BOGATAJEVCI

I


!


SLOVENSKIH VEČERNIC 93. ZVEZEK

BOGATA JE VCI

POVEST

/

SPISAL

JAN PLESTENJAK

1941

IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV.MOHORJA

REDNA KNJIGA ZA ČLANE DRUŽBE SV. MOHORJA

P 10935/?$

' V #63  r/953 -

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R. Z. Z O. Z.
(FRAN MILAVEC, CELJE)

I

V mrežo se je zapletel

»Ne motovili se tako počasi, lakota pretegnjena!« je
zatulil Bogataj; Katra, že zgarana, a ne še stara dekla,
ga je pa ošvrknila s svojimi drobnimi očmi, treščila perilnik
po tleh in se razkoračila pred gospodarjem.

»Babjek sitni, saj vem, da sem ti na poti. Vem, da ti
diši onegava Agata, pa ji bom že podkurila in ji dopove¬
dala, kakšen svetnik si, grdavš nemarni!« Hitela je, da se
ji je jezik kar zapletal, in od jeze so ji polzele solze po
licih.

»Boš, kvatrnica kvatrna, boš!« se je togotil mlinar,
pograbil oklešček in ga zalučal proti njej.

»Ubij me!« je vekala Katra in bežala za hišo.

»Kar- poberi se!« je hropel mogočnež in odštorkljal
v mlin, kjer so enakomerno natepale svojo pesem stope
in je škripalo kolesje in so se mahedravo premikala in
tresla sita. Čudno se je v to pesem mešala pozvanjajoča
žaga, ki je hrustala in sikala.

Bogataj, že prileten mlinar, žagar in gruntar, je sedel
na stolico in nekam nerodno mu je bilo zaradi Katre. Po
vsej vasi in po vsej soseski bo razklepetala, kako je bilo
z njo in kako je bilo z drugimi pred njo. Prav nič je ne bo
sram, še to bo iztelezgala, da je čez mero moke jemal
in kmete pri otrobih nič kolikokrat opeharil,

Stope so udarjale, Bogataj je pa premišljeval, kam bi
z denarjem, ki ga je razposodil kmetom, naložil v poso¬
jilnici in varno hranil v železni skrinjici z dvojnim dnom.
Kmetje so šušljali, da si je Bogataj to skrinjico prisvojil
ob prevratu in da ni bila prazna. Namigavali so tudi, da
je s tistim denarjem jela cveteti njegova žaga in da so
tisti denarji nakopičili sklade hlodov in desk. Bogataj pa
je bil vesel, da ga ni tatu, ki bi našel denar; premišljal je
in se mučil, kako bi nategnil obresti, da bi kupček še
zvečal; nič se pa ni zmenil ob misli, da ga imajo ljudje za
skopuha, oderuha in hudega ženskarja.

6

»Kaj bi tisto! Denar je gospod in pred denarjem je še
vsak pokleknil!« se je objestno zasmejal, izpraznil meh
žita na grod in pobral moko izpod sita v vrečo.

Sonce je pripekalo in trava je po bregovih že venela,
a mogočnjaški mlinar se za travo ni dosti menil. Bogatajev
grunt je segal prav do vrha planine, koder sta že stoletja
za varuha sv. Mohor in Fortunat. Že stari Bogataj si je
zagradil Kopačnico in k hiši dozidal mlin, zraven pa po¬
stavil žago. Deset vasi je nosilo v ta mlin mlet in deset
vasi je pripomoglo do Bogatajevega bogastva.

»Le kaj se mu bo poznalo, če odščipnem še eno me¬
rico!« je momljal, kadar je zavezoval polne vreče in me¬
hove moke in jih odlagal na poseben prostor.

»Nič ne vem, nekam slabo se je namlelo,« se je iz¬
govarjal, če je ta ali oni kmet pogodrnjal, da je mlinar
morda malo pregloboko segel v vrečo. Ugovarjal mu ni
nihče, le zdaj pa zdaj mu je kdo mimogrede zabrusil:

»Vraga, čudna letina!«

Že stari Bogataj si je nagrabil lepih denarjev, ko pa
je umrl, si je marsikdo oddahnil, nihče pa ni za njim po¬
točil solze.

»Lahko bo jedel iz polne sklede!« so govorili ljudje,
ko je žago, mlin in grunt prevzel mladi Bogataj. Kmalu
pa se je pokazalo, da je ta še trši od starega. Ženske so
mu rekle umazanec in kmetje niso puščali k njemu ne
svojih žena ne hčera. Še deklam so skrbno naročali, naj
ne postavajo po mlinu. On je vedel za to, pa si ni belil
glave, tudi zameril ni skrbnim gospodarjem in dobrim
materam. Mogočno je hodil po svojem mlinu, po žagi in po
dvojnem gruntu. Ako se mu je zazdelo, je vsakega pol
leta menjal deklo; če pa je katero obdržal dve leti, so
ljudje že govorili: »No, ta ga bo pa izvila.« Toda zmerom
so se zmotili. Znal se je izmotati in pretentati vsako deklo,
če pa že ni šlo drugače, jo je potolažil z nekaj beliči.

»Oženil naj bi se dedec!« so godrnjale stare ženice in
se jezile; zakaj Bogataj jih je imel že čez štirideset, pa se
za ženitev ni prav nič menil; sicer mu pa kmetje svojih
hčera niso ponujali.

Bogataj je dobro vedel, kaj in kako ljudje o njem
mislijo, pa ga to ni prav nič bolelo. Še bolj trmoglavo je
grabil in spravljal v skrinjo in še bolj napeto je tuhtal,
kako bi zadavil že skoraj izmozganega bajtarja ali trhlega

7

gruntarja. Do mozga je poznal vse gospodarje in tudi
najmanjše bolečine tega ali onega grunta so mu bile znane.
Srce se mu je kar topilo ob mislih, da bo zdaj zdaj iz¬
krvavel Tonkovčev grunt, da se bo zrušila Posekaljeva
bajta in da bo v Prešečnikovih gozdovih zazijala goličava,

Bogataja so poznali tudi v mestu. Tako mogočno se
je vedel, da so se mu celo mestenci odkrivali in mu rekli
,gospod'. Bogataj se je pa le muzal, kot bi mu bilo bog ve
kako nerodno, pri srcu pa mu je bilo prijetno. Kadar je
plačeval, je mogočno odpiral svojo harmoniko in razkazo¬
val z bankovci nabite predale, delal se je pa, kakor da je
to le malenkost in da je to bore zalogo vzel s seboj le
za prvo silo. Kadar pa je šlo zaradi davkarije, je bendal
in letal okrog zakotnih mestnih pisunov, jih napajal in jim
razlagal, da davka ne more plačati, da "je bila letina slaba,
z mlinom in z lesom pa da nič ni. Zmerom je imel nič
koliko izgovorov pri roki. Poleti ni bilo vode, pozimi je
pa zamrznila; če mu setve ni uničila moča, jo je vzela
suša ali pa pobila toča. Pisuni so pisali in pisali, davkarija
pa je zahtevala svoje. Bogataj je klel davkarijo, rentačil
nad pisuni, nazadnje pa plačal in se povsod delal naj¬
večjega siromaka. V takih časih se je kmetom prečudno
slabo namlelo. Da niso jeli godrnjati, jih je Bogataj obsipal
s ploho besed.

»Ne vem, ali je letos zrnje puhlo ali kaj, kar nič se
ne namelje; še svojo sem poizkusil, pa ni nič boljša. Pa
imam vendar hribovsko pšenico!« Mencal je in se lizal in
čudovito spreminjal obraz; če bi ga kmetje ne bili poznali,
bi morali misliti, kako strašno se mu smilijo.

»Katra, kosilo boš morala pripraviti!« je zavpil iz
mlina; sodil je, da bo skoraj poldne. Sonce je udarjalo
skozi line in z moko zaprašene šipe in ga opominjalo. V
pajčevinah je predramilo lačne pajke in iz kotov pregnalo
muhe, ki so se zaganjale v tolsti Bogatajev obraz.

»Kar pripravi!« je zagodrnjala Katra, ki je bila tedaj
že čez leto dni pri hiši in se ji je zdelo, da sme in mora
nastopati kot gospodinja in oblastnica.

»No, no, Katra, jezica pohlevna!« se je zarežal Bo¬
gataj, ki je Katro dobro poznal in vedel, da se je že po¬
tolažila. Katra je bila namreč rada huda, pa nikoli prav
zares.

8

»Prebito je vroče!« jo je ogovarjal, ko se je jela motati
pred ognjiščem. Še zmerom se je šobila in premetavala
burkle, kakor da ne najde pripravnih za debelušne sajaste
lonce.

»Ne trobezljaj, Bajželj gre!« je siknila.

»Bajželj? Po kaj? Že mesec dni mu nisem mlel,« je
pomislil mlinar in kar nekam iz navade zakašljal. Prijetna
misel se mu je utrnila: »Morda ga kje čevelj žuli in bi
Bogataja rad za zdravila pobaral.«

»Dober dan, Bogataj!« ga je ogovoril Bajželj. Glas mu
je bil nekam čudno ubit, oči so nečesa iskale po kotih
in tudi roke se niso mogle znajti.

»Bog daj, Bajželj! Kaj bo dobrega? Slaba letina se
nam obeta, jeli. Vročina kar žge.«

»Pa res!« Bajželj je vprašanje kar prezrl, preveč ga
je utrudila pot, ki jo je s tako težkim srcem nastopil.

»Stopiva v hišo, tu se tako slabo sliši. Jaz že, jaz,
ker sem vajen, ampak ti!« se je slinil mlinar, ker je vedel,
da je Bajželj podedoval zadolženo kmetijo in da mora
plačati žlahto. Bajželj je nedavno dobil po svojem stricu
grunt, na katerem je bil vknjižen star dolg, ki je že do¬
dobra oglodal gozdove,

»No, le!« je izjecljal Bajželj, vendar pa mu je bilo laže,
ker je zaslutil, da je Bogataj uganil, kaj ga je zaneslo
v mlin. Možakar je imel predober nos, da ne bi zavohal
namena Bajžljevega obiska. Iz oči mu je bral zadrego in
radovednost, koliko bo Bajželj prosil naposodo, ga je kar
mučila.

»Katra, liter tepkovca natoči!« je velel dekli in pri¬
jazno potiskal Bajžlja v hišo. Bajželj se ni mogel načuditi
njegovi prijaznosti. Kako je mogoče, da mu bo skopuški in
oderuški Bogataj postregel s tepkovcem? Kar otepavati
se je začel misli, da bi bil dedec res tako grd, kakor ga
opisujejo. In zazdelo se mu je, da je vse skupaj umazana
čenča, kar je kdaj slišal o njem. Kar žal mu je bilo, da ga
je kdaj obsojal.

»Veš, tako čedno pri meni ni kakor pri tebi. Meni
taka reč ne gre izpod rok, z deklami je pa tudi križ!« se
je muzal Bogataj in natočil. Široko se je razkoračil pred
Bajžljem, hotel se je pokazati pred njim dobrega, mogoč¬
nega in pripravljenega vsak čas pomagati.

9

»Kaj boš govoril, da ni lepo!« je Bajželj brez misli
izgoltal in nagnil kozarec.

»Prebito je dober!« si je oddahnil in za trenutek
preletel z očmi stene, na katerih so visele svetniške po¬
dobe in nekaj fotografij. Tudi križ je bil v kotu, a ves
preprežen s pajčevinami, da se je obraz razbičanega Boga
komaj razločil.

»Hhm!« je pomežiknil Bogataj in segel po sapi.

»Kar nagni še, da ti bo beseda laže tekla!«

Bajžlja je zbodlo, ni mu pa pogledal v oči, sicer bi
bil videl, da se mu kar iskrijo, češ moje mreže so trdne,
V Bogatajevi hiši mu je nenadoma postalo tesno in vroče.
Doma je sonce božalo, tu pa je žgalo in utrujalo. Doma so
svetniki s stene tako prijazno gledali, da se je molitev kar
sama od sebe vnemala, tu pa so bili mrki in vase po¬
greznjeni in Jezušček v Marijinem naročju je bil kot gluh
in slep za prošnje, ki bi jih kdo izrekel v tej hiši. Iznenada
ga je iz tega razmišljanja zmotil Bogataj.

»Danes je trda za denar, pa še zadolžena kmetija! Še
meni ni bilo lahko, ko sem jo dobil brez dolga in mi ni
bilo treba izplačevati žlahte,« je napeljeval mlinar, točil
in kar razlival svojo prijaznost, da se je Bajželj počasi
raznežil.

»Res je! Po cele noči ne spim, tako me dajejo dolgovi.
Do po jutrišnjem moram imeti petnajst tisoč dinarjev, če
ne, mi gre grunt na dražbo. Nekaj imam že sam, toliko mi
pa še manjka. In sem si mislil: K Bogataju pojdem, morda
mi pa le pomaga.«

Bajžlju je glas trepetal, rosne kaplje so se mu razlile
po obrazu in mraz ga je tresel. Bilo mu je nenadoma, kot
da stoji pred sodnikom, ki mu bo vsak trenutek razglasil
sodbo in jo bo moral podpisati.

»Pomisliti moram malo, prijatelj, petnajst tisoč dinar¬
jev — to je že zaklad. Pomisliti, pomisliti moram. Ne
rečem, da jih nimam, to že, sam pa veš, kako trdo jih
je treba prislužiti.«

Bajželj je kar kopnel, tako mu je bilo nerodno. Vsak
trenutek se mu je zdel večnost in kazalec na stenski uri
se niti za spoznanje ni hotel premakniti. Bajželj je zbiral
misli, da bi jih povezal v odgovor, pa se mu je vsaka iz¬
muznila. Še nikoli se ni čutil tako vklenjenega in še nikoli
tako majhnega.

10

Bogataj si je mel roke, lovil z očmi, premikal ustnice,
kot da bi sešteval, zdaj pa zdaj je sklonil glavo, kot da
mu je od samega tuhtanja omahnila, zdaj pa zdaj je po
javorjevi beli mizi zarisal z nohtom neka znamenja, ki
so pa znala govoriti le Bogataju.

Katra se je motala v veži in se za možakarja v hiši
še zmenila ni. Le to je vedela za gotovo, da je Bajželj
v stiskah in da so Bogatajevi kremplji nevarni. Če za¬
grabijo, ne izpuste radi. Kar nehote se ji je Bajželj zasmilil,
čeprav njegove Agate ni rada videla, zdelo se ji je — pa
sama ni vedela, kako je prišla na to misel — da jo
izpodriva. Kadar pa je govorila z njo, si je morala priznati,
da je lepa in dobra in da bi nikomur ne mogla lasu skri¬
viti. Čisto kot Bajžljevka je, vsa pohlevna in mehka. O,
Bajželj pa tudi. Škoda ga je, da je prišel Bogataju v roke.
Nenadoma se ji je gospodar zastudil; spačila se je, ko se je
domislila tolstega obraza in sovjih oči, ki so zmerom
zbadale in nikoli božale.

»Takole sem mislil in takole premislil. Imam nekaj
pečka, ki bi jih za nekaj časa lahko pogrešal, saj bi vedel,
da sem jih dal poštenjaku v roke. Nič ne bi delala pred
notarjem in po nepotrebnem krmila to gospodo. Moža sva
in pošteno bova držala svojo besedo. To je več vredno
kakor notarski papirji, kolki in še pota povrhu.«

Bogataj je govoril s poudarkom, Bajžlja pa kar pre¬
badal z očmi in se delal strašno zaskrbljenega in resnega,
da se je temu zazdelo, da ima pred seboj dobrotnika in
ne oderuha. Bogataju se je obraz kar svetil in zdaj pa
zdaj so ga spreletele čudne barve, ki si jih pa Bajželj ni
znal razlagati.

»Prav, prav! To je pametna beseda!« se je vmešal
v mlinarjeve besede, da sam ni vedel kdaj.

»Saj sam veš, kako in kaj je z notarji. Vreme in go¬
sposka ne prizanašata, zato je še najlepše, če se z njo ne
ukvarjaš, ha, ha!«

Bogataj se je zakrohotal in zasmejal se je tudi Bajželj,
kajti kar dobro mu je delo to besedičenje, saj se je znova
spomnil na dneve, ko je prevzemal grunt in štel težke
denarje zdaj davkariji, zdaj sodišču, zdaj notarju. Za tre¬
nutek se je zamislil, tedaj pa je Bogataj vstal, odklenil
kamro, zaprl vrata za seboj in Bajželj je le še slišal, kako

11

je zaškripal ključ v skrinji in kako je zaječalo v tečajih,
ko se je vzdignil pokrov.

»Veš, rekel sem ti, da je trda za denar, ampak po¬
štenjak rad pomaga poštenjaku, da boš vedel.« Bogataj se
je mogočno razkoračil pred mizo in odprl svojo harmo¬
niko, iz nje pa počasi vlekel tisočake, da je Bajželj mogel
videti vso mamljivo mlinarjevo zakladnico. Izvlekel je
petnajst tisočakov, potem pa harmoniko zaprl in jo prav
počasi spravil v žep, ki je bil bolj podoben žrelu kakor
žepu. Šele potem se je spet usedel, nekajkrat preštel de¬
nar, obračal bankovce proti soncu in se jim smehljal.

»Prijateljčki, sedaj me boste pa zapustili. Vem, da vam
bo dolgčas. Imeli ste lepo druščino, kopico bratcev, ha
ha! Zdaj vas bodo pa raztepli po svetu, ha ha,«

Bajželj ga je gledal in obšla ga je misel, da se mlinarju
meša.

»Veš, Bajželj, tudi smeh je potreben v teh trdih časih,«
mu je pomežiknil mlinar, Bajželj pa ni vedel, kaj bi dejal.

»Torej petnajst bi jih rad. Dal ti jih bom, samo pod¬
pisati mi boš moral.«

»Seveda, seveda!« je hitel Bajželj, ki bi se že rad rešil
mučnč ječe.

Izza pošev postavljene podobe je Bogataj izvlekel
papir, z zaprašene omare pa črnilo. Z okorno roko je delal
prečudne vijuge in čačke, zdaj kimal, zdaj zmajeval z
glavo, grizel ustnice, pero pa je škrtalo in se zdaj pa zdaj
grdo zarežalo, kot bi hotelo ugrizniti. Bajželj je vse to
gledal, škrtanje peresa mu je stresalo živce in pred očmi
se mu je čudno meglilo. Nekaj mu je reklo, naj pograbi
tisti papir in ga raztrga, potem pa zbeži pred sladkim
oderuhom, pa se mu je nasmehnil grunt. Še teh dvoje ran
zaceli in sem ti trdnjava, mu je prigovarjal.

»Tako, sedaj pa podpiši!« Mlinar se je dvignil kot
sodnik, ko mora razglasiti sodbo Z obema rokama se je
oprl na mizo in njegove oči so se zdele Bajžlju strašne.

»Napisal sem ti pa: Jaz spodaj podpisani Bajželj sem
dobil od Bogataja, mlinarja, žagarja in posestnika, 15.000 di¬
narjev naposodo, vrnil jih bom po treh letih. Obresti pri-
poznam 20 od sto. Za prvega pol leta pa Bogataj namesto
obresti v denarju poseka 5 smrek pod planino,«

Bajželj ni vedel, kaj mu Bogataj bere, kajti mlinar je
svoje besede tako čudno zlogoval, da so kar pikale in

12

sikale v dušo. Ves omotičen je pograbil pero, podpisal,
ne da bi bil vsaj za hip preletel besedilo z očmi, pograbil
denar in vstal.

»Prijatelj, saj se ti ne mudi. Na najino poštenost ga
bova pa res še liter!« se je zahohotal Bogataj. Glas se mu
je čudno spremenil, bahava objestnost je kipela iz besedi
in preden se je Bajželj dobro zavedel, ga je že posadil za
mizo, spravil papir in odmahedral po tepkovec.

»Pijva!« mu je ukazal kot hlapcu, vsaka njegova be¬
seda je kar lajala; »Bajželj, ne pozabi, da si moj dolžnik.
Hudiču si se zapisal, ha, ha!«

Bajželj se je opotekel pod težo petnajstih tisočakov;
ko se jih je dotaknil z roko, ga je speklo.

»Spet je eden več na moji vrvici. Tako boš plesal,
kakor se bo meni zljubilo. Veš, moje mreže ne zgreše.
Prijateljčki moji, saj boste prav kmalu priromali v svojo
domačijo!« se je krohotal Bogataj, ko je bil sam v hiši,
srebal tepkovec, potem pa razgrnil papir z Bajžljevim
podpisom in zapisal pred 5 smrek še številko dve.

»Prijatelj, pet in dvajset smrek, to so pa že čedne
obresti. Prav čedne!«

Tisti dan so stope čudno votlo pele in sita so se
nekam močneje tresla.

Kristus v kotu se je sklanjal skozi pajčevine, njegove
krvave oči so se čudno svetile, kot bi opominjale, in roke
so se skoraj vidno pregibale na žebljih, kot bi prosile;
Bogataj, nikar se ne pregreši.

Bajžlja je dušilo, po ušesih so mu pa brneli čudno
spačeni glasovi, ki so pred pol ure vreli iz Bogataja.
Mislil je in mislil, pa se ni mogel domisliti, kaj je podpisal
in kaj vse je bilo napisano. Nekaj o smrekah se mu je
premlevalo po glavi, vse drugo pa mu je bilo tuje, kot mu
je bilo tuje Bogatajevo blebetanje.

Ogovorile so ga plevice, pa jih je komaj spoznal. Ro-
pretovo dekle ga je pozdravilo, pa ga še slišal ni.

»Kaj je neki z Bajžljem? Pijan ni, je pa čisto prepa¬
den!« je šepnila Bolantačka, ko se je motovilil mimo njene
bajte.

Na grebenu se je belila Buhova gostilna. Dobrodušni
očanec je stal na pragu, kadil cigaro, mežikal v sonce in
zmajeval z glavo, ker se ni hotel prikazati niti najmanjši
oblaček.

13

»Bajželj, Bajželj, se reče, kam te pa nese,« ga je ogo¬
voril in se odmikal, da bi mogel v gostilno.

»Kaaaj?« je zategnil Bajželj in nekam čudno pogledal
starca.

»Se reče, ali si gluh?« se je pošalil krčmar in za¬
skrbljeno pogledal znanca.

»Pa se vendar ni kaj zgodilo?« je pobaral in tedaj se
je Bajželj šele zavedel.

»Po opravkih sem bil in sedaj sem domov namenjen.
Prepleto je vroče!« je skoraj jecljal in sam ni vedel, kdaj
je sedel za velikansko mizo v veži.

»Pol litra, kajne, se reče?« se je muzal Buh in že
točil, Bajželj si je pa kar oddahnil, vendar ni mogel raz¬
brati nobene misli.

»Vroče je pa že tako, da se trava kar smodi!« ga je
ogovarjal Buh; ko pa je videl, da Bajželj ni za razgovor,
je grizel svojo cigaro in momljal zase.

Le počasi se je Bajžljeva glava razvedrila. Vino ga je
ohladilo in razgibalo.

»Utrujen si bil, kajne?«

»Pa kako!« se je motal Bajželj in bilo ga je sram
svoje čudne zmedenosti.

Ko je izpraznil steklenico, je pograbil za šop bankov¬
cev, da so se Buhu oči kar zasvetile.

»Pazi na denar, hudo je dandanes zanj!« ga je oštel
in ni mu šlo v glavo, kje naj bi bil Bajželj snel toliko tiso¬
čakov.

»Nimam drobiža,« je zamomljal Bajželj in nenadoma
se mu je zazdelo, da stiska v roki ničvreden papir.

»Presneto, na trdnem si!« je razsodil Buh in prebrskal
vse kote in kotičke, da mu je mogel razdrobiti tisočak.

»Bogatajevi so bili, zdaj jih dobi pa žlahta,« je za¬
stokal Bajželj in s tresočo roko tlačil denar v žep.

»Ali ti jih je posodil?« se je začudil Buh in ostro za¬
pičil oči v prepadenega Bajžlja.

»Posodil jih je!« je izkolcal Bajželj in povesil glavo;
spet se mu je zazdelo, da udarjajo vanj prečudno hripavi
in zmešani glasovi bogatega mlinarja.

Buh je povesil glavo in se zamislil. Bajželj se mu je
zasmilil, rad bi mu rekel, naj denar takoj vrne, saj je
predobro poznal Bogataja. Siromak, v mrežo te je ujel,
težko se boš izmotal. No, sedaj še ta. Namesto da bi si

14

opomogel, ga bo nazadnje še grunt veljalo. Prav za kazen
je vrgel Bog Bogataja ravno v to sosesko ,. . Nazadnje mu
je zašepetal:

»Saj bi ti jaz pomagal, pa nimam. Sam bi potreboval
posojilo.«

»Vem, vem,« je jecljal Bajželj, zaslutil je, da ga Buh
pomiluje in da je morda le vse res; kar je slišal o Boga¬
taju.

Pokrajina mu je bila nekam tuja, čeprav se mu je
zmerom zdelo, da se je je privadil. Res da še ni dolgo,
kar se je preselil iz tesne doline Ločnice v hribe, ki so mu
bili skoraj neznani. Skoraj brez skrbi je gostoval v samotni
bajti z ženo Nežo in hčerko Agato, ki je že v devet¬
najstem letu. Delati je moral sicer trdo, zaslužil je pa le
in nobeno noč ga niso obletavale skrbi, mu pile krvi in
zastrupljale spanja. Odkar pa je podedoval grunt in z njim
dolgove, mu še delo ne gre tako izpod rok, kakor bi rad,
in ni je noči, da bi ga ne prebudile moreče skrbi. Tudi
žena se je spremenila in hčerka Agata se mu zdi čudno
zbegana. Morda ji je zrak preoster, morda pa dobro ve,
kako je z gruntom, saj včasih vsa zamaknjena gleda
preko grebenov, kjer je v tihotni Ločnici sedela pred bajto
in klekljala. Samo sonce jo je bilo takrat in če je še
tako delala, se ji utrujenost ni poznala ne v očeh ne na
obrazu.

Joj, tako prijetno je bilo tam, prav res! Nič ni zameril
domačinom, če so ga včasih dražili z mežnarjem, ker je
tako rad hodil pomagat v oddaljeno cerkev.

Tu se pa zlepa ne more privaditi ljudi, grčavi se mu
zde in včasih celo robati. Najbolj čuden je pač Bogataj.
Saj še v cerkev ne hodi rad. Tako bogat je, pa še svoje
klopi nima. O pač, Buh, to ti je človek, potem pa Repnik,
Kožuh, Hojkar, Ropret, Rogozovec, Balant. Prav res
čudno, da so mlinarja izvolili za predsednika gasilnega
društva.

Take misli so ga obletavale, ko se je že čisto pri¬
bližal strnjenemu naselju. Na gričku se je smehljala skoraj
nova cerkev, v vencu pod njo so se pa stiskale v meline
lesene in zidane hiše, nekatere s slamo, nekatere pa že
z opeko krite. Čisto ob cesti je stal gasilski dom, ki so ga
šele pred leti zgradili. Daleč naokrog so govorili o tem
domu in se Selancem čudili, da so si postavili gasilski

15

dota, ko niti vodovoda jiimajo. Društvo je  ustanovil Bo¬
gataj in bil seveda izvoljen za predsednika. Bil je na to
čast strašno ponosen.

Pokazala se je Bajžljeva kmetija, stisnjena med drevje
in zarita v hrib.

Zabolelo ga je, ko se je spomnil Bogatajevih tisoča¬
kov, še bolj pa ga je zaskrbelo, ko je pomislil, kako bo
žena žalostna, saj je tako lahkoverna, da bo imela te tiso¬
čake za hudičeve.

Mati Neža in hčerka Agata sta pleli na njivi pod hišo.
Agata mlada in močna, Neža pa že počasna in zgrbljena.

»Neža,« je zaklical Bajželj, pa se je precej prestrašil
svojega lastnega glasu.

Neža se je zdrznila, glas se ji je zdel nekam čuden.
Tudi Agata se je vzravnala.

»Kaj pa je?« je zategnila žena in si otepala prst s
predpasnika.

»Jesti bi mi pripravila!« je kriknil odsekano in počasi
lezel proti hiši.

»Mislili sva že, da te ne bo! Tudi midve še nisva
južinali,« je upehano govorila Neža, ko sta ga z Agato
dohiteli.

Mož je nekaj zamomljal in pogledal v tla. Čutil pa je,
da ženine oči vise na njegovem obrazu in ga sprašujejo:
Kaj si tako čuden?

Nenadoma ga je žena res pobarala: »Kaj ti pa je?«

»Nič, nekoliko truden sem pa vroče je,« ji je trudno
odgovoril.

Tudi Agati se je zdel čuden; ni se spominjala, da bi
bil v zadnjem času kdaj tak. Že govorica ga je izdajala,
da mu nekaj ni prav in da ga nekaj grize. Pač, ko so prišla
s sodišča neka pisma, takrat je bil tako mrk.

»Agata, telička spusti h kravi, da se ne bo drl,« je
namignila mati in stopala z možem v hišo. Skrbelo jo je,
kako in kaj je, bila je pa tudi radovedna, kako se je
izteklo.

»Neža, tu je denar. Spravi! Še jutri poplačamo in iz¬
plačamo!« je revsnil Bajželj, da je Nežo zaskelelo, a ji je
še tisti trenutek odleglo. •

»Hvala Bogu!« je zavzdihnila. Tedaj pa jo je nekaj
stisnilo pri srcu, mračna misel jo je nenadoma obšla:

16

»Morda je v tčm denarju prekletstvo najinega rodu. Bo¬
gataj je s hudičem zvezan.«

»Rešeni smo najhujšega -—■ dražbe,« je zastokal Bajželj
in zaskrbljeno pogledal ženo, ki se ni premaknila.

Tisti večer so le malo govorili, zato se je Agati precej
zazdelo, da ji starši nekaj prikrivajo. Slutila pa je, da gre
za denar in za izplačilo žlahti, da se rešijo dražbe. Vso
noč se je premetavala po postelji, zdaj je premišljevala,
zdaj molila in jokala, smilila sta se ji oče in mati in ne¬
znansko ji je bilo žal, da so zapustili tisto nizko, samotno
bajto, ko vendar ni bilo ne skrbi in ne stradanja.

Tudi Bajželj ni spal. Prečudno so se mu vrivali Boga¬
tajevi tisočaki in ni se mogel spomniti, kako in kaj je
s tistimi smrekami. Megleno se je domislil, da gre morda
za obresti. Da, za obresti. Toda koliko smrek? Tega se
pa ni mogel spomniti. Menda pet?

Neža je molila, zaradi Agate bi rada rešila grunt, za¬
radi Agate se je mož odločil za težavno pot. Srce ji je
čudno utripalo in ni se mogla dokopati do jasnih misli.

»Kako sta pa naredila?« je šepnila v neznanskem
strahu.

»Pismeno!« je boječe povedal mož. Tedaj je zagledal
tisti papir in skrivenčene črke na njem, ki jih v zmede¬
nosti ni prebral, pač pa se je pod tiste krivulje podpisal.

»In obresti?«

»Je vse zapisano,« se je izmotaval, žalosten in ne¬
prespan, dan pa je že lezel skozi motne šipe v kamro.
Žena ni več spraševala, zazdelo se ji je, da možu to ni
prav, sicer pa on že ve, kaj dela.

»Ti, kaj pa, če te je ogoljufal?« je nenadoma bruhnila
in sama ni mogla razumeti, kdo ji je narekoval te besede.

Mož jo je le pogledal, vprašanje se mu je zaglodalo
v dušo in ga grizlo ves dan. Povlekel je njivo, na dušo pa
so mu tolkle trde besede: Kaj pa, če te je ogoljufal, ogolju¬
fal? Pri jedi se mu je zdelo, da to ostudno vprašanje vpije
še iz sklede, bilo mu je, kakor da zija vanj izza vogalov
in da ga še krave mukajo: »Kaj pa, če te je ogoljufal?«

In to vprašanje je obtičalo v srcu obeh, očeta in ma¬
tere,« in vrtalo dan za dnem, noč za nočjo, pilo kri in
sesalo zdravje.

»Kaj pa, če te je ogoljufal?«

17

n

Slutnja je dozorela

Ko se je Bajželj naselil na svoj podedovani grunt, so
ga kmetje sprva nekam po strani gledali kot prislinjenca
in tujca, čeprav njegova govorica ni prav nič drugače po¬
zvanjala in čeprav je bil z vsakomer še preveč prijazen.

Ko so pa zvedeli, da je zagazil v Bogatajeve mreže in
se z njegovim denarjem odkrižal neučakljive žlahte, se
jim je zasmilil, najbolj pa tistim, ki so sami občutili pre¬
kletstvo Bogatajevega denarja,

»Reši se ga, kakor hitro boš mogel!« so mu svetovali.

Pa tudi sam je mislil na to, pa se nič pametnega ni
mogel domisliti. Cimpri so sicer že precej trhli, vendar se
smrek pod planino še ni treba dotakniti. Drugače je pa
les iztrebljen in preden se bodo mladice vzdignile in ode¬
belile, bo Bajželj že v grobu. O, Agata jih bo pa že sekala.
Toda smreke le počasi rasto, so pa zato sončne in je les
več vreden.

Bajželj se je tiste dni nekam čudno motal, nikjer ni
našel miru. Očitki so se zgoščali in vsako uro so se mu
zdeli težji.

»Dolžnikov in žlahte si se pa vendar rešil!« mu je
namignil sosed in pomežiknil, v srcu pa se mu je zganilo
mehko sočutje.

»Nič ne maraj!« je šepnil, ko je zagledal Bogataja, ki
je ponosno stopical po stezi in se razgledoval po grapi.
Nerodno mu je bilo, slutil je, da ga je slišal, in kar samo
ga je zanašalo na stransko pot.

»Lahko si zadovoljen, da si se jih rešil!« ga je ogovoril
Bogataj, švignil z očmi in se zdaj pa zdaj nekam čudno
nasmehnil, da se je Bajželj prestrašil.

»Hm!« je zamomljal in gledal, kam bi zavil, da bi se
rešil nevšečnega dedca.

»Ne mrdaj se tako čudno, hvaležen bi mi bil lahko
za dobroto. Le pomisli, kako trda je danes za denar,« se
je delal užaljenega in mehkega dobrotnika.

»Če dobro premislim, mi je kar žal za denar, ko pa
ne veš, kaj bo jutri in kaj bo čez pol leta. Doma je denar
še najbolj na varnem!« je postajal trd, Bajžlju pa je bilo
nerodno.

2

Več. 93.

18

»Saj nič ne rečem, skrbi me le ,,.«  je izgoltal in
gledal v tla; ni prenesel Bogatajevega srepega pogleda.

»Tebe naj bi skrbelo, tebe! Kaj naj pa jaz rečem!«
je zagrmel dedec in se razkoračil pred Bajžljem. »Tako ti
povem, ne poslušaj mojih nevoščljivcev, kajti kadar bom
zrojil, bo en sodnik loški premalo in poleg loških odvet¬
nikov bom pritegnil še ljubljanske.«' Mlinar se je razvnel; j
če bi bil tedaj Bajželj videl njegove oči, bi spoznal, da se
iz njih reži porog. »Ne vedo še, kdo je Bogataj! Le to sem
ti hotel povedati, da ne boš mislil, da sem gluh in slep za
vse, kar se v naši srenji godi. Zate vem, da si pošten, zato
sem ti dal. Mene poslušaj, drugih se pa ogiblji, hinavcev!«
se je medil mlinar in glas mu je bil mehak in sladak proti
koncu. Bajželj bi se bil skoraj izpovedal, kako je dvomil
v njegovo poštenost, pa ni našel primerne besede. Bogataj
je to opazil in prijetno mu je bilo. »Ne misli, da se mi boš
izmuznil, ti pa že ne, pohlevnost mežnarska!« je dejal
sam pri sebi in se prijazno muzal Bajžlju, ki je bil ves
zmeden, kakor da stoji pod vislicami.

»Pa z Bogom, domov moram!« je nenadoma zajecljal
in sam ni vedel, zakaj se mu je nenadoma tako stožilo po
ženi in Agati.

»Tudi jaz se ne smem obotavljati!« se je hlinil Bo¬
gataj in dal svojemu dolžniku roko. Bila je vroča in
spolzka, vsaj tako se je Bajžlju zdelo.

Sneg je že zametel pota in cerkev na griču je nekam
majhna kukala iz snega. Ostra burja je preizkušala suknje
kmetov, ki so morali po opravkih, silila skozi stene lesenih •
hiš, v podstrešjih pa žvižgala, trgala pajčevine, raz- ■
pihavala prah in črvojedino s prečnikov in križnikov in
božala stropnike, obložene z drobljanci slame.

Bajželj se je za zimo dobro preskrbel s kurivom, za
klajo ga je pa skrbelo. Dokupiti bi moral, pa skoraj beliča
ni bilo pri hiši.

»Junico prodaj!« je menila Neža, Agata je pa skoraj s
zaihtela.

»Bo že kako!« je revsnil Bajželj in gledal skozi okno, ^
kako se burja igra s snegom in dela zamete. 1’

»Vejevnike mešaj med seno!« je ukazal Agati, ko je
zagledal okleščene jesene. n

Snega se je natrpalo kot že davno ne. Bajželj je mislil ®
na smreke pod planino, nekaj mu je reklo, naj jih kar )<

19

n poseka, sedaj jih bo najlaže spraviti do hiše. Ko pa se je
ozrl nanje, so se mu zasmilile in ga je minilo. Še Agata bi
« mu zamerila. Za strehe se bo že dobilo, debeline je pa
ti škoda! Zmrzovalo je in okna so bila zamrežena z ledenimi
n rožami, Tudi v Bajžljevi duši je bilo nekam čudno ledeno
in prazno. Še svojih misli se je bal kot neizpovedanih
l; grehov, in to mu je jemalo spanje. Tudi Neža je bila nekam
e tiha in je vidno hirala.

n  Večeri so bili čudno kratki, noči pa neznansko dolge.

a  Še Agata se je često nemirno prekladala po postelji in
° se prebujala iz težkih sanj, da jo je bilo včasih kar strah
« in si je potegnila odejo čez glavo. Nekajkrat se ji je za¬
to režal pred očmi Bogataj, da jo je pretreslo in se je zgro-
il žila. Le kaj naj pomeni ta spačeni obraz in zakaj jo tako
M čudno gleda? 0, te ostudne oči! Saj je vražji ogenj v njih.

Neko noč je Neža posebno nemirno spala; če se je
11  j zganil črv v trhlem stropniku, ga je slišala.

»Ali ne spiš?« jo je vprašal mož.

1  »Ne! Tako čudno mi je!« je zastokala in svojega last-

1  nega glasu jo je bilo strah, Bila je zmerom bolehna in
0  občutljiva, vsake reči se je ustrašila, ubiti bi si pa še črva
ne upala,

»To se pa vlečejo te noči!« se je razhudil Bajželj,
n  strmel v okna, če se morda le že ne svetlika, ter napenjal
ušesa, če morda ni zapel petelin in če morda ni zalajal
j 11  pes na vasi.

»Psi lajajo! Pa kako se zaganjajo! Kar davijo se!« je
hitela Neža, da jo je slišala tudi Agata v hiši. Psi so cvilili
? in rentačili, da so bili nekateri že kar hripavi.

»Le kaj jim je?« se je začudil Bajželj.

»Morda se tihotapci klatijo po vasi,« je menila Neža.
\  Tudi njemu se je zdelo to verjetno,

Le počasi se je jelo daniti. Psi so utihnili, le tu in tam
a j se je kateri spozabil in kar iz navade zalajal v dan.

»Agata, k Buhu boš morala po smrdljivec,« je na-
0  mignila mati, ko se je dopoldne razlilo sonce po snegu in
je burja odjenjala.

j e  »Saj res!« se je razveselila, zvečer bo lahko brala in

noči ne bodo tako neznansko dolge. Napravila se je, obula
[il škornje in jela gaziti kar v celo. Sren še ni držal. Pot
ir  je ni utrujala, kar prijetno ji je bilo, da je mogla iz tesne

2 *

20

hiše. Sproščeno se je čutila in je hlastno vdihavala zimski
zrak, ki je kar grizel.

»Zgodnja si, zgodnja, Agata!« jo je podražil Buh in ji
kar sam od sebe nalil kozarček žganja. »Le izprazni ga,
premrazila si se!« Agata ga je začudeno pogledala in
izpila.

»Pa hvala!« je dahnila, ker jo je žganje dušilo.

»Nič, nič! Povej rajši, kaj je novega pri vas. Mislil
sem že, da vas je vse skupaj zamedlo.«

»Kar doma se tiščimo, to je res,« se je nasmehnila
Agata, tako dobrodušnega še ni videla Buha.

»Kaj neki so danes še pred dnevom psi tako stra¬
hovito lajali,« se je nerodno motala in izvijala, kajti ne¬
nadoma jo je radovednost prisilila, da je vprašala.

»Da, da! Tako so pa lajali...« Buh je nenadoma pre¬
nehal. »Dekle, ti še ne razumeš vsega tega. Meni se zdi,
da je Bogataj tvojega očeta strašno opetnajstil. V njegove
smreke pod planino so šli danes zjutraj sekat. Bogataj je
bil z njimi. Ne bi vedel, pa so me prebudili, moral sem
jim natočiti žganja. Kar je pa še najbolj čudno, plačal je
Bogataj.« Buh je umolknil in se nekam zamislil, Agata je
pa zijala vanj, ni ga mogla razumeti in ni ji šlo v glavo,
da bi mogli Bogatajevi delavci sekati pod planino,

»Natočite mi smrdljivca, moram očetu povedati. Čisto
gotovo nič ne ve,« je Agata skoraj zaihtela. Zazeblo jo je
prav v dušo in jo zaskrbelo, kaj bo počela mati.

»Če ne bo prepozno!« je zamomljal Buh, ko je Agata
odhajala.

Nikjer se ni obotavljala, ne na levo ne na desno se
ni ozrla, gnalo jo je domov Buhovo sporočilo, da Bogata¬
jevi sekajo smreke pod planino.

»Oče, Bogatajevi sekajo pod planino, zato so psi
lajali!« je izdušila že v veži, preden je spravila smrdljivec.

»Za božjo voljo, Miha, kaj je to!« je kriknila mati in
se skoraj opotekla pred ognjiščem. Burkle so ji zdrknile
in mleko je pljusknilo iz lonca.

»Kaj? Sekajo? Kdo ti je povedal?« je zahropel oče,
čudno prebledel in ustnice so mu drhtele.

»Buh mi je povedal. Pri njem so se oglasili,« je dejala
Agata. Ko je pogledala očeta in mater, je videla, da sta
se v trenutku postarala za nekaj let.

21

Bajželj se je skušal zamisliti in mirno razmisliti. Da,
menda je zapisano za pet smrek, več ne, pri Bogu, za več
ne, in te ima pravico posekati. Ampak pokazati bi jih bil
moral in se še posebej domeniti! To vendar ne gre! Kar
sekire na rame in hajd nad Bajžljeve smreke!

Stiskal je pesti, grizel ustnice in zmerom bolj se mu
je misel, da ga je Bogataj najbrž ogoljufal, zdela verjetna:
Da, zdaj vem, kako grdo me je ogoljufal.

»Gledat pojdem!« je siknil nazadnje, si popravil škor¬
nje in začel po celem gaziti sneg.

»Bog pomagaj, kam smo prišli!« je vzdihnila mati, se
sesedla na butarah pred ognjiščem in zaihtela, da so jo
stresali krči. Agata ji ni znala in niti ni mogla pomagati.
Sama je planila v jok, da je prečudno odmevalo v veži.

»Jejhata, jejhata!« je mati vila roke, glas ji je bil že
hripav in čudno votel.

»Mati, mati!« je hlipala Agata. Ni mogla uganiti, zakaj
sekajo pod planino.

»Kaj bo, kaj bo?« je udarjalo po veži in po hiši in se
mešalo z jokom in kašljanjem.

Bajželj ni čutil snega pod nogami, še za ledene utrinke
se ni zmenil, ki so mu padali za vrat. Kar samo ga je gnalo
proti planini; zdajci se mu je zazdelo, da sliši udrihanje
sekir in frčanje trsk po zraku.

Vžst, vžst! je delalo, da je Bajžlju kri kar vrela. Tak
si torej, Bogataj, dobrotnik hinavski! Opetnajstil, ociganil,
prelisjačil si me, ko si videl, da imaš pred seboj pohlev¬
nega poštenjaka! Če je ni svetne pravice, je pa še zmerom
božja, le to si zapomni! Torej me res hočeš uničiti, Bo¬
gataj bogatajski!

Momljal je sam zase v gluho pokrajino in ,z dolgimi
koraki kar požiral razdalje do svojega gozda, dokler ni
čisto razločno zaslišal švistenja sekir, mastnih kletev,
objestnega smeha in nazadnje še Bogataja samega, ki je
zmerjal drvarja, ker mu je žago spodvil.

»Pošteno jo bom zaračunal, če se pretrga,« je rentačil,
drvar se pa še zmenil ni.

»Si jo že Bajžlju zaračunal, drago jo bo plačal!« je
siknil drvar Tone in zamahnil s sekiro po nadritku, da je
žaga presunljivo zapela.

»Goljuf!« je šepnil Bajželj predse in ni mogel verjeti,
kar je slišal in videl. »Ubijem te, golazen!« je siknil v ostri

22

zrak, stisnil pesti in prsi so se mu vzbočile. A z lepo
besedo ti še graščine odpro, ga je učila rajna mati. Toda
čemu bi goljufa in oderuha božal z lepo besedo? Saj...
a nihče se noče več pravdati z njim, je slišal. Ce ga ozmer¬
jam, še tožit me gre; če ga lopnem, sva lahko oba ne¬
srečna. In Bogataj je hrust, ne bilo bi varno bosti se z
njim ...

»Ali si prišel pomagat?« ga je bahavo pozdravil Bo¬
gataj, mu ponujal roko in se mu režal v obraz.

Bajželj mu ni segel v roko, niti je ni opazil, na hitrico
je preletel z očmi podrte smreke in takoj razsodil, da so
podrli najlepše — kar devet že. »Saj vas je že tako preveč,
Bogataj, kaj za vraga pa počenjate?« se je razhudil.

»Kaj pa pihaš, Bajželj? Ali te zebe?« se je rogal Bo¬
gataj in se obrnil k delavcem.

»Saj ... saj...  Bogataj,« je jecljal Bajželj, »saj sva
se le za pet vrhov zmenila.«

»Kaj? Kako, za pet? Kaj še! Bajželj, spomin te je
zapustil. Pokažem ti črno na belem, da sva se zmenila za
pet in dvajset.«

Bajžlju se je zameglilo pred očmi, da se je moral z
roko opreti na prvo smreko.

Bogataj se ni več zmenil zanj. Bajželj je dolgo dolgo
strmel v ležeča orjaška debla, končno pa se je kakor
pijan opotekel nazaj proti domu . ..

»Zlodej, tujih smrek pa ne bom podiral. Sam jih sekaj,
Bogataj, če hočeš,« je slišal Bajželj za seboj Tonetov glas,
nato pa Bogatajevo kletev, ki jo je preglušila pojoča žaga.

HI

Grenka spoznanja

»Ogoljufal te je!« je zavpil Tone, ko je dohitel Bajžlja,
ki se je zaletaval, opotekal in se lovil v snegu. Zdaj pa
zdaj se je do pasu zaril v zamet, zdaj pa zdaj mu je za¬
stala sapa.

»Ogoljufal me je!« je zastokal Bajželj in obstal, ne-
zaupno gledajoč Tonetu v obraz, kot da ima Bogatajevega
skušnjavca pred seboj,

»Da, da! Ampak dokaži mu hudiču! Marsikdo se je
že opekel, ki je pri njem iskal pravice. Boj se ga! Njegov

23

denar je iz pekla!« Tone je bruhal kar brez zveze, stiskal
pesti in škripal s škrbinami, ki jih je še odnesel iz vojske.

»Vem, Tone. Še nikoli se nisem pravdal in se tudi
zdaj najbrž ne bom. Kako tudi! Za advokate nimam de¬
narja, brez advokata bi pa nič ne opravil,« je vrelo iz
Bajžlja; bil je brez volje in moči in hvaležen za vsako
Tonetovo besedo.

»Jaz bi ga nakresal in mu kosti polomil, pa se mi zdi,
da ni vredno mazati se zaradi njega. Enkrat sem ga že,
pošteno jo je skupil, nazadnje se je pa on smejal. Tri
mesece so mi naprtili, za odškodnino sem mu moral pa
delati. Delal sem pa seveda, kot se je meni zljubilo, ha ha!«

»Kaj pa naj napravim, Tone?« ga je zaupno in pro-
I seče vprašal Bajželj, kot da bo njegova beseda odločila
usodo petindvajsetih smrek pod planino.

»Kaj, nič! Dobi kje denar in mu ga pred pričami vrni!
Tako ti povem, Bajželj, ta človek je hudiču zapisan. Prav
gotovo je zapisan, zakaj se pa v cerkvi, kadar že gre k
maši, tako čudno stiska v kot in se še prekriža ne.«

»Kje pa naj dobim denar?« je Bajželj zmajeval z
glavo, To ga je huje grizlo, kakor pa da je izgubil pet in
dvajset smrek.

»Saj to je tisto! Jaz bi ga koj dal, ha, ha, pa kaj, ko
tisočakov še videl nisem. Pobaraj veljake, jaz sem siro¬
mak, s sekiro si služim kruh. Ta je pa boren.«

Tonetu se je Bajželj zasmilil, ob misli na Bogataja je
pa zaškrtal in pljunil v sneg.

»Veš, tudi v eno smreko bi ne bil zasekal, če bi bil
vedel, kako jih je kupil, zverina. Nak!« Zamahnil je s
sekiro, da je zapela.

»Prav res, domov me skrbi!« je Bajželj potožil To¬
netu, se ustavil in kar gorelo je iz njega. Oči so mu plašno
begale, v ustnice so se mu zagrizli zobje, roke so mu kar
omahnile ob telesu in se tresle.

»Dobro ženo imaš, ne bo te oblajala!« se je razkoračil
Tone, ker je mislil — sam ni bil oženjen — da se možje
boje le takih žena, ki vpijejo, zmerjajo in revskajo.

»Če bi me, bi jo poslušal, potem si pa oddahnil. Po
vsaki nevihti sonce še lepše posije,« je rekel Bajželj in
se zagledal proti rebri, kjer je gledala iz snega njegova
kmetija, kateri sedaj tako neusmiljeno sekajo ude. Trup,
ves onemogel in ničev, bo morda še ostal, a ob tem trupu

24

bosta shirali on in Neža in še Agata z njima. Sedajle prav
gotovo molita in vekata in gledata skozi okno, kdaj se bo
prikazal izza rebri.

»Pa pojdem s teboj, če maraš in ti ni nerodno,« se je
ponudil Tone in jo kar po celem mahnil navkreber, ne
da bi bil počakal, kaj in kako mu bo odgovoril Bajželj.

»Pa res, kar z menoj pojdi,« se je razveselil Bajželj
in nekam odleglo mu je. Spoznal je, da mu je Tone res
prijatelj in da bo njegova beseda pri ženskah nekaj veljala.

Neža in Agata tisti dan nista bili za nobeno rabo.

»Oče se je najbrž strašno zaletel s posojilom,« je mati
zaupala Agati, zakaj preveč jo je težila skrivnost, da je
ne bi razkrila hčeri.

»Kaj bo z nami?« je vzdihnila Agata, ne da bi po¬
mislila.

»Ne vem,« Tudi mati se je ob tem vprašanju ustavila.
Skrivalo se je pa v njem nekaj strašnega in velikega, morda
za vse tri usodnega. Čim dlje je bil mož z doma, tem
tesneje ji je bilo pri srcu. Zakaj sekajo, koliko bodo neki
posekali, kaj vse je Miha podpisal, to ji je rojilo po glavi,
da je še na južino pozabila. Lakota se pa tudi Agati ni
oglasila.

»Bomo pa v bajto šli, saj je bilo tam bolj prijetno,«
je nenadoma razsodila Agata in čudno lahko ji je postalo
pri duši. V bajti je preživela mladost, tam je bilo tako
svetlo in toplo, v tej tuji gruntarski hiši pa je mračno in
hladno. Tam je bila mati mlada, tu se je postarala, oče je
bil tam čvfst in poln smeha, odkar je pa na gruntu, je
sključen in zamišljen.

Tudi mati je jela razmišljati o tem in razpredali so se
ji sami lepi spomini. Vesel in srečen se je vračal Miha
z dela in imel zanjo in za Agato zmerom le lepo besedo,
zjutraj pa je vstajal spočit. Grunt ju je zamrežil v skrbi in
sedaj kolobarita, kolobarita, iz kolobarja pa ne moreta.

Poldne je že zdavnaj odzvonilo. Odmolili sta tiho in
iskreno, vendar pa so se jima še v molitev vrivale grenke
misli, kaj vse se godi pod planino. Tiščali sta se peči,
čeprav nista čutili niti mraza niti toplote. Skoraj otopeli
sta bili.

»Oče gre!« je zdajci vzkliknila Agata in skočila v
vežo. Možakarja sta si otepala sneg s čevljev in molčala.
Tedaj je v vežo pridrsala tudi Neža.

m

25

»Kaj je?« je jeknila, ko je videla, da je mož prepaden,
kakor nikoli ni bil,

»Sekajo! Vem, da sva govorila o petih smrekah, pod¬
pisano je pa za pet in dvajset smrek,« je stisnil iz sebe
Bajželj, Tone pa mu je s kimanjem pritrjeval in vrtil
sekiro v roki. Nekam nerodno mu je bilo, Neža in Agata
sta se mu smilili.

»Križ božji, ali je to mogoče?« je zajokala Neža.

»Pri Bogataju je vse mogoče, ker je hudiču zapisan!«
se je odrezal Tone in beseda se mu je zdela kar moška.
Otipal je ostrino sekire in s toporiščem udaril po tleh, kot
da bi hotel potrditi svoje besede.

»Tale Tone je tudi sekal, ko pa je videl, kako in kaj,
je vzel sekiro in odšel z menoj!« je nerodno razlagal
Bajželj, ker ni hotel oživljati prizora v smrečju pod
planino.

»Joj, joj, kaj bo iz tega?« je spet zavekala Neža, da
je Toneta kar pretreslo, Bajžlja pa stisnilo pri srcu in ga
zgrabilo za vrat.

»Če bi ustavili sekanje, bi jutri moral položiti petnajst
tisočakov. Kje naj jih pa vzamem? Kje, za božjo voljo!«

Tedaj je zavekala tudi Agata, Neža si je pa zakrila
obraz, jok jo je kar davil.

»Le nič ne marajte, saj bo prišel čas, ko se izkaže
pravica!« je jeknil Bajželj in s težavo zadušil solze, ki so
ga zbadale.

»Še zmerom je zmagala pravica, mati, še zmerom!«
je pristavil Tone in Neža ga je hvaležno pogledala.

»Miha, v omarici je še nekaj jagodovca, daj, pogrejta
se!« je namignila; Bajželj bi se ne bil spomnil, saj je čisto
pozabil, da je še nekaj korajže pri hiši.

»Ne bi bilo potreba, jagodovec je za zdravilo, škoda
ga je!« se je namuznil Tone in mlasknil z jezikom; izdal
se je, da je telezgal le zaradi lepšega, da pa ga je stra¬
šansko potreben.

»Zato pa, ker je za zdravilo,« je dodala Neža in se
medlo nasmehnila, toda znova jo je ugriznila skrb. Torej
gre za obresti kar pet in dvajset smrek, s čim naj pa
zasluži petnajst tisočakov? Ali naj jih iz tal izgrebe?

»Pa na zdravje vseh, da bi pravica zmagala!« je napil
Tone in globoko nagnil, ker je videl, da je steklenica
precej obilna.

26

»Bog te usliši!« so pripomnili Neža, Agata in Bajželj,
V hiši je bilo mahoma vse tiho, s sten so nemo gledali
svetniki, ura pa je enakomerno udarjala: tok .., tok .,.
tok.,,

Tisto noč se je Baiželj bridko razjokal. Mislil je, da
Neža spi, pa se je zmotil.

»Ne muči se, bo že kako!« se je oglasila. Bila je
vdana in mirna, kot bi se ne bilo nič zgodilo.

»Že res, ampak da sem bil tako nepreviden! Pač, z
denarjem nisem nikoli imel opravka, in potem še sodišče
— čisto zmešalo me je. Verjel sem, da je Bogataj najbolj
pošten človek na svetu, tako je bil prijazen z menoj.«

»Hudoba tudi lovi duše na sladke limanice,« je raz¬
sodila Neža, oba sta pa zadremala šele proti jutru,

IV

Ljudski glas, božji glas

Tisto nedeljo je bilo v Buhovi gostilni živahno kot
že zdavnaj ne. Gruntarji in bajtarji so sedeli družno,
kramljali in se razvnemali o letini, o cenah lesa, o živini
in o slabih časih. Tarnali so o davkih, pridno jim je pa
točil in se v pogovore vmešaval starikavi, pa zato izkušeni
krčmar Buh; ta je rad zasolil kako krepko, ki je razgrela
goste in izzvala smeh.

Vreme je bilo nekam čmerikavo, kot nalašč za
krčmarja. Nikomur se ni mudilo domov in ozračje v go¬
stilni je kar omamljalo.

Zmerom in zmerom so še prihajali kmetje in razgovori
so bili čedalje bolj glasni in razvneti.

»Ali se Bogataj nič ne prikaže?« se je oglasil izza
mize Rožanec, star kmet, čigar grunt je bil med najtrdnej¬
šimi. Bil je tudi občinski svetovalec in svoje dni pri vojakih
za »višjega«. Slišal je, da se pogovor suče o lesu, in se
nehote spomnil na Bogataja,

»Pravim, če se nič ne prikaže grdavš! Ali ne veste,
da je ukanil ubogega Bajžlja. Hudnika, to je pa že od
sile!« Rožanec je pljunil po tleh in udaril s pestjo po mizi.

»Vemo, vemo!« so odgovarjali kmetje in bajtarji ter
se spogledovali.

27

»Pa Bajžlja!« se "je  razhudil Tomaževec. Bogataj mu je
presedal, zato je zmerom iskal prilike, da se znosi nad

njim.

»Podpisal je siromak, bil je pač v sili,« je hotel za¬
govarjati Bogataja Kozomolec. Njegov sosed je bil pa tudi
v sorodu sta si bila.

»Podpisal?! Kaj se pravi podpisal! Oderuštvo je to!«
se je zavzel Vodeb, ki je nedavno prevzel grunt po očetu
in so ga tudi dušili dolgovi.

»Sicer jih je pa že dosti opetnajstil,« je zamahnil
Rožanec. Bajželj se mu je smilil.

»To mi pa ni znano,« se je muzal Kozomolec, ker mu
je bilo že nerodno. Sprevidel je, da so vsi na Bajžljevi
strani, in se je kar potajil,

»Meni pa je, ker sem mu sam nasedel. Ženo sem
moral odpeljati v bolnico in istega dne mi je poginila tudi
krava. Kaj sem hotel, k Bogataju sem stopil. Sila je sila,
pa sem mu kar za slepo ceno prodal smreke v rebri. Za
denar se mi je mudilo. Grdo in umazano pa je, če kdo
človeka v sili izrablja in prostaško ogoljufa!« se je razvnel
Domačejkar. Neumno se mu je zdelo, da bi se še kdo
potegoval za Bogataja, ko se je pokazal takega oderuha
in goljufa.

»Res, ne smem reči, da je Bogataj goljuf. Vsi ste mi
priča, da nisem rekel tega. Tožil bi me in kako naj mu
dokažem, ko ima pa vse črno na belem. Tudi vsi škrici
ga v mestu poznajo in se jim zna neznansko prisliniti.
Rečem pa, Bog me ne kaznuj, da bi imel še kdaj opravka
z njim.«

Domačejkar se je nagnil in čez rob kozarca ostro po¬
gledal Kozomolca, češ ne boš me ujel, pri meni Bogataj
že ne bo časti lovil.

Kozomolec je predeval kozarec iz roke v roko. Spo¬
znal je, da vsi soglašajo z Domačejkarjem, čeprav je le
grintav bajtar.

»Tudi Bogataju se bo opletalo,« se je oglasil Rekar,
najstarejši kmet v srenji. »Bog prizanaša, kadar pa udari,
zaleže. Moj oče so mi večkrat pripovedovali, kako je bilo
s Podrekarjem, od katerega je stari Bogataj kupil žago in
mlin. Rekli so, da je bil Podrekar skopuh in oderuh, ka¬
kršnega svet še ni videl. Pa če bi že otroke imel! Kaj še!
Grabil je in grabil in posojeval denar na krvave obresti,

28

kot so takrat rekli. Vsa soseska je trepetala pred njim.
Kajti kadar se mu je zljubilo, je pognal bajtarja iz bajte
in gruntarja s kmetije. Kaj se je pa oblast brigala za
kmeta! Če si bil dolžan, si bil dolžan, in če nisi mogel
plačati, si moral po svetu s trebuhom za kruhom. Pravili
so, da je imel Podrekar na mernike Srebrnjakov in cel
polovnjak cekinov, zlatih verižic, prstanov in svetinj. Kje
je vse to skrival, nihče ni vedel.

Neko noč so ga pa napadli roparji, ga privezali na
mlinsko kolo in mu zagrozili, da ga takoj zavrtijo, če
jim ne pove, kje ima zaklade. Kaj mu je kazalo? Povedal
in pokazal jim je in, ko so vse pobrali in naložili na voz,
so ga za nameček do nezavesti pretepli, zaprli v mlin in
zapahnili vsa vrata. Šele drugi dan popoldne so ga rešili
sosedje. Bil je ves polomljen in mrzlica ga je tresla. Še tisti
teden je prodal žago in mlin staremu Bogataju. Oče so
tudi vedeli, da so bili stari Bogataji s krivoverci zvezani
in da so zato dobili tako ime.« Rekar je ime Bogataj po¬
menljivo naglasil in nagnil kozarec, kmetje so se pa spo¬
gledali. Le Kozomolec je zapičil oči v tla in sitno se mu je
zdelo. Nič mu ni bilo všeč, da je Rekar pogrel staro
zgodbo, ki je bila menda resnična, tudi ga je speklo, da
je tako nečedno govoril o imenu Bogataj. Tudi njegova
žena, Bogatajeva sestrična, se je tako pisala.

»Potem pa v tej hiši ni bilo sreče?« se je zavzel zidar
Tine, ki je v zimskih mesecih obiskoval tečaj za zidarske
mojstre v Ljubljani in je kmetom sestavljal prošnje za
znižanje davka, za skrajšanje vojaške službe in veljal za
učenega človeka, ki je zmerom in zmerom bral, če je le
utegnil, in tudi novice za časopise pisal.

»Nak!« je zategnil Rekar. Ni sovražil Bogataja, nika¬
kor pa ni hotel imeti z njim opravkov, ker je bil prepošten
in pretankovesten.

»Stari Bogataj je imel nesrečo že v zakonu. Žena mu
je znorela in nikoli ni prišla k pravi pameti. Venomer jo
je pretepal, pa je kljub temu dočakala šest in osemdeset
let. To se je pridušal, to! No, je pa pri mlevkih bolj pri¬
tiskal in pri obrestih privijal. Že stari se je ukvarjal s
takimi posli, to je menda v krvi. Še župnika je ugnal, ko si
je pri njem za cerkev izposodil. Namesto obresti je po¬
sekal cerkveni gozd, ampak to vam je bil gozd, kakršnih
še Blegaš nima več,« je počasi razlagal Rekar.

29

»Tako, potem je pa ta čednost kar pri hiši ostala,«
se je zaničljivo posmejal zidar Tine, Kozomolec jo je pa
počasi, kot da je vse preslišal, odkuril, češ da ima še
opravke.

»Veš, fant, ti Bogatajevi so vražji ljudje. Oče so mi
pravili, da niso naše krvi. V njih je bahaštvo in napuh,
našega jezika so se pa naučili, da bi nam laže gospodovali.
Tako nam je pravil rajni črnovrški župnik, ki je dobro
poznal take tiče,« je nadaljeval Rekar in se za odhajajo¬
čega Kozomolca še zmenil ni.

»Pa bo res tako,« se je oglasil Rožanec, ki je poznal
nekaj gruntarjev, katerim se je očitno poznala tuja kri.

»Res, res!« je pritrjeval Vodeb, čeprav ni razumel, o
čem so govorili.

»Čudno je pa le, da takemu človeku ljudje tako na¬
sedajo,« je zarenčal Rekar in ošvrknil z očmi Domačej-
karja in Vodeba, ki sta se zadolžila pri Bogataju. »Vsak
vendar ve, da ga bo preslepil, z lepimi besedami preslad-
kal in nazadnje ožel, potem pa dejal bahaško: Ali sem ga
na kolena spravil! Nak, če bi moral travo muliti, Bogataja
bi ne prosil. S takim človekom bi ne smeli imeti nobenega
opravka, tako vsaj mislim jaz, ki sem star in je bila moja
hiša zmerom poštena.« Rekar se je razburil in sive, košate
obrvi so se mu kar naščeperile,

»Oče, jaz mislim, da že to ni prav, ko ga imamo za
predsednika v gasilnem društvu,« se je oglasil zidar Tine.
Še nikoli mu stari Rekar ni bil tako všeč. Povedal je, o
čemer bi si drugi še kihniti ne upali.

»Prav imaš, jaz sicer nisem član, ampak sramota je
bila že takrat, ko ste ga izvolili. Človek, ki je po vsej de¬
želi znan kot oderuh in ženskar, pač ne spada na tako
mesto,« je razsodil Rekar in se zagledal v kot, kjer je
visel starinski križ in na njem razbičano telo Kristusovo,
ki ga je izrezljal žirovski Puc,

»Tako je, tako je!« so vzklikali bajtarji in gruntarji in
Buh je bil med njimi najglasnejši.

»Vem za predpis zveze, da se morajo v kratkem vršiti
občni zbori vseh društev, in takrat ga vržemo!« je vzklik¬
nil zidar Tine.

»Fantje, možje, ste vsi za to, da ga vržemo in da
izvolimo novega predsednika?« je zagrmel Tine.

30

»Vsi, vsi!« so vzklikali bajtarji in gruntarji in kar ne¬
kam odleglo jim je.

Rekar se je zamislil, jel bobnati po mizi, potem pa
dejal: »Sedaj pa nehajte kričati in začnite delati. Ne po¬
zabite, da je Bogataj ne le grabež, ampak tudi častilako-
men, in za takole čast se ne bo pomišljal tvegati nekaj
okrogljačev. Vi jih ne bi mogli, zato pa delajte!«

»Res je, oče!« je priznal zidar Tine in pogovor se je
spet zasukal na vsakdanje stvari. Nekateri so vstali in
odšli, nazadnje so ostali le še Rekar, zidar Tine in Ro¬
žanec.

»Tine, ti se razumeš na take stvari, ti vzemi v roke,«
mu je pošepetal Rekar, vendar tako glasno, da ga je
Rožanec slišal.

»Bom!« mu je zatrdil Tine in bil vesel, da mu je dru¬
gače nezaupljivi starec toliko zaupal.

»Da si le zob ne polomiš!« se je pošalil Rožanec in mu
napil, v njegovih besedah pa je bila sladka mehkoba,
kakršne Tine pri njem ni bil vajen,

»Sicer imamo pa večino že zdavnaj za seboj in to
Bogataj prav gotovo voha,« je še dodal, prijazno pogledal
Tineta in se poslovil.

Zunaj je piskala burja in pod planino so v snegu
ležale črne klade — Bajžljeve smreke — ki jih je posekal
Bogataj.

V

Sila proti sili

Zidar Tine se je kar zadovoljen vračal iz gostilne.
Bogataj mu je že zdavnaj presedal, sedaj ga je pa raz¬
vnelo Rekarjevo pripovedovanje o tuji krvi, ki ima žile
do samega pekla. Sam se je že ukvarjal z mislijo, od kje
so taki razločki med nekaterimi gruntarji, sedaj mu je bilo
pa vse jasno.

Zidar Tine je imel za seboj trdo življenje. Komaj je
shodil, že je moral na delo in čeprav ga je šola prebito
veselila in se je lahko učil, mu vendar ni bilo dano, da
bi prišel v gimnazijo. Risati je znal že kot otrok, toda oče,
ki je bil sam zidar, znal pa ni ne brati in ne pisati, je
trdil, da je risanje igračkanje in, če kdo riše, Bogu le čas
krade.

31

Matere ni poznal, ker mu je umrla že nekaj mese¬
cev potem, ko se je rodil. Postal je zidar po očetovi volji,
skrivaj pa zmerom grebel in tuhtal, se učil in bral, da bi
se dokopal vsaj za stopnjo više. Povsod so ga imeli radi.

Sam je stopical po ozki gazi in premišljeval, kako bi
r.ajlepše vodil občni zbor gasilnega društva in kako bi bil
Bogataj najbolj vidno osramočen. Ko pa je zagledal pod
planino Bajžljeve posekane smreke, je nenadoma po¬
zabil na društvo. V glavo mu je šinila misel, da bi bila
1 -sna zadruga za vso sosesko blagoslov, oderuhom in pre¬
kupčevalcem bi pa za zmerom odklenkalo.

Burja je pretipala Tineta do kosti, pa se za to še
zmenil ni. Kar zasmejalo se mu je, ko je pomislil, da bodo
Sogataju zatonili časi, ko je za petnajst tisočakov zahteval
kar dvajset od sto, za obresti prvega pol leta pa kar
pet in dvajset najlepših smrek.

Pogled se mu je odpiral v grapo, kjer je samevala
Bogatajeva domačija: žaga in mlin. Hlodov in desk je
ležalo v pregradah kar na vagone. Vse je zraslo na teh
bregovih in je bilo last kmetov, ki so trenutno potrebovali
denar in zanj žrtvovali zadnje svoje premoženje.

Tine se je ustavil in gledal in nenadoma se mu je
zazdelo, da vidi dolgo procesijo obupancev, ki prosijo
bahatega Bogataja milosti, on se pa smeje in kadi debelo
cigaro. Med obupanci je tudi Bajželj, z njim Neža in Agata.
Sirota! Lepo in pošteno dekle, nisi zaslužilo takega po¬
nižanja!

Nič ni opazil, da se po gazi porniče Agata. Pri Do-
mačejkarjevi Rezi je bila, da ji je ruto zarobila, ki jo je
še za god dobila.

»Tine, kaj pa ogleduješ?« ga je plaho pa prijazno
ogovorila.

Prvi trenutek se je Tine ustrašil in nekam čudno se
mu je zazdelo, da vidi pred seboj Agato, na katero je
pravkar mislil.

»Bogatajevo domačijo gledam,« se je v zadregi iz¬
govoril in hudo mu je bilo pri srcu, ko je dognal, da je
Agatin obraz upadel in da so njene oči nekam objokane.
Bila je sicer še lepša in zrelejša, a Tine je njeno lepoto
prezrl, dekle se mu je preveč smililo.

»Bog nas varuj takih domačij!« je zašepetala, ni se
pa mogla premagati. Povesila je glavo in si z ruto zakrila

32

oči, da bi Tine ne videl solz. Danes je sama videla najlepše
smreke na tleh in jo je srce še bolj bolelo. Matere ne bo
pustila pod planino, nak, saj bi si dušo izjokala. Saj si že
to preveč žene k srcu, da je Bogataj nastavil obresti kar
na dvajset od sto. Pravijo, da so smreke več vredne
kot tisto posojilo, in vendar so šle za obresti prvega pol
leta. Zdaj jo skrbi, kaj bo s kmetijo. Vsako noč sanja, da
jo je Bogataj že pobral, njo, očeta in Agato pa pognal po
svetu.

Tine nekaj trenutkov ni mogel spregovoriti, preveč
ga je presunila njena nesreča. Dekle je poznal in vsaka
misel nanjo mu je bila neizrečno sladka, skoraj ljubezni
podobna, toda Tine je te misli skrival le zase.

Agata se ni premaknila, pa sama ni vedela, zakaj
ne. Tinetova beseda je bila dobra in iskrena, doma pa je
bilo zadnje dni vse tako mrtvo in vsaka beseda je zvenela
kakor iz groba.

»Tudi jaz pravim tako,« je povzel Tine, ko je Agata
na vse drugo že mislila, le na Bogatajevo domačijo ne. Ob
Tinetovih besedah jo je še bolj zabolelo,

»Veš, da smo se o tem človeku danes menili. Na prste
mu bomo stopili, boš videla, da res. Na občnem zboru
gasilcev mu bomo že pokazali. Nikoli več ne bo pred¬
sednik društva.«

Komaj je to izrekel, ga je zabolelo in zazdelo se mu
je, da vidi pred seboj Rekarja, ki mu žuga s prstom.

»Klepetulja klepetuljasta, kaj pa so ženskam občni
zbori mar.« Žal mu je bilo, da se je zaletel, toda popraviti
se ni dalo več. Agata ga je pa gledala in njegove besede
so ji dobro dele, čeprav jih ni docela razumela.

»Kdaj pa bo to?« je presenečeno, pa tudi vzradoščeno
vprašala, ker si je želela, da bi bilo to že ta trenutek.

»Prav kmalu, le dneva še ne vem!« je gorel tudi Tine,
ker je videl, kako zelo je ustregel Agati.

»Kaj se pa godi na občnem zboru?« je hlastno vpra¬
šala, obraz ji je pa od sramu zardel, da se vtika v take
stvari.

»Novega predsednika gasilcev bomo izvolili in ne več
Bogataja,« je zašepetal in se ozrl, če ga kdo ne sliši.

»Se mu bo vsaj nos povesil,« se je zasmejala Agata.

»Tvojemu očetu je storil strašno krivico, da ga le
sram ni!« se je razjezil Tine, Agata je pa povesila oči.

33

»Kako je pa hudo doma!« je zavekala, da se je Tine
v ustnice ugriznil. Ne bi ji smel odpirati rane!

»Nič ne maraj, tudi to bo minilo,« jo je hotel tolažiti,
beseda mu je pa neokretno tekla in tudi pravih misli ni
našel,

»Bo že kako!« je zavzdihnila in ga hvaležno pogle¬
dala.

Z nasprotne strani je kar po celem gazil Bogataj; ob¬
iskal je nekaj dolžnikov. Mogočno je zasajal palico v sneg
in zdaj pa zdaj zamahnil z njo po zraku, kakor bi bil hotel
prepoditi nevšečno misel, Agata se je zdrznila, ko je za¬
gledala Bogataja, le še korak, dva je bil od nje. Skoraj
bi bila kriknila od strahu, če bi se ne bila spomnila, da
je poleg nje Tine,

»Mojo domačijo občudujeta? Graščina, kaj? Glej jo,
glej, Agato, kako se je popravila. Dober zrak, dober zrak
pa malo ljubezni!« je brundal in se režal. Agata ga pa še
pogledala ni.

»Agata, pridita z očetom kaj dol. saj sva si prijatelja.
Ali ni nič pripovedoval?« se je hahljal in bolščal v Agato,
da je v Tinetu kar vrelo.

»Saj smreke pod planino dovolj povedo!« mu jo je
zabrusil Tine, da je Bogataj kar osupnil. Da bi se Tine
vtikal v njegove in Bajžljeve stvari, to mu ni šlo v glavo,
prebledel je, pogledal Agato in videl, da so njene oči polne
očitkov in prezira.

»Zaljubljenci so slepi, zato ti ne zamerim, Agata. Po¬
zdravi očeta in mu reci, naj se le še oglasi!« je sikal Boga¬
taj. Agata se je bala, da bi se Tine spozabil.

»Ne bom ne!« je revsknila, da jo je Bogataj začudeno
pogledal, Tinetu pa je odleglo. Agata mu je bila še bolj
všeč.

»Pojdiva!« mu je rekla glasno in Tine jo je brž ubogal,
pa sam ni vedel, zakaj,

»O, prijetneje je prepeljavati zalo deklino, kakor pa
za druge plačevati dolgove!« je zarenčal Bogataj, Tine mu
je mahoma postal zoprn, ko pa se je še enkrat ozrl za
Agato, mu je bilo žal, da ni napel lepših in slajših strun.
Takele dekline so na med udarjene! Racal je po gazi in
mrmral predse, Agatino obličje mu je pa neprenehoma
sililo pred oči.

3

Več. 93.

34

»Saj bi ga bil lopnil, pa je še prezgodaj!« je hropel
Tine, stiskal pesti in ostro zasajal čevlje v sneg.

»Ne maži si rok!« ga je prosila, čeprav so jo Boga¬
tajeve besede grizle in jezile. Nihče je ni prepeljaval, z
nikomer se ni shajala, posojilo pa je oče že sedaj krvavo
plačal, kaj in kako bo, pa ve le Bog sam.

Vso pot sta molčala in gazila drug za drugim. Tine
bi ji bil rad še kaj povedal, pa ga je dušilo, Agata je pa
čakala, kdaj bo spregovoril. Čudna mehkoba ji je objemala
srce in Tinetova bližina ji je bila sladka in prijetna.

»Pa z Bogom in doma pozdravi! Nič ne zameri!« je
dejal ob slovesu, Agata je pa kakor v zadregi nekaj za¬
jecljala, povesila oči in pospešila korak,

VI

Prvo ponižanje

Po vsem zaselju je završalo, kako je Bogataj Bajžlja
odrl, in med gospodarji jih je bilo dosti, ki so javno govo¬
rili, da je Bogataj goljuf. Krožiti so jele čudovite zgodbe
o Bogatajevem bogastvu. Pripovedovali so celo, da v grapi
straši, da se stari Bogataj vica in opominja mladega, naj
se spametuje, če noče, da bo prepozno. Prikazuje se ves
skvečen, a iz oči mu švigajo vijoličasti plamenčki, strašno
se zvija in prečudne glasove spušča. Le križa se ustraši
in ob njem za nekaj trenutkov utihne.

»Jojmene, jojmene!« je zavzdihnila stara Rodečka, ko
je slišala to zgodbo. »Potem je pa le res, da se Boga¬
tajevega denarja prekletstvo drži. Joj, in moj sin se je
dotaknil tega denarja! Njivo je plačal z njim! Zdaj vem,
zakaj ne rodi in je je sam osat!« je tarnala in si brisala
solze.

Bogataja so se sedaj še bolj izogibali, če pa so ga
srečali, so gledali v tla. Ta ali oni je le malo zakašljal,
da je bilo podobno pozdravu.

Najglasnejši rovar proti Bogataju pa je bil Tone, ki
se je ustil in hrustil, da bo Bogataju vrat zavil in da bo
Bajžlja in vse druge siromake maščeval. Sprva so se ljudje
res bali, da bi se Tone spozabil — o njem je šla govorica,
da je za spoznanje trčen — ko pa je ostalo le pri besedah,
so se mu smejali in ga še podžigali. Res pa je, da se mu

35

je Bogataj rajši na kilometer daleč ognil, kakor da bi ga
bil srečal.

Zidar Tine je rovaril tiho, podpiral ga je pa Rekar,
Zdaj se je pokazal v tej zdaj v drugi hiši, se sešel zdaj
s tem zdaj z onim bajtarjem in dajal navodila, razlagal
pravila in jih pripravljal za občni zbor.

»Moramo ga odžagati! Če bi ga ne, nas je lahko
sram!« jih je kuril in radi so ga poslušali. Tine že ve, saj
v Ljubljano hodi in se z gospodo pozna. Vidi se, da se
tudi na paragrafe razume.

Ko se je bližal čas občnega zbora, je bilo v zaselju
živahno kot še nikoli. Tedaj so spregovorile tudi ženske.

»Nas pustite k občnemu zboru, me mu bomo po¬
kazale, me! Ven ga vržemo in še s kropom bi ga ohladile!«
se je togotila Vodebovka, ko se mož le ni mogel preveč
ogreti za Tinetove besede. Ne bi se bil rad zameril Bo¬
gataju.

»Jaz bom že nakurila svojega, da se ne bo nikoli
več spozabil in se družil z Bogatajem. Nak! Nikoli več!
Dosti nam je požrl!« se je repenčila Domačejkarica in
stiskala pesti.

Kozomolec se je hlinil in pritrjeval. Bogataja se je
bal, še bolj pa svoje žene, ki ga je ustrahovala za vsak
pregrešek, da je bilo joj. Vsi pa so vedeli, da je med
Bogatajevci in da se bo zanj do zadnjega gnal.

Tine je imel največ opravka z Bogatajevimi dolžniki.
To niso bili le dolžniki, temveč tudi strahopetci, tako je
sodil Rekar, Tine pa je gledal na te siromake drugače.
Smilili so se mu, ker so bili v Bogatajevih kleščah in bi
se bili njihovi grunti in bajte na njegov ukaz lahko za¬
majali še tisti dan. Dopovedoval jim je in razlagal, da
nihče ne bo vedel, kako so volili, pa jim ni šlo v glavo,
saj so se dosedanje volitve vršile zmerom tako, da so kar
pokimali, pa je bila reč urejena in občni zbor končan.
Vse drugo so zaključili v gostilni pri Štefanih, ki jih je
naročil predsednik Bogataj. Prav za prav so taki občni
zbori lepa reč, so si mislili. Zakaj bi Tine silil z novotari¬
jami? Kdo je predsednik, jim je nazadnje prav malo mar.
Šele zadnje dni so sprevideli, da ima Tine prav, in ko jih
je Rekar ozmerjal s hlapčoni, so se potulili in jih je bilo
sram. Tiho so priznali, da se Rekar ne moti, in končno
glasno vzklikali: »Le vrzimo ga, prepleto nas je ožulil!«

3 *

36

Bogataj je za vse to zvedel, zato ni molčal in lenaril.
Sedaj mu je šlo za čast; kaj bi rekli v mestu, če bi zvedeli,
da so ga odžagali. Nak, ne sme in ne sme priti do tega!

K sebi" je klical svoje delavce, dolžnike, sosede in
znance in se z njimi pripravljal za udar. Delavcem je ob¬
ljubil večjo plačo, dolžnikom, da jim bo pri obrestih spre¬
gledal, izplačila odložil, toda šele potem, ko se bodo hva¬
ležne izkazali. Nekateri so ga takoj razumeli in mislili po
svoje, nekateri so se pa slepo obesili na njegove obljube
in dušili skrbi in pomisleke v vinu in žganju, s katerim
jih je Bogataj kar zalival.

»Da, da, zmaga je naša!« so se rotili pri kozarcu. Ko
pa so se primajali domov, jim je navdušenje usahnilo.
Zrojile so žene in povedale svoje mnenje, to pa tako
odločno in korenito, da ni bilo več pomislekov, kdo ima
prav, Tine in Rekar ali Bogataj. Bogatajeva zmaga se je
v trenutku izmaličila v poraz, kakor hitro so spregovorile
žene.

In tako se je zgodilo, da sta se na nedeljo popoldne
znašli v nizki, za dom preurejeni bajti obe vojski. Bogataj
je pripeljal nekaj vojščakov, ki se jim je že poznalo vinsko
navdušenje, Rožanec, Vodeb in zidar Tine so pa že stali
ob strani, mirni in tihi, kot da so prišli v cerkev in ne
na občni zbor. Tudi njihovi ljudje so bili mirni in tihi.

Bogataj je hodil zravnano in bahavo ter metal oči po
zborovalcih. Tine je nalašč tako uredil, da so njegovi po¬
samič cepali v sobo, kakor bi nič ne vedeli drug za dru¬
gega in kot bi Tineta le mimogrede poznali.

Bogataj je pogledal na uro. Zdelo se mu je, da je kar
pripravno, da nastopi. Tudi Tine je pogledal. Bogataj je
to opazil in ga tisti hip oplazil z očmi kot tedaj, ko ga je
zalotil z Agato.

»Pa začnimo!« je začel, potem pa govoril in govoril,
da ni bilo ne konca ne kraja. Ko je bilo Tinetu že dovolj,
je prosil za besedo.

»Kaj bi rad?« se je zadrl predsednik.

»Če je bilo to predsedniško poročilo in če je končano,
prosim, da nam tajnik poda svoje, blagajnik in načelnik
svoje poročilo, in končno naj povedo svoje mnenje še revi¬
zorji. Tako ukazujejo pravila, ki veljajo tudi za predsed¬
nika,« mu je zasolil Tine, da so se člani kar spogledali.
V tesnem prostoru je nenadoma zagrmelo:

37

»Tako je! Tudi knjige bi radi videli!«

Predsednik je prebledel, ko pa se je rjovenje poleglo,
je revsnil;

»Kdo naj bi vodil knjige, kdo jih pa zna?«

»Kaj? Kdo to pravi? Iz rok jih nisi dal!« je zrojil
Tonkovec, ki je bil nekdaj župan.

»S knjigami sem!« so vpili kmetje in se rinili k mizi,
za katero je sedel Bogataj.

»Nate!« je zarjul in hotel oditi.

»Ne boš!« mu je Tine zaprl pot in za trenutek sta se
ošvignila z očmi.

Knjige so bile prazne, le blagajniška je vsebovala
nekaj zapisnikov. Oba revizorja s Tinetom so jih pre¬
gledali in sešteli; v blagajni bi moralo biti nekaj več kot
tri tisoč dinarjev.

»Kaj, tri tisoč dinarjev!? Saj je še društvo meni
dolžno, jaz sem ga zalagal!« se je ujezil Bogataj.

»Tebi naj bi bilo dolžno? Tebi? Misliš, da je društvo
morda Bajželj!« se je našopiril Rožanec in njegove vrste
so se strnile.

»Kolikor izkazuje blagajniška knjiga, ki jo je pozabil
v svojo korist popraviti, toliko mora v štiriindvajsetih urah
prejeti novi blagajnik!« se je oglasil Tine. Vse križem so
mu pritrjevali, Bogataj pa je bledel in mencal z nogami.
Tine je kar obsipaval zborovalce s predlogi, da si jih je
zapisnikar s težavo zapomnil, kaj šele zapisal.

Vse je lepo potekalo, ker je bil Tine na vse priprav¬
ljen, Po kratkih poročilih je Tine predlagal razrešnico.
Zborovalci še nikoli niso slišali te besede, zato se jim je
zdela strašno učena. Glasovali so, ker je Tine rekel: »Gla¬
sujmo!«

»Volitve, volitve!« je spet povzdignil svoj glas Tine in
Bogataj se je zavedel, da pride sedaj najvažnejše. Njegovi
dolžniki se bodo izkazali in vsa Tinetova slava in učenost
bo skopnela.

»Začnimo torej z volitvami!« je dostojanstveno povzel
Bogataj in bliskovito pregledal zborovalce. Bili so nekam
mirni, skoraj brezbrižni.

»Jaz predlagam tale odbor; Bogataj. . .« se je oglasil
Kozomolec.

»Predlagam listo Rožanec .. ,« se je prijavil Vodeb.

38

»No, sta pa dve listi. Kdo je za listo, ki jo je predlagal
Kozomolec?« se je zadirčno oglasil predsednik in nekateri
njegovi so že hoteli dvigniti roko in pokimati, kot je bila
stara navada, tedaj pa je zagrmel Tine:

»Tovariši, pravila ukazujejo tajne volitve po listkih in
pravila bi morala biti predsedniku znana. Menda so mu,
vsekako so mu pa neprijetna. Volili bomo tajno po listkih.
Vsak Jobi listek in naj nanj napiše listo, ki jo želi. Kdor
hoče listo Bogataja, naj napiše Bogataj, kdor pa listo
Rožanca, naj napiše Rožanec. Ste razumeli?« Vsi so pri¬
trdili.

»Nihče se pa na listku ne sme podpisati, ker so vo¬
litve tajne,« je še dodal Tine in že z očmi razbral, kdo
vse bo glasoval za Rožanca in kdo za Bogataja.

»Tako je prav, tako je prav!« so se oglašali posamezni
zborovalci, Bogataj je pa molčal in strmel v Tineta, ki se
zanj še zmenil ni. Vedel je za pravila, zato se ni maral
prepirati s Tinetom, ki jih je znal na pamet in jih je še
s seboj prinesel.

Vse je poteklo mirno, vsi pa so videli, da Bogataja
kar kuha in stresa, ker nič več ne veruje v svojo zmago.

Dolžniki so si oddahnili, tajnih volitev so se raz¬
veselili, saj Bogataj nikomur ne bo mogel očitati, da ga
ni volil.

Zmagala je Rožančeva lista in, ko sta dva posebej
določena moža glasove preštela in povedala število Ro-
žančevcev in Bogatajevcev, se je Bogataj obrnil, divje
zapičil oči v Rožanca in Tineta ter siknil skozi zobe:

»Vam bom že pokazal, golazen!«

»Ven z njim!« je zavpil Vodeb in hotel planiti v Bo¬
gataja.

»Ne mažite si rok, pokažite, da ste možje!« je kriknil
Tine in Vodeb je nemo obstal. Bogataj je skoraj omahovaje
odšel iz sobe, ne da bi mu bil kdo le besedico črhnil.
Kozomolec se je potuhnil in se jeguljasto zmuznil skozi
vrata.

Tisti dan je še Rekar dal za Štefan vina, tako je bil
vesel zmage.

»Pa smo ga!« mu je privoščil Domačejkar in na du-
šek izpraznil nekaj kozarcev.

Bajžlja je bilo nekoliko sram. Zazdelo se mu je, da
je bil do Bogataja premehak in da bi bil moral nastopati.

39

kakor zna Tine. Ko se je domislil smrek pod planino, je
v njem vzkipelo prešerno veselje, da so ga tako temeljito
izpodžagali. Čeprav bi bil rad povedal Neži in Agati, ki
se bosta z njim veselili, se mu vendar ni mudilo domov,
gledal je in poslušal in v duši mu je zagorelo upanje, da
se bo tudi glede njegovega dolga kako sprevrglo. Nekam
vesel je koračil proti domu. Mesec je svetil in še burja
ni brila. Zdaj pa zdaj se je razlegnil vrisk, zdaj pa zdaj je
zalajal pes in spet je Bajželj slišal le svoj korak, ki je
drobil sneg.

VII

Zahrbtni poskusi

Bogataja je sramota glodala in mu kradla spanje.
Včasih ga je obšel čuden strah; tedaj se je oblekel in s
puško v roki čakal pri vratih na roparje in plaščarje.

Dekla Katra mu je kar privoščila in marsikatero
grenko je rada požrla, ker je vedela, da ga vse jezi in da
sam ne ve nad kom in kako bi se znosil. -

Malokdaj je šel z doma, ni lazil za lesom in še dolžni¬
kov ni nadlegoval. Delavce na žagi je zmerjal in preklinjal,
ti se pa za to še zmenili niso. Skrivaj so se mu celo po¬
smehovali in zdaj pa zdaj se je kdo hote zmotil in mu
rekel predsednik. Zagrčal je in jezno pljunil, ni pa delavca
spodil, ker bi težko dobil drugega. Še te je moral najeti
prav iz obmejne doline. Iz soseske se nihče ni hotel na¬
vezati na njegovo žago.

Zvečer, ko ni mogel zaspati, si je natočil tepkovca,
mu curnil žganja, da je bolj zaleglo, in pregledoval pa¬
pirje svojih dolžnikov.

Koruznik, Kožuh, Jamnikar, Hojkar, Ropret, Bolantač,
Solznik, Troštnik, Bajželj... so se vrstila imena in šte¬
vilke, ki so prilezle do dve sto tisoč dinarjev. Zasmejal
se je lepi številki, si natočil kozarec, nagnil in cmoknil
z jezikom in ustnicami.

Večkrat je prišel k njemu v vas Kozomolec in tedaj
se je Bogataj spet razklepetal. Kozomolec mu je znosil
novice iz celega okraja, nekatere je olepšal, nekatere
osmukal, nekaterim pa dodajal svoje priveske, Najbolj je
ustregel Bogataju, če mu je vedel natvesti o Tinetu in

40

Rožancu, za Rekarja se ni toliko menil, ker se ga je bal
in ne bi imel rad sporov z njim.

»Danes zvečer ima Tine nekak sestanek pri Oblo-
jarju, ne vem natančno, za kaj gre, vem le, da ima se¬
stanek,« mu je razodel neko dopoldne.

»Pri Oblojarju? To je v tisti samotni krčmi pod
hribom?« se je začudil Bogataj. Ni mu šlo v glavo, da sl
je Tine izbral ta prostor.

»Da! Najbrž zato, da bi bili sami, k Buhu prihajajo
razni ljudje, ki tudi Tinetu niso všeč.«

Bogataj se je zamislil in kar začutil je na sebi Tine¬
tove oči, ki so ga zbadale kot tedaj na občnem zboru.
Razločno je videl njegov zasmeh, češ ali sem te le izpod-
krepelil in izpodrecnil. Preveč sramote je užil, da bi jo
pozabil. Nocoj bo prilika kakor nalašč. Pošteno bi ga pre¬
mikastili, da bi si zapomnil, kdaj je podiral predsednika
Bogataja. Zasmejalo se mu je, prav nič ni pomišljal in si
delal očitkov, takoj je v svoj načrt vpregel Kozomolca.
On je poslušen kot pes, ne bo ga izdal in, če se tudi kaj
zgodi, bo molčal kot bukov štor.

»Veš kaj, stopiva v kamro!« je rekel Kozomolcu in
ga kar za rokav povlekel v temačno sobo. »Najprej nekaj
kapljic za moč, potem bova pa govorila.«

Natočil je žganja njemu in sebi. Kozomolec je v dušku
izpraznil, Bogataj je pa le srebal.

»Takole sem mislil in vem, da mi boš pritrdil. One¬
gavi Tine se ponaša, kot bi bil okrajni glavar. Ali ne bi
bilo prav, če mu tisto domišljavost za spoznanje ohladimo?
Nocoj bo prilika kakor nalašč. Tam kje v bližini Oblojarja
ga počakamo, ti, jaz in morda še kdo, ki ga dobro poznaš,
da bi malo prevohal, koliko jih bo tam in kdaj bodo
nehali.« Bogataju se je kar cedilo, tako se je navdušil za
svoj načrt. Živo je imel Tineta pred očmi, kako stoka,
moleduje in prosi, naj ga izpuste.

»Šlo bi!« je pritrdil Kozomolec in si mel roke, ker je
vedel, da ne bo zastonj, »Ampak to ti povem, previdni
moramo biti,« je zajecljal, kajti bojazljiv je bil od sile in
se je pretepa ogibal kot hudobec križa. Tepel bi, tepel,
če bi mu Tineta privezali.

»Že spet stari strahopetec! Na, pij in se zavedaj, da
nisi baba!« se je jezil Bogataj, na tihem se mu je pa smejal.

41

Saj bo že sam opravil s Tinetom, dva naj bi bila le za
morebitno pomoč,

»Saj se treh Tinetov ne bojim, gosposke se bojim!«
se je izgovarjal Kozomolec in spet nagnil. Zdaj se mu je
zazdelo, da je res močan, in kar čutil je, da mu strah
kopni.

»Ali bo ob devetih zvečer prezgodaj?« je vprašal Bo¬
gataj,

»Ob sedmih prično in do devetih bodo prav gotovo
klepetali. Ob pol devetih bi bilo morda najprimerneje,«
je trobezljal Kozomolec in jezik se mu je že zapletal.

»Tam za sušilnico se torej dobimo. Tu pa imaš, da
dobiš pomagača. Dobi takega, ki ni od danes!« Pomežiknil
mu je in mu stisnil nekaj okrogljačev.

Kozomolec se je odzibal v hrib in tam pobral Lo-
vričkovega hlapca Drejo; ta se mu je zdel najbolj pri¬
praven.

»Tri kovače ti dam že zdajle, drugo pa še dobiš. Veš,
tistega širokoustega Tineta bi malo nalomili, ampak za
prvo silo ne preveč, saj veš, kako mislim.«

Hlapec se je zasmejal kovačem in jih spravil, zasmejal
se je pa tudi Kozomolcu, ki je tako čedno dišal po žganju.

»Zakaj bi si ga še jaz ne privoščil?« si je mislil in se
za trdno in za hudo dogovoril, izgovoril se pa, da mu
mora na mestu, kjer se zvečer snidejo, odšteti še sedem
kovačev. Kozomolec mu jih je pokazal in možato obljubil
in hlapec Dreja je bil zadovoljen.

Tisti dan se je Bogataju vlekel kakor večnost. Sitnaril
je po žagi, robantil po mlinu, zmerjal Katro, klel delavce
in vsakih pet minut pogledal na uro.

»Hudimana, ali se mi je ustavila?« se je togotil in
begal okoli hiše.

»Za cepin primi ali pa deske odnašaj! Morda ti bo
čas krajši!« ga je podražil delavec, ki si je upal več kot
drugi.

»Molči, nič te nisem vprašal!« je zarenčal Bogataj in
odmotovilil nekam za skedenj.

Popoldne ga je zmanjkalo. Ni mogel strpeti. Steklenico
žganja si je natočil, da bi Kozomolec s svojim pomočnikom
ne omagal, potem je pa zavil v hrib.

Počasi je racal, nikamor se mu ni mudilo. Ustavil se
je in se razgledoval; nekam čudna, skoraj tuja se mu

42

je zdela pokrajina. Nič ga ni vezalo s to zemljo. Smreke
pač, te imajo ceno zanj, a zemlja ... kaj če z zemljo?

Izza ovinka se je prikazala Agata. Steklenico smrd¬
ljivca je nosila in, ko je zagledala Bogataja, ni vedela, ali
naj bi zbežala nazaj ali kaj. Za trenutek se je ustavila
in je sršeče pogledala Bogataja, kot bi hotela reči: »Izpod
nog se mi spravi, golazen, ki si onesrečil našo hišo!« Pa
jo je Bogataj že ogovoril.

»Agata, ne bodi huda, če sva se spet srečala. Za zad¬
njič mi pa odpusti. Nataknjen sem bil!«

Agata ga je začudeno pogledala, kaj takega od njega
pač ni pričakovala. Oči je povesila, se malce našobila, kot
bi hotela biti huda, potem ji je pa nenadoma ušel smeh.
Sram jo je bilo, pa si ni mogla več pomagati.

»Agata, ti misliš, da sem zverina. Pa nisem. Povem
ti, da imam tvojega očeta rad in da sem mu zato pomagal.
Na smreke se pa ti ne razumeš in tudi tvoj oče ne.« Govoril
je mehko in sladko in Agati se je zdelo, da ni tako grd,
kot se ji je nekdaj dozdevalo, vendar jo njegove besede
niso mogle prepričati. Nekaj jo je opominjalo, naj mu ne
verjame, saj je vendar očeta ogoljufal.

»Torej ne bodi huda name in očeta pozdravi. Oglasi
se naj kaj. Veš, tudi jaz imam skrbi, pa še kakšne!«
Gledal je vanjo, ona pa je odmikala oči in hotela naprej.

»O,  ne misli, da sem surovež! Ljudje lažejo!« se je
slinil in se umaknil, da je mogla po gazi naprej. Ko ji je
naročil, naj pozdravi očeta, se je ozrla in tiho odgovorila,
da jo je komaj komaj slišal; »Bom! Z Bogom!«

Bogataj se je mahoma začutil osamljenega. Še in še
je obstal in gledal za Agato.

»Hentaj, to pa je dekle!« si je zatrjeval in nič grdega
se mu ni razlezlo v misli. Še sam se je začudil.

»Pa se vendar ne boš zatelebal!« se je zahahljal in
zginil za ovinkom, misel na Agato ga je pa še zmerom
dražila. Tako lepa se mu še nikoli ni zdela, čeprav jo je
neštetokrat videl. Tudi prijazna je bila z njim in še na¬
smehnila se mu je.

Nehote se je spomnil na tisto nedeljo, ko jo je zalotil,
kako je kramljala s Tinetom. Sam ni vedel, zakaj mu je
sedaj kri še bolj zavrela in zakaj je Tineta še bolj za¬
sovražil. Pri priči bi ga usekal, če bi se sedajle srečala.

43

Oči so mu kar zažarele in pesti so se mu same od sebe
stisnile.

»Nak, takega dekleta pa ni vreden, nak!« je mrmral
v gluho reber in sopel po ozki gazi,

Ni se še večerilo, ko se je ustavil pri Buhu, skoraj
za debelo uro stran od Oblojarjeve gostilne. Že dolgo ga
ni bilo pri Buhu, zato se je krčmarju čudno zdelo. Prijazno
ga je pozdravil in mu z rokavom pobrisal mizo, da bi si
gosposkega vajeni Bogataj ne zamazal suknje.

»Bog daj, Bog daj!« je odgovarjal Bogataj sladko in
prijazno, kakor bi si bila z Buhom največja prijatelja.

»Kaj bi?« je vprašal krčmar in se tudi smehljal. Čudno
se mu je zdelo, da se je možakar tako spremenil, saj
vendar ni dolgo, ko je doživel sramoto, kakršne ni pri¬
čakoval.

»Pol litra in pa šunke mi nareži! Pot me je kar
zdelala,« se je hlinil Bogataj in skrival oči.

Natočil je tudi Buhu, potem sta pa govoričila in go¬
voričila, nazadnje mu je Buh odgovarjal le še s svojim
nosljajočim: »Hm, hm, hm.« Bogataj je pa klatil in klatil,
pa le zato, da bi na gorkem pretolkel čas do dogovorje¬
nega sestanka. Buh je že zdehal in zdaj pa zdaj zadremal,
da mu je glava kinknila na mizo,

»Buh, kar zamudil sem se. Človek se pa res zakle¬
peta,« se je opravičeval, ko je plačal in vstal.

»Nič, nič! Noči so zdaj tako kot tako predolge,« je za¬
godrnjal in zapiral vrata za njim.

Bogataj je odtaval v noč, ki jo je le medlo razsvetlje¬
val krajec. Tine, Rožanec in Rekar so pa tedaj že modro¬
vali v Oblojarjevi kamri, ki je bila sicer le ob nedeljah
za pivce.

«Najbrž že ta teden dobim pravila v Zadružni zvezi
in potem takoj začnemo. Tudi predavatelja pripeljem, ki
bo vse natančno razložil, kako in kaj, da bo vsak vse
razumel, preden bo pristopil s svojim deležem,« je raz¬
lagal Tine, ko so rešetali o lesni zadrugi, Rožanec in Rekar
sta mu pa pritrjevala; oba sta vsaj v glavnih obrisih že
poznala zadruge in njih koristi.

V veži sta se medtem razgovarjala Oblojarjeva dekla
Polona, ki je ta večer tudi stregla, in Lovričkov hlapec
Dreja. Nekam rada sta se videla in ta večer se Polona
ni mogla načuditi, kaj ga je le zaneslo k Oblojarju. Silila

44

je vanj in silila, dokler ji ni povedal, da čaka s Kozo-
molcem in Bogatajem onegavega Tineta. Tam za sušilnico
preže nanj, da ga bodo malo premlatili.

»Meni Tine ni nič storil in bi ga tudi ne udaril, sto
dinarjev sem pa le zaslužil,« se je muzal in plačal s ko¬
vačem.

»Le spravi! Za tega bom jaz dala!« mu je šepnila in
ga stisnila za roko. »Dreja! Tine je dober fant! Ali mu
lahko povem? Rekar in Rožanec sta z njim in oba sta
z našim gospodarjem najboljša prijatelja. Nič ne bom po¬
vedala, kje in kako sem zvedela. Morebiti dobiš za to tudi
sto dinarjev,« ga je nagovarjala in ga proseče gledala.

»Pa daj! Prava reč. Jaz nočem biti razbojnik! Za
kovače sem šel, dotaknil bi se ga pa ne!« se je omečil
Dreja in stiskal denar, kot bi se bal zanj.

»Le pojdi, da ne bodo kaj mislili,« ga je sedaj podila.
Strašno se ji je mudilo, da pove Tinetu, Rožancu in Re¬
karju, kje jih čakajo.

Tine se je kar zakrohotal, ko je zvedel za zasedo,
še bolj pa, ko je Polona pripovedovala o Lovričkovem
hlapcu, kako ga je pretentala,

»Daj mu petnajst kovačev, da bo na dobičku!« se je
ojunačil Rekar; všeč mu je bil hlapec, všeč pa tudi dekla.

»Ti pa že še dobiš svoje!« ji je namignil, ko ji je za
Drejo odštel petnajst kovačev.

Tine je že hotel vstati, Rožanec ga je pa zadržal.

»Kam se ti pa mudi? Naj zmrzujejo, ko so tako be¬
dasti. Se bodo že kasneje ogreli, ko jih bomo podili. Kozo-
molec bo prvi bežal!«

»Saj res! Liter ga še kar lahko stisnemo. Ampak kak
količek bi bil pa le pripraven, če bi se Bogataj obotavljal.
Če se ga že mislim dotakniti, ne maram, da bi se ga
z roko, ampak s kolom,« je dostavil Rekar, Tine se mu
je pa smejal.

»Oče, nič se ne bojte, ne bo treba! Poglejte jo!«
Pokazal je pištolo in starcu se je kar zasmejalo.

»To jo bodo cvrli! Kozomolec bo še čevlje zgubil.
Samo da koga ne zadeneš!« je spregovoril Rožanec, ki je
bil za take muhe zmerom navdušen, krvave pretepe je pa
sovražil,

»Tole krepelce bom pa le vzel,« je sklenil Rožanec.
Iz butare pred ognjiščem ga je potegnil tudi Rekar.

45

»Polona, zdaj pa zapri in ugasni. Če se vrnemo, bomo
pa že klicali,« je naročil Tine. Tri sence so se začele po¬
mikati proti sušilnici; prvi je bil Tine, precej daleč za njim
Rožanec in spet v majhni razdalji za njim Rekar.

Tine se je za trenutek sklonil k drevesu in pogledal
za sušilnico. Zdelo se mu je, da se premika ondi senca in
da mislijo napasti od zadaj.

»Še bolj prav!« je pomislil ter tiho in počasi, kot bi
bil pijan, iskal poti, omahnil zdaj na desno, zdaj na levo,
oba starca pa za njim. Tedaj pa je skočil za sušilnico in
na krik: »Po njih!« dvakrat ustrelil v zrak.

»Po njih, po njih! Razbojniki! Razbojniki!« sta rjula
starca, da je kar odmevalo. Tine je ustrelil še enkrat in,
ko je strel odjeknil, ni bilo slišati drugega kot: »Ubili me
bodo, ubili me bodo!« Kozomolec se je po vseh štirih
plazil po snegu, hlapca že ni bilo nikjer več videti, Bo¬
gataj pa je zagazil v zamet in se še čez pas pogreznil vanj.

»Poglejmo jih tiče, kdo so!« je ukazal Tine in se
počasi pomikal proti Bogataju, ki so ga od strahu in
sramu vse moči popustile.

»Ti si, Bogataj? Ti, ki s smrekami kupčuješ? Rekar
in Rožanec, ali vesta, da se je Bogataj med razbojnike
zapisal?«

Bogataj je gledal kot ris, zinil pa ni niti besedice. Od
mraza in strahu so mu šklepetali zobje, nazadnje se je pa
ponižal.

»Izpusti me, ne bom se vtikal v tvoje stvari!«

»Samo poskusi! Dvakrat ti je že spodletelo, v tretje
ti pa ne bom prizanesel.« Zaprl je pištolo, a jo še zmerom
držal v roki.

»Pojdi, kamor te je volja!«

Bogataj se je s težavo skobacal iz snega, ves je bil
premražen, in šele ko je bil na gazi, se je jel malo hitreje
pomikati,

»Kozomolec, pojdi nazaj, nič se ti ne bo zgodilo!« so
vsi trije klicali strahopetca, nazadnje se je oglasil še
Bogataj, toda Kozomolec je kar po celem drčal v dolino
in se zjutraj znašel v Domačejkarjevi bajti, kamor se je
zatekel brez moči in sape.

»Skupili so jo. To piha Bogataj! Od same jeze bo
zbolel!« si je oddahnil Rekar, Tinetu se je pa glas še tresel
od togote. Žal mu je bilo, da ni premikastil Bogataja. Ko

46

pa je pomislil, da je tako kot tako užil dovolj sramote,
se je ohladil in umiril.

Drugi dan se je že razvedelo o junakih. Polona ni
mogla molčati. Kogar koli je srečala in kdor koli je prišel
v gostilno, vsakemu je pripovedovala na dolgo in široko,
le tega ni hotela povedati, kdo jih je izdal.

VIII

Božji opomini

Bogataj se je zakopal v odeje; zeblo ga je in vse je
pokalo v njem. Nič več mu ni bilo za sramoto, ki jo je
užil na občnem zboru, tam je pogorel vsaj častno, tu so
ga pa zalotili pri zahrbtnem napadu.

»Vraga, prehladil sem se!« je pomislil in segel v oma¬
rico v zidu, kjer je spravljal zdravila: slivovko, jagodovec,
drnuljevec in še nekaj posebnih žganjic, ki mu jih je znal
kuhati Lomastija. Nagnil je in zakašljal in zdelo se mu je,
da mu je kar odleglo.

Noč je bila še trda in nikjer se ni zasvetlikalo. Za¬
spati ni mogel, čeprav so mu bile oči utrujene. Po ušesih
mu je zvenelo, kot bi Tine še zmerom streljal. Zdaj pa
zdaj se je stresel in se zgrabil za prsi, če ni morda zadet in
če zdaj pa zdaj ne bo začutil tople in sluzaste tekočine.

»Vražji Tine! Mislil sem, da ga bom mimogrede ugnal
z besedo! Le kaj neki tiči v njem?« je spet pomislil in
neznansko ga je bilo sram.

»Tega pa že ne bom prenašal. Prodal bom in šel,
koder me nihče ne pozna!« se je raztogotil, pa se takoj
prestrašil svoje misli. V železni skrinjici so vendar za¬
dolžnice in kar čez noč bi tudi ne mogel izterjati denarja,
ko večinoma v redu plačujejo obresti.

»Še premalo sem bil previden! Pripisati bi bil moral,
da ob vsaki izredni priliki lahko zahtevam denar. Izredna
prilika bi bila tudi preselitev! Bebec! Popraviti se pa ne
da! Tine bi jih podžgal in — nak, to bi ne bilo dobro!«
se je ošteval in misel, da bi se izselil, mu je postala nekam
tuja.

Nič ni mislil na Agato, pa je nenadoma zagledal pred
seboj njeno obličje. Nasmehnil se je in kar pozabil, da ga

47

stresa mraz. Zazdelo se mu je, da se mu je tudi Agata
nasmehnila in ga poredno ogovorila, kakor bi že vedela,
kakšno mu je zasolil Tine, in kakor bi mu strašno pri¬
voščila to sramoto. O, lepo in postavno dekle pa je. Kot
Bajžljeve smreke! Ko jo je primerjal z Bajžljevimi smre¬
kami, se mu je zazdelo, da se je njen obraz skremžil in
da njene oči nič več poredno ne mežikajo, ampak očitajo
in prebadajo.

»Tudi to mi boš odpustila!« je hotel reči, pa se je njen
obraz izmaličil v Tinetov. Oči izzivajo, ustnice izzivajo in
glej, pred njim raste Tinetova postava. Desnica stiska
pištolo in roka mu kar nič ne trepeče.

»Tine, nikar!« je vztrepetal, rad bi bil planil nanj,
toda cev pištole ga je nepremično gledala in zdelo se mu
je, da se počasi počasi pomika k prsim. Zdaj pa zdaj se
zabliska in poči — in po njem bo. Zarjul je in se svojega
glasu ustrašil.

»Kaj sem dremal in spal, ali pa sem bedel in je bilo vse
to res?« se je spraševal in ni mu šlo v glavo. Strmel je
v stene, razločil je le okno. Zunaj je bila tema le za spoz¬
nanje mehkejša.

Nekje v kotu je čudno zacvrčalo in Bogataja je znova
zazeblo, sedaj od strahu. Še roke si ni upal stegniti izpod
odeje, da bi si z žganjem omočil suhe ustnice,

V vratih je nekaj zaškripalo. Bogataj si je vrgel odejo
čez glavo, škripanje pa se mu je dozdevalo zmerom glas¬
nejše. To so tatovi in roparji.

»Aha, Kožuh, Hojkar, Bolantač, Domačejkar in. . .
Bajželj.. . lepa druščina! In z njimi Tine! Pištolo drži v
roki...  in sedaj , , . saj jo že čuti na čelu, oni pa pobirajo
zadolžnice. Sežgali jih bodo, duše zapeljane,« se mu je
bledlo.

»Pravico imajo, da jih sežgo, dovolj si jih izžemal,
siromake, vse, kar imaš, je prigoljufano in vsakega tvojega
dinarja se drže solze žena, mož in otrok in kletve vse srenje.
Ali se ne bojiš Boga, ki ti bo neizprosen sodnik? Morda
je sklenil, da te pokliče še to uro, morda čez dan, dva in
ti boš s krivicami obložen stopil pred njegovo obličje,
zavrženec!« mu je pridigoval neznan glas in Bogataju se
je zdelo, da mu vrta prav po možganih. Pred besedo
Bog-Sodnik se je stresel in prečuden strah mu je stisnil
srce.

48

»Krivice jim popravi!« je butalo vanj.

»Pa sežgite zadolžnice, da bo Bog usmiljen z menoj,
če je že tako!« je jecljal pod odejo in težko dihal. Za¬
zdelo se mu je, da so se mu dolžniki zahvalili in da se mu
je nasmehnil tudi Kristus iz kota; čeprav je bil ves pre¬
pleten s pajčevino. Za trenutek mu je odleglo.

Vrata so zahreščala, kot bi jih kdo prav na lahno
zaprl. Potem pa je vse utihnilo. Zunaj je zapel petelin in
nenadoma se je Bogataju zazdelo, da v kamro sili svetloba
in da je zahrzal konj v hlevu. Komaj komaj se je razodel,
roke so mu bile trde in težke in v prsih ga je zabolelo,
če se je premaknil.

»Vraga, jaz vam že pokažem!« Motno se je spominjal
misli, ki se mu je prikradla in mu ukazovala, naj krivico
popravi in vse skupaj proda.

»Nak, ne bom prodal, ne! Nak! Vam bom že pokazal,
tudi tebi, Bajželj!«

»Zakaj Bajžlju? Še lasu ti ni skrivil!« mu je nekaj
očitalo; razločno je videl pred seboj Agatin obraz. Ustnice
so ji drhtele in prosile, naj očetu prizanese, saj so bile že
smreke pod planino prehud udarec zanj.

»Agata, Agata!« je kriknil v gluhe stene. Žejen je bil
in v prsih ga je prečudno žgalo.

Agate ni bilo in tudi njene podobe ne več. Zazdelo
se mu je, da se mu svet odmika. Zagrabiti je že hotel
železno skrinjico, pa se mu je tudi ta odmaknila in potem
je ugasnila mlečna svetloba, ki je že silila skozi okno.
Povsod tema, tema ... in nič drugega ne, niti misli ne ...

Ležal je nepremično, hropel, grčal in zdaj pa zdaj le
za tenko režo odprl oči.

Več tednov ga je krivilo, davilo in dušilo. Zdravili
so ga z mlekom in smodnikom, kasneje tudi s sokom rdeče
pese. Tako je nasvetovala konjederka, ki je veljala v so¬
seski več kot zdravnik.

Stregla mu je dekla Katra. Navezana je bila na go¬
spodarja, zdaj se ji je pa še smilil, da ni mogla dopovedati,
kako. Kogar je srečala, mu je na dolgo in široko opiso¬
vala strašno pljučnico; vselej so jo oblile solze, kadar
je pripovedovala, kako ga je našla nezavestnega. Krvave
sline je že tiščal in pretrgalo bi ga bilo, če bi nje ne bilo.

Med ljudi se je še tisti teden razneslo, kako je Tine
ugnal Bogataja in kako je pobegnil Kozomolec. Hlapca

49

Dreja niso omenjali. Tine je nalašč zamolčal, da je bil med
razbojniki tudi Lovričkov hlapec. Smilil se mu je, saj ga
je imel gospodar rad,

»Daje ga, Bogataja mogočnega!« je šlo od ust do ust.
Pred pljučnico so imeli vsi strah, saj ta bolezen najrajši
prikliče smrt.

»Premočan je, težko jo bo izvozil,« je razlagal Kožuh.
»Suhih ljudi ne podere tako hitro. Dvakrat sem jo že imel,
pa ne morem reči, da bi jo bil pretolkel s posebno težavo.«

»Nekaj se zbira nad njim!« je menila Vodebovka in
zmajevala z glavo kot vselej, kadar se je pripravljalo k
nevihti.

»Prst božji ga opominja!« je šepnila Domačejkarica in
se pokrižala, v duši se ji je pa zganila misel, naj mu Bog
še v zadnjem trenutku izkaže milost kesanja.

»Rekel bi nekaj, pa bom molčal...,« je skomizgnil
Rekar. Na marsikaj se je spomnil, kar se je pri Bogata¬
jevih godilo v zadnjih sedemdesetih letih. Vse jim je šlo
kakor po maslu. Nič klanca, nikjer ovinka, teklo je in
teklo; kdo bi si bil mislil, da se more kaj zatakniti. Zdaj
se je jelo oglašati, kaj pa še pride, kdo ve! Saj se je že
zgodilo, da se je moral človek pokoriti za svoje in za
grehe petih rodov. Bog obračunava po svoje!

Tudi Bajželj je zvedel za Bogatajevo bolezen. Osup¬
nilo ga je, saj je bil možakar trden kot dren. Bil pa je
predober, da bi mu privoščil nesrečo.

»Veš, vzelo ga je, da je groza!« mu je žužljala Katra,
ko se je vračala od konjederke in nosila zdravila.

»Kaj pa z zdravnikom?«

»Ga noče! Le ljubljanski zdravnik, ki je bil včeraj
na lovu, ga je mimogrede pogledal. Slišala sem, kako ga
je oštel in mu ukazal mir, čaje in obkladke in pa da naj
kliče loškega doktorja.«

»On pa noče!«

»Ne! Pravi, da ga doktorji ne bodo zastrupljali. On
da že ve, kako je z njim. Še meni se to čudno zdi, saj jih
je zmerom hvalil, kako so učeni.«

»Gospoda mu nisi klicala?« je zaskrbelo Bajžlja.

Katra je zmajala z glavo in si z rokavom obrisala
solzo.

»Veš, kaj mi je zabrusil, ko sem mu omenila gospo¬
da?« je izjecljala Katra. »Takole mi jo je zarobil: Z Bogom

4

Več. 93.

50

se bova že sama pomenila. Tudi pri sodniji najrajši opra¬
vim brez nepotrebnih mešetarjev! Tak je, vidiš! Jaz pa
vsak dan molim, da bi mu Bog dal um in pravo pamet!«
je hitela, da je Bajželj komaj sproti lovil besede in njih
pomen. Vsa je bila že upehana in korak ji je zastajal, ker
bi rada vse povedala, kar ji je težilo dušo.

»Zadnjič se mu je kar dva dni bledlo, takrat sem pa
slišala, da je klical Boga, in o nekih krivicah je trgal
prečudne besede, da ga nisem mogla prav razumeti,« je
kar zdrdrala, potem pa je jela naštevati same drobnarije,
za katere se pa Bajželj ni zmenil.

Nič več je ni poslušal. Glodala ga je skrb, kaj bo, če
Bogataj umre. Ni si znal razložiti, kaj bo z dolžnim
pismom. Morda bodo Bogatajevi sorodniki-dediči tudi
takoj zahtevali denar? Joj, kje naj ga vzame!

Molče je stopical poleg Katre, ki je zdaj pa zdaj za¬
vzdihnila in ga pogledala. Rad bi jo bil vprašal, kako je
s testamentom, pa se je bal, da bi bolniku iztelezgala.

»Veš, kar nič noče poslušati. Trmast je kot drenova
korenina!« je zažuborela Katra iznova. »Tudi zaradi testa¬
menta sem mu omenila, da bi može poklical, pa me je
zapodil in grdo zaklel. Ima pa železno skrinjico, tisto sem
mu morala dati pod vzglavje. V njej je najbrž denar in
zdi se mi tudi, da neki papirji. Težka je, da je joj! To pa
rečem, v njej je denarja kot pečka! Če je že denarnica,
ki jo ima zmerom pri sebi, tako nabita, kaj šele skrinjica!«
je govorila, mahala z roko in pritrjevala z glavo, da se ji
je ruta odvezala.

»Tako?« se je Bajželj narejeno začudil, saj je vedel
več, kot je vedela Katra, in znova so ga zabolele posekane
smreke. Zavil je v hrib in venomer mislil na Bogatajevo
bolezen in njegovo zakrknjenost.

Čez devet tednov je Bogataj mogel že pred hišo. Po¬
sušilo ga je, da so ga delavci komaj spoznali. Noge je kar
vlačil za seboj.

»Izlizal se je pa le!« je menil žagar, ko je videl, kako
Bogatajeve oči iščejo sonca in kako hlastno mu pljuča
vdihavajo zrak, ki ga mu je kot nalašč pošiljala sapa izpod
planine.

51

»Za zdaj mu je Bog še prizanesel. Opomnil ga je pa
dobro!« je menila Rožančevka, ko ga je zagledala vsega
mršavega, Še bahavost mu je bolezen pobrala, nekam
pohleven se ji je zazdel njegov obraz.

IX

Zaklete sile

Sneg je skopnel, le po senčnih rebrih so se razkazo¬
vale umazane zaplate, ostanki zime, ki je bila tisto leto
Bog ve zakaj tako huda. Vsi so jo občutili, najbolj pa
Bogataj, za zmerom si jo je zapomnil in izmed vseh grenkih
spominov iz življenja mu je bil spomin nanjo najgrenkejši.

»Vraga, nič ne rečem, da bi bil brez greha, ampak
pokora je bila prevelika!« si je zatrjeval in skoraj bi se
imel za čednostnika. Vsi grehi, ki so se mu nagrmadili
v zadnjih dvajsetih letih, so se mu zdeli le drobtinica
v primeri z njegovim trpljenjem,

Ves polomljen je taval po mlinu in po žagi, nikomur
ni pogledal v oči, ker je slutil, da mu vsi privoščijo sra¬
moto in morda tudi bolezen. Le s Katro sta se odkrito
pomenila; v bolezni jo je spoznal in jo sedaj celo spo¬
štoval. Dobro se je zavedal, da bi ga ne bilo več med
živimi, če bi mu ne bila tako skrbno stregla.

»Strašno me je veljalo, na tisoče imam pa izgube!« se
je ustil, ni pa pomislil, da je mlin tudi brez njega celo
zimo mlel in da je tudi žaga tekla malo manj kot venomer.

Bajžljevi hlodi so bili že pred žago in kar smejalo
se mu je. Trideset let že ni hrustala'žaga takih.

»Pitani pa so, pitani!« mu je namignil žagar, v besedah
je pa zvenelo: »To si ga nadrsal, siromaka!«

»Ni taka posebnost. Koliko lepših smo že razžagali,«
se je izgovarjal gospodar, žagar ga je pa le z očmi ošvrknil,
kakor bi hotel reči: »Meni nikar ne tvezi!«

Po sončnih bregeh je vse zelenelo in nekateri gospo¬
darji, ki jim je krma pošla, so že spustili živino na pašo.
Tudi Bajželj jo je moral, čeprav je pozimi junico prodal,
da je imel za smrdljivec, za sol in sladkor pa za kavo,
katere se je Neža tako navadila, da ni mogla živeti
brez nje.

4 *

52

Okna bajt in hiš so se jela odpirati. Dekleta so že
postavila nageljne na pomole, da bi jih sonce ogrelo,

O Bogataju je vse nekam utihnilo, le dolžniki so tre¬
petali, ker je spomladi pobiral obresti. Nič ni pomagalo;
majnika, ko so kmetje in bajtarji najbolj v stiski, so mo¬
rali denar četudi iz tal izkopati.

»Ti, Bolantač, majnika vse cvete, pa bi tudi jaz rad
cvetove od svojih tisočakov!« je imel navado reči; kdor
ga ni poznal, bi bil mislil, da se norčuje, a se ni. Tisti
cvetovi so pomenili obresti.

To pomlad se je motovilil le okrog doma, med ljudi
si kar upal ni. Saj bi nikomur ne pogledal v oči, z nikomer
bi ne spregovoril besede. Vedel je, da je celo otrokom
znano, kako je bilo z njim, zvedel pa je tudi, kako so ga
kleli, ko so pehali hlode izpod planine. Bajžljevka bi si
skoraj oči izjokala, če bi ga pa kmetje dobili v roke, bi
ga zapodili. Dobro, da je bil bolan. O, tudi smrt so mu
privoščili.

Mikalo ga je sicer v hrib, saj bi ga nihče ne videl,
pa se je premagal. Zmerom mu je nekaj reklo: »Doma
ostani, saj ne veš, kaj vse še pride.«

Po rebrih in ravneh so že sejali, tudi krompir so že
sadili, kajti sonce je bilo močno kot malokdaj celo junija
meseca. Brazde so se kar sproti sušile.

Tudi Bogatajevi so sejali in sadili. Najel jih je nekje
onstran hribov, čisto drugače so zavijali in zategovali.
Včasih se je oglasil pri dolžnikih in so mu ti šli prosto¬
voljno v tlako, letos pa se ni hotel dajati v zobe. Precef
visoko pod hribom so bile najlepše njive.

Vola sta sopla in se slinila, kajti zemlja je bila težka
in mastna. Ob robeh so ženske obkopavale, druge so pa
pobirale najbolj nadležni plevel in ga odnašale na groblje.

Katre ni bilo med njimi, gospodinjila je, saj je bilo
treba kuhati za dninarje in še za delavce na žagi.

»Kaj poštenega jim skuhaj, da nas ne bodo opravljali,
saj niso od tu!« je ukazal Bogataj. Katra je vedela, da ji
bo dal ključ od mesnjaka. Ob takih prilikah je morala
skuhati suho juho in ajdove štruklje, zavite v cunji.

Tisti dan je bilo od sile vroče, da sta se vola kar
opotekala; če se je vrana usedla v brazdo, bi jo bil skoraj
z roko ujel, tako jo je prevzela vročina.


53

»Hvala Bogu, da si bomo odpočili, Katra nese južino,«
je komaj izcmokal najemnik, ko je zagledal, da se po hribu
pozibava Katra z jerbasom na glavi.

Izpregli so in počasi lezli proti gozdičku kraj hriba.
Med bukvami je lahno šumljalo, od sopare se je povešalo
listje. Ptice so se poskrile v grapi, niso vzdržale na soncu.

Katra je bila upehana, sama ne bi spravila jerbasa
z glave.

»Jejhata, kaj bo šele poleti?« je zastokala. Kot bi jo
bilo vrglo, je sedla na sonce.

»Zdaj pa le brez skrbi!« je nekako gospodovalno uka¬
zovala, ko je odmolila naprej in so za njo najemniki čudno
vlekli.

»Mhm!« so zamomljali in že so zapele žlice. Glasno
cmokaje so srebali juho, nazadnje pa jim je Katra odgrnila
štruklje.

»Hudimana, če bi bil vedel,« je zastokal najemnik,
»bi se prej ne bil tako gnal.«

»Pa zdaj počivaj!« ga je ošvrknil mladec. Najemnik je
vihtel žlico, kot bi bil na tekmi.

»Kar po njih!« se je zasmejala Katra; ponosna je
bila, da so se ji tako obnesli.

Najemnik za najemnikom je odložil žlico in se zleknil
po travi.

»Tule pod zemljo pa buči. Čudno! Pa v tem kraju!«
je rekel najemnik in zmajeval z glavo.

»Kaaaaj?« je zategnila Katra, ker se ji je čudno zdelo,
da bi v zemlji bučalo.

»Da, Katra. Tu spodaj mora biti vse votlo; kadar
takole buči in bobni, se polnijo votline, in kadar so pre¬
polne, tedaj gorje!« je razlagal. Bil je že prileten in v
njegovem kraju so bili vajeni takih jam.

Tudi Katra je prisluhnila. Slišala je votlo bobnenje,
kot da bi se voda prelivala iz kotanje v kotanjo, butala ob
stene, trgala kamenje in nekje v globini iskala poti. Kaj
takega Katra še ni slišala, zato se je kar prestrašila.

Popoldne se je jelo za Blegašem čudno motati. Od
nekje se je utrgal oblaček in se razraščal, od Ratitovca
sem je drvel drugi. Objela sta se in se razvlekla čez nebo.

»Nič dobrega ne bo iz tega!« je momljal najemnik in
se zaskrbljeno oziral na oblak, ki se je večal in prečudno
hitro temnel.

54

Oblaki so se zgrinjali s tako naglico, da so mahoma
zakrili sonce in je soparna senca legla od planine do
rebri, kjer so že skoraj doorali.

Nenadoma se je zabliskalo. Najemniki so se pokrižali
in glasno izjecljali: »Bog in sveti križ božji!«

Treščilo je, da so se vsi stresli,

»V planini je butnilo!« je menila neka ženica, Katra
se je pa križala in tresoč se ponavljala: »Bog in sveti križ
božji!«

Ulila se je ploha, da so bili v trenutku vsi premočeni.

»Bežimo domov!« je vpila Katra, močan, neviht vajen
najemnik je pognal vola, ki sta sama od sebe rada bežala,
in že so planili proti grapi, Bogatajevi domačiji.

»Nad grapo ju priveži, nad grapo! Pomagat, pomagat!«
je rjul žagarski delavec in tekel proti najemniku, ki je
dirjal z voli. Z rovnico ju je ustavil, nato pa sta ju z
verigo priklenila za bukev, da bi se ne mogla odtrgati.

»Hitro, hitro!« je priganjal na pragu Bogataj, ki sam
še ni bil dosti za rabo.

Delavec je pograbil rovnico, se pokril z vrečo in planil
na dvorišče, da popravi odtoke in pritoke.

Nevihta je butala ob okna in sleme, z okenskih polic
je začela curkoma teči voda. Katra je mašila s cunjami, pa
ni nič zaleglo.

Voda v strugi je strahotno naraščala, da je Bogataja
zaskrbelo.

»Jez raztrgaj s cepinom! Jez raztrgaj!« je kričal.
Hlapec je udrihal s cepinom kar na slepo, ker mu je
bliskanje jemalo vid in ga je treskanje glušilo.

Voda je že prinašala drevje, korenine in vrhače.

»V hribu se bo utrgalo, boste videli!« je kriknil na¬
jemnik. »Po onile strugi bo zagrmelo!«

Gozdiček, kjer so južinali, se je zdaj pa zdaj zasvetil
v blisku. Na vzpetini sta neznansko mukala vola in se
tiščala z glavama k deblu,

»Bogataj, s hriba že lomasti!« je zarjul žagar, in res
se je že čulo trganje skal in hreščanje drevja. Bukve, ki
so ležale v gozdičku, so se s hruščem in truščem začele
valiti v grapo.

»Živino rešite, denar in obleko, še je čas!« je zarjul
žagar, najemniki so pa skušali iztrebiti strugo, da bi voda
ne vdrla v hlev.

55

»V mlinu je že voda!« je zastokala Katra in začela
tlačiti cunje v predpasnik.

»Na grič, na grič!« je vpil najemnik, ki ni zgubil pa¬
meti.

Vlekli so v hrib konja, krave, teliček se je plašno
stiskal k materi in nič ga ni bilo treba priganjati.

Pes — nanj so pozabili — je lajal in se zaletaval, cvilil
in prosil in se trgal z verige. Še sunek, dva in zdirjal je
za živino.

»Hiti, hiti!« so vpili Bogataju, ki je mencal in mencal
in bi bil rad vso kamro in hišo pospravil.

»Denar pa kaj cunj poberi!« se je jezil najemnik, ki
mu je pomagal.

»Težko bo!« Bogataj mu je pokazal železno skrinjico,
izpod zglavja pa je hlastno pobral debelo denarnico in jo
stlačil za nedrje.

»Usnjeni suknjič si obleci in z odejo se ogrni!« ga je
priganjal najemnik, ko si je že oprtal železno skrinjico.
Pograbil je še dežnik in Bogataja kar potisnil iz kamre.

»Hiti, hiti!« ga je silil, ker se je struga že polnila.

»Hvala Bogu!« je zavekala Katra in stiskala k sebi
svoje bore cunje; vse je teklo od nje.

»Po plahto še pojdem!« je zavpil žagar in le za las
je manjkalo, da je odpetal.

Že je voda preplavila strugo, se razlila po grapi in
drvela naravnost proti hlevu na eni in proti žagi na drugi
strani.

»Naravnost v hlev drvi!« je zatulila Katra in omotica
se je je lotevala,

Lilo je kar naprej. Še skozi plahto, ki so jo dobro
razpeli, je kar curljalo.

»Se že podira!« je šepnil najemnik svojemu sosedu
na uho.

Zaječalo je, zahreščalo in počilo, kakor da se je pre¬
lomilo tramovje.

Zabliskalo se je. In tedaj je Bogataj videl, kako so se
stene hleva nagnile v strugo in izginile v valovih. Seno je
v velikanskih plasteh izginjalo proti globeli v grapi.

Hlodi so se zadevali drug ob drugega in prečudno
votlo peli, ko imajo sicer tako lep in prijeten zvok.

56

Dvakrat, trikrat zaporedoma se je zabliskalo, treščilo,
potem pa je zagrmelo. Plaz lesa in kamenja je odtrgal
žago, jo v strugi raztrgal in jo gnal s seboj.

Najemniki so molili, Bogataj je pa sedel na železni
skrinjici, si tiščal usnjeni suknjič k prsim in bil brez
misli. Kadar se je zabliskalo, se je stresel. Tudi mlin in
njegovo kamro je spodjedlo in odneslo.

»Marija pomagaj!« so jokale ženske, živina se je
stiskala in zdaj pa zdaj presunljivo zatulila.

Vsi so mislili, da nevihta že večno traja. Niso mogli
do besede, še živina se ni več oglasila. Vola sta legla,
teliček se je stisnil k materi in skril glavo pod njen vrat.

Šele proti večeru se je zjasnilo. Sonce se je nekaj
pred Blegašem obesilo med prozorne izlite oblake in ža¬
lostno gledalo na razdejanje.

S hriba pa do Bogatajevine je zijala globoka, z vodo
napolnjena struga, ob kateri se je kopičilo naplavljeno
kamenje in drevje, grapa sama je pa drevila kot veletok,
nosila smreke, hlode, drva in tam, kjer je bil še pred
nekaj urami Bogatajev hlev, je štrlel le kos zidu. Kjer pa
so stali žaga, mlin in kamra, so se iz razdivjane vode
zdaj pa zdaj pokazale smreke, bukve in bori,

Hiša se je zazdela Bogataju kot škrbina v čeljusti.
Kaj naj počne s to podrtijo?

»Hvala Bogu, vsaj streho imamo za silo!« se je raz¬
veselila Katra, ko je od vsega ostalo vsaj še to.

Tisto noč si nihče ni upal v grapo in bi se do ostanka
hiše tudi ne dokopal. Nabrali so dračja in mokrega smrečja
ter s težavo zakurili. Pri ognju so se vsaj posušili. Žagarji
in pomagači so bili odnesli iz žage nekaj živeža, kruha in
mesa ter si zdaj po bratovsko delili pod veliko plahto,
razpeto med debelimi smrekami. Živina se je umirila in
se začela pasti, le vola sta se še vedno tresla od strahu.

Bogataj je nepremično sedel na svoji železni skrinjici
in zdaj pa zdaj kot iz navade, ne iz lakote ugriznil v klo¬
baso in jo zataknil s kruhom. Katra pa ni čutila lakote,
prečudna skrb jo je glodala, pa ne zase, ampak za gospo¬
darja. Kaj bo brez mlina, kaj bo brez žage! Hiša je tudi
podrtija in je skoraj ne bo vredno popravljati. Še to škrbino
naj podere in sezida pošten dom.

57

»O, železna skrinjica je zaklad,« si je tiho šepetala,
ogenj pa je prasketal, dim se je plazil po tleh in silil v oči,
da so bili vsi solzni.

»Kaj takega pa še ne!« je zdajci zastokal Bogataj in
zacepetal z nogami. »Ni je pravice, prav nikjer je ni!« se
je pridušil in pljunil v ogenj, da so iskre zletele v zrak in
ugasnile v vlažnem zraku.

»Bogataj, ne izzivaj Boga!« se je oglasil najemnik, ki
mu je železno skrinjico rešil, »in ne kliči jeze božje!«

Bogataj se je zamislil. Pokesal se je svojih bogokletnih
besedi in jih že hotel glasno preklicati. »Pač, v nebesih je
še pravica!« mu je nekaj reklo in ga speklo. »Morda se je
pa Bog raztogotil in ukazal vodam: Kaznujte ga, ki je mojo
jezo izzival!« mu je nekaj šepetalo, ga stiskalo za srce in
ga davilo za grlo. Rad bi bil rekel dobro besedo in se
z njo znebil tesnobe in grenke misli, da se je jeza božja
razlila po grapi in raztrgala njegovo domačijo,

Spomnil se je svojih grehov in nenadoma so se mu
zazdeli tako veliki, da so kar zijali vanj. Dotaknil se je
skrinjice, pa ga je spekla, kot da je v njej žerjavica in ne
dolžna pisma, zlatnina, srebrnina in bankovci.

»Molimo!« je končno zasekalo v tišino, ki je bila že
mučna in so srca v njej glasno utripala.

»Potresa, lakote in povodnji reši nas, o Gospod . ..«
je trepetala ponižna, vdana in prečiščena molitev. »Oče
naš . . .« so izdrhtevale ustnice, ki so se še pravkar v nemi
grozi tresle in se niso mogle razkleniti, da bi beseda po
odrešenju kriknila do neba. Vse je bilo zaprto v duši, da
je bila groza silnejša in da je človek tem bolj občutil svojo
majhnost.

»Oče naš . ..« je nekajkrat zajecljal tudi Bogataj, toda
izgovarjale so bolj ustnice, srcu je bila molitev prečudno
tuja.

Katra je bila že utrujena in je sredi očenaša zadre¬
mala. V polspanju je poprijela druga, v neki čudni utru¬
jenosti so vsi za trenutek ubežali grozotnosti tega dneva,
toda le za trenutek. Tisti občutek, ko so se prebudili iz
sladke pozabe in ob bučanju in rohnenju splašenih vodnih
sil znova videli vse grozote, je bil strašnejši od prvega, ko
so bežali v hrib.

Zjutraj je voda še zmerom bučala, še zmerom nosila
hlode, izruvana drevesa, kamenje, še zmerom so se trgali

58

bregovi in iz nekaterih zijalk v hribu je še zmerom drl
hudournik ter se zajedal v strugo, ki si jo je sam določil.

»Kaj pa zdaj?« je zastokal Bogataj, še zmerom čepeč
na svoji železni skrinjici.

Vsi so se spogledali, nihče pa ni hotel reči: »Odpri
skrinjico in vse boš lahko popravil!«

»Boga zahvalimo, da se je Bog znosil le nad drevjem
in hišami, nam pa prizanesel!« je tiho in pobožno izrekel
stari najemnik. Bogataj ga je začudeno pogledal in mu
nehote pritrdil, kot da je to misel že zdavnaj nosil v svojem
srcu.

»To je pa res!« je izdavil, glas pa mu je bil čudno tuj.

x

Žetev zakletih sil

Tisti dan po strašni nevihti je bilo nebo čisto, skoraj
prozorno. Grintovci so bili oprani, vse kozje steze in glo-
belice je bilo videti. Iz zelenih bukev in smrekovih vršičkov
je kar dihalo zdravje. Sonce ni več pripekalo, ampak le
grelo.

Oglasile so se sinice, kukavica je zakukala in se po¬
tem prepeljavala z drevesa na drevo ter iskala gnezdo,
koder bi odložila jajčece za svoj lačni rod. Vsako gnezdo
ji tudi ni bilo všeč, hotela je pridnega in nesebičnega
rednika.

Zvonovi so peli čisto in sladko, kot bi k svatbi vabili
in kot da niso še včeraj vpili, jokali in klicali na pomoč
svoje patrone, Boga in Marijo.

Opustošenje je bilo strašno. Košenine ob grapi so bile
zasute z drevjem, peskom in kamenjem, o njivah še sledu
ni bilo, pot po grapi je valovje raztrgalo in jo spremenilo
v strugo.

Vsa soseska je bila iz sebe. Ob tem lepem soncu in
ob tem čistem dnevu so bile hiše in hlevi prazni. Po
bregeh je begala živina, družina pa je čepela na cunjah,
tu in tam je plapolal ob loncu plamenček, otrok je za-
vekal, mati je zavzdihnila, ovce so zameketale. Nihče si ni
upal v hišo, vsaj za dolgo ne. Zdaj pa zdaj se je dvignila
postava in švignila v kaščo, v kamro, da pobere, kar se
je še pobrati dalo. Za delo se nihče še zmenil ni. Kdo bi

59

oral in sejal v takem času! V nebo so gledali in se tresli,
kdaj se bo spet prikazal oblaček, se razlezel po nebu in
zatemnil sonce.

Bajželj, Neža in Agata so čepeli visoko v hribu nad
hišo, kamor bi voda ne mogla in bi tudi iz tal ne brizgnila,
saj tam ne buči. Bajželj je s smrekovim lubjem pokril iz
štirih kolov in prečnikov sestavljeno kolibo — to naj bi
bila streha za Nežo in Agato pa za obleko in živež, ko¬
likor so ga za prvo silo odnesli iz hiše.

Neža je bila vsa iz sebe, ko je treskalo, zažigala je
cvetnonedeljsko vrbje in molitev jo je kar dušila. Bajželj
je tolažil njo in Agato, pa je bil sam prav tako tolažbe
potreben. Videl je, kako je treščilo v planini in, ko se je
zabliskalo drugič, so štrlele v zrak le trske prej najpo-
nosnejše smreke.

»Bog nas varuj, kaj bo!« je vekala Neža, ko se je
zabliskalo in še tisti hip treščilo. Vsa hiša se je stresla,
zasmrdelo je po žveplu in šipe v oknih so popokale.

Bajželj je razločno videl, kako se je rdeča kača po¬
gnala pred hlev, in nekam ubito čakal, kdaj bodo plameni
obliznili slamnato streho. Niti z očmi ni trenil, ko pa je
pogledal skozi okno, je pred hlevom ležal pes, iz gobca
mu je molel jezik in so se mu cedile pene. Strela je ubila
čuvaja Cigota.

»Živino iz hleva, Neža, poberi nekaj stvari, Agata,
z menoj, voda dere v hlev!« je nenadoma kriknil sredi
molitve. Neža je kar na slepo pograbila nekaj cunj, kruha
in suhih klobas v koš, molila in jokala, Agata in Bajželj
sta pa odklepala živino, ki se je tresla od strahu in se
stiskala k Agati in h gospodarju.

»Brž, brž! Saj bo že do kolen!« je priganjal in udrihal
s šibo, ker se živali kar premakniti niso hotele.

»V hrib, stran od struge, na vzpetino, kjer smo lani
kres kurili!« je naročal Agati, ki se je z živinčeti pognala
navkreber. Živali ni bilo treba več priganjati; kar same
so hitele za Agato.

»Tudi v hiši ne bo varno! Neža, denar poberi, kje
imaš moj kovčeg!« je skrbel, ukazoval, grabil, metal na
peč, pod streho, da bi ne dosegla voda. Zvlekla sta naj¬
potrebnejše v hrib. Tam je pri priči omajil dve smreki in

60

postavil kolibo. Vsi so bili do kože premočeni. Dvakrat
sta šla še z Agato v hišo ter prinesla drv in butar, da so
se pri ognju greli in čakali najhujšega.

Kožuha je zajelo v spodnjem delu grape. Njega, konja
in voz je zasulo in nazadnje odneslo daleč v dolino.

Pri Rožancu je treščilo v vezani kozolec, ki je v naj¬
hujšem nalivu gorel kot bakla.

Rekarju je odneslo senik, Domačejkarju odtrgalo stajo
za ovce. Dobro, da je bila prazna. Vodebu je zasulo
svinjak s prašiči vred, Mačkovemu Primožu je v pol ure
nasulo toliko dračja, kamenja, drevja in vsega, da je bila
strojarnica pod hišo do slemena pokopana v tej gmoti.
Ne strojev, ne kož in ne orodja ni mogel rešiti. Dobro, da
jo je sam odnesel z družino.

Pozno popoldne šele so se ljudje nekako zdramili.
Sosed je hitel pogledat k sosedu in kmalu se je razvedelo,
koga vse je udarila šiba.

Proti večeru se je po celem zaselju razvedelo, kako
je z Bogatajem. Tedaj se je še Tinetu zasmilil.

Pri znamenju Matere božje, ki ga je postavil Ameri-
kanec iz hvaležnosti, ker ga je vse življenje varovala, so
se zbirale ženice in dekleta, pridružili so se jim možje,
fantje in otroci. Pozno v noč so molili in prosili Boga, naj
jim prizanese in odvrne strašno šibo.

»Iz Boga se norčuje današnji svet, zato pa je tako!«
je menila Rekarica, ki je bila vse življenje zares pobožna
in je tudi v srcu občutila, kar so ji šepetale ustnice.

»Prav res, kar v cerkev poglej! Kdo se pa še spodobno
vede. V sveti hram prihajajo kot v krčmo ali pa na
semenj!« se je jezila Buhovka in pogledala na nebo, če se
morda ni prevleklo. Buhovim je vihar raztrgal streho, da
je voda udarila skozi strop in napravila nič koliko škode.

Ko pa je Bajželj zvedel za Bogatajevo nesrečo, se mu
je tako zasmilil, da je še tisti trenutek pozabil na smreke.
Povedali so mu, da mu jih je odneslo: prigoljufano blago
ne prinese sreče. Neža si ni mogla misliti, da bo bogati
in bahavi Bogataj sedaj brez žage in mlina, V duši se ji je
še zmerom oglašalo, da je moža za smreke ogoljufal in ga
spravil v nesrečo. Nekaj ji je reklo, da se mu prav godi,
oderuhu in goljufu, spet se je pa oglasila vest, naj se ne
vtika v sodbe božje in naj obračunava s svojimi grehi.

61

Agata sama ni vedela, ali bi ga pomilovala, ali bi mu
privoščila. Ni še pozabila tistih dni, ko je bil v hiši
pravi pekel, in ni še pozabila nedelje, ko se je tako mo¬
gočno razkazoval pred njo in pred Tinetom in kar izzival.

Bolj ko je mislila, bolj ji je šla njegova nesreča k srcu.
Nazadnje se ji je tako zasmilil, da ni mogla več prikrivati.

»Oče, zdaj je pa siromak!«

»Nič ne rečem!« je zamomljal Bajželj, ker ni hotel
očitno pokazati, kako misli. t

»Zdaj sta oba brez smrek!« je dejala mati. Smreke so
jo še zmerom bolele, bolelo jo je pa tudi spoznanje, kako
težko bo še plačati obresti, kaj šele petnajst tisočakov.
Pa se ji je spet prikazala podoba podrtije v grapi, kjer je
še pravkar stala žaga in je ropotal bahavi mlin. »Dom
imamo pa le, bo že kako! Siromak, kdor je bil sedaj pri¬
zadet, čeprav ima denar!« jo je prešinilo in zazdelo se ji
je greh, ker je prej nesrečnežu skoraj privoščila.

»Pozabimo na tiste smreke, Saj je vse minilo. Od pla¬
čanih obresti tako in tako nima nobene koristi!« je raz¬
lagal oče in Agata je bila na njegovi strani.

»Saj res!« je zajecljala mati, Mehko ji je postalo pri
duši in hvaležno je pogledala Agato in moža.

»Zakopljimo spomin na tiste nesrečne smreke, Bog je
poskrbel, da jih je odneslo in morda kje v dolini zasulo,«
je dostavil Bajželj, vendar pa ga je pičila grenka misel.
Bogataj bo prav gotovo hotel postaviti žago in mlin in
bo potreboval denar. Zaskrbelo ga je in obraz se mu je
pomračil. Ni hotel več razpredati misli, toda prihajale so
kar same, se mu silile in ga obletavale.

Dnevi so minevali, rane v zaselju pa se niso in niso
mogle zaceliti. Ne s konjem in ne z volom se ni dalo skozi
sklade drevja, kamenja in peska, še peš se je človek moral
zdaj vzpenjati, zdaj pogrezati, iskati opor, se loviti in
se motati preko korenin, ki so štrlele iz nasipov in za¬
sipov.

Ponekod v hribu so zazijale jame, ki so bruhale vodo
in pomagale uničevati delo človeških rok.

Struga je bila sedaj čisto drugačna. Ponekod se je
zarezala globoko v meline in pod pečine, drugod se pa
spet vrgla kar počez. Tu človeška roka ni bila kos silam,
tu je omagala volja, ki sicer gradi jezove, odmerja rekam
pota in toku odkazuje hitrost.

62

XI

Ne boste me!

Bogataj res ni šel od doma. Za silo si je uredil v hiši
posteljo, zamazal razpoke, Katri pa ukazal pod streho.
Peč je bila dobro ohranjena, veža tudi, le tam, kjer je
kamro odtrgalo, je zijala velika reža, ki jo je zadelal
s kamenjem in ostanki desk. Tudi čumnata je ostala, po
hlodih in kupih desk pa ni bilo niti sledu.

Prve cfni je Bogataja neznansko bolelo in si je belil
glavo, kaj naj počne. Da bi prodal, na to ni več mislil,
čeprav ga na kraj ni vezala morda ljubezen ali spomin na
starše, ne, v tem kraju bi se vsaj še nekaj let dalo dobro
služiti. Proda lahko kasneje, sedaj je vse skupaj skoraj
brez vrednosti!

Ves ta čas ni skoraj z nikomer spregovoril. Kmetje,
ki so pred povodnijo prinesli mlet, so vedeli, da jim je
moko probralo, vsi so pa mislili, da mlina še zlepa ne
bo postavil.

»Podajalo ga bo!« je menil Rekar. Bil je prepričan,
da Bogataj ne bo zidal mlina in žage.

»Nak, ne bo ga še spravilo na kolena. Slišal sem, da
je za veliko zavarovan. Možakar ni neumen!« je pojasnil
Buh.

»To je pa nekaj drugega! Pa ti plačuj visoko zavaro¬
valnino, če moreš!« ga je ošvrknil Rekar, čeprav je bil
tudi sam dobro zavarovan. Drugi kmetje, ki jim je neurje
uničilo skednje, hleve, kozolce in sušilnice, so bili zava¬
rovani le za nizke vsote, nekateri le za nekaj stotakov.

»Boš videl, da bo še podporo izvrtal, z njo in z zava¬
rovalnino pa vse popravil, in sicer po novem,« je razlagal
Buh, ki je poznal Bogataja in njegove muhe, pa tudi nje¬
govo trmo,

»Ne bom rekel, da ne!« mu je priznal Rekar in se
spomnil večera, ko so govorili pri Oblojarju o lesni za¬
drugi. »O, to pa ne sme zaspati, čeprav je bila sedaj
povodenj, tega mrtveca moramo obuditi!« mu je zašumelo
po glavi. Morda bo samo zadruga ponižala oholeža, ker
ne bo več mogel odirati kmetov. Da, zadruga, ta mu bo
dala vetra!

Buh je imel prav! Bogataj je res dobil podporo, ne
veliko, dobil jo je pa le! Vedel je, da mu jo zavidajo, če

63

bi pa vedeli za zavarovalnino, bi se kar grizli! Odslej ga
je vsak dan obiskal Kozomolec in mu prinašal čenče. Ta
in ta je dejal, da mu je čisto prav, ta in ta je rekla, kako
je škoda, da še njega ni vzelo, ti in ti se vesele, da bo
vse skupaj prodal, dolžniki se nadejajo, da je tudi'papirje
pobralo in da je dolgove torej povodenj vzela. Vsak dan
bolj pisane zgodbe mu je prinašal Kozomolec in Bogataj
se jib je vsak dan bolj veselil.

»Norci, jaz da bi prodajal, jaz?! Ne boste me ne! Vi
že ne!« se je zaklinjal in vihtel pesti, Kozomolcu je pa
dobro delo, da se nič več ne spomni na tisti nesrečni večer
za Oblojarjevo sušilnico. Pozabil je, hvala Bogu, preveč
skrbi ima sedaj.

Marsikatero noč pa Bogataj ni mogel spati. Stari
strahovi so se oglašali in spomini na strašne dni bolezni
so mu vstajali. Nekajkrat je pomislil, ali ne bi bilo ven¬
darle prav, da s tem denarjem pobegne in za kakršno koli
ceno vse proda, Pa ga je obšla stara objestnost, še bolj
ohola samozavest in trma in znova se je zaklinjal: »Ne
boste me! Nalašč vam pokažem, kako se zidajo mlini in
kako se postavljajo žage!« Zabolelo ga je, ko se je zjutraj
ozrl po puščavi. Sam ni vedel, zakaj in kdaj se mu je
prikradla misel na Bajžlja. Dobro jo je izvozil, le psa mu
je ubilo in hlev mu je iztrebilo. Namrdnil se pa je, ko je
pomislil na hlode iz Bajžljevega gozda pod planino; skoraj
žal mu je bilo, da je posekal tiste smreke in se dal v zobe,
ko so zdaj zanj vendar izgubljene. Smreke bi moral še
pustiti, še danes bi stale . . . Zabolelo ga je, kajti takih
smrek zlepa ne bo več dobil, pa če pretakne vse hoste
daleč naokrog.

Počasi se je tudi Bogataj pomiril. Mislil je le še na
to, kako bi najceneje pa najbolje zidal in kako bi izmolzel
iz dolžnikov denar, da se jih znebi in začne drugačno
življenje. Tudi na drugačno življenje je večkrat mislil,
posebno kadar sta ga samota in praznota zdolgočasili,

»Oženi se!« mu je nekoč zabrusila Katra, ko mu ni
bila všeč ne jed ne postelja ne vreme.

»Molči, osat, ali misliš, da bom tebe jemal!« jo je
ošvrknil, vendar ne tako surovo, kot je imel sicer navado.
Katrin nasvet mu je bil kar všeč in skrivaj se je celo
nasmehnil. »Prav ima babnica. Saj ni tako neumna, ne.
Neumen sem le jaz, da se sam trapim in ubijam. Za koga

64

neki?« ga je mehko objelo in Katrina misel mu je ostala
v duši.

Tisti dan ni več sitnaril. Na Agato se je spomnil in
nenehoma mu je bil njen obraz pred očmi. Zdaj se mu je
smehljal, zdaj pačil, zdaj ga je prosil in mu očital, da je
očeta ogoljufal, da je z denarjem zanesel pekel v hišo,
da sta se zaradi njega oče in mati postarala in da ponoči
ne moreta spati.

»Agata, ti ne razumeš tega! Otrok si in ne poznaš
življenja,« jo je ogovarjal v samoti, včasih celo na glas;
ko je slišal svoje besede, so se mu zdele smešno tuje in
čudno spremenjene.

»Da, Agato bi pa vzel!« si je zatrjeval in zdaj pa zdaj
se mu je v srcu zbudilo nekaj, na kar je že zdavnaj po¬
zabil; bilo je podobno ljubezni, tisti ljubezni, ki jo je ob¬
čutil pred dvajsetimi leti.

Grapa je bila še zmerom spokojna razvalina, le pri
Bogataju je zapela pesem kladiv, krampov, rovnic in
dvigačev. Bogataj se ne da, Bogataj je jel zidati,

»Bogataj zida!« je zašumelo po zaselju.

»Bogataj je rekel, da se ne da!« je šlo od ust do ust.
Dolžniki so vztrepetali, vedeli so, da ne bo zahteval le
obresti, temveč tudi posojeni denar. Le kje naj ga siro¬
maki vzamejo? Njive je do žive skale posnelo, travnike,
košenine je s peskom zasulo, če je že bajtam in hišam
prizaneslo. Prej je padal po siromašnih plečih božji, sedaj
bo padal Bogatajev bič. Božji za grehe, Bogatajev za
lahkomiselnosti in neprevidnosti.

Tine si je grizel ustnice. Od daleč je gledal, kolikšen
je tloris, in se je začudil, »Saj bo zidal tovarno in ne
navadnega mlina. Dedec ima denar!« ga je prevzelo, ko je
pomislil na zadrugo in ljudi, ki jih bo moral še pridobiti
zanjo.

»Ni ga Bog še dobro potipal!« so si šepetale ženice in
zmajevale z glavo. Možje si niti najnujnejšega ne morejo
popraviti, ta pa zida palačo in tovarno.

»Trden pa je! Kdo bi si mislil, da bo vztrajal v grapi!«
so se menili hribovci, ki so hodili mimo.

Bogataj se jim je pa nasmihal in se jim nalašč na¬
stavljal, češ le poglejte me, ta je tisti, ki ga ne boste
ugnali.

65

»To vam je hrana, to!« so se povsod hvalili delavci in
zidarji. Bogataj je skrbel za to, da jim je Katra dobro
kuhala in stregla in da tudi »beraške korajže« ni manj¬
kalo, čeprav se mu je denar strašansko smilil.

»Nak, ne boste me ne! Naj vedo nevoščljivci, da se
Bogataj ne da! Naj vedo, da Bogataj ni umazanec, čeravno
mu je prav vse voda vzela!« se je rotil in, kadar je šlo
mimo največ zijal, sam prinesel steklenico in stopil k
zidarjem.

»Fantje, vroče vam je, poplaknite si usta. Ni le beton
žejen, tudi grla so potrebna!« se je krohotal in poškilil na
radovedneže.

»To jih ima!« si je mislil sam pri sebi in se tiste dni
strašno bahato nosil. Tudi v mesto je šel večkrat.

Zvečer pa je bila grapa tiha, le voda je zdaj pa zdaj
nekoliko glasneje pljusknila čez skale. Ob takih večerih
se je čutil posebno osamelega in je čedalje pogosteje mislil
na Agato.

Dostikrat prav do jutra ni mogel zaspati.

»Agata, moja boš, če ne tako, pa tako! Jaz jim bom
pokazal! Ne boste me, le tega se ne boj, Agata!« se je
rotil, ko se je prižigala jutranja zarja in so po bregeh za¬
peli petelini.

XII

Pekel se odpira

Kladiva so pela, lopate so pozvanjale in od tesač so
letele trske, da se je Bogataju kar samo smejalo. Zidovje
se je kar čez dan dvignilo; zdaj šele se je pokazalo, kako
imenitna bo nova Bogatajeva domačija. Naj vedo še po¬
znejši rodovi, da je ta dom sezidal Bogataj, tisti Bogataj,
ki bi ga ljudje najrajši v žlici vode utopili, pa se ne da.

Dolžniki so si skoraj oddahnili, nikogar še ni terjal.

»Zdaj še zavarovalnino gloda!« je menil Hojkar, Bo-
lantač je pa zmajeval z glavo.

»Bojim se, da ga bo lepega dne uščipnilo, takrat bo
pa vajeti nategnil!«

»Mhm!« je zaskrbelo Hojkarja, ki še bajte ni mogel
zakrpati, kaj šele, da bi dolg poplačal.

5

Več. 93.

66

»Obresti bo treba plačati!« je zavzdihnil Bajželj, Neža
pa skoraj zajokala, »Le kje naj vzamem!« mu je zagoma-
zelo po telesu; najlepše smreke so šle, kaj naj mu zastavi?

»Moj Bog, nikoli se ne bomo izkopali iz dolga!« je
ihtela žena v predpasnik, da jo je kar stresalo. Mislila je
in mislila, vse se ji je pa zameglilo, kadar je menila, da
je ujela rešilno bilko. Ni našla poti do denarja, zmerom
večji prepad se je odpiral pred njo.

»Sam ne vem, kako naj si pomagamo!« se je izgovarjal
Bajželj; tudi njemu so se razgubile vse steze do denarja.

»Kje naj vzamem, kje naj vzamem!« mu je butalo
v glavo, ga kljuvalo v dušo in zbadalo v oči.

Vsak dan teže sta živela. Kadar so zaškripala vrata,
sta mislila, da je v vežo stopil Bogataj in da bo zdaj pa
zdaj zarentačil: »Po svoje sem prišel, ker se sama ne
zmenita!«

Če je kje za senikom zašumelo in zaškripalo, sta se
stresla, povsod sta slutila Bogataja, ki hoče svoje obresti.

Bajželj je poprosil zdaj tega zdaj onega, naj mu po¬
sodi. Nekateri niso imeli, drugi so se pa na vse načine
izgovarjali in odstavljali siromaka.

»To ti je res križev pot!« je zavzdihnil, kadar se je
prazen vrnil domov. »Prav nikjer ne dobiš beliča,«

Agata je razumela očetovo stisko, bolelo jo je, pa si
ni vedela pomagati.

»Morda bi pa Tine posodil?« ji je nenadoma šinilo
v glavo. Nič več se ni otresla te misli; ko sta bila z očetom
sama, mu je namignila na Tineta in tudi očetu je bilo kar
prav.

Bogataj je pa zidal, kopal in bahavi ponos mu je kar
žarel iz oči.

»Pa naj me kdo užene!« se je udarjal po prsih in
natočil mojstru, ki je poznal Bogatajevo bolezen; zato ga
je na vse pretege hvalil in prilival olja njegovemu napuhu,

»Še pametno ženo v hišo in imel boš raj!« mu je na-
migaval mojster. Ta misel je bila Bogataju zmerom bolj
všeč.

»Da, da! Agata, ta bi bila pripravna!« se mu je do¬
brikalo in sladkalo in prečudno mehko mu je bilo pri
duši.

67

»Če pa morda za Tinetom...« ga je zaskrbelo. Ne¬
nadoma je občutil ljubosumnost, ki mu je bila do tedaj
tuja in se ji je smejal.

»Jaz mu pokažem!« je grozil na tihem, ni pa vedel,
kako mu naj pokaže in kako naj mu zagradi steze do
njenega srca.

Sem ter tja je bil že nestrpen in siten, ker nikjer ni
videl Agate. Še ob nedeljah ne, čeprav je zaradi nje zdaj
redno hodil k maši,

»Viš ga, spreobrnil se je rogač! Povodenj mu je dala
misliti!« so ljudje govorili med seboj.

Bogataj se pa za vprašujoče in začudene poglede ni
zmenil, z očmi je iskal le nje in se zdaj pa zdaj zgrozil ob
misli, da se morda shajata s Tinetom.

»Le počakaj me, Agata agatasta!« ga je ujezilo, ko se
je vračal v svojo samoto in ga je misel na Agato žgala.

»Pobožen pa si, pobožen!« ga je podražila Katra, ki
je sumila, da ne hodi v cerkev zaradi maše.

»Molči pa južino mi prinesi!« je zarenčal osorno kot
že od povodnji ne.

Strašno se mu je mudilo, begal je po hiši, okrog stav-
bišča, razmetaval trske in zdaj brcnil desko v kraj, zdaj
kamen, ki je bil na poti.

»Le kaj mu je?« je premišljevala Katra, ki se je motala
pred ognjiščem, pa ji je nagajal ogenj, da ni hotelo zavreti.

»Le kam ga bo neslo?« jo je mikalo, ko se je na¬
pravljal, se popravljal v ogledalu in mu ni bilo zdaj to
zdaj ono všeč.

»Saj si dober. Okomatal si se pa že tako gosposko,
kot bi na novo mašo moral!« ga je zbodla, ni pa si ga
upala vprašati, kam je namenjen.

Pa menda ne na oglede? ji je šinilo v glavo. Saj ga je
zadnje tedne mojster nenehoma zbadal in dražil, naj po¬
skrbi za nevesto. Za svojo domačijo bo moral dobiti že
tako kot roža! Tudi ona je pomislila na Agato, ni se ji pa
zdelo verjetno, da bi se gnal za beraško deklino, preveč
je bil požrten na denar.

Po južini jo je odkuril, ne da bi se bil zmenil za Katro,
ki jo je mrcvarila radovednost.

Sonce je žgalo, da je Bogataja kar zalivalo. Sopel je
in si brisal pot.

5 *

68

»Morda pa Agate ne bo doma, morda sta s Tinetom
kje sama, da niti stara ne vesta za to!« se mu je vrivala
' misel. Odganjal jo je kot nadležno muho, pa se mu je le
in le zajedala v srce.

»Povsod pa ta Tine!« ga je ujezilo, ker se mu je zdelo
že otročje, da je on, Bogataj, ljubosumen,

»Ne boš me ugnal! Te bom že kako prehitel!« je za¬
robantil in zavil v hrib.

»Agata, moja boš, če ne, pa nisem Bogataj!« se je
zarežal v sonce in nenadoma mu je utonila nevšečna misel
na Tineta.

»Počasi in previdno bo treba delati, da speljem tega
mežnarskega Bajžlja. Rad jo ima deklino, na to moram
misliti!« je snoval in koval, pletel in gnetel, ko se je
pehal v hrib, da mu je sapo jemalo.

»Najprej ga bom za obresti oščenil, potem pa še za
posojeni denar. Na kolena te bom spravil, Bajželj.. .«

Bajželj, Neža in Agata so sedeli v senci, Agata je na
glas brala.

»Viš jo, viš, kako zna!« se je oglasil Bogataj, da so se
vsi trije prestrašili. Nič ga niso slišali, preveč so bili za¬
verovani v branje.

»Bog daj!« je zajecljal Bajželj, Neža se je pa obrnila,
da bi skrila solzo, ki se ji je zasvetila v očeh ob pogledu
na bahavega mogočnjaka, ki bo zdaj pa zdaj zahteval
denar. Tisočak bo hotel, s težavo ji je pa Tine stolkel
petstotak. 0, Bogataj se ne bo zadovoljil. Ta že ne! O
Bog, da so si morali nakopati na glavo tega brezsrčneža!

»Bog daj, Bog daj! Vroče je!« se je hlinil Bogataj in
se usedel zraven Agate, kot bi bil neznansko domač in kot
da so vsi težko čakali nanj.

»Vroče pa vroče!« se je muzal Bajželj, da bi prikril
strah, ki ga je grizel v duši. Agata je prenehala z branjem,
zabolelo jo je, kadar je le za trenutek pogledala na mater,
ki je težko sopla, ali pa na očeta, ki si je grizel ustnice,
begal z očmi in grbančil čelo. Le Bogataj je bil nekako
razigran in njegove za čudo sladkobne oči so iskale le
Agato, da je povesila glavo in bi bila najrajši pobegnila.

»Kozarček bi se ti prilegel!« je Bajželj pretrgal molk
in skočil v hišo po žganje.

»Ne bom se branil. Kadar se pa pri meni oglasiš,
ti bom že postregel,« se je motovilil Bogataj in izpraznil.

69

»Še za Agato natoči, na moje zdravje naj pije!« je
ukazal mogočnež in potisnil Agati kozarček v roko, da se
niti ubraniti ni mogla. Ujela je tudi očetov pogled, ki jo
je prosil: »Pij in ne zameri se mu, morda nam bo to še
v hvalo!«

Žgalo jo je po grlu, žgalo pa tudi po obrazu, ker je
čutila njegove oči na sebi.

»Saj ni grd pa tudi prijazen je. Ljudje vse preveč
črno gledajo!« se ji je prilizovala misel; ko je pogledala
Bogataja, se mu je nehote prijazno nasmehnila, da je mo¬
žakar zardel.

»Kot roža! Ta bi bila za mojo domačijo!« ga je pre¬
vzemale in vsak trenutek se mu je zdela Agata lepša.
»Agata, moja boš!« so mu gorele oči in so kričale vse
njegove misli.

Skoraj bi bil pozabil, po kaj in zakaj je prišel. »Načeti
bo treba, da ugladim pot!« se je zavedel, srebnil iz ko¬
zarčka in tlesknil z jezikom.

»Zdaj bo pa začel!« je zazeblo Bajžlja, Neži je obraz
kar na kolena zlezel, Agato pa je nenadoma zazeblo. Oče
in mati sta se ji zasmilila, vendar se ji je zazdelo, da ni
nič čudnega, če Bogataj zahteva obresti. Pravico ima, saj
je denar posodil.

»Ne zameri mi, Bajželj, verjemi, da mi trda prede
za denar!« se je začel motati, kot da bi mu bilo strašno
nerodno, ker se je oglasil. »Sam nisem vedel, da bodo
stroški tako narasli. Pa še to: ker sem že začel, moram
tudi dokončati. To pa sam veš, da je zidarje in tesarje
treba takoj plačati. Prav res me skrbi. Premišljeval sem
in premišljeval in kar nerad sem šel na to pot. Do de¬
narja moram, prav res!« je zakašljal Bogataj, pogledal
Agato, ki je z zbeganimi očmi iskala zdaj materin zdaj
očetov obraz in sem ter tja ošvignila Bogataja, ki je po¬
vešal oči, kot da ga je sram in da se mu oče in mati
neznansko smilita.

Tedaj je opazila, da je oče pomignil materi. Kot
ubita se je dvignila in se skoraj opotekla v hišo.

»Težko je sedaj za denar!« je zamomljal Bogataj, si
popravljal redke lase, potem pa pulil travo in grizel bilke.

Mati je stisnila očetu petstotak in se usedla še bolj
v stran, da bi mogla skriti svojo zbeganost.

70

»Pet sto sem pripravil, več pa res nisem mogel!« je
zamolklo dejal Bajželj in razgrinjal Tinetov petstotak, ki
so se ga žulji držali in je po apnu dišal.

Bogataj se je delal, kot da ne vidi petstotaka, na¬
mrdnil se je in zakašljal, pogledal Agato in se spet zaglobil
v svoje misli.

»Rekel sem ti že, da mi ne zameri. Prav res me tare
za denar in s pet sto dinarji si ne morem prav nič po¬
magati. To še za en dan ni. Zidanje, to požre. Takole sem
mislil, da bi mi v štirinajstih dneh prinesel vsaj pet tiso¬
čakov. Boš že kako zmogel, saj ti je povodenj prizanesla,
mene pa skoraj uničila. Denar, ki sem ga posodil, pač
moram izterjati.«

Bajželj je povesil oči, Neži se je zameglilo, da je skoraj
omahnila v travo, Agati pa se je vse to nekam čudno mešalo.
Verjela je Bogataju, da je v stiskah za denar, ko mu je voda
vse podrla, vedela pa tudi, da oče in mati ne bosta mogla
izgrebsti kar pet tisočakov. Če vso živino prodasta, bo
komaj tri jurje izkupička, toda kaj bi s praznim hlevom!
In smilil se ji je Bogataj in smilila sta se ji oče in mati.

»Za božjo voljo!« je zavekala mati, da je Agato pre¬
sunilo; pogledala je Bogataja, ki pa je strmel v tla in od¬
mikal obraz.

»Ne bom mogel, prav res ne!« je poprosil Bajželj. Be¬
sede so se mu kar trgale, Bogataj je pa molčal.

»Ne bi zahteval zase! Za mojstra moram!« je nazadnje
izmomljal. Nekajkrat je pogledal Agato, če ga morda ne
obsoja. A dekle je bilo še premlado, da bi doumelo udarce,
ki so doleteli hišo.

»Veš, Bajželj, ne misli, da terjam iz hudobije. Nak!
Mojster me pritiska in, če ne bo šlo drugače, mu dam kar
tiste papirje in bo sam pritisnil z advokatom. Tako daleč
me je prignal, ker sem popuščal in ker vem, da je trda
za denar. Sedaj boš razumel!« je razlagal s takim po¬
milovanjem in tako prepričevalno, da je Agato kar ganilo.
Tudi Bajželj se je zamislil in nekaj mu je reklo, da ima
Bogataj vendarle prav in da so ljudje morda preveč go¬
vorili o njegovem bogastvu. Vidi se mu, da nima slabih
namenov. Ne bi terjal tako po ovinkih in še o svojih
zadregah pripovedoval. To ni njegova navada. Presneto
ga mora kriviti, če mora zastavljati dolžna pisma.

71

Za trenutek je pozabil na pet tisočakov in na štiri¬
najstdnevni rok, mislil je le na Bogatajevo domačijo, kaj bi
bilo z njo, če se delo ustavi. Še to bo uničeno. Dober je,
da si je upal začeti.

V materi se je vse trgalo. Iskala je besedi, ki naj bi
omečile Bogataja, a vsaka se ji je zdela plehka in ne¬
rodna, nič bi ne dosegla z njo.

Saj bi pokleknila predenj in bi ga morda preprosile
solze, a jo je bilo sram; vse zaselje bi govorilo o tem, da
je Bajžljevka klečala pred njim, Bogatajem.

»Res ne bom mogel, prav res ne!« je iznenada za¬
stokal Bajželj; še Agato je stisnilo pri srcu in zastudili
so se ji denarji, ki si jih je bil oče sposodil.

»Kakor veš. Ne pozabi, da me ima mojster v škripcih
in da sem od njega prav tako odvisen kot ti od mene.
Taka je danes z denarjem,« se je izmotaval Bogataj in
venomer gledal Agato.

»Že zaradi tebe bi odnehal, Agata, če bi le mogel,«
se ji je hlinil, njej je pa skoraj dobro delo.

»Mm!« je pritrdila in zaskrbljeno pogledala mater,
ki je zaihtela.

»Poizkusi na kak način, da ti mojster ne bo advokata
naprtil!« je še naročal Bogataj, ko se je poslavljal ter se
na dolgo in široko opravičeval.

»Marija pomagaj, pekel se nam odpira!« je kriknilo
iz matere, Bajželj se je pa prijel za prsi in nekajkrat votlo
zakašljal.

XIII

Bogatajeve pasti

Po zaselju je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj
določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so
bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital
obrekovanje in jih dolžil, da so zmerom rovarili proti
njemu. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj
glasno mu je jelo kljuvati v srcu.

»Vam bom že pokazal!«

Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije,
ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale
vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih.

72

Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila
v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu.

Gospodar je taval po hosti in po košeninah in nič mu
ni bilo za delo. Gruntek se mu je zazdel tuj, po tujih ljudeh
mu je zadišalo in čisto tuje je udarjal njegov korak po
veži in po hlevu, da se je kdaj pa kdaj nehote ozrl, če
ga morda resnični gospodar ne podi iz hiše.

Bajžljevka se je neznansko postarala. Noč in dan je
premišljevala, domisliti pa se ni mogla ničesar, kar bi
rešilo domačijo in zamašilo usta samogoltnemu Bogataju
in njegovemu mojstru. Na mojstra se je še najbolj jezila.
Bogataj bi se bil še dal kako pregovoriti, saj je bil kar
mehak in tudi nerodno mu je bilo.

Dnevi so bežali kakor za stavo, le noči so bile nekam
dolge; še Agata se jih je bala. Nič več ji ni bilo za spanje,
premišljevala je o Bogataju in o njegovi terjatvi in zdaj pa
zdaj jo je prevzela sladka slutnja, da se bo vse obrnilo na
dobro in da bodo skrbi, ki so se očetu in materi zaglodale
v dušo, skopnele in da bo na njunih obrazih spet zagorelo
živo zdravje in vedri smeh.

Nekoč ni bilo Bajžlja kar dva dni domov. Obiskoval
je sorodnike in jim razlagal stisko, poslušali so ga, niso mu
pa mogli pomagati. Tine mu je pomagal, pa ni nič zaleglo.
Žalosten in utrujen se je vrnil domov in dom se mu je
zdel kot mrtvašnica, on, žena in Agata pa kot mrliči
v njej.

Neža si ga niti vprašati ni upala, ko je zagledala
njegov obupani obraz. Brž je vedela, da se je vrnil praznih
rok in da torej ni upanja na rešitev.

»Nimajo!« je odjeknilo po hiši, da se je Agata pre¬
strašila, mati pa zavekala.

»Kaj bo?« je zaskrbelo Nežo in to vprašanje je vrtalo
po njeni glavi in ji že jemalo pamet,

Bajželj je iskal odgovora, pa ga ni našel; kar omotičen
je bil od samega iskanja.

»Prodal bi vse skupaj, ko bi le kupca dobil!« se je
jezil. Postal je že gluh in slep za vse, kar se je godilo
okrog njega.

Agata je delala kot zmerom, bilo ji je pa hudo, ko
je gledala očeta in mater. Vse bi bila dala, da bi bilo
v hiši tako kakor včasih.

73

»Morda bi se dal pa Bogataj vendarle preprositi,« jo
je mešalo in begalo. Vsak dan se ji je glasneje oglašala
slutnja, da bo vse dobro, pa se je le vsak dan bolj bala
trenutka, ki je bil že tako blizu.

Bajželj je bil vse poskusil, pa se mu je vse izjalovilo.
Povsod so ga pomilovali in pitali z dobrimi nasveti, potem
ga pa s praznimi besedami odslavljali.

»Pojdiva, morda ga pregovoriva!« se je oklenil obupne
misli. Sama se mu je utrnila in se mu sladko nasmehnila.

»No, le!« je zakašljala Neža, plaho upanje je zagorelo
v njeni duši, da morda le omečita Bogataja. »Laže mu je
priti do denarja kot nam!« je pomislila in hvaležno po¬
gledala moža.

Sonce še ni popilo rose, ko sta jo Bajželj in Neža
mahala v grapo, kjer so pela kladiva in sekire in je bilo
zdaj pa zdaj slišati rezko ukazovanje.

»To pa hite!« je menila Neža. ko je zagledala, da novo
hišo z mlinom že pokrivajo.

»Vidim!« je zašepetal Bajželj in premišljeval, kako
naj začne pri Bogataju, da bo kaj zaleglo. Nič pametnega
mu ni prišlo na misel; strašno neroden se je zdel sam sebi
in korak mu je jel zastajati.

»No, tako hudo pot pa še nisem šla!« je zavzdihnila
Neža, ki jo je skrb kar davila.

»Mhm!« je zamrmral mož in pri srcu ga je vse za¬
bolelo. Žena je pa jela tiho moliti — molitev jo je še
najbolj pomirila in utešila.

Pri Bogatajevih je bilo vse živo. Slišati je bilo smeh
in krepko kletev, zarentačil je mojster, tam spredaj se je
raztogotil Bogataj, zidarji so zahtevali malto, tesarji na
strehi pa tramove. Bajžljevki se je vse to čudno zdelo
in se je kar nekam bala teh neznanih obrazov; nekateri so
bili umazani in sta se jih držali malta in smola.

»Prav, prav, Bajželj!« ju je ogovoril Bogataj in bil
strašno prijazen. Umil si je roke in jih obrisal ob pred¬
pasnik, še nekaj naročil delavcem, potem pa stopil k
njima.

»Bog daj, Bog daj! Kar oglejta si malo, razbrkljano je
še vse, vidi se pa že, kako in kaj bo. Dela je še od sile.«
Oba sta ga le na pol poslušala, obema se je oglašala pre¬
čudna skrb. Razkazoval jima je prostore za mlin, za ko¬
lesja, kako bo pregradil vodo, kako bo razdelil prostore

74

v hiši. Govoril je mehko in sladkobno in se zdaj pa zdaj
objestno zakrohotal, da se je čudno razlegalo po praznih
prostorih.

»Taka hiša da misliti!« jima je zatrjeval in udarjal po
stenah, ki so prijetno odmevale.

»Zid kar poje!« je razlagal in se jima nasmihal, češ
vajina bajta ima pa puhle stene. Res pa je bilo, da so bile
lesene stene znotraj in zunaj ometane.

»Stopimo v hišo, tu se še usesti ne moremo,« ju je
povabil, njima pa se je skrb še močneje oglasila. Bajžlju
je bilo vroče, kar kuhalo ga je, takoj nato ga je pa
že spreletaval mraz. Zdaj pa zdaj se bo Bogataj razkoračil
in revsnil: »No, kar odštejta, da se ne bomo mudili!«

»Tako, kar sedita, ta čas pa poiščem kaj za moč, ha,
ha!« se je hahljal in že odpiral omarico v steni; iz nje
je izvlekel steklenico.

»To vama je kapljica!« je momljal in točil.

»Le pijta, ta je za 'želodec!« je priganjal in znova
točil. Bajžlju je dobro delo, za trenutek je potlačil skrbi in
še smeh se mu je razlezel po obrazu,

»Tako, tako, Bajželj! Kaj bi s kislim obrazom po
svetu. Nagniva na najino prijateljstvo. Ti še ne veš ne,
kako dobrega človeka imaš pred seboj! Vem, o meni si
slišal le slabo, spoznal pa boš, da se ljudje lažejo, debelo
in kosmato lažejo!« Ugriznil se je v ustnice, kot da mu je
hudo zaradi takih čenč, potem pa pljunil in zaklel: »Sa-
pramiš, sicer naj pa lažejo, zato me že še ne bo konec!«

»Tisti pa že ne!« mu je sladko pritrdil Bajželj, zakaj
zazdelo se mu je, da se bo dalo z Bogatajem govoriti in
da še misliti ni, da bi se ne dal omečiti. Kar ginjen je bil,
ker ju je Bogataj tako lepo sprejel, in nehote se je pojezil
na ljudi, ki so blatili možakarja.

»Tudi jaz pravim, da ne. Boš videl, jim bom že po¬
kazal, ko mi stečeta žaga in mlin!« Bajžlja je zabolelo —
besede so morda cikale tudi nanj — in nenadoma se je
spet domislil denarja, ki bi ga moral še danes odšteti.
Zameglilo se mu je pred očmi in vsa Bogatajeva prijaznost
in sladkobnost se mu je zazdela narejena. Neža ga je
ošvignila z očmi, tudi njo so Bogatajeve besede zadele.

»Ne misli, da štejem tudi tebe mednje!« Z njunih obra¬
zov je razbral, da ju je užalil. Nikoli še nisi rovaril proti
meni in tudi obrekoval me nisi. Zaradi tistih smrek si

75

pa kar roke podajva! Ti si z njimi vsaj obresti plačal,
meni jih je pa voda pobrala. Če sem bil morda prestrog,
sem bil pa zato tudi strogo kaznovan. Nihče ni bil tako
udarjen!« je razgnetel razgovor, da Bajželj ni mogel spo¬
znati, kaj Bogataj namerava in zakaj ne začne z denarjem.

»Spet razpleta svoje mreže!« ga je speklo, ni si pa
mogel misliti, kakšne mreže naj bi to bile,

Bogataj je pa še in še točil, da je Nežo že zaskrbelo:
Še opijani mi ga!

In res se je Bajželj že razvnemal in oči so se mu
bolj živo svetlikale. Tudi jezik se mu je nekam zapletal
in beseda mu je postajala ognjevitejša in sočnejša. Tega
si je Bogataj želel.

»No, zdaj bo pa čas kar ugoden. Sedaj bom pa lahko
vrgel karto!« je razmišljal, v njem pa je venomer vrelo:
»Agata, moja boš, Agata, moja boš!« Sam ni vedel, zakaj
je ne more izbrisati iz srca.

»Kot roža bo v hiši!« ga je dražilo in kar čutil je, da
mu je obraz zardel ko zaljubljencu.

Neža se je mučila z mislimi, kako bo, ko bo pogovor
nanesel za denar. »Celo uro naju že mrcvari in še ne veva,
pri čem sva,« je dejala sama pri sebi.

»Neža, nagni in prigrizni. Nič ne boš zamudila, saj
imaš Agato doma. Na tako dekle se pa že lahko zaneseš!«
je jel ogovarjati Bajžljevko, ni pa mogel še s pravo besedo
na dan.

»Nič ne rečem!« se je motala Neža, jezik se ji je pa
zapletal, kot bi bila pijana. Nič pametnega ji ni hotelo
priti na misel, tudi se ji je zdelo, da se je Bogataj nekam
čudno spremenil,

»Nekaj ga tišči, pa ne mara z besedo na dan!« si je
mislil Bajželj. »Ne odlašaj več, vrzi že svoje mreže!« se je
jezil na tihem; tudi njemu je postalo mučno.

»Res, res, Neža, dekle imaš, da mu ga ni para pod
zvonom!« se je Bogataj spet podobrikal Bajžljevki.

»Ni taka reč, sicer je pa še otrok!« je namesto nje
odgovoril Bajželj. Zakaj neki Bogataj tako hvali Agato?

»Lahko sta ponosna! Pametna je in se ne meče za
vsakim hlačonom,« jo je hvalil, da je Neža kar žarela od
ponosa. Po njej se je Agata vrgla, prav zares, pametna je
in doma se drži. Taka je bila sama! Nič ji ni bilo za plese

76

in veselice in za tiste zaljubljene čenče. Da bi le pamet¬
nega moža dobila.

Zunaj so zvenčala kladiva in sopara, pomešana z du¬
hom po apnu, je silila v hišo, da je Neža nekajkrat
kihnila.

»Bog pomagaj!« ji je vselej rekel Bogataj. Nič drugega
si ni želel, kakor da bi namesto Neže sedela Agata poleg
njega in ga gledala s svojimi živimi, toplimi očmi.

»Agata, saj boš moja!« mu je zapelo v srcu in se mu
prelilo v kri in v misli.

Že je hotel začeti, pa se mu beseda ni hotela tako
omečiti, kakor bi rad.

»Mojster te kliče!« je revsnila Katra skozi vrata. Ne¬
umno se ji je zdelo, da že celo večnost klepetajo. In kaj
si imajo toliko povedati?

»Precej pridem! Naj še malo počaka!« se je zadrl Bo¬
gataj, da se je Neža prestrašila njegovega glasu.

»Za vse sem pa sam!« je zavzdihnil, da sta gosta za¬
čudeno pogledala.

»Oženi naj se!« je Bajželj menil zase in mu že hotel
reči, pa se je premislil.

»Vsi me silijo, naj se oženim!« je skoraj izjecljal. »Nič
ne rečem, da bi se ne, da bi si nakopal pa zlodeja na
glavo, tega pa nočem!« Bogataj si je nekam oddahnil, se
odkašljal in presunljivo pogledal Bajžlja in Bajžljevko.
Oba sta molčala.

»Mudi se mi. No, se pa pogovorimo zaradi tistega
denarja!« Obmolknil je in povesil glavo; Neža je težko za¬
sopla in si z rokami zakrila obraz. Sedaj je udarilo vanjo
tisto vprašanje, ki ji je štirinajst dni kradlo spanje in ji
sesalo kri.

Bajželj se je zganil na stolu, da je zaškripal.

»Res nisem mogel!« je zastokal, vstal in se skoraj
opotekel.

Bogataj se je malomarno zasmejal in zamahnil z roko.

»Saj sem vedel. Taka je danes z denarjem. Jaz sem
dal takoj, sam naj pa sedaj čakam in naj izterjavajo advo¬
kati!« se je narejeno togotil in metal drobtinice kruha
v kot; delal se je, kot da premišljuje, kaj naj napravi
z dolžnikom,

77

»Imej še usmiljenje!« sta zaihtela Bajželj in Bajžljevka,
obema se je zasmilil gruntek, da bi ga razmrcvarili ad¬
vokati, Bogataj je molčal, strmel v tla in težko dihal,

»Trd pa je, trd!« je zabolelo Nežo, ko ga je za trenutek
ošvignila z očmi in se dedec niti zganil ni. »Trmast je
požrešneš bahavi, prej pa ga je bila sama sladkost!« jo je
pojezilo in kar huda je bila nanj,

»Agato mi dajta za ženo, pa bo vse poravnano in še
namaknem vama kaj!« je iztrgal iz sebe Bogataj. Tisti
trenutek se je slišalo le dihanje treh oseb, ki so kakor
zamaknjene stale v hiši in niso mogle do besede.

Neža je bila kot okamenela, na kaj takega ni bila
pripravljena. Bajželj sam ni vedel, ali je res ali ne, da
stoji v Bogatajevi hiši in da je pravkar slišal besede, ki
so se mu tako zagrizle v dušo: Agato mi dajta za ženo,
pa bo vse poravnano!

Tudi Bogataj je bil ves iz sebe; skoraj žal mu je bilo',
da je tako iznenada prišel s pravo besedo na dan. Počasi
bi ju moral pripraviti, počasi in oprezno! Sedaj je pa kot
strela udarila vanju!

»No!« je povzel Bogataj, segel v žep in izvlekel tisti
papir, ki mu ga je bil podpisal Bajželj.

»Kot sem rekel, Agato mi dajta za ženo pa takojj
raztrgam tele čečkarije!«

Neža se je tedaj predramila. Ponudba ji je bila za
trenutek kar všeč. Agata se bo na trdno usedla, nič ji ne
bo hudega, on pa tudi še ni prestar! Pa se ji je kupčija
spet zastudila, morda bi bila hči za zmerom nesrečna in
bi še v grobu preklinjala mater, ki je segla mešetarju v
roke.

Hotela je spregovoriti, pa ni spravila glasu iz sebe,
kakor da jo je nekaj tiščalo za grlo.

Bajželj se je uprl z rokami ob mizo, misli so se mu
prelivale in prerivale in se gnetle okrog Agate in Bo¬
gataja. Sam ni vedel, kaj naj odgovori. Če ponudbo sprej¬
me, bo Bogataj norel od veselja, če jo odbije, bo zrojil in
se maščeval, kot se zna maščevati le on.

»Dobro premisli in se odloči. Dolga bi mi zlepa ne
mogel plačati. Agata bi se pa na takem gruntu le ubijala
in nazadnje še srečo zapravila,« je govoril Bogataj in sam
ni vedel, kaj mu je narekovalo te besede. Zadovoljno ju

78

je gledal in od vsepovsod mu je pozvanjalo: »Agata je
tvoja, Agata je tvoja!«

»Ne bom ji branil, če bi sama hotela, siliti bi je pa
ne mogel!« se je mukoma iztrgalo Bajžlju, Bajžljevka pa
sploh ni mogla spregovoriti.

»Prav, odločite se do nedelje. Popoldne pridem vpra¬
šat!« je hladno dejal Bogataj. Vstali so in molče odšli iz
hiše.

XIV

Ob dveh prepadih

Agata je bila tisti dan kakor bolna. Nič se ji ni ljubilo,
nič je ni mikalo. Skrbelo jo je, kaj bosta opravila oče in
mati. >

»Grunt je na nitki!« ji je pred odhodom razodela
mati. Spoznala je, da je vse v Bogatajevih rokah. Vedela
je, da starši trpe in se mučijo, vedela je, da denarja nika¬
kor ne morejo vrniti in da Bogataj tudi za las ne bo
popustil.

Čudila se je, da ju še ni domov, in čudna skrb se ji
je vsesala v srce in v oči. Žal ji je že bilo, da ni šla
z njima, morda bi več zaleglo, če bi prosila še ona.
Spomnila se je, da jo je Bogataj zadnjič prav ljubeznivo
gledal in da ni bil videti tako napačen človek.

Čez vrt se je prepeljalo dvoje vran in zakrakalo, da
se je Agata nehote ozrla. Obkrožili sta hišo in se nato
pognali proti grapi, kjer je zidal Bogataj.

Sinice so zbežale in se poskrile in tudi ščinkavci so
utihnili, kot da so se ustrašili črnih prikazni nad hišo.
Vran niso bili vajeni.

V hlevu je tiho in boječe zamukala junica, da jo je
Agata komaj komaj slišala.

»Že grem, že grem!« se ji je oglasila. Pozabila ji je
poklasti. »Nič ne bodi huda, če sem pozabila nate. Očeta
in matere še ni, da veš!« jo je ogovarjala in se ji dobrikala,
junica pa ji je kimala z glavo, kakor da jo razume.

Pred vežo so sitnarile kokoši, brskale po pesku in
opominjale Agato, naj jim vendar že prinese ovsa.

»Putke, putke, tudi ve dobite svoje!« jih je odganjala
in prepričevala, potem jim pa iz peharja nasula toliko,
da bi se mati prav gotovo kregala.

79

»Še sedaj jih ni!« jo je že skoraj ujezilo. Plet bi šla,
pa se ji ni zdelo. Zakurila bi, kaj naj pa skuha? Zadnje
dni je vsaka jed ostajala.

Odrezala si je kruha in počasi žvečila, misli so ji bile
pa vse zbegane. Še nageljni — cvetovi so se tisto noč
razpočili in pogledali iz popkov — je niso premamili, da bi
jih potežkala v svoji skrbni roki.

»Nekaj se je moralo zgoditi!« jo je spreletelo, vendar
pa si ni mogla razložiti, kaj in zakaj se toliko časa mudita.

»Bog ve, kako moledujeta pri Bogataju!« si je mislila
in se ozirala proti dolini, če morda že ne gresta.

Bajželj in Bajžljevka sta tisti čas kot utrujena romarja
krevsala v hrib. Obema je bilo težko in oba ie morilo
vprašanje, kaj bo z Agato. Mater je mamilo, nikoli se ne
bo ubijala po melinah in kozjih stezah, bel kruh bo jedla,
še gospa ji bodo rekli mestenci, ne bo se ji treba tresti
za vsak dinar in ga po petkrat obrniti. Nič ji ne bo
hudega, saj menda ne bo divjaški z njo. Nemara jo ima
celo rad. Oči so se mu kar zasvetile, kadar je spregovoril
Agatino ime. In jo je spet strašilo, da je morda le prestar
zanjo. Vse je že poskusil, ne bosta srečna. To in ono bo
Agata zvedela pa jo bo grizlo in bolelo.

Tudi Bajželj je ugibal in ugibal, pa se ni mogel iz¬
kopati iz dvomo.v. Kaj naj storita, kako se bo odločila
Agata?

Oba sta molčala in glodala svoje misli, kakor bi se
bala drug drugega.

»Veš kaj, kar ti ji povej, kako sva opravila. Ti jo
pripravi in ji povej, naj se odloči po svoji volji. Nič je
ne siliti!« je naposled spregovoril Bajželj, nekam mehko
in boječe.

»Nerodna reč!« je rekla Neža, se zagledala v daljavo
in lovila misli, ki so se ji nekam razbežale.

»Nak, tako se pa jaz nisem možila. Sva se pa zares
rada imela,« je premišljevala in vedno teže ji je bilo pri
srcu. Spomnila se je deklet, ki so se pomožile samo zaradi
gruntov, zaradi denarja, malokdaj iz ljubezni. Kar čez noč
so se nekatere postarale. Polona je dobila skopega grun-
tarja, ki ji še kruha ne privošči, zmerom vpije, da mu bo
še grunt požrla, Tonasta je nasedla dedcu, ki mu mora
garati kot črna živina, če pa kdaj obnemore, saj je že
vsa nadložna, jo pretepe. Za oči je pri Bogataju vse lepo:

80

bogatija, nova hiša, žaga in mlin,. . Kaj pa srce? In kar
nič dobrega ji ni hotelo priti več na misel.

Čim bliže doma sta bila, bolj jima je omahoval korak,
bolj ju je dušilo in davilo.

»Res, res, ti ji dopovej in ti jo vprašaj!« je moledoval
Bajželj, prosil ženo z očmi in z besedo. Ženska laže do¬
pove ženski, laže se ji dotiplje do srca. Njegova beseda
bi bila prenerodna in bi se mu zatikala.

Ko se je razgledal in je pred njim stala hiša, ki jo je
podedoval, se mu je misel nanjo zagrenila. Bolj bi bil
srečen, če bi se nikoli ne bil preselil. Naj bi si žlahta
razcefrala te meline, košenine in njivice, on bi bil srečen
v bajti in se mu ne bi bilo treba spuščati v kupčije za
Agato.

»Pa naj te požene na boben! Nekaj ti bo že še ostalo!«
je šinilo vanj, pa se je takoj uprl skušnjavi. Gruntek je
pa le gruntek, streha je streha, čeprav pod streho skrbi
kar lajajo. Utrgaš bilko in veš, da si jo utrgal na svojem,
urežeš si palico in nihče ti nič ne more, urezal si jo na
svojem, v travo se uležeš, ko te je izmučila pot, in nihče
te ne sme poditi, na svoje si se ulegel... Še tisti kos sonca
je tvoj, ki sije nate. Nak, grunt je le grunt, zmerom vreden
skrbi in žuljev.

»Bog pomagaj, kar skrbelo me je že!« ga je predra¬
mila Agata, ki jima je prišla naproti. Grenko se je na¬
smehnila, kakor bi hotela vprašati: »Kako sta opravila?«

»Saj naju ni pustil. Kar opijanil bi naju rad!« je začela
mati in Agati se je zdelo, da se je spremenila in da ji njene
oči nekaj skrivajo. Oče je bil nenavadno rdeč in, če se je
nasmehnil, se ji je zdel smeh narejen. Oče se nikoli ni
tako prisiljeno smejal in stiskal ustnic. Njegov smeh bi
moral peti in se trgati iz prsi; tak je bil oče včasih, Še
bolj pa se ji je zdelo čudno, ko oče še spregovoril ni, kar
v kaščo je odšel, se preoblekel in potem tiho zavil v hrib,
Še za južino se ni zmenil. Sicer pa ni bil lačen.

Mati se je opotekala, kot bi bila strašno trudna; kar
vrglo jo je v hiši na klop.

»Ali bi mleka?« jo je ogovorila Agata, ki jo je molk
dušil in jo je bilo kar strah v hiši.

»Kislega mi daj!« je šepnila mati in tako žalostno
pogledala Agato v oči, da se je dekle ustrašilo.

81

»Nekaj čudnega se je moralo zgoditi!« jo je zazeblo in
obšla jo je slutnja, da bo v hiši nekaj narobe,

»Agata, povedala ti bom, potem pa se odloči, kakor
veš in znaš!« je zajecljala mati in jela počasi in v velikih
presledkih pripovedovati, kako ju je sprejel Bogataj in
kako so se razgovori vlekli in vlekli, da sta bila že oba
na trnih,

»Agato mi dajta za ženo in vse bo poravnano! jo je
nama zasolil. Še do besede nisva mogla. Na kaj takega
nisva mislila.«

Agati je kar sapo zaprlo, zameglilo se ji je pred očmi
in stisnila se je v kot od sramu in strahu. Nič drugega ni
slišala ko materino hlipanje, Sama ni vedela, kdaj so tudi
njo oblile solze,

»Agato mi dajta za ženo in vse bo poravnano!« Te
besede so ji segle prav do najtanjših srčnih vlaken in se
ji zagrizle v dušo. To so bile torej tiste čudne slutnje, ki
si jih ni znala razložiti, ki so jo pa venomer obletavale.

»Agato mi dajta pa bo vse poravnano!« je iz vseh
kotov udarjalo vanjo. Ni čutila roke, ki je drhtela na njeni
rami.

»Agata, nič te ne siliva! Sama premisli in se odloči.
V nedeljo pride vprašat!« je zavekala mati; tedaj je Agata
začutila, kako so ji njene solze kapale za vrat in jo žgale.

»Mati!« je bruhnilo iz nje; krikniti je hotela iz nje
izpoved, ljubezen in strah in do tedaj neznano čustvo jo
je prevzelo.

Vse bo poravnano! To jo je opajalo, gruntek bo brez
dolga in skrbi v hiši bodo kar skopnele. Ob misli, da bi
postala Bogatajeva žena, se ji je pa vse ustavilo. Ona
in Bogataj — mož in žena. Dom bi bil rešen za zmerom
in Bogataj bi raztrgal tisti papir, ki ga je oče podpisal in
priklical pekel v hišo. Dom bi bil rešen! Ta misel jo je
navdajala z blaženostjo, ki se je prelivala v ponos. Edino
ona lahko reši dom, v njenih rokah je sedaj odločitev. Oče
se ji je zazdel še bolj slaboten, kot je že bil. Letal in letal
je od hiše do hiše, od žlahte do žlahte, poniževal se je in
moledoval, ona pa reče le ,da‘ in vse bo poravnano.

Usedla se je na klop in prenehala jokati; materi je
kar odleglo.

Nase je skoraj pozabila. Kadar koli je pogledala
mater, je vedela, da mora rešiti dom.

6

Več. 93.

82

»Nič te ne silim, da bi ne bila nesrečna!« je rekla
mati, da je Agato pretreslo. Beseda ,nesrečna' je z vso
silo butila v njeno dušo. »Nikar ne verjemi v varljive
sanje! Dom boš rešila, sebe pa pogubila.. .« ji je kljuvalo
v srcu in mahoma je zagledala pred seboj Bogatajev
obraz. Kar požiral jo je z očmi in ji govoril osladne besede.
Niso ji segale v dušo, a bile so ji prijetne. Ko jo je jel
vabiti v svojo graščino in ji obetati vse, kar zmore bo¬
gatija, jo je spet omamljalo, za rešitev doma bo vendar
prebogato nagrajena.

Zdajci se je spomnila na Tineta. Zdelo se ji je, kakor
da se ji je žalostno nasmehnil. Tine ji je bil zmerom tako
dober in, če bi imel denar, ne bi bilo treba moledovati pri
Bogataju. Zabolelo jo je in neznansko se ji je zasmilil.
»Morda me ima pa res rad in bi bila z njim srečna!« jo
je speklo in vsa zmedena je pogledala skozi okno. Oblačilo
se je. Nenadoma se je tudi zmračilo. Okna so se orosila
in kaplje, ki so zdaj pa zdaj zdrknile po šipah, so zarisale
skrivenčene in pohabljene rože, ki jih je že naslednji
trenutek zalil curek. Na okenski polici se je zbirala mla-
kuža.

Bajželj se je vrnil upehan in ni nič povedal, kaj ga
je gnalo pod planino. Doto je šel menda gledat in pre¬
cenjevat ostanke, toda bil je slep in gluh za vse; še tiste
smreke, ki jih Bogataj ni zaznamoval, so se mu zdele tuje.

»Luč prižgi!« je rekel, ko je stopil v temačno hišo.

»Ni potrebno!« je rekla Agata, da je Bajželj kar
osupnil. Ni je še slišal ukazovati. Sicer pa ima prav! Naj
se privadi — lahko bo ukazovala, če se z Bogatajem
zveže ...

»Prav res, da ni potrebno!« je zategnila tudi Neža,
da je Bajžlja zabolelo. Molčati mora, tega se Neža zaveda,
saj je pobegnil pod planino in njej naložil breme; ženska
naj razodene ženski, kako kupčujejo z njo.

»Prav, prav, saj še ni temno!« je jecljal, bilo pa je
mračno, da ni mogel ujeti ne Nežinih ne Agatinih oči.
Sedel je k oknu in gledal skozi strugice na šipi, kako na-
tepava dež rumenko pred hlevom in češnjo belico pred
hišo. Potrkalo je tudi na okno in zazdelo se mu je, da se
stegujejo velike nabrekle roke in segajo po Agati. . , gra¬
bijo, davijo, se reže in krohotajo in izginjajo z dekletom
v grapo . . ,

83

»Kako se bo neki odločila?« se je mučil, da ga je kar
dušilo, vprašati je pa ni mogel. »Kar na slepo ga vendar
ne bo jemala!« mu je nekaj reklo in za trenutek mu je
postalo laže pri srcu.

»Saj res, kar na slepo! Pol leta, kaj takega, to bi še
šlo. Človek lahko premisli, pretehta, presuče, ne pa teden
dni! To ni človeško! Tako se mi nismo ženili!« je kipelo
v njem in ga razdvajalo, ko pa je Neža nazadnje le pri¬
žgala luč in je svetloba obliznila zaskrbljene obraze, si je
Bajželj podprl glavo in skozi prste gledal ženo in hčer.
Kako mlada je še Agata in kako strašno se je postarala
Neža, je pomislil. Morda se je pa Agata že odločila, se
je nenadoma prestrašil. ,,

Sedela je in gledala skozi okno, čeprav ni opazila
drugega kakor medle odseve okenskih rož in senc, ki
jih je metala luč, tanko sikajoča skozi šipo.

V Agato je bila zaverovana tudi Neža. Morda bo rekla
da, morda bo odločno kriknila ne ...

Tisti večer so molili tiho in jecljaje in vsem je za¬
stajala beseda. Bajželj je kar sapo lovil, Agata je pa zdaj
pa zdaj pozabila, kako naj odgovori. Sredi molitve je
hotela krikniti: »Ne bojte se, jaz bom rešila dom, saj
bom rekla da!«

Tisto noč ni zaspala. Kadar je sinil izza oblakov snop
lunine svetlobe na njeno posteljo, se ji je zazdelo, da se
ji odstira zagrinjalo nebes, od koder prihaja ukaz: »Reci
da — in vse bo poravnano!« Ob vznožju postelje sta jo
pa gledala Bogataj in Tine — dvoje prepadov je zijalo
pred njo. Kam? Mati, oče, dom — saj bo morda tudi pri
Bogataju prijeten dom.

Tudi oče in mati tisto noč nista zaspala. Tiho, da se
še pajki v kotu niso predramili, sta ugibala, kako se bo
Agata odločila.

»Pametna je, ne bo se prenaglila!« je zamomljal Baj¬
želj, ko so se že petelini oglašali in je bledomlečna svet¬
loba silila skozi okno.

Neža mu je trudno prikimala.

»Zaradi doma in zaradi vas!« je tedaj v sanjah šepe¬
tala Agata.

»Da, da, saj bo Bogataj dober z menoj!« je blebetala
kakor otrok. Zdelo se ji je, da jo oče in mati blagoslav¬
ljata in da sta vsa srečna, saj bo izrekla le besedico in —

6 *

84

vse bo poravnano. Sladek smehljaj je drhtel na njenih
ustnicah, ko jo je prišla pogledat mati. Bala se je, da se
ji ni kaj zgodilo — še nikoli ni zaležala.

Zunaj se je smejalo sonce in sušilo roso. V grapi so
se še vlačile meglene cunje, ki pa jih je soparica ožemala
in jih razganjala.

XV

Agata, moja boš!

Bogataj se je dolgo oziral za Bajžljem in Bajžljevko.
Spočetka ga je bilo sram, svoje početje je imel za otročje.
Ko pa ga je spet začelo omamljati nabijanje kladiv in ko
so jeli polagati strešnike na sleme, ga je prevzelo.

»Še mesec, morda nekaj dni več, in dom bo priprav¬
ljen. Z žago se ne mudi tako, z mlinom tudi ne!« si je
dopovedoval, ker je vedel, da struga ne bo tako hitro
izravnana in da jo bo treba dobro zavarovati, preden bodo
spustili vodo na kolesa.

»Nič se ne mudi, bika se spredaj boj, konja zadaj,
vode pa od vseh strani!« mu je razlagal mojster, mežikal
in mu zdaj pa zdaj namignil, da mora poskrbeti za rožo.

»Taka domačija, pa da bi rože ne bilo pri hiši!« se
mu je nasmehnil in Bogataj je skoraj posumil, da ve, kako
in kaj misli z Agato.

»Ej, Agata, moja boš!« mu je pozvanjalo v srcu in
prav nič več ni dvomil, da mu je dopoldanska igra uspela.

»Malo neroden sem bil, a to mi je nemara še ko¬
ristilo!« se je nasmehnil, v vihravi razigranosti pograbil
steklenico in jel kar od kraja točiti.

»Fantje, le pijte! Pijte na zdravje moje domačije!« se
je gnal Bogataj in tudi sam pil; pil je na Agatino zdravje
in si ustvarjal same lepe podobe, kako se bo z njo sončil
pred hišo in kako bosta poslušala šumenje grape in vrtenje
koles.

»Ne bo ti žal, Bajželj!« se je pridušil, potem se pa
zarežal kakor vselej, kadar ga je zalotila maščevalna
misel.

»To se bodo zgledovali, to ga bodo grizli, nevoščljivci
umazani!«

Tisti dan ga je obiskalo nekaj dolžnikov.

85

Hojkar se je prihulil ves skrušen in polomljen, da se
je še Bogataju zasmilil. Natočil mu je žganja in ga posadil
na klop.

»Najprej si dušo priveži!«

»Toliko sem nadrgnil, več nisem mogel!« se je za¬
letavalo Hojkarju. Vse dni ni imel miru doma, grizla ga je
žena, zbadali so ga otroci, privoščili so mu sosedi.

»Kozarca pa Bogataja naj bi se bal in vse bi bilo
dobro!« so skoraj na glas zabavljali.

»Hojkarju denar, ciganu belega kruha, oba bosta iz¬
gubila pamet!«

»Naj bo, Bom pa še počakal!« je zagodrnjal Bogataj
in Hojkarju se je zdelo, da se je možakar čisto spremenil.

»Bog plačaj!« je zastokal, čeprav se mu je vse za¬
smejalo. Zdaj jim bo zavezal jezike, zbadljivcem in obira-
čem, povedal jim bo, kako in kaj je bilo z Bogatajem in
da se bajta prav nič ne maje.

»No, no, Hojkar! Ne bom ti še tal izpodk*opal, ne
smeš pa misliti, da sem ti dolg izbrisal!« ga je poučil in
se mu dobrohotno nasmejal, medtem ko ga je še pred pol
leta pestil in rebril, da je moral iztisniti poslednje beliče,
ki jih je zmogla bajta.

»Tisto pa že vem, tisto!« je jecljal Hojkar in strašno
se mu je mudilo domov. Zdaj bo ženo lahko nahrulil, jih
otrokom zasolil in še sosedom napopral, ko tako malo
poznajo Bogataja, ki ga je povodenj spreobrnila. »To jih jim
bom Belil!«

»Pa z Bogom!« se ga je odkrižal Bogataj. Hojkar se je
motovilil, da Bi se bil na pragu skoraj spotaknil in omahnil
v maltarnico.

»Hentaj, vajen nisem! To jim bom pa že povedal, da
niste bili grdi z menoj!« je jecljal; čisto je pozabil, da je
Bogataja zmerom tikal.

»To pa le, to! Naj zvedo!« je bilo všeč Bogataju.
Vedel je, da jim ne bo šlo v glavo, da si bodo izbrusili
jezike, utrudili možgane, ko bodo ugibali, zakaj se je
tako neznansko spremenil.

»Jaz jim že pokažem! Dobrota naj šibo plete!« se je
zaklinjal, ko je gledal za Hojkarjem, ki je krevsal v hrib,
krilil z rokami in sestavljal najbrž stavke, ki jih bo za¬
brusil ženi, otrokom in sosedom.

86

Tudi Repuljc se je zglasil tisti dan. Prirožljal in pri-
žvenkljal je z denarjem ter ga bahavo in nekam gosposko
odšteval.

»Dva in pol pa čez tri mesece!« je zamomljal nazadnje
in uprl oči v Bogataja, ki je malomarno pobiral denar in
pisal na oguljeni papir.

»Prav, mudi se pa tudi ne!« je dejal Bogataj, da ga
je Repuljc začudeno pogledal. Kaj takega se ni nadejal. Da
se je ta oderuh tako premaličil, to mu je bila uganka,
Kdo bi si mislil?

»Če  bi se dalo, Požvečajkar mi je dal tole za tri
mesece. Ne more in ne more več...  Strašno ga skrbi!«
je Repuljc napel mehkejšo struno.

»Požvečajkar?! Iz bajte bi ga najrajši pognal, go-
bezdača!« je zrojil Bogataj in se delal strašno hudega.

»Ni slab človek. Pove pa naravnost!« se je potegnil
zanj Repuljc in odšteval denar. Bilo je nekaj oguljenih
stotakov, ki jih je bajtar stokrat in stokrat preložil, pre¬
tipal in preštel, preden jih je poslal na pot.

»To mi ni prav nič mar. Dolžan mi je! Mošnja pa ne
pozna ne sestre ne brata, torej me ne zanima, ali je dedec
slab ali dober!« je mežikal Bogataj in kar dobro mu je bilo
pri srcu. To bo nekaj zaleglo, da ga bodo hvalili takile
tiči, po vsem zaselju se bo razneslo in zvedela bo tudi
Agata. »Če me je doslej obsojala, me odslej prav gotovo
ne bo!« Od veselja si je mel roke.

»Povej Požvečajkarju, naj čez pol leta še ostanek
pripravi; če je res tak siromaček, bom pa počakal!« je
zamomljal in precej opazil, kako se je Repuljčev obraz
spremenil,

»Kar tako mu povej; naj ne mislijo ljudje, da sem
zverina in da jih bom iz kože deval, ha, ha!«

»To mu bom že povedal!« se je nasmihal Repuljc in
kar dobro se mu je zdelo, da bo on tisti, ki bo v Požve-
čajkarjevo hišo prinesel miru in se lahko pobahal, da je
on preprosil Bogataja in mu omečil srce.

Zadovoljno je odkrevsal v hrib, se zdaj pa zdaj ustavil
in pogledal proti grapi. Vselej je vzel klobuk v roko in
mahal Bogataju, ki se je že sukal med delavci.

»No, no! Saj se poznava!« je godrnjal, ko mu je od¬
zdravil enkrat, dvakrat, potem se pa za mahanje ni več
zmenil.

87

»Agata, Agata, moja boš! Vse to je zaradi tebe!« si
je šepetal Bogataj in tako mehko mu je bilo pri duši, da bi
objel vsako bitje, ki bi se mu tisti trenutek približalo.

Dnevi do nedelje so se mu vlekli, noči so se mu zdele
kot večnost. Večkrat je povabil mojstra k sebi, da se je
zamotil. Tedaj sta kramljala do polnoči in še čez; ko
je mojster že zadremal in mu je glava omahnila na mizo,
ga je še drezal s svojimi vprašanji, ki so bila včasih brez
repa in glave.

»Hm!« je zdaj pa zdaj zamomljal mojster in spet za¬
smrčal. Bogataju se pa še ni ljubilo v posteljo.

Zadnje dni ga je morilo vprašanje, kaj bo rekla Agata
in kako je sprejela njegovo ponudbo. Bila je sicer robata,
toda odkrita. Prišla mu je iz srca.

»Pa me vendar ne bo osramotila?« ga je zmerom
bolj skrbelo. Vsako jutro se je pripravljal, da bi jo mahnil
v hrib, pa se je vselej premislil.

»Zaljubljen si, pa si čisto zmešan!« se je ošteval.

V spanju so se mu vrivali v sanje stari spomini, obrazi
nekdanjih dekel in trenutki poznanstva; kakor so mu bili
prej ti spomini prijetni, so se mu sedaj studili.

Ko je neko jutro zagledal, kako se ženeta po grapi
Ostriževec in njegova žena, ga je prevzela bahava misel.

»Viš, za tole dekle sva se oba pehala, zdaj jo imaš
pa res ti. Hm, postarala se je od takrat. Prebito se boš
popraskal za ušesi, ko jo bova midva z Agato mahala po
grapi! Takrat se bodo skrile vse hribovke in ravanke.
To pa rečem! Tako jo bom oblekel, da bodo od nevoščlji¬
vosti pihale in hujšale!« Pljunil je po tleh in pomislil, da
sta le še dva dneva do nedelje,

V stavbo so že vzidali okna in podboje in to je šlo
tako hitro, da je Bogataja iznenadilo.

»Kaj mi koristi vse to, če mi pa Agata odreče!« mu
je zagomazelo v glavi in kar zgrozil se je pred nedeljo.
Ure so mu odslej neverjetno hitro kopnele in še noči so
bile prečudno kratke, opojene pa s sladko groznimi sa¬
njami, da se je Bogataj vselej prebudil utrujen in zbit.

»Če se pa to zgodi, pri priči iztožim denar in gruntek
bo šel na boben!« se je zaklinjal, nekaj mu je pa reklo:
»Ne petelini se, zaradi Agate bi ne mogel!« Neprijetno
ga je zbodlo in takoj je prepodil nevšečne misli.

88

»Dedec stari, obnorel si!« se je zasmejal, misli na
Agato se pa le ni mogel otresti.

Tisto nedeljo se je pripravljal in pripravljal, da se je
že Katri neumno zdelo.

»Komata se in komata, pa je zmerom pri istem, V
Ljubljano pojdi, da ti obraz zamenjajo. Ta je že precej
star!« je godrnjala pred ognjiščem in rogovilila z burkla-
mi, ki so se ji nerodno zatikale. Toliko da ni prevrnila
lonca z mlekom.

Se in še je stopil na prag in si s cunjo odrgnil čevlje,
da bi se bolj svetili, pred ogledalom si je popravljal lase,
obril se je pa tako natančno, da bi nihče ne opazil iz
lica sršeče kocinice.

Pred cerkev je prišel veliko prezgodaj. Ker mu je bilo
nerodno, da bi sedaj srečal Agato, jo je zavil k Buhu,
ustavil se je pa kar v veži.

V hiši sta sedela Tine in Rekar. Grenka misel ga je
prevzela ob pogledu na zidarja. Morda sta pa z Agato
že dogovorjena in ga čaka nova sramota. Vse se mu bo
smejalo in govorilo: »Spet mu jo je Tine zagodel, Agato
mu je speljal! Prav mu je, nadutežu staremu!«

Naročil si je četrtinko vina. Ker je Buh takoj spo¬
znal, da Bogataju ni za razgovarjanje, ga je samo po¬
zdravil, mu natočil, potem pa odšel v klet. Preveč tesno
je bilo Bogataju pri srcu, da bi strpel v veži. Zdelo se mu
je tudi, da se Rekar in Tine menita o njem in da se morda
celo norčujeta iz njega, morda že vesta, da je zasnubil
Agato in kako se je dekle odločilo. Plačal je in odšel
v cerkev. Tam se je stisnil v kot in kar nekam tuje se mu
je zdelo vse. Še svetniki na oltarjih so bili spremenjeni in
nekam mrki.

Skoraj sram ga je bilo, ko je začutil na sebi poglede
ljudi. Čudno se jim je zdelo, da ga vidijo v cerkvi; saj se
je zmerom tako rad bahal, da je cerkev le za stare že¬
nice, ne pa za može, ki znajo misliti.

Hotel se je že ozreti na žensko stran, da bi zagledal
Agato, pa ga je bilo sram. Izdal bi se bil in ljudje bi bili
brž uganili, da išče Agato. Nak, noče se jim dati v zobe!

Po maši se mu nikamor ni mudilo, domov ga pa tudi
ni mikalo. Umikal se je ljudem, gledal na uro in na sonce
in minute so se mu vlekle kot večnost.

Naposled ni mogel več strpeti in se je odpravil v hrib.

89

Sonce je žgalo in trava pod nogami se je kar drobila.
Trgal je arniko ob stezi in pulil cvetne lističe, da se je
veter poigraval z njimi. Napulil jih je polno pest in jih
vrgel v zrak, potem jih pa gledal, kako so se vrtinčili, se
zaletavali, lovili in spuščali na tla.

Pri Bajžlju je bilo tiho in mrko ko na veliki petek.
Agata je begala iz hleva v senik, iz senika v vežo, iz veže
v hišo. Čudna vročina jo je kuhala in zdaj pa zdaj se je
stresla od neznanega strahu.

»Še zbolela bo!« je pomislila mati. Agata se ji je za¬
smilila. Ko pa je zagledala Bogataja, ki je počasi lezel
proti hiši in ni bil prav nič podoben staremu bahavemu
Bogataju, jo je zazeblo.

»Bog in sveti križ božji!« se je pokrižala in bilo ji je
tesno, kakor da stoji ob prepadu in ne more ne naprej in
ne nazaj.

»Bog daj, Agata!« je Bogataj pozdravil najprej njo,
potem šele očeta in mater.

»Zgoden sem, kajne? Pa sem si mislil: spotoma naj
opravim, spotoma naj se oglasim pri Bajžlju, da ne bodo
hudi,« se je slinil in muzal in venomer z očmi lovil Agato,
da bi uganil, kako se je odločila. Zazeblo ga je ob misli,
če bi po vsem okraju govorili, da ga je Agata zapodila;
še med ljudi bi ne mogel, ker bi se iz njega v obraz
norčevali in mu privoščili. Nak, kaj takega se ne sme
zgoditi. Skoraj žal mu je že bilo, da je prišel.

»Mehka sta in če je Agata količkaj taka, se ni bati!«
se mu je vsiljevala misel, ko je gledal, kako je Bajželj
rahlo postavil steklenico na mizo in boječe pogledal.

Agata je imela nov predpasnik z žepom; v zadregi je
segala vanj, si brisala z robcem čelo in ni vedela, kam
bi se dejala.

»Na tvoje zdravje, Agata!« ji je napil Bogataj, oče
ji je pa z očmi ukazal, naj vendar sede in naj ne bo tako
nerodna.

Mati se je nalašč motala pred ognjiščem, čeprav so
bila jajca že ocvrta. Bala se je trenutka, ko bo Bogataj
zahteval Agato; čedalje jasneje je čutila, da bo s tem
dnem ugasnila sreča v hiši,

»Neža, ali še ni?« se je oglasil Bajželj, ki mu je bilo
nerodno in se mu je zdelo v hiši vse tako prazno in tuje.

90

»Nisem zaslužil in tudi lačen nisem,« se je branil, ko
je Neža postavila predenj cvrtje in ko je opazil, da se ji
roka trese. Nehote ji je pogledal v- oči, ki so bile čudno
zatekle. Gotovo je mnogo jokala.

»Za prvo silo,« se je opravičevala Neža; glas ji je
drhtel, da je bilo še Bogataju nerodno, Agata pa si je na
skrivaj obrisala oči.

»Še nikoli nisem jedel pri vas, danes se pa ne bom
branil,« je spregovoril in pogledal Agato. Zdela se mu je
še lepša, le njena resnoba mu ni bila všeč. Tudi njene oči
so razodevale, da je trpela in potočila marsikatero solzo.
Kar mehko mu je bilo pri duši ob pogledu nanjo; rad bi
ji bil stisnil roko in ji brez besede povedal, da jo ima rad
in da naj mu odpusti, če je zaradi njega jokala.

»Pij!« je zaprosil Bogataj. Agata je nehote prijela za
steklenico in mu natočila. Roka se ji je tresla in žganje
se je polilo po beli javorjevi mizi,

»Le nagni ga, saj oče ne bo hud!« jo je silil. Ni se
mogla ubraniti. Bila je skoraj brez volje in zdelo se ji je,
da je s tem dnem vse končano ter da ne sme in ne more
več sama misliti in odločati. Streslo jo je, ko pa jo je
Bogataj potrepljal po hrbtu, jo je kar žgalo.

Potem so govorili o vremenu, o letini, o živini, o
draginji in pomanjkanju denarja; beseda denar je Bajžlju
in Bajžljevki kar sekala v dušo. Agato je stiskalo pri srcu.
Denar, denar, denar! To ji je brnelo po ušesih. Denar je
ustvaril v hiši pekel, denar jo bo spravil iz hiše in denar
jo bo morda pokopal. Tako je premišljevala Agata in je
premišljevala Neža; nič nista slišali, kako je Bogataj
razlagal, kdaj bo hiša godna za vselitev, kdaj bo steklo
kolesje v mlinu, kdaj bodo zapele žage in se zagrizle v
hlode.

Bilo je že pozno popoldne. Vsaka minuta se je ne¬
znansko vlekla in zrak v hiši je bil tako težak, da je kar
dušil. Oče in mati sta trepetala pred trenutkom, ko bo
Bogataj vprašal: »Kako ste se odločili? Agata ali denar?«

Agati se je zdelo, da je kot priklenjena; bila je topa
in gluha za vse, kar se je godilo okoli nje. Bila je priprav¬
ljena na vse, saj se je že zdavnaj odločila. Sedaj je že vse
poravnano, dom je rešen in oče in mati bosta spet lahko
mirno spala. Ko je pogledala očeta in mater, se je kar

91

razjezila na Bogataja, zakaj tako menca in zavlačuje, zakaj
ju tako dolgo muči, saj bi moral vedeti, da bi jima odleglo.

Bogataj pa je še vedno odlašal, čeprav so ga besede,
ki jih je toliko časa pripravljal, kar pekle na jeziku.

Nazadnje je vendarle vstal in se zravnal; zadušil je
v sebi vso obzirnost, bil je spet Bogataj v vsej svoji bahavi
objestnosti,

»Tako sem se namenil, da svojih besed ne prekličem.
Kar sem rekel, sem rekel! Če mi daš Agato za ženo, bo
vse poravnano!« je rekel Bogataj odločno. Agata se niti
ganila ni, mati je sklonila glavo in jo skrila v predpasnik,
Bajželj je pa najprej pogledal skozi okno, kot bi hotel
ujeti dobro misel.

»Če je Agati prav, je meni tudi,« je izjecljal. Nena¬
doma se mu je hči neznansko zasmilila. Morda nikoli več
ne bo videl njenega zdravega smeha, morda nikoli več ne
bo slišal njene pesmi.

Bogataj je zapičil svoje oči v Agato, da je kar vztre¬
petala, misli so ji bile pa trudne.

»No, Agata, kako si se odločila?« je vprašal nežno,
da so besede kar božale. Njegov obraz je bil prečudno
mehak in dober, da je še Nežo ganilo.

»Če je očetu in materi prav, je meni tudi!« je zastokala
Agata, vstala in zbežala iz hiše. Na pragu bi se bila skoraj
zgrudila. Zdelo se ji je, da se vse okoli nje podira in ruši
in da se pogreza v prepad.

»Agata, Agata!« je zaklical za njo oče in je nehote
zaklical tudi Bogataj. Agata se pa ni oglasila, v kaščo se
je zaklenila in jokala in bilo ji je, kakor da je zanjo vse
umrlo.

»Vsaka nevesta je taka!« je zamrmral Bogataj in si
kar sam natočil.

»Bajželj, zvrni ga na ženinovo in nevestino zdravje!«
je ukazal, potem pa segel po papir, kjer se je Bajželj pod¬
pisal za denar in za smreke pod planino, ter prižgal
vžigalico. Plamenček je obliznil papir, ki je terjal toliko
prečutih noči in solza.

»Tako, sedaj je pa vse poravnano! Čez dva meseca
bo hiša godna za vselitev in takrat bo svatba!« je odločil
ter pohodil ogorek papirja, ki se je spremenil v pepel.

»Kakor veš!« je izdavil Bajželj, Neža je pa le po¬
kimala, se obrnila v stran in si obrisala solzo.

92

Bogataj se je odpravljal. Bajžljevki je stisnil stotak
v roko, rekoč, naj bo za kolače. Njo pa je denar kar spekel
in položila ga je na okensko polico.

»Agata, Agata! Bogataj odhaja!« je zaklical oče. Ko je
bil ženin že v veži, je pristopila Agata vsa objokana.

»Pa z Bogom in brez zamere!«

»Na svidenje, nevesta!« je odgovoril Bogataj, ji stisnil
roko in jo za nekaj trenutkov obdržal v svoji.

Ko je zavil za hišo, ga je Bajželj spremil prav do
steze. Tedaj je mati stopila k Agati in jo s tresočo se roko
pokrižala.

»Agata, ne bodi huda. Saj te bo Marija varovala.
Zmerom bom molila zate!« je zaihtela in vsa onemogla
sedla na ognjišče.

»Mati!« je kriknila Agata in klecnila na butaro poleg
burkel.

XVI

Dom je rešen

Po zaselju se je kmalu razvedelo, kako je Bogataj
zasnubil Agato in za kakšno ceno jo je dobil.

»Da Bajžlja' le sram ni. Tako sramotno še nihče ni
prodal svoje hčere. Tu pa ne bo sreče!« je zmajeval Re¬
kar, Domačejkar je pljunil po tleh in zaklel.

»Hudimana, zdaj naj pa še za hlapca gre k Bogataju!«

Tine je gledal v tla, srce pa mu je strašno nabijalo.
Sedaj je šele spoznal, kaj mu je Agata pomenila in kako
rad jo ima. Zasmilila se mu je. Saj so jo prodali kakor
kravo na semnju. Vse življenje bo nesrečna. Bogataj ni
človek, vsaka poštena ženska se ga je ognila, katera pa
je že z njim govorila, je bila za zmerom zapisana.

»Vidva sta si bila z Agato dobra,« je namignil Doma¬
čejkar; že iz njegovega obnašanja je spoznal, da ga je
snubitev potrla.

»Kot z drugimi!« je zarenčal Tine in odmikal obraz,
da bi se ne izdal.

»Prekleto, Bogatajev denar je res s hudičem zvezan.
Kdor se ga je še dotaknil, je bil nesrečen,« je dejal Vodeb.

Agata se je odslej ljudi izogibala, tako jo je bilo sram.
Če je že morala koga srečati, je povesila oči, a je dobro
čutila, kako jo obletavajo očitki, da je prodanka,

93

»Dom je pa le rešen!« se je tolažila, čeprav je vedela,
da nista oče in mati nič manj zaskrbljena. Skrb za dom
se je pogreznila, začelo pa ju je skrbeti za Agato.

»Kako je kaj, nevesta!« jo je podražil Kozomolec, ki
ga je nekoč srečala in se mu ni mogla umakniti. »Na var¬
nem boš, nič ti ne bo manjkalo!« se ji je sladkal, Agata mu
pa še odgovorila ni. Šla je, gledala v tla in premišljevala,
Kozomolec je pa le še gledal za njo.

»To ti je pa deklič, dober nos imaš, Bogataj!« je
momljal sam zase. »Glej jo no, s Tinetom pa govori, ošab¬
nost ošabna!« ga je pojezilo, ko je videl, da se je s Tine¬
tom ustavila in spustila z njim v razgovor.

»Bogataj, ta ti bo pa uhajala!« se je zasmejal in loma¬
stil po stezi. »To mu bom pa že povedal!« je godrnjal.
Tistega večera Tinetu ni mogel odpustiti; zmerom je iskal
prilike, da se mu maščuje.

Agata bi se bila najrajši v zemljo vdrla, ko je zagle¬
dala Tineta. Nenadoma jo je stisnilo pri srcu, da je kar
prebledela.

»Slišal sem, da si nevesta,« je tiho rekel Tine. Oči so
mu bile skoraj mokre, dobre in izprašujoče.

»Nikar ne bodi hud. Saj veš, kako je, denarja nismo
mogli dobiti,« se je opravičevala, najrajši bi se pa bila
zjokala. Čutila je, da jo ima Tine rad in da trpi.

»Saj nisem,« je skoraj zavzdihnil.

»Še ob grunt bi bili, kam naj bi se dali,« je Agata
skoraj ihtela in vendar ji je bilo pri srcu toplo, ker je
vedela, da je Tine ne obsoja.

»Vem, vem!« ji je zatrjeval. Tedaj je v Agatinih očeh
opazil solzo. »Vse sem poskusil, da bi dobil denar, pa ni
šlo. Tudi v Ljubljani ga nisem dobil. Vse bi se dalo urediti,
če bi imeli že zadrugo,« ji je razlagal, čeprav ga je Agata
le na pol razumela.

Govorila sta o materi in očetu, ki sta zdaj rešena in
se jima ni treba bati za streho; še smejala sta se, ko sta
se spomnila Kozomolca. Ko sta se pa razhajala, mu je
dala roko, povesila oči in komaj slišno zašepetala: »Nikar
ne bodi hud!«

Nič ji ni odgovoril, le roko ji je stisnil in nadaljeval
pot. Zdaj pa zdaj še je ozrl, ozrla se je tudi Agata. Za¬
mahnil ji je s klobukom, ona pa mu je pomahala z robcem.

94

»Z Bogom! Z Bogom!« je ihtela in zdelo se ji je, da
zanjo ni več ne sonca ne smeha in ne mladosti.

»Z Bogom! Z Bogom!« je vrelo tudi iz Tineta. Pekla
ga je bolečina, ki je prej še nikoli ni okusil. Slep in gluh
je blodil po stezah in hostah, vse mu je odmrlo v srcu in
niti ene svetle misli ni mogel ujeti.

Agata je tisti dan iskala le samote, ne očetu in ne
materi si ni upala pogledati v oči, bala se je, da bi jima
razodela glodajočo bolečino.

»Vse neveste so take!« se je tolažila mati, vendar je
ni prenehalo skeleti v srcu.

»Privadila se bo!« si je dopovedoval Bajželj. Tudi o
njegovi sestri so tako dejali, ko so jo omožili z ravanskim
gruntarjem, in res se je privadila. Šest otrok ima, le nanje
misli, na vse drugo je pa pozabila. Vendar se ni mogel
prav pomiriti in se otresti nekega čudnega sramu.

Tisti večer mati ni mogla nehati moliti. Vse tri dele
rožnega venca je zmolila, navrgla očenašev, vsa molitev
pa je izzvenela v prošnjo, naj bi Bog dal Agati sreče in
blagoslova in naj bi jo poplačal za trpljenje z ljubeznijo
v zakonu.

Noč je Agata prečula. Premišljevala je in molila, se
premetavala po postelji in zdaj pa zdaj se ji je zazdelo,
da je mimo okna švignila senca in da jo je oplazila kot
vešča. Morda je šel Tine mimo. Morda se je hotel za
zmerom posloviti in reči: »Z Bogom!« Prisluhnila je in
zdelo se ji je, da je nekdo potrkal na šipo. Mehko je
zapela, glas pa je obvisel nekje pod stropom in obnemel.

Tudi mati ni mogla spati. Črv, ki je vrtal v stropniku,
jo je prebudil, veter se je zagnal v opaž in jo je predramil,
odeja je zašumela in jo je streslo.

»Marija, pomagaj, da bi se srečno izteklo!« je molila,
se zaobljubila na Brezje in si zdaj pa zdaj s hodnično
rjuho obrisala oči.

Tudi Bajžlju je bilo hudo. Prišle so ure, ko je pre¬
klinjal tisti trenutek, ko ga je sam vrag zanesel k Boga¬
taju po denar. Prenaglil se je, premisliti bi bil moral, če
morda ni še kake druge poti. Delal si je očitke, v cerkvi
pa vdano prosil Boga, naj odpusti, Agati pa da moči, da
bo mogla prenašati bremena, kakršna ji bo že nakladalo
življenje pri Bogataju.

95

»Dom je pa le rešen!« si je ponavljala Agata in sku¬
šala pozabiti nase in na svojo bolečino, na Tineta si pa
še pomisliti ni upala več. Zdelo se ji je greh.

»Bogataju si dala besedo!« se ji je oglašala vest, kadar
se ji je po sili prikazal njegov obraz pred očmi.

Vsi so se pa bali dnfeva, ko bo morala Agata iz hiše
in se preseliti v Bogatajevo domačijo.

XVII

Prodana svoboda

Ko je Agata odhajala k poroki, je pozabila prav na
vse. Brez misli je šla, brez misli odgovarjala, gledala po
ljudeh in po okolici, pa ničesar ni videla. Mati je bila
tako slaba, da jo je kar zanašalo, in Bajželj je kakor pijan
taval krog hiše.

»Kar voščena je!« so rekle ženice, ko je stopala Agata
pred oltar, z njo pa postavno in zravnano korakal Boga¬
taj, ne meneč se za radovedneže, ki so napolnili cerkev
in tudi zunaj oprezovali. Ničesar niso zgrešili. Natančno
so vedeli, kako se je držala nevesta, kakšne čevlje je
imela, kakšen venec na glavi in kakšno krilo. Prav tako
so prerešetali Bogataja.

»Nosi se pa kot okrajni glavar!« je šepnila Domačej-
karica, Rožančevka jo je pa dregnila.

»Poglej, kako se ti Kozomolec drži. Saj bo še znak
padel, tako se petelini, božjast strahopetna!«

Agata niti za hip ni spremenila barve, le glas, ko je
izrekla usodno besedo ,hočem‘, je razodeval, da se v njej
vse trga in da jo duši.

Poroka je minila in tudi bučna dva dni in dve noči
trajajoča svatba je minila. Agata se je morala privaditi
življenja pri Bogataju in Bogataja samega.

»Nič dobrega ne bo imela pri tem rogoviležu,« so
sodili soseščani, ko so videli, da se je Agatin obraz nekam
čudno spremenil in da so tiste brezskrbne mladostne po¬
teze na njem kar usahnile.

»Zdaj si pa moja!« si je ponavljal Bogataj, ko se je
Agata sukala po novi hiši, kuhala in se v hlevu razgovar-
jala z živino, jezilo ga pa je, ker se Agata zlepa ni na-

96

smehnila. Zdelo se mu je, da jo nekaj grize in da pri njuni
zvezi manjka resnične, tople ljubezni.

Agata je bila tiha in vdana; kadar je Bogataj vzkipel
in podivjal, je molčala in ga še poslušala ni.

»Potuhnjenka!« ji je večkrat zabrusil. Nekaj mesecev
po poroki jo je celo udaril. Njena‘pohlevnost in molčečnost
ga je dražila; rad bi bil dosegel, da bi se kdaj raztogotila,
rad bi na njenem obrazu videl besnost užaljene ženske,
rad bi občutil razpaljenost njene krvi, strast sovraštva
ali ljubezni, toda Agata je vse pretrpela in se še z očmi
ni izdala, da ji je hudo.

»Čudna kri!« je večkrat pomislil in na tihem obžalo¬
val svoje izbruhe. Zdaj pa zdaj se mu je tudi zasmilila, ko
je videl, da je mati in da Bogatajeva kri ne bo izumrla.

»Kaj pa vem, če je otrok moj!« ga je nekajkrat ugriz¬
nilo, da je zaškrtal z zobmi, Nenadoma pa ga je postalo
sram, vendar si ni mogel razložiti, kako je prišel na tako
misel, ko vendar ve, kako je bilo z njo.

Pa so prišli trenutki, ko so se mu dvomi v njeno
ljubezen razlezli v glavo in srce, in takrat je kar bruhalo
iz njega.

»Vzela me je pač, da je domačijo rešila, rada ima pa
Tineta, potuhnjenka!« si je dopovedoval.

»Kozomolec me ni za prazen nič opozarjal, da sta
si s Tinetom dobra; saj ju je videl, kako sladko sta se
gledala in kako medeno sta govorila. Z menoj je pa taka,
kot da ji je jezik primrznil na goltanec, in mrzla je kot
kača!« si je dajal duška, kadar je videl, da je čudno za¬
skrbljena, tiha in celo utrujena.

»Odpočij si!« je večkrat surovo in oblastno revsnil,
da je za hip pozabila na utrujenost.

»Preveč se žene!« je dodala še Katra, ki se ji je Agata
smilila in jo je kar rada imela, čeprav jo je prve dni po
strani gledala in ji povsod nagajala.

»Ni sile!« se je izgovarjala Agata in skoraj sram jo
je bilo, da je tako nerodna in občutljiva. Začutila je utripe
mladega življenja v sebi in pozabila na vse drugo. Z novim
ognjem je prijela za delo in se ni zmenila za opomine.

»Trma trmasta!« je zarobantil Bogataj in udaril po
mizi, da je hleb kruha kar odskočil,

»Spet je obseden!« je šepnil delavec pred hišo.

97

»Agata je pa res sirota! Pri tej hiši si bo prislužila
nebesa,« je pristavil žagar. Cepin je zapel, da je odjeknilo
iz hloda. Kmalu nato se je pa oglasila žaga in se zarezala
v jelovino.

»Počasneta!« je renčal Bogataj in begal zdaj iz hiše
na žago, zdaj z žage v mlin in se ob vsakega obregnil. Sam
ni vedel, kaj mu je; misel na otroka mu je bila nekajkrat
sladka in omamna, nekajkrat pa grenka in tuja. Včasih
se mu je Agata kar zastudila. Sem ter tja se mu je celo
zazdelo, da bo moral otroka sovražiti.

»Saj vendar veš, da je bila poštena, Ne bodi tako
grd! Lastno kri bi sovražil, če bi otroka mrzil!« ga je
opominjalo in za nekaj časa raznežilo, da je bil z Agato
mehak in dober.

»Res, res, ne ženi se tako!« jo je ogovarjal in kar
dobro mu je delo, ko ga je hvaležno poslušala in za nekaj
minut sedla na travo. Zatrjevala si je: »Saj ni slab! Kako
skrbi zame!«

»Ni zdravo, da tako garaš. Saj veš, kako ti je mati
naročala. Giblji se le, giblji, ampak pretegni se ne!« jo
je opominjal, da ji je bilo nerodno in je nehote zardela.

»Saj se pazim! Sam pa veš, da Katra ne more vsega,«
se je izgovarjala Agata in pozabila na vse bolečine, tudi
na moževe izbruhe in grobosti.

Vsak dan teže se je gibala in če se je morala pri¬
pogniti, je to storila sunkoma. Vselej se ji je zdelo, da se
je v njej nekaj pretrgalo. S strahom in skrbjo je prisluhnila
vase, če morda novo življenje ni ugasnilo.

Bogataj pa je tiste dni zdivjal kot še nikoli. Kozo-
molec ga je podkuril in podrezal v njegovo najbolj ob¬
čutljivo rano.

»Kmalu boš dobil naslednika, Kaj pa, če je Tinetove
krvi!« mu jo je zarobil in se postavil predenj, kot da
natančno ve, da med Agato in Tinetom ni bilo kar tako.

»Povej mi, če kaj veš!« je zarobantil Bogataj in stisnil
pesti. Že mu je hotel zabrusiti: »Satan, ne blati mi žene!«
Pa ga je že zgrabila 'radovednost in želja, da bi Kozomolec
povedal kaj več.

»Na dan z vsem, kar veš!« je zagodrnjal in strmel
v Kozomolca, ki je skomizgal z rameni, mežikal in se iz¬
mikal.

7

Več. 93.

98

»Saj ne rečem, da bi ne bil tvoj, a vse je mogoče! Tine
je vseh muh poln, Agata ga je pa prav gotovo rada
imela!«

»Nedolžno sem dobil! Tebi se blede!« je nenadoma
zarjul, da se je Kozomolec prestrašil.

»Ne jemlji za tako hudo! Beseda ni konj!« se je spre¬
nevedal in odmikal oči, da bi Bogataj ne videl hinavščine
v njih.

»Tebi je vseeno, meni pa ni! Tujega otroka naj bi
redil?«

»Saj sem ti rekel, da ne jemlji za tako hudo. Hotel
sem te le podražiti, ker vem, kako salamensko si zaljub¬
ljen,« se je zahahljal Kozomolec, Bogataja je pa speklo.
Priznati si je moral, da ima Agato rad in da ne bi prenesel,
če bi se je bil kak moški kdaj dotaknil.

Najrajši bi bil Kozomolca udaril, a se je premagal.
Vendar pa ga je grizlo in obraz mu je zdaj prebledel, zdaj
spet zardel. »Ne bodi no otročji!« se je oštel in zavil
v grapo, ne da bi se bil poslovil od Kozomolca.

»Nekaj mora pa le vedeti, kar tjavdan bi ne mogel
bevskniti!« mu je znova začelo nekaj prišepetavati; čim
bliže doma je bil, tem bolj se mu je razpletala misel: »Kaj
pa, če je Tinetove krvi?«

Tisti dan je bil Bogataj sam vase zaprt in Agata se
ga je nekam čudno bala. Še ogovoriti si ga ni upala in
se ga ie nehote ogibala.

»Dedec spet nori!« je mrmrala Katra, žagar se je pa
jezil, ker se Bogataj ni hotel spraviti z žage. Žaga mu
je tekla prepočasi, hlod ni bil prav naravnan, tečaji pre¬
malo namazani. Povsod je našel kako napako.

Tudi v hiši mu je bilo vse narobe. Rentačil je v veži,
v mlinu, v hlevu in na dvorišču, kadar pa je zagledal
Agato, ki se je že komaj obračala, se mu je znova za¬
grizlo v misli: »Kaj pa, če je Tinetove krvi!« Le za
trenutek, dva se mu je včasih oglasilo v srcu; »Poštena
je! Grdo bi jo obrekoval!« — pa ga je takoj zopet pičilo,
da ga je skelelo in žgalo: Kaj pa, če je Tinetove krvi —.

»V hišo se zgubi!« je zarenčal, ko je hotela v hlev.

»Po jajca grem,« je rekla mehko in boječe, da ga je
za trenutek prevzelo. Bila je še zmerom lepa in, odkar
je nosila otroka pod srcem, tako prečudno nežna in dobra.
Obraz ji je razodeval samo ljubezen in skrb.

99

»Saj ni mogoče!« ga je zabolelo, pa mu je to misel
spet prevpil klic: »Kaj pa, če-!«

»V hišo, sem rekel!« je skoraj zatulil, da so se na žagi
spogledali in da se je nekje izza vogla oglasila Katra:
»Surovina! Vsaj otrok naj se ti smili!«

Bogataj ni nič odgovoril, molče je stopil za Agato
v hišo.

Agata se je kar tresla in meglilo se ji je pred očmi.
Tak pa vendar še nikoli ni bil, le kaj ga je ujezilo? Še
misliti si ni mogla, kaj ga grize, najmanj pa ji je prišel na
misel Tine. Odkar je bila poročena, sta le na redke čase
spregovorila po nekaj besed in še to čisto vsakdanjih:
o zaslužku, o zdravju in o vremenu. Še ogibala se ga je,
ker ji je bilo nerodno, če bi jo kdo videl z njim. Sicer se
je je pa tudi on ogibal. Bilo mu je hudo in nerad bi ji
pogledal v oči, ker bi se takoj izdal, da jo ima še zmerom
rad. Sedla je k peči in težko dihala. Bogataj se je spravil
za mizo in gnetel iz kruhovih drobtin kroglice, si grizel
ustnice in si zdaj pa zdaj segel v lase.

»Vlačuga!« je nenadoma siknil in skrčil pesti. Agata
je kar onemela. Zbežala bi bila, pa ni mogla, bilo ji je,
kakor da se ji je zvrtelo v glavi.

»Vlačuga, povej, kaj sta imela s Tinetom?« je zatulil
in se zravnal. Agata ga je le na pol slišala in ga ni
razumela. Strmela je vanj, stresalo jo je in roke so ji kar
omahnile.

»S Tinetom?« je izjecljala, ni pa mogla razumeti, česa
jo dolži.

»S Tinetom! Ne zijaj tako neumno!« je rohnel Bogataj.
Glas mu je lajal, da je Agato kar glušilo. »Povej, da je
otrok Tinetov!« Začutila je koščene roke, ki so jo zgrabile
in stresle, da se je vse zamajalo pred njo. Omahnila je
sredi hiše, ko jo je pahnil od sebe. Tisti trenutek je zanjo
vse odmrlo. Niti novega življenja ni več čutila v sebi.

Bogataja je pretreslo. Nemo je stal pred negibno
gmoto.

»Saj je nedolžna, otrok je vendar tvoj!« mu je nekaj
šepetalo. Nehote je potipal Agati senca, če še utriplje
življenje v njenih žilah.

»Nezavestna je samo!« se je tolažil. Poklical je Katro,
sam si ni upal pobrati Agate, bal se je, da bi mu zdrknila
iz rok.

7 *

100

»Zverina, zdaj pa imaš! Saj nisi človek!« se je togotila
Katra, Bogataj je pa molčal.

»Pomagaj mi jo dvigniti!« mu je ukazala in on jo je pri
priči ubogal. Agata se mu je zdela čudno težka.

»Moj Bog, ti veš, da sem nedolžna!« je sunkoma in
pretrgano izšepetala Agata, ko sta jo položila na posteljo.
Bogataju se je zdelo, da tega ne govori Agata, ampak
bitje s čisto drugega sveta. Katri se je tedaj posvetilo.

»Fej, ljubosumnost ti grda!« ga je ošvrknila.

»Molči!« je zagodel in stopil k oknu. V grapi se je
že meglilo, po rebri so se začele plaziti sence.

»Po mater bi poslal, lahko se kaj zgodi!« je zago¬
drnjala Katra in močila Agati čelo, ji odpela srajčnik in
ji na srce polagala obkladke. Po vsej hiši je zaudarjalo
po kisu.

»Jaka, po Bajžljevko stopi. Pa ne obiraj se! Bo že
sama vedela, zakaj!« je zamomljal skozi okno. Delavec
Jaka ga je komaj slišal.

»Po Bajžljevko stopi, takoj naj pride!« se je oglasila
še Katra, Bogataj pa je sedel na stol in gledal, kdaj se bo
Agata premaknila in odprla oči. Neznana skrb se mu je
zagozdila v dušo. Vse misli so se mu razbegnile.

»Moj Bog, ti veš, da sem nedolžna!« je Agata zdaj
pa zdaj zašepetala kakor iz groba.

»Ubijalec!« je kriknilo vanj in ga dvignilo. Kar opote¬
kel se je v vežo in se oziral na grič, kdaj se bo prikazala
Bajžljevka. Zdelo se mu je, da gleda že celo uro, pa ni
videl drugega kot dolge sence, ki so vztrepetavale v vetru.

Mračilo se je že, Bogataj je pa še zmerom stal na
pragu. Mrak je zagrnil drevesa, v mraku je utonila reber.

»Kar zamaknjen je!« se je posmehnil žagar, ki je za¬
piral žago.

»Zgrudila se je! Nič se ne zaveda!« je šepnil delavec,
ki je slišal, kako je gospodar tulil v Agato in mu je Katra
povedala, kako in kaj je z gospodinjo.

»Ali jo je spet tepel?« se je zavzel žagar. Agata se
mu je neznansko zasmilila in nehote je pljunil po tleh, ko
je šel mimo Bogataja. Ta pa tega še opazil ni.

S praga se je umaknil šele, ko ga je ogovorila Bajž¬
ljevka.

101

»Kaj pa je za božjo voljo?« je zaječala vsa upehana
in drgetajoča. Strašno se je postarala in shujšala, kar je
ni videl.

»Padla je, zdaj se pa nič ne zave. Ne vem, kaj bi ji
bilo. Ženske se na take stvari bolje razumete, zato sem
vas klical, Katra je prenerodna!« je hitel in skrival obraz.

»Preveč se je gnala!« je zajecljala in odšla v hišo, da
čimprej vidi Agato in ji pomaga.

»Saj sem jo zmerom ošteval in podil počivat, toda
mislite, da me je poslušala!« se je hlinil Bogataj in pri¬
huljeno drsal za njo, da ne bi prestrašil Agate, če se je
morda že zavedela,

Agata je še zmerom nepremično ležala, okrog nje se
je pa motovilila Katra. Bajžljevka se je zgrudila poleg
hčerine postelje in krčevito zaihtela.

Bogataj je obstal kakor vkopan. Ne da bi bil črhnil
besedico, se je izmuznil ven ter taval po dvorišču in okoli
žage, v hišo si pa tisti večer ni več upal.

XVIII

Mlado življenje

»Marija z Brezij, ti ji pomagaj, da bo šlo po sreči. Do
smrti ti bova hvaležni,« je vzdihnila Bajžljevka, kadar
koli je pogledala hčer, Štirinajst dni je Agata že ležala
in ves čas ji je stregla mati.

»Da bi jo vsaj pretepal ne bil!« je zastokala vselej,
kadar je videla na njenem telesu podplutbe. »Sirota, pa mi
nikoli ni potožila!« Agata je skrivala podplutbe, kolikor
je le mogla, ko pa je opazila, da je mati zagledala veliko
črno liso na prsih, jo je kar zazeblo.

»Mati, padla sem in se udarila,« je izjecljala in se
obrnila v stran, da bi se ne izdala.

A matere ni mogla preslepiti. Pretrgano ji je odgovo¬
rila: »Zdaj pa vem, da te tudi tepe. Mislila sem, da ljudje
lažejo.«

»Včasih je res nekam togoten,« ga je zagovarjala
Agata in debele solze so jo oblile. Spomnila se je na vse
udarce, toda bolj so jo bolele njegove besede. »Naj me že
tepe, le da bi me z vlačugo ne pital in otroku drugega

102

očeta prtil,« se je lovila v mislih, mu odpuščala in ga
opravičevala s skrbmi, z delom in naglo jezo.

»Vem, vem! Bog mu daj um in pravo pamet. Tako
sem rekla, da bi se na Brezje zaobljubili,« je tiho, za¬
skrbljeno izšepetala mati; Agata se ji je zasmilila kot še
nikoli.

»Tudi jaz sem že mislila na to,« je dahnila Agata.

Bogataja je skrbelo, kaj bo z Agato; le nerad se je
spominjal dneva, ko se je spozabil. Kadar je srečal Kozo-
molca, se ga je po nekaj besedah odkrižal, češ da ne
utegne. Bal se je, da bi mu s svojim strupenim jezikom
spet ne razpalil tiste blazne misli: Kaj pa, če je Tinetove
krvi? Zdaj se je že precej umiril in se je te misli prav
lahko otresel.

Kadar ga je ponoči prebudilo vzdihovanje iz Agatine
kamre, ga je presunilo; ko pa se je v razmišljanje zagozdil
Tinetov obraz, se je pokril čez glavo in zaškrtal z
zobmi. »Vraga, le kaj se mučim, ko je pa nedolžna!« si
je dopovedoval. Nekajkrat je hotel vstati, stopiti k njej
in jo prositi: »Odpusti mi, norec sem bil. Saj verjamem,
da ni nič res!« — pa ga je bilo sram.

»Po babico pošlji, trdo ji bo šlo. Ne upam si sama,
prezgodaj je!« mu je nekega večera velela Neža.

Tedaj je Bogataja zaskrbelo in ga stisnilo za grlo.

Čez dobri dve uri je Jaka pripeljal babico. Prišla je
ravno o pravem času.

Bogataj se je vso noč premetaval po postelji in si
mašil ušesa, da ne bi slišal stokanja, ki je prihajalo iz
kamre.

»Nisem vedel, da je tako hudo,« je ječal in skušal
zaspati, pa ni mogel.

»Da bi vsaj ona ostala,« je naenkrat pomislil in hotel
iti v kamro, a si ni upal.

Proti jutru je slišal, kako je nekaj zavekalo; takega
glasu Bogataj še ni slišal.

»Kaj pa je?« je vprašal Katro, ki je prihitela iz
kamre.

»Fanta si dobil, fanta!« mu je zaklicala in že je bila
pred ognjiščem, nalivala v škaf tople vode in se za Bo¬
gataja še zmenila ni več. Vse druge skrbi so jo morile.
Za Agato se je bala in črviček se ji je smilil.

. 103

Sam ni vedel, kdaj se je skobacal iz postelje, vrgel
nase obleko in planil v kamro.

»To ti je fant!« ga mu je pokazala mati. »Čisto tvoj
je, prav tak hrust bo!« mu je zatrjevala, Bogataj se je pa
zagledal v otrokov obraz.

»Čisto tvoj!« mu je nekaj šepetalo. »Nič Tinetovega
ni na njem!« mu je dihalo iz otroka.

»Pokrižaj ga vendar, ajda!« se je zasmejala babica,
ko je videla, kako je dedec zmeden in neroden. Stal je pred
posteljo kot zločinec pred sodnikom in še z očmi ni trenil.

Pokrižal je otroka, toda s prstom se je le za spoznanje
dotaknil otrokovega čela, bal se je, da mu ne bi utrl
lobanjice ali pa s svojim raskavim palcem ne posnel kože.

Agata je nepremično ležala. Bila je brez moči, le zdaj
pa zdaj je odprla oči in pogledala Bogataja.

»Hvala Bogu, da ni nič hudega,« je dejal hripavo in
stisnil bolnici desnico. Agata ga je hvaležno pogledala in
zdelo se mu je, da mu je tisti trenutek vse odpustila. Celo
nasmehnila se je, čeprav je iz nasmeha gledala bolečina.

»Naslednika imaš. Dosti je pretrpela zanj!« je dejala
mati in ga ostro pogledala; zdelo se mu je, da vse ve,
kako je ravnal z Agato. Za trenutek ga je obšla celo
misel, da ji je morda sama povedala. »Nak, sama pa ne!
Poznam jo!« se je tolažil in venomer gledal ženo, ki je
tako strašansko shujšala, a je bila še zmerom lepa.

Odšel je v hišo in prinesel žganja. »Potrebni sta!« je
zamomljal in natočil babici in Bajžljevki.

»Na sinovo in Agatino zdravje!« je rekla mati in
nagnila, tudi Bogataj je nagnil in tisti hip je občutil Agatine
poglede. Sama hvaležnost je dihala iz njih.

»Na Janezovo!« je dejal, ko je izpraznil, Agata je pa
le prikimala, spregovoriti še ni mogla.

XIX

Nepogreznjeni dvomi

Pri Bogatajevih je življenje po Janezovem rojstvu in
krstu teklo po gladki strugi. Nekajkrat je Bogataj po cele
ure presedel pri svoji ženi in otroku, o katerem so vedeli
povedati, da je čisto njemu podoben in da ima še oči
čisto njegove. Agata pa kar ni mogla okrevati. Bali so se

104

že, da se je bo lotila jetika. Nobena jed ji ni dišala, hrane
za otroka ji pa kljub temu ni zmanjkalo. Vsa srečna je
bila, ko se je stiskal k njej in tipal z drobnimi rokami po
njenem izmučenem obrazu, kakor bi jo hotel božati in
tolažiti.

Še Katri se je zdelo, da se je Bogataj spremenil.
Postal je sicer nekam bolj zamišljen, ni pa kazal več tiste
robatosti kakor nekdaj. Z Agato je bil kar nekam čudno
mehak. Ni ji šlo v glavo, da bi bil po njegovi krivdi
prezgodnji porod nanj tako vplival, mučno pa ji je bilo,
ko je videla, kako je zdaj pa zdaj nepremično gledal v
otrokov obraz. Niti za trenutek ni odmaknil oči od njega.
Čudno se ji je zdelo, da se mu je obraz včasih nenadoma
skremžil in da se je potem zagledal nekam v kot, potem
pa brez besedice odšel.

Bogataja je še zmerom napadala misel, da Janez
morda le ni njegov, imel pa je zmerom toliko moči, da
se je je otresel. »Moj Bog, ti veš, da sem nedolžna!« Teh
besed, ki jih je Agata izšepetala v nezavesti, se je vselej
spomnil in potem samega sebe ošteval s podležem in nič¬
vrednim očetom. Tudi pijače se je ogibal, da bi mu ne
razgrela možganov in priklicala v spomin namigavanj,
ki mu jih je natvezel Kozomolec.

»Kar čedno se je poboljšal,« je zatrjevala Bajžljevka,
ki je obiskala Agato, kadar je le mogla.

»Kar vesela sem ga!« ji je zagotavljala Agata. Za¬
čela se je že vidno popravljati. Na sonce je že šla, tudi
v hlev je že pogledala in nekdanja rdečica ji je spet
pobarvala lica. Kar pomladila se je. Katra jo je imela sedaj
še rajši in ji je še bolj stregla. Agata ji je bila hvaležna.

»Tako si dobra, Katra, kako te naj poplačam?« jo je
spraševala, Katra pa je zamahnila z roko in se široko
zasmejala.

»Za svoje zdravje skrbite in pa za Janeza, meni kar
nič ne manjka!« Odhitela je po opravkih, pa je že čez
nekaj minut prisopihala in spraševala, če je še kaj treba.

Nekoč je mati opomnila Agato, da sta se zaobljubili
na Brezje in da je že skoraj leto dni od tega.

»Mislila sem že na to, pa kar odlašam. Po pravici
povem, da se bojim povedati možu. Morda bi mu ne bilo
prav, saj veste, kakšen je,« je dejala Agata. Rada bi šla

105

na božjo pot, pa se je nekam bala, čeprav sama ni vedela,
zakaj.

Janez je bil že leto dni star in Agata se je dodobra
popravila. Nekoliko vitkejša je bila, zato pa še lepša.
Dolgo se je obotavljala, nazadnje je pa le povedala možu,
da se je z materjo zaobljubila na božjo pot in da bi rada
prosila za mlado življenje božjega varstva,

»Ne bi bilo prav, če bi obljube ne držali,« je menil
Bajželj, ki je bil tudi namenjen na Brezje.

»Pa naj bo! Bom pa napregel in vse skupaj potegnil,
če je že tako. Mislim, da ne bo koristilo, škodilo pa tudi
ne,« se je hahljal Bogataj in čuden smeh se mu je razlezel
po obrazu. Tega smeha se je Agata bala,

»Še krvavo boš potreben pomoči božje! Ne govori
tako brezbožno!« ga je zavrnila Bajžljevka. Še Agata ni
pomnila, da bi bila mati kdaj tako jezna in odločna.

Bogataja je zbodlo, rad bi jo bil zafrknil, pa je njen
opomin pogoltnil. Tudi Agatine oči so ga prosile, naj
ne odgovarja in naj ne smeši božje poti. Spomnil se je tudi
tiste noči, ko je razsajala povodenj in ko si je sam na
tihem želel božjega varstva.

»Nič slabega nisem mislil, mati. Ne jemljite zares!«
se je opravičil nekam nerodno in narejeno. Mati je takoj
opazila, da ne misli iskreno, Agata je pa od sramu povesila
oči.

Še tisti teden je Bogataj nekega jutra zapregel, Na
voz so sedli Bajželj in Bajžljevka, Bogataj in Agata z
otrokom ter se odpeljali. Po grapi jih je stresalo, voz je
odletaval in se pogrezal v globoke kolesnice, ko pa je
zavil na belo cesto, sta konja zdirjala, da se je kadilo za
njimi in so vasi kar bežale mimo njih. Nato so se peljali
skozi smrekov gozd. Vroče je že bilo in senca je kar
prijetno dela. Ob cesti so se vrstila starinska znamenja,
večinoma zidana. Takih Agata še ni videla.

Od daleč so zagledali Kranj in Agati se je zazdel
strašno lep. Ni se mogla načuditi veliki cerkvi in čudno
se ji je zdelo, da so ljudje na tako strmem hribu postavili
take palače.

V mestu so se ustavili in se okrepčali, čeprav je
Bajžljevka prigovarjala, naj bi do Brezij počakali.

»Saj bi mi konji opešali,« se je izgovarjal Bogataj,

106

Bajželj je namignil ženi, naj pusti Bogataja, da ne bo
kakih sitnosti.

Agato je že vse bolelo. Otroka je ves čas držala
v naročju. Večidel vožnje je prespal, tako ga je vročina
prevzela in utrudila.

»Kar nič ne sitnari, kot bi vedel, da se pelje na božjo
pot,« je šepnila Agata materi in v tem trenutku zagledala
cerkev sv. Jošta. Od te strani se ji je zdela še večja ki
skoraj lepša.

Konji so se že upehali; povešali so glave in vsi prašni
počasi stopali zdaj skozi gozd, zdaj mimo travnikov in njiv.

Na Brezjah ni bilo dosti romarjev, Le beračev je
precej sedelo ob potih in pri ograjah.

Bilo je že pozno popoldne, ko so izpregli. Agata je
bila utrujena, da bi se najrajši ulegla, a je le otroka po¬
ložila v posteljo in z materjo odšla v cerkev. Tudi Bajželj
je prišel za njima, le Bogataj je ostal v gostilni. Nikamor
se mu ni ljubilo, le otroka je šel zdaj pa zdaj pogledat,
če se ni morda zbudil ali se prekopicnil iz postelje. Pozna
noč je že bila, pa sta mati in Agata še zmerom molili.
Tudi pri spovedi sta bili.

Ko so prišli v gostilno večerjat in spat, je bil Bogataj
že dobre volje, toda rekel ni nič. Le Bažlja je malce po¬
dražil: »Mislil sem že, da si mi jo v kako drugo gostilno
odpetal.«

Bajželj je molčal, kakor da ga ni slišal.

»Kar prileglo se bo kaj toplega,« je rekel in naročil
točajki.

»Sem že jaz naročil!« je rekel Bogataj in se nasmehnil,
kot bi bil hotel reči, naj take stvari kar njemu prepustijo.

Drugo jutro je šel tudi Bogataj k maši, da bi se ne
zameril romarjem. Če je že prišel na Brezje, se pač spo¬
dobi, da se obnaša kot božjepotnik. Agata ga je bila ne¬
znansko vesela in ga je kar obsipala s prijaznostjo in
ljubeznijo. On se ji je kazal hvaležnega in dobrega, kakor
bi jo hotel prepričati, da ni tako slab.

Tudi Janeza je vzela v cerkev. Ko so zabučale orgle,
se je nekaj časa prestrašeno oziral, potem se pa nasmehnil
in hipoma zopet zresnil, kot bi se bil zavedel, da je v sve¬
tišču in ne doma v kamri.

Bogataja je ganilo, ko je gledal pobožne obraze vseh
mogočih ljudi od najpreprostejšega pa do najbolj gospo-

107

skega. Ko je bil še majhen, so ga peljali na božjo pot in
sedaj se je dobro spominjal, koliko ur je moral preklečati
v cerkvi in kako lačen je že bil in vendar tako srečen, da
je bil na božji poti. Sedaj mu je bilo vse to nekam tuje in
ga ni moglo prav ogreti.

Mati in Agata se kar ločiti nista mogli od cerkve in
čudodelne podobe Matere božje. Vse polno prošnja sta
imeli in ena se jima je zdela tehtnejša od druge. Bogataj
ju je prišel že priganjat.

»Če hočemo do noči domov, odrinimo! Voz je pri¬
pravljen!« je rekel nekoliko trdo, vsaj Agati se je tako
zdelo.

»Kar iti bo treba,« je dodal Bajželj. Agata je tedaj
opazila, da je Bogataj medtem, ko se je po maši zamudila
v cerkvi, precej pil. Oči so mu bile kar krvave in tudi
jezik se mu je zapletal, Agato je zazeblo in greh se ji je
zdelo. Na božji poti se pa kaj takega vendar ne spodobi!

Še enkrat je pokleknila pred oltar in s solzami v očeh
prosila Mater božjo, naj izprosi milosti za sina in moža,
njej pa moči, da ne bo omagala pod udarci, ki jih ji je Bog
še namenil.

Bogataj je objestno pognal konje in počil z bičem, da
sta konja kar poskočila.

»Zdaj se bomo pa že lahko krepčali, ko gremo z
božje poti!« se je pošalil in ustavil konje pred veliko
gostilno pod klancem. Agata ni nič rekla in tudi Bajžljevka
je to pot molčala. Ko je zlezla z voza, je pomagala Agati,
ki ji je Janez spet zaspal v naročju.

Bogataj je bahavo razkazoval svojo denarnico in kri¬
žema plačeval. V gostilni so bili romarji, vozniki, železni¬
čarji, nekaj kmetov in žensk. Bogataj jim je razlagal, kako
mu je voda žago in mlin pobrala in koliko ga je veljalo,
da je vse na novo postavil.

»To je pa moja žena, ta v njenem naročju pa moj
sin,« je še dodal ter se široko in glasno zasmejal.

»Saj ji je čisto podoben,« je šepnila ženica, vendar jo
je Bogataj slišal; prečudno ostro so se mu te besede za¬
pičile v srce. Plačal je z debelim denarjem, in sicer tako,
da so ljudje zlahka opazili, koliko denarja ima še pri sebi.

»Ta pa ima pod palcem, ta!« so si zatrjevali. Ženske
so zavidale Agati, da ima tako bogatega moža. To se ji
godi!

108

Bogataju se sedaj nikamor ni mudilo. Koder se mu je
zdelo, je ustavil konje in romarji so morali z njim v go¬
stilno. Agata je vedela, da bi bilo vsako moledovanje
odveč, in je zato molčala, Bajžljevka pa tudi. Bajžlju se je
smilil denar, ki ga je Bogataj tako neusmiljeno razmetaval.
»Le kaj mu je danes?« se je spraševal, razložiti si pa ni
znal.

»Čisto njej je podoben, meni torej nič!« se je zganilo
v Bogataju, ko je priganjal konje po široki cesti in je bila
že trda tema. Vso pot ga je grizla ta misel in Kozomolčeva
namigavanja so se mu nenadoma prebudila in ga raz¬
vnemala.

Pozno ponoči so se pripeljali domov.

»Pri nas bi spala!« je zamomljal Bogataj, ko je iz-
pregal.

»Res ne moreva. Končanova Marija je le na živino
popazila, čez noč je bila pa hiša prazna. Ni varno,« je
pojasnjeval Bajželj in njegovi ženi je bilo kar všeč tako.
Skrbelo jo je že, kako je doma.

»Tako, pa lahko noč, če nočeta pri nas prenočiti!« se
je trdo poslovil in se odmajal v hišo. Ni se spravil spat,
ampak se je nekam nerodno obiral, kot bi nečesa iskal,
Janezek je spal in se v spanju zdaj pa zdaj nasmehnil.

»Poglej ga, kako lepo se smeje!« se je razveselila
Agata in prijela Bogataja za roko. Čudno mrzla in težka
se ji je zdela.

Odkar je imela Agata otroka, se je po Bogatajevih
mislih spremenila. Bila je vedrejša in, kadar je bila z otro¬
kom sama, kar razigrana in razposajena.

Bogataj se je skoraj opotekel proti zibeli in se potem
zagledal v sinov obraz. Nenadoma je zaškrtal. »Kaj pa,
če je Tinetove krvi?« je usekalo in se zagrizlo vanj. »Go¬
renjke so rekle, da je le njej podoben!« je pomislil in
znova zapičil krvave oči v otroka, »Spet te satan trapi!«
mu je za trenutek zasijala misel, a brž spet ugasnila. »Viš,
čelo je čisto Tinetovo. Tudi smeje se kot Tine. Tako se
je smejal na občnem zboru!« je sikalo vanj,

»Tinetove krvi!« si je zatrjeval in od vsepovsod mu
je govorilo: »Tinetovega otroka rediš!«

»Agata, to ni moj otrok!« je tedaj zarjul, da je Agato
kar pretreslo.

109

»Za božjo voljo, ne nori!« je kriknila. »Sam satan ti je
navdahnil to misel! Pri živem Bogu ti prisegam, da je
tvoj!«

»Lažeš, Tinetov je!« je zatulil Bogataj in brcnil zibel,
da se je prevrnila. Otrok je odletel pod klop in pre¬
sunljivo zavekal. Bogataj ga je že hotel pograbiti, tedaj
pa ga je Agata prestregla.

»Če že mene pobijaš, otroka ne boš!« je zahropela,
se zakadila vanj in ga z vso silo pahnila od sebe. Priletel
je z glavo v zid, potem pa omahnil, treščil v vogel klopi
in čudno zagrgral. Po tleh se je pocedila kri,

Janezek se je zvijal in vekal. Pobrala ga je in stisnila
k sebi, potem se pa z njim zaklenila v kamro. Otrok je
venomer jokal; če ga je prižemala k sebi, da bi ga po¬
tolažila, je bilo še huje. Privila je luč in pogledala, če
morda ni pobit. Na čelu je zagledala odrgnino, desna roka
pa je bila negibna in mu je visela, kakor bi se le še
za kožo držala. Ko se mu je dotaknila rame, se je hotel
otrok kar pretrgati od joka.

»Sirota!« je zastokala mati, solze so ji pa kar lile
po licu.

Katro je vpitje prebudilo. Poslušala je in poslušala,
slišala je, kako je zaropotala zibel in kako je potem nekaj
težkega telebnilo po tleh. Najprej jo je bilo strah, potem
je pa le prižgala luč, se tiho splazila iz svoje čumnate in
previdno odprla hišna vrata. Skoraj sesedla bi se bila,
ko je zagledala Bogataja v krvi.

»Križ božji!« je kriknila, nato pa vsa zbegana po¬
klicala gospodinjo.

Agata je prisluhnila in, ko se Bogataj ni ne zganil ne
oglasil, odprla kamro.

»Katra, poglej, roko mu je polomil. Še premakniti je
ne more! Sirotek!« Jok jo je kar davil in vsa se je tresla.

Ko je Katra zagledala otroka in njegovo polomljeno
roko, se je zgrozila. Da se je še otroka lotil, ji ni hotelo
iti v glavo. Da bi bil taka zverina, si ni mogla misliti.

»Živina!« je siknila in se nehote sklonila nad otroka.
Zdaj je tudi njo premagal jok. Otrok je za nekaj časa

110

utihnil; morda ga je jok utrudil. Agata ga je pokrižala,
potem jo je pa zaskrbelo.

»Pa vendar ni mrtev?« je vprašala Katro.

»Kdo? Bogataj? Nič se ne boj! Kopriva ne pozebe!«
je zarenčala Katra, Agati so se pa te besede zdele greh.
Nenadoma se ji je mož zasmilil. Pijan je bil in morebiti še
nahujskan, saj ni vedel, kaj dela in kaj govori, ga je na
tihem opravičevala.

»Ti si pa res mučenica!« je tiho dejala Katra in si
otrla solze.

Agata se je sklonila k možu. Dihal je sunkoma, pod
glavo pa se mu je nabirala luža krvi.

»Spraviva ga v posteljo, Katra, in umijva ga!« jo je
prosila. Katra je spočetka le godrnjala, nazadnje se je pa
le omečila.

Ko se je Bogataj proti jutru zavedel in prebudil iz
hudih sanj, je imel glavo obvezano in je še dvigniti ni
mogel z vzglavja. Nekam megleno se je spominjal sinoč¬
njega dogodka. Ko pa mu je Agata pokazala otroka in
njegovo roko, je zamežal, ker se ni mogel obrniti v stran.
Otrok se mu je zasmilil, na vso moč se je pa trudil, da
bi tega ne pokazal. Črhnil ni niti besedice.

»K zdravniku ga bom peljala!« je rekla Agata, otrok
se je pa obračal od očeta, kakor bi bil vedel, kdo mu je
pohabil roko.

»Le!« je izhropel Bogataj in obšla ga je čudna slabost.
Zameglilo se mu je pred očmi in nič ni slišal in ne videl,
kaj se godi okrog njega.

»Katra, pa ti popazi nanj, jaz peljem otroka k zdrav¬
niku!« je ukazala Agata. Zdaj ji je bil otrok vse na svetu
— ta trenutek ni poznala nobene druge skrbi razen zanj.
Jaka je napregel voz. Še njemu se je orosilo oko in debela
solza mu je zdrknila po raskavem, kocinastem obrazu,
ko je pogledal otroka.

Tisti dan je še žaga tiho in nekam ukročeno pela in
stope so votlo, komaj slišno udarjale, kakor da so jih
ovili s cunjami. Delavcem se ni nikamor mudilo, še nje je
grizla skrb za malega Janeza, ki mu je Bogataj roko
polomil.

111

XX

Odmev iz tolmuna

Še tisti dan je morala Agata odpeljati Janeza v bol¬
nišnico. Zameglilo se ji je pred očmi, ko se je morala
posloviti od njega in ko je videla, kako je stegnil svojo
zdravo roko proti njej, kakor bi jo bil hotel obdržati pri
sebi. Oči so mu začudeno begale po veliki dvorani, po
kateri se je zdaj pa zdaj razlegel otroški jok.

Bolniška sestra jo je morala prijeti, da se ni zgrudila,
in jo peljati prav do tramvaja; Agata je bila čisto zme¬
dena in so se ji noge kar zapletale. Jecljala je nerazumljive
besede in sestra jih je imela za zahvalo.

»Ključnico ima zlomljeno, najmanj štiri tedne bo v
mavcu!« ji je brnelo po glavi in ni si mogla misliti, kaj
naj počne brez njega.

Sama ni vedela, kako je prišla na vlak, kdaj je zavila
v grapo in kdaj stopila v hišo, kjer je ležal Bogataj.

»Kaj je?« je tiho zastokal; zaskrbelo ga je, kaj je
z otrokom. Tudi glas mu je razodeval zaskrbljenost.

»Ključnico ima zlomljeno!« je šepnila Agata in se šele
sedaj dobro zavedela, kaj se je zgodilo in da je tam v tisti
veliki dvorani, kjer se bele posteljice kar vrste druga za
drugo, pustila Janeza samega, tujega med tujimi, neznanca
med neznanci.

»To mu bo dolgčas!« je vzdihnila, da je Bogataj od
zadrege in neznane bolečine zakašljal.

»Lačna si!« je zanosljal, ker ni mogel najti primer¬
nejše besede.

»Ji bom že jaz postregla!« je zarentačila Katra. Ko je
zvedela, kako je z otrokom, je bila še bolj huda na Bo¬
gataja.

»Veš, njemu pa ni nič hudega, pravi le, da se mu
venomer v glavi vrti. Naj se mu!« je razlagala gospodinji,
ko sta stopili v vežo.

Agata je pa še slišala ni, misli so ji bile vse drugje
kakor pri Bogataju. Prav nič čudno se ji ni zazdelo, ko
ga je zagledala obvezanega, in prav nič se ji ni zasmilil.
Vse njene misli so se sprehajale po beli dvorani in se
ustavljale ob posteljici, s katere jo je venomer klical
Janezek ter jo z očmi in ustnicami prosil, naj ostane pri
njem.

112

Bogataj je ozdravel, vrtoglavost pa mu je ostala. Ne¬
nadoma se mu je stemnilo pred očmi in se mu zvrtelo
v glavi, da je telebnil po tleh. Posebno rado ga je prijelo,
če je pil ali se razburjal. Skrival je to svojo bolezen in
bolelo ga je, da je vsa soseska govorila le o njem in
o Agati. Ljudje so se ga ogibali, pa tudi on ni iskal njihove
družbe. Slutil je, da so vsi razen Kozomolca na njeni
strani. Jezilo ga je, pa si je tu in tam le priznal, da je
vsega sam kriv.

Janez pa je rastel in se lepo razvijal. Vsi so ga imeli
radi. Čebljal je že cele stavke, ogovarjal delavce in na¬
gajal Katri, ki ji je bilo to tako všeč, da se je do solz
smejala,

»Pa bi takega otroka pobijal!« jo je zazeblo, kadar
je zagledala Bogataja, ki je renčal nad delavci.

Očeta se je Janezek nekam bal, ker se je z njim le
malokdaj zamotil in ga ni tako prijazno ogovarjal kot
mati, vendar ga je še v sanjah večkrat klical: ata, ata!
Bogataju se je storilo inako, kadar ga je slišal. Moj Bog,
zakaj se je bil tako spozabil!

Agata je nekajkrat občutila, da ima otroka rad, in je
bila tega neizrečno vesela. Vse bi bila dala, če bi biia
vedela, da si je Bogataj izbil iz glave tisto satansko misel,
ki mu jo je Bog ve kdo navdihnil. Če ni pil, se mu ni
zbudila, zato ga je vselej, kadar je že moral po opravkih,
s povzdignjenimi rokami prosila: »Lepo te prosim, ne pij
preveč, saj veš, da ti škoduje. Spet bi te vrglo! Še ubiješ
se lahko!«

Vselej ji je obljubil, a malokdaj držal besedo. Rotil se
je, da se nikoli več ne bo spozabil in da je nikoli več ne
bo žalil in ji očital, da Janez ni njegov. Kadar pa se je
okajen primajal domov, mu je nenadoma zavrelo v glavi,
da je izbruhnil: »Tinetove krvi je!« Agata ga je že poznala
in je bila zmerom previdnejša. Molče je potegnila otroka
k sebi in se z njim zaklenila v kamro, Bogataj pa je zunaj
rentačil in robantil; včasih ga je med rogoviljenjem ne¬
nadoma vrglo in je vse utihnilo. Če je bilo to podnevi, so
ga delavci kar na lepem pograbili in zaklenili v klet. Tam
se je ohladil in pomiril ter končno zaspal.

Drugi dan je bil spet miren in pohleven in se je delal,
kakor da nič ne ve, kaj se je zgodilo prejšnji dan. Vendar
je le predobro vedel, le priznati ni maral, ker ga je bilo

113

sram. Ob takih dneh ga je bil sam med in z vsemi je bil
prečudno dober. Še otrok je občutil to spremembo. Tedaj
ga je večkrat dvignil k sebi, ga sladko ogovarjal in mu
vse obljubljal. Otroku so se oči kar svetile od sreče;
nehote ga je začel vleči za brke in mu kuštrati lase. Bo¬
gataj se je glasno smejal in cepetal z nogami, Katro je pa
jezilo,

»Grdavš, čez dva dni ga bo pa hotel že ubiti!« je
renčala in pljusknila umazano vodo po dvorišču, da je še
Bogataja oškropilo.

»Agata je res mučenica!« so govorili po zaselju. Ni
jim šlo v glavo, zakaj ga ne pusti in ne ubeži k očetu in
materi.

»Kaj bi ji pa pomagalo, za njo bi pridivjal! Ali bi se
ga Bajželj ubranil?« je menil Rekar.

»Zmerom bolj pobožna je, molitev ji daje moč!« je
sodila stara Kevharica, ki je sama strašansko trpela v
zakonu in se je tolažila le z molitvijo.

Kozomolca že dolgo ni bilo v Bogatajevo hišo. Že
zaradi Agate se je je ogibal, ker je slutil, da se je Bogataj
zaradi njegovih namigavanj tako spozabil. Tisti dan pa
ga je prineslo. Dvoje živinčet mu je poginilo, pa mu je
zmanjkalo denarja, da bi dokupil novi. Bogataj mu je
zmerom rad posodil, ne le kot sorodniku, ampak tudi
zato, ker mu je kmalu vrnil.

»Bog daj, Agata, Bog daj! Prebito čvrstega fanta
imaš!« jo je ogovoril, se prisiljeno prijazno nasmehnil in
z ožuljeno roko pobožal Janeza.

»Bog daj!« je rekla Agata in odšla z otrokom, Kozo-
molec ji ni bil nikoli všeč. Nekaj je bilo na njem, kar jo
je odbijalo, zato se mu je zmerom ognila, če se je le
mogla.

»No, no, kaj pa je tebe prineslo?« se mu je začudil
Bogataj in ga peljal v hišo. Bilo je že pozno popoldne in
in kar prav mu je bilo, da se bo mogel razklepetati.

»Nekaj denarja bi rad, krava in junica sta mi poginili,«
je zastokal Kozomolec; hudo mu je bilo za živinčetoma.

»Tisto pa že! Peklensko smolo imaš!« se je muzal
Bogataj in iz omarice v zidu izvlekel steklenico.

In sta govorila o vsem mogočem, še starih časov sta
se domislila. Agata jima je postregla s suhim mesom in
zdelo se ji je, da je mož nenavadno dobre volje. Kar nič

8

Več, 93,

114

se ni bala zanj, saj se zadnje čase nikoli ni pritaknil pijače
in je bil z njo in z otrokom vedno prijazen.

Noč se je že razlezla po grapi in po rebrih, ko sta
se poslovila.

r  »Te pa pospremim, tako lepo hladno je zunaj!« se
mu je ponudil Bogataj. Kozomolcu pa je bilo več kot prav,
pot po grapi mu je bila zmerom neprijetna. Bogataj si je
brisal čelo, nekam čudno vroče mu je bilo, čutil pa se ni
prav nič slabega. Oba sta bila zgovorna kot že dolgo ne
in pod težko okovanimi čevlji so se jima kar iskre kre-
sale. Šele ob stezi, po kateri je moral Kozomolec zaviti
v hrib, sta se poslovila. Še roko sta si podala.

Bogataj je odkrevsal proti domu. Nenadoma se mu
je zazdela grapa dolga in čudno tesno mu je bilo pri srcu.
V glavi so se mu razlezli spomini na tisti dan, ko mu je
Kozomolec razodel, da je njegov sin morda Tinetove krvi.
Butalo mu je v možgane, mu palilo kri in mu stiskalo
srce.

»Tujega otroka redim!« je hropel, ko je bil že upehan
in ga je vročina v glavi kar omamljala.

Voda v grapi je bila tiste dni narasla. Po nekaj na¬
livih se je struga napolnila in voda je glasneje bučala in
hitreje drvela čez skalovje, ki je ostalo v strugi še od
prejšnje povodnji.

Ves omotičen je obstal pred svojo hišo. Zdelo se mu
je, da se Kozomolec reži in sika vanj: »Kaj misliš, da je
otrok tvoj?«

»Tujega otroka redim, tujega otroka redim, zato se
mi pa posmehujejo!« je zatulil ter se opotekel v vežo. Zdaj
pa zdaj je udaril po vratih in po steni in prevrnil burkle,
da je prečudno zaropotalo in votlo odmevalo po hiši.

Agata se je zaklenila, da Bogataj še slišal ni, in
stisnila k sebi otroka, ki se je tudi prebudil.

Nenadoma je kakor brez uma planil na dvorišče.
»Otrok ni moj!« je zatulil v gluho noč, da se je raz-
legnilo do reber in po vsej grapi.

»Bajželj, ta otrok ni moj! Kar ti ga vzemi in še Agato
povrh. Naj ima oba Tine!«

Agata se je pokrila z odejo, jokala in molila.

»Da bi vsaj zunaj ostal!« jo je spreletavalo, ko je
čutila, kako se otrok od strahu trese in kako krčevito
se je oklepa.

115

»Bajželj, ta otrok ni moj!« je kriknil znova in s pestjo
žugal proti griču. Tam zadaj je bil Agatin dom, Bajžljev
gruntek.

Bogataja je zaneslo tudi k jezu. Voda je pljuskala
v tolmun in se zaletavala ob stene. Prečudno so peli va¬
lovi, a Bogataj jih ni slišal. Kakor obseden je rjul, da ga
je bilo groza poslušati: »Iz hiše, Tinetova kri! Iz hiše!«

»Še krvavo boš potreben pomoči božje!« se je ne¬
nadoma spomnil na Brezje in na Nežo, ki so se ji oči kar
bliskale od svete jeze. Za hip mu je postalo čudno mehko
pri duši. Hotel se je že vrniti v hišo, pa je nenadoma
začutil, kakor da se mu je v glavi nekaj pretrgalo.

»Moj Bog!« je zahropel in omahnil. V tolmunu je za¬
molklo pljusknila voda . . .

»Zaspal je!« se je potolažila Agata, ko je utihnilo
Bogatajevo rjovenje.

XXI

Nove preizkušnje

»Jezasta, jezasta!« je vekala Katra, ko so delavci
zjutraj potegnili Bogataja iz tolmuna.

Obraz mu je bil zabuhel in čudno bel, okrog usten
se mu je črtal grenak nasmeh, oči pa so bile odprte, kakor
da prosijo.

»Marija pomagaj!« je kriknila Agata. Krčevito je zgra¬
bila sina, kakor bi ga hotela braniti, in se zgrudila.

»Zdaj pa še to!« je zakašljal žagar in zakoličil kolo,
da se je mahoma ustavilo; iz korita je pa še zmerom
curljala voda.

Bogataja so položili na mrtvaški oder v hiši in vsa
soseska je že v zgodnjih urah zvedela, kaj se je zgodilo
z njim.

»Bog mu bodi usmiljen!« je rekla Domačejkarica, se
pokrižala in tiho zmolila očenaš za njegovo dušo.

»Bog nas varuj nagle in neprevidene smrti!« je šepnila
Konškarica in si obrisala solzo.

Tisti trenutek Bogataj ni imel več sovražnikov, ampak
samo pomilovalce. Vsak se je zdrznil spričo smrti in po¬
zabil na krivice. Odpuščali so mu, molili za njegovo dušo
in trepetali pred silo božjo, ki je človek ne more doumeti.

8 ’

116

»Kaj mu bo zdaj denar!« je počasi spregovoril Vodeb
in zmajeval z glavo.

»Kakršno življenje . . .« je zagodrnjala Rožančevka,
pa jo je sredi stavka ustavil mož.

»Bog ga bo sodil, mi pa molimo, da mu bo usmiljen!«
je rekel in se zamislil. Smrt ga je pretresla in omehčala,
da je pozabil na vse, kar mu je kdaj grenilo misli.

Bajželj se je kar sesedel, ko je zvedel strašno novico.
Bilo mu je, kakor bi se bil svet zavrtel in nenadoma
obstal.

»Moj Bog, moj Bog!« je vzdihovala Neža in kar v
vsednji obleki drpalila v grapo. Za hčer jo je skrbelo,
saj bo sirotica skoprnela,

Agato so komaj spravili k sebi. Bila je kot ubita in
ni mogla verjeti, da je Bogataj res mrtev. Ker mu niso
zatisnili oči, se ji je zdelo, da jo ogovarjajo in nečesa
prosijo.

Nehote se je pokrižala in začela moliti. In zdelo se
ji je, da se ji mrtve oči zahvaljujejo in še in še prosijo.

Medtem pa je Kozomolec begal od hiše do hiše in se
ustil: »To pa rečem, sama ga je pahnila. Saj je bila kot
osa, ko sem se oglasil v hiši!«

»Ne blebetaj!« so ga zavračali kmetje in bajtarji, on
pa se je potulil in sam pri sebi ponavljal: »Ona ga je
pahnila, ona!«

Obredel je vso soseko.

»To pa rečem, ona ga je pahnila!« je žužnjal Kozo¬
molec pri Španovcu, najmogočnejšem gruntarju v sosedni
fari.

»Vse je mogoče!« je mežiknil bahavi Španovec in si
vihal brke. Poznal je Bogataja in Agato. »Star dedec in
mlada žena je prav tako, kakor bi staro jablano cepil,«
se je še posmejal in iztegnil roko po mizi.

Kozomolec pa se je muzal in besedičil.

»Zmerom sem rekel, da je tiha voda!« je naglašal in
tleskal z debelimi ustnicami.

»Nemara pa res!« je zamomljal Španovec in vstal.

Agata pa je bila slepa in gluha za vse. Stiskala je
Janeza k sebi in podrhtevala. Spoznala je, da je imela
Bogataja vendarle rada in da ji je bil dober. Nič več ga

117

ni obsojala in grenko ji je bilo ob spominu, da je bila
pregroba z njim,

»Če bi ga ne bila pahnila, bi se to nikdar ne zgodilo!«
si je očitala. Nehote se je sklonila in pokrižala moža na
čelo,

Agata je oba dneva prejokala in nekam strah jo je
bilo, pa sama ni vedela, zakaj, V hiši je zaudarjalo po
svečah, da jo je dušilo. Bajžljevka je pazila, da se pla¬
menčki niso razdivjali, zdaj pa zdaj je odščipnila stenj,
odmaknila rožo in popravila podobico na mrliču.

Bogatajeve oči so nekam ovodenele in tudi nasmešek
je splahnel, Agati se je zdelo, da nič več ne izprašujejo,
ampak le dopovedujejo, kako sladak je počitek.

Po dvakrat na dan je prišel kropit Kozomolec, se
slinil in hlinil, pomiloval Agato in otroka in se smukal
okoli delavcev, kot bi mu bil rajni naročil, naj popazi,
da ne bi bilo kaj narobe.

»Agata, nič ne maraj, če bo kaj treba, saj veš, kje
sem!« se je muzal, ni ji pa pogledal v oči.

»Hm!« je zanosljala Agata in se mu izmikala, Njegov
glas ji je zvenel tuje in prežeče.

»Ta človek pa ni odkrit. Svoje namene ima!« je po¬
mislila Bajžljevka in kar dobro se ji je zdelo, da se Agata
ni hotela meniti z njim.

»Le kaj ga nosi v hišo!« je zagodrnjala Agata in si
kar oddahnila, kadar je odkrevsal v hrib.

»Tako sem se ga že naveličala!« je šepnila Bajžljevka;
Agata jo je hvaležno pogledala in kar laže ji je bilo.
Vedela je, da se ne moti in da je le res, kar je že zdavnaj
slutila: Kozomolec je hinavec! Morda jo zalezuje, morda
si hoče jemati pravico varuštva, Bog ve! Prebito bo trpela,
če bi on gospodaril! Ob tej misli se ji je Janezek strašno
zasmilil.

»Sicer bo pa on gospodar!« jo je obšla misel in bila
ji je prijetna. Dober bo in mehak in ne bo odiral ljudi.
Nehote se je spomnila na smreke pod planino in na vse
trpljenje, ki so ga prinesle v hišo.

Poldrugo uro so nosili mrliča, se ustavljali pri krlejžih
in molili za pokoj Bogatajeve duše. Pogrebcev je bilo
izredno veliko. Prišli so bajtarji in gruntarji, tudi Tine

118

se je pomešal mednje. Le za trenutek je videl Agato, opa¬
zila ga je tudi ona.

»Odpustil mu je!« ji je nekaj reklo in bila mu je
hvaležna.

Ob grobu se je kar trgalo v njej. Zdaj pa zdaj se ji
je stemnilo pred očmi in ji je bilo, kakor da pada v grob.
Prebudila sta jo molitev in zvonjenje, ki sta ji hrumela
v ušesih kakor narasla voda.

Katra je ves čas pazila na Agato. Zdaj pa zdaj je pri¬
stopila k njej in jo prijela za roko.

»Ne ženi si tako k srcu! Bo že kako!« ji je šepnila,
mislila si je pa: »Le kaj se tako cmeriš, saj si rešena. Nič
dobrega ti ni bilo z njim!«

Pri pogrebščini je bila Agata tiha in vase pogrez¬
njena. Še matere ni slišala, ko ji je prigovarjala, naj vsaj
juho posreblje, da ne bo omagala. Dolgo pot ima še pred
seboj. Že zaradi otroka naj gleda nase in pazi na svoje
zdravje.

Pogrebci so se razvneli ter na dolgo in široko govorili
o Bogataju. In čudo: nihče ni vedel kaj slabega o njem.
Svoje muhe je kajpak imel, gospodar pa je bil tak, kakor
jih je malo najti. Še Rekar je pritrjeval, Kozomolec pa je
venomer žužnjal: »To pa rečem, poznalo se bo, da ga
ni več!«

Doma se je zdelo Agati vse prazno; votlo je odmeval
korak po hiši in še lastnega glasu jo je bilo strah. Žaga ni
pela, ampak jokala in stope so ječale. Voda, ki je padala
v tolmun, se je penila in upirala, kakor bi se bala globeli,
v kateri je izdihnil gospodar. Kokoši so čepele na gredah,
povešale glave ali jih pa stiskale pod peruti, živina se je
trgala od jasli in hotela na dvorišče.

Tiste dni Agata še spati ni mogla. Zmerom jo je nekaj
budilo. Tudi otrok se je venomer premetaval, zdaj pa zdaj
v spanju zakričal in se tako krčevito oklenil matere, da
je komaj dihala.

»Čisto posušila se bo!« so menili delavci.

»Saj nič ne je in tudi spi najbrž ne!« je razsodil
žagar in zmajeval z glavo. Ni mogel razumeti, da se Agata
tako trapi in muči, saj je pri njem in z njim le trpela.
Boga naj zahvali, da ga je rešena.

119

Tedaj sta po grapi korakala dva žandarja, resna in
zamišljena,

Delavci na žagi so se ustavili, žandarjev še niso videli
v grapi. Le kam jih nese? Ko so pa zavili v hišo, so ob¬
nemeli, čudna groza jih je obšla.

»Kaj neki iščejo?« je zastokal žagar, Katra pa je stala
v hlevu in skozi priprta vrata gledala, kaj se bo zgodilo.

Ni minilo deset minut in žandarja sta odpeljala Agato,
Držati sta jo morala, da se jima ni zgrudila.

»Marija, pomagaj, moj Bog, ti si mi priča, da ga
nisem!« je ječala. Otrok je čepel na pragu, jokal in klical:
»Mama, mama!« Še delavci so si brisali solze.

Zdaj so šele razumeli, po kaj so prišli žandarji,

»Kar s cepinom bi jih nagnal!« se je togotil žagar.
Gledali so za Agato, dokler jim ni izginila izpred oči.

»Bog in sveti križ božji, zdaj pa še to!« je kriknila
Katra in se zaprla v čumnato.

»Tu ima pa kdo prste vmes!« je revsnil Jaka. Kar
drgetal je od groze, ko je pomislil, da bodo Agato zaprli
in morda tudi po krivem obsodili.

»Pravica se bo izkazala!« je siknil žagar in udaril s
cepinom po hlodu, da je čudno zapelo.

Še tisti dan se je razvedelo, da so Agato odpeljali in
jo obdolžili, češ da je pahnila Bogataja v tolmun, da bi
se ga znebila.

Kozomolcu je bilo za trenutek hudo. Očital si je, da
je on kriv njene nesreče, saj je on raztrosil sum, da ga je
pahnila, pa se je očitkov kar brž znebil in si dopovedoval,
da je vse mogoče. Trpela je pač z njim, saj jo je pretepal,
pa si je pomagala, kakor je vedela in znala.

»Se bo že izkazalo!« si je dajal poguma in ubijal misli
na krivico, ki jo je storil Agati.

Še tisti dan je Bajžljevka vzela Janeza, čeprav se je
Katra upirala.

Otrok pa je venomer jokal in klical: »Mama, mama!«
— toda njegov glas se je zgubljal v praznoto, mati ga ni
slišala, vsa onemogla, ubita je sedela med štirimi stenami,
sama in zapuščena, obdolžena umora, za zmerom zazna¬
movana. Zdaj pa zdaj se ji je zdelo, da stoji pred njo
Bogataj in glasno dopoveduje svetu, da je Agata nedolžna.
Sam je padel v tolmun, vrglo ga je.

120

XXII

Pravica se je izkazala

Cele tri,mesece je presedela Agata v ječi. Vse dneve
je večinoma prejokala, noči pa prečula. Kar vidno je
hujšala in se starala. Še paznicam se je smilila; če so le
mogle, so ji še posebej postregle, če že Katra ni utegnila
in ji ni prinesla kolačev in suhega mesa.

Zaslišali so vse mogoče priče, tudi Katro in Kozo-
molca. Kozomolec je mencal in mencal in ni mogel do
prave besede,

»Tako sem mislil, ker vem, da sta se rada sporekla,
in tisti dan je bila tako čudna!« je jecljal, ko ni mogel
utajiti, da je govoril, češ da ga je ona sunila v tolmun.

Tine se je kar ustrašil, ko jo je zagledal pred sodniki;
najrajši bi bil Kozomolca pretepel. Prepričan je bil, da
je samo on spravil siroto v zapor in pred stroge sodnike.

Agata je povešala oči, kakor da je kriva, bilo jo je
sram pred ljudmi.

Naposled so prebrali razsodbo. Bila je oproščena.

Ko je stopila na sonce in zadihala sveži zrak, se ji
je zvrtelo v glavi, nehote se je ustavila in se razgledovala,
kot bi ne mogla verjeti, da je prosta in da so jo spoznali
za nedolžno. Katra, mati in oče so jo predramili iz raz¬
mišljanja in tedaj se je šele dodobra zavedela, da je na
svobodi in da je ne vodijo paznice niti ne žandarji, ampak
da je med domačimi. Janezek, ki ga je pripeljala Katra,
je nekaj časa debelo gledal v shujšano in postarano mater,
potem pa je kriknil ves iz sebe: »Mama, mama, mama!«

Agata kar do sape ni mogla, tako je bila srečna, ko
se je oklenila svojega sina, ki ga tri mesece ni videla.

»Mama, mama!« je venomer vzklikal in vse se mu je
smejalo od sreče.

»K Balantu zavijmo, tam imam voz!« je ukazala Katra,
kakor da je ona gospodar.

»Le!« je tiho in nekam boječe pritrdila. Venomer je
gledala v tla, misleč, da ji bodo ljudje kar z obraza brali,
da je bila obdolžena umora in več mesecev zaprta.

V gostilni ji je bilo nerodno. Mislila je, da vsi govorijo
le o njej in da se vse oči upirajo le vanjo. Jed ji ni dišala
in vino ji je kar žgalo ustnice. Zaskrbelo jo je, kako bo
doma, Bog ve, če bodo verjeli, da je nedolžna.

121

Tesno ji je bilo pri srcu, ko je voz zavil v grapo.
Rada bi, da bi vožnje nikdar ne bilo konec.

Ko so se bližali domačiji, so Agato oblile solze. Ruto
je potegnila čez oči, da bi jih skrila. Tuj se ji je zazdel
dom, drevje se je pa v treh mesecih, ko je ni bilo doma,
razraslo in žaga je nekam ostreje pela,

»Bog daj. Hvala Bogu!« jo je pozdravil žagar in tako
mehko mu je bilo pri srcu, da so mu kar solze silile v oči.
Tudi delavci so jo prišli pozdravit, svojo gospodinjo.

Agati je kar odleglo. Občutila je, da jo imajo radi in
da prav nič ne dvomijo v njeno nedolžnost.

»Hudnika, zaradi tega Kozomolca je morala toliko
trpeti!« je zaklel žagar, ko je Agata že odšla v hišo.

»Kar mika me, da bi ga namlatil, hinavca grdega!« se
je jezil Jaka in krčil pesti.

»Le brez skrbi, kazen mu ne odide!« je počasi rekel
žagar in se obrnil.

Ko je Agata stopila v hišo, ji je zadišalo po svečah in
po mrliču. Kar čudno se ji je zdelo, da ni mrtvaškega
odra.

Utrujena je bila od vožnje in zrak jo je prevzel.
Katra ji je najprej postregla z mlekom.

»Tako je dober, da se kar drobi v ustih!« je izjecljala,
ko je spraznila skodelico. Tedaj je šele občutila, da je res
doma in da je ne bodo več zaklepale paznice.

Prve tedne se je ogibala ljudi, ko pa je srečavala
samo prijazne obraze in je videla, da iz vseh oči govori
sočutje do nje, se je jela sproščeno razgovarjati.

Le Kozomolec se ji je zmerom umaknil, dobro se za¬
vedajoč, da je on zakrivil njeno nesrečo. Vest ga je
pekla, ni pa imel toliko moči, da bi jo vsaj odpuščanja
prosil.

Tudi Tineta se je izogibal, Le kaj ga je bilo obsedlo,
da ga je tako grdo obrekoval in v Bogataju razpihal ljubo¬
sumnost?

Najbolj ga je pa bolelo, ker so bili ljudje do njega
mrzli in so mu na vprašanja kratko in suho odgovarjali ali
pa samo zamrmrali, pokimali in hiteli stran, kot da se
jim neznansko mudi.

Agata se je počasi popravila. Obraz se ji je spet po¬
mladil, celo zasmejala se je včasih, da je kar zazvenelo

122

po dvorišču. Še delavci so se veselili te spremembe —
še nikoli se niso počutili v hiši tako domače.

Drugo leto je že teklo po gospodarjevi smrti. Pri
Bogatajevih so njive rodile kot še nikoli, drevje se je
šibilo pod težo sadja in Janez je zrastel v močnega dečka.
Vsak večer in vsako jutro je molil za očetovo dušo.

»Zdaj se je pa blagoslov naselil v hišo!« so govorili
ljudje. Kadar pa so prinesli v mlin ali pripeljali hlode na
žago, kar niso mogli stran, tako prijazno je bilo zdaj na
Bogatajevini.

XXIII

Božji mlini meljejo

Tri leta so že minula, odkar je bila Agata spoznana za
nedolžno. Kadar se je spomnila tistih mesecev, jo je vselej
zabolelo, vselej pa je bila hvaležna Bogu, da jo je rešil,

Kozomolec se je zmeraj manj kazal ljudem. Če ni
čepel v hiši ali se potikal po melinah, je pa drvaril. Ogibal
se je vsakega živega bitja; kadar je moral v cerkev ali
po opravkih, je hodil s sklonjeno glavo, težko od samih
misli, ki so ga vsak dan bolj mučile, »Ti si kriv, da je
bila Agata zaprta, ti boš odgovarjal za njene solze!« mu
je neusmiljeno trkalo na dušo.

Nekoč ie srečal žandarja. Vztrepetal je in nekaj mu
je reklo: »Zdaj te pa imajo! Dolgo so odlašali! Pote je
namenjen!«

»Kozomolec, postaral si se!« ga je nagovoril žandar.

»Naduha me daje!« je izjecljal Kozomolec v taki za¬
dregi, da bi ga žandar res vzel s seboj, če bi ga že leta
in leta ne poznal.

»Vse nadloge pa pridejo nad človeka!« je dejal žandar
in si popravil puško.

»Pa z Bogom!« se je poslovil Kozomolec in kar od¬
leglo mu je, ko je bil spet sam.

Vedno bolj mračen je lazil okrog hiše. Včasih se
ves dan ni dotaknil jedi in pijače, da se mu je že jezik
lepil na nebo in je komaj še razprl izsušene ustnice.

Še najbolj je bil vesel, kadar je v gozdu poslušal
pesem lastne sekire in prisluškoval padanju, hreščanju in
lomastenju padajočih dreves. Slišal je, kako so zdaj pa

123

zdaj vztrepetale ptice, zaplahutale in se prestrašene pre¬
peljale globlje v gozd.

Pomlad se je že smejala obronkom, njive in košenine
so se zeleno oblekle in po vrtovih se je začelo rahlo od¬
pirati popje češenj in sliv.

»Pohiteti bo treba!« mu je sporočil Dolenc iz Loke,
ki mu je bil Kozomolec prodal smreke. Zdaj jih je sekal,
pomagala pa sta mu bajtarja Jernač in Blažon iz Podlonka.

»Kolikor je zaznamovanih, morajo v dveh dneh pasti!«
ju je priganjal.

Čutil se je slabega, vendar pa ni hotel zaostajati za
onima dvema. Udrihal je s sekiro in pot mu je kar lil
po obrazu. Nenadoma ga je v prsih nekaj zbodlo.

»Bolan sem!« se je prestrašil. Čutil je, da so mu roke
mahedrave, sekira prečudno težka in smrekovina nena¬
vadno trda.

Iz daljave se je oglasil Sv. Mohor in Fortunat, tudi iz
doline so se oglasili zvonovi.

»Sele poldne!« je zazeblo Kozomolca in čudna omo¬
tica se ga je lotevala.

»Kozomolec, beži!« sta kriknila drvarja. Smreka se
je na lahko nagibala in pokala. Kozomolec je bil čudno
zmeden; kakor kokoš ob požaru je begal sem pa tja in
se zdaj pa zdaj opotekel.

»Jezus, Marija!« je hripavo kriknil Jernač. Smreka
je treščila po tleh in oplazila Kozomolca.

Drvarja sta hitela, kolikor sta mogla, da sta rešila
izpod debele veje hropečega Kozomolca. Na ustnicah se
mu je rdečila kri in pri grgranju so mu skozi redke zobe
silili krvavi mehurčki.

»Še je živ! Jernač, kar na veje ga naloživa in od¬
nesiva domov! Da bi nama le na poti ne izdihnil!« je za¬
skrbelo Blažona.

Na poti se je zavedel, odprl utrujene oči in za trenu¬
tek prenehal hropeti.

»Jernač, obriši ga!« je velel Blažon, ta mu je pa kar
z rokavom otrl kri z ustnic in brade.

»Ti je slabo, te boli?« ga je vprašal Jernač. Kozomo¬
lec je samo pokimal.

Pot je bila dolga in težavna in drvarja sta bila že
pošteno izmučena.

124

Kozomolčevka je bila vsa iz sebe, ko sta ga prinesla
v hišo. Položila sta ga na posteljo. Kar zatulil je od bole¬
čine in se zgrabil za prsi.

»Rebra mu je polomilo, le meni verjemi, in žilo mu
je pretrgalo. Nič ne bo z njim,« je šepnil Blažon in zma¬
jeval z glavo.

Žena je vila roke ob postelji in presunljivo jokala.
Nič ni videla in slišala, le venomer je zdihovala: »Marija
pomagaj, če mi umre!«

»Boli!« se je izvilo Kozomolcu in oči so mu iskale
Križanega v kotu.

»Po gospoda bo treba!« je odločil Jernač in si ogrnil
suknjič. »Ti pa ostani pri njem in še koga pokliči, če bo
treba!«

»Prav, prav!« je pritrjeval Blažon in se zagledal v
Kozomolca, ki so mu ustnice trepetale, kakor bi hotel
nekaj povedati.

»G—o—s—p—o—da!« je izhropel in krvave pene so
se mu znova pokazale na ustnicah

»Vode!« je koj nato zaječal, da je drvarja zabolelo.
Zakaj se vendar ni sam domislil, si je očital in iskal
posodo v skledniku. Žena je še zmerom krčevito jokala.

Drvar je natočil studenčnice pred hišo in primaknil
posodo k bolnikovim ustnicam. Kozomolec je slastno srebal
vodo, ki ga je kar poživila,

»Joj, dobra je, hvala!« se je mučil, vendar je bil
njegov glas že jasnejši.

»Še mi daj!« si je zaželel in drvar mu je pritisnil
lonček k ustnicam. Drvarju se je zjasnilo lice, ko je
videl, da je Kozomolcu odleglo.

Cele tri ure so potekle, gospoda pa še ni bilo.

»Daleč je, daleč!« je pomislil drvar in gledal Kozo¬
molca, ki je zdaj pa zdaj zadremal.

Zunaj je zazvončkljalo.

»Z Bogom prihajajo!« je šepnil drvar in popravil Ko¬
zomolcu odejo.

Vrata so se rahlo odprla in v hišo so stopili duhovnik,
cerkovnik in Jernač. Kozomolec je prebledel, srce pa mu
je bilo kot vosek mehko in na vse pripravljeno. Spoznal
je, da se mu bliža konec, in postal je čudovito vdan. Nič
več ga ni vezalo na svet, ko je vedel, da bo morda v nekaj
trenutkih obračunal za vse svoje življenje.

125

»Moj Bog, bodi mi usmiljen sodnik!« mu je zakipelo
v srcu in solza mu je zdrknila iz oči.

Jernač je k postelji pristavil stol za gospoda, Blažon
pa je prijel Kozomolčevko in jo odvedel iz hiše. Tudi
cerkovnik se je umaknil v vežo.

Kozomolčevka se je naslonila na ognjišče, si zakrila
obraz s predpasnikom in samo še hlipala.

»Vzelo ga bo, vzelo! Čisto steklene oči že ima!« je
menil Jernač.

»Ne bo dolgo, ne!« je dodal Blažon in se zamislil.

Drvarja nista več spregovorila, obema je bilo tesno
pri srcu in obema se je zdelo, da se duhovnik pri Kozo-
molcu mudi že celo večnost.

Mračilo se je že, ko je duhovnik poklical drvaria.

»Tecita po zidarja Tineta in po Bogatajevo Agato!«
je ukazal in se vrnil k bolniku.

Drvarja sta odhitela vsak na svojo stran.

Noč se je že razpredla po bregeh, ko se je Kozomol-
čevi hiši od ene strani bližal Tine, iz grape se je pa
vzpenjala v hrib Agata. Kozomolčeva nesreča jo je pre¬
tresla. Zasmilil se ji je in vse mu je odpustila. Na to pa,
zakaj jo kliče, še pomislila ni, medtem ko je Tine ves čas
tuhtal, kaj mu hoče Kozomolec.

V hiši je brlela luč, pri postelji je sedel duhovnik in
tolažil bolnika. Ta je zdaj pa zdaj nemirno pogledal proti
vratom.

Najprej je prišel Tine, kmalu za njim pa Agata. Pri¬
jazno sta se pozdravila in Agati se je čudno zdelo, da je
tudi Tineta poklical. Kaj le hoče?

»Hvala Bogu!« je zastokal Kozomolec, ko ju je za¬
gledal, in čudna rdečica $eAhu je razlezla po obrazu.

»Kozomolec vama bo' sani povedal, zakaj sem poslal
po vaju,« ju je ogovoril, cluhŠvnik in jima namignil, naj
prideta bliže. ‘ 2?

Kozomolec je zbral poslednje sile in z mirnim, čistim,
le nekoliko utrujenim glasom ogovoril Tineta in Agato:

»Jaz bom umrl, ure so mi štete. Kazen božja me je
doletela za krivice, ki sem vama jih napravil. Tine, jaz
sem hujskal Bogataja, da je Agatin otrok najbrž tvoj,
tebe, Agata, sem pa obdolžil, da si Bogataja pahnila v
tolmun. Zaradi mene si bila zaprta.« Kozomolec je za¬
hropel, na ustnicah so se mu spet prikazale krvave pene.

126

Agato so oblile solze, Tine je pa za trenutek osupnil.
»Tako, mene je dolžil, da sem se nad Agato pregrešil!«
je vzkipelo v njem; ko pa se je ozrl v njegove oči, ki so
gledale že smrti v obraz, mu je vsa jeza splahnela.

»Pri živem Bogu vaju prosim, odpustita mi! In če se
me bosta kdaj spomnila, ko me že ne bo več med živimi,
zmolita očenaš za mojo grešno dušo.« Debele solze so
se mu ulile po licih.

»Dajta mi roko, potem bom p'a lahko umrl,« je s
pojemajočim glasom spregovoril bolnik in ju proseče
gledal.

»Jaz sem ti že davno odpustila, Bog bodi dober s
teboj!« je mirno dejala Agata in mu segla v roko, ki je
bila že skoraj ledena.

»Vse ti odpuščam, odpusti tudi ti meni, če kdaj ni
bilo kaj prav!« je rekel Tine in segel Kozomolcu v roko.

Nato sta se molče poslovila.

Dober mesec po njegovi smrti se je Tine preselil na
Bogatajevino. Včasih poklekne s svojo ženo Agato na
Bogatajev in Kozomolčev grob, kjer zmolita očenaš za
večni pokoj njunih duš.

KAZALO

I. V mrežo se je zapletel. 5

II. Slutnja je dozorela.17

III. Grenko spoznanje .22

IV. Ljudski glas, božji glas.26

V. Sila proti sili.20

VI. Prvo ponižanje .  24

VII. Zahrbtni poskusi.39

VIII. Božji opomini.46

IX. Zaklete sile.51

X. Žetev zakletih sil.58

XI. Ne boste me!.52

XII. Pekel se odpira.65

XIII. Bogatajeve pasti.71

XIV. Ob dveh prepadih . .78

XV. Agata, moja boš!.84

XVI. Dom je rešen.92

XVII. Prodana svoboda.. . 95

XVIII. Mlado življenje .101

XIX. Nepogreznjeni dvomi.  103

XX. Odmev iz tolmuna.Ul

XXI. Nove preizkušnje ..115

XXII. Pravica se je izkazala. ... 120

XXIII, Božji mlini meljejo ..122