Gospodarske stvari.
Ugovor k članku:  Kako obdelovati domače trte, da se jih ne loti trtna uš.
Po vsej pravici je dostavilo slavno uredništvo „No-vicu članku: „Kako obdelovati domače trte, da se jih ne loti trtna uš* v poslednjem listu št. 9. opazko, da se ono ne strinja z vsem, kar je v njem priporočano. Kdor pozna trtno uš in njeno poškodovanje trt do dobrega, ne more se nikakor z nasveti navedenega članka strinjati. Kar je pa zelo mogoče, da se marsikdo podanega nasveta posluži, toda gotovo brez zaželenega u-speha, dovoljeno naj mi bode o nasvetu nekoliko izpre-govoriti. S tem se bode marsikdo velikih, pa gotovo čisto nehasljivih stroškov izognil,
To je istina, da trt, zasajenih v sam čist svišč, trtna uš ne napade. Istina je še celo to, da trte, napadene po trtni uši ter presajene v čist svišč. ne poginejo, marveč prično zopet čvrsto rasti, ker uš po njih koreninah pogine. O vsem tem sem se prepričal na svoje oči že leta 1884. na Ogrskem v Kečkemetu in Forkašdu. V Kečkemetu je sam Bog ve koliko tisoč oral vinogradov zasajenih v samem čistem svišču (kateri ima do 85 % kremenca v sebi), in oni uspevajo kaj dobro, in uš se jih ne loti. Ogrska vlada je napravila vsled tega tam velikanski, čisto nov vinograd, zasajen z vsemi najboljšimi domačimi (evropskimi) trtami, da jih reši uši ter tako za pridobivanje cepičev ohrani. Isto so izkusili glede svišča na Francoskem, in zato se tako zvane „peščene trtne kulture* povsod zelo priporočajo. Ogri bodo pridelovali na sviščastem svetu, katerega imajo med Donavo in Tiso jako veliko, še vedno dokaj vina tudi potem, ako jim trtna uš vse v nesviščastem svetu zasajene vinograde uniči. Tako bode tudi na Francoskem in po drugod, koder imajo tak svet slučajno.
V Forkašdu imajo Ogri veliko trtnoušno poskuša-lišče. Tam zvršujejo vse le mogoče, od kogar koli na-svetovane poskušnje, in tam videl sem na svoje oči te le dve poskušnji zvršeni. Napravili so obilno jamo, katero so s sviščem, pripeljanim iz Kečkemeta, napolnili. V ta svišč so zasadili osem trt, po trtni uši tako napadenih, da so imele kar žvepleno-rumene korenike. Ko sem jaz te trte ogledoval, rasle so že drugo ali tretje leto prav čvrsto, in po njih koreninah ni bilo niti sledu trtne uši zapaziti, prav sosedne, VS6 v svišču rastoče trte, bile so pa že poginile. Druga poskus ja je bila pa ta le. Zasadili so gotovo število trt, in sicer trtne uši čisto prostih, v nesviščast svet, to pa tako da so deli okoli vsake trte cev, deloma lončeno, deloma cinkasto, do 50 % dolgo in do 20 % široko. Vsako tako cev so napolnili potem do vrha s sviščem iz Kečkemeta. Ali pomagalo ni to nič, kaiti, kakor hitro so trte začele svoje korenike izven svišča poganjati, napadla jih je trtna uš, in ugonobljene so bile. Svišč, ti-koma trt nanesen, ne more zabraniti, da bi jih uš ne uničila, saj ji pač ni treba ravno po svišča h koreninam laziti, kajti ako pride kjer si bodi lahko na površje zemlje, pride gotovo tudi lahko kersibodi s površja h koreninam, to pa že celo v poletnem času ob suši, ko je zemlja razpokana.
Da bi žveplo kaj pomagalo, tudi ni istina, kajti koliko se ni ž njim že v Klosterneuburgu, v Forkašdu na Ogrskem, na Francoskem i. t. d. poskušalo, pa vse zastonj. O pepel pa pomaga! Toda le v tem smislu, da trti gnoji, nikakor pa drugače. Da v okolici Tržaški, Goriški in drugod, koder še sedaj trte zaradi plesnobe žveplajo, trtne uši nimajo še, tudi ni istina, kajti v okolici Tržaški jo imajo že zdavnaj, isto tako na Goriškem kljubu žvepljanju. Koliko je pa ni na Italijanskem^
na Francoskem, kjer že čez 20 let trte zaradi plesnobe ivepljajo?!
Priporočano sredstvo ne more torej zabraniti, da bi se trtua uš v kakem vinogradu ne zaplodila. Aro je tist vinograd pri Zagrebu še uši prost ali ne več, gotovo ni še konštatovano. Prav mogoče je, da je le slučajno še uši prost, ali pa tudi ne več. Sicer pa recimo, da bi priporočano sredstvo res pravo bilo, koliko bi pa stalo? Gotovo toliko, da bi se ne izplačalo upotrebljati ga v veliki meri. S sviščem bi se moralo nasipati zaradi okopavanja, sploh obdelovanja trt, zaradi odplav-Jjanja zemlje po dežji vsako leto. To bi stalo pa jako veliko.
Naposled pa še nekaj. Društvo vednosti v Parizu je razpisalo že leta 1870. dar 500.000 frankov tistemu, kateri bi izumil sredstvo, ki bi bilo po ceni, porabno ter tako, ki bi trtno uš istinito uničilo, trti pa nič ne škodilo. Ta dar je še danes dobiti. Zakaj se torej gospod lastnik tistega vinograda v Zagrebu ne oglasi v Parizu ?
R. Dolenc.
----    98-----