X
Književna poročila.
X
mu prizna odkrit artizem. Več si ne želi. Vse življenje je posvetil poeziji in umetnosti, čas pa, najpravičnejši kritik, bo kdaj dobro ocenil njegovo delo. Veliko priznanje, ki ga dobiva — in ne samo doma — že danes, je pač dovolj dokaza,   da  njegov   napor   in   trud  ni   bil  brezploden.»
V nadaljnjem Pogonowski podrobno opisuje Begovičevo življenje in po* daja podrobno bibliografijo njegovih del od prvih pesmi, ki jih je priobčil kot realec leta 1892. v «Vijencu», pa tja do najnovejših del, ki še niso natisnjena ali dovršena. Ocenjuje ga kot erotika — med južnimi Slovani je po njegovih mislih največji — in kot finega artista, ki mu umetniški impulzi prihajajo pred vsem iz miselnega sveta. Sledeči odstavek bo menda dovolj značilen za način, kako ga ocenjuje: «Če naj reasumiram, imam težavno nalogo: kateri skupni imenovalec naj vzamemo za te neštete divergence, ki jih Begovič ljubi in v svoji umetnosti uporablja? Menda se ne bom zmotil, če za glavne, njih vzdihe, sanje, čustva in poljube — misli (ob spremstvu bistroumnih opazk iz psihologije tipov in značajev epizodičnih ali sekundarnih oseb) vzamem kot imenovalca zmagovito ljubezen, katere ponosna boginja kakor stvarnik nad svetom kraljuje in v osehlo apatijo in sivino vsakdanjosti treska s svojim prastarim,   večnim   in   večno   novim   bleskom».
Knjižica je lep in zanimiv dokument stoletnih kulturnih zvez med Poljaki in Hrvati, ki se sedaj na novo oživljajo, vsled svojega bogatega in zanesljivega gradiva bo dobro služila našim literarnim zgodovinarjem, dasi menda ne bodo sprejeli vseh njenih rezultatov.                                                                    J. A. G.
U. Donadini: Kroz šibe. Zagreb. 1921.
Ulderiko Donadini, komaj osemindvajset let star mož, je plodovit pisatelj hrvatske moderne, novelist in dramatik.
Njegova najnovejša knjiga je bolesten vzklik obupa, klic k idealizmu, ob zadnji uri svarilno znamenje zbeganemu in trpečemu človeštvu. Zakaj strašno je v naši dobi, ko so «svi autoriteti propali. Nitko više nikomu ne vjeruje, i to je početak društvenog raspadanja... Kroz redove naših bankara, trgovaca, posjednika, poživinčalih u želji za sticanjem sve večeg imetka, prolazi ponižen čovjek od srca i volje za radom: ismijan, podrta odjela... Duh kod nas mora početi da sumnja, ni je li možda posve nepotreban... Svi smo otrovani... Pokopali smo sve lijepo, što smo imali...!»
Junak našega časa je novelist Martin Semič, idejni nositelj romana «Kroz šibe«. «On je bijedan, ali je junak«, ki si iz dni našega «osvobajanja» ni rešil prav ničesar. V novo dobo stopa bolan in nesrečen, obupan in nezadovoljen. Najmanj enkrat na mesec se napije do nezavesti. Ko se iztrezni, je še bolj nesrečen in nezadovoljen in hud na vse, tudi na kulturo, ki «... ubija .nerve... Nista nema ogavnijega od neurastenika... što če biti, kad taj pauk neurastenije, histerije i modernog ludila razplete svoje mreže iz gradova u provinciju i mala, mala seoca ...»
,           Tragično   svojstvo   vseh   mladih   modernih  umetnikov   je   silno   svetožalje.
Mladega človeka je včasih podžigala ta ali ona vzvišena misel in ga je nosila vroča ljubezen. A kaj je ljubezen, kje so ideali? Dr. Žgalin, siti blaziranec in brezobzirni afarist, pravi: «Ljubav je povišena tjelesna toplina. Preobraženi seksus«. Mladi rod je svetožalen in ciničen morda tudi zato, ker je že v njegovo vzgojo posegel trdi materij alizem, da mu duša nikoli ni prav mogla piti ob čistem viru svetlih idealov. Ali je končno čuino? Kaj nam ne izpodnaša
—   377   —
a
Književna poročila.
K
tal sleherni dan? In nam ne ubija starih idealov, rušečih se v prah in v skrajni materijalizem? A kje je kdo, ki bi jih še znal in pošteno smel braniti? Izobraženstvo strada, trpi pomanjkanje, pada v dekadenco ali pa v indolenco. Kjer bi morali stati izobraženci kot idejni voditelji ljudstva, so se kot tipični povzdignjenci vrinili razni brezvestni samozvanci in drzni zajedavci ali pa plitvi politični rokomavhi.
Martina Semiča je to strašno grizlo. Okoli njega pa se je «. .. život razvijao u znaku borba političkih stranaka i ministarske lisnice. Svaka stranka nabrajala je svoje narodne mučenike ... Prestao svaki rad. Svi su trgovali.»
Iz svete jeze nad hinavstvom se ni mogel več premagovati in je «zažviždao u jednom društvu, dok su nekoji sumnjivi patrioti pjevali narodnu himnu. Patrioti se pobuniše i izbatinaše ga.»
Reveži, ki so trpeli krivico in so bili preganjani zaradi pravice; krivičniki, ki so živeli ob grehih napuha in lakomnosti; mogočniki in očitni sleparji, ki se jim ni smililo zasužnjeno ljudstvo; nevoščljivci, blaziranci in potuhnjenci, ki so bili sami nesposobni velikih, plemenitih misli in dejanj; — vsi, ki ga zaradi svojega pokvarjenega in zavistnega srca niso mogli ali niso hoteli razumeti, so z glavo zmajevali nad njim in so ga razglasili za človeka zmot in neplodnih, zmešanih sanj.
Lačen in zapuščen je srdito grizel svojo jezo in bol, dokler se ni «... u njegovoj duši probudila neka apstraktna ljubav prema svima ljudima. Sve je opravdao.   Nikoga  nije  osudjivao.»
V Svetem Pismu nove zaveze je našel vozal za vse svoje krize. Zakaj spoznal je, da je rešitev sveta samo v altruizmu in ljubezni do bližnjega.
Značilno je za hudo^hudo bolno današnjo dobo: Če ji je dano spoznanje, morajo pasti cinizem, sofizem, mizantropizem, ateizem in še premnogi, premnogi «izmi», in ubogi, po grdobiji in hudobiji greha tepeni, mučeni človek se vrača k začetku pravice in vse etike, ki more pomagati in odrešiti, h — katekizmu! Zakaj nepojmna, neizmerna globočina in veličina je v nauku in v zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!
Moderna, kakor jo zastopa in razume Donadini, mi je všeč, ker mi njen kratek in jasen način izražanja razločno kaže pravo, neponarejeno podobo našega sramotnega in obupnega časa in ker brez ozira na kake tako zvane svetovne nazore, mogotec in oblastnike tepe in krvavo biča razmere, ki smo jih sami krivi in ki na njih vsi konjederimo.
Pot, ki jo hodi Donadini, ni nova, ali je sveža. Taka modernistična smer je dobra, ker vodi v večjo popolnost pozitivnosti. Pozitivist v tem zmislu je bil tudi naš Ivan Cankar, ki je z «novo pisarijo» potegnil za seboj vse in je dal našemu slovstvu blesteč slog in zares domač, naraven jezik.
Premnogi mladi objestneži, ki se jim na prvi pogled vidi pomanjkanje dobre očetove vzgoje, se po nemarnem tudi imenujejo «umetniki» in «moder* nisti», a so v resnici dekadentni, negativni in neresni jecljavci, so vredni prav za prav samo pomilovanja, ker sb tudi žrtev našega časa in le izrodek vse= splošne zlorabe tako imenovane  svobode.
Donadini pa je Jugoslovan poštenega starega kova. Zato se mu, čeprav je bolan, godi kakor mnogim slovenskim kulturnim delavcem, ki so ostali zvesti samim sebi.                                                                                                   Ivan Zoreč.