Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNISTVO :
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.500
Letna naročnina ................L	3.000
Letna inozemstvo................L	4.000
Poštno čekovni račun : štev. 24/12410
[
m
Leto XXII. - Štev. 36 (1116)
Gorica - četrtek, 10. septembra 1970 - Trst
Posamezna številka L 70
Ob velikih obletnicah NOVE GROBE KRŠITVE
Leto 1970 je za ves slovenski narod leto pomembnih zgodovinskih obletnic. Ker smo sinovi naroda, ki živi od Karavank do Jadranskega morja, od Soče do Krke, smo pač zavzeti za vsak premik, vsako razdobje, ki pusti vsemu narodu neizbrisen pečat. Obletnice, ki jih bomo kratko omenili, so nedvomno pustile tak zgodovinski pečat. Oglejmo si jih!
POŽIG NARODNEGA DOMA
Leto 1920 je za nas žalostno, oz. tragično zaradi dveh dogodkov. Pred petdesetimi leti smo tržaški Slovenci s požigom Narodnega doma prišli v eno naših najbolj žalostnih obdobij: plameneči Narodni dom je našemu človeku naznanil krvave čase. Bil je uvod v najhujši kolonializem, ki ga je pa slovenski narod junaško prenašal in ga končno tudi premagal.
KOROŠKI PLEBISCIT
Tedaj ko je tržaški Narodni dom gorel in napovedal primorskim Slovencem hude čase, so na drugi strani narodnega ozemlja, tam pod Karavankami, odtrgali ogromen kos domovine in ga izročili Germanu. S plebiscitom smo Koroško izgubili na pogled zakonito, v bistvu pa bili per-fidno izigrani! Parola »vse ali nič« pride namreč v poštev prej za večje kot manjše narode, prej za narode, ki so vajeni diplomatske igre kot za še ne dovolj izkušene narode. Dejstvo je torej, da obhajamo letos dve zelo žalostni obletnici: požig največje narodne imovine v Trstu, ki smo jo tudi za vedno izgubili, ter izgubo ozemlja, kjer nam je tekla zibelka in kjer smo kot ljudstvo in kot narod zaživeli in se začeli osveščati.
UPOR PROTI FAŠIZMU — BAZOVIŠKE ŽRTVE
Ni se še polegla žalost, ki sta jo slovenskemu narodu prizadejala ta dva dogodka, ko smo morali prestati novo gorje: na bazoviški planoti so nam padli štirje junaki in pordečili s svojo mlado krvjo kraško gmajno. 6. september 1930 je v naši zgodovini vklesan kot nov mejnik: mejnik začetka organiziranega odpora proti fašizmu. Daleč pred vsemi dejavniki države, v kateri je živel precejšen del našega naroda, so bazoviški junaki in ostali fantje, ki so jih obsodili na različne zaporne kazni, dvignili zastavo upora proti črnim tolpam in njih težnjam po rodomoru ljudstva, ki je od vedno živelo na tem delu sveta.
V	jutranjem svitu tistega 6. septembra so streli odjeknili v kraško tišino in za trenutek utišali krik po svobodi, krik po pravičnosti, krik po slovenstvu. Puške so pretrgale življenje štirih fantov, niso pa mogle v kali zadušiti zvestobe ljudi do svoje zemlje in slovenstva, ne poguma fantov, mož in žena, ki so prisegli na toplo kri bazoviških herojev in šli v boj proti diktatorjema, ki sta nam hotela vsem izkopati grobove. Streli na bazovski planoti so torej oznanili novo obdobje v našem življenju, zato je 6. september svetal ln zgodovinski mejnik v vsej svoji tragičnosti. 6. september je tudi dokazal svetu, da je slovenski narod zrel kot morda še nikdar, pogumen kot za časa tolminskih puntov in uporen kot za časa vdiranja turških konjenikov v naše kraje. Zavestna žrtev je namreč vselej znamenje živega, osveščenega in zrelega naroda!
POSEBNA SODIŠČA
Za Bazovico so se vrstili procesi Posebnih sodišč, ki so imela že vnaprej pripravljeno razsodbo. Na zatožno klop so prihajali Intelektualci z Goriškega in Tržaškega ter od drugod; prihajali so delavci, kmetje, prihajala mladina jasnih misli ln svetlih idealov, ki je zrla sodnikom pogumno in s posmehom v oči. Soočila se je z narodnim sovražnikom in bila pripravljena na vse, saj je vedela, da sta pravica in prihodnost na njeni strani.
KONEC VOJNE
Tako je zasijalo majsko sonce leta 1945, ki nas je sicer našlo izmučene, izkrvavele, sestradane, a zato z novim sijem v sebi, z nedopovedljivo radostjo v srcih, da je strašne vojne vendarle konec in da je strahovita zver vendarle za vselej premagana. Iz taborišč so začeli prihajati domov preživeli in so se prikazali materam na pragu hiše z majhno culico v rokah: komaj, komaj je mati prepoznala v živem okostnjaku svojega sina, žena svojega moža! Domov so začeli prihajati lačni fantje, ki jih je gozd skoro izničil. Im vendar ni bilo slovenskega srca, da ne bi z novim upanjem vztrepetalo v povojno obdobje. 25 let je že od tistega daljnega dne, ki pa nam je še vedno ostal v živem spominu, tudi če smo ga doživeli kot otroci.
Slovenski narod je bil postavljen v zadnji vojni na izredno močan prepih, kot morda noben drugi narod. Nič koliko sil je igralo nanj na kocko. Usoda je hotela, da se je sredobežje velikanov zopet zavrtelo ob našem ozemlju. To se je nujno odražalo tudi v skrbi in medvojnem prizadevanju slovenskega ljudstva, premajhnega po številu, da bi na njem to ne pustilo strahovitih posledic. Skoro ni družine na Slovenskem, pa naj bo to na Gorenjskem, Dolenjskem, štajerskem ali Primorskem, ki ne bi bila neposredno prizadeta od te strašne vojne. Skoro ni vasi, ki ne bi tako ali drugače občutila vojne pošasti, ki je šla skozi enkrat, dvakrat, morda tudi trikrat. Nešteto mater nosi še danes črne rute, ker žalujejo za možmi in otroki.
V	NOVE DNI
Vendar je zdaj vse to za nami, zrasli so novi rodovi z novimi problemi; hvaležni prednikom za junaška dejanja so zgrabili za delo zato, da pomorejo sebi in vsemu narodu v boljše dneve. Seme, ki so ga pognala trupla bazoviških fantov in neštetih pomorjenih in padlih v drugi svetovni vojni, pač ni moglo umreti v slovenski zemlji, saj niso vendar padli zase, padli so za slovenstvo, za boljše dneve nas vseh, za svetle ideale vsega človeškega rodu. Spomin na te ogromne žrtve naj nas druži, kjerkoli živimo, sinovi slovenske zemlje! Bodi nam to v opomin pri prizadevanju — posebno mlajšega rodu — za pravičnejše čase, da je ni večje dobrine na zemlji, kot so ideali pravičnosti, bratstva med narodi, resnične svobode In miru.
DR. DRAGO ŠTOKA
MEDNARODNEGA PRAVA IN MIRU
Sestanek nevezanih v Lnsaki
V	Lusaki, glavnem mestu Zambije, se je v ponedeljek začel sestanek nevezanih držav. Na sestanek so povabili kakih 70 držav, odzvalo pa se jih je nad 50. Nevezane države so povečini iz »tretjega sveta« in se v svoji politiki trudijo, da bi ostale izven velikih blokov, sovjetskega in amoriško-evropskega. Glavni pobudnik te politike je maršal Tito, ki mu je že pred 15 leti uspelo, da je okrog te ideje združil Indijo pokojnega Nehruja, Nasserja, ko je bil še »nevezan« in Sukama v Indoneziji, ko je ta hodila še svoja pota. Čeprav je medtem Nehru umrl, Sukamo izginil s političnega pozorišča in se je Nas-ser navezal na Sovjete, Titova politika nevezanosti ni zatonila. Pridružili so se ji drugi, danes zlasti abesinski cesar Haile Selasie in skoro vse afriške države. Tudi Indija Indire Gandi je ostala zvesta idealu navezanosti. Od prvotnih dveh desetin nevezanih je danes njih skupina narasla na 50 in več.
Sedanji sestanek v Lusaki, kamor je šel osebno tudi predsednik Tito, ima za namen tudi to, da bi se nevezani zmenili za skupen nastop na prihodnjem zasedanju OZN, ki se bo začelo prihodnji teden.
Prve dni tega tedna so po svetu ostro odjeknile novice o kar štirih primerih zračnega gusarstva, tj. nasilnega preobrata potniških civilnih letal v druge smeri. V vseh primerih je šlo za podvig teroristov Palestinske osvobodilne fronte, ekstremistične in nasilne organizacije palestinskih Arabcev, ki so napovedali totalno uničenje Izraelu. Ta fronta pa je že naletela na hude ovire in razumljivo neodobravanje številnih arabskih držav, zlasti Libanona, Sirije in Jordanije, ki nimajo interesa na svojem ozemlju tolerirati organiziranega terorja palestinskih ubežnikov in s tem še večjih žrtev za lastno varnost in ekonomsko blagostanje v korist neke namišljene panarabske solidarnosti.
V	praksi je šlo za letala ameriške družbe TWA ter švicarske »Swissair«, pred tem pa še za letala izraelske družbe »El Al«. A-rabski teroristi so s silo uspeli preusmeriti omenjena letala, zadnja na jordansko ozemlje, prejšnja pa v Anglijo. Slednji poskus so u-speli preprečiti že sami izraelski agentje, ki so nato odgovorne krivce predali angleškim organom. V primeru ameriškega oz. švicarskega letala pa je ves obseg še mnogo širši. Palestinski teroristi so vse potnike omenjenih letal praktično proglasili za talce lastnih enot ter poslali vrsto ultimatov britanski, ameriški, švicarski, zahodnonem-ški ter izraelski vladi z zahtevo po takojšnji izpustitvi določenega števila arabskih političnih jetnikov oz, teroristov, že znanih po podobnih »junaških« akcijah. Ko prinašamo te vrstice, je verjetno že znan izid tega skrajno napetega položaja, v katerem je predvsem direktno zapletenih okoli dvesto potnikov raznih držav. Znano je le, da so sicer Palestinci naknadno izpustili ženske in otroke tujih državljanov, ne pa izraelskih, medtem ko so vsi moški ne glede na državljanstvo morali ostati v letalih.
Seveda so vse prizadete vlade, v Londonu, Washingtonu, Bonnu, Bernu in Tel Avivu pod vzele nagle ukrepe za dosego izpustitve nedolžnih potnikov. Pri tem so jih nagibali predvsem globoki humanitarni razlogi, katerim so se morali nujno podrediti vsi ostali po-litično-vojaški, diplomatski ali prestižni motivi.
Vsekakor je jasno, da gre za skrajno neodgovorno in brezvestno organizirano akcijo, ki hoče s silo in krutostjo doseči zastavljene cilje. Pri tem so seveda palestinski Arabci bolj ali manj kriti s strani arabskih vlad, ki pa tudi danes niso več tako monolitne in enotne v zadevah medsebojne solidarnosti. Toda ali so samo te sile odgovorne za vse to?
KJE JE ŠE ODGOVORNOST?
Ne bomo se spuščali v že znano sovjetsko soodgovornost pri enostranskem podpiranju arabskih zahtev ter tako tudi palestinskih ekstremistov. Sovjeti že vedo, do kake meje lahko odkrijejo svoje karte, ne da bi pri tem zapravili ves svoj ugled in celo lastno varnost. Sovjetska diplomacija je v tem oziru gotovo zelo lisičja, kar so pokazale vse zadnje Gromikove poteze.
Pri tem imamo v mislih ne sa-
mo gotove ekstremistične vplive Iraka in morda Kitajske, temveč tudi vlogo tkzv. bloka »neuvrščenih«. Znano je, da so prav arabske države z Nasserjevim Egiptom na čelu in pod idejnim vodstvom Beograda začele in spustile v tek povezavo držav »tretjega sveta«. Čeprav na sedanji konferenci voditeljev teh držav v Lusaki ni več vseh nekdanjih idejnih začetnikov tega velikega množičnega bloka narodov — zlasti je vidna odsotnost Nasserja — še vedno v
bistvu ta blok zagovarja arabske težnje v zadevi spora na Bližnjem vzhodu. Nočemo s tem že »de fac-to« obtožiti vseh udeleženih držav kot potencialnih zaveznic in zato soodgovornosti tudi pri zadnjih hudih primerih nasilnega ekstremizma. Lahko pa zatrdimo, da so z vso svojo brezpogojno naklonjenostjo na eni strani v vsem dolgoletnem poteku vojnih akcij vsaj moralno soudeležene tudi pri terorističnih akcijah Palestinske osvobodilne fronte.
V katero šolo vpisati dijaka ?
Mislimo, da je zahteva:	Slovenskega
otroka v slovensko šolo! tako sama ob sebi umevna, da bi moralo biti odveč o tem govoriti. Zato bi rajši razmislili o nekem drugem prav tako važnem vprašanju, namreč v katero šolo vpisati dijaka, ki je dovršil enotno srednjo šolo. Zadeva ni tako preprosta. Zakon predpisuje, da pred 15. letom ne more biti noben mladi človek zaposlen. Seveda so izjeme, toda teh bo vedno manj. Na drugi strani se danes za zaposlitev zahteva zmeraj višja izobrazba. Pri mnogih delovnih mestih je treba predložiti spričevalo opravljene višje srednje šole. še bolj se bo to zahtevalo v prihodnosti.
Vse to narekuje staršem, da skušajo preskrbeti otrokom tudi višjo srednjo izobrazbo, potem ko dokončajo enotno srednjo šolo. Pri tem pa nastaja vprašanje, v katero šolo vpisati otroka. Glede tega je opaziti, da največkrat odloča moda, oziroma trenutno navdušenje za neko šolo. Tako so bili časi, ko so dijaki drli na učiteljišče. Potem so se vsuli na razne industrijske in trgovske višje srednje šole. Vse to brez pravih razlogov, oziroma kriterijev, kvečjemu mnenje, da bo po tisti šoli otrok najlažje dobil dobro plačano službo. Tako se je dogajalo ln se še dogaja, da otroci slabo izberejo šolo in da zato tudi slabo napredujejo v pouku. Nezadovoljni so s šolo in nezadovoljni bodo pozneje s svojim delom. Zato je važno, da višjo srednjo šolo prav izberemo ne z ozirom na poznejšo donosnost poklica, temveč z ozirom na zmožnosti in talente ter veselje dijaka. To so namreč pogoji za dober uspeh v šoli.
Najprej zmožnosti in talenti. Ni vsak za vse. So dijaki, ki so bolj nadarjeni za jezike, manj za matematiko in risanje. Pa jih starši silijo, naj gredo na tehnične šole. Poznam dijaka, ki je svojeglavo zapustil klasično gimnazijo in se prepisal na znanstveni licej. Imel je talente za jezike, ni pa imel daru za matematiko. Na šoli je odlično izdeloval v jezikih, z matematiko ni pa prišel nikamor in ne z risanjem. Na koncu je izgubil veselje do šole in vse skupaj obesil na klin. Imamo pa tudi obratne primere. Nekdo hoče na klasično gimnazijo, nima pa daru za latinščino in grščino in sploh za jezike ne. Muči sebe in profesorje eno leto, dve leti, dokler ne pade brez pomoči. Če bi izbral šolo, kjer ni grščine in kjer je manj latinščine, bi verjetno dobro izdeloval. Dogaja se tudi, da dijaka starši vpišejo na trgovsko akademijo ali na kako drugo strokovno šolo, češ tako boš najprej prišel do dobrega kruha. Dijak pa nima veselja za blagoznanstvo, se muči ob menicah, se dolgočasi ob risanju likov in motornih delov, ker ga bolj privlači umetnost ali literatura. Nezadovoljen je zato v šoli in nezadovoljen bo pozneje v življenju, če bo moral opravljati delo, za katero so ga določili v šoli. Tako se dogaja, da šole vzgajajo nezadovoljneže. Potrebno je zato presoditi, kakšne talente ima dijak in kakšne možnosti nudijo razne višje srednje šole.
UČITELJIŠČE
Ta zavod je bil svoj čas zelo upoštevan, danes je pa preziran. Vzrok za ta prezir je v dejstvu, da so le redki tisti učite-Ijiščniki, ki pozneje res dobijo službo kot učitelji. Pravijo, da je takih v Italiji le kakih 20 %. In vendar ni prav, da je učiteljišče tako slabo ocenjeno. Res je, da vsi maturanti učiteljišča ne bodo nikoli učitelji. Toda pomisliU je treba, da nudi danes učiteljišče številne druge možnosti. Predvsem se morejo dijaki tudi z učiteljsko maturo vpisati na univerzo in tam nadaljevati študije, če jih to veseli. Potem morejo taki maturanti napraviti kake dopolnilne tečaje in dobiti službo v raznih uradih, tudi v trgovini. Izkušnja priča, da so taki uradniki čez nekaj časa bolj vešči in sposobni kot tisti, ki so napravili kake trgovske šole. Kajti učiteljišče nudi širšo izobrazbo in zato človeka bolj usposobi za življenje. Učiteljišče je zato primemo za dijake, ki so manj nadarjeni za jezike, ki pa imajo veselje do glasbe, risanja In do otrok.
KLASIČNA GIMNAZIJA
Na tej šoli je poseben poudarek na učenju jezikov, italijanščine, slovenščine in obeh klasičnih jezikov, latinščine in grščine. Tudi po novih reformah je ostalo tako. Klasična gimnazija je formativna šola, ki naj pripravi dijake za univerzo. Primerna je torej za dijake, ki imajo veselje in dar za jezike, ki jih zanima literatura ir filozofija in hočejo pozneje na univerzo. Gorje, če na to šolo zaide dijak, ki nima ustreznih talentov in veselja. Tak bo životaril sebi in drugim v pokoro. Nazadnje ne bo iz njega nič. Premisliti je zato treba, kdo naj ostane na klasični gimnaziji, kajti zdi se, da je le preveč takih, ki silijo na to šolo in ki za to šolo niso.
TRGOVSKA ŠOLA
V	Trstu imamo trgovsko akademijo, v Gorici pa višjo triletno trgovsko šolo. To so strokovni zavodi, ki imajo svoj določen namen. Na teh šolah dijak že izbere svoj življenjski poklic. Danes je vpis na te šole velik, rekli bi prevelik, kajti mar-sikak dijak na teh šolah bi bolje izdeloval na učiteljišču ali na gimnaziji. Pravimo bolje, to se pravi z večjim veseljem, ker se ne čuti poklicanega za trgovca ali uradnika. Naj zato starši in dijaki premislijo, ali so za tak poklic.
INDUSTRIJSKE ŠOLE
Končno imamo še višje industrijske šole. V slovenskem jeziku takih še nimamo ne v Trstu ne v Gorici. Saj s tako šolo, ki bi jo morali odpreti v Trstu, tudi letos ne bo nič kljub tolikim obljubam. Zato morajo tudi slovenski dijaki na italijanske zavode, če izberejo kako višjo industrijsko šolo. Take šole so primerne za dijake, ki ljubijo tehniko, matematiko hi risanje.
Premislite torej starši in dijaki, katero višjo srednjo šolo boste izbrali, da se pozneje ne boste kesali.
(r+r)
Krstno ime v krščanski družbi
Ko v družini pričakujejo prihod novega člana, staro in mlado izbira ime dečku ali deklici, ki naj bi v kratkem pomnožil število družinskih članov. Nekateri po stari navadi izbirajo ime starega očeta ali botra, drugi se bolj ozirajo na svetnika, lia katerega dan bo otrok prišel na svet, tretji pa prisluhnejo modi in zagovarjajo kako čisto novo ime.
Pred leti je papeža Janeza XXIII. obiskal zet tedanjega ruskega ministrskega predsednika Hruščova, Adžubej s svojo ženo. Papež jo je vprašal, koliko otrok ima in kako jim je ime. Prosil jo je, da bi imenovala otroke vsakega po imenu, češ da dobijo imena otrok v ustih njihovih mater čisto poseben prizvok. In ko je gospa izrekala imena Nikita, Aleksej in Ivan, so papežu skoraj prišle solze v oči, s tako ljubeznijo jih je daleč od svojega doma izgovarjala.
Nedavno so na dvoru maroškega kralja Hasana I. pričakovali rojstvo princa ali princeske. Kralj je dejal: »če bo deklica, jo bomo imenovali Marija. Ime Marija je z zlatimi črkami napisano tako v Koranu kakor v Svetem pismu in je zato enako drago muslimanom kakor kristjanom. In kaj more biti lepšega kot to, da ob imenu kakega človeka vsem hitreje bije srce in postane v duši bolj toplo.«
V prvi Mojzesovi knjigi beremo, kako je Bog »privedel k Adamu živali polja in ptice neba, da bi videl, kako jih bo imenoval« (2, 19). Adam je dajal imena že odraslim živalim. Pri krstu pa iščemo ime za otroka, ki naj bi šele dosegel človeško in božjo zrelost. Pri tem nimamo nobene osnove, samo željam moremo pustiti prost polet.
Ime naj bi povedalo to, kar kdo je že, ali naj bi nakazalo, kar naj kdo postane. Krstno ime je otroku program njegovega življenja. Prav zato bi morali v ime zapreti vse naše upe in nade.
To so resne stvari. Ne smemo se pri tem igračkati ali šaliti. Kakšnemu psičku ali mucku lahko damo prvo ime, ki nam pade v glavo, človeškemu otroku pa, ki pred njim stoji vsa resnost in usoda življenja, ne smemo dajati imena zato, ker je to »tako zanimiva igra«.
Prvi dve stoletji krščanstva so verniki dajali otrokom običajna latinska in grška imena. Toda v tretjem stoletju so začeli segati po svetopisemskih imenih, ki imajo globoko človeško in božansko vsebino. Ta navada je ostala do danes, ko mnogi iz lahkomiselnosti ali celo igrivosti hočejo »iznajti« nova imena. Tako je mamica dala sinčku ime Hijacint zato, ker je v nekem romanu brala, da se je glavni junak imenoval grof Hijacint Esterhazy, ni pa pri tem pomislila, da se je ta tako imenoval po velikem poljskem svetniku sv. Hijacintu (f 1257 v Krakovu).
Vsak član družine ima svoje ime. To ime je za vsakega program, ki ga mora v življenju izvršiti. Prav ta program bi moral vsem lebdeti pred očmi. Ime nalaga dolžnosti. In ta dolžnost naj bi stala vsakemu v njegovi duši.
Le veselimo se rojstva novega družinskega člana, bodimo iznajdljivi pri iskanju imena, ki mu ga bomo dali! Toda ime naj bo za vsakega program njegovega življenja in posnetek njegovih človeških in krščanskih dolžnosti.
Glasbena poslanica Arezza
(Po XVIII. tekmovanju pevskih zborov »Guido d’Arezzo«)
r.jačih tuji, zlasti še slovanski pevski zb-o-
UTRIP CERKVE
llllilllllllllllilllllllllllllllllillllllllllllllllllillllllllllllilllllllllilllllllllllllllllllllllllll
Porast katoličanov na Nizozemskem
Nizozemski katoliški socialni in inštitut je objavil, da se je od lata 1956 pomnožilo število katoličanov v državi za en milijon. Tako je od 13 milijonov prebivalcev Nizozemske zdaj 5.200.000 katoličanov. Isto poročilo omanja, da je pa redno obiskovanje nedeljske božje službe v zadnjih štirih letih padlo za 10 odstotkov. Leta 1969 je npr. obiskovalo le 51,5 odstotkov katoličanov vsako nedeljo službo božjo.
Katoliške šole v Venezueli v stiski
V južnoameriški državi Venezuela je v nevarnosti 700 katoliških šol, če jih ne bodo podprle državne oblasti. Težave so nastale, ker primanjkujejo denarna sredstva za vzdrževanje teh šol, ki jih obiskuje
250.000	otrok in ki v glavnem pripadajo revnim družinam.
Armada Bogu posvečenih žena in deklet
Na svetu je 1.200.000 redovnic. Samo v Italiji jih je 165.000.
Mariološki kongres v Zagrebu
Mednarodni mariološki kongres bo v dneh od 6. do 11. avgusta 1971 v Zagrebu. Tema tega znanstvenega kongresa bo: Če-ščenje Matere božje od 6. do 11. stoletja.
Od 12. do 15. avgusta 1971 bo pa 13. mednarodni ljudski marijanski kongres pri Mariji Bistriški, največji hrvaški božji poti. Kongres bo v govorih obravnaval teme: Marija - mati in služabnica vere; Ce hočemo biti kristjani, moramo biti Marijini; Marija in današnji svet.
Nov način duhovniške nošnje
Kakor drugod v Belgiji so tudi v škofiji Liege uzakonili navado, da smejo hoditi duhovniki oblečeni v primerno civilno obleko s kravato, v gumbnici suknjiča pa nosijo križec.
Prostovoljci za misijonske dežele
V Angliji je nastalo pred enim letom gibanje za pomoč misijonskim deželam. Zbira prostovoljce, ki naj nudijo nekaj let svojo pomoč v misijonih. Izbira je precej sitiroga, tako da odhajajo v misijone zares zreli in strokovno dovolj pripravljeni ljudje. Odpotovalo je že 34 prostovoljcev, konec maja bo šlo na pat še drugih 20 in konec novembra še 30 do 40 prostovoljcev.
Naj prispevajo verniki
Katoliška Cerkev je sklenila posrkbati
za nov način vzdrževanja svojih ustanov in duhovnikov. Doslej je zajemala srad-sitva za svoj obstoj iz svojih posestev, zemlje ali nepremičnin. V prihodnje namerava kriti svoje izdatke in stroške samo s prispevki svojih vernikov. Vsak vernik naj bi dal določen odstotek od svojih dohodkov za potrebe Cerkve in njene de-
Gospod Rolando Incontrera nam je poslal pismo, v katerem zahteva popravek k ■dopisu našega tržaškega sodelavca, ki je izšel v našem listu dne 11. junija 1970 pod naslovom »Neodgovorno postopanje predsednika sodišča«. Pismo je napisano v italijanščini, čeprav je -bil naš članek napisan v slovenščini in naš list prinaša le slovensko pisane članke. Zato bi mogli njegovo pismo tudi zavrniti, naj ga sam prestavi v slovenščino. Vendar smo iz vljudnosti sami pripravili prevod v upanju, da smo zadeli misel g. Incontrera.
Spoštovani g. odgovorni urednik
Katoliškega glasa!
Prepričan sem, da boste v listu, katerega vodite, objavili popravek k članku, ki je izšel dne 11. junija 1970 in v katerem je govora o volilnem postopku na sedežu št. 191, kjer sem bil jaz predsednik pri zadnjih pokrajinskih volitvah.
V	omenjenem članku ne samo, da so netočnosti, temveč tudi negativne sodbe o moji osebi (neodgovorno postopanje predsednika...).
Da je bilo moje postopanje polno odgovornosti, je mogoče sklepati iz zapisnika, katerega avtentični prepis prilagam, kakor mi ga je izstavila prefektura (in ki, upam, da ga boste objavili v celoti).
Zahtevam ta popravek ne samo v smislu tiskovnega zakona z dne 8.2.1948 št. 47, čl. 8, temveč predvsem, da rešim svoje dostojanstvo. Pri tem nikakor ne želim načenjati polemike o dvojezičnosti, ki je nisem nikoli načenjal in je ne mislim tudi vnaprej ne. Z odličnim spoštovanjem Rolando Incontrera
Izvleček iz zapisnika tržaške prefekture, volilni sedež št. 191, z dne 7. 9. 1970:
Med opravili, o katerih govorijo prejšnji paragrafi, so bili iznešeni prizivi in protesti, glede katerih je predsednik, potem ko je govoril s skrutinatorji, odločil kot sledi: »Med prepisovanjem anagraf-skih podatkov neke volivke, je predsednik opazil, da se je eden izmed skrutinatorjev, neki Boris Rutar, dolgo zadržal z neko volivko v nekem njemu neznanem jeziku; zato je vprašal za razlog. Skrutinator želi, da pride ta zahteva na zapisnik. Predsednik privoli.
Predsednik povabi skrutinatorja Borisa Rutarja, naj podpiše zapisnik. Toda ta tega noče in ne navede nobenega razloga.
Ko že dolgo vrsto let spremljam tradicionalno polifonsko tekmovanje »Guido d’Arezzo«, je pač naravno, da si lahko ustvarjam jasnejšo sliko prireditve, ki jo tako uspešno organizira društvo »Associa-zione Amici della Musiča« v Arezzu. Včasih bolj, drugič morda malo manj na višku — to so pač razumljive spirale, po katerih se odvija ta evropska, če ne že svetovno uveljavljena mednarodna glasbena prireditev.
Težko bi bilo tudi izvzeti celotno prireditev iz naravnega okvira. Srednjeveško mesto, polno umetnin in arheoloških ter zgodovinskih pomembnosti, že samo diha vso davnino ne samo glasbene, temveč univerzalne kulturne zakladnice. Ni je ulice ali trga v Arezzu, ki bi ne spomnil na te velike relikvije duha. Spominska plošča menihu Gvidu, fci je postavil temelje modernemu notnemu sistemu in vsej »ars solfandi«, simetrično izklesane Vasarijeve lože ob velikem trgu, pristni romanik S. Maria della Pieve, toskanska gotika stolne cerkve, frančiškanska mistika bazilike sv. Frančiška z edinstveno umetnostjo Pier della Francesca, srednjeveške fasade Pa-lazzo de’ Priori ali Palazzo Pretorio. Pa še kulturni itinerarij: Petrarcova rojstna hiša, Vasarijev dom, cerkev sv. Dominika s Cimabuejevim Križanjem, poleg nešte-viilnih še obstoječih akademij za humanistične' vede in glasbene umetnosti... Sploh pa ima človek prijeten vtis presaditve v neko irealno okolje, ko se sprehaja po skoraj stoletja nedotaknjenih ulicah oziroma uličicah, pod masivnimi sivimi, delno od časa oglodanimi oboki, ki vztrajno kljubujejo vsem preobražam. Stari Arezzo je popolnoma odmaknjen od novega dela mesta in s tem daje pravo obeležje čudovitemu prepletanju motetov in madrigalov renesančnih mojstrov vokalne polifonije, ki skoraj suvereno vlada poleg drznih oblik modernega kontrapunktiranja, izvirajočega iz vedno istih vrelcev velikih mojstrov 15. in 16. stoletja.
Letošnja izdaja mednarodnega tekmovanja pevskih zborov je pokazala nekaj že običajnih komponent areškega »Polifo-nika«. V glavnem so namreč močno pred-
Prizadeta volivka je imela št. 199.
Podpisan:
Rolando Incontrera, predsednik
Potem ko je podpisani telefoniral na županstvo in potem ko je govoril z g. De-ganom, mu je ta naročil, naj povabi vse skrutinator je, da se držijo pravilnika.
Kljub ponovnim opozorilom skrutinator Boris Rutar ovira delo na sedežu. Po dveh formalnih opozorilih je predsednik prisiljen, da ga odstrani s pomočjo javne sile (to je z orožniki).
Meneč, da zgoraj opisane zadeve, ki se tičejo skrutinatorja Borisa Rutarja, končno nimajo skrajnih meja motenja volilnega dela, je podpisani, potem ko je zaslišal ostale skrutinator j e, poklical Borisa Rutarja, naj nadaljuje svoje funkcije.
Podpisani so vsi skrutinatorji in predsednik.
*	* *
To dolgo pismo, ki daleč presega po dolžini tekst, ki bi ga bili mi dolžni objaviti po tiskovnem zakonu, ki se nanj sklicuje g. Incontrera, smo objavili, kar želimo kot demokrati nuditi vsakomur možnost obrambe in zagovora. Toda naš vtis je, da je obramba g. Incontrere zelo šibka. Kajti če analiziramo ves njegov postopek, kot izhaja iz njegovega pisma in iz volilnega zapisnika, ostane, da je postopal tako, kakor bi kot predsednik ne smel postopati.
Predvsem, ker živi v Trstu, bi lahko -vedel, da je skrutinator Boris Rutar -govori v slovenščini in ne »v nekem neznanem jeziku«. Toliko smemo pričakovati od ljudi, ki živijo v T-rstu, da ločijo slovenščino od kitajščine -in drugih v Trstu neznanih jezikav. Naj nam g. Incontrera oprosti, toda, po našem mnenju, slovenščina ni -v Trstu nobenemu Tržačanu »una lingua ignota«, saj jo poznajo celo na Ponte Rosso vsi, ki prodajajo slamnike in glavnike, čeprav so doma iz Neaplja -in niso predsedniki volišč. Toliko bolj smemo pričakovati od italijanskih izobražencev, da ločijo slovenščino od Tržačanom neznanih jezikov.
Dalje: Prvi incident se je zgodil »med prepisovanjem anagrafskih podatkov neke voli-vke«. To se pravi takoj ob začetku volilnega postopka. Iz informacij nam je znano, da je šlo za neko starejšo ženo. O starejših volivcih pa je znano, da so
ri, medtem ko je bila italijanska reprezentanca letos še bolj šibka. Še zbor iz Rude v videmski pokrajini, ki je prišel na drugo mesto v moški kategoriji (prvega namreč žirija sploh ni podelila), gotovo ni razodel kakega prvenstvenega nivoja.
Kot vedno je vladalo največje pričakovanje za tekmovanje mešanih zborov v polifoniji. Tu je moralo 22 nastopajočih ansamblov naštudirati po dve obvezni pesmi (za izločilno in finalno tekmovanje) in sicer A-lessandra Scarlattija »Exu-ltate Deo« in Clauda Debussyja »Dieu! qu’ il -la fait bon regarder!«. V tej skupini je bila tekma res velika, čeprav morda nismo zasledili vrhunskih zborov, ki so pred leti osvojili Arezzo, -kot npr. Philippe Caillard iz Pariza, La Psalette d'Orleans ali »Colle-gium musicum oxoniense« iz Ox-forda. Moremo pa vseeno beležiti nekaj izstopajočih ansamblov, kot npr. Monteverdi iz Hamburga, ki pod vodstvom Jiirgen jtirgensa že dobrih deset let osvaja areško publiko s svojim spontanim pristnim in muzikalno eiitnim interpretiranjem polifonske in tudi sodobne glasbene literature. Spomnim naj na Distlerjerv »Cantate Domino« (Singet dem Hemm), s katerim so gotovo mladi hamburški pevci dosegli sublimacijo.
Seveda ne moremo mimo zmagovalcev, Poljakov iz Gdanska, ki so si sicer v formalnem pogledu priborili le eno točko več od mladih Moskovčanov. P-resanetili so s svojo preciznostjo in discipliniranostjo ter zavzetostjo. Morda je najbolj prepričala njih izvedba skladbe Koszewskega »Muzy-ka Fa, re, mi, do, si«, nekaka vokalna etuda z izredno zahtevnimi tehničnimi prijemi. Hitro za Poljaki -so se uradno uvrstili moskovski pevci zbora mladine in študentov. To je bil komorno sestavljen zbor, ki se mu pozna tako šola kot zelo dobra izbira glasovnega materiala. Zanimivost tega zbora je še -ta, da ga vodita v izmeni dva dirigenta. Ruski pevci so v vsam svojem programu prikazali -nekaj čudovitih primerov svoje vokalne -literature polpretekle dobe ter -sodobnosti. Omenim naj npr. Bortnjanskega »32. koncert
na volišču večkrat zelo zbegani. Ali ni dolžnost skrutinatorjev, da takim volivcem pomagajo? Cemu pa -so na volišču? G. predsednik bi bil to vzel na znanje in incidenta bi bilo konec in njegova čast rešena. Toda ne. Dal je napraviti zapisnik.
Kaj je pozneje zagrešil prizadeti skrutinator, da je predsednik dal poklicati orožnike? Iz zapisnika ni razvidno. Vsekakor je videti, da se je svojega koraka ustrašil. Kajti odstraniti skrutinatorja z volišča z orožniki pomeni, da je ta zagrešil res kaj silno hudega, kar predvideva zakon. Takega prekrška ni bilo, saj ga zapisn-ik ne navaja. Zato je skušal predsednik svojo, -recimo prenagljenost popraviti in je dal odstranjenega skrutinatorja znova poklicati.
Ali takšno postopanje razodeva -umirjenega, razsodnega, odgovornosti polnega predsednika volišča, kot -trdi o sebi g. Incontrera?	Uredništvo
Vprašujete
Odgovarjamo
Veliko se govori o palestinskih odporniških organizacijah v teh časih. Ali bi mi lahko pojasnili, kako so nastale in kako so idejno usmerjene.
*	* *
Predvsem je prav, da vemo, kdo so arabski Palestinci. Delimo jih lahko v tri skupine. Prvo skupino tvorijo tisti, ki so zapustili Palestino, ko je nastala izraelska država in teh je največ, okrog 1.400.000. To so tako imenovani palestinski -begunci, ki živijo v Siriji, Libanonu, Jordaniji in Gazi. Nad polovico vseh živi v taboriščih, ki jih je menda 64.
Drugo skupino -tvorijo »izraelski Arabci«. To so Palestinci, ki so ostali v sedanji izraelski državi in jih je okrog 250.000.
Tretjo skupino pa tvorijo tisti, ki so v jordanskem delu -Palestine, ki je bil priključen Jordaniji leta 1950.
Odporniške organizacije so nastaile v prvi skupini, to je med palestinskimi begunci. Prva je začeki leta 1952 v Beirutu, naslednja leta 1956 v Gazi; pozneje jih je nastalo še mnogo, ki si večkrat med seboj nasprotujejo, čeprav je večina levičarsko usmerjena. Te številne organizacije in njihovo tekmovanje med -seboj -so nekaka slika arabskega sveta, ki išče enotnost, a je ne more doseči.
za zbor«, ki je sicer akademsko klasičen in briljanten s krasno vmesno fugo. Ali spet sodobnika Ščedrina vokalno fugo impresionistične barve. Moskovski ansambel sam je glasovno svež, primemo- doziran in -kaže visoko raven ruske zborovske šole. V razgovoru z dirigentom Borisom Tevlinom, ki je med -drugim profesor zborovske glasbe na konservatoriju »Čajkovski« v Moskvi, sem zvedel, da zbor, ki sedaj prvič gostuje v Italiji, v veliki meri goji vokalno glasbo svetovnih mojstrov renesanse in baroka od 16. do 18. stol., kar po -drugi strani gotovo ni za ruske zbore vsakdanje. Sestavljajo ga pa v glavnem visokošolci pa tudi -delavci. Zbor šteje v celoti nad osemdeset članov, vendar se je v Arezzu predstavil v zmanjšani obliki zaradi pravi-I tekmovanja samega. Izvaja pa tudi velika dela z vokalno-instrumen-talnaga področja oratorija in kantate. Moskovski zbor je po litvanskih pevcih iz Vilne lansko leto drugi kompleks iz Sovjetske zveze na areškem tekmovanju.
Med one, ki so se častno ižkazali ne samo po uradnih izidih ampak po dejanski glasbeni ravni, lahko štejemo francoske pevce »Ensemble Vocal« iz Lyona, ki so v raznih zasedbah — mešani, moški, ženski —■ predstavili izbran program s finim podajanjem, od Victoria do Pou-lenca. Ne moremo iti mimo simpatičnih finskih pevcev akademskega zbora iz Hel-sinkija, ki so pokazali dokaj smisla za resno in kulturno petje. Madžarski aka-MiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiimiiimiiiiMNiiiiiMiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiii
Izidi polifonskega tekmovanja v Arezzu
Mešani zbori: 1. Medicinski akademski zbor iz Gdanska, Poljska. 2. Zbor mladine in študentov iz Moskve, ZSSR. 3. Zbor Monteverdi iz Hamburga, Zah. Nemčija. 4. Ensemble Vocal iz Lyona, Francija.
Moški zbori: 1. —. 2. Polifonski zbor iz Rude, Videm. 3. Ensemble Vocal iz Lyana, Francija. 4. Corale Ci-tta di Raven-na.
ženski zbori: 1. Komorni ženski zbor iz Sofije, Bolgarija. 2. Akademski zbor iz La Pl-ate, Argentina. 3. Zbor sv. Cecilije iz Tridenta. 4. Akademski zbor iz Budimpešte.
Folklora: 1. Komorni ženski zbor iz Sofije. 2. Zbor mladine in študentov iz Moskve. 3. Eotvos Lorand .iz Budimpešte. 4. Ars Nova Čaral, Belo Horizonte, Brazilija.
Gregorijansko petje:	1. Kammerchor
St. Othmar, Dunaj. 2. Zbor sv. Cecilije, Tirident. 3. Etelasuoa-laisen Osakunnan Lau-lajat, Helsinki, Finska. 4. Polifonski zbor iz Porto Torres, Sassari.
iiiiliilliiiliiiiiiililiiiiiliiliiiiiiiiliiiiiiiiiilliliiiiiiiiiiiiiiiiiilliiilillllllllllilllilllllliii domski zbor iz Budimpešte letos sicer ni dosegel prvih mest kot njegovi večkratni predhodniki, pokazal pa je v diskretni meri veliko vokalno prizadevnost in navdušenje, zlasti še v svojih avtorjih Ko-dalyju ali Bartoku.
Prisotna je bila tudi Južna Amerika z zboroma iz Argentine in Brazilije. Oba, zlasti še argentinski iz La Plaite, -sta zopet potrdila pristno latinsko ameriško čustvenost ter nudila bogastvo melosa in barvitost zvokov. Bolgarski ženski zbor iz Sofije, ki je odnesel kar dve lovoriki, je gotovo zaslužil svojo -slavo z -dovršeno zlitimi glasovi in res močno interpretativno silo. Mnogo manj pa so se letos izkazali zbori iz Jugoslavije. -Pevci iz Sarajeva ter šabaca namreč niso bili kos mnogim močnejšim tekmecem.
Goriški publiki je gotovo še znan praški zbor CKD, ki je lani odnesel prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju »Se-ghizzii«. Ta češki zbor pa v Arezzu ni prišel v finale in nedvomno mnogo zastaja za odličnimi češkoslovaškimi ansambli iz prejšnjih let. Od ostalih zborov »Mittel-europe« pa moramo pohvaliti dunajski zbor St. Othmar -ter nemški iz Diilkena.
Ko smo se v nedeljo zvečer zbrali v pestri družbi od pevcev in -diri-gantov do časnikarjev in oblasti na sprejemu v pokrajinski palači, smo lahko še enkrat začutili toplo in vedno živo poslanico -glasbenega srečanja -raznih narodov in ideologij. Vse spremlja tu ena sama vodilna misel: bratska povezava v imenu petja in glasbe, tj kulture in duhovnosti. Zalo lepo je to misel izrazil prav ob tej priliki ugledni umetnostni zgodovinar in kritik Mario Salmi, ki je nekako povzel smisel našega srečanja v tem prijetnem toskanskem mestu. To je po njegovih besedah nekak »otok miru«, po katerem hrepenijo vsi dobronamerni ljudje ter izbrani duhovi. In prav v tem smislu odigrava Arezzo svoje visoko kulturno poslanstvo iz leta v leto. Želimo, da bi ga še dolgo vrsto let!
Andrej Bratuž
javnosti. Škofije naj bi vsako -leto objavile svoje dohodke in izdatke.
Pismo Rolanda Incontrera
V SPOMIN BAZOVIŠKIM ŽRTVAM
Spominska svečanost
Govor prof. Z. Hareja
Štirideset ilet je minilo od tistih usodnih dni, ko so fašistične krogle ubile štiri mlada slovenska življenja: Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. Bazoviški junaki so s svojo smrtjo jasno in nedvoumno izpričali svojo slovensko zavednost in antifašistično pripadnost, saj je bil v fašistični logiki vsak zaveden Slovenec njihov največji nasprotnik.
Predstavniki slovenskih političnih in kulturnih organizacij s Tržaškega in Goriškega, ki so, kot je poudaril v svojem spominskem govoru predsednik Sveta Slovenske skupnosti dr. Zofko Harej, moralni nadaljevalci boja omenjenih junakov, so se v soboto popoldne zbrali pred bazoviškim 'spomenikom. Najprej je goriški moški zbor »M. Filej« pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel Gallusovo »Ecce, quomo-do«, nato pa so predstavniki raznih političnih in .kulturnih organizacij Tržaškega in Goriškega položili vence s slovansko zastavo. Razen gori omenjenega spominskega govora, med (katerim SO’ se udeleženci z enominutnim molkom v molitvi in v duhu spomnili junakov, so se s pretresljivimi besedami spomnili tedanjih težkih časov žive priče fašističnega preganjanja: Niko Kosmač, ki je bil na zloglasnem procesu obsojen na 25 let ječe, odvetnik
Zbrati smo se tu, da počastimo naše junake, ki so s svojim odločnim delovanjem in s svojo mučeniško smrtjo pripomogli, da Slovenci še živimo na tej svoji zemlji.
Zbrali smo se tu okoli spomenika velikih Žrtev našega boja za naše pravice in za naš obstanek tudi zato, da potožimo svojo bol, ker nam država še vedno osporava uživanje vseh naših pravic.
Slovenci in Hrvatje smo za časa fašizma pretrpeli toliko gorja, da ne bomo mogli nikoli popisati vsega. Pestri knjigi dr. Čermelja »Slovenci in Hrvatje pod Italijo« in »Ob tržaškem procesu 1941« ter knjiga Vekoslava Špangerja »Bazoviški spomenik«, so le delni prikaz preganjanja in krivic, ki so se nam godile. Potrebno bi bilo to veliko delo dopolniti!
Bazoviški in še drugi mučeniki, ki so jim fašistični streli ugasnili življenje, so bili in ostanejo zagovorniki naših pravic, naše zvezde vodnice!
Kakšni občutki nas danes prevzemajo?
Najprej občutki globokega sočutja do naših mučenikov in neizmerne hvaležnosti za njihovo plemenito delovanje in veliko Žrtvovanje, ki sta nam priborili zmago.
Globoko sočutje pa moramo vedno gojiti do vsega slovenskega in hrvatskega naroda! Do tistih, ki so trpeli po temnih zaporih, v konfinaciji ali zaradi policijskih opominov. Do tistih, ki so utrpeli veliko gmotno škodo in še posebej do tistih skromnih slovenskih in hrvatskih ljudi, ki so trpeli zatiranje, ponižanje in vse druge vrste krivic, pa so svojo bol stisnili v dušo in srce, ker si niso mogli pomagati.
Sočutje tudi do vseh tistih številnih slovenskih in hrvatskih družin, ki jih je fašizem pregtial z rojstnega doma in pognal v tujino, v notranjost države.
Sočutje do vseh slovenskih in hrvatskih otrok, ki so bili nedolžen plen fašističnega r aznarodovanja.
In občutek razočaranja, ker nam pre-stanih krivic niso še popravili.
Upali smo, da nam jih bo novi državni red vendarle vsaj delno popravil. Pa ne!
Za družine slovenskih žrtev ni še nobenega niti najmanjšega priznanja.
Slovenci, krivično odpuščeni iz službe in potem morda še konfinirani, niso še prejeli odgovora na vlogo za ureditev njihovega položaja in za pokojnino. In to 27 let po zlomu fašizma!
Potem še občutek prezira in zapostavljanja od strani države in pristojnih oblasti, kajti vsi, ki smo ostali pod Italijo, vemo, kako skopo nam demokratična država, za nastanek katere smo tudi mi dali znaten delež boja in trpljenja, deli naše najsvetejše pravice, saj nam osporava ne samo pravico, da govorimo svoj jezik v odnosih z javnimi oblastmi, ampak celo pravico do našega nacionalnega imena.
Fašisti so nas imenovali »alloglotte« in »allogene«, demokratična država pa še
Avgust Sfiligoj, ki je okusil dolga leta težke internacije, pisatelj prof. Boris Pahor, ki je govoril v imenu bolnega junaka Ve-koslovo Špangerja in ki je bil tudi sam v fašistični internaciji, ter števerjanski župan Slavko Klanjšček, ki se je kot partizan med drugo' svetovno vojno z orožjem v roki bojeval proti fašističnemu raznarodovalnemu nasilju. Matejka Maver, Silvan Karševan in Bojan Brezigar so nato prebrali tri pretresljiva pisma na smrt obsojenih. Na koncu je zapel omenjeni zbor še Bratuževo »Sonce, vstajaš in zahajaš«.
številni udeleženci spominske svečanosti so nato odšli izpred spomenika globoko uverjeni, da je potrebno tudi danes odločno braniti slovensko narodno prepričanje pred vsakršnim poskusom raznarodovanja. Zato je nujno, da ideale, za katere so umrli štirje mučeniki, ohranimo in jih razvijemo z enotnim nastopom slovenskih političnih 'in kulturnih organizacij. Številne skrunitve spomenika, med katerimi tudi nedavna, so zgovoren dokaz, da so še vedno na delu mračnjaške sile fašističnega terorja.
V	nedeljo pa je v Bazovici maševal z:a duše štirih junakov ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, v Skednju pa kaplan Dušan Jakomin.
tako ne, in ne sliši, da smo Slovenci. Pa saj nas je vendar Bog ustvaril!
Slovenci tega ozemlja smo torej še vedno brezpravna bitja, kljub slovesnim obljubam razglašenim leta 1918 in 1945, in kljub ustavi, ki ukazuje, da nas republika ščiti s posebnimi zakonskimi normami in zatrjuje, da smo vsi državljani enake dostojanstvenosti in enaki pred zakonom.
In vendar so bazoviški in drugi mučeniki, žrtve fašističnega terorja, padli za nas, za naše pravice, za naš obstanek, napredek in razvoj!
Ta občutek gojimo vsi Slovenci naše dežele!
Zato je naša sveta dolžnost, da jih spoštujemo in častimo; da spoštujemo in častimo Gortana, Bidovca, Marušiča, Miloša, Valenčiča, pa še Lojzeta Bratuža in škofa Sedeja, pa še na smrt obsojene in ustreljene na drugem procesu leta 1941: Ivančiča, Kosa, Vadnala, Bobeka ter tudi Pin-ka Tomažiča.
Dolžnost, da spoštujemo in častimo vse m da tudi v njihovem imenu terjamo naše pravice, spoštovanje našega jezika, slovenskega jezika, ki nas ga je slovenska mati naučila!
Državna politika in njeno ravnanje z državljani, zlasti z jezikovnimi manjšinami, mora vendar sloneti na morali pravičnosti, na strogi človeški etiki in ne na odlašanju, zavlačevanju in varanju s pra-znimi obljubami, na zatiranju, na odkritem ali prikritem raznarodovanju.
S svojim bojem, trpljenjem in žrtvovanjem smo Slovenci in Hrvatje pod Italijo vrednotili prav to etiko!
Odtod občutek naše politične zrelosti in visoke omike!
Naš boj je narekovala in opravičevala višja sila, to je odločna sovražnikova volja, da nas uniči, kajti raznarodovanje drugega ni kot rodomor.
Odpor in upor proti taki rodomomi politiki pa ukazuje, ne samo narekuje, naravni zakon, ki priznava slehernemu človeškemu bitju, tembolj narodom, pravico do eksistence.
Tak	boj pa zahteva	hrabrosti	in odločnosti,	in naši	mladi	junaki so	šli v ta
boj nesebično, v obrambo našega življenja in vseh naših narodnih pravic.
In so padli!
S svojo mučeniško smrtjo pa so prižgali luč, ki nam sveti, ki nas bo vedno vodila in opojninjala na dolžnost, da živimo v bratskem objemu, po njihovem izročilu in po	izročilu	naših	dedov in	očetov, z
vsemi	vrlinami	slovenske olike	in omike,
po starih in novejših običajih in navadah, po veri naših prednikov, saj so narodne vrednote večne, ker so duhovnega izvora in značaja!
V	te duhovne narodne vrednote verujmo z vsem našim srcem in z vso silo našega duha!
Slava bazoviškim žrtvam! Slava Bidovcu, Marušiču, Milošu, Valenčiču!
'Zbrali smo se na tem od krvi in groze posvečenem kraju, na tej kamniti kraški grudi, ob spomeniku štirih bazoviških junakov: Bidovcca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, da se poklonimo spominu njih, ki so najdragocenejšo dobri 110, ki nam je dana, svoje življenje, darovali svojemu narodu, ki ga je Bog kakor druge, velike in male, priklical v življenje, da živi, ohrani svoj jezik, svojo podobo, razvija svoje duhovne in telesne darove, raste in se množi.
Jutri bo 40 let, ko so po gmajni in v bližnji Bazovici odjeknili streli in ugasnili štiri mlada, obetajoča in slovenskemu občestvu potrebna življenja. Za to slavno obletnico smo se prišli poklonit njihovemu spominu in veličat njihov pogum v izvrševanju dolžnosti do naroda, predvsem kot zastopniki slovenskih organizacij, ki jih imamo za poganjke tistega dobrega semena, ki so ga junaki, katerih spomin obhajamo danes, vsejali pred 40 leti, in za nadaljevalke istega narodnega težavnega in napornega teženja v luč in v življenje. Kajti zavedamo se pomena, ki ga imajo naše organizacije v čuvanju in krepljenju narodnih dobrin, v iskanju poti in sredstev, ki so proti temu cilju usmerjene, od vpisovanja otrok v slovensko šolo, udeleževanja slovenskih maš, od organiziranja in posečanja slovenskih prireditev do prepotrebne politične dejavnosti, ki dela naše ljudstvo narodno zavedno in aktivno.
Štirideset nemirnih in pogosto burnih let je preteklo od uboja bazoviških junakov. Padli sta zloglasni diktaturi in marsikaj se je za tem spremenilo. Nihče nas danes uradno ne preganja. Vendar so ostali sledovi za preteklim političnim režimom neslavnega spomina, kakor oskrunjevanje naših spomenikov; po 25 letih padca fašizma nam Rim še vedno osporava, da se v deželnih zakonih in odlokih imenujemo s pravim imenom. Znano je namreč, da je v
Te dni obhajamo primorski Slovenci 40-letnico, odkar so pod fašističnimi streli na Bazovici padle ene naj svetlejših žrtev slovenskega odpora zoper fašistično tiranijo. Ker ste bili vi, g. doktor, takrat in še pozneje tesno povezani z ljudmi, ki so vodili takrat naš narodni odpor, vam želimo zastaviti nekaj vprašanj v zvezi s tedanjim položajem na Primorskem.
Ali sle osebno poznali Valenčiča, Bidovca, Marušiča in Miloša, ki jih je Posebno sodišče v Trstu obsodilo leta 1930 na smrt in so bili ustreljeni na bazoviškem strelišču v jutru 6. septembra 1930?
Osebno sem poznal Bidovca, Marušiča in Miloša. Z njimi in z drugimi iz Trsta sem bil na važnih sestankih, kjer smo razpravljali o konspirativnem delovanju. Še posebej sem imel več srečanj z Marušičem in se spominjam, kako mi je prinesel v Gorico neko zelo kompromitirujoče poročilo in mi ga izročil pred kavarno »Milano« na Travniku, kjer sem ga čakal.
Tam je bil tudi neki policist, ki me je ves čas opazoval. Ko je ta slučajno obrnil pogled proč od najine mizice, sem popadel zalepko s poročilom in naglo skočil v kavarno, kjer sem jo popolnoma uničil. Gorje nama, če bi bilo poročilo prišlo v roke policiji!
Ali ste bili tudi vi član organizacije, kateri so pripadali ti mladi fantje?
Organizacijo smo si Goričani in
drugi polovici avgusta rimska vlada zavrnila dr. Štoka zakonski predlog, ki ga je deželna zbornica v veliki večini osvojila, po katerem naj bi se Slovenci v deželni zakonodaji imenovali z njihovim pravim in polnim imenom, ne pa s poniževalnim in krivičnim izrazom: »Nosilci posebnih interesov«.
Danes tu zbrani, obhajamo spomin na Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, na njihovo vnemo in zavzetost za narod, na njihovo nesebičnost, na njihovo veliko odpoved, na njihov izredni pogum, da bomo mogli v siju njihovega svetlega zgleda, mi in generacije, ki bodo za nami živele na tej zemlji, razumeti in uresničiti dolžnosti do svojega naroda, prinašati mu po močeh in možnostih svoj dar in svojo žrtev, videti naš skupni cilj in vsi Slovenci složno in pogumno korakati njemu nasproti.
Ko slavimo spomin bazoviških junakov, gledamo v duhu vse križeve postaje, ki jih je naš narod na tem ozemlju moral preživeti v svojem nepremagljivem hrepenenju kvišku: od požiga Narodnega doma do četvorice mož, ki jih danes proslavljamo, preko žrtev Tomažiča in tovarišev, obsodb Posebnega sodišča, do zadnje vojne in revolucije, in vidimo nepregledno vrsto naših ljudi, ki so svoje življenje ali dragocena leta svojega življenja, svoje zdravje, svojo zemeljsko srečo žrtvovali svojemu narodu.
O glavnih, najbolj dramatičnih dobah našega težavnega narodnega vzpona bodo spregovorili oni, ki so tisto Kalvarijo doživeli in, hvala Bogu, srečno preživeli, in sicer: Niko Kosmač, obsojen na bazoviškem procesu na 25 let ječe; dr. Avgust Sfiligoj, obsojen od Posebnega sodišča; števerjanski Zupan Slavko Klanjšček, borec v drugi svetovni vojni; Boris Pahor, interniranec v taborišču smrti Dachau; končno bomo prebrali tri pisma na smrt obsojenih, med njimi pismo Simona Kosa.
Tržačani ustanovili ločeno vsak svojo in tudi vodstvi sta bili ločeni, vendar v stalnih stikih in posvetovanjih. Organizacija je torej v bistvu tedaj bila ena sama in tudi obtožnica je bila pozneje v glavnem enaka za vse in nas dolžila skupnega delovanja za dosego istega namena.
Kakšni so bili cilji te organizacije in kdo so bili njeni glavni voditelji?
Fašizem je vodil radikalno politiko nasilnega in pospešenega narodnega uničenja Slovencev in Hrvatov, zato je bil tudi cilj organizacije radikalnega značaja: iredentističen, ker je šlo za življenje ali smrt vsega našega naroda v tedanji Italiji.
Italijanska javnost se namreč ni zavzemala za naš tragični položaj in je kričavo (fašisti) ali tiho (nefašisti) odobravala tisto vladno politiko proti nam. Znano je tudi zadržanje dela italijanske cerkvene hierarhije v tem pogledu!
Niti antifašistična koncentracija v Parizu nam ni dajala kakega konkretnega upa glede naše bodočnosti.
Računali smo, da fašizem lahko pade samo z vojno, ki bi gotovo zajela vso Evropo. Le v podrejeni vrsti, če bi slučajno fašizem padel brez vojne, smo upali na široko avtonomijo v okviru italijanske države.
Glavni voditelji goriške organizacije smo bili Albert Rejec, Zorko Jelinčič, učitelj Anton Rutar in
jaz. Na čelu tržaške pa vem, da so to bili Vekoslav Španger, Marušič, Miloš in gotovo še drugi.
Ker danes hočejo naši levičarji imeti monopol nad temi žrtvami slovenskega narodnega odpora in vabijo na njih proslave tudi italijanske komuniste, bi radi vedeli, ali so biti ti fantje v kaki zvezi s tedanjo slovensko komunistično partijo, oziroma italijansko. Če so bili, kakšna je bila ta povezanost?
Kolikor je meni znano, bazoviški mučeniki niso imeli nobene zveze s slovenskimi komunisti, še manj z italijanskimi.
Nasprotno lahko rečem, da so bili prežeti s čisto narodnim duhom. O Bidovcu vem povedati, da je tudi v rimskih zaporih skoro vsak dan, ob uri sprehoda na zraku, polglasno pel samo melodije slovenskih narodnih pesmi in tudi orjunaške himne.
Kake povezave s komunisti ni bilo niti od strani organizacij kot takih. Pač pa smo se s slovenskimi komunisti srečali v zaporih, kjer so oni bili slepo na strani svojih italijanskih tovarišev, ki so nam pravili, da se varamo, in nekateri celo, da smo »una setta di illusi«.
Slovenski komunisti sami so trdili, da se ločijo od nas po načinu delovanja in po cilju, ki ga zasledujejo. Njim in sploh tudi italijanskim komunistom je šlo za razredni boj, ki se je izražal zgolj v propagandi za komunizem. Šele Pinko Tomažič se je orientiral v jugoslovansko smer!
Kako so gledale na take oborožene akcije zoper fašizem druge naše tedanje slovenske organizacije, zlasti liberalne in katoliške? Saj je šlo za nastope in način dela, kjer je bilo predvideti, da bodo lahko tudi človeške žrtve.
Predvsem moram pojasniti, da ni šlo za oborožene akcije, ki bi predvidevale tudi človeške žrtve, ampak za akcije (požig šol, bomba na svetilnik v Trstu, ustna propaganda in s tiskom, itd.), kjer bi človeških žrtev ne bilo.
Bombni atentat na uredništvo fašističnega lista »II popolo di Trieste« ni imel za cilj človeških žrtev, ampak samo uničenje uredniških prostorov tega nesramnega lista.
Strele proti posameznim slovenskim odpadnikom in fašističnim ovaduhom so sprožili drugi na svojo pest. Tako tudi atentat v Prestranku in drugod.
Niti Gortanova akcija leta 1929 v Istri ni predvidevala človeških žrtev, ampak samo strele, ki naj bi prestrašili in razpršili kolono kmetov, ki so jih fašisti prisilno gnali na volišče.
Nekega dne pa sem prejel z onstran meje zaupno poročilo, da italijanski antifašisti pripravljajo splošno oboroženo vstajo in vabijo k sodelovanju tudi nas Slovence. Sporočilo pa sem moral držati strogo tajno in na lastno odgovornost poskrbeti najprej za skrit prostor za skladišče orožja.
Do te splošne vstaje so svetovali prenehati s sleherno vidno akcijo, da ne bi imela policija povoda za vohanje in za aretacije, kar bi povzročilo zmanjšanje naših sil.
V	ostalem pa tedanje slovenske organizacije niso bile direktno zainteresirane pri stvari in pri akcijah. Le posamezni voditelji so za vse to vedeli in nekateri, vsaj pri edinaših, tudi sodelovali. Do-čim so voditelji in somišljeniki katoliških organizacij bili bolj za pasivno rezistenco, ne da bi obsojali akcije drugih.
Sicer smo takrat bili vsi enih misli, ker sta nas družila skupno trpljenje in zavest, da nam je fašizem naprtil isto usodo.
Tako štejemo poleg laikov tudi veliko število duhovnikov, ki so bili preganjani s »policijskimi opomini in s konfinacijami.
Veliki žrtvi fašističnega nasilja in slovenske pasivne rezistence pa sta tudi učitelj Lojze Bratuž in sam nadškof Sedej!
(nadaljevanje na 4. strani)
Pred Mellon S. septembra 1970
Govor dr. A. Sfiligoja
iiiNiiiiiiimiiiiiimiiiiiiimiimiiNiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiNiimuMiiiiiiimimiMiiiiiitiiiiiMiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiii
OB 40-LETIMICI
bazoviških žrtev
Razgovor z dr. Sfiligojem
Razgovor z dr. Sfiligojem
Ob drugi številki »»Kladiva««
Ali vam je znano, g. doktor, kakšno stališče je do našega narodnega odpora zavzemala beograjska vlada?
Beograjska vlada je gotovo gledala z zanimanjem in simpatijo na naš narodni odpor, če ne iz drugih razlogov, vsaj zato, ker smo nagajali fašizmu. Kake vidne podpore pa ni bilo.
Pri tem je treba pripomniti, da bi bila kaka javna podpora beograjske vlade, tudi samo moralna, izzvala takojšnjo reakcijo rimske vlade, ki je vedno iskala kak povod za napad na Jugoslavijo!
Jaz sem takrat bil mlad študent in se spominjam, kako sem bral poročilo o procesu in obsodbah v tedanjem »Malem listu«, ki je še izhajal. Spominjam se tudi, kako nas je takrat študente globoko zadelo postopanje sodišča in poznejše obsodbe. Vtisnili smo si v spomin imena vseh teh štirih žrtev, ki smo jih že tako imeli za svoje junake. Zato vas prosim, če bi nam pojasnili še, kako so streli na Bazovici vplivali na našo mladino in njen odpor zoper fašiste. Saj smo imeli pozneje nove procese.
Za našo nacionalno stvar so streli na Bazovici gotovo vplivali zelo ugodno. Slovenci smo pokazali, da se zavedamo svoje narodnosti, da svoj narod ljubimo in da smo zmožni braniti svojo eksistenco tudi z odporom in uporom. To smo pokazali pred vsem svetom, ki je to dejstvo vzel na znanje in fašistično krutost strogo obsodil.
Toliko je to res, da se fašisti niso upali takoj soditi drugi skupini obtožencev, kateri sem pripadal tudi jaz, ampak smo zaradi odmeva, ki ga je v svetu zbudil prvi proces s štirimi usmrtitvami, prišli pred Posebno sodišče šele decembra 1931, to je 15 mesecev pozneje.
Na drugi strani je tudi res, da Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič niso po zakonu zaslužili smrtne kazni, ker je bila smrt urednika fašističnega dnevnika »II po-polo di Trieste« nenamerna.
Vse to in še prejšnja obsodba Vladimira Gortana in njegovih so-
V soboto popoldne so se pričeli v Dragi študijski dnevi, ki jih je že peto leto zapovrstjo organiziralo Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Predsednik društva prof. Jože Peterlin je v pozdravnem nagovoru poudaril misel, da so sicer med udeleženci različni pogledi in nazori, da pa dobro naroda zahteva, da najdemo potrebno sodelovanje. Spomnil se je tudi bazoviških junakov, .ki so pred 40 leti padli za narodne ideale.
Med prisotnimi smo opazili jugoslovanskega konzula v Trstu Draga Žvaba, škofovega vikarja msgr. Lojzeta Škerla in številne vidne slovenske izvoljene predstavnike, med katerimi je bil tudi deželni poslanec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka.
Prvo predavanje je imel sociolog dr. Jože Goričar z ljubljanske univerze. V svojem predavanju o socialni preobrazbi slovenske družbe je govoril o odhajanju Slovencev na delo v tujino, o problemih delitve dohodka, o porazdelitvi moči odločanja v podjetjih in o potrošniški miselnosti, ki se je na Slovenskem tako razbohotila. Koreferat k omenjenemu predavanju je imel prof. Maks šah, ki je prikazal socialne spremembe Slovencev v zamejstvu, predvsem na Tržaškem.
Drugo sobotno predavanje je imel pesnik in urednik »Sodobnosti« Ciril Zlobec, ki je razčlenil današnjo slovensko idejno kulturno stvarnost. Koreferat k temu predavanju je imel dr. Vladimir Vremec, odgovorni urednik »Mostu« iz Trsta. Sledila je živahna diskusija.
V nedeljo dopoldne je na kraju zborovanja daroval sv. mašo pomožni škof ljubljanske nadškofije dr. Stanko Lenič. Med mašo je izobražencem podal duhovno misel, v kateri je med drugim naglasil Kristusov nauk o bratstvu vseh ljudi. Dopoldne sta 'bili nato na vrsti dve predavanji. Najprej je govoril prof. Tomaž Pavšič,
delavcev, je zbudilo pri vsem našem ljudstvu val ogorčenja, ga še bolj opogumilo v odporu in odločno navdahnilo tudi za splošni upor.
Mučeniške žrtve, ki so izšle iz najbolj izvirnega korena naroda, so še bolj povezale vse Slovence in Hrvate v eno samo misel in željo: odločen boj za naš obstanek in za našo osvoboditev!
Tako je prišlo do drugega velikega procesa, ki je bil v Trstu decembra 1941. Obtožnica je zajela slovenske fante in može; kmetovalce, rokodelce in izobražence, med temi tudi krščanske socialce in komuniste.
Od šestdesetih obtožencev jih je bilo devet obsojenih na smrt: dr. Lavo Čermelj, dr. Zorko Ščuka, dr. Dorče Sardoč, Franc Kaus, Ivan Ivančič, Simon Kos, Viktor Bobek, Ivan Vadnal in Pinko Tomažič. Prvim štirim so smrtno kazen spremenili v dosmrtno ječo, ostalih pet so ustrelili 16. decembra in njihova trupla zakopali na pokopališču v kraju Villorba v pokrajini Treviso, z namenom, da bi nam jih za vedno utajili.
Štirje so bili oproščeni, ostalih 47 pa obsojenih na dolga leta zapora, od teh nas je 23 prejelo po 30 let vsak.
Do spopada ni bilo treba čakati dolgo, ker je fašizem z navalom na Jugoslavijo storil usodno napako in odločilen korak k svoji pogubi.
No, spomladi 1944 je SNOS (Slovenski Narodno Osvobodilni Svet) proglasil za začetnike partizanstva vse, ki smo se že prej upirali fašizmu.
* * *
Hvala vam, g. doktor, za ta pojasnila in odgovore. Vsak narod, ki hoče biti narod, mora poznati in ceniti svojo preteklost ter poznati in ceniti vse može, ki so to preteklost pomagali oblikovati. Pri nas na Primorskem so bili med temi možmi tudi vsi tisti, ki so se upirali fašističnemu raznarodovanju in pri tem žrtvovali svoje življenje. Zato je prav, da jih poznamo in cenimo.
KAZIMIR HUMAR
sourednik revije »Kaplje« iz Idrije, o kulturni povezanosti Slovencev, ki živimo v zamejstvu, z matično domovino in obratno. Navedel je več nedostatkov, ki še vedno omejeno povezovanje zavirajo. Nato je govoril dr. Emidij Susič, zunanji sodelavec Inštituta za mednarodno sociologijo v Gorici, o mednarodni povezanosti. Dr. Susič je podal mnogo zanimivih podatkov ter je študijsko osvetlil nekatere sociološke raziskave, ki jih omenjeni inštitut izvaja. Tudi po teh dveh predavanjih se je razvila krajša debata.
Popoldne je najprej predaval dekan bogoslovne fakultete v Ljubljani prof. dr. Maks Miklavčič o etičnem potencialu in stiski malih narodov pri sodobnem razvoju enotenja človeške družbe. Koreferat o problematiki narodnih manjšin nasplo-šno in posebej o naši narodni skupnosti v zamejstvu je imel dr. Matej Poštovan, ki je v strnjenem, a v jasnem filozofsko-pravnem slogu podal več zanimivih tez o omenjeni problematiki. Zaključno predavanje o zaprtosti in odprtosti sodobne slovenske kulture je imel prof. Edvard Kocbek. Znani slovenski ideolog krščanskega socializma je z njemu lastnim briljantnim slogom prikazal slovenskega človeka v potrošniški družbi in njegovo razočaranje nad marksizmom in krščanstvom oziroma nekaterimi njegovimi predstavniki. Koreferat k temu predavanju je imel pisatelj Lev Detela z Dunaja. V debato je nato poseglo več poslušalcev.
Kot kronisti se ne maramo spuščati v ocenjevanje in v razčlenitev posameznih tez, ki so jih podali predavatelji. Pričakujemo, da bo Društvo slovenskih izobražencev izdalo letošnja in lanska predavanja, kot je to storilo za predlanska, v posebni knjigi. Pričakujemo pa tudi, da bo kdo kritično ocenil zlasti razne trditve Edvarda Kocbeka, ki se nam nikakor ne zdijo v skladu s pokoncilsko Cerkvijo, da drugega ne rečemo.
(II. nadaljevanje)
Res je, da smo v dobi splošnega oporekanja, ko se spodbija veljavnost vseh ustanov in vrednot: Cerkve in države, šole in družine, oblasti in avtoritete. Psihoanalitiki že govore o mladih, ki naj bi bolehali na »kompleksu tepenega otroka«, spričo česar hočejo zrušiti vsako oblast, da bi nastala brezglava družba, »družba brez očeta«. Da bi oblasti izpodbili temelj in jo tako zrušili, osporavajo obstoj ustanov, ki so ogrodje socialnega reda, pravni red in ocetne tradicije, vse oblike javnega življenja.
Slično počenjanje je še nekam razumljivo, ko gre za mlade ljudi, ki nimajo nikake družbene odgovornosti. Nedopustno pa je, če gre za mlade izobražence, ki se pripravljajo, da prevzamejo nase odgovornost za usodo svojega naroda, zlasti še za bodoče voditelje narodnih manjšin, ki so že itak tako ranljive in krhke, tako da lahko postane zanje smrtonosna propast redkih ustanov ter izginotje maloštevilnih narodno čutečih osebnosti. Izvajati »kulturno revolucijo« sredi narodne manjšine, uničevati njene kulturne vrednote in moralno ubijati vidnejše osebnosti, je nekaj blaznega, da, zločinskega!
Sicer pa je že samo ime lista »Kladivo« značilno programatično geslo: razbijati! V listu je kaj težko izslediti nekaj pozitivnega, dvigajočega, ustvarjalnega; članek za člankom je le udarec s kijem, zamah s kladivom, ki pušča za seboj zagrenjene duše in srca, prevarana za upravičeno upanje, da bo mladi rod gradil lepšo bodočnost koroškim Slovencem.
V	članku »Kam pes taco moli« uredništvo pojasnjuje namen lista: ker sedanji koroški tisk (Vestnik, Naš tednik, Družina in dom, Nedelja) nima smisla za »efektivno narodno-manjšinsko politiko«, bo to poslanstvo prevzelo »Kladivo«. Svoje delo bo opravljalo po novi metodi: sistematično bo analiziralo in kritiziralo »prakso«, konkretno dejavnost, dognanja bo strnilo v »enovito teorijo«, ta pa bo narekovala nadaljnje delovanje. »Samo pozitivna dejstva so vir spoznanja.« »Teorija mora priti iz prakse in ne iz katere koli ideologije.« In še ugotavlja: »Prakse je dovolj: dijaški domovi, študentovski dom, gimnazija, politične in prosvetne organizacije, praksa na podeželju (pevska in odrska dejavnost).« Priznava pa, da so akademiki na Dunaju odmaknjeni Koroški in da ne bodo mogli zato »uganjati učinkovito politiko za ljudstvo«, bodo pač »teoretično« študirali zgodovino Slovencev, germanizacijo, in tako pripravljali akcije...
Tako začrtani delovni program, sloneč na čistem pozitivizmu, je nekaka izpoved in priznanje, da si ni uredništvo še na jasnem, kaj pravzaprav hoče. Predvsem morajo proučiti »prakso«, izluščiti nova spoznanja in dognanja, iz teh bodo vzklile misli in teorije, ki bodo izhodišče in pravec za bodoče delovanje. »Misli morajo zrasti iz delovanja in morajo biti navodilo za dejanja!« To je vrhovno načelo zdrave dejavnosti, je pa izključni privilegij novega rodu, kajti vsa dognanja, izkustva in spoznanja prejšnjih rodov nič ne veljajo. Preveritev prakse je pravoverna, če jo izvrši mladi rod, kar so pa preizkusila prejšnja stoletja ali dognali dosedanji voditelji, je brez pomena in veljave...
Sicer pa samo uredništvo dvomi nad učinkovitostjo slične metodologije. Saj če študirajo na Dunaju, nimajo živih in neposrednih stikov z ljudstvom na Koroškem, ne morejo slediti utripom življenja v rodnem okolju. Zato jim ne preostaja drugo, kot da se izneverijo pozitivistični metodi In le »teoretično pripravljajo akcije«, pa čeprav bi se morali pri tem teoretičnem razglabljanju nasloniti na to ali ono ideologijo.
ZOPER CERKEV IN NRAVNOST
Članek »Strmoglavljenje bogov« vsebuje marsikatero nesporno resnico in celo zdravo jedro, ki pa je zaradi nekritičnosti, posploševanja in ideoloških predsodkov iznakaženo. Ugotavlja, da so Slovenci veliki sanjači, »neutrudljivi graditelji blestečih vizij, iluzij, mitov, legend«; z naivnim mesijanskim idealizmom pričakujejo rešitev narodnih in tudi manjšinskih problemov od »zanosnih komodnth univerzalizmov«, pri tem pa držijo križem roke, kot bi čakali, da jim pade svoboda kot cekin z neba v naročje, člankar nato zavrača »odrešilno moč krščanstva« in očita krščanstvu, da ni bilo vedno usmerjevalni dejavnik v razvoju družbe; hudo napada celovški ordinariat zaradi krivičnega posto-
panja s slovensko manjšino. Boljšo usodo si lahko priborimo edinole z lastnim delom.
Članek, ki bi bil lahko prav dober, je zelo izgubil na objektivni vrednosti zaradi demagoškega izpada na katoliško Cerkev in na krščanstvo sploh. Rekli smo že, da Cerkev ni nikaka mednarodna ustanova, ki naj bi urejala mednarodne odnose, reševala delavska vprašanja in izdajala socialne zakone: Cerkev je Kristus postavil kot nadnaravno družbo za zveličanje duš, kot vesoljni zakrament odrešenja. V tem je njeno bistvo in poslanstvo: voditi božje ljudstvo v večno zveličanje. Ce je Cerkev v svoji zgodovini vplivala tudi na humanitarni, socialni, kulturni, narodni napredek, je bilo to le drugotnega pomena. Napadati Cerkev, da ni izvedla socialne pravičnosti in da ni uspela rešiti spore in niti ne ohraniti svetovni mir, je neresno in demagoško. Presojati in obsojati Cerkev zaradi neučinkovitosti v zadevah, ki ne spadajo v njeno ožjo pristojnost, pri tem pa docela prezirati njeno bistvo in poslanstvo, veličino njenega odrešilnega dela, ni samo demagoško, preračun je-no na nepoučenost čitateljev, pač pa naravnost sleparsko. Samo tisti, ki je resno preštudiral, kaj je Cerkev in kakšno je njen oposlanstvo, bo lahko kritično presojal njeno delo. Sicer bo podoben umetniku, ki je sklenil, da upodobi lepoto človeškega obraza, pa je naslikal samo — brado!
»Kladivu« je dokaz, da je krščanstvo odpovedalo, krivično postopanje celovškega ordinariata s slovensko manjšino na Koroškem. Kritični ocenjevalec krščanstva bo jasno ločil katoliško Cerkev in verski nauk od celovškega ordinariata in njegove pastoralne dejavnosti. Veličino ali revščino, učinkovitost ali neučinkovitost krščanstva bo znanstvenik izvajal iz bistva Cerkve in iz njenega dejanskega vpliva na človeško družbo, ne pa iz pravičnega ali krivičnega postopanja nekega škofijskega ordinariata, ki jih je v Cerkvi na tisoče. Vsa slovenska Cerkev, v domovini in zamejstvu, obsoja diskriminacijsko ravnanje celovškega ordinariata, ki stoji v službi asimilacije koroških Slovencev. Zadnji koncil je označil vsako načrtno asimilacijo kot zločin. Zato pa je vnebovpijoče naprtiti celotni Cerkvi krivdo, ki jo nosi izključno neka krajevna cerkvena oblast, ali tudi slovenskim duhovnikom na Koroškem, ki so prva žrtev nerazumevanja svojih predstojnikov.
Ost dunajskih akademikov pa ni naperjena samo proti Cerkvi, ki je ustanovljena, da razglaša božjo voljo, ampak tudi
Skoraj 1200 km se od Ligurije v loku raztezajo proti vzhodu gorske skupine, ki sestavljajo Alpe. Na slovensko zemljo sega le južnovzhodni konec Vzhodnih Alp. Pa je že to dovolj, da v severnem delu dežele prekipeva lepota gorskega sveta. Skalnati vrhovi in snažniki, njihova čudovita rastlinska odeja, prijetne vasice in planine vabijo človeka, da se naužije zdravja in da občuduje naravo.
Klica gora ne morejo preslišati skavti, k; so na naravo zelo navezani. Zato vsako leto preživijo nekoliko dni pod šotori v takem okolju. V avgustu se je zaključilo letošnje taborjenje tržaških skavtov. Taborili niso sami, ampak skupaj s koroškimi brati. Zato je bil tabor na Koroškem, v delu, ki pripada avstrijski republiki. Njena meja se vleče po grebenu Karavank. Te so na južni strani porasle s travo 'in gozdovi, na severu pa se s previsnimi stenami in prepadi spuščajo v doline. Te doline so najprej ozke, pokrite z iglastimi in nato mešanimi gozdovi. Tu pa tam so poseke in jase, visokogorski pašniki in planine, osamljene koče in vasice. Doline se širijo. Potoki rastejo v rečice in reke. Ravninski svet se veča in se končno razširi v Celovško kotlino, po kateri teče Drava.
V	začetku te doline, ob vznožju skalnate Košute (2136 m), je skupina kakih štirideset fantov za dva tedna postavila šotore. To je bilo 28. julija. Taborni prostor je bil na jasi, ki jo obdajajo gozdovi. Na eni strani zapirajo pogled skalnate stene Košute, drugod so okoli z gozdovi porasle vzpetine, ki zakrivajo Obir (2142 m) in Setiče (1922 m). Skupina hiš, Terki, je kakih deset minut hoje daleč. Večja vas, Sele, pa nekaj kilometrov. Ob jasi potok, v gozdu dovolj lesa, skratka »klasični« taborni prostor. Tabor je bil brž postav-
proti njenemu nravnemu nauku, proti krščanski morali. V članku »Ne nečistuj«, ki je za pisatelje nečasten, predvsem ugotavljajo, da dijaki slovenske gimnazije v Celovcu prezirajo veroučne ure, saj ni jemati zares, da bi bili duhovniki in Cerkev glasniki božje volje. Nato težko napadajo prof. Janeza Polanca, češ da v svoji veroučni knjigi, Moralka, podaja na docela nesodoben in neznanstven način nauk o nravnosti, spolnosti in nagonih. Moralka prof. Polanca vsebuje običajni nauk o krščanski nravnosti, o lepoti krščanskih kreposti in o dolžnosti, obvladati nagone. Clankar, ki nima niti pojma o koncilskem nauku glede svetosti zakona, družine in zakonske ljubezni, smeši krščansko vzgojo k vzdržnosti in čistosti, zanika trpke posledice zlorab in razvratnosti ter trdi, in to je res značilno za vseznale cankarskega spomina, da je bila spolna zdržnost v vseh zgodovinskih razdobjih vzrok patoloških pojavov: živinske morije v času fevdalizma, sežiganja čarovnic, okrutnosti SS-ovskih krvnikov v koncentracijskih taboriščih! Krščanska vzgoja k čistosti naj bi bila sokriva Hitlerjevih zablod, saj je tudi on govoril o moralni okužbi, o higieni in sifilisu! »šeste zapovedi,« tako zaključuje, »ni več mogoče braniti z razumom!« Ce Cerkev še vedno vztraja na tem, jc pač netolerantna, in če tako uče njeni predstavniki, so pač ozkomiselni, In šola. ki v tem izvaja pritisk na učence, je nedemokratična...
V tem članku so dunajski akademiki izpovedali, kaj je njihov najvišji ideal: svobodno spolno izživljanje. Ne požrtvovalna ljubezen do svojega ljudstva, tlačenega in Izkoriščanega, pač pa bedni egoistični hedonizem!
V boj za zmago »prepovedanih pravic«! Ali je spolno izživljanje »pravica« mladega človeka, ali pa ni, odvisi od odgovora, kaj je pravzaprav človek. Je človek zgolj čutno bitje, žival, ki jo vodijo nagoni, tedaj ima »pravico«, da živi po slepih čutnih nagonih; ako pa je človek čutno-razumsko bitje, pri katerem ima razum vodstveno vlogo, bo pač zdravi razum odločal, kdaj se lahko poslužuje čutnih nagonov; ako pa je človek mimo tega še otrok božji, poklican k svetosti In k združitvi z Bogom, tedaj bo pač Bog imel pravico odločati, kaj je krepostno in kaj ni, kaj je nravno dobro ali zlo. Res je, da smo svobodna bitja, ki se svobodno odločamo za takšno ali drugačno življenjsko pot, za blodnjo po mlakuži ali za povzpetje v sončne višave, toda kdor sl je Izbral mla-kužo, naj ne ovira poleta otrokom sonca!
DR. RUDOLF KLINEC
ljen, iker je bilo vreme ugodno. Sploh je deževalo le dvakrat, a takrat pošteno. Poleg šotorov so postavili ognjišče in naslednji dan še ostale zgradbe. Tako je bilo mogoče že tretji dan zaživeti redno skavtsko življenje. Takrat je bilo zjutraj že dviganje zastave, obred, brez katerega je program revnejši, in sv. maša, ki je dan za dnem krepila duhovno rast skavtov. Za to so skrbeli duhovni vodje tudi pri tabornem ognju. Takrat ali pri maši so povedali kratke misli, ki naj bi spremljale skavtov dan. Pri duhovnem vodstvu so si sledili gg. Gerdol, Rovan in Pohajač, ki so se tudi drugače udeleževali skavtskega življenja. Pri maši so bili tudi kmetje iz bližnjih hiš; zadnji dan jih je bilo kar 24.
Mnogi skavti so bili prvič na taboru in so se večinoma dobro izkazali, dva novinca sta tudi naredila na taboru obljubo. Tudi z 'drugimi je bilo vodstvo zadovoljno. Taboru je dobro načeloval brat Marjan Jev-nikar, pomagala pa mu je skupina starejših, roverji. Na taboru je bil brat starešina, prof. Theuerschuh, in že stalni gost skavtskih taborov, prof. Planinšek. Nekaj dni je bil na obisku pral'. Penko, ki je kot naravoslovec vse navdušil za naravo. Brat starešina je vsak večer kaj povedal, predvsem iz skavtske ideologije. Prihajali so tudi drugi gostje. Tako so imeli skavti prijateljsko odbojkarsko tekmo s taborniki iz Ljubljane in iz Trsta, ki so taborili nekaj kilometrov daleč, in z brati Olipi, po domače Kališniki, ki so gospodarji tabornega prostora.
Ko je program stekel, so se vrstile igre, izleti in drugo. Na izlete so šli k planinski koči pod Košuto in v Sele, na Obir- (razgleda žal ni bilo zaradi oblakov). Sledil je celodnevni izlet s posebnim avtobusom
(nadaljevanje na 5. strani)
iiiiiiiiimiiiiiiiiimimmHiiHiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiNiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiimiiiitiiiiiiiii
V. študijski dnevi v Dragi
Tabor pod Košuto
V SPOMIN BAZOVIŠKIM ŽRTVAM
Govor IM. Kosmača
Zbrali smo se, da počastimo 40. obletnico bazoviških mučenikov. Zato naj vas mimogrede spomnim, kako je bilo na današnji večer pred 40 leti, točno ob llh zvečer, ko je bila izrečena smrtna obsodba za štiri naše fante, za ostale obtožence pa težke zaporne kazni. Z. Bidovcem sva sedela skupaj. Ko je slišal, da je na smrt obsojen, je na glas zakričal: Živio Jugoslavija, smrt fašizmu! Nato sva se objela in poljubila.
Varnostna služba je takoj poskrbela, da smo vsi tisti, ki smo bili obsojeni na zapor, takoj zapustili železne kletke in odšli na hodnik sodišča. Od tu so nas spet peljali v celice-samice.
Tista noč ni bila samo za nas obsojence, temveč za vse slovenske Primorce naša šentjernejska noč brez spanja. Slišati je bilo le tiho topotanje z nogami in šepetanje. Tako je potekla noč med 5. in 6. septembrom 1930. Proti jutru, prav tako kot pravi priložnostna slovenska pesem »ob zori krvavi«, se je naenkrat slišalo odpiranje železnih vrat in korakanje vojakov. Nato so prišli na hodnik, kjer so v celicah bili zaprti na smrt obsojeni. Slišalo se je žvenketanje in rožljanje verig, tudi tistih majhnih, ki jim pravijo lisice. Potem so se začela železna vrata ponovno odpirati in zapirati. Slišali smo jih, kako so šli iz zapora, nato še ropot motorjev vedno bolj oddaljen, nakar je zavladala popolna tišina. Seveda smo si predstavljali, da se zunaj dogaja nekaj strašnega. Res, tako se je tudi zgodilo.
Ko se je zdanilo, je prišla ura, da gremo malo na zrak. Vrata se odprejo in ukažejo mi, naj grem iz celice. Na dvorišču sem se malo sprehajal. Priznam, bil sem u-trujen, potrt, žalosten, deloma zato, ker ponoči nisem spal, deloma zato, ker sem razmišljal, koliko let bom moral presedeti v zaporu. Ne-
nadoma zagledam paznika, ki me pazljivo opazuje. Ko se mu približam, mi reče polglasno: »Zapomni si, mladenič, dokler si živ, je tudi upanje; kadar življenja ni več, je vse končano.« Začuden ga pogledam in ga vprašam, kaj to pomeni. Odgovori mi, da za one štiri ni več upanja. Žalosten ga vprašam, zakaj za one štiri ni več upanja. S prstom mi da razumeti, da so bili ustreljeni. Nato sem ga poprosil, naj me odpelje zopet v celico. Čeprav ni bila še ura, je ustregel moji želji. Ko pridem v celico, se vržem na posteljo in se bridko zjočem. Nato zaspim. Pozneje se mi ves čas mojega zapora ni več kaj takega zgodilo.
Razmišljam, kako je bilo takrat žalostno, ko so se zgrinjali nad naš rod temni in grozeči oblaki. Navzlic temu smo kljubovali in ohranili polno zaupanje v boljšo bodočnost.
Spominjam se, kako so v tistih letih bili bodisi slovenski duhovnik bodisi slovenski izobraženec ali slovenski narodnjak vsi grdo gledani in preganjani. Prav zaradi tega, ko se proslavljajo bazoviški junaki, bi morale biti proslave vedno pod okriljem slovenskih organizacij, kajti za slovenski ideal so oni padli in darovali svoja mlada življenja. Italijanski prijatelji in zagovorniki naših teženj bi se teh proslav tudi lahko udeležili in svobodno govorili. Gotovo bi mi temu ne nasprotovali kot meni Primorski dnevnik, ki trdi, da so govorniki pred bazoviškim spomenikom v soboto popoldne nasprotovali skupni proslavi. Po mojem to ni res.
Se enkrat: Večna slava bazoviškim mučenikom!
morskem pridobimo nazaj pravico do svobodnega in enakovrednega življenja z drugimi narodi v Evropi.
Zaradi tega se prav ml primorski borci osvobodibiega boja čutimo na poseben način povezane s temi štirimi fanti, ki so tukaj bili ustreljeni, in z njihovimi prijatelji, ki so bili takrat ali pozneje sojeni in obsojeni. Povezani smo z njimi, ker smo iste primorske krvi kot so bili oni; ker smo se borili, trpeli in mnogi tudi umrli za isto zvezdo narodne svobode, za katero so oni trpeli in umrli; ker smo kot oni želeli tudi mi, naj bo slovenski narod svoboden in prost vseh okovov, pa naj nam jih skuša nadeti kdor koli.
V	tej zavesti se klanjam spominu padlih žrtev na bazoviški gmajni in vseh drugih, kjerkoli so se žrtvovali za svobodo slovenskega ljudstva. Ohranimo jim trajen spomin z našim delom, da bo sijala zvezda svobode in miru nam in vsem drugim narodom.
S TRŽAŠKEGA
Govor S. Klanjščka
Kako velika in sveta stvar je narodna svoboda, vemo na poseben način vsi tisti, ki smo se za to svobodo borili tudi z orožjem v rokah v zadnji svetovni vojni. Nas slovenskih Primorcev ni tedaj zvabil v osvobodilni boj privid rdeče zvezde s srpom in kladivom, temveč tista svetla zvezda, ki je o njej zapel Simon Gregorčič:
»Pridi, zvezda naša, pridi, jasne v nas upri oči, naj moj dom te zopet vidi, zlata zvezda srečnih dni!«
To je bila tista svetla zvezda, ki je vabila slovenske fante in dekleta že dolgo prej in jim bila vodnica v njih odporu zoper lašizem in njegovo rodomorno politiko nad Slovani v Italiji. Okrog te zvezde narodne svobode in narodnega kulturnega življenja so se zbirali oni, kakor smo za njo šli mi, ki smo se odločili za oborožen upor zoper naše narodne zatiralce. Drugi so morda imeli pri tem drugačne namene, mi primorski fantje pa smo šli v boj zoper fašizem in nacizem predvsem s tem namenom, da svojemu ljudstvu na Pri-
Tudi levičarji proslavili bazoviške junake
V	nedeljo popoldne je bila na Bazovici še ena proslava bazoviških žrtev. Priredili so jo slovenski socialisti in komunisti obenem z italijanskimi tovariši. Glavni govor je imel za Slovence Filibert Be-nedetič, za Italijane pa senator Sama. Proslava je bila združena z veliko ljudsko manifestacijo rdečih zastav in rut. Udeležencev je bilo nekaj tisoč. Vendar je človek imel vtis, da ne gre za proslavo slovenskih antifašističnih žrtev, temveč prej italijanskih, katerim so se Slovenci le pridružili. Niko Kosmač je prejšnji dan trdil drugače: Slovenci bi morali proslavo voditi, Italijani naj bi se jim le pridružili, če hočejo. Saj so pokojni dali življenje ne samo za boj proti fašizmu, temveč predvsem za pravice slovenskega zatiranega ljudstva.
Vabilo na občni zbor
Predsedstvo združenja »Odbor za pomoč razlaščencem« sporoča, da bo redni letni
občni zbor 11. septembra 1970 v kino dvorani v Dolini ob prvem sklicanju ob 20.30, drugem ob 21. uri s sledečim dnevnim redom. 1. Poročilo predsedstva in nadzornega odbora. 2. Diskusija. 3. Razrešnica ir volitve novih organov. 4. Razprava o popravilu škode zaradi krivičnega razla-ščevanja v preteklosti in zadevni sklepi za nove akcije.
Na občni zbor vabimo člane in tudi tiste razlaščence, ki nameravajo pristopiti k akcijam za popravilo škode v zvezi s krivičnim razlaščevanjem v preteklosti, ko so razlaščevali po krivičnih cenah od 380 do največ 550 lir vključno trte in nasade.
Poroka
V	soboto, 5. septembra sta stopila v zakonsko zvezo v bazoviški cerkvi Karel Grgič, predsednik športnega društva Gaja iz Padrič in učiteljica Sava Pečar iz Bazovice. Novoporočencema, ki sta naročnika Kat. glasa, vošči uredništvo vse dobro v novem življenju. Pridružujejo se Slomškov dom iz Bazovice in prijatelji iz Slovenske skupnosti.
Kolonija SLOKAD v Dragi
Kolonija SLOKAD v Dragi je srečno zaključila svoje letošnje delo. V nedeljo, 30. avgusta je 69 deklic zapustilo prijetno bivališče v Dragi in se vrnilo na svoje domove. Trideset dni počitnic v zdravem kraju bo gotovo deklicam in dečkom v veliko korist. Privadili so se življenju v skupnosti, postali bolj samostojni, se vadili tudi v potrpljenju in malih žrtvah, ki jih terja skupno življenje. Zdravje se je okrepilo, teža telesa je nekoliko narasla. Naučili so se veliko novih pesmi, s katerimi so nastopili na zaključnih prireditvah in na radiu. Tudi versko življenje je gotovo na boljšem.
Vsem osebam, ki so se nesebično žrtvovale za slovensko mladino v koloniji, ko so drugi uživali lepe in brezskrbne počitnice, se vodstvo Slokada iskreno zahvaljuje: snažilkam, kuharicam (tem prav na topel način), ekonomki, dijakinjam, ki so bdele nad otroki. Posebna zahvala g. učitelju Marcelu Petkovšku, ki je vodil prvo izmeno dečkov, in gdč. Boži Žagar, ki je vodila deklice v drugi izmeni.
Širite »Katoliški glas"
Počitek ob znamenju na poti na goro Obir (2142 m) na Južnem Koroškem
Tabor pod Košuto
po Koroški. To je bilo za mnoge pravo odkritje. Pot je vodila po dolini skozi celo vrsto vasi, preko Drave v Celovec, proti Gospe Sveti. Tu so imeli v baziliki sv. mašo. Ogledali so si zanimivosti cerkve in se odpeljali proti vojvodskemu prestolu. Tam so se slikali, poslušali razlago brata starešine in tudi sami obujali spomine na zgodovinske dogodke in dejstva, ki jim je bil prestol nema priča. Nato se je avtobus pripeljal pod čudoviti grad Ojstrico (Hochosterwitz), ki so si ga ogledali tudi v notranjosti. Grad je res tak, da bi človek mislil, da je naslikan v knjigi pravljic za otroke. Sledilo je kosilo v Št. Vidu, nato pa kopanje v Vrbskem jezeru. Ko so se nakopali, se je vreme spremenilo in umaknili so se v Celovec. Tu je začelo deževati. Razpodili so se po mestu in uro kasneje odpotovali skozi Borovlje nazaj v tabor. To v glavnih obrisih o izletu, o vtisih in podrobnostih pa bi se lahko vsak še na dolgo razpisal.
Na naslednjem izletu so s iskavti ogledali dolino Korte, ki ima zanimiv kanjon z divjim potokom. Na koncu doline je vas Korte, kjer ima restavracijo inž. Muri, ki je skavte prijazno sprejel in pogostil.
V	župnišču pripravlja svoja dela za razstavo kipar France Gorše. Tudi on je lepo sprejel goste in jim marsikaj razložil in pokazal. Poleg teh izletov je šlo šest skavtov na vrh Košutnika in isti dan na Setiče. Čeprav jih je na poti nazaj pralo, so se vrnili navdušeni.
Na programu so bile tudi igre, dan športa (tekme v raznih panogah, odbojka), dan narave, dan raziskovalcev. Ta dva sta dobro uspela. Za dan narave je dobil vsak vod svojo nalogo. Eni so lovili žuželke, drugi določali rastline, tretji so zbrali vse dosegljive vodne živalce. Najbolje je uspela botanična steza. To je pripravil vod Gamsov (ki je pri končnem točkovanju tudi prišel prvi). Našel je primeren kotiček in speljal stezo ob različnih drevesih, zabil vanje table z imeni in potrebnimi razlagami. Tako si lahko videl v majhnem prostoru celo vrsto različnih dreves in zanimivosti, kot na primer »moč narave«: iz podrte jelke, ki je še zelenela, so rasle proti nebu tri nove. Tudi za dan raziskovalcev je vsak vod prejel določano nalogo: prvi je moral iti v vas poizvedovat, drugi je popisal kmetijo na samem, tretji je šel po strugi potoka in jo risal, četrti je narisal tloris tabora... Poročila, ki so jih potem prebrali, so bila kar dohra.
Vsak večer je bil za konec programa taborni ogenj. Vrstile so se misli vodstva, duhovna misel, pesmi, šaljivi prizorčki. Večkrat so bili prisotni gostje. Skozi vso noč so se vrstile straže. Seveda ni izostal nočni pohod. Letos je prišla po časopisih do tabora vest, da so pobegnili trije nevarni jugoslovanski zaporniki. Pisalo je, da bodo verjetno bežali v Avstrijo. In res so neko noč obiskali skavte s. streljanjem. Vsi so se umaknili v gozd, bežali, se skrivali... To je trajalo slabo uro, tako da so se mnogi pošteno tresli. Na srečo je bila le burka, ki so jo priredili zato, da bi preizkusili pogum fantov. Kot je ugotovil brat starešina, je bil obračun zelo pozitiven: vsi so bili zelo pogumni, le kakih dvajset se je treslo. Dobro, da je bilo vseh, ki so taborili, okoli štirideset!
-ij-
       ..............................................................................      hiiiiiiii................................................................................................................................................................
V nedeljo, 13. sept. ob 15.30 marijanska procesija na Opčinah. Pridite!
lllllllltllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllll
t Msgr. Janez Hladnik
iiHiiimiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiHiiiiiiNiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiNiiniiiiiiiimiimiiiiimiiiiiMiiiiiiiuiimiiiiimiMiiiiiiiMiiiiiiiiiiimiiiiiiiiuimiimiiiiuiiiiiimiMiiiiimiiMiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiin^
92 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI )
Na vselitvenem uradu sem zvedel, da za Avstrijo ni nobene možnosti. Vloga za vlogo je šla v prazno.
V	enem izmed taborišč so skrbno pripravili »ribniški pušelc«, to je šopek iz vsakršne suhe robe v miniaturi, srčkana in prav originalna stvar, ki je ni najti najbrž nikjer drugje kot v Ribnici.
Kaj pa če bi ta pušelc poslal Evdti Perčn, mi pride na misel in z lepo prošnjo v imenu vseh koroških beguncev.
Rečeno, storjeno.
Na same svete Neže dan leta 1948 pošljem ženi ministra Carrilla ta šopek s prošnjo, naj ga izroči predsednikovi ženi.
Nikdar nisem dobil odgovora na to. A res pa je, da se je argentinski konzul štirinajst dni nato že oglasil v koroških taboriščih in se je potem v dveh mesecih
uredilo vse potrebno. V novembru in decembru so bili že večinoma vsi begunci v Buenos Airesu.
SPET ROMANJE V LUJAN
število novih je naraslo v tisoče. V zavesti dolžnosti hvaležnosti do Marije se je rodila želja, da bi se ji šli zahvalit v Lujan.
To pot nismo mogli računati na vlak. Odkar je Peron železnice odkupil od Angležev, so postale nedonosne. Uprava ni imela možnosti, da nam da vlak, kakor smo ga vselej prejšnje čase imeli.
Najeli smo avtobuse za kakih 800 romarjev.
Vse lepše organizirano in vse bolj pobožno je bilo to pot. Bili smo res romarji. Prejšnja lota je komaj par desetin pristopilo k obhajilu, to pot obhajanja ni bilo ne konca ne kraja.
Popoldne smo ustoličili Marijo z Brezij v stranski ladji, kjer naj bi pričala o ljubezni Slovencev še v bodoče rodove.
Tudi slovensko zastavo smo obesili med druge že obstoječe, da tam priča o našem obstoju in prosi za naše potrebe. Ci-
sta je, brez zvezde, kot so jo poznali naši predniki.
Ko sem bil ravno pripravljen, da grem k oltarju za sveto mašo, priteče dr. Tine Debeljak in zaprosi: »Daj, Janez, naj ti jaz strežem!«
Kako sem bil tega vesel! Moj sošolec in prijatelj iz mladih dni na tem mestu in ob itej slovesni priliki! Saj sem se počutil kot da sem na Brezjah.
Spet se je oglasila pesem: »Marija k Tebi uboge reve« in »Zmagala si Devica slavna, zmagala kačo pekla«.
Mod petimi litanijami pa je odmevala sicer zame nova, toda tako doživeta prošnja: »Ti nebeške ključe imaš, o Marija; kar te prosimo nam daš, o Marija...«
Stari in novi smo to pot skupno romali, skupno molili, skupno peli.
SLOVENSKA SLUŽBA BOŽJA
Jaz sem nadaljeval le na Avellanedi s slovensko službo božjo. Dokler ni prišla ladja »Santa Cruz«, je bila za vse Slovence le ta maša. Takrat pa se je začela opravljati tudi v kapeli bratov maristov na Primeri Junti, toda bila je daleč pre-
majhna za stotine ljudi, ki so prihajali. Zato je bila preložena v kapelo salezijanske gimnazije San Carlos, kjer je ostala vse dotlej, dokler ni bila zgrajena kapela v Slovenski hiši v ulici Ramon Fal-con 4158.
Prišel je tudi svetnik Karel Škulj, katerega smo poslali v San Martin, ker je bilo tam veliko novodošlih. Tako se je pričela tudi tam samostojna slovenska maša. Petje je vodila Matilda Kogovšek, moja vaščanka.
V Ramos Mejiji je tudi župnik sprejel slovenskega duhovnika Janeza Kalana iz škofje Loke ter dovolil slovensko mašo v njegovi cerkvi.
Tudi v San Justo je bilo treba misliti na nekaj podobnega. Tam je padla ta naloga na salezijanca g. Janka Mernika.
V Mendozo pod Andi, 1100 km zapadno od Buenos Airesa, je prav tako odšlo večje število novodošlih, da si tam najdejo zaposlitve. Z njimi je šel tudi duhovnik g. Janez Malenšek, doma iz Stopič pri Novem mestu.
Tako je bilo zadostno poskrbljeno, da
so mogli naši ljudje vsepovsod imeti priliko vršiti svoje krščanske dolžnosti.
SAN JOSE’ DE POMPEO
Slovenska vas je začela rasti. Na Avella-nedo je bilo daleč. Zato je pa bil v La-nusu pri Sv. Judu Tadeju za kaplana g. Jože Košiček, ki je tako uravnaval, 'da je bila vsako nedeljo v Pompeju sveta maša.
Toda njega so pozneje hoteli od tam prestaviti, nakar je raje odšel v San Luis. San Jose de Pampeo že ni bil več oskrbo-von, kot treba, zato sem začel misliti jaz na to, da bi se ponudil škofu v La Plati, naj mi da kapelo sv. Jožefa, da iz nje s časom naredim faro, obenem pa bodo Slovenci imeli zagotovljeno sveto mašo.
Mnogo ovir se je stavilo na pot, toda dejstvo, da je bodoča Slovenska vas prav blizu in da je bistveno za našo stvar, da se zagotovi Slovencem stalna maša, je bil zadosten nagib za to, da sem vztrajal.
Gospa Marija Ivanič de Aiambasič, Prekmurka, ki me je že davno poznala, je vrtala naprej, da stvar ne bi zaspala.
(Se bo nadaljevalo)
• j "ARUS,c 7
valenč\c
v
javna dela v Steverjanu
Največji problem v Steverjanu je ureditev cest, ki jih je v občini nad trideset kilometrov. Pretekla uprava je vložila vrsto prošenj na tozadevne urade in sedaj smo dobili vesele novice, da bodo ta dela končno začeli izvrševati. Tako je pred dnevi bilo oddano na dražbi delo za razširitev in asfaltiranje cest čez Dolgi breg na Jazbinah (10.000.000), razširitev ceste k Aščevim (3.000.000). Dela je sprejelo neko podjetje iz Vidma.
16. septembra opoldne pa bodo oddali dela za razširitev in asfaltiranje ceste Dvor-Trg pred cerkvijo-Oslavska cesta v znesku 13.000.000 lir ter cesto po Ščednem v znesku 33.000.000 lir. Ta dela bo krila deželna uprava, mora prispevati zanje pa tudi občina. Cestišče bo urejeno in -razširjeno. Asfalt bo širok 5 m.
Sporočili so tudi iz Rima, da je bil te dni nakazan potrebni Sklad 300.000.000 lir za cesto Bukovje-Jazbine-Plešivo. Načrt je že odobren in pokrajinska -uprava bo delo oddala na dražbi še ta mesec.
Kakor se vidi, je nova -uprava in še bolj novi občinski odbor krepko prijel za delo in upamo, -da mu bo uspelo v kratkem urediti vse tiste zadeve, ki so najbolj potrebne za našo občinsko skupnost.
*	* *
»Primorski dnevnik« se še vedno škodoželjno rad obregne ob krizo, ki je bila v vrstah števerjanske Kmečko-delavske zveze. Rečemo škodoželjno, ker smo prepričani, da tisti »publicist«, ki to pogreva dela to namerno, da bi stvari napihnil. Nismo proti točnemu in poštenemu poročanju. Toda »Primorski« naj vedno točno in pošteno poroča. Kako je namreč mogoče, da ve, pri kakšni mizi in v kakšni oštariji sede svetovalci po seji, ne -ve pa za delovanje katoliškega društva »F. B. Sedej«, ne ve za pozitivno delovanje občine? Ko je občina postavila table s slovenskimi napisi, je poročal, da so jih postavili orožniki; o katoliškem društvu stalno molči; o tem, da so bila oddana na dražbi dela za asfaltiranje in -urediev raznih cest ni do sedaj črhnil. Dragemu »publicistu« pa bi tudi svetovali, naj raje števerjanski občini pomaga, ko že -sedi na taki udobni stolici javne uprave, namesto da samo napada in uganja politiko.
Števerjanec
Seja izvršnega odbora SLG v Gorici
Izvršni odbor Slovenskega ljudskega gibanja v Gorici se je sestal v torek, 8. septembra in razpravljal o aktualnih vprašanjih, ki zadevajo politično aktivnost na Goriškem po podpisu sporazumov strank leve sredine. Odbor je odobril zgoraj omenjene sporazume in nakazal smernice za nadaljnje delo.
Po izčrpni debati o odstopu od mesta občinskega svetovalca dr. Andreja Bratuža in po njegovi obrazložitvi razlogov je odbor ta odstop sprejel.
Obenem je tudi z zadovoljstvom vzel na znanje, da je član izvršnega odbora SLG dr. Damijan -Paulin bil imenovan za občinskega odbornika v Gorici, kar omogoča SLG, da je aktivno prisotno v javni upravi.
Ob koncu je odbor sklenil, da se skliče širši svet SLG v torek, 15. t.m. ob 21h.
Nova dela pri goriški bolnišnici
S podporo dežele bodo dozidali pri goriški splošni bolnišnici nov objekt, v katerem bodo namestili moderno kuhinjo, pralnico -in električno centralo. Delo je prevzelo tržaško gradbeno podjetje Sti-gnano, načrt pa sta izdelala arh. Baresi in inž. Graziato. Prav -tako so odobrili goriški umobolnici 600 milijonov lir za popravila in dozidave.
Urnik mejnih prehodov druge kategorije na Goriškem
Za mejne prehode s prepustnicami in dvolastniškimi dovoljenji velja za mesec september sledeči umik: Mirnik od 6. do 19. ure; Jenkovo od 6. do 20. ure; Pie-šivo od 6, do 20. ure; Vipolže -in Števerjan od 6. do 19.30; Podsabotin in Solkan od 6. do 19.30; Rafut od 6. do 19. ure; Šempeter, Miren in Devetaki od 6. do 19.30; Jamlje od 6. do 21. ure.
Zvečer pred prazniki in ob nedeljah in praznikih se omenjeni prehodi zaprejo eno uro kasneje.
Za lastnike hotelov
Goriška turistična ustanova obvešča lastnike hotelov, prenočišč 'in gostiln naše občine, da je v teku klasifikacija gostinskih obratov za leto 1971-72. Kdor svojega hotela ni še javil, naj to naredi čimprej.
II. športni teden v Steverjanu
Športno združenje »Brda« v Steverjanu je pripravilo II. športni teden, ki se je začel 9. septembra -in bo končal v nedeljo, 16. septembra. Tekmovanje je pridržano samo domačinom iz Števerjana. Na sporedu so tekmovanja iz raznih panog -lahke atletike.
Števerjanski mladini želimo obilo uspeha.
Lepi uspehi ansambla »L. Hledeta« in »Fantov z Britofa«
Ansambel števarjanskih fantov »Lojzeta Hledeta« in »Fantov z Britofa«, ki deluje že več let -v okviru SKPD »F. B. Sedej« in ga sestavljajo: harmoniikaš Lojze Hlede, kitarista Aleš Pintar in Bruno Hlede ter pevci Boris Hladnik, Alojz Ciglič in Edi Mikius, je v zadnjem času dosegel vrsto zavidljivih uspehov na polju narodne glasbe. Tako je imel na tržaškem radiu samostojen koncert. Ista postaja sedaj prenaša njihove melodije tudi v oddaji »Glasba po željah«.
Zadnjo nedeljo v avgustu se je ansambel udeležil festivala narodne glasbe v Ptuju (Slovenija), ki ga prireja tamkajšnja radijska postaja. Naši fantje so nastopili na popoldanskem in večernem koncertu s svojimi izvirnimi pesmimi -ter želi pri mnogoštevilnem občinstvu topel sprejem posebno še kot pripadniki slovenskega zamejstva. Prejeli so tudi nagrado za zamejske ansamble. Za naše fante, ki jim je -tako zahteven nastop povzročil tremo, je to vsekakor pomenilo izredno doživetje, ki jih bo še vzpodbudilo v rasti vedno boljšega izvajanja in napredka. Njihovo izvajanje je v celoti posnela tudi slovenska televizija, ki bo to oddajala v eni izmed narodno-zabavnih oddaj.
SLOV. KULT. DRUŠTVO »HRAST« DOBERDOB
prireja 12., 13. in 14. septembra
SEPTEMBRSKI PRAZNIK
V soboto ob 16.30 otvoritev; srečolov; ob 20.30 igra »Dobrodošla Miss Agata« (Vipavski Križ).
V nedeljo ob 15.30 ženska odbojkarska ekipa Hrast-Torri-ana; ob 17.30 petje (zbor iz Postojne in Fantje izpod Grmade). Prosta zabava. Srečolov.
V ponedeljek ob 20.30 nastop folklorne skupine iz Slavonskega Broda. Prosta zabava.
Deloval bo bogato založen buffet s piščanci, klobasami in polento.
V slučaju slabega vremena se bo ves program vršil v dvorani.
OBVESTILA
Vpisovanje v zavod Alojzijevišče se vrši ves mesec september. Tudi gojenci, ki so že bili lansko leto v zavodu, -naj -se vpišejo za novo šolsko leto. Toplo -priporočamo zavednim staršem, da ne pozabijo, kljub nasprotni propagandi, da trdna vsestranska vzgoja temelji le na krščanskih načelih.
Sovodnje. V nedeljo, 13. septembra bo -v Sovodnjah spravna procesija s prenosom kipa Matere božje v prenovljeno kapelico. Vsi vabljeni!
Nabirka za naše katoliške zavode. Prihodnji teden bo kvatmi teden in na kva-tmo nedeljo bo običajna nabirka za naše zavode po naših župnijah in pri slovenskih mašah v mestu. Lepo prosimo dušne pastirje, da bi nabirko oznanili, priporočili in izvedli
Romanje na Barbano slovenskega dela goriške nadškofije bo kot vsako leto v torek, 15. septembra s sledečim sporedom: Ob 10,30 bo skupna koncelebrarana
sv. maša z govorom za vse romarje in ob 15h procesija z Marijinim kipom po otoku. Prevoz z ladjo na otok in nazaj stane 350 lir za osebo. Voditelji vsake skupine so naprošeni, da poberejo za svoje potnino -v avtobusu, da ne bo nepotrebne zmešnjave v Gradežu.
V	Bazovici bodo imeli v torek, na praznik Marijinega rojstva, ob 20. uri sveto mašo in običajno procesijo.
Izšla je nova družinska pratika za navadno leto 1971. Založila in izdala jo je Družba sv. Mohorja v Celovcu. Poleg običajnega vremenskega koledarja za vse leto prinaša pratika na svojih 160 straneh še vrsto zanimivih člankov, navodil, nasvetov, -pesmi, zgodb in ugank za bistre glave ter drugo. Pratiko krasijo -tudi lepe slike. Kupite jo lahko tudi na naši upravi. Cena 250 lir.
Bogoslužje za bazoviške žrtve
Ko je bilo gotovo, da se bo ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič udeležil študijskih dnevov v Dragi in maševal na kraju zborovanja, ga je bazoviški župnik msgr. Marijan Živic prosil, naj v bazoviški cerkvi v nedeljo, 6. septembra daruje sveto mašo za štiri bazoviške žrtve — Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča — ob štiridesetletnici njihove usmrtitve.
Gospod škof -se je temu vabilu prav rad odzval. In tako je v nedeljo po maši v Dragi najprej opravil kratko molitev pred samim spomenikom na kraju usmrtitve, nato pa pel slovesno mašo v župni cerkvi. Pri maši je pel domači cerkveni zbor pod vodstvom prof. Hareja; številni verniki so ginjeni sledili svetim obredom
in so v lepem številu prejeli sv. obhajilo.
Pri pridigi se je g. škof spomnil štirih junakov in njihove žrtve. Poudaril je, da je kri kristjanov utrdila in -povečala število udov v sveti Cerkvi. Vsaka žrtev, vsako -trpljenje obrodi svoj sad. Tako tudi trpljenje in smrti štirih bazoviških junakov, ki so darovali svoje življenje za svoj narod -in za svojo -domovino. Bog pričakuje od nas vseh, da se znamo tudi danes žrtvovati, da znamo tudi danes -marsičemu umreti. Naši potomci nas bodo sodili po tem, kar smo naredili, kar smo žrtvovali, po čemur smo znali umreti.
Bog sam zna, kako je v srcih vseh pričujočih odjeknila molitev g. škofa takoj po povzdigovanju: »Spomni se naših bratov Bidovca, Marušiča, Miloša, Valenčiča, ki si jih -s tetga sveta poklical k sebi. Tvojemu Sinu so bili pridruženi in podobni v smrti, naj mu bodo -tudi v vstajenju, ko bo iz zemlje obudil telesa umrlih in bo naše borno telo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu.«
Med sveto mašo so na stranskem oltarju gorele štiri sveče na štirih lovorjevih vencih. Te vence s svečami so dva fanta
DAROVI
Za svetoivanski Marijin dom: v spomin pc-k. Marije Brana so daro-vali: Štefanija Sola 1.000, Ana Cok 1.000, Justina Negode
1.000, Ema Vatovec 2.000, Marija Bizjak
5.000 lir.
Za cerkev v Stojakovem: N. N., Gorica,
10.000 lir; Vuga, Gorica, 10.000 -lir; Tončka Š., Trst, 5.000 lir; N. N., Sv. Vincenc,
10.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Ob poroki Karla Grgič in Save Pečar 23.000 lir; Vinko Levstik, hotelir iz Rima, 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu darujejo v počastitev umrle članice Marijine družbe Pavle Ule: Alojzija Koch 2.000, Zmaga Ma-stellaro 1.000, Zofija Renar 500, Albina Mamolo 1.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
in dve dekleti držal1 ob oltarju, ko je g. škof opravil še zadnjo molitev in -pevski zbor zapel še zadnjo pozdravno pesem.
Nadškofovi obiski
V	nedeljo, 13. septembra bo g. nadškof obiskal župnijo Katinara. Za s-loven&ke vernike bo maševal in pridigal ob 10.30.
Župnijo Boršt bo obiskal v nedeljo, 20. septembra. Maševal bo ob 9. uri.
Zaključek XI. tečaja o prevozih
Pretekli teden se je na tržaški univerzi zaključil tritedenski mednarodni tečaj o organizaciji prevozov v Evropski gospodarski skupnosti. -Na -tečaju, ki je bil že enajsti po vrsti, je predavalo 20 uglednih strokovnjakov iz zahodnoevropskih -držav. Udeleževalo pa se ga je 90 slušateljev.
Slovesnost pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu
V	provincialni hiši šolskih sester pri Sv. Ivanu bodo -v torek imeli veliko svečanost. šest postulantinj bo stopilo v noviciat, dve sestri pa -bosta napravili večne obljube.
Prva seja pokrajinskega odbora
Na -prvi seji novoizvoljenega -pokrajinskega odbora je predsednik Zanetti podal obširno jx>r-očilo o nadaljnjem delu odbora -in se dotaknil -posebno gospodarskih problemov. Odbornik za osebje Miani pa je poročal o potrebnih -ukrepih za izboljšanje f-inančnon-ormativnaga položaja pokrajinskih uslužbencev.
★
Solidna trgovska firma »Import-Export« v Gorici išče uradnico oz. uradnika, ki obvlada italijanski, slovenski in po možnosti tudi nemški jezik. Zainteresirani naj se zglasijo na telef. štev. 5471 v Gorici.
RADIO
A TRSTA
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 13. do 19. septembra 1970
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Modra puščica«. Dramatizirana zgodba. Drugi del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 S. Ambro-gi: »B-irozavri«. Igra v dveh delih.
17.30 Pesmi iz Nadiških dolin - I. del. 18.00 Miniaturni koncert. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske ljudske epike, pripravlja Beličič.
Ponedeljek: 11.35 Šopek -slovenskih pesmi. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslu-šavkami«. 17.35 Slovarček sodobne znanosti. 17.55 Misli in nazori. 18.15 Umetnost, -književnost in prireditve. 18.30 Zbor »Aqui-lee« iz B-asiliana. 20.35 Pesmi od vsepovsod.
Torek: 11.35 Šopek s-lovenskih pesmi.
12.00	Bednarik »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 17.20 Za mlade -poslušavce: Plošče za vas. 18.15 Umetnost, književnost in -prireditve. 19.10 Humor v slovenski literaturi (13) »Damir Feigel«, pripravlja M. Jevnii-ka-r. 19.45 Moški zbor »M. Filej« iz Gorice. Vodi Z. Klanjšček. 20.35 Fioravanti »Vaške pevke«, opera v dveh dejanjih.
Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 R. Vodeb: Po sledovih nekdanjih kultur v Italiji (12) »Sicilija: od Grkov do Normanov«. 17.35 Mladina in šport. 17.55 Ne vse, toda o vsem. 18.-15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Kancertisti naše dežele. 19.10 Higiena in zdravje. 20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10 F. Antanini: Otroške -sanje in njih pomen (7) »O pomenu "lepih sanj”«. 13.30 Glasba po željah. 17.35 Na počitnice. 17.55 Kako in zakaj. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Mešani zbor »Kočo Racin« iz Skopja. 19.25 Izbrali smo za vas. 20.35 I. Silone: »Prigode ubogega kristjana«. Drama. Prevedel M. Mahnič. Igrajo člani Slovenskega gledališča v Trstu.
Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Izlet za konec tedna. 13.30 Glasba po željah. 17.35 Okno v svet. 17.55 Ne vse, toda o vsem. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Epigram - odraz časa in -razmer. Pripr. Z. Tavčarjeva. 19.45 »Beri, beri -rožmarin zeleni«.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 N. Kuret: Slovenski in furlanski običaji. 5. Oddaja. 14.45 Glasba iz vsega -sveta. 15.55 L. Davanzo: »Varna pat« - oddaja o prometni vzgoji. 16.45 -Pravljice in pripovedke naše -dežele. 17.00 Znani pevci. 17.20 Zla mlade poslušavce. 17.35 Umetniki odgovarjajo. 17.55 -Moj prosti čas. 18.15 Umetnost, -književnost in prireditve. 18.30 Ženški vokalni kvartet iz Ljubljane. 19.10 R Dolhar: Alpske poti in smeri. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Nekdanji sloviti procesi v T-rstu: N. Perno-E. Benedetti: »Šal za Carlotto«. Radijska drama. Prevedel -M. Jevnikar.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
mm
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 300.000.000
Tekoči računi — hranilne vloge — krožni čeki varnostne skrinjice — neprekinjena blagajna
Dopisniki po vsej Italiji
MENJAVA VSEH TUJIH VALUT
TRST	UL. F. FILZI Št. 10
Brzojavni naslov: Bankred	Tel. 38-101 — 38-045
V nedeljo, 13. septembra ob 15.30 prisrčno vabljeni na 22» ttvfitCjrfmttcC
Na sporedu so Marijine pesmi, procesija po vasi, sv. maša na prostem pri cerkvi, govor. Zaključek v cerkvi.
PRIDITE, MOLIMO!