postovk, skle­ pam, da verjetno prihaja do cestnih nezgod tudi ob tej cesti. d) Letališče Letališče le posredno ogroža postovko. Ob morebit­ nem širjenju letališča bi se s tem zmanjšala površina opuščenih solin, ki nudi gnezdišče in lovišče postovkam. NARAVOVARSTVENI KOMENTAR Pred sto leti je postovka gnezdila na beneškem ob­ zidju in obzidju piranske cerkve, v koprski stolnici in dolini Dragonje (SCHIAVUZZI 1883). Danes gnezdi le še na Sečoveljskih solinah in Kraškem robu. Verjetno so soline edino razpoložljivo gnezdišče postovk v dolini Dragonje in sploh v piranski občini. V stoletnem obdobju so ljudje izkrčili in pozidali večje površine, na katerih bi lahko postovka lovila. Tako je postala razdalja od potencialnih gnezdilnih niš v piranskih obzidjih in cer­ kvah do lovilnega teritorija prevelika in postovke so si raje izbrale razpoložljive gnezdilne niše v manjših krajih, kot npr. v sečoveljski cerkvi (GREGOR11976) in kasneje na Sečoveljskih solinah. Te gnezdilne niše so bile bi­ stveno bližje razpoložljivim lovnim habitatom, kar je še posebej pomembno v obdobju gnezdenja, ko je po­ treba po hrani največja. 4. Vplivi kontaminacije okolja Raziskav v Sloveniji še ni. Obstajajo le preliminarni podatki o vsebnosti Hg v peresih postovk iz solin (PLA­ NINC & LIPEJ, neobjavljeno), ki kažejo pozitivne vred­ nosti (od 0.88 do 1.04 ppm Hg). Tudi drugod po svetu so tovrstne raziskave analize živega srebra zelo redke (VILLAGE 1990), tako da imamo na voljo le malo primer­ jalnih podatkov. JUILLARD & al. (1978) navajajo vred­ nosti od 0.01 do 0.04 ppm Hg v sterilnih jajcih navadne postovke v kantonu Jura. Ti podatki, ki so bistveno nižji od naših, pa niso uporabni za primerjavo, saj vsebujejo peresa višje koncentracije Hg kot jajca ali tkiva (SOLONEN & LODENIUS 1990). Pri 13% mrtvih postovk, najdenih v Angliji, pri katerih so našli notranje krvavitve, domnevajo, da jih je lahko povzročila povišana koncentracija organoklorinskih pes­ ticidov DDE (stabilni metabolit bolj slovitega DDT) in HEOD (NEWTON & al. 1981). Popolno pomanjkanje podatkov o kontaminaciji okolja s pesticidi in o bio- akumulaciji le-teh v Slovenski Istri narekuje začetek to­ vrstnih raziskav tudi v našem prostoru. 5. Ostalo Med negativnimi vplivi je treba opozoriti še na odprtje solinarskega muzeja v obnovljeni solinarski hiši. Od tak­ rat namreč postovke ne gnezdijo več ob kanalu Giassi. V tabeli 2 sem ponazoril večino omenjenih načinov ogrožanja postovke in njenega gnezdenja. Uporabil sem svoje ugotovitve in podatke iz literature, ponekod pa sem podal svojo približno oceno (Tab. 2). Slika 4: Izplenjeno gnezdo z mladiči navadne pos­ tovke. Kuna belica je pomorila vse mladiče, le enega pa požrla. Žal so taki dogodki v zadnjih letih pogosti. (Foto: L. Lipej) 33 ANNALES 3/'93 Lovrenc LIPEJ: STATUS IN OCROŽENOST GNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE , 29-36 90 o oooo o o 85 A ° AO o 0 oo o o o o oo 86 o o o o o o 88 O ° ° o o o o o 89 o o O o o o o o Slika 5: Prostorska razporeditev gnezd navadne pos­ tovke na solinah v obdobju 1983-1992. NEWTON (1979) ugotavlja, da je v odsotnosti antro- pogenih vplivov pri večini ujed število gnezdečih parov omejeno z razpoložljivostjo hrane v okolju in od števila razpoložljivih gnezdilnih niš. Zaradi čedalje večjega propadanja solinarskih hiš se je število razpoložljivih gnezdilnih niš, primernih za gne­ zdenje navadne postovke, drastično zmanjšalo. Gospo­ darsko oživljanje opuščenih solin je ta proces pospešilo, po drugi strani pa omogočilo nenadzorovan promet po solinah. Ker je bila ta dejavnost prisotna ravno v obdobju gnezdenja postovk (april-junij), je to še dodatno vplivalo na gnezditveni uspeh postovke. Da postovka ne bi popolnoma izginila iz solin, je smiselno ohranjati (vzdrževati) čim večje število raz­ položljivih, za gnezdenje primernih niš. Obstajata dve možnosti: 1) da vzdržujemo ali oblikujemo primerne gnezdilne police v stenah solinskih hiš in jih ustrezno zavarujemo pred kuno belico, 2) da izdelamo umetne lesene valilnice, kijih names­ timo bodisi v solinskih hišah ali na kolih izven hiš z ustrezno zaščito pred kuno belico. Zaščita postovk je v tesni zvezi z globalno zaščito solin. Zato moramo za uspeh pri ohranjanju solinske populacije postovk in sploh solinske ornitofavne za­ gotoviti tudi primeren varstveni režim na solinah, ki je že sprejet v odloku o krajinskem parku, a v praksi na žalost ni udejanjen. BROWN (1976) ugotavlja, da je za uspešno varstvo ujed potrebno zadostiti petim osnovnim pogojem: - zavarovati pomembne predele iz nemotenega gnezditvenega območja, - zagotoviti pravno zaščito , - osveščati javnost , - odpraviti nepotrebne motnje v gnezditvenem ob­ dobju, - in efektivno kontrolirati onesnaževanje okolja. Vsekakor je ena od poglavitnih namembnosti solin tudi rekreativni vidik, vendar je treba le-tega uskladiti s 7. členom o zavarovanju solin, ki pravi, da je v času gnezdenja solinskih ptic na območju solinskih rezervatov 34 ANNALES 3/'93 Lovrenc LIPEJ: STATUS IN OGROŽENOST CNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE, 29-36 prepovedano približevati se ali obiskovati gnezdišča (Uradne objave, Primorske novice, št. 5, Koper, 26.1. 1990). Zato bi bilo smiselno uvesti naslednje ukrepe: 1) Prepovedan dostop na Fontanigge in bazene ob kanalu Picchetto, (kjer je tudi ornitološki rezervat) v času gnezdenja postovke (april-junij) in ostalih solinskih ptic. Dostop na soline bi morali preprečiti vsem motornim vozilom in motornim kolesom. Dopuščam možnost, da bi v smislu zadoščenja rek­ reativne namembnosti solin začrtali pot za kolesarje in pešce (tudi sprehajalce s psi) seveda v takem obsegu in smeri, ki bi minimalno ogrožala mir na solinah. Pri tem mislim predvsem na kolovozno cesto, ki vodi z glavne ceste Lucija - Umag ob današnji Dragonji do morja. Za dosledno uresničenje tega ukrepa bi morali zagotoviti čuvajsko službo vsaj v maju in juniju. 2) Opozorilne table, kažipoti in označbe. Opozorilne table bi opozarjale na npr. prepoved lova, nabiranja suhega cvetja (mrežica), kurjenja, prepoved gibanja na določenih mestih (kot so gnezdišča postovk in ornitološki rezervat ob bazenu Picchetto), prepoved ribolova, taborjenja, odlaganja odpadkov in drugo. S kažipoti pa bi obiskovalce solin napotili npr. proti et­ nološkemu muzeju, v botanični vrt, k bazenu s halofiti ali podobno. Z raznimi tablami z označbami bi obis­ kovalce opozorili na razne znamenitosti solin. Mogoče je v zvezi s tem primerljiva izkušnja Jesenkove poti v Ljubljani. 3) Osveščanje javnosti. O Sečoveljskih solinah je bilo v poljudni literaturi ogromno napisanega. Prav tako je bilo v ta del Slovenske Istre organizirano veliko ekskurzij, zato je slovenska jav­ nost že nekoliko seznanjena s to problematiko. Vsekakor je potrebno z osveščanjem nadaljevati. Se­ čoveljskih solin prav gotovo ne moremo primerjati s Triglavskim narodnim parkom, lahko pa jih postavimo ob bok nekaterim znamenitostim, ki imajo v slovenskem prostoru velik pomen, kot na primer Arboretum Volčji potok, Javorniški rovt ali Rakov Škocjan. Če bo v občinskem odloku zapisan varstveni režim tudi konkretno udejanjen, potem je smiselno upati, da se bo gnezditvena populacija navadne postovke na so­ linah ohranila tudi v prihodnje. < G N E Z D E N J E cn o Z —« I> X i r 1 S I 3 3> Z S z > ! “ N A Č IN I OGROŽANJA S 1 ! 2 o to z -H 1 LO V SKA D EJA V N O ST • NO m X T A B O R JE N JE ® • • • • • HN > o P IK N IK A R J E N J E • • • HN c to IZ L E T N IK I Z MOTOR. V O Z IL I • • • • • HN IZ L E T N IK I P E Š C I • N NARAVOSLOVNA FO TO G RAFIJA • • N O POŽIGANJE T R S T IŠ Č • • • PO X o o BULDOŽIRANJE IN Š IR JE N JE NASIPOV • • • • • NO X (O C E S T E ® • NO L E T A L I Š Č E • PO 5 i TEŽKE KOVINE® • • NO » 2 ORGAN 0KL0RIN SKI0 P E S T IC ID I • • • • • • • • NO ► P 0 L IK L0 R 1 R A N I8 B IF E N IL 1 • • • • • • • NO Z> MUSTELIDNA PR ED A C IJA • • • • • • • • NO < Z NARAVNI KO M PETITO RJI • • NO • = POTENCIALNA VERJETNOST OGROŽENOSTI • • = POVIŠANA VERJETNOST OGROŽENOSTI • • • = ŠKODLJIVE POSLEDICE N = n e m i r H = h r u p NO= neposredna ogrožen ost PO = posredna ogroženost o = ocena po podatkih iz lite ra tu re Tabela 2: Ocena ogroženosti gnezditvene populacije navadne postovke na Sečoveljskih solinah. ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem prof. Janezu Gregoriju, Daretu Šeretu in Iztoku Geistru za njihove podatke o postovki na solinah. Posebno zahvalo sem dolžan mag. Davorinu Tometu za kritične pripombe pri prebiranju rokopisa, Miranu Gjerkešu in Bojanu Marčeti pa za prijetne tre­ nutke, preživete na solinah in črnokalskem Kraškem robu pri opazovanju postovke. RIASSUNTO L'Autore tratta lo stato e i fattori di rischio per la popolazione dei gheppi (Falco tinnunculus) nelle saline di Sicciole. Cent'anni fa il gheppio nidificava sia nelle citta costiere che nella valle del Dragogna, mentre oggi nidifica soltanto nelle saline di Sicciole e sul costone cársico presso Cernical. Nel periodo tra il 1983 e ¡I 1992 nelle soline nidificavano dalle 5 alie 12 coppie. Negli ultimi anni è palese nella popolazione dei gheppi una tendenza decrescente. I fattori di rischio piú importanti, che hanno causato la decrescenza della popolazione nidificatrice, sono i predatori mustelidi e la ripresa delle attivita economiche nelle saline abbandonate. A causa della crescente 35 ANNALES 3/'93 Lovrenc LIPEJ: STATUS IN OGROŽENOST GNEZDITVENE POPULACIJE NAVADNE POSTOVKE , 29-36 popolaritá delle saline, un fattore cJt disturbo diventano anche i numerosi visitatori che disturbano gii uccelli nel periodo della nidificazione, Perció é necessario completare e metiere in atto con coerenza ¡I regime di tutela contenuto nella delibera comunale sull'istituzione del parco naturale delle saline. LITERATURA BIRD, D. & R. BOWMAN (EDS.) (1987). The Ancestral Kestrel, Raptor Res. Found. Inc. and MacDonald Raptor res. centre of McGill Univ., Ste. Anne de Bellevue, Quebec, pp. 1-178. BROWN, L. (1976). British birds of prey. Collins New naturalist series. Bloomsbury Books London, pp. 1-400. CADE, T.J. (1982). Falcons of the World. Alauda Edi- toriale. Milano, pp.1-188. CAVE, A.J. (1968). The breeding of Kestrel in the reclaimed area Oostelijk Flevoland. Neth.J.Zool.18:314- 405. DELMEE, E., P.DACHY & P. SIMON (1978). Quinzee annees d'observaciones sur la reproduction d'une po­ pulation forestiere de Chouettes Hullottes, Strix aluco. Gerfaut 68(4):590-650 . DELMEE, E., P.DACHY & P.SIMON (1982). Particulaires ecologiques des Chouettes Hulottes Strix aluco de la foret de Beloeie -en- Hinault. Gerfaut 72:287-306. GEISTER, I. (1989). Slovenski prispevek k evropskemu ornitološkemu atlasu. Društvo za opazovanje in pro­ učevanje ptic Slovenije, pp. 1-40. GENSBOL, B. (1984). Collins guide to the birds of prey of Britain and Europe, North Africa and the Middle East. Collins, Grafton Street, London, pp 1-384. GREGORI, J. (1976). Okvirni, ekološki in favn ¡stični pregled ptičev Sečoveljskih solin in bližnje okolice. Var­ stvo narave 9:65-80. HERNANDEZ, M. (1988). Road mortality of the Little owl (Athene noctua) in Spain. J. of Raptor Res. 22(3): 81-84. JUILLARD, M., J.-C. PRAZ, A. ETORNAUD & P. BEAUD (1978). Donnees sur la contamination des Rapaces de Suisse romande et de leurs oeufs par les biocides or- ganochlores, les PCB et les metaux lourds. Nos Oiseaux 34(5):189-206. KALIGARIČ, M. & M. TRATNIK (1981). Ohranimo Se­ čoveljske soline. Proteus 44:122-126. KORPIMAKI, E. (1987a). Selection for nest-hole shifts and tactics of breeding dispersal in Tengmalm's owl Aegolius funereus J. of Anim. Ecol.56:185-196. KORPIMAKI, E. (1987b). Dietary shifts, niche relation­ ships and reproductive output of coexisting Kestrels and Long-eared owls. Oecologia 74:227-285. LIPEJ, L. (1988). Postovka. Lovec 1988(5):138-139. LIPEJ, L. & I. ŠKORNIK (1988). Sečoveljske soline - tokrat drugače. Proteus 51 (9-10):359-363. NEWTON, I. (1979). Population ecology of raptors. T & A D Poyser, Calton. pp. 1-381. NEWTON, I., BELL, A.A. & I. WYLLIE (1981). Mortality of Sparrowhawks and Kestrels. British Birds 75:195 - 204. PIECHOCKI, R. (1979). Die Turmfalke. Die neue Bre- hme Bucherei. pp. 1-106. SCHIAVUZZI, B. (1883). Materiali per un'avifauna del territorio di Trieste fino a Monfalcone e dell'lstria. Boll.- Soc. Adr.Sci.Nat.Trieste, 8:3-78, Trst. SOLONEN, T. & M. LODENIUS (1990). Feathers of birds of prey as indicators of mercury contamination in southern Finland. Holarct. Ecology 13(3):229-327. SONERUD; G.A. (1985). Nest hole shifts in Tengmalm's owl Aegolius funereus as defence against nest predation involving long-term memory in the predator. J. of Anim. Ecol. 54:179-192. ŠMUC, A. (1980). Ptice Sečoveljskih in Ulcinjskih solin. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani. TOSO, S. (1988). II Gheppio. Oasis, 1988, IV:58-69, Musumeci Editore. VILLAGE, A. (1987). Population regulation in Kestrels. IN: BIRD, D. & R. BOWMAN (EDS.) 1987. The an­ cestral Kestrel, Raptor Res. Found. Inc. and MacDonald Raptor Res. Centre of McGill Univ., Ste. Anne de Bel­ levue, Quebec, 28-42. VILLAGE, A. (1989). Factors limiting European kestrel Falco tinnunculus numbers in different habitats. In: MEY- BURGHT; B.-U. & R.D.CHANCELLOR eds.(1989) Rap­ tors in the modern world, W W GBP, Berlin, London & Paris, 193-202. VILLAGE, A. (1990). The Kestrel. T & A D Poyser. Calton. pp. 1-352. ZIESEMER, F. (1973). Siedlungsdichte und Brutbiologie von Wald- Ohreule, Asio otus, und Turmfalk, Falco tinnunculus, nach Probeflachenuntersuchungen. Corax 4 - (2/3):79-92. 36