IZ TEMNIH DNI.
i.
Pllt^N^^l^ e nikoli ni pel zlatokljuni kos tako lepo kakor tisto jutro. v^O^fcSftKA   ^a ie'^'no ze'eno veJ° se je bil vsedel   in se  je zagledal
W^(Jž0\^M v pomladni svet. Začudil se je krasoti božjega sveta, za-JII^eOM1^'   čudil se je pomladnemu planinskemu jutru — in v drobnem
|8pL«pLj|syf  srcu so se mu budile pesmi, polne radosti in tihega hre-
JmJ^m^-^SHn Penenia' In so Plava'e v sveto, božje jutro. Zamaknjen je ^§jgg|J||pSS»r sedel zlatokljuni kos na drobni jelčini veji in se je zatopil v svoje hrepeneče pesmi. — Pod njim je šumela pritajeno zelena Sava, krog njega pa je zelenel samotni gozdič in je lesketal v rosnih biserih. Tam gori so pa štrlele sive skale resnih PeČi. Tuintam je zdrsnil kamenček in se je drsal z drobnim peskom proti Savi . ..
Visoko tam gori vrhu Peči se je prikazal pastirček Ciril. Razkropile so se niegove rjave koze po pečinah, in trije glasni zvončki so zacingljali veselo. Stopil je pastirček Ciril na strmo mgl in se je podrsal po pesku navzdol. Hitro je Šlo, par debelih kamenov se je kotalilo z njim. Padli so, glasno bobneč, v šumečo Savo. A pastirček Ciril je zastavil paiico krepko v pesek in je obstal nad skalo. Splezal je na njo in je trgal tam na ozkih, strmih stezah dehteče planinske rože, ki so se smehljale kakor prijazne sestrice z golih skal. Velik šopek jih je natrgal, in srce se mu je razve-selilo. Previdno se je plazil nazaj in je pogledal tuintam mirno in ravno-dušno v globoki prepad pod sabo. Preskočil je strmo mel in se napotil proli gozdiču. Vsedel se je pod široko bukev. Položil je rože kraj sebe na trato in je pričel plesti šopek.
Čuj, kako lepo poje tam v jelšinem grmu zlatokljuni kos! Radostna je njegova pesem in krasna kakor pomlad na solnčnih planinah . . . Pa-stirček Ciril je prisluškoval in posnemal potihoma kosovo petje. Šumele so mimo njega urne čebele, in debeli čmrlji so brenčali. Pisani metulji so vzfrfotavali mimo in so sedali na čaše rosnih rož. Globoko tam doli pa je šumela pritajeno zelena Sava, in črni murni so se oglašali s^m s solnčnega obronka.
Povil je bil pastirček Ciril dva šopka. In takrat je utihnila pesem zla-tokljunega kosa. Mimo dečka je letel doli k Savi in je izginil dol med grmovjem. In pastirček Ciril je naslonil glavo ob roko in je gledal radostnih oči doli na polje, kjer je lesketalo tisoč rosnih biserov. Zažvižgal je veselo pesem, in v srcu mu je bilo radostno in srečno kakor potnlad na solnčnih planinah . ..
Glej, tam na potu, ki pelje skozi zeleno, bohotno polje, sta se pri-kazala deček in deklica. Zasvetila sta se bela slamnika, in k samotnemu pa-stirčku je priplaval radosten smeh.
nVidek in Ida", je pomislil pastirček Ciril. Zavriskal je veselo in za-mahnil z roko. In glej, postala sta Videk in Ida in sta se ozrla na njega! Stekla sta naprej in sta se ustavila kraj Save.
CS?   90   !«)
,,Ciril, oj, Ciril!" je zavpil kontrolorjev Videk, in za njim je zaklicala njegova sestrica Ida: ,,Ciril, oj, Ciril!"
Pastirček Ciril se je prikazal na skali nad Savo in je mahal s šop-koma v pozdrav.
,,Rože imaš, Ciril?" je zaklicala veselo mala Ida. ,,Daj jih, no — vrzi jih sčm."
Pastirček Ciril se je nasmejal in je skočil z drznim skokotn s skale preko Save. Ravno pred sestrico in bratca je priletel in se je smejal še vedno veselo. Prestrašila sta se bratec in sestrica, in nežna Ida si je za-krila iz strahu oči z roko.
»Ciril, ii si pogumen", je izpregovoril Videk, »strašno si pogumen, da se upaš skočiti čez Savo."
nKaj zato? To ni nič," je odgovarjal pastirčck Ciril. »Saj Sava ni tako široka in skala tudi ne tako visoka, da bi si zlomil noge . . . Glej, Idka, rož sem ti natrgal tam na skalah, vse najlepše. In tudi tebi sem jih natrgal, Videk, veš, da boš vesel."
In začudila sta se bratec in sestrica in sta gledala vsa radostna vsak svoj šopek. Pritisnila je lda rože k svojemu drobnemu nosku, in radost ji je zasvetila na obrazku.
BKako si dober, Ciril," je rekla. ,,Mamo poprosim, pa ti dajo dva krajcarja, da boš tudt ti vesel."
nNi treba. Rože rastcjo zastonj po skalovju, in skale jih ne prodajajo ... Vse so zastonj, Idka, vse zastonj."
Pastirček Ciril se je smejal veselo in je nadaljeval: ,,Vesta, jutri vama natrgam najlepših mežikeljnov. Visoko na skalah rastejo, pa jaz jih vama natrgam . . . Pasel bom jutri notri v Trstju, pa jih vama natrgam."
BOjej, mežikeljni," se je razveselil Videk. ,Tako so lepi . . . Pa jih tudi natrgaš?"
nRes," je odgovoril Ciril. ,,Le pridita jutri v Trstje, pa jih dobita."
In govorili so dalje in ugibali to in ono. Potem pa sta se ločila kon-trolorjeva in sta odhitela po poti proti vasi. Ciril je pa prebredel Savo in se je splazil po skali proti samotnemu gozdiču. Sedel je nazaj pod bukev in gledal za Vidkom in ldo.
»Dobrosrčna sta in prijazna, četudi gosposka," je pomislil. nDobro je meni, da me imata rada — mene, revnega pastirčka."
J Oledal je Ciril za njima, dokler nista izginila doli med vrtovi. Potcm r je pa legel in se je zagledal v bele gore. Roke je položil pod glavo in je :   mislil-------
G!ej, nočejo ga tovariši, ker jim hodi sam s poti. Tam na pašniku se zbirajo in govord prazne besede. Na polje hodijo in kradejo pridelke in delajo škodo. Hudobni so in ugibajo, kje bi koga potegnili za nos in bi mu naredili škodo. Smejejo se potem in se norčujejo . . . Bil je že večkrat med njimi, in nagovarjali so ga, naj stori to in ono. A branil se je, in zato so se mu posmehovali in so se norčevali. Šel je od njih in je sedel rajši sam v samoti in je poslušal  ptičje  žvrgolenje.  Lisico  je zasledoval v črni
k                                                   &   91   «D                                         6*
lopi in se je smejal njeni jezi. Pa je bil kratek Čas in vesclja zadosti. . . In prišla sta včasih gosposka Videk in Ida, in pogovorili so se o tem in onem in so bili prijatelji. In tudi gospod kontrolor in njegova gospa sta prišla včasih in sta ga podražila prijazno. Bilo je veselja zadosti na paši in doma, kjer se je veselil z Vidkom in Ido, ki sta stanovala v hiši njego-vega očeta. Da, bilo je veselje in radost; a tam pri pastirjih je bil dolg čas in radosti ni bilo zanj . . .
Mislil je Ciril to, ko je ležal pod široko bukvijo in je gledal na bele gore. Visoko tam gori nad njim so se oglašali jasni zvončki rjavih koz, ki so se pasle po pečinah. Po gozdiču so čvrljale drobne sinice, in gizdavi ščinkavci so prepevali in odgovarjali drugdrugemu. Tamdoli so pa šepetali lahni valčki zelene Save, in na solnčnem obronku so sedeli pred svojimi domki črni murni in so prepevali svojo enakomerno pesem. Bilo je krasno pomladno jutro, polno planinske radosti in solnčnega svita . . .
Radostno je bilo Cirilu v srcu, in radost je budila \f njegovi duši najiepše pesmi. Prepeval je kakor svoboden in brezskrben pliček na zeleni veji . . . Sam je v tej lepi pomladi, in nihče ga ne moti; srce polno veselja in sreče; četnu bi ne prepeval?
Tam na jelšini veji se je oglasil spet zlatokljuni kos s svojo hrepe-nečo, drobolečo pesmijo. Ciril je utihnil in je poslušal zavzet tisto petje, ki je naenkrat napolnilo senčnati gozdič kraj strmih Peči.           (Dalje prih.)