KOZERIJA
Povest o tem, kako sta se sprla Veliko Uplje in Šmarski vrt
Veliko Uplje in Šmarski vrt, naselji v bližini Ljubljane, sta pred mnogimi leti združili svoja trdo pridobljena sredstva in zgradili tovarno na mejni črti, ki naj bi dajala kruh številnim družinam. Čeprav ne toliko, kot so si predstav-ljali, je vendarle dajala, dokler ni prišlo do tako imenovanih družbeno ekonomsko poli-tičnih sprememb.
Tako je Velikoupljan lahko spet brez strahu in svobodno lahko izjavil, da je Velikoupljan, in Šmarskovrtljan je takisto lahko ponosno rekel, da je Šmarskovrtljan, ne da bi ga bilo treba biti sram. Nič več jih ni zatirala skupna tovarna, produkt prejšnje oblasti, ki je hotela na tak način obe naselji združiti v eno in jim s tem izničiti lastno identiteto.
In potem se je nekako istočasno začelo. Ce-ne, voznik viličarja, sicer doma iz Velikega Uplja, ni hotel dostavljati materiala Stanetu, rezaleu in Šmarskovrtljanu. Cene je za svoj lokalni časopis izjavil: »Naj si ga kar sam pri-nese. Dovolj dolgo sem bil njegov sluga. Ne bom več trpel, da je kaj več, če je Velikoup-ljan.« Medtem pa je Stane za svoj lokalni časo-pis dejal: »Ne preseneča me Cenetov posto-pek. Vedno mi je dostavljal napačen material, zamujal z dostavo in podobno.« »Taki so pač vsi Šmarskovrtljani,« je dodal.
Na koncu proizvodnje pa Tone, sestavljalec končnega izdelka in Velikoupljan, ni hotel več sestavljati in pošiljati naprej izdelkov k Lojze-tu, ki jih je pakiral, sicer pa je bil rojeni Šmar-skovrtljan. Ko so Toneta vprašali, zakaj zadr-žuje proizvodnjo, je rekel, da se solidarizira s Stanetom, medtem ko pa je Lojze povedal. da ga ne preseneča Tonetova malomarnost, ker je že leta in leta nepravilno sestavljal proiz-vode, ki jih je potem on zaradi miru v hiši brezplačno popravljal in pravilno pakiral. To-ne je rekel, da je to laž, in Lojze, da ni, nato sta si skočila v lase. Pretep se je končal tako, da je Lojzu stekla kri iz nosa, Tonetu pa iz preseka-ne ustnice. Proizvodnjo so ustavili.
Oba lokalna časopisa sta različno pisala o tragičnih dogodkih, ki ga je povzročila druga stran. Prvi je trdil, da je Tone že nekaj dni v komi, drugi pa da se bo Lojz, če mu bo sreča naklonjena, postavil na noge šele čez eno leto. To je obe naselji tako revoltiralo, da sta spon-
tano organizirali mitinga - oba ob istem času in na istem mestu - na dvorišču pred tovarno. Proizvodnja je stala.
Oba tabora je dodatno razburila novica v obeh lokalnih časopisih o spolnem nasilju velikpupeljskega mladoletnika nad mladolet-no Šmarskovrlnjanko in narobe. Namreč v gneči, ki je nastala med Lojzetovim in Tone-tovim pretepom. je Aleš pobožal Tejo po pr-sih, Teja pa ga je pobožala po licih. To je videl voznik viličarja Cene, ki je trdil. da jo je Aleš zgrabil za prsi in hotel odvleči med kartone, toda Teja mu je primazala klofuto, kakršno lahko primaže le Smarskovrtnjanka. Stane je videl prizor drugače. Trdil je, da jeTeja prisili-la Aleša na gnusno dejanje, ker bo fant pode-doval bajto, sedem glav živine in traktor.
No, vrnimo se k mitingoma. Zanj je slišal direktor tovarne, sicer Ljubljančan, ki je bil tiste dni na službeni poti v tujini in se je nemu-doma vrnil nazaj. Obe sprti strani je skušal pomiriti. Toda obe sta tokrat složno nastopili in ga napadli, češ da on, Ljubljančan, nima pravice odločati v njunem sporu. Prestrašeni direktor je komaj ucvrl nazaj v Ljubljano.
Združeni so slavili pomembno zmago in ugotovili, da jih je pravzaprav direktor sprl. Posedli so na dvorišču tovarne in tuhtali, kako naprej.
Potem pa je Cene vprašal: »Kdo je sploh pripeljal tega Ljubljančana v tovarno za direk-torja?«
»Kdo neki? Vi, ŠmarskovrHjani, kdo drug!« je rekel Stane.
»Ni res, vi Velikoupljani ste ga!« je zatulil Tone, ki je bil že čudežno ozdravel. »Tako je!« so zavpili njegovi sovaščani.
»Ne, vi ste ga!« je zavpila druga stran.
In začel se je vsesplošni pretep. Iz njega sta se izvlekla le Aleš in Teja, ki sta odšla v bližnji gozd.
Proizvodnja pa še vedno stoji. In tovarna z njo.                                   GORAZD GORC