35
Lepoznansko polje.
Čez trideset let
(Konec}.
Prebravši to pismo polijejo gospodično Marjeto bridke solze; zakaj še le zdaj je živo spoznala, kakošno odbila je srce. Ko se nekoliko upokoji, napiše vsa skesana odgovor poln miline. Ko pismo konča, stopi pred zrcalo, pa kako se preplaši, vidši, koliko premene doneslo ji je trideset let. Živo je spoznala, koliki razloček je sedaj med njo in ono gizdavo gospodično Marjeto, ki je s toliko trmo ostajala zvesta svojemu sklepu , da ne bo vzela v zakon nikogar, kterega goreče ne ljubi. Al sedaj bilo je vse drugač; zato je bila tako hitro pripravljena na odgovor. Upanje jo iznova nekako oživi  ter  prebudi   k novemu   življenju;   dozdeva se
ji, da trganje po nogi je odjenjalo in patika jo mahoma zapustila. Pričela se je sukati okoli svojih omar, ogledovati zdavnej že v nemar puscene oprave , skrbno si je spletala svoje že sive in redke lase ter prikrivala jih pod čisto belo zavijačo. Sluga za slugom drčal je v mesto in po štacunah; mojškre in krojači sedeli so za mizami, urno šivaje; tigle niso se ohladile in služabnice, vse zaspane, bile so podnevi in ponoči na nogah. Skrbela je gospodična Marjeta tudi za dozdaj zapuščeni grad; dala je staviti nove šipe v okna, popraviti strehe in pobeliti zidove. Al nove obleke niso bile v stanu zakriti starih kosti, ne apno pobeliti večletnih marog. Gospodična Marjeta bila in ostala je vsahnela cvetica in grad Lipovski prava pustota. Brala je vsaki dan pismo Ivanovo; potem je poskušala nove oblačila, pregledovala in hodila okoli hiše, zapovedovala, da se imajo omiti vsaki tretji dan tla, vsaki drugi dan čisto zbrisati okna, vsaki dan posipati s peskom dvorišče in pometat dolgo zanemarjene in s travo zaraščene poti na vrtu. Ko pa se je mračilo, sedela je nacifrana Marjeta pri oknu , gledala na polomljene dvorne vrata, slušala šumljenje lip ter čakala Ivana.
Ozrimo se tudi nekoliko na njegovo dosedanje življenje.
Ivan, dobivši pred trideset leti od rajne gospe grajša-kinje odgovor v Krakovo, napotil se je v Italijo. Poln žalosti in obupa zapisal se je v vojnike, kjer je, iskaje največje nevarnosti napeljeval čete proti neprijatlu pri naskokih na trdnjave; al namesto smrti, ktero je iskal, dosegel je le slavo ter zlate rede in svetinje. Iz Italije šel je na Nemško, od tam na Španijolsko. Pri tolikih ranah , ki jih je dobiIr bil je res čudež, da ni padel poleg Saragose in da je pete odnesel pri Upnici. Nadvojvoda ljubil ga je, kakor je ljubil vse stare vojnike, ki so umeli in hitro ter srčno zvr-ševali njegove povelja.
Leta 1826 bil je Ivan major v 4. polku topništva. Al starost oglasila se je in opominjevale so ga rane. V zimi tistega leta hudo zboli; srečno je sicer smrtno bolezen prestal, al mogel je prositi za odpust. Prijazni vojskovodja da mu brž penzijo, priporoči ga za novo posiavljenje ter vladi predloži, naj ga imenuje nadzornika cesarskih gojzdov. Tako dospel je Ivan zadovoljen v svojo novo domačijo. Najdel je ondi pripravno in lepo poslopje za stanovanje, le malo oddaljeno od majhne vas/, v kteri so edino le gojzdnarji prebivali. Pred njegovim poslopjem bil je velik dvor, ki so ga mejile ogromne stare lipe. Ko je tako pred seboj vidil zagotovljeno si prihodnost, in ker mu je njegov poklic, kte-rega se je urno privadil, puščal mnogo prostega časa, pričel je čutiti svojo samoto. Tako zapuščen in nevesel sedel je nekega večera v vrtni lopi. Nenadoma spomnijo ga šumi-joče lipe živahno onega časa, ko se je ločil od košate gospodične Marjete , ktero je ljubil z vso srčnostjo prve ljubezni. Obraz njeni živo se je pokazeval pred njegovimi očmi, — solzica mu porosi dolge sive brke. Vstane, poda se v sobo in napiše našim bravcom znani list do gospodične Marjete. Cez mesec dni dobil je odgovor. Koj drugi dan napotil se je v Varšavo , ondi dobil je pri svoji gosposki dovoljenje za ženitev in urno odpravi se naprej v Vladimir.
Ko se je približeval mestom in vasem, ki so mu bile dobro znane, čudne čutila stiskale so mu dušo. Vse se mu je zdelo , da je postarano , razpadeno. Prvikrat pričel je zdaj premišljevati, kako silne premembe nanaša pretek tridesetih let in nehotoma je propadel. Kolikor bliže bil je koncu potovanja, tem bolj so ga strašile nemile slike, toliko hujše mu je tolklo srce. Ni bilo več delječ do namenjenega kraja. Zdaj zapove kočijažu, naj počasi vozi. Ko zagleda vas Lipovo in njene zapuščine, napol zrušene bajtice, zanemarjene vrte, od plotov samo stebre še po zemlji ležeče, — in grad rajne gospe, nekdaj izgled najlepšega reda in skrbnega gospodarstva, zdaj pa — vse razpadeno in zaraščeno: ga prešine strah; popade vajete, ustavi konje in pustivši voz s kočijažem vred pred vasjo gre sam T Lipovo.    Bilo je še zgodaj v jutro, nikogar toraj ni srečal,
kar mu je bilo tudi po volji; nikogar namreč ni želel kaj prašati, ker bal se je žalostnega odgovora.
Pridši bližej grajšine, zasliši naenkrat jok in neki hripav glas. Stopi toraj na stran ter skrije se za bližnji gosti grm. Od tukaj vgleda neko grbasto starko rumenkastega lica; nekoliko kitic sivih las viselo ji je izpod razkuštrane nočne kapice, razdrapana obleka pokrivala ji je usahlo telo, z roko pa opirala se je na paličico. Gospod Ivan ni hotel verjeti svojim očem, mrzli znoj stopi mu na čelo in noge so se mu tresle ko takrat, ko je vstal z nevarne smrtne bolezni. Mislil je, da to mora ključarica gospodične Marjete biti, ter je poslušal napenjajoč vso pozornost.
53Lenoba nečimerna!" — rjula je starka — „tal nisi oprala, moje kiklje nisi ogladila, zdaj pa se še tukaj skrivaš, samo da moreš spati; on pa bo morebiti že danes prišel".   In pri teh besedah začne klepati s palico po mladi
deklici.
„Za Božjo voljo!" — tarnala je uboga deklica — „kaj nisem celo noč cula in delala? Kaj morem zato, da sem že proti jutru enmalo zadremala4'.
„Da mi koj greš na delo, lenoba !i4
Dekla skoči zdaj, gospodinja Marjeta pa še vedno rag-ljaje kruncala je za njo, opiraje se na svojo palico.
Ivan stal je dolgo za grmom, strmeč in prepaden. Ni vedel, kaj bi storil; čast, poštenje, sramota in neizrekljivo mrzenje borilo se je v njegovi duši. Bolje mu je bilo stoječemu pred Saragoso v vojniškem redu, pričakovaje vsaki čas, da ga bodo podzemeljski podsipi z vojsko in obupajočo obsedeno trdnjavo bruhnili v zrak. Poslednjič nadvlada mrzenje v njem.
Še enkrat pogleda žalostne razvaline nekdanjega srečnega kraja , milo se razjoka ter se vrne po stranski stezi — nikdo ga ni zapazil — do kočije. Zapove kočijažu obrniti, in najdi: z Bogom Lipovo! na veke.
Zastonj je gledala omamljena Marjeta celi božji dan na cesto proti Vladimiru; zastonj je vsaki dan po zajtrku, južini in večerji prebirala milo pisemce; zastonj se je skrb napravljala, zastonj marljivo gospodinila; zastonj v\se pripravljala , da bi spodobno sprejela milega gosta. Ko že črna noč pokriva zemljo, — ko že vse molči v gradu, sedi še gospodična Marjeta otožna pri mizi, posluša šumljenje lip in čaka — Ivana.
Al Ivana — ni ga nikdar več!
Poleg ilirskega prevodi! Jos. Levičnik.
36