JADRO     Jezik, ki rdeče plava skozi šipkov
čaj, ki se dviga skozi gosto paro,
ki votlo lebdi, ki ga ližejo drugi
jeziki, naslednji. Jezik, ki ti ga
zmečka v žep, naslednji. Jezik, ki
ti razparan pogleda iz razporka, ki
opleta pod odprtimi stopali, ki se
stanjša v plimo, ko pljune, obliže.
Borut Gombač
Okvir
281
282
Borut Gombač
OPNA       Zlizani kup, guba, bula dretastih
kocin. Izdrti lasje, razkuštrane
korenine. Zlizano oko pljunjeno v
obraz, nalepljeno čez uho, da se
strma usta znova vrnejo v podlago.
GLASILKA       Stopnice z dna stopnice. Zven in
steklenost v njegovem pogledu. Iz
riti repi krvi, ki divje opletajo
po tanki notranji strani stegen.
Sunjen v zid, s čelom v šipo, ki
se ne zlomi, ker piše v okvirju.
LIJAK       Popljuvane brisače vihrajo, lepijo
se mu na obraz. Roka, ki jo vleče
iz potopljenega stekla. V trakove
razparan rokav, paranje hrbtenjače.
Po zdrgnjenem grlu hrbtenice kaplja
zgoščene limone. Nohti se kljukasto
oklepajo rumenega živca. Z rameni
do gladine. Steklo lahno položi na
vodo, lahno na vodo... lahno, da
jezik izkrampa potopljeni obraz.
PLAZ     S pristriženo dlanjo seže globoko v školjko, belo ga zgrabi za odpadle
lase in dvigne... Čez čas zavije v grobo brisačo. Slika platna se je skrčila v drobno, preluknjano piko.
KAMNOLOM       Površina se čez površino razliva.
Ravnina se čez ravnino preliva. V
kapljah napihnjene kapljice krvi.
Drsijo kaplje, tanjše, daljše ...
Tukaj tipam... tako tukaj... do
283
zglajenega okvirja, do spomina na
obzorje. Kaplje drsijo. Vse bolj
površina. Do spomina na ploščatost
Ravnina se, grgraje zajezeno kri,
potaplja skozi grlo. Gladina se
razlije v pokončnost tega prsta.
PROD      Vsa usta, vso bledo luknjo v meso, v mesnatost votla črka o. Vse se, vsa jih pozneje res odpre. Ko se odpro, zagleda vroč obroč, ki se izrobkan odpira, zvira, žge. In ko se odpre, pogleda skozi in zagleda glasilke, obrasle s samimi pogledi.
JEZ      Odvija žarnico, jo v dan topi. Zato
nima nog, ker ima steklene podplate
Zato ni tu nobenega roba, ker je do
tam prepad. Boža žarnico, jo v tla
topi. Z žarečo dlanjo žge papir in
se duši. Zato, pravkar prebran, ne
ve, kdaj. Skozi steklo vidi z obeh
strani. Gluhonem se plazi, prebira
krvavo konico steklenega pisala, ki
se bliža, staplja s pisavo v žvenk,
ki ga, pravkar prebranega, posploši.
PREREZ       Pod temi tlemi so tista tla. Sajasti strop na njegovih ramenih. Z jezikom se hrapavo ovija okoli jezika, davi do krvi, v pljunek precedi kosti. V
ušesih sliši rasti drgetavi bobnič, dolgo prisluškuje oženju cevi, nato pa si glasno prebere žilice v očesu.
Okvir