72
Književnost ogrskih Slovencev.
Književnost ogrskih Slovencev.
{Spisal Andrej Fekotija.
lovani imajo razna imena, razkosani so na mnoge države, ločeni so po veri, razdeljeni so pa tudi v knjigi. Skupnega književnega jezika niso nikdar imeli, marveč posamezna slovanska plemena so si osnovala — jedno preje, drugo pozneje — svojo posebno književnost; tu je bila boga-teja, tam siromašneja, različna pa ne samo v jeziku, ampak tudi v pismu. Da, še na podnarečja so se bili razcepili nekateri rodovi in pisali nekaj celo v raz-rečjih, z nekaterimi različnimi črkami! Najhuje je bilo v tem oziru do naj-noveje dobe pri Jugoslovanih, posebej Hrvatih in Slovencih; da, pri nas je po nekoliko še dandanes tako. Dočim imamo namreč vsaj v takoimenovani Notranji Avstriji sedaj isto pismo in isti književni jezik, ločeni so še od nas istorodni bratje naši — ne samo v tuji državi Italiji umirajoči beneški Slovenci, nego tudi v domači onostranski državni polovici le še životareči Slovenci ogrski. O beneških Slovencev književnosti se sicer ne moro govoriti, ker je prav za prav ni. Pač pa se nahaja nekaj piscev in knjižic v ogrskih Slovencih, katerim pravijo sosednji štajerski Slovenci tudi Prekmurci, ker so prek reke Mure. In o teh izpregovorimo nekoliko z ozirom na njih duševno, posebej književno delovanje.
Pripomba.
»V   duhovnem   omikanju   in   jeziku ogerskih Slovencev se je še malo, skoro
»Vkiip pobeite to drtinje.« Jan. VI.   12.
celo nič storilo«, pripomnil je že Peter Kozler v listu »Slovenija« leta 1849. »Duhovnike so zaradi nedostatka na-obraženih Slovencev volili sedaj iz Hrvatov, sedaj iz Slovakov, v najnoveji dobi celo iz Madjarjev, ki še niso znali čisto slovenski propovedati. Stoletja je moralo ljudstvo biti brez tiskanih knjig; duhovnik je bil primoran prevajati si evangelje iz latinskega ali hrvatskega, predno je stopil na propovedalnico; kako se je tu gledalo na čistoto jezika, vsakdo si lahko misli.«
A jako znamenit je jezik ogrskih Slovencev za slovensko jezikoslovstvo. To je izprevidel najprvi Miklosich, kateri se v vseh svojih delih zvesto ozira na to razrečje in rabi knjige prekmurskih piscev, kolikor jih je mogel dobiti. Spoznal je to tudi Raic, kateri imenuje to krajino zaradi obilice in gladkosti v izrekih, a posebno zaradi narodne izvirnosti »najklasičnejo slovensko zemljo«. Isti Raic nas je tudi najbolje seznanil s Prekmurci in njihovim govorom pa s prekmurskimi knjižniki in knjigami po svojih razpravah v »Letopisu Matice Slovenske« 1. 1868. in 1869. Nekoliko pisateljev   in   spisov   ogrskoslovenskih
v                                           v
navaja tudi M. Cop v P. J. Safafika »Geschichte der stidslavvischen Literatur« I. 1864., in po njem J. Marn v svojem »Jezičniku« XXII. 1884; nekaj dodatkov k temu pa je še priobčil Ant. Trstenjak v »Slovanu« 1. 1885. 4.—6. Razven teh je še tudi M. Valjavec v »Lp. M. Slov.« 1874. in 1877. razglasil neke predge v ogrski slovenščini pisane.
„DOM IN SVET5' 1892, štev. 4.                               '    173
Po teh virih o ogrskoslovenski književnosti so sestavljene te-le črtice.
Pisatelji in spisi.
Poseben pojav v književnosti ogrskih Slovencev je, da se tako delijo v knjigah, kakor so ločeni po veroizpo-vedanju:¦ katoličani, ali kakor se sami imenujejo »papinci«, imajo svoje »slovstvo«, in protestanti, ki se sami zovejo luterani, zopet svoje. Obe pi-smenstvi se razvijata drugo poleg drugega ter se še dandanašnji tiskajo knjige zlasti nabožne vsebine za katoličane, katerih je nekaj nad 50.000, in za protestante, katerih pa ni 17.000. Pravopis je v obojih ponajveč madjarski: cz === c, cs =5, sz = s, s == š, zs = ž, ny — nj, ss = š, gy = dj = dž, fz =*= s, 'z — ž, ou = o, ti, o. Najnoveji čas so začeli prekmurski pisci rabiti po nekoliko pač tudi naš slovenski pravopis, a samo v neuradnem delu; zakaj od ogrske vlade je zaukazan madjarski način tudi slovenskim kraljevčanom.
Književno delovanje, pisanje in tiskanje knjig se začenja v ogrskih Slovencih v početku XVIII. stoletja.1) Najstareji prekmurski knjižnik nam je znan po imenu Temi in Feronc2), iz Krajine v župniji Tišini, kateri je na svetlo dal neki »Katekizmus Gvoerszki, z vogr-szkoga ... v Halli 1715«. Za njim je Sever Mihao iz Vaneče v župniji Peča-rovcih, bržčas protestantovski duhovnik, ki je iz nemškega poslovenil: »Red zvelicsanfztva, poleg ednoga znamenii-vanya toga naipoglaviteisega recsenya jedro fzvetoga piszma, vu kterom se voere naiveksi artikulusi gruentani jeszo,
J) Anton Trstenjak je našel na Prekmurskem neki slovenski rokopis od 1. 1643. (»Slovan« 1885, 58).
2) Prekmurec (in Madjar) piše rodbinsko ime na prvem mestu, a krstno ime na drugem.
ravno i tak nistere kratke molitve i peszmi itd. Stampano v Halli Saxon-szkoj v leti 1747.«  12°. 96 str.
Na glasu je zatem Kiizmič Stevan, šurdanski farar t. j. protestant, župnik v Surdu v Simeški stolici. Ta je spisal knjižico: »Voere krsztsanszke kratki navuk csiszte rejcsi bože voe zebrani i nanyou vfzejm vernim vu vfzakom szkiisavanyi na podperanye, vu nevouli na pomaganye, vu szmrti na troust ino potom toga na vekivecsno zvelicsanye, pouleg nisteri szem szpodobni molitev ino peiszen, na zaj gori poczimprani, v Halli 1754.« 12°. 275 str. in 10 strani predgovora z : V. J. Poslovenil je tudi: »Nouvi Zakon ali Testamentom Go-szpodna našega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z Grcskoga na sztari szloven-szki jezik obrnyeni po Kiizmics Stevani Surdanszkom farari. V Halli Saxonszkoj 1771.« 8°. 854 str. Predgovor tej knjigi je spisal M. Torkoš Jožef, prednjejši farar šopronski. Str. 814 do 818 so: Niftere z - Sztaroga Zakona vo vzete Epiftole   (Na   Sz.   Noucs   ali   Koledni
I. Szvetek. Na czeplene Marie, ali Krifzt. poprietva den). Str. 818—854: Molitvi na vfzako Nedelo i Szvetek zrendelii-vanoga Evangyelioma (Na L, II., III. Koledni, Viizenfzki, Rifzalfki Szvetek. Na L, II. itd. po fz. Trojsztvi Nedelo itd.).
II.  natisek v Požoni 1818, III. v Kosegi
v
1. 1848. »Čudna prikazen v tem delu je«, pravi Raic, »da je mestoma spolnik posnet po grškem, Prekmurec ga no pozna v svojem govoru, in onda še madjarščina gotovo ni toliko delovala na slovenščino, da bi se na njo bil jemal ozir.«
Poleg Stevana je za ogrske Slovence jako znamenit zaradi koristnih knjig Kiizmič Miki oš, Sv. Benedeka pleban in vice-ešpereš, t. j. katoliški župnik in dekan, koncem minulega in  početkom
174 *                             Književnost ogrskih Slovencev.
sedanjega veka. Mikloš (Niklav) je spisal rojakom kakih osem knjižic, in sicer: »ABC za Szlovencze na Vogerszkem« ok. 1780. (in zopet izd. ok. 1821). »Szlovenszki silabikar z steroga sze decza šteti more navcsiti, z nikimi rejcsini-czami navkiipe pod prespan stampanva dani. V Soproni pri stampari Siefz Josef Janosi 1780.« 8". 13 listov. »Kniga pe-szmena i molitvena« ok. 1780. »Szveti Evangeliomi pouleg reda Rimszkoga na vsze Nedcle i Szvetesnve dni z obcsin-szkoga szvetoga Piszma na szlovenszki jezik obrnveni po V. P. Goszpoudi Kiiz-mics Miklosi, plebanusi i vice-esperesti. Z dopiiscsenvom Poglavarstva. 1780.« 8°. 160 str. (zopet 1804). »Kratka summa velikoga Katekizmusa z szpitavanyem i odgovarjanjem mladoszti na navuk vu czaszarszki i kraleszki drsanyoj. Sze najde v' Radgoni pri Weitzinger Alovsi« okoli 1780. 8°. 112 str. »Sztaroga i nouvoga testamentoma szvete historie kratka summa na sztari szlovenszki jezik obrnveni po V. P. Goszpoudi Kiizmics Miklosi, szvetoga Benedeka fare duhovniki ino okrogline Szlovenszke vice-osporossa. Z dopiiscsenvom kraleszke viszoke soule stamparie« ok. 1780. 8°. 135 str. »Kniga molitvena za bolnike« ok. 1780. »Kniga molitvena, v-steroj se nahajajo razlocsne ponižne molitvi, z-dvojim pridavekom, na haszek szloven-szkoga naroda na szvetloszt dana, 1813.« 8°. 320 str. (zopet izd. 1821 ?).1) Kiizmič Mikloš je prevel Evangelije poleg latinskega teksta, in z ozirom na K. Stevana je opomnil Raic: »Prvejšega pisatelja je prevajanje iz grščine zavodilo včasih na spolnik, ki ga jako redko nahajaš v K. M. blagovestji, ker latinščina močna v sklanji ga ne rabi, kakor ni grščina
*) Nekaj   Kiizmičevih   knjig  je   pozneje   po svoje popravljenih priobčeval Peter Dainko.
osobnega zaimena v spregi ne, ker ta je krepka.« !)
Na koncu XVIII. veka se je pojavil v Prekmurcih tudi posveten pisatelj, Sijarto Stevan, školnik v Pucincih, protestant, s knjižico : »Mrtvecsne pe-szmi, stere szo sztari piszm vkup pobrane, pobougsane ino na haszek szlo-venszkoga naroda zdaj oprvics na fzvet-lofzt dane po S. S. P. S. Stampane v Szomboteli. pri Sziesz Ant. vu L. 1796.« m. 8°. 175 str. — V isto dobo spada tudi neki Bakoš Mihal, o katerem pak nam do sedaj razven imena ni natančneje nič objavljenega,2) in pa knjižica : »Szlovenszki Abeczedar za deczo«, v Požoni ok. 1793. 8°. l!/a pole za prote-stantovske občine, od neznanega pisalca.
V XIX. veku so potem bile tiskane neke »Peszmene knige« ali »Gradual« ok. 1816—1820. 456 str., in v isti dobi neka čitanka na 30 str., v kateri se nahajajo mali sestavki iz prirodopisja, prirodoslovja in iz sv. pisma; obe knjigi sta od neznanih sestavljalcev, pa za slovenske protestante; prva je bila za božjo službo, ta pa za šolski pouk. A ono pesmarico je na to v drugo izdal Bari a Mihal, kovago-orske fare duhovni paster, pod naslovom : »Krszcsan-szke Nove Peszmene Knige szpravlene evangveliesanskim gmainam. V Soproni stampane sz' Kultsar Kataline pifzkmi v' 1823. leti.« 8°. X. in 503 str. In isto-tako za slovenske protestante so bili na svetlo dani: »Duhovni aldovi ali Molitvene knige, szpravlene po Cipot G y ii r j i, evangvelicsanszke Hodoske fare duhovniki. V Szombatheli, sz Perger Ferencza pifzkmi 1829. leta.«
Med novejimi knjižniki ogrskoslo-venskimi je vreden, da ga omenjamo:
*) Primeri, tudi Dr. Fr. Miklošič: Slovensko Berilo VIII. 44, 45.
?) Ant. Trstenjak: »Slovan« 1885, str. 87.
„DOM IN SVETi' 1892, štev. 4.
175
Košič Jožef, rojen v Belotincih 1788., mnogo let katoliški župnik na Gornjem Siniku, umrl 1867 — Slovenec Savel-Pavel. »On ni pisal samo za cerkveno slovstvo, nego največ za posvetno omiko svojih zemljakov«, piše Raič. Glavne knjige njegove so: »Kratki navuk vogr-szkoga jezika« za začetnike, v Gradci 1833. XX. in 185 str. »Zobriszani Szlo-ven med Murov in Rabov«; tu pripoveduje neke običaje teh Slovencev, pove nekaj malega iz zgodovine, kara nekatere razvade in napake ter uči, kako se je treba ljudem vesti v navadnem in društvenem življenju, kako bi morali gospodariti itd. »Zgodbo vogrszkoga kralesztva«, v Sombothcli 1848.; v teh je tvarina razdeljena po vojvodah in kraljih. Raz ven teh in drugih manjših spisov je priobčil Košič tudi nekoliko pobožnih n. pr. »Križni pout« in zapisal obilo cerkvenih govorov, ki se dosle hranijo v rokopisu. »Košič prebirajoči naše knjige in pozneje časnike ni več po vse čisto pisal prekmurskega narečja, posegši včasih v naš govorni zaklad, toda navadama nesrečno«, pristavlja Raič. Njegovo delovanje je Slovence jako vspodbujalo za čitanje.
Poleg njega slovi Terplan Sandor, protestantovski duhovnik v Pucincih, roj. 1816. v Ivanovcih v fari Sv. Bene-deka, umrl 1858. V dobri obliki je poslovenil Psalme, kateri so bili na svetlo dani vkupno s Kuzmiča Štev. Novim Zakonom pod naslovom: »Knige 'Zol-tarszke, szlovencsene po Terplan Sand., piiczonszkom farari. V Koszegi, 1848.« 8°. 120 str. Razven tega je napisal »Zgodbe szv. Piszma« in sestavil »Kr-szcsanszki ABC«, t. j. vodilo krščanskega nauka za otroke. O Trplanu pravi Raič: »Kakor pisatelj je bil marljiv pišoči prece lep slovenski jezik, kar se je toliko leže  godilo,   ker v njegovem
rodišči se govori prekmurščina v lepi, okusni in nežni podobi.«
Iz iste dobe je še znan K a r d o š Janoš, protestantovski duhovni pastir v Hodošu, kateri je izdal »Katekizmus« 1. 1837. za protestante in poslovenil: »1867. leta vogrszkoga orszacskoga szpraviscsa poszvecseno pravdeszkle-nye« 1868 ; tudi je baje rokopisno pre-vel pet knjig Mojsejevih; a njegov zlog imenuje Raič »okoren in lagoden«.
Poslednji čas »skoro jedini delavec za slovensko slovstvo v Ogrski skrbi Borovnjak Jožef, katoliški župnik v Cankovi od 1858. leta; rodil se je 1826. 1. v fari Sv. Benedeka, marljivo popravljal knjige za cerkveno porabo, žal cla še (1. 1868.) v madjarskem pravopisu, clasi so učilnice naučile prebirati našo pisavo« — povedal je Raič. Poslovenil je Borovnjak knjižico: »Duhovna hrana« ok. 1. 1860. »Katekizem« od 1864. 1. ima   precej   pravilen jezik.
Tedaj nekako je bil na svetlo dan tudi »Szlovenszki szilabikar« 48 str. za prvence; na poslednjih petih straneh so natisnjene v našem pravopisu »narodne slovice« in molitve.
Razven teh pisateljev in knjig omenja Raič še dveh, treh knjižnikov prekmurskih, kateri pa svojih spisov niso dali na svetlo. Ti so: Sabar Jakob, župnik v Gornji Lendavi in zatem v Črensovcih, umrl 1863., ki »slovi kot najglasoviteji govornik slovenski, ako-ravno rodom ogerski Hrvat«, ter je zapustil propovedi na pol leta lepo in snažno pisane, križni pot in vse drugo, kar cerkveni obred veleva opravljati v narodnem jeziku; te spise hrani farna knjižnica črensovska. — Zbil 11 Franjo, župnik v Dolincih, umrl ok. 1865., katerega »listi javljajo, da je bil mož umnik; da je imel priliko, nekoliko nagibanje in krepše zdravje,  mogel bi
176
Književnost ogkskih Slovencev.
bil postati najboljši prekmurski pisatelj ter posrednik med Prekmurci in nami«; rabil je že leta 1858. naš slovenski pravopis. — Zemlič Jožef, tedaj kapelan v Dolnji Lendavi, spisoval je obširne »Zgodbe sv. pisma«.
Opomniti še je, da se v župni cerkvi v Pertoči pri Sv. Jeleni nahaja: »Gradu al popisani po Smodiš Jožefi s Krajšič od toga po dobročiniteli Haužar Petri s Pertoče na potrebočo Jelenske fare kiipleni za osem raniški vu leti 1695. 1. martiuša. Skolniki se pa priporoča dobra skrb na ete Gradual.« — Ta rokopisna knjiga ima obliko misala (masne knjige) in je tudi tako - debela; vsebina njena so pesmi za razne praznike in za maše v slovenskem, pa tudi v hrvaškem narečju.
K temu še pristavljamo najnoveji pojav v književnosti ogrskih Slovencev: dvoje novine.
Prvi njihov časopis je bil: »Prij atel, znanoszt razserjiivajocse meszecsne novine. Buda-Pest 1875.—1879. 4°. Pod-govoren reditel Agustich Imre. Stam-pano v Buda - Pesti vu Franklin-Tiva-ristve nasztavi.« Agustič je uredoval v začetku svoj list v madjarskem pravopisu, pozneje pa v našem slovenskem, ker je izprevidel — in to mu je glavna zasluga — da se ogrski Slovenci morajo v pravopisu združiti z drugimi Slovenci.   Zato je  tudi  svojemu   listu
premenil naslov v »znanost razšerjiiva-joče slovenske novine«. Agustič je tudi polagoma zapuščal, kolikor je smel in mogel, svoje narečje, in je tedaj tudi pisni jezik svoj uravnaval po našem slovenskem, da mu torej tudi v tem oziru ni pisava prava »prekmurščina«. Zaradi tega —- pravi Ant. Trstenjak — moramo priznati, da mu je to delo bilo hvalevredno.
Agustič je umrl 17. julija 1879, in od tedaj so bili ogrski Slovenci brez časopisa, dokler jim ni madjarska državna ideja porodila drugih novin, katere so začele izhajati o novem letu 1885. v Murski Soboti pod naslovom: »Mura-szombat es videke« (Murska Sobota in njena okolica) fol. Na jedni strani je madjarski izvirnik, na drugi pa slovenski prevod. Urednik temu listu je Madjar Takacs R. Istvan, a izdavatelj Žid Griin-baum . . . No, s tem je pa vse povedano.
Toliko sem mogel nabrati v celoto o književnosti ogrskih Slovencev. Res, priznati nam je (z Valjavcem): Malo je tega in še to se večji del le s težo dobiva in celo dobiti ne more, ako bi hotel kdo kaj upotrebljati. Dobro dojti mora torej vsaka tudi manje ali malo imenitna in slabeja stvar iz te slovenske okrajine. A zato sem i zbral one drobtine.
Le mladost se vec ne glasi.
S^eto prejde, leto pride,
i? Solnce zajde, solnce vzide:
Cvetje vene, spet rodi se, Val odteka, privali se;
Misel zginja, druga vstaja, Up umira, se poraja;
Le mladosti srečni časi — Le mladost se več ne glasi.
A. Mribar
•Sfcr