15. številka. V Ljubljani dne 16. novembra, I. tečaj 1882. Izhaja 1. in 16. vsacega Vredništvo in opravništvo je na Krakovskem nasipu št. 10. Ljudski Glas. Inserati se po ceni sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Kaj tare kmeta? Ker naš kmetiški stan vidno bolj in bolj propada, začeli so se kmečki prijatelji po mnogih krajih pogovarjati, kaj je uzrok teh slabih časov za kmete, in kaj bi se moralo narediti, da bi se kmetu pomagalo na noge. Našteli bomo nekaj uzrokov kmečkega propada, potem se bo samo od sebe našlo zdravilo, s kterim bi se kmetu pomagalo. 1.) Davki. Kmet je previsoko zadavkan, ne samo splošno po njegovih razmerah in potrebah, ampak tudi v primeri z drugimi stanovi. Mnogo je špekulantov, borzijancev, kapitalistov, ki nobenega davka ne plačajo. Ako bi kmet, ki plača zdaj 200 gold. davka, svoje posestvo prodal in denar v hranilnico nesel, sam pa šel k drugim ljudem stanovat, potem ne bo plačal nobenega solda davka, ne bo imel skrbi, ne bo mu treba delati, pa tudi drugim ne bo nič zaslužiti dal. Zato so taki ljudje na svetu, ki imajo veliko premoženja, pa nečejo imeti ne hiše, ne posestva, sploh se nečejo s kupčijo ukvarjati, toraj tudi nikomur nič zaslužiti ne dajo in deželi nič ne koristijo, ampak kar brez vsega truda žive od svojih obrestij. Taki so vsega davka prosti. Tukaj precej vidimo eno napako, ki je popravka potrebna: da mora kmet toliko plačevati, drugi pa, ki imajo tisoče in milijone, ter na borzi z lahkim trudom druge tisoče pridobivajo, so vsega davka prosti! Mnogo je tudi takih ljudij, ki sicer niso bogatini, pa vendar zaslužijo po 500 in GOO in že več gold. na leto, pa so davka prosti. Nasproti pa je mnogo kmetov, ki nemajo niti 300 gold. čistega dohodka od svojega zemljišča, pa so vendar davku podvrženi. Tudi to jo treba poravnati. Pa tudi v primeri s takimi, ki plačujejo davke od svojih prihodkov, so kmetje na slabejem. Kajti kmetu se računa davek od čistega dohodka, in ta čisti dohodek je preračunjen na dobre ali vsaj srednje letine. Kadar je pa prav slaba letina, mora kmet vse eno ravno toliko davka plačati, kakor o dobri letini. Kajti le takrat, kadar mu toča ali povodenj vse pokonča, takrat se mn nekaj davka odbriše, za slabo letino pa nič ni odpisovanja. Nadalje pa se mora tudi to v račun vzeti: . Kmečki pridelki so cenjeni po svoji vrednosti, kakor mu doma izrastejo. Tisto pa ni v račun vzeto, da mora kmet svoje pridelke v denar spraviti, če hoče davek in druge reči plačati, da mora tedaj svoje pridelke v mesto na prodaj peljati. Koliko 011 časa zamudi, koliko mitnic plača, koliko on in konj potrošita med potjo, to vse ni v račun vzeto. Ko bi se vse to vračunilo. potem bi bil čisti dohodek kmeta veliko manjši, kakor je vračunjen, toraj bi se mu morali tudi davki za toliko znižati. Zdaj smo videli, da bi se morali kmetu davki precej znižati po pravici, ako bi prav državni stroški tako visoki ostali, kakor so zdaj. Pa tudi državni stroški bi se lahko izdatno zmanjšali. Kaj pa največ davka vpotrebi? Odgovor: 1.) Obresti od državnih dolgov; 2.) vojaki; 3) uradniki; 4.) šole. Vojake pustimo pri miru, kajti ti so potrebni za brambo. Neraško-liberalna stranka bi sicer rada vojaško moč Avstrije oslabila, da bi za jude več denarja ostalo; mi pa hočemo Avstrijo močno, zato jej moramo tudi vojake dovoliti. Pri vseh drugih točkah pa bi se lahko kaj prihranilo. Judje, katerim je država dolžna, bi se tudi lahko z manjšimi obrestmi zadovoljili. Saj ti dolgovi so narejeni večidel v časih vojsk. Če mora pa revni vojak v času vojske kri preliti in svoje življenje dati za domovino, ali bi ne mogel tudi bogati kapitalist nekaj žrtvovati za Avstrijo s tem, da bi državi denar brez obresti posodil? Krivično je toraj, da porabijo ti ljudje ravno vojne stiske v zahtevanje prav velikih obrestij za svoja posojila! Tudi število uradnikov bi se lahko skrčilo. Okrajna glavarstva bi se lahko odpravila, mnogo nepotrebnega pisarenja bi se lahko odstranilo in s tem ogromno število uradnikov zmanjšalo. Zavoljo pol krajcarja se včasih celi protokoli spišejo in od uradnije do uradnije sem in tija pošiljajo! Mnogo je tudi visoko nameščenih uradnikov, ki imajo po 6000, 10,000 in tudi 20,000 gold. na leto. Mi mislimo, da se z manjšo plačo tudi lahko pošteno shaja, če bi bilo prav 10 otrok! Tudi pri vojakih bi se dalo dosti prihraniti s tem, da bi ne pustili tako mladih in krepkih oficirjev v pokoj stopiti, kakor se zdaj večkrat zgodi. Marsikateri penzijoniran stotnik je še tako krepek, da bi lahko še 20 let cesarja služil, namesto da postopa. 2.) Pravica je predraga. Če ima kmet s sodnijo kaj opraviti, stane ga grozno veliko denarja. Vse mora biti štempljano, in tožbe pri doktorjih so silno drage. Sicer se pa kmetje za vsako malenkost tožujejo in sebe ali soseda v veliko škodo spravljajo. Da bi se temu nepotrebnemu tožarenju konec naredilo, nasvetovali so nemški kmetje, ki so bili zbrani v Dolenji Avstriji, naj se napravijo po deželah mirovne sodnije, to je, nekaj poštenih mož bi se izbralo v vsakej občini, da bi zastonj, brez pisarenja in brez štempeljnov razsoje-vali manjše prepire med sosedi; na pr.: če se dva kregata za mejo, za kak plot, za kako drevo, sploh kar je manj ko 50 gold. vredno. Zoper razsodbo teh mož bi ne bilo nobene pritožbe. Take sodnije bi bile kaj dobre! Koliko bi se potov in denarjev prištedilo! Po pravici bi pa tudi sodili, saj bi poznali ljudi v soseski in kmalo zvedeli, kateri ima prav in kateri je goljufen! 3.) Prepisnine so previsoke. Če oče svojemu sinu kmetijo prepiše, mora sin grozno veliko prepisnino plačati. Kadar se bodo pošiljale prošnje na državni zbor za zboljšanje kmečkega stanja, ne sme se pozabiti na to točko, kajti mladi gospodar ima tako na vse strani preveč stroškov. 4.) Dote so prevelike. Mladim gospodarjem se sploh preveč kri pušča, kedar kmetijo prevzamejo, tako da se nikoli več ne morejo prav opomoči. Očeta in mater mora preživiti, morda jima celo v denarjih kaj dajati; prepisnino je moral veliko plačati, ko je grunt prevzel, kakor smo prej omenili. Morda se je ravnokar oženil in ga je to stalo mnogo denarja. Potem pridejo pa še bratje in sestre in tirjajo: Meni izplačaj 500 gold., boin šel stran; pa meni 000 gold., se bom možila; pa meui 500 gold., si bom bajto naredil itd. Kaj naredi mladi gospodar? Da bi se jih odkrižal, vzame denar na posodo in si naloži s tem drugi davek, ker mora svoje žive dni obresti plačevati; ali pa poseka svoj gozd, tako da posestvo ni veliko več vredno. Sploh se tako zakoplje, da nikoli več iz njih ne izleže, akoravno morda dela kakor črna živina in si še kupice vina ne privošči celo leto! Ali tukaj ne bo treba boljših postav? 5.) Dolg. Sploh je nesreča, da sme kmet na svoje zemljišče dolg narediti. Prej je za grajščaka tlako delal, zdaj jo mora delati pa za tistega, ki mu je dolžan. Prej je roboval le nekaj dnij v letu, zdaj mora pa celo leto za druge delati. Saj denar njegov ima sto potov, in kar pridela, tudi sam ne sne, ampak mora prodati, da drugi pojedo. Potrebna bi bila postava, da bi se: 1.) na kmetije ne smel dolg delati in 2.) kdor bi kmetu kaj posodil, ne bi mu smel prodati ne zemljišča, ne hiše, ne hlevov, ne potrebne živine, ampak le take reči, ki za kmetovanje niso neobhodno potrebne, na pr.: ure, zrcala, kočije, perutnino, prešiče, vino in žito, kar ga ima odveč; nikakor pa kmetijsko orodje, pohištvo, postelje, mize, stole, krave, vole, teleta, mrvo, slamo in take za kmetovanje potrebne reči. Po nobeni ceni pa bi se družini ne smelo vzeti posestvo samo. Le tačas, ko bi bil gospodar zapravljivec, smela bi sodnija njega odstaviti in kmetijo prepisati na njegovega brata ali sestro. Sploh bi bilo dobro, ko bi se kmetije tako osnovale, kakor so bile staroslovanske družine, ki se nahajajo še danes v Vojaški Krajini na Hrvaškem in pa po Srbskem in Ruskem. Take kmetije niso kapitalu podložne, ker jih noben kapitalist v svoje roke spraviti ne more, da bi domače ljudi od hiše pregnal. Glavno načelo teh slovanskih družin je to, da kmetija ni posestvo enega samega človeka, ampak cele rodovine in mora tudi pri rodovini ostati. Taki ljudje so potem ponosni in domoljubni in stebri države, ker vedo, kje so doma, in da jih nobeden od tega doma pregnati ne more! Tudi imajo sladko zavest, da kruha ne bodo nikoli stradali, ker pri veliki kmetiji se zmirom toliko pridela, da imajo ljudje kaj jesti. Dote se nobene ne izplačujejo, pa pravico do svojega doma ima vsak ud rodovine; on zna iti od doma, pa zna vedno nazaj priti pod gotovimi pogoji; zgubljen nikoli ne bo, on se čuti, da je ud te in te rodovine, solastnik svoje domačije, popolnem se ne bo nikoli pogreznil med proletarijat (neimovitost), toraj ostane tudi prijatelj obstoječega, reda, konservativen, domoljuben, veren, miren državljan, trden jez proti so-cijalizmu! 6.) Kmetije se ne smejo razkosavati, kar že iz prej rečenega sledi. Če bo kmet njivo za njivo proč prodal, potem mu nazaduje premalo ostane in ne more preživiti sebe in otrok. Dobra bi bila postava, da bi se zemljišča zložila, da bi kmet ne imel ene njive pri hiši, drugo bog v6 kje tam daleč, tretjo pol ure od doma, ker se s tem veliko časa potrati, ko hodi od njive do njive; sosedi bi morali tako menjavati med seboj, da bi vsak svoje posestvo na kupu imel. Nasprotno pa bi se moralo zabraniti prodajanje posameznih kosov od takih gruntov, ki so ravno lepo pripravni in zadosti veliki, da preživi svoje obdelovalce. 7.) Pijančevanje. Ni jili sicer mnogo, pa nekaj je vendar tudi takih kmetov, ki zavolj pijače na kant pridejo. Zlasti so se v novejšem času močno poprijeli škodljivega žganja, ki uniči dušo in telo. To bi se moralo odpraviti. Pametni možje in ženske naj bi se ob nedeljah kratkočasili z branjem lepoznanskih knjig in časnikov; fantje pa, ki jih živa kri ven vleče, naj bi se zabavali tako, kakor na Tirolskem, kjer v tarčo streljajo za dobitke. Občine, ki tako rade delajo doklade na vino in pivo, naj naredč nalašč prav visoke doklade na žganje, s tem bodo žganje že pregnale. To je nekaj uzrokov kmečke revščine in nekaj nasvetov, kako bi se dalo pomagati. Slovenski kmetje pa naj se zbirajo in naj še kaj druzega ukrenejo in za dobro spoznajo, če smo morda mi kaj pozabili. In kadar so enkrat na čistem in vedo, kje jih čevelj žuli, potem naj pošljejo prošnje na državni zbor, da se postave tako spremenč, kakor je za kmete najbolj prav. Gospodje duhovniki na deželi bi v tej zadevi lahko največ storili in tudi kmetom prošnje brezplačno spisali. Naj jim bo ta stvar priporočena, ker se sliši, da bo letos vlada predlagala novo postavo gledč kmetskih posestnikov. Te prošnje bodo morda pripomogle, da bodo gospodje na Dunaji prav ukrenili, zato je velike važnosti, da se take prošnje odpošljejo, in vsak, ki to reč podpira in v tek spravi, si bo pridobil velike zasluge za naš kmečki stan in za slovenski narod sploh. Ganimo se! Izvirni dopisi. S Pohorja v novembru. — Prav iz srca si nam govoril „Ljudski Glas“ v svojem zadnjem listu v članku o povodnjih, katere so postale zadnji čas res že strahovite. Pravo si omenil, da bi nadzorovanje nad kmeti gledč sekanja gozdov ogromno veliko stalo in prouzročilo brez števila mrženj, jn da bo temu v okom treba druzega zdravila. Naša planina sama lahko služi v dokaz, da so le zapravljivi in v stiskah živeči kmetje svoje gozde neusmiljeno ugonobi vali, dočim še imajo premožnejši lep zali „les“, ker ga trebijo le toliko, kolikor ta sam potrebuje. Mi Pohorski kmetje bi toraj rekli: manj bremen pa več dohodkov in kmeta se ne bo treba v gozdu bati! Vendar pa bi bilo prav koristno, ako bi n. pr. uradnije, ki bi imele nalog, nad gozdi čuvati, poizvedele za tiste zadolžene kmete, ki si s presilnim sekanjem vsega stoječega drevja svoje breme odpraviti želč, da bi se potem po ceniteljih dalo določiti, ali bo šlo to brez presilne zemljiške poškodbe, in da se v nemogočem slučaji dotičnik po teh pouči in prepriča, da to ne ide, ter naj svojo zemljo raje malo dražje kakor vso opustošeno za nizko ceno prepusti. Tu bi se že dalo malo pomagati. Nadalje bi se naj zabranjevale naprave parnih žag, ki so vse v rokah kapitalistov, ter sploh brez potrebe zeleno odejo raz zemljo jemljejo. Tu, kjer deblo poleg debla kupoma leži, je tudi vse mladičje poškodovano, zemlja razdrena in za odplavljenje kakor navlašč, to pa, kar še v gozdu jelek ali smerek po konci stoji, navadno podere vihar. In tako postanejo veliki oddelki zavoljo dobičkarije prazne pustinje, ko mnogokrat na drugi strani že v denar še ne spravljene deske, ki jih žaga obilno producira, postajajo pirave in gnjijejo. Razvidi se toraj iz tega, da je pri tem poslu nekaj, kar bi ne smelo (ne oziraje se na elemente) biti. Z Gorenjskega, 17. novembra. — Po več krajih se zdaj snujejo kmetske posojilnice in se smatrajo kot velika sreča. Mi jih imamo pa le kot žalostno znamenje in dokaz, da je kmet bolan, kajti, trden kmet ne bi sploh smel posojil iskati. Boljši je že na vsak način posojilnica, kjer kmet dobi denar brez posebnih potov in stroškov, nego da bi denar iskal v ljubljanski hranilnici, kjer je toliko potov in stroškov, ali pa pri takih ljudeh, kjer mora plačevati velike obresti; v tem obziru so take posojilnice res dobrota. Pa to je nesreča, da so take posojilnice sploh potrebne. Žalostno je, ako mora kmet svoje zemljišče zadolžiti, ker se težko zopet izkoplje potem iz dolgov. Prihodki so majhni, stroški in davki velikanski, kmet mora vesel biti, če more obresti redno odrajtati, da bi pa kedaj celo svoto povrnil, na to še misliti ne smč. Tako tedaj dvojni davek na hiši ostane, namreč državni in pa obresti od dolga. Zato bi bilo bolje, ko bi kmet sploh dolgov delati ne smel, ali če se zadolži, naj bi se mu posodilo proti nizkim obrestim. Dva ali tri od sto bi še morda vkup spravil, šest, sedem, osem in deset pa ne zmore, to ga bo s časoma vničilo, ker zemlja toliko ne rodi, da bi mogel take obresti plačevati. Primoran bo, kadar pride obrok za davke ali za obresti, gojzd posekati, živino prodati itd. Potem ne bo imel ne drv, ne gnoja, zemljišče bo vedno menj vredno, stroški pa vedno večji! Pred vsem je toraj potrebno, da se postavodavstvo preustroji za kmete ugodno, sicer on mora poginiti. Silno potrebno bi toraj bilo, da bi kmetje pošiljali več prošenj na državni zbor, naj jim država pomaga z dobro postavodajo. Obrtniki bodo dobili novo postavo; ludi kmetje ■so silno potrebni, da bi se jim z boljšimi postavami odpomoglo. Še mnogo, mnogo mi je v tej zadevi na srcu, toda o tem dalje pisati bil bi glas vpijočega v puščavi, prepustim toraj našim poslancem, kateri so s sveto besedo zavezani, da v deželnem in državnem zboru povzdignejo svoj glas v prospeh našega gmotnega stanja. Iz Celovca, 4. novembra. Katoliški rokodelski pomočniki imajo tukaj lepo, veliko hišo. Da se je ta hiša sozidala, prizadejal si je največ znani slovenski rodoljub g. prof. Einspieler. Tako je tedaj Slovenec dobrotnik postal nemškim obrtnikom. Tukajšnji rokodelci so pa g. Einspielerju hvaležni in ga imajo visoko v časti. V tej hiši se rokodelci shajajo, tukaj imajo svoje zbore in svoje veselice (med drugimi tudi gledališke igre). Če pride kak popotni rokodelski pomočnik dobi tukaj večerjo in prenočišče zastonj. Ali ni to lepa naprava V Naj bi se še ljubljanski rokodelci potrudili, da bi tako hišo dobili! Da Kraujci niso zadnji na svetu, dokazal je tukajšnji podobar Oz bič, ki se je iz Kamnika sem preselil. On izdeljuje podobe iz kamenja, lesa in cementa. Nedavno sem videl pri njem nagrobnega angelja iz cementa v človeški velikosti, ki je res pravo umetniško delo in gotovo nad 1000 goldinarjev vreden. Nemci ga iz početka niso marali, ker je odločen narodnjak. Ker so pa videli, do v Celovcu nobeden takih rečij delati ne zna, začeli so ga vendar hvaliti in pri njem kupovati, tako da ima zdaj dosti naročil. Koroški zvedenei v tej stroki so morali javno priznati, da je bil Ozbič prvi, ki je Korošcem pokazal, da se take reči tudi iz cementa dobro narediti dajo. Tako tedaj gospod Ozbič Slovencem čast dela in daje slovenskim obrtnikom lep izgled; naj se le potrudijo, izobraziti se vsak v svoji stroki, potem bo svet slovenske izdelke spoštovati začel! Zabavni dal Kje je Slovenija doma? Tominci ros so vrli možaki In koš na hrbtu mi nosi vsaki Iz kratko lulo ga puhajo, Pri „kruoti“ so radi pridušajo; Za špase so, za male kupčij^ Ta vzvišene nomajo poezije; Taljanska šega se jim pozna, Slovenija tukaj ni doma. Prekrasno je v gorenjski naravi, Ljudje so tam razumni in zdravi, Med njimi figa-moža skor ni, Slovenščina čvrsta so govori. Pa vendar, če Kdo kaj nemški zna, Se s tem navadno rad pobaha; Surovi tepeži se tam gode, — Slovenija ima bolj žlahtno srce! Korošci so dobri in priljudni, Po drugi strani so pa prav čudni: Za dom slovenski jim nič ni, Že vsak skor tujščino govori; Za ,,fletno mojcke“ so kregajo, Za drugo se pa ne brigajo. Kjer pa napora, napredka ni, Slovenski duh od tam beži! Tud1 Štajorci so poštene dušo, Jeseni nemajo v glažkih suše; Pa tam le na tihem vriskajo, Petico pa radi stiskajo. Tam „biudiš špraha“ jo zanič’vana, Od svojcev in tujcev zasramVana; Slovenec biti se vsak boji, Slovonija tam doma pač ni Dolenjci dobro kapljico imajo, Pa tudi drugim jo radi dajo; So odkritosrčni, vesoli ljudje, Za pravo hudobnost so tam no vč. Goreči so tud’ za slovenske bandore, Pa veter nemčurski jih včasih podoro, Premalo jih trdno v tla zasadd; Promehok je značaj, predobro srce, Primorci in Notranjci, trde kosti, Ki trda jih kraška zemlja rodi, Za narod stojč, kakor skala, Izdajic jo četa le mala. Pa Idrija zlo jim lice kazi, V Postojni se tudi nomčurstvo goji. Mar bežal Slovenec bo v pečine? Že rajši v Ljubljano odrine! Ljubljani se mora čast izkazati, Da ona prava slovenska jo mati: Sloven’c, ki drugod mu sroča odroče, V Ljubljano so zmirom lahko zatočo. Slovanska priljudnost, evropska omika In narodni čut jo Ljubljančanov dika. Kar lepo in blago jo, tukaj velja, Slovenija draga je tukaj doma! Domače zadeve. — (Dopolnilna volitev v državni zbor) vršila se je 9. in 10. t. ra.; prvi dan se je vdeležilo izmej 1182 volilcev 517 volitve in izvoljen je bil nam in vsem po volji naš občespoštovani župan gospod Peter Grasselli s 515 glasovi, toraj jednoglasno, kajti, jeden volilni list je bil prazen, a drugi z dvema podpisi; drugi dan pa je volila kupčijska zbornica, t. j. volili so narodni obrtniki, katerih je izmed 15 prišlo 14, vsi našega kandidata. (Naši krčmarji in klavnica.) O tej zadevi /pregovorili smo uže marsikako besedo, a ne-moremo drugač, nego vnovič povdarjati, da naj bi se, kar upamo, da ni nemogoče, krčmarjem proti tem, da dotično takso plačajo, zopet klanje prašičev doma dovolilo. Prihodnjič kaj več o tem. — (Železnice v našej domovini.) Iz zanesljivega vira se nam poroča, da se ima uže v jeseni leta 1883. železnica iz Ljubljane v Kamnik odpreti in da je samo še od državnega pregledanja dotičnega načrta početje te važne proge odvisno. Tudi za progo Ljubljana-Novoinesto se država zelo zanima in nadejati se je, da se bode v tej zadevi pospešno delalo. Proga ta vicinalna izpeljala bi se tako, da bi se ujemala z Karlovško železnico. Dolenjci, podvizajte se z dotično peticijo do državnega zbora, podpišite jo v ogromnem številu. Kdor trka, temu se odpre. — (V številki 7. „Ljudskega Glasu1*) raz-smatrovali smo jako važno zadevo gledč pomanjšanja cene soli. „Edinost“ v jednem svojih listov nam na veselje poroča, da je na prošnjo »Kranjske kmetijske družbe" ministerstvo odgovorilo, da hoče to vprašanje v pretres vzeti, a ne more še doslej o tem konečno odločiti, ker je še treba porazum-ljenja z ministerstvom onkraj Litave. — (Delavsko veselico) napravi tukajšno čevljarsko bolniško - podporno društvo v nedeljo 19. dan novembra ob polu 8 uri zvečer v prostorih čitalnične restavracije na korist bolniškej podpornej blagajnici omenjenega društva. Spored je jako zanimiv. Petje izvršujejo narodni gg- pevci ljubljanski. Konečno plesni venček, pri katerem, kakor tudi mej posameznimi točkami, svira vojaška godba domačega pešpolka bar. Kuhn št. 17. Vstopnina za osobo 30 kr. K obilnej udeležbi najuljudneje vabi odbor. — (Petrolej proti — PliuoveJ svečavi.) Zakaj se žge v javnih prostorih v Ljubljani, to je v krčmah, kavarnah itd. rajše petrolej, da-si je to olje zel<3 podražilo se? Uzrok tej prikazni je tehten in se ne da ovreči. Pritožb je v tej zadevi toliko, da moramo na nje ozirati se, to je, da je v Lju- bljani ne le naj dražja plinova svečava v celej državi Avstrijskej, temveč naj slabša. Tri četrti pli-nove luči ima črno nesveteče jedro, ki je pa tudi plin in zgori, toraj se računa in isto tako plačati mora; samo jedna četrt plinove luči na vnanjem okrožji je bela in le ta sveti. Vrhu tega je plin vsled slabe kvalitete tudi tako nemirna, krčeča in skakajoča svečava, da je očem pri dolgem branji, še bolj pa pisanji jako škodljiva. Zakaj bi naši konsumenti plina ne posnemali Zagrebčane, ti so ob svojem času svetilne s petrolejem napolnjene obesili; storimo to i mi, pa dosledno, in plin bo boljši in cenejši postal, tudi naš mestni zastop bi pridobil pri znižanej ceni. — (Opustite vendar dirjanje z vozmi), zlasti ako se z vozom krene v ozkih ulicah okolo oglov. Ne manjka se v Ljubljani starih, hromih, slabo videčih in gluhih ljudij, niti majhnih otrok, katerim na škodo brezpametni vozači, celo hlapci iz dobrih hiš, dirjajo po ulicah kakor bi vozili po ogerskih pustah. Gospodarji, poučujte trmoglave posle, da se nepotrebno nesreče ne godijo. — (Z sv. Petra ceste.) Ne dregamo sicer radi v eno in isto zadevo, a prisiljeni smo, ker se pritožbe množč, še enkrat opomniti, da je še ista temota na sv. Petra cesti, kakor je bila doslej; kolikor je več dežja, kakor druga leta, toliko večja je tudi temota, in tim večja nevarnost po tem predmestji tapati, toraj prosimo g. zastopnika št. Peter-čanov v mestnem zboru, naj se na pravem mestu oglasi, da se opravičenim željam ustreže. — (Živina na Tirolskem) se vsled povodnji prav po ceni dobi, ker jim piče primanjkuje. Našim posestnikom nudi se prilika pri reji lep krajcar prislužiti, ker imajo na Tirolskem, kakor znano, čvrsto živino, ob jednem se pa nesrečnežem pomaga z denarjem, ki ga skupijo. — (Blagoslovljenje sirotišnice BCollegium Marianum".) Milostivi knezoškof dr. Pogačar blagoslovili so v navzočnosti g. deželnega poglavarja Andreja Winkler-ja z gospo soprogo, g. deželnega glavarja grofa Thurn-a, g. župana Grasselli-ja in drugih odličnih gospodov duhovskega stanu in gospij dotičnega odbora vkusno in primerno ozaljšano sirotišnico na Poljanah, katero je društvo sv. Vincencija v blagi namen lepo in jako praktično zgradilo. Pridobilo si je omenjeno društvo s tem novim zavodom mnogo hvaležnih src. — (Spominica.) Dnč 15. novembra 1. 1615 blagoslovil je škof Tomaž Chron cerkev sv. Jakoba v Ljubljani ter j0 izročil Jezuvitom, toraj je od te dobe minulo 267 let. Drobtinice. — (Velečastiti gospod Andrej Einspieler,) veleslavni vodja koroških Slovencev, praznoval je 13. t. m. svoj 701etni rojstni dan. Mi želimo, da bi ga Bog še dolgo ohranil v najboljšem zdravju v korist in čast našega naroda. Kličemo mu navdušeno: „Slava!“ — (Obrtniške zadeve.) 12. dan t. m. pričelo se je na Dunaji drugo zborovanje obrtnikov. Od poslancev vdeležilo se je zborovanja nad 500, tudi galerije so bile po obrtnikih prenapolnjene. Grof Mieroscovsky se je tako-le izjavil: Obrtniki vseh dežel imajo jeden in isti smoter v zadevah obrtniškega vprašanja. Obubožavanje je postalo splošno. Skrbeti moramo za to, da se pomore obrtnikom kakor tudi kmetom. Dotični odbor v državnem zboru bo, kar se bode v tem zborovanji sklepalo, z veseljem v poštev jemal. Bog daj, da bi se te besede vresničile. — (Pozornost našega občinstva) v Ljubljani in po deželi obračamo na „Poslano“ v današnjem listu gledč prodaje klobukov. — (Ogenj v Borovnici.) Poroča se nam, da je 13. t. m. ob četrt na sedem zvečer goreti pričelo in da sta zgorela 2 kozolca in skedenj- Da se je veča nesreča zabranila, se nam je zahvaliti v prvej vrsti c. kr. žandarmeriji. Tudi vrhniška požarna straža prihitela je na pomoč. Jeden gospodarjev je bil zavarovan za 800 gold. — (Zlata Bosna) se ceni svoje velikosti blizo 1000 štirjaških milj. Od teh je okolo 400 štirjaških milj rodovitnih in polovico cele te rodovitne zemlje obdeljujejo kmetje ali kmetje najemniki. Od ostale rodovitne zemlje obdeljujejo blizo 150 štirjaških milj gruntni posestniki ua lastne stroške in 50 štirjaških milj po navadnem običaji najemščinem. Po cenitvi dr. Milutina viteza Kuku-ljevič-Sakcinskega je v Bosni 12,000 aga in 100,000 kmetskih rodbin. — (V Turn-Severinu) razbila se je 13. t. m. rumunska vojna ladija „Cantacuzene“. Mornarje so rešili. — (V Spljetu) so laški rogovileži meščana, ki se je domov vračal od banketa, osnovanega na čast županu, težko z nožem na glavi in mestnega odbornika, advokata Kramarja v rameno ranili. — (Naša cesarica — rešiteljica.) Iz Ma-gyoroda se poroča: Nekega dnč pretečenega tedna peljala se je cesarica po dolenji Magyorodskej cesti. Ta cesta je ob kraji, kjer mali Rakos teče, glo- boko od vode razrušena, in na tem kraji peljala se je cesarica proti Sikatoru. Na migljaj ukazala je vstaviti voz, videča staro ženo proti enej teh razpok korakati. Visoka gospa je, ko bi trenil raz voz skočila in je starko na mah iz nevarnega kraja potegnila, sicer bi bila ubožica gotovo unesrečila-Še le zdaj je zapazila cesarica, da je starka slepa, popraševala jo je marsikaj in podarila jej jeden cekin. — (Plemenito srce.) V nekem mestu stopila je žena, stara kacih trideset let, jako slabo opravljena z dvema razdrapanima otrokoma ob roki v sobo bližnjega frizerja ter mu pokaže svoje lepe črne kite na glavi in ponudi, naj jih kupi, kajti, mož ji je obolel in otroka sta gladna; nje lasje so edina njena last, in če v pol ure stanovnine ne plača, jo bo z rodbino vred posadil gospodar pred duri. Uže je poprijela škarje, da bi si lase odstrigla, a frizer jej izvije škarje iz rok, rekoč, da jej bode še istega dopoludne na drugi način preskrbel denar. Nek gospod vse to videč, stisne nesrečnej ženi šopek bankovcev v roke, zagotovljaje jo, da bo to več nego bo trebala za stanovnino in urno odide, da bi se odtegnil zahvaljevanji ubožne žene. — (Spomenik našemu cesarju v Trstu) nameravajo postaviti, in sicer v večen spomin letošnje 500letnice združenja tržaškega mesta z Habsburško hišo. Trgovinska zbornica v Trstu darovala je v ta namen 2000 gold. Gospodom poverjenikom in vsem domoljubom, ki nabirajo prostovoljne doneske za zidanje „Narodnega doma“. Izredni občni zbor, ki jo bil dno 5. t. m., naročil jo podpisanemu odboru, naj nevtogoma pozovo vso ono gospodo, ki nabirajo prostovoljno doneske za zidanje „Narodnoga donia“, da a) zneske fioz 20 gld. brez odloga odpošljojo, h) znosko pod 20 gld. pa pošiljajo sproti ali vsaj vsak drugi mosec družtvenomu blagajniku g. dr. Josipu Starotu, hišn. posestniku na Marijo Terezije costi št. 5. Z ozirom na ta nalog dovoljuje si podpisani upravni odbor vso gospodo, ki imajo kaj denarja nabranega za „N ar o dni dom“, najuljudneje prositi, da ga takoj odpošljejo na svoje mesto, v bodoče pa, da so blagovole ravnati po sklopili občnega zbora. V Ljubljani dno 12. nov. 1882. Za upravni odbor društva ,,Narodni dom": Ivan Hribar, dr. Alf. Mosche, tajnik. predsednik. roilano/) Usojamo se p. n. občinstvu naznaniti v očigled vsiljeno novo konkuronco, da jo klobučarjem v Ljubljani možno klobuke, ki so ponujajo za 2 gold. 20 kr., komad po 1 fl. 80 kr. isto vrednosti prodajati. Iz volno izdolani klobuki nijso nič vrodni, sicor bi jih bili tudi mi užo davno vpeljali. Kdor toraj žoli klobuk ceno kupiti, naj ga kupi pri nas domačinih. Ljubljanski klobučarji. * Za zadržaj in obliko no prevzoma nikakoršno odgovornosti vrodništvo. Listnica uredništva. Gg. dopisnikom o zadevah milo-srdnic! Ker nam je o tem več raznih dopisov došlo in so razpravljajo delikatne stvari, prepričali smo se sami, da railo-srdnice blago od dvoli naših spoštovanih trgovcev jernljo; prosimo toroj za sedaj malo potrpljenja in to tem voč, ker nam prostora primanjkujo. Prihodnjič bomo o tej stvari na svojom mestu voč govorili. — G. J. K. v C. Vi sto so jako o nas zmotili, pošljite Vaš dopis v časnik, ki je nam protiven! Listnica opravništva. G. A. M v Dolenjom Logatci. Vpisali smo Vas kot naročnika od novega leta. Listo pa bo-deto odslej redno dobivali. Hvala! — Gg. naročnike, ki so z naročnino zaostali, prosimo, da dolg vendar enkrat blagovoljno poravnajo, stroško imamo velike. Peter Thomann, kamnosčk v Ljubljani, se priporoča za izdelovanje nagrobnih kamenov, križev itd., počenši od 5 gold. in više, za vsake cene, in tudi glede družili kamnoseških del. F. Kremžar, v Št. Vidu nad Ljubljano se priporoča za vsa ključarska in kotlarska dela, popravljanje poljedelskih ročnih in parnih mlatilnic, parnih strojev in lokomobilov po naj-nižjej ceni ter obeta naglo in točno postrežbo. Velika zaloga obleke za gospode, dečke in otroke; velika zaloga plaščev prevlekalnih in ogrinjač iz sukna, svile in pliša za gospe; velika zaloga klobukov za gospe po zelo nizkej ceni in v bogatem izbiru jo pri M. Neumann-u, Ljiofoljan-a, Slonove ulice štev. 11. £(f,t)marfe. Cvet zoper trganje po dr. Maliču jo odločno najboljšo zdravilo zoper protin tor revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi tor živcih , oteklino, otrp-nele ude in kite itd.; malo časa, če se rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahteva naj se samo ii0vet zoper trganje po dr. Maliču" s zraven stoječim znamenjem; 1 steklenica 50 kr. Planinski zeliščni sirop kranjski, izboron zopor kašolj, hripavost, vratobol, prsno in pljučno bolečino. 1 steki, 56 kr. Koristnejši nogo vsi v trgovini se nahajajoči soki in stropi. Pomuhljevo (Dorsch) jetrno olje, najboljše vrste, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustko in bozgavno oteklino. 1 stoki. 60 kr. Anaterinska ustna voda, najboljšo za ohranjonjo zob ter zobnega mesa in takoj odpravi smradljivo sapo iz ust. 1 steklenica 40 kr. Kri čistilne krogljice, c. kr. priv., ne smele bi se v nijednom gospodinjstvu pogrešati in so se že tisučkrat sijajno osvedočile pri zabasanji člo-voškega telesa, glavobolu, otrpnonih udih, skaženem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljah k 21 kr • joden zavoj s 6. škatljami 1 gold. 5 kr. Razpošiljava se le j eden zavoj. Naročila z dežele izvrše se takoj v lekarni pri »samorogu® Jul. pl. Trnkoczy-ja na Mestnem trgu v Ljubljani. V založništvu Ig. pl. Kleinmayr-ja in Fed. Bamberg-a v Ljubljani je ravnokar izišla na svitlo ZEPrettilfeSL za navadno leto 1883. Cena 13 kr., razprodajalcem se daje rabat. V tem založništvu dobe se tudi vse knjige atice S1 o ve n s k e64. % S % % ■L V ■L * % V % V na voglu „pod trančo“ št. 2. — „Mestni trg“ št. 14 v Ljubljani. Rokotvorna, platnena, suknena in modema trgovina. Najkrasneja izbirka različnega blaga, lodna, platna, barhenta, prevlek, volnene robe, baržuna, svile, tkanine in pletenine, zagrinjač in ogrinjač; dalje blaga za možke in ženske obleke, posebno lepe, izborne oprave domače, za prečastito duhovščino mašne prtnene potrebe in vse v to stroko spadajoče predmete priporočata ter vabita najuljudneje k obilnem nakupu prečastito duhovščino in p. n. občinstvo v mestu in z dežele. Krisper