PESNIŠKA ZBIRKA VIDA AMBROŽIČA
Vino mladosti se je povrelo
Vid Ambrožič je začel pisati pesmi že pred prvo svetovno vojno (1909) in jih ustvarjal pravzaprav vse živjjenje: umrl je 1961. leta v Gorervji vasi pri Mirni. V zbirko Vino mladosti se je povrelo (1990) je urednica prof. Anica Mahnič uvrstila malodane sto pesmi iz celotne-ga pesnikovega dela. Naslov si je sposodila po Amboržičevi pesniški zbirki, zaključeni leta 1942.
Zbirka obsega 4 razdelke: mladostno poezijo, pesmi iz prve svetovne vojne: motivi s Karpatov, Galicije, Soče, Ko-roške. Tretji razdelek sestav-Ijajo pesmi o drugi vojni: upor, talci, bratomorni zločini, zad-nji razdelek pa je uglašen na temo staraAJa, odtekanja živ-Ijenjskih moči.
Prvi del obsega motivno do-kaj različne pesmi, osnovni ton pa mu dajejo razpoloženjske pestni o podeželju, vaški šti-mungi ter Ijubezenske pesmi. Te so sprva napolnjene z do-kajšnjo mero ne le fantovske, pač pa tudi dekliške radoživo-sti, moralne sproščenosti in morda tudi razuzdanosti. Ven-dar čutno vrenje vina mladosti prekine najprej pesem Dva ga-bra, v kateri se v ljubezni raz-kriva tudi skrivnostna globin-ska povezanost dveh bitij. Pe-sem prevzame zaradi jenkov-sko fciste, enostavne podobe iz narave, ki jo Ambrožič v mo-drovalnem zak^jučku spreme-ni v metaforo medčloveških vezi. Izkustveno veijetno naj-bolj pristno, najmanj namišlje-no pesniško starye pa je obču-tenje hrepenenjske neutešeno-sti, Ijubezenske oddaljenosti ob hkratnem doživljanju nara-ye ter doživljanje svoje čutne in čustvene prebujenosti (Ju-nij). V pesmi Ajda se odkriva Ambrožič tudi kot pesnik otro-ške poezije, v kateri se prav-Ijičnost prepleta s poučnostjo.
Bojevniška etika
V drugem razdelku na temo prve svetovne vojne je zbranih precej epskih, neosebnih moti-vov, povezanih seveda pred-vsem s smrijo, vendar so pri-sotni tudi socialni (beda, lako-ta, begunci) in nacionalni mo-tivi. Zadnji so vezani zlasti na boje Maistrove vojske za Koro-
ško. Osebnejše in bo^jše so ti-ste pesmi, v katerih je pesnik združil doživljanje narave in kmečkega živ\jerua; mladi se-javec, ki ga požarvje vojna, po-doba starca, ki kosi, osamljen, brez naslednika. Veliko je pri-ložnostnih pesmi, povezanih z lokalno ali svetovno politiko, kritiko narodnih »izdajic« ali agitk na politična gesla. Naj-boljša pesem so Soldatki. V ryej se motiv ciklamnov - rož z rdečimi, krvavimi gla-vicami - povezuje s pesniko-vim otroštvom in z v vojni pre-lito krvjo. Znova se potijuje, da je Ambrožič pesniško pre-pričljivejši v motivih narave, povezanih z osebnimi, eksi-stencialnimi doživetji, za pes-niško ubeseditev katerih zna delček narave dobro uporabiti.
V  tretjem razdelku je Am-brožič še v večji meri zapisova-lec in dokumentarist časa oku-pacije, partizanstva in nasilja. Značilno je, da se odloča za Aškerčevo  bojevniško  etiko: trojno vrni,vsak udarec. Doku-mentarno je zanimiva pesem z akrostihom Hitler: v ryej po-stavlja namreč fuhrerja globo-ko pod hjjeno, napoveduje pa mu vrv. Pesem je bila napisana namreč med vojno! Pesniško kvalitetnejši je v intimnejših, z naravo razpoložerysko uskla-jenih pestnih, v katerih je izra-žena usodna  nezavarovanost in krhkost človeškega življenja (Po slani, Jesen).
Osamljenost
V  četrtem, zadnjem razdel-ku, se umetnik spet vrne k se-bi,  svojemu  čustvovanju  in modrovanju. Znova se pokaže tudi kot pesnik otroške poezije (Povest o piščalki). Sploh je Ambrožič napisal otroških pe-smi za celo zbirko, ki je ostala v rokopisu. V primeijavi z mla-dostnimi pesmimi je nekaj več razumskosti,  poučnosti, ven-dar se kdaj - vsaj za hip - še pojavi vrerue mladostnega vi-na, ki pa ga stvarnost s posme-hom takoj umiri (Pogleda sta se srečala). Osnovno pesniko-vo občutje je občutje osamlje-nosti, prazrvjej\ja, zavesti bliža-jočega se konca.
'   Ambrožič v zbirki Vino mla-dosti se je povrelo svojo pesni-
ško pozornost večkrat usmerja tudi k pesnjenju in lastni umetnosti. Zaveda se izpoved-ne in ustvarjalne nuje, ironizi-ra nemoč in izgubljenost pes-nika v vojnetn nasilju. Svoje izdelke je sposoben izredno kritifino poimenovati z izra-zom »revna kramarija«, seveda v primerjavi z velikanom Goet-hejem. Toda Ambrožič izpove-duje tudi potrjevalno zavest ustvarjalca: Pesem ostane, saj oživlja ob stiku s človekom, v katerem sozazveni. In naj-boljše Ambrožičeve pesmi bo-jo ostale, sicer ne v sloven-skem »vesolju«, pač pa gotovo v lokalni, pokrajinski umetni-ški zakladnici.
JAKOB MULLER