Župnija
sv. Lovrenca na Dravskem polju
Krajepisno – zgodovinske crtice
Spisal
Matej Slekovec
kaplan pri sv. Lovrencu na Dravskem polju.
V MARIBORU 1885
Tisk J. Leon-ove tiskarne

Kidricevo, 2023

Zgodovinska sekcija Matej Slekovec 
Delavsko prosvetno društvo (DPD) Svoboda Kidricevo
Ulica Borisa Kraigherja 25, 2325 Kidricevo
 
Naslov:
 Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju. Krajepisno – zgodovinske crtice
 
Spisal: 
 Matej Slekovec 
 
Založnik:
 Delavsko prosvetno društvo (DPD) Svoboda Kidricevo, Zgodovinska sekcija Matej Slekovec
 
Digitaliziral: 
 Andrej Tumpej
 
Oblikovanje in prelom:
 Vejica, Rado Škrjanec, s. p.
 
Oblikovanje ovitka:
 Gašper Valentin Mlakar
 
Tisk in vezava:
 Tiskarna Ekart, d. o. o., Spodnje Jablane
 
Organizacijski odbor: 
 Aleksander Kumer, Vilijem Podgoršek, Vladko Meglic, Ivan Tušek, Franc Mlakar
 
Naklada: 
 2700 izvodov
 
Leto izdaje izvirnika: 
 1885 
 
Donatis:
 Kidricevo, 2023
 


Publikacija je brezplacna.
@ Vse pravice pridržane v lastništvu izdajatelj.

CIP - Katalogni zapis o publikaciji
Univerzitetna knjižnica Maribor
821.163.6-3
SLEKOVEC, Matej
    Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju : krajepisno-zgodovinske crtice / spisal Matej Slekovec. - Kidricevo : Delavsko prosvetno društvo (DPD) Svoboda, Zgodovinska sekcija Matej Slekovec, 2023
ISBN 978-961-95274-5-0
COBISS.SI-ID 167557635


2023
Spomnite se del, ki so jih naši ocetje opravili v svojem casu,
in pridobite si veliko slavo in vecno ime! 
I. Mak. 2 51
Et mementote operum patrum quae fecerunt in generationibus suis et accipietis gloriam magnam et nomen aeternum 
. Mak. 2 51
1885
„Pomnite dela svojih ocetov, ki so jih storili svoje dni;
in prejeli bote veliko slavo in vecno ime.“
. Mak. 2 51

PREDGOVORU PREDGOVOR
Mineva 120 let od smrti duhovnika in zgodovinarja Mateja Slekovca. Zato smo se v zgodovinarski sekciji DPD svoboda Kidricevo odlocili narediti simpozij o njegovem delu in življenju, pripravili priložnostno razstavo, pos­tavili spominsko plošco, obnovili njegov nagrobni spomenik na pokopališcu slovenskih velikanov Navje in izdali donatis njegovega dela, ki je povezan z našim krajem in življenjem naših prednikov. Sam Slekovec nas poduci kako pomembno je vedeti in ceniti njihovo delo. V citatu velikega rimskega misleca Ciceron nam pove kaj se zgodi z nami, ce zgodovine naših prednikov ne poznamo. Ta skromni korak, da delo kaplana v lovrenški župniji pride v naše domove, je priložnost, da se naucimo uporabiti njih delo v sedanjosti in v prihodnosti in s tem prispevamo k trdnim identitetnim temeljem naših krajev, ki pa so osnova zdrave prihodnosti. 
Franc Mlakar

PREDGOVOR
„Ne vedeti, kaj se je godilo, preden si rojen bil, je toliko, kakor zmirom otrok biti“, pravi slavni rimski govornik Ciceron. Ker nam pa to, kar se je bilo v preteklosti godilo, ravno zgodovina priobcuje, je celo naravno, da se zanima za-njo vec ali manj vsak clovek. Le poglej, kako skrbno pazi majhen vnukec na vsako besedo osivelega dedeka, ko mu o minolih casih pripoveduje, in kako tudi odrašce­ni, naj bi se o kateri stvari še tako glasno razgovarjali, mahoma vtihnejo, ako jim kdo zacne praviti, kaj veselega ali žalostnega da se je v teku let že zgodilo.
Ni se torej cuditi, da ima do zgodovine, pred vsem pa do zgo­dovine mile domovine, vsak pošten Slovenec veselje. In to po vsej pravici, kajti zgodovina je „uciteljica življenja“, vir naših pravic in dolžnosti, voditeljica bodocih casov ne le za cele narode in države, ampak tudi za posamezne kraje, rodbine in ljudi“, tako neko je bil pisal naš nepozabljeni rajni knez in škof Anton Martin Slomšek v okrožnici, ki jo je bil dne 19. decembra l. 1855 svojim duhovnikom razposlal. „Zato pa nismo le veliko hvale dolžni,“ - piše vladika nadalje, „tistim našim prednikom, ki so z napisi, spominjki in vestnimi popisi zgodovinskih dogodkov zgodovino prejšnjih casov ohranili, ampak tudi mi moramo dogodbe sedanjega casa potomcem ohraniti po spominjkih in vestnih spisih o važnih dogod­bah.“ Preprican o koristi, ki jo znanje domace zgodovine donaša, ni le pismeno, ampak pri vsaki priložnosti je tudi ustmeno dušne pastirje vzpodbujal, naj zacnejo v vsaki fari pisati „farne kronike“ ali „spominjske knjige“, in ce so kje že zacete, naj bi jih marljivo in vestno nadaljevali. Le tako se namrec marsikaj za župnijo in za ves okraj zanimivega ohrani, kar bi se sicer v teku casa le prelehko pozgubilo in pozabilo. Župnijske kronike so poznejšim dušnim pastirjem najpripravniši pripomocek, se s celo župnijo in z njeni­mi razmerami hitro soznaniti, prijatelj zgodovine pa najde v njih ne samo prijetno berilo, ampak tudi bogat vir raznih zanimivih dogodeb, ki mu služijo semtertje prav dobro.
Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju še do zdaj svoje spominj­ske knjige ni imela. Kar se je še o njej in njeni preteklosti srecno ohranilo, to je le po raznih spisih in knjigah raztreseno in vsled tega le malo komu znano. Zbrati vsaj nekoliko onih, v zgodovinskem oziru za župnijo in celo okolico preimenitnih drobtinic in sostaviti iz njih zacetek „spominjski knjigi“, je bila podpisanega naloga, - težavna in mudna.
Viri in pripomocki, ki se jih je pisatelj posluževal in iz njih vec ali manj zajemal, so bili ti-le:
Maticne knjige župnije sv. Lovrenca in vseh sosednjih župnij;
Uradne 1istine obcine in župnije sv. Lovrenca;
I. Orožen, Das Bisthum und die Diöcese Lavant;
Šolska kronika sv. Lovrenca;
J. A. Janisch, Top, stat. Lexikon von Steiermark;
I. Orožen, Celjska kronika;
A. Krempl, Dogodivšine štajerske zemlje;
J. Lapajne, Zgodovina slov. Štajerja;
Slovenski Štajer;
Rokopisi Simona Povodna;
Povestnica goriške nadškofije;
F. Raisp, Pettau;
Listine deželnega arhiva v Gradcu in knezoškofijske pisarnice v Mariboru;
Ruška kronika v rokopisu.
Razun le-teh virov je pisatelj porabil še svojo zbirko zgodovinske­ga blaga, kar si ga je bil v teku vec let iz raznih knjig in listin nabral.
Kljubu temu pa se, dragi citatelj! nikar ne nadjaj, da boš v knji­žici, katero ti tukaj podam, našel kaj celotnega in v vsakem oziru dovršenega. Ne; - le drobtinice so; otete pozabljenosti, spretneja roka pa jih lehko dobro porabi na svojem mestu.
Pri sv. Lovrencu na Dravskem polju leta 1885.
Matej Slekovec.

Župnija sv. Lovrenca
na Dravskem polju
1. Cerkvene razmere.
a) do leta 1786.
Na slov. Štajerskem ni lehko kateri kraj v zgodovinskem oziru tako ime­niten in zanimiv, kakor široko, vmes prav prodnato „Dravsko polje“; imenuje se po staroslavnem mestu Ptuj tudi „Ptujsko polje“. Obrobljeno okoli in okoli s prijaznimi, vinorodnimi grici in hribi, in obsejano posebno kraj Dravinega obrežja na desno in levo z gostimi vesmi je bilo v minolih casih le prepo­gostokrat torišce, na katerem so se najznamenitnejši dogodki vršili. Tukaj, kjer je deroca Drava svojo strugo že veckrat spremenila ter njive, travnike in hiše podkopala, so se v teku vec stoletij bojevali razni, v spone sužnosti zakovani narodi za svojo naravno prostost in mocili s svojo krvijo prodnato zemljo.
Na Dravskih planjavah zapustili so svoj sled ne samo Ilirci, Rimljani, Goti, Huni, Obri, Turki in Madjari, ampak še tudi drugi narodi, ki nam po imenu sicer niso znani, pa so bili vendar todi hodili. Gomile starih Slovencev, po­staje, miljni stebri in grobni spomeniki Rimljanov, nasipi in okopi Obrov in Turkov, - vse je že vecji del raz površja zemlje zginilo; - tudi mocni in trdni gradovi in velicastne palace, kakoršnjih je posebno okoli Ptuja vec bilo, so razpadli, - malo da se že skorej ne ve vec za tega ali onega ime in za kraj, kjer je bil stal. Rodovitne njive, zeleni travniki ali pa le goli prelogi se razprostirajo zdaj ondi, kjer so bila svoje dni stala bogatinov zala prebivališca. Tam, kjer je nekdaj ošaben Rimljan zaklade kupicil in v razkošnosti se valjal; tam, kjer je svoje dni ljuti Turcin brez vsega usmiljenja razgrajal in ljudi moril, orje zdaj marljivi orac in izorje po gostem zarjavelo orožje, marmornate plošce, vsakovrsten kinc in razne denarje, vmes celo cekine s podobo onih cesarjev, pred katerimi se je tresel in vklanjal ves, takrat znani svet, ker so v znamenje sijajnih zmag postavili svoje zastave kraj Evfrata, Donave in Rena. Nicmanj nam pa ne kažejo tudi stebri in drugi kameniti spomeniki z raznovrstnimi napisi, kakoršnjih je bilo mnogo izkopanih, zgodovinsko imenitnost „Dra­vskega polja.“
Na Dravskem polju, - in sicer na gornjem - dve picli uri hoda od Ptuja proti jugo-zahodu stoji tik velike ceste, ki pelja iz Ptuja cez Crno goro Monsberg, med snažnimi hišami zala cerkvica, z zidom obdana.
Glej, to je župnijska cerkev sv. Lovrenca, središce, rekel bi, srce Lovrencke župnije. In kakor ima okolica, dasiravno je na videz pusta in nekako mrtva, vendarle imenitno preteklost, tako tudi župnija sv. Lovrenca ni brez zgodo­vinskih znamenitnosti.
Lovrencka župnija, je brez dvoma izmed starših župnij na slov. Štajerskem. Ne da se sicer dolociti, kedaj je bila ustanovljena in kdo je bil njen prvi župnik, a to je gotovo, da je pri sv. Lovrencu bila že v 15. stoletju samostal­na župnija. Sprva je sv. Lovrenc bil najbrže poddružnica ali pa celo vikarja Hocke nadžupnije, ki je svoje dni bila zelo obširna. Obsegala je namrec vse kraje desnega obrežja Drave od iztoka Velike v Dravo pri sedanji železniški postaji: Ribnici tje do Borla. Niže Zavrac je delala proti jugu mejo sedanja štajersko-hrvaška meja tijan do izvira Sotle, od tam je šla cez Donacko goro do Slivniške župnijske meje pri Makolski poddružnici, sv. Ani, od ondot pa proti severni strani na levo mimo Monsberga in na desno mimo Cirkovec do velike ceste med Slivnico in Hocami. Od tam je šla meja na vrh Pohorja k cerkvi sv. Henrika, po grebenu pa dalje do izvirka Velike, ki je nadžupnijo proti zahodu mejila. Da je torej sv. Lovrenc svoje dni k Hocam spadal, je toliko, kakor gotovo, a tudi to je nedvomljivo, da je moral zavoljo kakega posebnega vzroka že zgodaj samostalen postati, kajti l. 1426 se vec ne imenuje med župnijami, ki so pod Hoce spadale.
Župnija Sv. Lovrenca je pred drugo polovico 18. stoletja glede obsega bila veliko vecja, kakor dendenes, kajti obsegala je razun vesi, ki jih dendenes ima, tudi vse kraje in vesi sedanje Gorske fare in Mihovce, ki so zdaj Cirkov­cam pridružene.
Vesi in kraji, ki so svoje dni k Lovrencki župniji spadali, so ti-le:
Mihovce, gornje in spodnje Pleterje, Župecja ves, gornji in spodnji sv. Lovrenc11 Nekaterekrati imenujejo se tudi srednji sv. Lovrenc ali Sredmo, Koce in Špatlja.
, Apace s Schneeweiss-om in vilo Lamberg, trg Ptujska ali Crna gora, Formin s cerkvico sv. Lenarta, Klamburki, ali Klamburžna, Savinsko, Sevce, Trebež, Podlože, Stogovce, Apace ali Vapca ves pri Dravinji, Slape, Doklece, Boleci ali Bolecka ves, Kapla pri Dravinji, sv. Janž v Halozah, Hramno, Pastirovec, Lipno22 Lipno se je 1. 1743 hotelo z Monsbergom združiti; „volebant per fraudem se illi parochiae conjungere“, - opomni krstna knjiga 13. marca 1743.
 in Bildon. V zacetku 18. stoletja je v maticnih knjigah veckrat omenjen tudi grad spodnji Monsberg, kar pa je le drugo ime za Schneeweiss. V Apacah je ena hiša ohranila skoz stoletja, ime Benecija, ker je vecinoma okoli in okoli od vode obdana.
Fevdni gospod in zavetnik in brez dvoma tudi patron te obširne župnije je bil l. 1567 nek Wolf Engelbrecht Auersburški. Takrat je sv. Lovrenc imel že tri poddružnice: Mater božjo na Gori, sv. Lenarta in sv. Janža v Halozah.
Slavna romarska cerkev Matere božje na Gori je zidana okoli 1424 od Ptujskih in Celjskih grofov. V gotiškem slogu umetniško postavljena, je ena najlepših hiš božjih na Štajerskem. Kedaj ste bili cerkvici sv. Lenarta in sv. Janža postavljeni, ni znano; toliko je gotovo, da ste že v 16. stoletju stali. Proti koncu 17. stoletja sezidali so Mihovcani v sredi vesi majhno cerkvico v cast sv. Antonu Padvanskemu, ki je bila skoz 100 let cetrta poddružnica sv. Lovrenca.
Ko je bil l. 1615 v Leobnu na gornjem Štajerskem kolegij jezvitov usta­novljen, prejel je od nadvojvode Ferdinanda II. župnijo sv. Lovrenca z vsemi takrat obstojecimi poddružnicami v dar in je bil njen patron do 1. 1773. Takrat je bil namrec red jezvitov v Avstriji odpravljen, njegova posestva prodana, skupilo z ostalim premoženjem pa šolskemu zalogu pripisano. Na Gori in pri sv. Lovrencu je šolski zalog pri tej priložnosti dobil blizo 24.000 gld., zato pa je prevzel tudi cast in breme patrona Lovrencke župnije.
V cerkvenem oziru je spadala župnija sv. Lovrenca v raznih casih k raznim škofijam. Do l. 1751. je dohajala k staroslavnemu patrijarhatu Oglejskemu, ki je že od casov Karola Velikega do Drave segal. Iz Ogleja, zibelke kršcanstva za slovenske dežele, dobival je skoz vec stoletij tudi sv. Lovrenc svoje dušne pastirje, ki so v znamenje svoje podložnosti morali ocaku deseti del svojih letnih dohodkov odrajtovati. Ker pa dohodki niso vedno enaki bili, ampak so se vsled raznih razmer le prepogostokrat spreminjali, zato tudi letni davek ni bil zmirom tisti. Tako postavim je župnik pri sv. Lovrencu moral ocaku odrajtati 1. 1323 „tres fertones“33 „Ferto“ je bila cetrtinka marke.
, prej ko ne „tri šilinge“, l. 1426 pa, že „cetiri Oglejske marke.“
Te doneske je pobiral in vse župnije med Dravo in Savo nadzoroval od Oglejskega patrijarha imenovani višji dijakon (archidiacon), ki je navadno v Celju stanoval. Ta je bil „oko in roka“ patrijarha. Imel je v svojem okrožju, skrbeti za cerkveni red, nadzorovati dušne pastirje in o njihovem obnašanju v Oglej porocati. On pa je tudi razglaševal ocakove ukaze, pobiral razne do­neske in sklicaval v imenu patrijarha vsako leto zbor ali sinodo. K taki sinodi, ki se je navadno v tednu pred binkoštmi v Celju vršila, morali so vsi župniki in beneficijati priti; kaplani in duhovni pomocniki so bili izvzeti.
Najprej so bila v cerkvi mrtvaška opravila za umrle iz cesarske rodovine in za Celjske grofe, potem je sledilo posvetovanje o raznih dušoskrbnih stvareh in koncno je vsak župnik višjemu dijakonu odrajtal izpiske iz maticnih knjig in svoj letni davek za ocaka.
Za cas Oglejskih patrijarhov hodili so v naše kraje v imenu in po narocilu ocaka zakramenta sv. birme delit v 16. stoletji Lavantinski, poznej pa Ljubljan­ski škofje. Tako je birmal Ljubljanski knezoškof Feliks grof Shrottenbach 1. 1730 meseca avgusta v Celju, v Konjicah, v Bistrici, v Laporjah in v Studenicah.
Ko je bil vsled ukaza papeža Benedikta XIV. L.1751 Oglejski patrijarhat v dve nadškofiji: Goriško in Videmsko razdeljen, dobila je tudi župnija sv. Lovrenca drugega višjega pastirja in je spadala nekaj casa pod Goriško nadškofijo. 
Prvi Goriški nadškof Karol Mihael grof Attems je slov. Štajer najprej obi­skal. Že dne 1. maja 1. 1751 je prišel v Celje, kjer je ostal 14 dni in obiskal vse cerkve v okolici. Dne 1. junija zaran je birmal 1242 vernih v Cirkovcah, popoldne pa pokopal na Gori tamošnjega vikarja Matijo P1ešnika, ki je bil 30. maja 53 let star umrl44 Mrtvaška knjiga poroca o tem tako-le: 1751 die 1. Junii solemniter sepultus est Multum Rdus Dnus Mathias Plesclinigg per Illustrissimum et Rdissimum Dnum Dnum Carolum Michaelom Dei g. et Apolicae Sedis gratia Pergamensem ordinarium nostrum Episcopum S. R. J- Com. ab Attembs tum in Canonica visitatione commorantem; etc. etc, aetatis suae 53 annorum provisus omnibus sacramentis.
. Drugi den je birmal pri sv. Lovrencu potem pa v Slivnici, kjer je vodil na praznik presv. Rešnjega telesa tudi procesijo. Povsod, kamor je prišel, oznanjeval je besedo božjo v slovenskem jeziku, kar se potem vec ko 100 let ni zgodilo.
V ostalem se za cas Goriških nadškofov cerkvene razmere na slov. Štajer­skem niso mnogo spremenile. Kakor poprej, spadala je župnija sv. Lovrenca tudi poznej k Celjski arhidijakoniji, ki je bila v vec komisarijatov razdeljena. Po stari navadi so se obhajale leto za letom v Celju sinode, kar je vedno v maticnih knjigah zaznamovano. L. 1752 je sinoda bila dne 20. junija, 1. 1753 dne 10. julija, l. 1754 dne 17. julija, 1. 1755 dne 3. junija. l. 1756 dne l. junija, 1. 1757 dne 24. maja, l. 1758 dne 9. maja, 1. 1759 dne 29. maja, 1. 1760 dne 20. maja, l. l76l dne 4. maja in tako naprej.
L. 1768 je pa nadškof sklical cerkveni zbor vseh sebi podložnih duhovnikov v Gorico ter ga je 15., 16. in 17. oktobra tistega leta tudi obhajal. Ali se je tega zbora vdeležil tudi takratni župnik pri sv. Lovrencu, Filip Lampret, ni sicer nikjer zaznamovano, a to je znano, da je pri tej priložnosti bilo priobcenih mnogo postav, posebno glede delitve sv. zakramentov in cerkvene discipline.
H koncu 1773. leta, malo pred svojo smrtjo razposlal je nadškof Karol Mihal grof Attems dušnim pastirjem svoje škofije prelepo pismo, kmalu potem pa 18. den februvarja 1774 je mirno v Gospodu zaspal. Vsa škofija je za njim žalovala; - bil je pravi naslednik apostolov.
Njemu je sledil Rudolf Jožef grof Edling. Ta je obiskal slov. Štajer l. 1780; dne 31. avgusta je birmal v bližnjih Cirkovcah , drugi den pa pri sv. Lovrencu.
Ker se je naredbam cesarja Jožefa II. hudo ustavljal, pognal ga je ta z Goriške stolice, papeža Pija VI, pa je prosil, naj za Gorico novega škofa ime­nuje. To se sicer ni takoj zgodilo, pac pa marsikaj drugega, kar je cerkvene razmere v Avstriji zelo spremenilo. V tej dobi je dobila tudi župnija sv. Lo­vrenca drugo podobo.
b) po letu 1786.
Cesar Jožef II., ki je po smrti svoje matere Marije Terezije dne 29. novembra 1780 prevzel vlado nad vsemi avstrijskimi deželami, je hotel kar crez noc vse prenarediti in ves obstojeci red spremeniti. Tudi cerkvenih zadev se je lotil. Spremenil je nekaterim škofijam meje, ustanovil nove fare, zatrl samostane, prepovedal božja pota in s takimi in enakimi svojevoljnimi naredbami napravil mnogo zmešnjav. Tudi v naših krajih se je marsikaj predrugacilo. Starodavna Celjska arhidijakonija je razpadla, kajti nekatere župnije, med temi tudi sv. Lovrenc, so vsled ukaza od 6. novembra 1788 pripadle sekovski škofiji, druge pa so z dopisom od 8. novembra 1788 bile pridružene deloma Ljubljanski, deloma Lavantinski škofiji. Metropolitanske pravice crez Štajersko in Koroško je cesar vsled pogodbe od 15. marca 1789 izrocil Solnograškemu nadškofu.
Ta doba je bila za župnijo sv. Lovrenca še tudi v drugem oziru preime­nitna. Njena najstarejša in najslavniša poddružnica. Mati božja na Gori je bila namrec l. 1786 povzdignena v samostalno župnijo ter je dne 13. julija dobila prvega župnika, Martina Dazer-ja. Ker so pa k tej župniji pridružili trg Goro, Formin s sv. Lenartom, Podlože, Savinsko, Stogovce, Apace pri Dravinji, Slape, Doklece, Trebež, Bolecko ves, sv. Janža, Lipno, Bildon in druge kraje v Halozah, je župnija sv. Lovrenca zgubila tri poddružnice in njen obseg se je za polovico skrcil. In kakor da bi ena nova župnija še nikakor ne zadostovala, ustanovili so z novim letom 1787 tudi pri sv. Janžu v Halozah lokalijo, porinivši tje za lokalnega, kaplana grajskega duhovnika v Monsbergu Janeza Herica. Ko je pa ta l. 1790 dobil kuracijo sv. Bolfenka pri Bišu, bilo je lokaliji sv. Janža za takrat in menda za vsikdar odklenknilo.
Istega leta dne 20. februvarja je umrl tudi cesar Jožef II., še le petdeset let, star.
Toda silni vihar raznih prenaredeb, ki je obstojece razmere semtertje po­polnem prevrgel in župniji sv. Lovrenca toliko zelenih vejic odtrgal, se še tudi s smrtjo cesarja Jožefa II. ni polegel; - še enkrat je z veliko mocjo zabucal in protil, zatreti in vniciti celo župnijo sv. Lovrenca. Ko je bil namrec dne l. julija l. 1794 gorski župnik Martin Dazer 46 let star v Gospodu zaspal, sprožil je okrajni komisar v Turnišcah misel in vladi nasvetoval, naj bi se župnija sv. Lovrenca z Goro združila v eno župnijo z župnijskim sedežem na Gori, sv. Lovrenc bi pa naj kakor poddružnica ostal zanaprej brez duhovnika. Kresijska gosposka v Mariboru se je tega nasveta mahoma poprijela in ga deželni vladi in škofijstvu predloživši s tem podpirala, da je župnijska cerkev sv. Lovrenca zelo majhna in v slabem stanju, gorska pa velikanska ter po svoji legi in tudi drugace za župnijsko cerkev skoz in skoz pripravna. Pisarilo se je mnogo sem in tje, razna preiskovanja z dolgotrajnimi razpravami in obravnavami so se vršila, a ker so se Lovrencani, ki so ravno takrat zelo prebrisanega župnika, Butkovica Mihaela imeli, temu nacrtu s tehtnimi vzroki vstrajno upirali, in je slednjic tudi takratni Sekovski škof Jožef III. Adam grof Arko bil njihovih misli, je ta zadeva zaspala. Pac pa so v prihodnjem letu (1795) meseca av­gusta Mihovce s kapelico sv. Antona Padvanskega od župnije odcepili in jih k Cirkovcam pridružili, da bi ne bilo vec treba pri sv. Lovrencu kaplana in bi tako verski zalog prihranil na leto 150 gld., katere je do tacas Lovrencki kaplan dobival.
Po 1. 1785 so torej župniji sv. Lovrenca ostale samo te-le vesi: Gornje in spodnje Pleterje, Župecja ves, gornji in spodnji sv. Lovrenc in Apace.
Svojega prvega Sekovskega škofa, Jožefa III. Adama grofa Arko, so Lo­vrencani videli l. 1793 na Ptuju, kjer je vernim iz mesta in okolice delil zakrament sv. birme. Namerjaval je ta vladika tudi l. 1802 obiskati svoje slovenske ovcice, toda dne 3. junija ga je Bog k sebi poklical in škofija je bila brez višjega pastirja. Ali rana, ki jo je neizprosljiva smrt škofiji bila vsekala, je kmalu zacelila, kajti že crez cetrt leta je škofija dobila novega škofa, Janeza VI. Friderika grofa Waldstein in Wartenberg.
Ta je obiskal spodnji Štajer trikrat, namrec 1. 1803, 1808 in 1811. Kakor poprej, morali so Lovrencani tudi zdaj otroke v Ptuj k sv. birmi peljati. Po njegovi smrti dne 15, aprila l. 1812. je ostala škofija 12 let brez škofa. Še le l. 1824 ga je zopet dobila in sicer Romana Sebastijana Zängerle. Za vse dobro vnet in za dušni blagor svojih ovcic zelo skrben je vladal svojo škofijo celih 24 let ter je v tem casu tudi Lovrencane dvekrat obiskal. Prvokrat je birmal ondi dne 12. julija 1829. Prišel je od sv. Janža na Dravskem polju, kjer je obisko­vanje zacel. Od sv. Lovrenca se je podal na Goro od ondod v Cirkovce od tam pa v Frajham. Drugokrat je sv. Lovrenca in sosednje župnije obiskal l. 1841.
Ko je ljubi Bog dne 27. aprila l. 1848 njega k sebi vzel, da bi mu za njego­ve neštevilne trude dal v nebesih placilo, dobila je škofija l. 1849 za škofa, Jožefa. IV. 0tmarja viteza Rauscher-ja, ki je pa že crez 4 leta nadškof na Dunaju postal. Ob njegovem casu so Lovrencani morali svoje otroke zopet na Ptuj k sv. birmi peljati, in sicer dne 4. avgusta 1850. Njemu je sledil 0tokar Marija grof Attems, katerega prijazno, milo oblicje je Lovrencanom še zdaj v spomi­nu, dasiravno so ga samo enkrat 21. avg. 1855 videli, ko so s svojimi otroci hodili k sv. Trojici v Halozah, da bi jim zakrament sv. birme delil.
Vsi tukaj imenovani Sekovski škofi so bili izvrstni višji pastirje, vrli nasle­dniki apostolov, toda nekaj je skoz vsa leta vendar grenilo srcno veselje ne le Lovrencanom, ampak tudi drugim Slovencem Sekovske škofije, - to namrec, da se s svojim višjim pastirjem niso mogli v domacem jeziku pogovarjati. To neprilicnost je bil sicer že cesar Jožef II. hotel odpraviti, ko je dne l. maja l. 1785 sklenil sedež Lavantinskega knezoškofa iz Koroškega v Celje prestaviti, a ker to takratnemu Lavantinskemu knezoškofu Vincencu grofu Schrottenbach-u ni bilo po volji, ostalo je vse, kakor je bilo. Tudi cesar Franc II. (1792 - 1835) je namerjaval željam štajerskih Slovencev vstreci. Že 1. 1804. je hotel Celjsko in Mariborsko okrožje združiti v eno škofijo in škofovski sedež iz Lavantinske doline ali v Celje ali v Maribor ali pa v kako drugo mesto na spodnjem Šta­jerskem prestaviti, - pa nepricakovane overe niso dopustile, hvalevrednega namena izpeljati. L. 1807 dne 23. septembra je prišel cesar v tej zadevi sam na Ptuj ter si je dal od gubernijalnega svetovalca Jožefa Jüstl-a razložiti nacrt, po katerem bi se imel samostan minoritov v škofijsko rezidencijo spremeniti in vsi štajerski Slovenci v eno škofijo združiti, a - žalibog tudi takrat je ostalo vse le na papirju. Tudi 1. 1822 so škofijski sedež iz Koroškega v Celje in v Maribor prestavljali ter so o tej stvari tako dolgo pisarili, da je c. k. dvorna pisarna 12. junija 1832 škofijski sedež pri sv. Andražu na Koroškem zopet potrdila.
Kolika radost je torej srca vseh Slovencev prešinila, ko je l. 1859 slov. Štajer dobil vendarle slovenskega škofa v Maribor. V soboto pred angeljsko nedeljo zvecer od 6. do 7. je zvonenje po vseh cerkvah oznanjevalo, da so se izpolnile vecletne želje štajerskih S1ovencev. Na angeljsko nedeljo, dne 4. septembra l, 1859. je obhajal Lavantinski knezoškof Anton Martin Slomšek svoj slovesni vhod v krasno ozaljšano stolno cerkev v Mariboru in poslaniki iz vseh župnij poklonili so se mu ondi v znamenje svoje vdanosti in pokoršcine. Tudi Lo­vrencki župnik, Janez Klancic je bil z nekaterimi odlicnejšimi župljani tam.
Samo enkrat so bili Lovrencani tako srecni, da so tega preblagega škofa v svoji sredini imeli, namrec o priliki obiskovanja 1. 1860. Kakor ljubeznjiv oce pogovarjal se je nepozabljeni vladika z župljani, izpraševaje jih kršcanski nauk, in globoko v srce segala je vsem Slomšekova mila beseda, ki mu je tekla sladko in gladko iz ust, kakor bi rožice sadil.
Milotožno so zadoneli torej dne 25. septembra l. 1862 zvonovi po vsem slov. Štajerju, ko so naznanjali žalostno novico, ki je bila iz Maribora dospela, da je namrec zvecer prejšnjega dne blagi pastir zapustil svoje ovcice. Kne­zoškof Anton Martin Slomšek je koncal po kratki bolezni življenje, - Lavan­tinska škofija je kot vdova žalovala pri njegovem odru. Cetiri dni poprej, - v soboto 21. septembra - se je rajni vladika še s Ptujske gore, kamor je prišel iz Slatine obiskat Mater božjo, oziral po širokem Dravskem polju in v duhu blagoslavljal svoje ovcice. Crez vse prijazno se je pogovarjal ondi tudi z novim Lovrenckim župnikom, Andrejem Sirk-om, ki ga je prišel tje pozdravljat, in kakor bi bil cutil, da se mu angelj smrti bliža, je vladika pri locitvi župnika še prosil, naj ga Lovrencanom v molitev priporoci, ki je to takoj drugi den tudi storil.
L. 1362 je torej naši škofiji vsekalo skeleco rano, katera pa je, hvala Bogu, že crez cetrt leta zopet zacelila, ko je bil dne 21. decembra t. l. novi knezoškof imenovan. Od vseh z radostnim srcem pozdravljen zacel je proti koncu meseca januvarja 1. 1863 z bistrim duhom in krepko mocjo Lavantinsko škofijo vladati Celjski rojak: Dr. Jakob Maksimilijan Stepischnegg.
Ni namen teh vrstic, obširneje opisovati, kar je za blagor svojih ovcic vneti višji pastir v teku minolih let že vse storil, - njegova blaga dela, še živa v spominu vseh, zapisana so tudi v bukvah življenja in vecnega zasluženja, le to naj bode tukaj omenjeno, da so Lovrencani že trikrat tako srecni bili, ga v svoji sredini imeti. Vsikdar sprejeli so z vso mogoco slovesnostjo milostlji­vega vladiko ter mu, kolikor so le njihove moci dopušcale, pokazali svojo nehlinjeno vdanost in iskreno ljubezen: 3. junij l868, 28. julij 1874 in 12. maj 1880 - ti dnevi škofovskega obiskovanja ostanejo Lovrencanom vedno v blagem spominu.
Kot posebni cin naj še samo omenim prvo sinodo v Lavantinski škofiji, ki se je obhajala od 27. do 30. avgusta 1883; nje se je tudi Lovrencki župnik Fr. Rath vdeleževal.
2. Pravno - politicne razmere
Kakor zgodovina naše domovine sploh, tako je tudi naše župnije pravno­-politicna zgodovina posebej še v marsicem precej temna in nejasna. Zato nam žalibog ni mogoce pravno-politicnih razmer in njihovega razvoja skoz sto- in stoletja v župniji sv. Lovrenca tako jasno naslikati, kakor bi želeli; podobi, katero citatelju v naslednjih vrsticah postavimo pred oci, manjka kljubu vsemu trudu in mnogostranskemu pozvedovanju vendarle veliko, da je popolna.
Do 1. 1850 je župnija sv. Lovrenca imela v pravnopoliticnem oziru celo drugo lice, kajti razmere med podložniki in gosposko so bile drugacne, kakor dendenes. Vsaka ves je bila namrec za-se in je imela lastnega župana; 
le-ta je posredoval med vašcani in gosposko, kateri so kmetje podložni bili. Župana si je izvolila doticna gosposka, ter mu podelila posebne oblasti in vmes imenitne pravice. Kot namestnik grajšcaka je bil župan svoje dni, zelo spoštovana in imenitna oseba, njegova služba visoka cast.
Dokler so bili vsi kmetje enega kraja podložni samo eni gosposki, imela je doticna gosposka ondi navadno tudi samo enega župana; še le poznej, ko je bilo vec gosposk, je bilo potrebnih vec županov.
Kakor razvidimo iz starih listin in raznih zapisnikov štela je pri sv. Lovrencu in v okolici svoje dni Ebensfeldska grašcina najvec podložnikov. Ona je do zacetka 17. stoletja bila last Tattenbach-ov. Ko so pa ti Ebensfeld Don-u Juriju Maniedi prepustili in je Erazem grof Tattenbach l. 1669 kupil Race, so nekateri kmetje Lovrencke župnije ostali pri Ebensfeldu, drugi so pa prišli pod Race.
Ebensfeldska grašcina je imela svojega župana od nekdaj v Župecji vesi, ki je ravno od tega svoje ime dobila. Kajti Župecja ali Župecka ves ne pomeni nic drugega, kakor ves ali kraj, kjer župec ali župan prebiva ali kjer je županija. V 17. in tudi še v zacetku 18. stoletja se v maticnih knjigah poleg slovenskega imena: „Supeza ves“ nahaja pravilno nemško ime: „Supen- in Saupendorf“, le pozneje prej ko ne nemška kanclija, kakor imena drugih vesi tudi ime „Supen in Saupendorf“ spacila v „Suken in Saukendorf`“, kar je brez vsakega pomena.
Tudi v Apacah, niže sv. Lovrenca je v poznejših letih bil lasten župan, kar nam kaže nemško ime: Amtmannsdorf. Apace so v starih casih bile posestvo Ptujskih dominikanov in od njihovega opata je ves dobila tudi prvotno ime. Apatje, Apacje in Apace je namrec to, kar „ves opatova“. Apace bi se torej imele nemški zvati prav za prav „Abtensdorf“, ali kakor ima neka listina iz leta 1196 „Appetsdorf.“ Dokler so Apace bile pod dominikane, stanoval je na sedanjem Schneeweiss-u oskrbnik in župana ni bilo treba, pac pa poznej, ko so prišle pod Monsberg. V zacetku l6. stoletja so bili Lambergi lastniki Monsberga in vseh na vzhodnjo stran od sv. Lovrenca kraj Polskave ležecih svobodnij in gradicev. Ker so imeli v teh krajih tudi mnogo podložnikov, nastavili so v Apacah župana z nemškim imenom: „Amtmann“, in po njem so slovenske Apace ali kakor se v maticnih knjigah bere: „Appez“ ali „Vappez ves“ dobile nemško ime „Amtmannsdorf“. Ker so proti koncu 16. in v zacetku 17. stoletja nekateri Lambergi, poznej pa še tudi drugi plemenitaši na tako imenovanem Schneeweiss-u prebivali, bila je v Apacah sodnija, ki je smela celo na smrt obsoditi. To razvidimo iz mrtvaških knjig; obesili so namrec ondi dne 30. januarja 1688 - prej ko ne zaradi detomorstva - neko 25 let staro Lizo in so jo pod vislicami pokopali. Še do novejših casov je v sredi vesi stal sramotni steber ali „pranger“: nanj so hudodelnika z „narbami“ priklenoli in ga v ocitno zasramovanje nekaj casa priklenjenega pustili.
Ko je 1. 1642. vilo Lamberg v Apacah kupil Žiga Ludvik grof Dietrichstein, lastnik gornje Polskave, prišla je vecina ondotnih kmetov pod Gornjepolskavsko grašcino, le kakih 8 hiš še je ostalo pri Schneeweiss-u, s katerim je 1. 1732 prišlo k Turnišcam.
Pleterje je menda najnovejša ves v župniji. Toliko je gotovo, da je ondotno zemljišce slišalo deloma Studeniškemu samostanu, deloma pa Ebensfeldu in Monsbergu, in da so tam, kjer dendenes ves stoji, bili svoje dni veliki pašniki za govedo in ovce. Studeniške nune so imele kakor v Cirkovcah, tudi v Ple­terjah svoj „marof“55 V gornjih Pleterjah je še sedaj domace ime ene hiše“marovski“.
, ravno tako tudi Ebensfeldska in Monsberška grašcina. 
Semtertje so bili zapori iz protja ali ograje za živino in posamne spletene koce za pastirje. Tem so zaradi tega, ker so bile vecinoma spletene dali ime: Pleterje ali Pletovarje, katero je poznej, ko so si posestniki od grašcin ondi zemljišca nakupili in hiše postavili, tudi ves ohranila66 Etimologijsko razlago imen vesi, ki se z zgodovino popolnem vjema, poslal je spisatelju ve­leuceni g. Davorin Trstenjak, za kar mu bodi izrecena tukaj iskrena zahvala.
.
Ker so grašcaki s svojimi kmeti in želarji, kakor s kakim spremenljivim blagom ravnali ter jih niso samo prodajali, ampak tudi zaženili in kot botri eden drugemu za krstni dar dajali, se samo ob sebi razumeva, da je po­samni kmet imel zdaj tega, zdaj onega zemljiškega gospoda. Toda razmere med gospodom in podložnikom so ostale vedno enako žalostne, kajti ce je bil grašcak usmiljenega srca, pa je bil toliko bolj trdosrcen in surov njegov oskrbnik ali „ferboltar“. 
Zaradi kake majhne zamere dal je kmeta takoj v „kajho“ zapreti ali pa na klop položiti, da mu jih je beric – „lictor“ nameril. In gorje mu, ako se je kmet zaradi tega pri grašcaku pritožil!
Lovrencani so prišli naj veckrat v Ebensfeld in Turnišce. Naj imenujemo tukaj iz starejše dobe samo nekatere oskbnike, ki z Lovrencani niso ravno ljubeznjivo ravnali. V Ebensfeldu so bili ti-le: Jurij Ernest Wagner 1690 - 1696, Janez Jakob Lovre 1700, Janez Henrik Frauendienst 1707, Franc Pönizh l. 1711, Jožef Franc Robida 1728, Janez Pavl Bosethi l730 -1732, Jurij Mayrhöftler 1737 - 1740. Janez Jožef Müller 1748 do 1768, Maksimilijan Robida 1774 - 1777.
V Turnišcah pa se imenujejo naslednji oskrbniki: Janez Anton Maisl 1710, Franc Anton Vorholzer 1722, Štefan Mihael Kuen 1728, Franc Hariz 1747, Franc Anton Sagger 1755 - 1759, Jakob Skobl 1760 do 1763, Urban Reisinger 1764 – 1770, Tomaž Ulm 1775.
Kmet je bil uboga reva v vsakem oziru. Posestvo prav za prav ni bilo nje­govo, ampak grašcaka, ki je mogel zemljišce vzeti vsak cas zopet nazaj in za se porabiti, kmeta pa odpoditi z vso družino s trebuhom za hruhom. Še le cesar Jožef II, ki je robstvo zatrl, je tudi zaukazal, da se zemljišca ne smejo kmetu svojevoljno jemati in da ostanejo po smrti oceta otrokom, dokler le-ti odrajtujejo gorno, desetino in druge davke. In ravno slednji so bili veckrat neznosljivi in navrženi na vsakovrstne reci, sploh na vse, kar je kmet gleštal. Ker so grašcaki streljali baje lesice zaradi tega, da kmetom niso škode delale, morali so za to odrajtovati tako imenovani „pecnik“, - vsak kmet pol vagana srakonoge. Vrh tega moral je podložnik svojemu gospodu služiti z raboto ali tlako. Ženske so hodile v Turnišce in Ebensfeld semena lušcit, prediva prest, perila prat, žet; možki so pa morali orati, sejati, kositi, drva sekati, gorice kopati ali pa gorno in desetino vkup zvažati, - vse zastonj in pri svoji hrani.
Neznosljivi davki in brezusmiljeno postopanje grašcakov in njih oskrbnikov so kmeta veckrat prisilili, da se je z orožjem v roki vzdignil zoper svojega gospoda in je hotel s silo otresti jarm robstva in podložništva. Takih ustaj ali kmeckih puntov našteva nam zgodovina vec. Najhujši so bili 1. 1515, 1573 in 1635. Ali so se prve in druge ustaje Lovrencani udeležili ni znano, - a to je gotovo, da so l. 1635 tudi oni rogovilili. Zaradi velikega, davka, ki so ga morali ob casu tridesetletne vojske poleg navadnih, že tako ogromnih davkov placevati, vzdignili so se Dravski poljanci ter planili s sotrpini iz drugih krajev nad grašcake. Od 24. aprila do 8. maja t. l. so poropali in požgali mnogo grašcin, med temi tudi Freistein, Hausambacher in Polskavski grad. Ebensfelda niso mogli užugati, ker so prehitro prišli vojaki na pomoc. Toda s tem si kmetje svojega že dovolj žalostnega položaja niso nikakor zboljšali, ampak le shujšali. Ko je namrec bil Jurij Ludvik Schwarzenberg s hrvatskimi in drugimi vojšcaki nekatere puntarje dne 70. julija 1635 krvavo potolkel, druge pa razpodil, naložila je gosposka podložnikom, ki so se ustaje bili le kolickaj udeležili, vrh desetine in gorne še obcutljivo kazen ali v denarju, ali v vinu in zrnju, in to ne za ono leto, ampak za vse case. Nekateri kmetje so imeli po 6 in še vec vaganov pšenice, drugi pa po 10 - 14 vaganov rži in ovsa grašcaku za kazen odrajtovati.
Da se vsled ustaje položaj podložnikov tudi z ozirom na raboto nikakor ni zboljšal, ampak le zelo - zelo shujšal, to si pac lehko mislimo. Kmet, že poprej hudo tlacen, postal je zdaj še bolj uboga in stiskana reva; - z vsem, kar je bil in posedal, bil je grašcaku, svojemu gospodu podložen.
V župniji sv. Lovrenca so imele v prvi polovici 18. stoletja te-le gosposke podložnike: v gornjih Pleterjah: Ebensfeld, gornja Polskava, Race, Monsberg, gornji Rothwein, Dominikanke v Studenicah, Hamre ali Minoriti v Ptuju; v spodnjih Pleterjah: Monsberg, Race, Freistein in Ebensfeld; v Župecji vesi: Race, Ebensfeld, Ptujski dekan in nadžupnik, Minoriti, Beneficiat na Gori in Monsberški župnik; Pri sv. Lovrencu: Race, gornja Polskava, Hausambacher, deželna vlada, Lovrencki župnik, Velika nedelja, Jezviti v Leobnu, Ptujski in Graški Minoriti in Vidovska župnija;
V Apacah: Turnišce in gornja Polskava. Višja ali okrajna sodnijska gosposka bila je v Ebensfeldu in Turnišcah. V slednji grašcini bil je do 1. 1850 tudi „vogt“ in patrimonijalni višji sodnik cez župnijo sv. Lovrenca.
Že cesar Jožef II. je nameraval pravno politicne razmere v Avstriji spremeni­ti, vpeljati nov red in ž njim pomagati kmetu do samostalnosti. Vse dosedanje dace bi imele nehati, ravno tako tudi davki v vinu, žitu in drugih receh, ki so se morale grašcakom odrajtovati. Na mesto vsega tega naj bi stopila gruntna cesarska daca in dolocen davek v denarju gruntnemu gospodu ali grašcaku. Pa cesar Jožef je prej umrl, kakor je mogel vse to izpeljati, njegovi nasledniki pa so imeli s Francozi prevec posla, zato so notranje razmere pri starem pustili.
Nastopilo je nemirno leto 1848. Ž njim je prisvetil slovenskemu kmetu prvi žarek svobode. Dne 7. septembra 1848 namrec je cesar Ferdinand I. pod­pisal najvišji patent, v katerem je bilo podložništvo s tlako, raboto, desetino in davšcinami vred za vselej odpravljeno. Kmet za avstrijskega državljana z volilno pravico previdenega proglašen. Grašcakom se je imela placati primerna odškodnina. Zato je bila na Dunaju osnovana posebna komisija, s podkomisijami po deželah, ki bi imele vrednost prejšnjih desetin in davšcin vceniti, kmetom pa vplacevanje posebne rešitve naložiti. Ova rešitev je bila še le cez par let dognana in ž njo se je položaj kmeta precej zboljšal.
L. 1850 so se v politicnem in sodnijskem oziru vršile znamenite spre­membe. Prejšnje gosposke so prenehale vecinoma že 1. 1849, ostale pa 31. januarja 1850. Dne l. febr. t. 1. ste zaceli delovati c. kr. okrajna glavarija in davkarija, kmalu na to še drugi novi uradi. Na deželi je obcinske razmere vredila nova obcinska postava od dne 17. marca 1849. Vsled te so bile pri sv. Lovrencu vse vesi župnije združene v eno srenjo (obcino), pod imenom: „obcina sv. Lovrenca na Dravskem polju.“ Ta spada pod okrajno glavarstvo v Ptuju in pod deželno namestnijo v Gradcu; v sodnijskem oziru pa spada pod okrajno sodnijo Ptujsko. Za volitev poslanca v deželni in državni zbor voli vsa obcina tri volilne može, ki grejo v Ptuj volit. V obcinski odbor volijo srenjcani, ki imajo volilno pravico, 18 odbornikov. Ti izvolijo z vecino glasov iz svoje sredine predstojnika in cetiri svetovalce na tri leta.
Poleg župana ali obcinskega predstojnika, ki je postavljen cez vse vesi fare, ima vsaka ves tudi še svojega „gmajnskega župana“; v vecji vesi sta celo dva. Tega pa si ne volijo, ampak ovo službo mora opravljati vsak kmet, kedar na-nj vrsta pride. „Gmajnski župan“ mora graditi „gmajnsko ograjo“ in skrbeti, da se svinje rinkajo, preden se na pašnik spustijo. On pobira tudi „gmajnsko štibro“, popravlja „lese in gatre“ ter položi pri „sosecki“, ki se po zimi pri njem vrši, racun od svojega hiševanja v minolem letu. Kjer sta dva, skrbi eden za denar, drugi pa mu le pomaga.
Prvi obcinski predstojnik, Matija Bogme, ki je bil po novi postavi dne 15. julija 1850 izvoljen, moral je vsled ukaza c. kr. okrajnega glavarstvo v Ptuju od dne 18. junija t. 1. štev. 2807 in vsled ukaza Sekovskega knezoškofijstva od dne 13. junija t. 1. takoj po izvolitvi pri slovesni božji službi pred altarjem priseci.
Do zdaj so županovali sledeci predstojniki:
Bogme Matija, kmet v Župecji vesi l850 - 1859;
Tomanic Jožef, krcmar pri sv. Lovrencu 1859 do 1867;
Zajc Štefan, kmet v Apacah zacasno 1867;
Korošec Štefan, kmet v Župecji vesi 1868 do 1871;
Medved Lovro, kmet v Pleterjah 1871-1876;
Vodošek Štefan,77  Ta je v neki sitni zadevi hodil l. 1881 pred svitlega cesarja na Dunaj. Njih velicanstvo, blagi cesar Franc Jožef so slovenskega kmeta milostljivo sprejeli, njegovo slovensko prošnjo bla­govoljno uslišali in ga, potrkaje mu prijazno na ramo, odpustili s slovenskimi besedami: „Le idite zdaj domu; - bo že vse dobro!“ In kar je prosil, se je zgodilo.
 kmet v Župecji vesi 1876 do 1881;
Juric Jakob, krcmar pri sv. Lovrencu od 10. marca 1881.
3. Zemljepisne razmere
Župnija sv. Lovrenca v sedanjem obsegu je omejena proti zahodu od Cirkovške, proti severju od Janževske in Hajdinjske, proti vzhodu od Haj­dinjske in Vidovske, proti jugu pa od Gorske župnije. Njeno površje, ki meri 5264 oralov (3026.800 hkt.) je, izvzemši vzhodno južni del, ki sega onkraj Polskave vrh hriba na tako imenovane „Ravnice“, kjer meji na Bolecko, - skoz in skoz ravno, kakor Dravsko polje sploh. Zemljišce, ki je pri župnijski cerkvi po trigonometricni katastralni meritvi 738 cevljev (233 metrov) nad morjem povišano, je proti severju, kjer ni nobenega potoka, pešceno in prodnato. Na južno stran proti Polskavi in v bližini vesi je zemlja sicer bolj prstena in zato tudi bolj rodovitna, pa vsekako jo je še treba precej mocno gnojiti, da kaj zraste na njej. Vrh tega se mora vsako silje sejati bolj redko, da dobiva dovolj redilne moci iz zemlje; gosto sejano žito se redko kedaj dobro obnese.
Na severno stran od vesi imajo posestniki svoje njive, ki se takoj za hišnimi vrti zacnejo in vecinoma do železnice segajo. Onkraj, tu in tam pa že tudi takraj železnice, so prelogi, na katerih se, ce niso z borovjem ali hrastjem zasajeni, seje vsako tretje ali peto leto srakonoga. Kar je pa grajšcinske zemlje, leži vecinoma zapušceno.
Že veckrat se je mislilo na to, kako da bi se na te puste kraje dala voda napeljati in je s tem napraviti rodovitniše. 0 tem se je mnogo posvetovalo; strokovnjaki so stroške napeljevanja vode že izracunili in svoje nacrte dežel­nemu odboru predložili, - a ni še slišati, da bi ta bil v tej tako važni zadevi kaj storil.
Na južno stran od vesi proti Polskavi so vecinoma travniki in pašniki, le tu in tam je kraj potokov tudi nekaj jelšja.
Zemljišce namakata dva precej velika potoka, namrec Polskava in Reka.
Polskava izvira na Pohorju pod Žigarcjo planjo v Slovenjebistriškem okraju in tece med sv. Uršo in sv. Arihom mimo sv. Martina na gornjo Polskavo, od tam pa mimo Pragerskega proti vzhodu crez Cirkovške travnike. Na Gor­njepleterskih travnikih pride v župnijo sv. Lovrenca, in meji jo torej v gornji polovici proti Gori. Ker je njeno korito plitvo, njen tek pa v vijugasti strugi semtertje precej hiter, le prerada izstopi in se po travnikih razlije. V Pleterjah in v Župecji vesi so ji napravili tu in tam že novo strugo ter so s tem svoje travnike precej zboljšali. Niže Apac se razdeli in obteka osamljenega pose­stnika, kateremu zaradi tega, ker je v sredi vode na otoku, že od starodavnih casov „Benecija“ pravijo. Takoj potem zapusti Polskava Lovrencko župnijo in se više sv. Vida v „Kotah“ niže Tržeca (Markldorf) v Dravinjo izteka.
Na Spodnjelovrencki „gmajni“ se s Polskavo združi Reka. Ta potok, ki se tudi Frajhamska reka, Crnica, Hudi potok, Recišce, Ribnik itd. imenuje, izvira v Pohorski srenji pri Petku med goro Reko in sv. Arihom, tece skoz Planinico mimo Frajhama in priteka v svojem jugovzhodnem teku na raveno. Pri Ješen­cah se obrne za kratko proti jugozahodu, tece zopet proti jugovzhodu mimo Cirkovec in pride niže Mihovec v Lovrencko župnijo. Na Spodnjepleterskih travnikih se izteka v njo „Velika draga“, katera na Gornjepleterskih travnikih v „Velki jami“ izvira. Na Župeckem tece crez „Cret“ in se imenuje „široka brodnica“ in „Žvercnjek.“ Onkraj velike (okrajne) ceste, takoj pri mostu se razdeli v dve panogi. Ena, vecja „Recišce“ imenovana, obrne se na desno ter se više Lovrenckega mlina v Polskavo izteka, le nekaj majhnega se je še od tam obrne na levo na Lovrencko „gmajno“, kjer se z drugo panogo, „za gomilami“88 Ondi so bile gomile, ki se še dendenes poznajo. Tudi unkraj Polskave na Spodnjelovrenckih travnikih je precej velika gomila.
 imenovano združi in potem pod imenom „Ribnik“ po „gmajni“ dalje tece, dokler se ne združi s Polskavo.
Veliko važnost za obcevanje in trgovino imajo za vsak kraj železnice in ceste, ako so pametno napeljane. Skoz župnijo sv. Lovrenca gre sicer ne le železna, ampak tudi troje velikih cest, pa Lovrencani nimajo od njih, izvzemši eno veliko cesto, nobenega dobicka.
Železniška proga, po kateri hlapon s Pragerskega v Ptuj drdra, ima na samotnih Župeckih prelogih, dobre pol ure od sv. Lovrenca, - postajo: „Ster­nthal“- ta je za prebivalce zgornjega Dravskega polja brez vsakega pomena; kajti na njej se ne sprejema blago in ne delijo vozni listki.
Velike ceste, ki skoz župnijo peljejo, so:
1. Racka, ki meji župnijo na severni strani; 2. Šikolska, ki pride s Prager­skega in se na gornjem Hajdinju z Racko združi, in 3. Monsberška, ki skoz sv. Lovrenc na Ptuj pelje. Lovrencani rabijo samo zadnjo, za katero se pa kljubu temu, da se „deželna“ imenuje in se po njej toliko kamenja iz Monsberga na Ptuj zvozi, primeroma vse premalo stori.
Že mnogokrat so vse obcine bližnjih župnij prosile, naj bi se crez Gorski, oziroma Monsberški breg cesta nekoliko primerneje napeljala, da bi ne bilo treba uboge živine kakor po strehi navkreber tirati, - a do zdaj so bile vse prošnje le glas vpijocega v pušcavi.
Razun teh velikih cest je v župniji še vec manjših cest, ki ali posamne vesi in sosednje župnije vežejo, ali pa na polje peljejo. V prvi namen služijo obcin­ske ceste, v drugi pa razne vozne poti, „izgoni“ imenovane in manjši „poteci“. Slednje prereže cesta „Precnjek“ imenovana, ki gre iz Cirkovec za vesmi na­ravnost med njivami k sv. Vidu; toda za vožnjo ta cesta ni posebno ugodna.
4. Vesi
Župnija sv. Lovrenca šteje sicer samo štiri vesi, a te so precej velike. Hiše posamnih vesnic so združene in vecinoma v vrsti postavljene, le nekatere koce stojijo bolj oddaljene in za-se.
Vesi so: 1. Sv. Lovrenc, 2. Apace, 3. Župecja ves in 4. Pleterje.
1. Sv. Lovrenc z župnijsko cerkvijo in šolo je najvecja ves v župniji. Hiše, katerih je 97, stojijo deloma kraj velike ceste iz Ptuja v Monsberg od cerkve proti severju, deloma pa proti vzhodu. Prva vrsta se imenuje gornji, druga pa srednji in spodnji sv. Lovrenc.
Zemljišce, ki meri 1509 oralov (867.675 hkt.) sega proti severju do Racke velike ceste, na severovzhodni strani se dotika Gerecje vesi, na vzhodni Apac, proti jugu meji onkraj Polskave na Gorsko župnijo, proti zahodu pa na Žu­pecjo ves.
Na njive, katerih je najvec na severno stran, peljeta dva „izgona“: gornji in spodnji, in med njima še vec „potecev“. Ako greš po gornjem izgonu proti Sternthalu, imaš takoj za vesjo na levo njive: „Vrbovšce“ imenovane, na desno pa „Kratke njive“, ki so pa v resnici najdaljše. Od tam prideš kmalu do Precnjeka, pri katerem so njive „pri lipi“, tako imenovane po velikanski lipi, ki je svoje dni tam stala. Dalje naprej imaš na levo „Gališnice“ 
in „pri Gajserjevem grmu“, na desno pa „Štuke“. Za temi sledijo na levo „njive pri brezji“ in „Koblek“, na desno pa „Vidme“. Ondi se cesta deli; ena pelje h kolodvoru, druga pa kraj njiv „pri belem kamenu“99 Pocenši na Lovrencki „gmajni“ do Sternthala stoji po polji v ravni vrsti vec belih kamenov, katere ljudsvo, „milje“ imenuje. Prej ko ne so rimski cestni kažipoti „milliaria“. Oddaljeni so eden od drugega 250, 500 in 1000 stopinj.
 prek železnice na marof „Sternthal“, po katerem je tudi bližnja postaja svoje ime dobila. Ta marof, katerega je okoli l. 1830 postavil lastnik Turnišc, Adolf grof Schönf'eld, je sedaj lastina g. Franca Perko-ta v Mariboru.
Pri spodnjem izgonu takoj za hišami so njive „za vrti“, „pri zidanem križu“ in „prek velike ceste“. Velik kos njiv, ki se nahaja med veliko cesto in Precnjekom in je trikotu podoben, se imenuje: „Klinci“. Na desno od velike ceste, - tam, kjer jo Precnjek prereže so „župnikovi klinci“. Onkraj Precnjeka imaš na desno „Pešence“ in „Štuke“, na levo pa „Dolge njive“ in „Hribre“. Za temi so njive „na prelogih“ in „Brinjevke“ pri borovju.
Proti jugu od srednjega sv. Lovrenca je „Špatlja“ s petimi kocami; više teh pri šoli imajo gornji Lovrencani njive: „Gornje gmajne“ imenovane.
Velik obcinski pašnik, „gmajna“ imenovan, ki se od Špatlje do Reke raz­prostira, je razdeljen v dva velika dela. Gornji, ki z gornjim koncem prek Reke ali Ribnika do Polskave sega, je lastina „Gornjanjcev“, spodnji pa, ki na južnovzhodno stran celo onkraj Polskave do tako imenovanih „Novinjakov“ sega, sliši „Srednjanjcem“ in „Spodnjanjcem.“
Travniki se razprostirajo kraj Reke in Polskave. Na Rekinem otoku imajo gornji Lovrencani, „Gornje travnike“, od Reke do Polskave „Gajnce“ od Polskave do Gorske meje pa „Devce“ in „Kote“.
Srednji Lovrencani imajo med Reko in Polskavo „Nove travnike“, onkraj Polskave do meje, ki je vecjidel z jelšjem obsajena, pa „Stare travnike“.
Spodnjanjci imajo najlepše travnike proti Apacam „0tavnik“ imenovane. Razun teh imajo še onkraj Polskave „Novinjake“ s precej veliko gomilo in „Jageršcek“. 
2. Apace (Amtmannsdorf). Ta ves, ki je pol ure od cerkve proti vzhodu od­daljena, šteje z 0grajo in Schneeweiss-om vred 80 hiš. Zemljišce, ki meri 1121 oralov (644.575 hkt.) meji proti severju na Njivrce in Gerecjo ves, proti vzhodu na Trnovce, proti zahodu na sv. Lovrenc, proti jugu pa na Gorsko župnijo.
Severni del Apac je znan pod imenom 0graje. Doticne koce, katerih je okoli 20, so bile vecinoma l. 1830 postavljene na zemljišcu, ki so si ga bili posamezni od Turniške grašcine kupili. 0grajcani nekaj casa niso bili poseb­no spoštovani; nekateri malopridneži, ki so preradi po ptujem blagu segali, pripravili so 0grajam necastno ime: „Falotendorf“ V novejšem casu so se razmere zboljšale. 
Na gornji strani „Schneeweiss-a“ je dvoje zelo starih hiš, kateri stari zapi­sniki „Koce“ imenujejo.
Njive Apacanov se razprostirajo proti jugu, zahodu in severju, proti vzhodu so pa „gmajna“ in travniki raznih domacih in ptujih posestnikov.
Proti sv. Lovrencu so njive „za vrti“, za temi pa „Sredmica“ in „Gornica“. Proti jugu so „Polutki“ in njive „pod mejami.“ Na severno stran, kamor skoz 0grajo izgon pelje, so njive za „Dragoj“1010 „Draga“ je bila svoje dni ribnik vile Lamberg ali zgornjega Monsberga.
, „pri Precnjeku“, „na Hribru“, „pri veliki cesti“, „pri lesenem križu“ in “na Kocarskem“. Onkraj velike ceste so še „Dole“, za temi pa sledi že borovje Turniške grašcine.
Na južno in vzhodno stran od vesi se razprostirajo pašniki in travniki. Naj­bolj slovi „Velki travnik“, ki da Apackim kmetom lepo krmo. Med njim in med travniki „Ribnik“ imenovanimi - je „gmajna“. Onkraj Polskave so „Cižnjeki“, „Drage“ in „Butošek“. - za tem pa se zacne šuma, ki je nekdaj bila lastina „Schneeweiss-a“, dendenes pa sliši k Turnišcam. Spodnji del se imenuje „pod vrhom“, zgornji pa „Ravnica.“
Poleg „Velkih travnikov“ proti severju ima Turniška grašcina lep travnik: „Stumfaršek“ imenovan.
„Schneeweiss“, sedaj lastnina V. Piska v Ptuju, stoji na levo od „Precnjeka“, stari gradic je pa stal na desno na majhnem gricku.
3. Župecja ves (Saukendorf). Male cetrt ure od farne cerkve proti zahodu je Župecja ves, katere hiše so v podobi trikota razvrstene. V sredini je precej velika mlaka za gosi in rece.
Zemljišce, ki meri 1178 oralov (677.350 hkt.) sega proti severju do Racke velike ceste, proti jugu pa do Polskave; na vzhodni strani imajo Župecani Lovrencane, na zahodni pa Pletercane za sosede.
Iz vesi, ki se deli v spodnjo in gornjo, peljeta dva izgona na polje, po katerih se njive imenujejo in razlocujejo. Med izgonoma ima tudi blizu vsak kmet od svoje hiše do Precnjeka lasten „potec“.
Njive so: „Za vrti“, v „Srednjici“ in „na tej ali uni strani Precnjeka“. Onkraj Precnjeka pri spodnjem izgonu je „delnja Srednjica“ - za to so njive „na tej ali uni strani poteca“, potem sledi „deljnji potec“, po katerem se njive zaznamujejo ali „na tej ali na uni strani deljnjega poteca“. - Pri gornjem izgonu sledijo za njivami „onkraj Precnjeka“ njive “pri bližnjem, deljnjem in preloškem potecu“. Od ondot do blizu železnice segajo „Donje“. Ta in onkraj železnice so pa že prelogi, na katerih sejejo nekateri vsako tretje leto srakonogo, drugi pa tudi že drugo žito.
Od Šikolske do Racke velike ceste so prelogi Ebensfeldske grašcine, ob severozahodnem koncu pa posestva nekaterih kmetov iz Cirkovske fare.
Na južno stran od vesi so vrti, travniki in pašniki. Proti sv. Lovrencu so njive „Pašniki“ imenovane, za temi pa „Špicke“. Proti Pleterjam so njive v „gmajnah“, ker so si posestniki obcinski pašnik razdelili in njive napravili. Tem nasproti onkraj ceste v Pleterje je majhen kos njiv, kateremu „Vodela“ pravijo, ker v mokrih letih ondi voda izvira in v potoku tece.
Veliki obcinski pašnik, ki se takoj za vrti zacne in do Reke sega, ima v raznih krajih razlicna imena. V gornjem delu je „Cret“, niže tega na gornji strani mosta cez Reko je „Žvercnjek“ ali „Ledinjek“, na spodnji strani mosta do Lovrencke meje je „za gomilami“.
Za vrti do velike ceste je en del obcinskega pašnika ograjen in v sloge razdeljen. Navadno se ograja pusti le na tri leta, v katerih se zemlja obdeluje kakor njiva, potem pa služi zopet 10 let za pašnik.
Onkraj Reke do Polskave so vecinoma travniki, le od velike ceste na desno sega en kos, pašnika še tudi cez Reko.
Travniki imajo razlicna imena. V gornjem delu so gornji travniki, katerih eni so „v Krcah“, drugi pa med „starim recišcem“ in „Brodnico“ ali Reko. Onkraj Polskave do stare struge so „Koti“.
V spodnjem delu na levo stran velike ceste so spodnji travniki in sicer „na tej“ in „drugi strani vode“ od recišca, to je panoge, ki se pri mostu od Reke loci, potem sledijo „Devci“, ki so na majhne dele - od todi je ime - posameznim posestnikom razdeljeni.
4. Pleterje. Ta ves, katere skrajne hiše so 3/4 ure od sv. Lovrenca oddalje­ne, šteje 70 hiš, ki stojijo ob obeh straneh ceste, ki iz Cirkovec k sv. Lovrencu pelje. Ker je vrsta hiš pretrgana. so Pleterje razdeljene v gornje in spodnje in vsah del ima lastno obcinsko zemljišce. 
Skupno zemljišce, ki meri 1456 oralov (837.200 hkt.), sega proti severju do Racke velike ceste, proti zahodu do Mihovskih njiv in travnikov, proti jugu dela mejo Polskava, proti vzhodu pa imajo Pleterci Župecane za sosede.
Posestva Pletercev segajo na severno stran samo do Šikolske velike ceste; kar je zemljišca še onkraj do Racke ceste, je lastina kmetov iz Cirkovske fare, ki so si ove kose bili svoje dni od Studeniške grašcine kupili. Ti imajo ondi deloma njive, deloma gaje in preloge. Iz vesi peljejo na polje trije izgoni: iz gornjih Pleterij dva, iz spodnjih pa eden. Po teh pridejo posestniki do Precnjeka in po tem in po raznih manjših potecih na svoje njive.
Gornji Pleterci imajo takoj za hišami njive za vrti, ki segajo do Precnjeka. Onkraj tega so: „Vodence“ in „pri srednji cestici“; od tam do „Trške ceste“, ki pelje prek polja v Ptuj, so njive: „Hribnica“ imenovane. Kar jih je dalje, se imenujejo „prek Trške ceste“ in odkar gre ondi želežnica, tudi „pri železnici“. Onkraj železnice do Šikolske velike ceste so njive: „pri potecu“; nekateri, posestniki pa ondi že vec ne sejejo, ampak imajo ali preloge ali gaje. 
Spodnji Pleterci imajo na zgornji strani od svojega izgona njive „za lipoj“ imenovane, na spodnji strani pa Vodele, ki na Župecko mejijo in do Precnjeka segajo.
Onkraj Precnjeka so „Velke njive“ za temi „Male njivice“, „pri kugli“ in „pri jelšju“. In že pri potecu, - tedaj nekoliko poprej, kakor pri gornjih Pletercih se zacne nekdanje Studeniško zemljišce, ki je sedaj lastina raznih domacih in ptujih gospodarjev.
Proti jugu imajo Pleterci vrte, - za tem gaje, vecinoma jelšje, potem pa pašnike in travnike. Slednji se razlocujejo v spodnje in nove.
5. Prebivalci
a) Njih znacaj in življenje.
Prebivalci župnije sv. Lovrenca so brezizjemno vsi katolicani in v obce dobri kristijani. V narodnem oziru so po rodu in jeziku vsi Slovenci in izvzemši par zaslepljencev, ki bolj na nemcursko stran vlecejo - skoz in skoz vrli narodnjaki in zanesljivi sinovi matere Slave. Kljubu temu, da ljudje v bližnji Ptuj, ki v nobenem oziru ne slovi dobro, pogosto zahajajo, ocitnih in zagrizenih od­padnikov od vere ali narodnosti v župniji ne boš z lehka našel; Lovrencanov protinarodni in brezverski duh še do zdaj - hvala Bogu, ni okužil.
Narodno zavest krepi in širi naš „Slov. Gospodar“, ki v 10 iztisih v faro dohaja, pa tudi slavna družba sv. Mohora, ki je v minolem letu tukaj 33 udov štela, koristi v narodnem oziru mnogo. Verno-pobožen duh in kršcansko življenje pospešujejo razne bratovšcine in pobožne družbe, kakoršnjih je v župniji vec vpeljanih, in redko kje bode se teh tudi možki spol v tako obilnem številu vdeleževal, kakor pri sv. Lovrencu. Vsled tega je tudi obiskovanje božje službe pridno, prejemanje sv. zakramentov, posebno od strani ženskega spola pogostno, - sploh: izpolnjevanje verskih dolžnosti vestno.
Ker se pa med vsako, še tako lepo pšenico kaka plevel nahaja, razumeva se samo ob sebi, da imajo Lovrencani poleg svojih lepih in hvalevrednih lastnosti tudi svoje pomanjkljivosti in slabosti. Nobeden spol in nobena starost ni brez njih.
Fantje radi ponocujejo in žalibog semtertje precej hudo razgrajajo. Ker se nesrecno žganjepitje, kakor sploh na Slovenskem tudi tukaj bolj širi in ker se možki spol v obce pijancevanju zelo nagiba, so v poprejšnjih letih krvavi pretepi, celo uboji bili neredka prikazen, kar je zgornje Dravsko polje spravilo ob dobro ime. Toda odkar so najhujši rogovileži zapadli deloma posvetni, deloma pa tudi že božji pravici, so se razmere precej zboljšale.
Ženski spol rad opravlja in raznaša; kar kje sliši, hoce takoj dalje povedati. Od tod pridejo le prepogostokrat hudi prepiri in dolgotrajna sovražtva.
Kakor drugod po Slovenskem, je razširjenih tudi tukaj mnogo praznih ver, posebna med ženskim spolom. Nekatere osebe - celo možje - se teh tako mocno držijo, da jih boš težko, o nasprotnem preprical.
Nekatere prazne navade grejo od roda do roda in preteklo še bo precej casa, preden se bodo popolnoma pozabile in pozgubile.
Da gosenice na zelje ne silijo, mora se pred Janževim zvecer na zelniku kuriti. Na pust mora se pa pred solcnim vzhodom ogenj na tisti njivi vžgati, kjer bodo tisto leto turšico sejali, potem je, kedar dozori, ne cešejo vrane. To se zabrani tudi, ako na pust pred solncnim vzhodom turšico za seme nalušcijo, strocje pa na njivo, kjer bodo koruzo sejali, znosijo.
Da pšenica ne postane snetljiva in dobro obrodi, mora gospodar, preden jo zacne sejati, vreco s pšenico konju ponuditi, da si je dvakrat zagrabi. 
Tudi kedar proso sejejo, imajo nekateri posebne navade. Eni vzemejo nekaj prosa v usta in tisto tako dolgo v ustih držijo, dokler ni vsa njiva posejana. Po dovršenem delu gre sejalec in pljune proso iz ust v grm ali na cesto. Drugi ravnajo zopet drugace. Kedar so si namrec v žitnici prosa za seme nagrabili, vržejo vreco na ramo in grejo ž njo ritinski in dremoc iz žitnice do voza. Ves cas, kar proso sejejo, ne spregovorijo besedice; ko je pa njiva posejana, vze­mejo pest prosa in ga vržejo crez ramo nazaj, rekoc: „To imate zdaj vrablji!“
To pa delajo, da bi vrablji ne dohajali prosa zobat, kedar zori.
Kedar ženske buce sadijo, morajo se zlagati; cim debelejša je laž, tim debelejše zrastejo v tistem letu buce.
Ako si hoce kdo kako žival ali osebo nakloniti, da mu je vdana, mora si iz srednjega prsta desne roke spustiti tri kaplje krvi in tiste v kruhu ali v kaki drugi jedi doticni živali ali osebi dati. Ta mu bo potem povsod sledila in mu bo z neko posebno ljubeznijo vdana.
Ako prodajalec ne da kupcu gajžlje, ni pri živini srece.
Tudi o copernicah še vejo ljudje marsikaj povedati, tukaj omenimo samo eno stvar. Kdor hoce copernice v fari poznati in jih videti, mora zaceti na den sv. Lucije (13. decembra) majhen stolcek delati. Tega mora delati skoz dvanajst dni vsikdar le pred solncnim vzhodom tako, da na njem vsak den iz druge, vrste lesa kaj napravi. Na ta stolcek si mora pri polnocnicah poklekniti, in videl bo pri povzdigovanju vse copernice z obrazom nazaj obrnene. Toda potem mora pac skrbeti, da še vsaj pred zadnjim blagoslovom pod svojo streho pride, kajti ce bi ga copernice na prostem dobile, bilo bi hudo za-nj pod lastno streho mu pa ne morejo škodovati.
Takih in enakih praznih ver je med ljudstvom še mnogo razširjenih, pa v novejšem casu se zacenja tudi v tem oziru daniti, in tako je upati, da bo kršcanski poduk po letih pregnal praznoverstva slednji mrak, iz vecine pa so to že sedaj le pripovedke, ne da bi kdo na-nje verjel.
Kar zadeva obleko in živež, mora se v cast Lovrencanom reci, da v tem oziru v obce ne poznajo in ne delajo potrate. Njihova obleka sme se v primeri z drugimi manj premožnimi kraji imenovati prosta; le iz drugih župnij, po­sebno iz Haloz došla družina, hlapci, vse bolj pa še dekle, se hocejo crez svoj stan nositi in ves svoj zaslužek na-se obesiti. Kljubu prostosti v obleki pa se stara narodna noša vendar le tudi na Dravskem polju vedno bolj zgublja. V celi župniji sv. Lovrenca živita samo dva možaka, ki še nosita rdec oprsnik ali prslek s svitlimi gumbi in modro kamižolo z visokim ovratnikom, kakor je bilo svoje dni sploh v navadi. Pac pa se odrašceni možkega spola še ponašajo na gostijah in drugih pojedinah po starodavni navadi z zeleno žametno kapico.
Kakor obleka, je tudi hrana ob navadnih dnevih zelo prosta. Skoro pri vsaki hiši se po zimi v jutro in proti veceru glasijo žrnce. Na njih si meljejo turšico za žganjce, ki so z zeljem navadni zajutrk Lovrencanov; vcasih imajo pa na krheljce narezan bob (krompir), fažolo ali drobni bob z zeljem ali repo.
Za predpoldnico služi kos domacega kruha; le ako imajo zelo težko delo, dobijo tudi pijaco bodisi vino ali žganje. Za južino ali za poldne - obeda Lovrencani ne poznajo - je navadno kaka juha (pšenicna, koruzna ali krom­pirjeva). Za njo pride salata in celi krompir. Ako imajo delavce na polju ali na travniku, mora gospodinja za južino že kaj boljšega pripraviti, bodisi rezance ali štrukeljce na juhi, potem pecen štrukelj ali pecenjak iz koruzne moke. V žetvi in košnji mora biti tudi meso. Najbolj zbirljive v hrani so ženjice; za nje zna malokatera gospodinja dobro kuhati. Popoldne imajo delavci za malo južino pri lehkem delu samo hruh, pri težkem pa tudi vino. Za vecerjo dobijo zopet kako juho ali proseno kašo na mleku kuhano, potem pa salato ali zelje in celi krompir. Kedar salate ni, nadomesti jo krompir na krheljce zrezan in kadna ali kvašena repa. V nedeljo in po praznikih se pri vsaki hiši za južino kaj boljšega na mizo postavi, navadno kak štrukelj ali pecenjak in pa kos svinjetine. 0 vecjih praznikih si privošijo tudi kako gos ali celo purana. 0 postnih dnevih je fažol z redkvo najbolj priljubljena hrana.
Pri tej prosti hrani ostane Lovrencan v obce vedno zdrav, za dela vztrajen in trpežen.
Najvec trpi v košnji in žetvi. Takrat je za kmeta preobilno nujnega dela. Pozno v noc pride vpehan in truden s polja in se pocivat vleže, ni pa še bil za par uric prav zadremal, klice ga že prva juterna zora zopet na delo. Kedar pa je enkrat seno pospravljeno, rž požeta in ajdina posejana, je najtežavniše delo opravljeno in Lovrencan si lehko za kratek cas oddahne. 0 tem casu se navadno poda s svojo gospodinjo za tri ali cetiri dni v Krapinske toplice, ali pa gre z drugimi na božjo pot na svete Gore, k Materi božji Taborski ali v Marija Celje.
Tudi v jesen je še precej raznovrstnega posla; toda je vreme le kolickaj ugodno, se vse brez posebnih težav o pravem casu opravi. Kedar je pa ozimina posejana in vse s polja spravljeno, je za tisto leto najvecja skrb odpravljena, - le za steljo in drva še je treba skrbeti.
Okoli Terezinega se zacne trgatev v Halozah. Pri tej najde Lovrencan, ki ima lasten vinograd, toliko vecje veselje, kolikor vec sodov s sladkim moštom nalije.
Zima je cas pocitka za poljedelca. Tudi Lovrencani si od poletnih trudov pocivajo in semtertje kaj boljšega privošijo.
Pred adventom okoli Katarininega obhajajo „sosecke“. Ob dolocenem dnevu se zberejo možje iz ene vesi pri „gmajnskem županu“, ki za tisto leto racun položi in gospodarstvo nasledniku prepusti. Sosecka trpi po dva, semtertje tudi po tri dni, dokler ni to, kar ja bilo v ta namen pripravljeno, povžito. Eden den pobira „gmajnski župan“ davek od pašnikov, drugi den pa prodavajo vašcani po dražbi ribstvo v Reki in Polskavi, pašo po izgonih in gnoj, ki ga bo živina po „gmajni“ raztrosila. Da pri sosecki ne manjka raznovrstnih jedil in pijace, razume se samo ob sebi. Kedar so se od vina nekoliko ogreli, zacnejo eden drugemu ocitati, kaj se je bil kdo skoz celo leto kateremu zameril. Pri tej priložnosti se veckrat hudo skregajo, pa preden se razidejo, se pogodijo in eden drugemu vse odpustijo.
Po Božicu se zacnejo sedmine, to je pojedine po rajnih. Na gornjem Dra­vskem polju imajo namrec navado, da, - ako je med letom bil v hiši kdo umrl, okoli novega leta rodbino, sosede in znance povabijo, ter jim z jedjo in pijaco postrežejo. Na mizo se donašajo ravno tiste jedi, kakor ob gostijah, le „štruce“ manjkajo. Sedmina, pri kateri navzoci za rajnega, katerega spomin obhajajo in za vso njegovo žlahto, - po trikrat sv. rožni venec molijo, traja navadno po dva ali tri dni.
Takoj po novem letu sledijo „fureži“. Kedar namrec Lovrencani svinje ko­ljejo, si v krogu znancev in bližnje žlahte domaco veselico priredijo, kateri pravijo „furež“. Pri jedi in pijaci se do mraka kratkocasijo, eden drugemu napijajo in narodne pesmi pojejo. Pri „furežih“ se pokladajo na mizo posebna jedila, katera pri drugih pojedinah niso obicajna. Najpred pride hrbtišceva juha, za njo pa hrbtišce na zelju in s hrenom. Potem sledijo kašnate klobase. Med temi mora ena biti vecja in bela, kateri „povlecenka“ pravijo. Ob enem se na mizo postavi svinjski rep z ušesi. Kmalu potem prinesejo pecena rebra in mesene klobase, za temi pa peceno meso, h kateremu „ajdinšceka“ nare­žejo. Vrh teh jedil postavijo na mizo še „kipnen štrukelj“, „bider“ in „krapice“.
Navada je tudi, da sosed, kedar kolje, sosedu na krožniku kašnatih klobas v dar pošlje. Ta mu krožnik, na katerega je bil vsipal žlico soli v znamenje, da mu želi, naj bi se mu svinje dobro redile, - takoj z zahvalo nazaj pošlje.
Pust ali „fašenk“ je cas gostij. Pri teh je, kakor drugod, tudi tukaj mnogo obicajev, katerih nekateri imajo poseben pomen, drugi pa so prazne vere.
Ko pride den poroke, gre ženin s svojo žlahto in starašinetom po nevesto. Naprej grejo godci, ki veselo piskajo, za njimi sledijo svatje. Ko se bližajo domu neveste, se ta z združico v zadnjo hišo poda, žlahta in starašina pa ostanejo v prednji. Hišna vrata se zaklenejo in vsi molcijo. Zdaj pride ženin in hoce v hišo. Ker so pa vrata zaprta, stopi njegov starašina k oknu, potrka in trikrat prosi: „Ce pšenico prebirate, tedaj jo vkup pogrnite in se k nam obrnite!“
Na tretji klic nevestin starašina v hiši okno odpre in zunaj stojece vpraša, od kod da so. Oni mu odgovorijo: „Iz jutrove dežele.“ Zdaj jih vpraša starašina v hiši: „Kaj vas, je sem pripeljalo in kaj išcete tukaj?“ in oni mu odgovorijo, da jih je semkaj pripeljala neka zvezda, kajti že tri leta (t. j. 3 tedne) se povsod le to menijo, da mora ravno v tej hiši tovaršica za nekega mladenca rojena biti. Po daljnjem razgovarjanju dobijo pelinovca piti. Ko tega izpijejo, zopet prosijo, naj bi jih v hišo spustili. Nevestin starašina se na to v hiši oglasi in pravi: „Ako hocete noter priti, morate nam še poprej na nekatera vprašanja prav odgovoriti“. In zdaj jim stavi navadno po troje vprašanj, ce teh ne vga­nejo, še vec, - postavim: „Kdo je prvi za Kristusom?“ - (Križ.) – „Kateri je tisti mlin, ki vedno brez vode gre?“ - (Babji jezik.) – „Kje je tista cesta, na kateri ni nikoli prahu?“ - (Na morju.)
Ako so bili prav odgovorili, spustijo jih v hišo. V hiši prosijo tovaršice za pricujocega mladenca. Godec, ki je nabolj zgovoren, se takoj ponudi, da bo njihovi želji ustregel. In res, kmalu pripelje v hišo prvo nevesto. Ta je navadno kaka stara žena. V eni roki ima veslico, na drugi pa ima valec, kot otroka povitega. Kot nevesta se hoce takoj za mizo vsesti, kar ji pa starašina ne pusti, ceš, da ž njo niso zadovoljni, ampak bi radi nekaj boljšega imeli. Toda ona se ne da odpraviti; še le, kedar primeren dar - navadno en goldinar - dobi, odstopi. Zdaj pripelje godec družico v hišo in jo svatom predstavi. S to so že bolj zadovoljni, - a vendar bi še radi kaj boljšega imeli. Ko so bili godcu dober napitek obljubili, pripelje on pravo nevesto, ki ženinu roko poda in se ž njim za mizo vsede. Tudi drugi tako storijo ter jejo kruh in pijejo vino. Ko so šopki razdeljeni, se podajo v cerkev k poroki.
Ako gre nevesta iz župnije, jo mežnar po poroki v cerkev zaklene in že­ninov starašina jo mora odkupiti. Tudi fantje taki pot zaprejo in ograjo še le odstranijo, ce so bili primeren dar prejeli.
Gostija trpi navadno po tri, cetiri dni: dva dni pri nevesti, dva dni pri ženinu, toda nikdar dalje, ko do noci. Na mizo se nanosi raznovrstnih jedil tolika množina, da se pod težo všibuje. Cem vec tolstih puranov je na mizi, tem imenitnejša je tudi gostija. Drugi den grejo svatje z godci po „štruce“, katere navadno botri kupijo. Toda preden se smejo na mizo postaviti, morajo jih še veckrat v popravek v kuhinjo nesti, kajti ako je starašina zgovoren, najde na njih razlicne pomanjkljivosti. To napravi veliko smeha, pa je celo nedolžna zabava.
Ko je vino svate nekoliko ogrelo, postane vsa družba zelo živa in zgovor­na. Kedar zacnejo godci kako okroglo igrati, takoj so vsi svatje po koncu. S kupicami v rokah zacnejo se vsi okoli mize stoje po godbinem glasu gibati. Prestopaje z ene noge na drugo, zazibavajo se in cepetajo, s kupicami trkajo ali „cinkajo“, vmes pa pojejo, ukajo in eden drugemu napijajo. Eden krici: „Bog živi našega mladega ženina!“ - drugi: „Bog živi našo mlado nevesto!“ - tretji: „Na friško, dobro zdravje!“ in tako naprej, da cloveka, ki takega trušca ni vajen, ušesa bole. Na zadnje godci zapiskajo: „tuš“ - svatje kupice izpraznijo in se vsedejo. Temu plesu, ki je le na gornjem Dravskem polju in v Medjimurju v navadi, pravijo tukaj „zezanje.“
Po gostiji nevesta z žalostnim srcem svojo rojstno hišo zapusti ter se na svoj novi dom k ženinu poda. Naslednjo nedeljo se še bližnja žlahta enkrat zbere, da ostanjke pospravijo in se razveselijo. Na tej pojedini, katero ime­nujejo „pogostovanje“, strežeta gostom mlada mož in žena.
b) Gospodarstvo.
Poglavitni vir zaslužka in blagostanja za vecji del Lovrencanov je poljedel­stvo, kajti ono donaša prebivalcem hrano in potrebni denar. Celo naravno je torej, da vsak gospodar gleda vedno bolj tudi na to, kako bi pri poljedelstvu bolje napredoval, stroške pa zmanjšal. V tem oziru je zapaziti že marsikateri napredek v župniji. Lesen plug je zelo redek, pac pa se nahajajo že razni poljedelski stroji ali mašine. Vec gospodarjev že seje, okopava in lušci koruzo z mašinami. Ravno tako imajo v župniji žitocistnice in reznice. Gospodarji namrec že dobro previdijo, da v kratkih letih prihranijo tako pri semenu in obdelovanju toliko, kolikor je bila mašina stala.
Kar zadeva razna žita, katera Lovrencani sejejo, zavzema med njimi prvo mesto rž. Najvec se seje ozimine. Sejejo jo navadno na krompirišce, koruz­išce in praho ali pa tudi na vgnojeno zemljo, toda povsod bolj redko: po 2 vagana na oral. Pridela se je, ako jej kaka uima ne škoduje in je zemlja bolj mocna, na oralu po l6-18 vaganov, tako da se zrno vendarle po osmero- ali deveterokrat povrne. Jare rži sejejo v obce manj. Te je treba 2 ˝ vagana na oral, na katerem je do 20 vaganov zraste.
Pšenice v Lovrencki župniji primeroma malo sejejo, ker jej prodnato zemlji­šce ne ugaja in se je rada snet loti. Pšenice ozimine je treba 1˝ -1ľ vagana na eden oral zemlje. Vagan da 8 -12 vaganov, kakor je ravno zemlja in letina. Jaro pšenico seje v župniji samo eden kmet, veleposestnik Fr. Urbas pri sv. Lovrencu. Na oral je poseje 1˝ vagana in zrno se navadno osmerokrat povrne.
Tudi jecmena se malo seje. Jari bolje stori, kakor zimski in da 12-15 kratno seme. Vec se seje ovsa. Tega je treba na oral 2 vagana, in navadno da vagan 13-15 vaganov.
Za ržjo najbolj obrajtana je koruza ali turšica. Za njo vecjidel že v jesen sprašijo; ce pa to zaradi neugodnega vremena ali rane zime ni mogoce, na­vozijo v spomladi gnoja. Na enem oralu priraste do 30 vaganov zrnja in vrh tega še precej raznega socivja, katero med turšico sadijo.
Prosa se na polju precej pridela, ker je zelo zdatno. Na enem oralu priraste, ce je bilo na deteljišce sejano, 28-30 vaganov, in to iz 12 bokalov semena.
Ajdina, ki se seje na strnišce in praho, je Lovrencanom zelo priljubljena, kajti ona jim daje dobre žgance, kašo in izvrstne ajdinšceke, kakoršnje le na polju najdeš. Ajdino sejejo dvojevrstno: crno in sivo; slednja se bolj obnese. 
Na oralu zemlje, kjer je treba navadno 2 vagana semena, priraste sive ajdine 20-24 vaganov; crna ni tako rodovitna. Toda ajdino le prepogostokrat veter posmodi ali mraz popari; tudi toca v casih crez njo prihruje in jo v tla pomandra, da ni zelene bilkice videti.
Na prelogih, v pusti in negnojeni zemlji sejejo srakonogo, ki da izvrstno klajo za živino, zrnje pa je najboljša zamet za svinje.
Repno seme se seje na gnoj in ce je bilo rži v jesen pognojeno, tudi v strnišce. Ko se je zelenje iz zemlje prikazalo, repo okopljejo, kar jej zelo koristi. Repe se v obce mnogo prideluje, kajti ona ne služi samo v hrano živini in ljudem, ampak tudi za seme. V ta namen se v jesen boljša odbere in v zemljo v jame zakoplje. V spomladi, - kakor hitro je mogoce, jo potem v vrtih po vrstah nasadijo. Nekateri gospodarji pridelajo po 8-10 vaganov semena, kar je svoje dni, ko se je bokal semena po 2 gld. prodal, - bil pravi zaklad za kmeta. Toda odkar je seme ceno zgubilo, zaceli so namesto repe bolj pridno krompir saditi.
Krompir ali debeli bob je za Poljance zelo imeniten pridelek, rekel bi, naj­zdatnejši vinograd. Sadijo ga vec vrst, in sicer na gnoj ali pa v repišce. Zelo rani je že o Petrovem zrel, rani pa nekaj pozneje. Pozni, „pemšak“ imenovan, prekosi glede okusnosti in rodovitnosti vse druge vrste, tudi tako hvaljenega „amerikanca“. Vsak kmet reši za-nj precej denarja, vrh tega pa mu služi v hrano ljudem in živini.
Prvi krompir je v naši okolici zacel saditi Tadej Stiegeler, trgovec v Ptuju 1. 1773. Od njega ga je dobil oskrbnik Turniške grašcine, Karol Neumann, ki ga je 1. 1789 razširil po zgornjem Dravskem polju. Sprva ljudem ni posebno dišal, a ko so nastopila slaba leta 1804 in 1805, bolj pa še v letih 1814, 1815 in 1816, zaceli so ljudje vendarle spoznavati, da Bog krompirja ni vstvaril le za svinje, ampak tudi za cloveka. 
Buce ali tikve se sadijo, kakor je bilo že omenjeno, med turšico in krompir. Na enem oralu koruze jih priraste, ce je leto dobro, 80-100 centov. Vsaka gospodinja je vesela, ce na jesen mnogo buc na dvorišce dobi, saj so one tecna hrana za svinje, iz semena pa se da napraviti prav okusno olje za salato. Bucnice ali tikvino seme lušcijo po zimi za kratek cas ter si pripovedujejo raznovrstne prigodbe, veselega in žalostnega zapopadka ali pa - opravljajo ljudi. Ko je seme izlušceno, gredo ali v Jurjevce ali v Frajham olja delat; bokal izlušcenih bucnic da maselc olja in še prek, katero se prav lehko proda.
Zelo priljubljena hrana Lovrencanov je drobni ali pravi bob, (bohne) dobro zabeljen ali - kakor ljudstvo navadno pravi, ce ima vsak svoj „ocvirek“. Vsak gospodar ga naseje za hišo vsaj eno gredico. Ravno tako obrajtana je kihra, ki je za juho kaj okusna. Grah sicer tudi sadijo, ali nikjer toliko, kakor fižole. Tudi 1eca in cicek sta bolj redka.
Za živino izvrstna klaja je detelja, katere ima vsak gospodar vsaj eno njivo. Seje se ali v pšenico v spomladi ali pa z ajdino po letu. Najbolj razširjena je štajerska, katero lehko tri leta kosijo; tu in tam imajo tudi rdeco, nemško imenovano, ki se da samo enkrat kositi. V deteljišce sejejo potem nekateri proso, drugi pa sadijo turšico.
Velika nadloga za celo zgornje Dravsko polje je divja redkva, belo cvetoca. Po slabo gnojenih njivah zraste tako gosta, da vsako silje zaduši. In kar je zares cudno, je to, da naj seje gospodar kakoršnje koli zrnje, s tistim vred tudi redkva dozori. Preden popolnoma dozori, jo plejejo in sožgejo; na gnoj metati ali živini polagati je ne kaže, kajti z gnojenje se zatrosi seme zopet na njivo. V novejšem casu so slabi gospodarji, ki žito za seme kupujejo, spravili na njive tudi že neko žolto cvetoco plevel, ki ni nic manj škodljiva, kakor divja redkva.
Ker v obsegu župnije ni vinogradov, ne more se tukaj govoriti o vinoreji, dasiravno ima vsak premožniši kmet v Halozah svoj vinograd. Še manj je omeniti o sadjereji, kajti v celi župniji se nahaja le redko sadno drevo, in še tega sad ne vtegne dozoreti; požrešna mladina že na pol doraslo jabelko vtrga in slastno povžije. Pac pa napreduje živinoreja, odkar je kmet zacel spoznavati, da se pride po njej najležje k denarju.
Konjereja ni posebno obrajtana. Konj v župniji je sicer mnogo, a lepih je primeroma zelo malo, cemur se pa ni cuditi. Kako neki bi ubogi konjicek glavo visoko nosil, ko ga gospodar, kedar ga opoludne vsega upehanega z njive privede domu, mahoma napodi lacnega in žejnega na suho in pusto „gmajno“: Toliko lepše pa se razvija govedoreja. 
Vsak želar ima vsaj kravico, ki mu daje mleko; vecji posestniki redijo zraven krav tudi mlade juncke, katere lehko in dobro prodavajo. Nekateri se pa pecajo s pitanjem volov, kar jim donaša dober zaslužek, kajti pitane vole zasledijo mesarji v deveto župnijo ter jih dobro placajo.
Govedorejo pospešujejo zelo veliki živinski sejmi, kakoršnjih je v okolici mnogo. Tudi pri sv. Lovrencu so štirje v letu, namrec: dne l2. marca, 27. junija, 10. avgusta in 29. septembra. Najbolj obiskovan je Lovrencev, - naj slabeje pa Petrov. L. 1884. so prignali na Lovrencevo 1000, na Mihelovo 800, na Gregorjevo 700 in pred Petrovim 500 glav živine.
Odkar sta v bližnjem Ptuju v tednu dva svinjska sejma, se tudi svinjoreja vedno bolj razvija. Ljudje svinje pitajo nekaj za domaco rabo, najvec pa za prodajo. „Špeharji“ iz sosednje Janževske župnije, mesarji in Kranjci pustijo za svinje mnogo denarja v župniji.
Perotnina je na dobrem glasu. Prodajajo pišceta, gosi, race in purane. Najvec se proda gosi, vecjidel v Maribor in na S1atino. Semtertje pa pride katera tudi doma na mizo, a pri gostijah ni posebno obrajtana; - tolst puran je crez vse druge pecenke. Posebno obrajtana so tudi kurja jajca. Ker so z ozirom na to, da kokoši vec peska in zrnja pozobljejo, baje mnogo bolja, kakor drugod, se po njih skrbno poprašuje, in gospodinja jih marljivo pobira in prodaja, da si lehko kaj kupi za domaco rabo.
Buceloreja ima v fari precej prijateljev. Ko bi strd in vosek dobiIa nekoliko vecjo ceno, bi buceloreja kljubu temu, da ljudje za njo nimajo casa, vendarle še bolj napredovala! Po številu panjev, po dolgi ali umetni reji so imenitniši ti-le bucelarji: pri sv. Lovrencu naducitelj Andrej Vrabelj in cerkvenik Štefan Osenjak, v Župecji vesi posestniki Štefan Korošec, Anton Kukovic in Anton Mlakar, v Apacah pa France Štrucelj; ta reši iz buceloreje na leto blizo 100 gld.
Semtertje imajo ljudje dobicek tudi od divjacine a pri svetem Lovrencu je ravno narobe. Zajci, katere najemniki lova vsled nove postave vse prevec gojijo, napravijo na polju veliko škodo. Po prelogih vkoncajo semtertje sra­konogo celo, in ako imajo ljudje med krompirjem fižolo nasajeno, zajci tudi to pohrustajo, - sploh vsakega socivja se radi lotijo.
In ce se kateri pes za takim gladovnim požeruhom zapodi, zadene ga takoj lovceva puška; še macka ne sme na polje za miško pogledati, - še tisto „pufnejo.“
 Nekateri posestniki so se v smislu lovske postave zaradi škode, ki so jo bili zajci na polju napravili, sicer že nekaterekrati pritožili, - a vsikdar brez uspeha; najemniki lova so se baje izmuznili, ceš: „dokažite, da so vas ravno moji zajci oškodovali:“
Za postne dneve da Lovrencanom Polskava s svojimi pritoki še precej, - vmes prav okusnih rib, pa raka ne najdeš v njej, ce bi tudi cekin za-nj ponujal, dasiravno jih je v Haloških potokih še zmirom dobiti. L. 1882 jih je „racja kuga“, kakor drugje, tudi v teh vodah vkoncala.
O novem letu 1885 je stan živine v fari bil tak le:
O novem letu 1885 je stan živine v fari bil tak le:
Vesi
 Vprežni konji
 Pari volov
 Krave
 
Apace
  40
  9
  82
 
Sv. Lovrenc s
Sternthalom
  79
 19
 119
 
Župecja ves
  51
 11
  58
 
Pleterje
  75
 19
  84
 
Vkup
 245
 58
 343
 


Ako cenimo poprek konja po 100 gld., par volov po 250 gld., kravo pa po 70 gld,. bi to znašalo:
245 konj á 100 gld . . . . . . . .		24.500 gld.
 58 parov volov á 250 gld . . . . 	14.500 »
343 krav á 70 gld . . . . . . . . .		24.010 »
 vkup . . .		63.010 gld.
Blizo toliko vrednosti imajo še svinje, juncki, teleta in žrebeta, katerih število se ne da lehko dolociti, ker se vedno spreminja.
Tudi obrtnija preživi precej ljudi po celi župniji. Poleg štacunarjev, ki imajo raznovrstno blago naprodaj, in barantacev, ki z živino in drugimi pridelki ba­rantujejo, je v župniji za razne domace potrebe tudi vec razlicnih rokodelcev.
Se ve, da med njimi ne išce clovek izvrstnih mojstrov, ali celo umetnikov. Sledeca tablica kaže stanje obrtništva v župniji na koncu leta 1884.
Obrtniki:
 Vesi
 
Gornje in spodnje Pleterje
 Župecja vas
 Sv. Lovrenc
 Apace
 Vkup
 
Štacunarjev
 2
 2
 
Prodajalcev tobaka
 1
 1
 1
 3
 
Prodajalcev žganja
 1
 1
 3
 1
 6
 
Krcmarjev
 1
 1
 3
 1
 6
 
Špeharjev
 1
 1
 2
 
Barantavcev z voli in kravami
 7
 4
 10
 7
 28
 
Cevljarjev
 4
 2
 7
 3
 16
 
Krojacev
 2
 2
 7
 1
 12
 
Kolarjev
 1
 1
 2
 
Loncarjev
 1
 1
 
Mizarjev
 1
 1
 1
 3
 
Mlinarjev
 1
 1
 1
 3
 
Pokrivacev
 1
 2
 1
 4
 
Sodarjev
 1
 1
 
Tesarjev
 1
 1
 2
 
Tkalcev
 2
 2
 
Zidarjev
 1
 2
 3
 
Kovacev
 1
 1
 3
 1
 6
 
Vseh obrtnikov vkup
 21
 13
 43
 25
 102
 


Pregled zemljišca, hiš in prebivalcev župnije sv. Lovrenca
P
r
e
b
i
v
a
l
c
i
 vkup
 385
 447
 247
 354
 1433
 
žen-
skega
 s
p
o
l
a
 198
 241
 127
 186
 752
 
mož-
kega
 187
 206
 120
 168
 681
 
dekle
 6
 26
 20
 15
 67
 
hlapci
 11
 25
 20
 20
 76
 
vdove
 9
 10
 11
 10
 40
 
vdovci
 3
 3
 8
 3
 17
 
samicni
 239
 304
 144
 227
 914
 
oženjeni
 134
 130
 84
 114
 462
 
Hišn. štev.
 81
 100
 60
 70
 311
 
Z
e
m
l
j
i
š
c
e
 placuje direktne place
 kr.
 98
 97
 19
 77
 91
 
gld.
 799
 1073
 780
 961
 2615
 
mera
 v ora­lih
 1121
 1509
 1178
 1456
 5264
 
pol
 kme­tije
 15
 13
 5
 9
 42
 
cele
 3
 33
 23
 33
 92
 
Vesi
 Apace
 Sv. 
Lovrenc
 Župecja ves
 Pleterje
 Vkup
 


Opomba. V teku zadnjih let je zgorelo vec hiš in koc, katerih niso zopet postavili. Ker torej vsled tega manjka v vsaki vesi hiš, je v celi fari okoli 20 hiš manj, kakor hišnih številk.
6. Župnijska cerkev sv. Lovrenca
Najimenitnejši in najsvetejši kraj na svetu je Bogu posvecena hiša. V njej je odprl Bog bogat in neusahljiv vir svojih milosti in si postavil celo svoj tron. Cerkev je torej v pravem pomenu hiša božja, kajti v njej prebiva Bog, naš nebeški oce. Ker pa imajo tam, kjer oce stanuje, tudi otroci svojo domovino, je tudi vsaka posvecena cerkev vernih kristijanov pravi dom na tem svetu. Vse bolj je pa to še župnijska cerkev. Ona je cele župnije duhovsko srce; tje se obracajo vseh župljanov oci, tje gredo vsi njihovi vzdihljeji.
Tak imeniten in svet kraj imajo tudi Lovrencani v svoji župnijski ali farni cerkvi. Ta je, kakor že ime kaže, posvecena slavnemu muceniku, sv. Lovrencu, katerega god sv. katoliška cerkev 10. avgusta obhaja.
Kedaj je le-ta hiša božja bila prvic postavljena, kdo je bil njen ustanovnik in zakaj so ji za patrona ravno sv. Lovrenca dali, to so vprašanja, na katera se do zdaj ne more dolocen odgovor dati. Da je tukaj že v starih casih cerkev stala, je gotovo; ravno tako je pa tudi dokazano, da je prvotna cerkev bila veliko manjša od sedanje. V zapisniku doneskov, ki so jih imele razne župnije in cerkvice Oglejskemu patriarhu odrajtovati, imenuje se l. 1323 „capella s. Laurentii in ponte“, kar se pa ima „in campis“ - to je „na polju“ glasiti, kakor ima Gornjegrajski urbar od l. 1426. Torej že v l, 1323 in 1426 je „capella“, cerkvica sv. Lovrenca omenjena. Ker so se v srednjem veku „capellae“ sploh le poddružnice imenovale, je brez dvoma bila tudi cerkva sv. Lovrenca pod­družnica najbrže Hocke nadžupnije, toda že l. 1426 navaja jo omenjeni urbar kot za se obstojeco in samostalno. Kedaj pa je bila v župnijsko cerkev povzdignena, se ne da dolociti.
Po do zdaj znanih listinah j e o župnijski cerkvi sv. Lovrenca prvokrat govor v nekem pismu, danem v Mariboru dne 20. oktobra l. 1498. V njem je župnik pri sv. Lovrencu, z imenom Andrej, nekemu Simonu, duhovniku v Ivnici, na korist rezigniral na župnijo sv. Lovrenca. Da pride mogocim zmotam v okom, pove listina razlocno, da se ova župnijska cerkev sv. Lovrenca nahaja pod milostno goro preblažene Device blizo Ptuja, „sub monte graciarum beatissi­me virginis prope Pettauo“. Kakošnjo podobo in koliko altarjev je ova cerkev imela, ni nikjer zaznamovano, pac pa neko porocilo od l. 1567 omenja njene tri poddružnice, namrec: našo ljubo Gospo na Gori, sv. Lenarta in sv. Janža in da je bilo v župniji okoli 600 obhajancev.
Sedanjo obliko je cerkev dobila 1. l662 po prizadevanju župnika Lovrenca Banko. Da bi zelo majhno cerkvico mogel povecati in v cast svojemu krstnemu patronu, sv. Lovrencu, primernišo hišo božjo postaviti, zacel je po župniji in drugod pri darežljivih kristijanih v ta namen milodarov pobirati. Ko je bil potrebno svoto nabral, dal je staro cerkev zelo povecati in sozidati hišo božjo, kakor jo vidimo še dandanes.1111 Spomin na to je ohranjen v napisu, ki se nad velikimi vrati cerkve nahaja in se glasi: „Ecclesia haec parochianorum aliorumque benefactorum cleemosynis ampliata et majori ex parte de novo aedificata est sub Rv. D. Laurentio Banko parocho anno 1662.

Cerkev, ki sicer ni kaka umetniška stavba, pa je prav okusno zidana, je z glavnim altarjem obrnena proti vzhodu. Presbiterij, pravokotno dodelan in okroglo obokan meri sam za-se v dolgosti 10.1m., v širokosti pa 5.7m. Osredje cerkve enako, kakor presbiterij okroglo obokano, je nekoliko širje in višje. Z obokom vred je 8m visoko, dolgo pa 12.1m in 7.6m široko.
Altarjev je cerkev imela in jih ima še sedaj cvetero: prednji ali veliki altar in tri stranske altarje.
Veliki altar sv. Lovrenca. Prejšnji glavni altar je bil 1. 1684 postavljen. Ker ga je pa v teku let bil zob casa toliko zglodal, da ni vec cerkvi v kinc služil, dal ga je župnik Martin Vilicnjak 1. 1837 odstraniti, le tabernakelj je še pustil. Ker pa ni bilo dovolj denarja, da bi se postavil nov altar, nabral je takratni kaplan Marko Niedorfer po župniji vsaj toliko, da je bilo mogoce, cerkev dati nekoliko olepšati. Delo je prevzel za 410 gld. Jožef Reiter, malar v Mariboru. Popravil in na novo pobarval je tabernakelj in stranska altarja. Za sliko sv. Lovrenca, ki je nad tabernakeljnom na steni visela in svetnika na razbeljenem rožu ležecega. predstavljala, napravil je nov pozlacen okvir in na straneh dva svetilnika, presbiterij pa je na presno zmalal. Poglavitna slika na oboku je ustajenje J. Kristusa, okoli pa podobe evangelistov. Takrat je cerkev dobila tudi novo pridižnico, in da bi ne bilo treba, kakor poprej, skoz gnjeco ljudstva na njo hoditi, napravili so primerne stopnjice iz žagreba na pridižnico.
Sedanji prednji altar je cerkev dobila l. 1865, ko se je razprava zapušcine po župniku Janezu K1ancicu, ki je dne 6. februarja 1. 1861 umrl in za altar 1600 gld. sporocil, vendar enkrat dovršila. Napravil ga je Tomaž Kotnik, pozlatar v Mariboru, ki je s pobotnico od dne 2. aprila l. 1867 vzdignil za-nj 1550 gld. Lep denar, - pa tudi delo je okusno. V sredi altarja stoji poglavitna podoba, iz lesa izrezana in pozlacena: sv. Lovrenc, ki se z levo roko na raženj opira, v pravi pa palmovo vejico drži. Njegovo glavo obseva raznobarvana svetloba, ki skoz majhno, nalašc za to napravljeno okroglo oknice sveti. Na straneh sta na evangeljski strani štatvi sv. Petra in Andreja, na episteljski pa štatvi sv. Jakoba in Pavla. Vrh altarja je sv. Trojica, od angeljev obdana. Tabernakelj je ves pozlacen in prav okusno napravljen. V njem je shranjena razun ciborija po vecjih praznikih tudi stara in dragocena monštranca. V gotiškem slogu licno izdelana, ima toliko vecjo vrednost, ker je vsa iz cistega srebra in mocno pozlacena. Svoje dni je bila še vec vredna, kajti majhna štatva sv. Lovrenca na njej je bila iz cistega zlata. Ali ko je vlada v denarnih zadregah 1. 1810 segla tudi po cerkvenih dragocenostih, morala je vsled ukaza štajerske vlade od 25. aprila t. l. tudi Lovrencka monštranca v Gradec, kjer je bila cenjena. Ker pa Lovrencani niso mogli cele svote vkup spraviti, dobili so monštranco brez zlatega Lovrenca nazaj, katerega so potem s srebrnim nadomestili. Za navadne nedelje služi manjša monštranca, ki nima posebne vrednosti, ker je iz priproste kovine. Kupili so jo 1. 1877 za 80 gld.
Prednji altar je blagoslovil dekan A1bert Nagy na Lovrencko nedeljo l. 1865.
Stranski altarji. Na evangeljski strani je altar Marije sedem žalosti. Nad štatvo žalostne Matere božje, s sedmerim mecem prebodene, je podoba sv. Jožefa, na straneh ste pa štatvi Marije Magdalene in sv. Janeza. Temu altarju ravno nasproti, - na episteljski strani je altar sv. Antona Padvanskega, zgoraj s podobo sv. Štefana, mucenika, ob straneh pa s štatvama sv. Alojzija in Boštja­na. Ta altarja sta bila z milodari, katere so bogoljubni župljani vložili, l. 1874 postavljena in dne 28. julija o priliki škofovega obiskovanja od milostljivega krezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika blagoslovljena. Napravil ju je Fr. Potocnik od sv. Trojice za 1170 gld.
Dalje zadi na evangeljski strani stoji altar sv. Barbare. Prejšnji, ki je stal na episteljski strani, kjer so sedaj vrata, je brez dvoma bil vsled zaobljube za cas hude kuge okoli 1. 1682 postavljen ter je služil za družbeni altar veliki bratovšcini v cast sv. Barbare za srecno zadnjo uro. L. 1716 je vsled prošnje župnika Franca Krištofa Bibel dobil privilegij popolnega odpustka za vsako sredo, kar je razvidno iz napisa najdenega na tabli vrh altarja: Privilegiatum altare pro feria quarta. 1716. F. K. B. Altar je bil prav okusno sostavljen in s štatvami Jezusa in dvanajsterih apostolov ozaljšan. Toda zadnji cas se je bilo vedno bati, da se bo zdaj in zdaj porušil. Zato se je l. 1885 odstranil in zamenil z nekoliko manjšim, a prav licnim novim altarjem v cast sv. Barbare, katerega je napravil Tomaž Fantoni v Konjicah. Pri tej priložnosti so vhod v cerkev na severni strani zazidali in ga na južni strani napravili. Vsled tega je dobil nov altar sv. Barbare svoje mesto na evangeljski strani. Altar zaljšajo razun poglavitne štatve sv. Barbare še štatvi sv. Miklavža in sv. Florijana, ki stojite ob straneh in pa podoba sv. Ane, priprošnjice kršcanskih mater, ki se vrh altarja nahaja. Ker je ta altar ob enem družbeni altar bratovšcine castne straže, ki tukaj mnogo udov šteje, nahaja se na njem tudi doticna podoba.
Od koga in zakaj da je bil altar sv. Barbare v sedanji obliki spravljen, naznanja napis na njem; „Ta altar je dala gospa Marija Kreisl, osebenka v Trnovcah 1. 1885 postaviti v spomin svojemu blagemu soprogu Venceslavu, ki je 5. marca 1867 v Sternthalu umrl in je pri sv. Lovrencu pokopan.“
Blaga dobrotnica je za altar placala 330 gld. Razun tega je l. 1883 kupila šolarsko bandero in za stranska altarja dva dragocena antipendija, 4 altarne blazinke, 8 bronastih svecnikov in olepšavna nastavka na podobah Srca Je­zusovega in Marijinega. Naposled pa še je oskrbela prav lepe jaslice. Bog ji povrni stoterno! Ta altar je s pooblašcenjem mil. škofa dne 26. aprila meseca 1. 1885 blagoslovil prof. dr. J. Mlakar, rojak te župnije.
Lepi podobi Srca Jezusovega in Marijinega, katerih prva je na stranskem altarju sv. Antona, druga pa na altarju žalosne Matere božje, ste malani l. 1843 od Franca Nagerja v Gradcu. Oskrbel ji je kaplan Simon Veršic. 
Velika roženvenška podoba na steni je delo nekega Janeza Beyer-ja iz l. 1855. Koliko so ove podobe stale, ni znano. Ograjo pri prednjem altarju je l. 1867 napravil iz orehovega lesa Janez Kracer, mizar v Ptuju za 27 gld. 50 kr. Pridižnici nasproti je prenosni tron z nebeško kraljico Marijo, ki Jezusa v narocju drži. Kupil ga je Jakob Žunkovic, kmet v Župecji vesi. Pri slovesnih obhodih s presv. rešnjim Telesom ga nosijo belo oblecene device in na-nj se postavlja pri takih priložnostih tudi monštranca z Najsvetejšim. Lep, v goti­škem slogu napravljen tron s štatvo Device brez madeža spocete na episteljski strani cerkve je delo lesoresca Gschiel-a v Gradcu in je veljal 160 gld., katere je devica Marjeta Zafošnik v gornjih Pleterjah l. 1875 v ta namen darovala.
Mali cerkveni banderi ste kupljeni l. 1874 za 120 gld., nebo 1. 1877 za 180 gld., božji grob pa l. 1877 za 170 gld. Društveni križ so l. 1882 kupila dekleta za 15 gld., veliko bandero pa je 1. 1883 daroval cerkvi cerkveni kljucar Boštjan Crnko iz Župecje vesi; - veljala j e 86 gld.
Podobe štirnajsterih postaj križevega pota je cerkev dobila okoli l. 1850.
Na koru so orglje srednje velikosti, ki imajo devet registrov. Napravil jih je l. 1855 Jurij Bil1ich; orgljar iz Gornjega grada s svojim pomocnikom Ja­nezom Vogtl-nom1212  Orglje so delali v hiši z enim nadstropjem župnijski hiši nasproti, ki je sedaj lastina Janeza Finžger-ja. Takrat je slišala vdovi Mariji Brcko, ki je imela mlado hcerko Micko. S to se je soz­nanil Janez Vogtl, ki je še tudi potem, ko so orglje bile gotove, pri sv. Lovrencu ostal in s svojim pohujšljivim življenjem mnogo škodoval. Ko mu je nesrecna deklina bila dne 20. marca 1857 nezakonsko dete porodila, prosil je župnik Janez Klancic okrajno gosposko, naj bi ga odpravila na Cesko, od koder je bil doma. Vsled ukaza okrajne gosposke od dne 26. junija 1857 je moral v osmih dnevih sv. Lovrenc zapustiti.
 za 280 gld. celo znovega, le nekatere lesene pišcalke in igralnik so še od starih orgelj. Ob tistem casu je bil tudi leseni kor postavljen.
Zvonik, ki je cerkvi na vecerni strani tako prizidan, da skoz njega velika vrata v hišo božjo peljejo, je 5.35m širok in s streho vred gotovo 30 m visok. Kakor je iz cerkvenih racunov razvidno, se je v teku let na-nj že mnogo denarja potrošilo. L. 1803 so izdali za njegovo popravo 131 gld. 36 kr.
L. 1814 je dobil vecinoma nov strešni stol in novo streho, za kar se je izdalo, 132 gld. 6 kr. L. 1875 je dobil zopet celo novo streho. Strešni stol je iz smrekovega lesa mocno napravljen, streha pa s kamenjem pokrita. Kar je kamenja od stare strehe zmanjkalo, pripeljali so ga iz Frajhama, kjer so takrat bili staro cerkev podrli in novo staviti zaceli. Na štirinajsto nedeljo po binkoštih l. 1875, ko se je obhajal ob enem god farnega patrona, so popo­ludne po vecernicah jabelko s križem slovesno blagoslovili in z navadnimi obicaji vrh turna postavili.
V tistem letu je bil popravljen tudi strešni stol na cerkvi in župnijski hiši. Vse delo je prevzel in oskrbel stavski mojster J. Breznik s Ptuja za 1942 gld. Ta svota se je poravnala tako, da je cerkev dala 1000 gld., 942 gld. pa patron in župnija; - patron je dal eno tretjino, župnija pa dve.
V zvoniku visi troje zvonov, ki tehtajo vsi vkup nekaj crez 20 centov. Vecji, katerega je vlil Matej Köstenbauer v Gradcu l. 1742, ima štiri lepo izdelane podobe, namrec: kronanje D. M., sv. Miklavža, Mater božjo z detetom Jezu­som in krst Jezusov v Jordanu.
Srednji, najstarejši je vlit 1. 1711 od F1orentina Strecksfuss-a v Gradcu. Zgoraj ima napis: „Jesus autem transiens per medium. Jesus Nazarenus Rex Judaeorum“, spodaj pa podobe sv. Marjete, D. Marije, sv. Lovrenca in sv. Antona Padvanskega.
Mali je delo Alberta Samasse v Ljubljani in vlit l. 1866. Zaljšati ga podobi D. Marije in Jezusa na križu. Kakor je iz pobotnice zvonarja razvidno, tehta ta zvon 300 funtov in je veljal z vsem 232 gld. 43 kr. Povrh je zvonar dobil še stari zvon, 108 funtov težek, katerega je za 68 gld. 60 kr. v racun vzel.
Niže zvonov v turnu je ura, ki še precej dobro gre in tudi cetrtinke bije.
Presbiteriju na južni strani prizidan je zelo tesen žagreb, ki nima nic po­sebnega. Rajni blagi župnik Andrej Šparavec ga je hotel dati precej povecati in toliko povišati, da bi nad njim bil primeren oratorij. V ta namen je že vse potrebno: kamenje, opeko, apno, pesek in tudi denar priskrbel. Ali ko je njegovo življenje in delovanje na starega leta dan 1881 bila smrt ustavila, ni se vec nameravano in potrebna delo izvršilo. Kar se je pa bilo za novi žagreb z velikim trudom že spravilo, to je v teku dveh let žalibog do zadnjega kamencka zopet zginilo.
Na severni strani cerkve stoji velik križ s podobo Križanega, katero je l. 1874 napravil Trojicki lesorezec in mizarski mojster Fr. Potocnik. Na križu je majhna tablica z zlatim napisom: „Reši dušo Spomin sv. misijona 1. avg. 1880“, kar nam kaže, da je ta križ ob enem misijonski križ.
Cerkev je obdana s snažnim, do 2 metra visokim zidom, katerega so 1. 1878 skoz in skoz ometali in z novimi kamenitimi plošcami pokrili. Potrebne plošce je oskrbel kamenar Franc Speglic za 56 gld. Takrat so okoli cerkve, kjer so se od starega pokopališca še grobi poznali, zemljišce poravnali in semtertje za pol cevlja povišali, da zamore o casu deževja voda hitreje odtekati.
Cerkev je l. 1664 imela lasten vinograd pri Zavracah, ki je pa v naslednjih letih bil prodan. Sedaj cerkev nima nobenega lastnega zemljišca, izvzemši staro pokopališce, pac pa ima nekaj premoženja v državnih in privatnih obligacijah. Naslednja tabela, sostavljena po cerkvenih racunih, kaže, koliko dohodkov in stroškov je cerkev v raznih letih imela.
Leto
 Dohodki
 Stroški
 Ostanek
 
gld.
 kr.
 gld.
 kr.
 gld.
 kr.
 
1794
 931
 14
 102
 7
 829
 7
 
1800
 4502
 50
 511
 6
 3991
 44
 
1810
 5980
 30
 306
 41
 5673
 49
 
1830
 5637
 55˝ 
 174
 55˝ 
 5463
 Ľ 
 
1840
 6072
 21Ľ 
 503
 46˝ 
 5568
 34ľ 
 
1850
 5900
 13˝ 
 565
 11˝ 
 5335
 2
 
srebra
532 30
šajna
 srebra
532 30
šajna
 
1860
 7322
 11˝ 
 272
 5Ľ 
 7050
 6Ľ 
 
1870
 7685
 77˝ 
 406
 12˝ 
 6279
 65˝ 
 
1880
 6661
 65
 1143
 85
 5517
 80
 

7. Pokopališce
S hišo božjo tesno združeno je v katoliški cerkvi pokopališce ali kraj, kjer kristijani trupla v Gospodu umrlih pokapljejo. Že za cas paganskih rimskih cesarjev, ki so kristijane preganjali, mucili in morili, katakombe ali podze­meljske votline niso samo v to služile, da bi se v njih božja služba opravljala, ampak altarji so bili navadno tudi grobi mucencev, katakombe pa v prvi vrsti pokopališca. Ko je krvavo preganjanje prenehalo in so se Bogu posvecene hiše smele iz svojih temnih skrivališc na površju zemlje prikazati, prišla so ž njimi tudi pokopališca na svetlo. In kjerkoli je potem stala cerkev, tam so navadno tudi pokapali. Ne le zemljišce okoli hiš božjih je sprejemalo umrlji­ve ostanke kristijanov, ampak še tudi v svojih znotranjih prostorih je cerkev odprla veckrat svoja tla, da bi kaki imenitni in za cerkev zaslužni osebi odkazala kraj zadnjega pocitka. Tu in tam so pod cerkvami postavili celo podzemeljske kapele, „žerfe“ imenovane, ki so bile duhovnikom in drugim odlicnim osebam za pokopališca odlocene.
Enakih blagoslovljenih krajev, kamor so pobožni župljani trupla svojih rajnih pokapali, imela je župnija sv. Lovrenca svoje dni vec, kajti ne le okoli župnijske cerkve sv. Lovrenca, ampak tudi okoli poddružnic so bila pokopali­šca. Do l. 1780 omenjajo mrtvaške knjige cetiri pokopališca, namrec: pri sv. Lovrencu, pri Materi božji na Gori, pri sv. Lenartu in pri sv. Janžu v Halozah. Bolj odlicnim osebam je bil v cerkvi prostor odkazan.
Vsled ukaza cesarja Jožefa II. od l. 1787 bi se morala sicer vsa pokopališca iz bližnjih krajev vseh župnijskih in ce mogoce tudi drugih cerkev, odpraviti, a tu in tam so vendarle še do novejših casov okoli cerkve pokapali. Enako se je godilo tudi pri sv. Lovrencu do 1. 1832. Tesen prostor med zidom in cerkvijo, ki komaj kakih 200 m2 meri, je bil s križi le kar obsejan in cem bolj se je števil prebivalcev množilo, tem pogosteje, se je pripetilo, da so le na pol strohnela trupla izkapali. Župnik Martin Vilicnjak, ki je prišedši od Male nedelje k sv. Lovrencu našel »okoli cerkve vec ko 60 novih grobov, katere je l. 1831 bila vecinoma griža nakopicila, je takoj spoznal da je pri sv. Lovrencu novega pokopališca neobhodno potrebno. Po njegovem prizadevanju so »ga » tudi že »v  naslednjem »letu »napravili, »in » sicer »kakih
300 stopinj proti zahodu ob cesti iz sv. Lovrenca v Župecjo ves. Njivo od nekdaj „Candrkovo1313 	 Jakob Zandergg je bil dne 15. grudna 1751 80 let star pokopan pri sv. Lovrencu.
 turšišce“ imenovano, ki meri 1737 m2. je dal krcmar Lukež Zagadin, kateremu je za to župnik primeren del svoje njive za poko­pališcem prepustil. Novo pokopališce so na vseh svetnikov den popoludne blagoslovili.
Dne 17. novembra 1832 so pri cerkvi sv. Lovrenca pokopali zadnjega mrlica, namrec Lukeža Kosišo, kmeta iz sv. Lovrenca, ki je 50 let star dva dni poprej bil za vrocim snetom umrl. Cez mesec dni, namrec 17. decembra 1832 pa je prejelo novo pokopališce prvega stanovnika, ko so sorodniki izrocili z žalostnim srcem hladni zemlji truplo dne 15. decembra za vnetjem pljuc umrlega Jurija Antolicica, po domacem Cipka, kmeta v Župecji vesi. On je kot zadnji mrlic v tistem letu odprl in zacel tihih prebivalcev dolgo vrsto, ki se od leta do leta množi.
Cez dvajset let namrec l. 1853 so se okolišcine na novem pokopališcu v marsicem zboljšale. Zemljišce župnije sv. Lovrenca je skoz in skoz nizko in vsled tega posebno v mokrih letih zelo vodnato in mocvirno; vsaka jamica, ki se le par cevljev globoko izkoplje, je v kratkem casu do polovice z vodo napolnjena. Tako se je le prepogostokrat zgodilo, da na nizkem pokopališcu pri sv. Lovrencu mrlicev niso pokapali, ampak vtapljali, kar je vsakemu rah­locutnemu cloveku bilo zelo zoperno.
Toda tudi ta napaka se je odstranila. Vsled prijaznega nagovarjanja od strani župnika Janeza Klancica, lotili so se župljani v zimi od 1852 do 1853 leta mudnega, a hvalevrednega dela, da so površje pokopališca za 4 cevlje povišali. Bilo je sicer k temu vec tisoc in tisoc vozov zemlje treba, pa krepka in trdna volja je vse premagala in tudi to težavno opravilo izvršila. Povzdig­neno pokopališce so obdali s primerno ograjo in ozaljšali z novim križem, katerega je župnik iz lastnega premoženja kupil. Od onega casa tudi v zelo mokrih letih ni vec vode v noben grob. V novejšem casu je pokopališce dobilo licno mrtvašnico in vec kamenitih grobnih spominjkov in železnih križev.
Le dva in petdeset let je še preteklo, odkar se je nad prvim grobom gomila napravila, - a zdaj se povzdiguje gomila »za »gomilo, »križ »pri »križu stoji, »in »pod »njimi »trohni »že ogromno število trupel. Od Jurija Antolicic-a, pokopanega dne 17. decembra 1832 do Štefana Bauman-a, katerega so dne 27. decembra 1884 v hladno krilo zemlje položili, - tedaj od zacetka novega pokopališca do konca leta 1884 je bilo pokopanih v vsem 2069, med temi 1033 možkega in 1036 ženskega spola. Na pokopališcu si od svojih trudov in skrbi pociva mnogo kmetov in kmetic, še vec pa raznih delavcev in ro­kodelcev, - a število vseh teh presega truma nedolžnih otrok, katere je smrt bila v rani mladosti v grob položila. Takih, ki še niso 10. leta dovršili, je na pokopališcu pokopanih 982.
Izmed dušnih pastirjev, ki so pri sv. Lovrencu delovali našlo je do novega leta 1885 na novem pokopališcu med svojimi ovcicami pocitek troje župni­kov, namrec:
1. Janez Klancic, umrl dne 6. febr. 1861,
2. Andrej Sirk, umrl dne 20. maja 1867, in
3. Andrej Šparavec, umrl dne 31. decembra 1881, in eden kaplan, namrec: Andrej Ferlan, ki je dne 19. januarja 1877 umrl.
Tudi dva ucitelja ondi pocivata, namrec:
1. Jakob Knehtl, umrl dne 25.marca l836, in
2. Jožef Liebert, umrl dne 7. januarja 1858.
Še celo tujcev; nekaterih iz prav dalnjih krajev, je pokopališce precejšnje število med svoje sprejelo. Ti so:
Anton Plajh, kmet iz Konjiške župnije, katerega so dne 21. marca 1833 našli mrtvega na cesti iz Župecje vesi v Pleterje.
Neka žena iz Žetal, katero so dne 10. julija 1845 našli mrtvo na polju.
Neža Jesih iz Iga na Kranjskem, ki je podobice in molke prodajala in pri sv. Lovrencu dne 28. decembra 1846 umrla.
Mihael Šoba ali Ogrinec, iz Koprivnice, katerega je smrt v Župecji vesi dne 19. julija 1851 na beraciji zasacila.
Neka beracica iz Hrvaškega, ki je dne 14. avgusta 1853 v Pleterjah za legar­jem umrla.
Barbara Božicko, beracica od sv. Križa pri Slatini, ki je dne 10. septembra 1854 v Župecji vesi zaspala.
Barbara Novak, iz Monsberga, ki je od mrtuda zadeta umrla pri sv. Lovrencu dne 3. decembra 1854. 
Nek ubožec od sv. Heme je umrl dne 24. avgusta 1855 v Pleterjah, beracica Marija Hrust, iz Makolj doma, je pa dne 4. decembra tistega leta v gornjem sv. Lovrencu zaspala.
Dne 26. maja 1856 je umrla Marija Aršnik, s Kranjskega, ki je po slov. Štajerju pijavice prodajala.
Matija Žirovnik, iz Trojicke župnije v Halozah, je dne 11. avgusta 1881 1. ob 7 zaran izdihnil dušo na Pleterski cesti, kjer se mu je kri iz ust spustila.
Princic Marija, s Primorskega, je prodajala lavorjeve vejice, smokve in poma­rance po hišah, ali dne 21. maja l. 1882 jo je ob 7. uri zaran smrt v Apacah dohitela in dalec od domovine v grob položila.
Od starega pokopališca v cerkvi in okoli cerkve ni sedaj skoro nobenega znamenja vec, le sledeci ostanki še nam kažejo, da so svoje dni tudi ondi pokapali.
V cerkvi, takoj od velikih vrat na desno je pod škropilnico vzidana kame­nena plošca z napisom, ki je pa že zelo poškodovan. Le toliko se še da brati, da ondi nek Marko pociva.1414 Napis se glasi: HIC IACET MARCVS. AA. CVI . .; vec se ne da brati. Prej ko ne pociva ondi Marko Haas iz Apac, ki je bil dne 28. febr. 1689 pokopan. Bil je preded sedanjim „Zajcem.“

Kakor je iz mrtvaških knjig razvidno, so v župnijski cerkvi sv. Lovrenca pokopane te-le osebe: 
Železnik Andrej, župnik pri sv. Lovrencu, ki je 39 let star umrl dne 4. aprila 1699.1515 Mrtvaška knjiga ima o njem to-le: „1699 die 4. Aprilis obiit in Dno. Adm. Rdus Nobilis ac Doctissimus D. Andreas Zelesnig, Parochus ad S. Laurentium. Sepultus vero 6. Aprilis in Ecclesia S. Laurentii, qui ibidem 6 annis Parochiale munus exercuit, - aetatis suae 39 anno­rum. Cui Deus sit propitius. Amen. Requiescat in pace. Amen.“

Školastika, 18 let stara hcerka Martina, lastnika vile Schneeweiss v Apacah, ki je previdena s sv. zakramenti umrla dne 16. junija 1703, je pokopana pred altarjem. Matere božje.1616 „Ex villa Schneeweissiana. 1703 die 16. Junii obiit omnibus sacramentis provisa Illustrissi­ma domicella, domicella Marthini a Schneeweis filia, nomine Scholastica, aetatis suae 18. annorum, ad S. Laureutinm in Ecclesia ante altare B. V. M. sepulta.“
 Bela kamenena plošca, vložena ondi v cerkveni tlak je brez dvoma imela napis, ki je pa zdaj tako zglodan, da se ne da vec brati. - Pri velikih vratih zunaj cerkve je pokopan Mihael Fiegl, kaplan pri sv. Lovrencu, ki je dne 1. decembra 1. 1700 umrl.1717 „1700 die prima Decembris obiit in Domino sacramentis provisus R. Dnus Michael Fiegl, hic ad S. Laurentium per medium annum Cooperator, et sepultus ad S. Laurentium ante magnam portam die 3. Decembris.“

Zunaj cerkve sta še dva grobna spomenika. Prvi je pri misijonskem križu v kotu. Na vzidani plošci lehko bereš, da sta ondi oce in strijc župnika Banko-ta pokopana.1818 Napis se glasi: „Requiem aeternaum dona ei Dne. Hic jacet „hone	stus vir Georgius Banko, charissimus parens pro tempore parochi sepultus X. Septembris anno 1663. - Balthasar Banko, patruelis R. D. Parochi sepultus est 2. Maii 1674.“
 Oce Jurij je bil pokopan dne 10. septembra 1663, strijc Baltažar pa dne 2. maja 1674.
Na vzhodni strani je v steno žagreba vzidan drugi spominek. Bela marmor­nata plošca naznanja, da ondi pociva Anton Bruner, župnik pri sv. Lovrencu, ki je dne 26. febr. 1831 umrl.1919 ) „Hic quiescit Addum Rendus. Dnus. Ant. Bruner, ad St. Laurent. Parochus, non quidem 1 1us Ordine, sed nec 2dus virtute. Obiit 26. Febrnarii 1831.“ (0 dnevu njegove smrti, ki ni zanesljivo dolocen, najdeš vec pri župnikih).

Dasiravno mrtvaške knjige tega ne omenjajo, so bili brez dvoma še ti-le v cerkvi pokopani:
Bernard Klavdij, lastnik Schneeweiss-a, pokopan dne 7. septembra 1730.
Bibel Franc Krištof, župnik pri sv. Lovrencu, ki je umrl dne 17. septembra 1738.
Šiberl Simon, župnik pri sv. Lovrencu, katerega so dne 10. marca 1763 po­kopali.
Lampret Filip, župnik pri sv. Lovrencu, ki je dne 13. novembra 1. 1785 v Gospodu zaspal.
Zunaj cerkve so pokopani še naslednji duhovniki: Bibel Maksimilijan Jožef, brat župnika Franca Bibel-a. Bil je cetiri leta kaplan pri sv. Lovrencu ter je umrl dne 9. junija 1736;
Straus Franc Ksav., kaplan pri sv. Lovrencu, ki je bil dne 18. aprila 1764 pokopan, in
Rojko Jernej, župnik pri sv. Lovrencu, ki je 83 let star umrl dne 27. avgusta 1. 1820.
8. Župnijska hiša in dohodki župnikovi
Na severovzhodni strani od cerkve, proti jugu s prostornim » gospodarskim » poslopjem » »obdana » stoji »župnijska hiša ali farovž z enim nadstropjem. Kedaj je bila postavljena, ni nikjer zapisano, pac pa stari zapisniki omenajo, da so jo v teku let veckrat popravljali in na njej marsikaj spremenili. V obce se lehko trdi, da je skoro vsak na novo došli župnik dal na njej marsikaj po svojem okusu prenarediti in popraviti, se ve da navadno na racun odšlega ali umrlega prednika. Odlocena v stanovanje dušnim pastirjem ima le-ta hiša spodej razun kuhinje in drugih shramb še dvoje hiš, zgorej pa eno veliko sobo in troje manjših izb, katerih ena, namrec skrajna proti severovzhodu, je odkazana sedaj kaplanu. Za-nj je bila, kakor stari ljudje trdijo, na južni strani svoje dni prizidana bojda ona hiša, v kateri navadno župnik stanuje. Prej ko ne, se je to zgodilo pod župnikom Jernejem Rojko-m l. 1803, kajti iz nekega zapisnika je razvidno, da je takrat v župnijski hiši zidal mojster z dvema pomocnikoma ín s tremi strežniki od 20. julija do 26. dec. in zaslužil 159 gld. 45 kr. Vsi stroški so znašalí 613 gld. 52 kr. Na doticnem racunu od dne 22. januarja 1804 so razun župnika še podpisani: Matej Firm, cerkveni kljucar in župan pri sv. Lovrencu, Filip Koderman, župan v Apacah in Ignac Denk, ucitelj.
V naslednjih letih se je pri župnijski hiši potrošilo najvec l. 1875, ko je bil novi strešni stol napravljen in se je tudi marsikaj drugega popravilo. V preu­darku stroškov od dne 24. marca 1874 so v ovi namen dolocili 769 gld. 29 kr.
Da bi župnik pri sv. Lovrencu ležje izhajal, bilo mu je okoli 1. 1750 pre­pušcenih 9 želarjev pri sv. Lovrencu, ki so do tacas bili podložniki gorske vikarije, zanaprej pa so s tistimi dolžnostmi spadali pod vsakterega župnika pri sv. Lovrencu. Ne le, da so mu bili dolžni poleg navadne desetine odraj­tovati vsako leto nekaj dace v gotovini, morali so mu služiti tudi s telesnim delom ali z raboto. Tako je postala Lovrencka župnija „gosposka“, svoje dni „Pfarrsgült« imenovana.
Najstarejši urbar od l. 1750 imenuje te-le podložnike in našteva njih dolž­nosti tako-le: 1. Ilgo Simandl ima placati rustikalne dace od funta 19 ˝ dl., svojemu gospodu pa mora odrajtati 26 kr. gotovega denarja in dvoje pišcet, povrh še opraviti v tednu 3 dni rabote brez hrane.
Iste dolžnosti so imeli: 2. Martin Kancler, 3. Tomaž Kožuh, 4. Gregor Ferlež, 5. Valentin Teleger in 6. Martin Pilih.
7. Mihael Fridl je placal pol vinarja manj rustikalne štibre, v ostalem pa je imel tiste dolžnosti, kakor prejšnji.
Ravno tako tudi naslednja dva: 8. Jakob Potisk in 9. Jernej Kostevšek.
Skupno je torej dobival župnik od svojih podložnikov na leto 3 gld. 54 kr. v denarjih in 18 pišcet; vrh tega moral mu je vsak še v tednu tri dni pri lastni hrani rabotovati. Rustikalna štibra, ki se je po deželnem prevdarku ali proracunu izracunila, morala se je odrajtati deželni gosposki; od nje gospod ni dobil še belica ne.
V drugem zapisniku od l. 1779 nahajajo se že druga imena, kajti v teku let so se lastniki doticnih posestev, izvzemši zadnjega, vsi spremenili. Ime­nujejo se:
l. Miklavž Vrancic, 2. Andrej Juršek, 3. Janez Waiss, 4. Matej Lah, 5. Simon Brencl, 6. Lukež Blatnik, 7. Simon Kozoderc, 8. Anton Pišek in 9. Jernej Kostevšek.
V tem zapisniku je tudi povedano, da je rustikalna štibra v tistem letu znašala 10ľ »krat toliko, kakor je bilo posamicnemu od funta doloceno. Oni z 19˝ dl. placali so 52 kr. 15/8 vin. ; oni z 19 dl. pa 50 kr. 37/8 vin. deželne dace. Gosposka pravica je bila tista, le nek „ Ľ »Zinsgulden“ znašajoc pri prvih z 19 ˝ dl. davka 1 kr. 7/8 vin., pri drugih z 19 dl, pa 1 kr. 3/8 vin., je bil za namecek. V poznejših letih so imeli placati nekateri še mesni davek, navadno po 23 kr. 3/8 vin.
Tretji zapisnik od leta 1784 je zaradi tega zanimiv, ker nam kaže, kako vrednost so v tistem casu posestva imela.
1. Miklavž Vrancic je od Ilgo-ta Šimandl-na kupil želarijo, cenjeno za 50 gld. Ta želarija je obsegala:
a) njivo, „kratka njiva“ imenovano, ki je mejila od ene strani na Val. Ose­njakovo in Andr. Gajzerjevo, od druge pa na cesto;
b) njivo, „za vrtom“ imenovano, z desetimi ogoni; mejila je na Mart. Tur­kovo, Jak. Babošekovo in Mat. Grilcevo njivo;
c) njivo pri lipi. Ta je imela 12 ogonov in je mejila na Valentina Osenjaka, Valentina Turka, na cesto in na Petra Zeteca;
d) njivo pri lipi z desetimi ogoni, ki je mejila na Valentina Turka, Valentina Osenjaka, Petra Zeteca in na cesto.
e) Na tako imenovanih prelogih 5 ogonov, ki mejijo na Janža Frangeža, na Valentina Osenjaka in na cesto.
f) Majhen ograd pri hiši in
g) košcek travnika „per kotah“ blizo 20 stopinj dolgega in toliko širokega.
2. Andrej Juršek je kupil od Jurija Benka želarijo le 12 gld. cenjeno. K tej je slišala njiva s 50 ogoni, ki je mejila na dveh straneh na Andreja Gajserja, od tretje na Simona Brencl-a, od cetrte pa na cesto. Razun te je spadal k želariji še vrt pri hiši.
3. Janez Waiss je imel želarijo obsegajoco vrt pri hiši in njivo s 40 ogoni. Ovo želarijo je dne 3. januarja 1809 Matija Drevenšek prevzel za 270 gld., hišo in hleve pa za 60 gld.
4. Matej Lah je podedoval od Antona Anžica želarijo obstojeco iz dveh njiv: „Štuke in gornji štuki“ - vsega vkup 52 ogonov in ograd pri hiši.
5. Simon Brencl je od župnije sv. Lovrenca kupil želarijo za 40 gld.; ta je obsegala samo eno njivo s 40 ogoni.
6. Lukež Blatnik je svojo želarijo, kupil dne 25. maja 1765 od župnika. Cenjena na 11 gld. je obsegala eno njivo z 39 ogoni; pri hiši je bil majhen ograd in kovacnica.
7. Simon Kozoderc je po Gregorju Mihelicu podedoval želarijo 10 gld. cenjeno. Ta je obsegala 3 njive pri lipi, vkup 46 ogonov in ograd pri hiši.
8. Anton Pišek je svojo želarijo kupil, od Antona Donaja. Vredna je bila 9 gld. in je obsegala eno njivo „štuke“ imenovano, s 23 ogoni, drugo z 12 ogoni in tretjo z 11 ogoni. Doma pri hiši je imel majhen ograd, To želarijo je imel potem Jurij Pišek, za njim od dne 4. junija 1797 njegov sin Lukež, od dne 30. maja 1805 pa njegova vdova Katarina, ki je vzela Martina Murka.
9. Jernej Kostevšek je po svojem ocetu Štefanu podedoval želarijo na 10 gld. cenjeno. Obsegala je tri njive s 65 ogoni in ograd pri hiši.
Najmlajši zapisnik od leta 1846 našteva naslednje podložnike:
1. Katarina Pravdic; 2. Jožef Bezjak; 3. Matej Babošek; 4. Anton Osenjak; 5. Gera Brencl; 6. Simon Horvat; 7. Matija Babošek; 8. Jožef Stauber in 9. Anton Pehar.
Dolžnosti so bile tiste, kakor poprej. - a pri vsakem je opomba »dostavljena, da je vrh vsega dolžen še odrajtovati desetino od pšenice, rži, ovsa in gosi, „von Weizen, Korn, Haber und Gänsen zehendmässig.“
Podložnike imeti ni bila ravno tako lehka in prijetna rec, posebno za žu­pnika ne, ki ni mogel in ni smel, kakor trdosrcni grašcaki, proti podložnim brezobzirno postopati. Gospod je moral, ako ni bil sam dovolj zmožen ali pa ni imel casa, imeti posebnega uradnika, ki mu je oskrboval vse pisarije in vredoval vse, vmes prav sitne zadeve. Posebno z razpravami po umrlih je bilo toliko vec skrbi, kolikor vec nedoraslih otrok je v oskrbovanje ostalo.
Dne 19. avgusta 1851 je okrajna sodnija prevzela od patrimonijalne sodnije pri sv. Lovrencu, - to je od župnika vse zadevajoce listine in zapisnike. Vsled odpisa c. k. deželne komisije je po izvršeni rešitvi za podložnike župniji bilo priznanih 146 gld. 17 kr. zemljiško-odveznega kapitala, od katerega je do­bivala zanaprej 7 gld. 18 ľ kr. obresti na leto. Vrh tega je bila tudi urbarna davšcina rešena.
Kar zadeva dohodke župnika, našteva inventar od leta 1834, naslednje pravice in zemljišca župnije sv. Lovrenca:
l. Zgorej omenjenih 9 podložnih kocarjev, obdacenih z zneskom od 5 ß 24 kr., je župniku odrajtovalo:
a) Gospošcine, ki se ni smela nikdar povišati, 3 gld. 54 kr. in rabotne od­kupnine 45 gld. Vrh tega moral je vsak kocar na leto še 6 dni v Drago­vicu in na Polenšaku, kjer je takratni župnik vinograde imel rabotovati.
b) Male pravice: l8 pišcet.
c) Desetega denarja ali davšcine od spremembe posestnika dobival je župnik na leto poprek 6 gld. 11 kr., mrtvašcine pa 3 gld. 7 kr.
Župnik je pobiral po župniji:
2. Desetino in sicer: tretjino snopovine, t. j. tretji del desetine od poljšcine žitne, pšenicne in ovsene v gornjih in spodnjih Pleterjah, v Župecji vesi, v sv. Lovrencu, v Mihovcah, v Apacah, v Bolecki vesi, v Doklecah, na Slapah, v Stogovcah in v Apacah ob Dravinji.
Celo desetino od treh polkmetij v gornjih Pleterjah, od dveh polkmetij v Župecji vesi in od dveh polkmetij v spodnjem sv. Lovrencu; 
Tretjino prosene snopovine v Mihovcah in v gornjem sv. Lovrencu;
Tretjino desetine od srakonoge v gornjih in spodnjih Pleterjah in v Župecji vesi;
Tretjino ajdinske snopovine v spodnjem sv. Lovrencu;
Laneno desetino v Župecji vesi, v Pleterjah, v gornjem in spodnjem sv. Lovrencu;
Mladino v Župecji vesi, v Pleterjah, v gornjem in spodnjem sv. Lovrencu, ki je znašala okoli 34 pišcet in nekaj gosi;
Seneno desetino s travnika Turniške grašcine v Bolecki vesi, na leto 20 centov;
Koplevnik od Turniške grašcine, 11 bokalov ovsa.
Razun tega je dobival še:
3. Ustanovljeno biro naturnih pridelkov. Odrajtovali so na leto:
a) v Župecji vesi, Pleterjah in Apacah celi kmeti 18 bokalov, polkmeti ali polovicarji pa 9 bokalov prosa;
b) v spodnjem sv. Lovrencu celi kmeti 36 bokalov, polkmeti pa 18 bokalov prosa; - gornji Lovrencani so te bire bili od nekdaj oprošceni, ker so župniki baje imeli golobe, ki so po bližnjih njivah itak dovolj škode nap­ravili. Župnik Miklavž Bratuša je l. 1867 in 1868 hotel sicer tudi gornje Lovrencane postavno k biri prisiliti, - a ker ni imel nobenih dokazov, ni nic dosegel ne pri duhovni, ne pri posvetni gosposki.
c) V Pleterjah, v Župecji vesi, v gornjem sv. Lovrencu je moral odrajtati vsak cel zemljak ali kmet bokal ali pint fižole, 4 jajca in groš sirnine, polovicarji ali polzemljaki dajali so polovico od tega.
Ves dohodek te bire je znašal 60 vaganov in 21 pintov prosa, 3 vagane in 7 pintov fižole, 510 jajc in 6 gld. 23˝ »kr. šajna sirnine.
d) Nadalje je župnik dobival:
V Bolecki vesi en vagan in 32 pintov ajdine, 4 pinte fižole, ll jajc in l2 kr. šajna sirnine;
v Doklecah 1 vagan in 10 pintov ajdine, 10 pintov fižole, 30 jajc, 2 vagana ovsa in 2˝ kr. sirnine;
na Slapah 33 pintov ajdne, 5˝ pintov fižole in 16 jajc;
v Apacah ob Dravinji 1 vagan in 23 pintov ajdine, 12 pintov fižole in 21 jajc;
v Stogovcah 2 vagana in 10 pintov ajdine, 12 pintov fižole, 36 jajc in 12 rokovati prediva.
Pod d) zaznamovane bire dandanes ni vec.
4. Župnijsko posestvo, katero obsega 220 kvadratnih sežnjev vrta »za »zelenje » in » kuho, » 1517 » kvadratnih sežnjev »sadovnjaka, » 15 oralov
271 kvadratnih sežnjev njiv, 4 orale 1294 kvadratnih sežnjev travnikov in dva vinograda, katerih eden je v Tomajnem in meri 3 orale 696 kvadratnih sežnjev drugi pa je v Piškah ali v Savinjskem in meri 1 oral 898 kvadratnih sežnjev.
Po rajnem župniku Janezu Klancicu je župnija l. 1861 dobila lep travnik, ki meri 3 orale in 1046 kvadratnih sežnjev in po rajnem Andreju Šparavcu zopet enega v Podložah.
5. Vsled poravnave dobival je župnik štolnine in nekdanjo biro: od župnika v Cirkovcah 5 gld. 40 kr. za Mihovce in od župnika na Gori 13 gld. 42 kr. za vesi, ki so poprej k Lovrencki župniji spadale. Le-ti doneski se od leta 1861 naprej ne odrajtujejo vec.
6. Ustanovnina in štolnina.2020 Leta 1723 jo štolnina znašala: „De Baptismo solvunt Rustici collecturam dantes 12 cr., inquilini 24 cr., illegitimi 1 fl. 30 cr.; de Copulat. Rustici collecturam dantes 51 cr., inquilini 1 fl. 8 cr.; de Sepultura insimul 6 cr.“

Vsi dohodki in vse pravice, ki jih je župnija imela od njej podložnih ko­carjev, kakor tudi pod 2. navedene desetine s koplevnikom vred so bile v znesku od 7765 fl. 55 kr. srebra 1. 1855 rešene, od katerega zneska župnik zdaj obresti dobiva. Doticne likvidacijske obravnave so se že l. 1852 in 1853 vršile, a stvar je bila dognana še le dne 3. avgusta 1855. Župnik Janez Klancic je vsled ministerijalnega ukaza od dne 11. julija 1850 štev. 1911 dobival za ves cas, dokler še odškodnina ni bila dolocena, predplacilo, - prva leta po 90 gld.; poznej pa 74 gld. 1˝ kr.
Tudi pod 3. imenovana bira je bila l. 1884 rešena. 
Vsled izkaza prejemkov in izdatkov, potrjenega od državnega racunarstva v Gradcu dne 19. februarja 1834 je župnija sv. Lovrenca imela takrat 485 gld. 3Ľ kr. cistih dohodkov. Ti so se do l. 1859 pomnožili skoraj za en celi stotak, kajti fasija od dne 5. decembra t. l. kaže 573 gld. 44˝ kr. cistega dobicka.
9. Maticne bukve
Med raznimi zapisniki in listinami, ki se pri župnijskih uredih »nahajajo, »zavzemajo »maticne bukve »brez »dvoma »prvo mesto. Ne le da imajo izpi­ski iz njih, kakor uredski spisi, postavno veljavo pred posvetno gosposko, so matice še tudi zaradi tega zelo važne, ker so bogata zaloga najimenitnejših dogodkov, - neskažen in zanesljiv vir za zgodovino doticnega kraja. Cem starejše so, tem vecja je njihova vrednost.
Maticne bukve župnije sv. Lovrenca segajo sicer le do konca sedemnajstega stoletja nazaj, a vendar hranijo v sebi marsikatero znamenito stvar. Tukaj omenimo s potrebnimi opazkami nekatere važnejše.
1. Krstne knjige. Te je zacel pisati župnik Filip Jakob Hudimon dne 1. marca l682, in sedaj, crez dvesto let, vpisuje se že v peti zvezek. V vseh je do konca l. 1884 vpisanih 11.776 otrok, katerih je 6073 možkega, 5703 pa ženskega, spola. Najvec se jih je narodilo l. 1707, namrec 102, najmanj pa l. 1816, namrec le 21. Poprecno število porodov je 58 na leto, in v obce je bilo vec, fantov, ko deklet rojenih. Nezakonskih otrok, katerih se je skoz vsa leta 783 narodilo, pride poprek troje do cvetero na leto, kar je vsekako ugodno znamenje glede nravnosti župnije. Najvec nezakonskih je bilo v letih 1729, 1750, 1861 in 1868, namrec 10 v enem letu, ko je bil že vsak peti otrok ne­zakonski. V letih 1739, 1753, 1762, 1765, 1806, 1807, 1815, 1816 in 1846 ni bilo nobenega nezakonskega otroka.
Dvojckov se je narodilo v vsem 170; najvec l. 1717 in 1745, namrec 4 v enem letu. Po dvoje dvojckov so imeli ti-le zakonski:
Peter in Marija Plajnšek v Župecji vesi 1. 1735 in 1744;
Štefan in Marija Plajnšek v Mihovcah l. 1739 in 1745;
Štefan in Marija Šic v Bolecki vesi 1. 1744 in 1748;
Lukež in Marija Škrblenšek iz Doklec l. 1765 in 1768;
Matija in Urša Pišek z Gore l. 1769 in 1786;
Lukež in Gera Hraš na Slapah l. 1772 in 1775;
Anton in Liza Vodošek v Apacah 1. 1817 in 1831 in
Matej in Ana Zajc v Pleterjah l. 1829 in 1833.
Trojckov se je v vseh letih narodilo samo dvoje, namrec:
a) dne 12. januarja 1733 Anton, Neža in Marija, zakonski otroci Jurija in Marjete Pislak v Savinjskem, in
b) dne 3. decembra 1834 dvoje fantov in ena deklica Jakoba in Marije Turk pri sv. Lovrencu.
Glede rodovitnosti prekosili so vse druge rodbine v župniji Giglerji na Gori. Ivan Mihael Gigler, vec let župan, orgljar in svoje dni najimenitniša oseba na Gori je s svojo ženo Zofijo Uršo imel od 3. maja 1695 do 7. aprila 1720 14 otrok, ki so pa vecinoma že v otrocjih letih poumrli. Njegov sin Gabriel Marija, rojen dne 23, aprila 1716, kot orgljar na Gori sicer ni dospel do tolike slave, kakor njegov roditelj, a kakor oce ga je, prekosil, kajti njegova žena Marija mu je od 27. oktobra 1740 do 18. maja 1764 porodila 15 otrok. Toda kljubu toliki rodovitnosti je Giglerjev rod že v prvi polovici devetnaj-stega stoletja na Gori izumrl.
Z ozirom na stan starišev in botrov krstne knjige ne omenjajo samo kmetov, kocarjev in raznovrstnih rokodelcev, ampah tudi nekatere odlicne in ple­menite osebe. Ker bo 0 „gospodih županih“ na Gori, in o plemenitaših: Paumgarten, Führenberg in Lara de Ortega, ki so svoje dni na Schneeweiss-u v Apacah živeli, v posebnem oddelku govor, naj sledijo tukaj nekatere druge imenitne osebe, ki so v krstnih knjigah župnije sv. Lovrenca ali kot starši ali kot botri navedene. Te so:
1682 27. marca botra plemenita gospodicina Eva Rozina Pavlin.
1682 2. junija botra gospa Marija Rozalija Neapolitanin.
1684 2. novembra botri gospod Ferdinand Paumgartner in gospodicina Marija Suzana Paumgartner.
1685 6. januarja botri gospod Bolfenk Žiga Trefaldt in njegova soproga Ana Marjeta.
1686 25. aprila boter gospod Matej Trippe, 6. septembra pa botra gospa Evfrozina Trefaldtin.
1687 17. julija botra Monsberška grašcakinja: Ana Katarina grofinja Schönbüchl, roj. Morel pri otroku Primoža Loncarica, ki je dne l3. avgusta 1737 star 76 let v Apacah umrl.
l692 11. februarja stariši Andrej Weer in Neža iz Apac; botri so bili plemeniti gospod Gregor Karnicar in žlahtna gospodicina Marija Suzana Paumgartner.
1694 6. januarja se imenuje botra prežlahtna gospica Marija Roza pl: Lebenegg.
1694 11. maja je bila kršcena Marina Katarina, zakonska hci Janeza Lukeža Rudolf-a in Urše njegove žene; 
botri so bili plemeniti gospod Franc Bernard grof Schönbüchl in njegova soproga Ana Katarina Treza.
1696 28. avgusta boter žlahtni gospod Karol Jožef Link, namesto grofa Schönbüchl-a.
1697 23. marca se je narodila Marina, zakonska hci gospoda Franca Adama Popovica in Marije Ane pri sv. Lovrencu.
1700 9. marca sta pri Mihael Giglerjevem otroku bila botra gospod Janez Filip Preissoch „Capitän Lieutenant“ in Monsberška grofinja.
1703 7. oktobra botra žlahtna gospa Antonija a Gragerin.
1706 9. julija se je rodil Francišk Fortunat, zakonski sin žlahtnega gospoda Žige Steinberger in Beatrice pri sv. Lovrencu; botra g. Franc in Barbara Stampher. Bolfenk Žiga pl. Steinberg je bil poznej lastnik „vile Skorba“ v Hajdinski župniji, kjer so se mu narodili sledeci otroci: Matija Jožef dne 10. febr. 1708; Janez Aleksander dne 20. febr. 1709; Janez Rihard dne 31. januarja 1712 in Franc Hermagoras Fortunat dne 7. julija 1727. L. 1739 dne 15. januarja je imel njegov sin Janez Rihard Henrik: z neko Marijo Lizo Haring nezakonsko dete: Janeza Henrika Jurija.
1723 14. maja je bil kršcen Karol Jožef Mihael, zakonski sin gospoda Franca Jožefa Schretterja in Treze, njegove žene; botri so bili Mihael Gigler in plemenita gospa Marija Julijana baroninja Moskon.
1727 dne 12. oktobra je bila kršcena Marija Treza, zakonska hci gospoda Krištofa Lang-a in Marije Ane.
1735 11. aprila je bil boter Andrej Schmutz, rogacki nadžupnik, 1746 dne 11. avgusta pa Jurij Konjaric „parochus Thaborensis“; Janez Krst. Crnko „capell. Thaborensis“ je krstil.
V drugi polovici 18. stoletja je živel na Gori Anton Jurij pl. Moss, ki je s svojo ženo Maksimilijano imel naslednje otroke:
Ana Marija, roj. 3. jan. 1765; botri Franc Karol baron Moskon in njegova soproga Marija Ana.
Karol, roj. 1. sept. 1766; botri, kakor zgoraj.
Dvojcke Franca Ser. in Mavricija, roj. 22. sept. 1767; botri kakor zgoraj.
Ignac, roj. 30. jul. 1769; botri baronica Antonija Moskon in njena sestra Ana Marija.
Marija Treza, roj. 4. okt. 1770; boter žlahtni gospod Marko Keršic.
Marija Jozefa, roj. 9. marca 1774; boter prejšnji.
Kot posebna znamenitost bodi iz krstnih knjig še to omenjeno; da sta v župniji sv. Lovrenca bila kršcena dva turška otroka, namrec:
1689 16. januarja Janez Franc, katerega so naši vojaki iz Oseka seboj prinesli, in
1691 30. decembra Turkinja na ime: Marina Jovana. Botra pri obeh sta bila Franc Bernard grof Schönbüchl in njegova plemenita soproga Ana Katarina Treza.
2. Porocne knjige. Te je zacel pisati meseca maja l. 1680 župnik Janez Jurij Ernst. Prvi zvezek ki sega do marca 1. 1771 je združen s krstnimi in mrtva­škimi knjigami, drugi obsega drugo polovico knjige, v katere prvo polovico so vpisani umrli od 1. 1760-1818, ostala dva zvezka sta za se. V vseh je do konca 1. 1884 vpisanih 2803 porocenih parov. Kakor razvidimo iz pridjanega pregleda, je bilo najvec porok l. 1682 in 1683, namrec vkup 94 parov. To v primeri z drugimi leti ogromno število ima svoj uzrok v kugi, ki je l. 1682 meseca maja, junija in julija mnogo zakonov razdružila. Zato pa nahajamo med porocenimi tistih let vecinoma vdovce in vdove. Najmanj porok je bilo l. 1809, ko sta bila porocena samo dva para. Poprecno število porok v zadnjem stoletju je 12 do 13 parov na leto.
Tudi v porocnih knjigah je imenovanih vec odlicnih oseb, nekatere kot poroceni, druge kot starašine.
1681 14. aprila je bil Peter Woko porocen z Uršo, hcerjo Adama Dacher-ja „ex Mansperghof“; starašina je bil prežlahtni gospod Dominik baron Raising z nekim Tomažem Pecnikom.
1693 dne 28. januarja je dekan v Stainz-u Karol Horacij Carminoli porocal pri sv. Lovrencu plemenitega gospoda Janeza Antona Führenberga, vdovca s plemenito gospico Marijo Suzano Uršo Paumgarten v prico starešinetov Franca Bernarda Schönbüchl, Monsberškega grajšcaka in Ferdinanda Pa­umgarten.
1701 dne 27. januarja je domaci župnik Janez Krst. Šivec »porocal » žlahtne­ga » »gospoda » Karola Antona »grofa »Lodron s plemenito gospodicino Marijo Rozo baronico Lebenegg v prico plemenitnikov Franca Paumgarten, barona in gospoda v „Hochenswangau, Erpach in Lonzenberg“ in veleu­cenega gospoda Ferdinanda barona Paumgarten, doktorja sv. pisma itd.
1703 18. februarja je gospod Janez Lukež Rudolf vzel v zakon Marijo, rajnega Gašparja Millicher-ja hcer.
1705 4. maja je bil porocen Gašpar Rožencvet z vdovo Marijo Bezjak v gornjih Pleterjah.
1707 21. novembra je žlahtni gospod Anton Robida „praefectus“ vzel v zakon gospo Antonijo pl. Grosser; starašineta sta bila Matija Robida in Henrik Paumgartner.
1714 dne l9. junija je bil porocen prežlahtni gospod Franc Boštjan de Lara Ortega. Španski plemenitaš iz Tolede, sin rajnega plemenitnika Franca Bo­štjana de Lara Ortega s plemenito gospico Marijo Viktorijo Trezo baronico Lebenegg, hcerjo rajnega Ferdinanda bar. Lebenegg-a, ces. poglavarja v Koprivnici. Kot starašine so navedeni: „Illustr. Dom. Bar. C1audius Bernard Schneeiweiss, Joannes Jacobus lib. Bar. Moskon, Didacus F1orez Abarca Maldonado duce ex Regimine Excellentissimi Domini comitis de Gaudete, Josephus Anediete seu Joannes Martinez, Antonius Ribera.“
1714 dne 22. junija je Lovro Koffler Tirolec, zakonski sin rajnega Jakoba Koffler-ja in njegove žene Gere v zakon vzel Marijo Ano Spielmann iz Arveža, s katero je dne 7. f'ebruarja 1714 imel nezakonsko dete Valenti­na. Stanoval je v Mihovcah, poznej pa je odšel na Ptuj in je bil prej ko ne preded sedanjim Kofflerjem.
1741 23. aprila je bil porocen Janez Mihael, zakonski sin Krištofa Nyssel z Nemškega, „ex oppido Sargass prope Pamberg ex parochia seu episcopatu Pambergensi“. Bil je krcmar, „hospes“, na Slivnici in je vzel sestro takratnega župnika Janeza Kumerja, Marijo, hcer rajnega Lenarta Kumer. Porocal je prijor Ptujskih dominikanov.
1751 10. septembra je bil porocen žlahtni gospod Mihael Rinkovic s pleme­nito gospo Ano vdovo Kanisay; starašina se imenuje pl. gospod Jurij Golob.
1764 dne 15. februarja je porocal Janez Prešeren, župnik v Leskovcu Mihaela Prešerna s Katarino Haložnik na Gori; bil je brat župnikov.
3. Mrtvaške knjige. Te je zacel pisati dne 3. maja 1. 1680 župnik Janez Jurij Ernst. Do sedaj jih je že cvetero zvezkov, v katerih je do konca l. 1884 vpisanih 9524 umrlih, s kužnimi žrtvami l. 1682 pa 9834. Izmed po imenu zaznamovanih umrlih oseb je 4888 možkega 4636 pa ženskega spola. In kaka razlika je med njimi glede starosti in stanu! Tu najdeš vpisanega starcka, ki je preživel skoraj celo stoletje, a kmalu za njim pa bereš ime komaj rojene­ga deteta. Za ženami v najboljših letih vrstijo se nježne device, za cvrstimi moži nadepolni mladenci. Tu bereš imena slavnih mož in plemenitih gospa, a pred njimi in za njimi najdeš zapisana tudi imena prostakov, - celo bera­cev. Cudna razvrstitev! Kmetje, tržani in gospodje uvršceni so med kocarje in ubogo družino, uceniki in dušni pastirji med svoje župljane. Stvarnik je cloveškemu koscu, smrti, odkazal posebna, a dolocena pota, po katerih ima obiskati vsako starost in vsak stan. Najvec pa pobere nedolžnih otrok; njih število znaša navadno polovico vseh mrlicev.
Razun l. 1682 ko je kuga v enem cetrtletju položila 310 oseb v rani grob, je smrt v 17. in 18. stoletju še nekaterekrati prav hudo pobirala.
L. 1691 jih je umrlo 147, 1. 1692 pa l31. Umirali so v najboljših letih, nekateri zelo naglo. Meseca marca 1. 1692 našli so na prostem dva mrlica: enega fanta v spodnjih Pleterjah in enega moža pri križu tik ceste v Ptuj. Tudi maja so našli v Mihovcah enega beraca, ki je bil na cesti umrl. Kaka bolezen je razsajala, ni nikjer zaznamovano. L. 1710 jih je umrlo 114, med temi 50 otrok, ki še niso 10. leta dovršili; 1. 1715 120, 1. 1727 106, 1. 1728 116, kar je v primeri z drugimi leti mnogo.
Zelo hudo za kugo najhujše je smrt pobirala v letih 1757 in 1758, ko je Bog strašno lakoto v naše kraje poslal. Ljudje so si mleli skorijo in koruzne bate, da so si iz te moke kruh pekli. Otroci so zapušcali stariše in so si šli živeža po svetu iskat. Mnogo ljudi, posebno po Halozah je gladu pomrlo. Pri sv. Lovrencu naštevajo mrtvaške knjige l. 1757 104, l758 pa celo 215 mrlicev. Nekatere dneve so 3 - 4, dne 24. oktobra 1758 pa 5 oseb pokopali; - najvec jih je umrlo meseca marca, namrec 31.
Poznej je smrt bolj prizanašala: 
po 1. 1787 število mrlicev ni nikdar crez 90 dospelo. Najmanj jih je umrlo 1. 1684, namrec 13, poznej pa 1. 1796, namrec 14. Poprecno število mrlicev je 46 na leto.
Kar zadeva nalezljive bolezni, obiskale so župnijo sv. Lovrenca pogostoma, toda zelo hudo se, izvzemši kugo 1. 1682, niso nikdar razvile.
Najpogosteje je ljudi mucila griža. Razsajala je 1. 1785, 1786, 1788, 1813 po vsej župniji, 1. 1824 pa najbolj pri sv. Lovrencu. L. 1827 so jo imeli po­sebno v Pleterjah, 1. 1831 pa zopet po vseh veseh, - a umrlo jih je vendarle samo 17 za njo. L. 1848 in 1849 se je zopet oglasila in pobrala v obeh letih 23 oseb. L. 1850 imeli so v Župecji vesi grižo z bljuvanjem, za katero so 4 prav naglo umrli. L. 1852 je griža obiskala Apace, kjer jih je 5 pobrala; tudi v Župecji vesi se je oglasila, toda umrl je za njo samo eden fant, namrec Matej Pišek, dne 23. avgusta. Poznej se je oglasila še nekaterekrati; posamezne žrtve nahajamo v letih 1861 in 1864. Precej huda je bila 1. 1880, ko je pobrala v kratkem casu 17 oseb. L. 1884 poletu je v Pleterjah in Župecji vesi obiskala skoraj vsako hišo, a umrla sta za njo samo dva otroka in neka stara ženka.
Ostudne osepnice, koze ali bobinke so se tudi veckrat prikazale. Zasledimo jih v župniji 1. 1785, 1788 posebno pa l. 1794, ko jih je umrlo za njimi v Apacah 8, pri sv. Lovrencu 8, v Mihovch 7 in v Pleterjah 4. L. 1802 so razsajale v Pleterjah in v Župecji vesi; umrlo jih je 16. Prihodnjega leta so se naselile posebno v Apacah, toda kljubu temu, da je imela skoraj vsaka hiša po enega ali dva bolnika, umrli so samo 3. L. 1825 so mucile zopet ljudi - a zanaprej jih ni bilo vec casa v župnijo. Še le l. 1859 najdemo zaznamovane nekatere žrtve. V novejšem casu, razsajale so osepnice l. 1871, 1. 1873 in l. 1882.
Za otroke zelo nevarne ošpice in davica so se v župniji nekaterekrati oglasi­le. 0špice so razsajale l.1797, posebno pa 1. 1827, ko je v teku dveh mesecev za njimi 18 otrok umrlo. Poznej jih zasledimo še v 1. 1861 in 1882. Davica je morila otroke 1. 1866 in 1. 1874; v prvem letu je pobrala 13, v drugem pa 14 otrok.
L. 1853 je župnijo obiskal hud legar, ki je razsajal še v prihodnjem letu. Umrlo je za njim okoli 40 ljudi v najboljših letih.
Najvec strahu je pa napravila kolera, ki je v 19. stoletju slov. Štajer veckrat obiskala in se tudi v župniji sv. Lovrenca dvakrat oglasila. Že 1. 1832 je morila na zgornjem Štajerskem, posebno v Marija Celju, kjer je do konca septembra umrlo za njo 22 ljudi, a v naše kraje je takrat ni bilo. Pac je pa 1. 1836 obiskala Dravsko polje. V Cirkovcah naštevajo mrtvaške knjige 26 za kolero umrlih. Pri sv. Lovrencu jih sicer huda bolezen ni toliko pobrala, a vsekako smemo misliti, da so tudi posamni slucaji vse župljane preplašali.
Umrli so za kolero l. 1836:
V Pleterjah:
Neža Kampl, 10 let stara dne 25. avgusta;
Anton Kopše, želar, 65 let star dne l, septemhra;
Anton Draškovic, želar 70 let star dne 9. septembra.
V Župecji vesi sta umrla:
Jurij Predikaka, kmet 52 let star 13. septembra in
Mihael Korošec, invalid 42 let star 27. oktobra.
Ko je 1. 1849 kolera prišla iz Laškega zopet na slov. Štajer in je v bližnjih Cirkovcah pobrala v nekaterih tednih 80 oseb, se Lovrencani niso nic dobrega nadjali; a hvala Bogu! huda bolezen jim je takrat prizanesla in je odšla na gornje Štajersko. Toda 1. 1855, ko je obiskala skoraj vse kraje na slov. Šta­jerskem, oglasila se je tudi pri sv. Lovrencu in se za 6 tednov ondi naselila. Umrli so za njo:
V Pleterjah:
5. avgusta Marija Zafošnik, kmetica 24 let stara;
10. avgusta njena mati Marija 45 let stara;
24. avgusta nek delavec z imenom Jakob od sv. Heme, in
8. septembra neka beracica iz Rogaca.
V Župecji vesi je umrl:
10. avgusta Andrej Soršak, hlapec 40 let star.
Pri sv. Lovrencu:
23. avgusta Ana Fuker, osebenka 30 let stara,
28. avgusta njen petletni sincek Jožef, in
9. septembra, Jakob Hertiš, želarski sin 12 let star.
V Apacah:
14. septembra Urša Hertiš, želarka 45 let stara, in Marija Müller, osebenka, 30 let stara;
18. septembra Helena Müller, 75 let stara.
Razun treh, ki so zelo naglo umrli, bili so vsi od takratnega kaplana Simona Veršica s sv. zakramenti prevideni.
Mrtvaške knjige omenjajo tu in tam tudi razne nesrece, vsled katerih je eden ali drugi prišel nenadoma ob življenje.
Nekatere je ubila strela. Dne 30. julija 1693 sta bila dva cloveka od strele zadeta: pri sv. Lovrencu nek Miha, pri sv. Janžu pa mežnarica Barbara. Crez eno leto namrec 18. junija 1694 je v Mihovcah udarilo v nekega pastirja, ki je takoj umrl. Dne 17. julija 1710 je bil pokopan Andrej Korošec, 70 let star, katerega je strela v Mihovcah ubila, dne 6. julija 1720 pa Zofija, žena Mihaela Bezjaka, katero je huda ura pri sv. Janžu v Halozah zasacila, kjer se je od strele zadeta mrtva zgrudila.
1814 dne 6. avgusta je bila od strele ubita Marjeta, žena Jurija Šlamber­ger-ja, kovaca v Župecji vesi štv. 49. Reva je bila komaj 38 let stara, in kakor stari ljudje še dendenes pripovedujejo, je v njo iz jasnega neba udarilo. Njen mož, ki je imel kovacnico ondi, kjer zdaj mlin na Polskavi stoji, je bil namrec zelo hudoben in brezveren clovek. Kot godec je okoli zabavljal, pijanceval, doma pa razsajal, kakor bi bil obseden; v svoji besnosti je veckrat ženi želel, naj bi jo strela ubila in hudic vzel. Toda tudi njega je kazen zadela. Kakor je živel brez Boga, je brez njega tudi umrl v neki koci v Cirkovcah, kjer so ga še le peti den našli, ko je že silen smrad ljudi k hiši pripeljal.
L. 1820 si je strela poiskala zopet svojo žrtvo; dne 20. septembra je ubila Tomaža Jamerja, 50 let starega kocarja pri sv. Lovrencu.
L. 1857 dne 22. julija ob 6. uri zvecer je udarila strela v Apacah v neko drevo, pod katerim sta se osemletna otroka Avguštin Božíc in Tomaž Celan igrala in mahoma sta bila oba mrtva.
Nekateri so našli žalostno smrt v ognju pri požarih, ki so v župniji žalibog prav pogostni. L. 1712 dne 1. maja je bila pokopana Urša, 8 letna hcerka Gregorja Krauboha v Savinskem, ki je pri požaru zgorela. Njen brat je ostal sicer živ, a vsled ožgalin je 15 let star umrl crez dva dni.
Enaka žalostna osoda je zadela pri velikem požaru, ki je dne 18. oktobra 1. 1883 vpepelil srednji sv. Lovrenc, 76 let »staro »osebenko »Kozoderc »Marijo. »Reva »je »hotela »še nekaj, iz hiše oteti - a ostala je v ognju in zgorela skoraj cela; le posamni deli trupla so še ostali.
Drugi so našli smrt v vodi. Vtopili so se sledeci otroci:
Dne 16. junija 1. 1820 8 letna Liza Papež iz sv. Lovrenca; dne 11. junija 1821 12 letna Kos Marija v Apacah; dne 20. junija, 1827 8 letna Pišek Ana pri sv. Lovrencu; dne 18. junija 1859 dveletna Antonija Kosic v Pleterjah; dne 8. novembra 1867 kmecki sincek Martin Predikaka v Župecji vesi; dne 22. junija 1873 mlinarjev dveletni otrok Matija pri sv. Lovrencu, in dne 18. avgusta 1880 Hazenmalijevo dete pri sv. Lovrencu.
Tudi nekateri odrašceni so se vtopili, namrec:
Martin Mesaric, kmet v Pleterjah dne 25. avgusta 1786, Pavel Onic, kate­rega je božjast dne 24. novembra 1795 v Reko vrgla, in Blaž Klajnšek kmet v Pleterjah dne 12. oktobra 1811.
Nesreca nikjer ne miruje; tudi pri vožnji jih je vec smrt storilo.
L. 1696 dne 20. septembra je prišel nek Lovrencan, kateremu je bilo Jakob ime, blizo Maribora pod težko obložen voz. K sreci je prišel po tisti poti du­hovnik, ki je reveža še poprej spovedal, preden je v strašnih bolecinah dušo izdihnil. Pokopali so ga pri sv. Lovrencu drugi den.
Dne 11. februarja 1714 je bil pokopan Lukež Žlahtic, crez katerega je kolo šlu in mu prsi zdrobilo.
L. 1753 dne 9. julija se je z drvami obložen voz prevrgel na Urbana Le­skovar-ja iz Stogovec in revež je storil še le 45 let star žalostno smrt. Enaka nesreca zadela je dne 26 junija 1797 Antona Kranjcica, na katerega se je v Pleterjah voz sena zvrnil; bil je mahoma mrtev.
L. 1804 7. maja je kolo zmeckalo pri sv. Lovrencu dveletnega otroka Štefana Pišek, dne 31. avgusta 1862 pa v Apacah Andreja Murka, ki je previden s sv. zakramenti v hudih bolecinah takoj drugi den umrl.
Pri konjih sta našla smrt dne 3. junija 1869 Anton Mlakar, kmecki sin v Apacah in dne 1. aprila 1870 Jurij Turk, kmet pri sv. Lovrencu; oba je konj v trebuh vritnil in vsled znotranjega poškodovanja morala sta umreti.
V  snegu zmrznenega »našli »so »dne 27. »decembra 1. »1867 na Gor­njepleterskem polju. Komisija, »ki »je »prišla 1. januarja l. »1868 »iz » Ptuja, »spoznala »je »v »mrlicu » nekega Jurija Stelzer-ja iz Digoš pri Hocah in še tisti den so ga pokopali. Ker pa je v tistem casu v Gorski župniji spreminol krojac Štefan Kopše; ki je kot pogorelec milodarov pobiral, so nekateri mislili, da bi vtegnil biti on tisti zmrznenec, ki so ga pred nekaterimi dnevi pri sv. Lovrencu pokopali. Prišla je zopet komisija iz Ptuja, ki je dala mrlica izkopati, žena Kopšetova ga je po oblacilu in tudi po drugih znamenjih spoznala kot svojega moža.
Samomorstev zasledimo v mrtvaških knjigah sama eno. Dne 2. aprila 1870 se je namrec nek Jakob Šmeis, vinicar iz Siteža v monsberški župniji, v Župecji vesi obesil.
Dne 30. januarja 1688 so pa v Apacah neko Lizo, še le 25 let staro k smrti obsodili, obesili in pod vislicami pokopali.
Toliko vec je zaznamovanih ubojev, posebno v novejšem casu.
1693 dne 7. septembra so v gornjih Pleterjah nekega Andraša, 30 let sta­rega tako stepli, da se ni vec zavedel, ampak je še tisti den umrl.
1702 dne 12. decembra je bil v gornjih Pleterjah nek Gregor, ki je bil okoli 30 let star od hudobnega cloveka preboden, da je takoj dušo izdihnil.
1862 dne 3. februarja je umrl vsled telesnega poškodovanja Beras Matija, želar pri sv. Lovrencu; dne 12. febr. 1864 je pri pretepu našel smrt Mihael Kmetec, 28 let stari kmet v Apacah; dne 26. marca 1867 je bila ubita Tomanic Urša, kmetica v Apacah, dne 26. julija 1867 Avguštin Anton iz Stopnega, v Pleterjah, na Petrovo 1870 pa 20 letni Jurij Merkuš pri sv. Lovrencu.
Vsled poškodovanja možganov so umrli: Anton Cancer, 26 let star sin nekega želarja na Gori dne 4. nov. 1877 pri sv. Lovrencu; Štefan Klep, posestnik v Apacah dne 21 julija 1879; Lovro Ljubej, 38 let star ofar v Župecji vesi dne 24. janurja 1880 in Janez Merkuš ofarski sin pri sv. Lovrencu dne 16. maja 1880: Dal Bog, da bi bil zadnji!
Izmed odlicnih oseb imenujejo mrtvaške knjige razun domacih duhovnikov, ki so pri pokopališcu našteti, sledece:
Krištof Stayner, „praefectus in Ternoviz“, je bil 36 let star pokopan dne 2. aprila 1686.
1689 dne 24. decembra je umrl v Apacah Bolfenk Krištof baron Führenberg; pokopali so ga pri sv. Trojici „in Lenarie.“ 
1702 dne 13. marca so na Gori v cerkvi pokopali Giglerjevega sinceka Franca Jožefa, dne 23. marca pa pred altarjem sv. Križa 62 letno mater vikarja Franca Cerroni-ja, Marjeto Cerroni.
1703 dne 16: aprila je bila v farni cerkvi sv. Lovrenca pri Marijinem altarju pokopana 18 1etna hci Martina Schneeweiss-a, Školastika.
1709 dne 24. novembra so pokopali na Gori Lukeža Jožefa, Koncnik-a, kaplana na Hajdinju, ki je pri svojem bratu umrl.
1715 dne 21. aprila je bil pokopan Vincene Bernard Franc 2 tedna star sincek Boštjana Franca de Lara 0rtega.
1725 dne 7. aprila je takratni župnik Franc Krištof Bibel pokopal svojega oceta Janeza Rudolfa, ki je 77 let star pri sv. Lovrencu umrl.
1730 dne 7. septembra je bil pokopan Bernard Klavdij baron Schweeweiss.
1730 dne 2. oktobra je bila pokopana Marija Liza Bibel, 72 let stara mati župnikova. Šest let poznej je župnik pokopal še svojega brata Maksimilijana Jožefa, ki je kot kaplan še le 33 let star dne 9. junija 1736, leta umrl. Crez dve leti, namrec 1. 1738 dne 19, septembra najdemo pa njega samega kot mrlica vpisanega.
1750 dne 9. aprila je bil pokopan gorski vikar Jurij Vovkon, ki je 52 let star prav naglo umrl. Crez leto dni sta umrla zopet dva duhovnika: Dne 14. aprila 1751 so pokopali Janeza Grizolda, ki je 76 let star umrl v Apacah ob Dravinji. Dne l. junija 1751 pa je goriški nadškof sprevodil k zadnjemu pocitku gorskega vikarja Matija Plešnika.
1763 dne 14. avgusta je bila na Gori pokopana plem. gospa Julijana Moss, blizo 60 let stara. Njej je sledil 1 1786 dne 19. avgusta njen soprog Anton Moss, bivši oskrbnik Monsberške grašcine.
10. Staroste župnije
(Sostavljeni po mrtvaških knjigah.) 
Gregor Sitar iz Župecje vesi, pok. 2. marca 1684, 100 let star. - Liza Cingara iz sv. Lovrenca, pok. 29. decemb. 1689, 100 let stara. - Magdalena Nemkin iz gornj. Pleterij, pok. 11. marca 1707, 90 let stara. - Katarina Pišek iz Žu­pecje vesi, pok. 26. avgusta 1713, 90 let stara. - Filip Kukovic iz Mihovec, pok. 19. septembra 1713, 90 let star. - Urša Kokolca iz sv. Lovrenca, pok. 20. septembra 1713, 95 let stara. - Andrej Oprežnik iz Župecje vesi, pokopan 9. novembra 1713, 90 let star. - Ana, ofarica pri Jerneju Vogrinu, pok. 24. novembra 1714, 92 let stara. - Matija Vedlin na Slapah, pok. 30. maja 1723, 90 let star. - Marija, žena Filipa Tominca iz Apac, pok. 23. marca 1714, 106 let stara. - Marija Bezjak iz sv. Lovrenca, pok. 14. marca 1727, 90 let stara. - Primož Fakin iz Mihovec, pokop. 3. dec. 1728, 95 let star. - Valentin Selišek iz Stogovec, pokopan 6. julija 1730, 99 let star. -Jurij Tominc iz sv. Lovrenca, pokopan 15. julija 1731, 90 let star. - Gregor Tominc iz sv. Lovrenca, pok. 30. julija 1736, 90 let star. - Filip Tominc iz Apac, pok. 23. januarja 1739, 100 let star. Andrej Ovsenjak pri sv. Janžu, pokopan 8. maja 1739, 100 let star. - Helena Vidna iz Mihovec, pok. 5. februarja 1740, 90 let stara. - Pankracij Cebek iz Mihovec, pokop. 26. septembra 1740. 90 let star. - Lukež Žumer v spod. Pleterjah. pok. 23. januarja 1741, 95 let star. - Pavl Kureš z Gore, pok. 19. decembra 1741, 90 let star. - Lukež Pišek iz Župecje vesi, pok. 24. aprila 1744, 90 let star. - Marija Ovsenjak iz sv. Lovrenca, pok. 10. maja 1745, 90 let stara. - Marija Mrak iz Apac, pok. 1. novem. 1749. 90 let stara. Boštjan Kolar iz Doklec, pok. 3. jan. 1753, 94 let star. Andrej Gornik iz sv. Lovrenca, pok. 18. marca 1754, 90 let star. - Jurij Kancler iz Haloz, pok. 25. nov. 1754, 95 let star. - Marija Horvat iz Župecje vesi, pok. 14, sept. 1757, 90 let stara. - Liza Mohorko iz Stogovec, pok. 22. jan. 1758, 100 let stara. - Lenka Koncic iz Mihovec, pok. 26. jul. 1758, 97 let stara. - Jurij Osl z Bildona, pok. 29. dec. 1758, 92 let star. - Urša Varžicka iz Stogovec, pokop, 28. aprila 1765, 105 let stara. - Urša Crnenšek na Slapah, pokopana 15. decembra 1765, 90 let stara. - Gera Anglin iz Bolecke vesi, pok. 11. junija 1784, 108 let stara. - Treza Hajzelman, umrla . 2. septembra 1784, 96 let stara. - Neža 
Marcinko v Pleterjah, umrla 5. maja 1786, 90 let stara. - Neža Majhen, beracica iz Apac, umrla 7. septembra 1786, 90 let stara. Marija Trebežnik iz Župecje vesi, umrla 13. aprila 1787, 108 let stara. - Martin Tominc, kmet v Pleterjah, umrl 26. januarja 1789, 92 let star. - Urša Pintar v Pleterjah, umrla 19. februarja 1798, 90 let stara. - Andrej Hertiš iz sv. Lovrenca, umrl 7. januarja 1804, 90 let star. - Urša Krulec v Pleterjah, umrla 20. junija 1805, 90 let stara. - Marija Trebežnik iz sv. Lovrenca, umrla 24. novembra 1805, 90 let stara. - Liza Vuk iz sv. Lovrenca, umrla 12. maja 1812, 90 let stara. - Gregor Švarcel v Pleterjah, umrl 22. avgusta 1314, 90 let star. - Liza Tretjac iz Apac, umrla 17. septembra 1816, 104 let stara. - Marija Bajzl iz Župecje vesi, umrla 28. avgusta 1818, 90 let stara. - Agata Lenart v gornj. Pleterjah, umrla 16. novbr. 1819, 100 let stara. - Marjeta Škorc pri sv. Lovrencu, umrla 2. jan. 1821, 9O let stara. - Ivan Frangež pri sv. Lovrencu, umrl 17. novbr. 1822, 90 let star. - Lukež Damijan v Župecji vesi, umrl l. marca 1823, 95 let star. - Jurij Celan v gornj. Pleterjah, umrl 20. septbr. 1824, 100 let star. Lukež Turk pri sv. Lovrencu, umrl 6. februarja 1830, 94 let star. - Liza Matevžic iz Apac, umrla 26. julija 1837, 90 let stara. - Gašpar Vodošek iz Župecje vesi, umrl 8. decemb. 1843, 90 let star. - Marija Kostevšek iz Apac, umrla 7. marca 1844, 90 let stara. - Marija Šiberl iz sv. Lovrenca, umrla 19. julija 1848, 93 let stara. - Matija Hertiš iz sv. Lovrenca, umrl 9. januarja 1849, 90 let star. - Matej Kavcevic, kmet v Apacah, umrl 23. avgusta 1849, 90 let star. - Mihael Šoba, berac iz Koprivnice, umrl 19. julija 1851, 95 let star. - Simon Turk pri sv. Lovrencu, umrl 26. januarja 1855, 90 let star. - Matej Tomanic iz Apac, umrl 5. febr. 1858, 90 let star. - Lovro Kuhar iz Apac, umrl 28. januarja 1858, 90 let star. - Ana Plajnšek iz sv. Lovrenca, umrla 18. febr. 1859, 110 let stara.
Poznej ni nobena oseba vec 90. leta docakala. Nekateri so doživeli 85. leto, Urša Pišek pa, ki je dne 25. aprila 1881 v Apacah umrla, 89. leto in še nekaj mesecev.
11. Statisticni pregled
rojenih, umrlih in porocenih v župniji
sv. Lovrenca na Dravskem polju.
Leta
 R o j e n i h
 U m r l i h
 Po­roce­nih
pa­rov
 
mož­kega spola
 žen­ske­ga spola
 ne za­kon­s-kih
 dvoj-
ckov
 vkup
 mož­kega spola
 žen­ske­ga spola
 ot­rok manj 
ko 10l sta­rih
 vkup
 
1680
po­cenši meseca maja
 -
 -
 -
 -
 -
 12
 4
 9
 16
 8
 
1681
 -
 -
 -
 -
 -
 21
 23
 11
 44
 23
 
1682
po­cenši meseca marca
 23
 24
 5
 2
 47
 18
 18
 10
 36
 42
 
Za kugo je umrlo
 310
 
1683
 31
 41
 8
 1
 72
 10
 4
 7
 14
 54
 
1684
 33
 49
 3
 2
 82
 4
 9
 8
 13
 17
 
1685
 34
 27
 3
 -
 61
 15
 11
 11
 26
 19
 
1686
 27
 18
 3
 -
 45
 13
 15
 12
 28
 14
 
1687
 35
 34
 3
 -
 69
 17
 10
 11
 27
 25
 
1688
 37
 38
 8
 -
 75
 29
 44
 40
 73
 33
 
1689
 48
 41
 6
 2
 89
 40
 42
 36
 82
 19
 
1690
 33
 37
 5
 -
 70
 29
 16
 19
 45
 11
 
1691
 27
 25
 2
 -
 52
 78
 69
 45
 147
 17
 
1692
 21
 24
 2
 2
 45
 60
 71
 50
 131
 27
 
1693
 29
 27
 4
 -
 56
 34
 44
 32
 78
 19
 
1694
 29
 33
 3
 -
 62
 28
 26
 13
 54
 16
 
1695
 35
 23
 6
 1
 58
 16
 15
 10
 31
 23
 
1696
 29
 36
 7
 1
 65
 17
 19
 13
 36
 19
 
1697
 32
 37
 4
 1
 69
 18
 27
 23
 45
 27
 
1698
 28
 42
 4
 -
 70
 22
 33
 20
 55
 24
 
1699
 30
 29
 3
 -
 59
 37
 62
 48
 99
 21
 
1700
 20
 33
 3
 1
 53
 26
 47
 31
 73
 11
 
1701
 42
 33
 9
 1
 75
 24
 24
 24
 48
 20
 
1702
 33
 41
 4
 2
 74
 30
 29
 30
 59
 20
 
1703
 41
 27
 3
 -
 68
 30
 28
 17
 58
 15
 
1704
 40
 27
 7
 -
 67
 22
 20
 21
 42
 23
 
1705
 47
 38
 6
 -
 85
 24
 23
 29
 47
 19
 
1706
 36
 31
 4
 2
 67
 27
 25
 34
 52
 12
 
1707
 54
 48
 9
 3
 102
 24
 35
 29
 59
 21
 


1708
 40
 30
 2
 1
 70
 40
 27
 37
 67
 24
 
1709
 40
 38
 4
 1
 78
 18
 14
 15
 32
 19
 
1710
 31
 24
 1
 1
 55
 57
 57
 80
 114
 9
 
1711
 42
 41
 5
 3
 83
 25
 21
 28
 46
 23
 
1712
 51
 41
 8
 -
 92
 38
 42
 32
 80
 20
 
1713
 21
 26
 7
 -
 47
 42
 45
 39
 87
 22
 
1714
 32
 14
 3
 1
 46
 43
 47
 33
 90
 15
 
1715
 26
 26
 2
 -
 52
 56
 64
 58
 120
 12
 
1716
 31
 30
 2
 1
 61
 27
 24
 15
 51
 27
 
1717
 50
 41
 4
 4
 91
 15
 10
 12
 25
 20
 
1718
 40
 40
 7
 1
 80
 19
 8
 14
 27
 23
 
1719
 49
 28
 2
 1
 77
 13
 7
 7
 20
 12
 
1720
 41
 27
 3
 1
 68
 37
 31
 50
 68
 21
 
1721
 38
 38
 6
 -
 76
 22
 20
 25
 42
 11
 
1722
 44
 34
 9
 -
 78
 11
 16
 13
 27
 9
 
1723
 39
 35
 2
 -
 74
 21
 17
 16
 38
 8
 
1724
 37
 23
 4
 -
 60
 16
 25
 12
 41
 22
 
1725
 34
 32
 5
 2
 66
 26
 11
 10
 37
 15
 
1726
 34
 33
 1
 -
 67
 9
 12
 6
 21
 17
 
1727
 38
 50
 6
 3
 88
 44
 62
 56
 106
 30
 
1728
 33
 36
 4
 1
 69
 57
 59
 72
 116
 18
 
1729
 46
 38
 10
 -
 84
 33
 23
 25
 56
 18
 
1730
 46
 38
 8
 1
 84
 41
 38
 39
 79
 16
 
1731
 31
 44
 5
 -
 75
 32
 24
 17
 56
 19
 
1732
 31
 23
 3
 1
 54
 39
 35
 30
 74
 20
 
1733
 41
 33
 8
 2
 74
 34
 31
 15
 65
 19
 
1734
 40
 39
 7
 1
 79
 29
 23
 29
 52
 23
 
1735
 50
 32
 6
 2
 82
 11
 9
 8
 20
 15
 
1736
 36
 33
 5
 2
 69
 44
 29
 39
 73
 16
 
1737
 49
 29
 2
 -
 78
 21
 27
 15
 48
 18
 
1738
 39
 26
 5
 1
 65
 24
 27
 26
 51
 13
 
1739
 32
 34
 -
 2
 66
 46
 32
 39
 78
 13
 
1740
 32
 27
 5
 1
 59
 48
 46
 47
 94
 17
 
1741
 41
 28
 2
 3
 69
 24
 23
 18
 47
 12
 
1742
 28
 28
 3
 1
 56
 36
 18
 20
 54
 23
 


1743
 38
 22
 3
 2
 60
 46
 44
 30
 90
 26
 
1744
 38
 43
 8
 3
 81
 27
 27
 28
 54
 19
 
1745
 40
 47
 3
 4
 87
 28
 24
 28
 52
 20
 
1746
 37
 39
 1
 1
 76
 45
 43
 53
 88
 18
 
1747
 30
 33
 1
 1
 63
 37
 22
 26
 59
 15
 
1748
 28
 25
 2
 1
 53
 16
 21
 15
 37
 15
 
1749
 32
 39
 2
 1
 71
 33
 30
 30
 63
 17
 
1750
 30
 45
 10
 -
 75
 33
 36
 39
 69
 16
 
1751
 37
 31
 6
 -
 58
 37
 32
 28
 69
 10
 
1752
 34
 41
 7
 2
 75
 24
 26
 19
 50
 23
 
1753
 35
 35
 -
 1
 70
 21
 32
 33
 53
 14
 
1754
 29
 45
 5
 -
 74
 22
 24
 18
 46
 21
 
1755
 35
 43
 4
 -
 78
 17
 25
 13
 42
 18
 
1756
 39
 40
 5
 1
 79
 36
 29
 36
 65
 15
 
1757
 34
 38
 8
 1
 72
 47
 57
 51
 104
 14
 
1758
 28
 38
 6
 2
 66
 99
 116
 81
 215
 22
 
1759
 24
 26
 1
 -
 50
 37
 31
 21
 68
 29
 
1760
 36
 37
 3
 2
 73
 26
 33
 27
 59
 12
 
1761
 48
 38
 9
 -
 86
 28
 27
 32
 55
 13
 
1762
 47
 37
 -
 1
 84
 21
 20
 17
 41
 17
 
1763
 26
 17
 3
 -
 43
 16
 12
 11
 28
 11
 
1764
 36
 22
 1
 -
 58
 18
 7
 7
 25
 7
 
1765
 23
 34
 -
 1
 57
 10
 13
 13
 23
 10
 
1766
 30
 31
 4
 1
 61
 11
 11
 2
 22
 4
 
1767
 36
 24
 3
 -
 60
 12
 10
 8
 22
 13
 
1768
 28
 33
 5
 1
 61
 8
 8
 4
 16
 5
 
1769
 38
 35
 6
 3
 73
 7
 9
 4
 16
 9
 
1770
 43
 40
 4
 -
 83
 16
 12
 11
 28
 13
 
1771
 28
 25
 1
 -
 53
 32
 9
 17
 41
 21
 
1772
 29
 19
 3
 1
 48
 26
 6
 14
 32
 4
 
1773
 33
 28
 1
 -
 61
 49
 10
 22
 59
 16
 
1774
 39
 35
 2
 1
 74
 28
 19
 17
 47
 17
 
1775
 41
 36
 3
 1
 77
 24
 10
 11
 34
 9
 
1776
 45
 44
 2
 2
 89
 38
 26
 40
 64
 7
 
1777
 45
 49
 3
 -
 94
 14
 11
 14
 25
 10
 
1778
 36
 26
 3
 1
 62
 31
 14
 32
 45
 12
 
1779
 42
 38
 3
 -
 80
 30
 12
 15
 42
 5
 
1780
 48
 40
 1
 3
 88
 19
 6
 13
 25
 9
 
1781
 44
 35
 6
 1
 79
 5
 7
 7
 12
 9
 
1782
 36
 36
 2
 1
 72
 21
 14
 21
 35
 10
 
1783
 45
 31
 4
 1
 76
 31
 12
 34
 43
 11
 
1784
 42
 36
 2
 -
 78
 31
 16
 26
 47
 15
 
1785
 26
 30
 4
 3
 56
 49
 25
 32
 74
 8
 
1786
 25
 12
 4
 1
 37
 43
 35
 28
 78
 20
 
1787
 25
 14
 1
 2
 39
 41
 52
 40
 93
 20
 
1788
 16
 19
 1
 -
 35
 45
 32
 31
 77
 18
 
1789
 16
 27
 2
 2
 43
 15
 22
 12
 37
 14
 
1790
 31
 34
 1
 -
 65
 8
 11
 10
 19
 12
 
1791
 33
 30
 3
 1
 63
 13
 10
 12
 23
 10
 
1792
 30
 36
 3
 -
 66
 15
 26
 25
 41
 40
 
1793
 29
 21
 1
 -
 50
 16
 10
 16
 26
 15
 
1794
 39
 32
 3
 1
 71
 30
 30
 47
 60
 6
 
1795
 24
 36
 3
 -
 60
 11
 23
 15
 34
 4
 
1796
 23
 14
 1
 -
 37
 7
 7
 8
 14
 4
 
1797
 17
 27
 2
 -
 44
 20
 31
 28
 51
 8
 
1798
 21
 27
 1
 1
 48
 15
 21
 21
 36
 9
 
1799
 20
 19
 2
 -
 39
 6
 15
 6
 21
 9
 
1800
 19
 32
 2
 1
 51
 16
 15
 17
 31
 11
 
1801
 25
 15
 2
 -
 40
 13
 9
 12
 22
 8
 
1802
 13
 14
 2
 -
 27
 23
 23
 29
 46
 6
 
1803
 22
 25
 2
 1
 47
 14
 17
 21
 31
 8
 
1804
 19
 17
 1
 -
 36
 23
 18
 19
 41
 8
 
1805
 21
 19
 1
 -
 40
 35
 24
 20
 59
 14
 
1806
 11
 19
 -
 -
 30
 26
 18
 15
 44
 9
 
1807
 16
 20
 -
 -
 36
 11
 9
 9
 20
 7
 
1808
 17
 19
 1
 -
 36
 8
 15
 9
 23
 4
 
1809
 27
 25
 3
 2
 52
 12
 13
 17
 25
 2
 
1810
 14
 12
 2
 -
 26
 8
 11
 9
 19
 5
 
1811
 15
 25
 3
 -
 40
 17
 9
 7
 26
 6
 
1812
 23
 12
 1
 -
 35
 10
 12
 14
 22
 5
 


1813
 27
 22
 3
 -
 49
 15
 9
 17
 24
 12
 
1814
 32
 16
 3
 1
 48
 15
 14
 9
 29
 7
 
1815
 12
 16
 -
 -
 28
 19
 9
 14
 28
 6
 
1816
 13
 8
 -
 -
 21
 13
 18
 10
 31
 4
 
1817
 20
 10
 1
 2
 30
 26
 19
 14
 45
 7
 
1818
 13
 21
 3
 -
 34
 10
 11
 4
 21
 9
 
1819
 24
 21
 5
 2
 45
 13
 17
 13
 30
 14
 
1820
 23
 24
 2
 -
 47
 15
 9
 10
 24
 11
 
1821
 15
 15
 3
 -
 30
 21
 21
 17
 42
 14
 
1822
 26
 26
 7
 1
 52
 12
 11
 9
 23
 12
 
1823
 23
 22
 2
 -
 45
 13
 6
 7
 19
 13
 
1824
 29
 13
 2
 -
 42
 13
 17
 19
 30
 20
 
1825
 45
 20
 3
 2
 65
 12
 13
 12
 25
 6
 
1826
 27
 21
 5
 -
 48
 12
 12
 8
 24
 11
 
1827
 20
 18
 3
 1
 38
 31
 22
 37
 53
 7
 
1828
 29
 17
 5
 1
 46
 18
 13
 13
 31
 12
 
1829
 29
 27
 4
 2
 56
 9
 16
 12
 25
 10
 
1830
 16
 34
 9
 1
 50
 13
 15
 18
 28
 11
 
1831
 19
 25
 1
 2
 44
 31
 40
 36
 71
 16
 
1832
 22
 18
 2
 -
 40
 15
 15
 10
 30
 17
 
1833
 30
 26
 3
 1
 56
 15
 21
 17
 36
 6
 
1834
 22
 22
 2
 -
 44
 14
 9
 17
 23
 7
 
1835
 23
 17
 1
 -
 40
 19
 12
 16
 31
 15
 
1836
 29
 20
 4
 1
 49
 19
 20
 17
 39
 9
 
1837
 24
 23
 9
 2
 47
 17
 16
 18
 33
 15
 
1838
 19
 21
 5
 -
 40
 14
 17
 12
 31
 12
 
1839
 20
 19
 5
 -
 39
 11
 15
 13
 26
 7
 
1840
 14
 22
 7
 1
 36
 13
 16
 11
 29
 9
 
1841
 25
 25
 6
 -
 50
 14
 19
 15
 33
 9
 
1842
 19
 14
 4
 -
 33
 17
 19
 20
 36
 12
 
1843
 20
 22
 6
 2
 42
 21
 10
 16
 31
 12
 
1844
 28
 27
 3
 -
 55
 13
 13
 7
 26
 6
 
1845
 24
 21
 6
 -
 45
 16
 17
 13
 33
 10
 
1846
 21
 20
 -
 1
 41
 22
 26
 27
 48
 9
 
1847
 19
 25
 4
 2
 44
 20
 16
 17
 36
 4
 


1848
 14
 17
 4
 -
 31
 18
 18
 19
 36
 10
 
1849
 19
 18
 3
 1
 37
 20
 29
 21
 49
 13
 
1850
 30
 10
 2
 -
 40
 19
 23
 13
 42
 12
 
1851
 28
 21
 6
 1
 49
 19
 13
 11
 32
 9
 
1852
 25
 19
 4
 1
 44
 16
 16
 16
 32
 9
 
1853
 17
 22
 8
 -
 39
 25
 30
 15
 55
 4
 
1854
 15
 15
 2
 -
 30
 24
 19
 12
 43
 8
 
1855
 22
 18
 1
 1
 40
 24
 33
 28
 57
 15
 
1856
 30
 16
 8
 1
 46
 21
 18
 16
 39
 14
 
1857
 28
 35
 4
 2
 63
 22
 28
 24
 50
 8
 
1858
 20
 16
 2
 -
 36
 21
 16
 12
 37
 7
 
1859
 25
 25
 4
 -
 50
 18
 24
 16
 42
 7
 
1860
 26
 30
 8
 2
 56
 25
 10
 15
 35
 8
 
1861
 26
 19
 10
 1
 45
 22
 23
 27
 45
 7
 
1862
 29
 21
 4
 -
 50
 22
 21
 17
 43
 14
 
1863
 20
 20
 6
 -
 40
 11
 15
 13
 26
 14
 
1864
 27
 30
 5
 1
 57
 18
 21
 20
 39
 10
 
1865
 21
 40
 8
 -
 61
 16
 28
 19
 44
 15
 
1866
 26
 20
 4
 -
 46
 21
 23
 28
 44
 9
 
1867
 26
 25
 8
 3
 51
 32
 37
 35
 69
 14
 
1868
 29
 48
 10
 -
 77
 16
 21
 24
 37
 16
 
1869
 28
 20
 6
 2
 48
 14
 17
 15
 31
 11
 
1870
 28
 42
 7
 2
 70
 21
 30
 22
 51
 12
 
1871
 28
 18
 4
 -
 46
 28
 22
 23
 50
 7
 
1872
 27
 30
 7
 2
 57
 30
 16
 19
 46
 16
 
1873
 27
 31
 5
 -
 58
 27
 24
 31
 51
 12
 
1874
 28
 31
 4
 1
 59
 22
 30
 35
 52
 10
 
1875
 27
 22
 4
 2
 49
 25
 23
 23
 48
 10
 
1876
 34
 26
 2
 2
 60
 20
 13
 17
 33
 6
 
1877
 27
 27
 1
 2
 54
 32
 18
 21
 50
 10
 
1878
 21
 22
 2
 1
 43
 13
 15
 16
 28
 11
 
1879
 32
 24
 6
 -
 56
 15
 19
 16
 34
 10
 
1880
 33
 24
 4
 2
 57
 28
 27
 32
 55
 12
 
1881
 30
 24
 6
 -
 54
 27
 19
 26
 46
 8
 
1882
 21
 23
 1
 -
 44
 23
 12
 20
 35
 11
 
1883
 26
 24
 4
 -
 50
 18
 25
 15
 43
 10
 
1884
 26
 22
 4
 -
 48
 14
 14
 14
 28
 10
 


6073
 5703
 783
 170
 11776
 4888
 4636
 4408
 9834
 2803
 


Ako se odštejejo kužne žrtve 	l. 1682 . . . 310
				ostane . . . 9524
12. Župniki
Prvi, po imenu znani župnik je: Andrej. On je dne 20. oktobra 1498 v Ma­riboru na župnijo sv. Lovrenca rezigniral in jo nekemu Simonu, duhovniku v Ivnici prepustil. Doticno pismo se glasi:
„ - Anno - 1498, indictione prima, die vero Saturni vigesima. mensis Octobris hora 12. meridie vel quasi - in mei notarii publici testiumque infra scriptorum presencia personaliter constitutus honorabilis uir Dom. Andreas rector ecclesiae parochialis S. Laurentii sub monte graciarum beatissime uir­ginis prope Pettauo - certis de causis animum suum, ut asseruit, moventibus, non ui, dolo, metu, fraude nec aliqua sinistra machinatione - compulsus, sed ex ejus certa pura sciencia et libera uoluntate - prefatam suam ecclesiam et jus sibi competens - resignauit eidemque ecclesie atque juri - renunciauit - in fauorem honorabilis uiri d. Simonis presbyteri de Eybensbold - . Acta sunt hec in oppido Marchburg in stuba superiori domus sancte Catharinae pre­sentibus - uiris et dominis dom. Balthasar Radmannsdorf, plebano S. Marie Magdalene in littore prope Marchburg, dom. Primo, dom. Bartholomaeo beneficiato ibidem, necnon Andrea dextore et Oswaldo ex Piker aquilejensis et Salczburgensis diocesis testibus. - Joannes Notarius -.“
Mogoce, da je župnik Andrej šel od sv. Lovrenca na Vransko, kajti ondi se l. 1507 in 1520 imenuje vikar Andrej.
Reck (Rak?) Simon, župnik od 1. 1499. Kakor je bilo že omenjeno, je bil poprej duhovnik v Ivnici. Ko ga je deželni glavar Kranjski za župnijo sv. Lovrenca prezentiral, imenoval je Reck dne 22. februarja 1499 duhovnika Janeza, kaplana v vecji bolnišnici v Vidmu za zagovornika, da bi njegovo imenovanje za župnika v Ogleju pospeševal. Vsled tega je bil že dne 13. marca 1499 župnik imenovan.
Banko Lovro. Ta je dal 1. 1662 postaviti sedanjo župnijsko cerkev, 1. 1674 pa grobni spominek svojemu ocetu Juriju in strijcu Baltažaru. L. 1641 je bil kaplan na Vranskem.
Ernst Janez Jurij. Kedaj je župnijo nastopil, ni znano, toliko pa je gotovo, da je že maja 1680 župnik pri sv. Lovrencu bil, kajti takrat je zacel maticne knjige pisati. Imenuje se župnik do julija 1681. Rodom Ljubljancan je 1. 1651 študiral v Rušah. L. 1680 je bil kaplan v Celju, kjer je opravljal beneficij na altarju sv. Martina. V nekem pismu pravi, da ta beneficij ne pobira deseti­ne, pac pa ima 9 podložnikov, ki odrajtujejo na leto vkup 9 gld. Iz Celja je prišel k sv. Lovrencu, od tod pa za župnika in komisarja v Gornji grad. Ondi se imenuje tudi že „Theolog. Bacc.“ Od tam pa je prišel l. 1686 za župnika v Stari trg, kjer je do 1. 1701 služboval. Njegova mati Katarina je umrla 76 1et stara pri sv. Lovrancu dne 6. novembra 1681 že po njegovem odhodu.
Hudimon Filip Jakob , magister filozofije, „prothon. apostolicus“ in župnik od julija 1681 do 12. maja 1687. Rojen v Podcetrtku okoli 1. 1624 je študiral v Gradcu filozofijo in postal „Baccalaureus philosophiae.“ Potem se je ucil ondi še dve leti kazuistiko in cerkveno pravo ter je bil okoli 1, 1648 „ad titulum“ Studeniškega samostana v mešnika posvecen. Služil je kot kaplan eno leto v Jurjevem kloštru, 1649-1664 kot kurat v Laškem trgu poznej pa kot vikar pri sv. Vidu pri Planini. Dne 1. maja 1678 je postal vikar v Podcetrtku, od koder se je 13. julija 1681 preselil k sv. Lovrencu na Dravskem polju. Tukaj je bil prica grozne kuge, ki je 1, 1682 v kratkem casu pobrala po župniji 310 ljudi. Njegovo ime so pisali tudi Hudimal - a on se je podpisoval vedno le: Hudimon. Do meseca avgusta 1683 se imenuje samo „parochus“, takrat pa že tudi „prothonotarius apostolicus.“ Lovrencka župnija bila mu je - kakor je razvidno iz doticne listine - podeljena še le dne 3. junija 1684 od rektorja P. Ignaca Kriechpaum-a a on se je že 1. 1681 župnik podpisoval. Od sv. Lo­vrenca je odšel prej ko ne v pocitek na Ptuj; 5. septembra 1687 in 18. maja 1688 je krstil na Hajdinju kot „presbyter.“
Šivec Janez Krstnik, domacin; vikar od l2.maja 1687 do 1. maja 1693.
Železnik Andrej, Konjican in Ruški dijak 1. 1672; župnik od l. maja 1693 do 4. aprila 1699, ko je 39 let star umrl. Mrtvaška knjiga ima o njem: „1699 die 4. Aprilis obiit in Dno Adm. Rdus Nobilis ac Doctissimus D. Andreas Zelesnig, Parochus ad S. Laurentium, qui ibidem 6 annis Paröchiale munus exercuit, aetatis suae 39 annorum. Cui Deus sit propitius, Amen. Requiescat in pace. Amen.“ - Po njegovi smrti je prišel za župnika z Gore zopet 
Šivec Janez -Krstnik. Služboval je od 5. maja 1699 do svoje smrti dne 5. maja 1704. Pokopan je na Gori.
Cerroni Franc Anton je prišel meseca junija 1704 z Gore, kjer je bil od 1. 1699 vikar. Prvokrat je krstil dne 19. junija. Bil je župnik do aprila 1712. Ruška kronika pravi, da je bil Ljubljancan, študiral v Rušah 1674 ter poznej postal dr. bogoslovja in prošt v Drauburgu.
Bibel Franc Krištof,2121 Dne 6. septembra 1734 je porocal na Hajdinju farovžko kuharico z Jurijem Fridrich-om, Laškim tržanom. Župnik Matija Babnik ga je v porocno knjigo vpisal: „Fr. Christ. Bibl, ss. Thl­giae Doctor et Parochus ad s. Laurent. infra Neustifft.“ Bil je po tem takem doktor sv. pisma.
 Za župnika imenovan od rektorja jezvitov dne 16. maja 1712 na Gori, je služboval pri sv. Lovrencu do svoje smrti dne 17. septembra 1738. Župniji je sporocil svoj vinograd v Tomajnem, za kar ima župnik služiti 4 sv. meše na leto. Pri sv. Lovrencu je pokopal dne 7. aprila 1725 svojega oceta Janeza Rudolfa, - dne 2. oktobra 1730 svojo mater Marijo Lizo, dne 11. junija 1736 pa svojega brata Maksimilijana Jožefa, ki je pri njem bil cetiri leta kaplanoval. Oba imenuje Ruška kronika 1691 ucenca tamošnje ucilnice in Celjska rojaka. Naj še bo tukaj omenjeno, kar o tem župniku zborni zapisnik na Gori ima: Na god sv. Brunona je župnik Franc Krištof Bibel z Gorskim vikarjem Jožefom Kužnarjem obiskal gospo Bischof na Gori. Ko se je proti veceru spremljan od Gorskega mežnarja Martina Kutmajerja župnik domu vracal, srecal je mu osebno dobro znanega odbornika Janeza Zupanica na cesti, ki je bil zelo pijan. Župnik mu rece, naj se vendar vsak den ne vpijani, drugace ga bo še nevolja tepla, ter ga s palico za šalo po hrbtu udari. Toda to je Gorskega tržana tako razkacilo, da mahoma župniku gorko zaušnico da in mu palico iz rok iztrga. Brez dvoma bi ga še bil pretepel, ko bi tega ne bil mežnar zabranil. Župnik takoj gre h Gorskemu županu in so mu pritoži. Župan Mihael Gigler je na to Zupanicu dvakrat narocil, naj se z enim tržanom k Lovrenškemu župniku poda in se ž njim pogodi, - a ta se za le-to narocilo ni zmenil. Zato je župnik šel dne 15. decembra v Ebensfeld in se je ondi pritožil. In Ebensfeldska gosposka je Zupanica obsodila, da mora tri nedelje ali praznike med božjo službo s šibo in sveco pred cerkvenimi vrati stati, po božji službi pa mu jih ima stražmešter takoj na trgu 20 nameriti. Prvokrat jih je dobil na kvaterno nedeljo pred Božicem; vsled župnikove prošnje mu je za drugi in tretjikrat kazen bila prizanesena.
Kumer Janez, župnik od oktobra 1738 do novembra 1744. Zakonski sin Lenarta Kumerja je bil okoli 1. 1700 rojen v Konjicah, in je 1715 v Rušah študiral. L. 1734 je bil kaplan na Ptuju, od koder je prišel za vikarja na Goro. Ondi je služboval do oktobra 1738, ko se je k sv. Lovrencu preselil. Dne 23. aprila 1741 je njegova sestra Marija vzela v zakon Janeza Mihala Krištofa Nüssel iz Bamberške škofije na Nemškem, - takrat krcmarja v Slivnici. Dve leti poznej, namrec 1. 1743 je pa poiskal svojemu bratu Jožefu, kateremu je žena bila naglo umrla, pri sv. Lovrencu nevesto. Dne ll. februarja tistega leta ga je porocil z neko Gero Kvas. Od sv. Lovrenca je novembra 
1744 odšel zaradi bolehnosti v pocitek ter je živel pri pl. Steinbergu v Skorbi. Semtertje je pomagal v dušnem pastirstvu na Hajdinju. L. 1748 je šel spet v službo kot vikar pri sv. Janžu, od koder se je februarja 1754 preselil na Hajdinj, kjer je 54 let star umrl 25. avgusta 1756.
Pezdicek Janez Jurij, župnik od 8.novembra 1744 do 10. novembra 175, ko se je župniji odpovedal. K sv. Lovrencu je prišel z Gore, kjer je bil 1742-1744 vikar. Temu župniku, ki se je podpisoval: „Joa. Georgius Pesditschekh“ je bilo okoli l. 1750 od Gorske kaplanije prepušcenih 9 podložnikov pri sv. Lovrencu, da bi ležje izhajal. Leta 1751 dne 2. junija je imel cast, sprejeti s svojimi župljani prvega Goriškega nadškofa, Karola Mihaela grofa Attemsa, ki je prišel z Gore, kjer je bil tamošnjega vikarja k zadnjemu pocitku sprevo­dil, - da bi tudi pri sv. Lovrencu delil zakrament sv. birme. Po krstu dne 10. novembra 1751 je vpisana opomba: „Hic cessavit stola ex reditu resignanti P. J. G. Pesditschegg.“ Od l. 1751 do 1753 je bil župnik v Zavracah. Po Ruški kroniki je ondi študiral 1721, njegov brat Janez Krst. pa 1693, ki je bil grašcinski oskrbnik v Svicini. Oba sta bila iz Jarenine doma.
Sibenbürger Franc Ksaver od l0. novembra do 20. decembra 1751 admi­nistrator, potem pa do aprila 1754 župnik. Bil je Celjan in prišel 25. aprila 1748 za kaplana v Ruše, kjer pa ni dolgo ostal. L. 1758 zasledimo njegovo ime v Crešnjevcu, l. 1759 ga pa najdemo vikarja v Makoljah. Ko je bila ondi dne 10. julija 1766 ustanovljena župnija, je bil Sibenbürger prvi župnik ime­novan. Postavil je ondi sedanji farovž, povecal cerkev, oskrbel l. 1777 novi veliki altar, 1. 1801 pa nove orglje, kupil gorice, sezidal klet v Jelovcu - ter poln zaslug za cerkev in župnijo umrl kot zlatomešnik dne 5. avgusta 1802.
Po odhodu Fr. Sibenbürger -ja je Lovrencko župnijo do 1. julija 1754 administriral Gorski beneficijat Jožef Šolinc. Ta je bil 1741-1752 župnik v Monsbergu, potem pa do svoje smrti dne 1. maja 1763 Geist-ov beneficijat na Gori. Njegovo truplo caka vstajenja v žerfu pod kapelo sv. Franciška. Dne l. julija 1754 je župnijo nastopil
Šiberl Simon, bivši župnik v Žetalah. Prvikrat je krstil dne 12. julija Janeza Nep., nezakonskega otroka Marije Franciške Purghart z Jožefom Francem Pruker-jem, - in kar je cudno - krstitelj župnik je bil ob enem tudi boter.2222 1754. die 12. Julii Baptisatus est Joannes Nepomucenus, filius illegitimus Dni Josephi Francisci Pruker et complicis Mariae Franciscae Purgkharthin levantibus Simono Schiberl Parocho et Ursula Janschizkin per me Simonem Schiberl, vicarium loci. (Ex Petou.)
 Umrl je 59 let star dne 8. marca 1763 in je sporocil cerkvi 128 gld. za dve obletnici. Rojen je bil pri sv. Miklavžu v Hocki župniji, študiral je v Rušah, ondi l. 1733 primiciral ter nekoliko casa kot kaplan služboval.
Lampreth Filip, župnik od l.maja 1763 do 13.novembra 1785, ko je 57 let star za vodenico umrl. Ustanovil je tukaj obletnico in 4 sv. meše, za kar je sporocil 372 gld. 30 kr. Tudi podružni cerkvici sv. Lenarta je sporocil za eno obletnico 182 gld. 30 kr. 
Rojen v Plajnskem župnije Monsberg je kaplanoval od maja 1754 do 1. maja 1763 pri sv. Lovrencu. Ob njegovem casu je obiskal drugi Goriški nadškof, Rudolf Jožef grof Edling slov. Štajer in je dne 1. septembra 1780 birmal tudi pri sv. Lovrencu.
Butkovic Mihael, župnik od decembra 1. 1785 do 5. oktobra 1797, ko je postal župnik v Braslovcah, kjer je kot dekan in duhovni svetovalec umrl dne 28. februarja 1. 1825. Ob njegovem casu so so vršile v župniji sv. Lovrenca važne spremembe. L. 1786, ko jo cesar Jožef II. obiskal slov. Štajer in je 20, 21. in 22. junija v Ebensfeldu stanoval, je bila poddružuica Matere božje na Gori povzdignena v samostalno župnijo, h kateri so hoteli 1. 1794 še sv. Lovrenca pridružiti. To je sicer župnik srecno zabranil, tega pa ni mogel, da bi v prihodnjem letu župniji ne odtrgali Mihovec, katere so s Cirkovcami združili. Po njegovem odhodu je postal provizor in poznej tudi župnik
Pregl Štefan Jožef. Župnik, investiran dne 3. marca 1798, je služboval do 23. julija 1800. Takrat je odšel v Apace više Radgone, kjer je bil dve leti župnik. Rojen na Kranjskem l. 1748 je bil l. 1773 v mešnika posvecen. Pastiroval je 7 let v Celjski arhidijakoniji, potem je oskrboval na Kranjskem župniji Ihan in Dolenja vas. Iz Apac se je preselil v Petrovce, kjer je vec casa stanoval. Ob njegovem casu so meseca junija 1799 bili ruski kozaki v župniji naseljeni. Dne 5. junija so obhajali na prostem polju med sv. Lovrencom in Hajdinjem binkoštni praznik s slovesno božjo službo po svojem obredu in velicastno jo bilo gledati 14.000 ruskih junakov, ki so takoj drugi den odšli proti Laškemu, da bi Avstrijancem pomagali upornike vkrotiti.
Po odhodu župnika Pregl-a je bil Jakob Stariha oskrbnik župniji do 21. marca 1841. Takrat je nastopil Rojko Jernej župnijo. Rojen pri sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah dne 13. avgusta 1737 in 1. 1764 v mešnika posvecen je služil kot kaplan 13 let. L. 1777 jo postal župnik v svoji rojstni župniji, od koder se je cez 24 let k sv. Lovrencu preselil. Tukaj je služil dne 24. avgusta 1814 zlato mešo ter še živel potem 6 let. Umrl je v visoki starosti dne 27. avgusta 1820. Preživel jo zelo nemirne in slabe case pri sv. Lovrencu. Dvak­rat - 1. 1805 in 1809 so obiskali župnijo sovražni Francozi - poznej so prišla slaba leta z dragoco in lakoto; - obcna beda pa, katera je ljudstvo takrat trla, grenila je tudi dušnemu pastirju stare dni. Po njegovi smrti je oskrboval provizor Pavel Lampel župnijo. Rojen v Slov. goricah in 1. 1811 v mešnika posvecen je služil za kaplana v Slivnici, odkoder je prišel za provizorja k sv. Lovrencu. Dne 1. aprila 1821 je postal vikar v Vurbergu, kjer je služboval 6 let. Dne 1. oktobra 1827 je prišel za župuika k sv. Marjeti niže Ptuja, od tam pa meseca maja 1830 k sv. Benediktu v Slov. goricah, kjer je od mrtvouda zadet umrl dne 1. avgusta 1833. Stari šematizem v Ptuju pravi o njem, da je bil „vir pacificus, in conversatione valde acceptus.“
Bruner Anton, župnik od 1. marca 1821 do svoje smrti 1. 1831. Rojen v Cmureku dne 7. marca 1784 in v mešnika posvecen 1. 1808 je služil za kaplana 3 leta v Mahrenberg-u in 2 leti pri sv. Juriju v Slov. goricah. Potem je postal kurat pri sv. Katarini v Kapli, od koder se je cez 7 1/3 let k sv. Lo­vrencu preselil.
Tukaj je bil vecjidel brez kaplana ter je kakor ljudstvo še dendenes pripo­veduje, po nedeljah in praznikih dvakrat meševal in pridigoval. Den njegove smrti je nedolocen. Prej ko ne je umrl 26. februarja 1831, kakor se bere na kameniti plošci, ki je v zunanjo steno žagreba vzidana. Mrtvaška knjiga poroca sicer, da je umrl 47 let star za vnetjem pljuc dne 25. januarja 1831 in da je bil 28. pokopan, - a to se ne vjema s tem, da je vsled porocila krstne knjige on krstil še 29. januarja tistega leta. Zadnji cas njegove bolezni je dušno pastirstvo oskrboval deficient Janez Stumberger, provizor pa je postal Anton Jaklin, ki je umrl kot župnik pri sv. Lovrencu v Slov. goricah dne 1. febr. 1867.
Vilicnjak Martin, župnik od novembra 1831 do decembra 1837. Rojen v Ljutomeru dne 25. oktobra 1785 jo bil 14. septembra 1811 v mešnika posve­cen. Kaplanoval je 1812-1814 v Mahrenbergu, 1815 v Ljutomeru, 1816 pri sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah, 1817-1821 pri sv. Križu pri Ljutomeru in do 1824 pri sv. Benediktu v Slov. goricah. L. 1824 je postal pri Mali nede­lji župnik in je ondi služboval 7 let. L. 1831 so je preselil k sv. Lovrencu na Dravskem polju, od tod pa 1. 1831 k sv. Lenartu pri Veliki nedelji. L. 1849 se jo podal v pokoj in je umrl 13. septembra 1854 pri Mali nedelji. Po njegovem odhodu iz sv. Lovrenca je postal provizor takratni kaplan Marka Niedorfer.
K1ancic Janez, župnik od 10. maja 1838 do smrti dne 6. febr. 1861. Rojen pri sv. Vidu zunaj Ptuja dne 26. decembra 1790 in 21. ovembra 1824 v me­šnika posvecen je kaplanoval v Slivnici 1824-1827 in pri s. Trojici v Halozah 1827-1830. Potem je bil provizor pri sv. Marjeti niže Ptuja in v Vurbergu 1830. L. 1831 je postal kurat pri s. Lovrencu pri Ivniku, od koder se je l. 1838 preselil k sv. Lovrencu na Dravskem polju. Umrl je 70 let star za osla­bljenjem 6. febr. 1861. Župniji sv. Lovrenca je sporocil travnik, ki meri 3 orala in 1046 kvadratnih sežnjev, za kar se ima za njegovo dušo opravljati obletnica na njegov smrtni den. Iz njegove zapušcine je placan tudi prednji altar, za katerega je 1600 gld. sporocil. Po njegovi smrti je postal takratni kaplan Simon Veršic provizor.
Sirk Andrej, župnik od 26. aprila 1861 do smrti dne 20. maja 1867. Rojen pri sv. Trojici v Slov goricah dne 30. novembra 1799 in v mešnika posvecen dne 27. avgusta 1826 je kaplanoval v spodnjem Dravbergu 1826 in 1827, v Ribnici 1828, v Ljubnem 1828 in 1829, pri sv. Martinu pri Slov. Gradcu 1829 in 1830 v Planini 1830 in 1831, v Lucah 1831-1834 in v Škalah 1834. Dne 24. novembra 1834 jo postal provizor pri Belih vodah, 1. maja 1835 pa kurat tam ter je služboval ondi do 5. septembra 1846 ko je odšel za župnika k sv. Florijanu na Bocu. Od tam jo prišel l. 1861 k sv. Lovrencu.
Bratuša Miklavž, župnik od 1. septembra 1867 do 25. julija 1869. Rojen v Trgovicu pri Veliki nedelji dne 3. decembra 1821 v mešnika posvecen dne 25. julija 1847 je služil kot nadštevilnik v Mariboru 1848 in 1849, kot kaplan v Gomilici 1849, v Zavracah 1849 in 1850, v Ptuju kot kaplan, poznej pa kot vikar 1850-1860, potem kot stolni vikar v Mariboru 1860-1863. Takrat je zavoljo bolehnosti stopil v zacasni pokoj in je pocival do 1. 1867, ko je župnijo sv. Lovrenca nastopil. Od sv. Lovrenca se je l. 1869 poda v  stalni pocitek in je živel nekaj casa v Gradcu in v Mariboru, potem pa v svoji lastni hiši v Ormožu, kjer je 54 let star umrl dne 19. junija 1875.
Šparavec Andrej, župnik od 25. julija 1869 do smrti dne 31. decembra 1881. Rojen pri sv. Juriju v Slov. goricah dne 25. novembra 1814, v mešni­ka posvecen dne 27. julija 1843 je kaplanoval do l. 1854 pri sv. Lovrencu v Pušcavi, 1854-1857 v Lembahu, 1858 in 1859 v Vurbergu, 1860-1868 v Cirkovcah, 1868 na Hajdinju in 1869 pri sv. Petru niže Maribora, odkoder se je k sv. Lovrencu preselil. V svoji ustmeni oporoki je sporocil župniji sv. Lovrenca lep travnik v Podložah za dve obletnici: eno dne 28. avgusta za njegovi polsestri Marijo in Terezijo Kranjc, eno pa za-se na smrtni den.
Za vse dobro vnet jo ljubil lepoto hiše božje. Le prehitro je smrt koncala njegovo blago delovanje, kajti marsikaj bi še bil izvršil, ko bi le kratek cas še živel. Njegov pogreb dne 2. januarja 1882 je bil najsijajniši dokaz, kako so ga vsi cislali in ljubili. Ko je bil Lovrencki rojak, o. Benedikt Hrtiš, župnijski oskrbnik v Ptuju, v imenu rajnega župnika v mili nagrobnici od zapušcenih ovcic slovo vzel, se je po opravljenih molitvah in sv. mešah pomikal na pokopališce velicasten sprevod, katerega je vodil milostljivi gospod Matija Modrinjak; infuliran prošt, nadžupnik in dekan v Ptuju, spremljan od 28 duhovnikov, ki so se lastnorocno v mrtvaško knjigo vpisali.
Po smrti tega nepozabljenega župnika postal je provizor takratni kaplan Jakob Zupanic.
Franc Ser. Rath, župnik od 1. aprila 1882. Rojen pri sv. Juriju na Pesnici pri. Svicini 14. avgusta 1819, v mešnika posvecen 27. julija, 1843 je kapla­noval pri sv. Radegundi pod Schöckel-nom od 14. avgusta 1844 do 30. aprila 1845 v Mariboru v mestni župniji od 6. maja do 24. avgusta 1845, v Hocah od 24. avgusta 1845 do 25. aprila 1849, pri sv. Lenartu v Slov. goricah od 26. aprila 1849 do 29. decembra 1851, pri sv. Križu pri Ljutomeru od 30. decembra 1851 do 30. novembra 1852, pri sv. Barbari pri Vurbergu od 1. decembra 1852, do 31. julija 1855; potem je služil kot spiritvalni provizor v Hocah od 1. avgusta 1855 do 1. maja 1860 in kot kaplan do 29. avgusta tistega leta. Od tam je prišel za provizorja k sv. Janžu na Dravskem polju, kjer je služboval do 27. oktobra 1861, ko je postal župnik v Frajhamu. Od ondot je prišel l. 1882 k sv. Lovrencu.
13. Kaplani
a) Dohodki.
V poprejšnjih casih je kaplan pri sv. Lovrencu poleg prostovoljne bire in brezplacne hrane dobival še tudi iz verskega zaloga 150 gld. gotove place. Ker je v obširni župniji bila tudi štolnina precejšnja, je s tem že za silo izhajal. Toda od liberalcev v novejših casih tako hvalisana Jožefova doba je, kakor na mnogoterih drugih krajih, zapustila tudi pri sv. Lovrencu znamenja brezob­zirnega postopanja. Ko je l. 1786 Gora postala samostalna župnlja so vzeli župniji sv. Lovrenca vse vesi po hribih in ob Dravinji, s tem pa, tudi njene dohodke zdatno zmanjšali. Cez 9 let, namrec leta 1795 meseca avgusta so odcepili od župnije še tudi Mihovce ter jih pridružili Cirkovcam, edino le iz tega namena, da bi pri sv. Lovrencu kaplana treba ne bilo in bi verski zalog prihranil bornih 150 gld. Kljubu vsem ugovorom in prošnjam so Lovrenc­ko kaplanijo izbrisali iz deželnih zapisnikov in se delj casa niso nikjer vec za-njo zmenili. Toda ljudstvo, vajeno od nekdaj na dvojno božjo službo, je prosilo pri visokocastitem knezoškofijstvu v Gradcu za kaplana, kateremu je obljubilo dati dovoljno placo v prostovoljni biri. Tudi župniki so - brez malih izjem vsi - prošnje župljanov podpirali in tako se je zgodilo, da je župnija sv. Lovrenca tudi imela zanaprej skoraj ves cas kaplana.
Naj bi pa, kedar in dokler bi bilo mogoce, vselej imeli kaplana, zato so se Lovrencani dne 12. oktobra 1840 vprico dekana v Slivnici zavezali, da bodo vsakteremu kaplanu dajali na leto najmanj 100 vaganov rži. V ta namen je obljubil dati vsak celi kmet 36 pintov, polkmet 18 pintov, cetrtnik pa cetrtinko rži; kar je znašalo okoli 110 vaganov. Tako je še denes, odkrhne se samo 30 vaganov, ki jih dobi župnik za kaplanovo hrano, mleko vjutro, polno hrano pa opoludne in zvecer.2323 Glej knj. šk. arhiv, štev. 2441, dne 12. dec. 1863.
 Rešiti pa le-to bernjo, 1. 1884 in menim, da za vselej, ni obveljalo.
b) Imena.
Logar Lukež, Lovrencan, kaplan 1681.
Rebronic Mihael Franc Ks., 1682. Za cas hude kuge je bil kužni duhovnik, in opomba v krstni knjigi, da so bili vsi okuženi s sv. zakramenti prevideni, je najlepša pohvala za-nj.
Šivec Janez Krst. domacin, kaplan 1685-1686, ko je šel za kaplana v Hoce, potem pa postal vikar pri sv. Lovrencu.
Haidmon Maksimilijan, kaplan 1693. Služboval je tukaj samo cetiri mesece, potem je prišel za „Chori magistra“ v Ptuj, kjer je umrl še tisto leto. Bil je Vojnican in je 1679 v Rušah študiral.
Vrabic Tomaž Ignac, Lovrencan je kaplanoval v svoji rojstni župniji. od decembra 1698 do junija 1700.
Fiegl Mihael, kaplan od junija 1700 do 1. decembra 1700, ko je tukaj umrl. Pokopali so ga dne 3. decembra pred velikimi vratmi farne cerkve. K sv. Lo­vrencu je prišel iz Ebensfelda, kjer je bil 1693 - 1698 grajski duhovnik, leta 1689 - 1693 pa je bil v Hocah kaplan.
Fric Mihael, kaplan od februarja 1701 do maja 1702. Od leta 1718 do dne 17. okt. 1725 je bil župnik v Zavracah, pokopali so ga v tamošnji cerkvi.
Kužnar Jožef, kaplan od junija 1702 do novembra 1704. Ko je bil župnik Janez Šivec dne 5. maja 1704 umrl, je oskrboval en mesec župnijo. Od sv. Lovrenca je prišel za vikarja na Goro, kjer je služboval do leta 1728. Doma je bil v Studenicah in je 1669 v Rušah študiral.
Heinricher Gregor, kaplan od novembra 1704 do junija 1705. Od tod je prišel v spodnjo Polskavo.
Janžek Miklavž, kaplan od junija 1706 do maja 1707. K sv. Lovrencu je prišel iz Monsberga, poznej (1725 - 1730) je bil župnik v Zavracah.
Storman Valentin, kaplan od maja 1707 do 15. aprila 1709. Njegov brat Janez, ki je ob tistem casu nekaterekrati pri sv. Lovrencu krstil, je bil grajski kaplan v Ebensfeldu.
Blagušic Franc Ks., kaplan od 15. aprila 1709 do konca januarja 1710. Od sv. Lovrenca je prišel za kaplana v Monsberg, od tam pa že v drugi polovici avgusta 1710 na Hajdinj, kjer je l. 1713 služboval.
Tropper Franc Anton, kaplan od marca 1710 do marca 1712. Takrat je zaradi bolehnosti stopil v zacasni pokoj.
Amon Janez Jurij, kaplan od marca do dec. 1712. Študiral je 1679 v Rušah in bil 1710 kaplan v Monsbergu, v svoji rojstni župniji, pozneje pa je postal beneficiat v Rogatcu. Njegov brat Peter je bil v Sesteržah oženjen.
Tropper Franc Anton, kaplan od decembra 1712 do junija 1713.
Štarmon Matija, kaplan od aprila 1714 do aprila 1715. Bil je Žalcan in je 1705 v Rušah študiral.
Žumer Boštjan Ignac, Lovrencan, kaplan od maja 1715 do 15. aprila 1717.
Švalic Janez Gregor, kaplan od 15. aprila 1717 do februarja 1725. Slivni­can in Ruški dijak, je ondi primiciral 12. jan. 1716; k sv. Lovrencu je prišel iz Cirkovec, kjer je kaplanoval eno leto in 4 mesece. Od sv. Lovrenca jo prišel za kaplana v Slivnico, potem za vikarja k sv. Vidu, od tam pa l. 1736 za Le­eb-ovoga beneficiata v Ptuj, kjer je dne 29. marca 1748 umrl. 
Za beneficiatovo hišo je sporocil 200 gld. in ustanovil eno obletnico. Po njegovem odhodu je prišel zopet
Žumer Boštjan Ignac. Za kratek cas v pomoc s Hajdinja, se je tje kmalu vrnil.
Lichtenegger Fraric Anton, kaplan od maja 1725 do maja 1732. Prišel je iz Cirkovec, kjer je kaplanoval 10 mesecev.
Bibel Maksimilijan Jožef, brat takratnega župnika Franca Krištofa Bibel-na, kaplan od maja 1732 do 9. junija 1736. Ta den je 33 let star umrl.
Protmann Jožef, kaplan od junija 1736 do 1737. Ruška kronika ga imenuje Mariborcana in 1715 dijaka v Rušah. L. 1755 je kot beneficiat v Mariboru da­roval za novo pridižnico v Kamnici 146 gld. L. 1760 jo bil vikar pri sv. Marjeti na Dravskom polju, - od tam pa se je meseca maja preselil k sv. Janžu, kjer ja 60 let star umrl dne 25. okt. 1767. Pokopan je v cerkvi pri velikih vratih. Iz njegovo zapušcine je vsled oporoke od dne 22. oktobra 1767 dobila župnijska cerkev sv. Janža 550 gld, za eno obletnico in 400 gld. za vecno luc. Tamošnja mrtvaška knjiga ga hvali kot izglednega, miroljubnega in pobožnega moža.2424 „Plurimum Rev. ac Pordoctus Dom. Josephus Prodtman, aetatis suae 60 Annorum et ultra, Vir Paciflcus, pius ac Exemplaris, diversis in locis per Multos Annos curatus, tandem ex Beneficiato Marburgensi Rector huius Ecclesiae factus eamque laudabiliter regens per 6 Annos omnibus rite provisus pio obiit in Domino 25. Octobris Anno 1767 et sepultus est in Ecclesia ante Portam majorem sub ingressu, aive sub Choro.“

Dobrovšek Gregor Leopold, Konjican, kaplan od marca 1737 do maja 1739. Od sv. Lovrenca je prišel k sv. Vidu, kjer je kaplanoval do leta 1746. Od 28. junija 1746 do 28. maja 1763 je bil župnik pri D. Mariji pod Lehnekom v Halozah.
Jesih (Essih) Jakob, kaplan od septembra 1739 do januarja 1741. Rojen v Monsberški župniji v Dobravi 1721, študiral v Rušah in ondi od 1742 - 1747 kaplanoval.
Umrl je kot kaplan in beneficiat bratovšcine sedem žalosti Dev. Marije v Konjicah 63 let star dne 26. maja 1776.
Sredenšek Jernej, kaplan od februarja 1741 do maja 1742.
Zalocen Jurij, kaplan od marca 1743 do 1744. 
Lorger Andrej, kaplan od marca do junija 1744. Ruška kronika trdi, da je bil v Laškem trgu rojen in leta 1717 ucenec v Rušah. – Njemu je sledil zopet
Sredenšek Jernej, kaplan od junija 1744 do aprila 1748. Leta 1780 je bil grajski duhovnik pri baronu Francu Gailenstein-u na Marofu (Gütenbüchel), gradicu na severni strani od Šoštanja.
Geric Simon, kaplan od oktobra 1748 do 15. junija 1753. Od tod je prišel v Monsberg, kjer jo dve leti kaplanoval. Poznej je bil župnik v Tinjah. Doma je bil v Vitanju in 1734 je študiral v Rušah.
Martinic Matej, kaplan od julija 1753 do decembra istega leta. Od 29. jul. 1751 do 10. februarja je kaplanoval v Rušah. Od sv. Lovrenca je prišel za kaplana na Hajdinj do septembra 1754.
Lampreth Filip, kaplan od maja 1754 do 1. maja 1763, ko je postal župnik.
Straus Franc Ks., kaplan od avgusta 1763 do 16. apr. 1764, ko je 27 let star umrl.
Ekhart (Eckhardt) Andrej, kaplan od 20. aprila 1764 do maja 1766. Prišel je od sv. Vida, kjer je bil od sept. 1762 kaplan; poprej je bil v Celju kurat in od 13. junija do 17. novembra 1760 kaplan v Rušah.
Waiss Lukež, kaplan od maja 1766 do 15. aprila 1767. K sv. Lovrencu je prišel iz Lembaha, kjer je 5 let kaplanoval. Dne 23. novembra 1764 je porocal v Cirkovcah svojo sestro Marijo z Jernejem Šalmon-om iz Makoljske župnije; istega dne sta njegov oce Blaž, krcmar v Cirkovcah in mati Gera obhajala zlato gostijo. Od sv. Lovrenca je prišel za kaplana v Crešnjevec in od tam cez dve leti v Vuzenico, kjer je kaplanoval 10 let. L. 1780 je bil kurat v Celju, l. 1781 kaplan v Slivnici, 1782- 1783 v Zavracah, 1785 -1787 pa v Rušah. Dne 25 maja 1787 je postal kurat pri D. Mariji v Pušcavi, kjer je služboval do 26. decembra 1798. Potem se je preselil k sv. Magdaleni zunaj Maribora, kjer je 72 1et star umrl dne 11. julija 1809.
Vaucnik Janez Mihael, kaplan od 28. aprila 1767 do julija 1769. Rojen je bil v Slivnici in je 1740 v Rušah študiral.
Cucek Jožef Andrej, kaplan od avgusta 1769 do junija 1773. Župnik Lam­preth je pisal prvokrat njegovo ime „Zoizegg“ drugokrat pa že „Thuitschegg„ nekaterekrati je pa podpisan „Thuitschegg“ ali „Tschuitschegg“. Doma je bil od sv. Lovrenca v Slovenskih goricah in je v Rušah študiral. Ko je Cucek odšel za kaplana v Žetale, sledil mu je zopet Ekhart Andrej, kaplan od 18. junija 1773 do 15. maja 1775. Od tod je šel za beneficiata na Goro, od tam pa 25. maja 1786 za kaplana v Monsberg, kjer jo služboval do 19. februarja 1787.
Lukežic Štefan, kaplan od 15. maja 1775 do 15. junija 1778. Prišel je k sv. Lovrencu z Gore, kjer je bil kurat in beneficiat. Od sv. Lovrenca je šel kapla­novat na Hajdinj, od tam pa 19. junija 1790 v Monsberg, kjer je 58 let star umrl dne 20. februarja 1796.
Repa Jurij, kaplan od 25. junija 1778 do 1788. Od tod je prišel za župnika k sv. Trojici v Halozah, kjer je služboval do leta 1790. Od 1773 do 1776 jo bil drugi kaplan „sacrista et curatus II“ v Ptuju. Pri sv. Lovrencu je zbiral mladen­ce v svoji hiši in jih je ucil citati in pisati; - bil je ustanovnik Lovrenške šole.
Renko Ivan, kaplan od l. 1788 do avgusta 1789. Dne 23. junija 1794 je postal župnik v Pernicah in je služboval do 10. decembra 1817, ko je stopil v pokoj.
Jager Ožbald, kaplan od avgusta do konca decembra 1789.
Juvancic Matej, kaplan od avgusta 1790 do 15. apr. 1792. Od marca 1801 do januar,ja 1802 je bil kaplan v Cirkovcah; leta 1808 pa kaplan pri sv. Marjeti na Pesnici, kjer je priskrbel župniji in kaplaniji vinograd.
Rošker Filip, kaplan od 15. aprila 1792 do avgusta 1793. Rojen pri sv. Lovrencu v Slov. goricah dne 1. maja 1763, v mešnika posvecen 1791 je kaplanoval v Hocah pol leta, pri sv. Lovrencu na Dravskem polju eno leto in par mesecev, v Slivnici pa 9 let. L. 1802 je postal kurat pri D. Mariji v Pušcavi ter je služboval ondi do 25. febr. 1807. Takrat je prišel za župnika v Frajham, kjer je l. 1826 postavil župnijsko gospodarsko poslopje. Dne 27. avgusta 1839 je šel v pocitek in je živel vecjidel v svoji rojstni župniji sv. Lovrenca v Slov. goricah, kjer je tudi dne 31. marca 1849 v 86. letu svoje starosti umrl.
Turteltaub Franc, kaplan od avgusta 1793 do decembra, 1795. Rojen v Mariboru je bil do l. 1787 kapucin s samostanskim imenom: Honorat. Ko je bilo vsled ukaza cesarja Jožefa vec samostanov zatrtih in so redovniki morali drugje službe in kruha iskati, prišel je Turteltaub za prvega kaplana k sv. Marjeti na Pesnici, kjer je bila 1. 1787 župnija in kaplanija ustanovljena. Njegov brat Alojzij je bil advokat na Dunaju, kjer je 1. 1786 dal natisniti knjigo: „Die Vortheile des Naturrechtes für Menschen überhaupt.“
Ker so l. 1795 župniji sv, Lovrenca vzeli še Mihovce ter jih Cirkovcam pridružili, se je obseg župniji tako skrcil, da kaplana navadno ni bilo treba. Le v vcasih, - posebno ce so župniki bolehali, so pomocnike dobili, katere so pa morali sami vzdrževati, ker je verski zavod kaplanovo placo ustavil. - Po odhodu župnika Štefana Pregelna v Apace je postal dne 23. julija 1800 administrator župniji
Stariha Jakob, ki je po dohodu novega župnika Jerneja Rojka dne 21. marca 1801 še eno leto pri sv. Lovrencu kaplanoval. Rojen na Kranjskem je kaplanoval od 1. maja 1765 do 15. julija 1769 v Monsbergu. L. 1779 jo postal vikar pri sv. Janžu na Dravskem polju, kjer je služil 16 let. Dne 11. decembra 1795 je stopil v pokoj ter je živel prva leta pri sv. Janžu, od koder je prišel za adminiatratorja k sv. Lovrencu, poznej pa v svoji domovini na Kranjskem, kjer je tudi umrl.
Baseti Jakob, kaplan od oktobra 1807 do januarja 1811. Prišel je z Gore, kjer je od leta 1804 kaplanoval. Kakor kaže njegovo ime, bil je rodom Lah ter je zraven lašcine govoril prav gladko tudi francoski jezik. Ko so meseca maja 1809 prišli Francozi v naše kraje in jih je en oddelek z Gore se proti sv. Lovrencu pomikal, se je precejšnje število ljudi, pri Župeckem kovacu zbralo, da bi nepoznate prišlece opazovali. Ko pa Francozi ovo trumo zapazijo, se misleci, da jim nevarnost preti, - takoj ustavijo in topove proti sv. Lovrencu nastavijo. Toda še o pravem casu sliši kaplan; v  kaki nevarnosti se znajde ves kraj, ter gre z župnikom
Fancozom naproti. Z generalom se pogovori in mu pove, da Lovrencani nic sovražnega ne namerjavajo, ampak da jih je le radovednost ondi zbrala, - kar Francoze pomiri. - Od sv. Lovrenca je Baseti šel nazaj na Goro, kjer je živel precej casa. Prva leta podpisoval se jo kot „kaplan“ - poznej pa kot vpokojen duhovnik. L. 1828 je bil penzionist pri sv. Janžu na Dravskem polju.
Štumberger Janez Krstnik, kaplan od januarja 1811 do oktobra 1814. Od tod je prišel k sv. Tomažu pri Veliki nedelji, kjer je služboval do l. 1817. Od l. 1817 do 1824 je bil kaplan pri sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah. Ker mu jo ondi zaradi hribov bilo pretežavno, preselil se je v Središce, kjer je do l. 1826 kaplanoval. Toda zavoljo bolehnosti je moral v pokoj stopiti in je kot deficient živel do leta 1829 v Središcu. Od tam se je preselil na Goro, od koder je prišel k sv. Lovrenecu pomagat, ko je bil župnik Bruner zbolel in tudi umrl. Zadnja leta je živel pri sv. Marjeti niže Hoc.
Poterc Franc Ser., kaplan od oktobra 1814 do septembra 1816. Od sv. Lovrenca je prišel za kaplana na Hajdinj, kjer je po neki sedmini umrl dne 10. jan. 1818.
Špešic Mihal, kaplan od septembra 1816 do junija 1818. Rojen pri sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah dne 9. septembra 1781 je bil 14. septembra 1806 v mešnika posvecen. Kaplanoval je od 1. decembra 7806 do septembra 1816 v Cirkovcah, potem pa pri sv. Lovrencu na Dravskem polju, v Šmarjah in v Hocah. V tem casu je bil tudi dvakrat provizor na Hajdinju. Dne 13. maja 1819 je postal župnik v Vurbergu, kjer je služboval do februarja 1821. Takrat se je preselil k sv. Martinu pod Vurbergom ter je ostal ondi do l. 1826, ko je postal nadžupnik in dekan v Hocah. Kot osemdesetletni starcek se je podal l. maja 1860 v pokoj in je umrl v Hocah dne 24. februarja 1861.
Lešnik Anton, kaplan od julija 1818 do 15. septembra 1820. Ko je stari župnik Rojko bil dne 27. avgusta 1820 umrl, je prišel Pavel Lampel za pro­vizorja, kaplan Lešnik pa je bil v Slivnico prestavljen in pri sv. Lovrencu ni bilo vec let kaplana. Lešnik Anton je bil 1. 1791 v Selnici rojen. L. 1817 v mešnika posvecen je kaplanoval v Svicini cetrt leta, na Hajdinju 4 mesece, pri sv. Lovrencu na Dravskem polju nekaj cez dve leti, potem še v Slivnici, pri sv. Janžu na Dravskem polju in pri sv. Vidu zunaj Ptuja. Dne 23. maja 1831 je postal župnik v Cirkovcah, kjer je pa že 1, 1832 dne 17. marca umrl. Pokopan je bil na Jožefovo od Martina Vilicnjaka, župnika pri sv. Lovrencu.
Donau Janez Jurij , kaplan od marca do septembra 1826. Rojen Dunajcan je bil na slov. Štajerskem, kjer je njegov oce Ignac bil okrajni zdravnik, od­gojen. Dne 27. januarja 1823 je kot Velikonedeljski kaplan porocal pri sv. Vidu zunaj Ptuja svojo 31 let staro sestro Magdaleno s tamošnjim trgovcem Matijo Šuštericem. Od sv. Lovrenca je prišel dne 14. septembra 1826 za ka­plana v Ptuj ter je služboval ondi do 21. aprila 1831. Potem je postal vikar v Vurbergu, kjer je 2. febr. 1835 umrl.
Treplak Jožef, kaplan od oktobra 1826 do 15. aprila 1827. Rojen dne 30. januarja 1801 v Lembahu je bil 28. avgusta 1826 v mešnika posvecen. Kapla­noval je najpred pri sv. Lovrencu, potem pa v Cirkovcah. Od novembra 1828 do 1. aprila 1833 ja bil provizor pri predmestni župniji D. Marije v Mariboru, 1. 1833 je postal kurat, 1. 1863 pa župnik pri Mariji Magdaleni v Mariboru, kjer je 8. aprila 1871 umrl.
Medved Martin, kaplan od oktobra 1832 do 15. avgusta 1834. Zakonski sin Mihaela Medveda, kmeta v Dragonji vesi št. 18, Cirkovske župnije in Marije roj. Kancler, je bil rojen dne 29. oktobra. 1806. Od sv. Lovrenca na Dravskem polju je prišel za kaplana k sv. Lovrencu v Pušcavi, od tam pa oktobra 1837 v svojo rojstno župnijo Cirkovce, kjer je do 15. junija 1839 služboval. Od l. 1851 do 1855 je bil župnik pri sv. Tomažu, kjer je tudi umrl.
Košar Martin, kaplan od decembra 1834 do marca 1835.
Niedorfer Marko, kaplan od novembra 1836 do 1. decembra 1837. Takrat je po odhodu župnika Martina Vilicnjaka k sv. Lenartu pri Veliki nedelji postal provizor ter je oskrboval župnijo do 15. maja 1838. Takoj po nastopu novega župnika Janeza Klancica bil je v Lipnico prestavljen.
Polanec Štefan, kaplan od novembra 1840 do junija 1841. Pred 1. 1820 je bil vojaški duhovnik - a meseca aprila 1820 je postal kurat v Špielfeld-u. Od tam se je preselil 1. 1822 h Kapeli pri Radgoni kjer je l. 1824 postavil farovž in sedanjo lepo župnijsko cerkev. L. 1825 je odšel za kurata v Karlovo pri Gradcu, od tam pa cez štiri leta v Jurjev klošter za beneficiata. Po 1. 1832 je živel v pocitku zdaj tu, zdaj tam ter je pomagal v dušnem pastirstvu. L. 1839 in 1840 je stanoval v Mihovcah, od tam se jo preselil k sv. Lovrencu in je opravljal skoraj eno leto drugo božjo službo. Bil je velik prijatelj ribstva, dasiravno rib ni jedel.
Trafela Štefan, kaplan od 15. oktobra 1841 do 29. julija 1842. Rojen dne 11. decembra 1807 pri sv. Vidu zunaj Ptuja je bil dne 30. julija 1837 v Gradcu v mešnika posvecen. Kot novomešnik je prišel 30. septembra 1837 za kaplana k sv. Juriju v Remšnik, kjer je služboval do 15. februarja 1841. Zaradi bolehnosti stopil je v zacasni pokoj in ko je bil nekoliko okreval, nastopil je kaplanijo pri sv. Lovrencu na Dravskem polju. Od tod je bil dne 29. julija 1842 prestavljen k sv. Barbari v Halozah. V cetirih letili ondotnega službovanja moral je iti dvakrat v pomoc; prvokrat v Slivnico za 3 mesece, drugokrat v Leskovec na 4 mesece. Od sv. Barbare je dne 19. novembra 1846 prišel za kaplana v Ruše, kjer je služil do 12. marca 1851, ko je bil imenovan župnik v Selnici. Ondi je l. 1871 sozidal na tomošnjem pokopališcu lepo kapelo. Dne 30. aprila 1876 je stopil v pokoj ter je 73 let star umrl v Selnici 2. januarja 1880.
Veršic Simon, kaplan od 27. septembra 1842 do 1. septembra 1862. Rojen dne 13. oktobra 1815 v Volovleku, župnije sv. Petra in Pavla v Ptuju in v mešnika posvecen v Gradcu dne 1, avg. 1841 je zacel 27. septembra ka­planovati pri sv. Juriju v Remšniku. Cez eno leto je prišel k sv. Lovrencu na Dravskem polju, kjer je služboval 20 let. Po smrti župnika Janeza Klancica dne 6. februarja 1861 je bil do 26. aprila provizor. L. 1862 dne 1. septembra je stopil v red Minoritov in prejel redovno ime Martin. Umrl je 54 let star v Ptuju dne 26. jan. 1870.
Prekoršek Gregor, kaplan od septembra 1862 do maja 1863. Rojen v Pe­trovcah dne 26, februarja 1823 in v mešnika posvecen dne 6. julija 1848 je kaplanoval 1848-1849 v Velikovcu 1849-1853 v Lucah, 1853 in 1854 v Lei­fling-u, 1854-1856 v Locah, 1856-1862 v Slivnici pri Celju, 1862 in 1863 pri sv. Lovrencu na Dravskem polju in 1863-1865 v Skalah. Dne 16. avgusta 1865 je nastopil žnpnijo pri sv. Jederti v Sedrašu, kjer je 25. februarja 1873 umrl.
Ferenc Janez, kaplan od 7. oktobra 1863 do 19. oktobra 1864. Rojen dne 3. maja 1827 v Krabonošu, župnije sv. Jurija na Šcavnici je bil v Gradcu dne 29 julija 1855 v mešnika posvecen. Istega leta dne 11. septembra je nastopil kaplanijo pri sv. Ožbaldu na Nemškem ter kaplanoval ondi do 9. aprila 1856. Od ondot je prišel v Schwamberg, od tam 1. decembra 1859 v Slivnico, kjer je služboval do l. maja 1862. Potem je bil prestavljen k sv. Martinu pri Slovenjem Gradcu, od tam pa dne 7. oktobra 1863 k sv. Lovrencu na Dravskem polju. Od tod je prišel k sv. Petru pri Radgoni, kjer je služil do 5. aprila 1868. Takrat jo stopil zaradi bolehnosti v pokoj in je umrl 40 let star na svoji domovini v Krabonošu dne 5. junija 1869.
Fer1an Andrej, kaplan od 14. oktobra 1864 do 19. januarja 1877. Rojen v Krabonoškem vrhu, župnije sv. Antona v Slov. goricah dne 29. novembra 1805 je bil 29. julija 1832 v Gradcu v mešnika posvecen in je 5. oktobra prišel za kaplana v Cirkovce. Od tam se je preselil cez pet let k sv. Petru pri Radgoni, kjer je služboval blizo eno leto. Dne 13. septembra 1838 je prišel k sv. Tomažu pri Veliki nedelji, kjer jo ostal 4 leta. Na Mihaelovo l. 1842 se je preselil v Ruše, od tam pa dne 12. septembra 1843 v Svicino, kjer je služboval 5 let. Na Terezino 1. 1848 je šel v pomoc h gornji sv. Jungerti, od tam pa 13. aprila 1849 za kaplana v Hoce. Dne 25 septembra 1851 je prišel v Ljutomer, od tam pa 6. septembra 1854 k sv. Marku niže Ptuja, kjer je kaplanoval blizu 7 let. L. 1864 dne 5. junija prišel je v spodnjo Polskavo, od tam pa 8. oktobra 1862 k sv. Marjeti niže Ptuja. L. 1864 je bil premešcen na Hajdinj in dne 14. oktobra istega leta k sv. Lovrencu, kjer je 71 let in 2 mesca star umrl za oslabljenjem dne 19. januarja 1877. Kaplanu pri sv. Lovrencu je sporocil na dve tihi sv. meši 100 gld.
Kunce Janez, kaplan od 2. junija 1877 do 31. maja 1878. Rojen v Ljutomeru dne 6. julija 1848 in v mešnika posvecen v Mariboru dne 23. julija 1871 je kaplanoval pri Svetinjah od 20. avgusta l872 do 31. avgusta 1873, v Celju od 1. septembra 1873 do 24. februarja 1874, pri sv. Magdaleni zunaj Maribora od 25. februarja 1874 do 30. aprila 1874. Potem je stopil v zacasni pokoj in je živel eno leto pri svojih stariših v Ljutomeru. Dne 1. maja 1875 je prišel za drugega kaplana k sv. Križu pri Ljutomeru, kjer je kaplanoval 2 leti in 1 mesec. Od tam se je preselil k sv. Lovrencu na Dravskem polju, od tod pa dne 1. junija 1878 k sv. Petru pri Radgoni, kjer je služboval do 8. aprila 1884. Od 9. aprila do 18. junija 1884 je bil provizor pri sv. Marjeti na Pesnici, od 19. junija 1884 pa je kaplan pri sv. Petru pri Mariboru.
Zupanic Jakob, kaplan od l. junija 1878 do 19. novembra 1882. Rojen dne 21. julija 1846 v Jarenini in dne 21. julija 1872 v Mariboru v mešnika pos­vecen je kaplanoval v Novi cerkvi od 1. oktobra 1872 do 31. oktobra 1877. Dne 1. novembra 1877 je stopil v zacasni pokoj in je prezimoval v Meranu na južnem Tirolskem. Z junijem 1878 je zacel zopet službovati in sicer pri sv. Lovrencu na Dravskem polju, kjer je po smrti župnika Andreja Šparavca bil od 4. januarja do 12. marca 1882 provizor. Dne 20. novembra 1882 se je preselil k sv. Urbanu pri Ptuju. Po njegovem odhodu jo bila, župnija sv. Lovrenca pol leta brez kaplana.
Slekovec Matej, kaplan od 1. junija 1883. Rojen dne 6. avgusta 1846 pri Negovi in dne 23. julija 1871 v mešnika posvecen je prišel 16. avgusta istega leta za kaplana v Središce. Ondi je bil po smrti župnika Jožefa Vrbnjaka od 1. februarja do 16. marca 1874 provizor. Dne. l. maja 1878 je bil premešcen v Cirkovce, od tam pa dne 20. junija 1879 k sv. Marku niže Ptuja. Tam pa je moral vsled nevarne bolezni stopiti 1. oktobra 1882 v zacasni pokoj in se podati crez zimo v Gorico na Primorskem, od koder se je v spomladi toliko okrepcan povrnil, da je zamogel zopet v službo stopiti.
14. Ucilnica
Mladina je up in nada boljše bodocnosti, kajti le to, kar se je bilo že otroku v srce vsadilo, donaša sad pri odrašcenem cloveku. Zato so za blagor ljudstva vneti dušni pastirje imeli za pravo odgojo otrok vsikdar najvecjo skrb. Kaj radi so, kedarkoli jim je cas dopušcal, zbirali otrocice in odrašceno mladino v svoji hiši ali v cerkvi ter so jih poducevali v kršcanskih resnicah. Pogostokrat so jih ucili tudi še brati, pisati, racuniti in vec drugih za življenje potrebnih in koristnih reci. To so bile prve ucilnice na deželi.
Tudi pri sv. Lovrencu na Dravskem polju so bili taki goreci duhovniki in še dendenes ve ljudstvo povedati, kako so jim jihovi ocetje pravili, da so jih pisati in brati naucili ta ali oni gospod kaplan. Kaplani so bili po tem takem prvi ucitelji, kaplanija pa prva ucilnica pri sv. Lovrencu. Ker so pa ob uri, ki je bila za poduk otrok odlocena, duhovnika le pregostokrat dolžnosti kam inam klicale, nadomestoval ga je organist in cerkovnik; ta je bil uciteljski pomocnik kaplana.
Blaga cesarica Marija Terezija (1740-1780) je s svojo reformacijo šolstva ustanovila sicer l. 1770 precej glavnih šol po mestih in tudi nekaj trivijalnih po deželi, a ker je manjkalo sposobnih uciteljev, ostalo je na deželi vecinoma vse pri starem. Še le za cesarja Jožefa II. (1780 do 1790) storilo je šolstvo znaten korak naprej. On je namrec l. 1784 ukazal, da se more povsod, kjer se v okrogu pol ure 90-100 za šolo sposobnih otrok, ustanoviti ljudska šola, duhovnikom je še pa posebej narocil, naj ljudstvu šolo gorko priporocujejo in jo pospešujejo. Ker še tudi zdaj ni bilo dovolj pravih uciteljev, prevzeli so na mnogoterih krajih organisti in cerkovniki ali pa duhovniki poducevanje otrok v šoli.
Vsled tega ukaza bila je tudi pri sv. Lovrencu šola ustanovljena in prvi ucitelj je postal takratni organist:
Keržner Ivan. Njegovo ime se bere veckrat v maticnih knjigah. Dne 4. avguata 1789 je njegova žena Marija Ana, roj. Fridl porodila sina, kateremu so pri krstu ime Matej dali. Oce je razlocno imenovan ucitelj (Schullehrer). V prihodnjem letu (1790) bila mu je rojena hcerka Marija. Prva leta je podu­ceval v svojem stanovanju, še le poznej je bila tik cerkve postavljena prejšnja nizka ucilnica. - Njemu je sledil 1792
Kropej Anton. Dne 14. febrnarja 1793 mu jo njegova žena Marjeta, roj. Knižek, rodila hcerko Lizo. Ker je nevarno zbolel, prišel je za ucitelja in organista
Gogej Jakob. Njegovo ime se nahaja v cerkvenih racunih od leta 1794 do 1801 podpisano. Temu jo sledil
Denk Ignacij. Najpred se bere njegovo ime na nekem racunu popravkov na župnijski hiši od dne 22. jan. 1804. Stari še zdaj živeci ljudje pravijo, da je ucil vse nemško in da so ga pri poducevanju podpirali in nadomestovali pomocniki. Taka sta bila: 1816 Matija Freitag in 1821 do 1824 Lovrencan Andrej Rogac, - Ko je Ignacij Denk dne 1. julija 1821 šele 39 let star za le­garjem umrl, prišel je za ucitelja od sv. Duha v Halozah 
Knechtl Jakob. Po petnajstletnem službovanju umrl je 48 1et star za vnetjem pljuc dne 25. marca 1836. Od 1836 do 1858 leta najdemo pri sv. Lovrencu izvrstnega odgojitelja otrok in izurjenega organista namrec:
Liebert-a Jožefa. Sin Jozefe Liebert, bivše grašcinske kljucarice na Hrva­škem, je 26 let star dne 11. oktobra 1841 vzel v zakon Gero Pirš, kuharico v župnijski hiši pri sv. Lovrencu. Pri župljanih je kljubu temu, da je bil strog in je poduk kaj rad s šibo podpiral, še vedno v dobrem spominu. Pri njem se je vresnicila prislovica: „Šiba novo mešo poje,“ kajti skoraj vsi še zdaj živeci, v župniji sv. Lovrenca rojeni duhovniki so bili njegovi ucenci. Naslov izglednega ucenika (Musterlehrer), ki mu je bil 1845 dan, si je po vsej pravici zaslužil. Umrl je 42 let star dne 7. januarja 1858 .ob 1/223 uri popoludne.
Ob njegovem casu so služili sledeci uciteljski pomocniki:
Verlic Jožef 1840; Šturm Vaclav od l. novbr. 1845 do 1. sept. 1847; Tašner Jožef od 1. septbr. 1847 do 1. septbr, 1849; 
Velki Ferdinand od l. septbr. 1849 do 1. septbr. 1851; Tašner Jožef od 1. septbr. 1851 do 1. novbr. 1852; Koderman Filip od 1. novbr. 1852 do 1. novbr. 1854. Vindiš Vid od 1. novbr. 1854 do 7. jan. 1858.
Slednji je postal po smrti Liebertovi provizor, dne 1. septembra 1858 pa ucitelj.
Služboval je pri sv. Lovrencu do 1. januarja 1872, ko se je preselil v Sto­perce.
Za njegov cas so služili kot uciteljski pomocniki:
Skuhala Matija od 1. marca 1860 do 1. nov. 1861; Böheim Franc od l. novbr. 1861 do 1. novbr. 1863; Hofgartner Jožef od 1. novbr. 1863 do 1. novbr. 1864; Nerat Mihael od 1. novbr. 1864 do 1. novbr. 1865; Rajšp A1ojzij od 1. novbr. 1865 do 1. novbr. 1866; Zemljic Jožef od l. novbr. 1866 do l. novbr. 1867; Mohoric Tomaž od 1. novbr. 1867 do 1. novbr. 1868 in Geratic Ferdinand od 1. novbr. 1868 do 1. novbr. 1870.
Ta je bil zadnji uciteljski pomocnik „starega veka“, kakor so nekateri poprejšnjo šolsko dobo imenovali, kajti vsled postav od leta 1868 zasvetil je šoli „novi vek“, za uciteljstvo se je pa, kakor so premnogi ucitelji trdili, pricela „zlata doba.“
Na podlagi državne šolske postave od dne 25. maja 1868 je za Štajersko bila 8. februarja 1868 razglašena nova deželna šolska postava, vsled katere se je nadzorstvo cez šolo cerkvi, ki je ta posel ves cas hvalevredno opravljala, vzelo ter se izrocilo državi in od nje za to izvoljenim osebam.
Vpeljali so se krajni, okrajni in deželni šolski sveti s krajnim, okrajnim in deželnim šolskim nadzornikom. Še bolj uredilo se je šolstvo na državni podlagi s postavo od dne 14. maja 1869 in z mnogoterimi ukazi in odloki, ki so bili v poznejših letih razglašeni.
Z odlokom od 4. febr. 1870 je bila enorazredna šola pri sv. Lovrencu uvr­stena v cetrti placilni razred, zato je ucitelj dobival zanaprej 400 gld. place. Vsi drugi dohodki so prenehali, kajti službe cerkovnika, katera je do tacas ucitelju najvec nesla, ni smel vec opravljati.
Da spoštovani citatelji vidijo, kakošnje dohodke da je ucitelj pri sv. Lovrencu do l. 1870 imel, naj sledi tukaj šolska fasija iz 1. 1819 v posnetku.
Ta našteva sledece dohodke:
Kot ucitelj je pobiral šolnino, ki je znašala poprek .......	 30 gld. -kr.
Kot organist je imel iz cerkvene kase ............................	 12 » - » 
Kot cerkovnik pa je dobival:
Od ustanov ..............................................................	 2 gld. 51 kr.
35 vag. prosa, á 2 gld. .............................................	 70 » - »
9 vag. slabega prosa v Mihovcah 
 á 1 gld. ...................................................................	 9 » - »
štolnine ...................................................................	 24 » - » 
za pranje cerkv. oblac ..............................................	 7 » - »
za hostije 6 vag. rži, á 2 gld ....................................	 12 » - »
vkup	.............................................................	124 » 51 » 
Vsi dohodki so torej znašali ..........................	 166gld.51kr.
Ako se odštejejo izdatki:
Placa pomocniku ..........................................	 24 gld. - kr.
hrana na den 6 kr. .......................................	 36 » 30 »
stroški pri biri ..............................................	 9 » - »
Pranje cerkv. oblacila ...................................	 7 » - »
za hostije .....................................................	12 » - »
vkup 	 ...........................................................	 88 » 30 »
ostane cistih dohodkov .................................	 88gld.21kr. 
Vrh tega je pobiral rž, socivje, jajca, klobase, slamo in repo, kar je znašalo najmanj še enkrat toliko, kakor gotovi, dohodki. Razvidno je torej, da je ucitelj pri sv. Lovrencu tudi v „starem veku“ lehko izhajal.
Dasiravno se je „novi šolski vek“ pri sv. Lovrencu, zacel že za cas ucitelja Vida Vindiša, sme se vendar le še njegov naslednik imenovati prvi ucitelj „novega veka in zlate dobe“, kajti od 1. 1869 do 1. 1872 je bila prehodna doba:
Vrabl Andrej, ki je službo dne l. sušca 1872 nastopil, poducuje še sedaj mladino s hvalo vredno marljivostjo in ima za tukajšnjo šolo to zaslugo, da je po njegovem prizadevanju bila sedanja lepa, ucilnica postavljena in eno­razredna šola v dvorazredno spremenjena.
Novo šolo postaviti, je bilo sklenjeno v seji krajnega; šolskega sveta dne 15. septembra 1878. Obcina si je v ta namen iz štajerske hranilnice izposodila 3000 gld., in takoj so se zacele priprave za zidanje, katerega stroški so bili v proracunu na 14.310 gld. nastavljeni.
L. 1879 so tako zgotovili šolsko poslopje z enim nadstropjem in že v jesen 15. oktobra t. l. se je zacelo v njem poducevati. In ker je vsled prošnje kraj­nega šolskega sveta deželni šolski svet z odlokom od dne 9. oktbr. 1879 št. 5939 šolo pri sv. Lovrencu v dvorazredno povzdignil, bil je l. 1880 ondi tudi poducitelj nastavljen. 
Za novo šolo so darovali naš presvitli cesar Franc Jožef 200 gld., štajerska hranilnica v Gradcu pa 400 gld.
Po ukazu okrajnega šolskega sveta v Ptuju od dne 20. maja 1874 št. 216 dobiva ucitelj kot vodja šole 150 gld. doklade.
Kot poducitelji so službovali:
Mocnik Andrej od 15. okt. 1880 do 15. okt. 1881; Weinhard Teodor od 15. okt. 1881 do 15. okt. 1884; Slanc Franc od 3. novbr. 1884.
V kršcanskem nauku poducuje otroke kaplan, ki je do novejšega casa bil tudi ud krajnega šolskega sveta.
Število obiskovalcev šole raste vidno od leta do leta. Kakor stari ljudje pripovedujejo je bilo v prvih letih obstanka šole le malo ucencev, - veckrat samo 10 - 20. Leta 1814 je obiskovalo šolo 24 fantov in 15 deklet, leta 1834 pa že 40 fantov in 32 deklet. Zadnja leta je število ucencev bilo tako-le:
Vesi
 1870
 1875
 1885
 
fantov
 deklet
 fantov
 deklet
 fantov 
 deklet
 
Apace
 18
 12
 21
 20
 24
 34
 
Sv. Lovrenc
 17
 24
 29
 24
 34
 28
 
Župecja ves
 12
 14
 7
 8
 24
 17
 
Pleterje
 20
 14
 24
 19
 27
 26
 
Vkup
 67
 64
 81
 71
 109
 105
 
131
 152
 214
 


0 novem letu 1885 je bilo vpisanih v prvi razred 83, v drugi pa 131 ucen­cev, ki po zimi vecinoma vsi šolo obiskujejo; po letu pa je obiskovanje šole zaradi nujnega poljskega dela in paše nekoliko slabeje.
Do leta 1870 je bila pri sv. Lovrencu tudi nedeljska šola, ki je vsled novih šolskih postav žalibog prenehala.
Leta 1884 je dobila šola lep šolski vrt, ki kinca sv. Lovrenca in dela Lovren­canom toliko vecjo cast, ker so ž njim odstranili grdo kalužo, nad katero se je vsak pameten clovek spodtikal.
15. Odlicni Lovrencki rojaki 2525 * Ker je do 1. 1786 tudi Gora k sv. Lovrencu spadala, imenovane so tukaj še one osebe, ki so do toga leta bile ondi rojene.
*
a) Duhovskega stanu.
Žnideržic Jurij, rojen na Gori okoli l. 1628. Bil je ondi vikar od l. 1658 do svoje smrti dne 5. oktobra 1692. V 34 letih svojega službovanja na Gori je doživel marsikaj žalostnoga. V zacetku l. 1682 je tožil zaradi obrekovanja Antona in Pavla Wassermann-a in Gero, Pavla Rolderja ženo, pri takratnem županu in sodecu. Bili so obsojeni, da je moral cerkvi Mlatere božje vsak ˝ funta olja dati. Istega leta razsajala je na Gori kuga, ki je v trgu in v bližnji okolici podavila do 100 oseb. Da je to hudo obiskovanje božjo tudi vikarju življenje grenilo, se samo ob sebi razumeva. Cez tri leta, (1685) meseca maja, na praznik vnebohoda Kristusovega ga je pa zadela druga nesreca. V noci med 11 in 12 uro je namrec udarila strela v zvonik Gorske cerkve in ga užgala. Dasiravno je strašna nevihta razsajala, moral je vikar v temni noci prenesti presv. rešnje Telo k poddružnici sv. Lenarta, ker sta bila cerkev in župnijska hiša v veliki nevarnosti. Oboje so sicer oteli, a raztopili so se 4 zvonovi in ura in tudi orglje so zgorele.
Logar Lukež, rojen v gornjih Pleterjah. Lovrencki, kaplan 1. 1681.
Vrabic Tomaž Ignac, zakonski sin Janeza in Neže Vrabic, se je rodil v Žu­pecji vesi okoli 1. 1660. Kaplanoval je od decembra 1698 do junija 1700 v svoji rojstni župniji, kjer je imel toliko vec skrbi in opravkov, ker je župnik Andrej Železnik precej casa bolehal in 4. aprila 1699 tudi umrl. Od 1705 do 1718 l. je bil župnik pri sv. Lovrencu v Slov. goricah, kjer je l. 1715 dal postaviti nov prednji altar, ki je stal do 1. 1826. Umrl je ondi poln zaslug za župnijo 1. 1718.
Grašic Jurij, zakonski sin Jurija in Marije Grašic je bil rojen v Župecji vesi okoli 1. 1640. Bil je vec let župnik pri sv. Juriju na Šcavnici, od koder se je 1. 1700 preselil k sv. Lovrencu v Slov. goricah, kjer je 1. 1705 umrl.
Šivec Janez Krst., zakonski sin Boštjana Šivca, tržana na Gori je bil okoli 1. 1654 rojen. Njegova mati je bila sestra Gorskega vikarja, Jurija Žnideržica, ki je tudi Šivca uciti dal. Na 6. nedeljo po veliki noci (Dom. Exaudi) 1682 je služil prvo sv. mešo v romarski cerkvi matere božje na Gori. Tamošnji zapisnik, pravi, da se je ove slovesnosti malo ljudi udeležilo, kajti zaradi hude kuge, ki je takrat razsajala, bila ja vecina hiš zaprtih. Poznej je bil nekaj casa duhovni pomocnik pri svojem ujcu, l. 1685 pa je prišel za kaplana k sv. Lovrencu, od tam pa l. 1686 v Hoce. Po odhodu župnika Filipa Jakoba Hudimona postal dne 12. maja 1687 vikar pri sv. Lovrencu.2626 V krstno knjigo je zapisal sledeco opombo: „Die, 12. Maii 1687 ego Joannes Baptista Schiuez positus sum pro Vicario seu curato huius loci ab Adm. Rdo. Patro Joanne Töller, S. J.“
 Kot tak je bil „ad nutum ammovibilis“, to je, zamogli so ga, kedar so le hoteli, zopet premestiti. V znamenje svoje odvisnosti, „in debitam recognitionem“, je moral vsako leto ob trgatvi placati na Gori 15 gld. za jezvite v Leobnu. Po smrti ujca Jurija Žnideržica dne 5. oktobra 1692 je šel za vikarja na Goro. Dne 3. junija 1693 je vzela njegova sestra Diarta v zakon tržana Pavla Koreta. V knjigo ustanov, v kateri so tudi dohodki ustanovljenih vinogradov zaznamovani, zapisal je, da je bilo l. 1693 dobro vino (Guette Wein), 1. 1694 dobro in mocno vino (Guette starkhe Wein), 1. 1695 kislo vino (Saure Wein). K letu 1697 pa je dostavil opombo: „Der Most oder Wein ist Pliz Sauer gerotten“ , kar nam kaže, da vino takrat ni bilo posebno okusno. Dne 5. maja 1699 je postal župnik pri sv. Lovrencu, na Dravskem polju, kjer je 5. maja 1704 umrl. Pokopan je v cerkvi na Gori.
Koncnik Lukež Jožef, zakonski sin Matije Koncnika, tržana na Gori so je rodil ondi 1. 1675. Kot bogoslovec je prosil dne 15. januarja 1700 Gorskega župana, naj bi mu trg podelil mizni naslov, „titulum mensae“ brez katerega nikogar v mešnika ne posvetijo. Ker pa trg takrat ni imel posebnega pre­moženja, moral je prošnjik podpisati poprej še „revers“, da ne bo nikdar kaj posebnega od trga tirjal. Doticno pismo je podpisal tudi njegov na Gori oženjen brat Štefan, na kar so mu dne 17. januarja 1700 dali potrebno li­stino. V mešnika posvecen je služil za kaplana v Cirkovcah, od koder se je novembra 1708 preselil na Hajdinj. Ondi je služboval eno leto, potem pa se je za sušico bolen podal k svojemu bratu Štefanu na Goro, pri katerem je umrl dne 24. novembra 1709.
Gigler Janez Krst. z Gore je 1. 1693 študiral v Rušah in je postal kartuzi­janski menih. Kot oce Hugo je živel in umrl v Žicah.
Žumer Boštjan Ignac, zakonski sin Matije in Helene Žumer, se je porodil v gornjih Pleterjah dne 12. januarja 1689. V mešnika posvecen je služil za kaplana najpred v svoji rojstni župniji, pri sv. Lovrencu, potem pa na Haj­dinju, kamor se je bil 1. 1724 preselil. Ondi je po smrti župnika Martina Marinic-a, katerega so 1. marca 1724 pokopali, postal provizor. Takoj po nastopu novega žnpnika Janeza Krst. Sevšak-a dne 1. aprila t. l. odšel je za kaplana v Cirkovce kjer je do avgusta 1724 služboval. L. 1725 je bil zopet pri sv. Lovrencu kaplan, a že cez 3 mesece je odšel; kam, ni znano.
M1akar Tomaž, zakonski sin Andreja Mlakarja, kmeta pri sv. Lovrencu in njegove žene Marije, so je porodil 1. decembra 1715. Kaplanoval je od 1. 1756 do 1758 pri sv. Vidu, kjer je tudi umrl. Pokopan je bil ondi dne 14. januarja 1758.
Führenberg pl. Jožef, zakonski sin Janeza Žige Bernarda pl. Führenberg-a in Marije Jozefe baronice Mauerburg se je narodil dne 18. oktobra 1730 na Schneeweiss-u v Apacah. Od 1759 do 1766 je bil župnik pri sv. Duhu v Locah, od tam je pa dne 6. avgusta 1766 prišel za nadžupnika v Laški trg, kjer je 18. avgusta 1795 umrl.
Drevenšek Lovro, zakonski sin Boštjana Drevenšek-a, kmeta v gornjih Ple­terjah hiš. št. 23 in njegove žene Ane, roj Medved, se je rodil dne 10. avgusta 1832 ob 11 uri v noci. Dne 27. julija 1856 v mešnika posvecen je primiciral v župnijski cerkvi sv. Lovrenca dne 10. avg. ko se je obhajal god župnijskega patrona. Kaplanoval je v Fehring-u, v Gnas-u in pri sv. Petru na Ottersbach-u, kjer je po smrti župnika l. 1879 postal provizor in cez kratek cas tudi župnik.
Hertiš Jožef, zakonski sin Lovrenca Hertiš-a, kmeta pri sv. Lovrencu hiš. št. 54 in Marije, roj. Papež so je rodil dne 5. februarja 1833 ob 9 uri zvecer. Po dovršenih študijah je stopil k minoritom in je bil z redovnim imenom: Benedikt 21. decembra 1858 v mešnika posvecen. Primiciral je dne 2. janu­arja 1859 v samostanski cerkvi sv. Petra in Pavla v Ptuju. Služboval je od 17. novembra 1859 do 11. januarja 1871 kot kaplan pri sv. Trojici v Halozah, od 11. januarja 1871 do 9. decembra 1872 kot namestni kaplan pri sv. Vidu, od 9. decembra 1872 do 11. novembra 1880 pa kot župnijski oskrbnik ravno tam. Potem je postal župnijski oskrbnik pri sv. Petru in Pavlu v Ptuju, in meseca aprila 1885 šo guardijan v tamošnjem samostanu.
Lacko Anton, zakonski sin Andreja Lacka, kmeta v Župecji vesi hiš. št. 10 in Marije, roj. Šramel se je narodil 22. maja 1843 ob l0 uri dopoludne. Kot tretjeletnik bogoslovja dne 23. julija 1867 v mešnika posvecen primiciral je pri sv. Lovrencu 11. avgusta t. l., na 9. pobinkoštno nedeljo, ko se je obhajal ob enem god župnijskega patrona, sv. Lovrenca. Kaplan od 30. jul. 1868 do 17. jan. 1872 pri sv. Juriju na Šcavnici; potem od 18. jan. do 7. jul. 1872 pa v Ormožu. Od 8. jul. 1872 do 24. jan. 1881 korvikar; od 25. jan. pa do 30. aprila 1881 stolni kaplan v Mariboru, Od 1. maja 1881 je župnik pri sv. M. Magdaleni v Kapeli.
Rodošek Anton, zakonski sin Antona Rodošek-a, kmeta pri sv. Lovrencu in Urše, roj. Rinc, se jo porodil dne 23. maja 1841 na Gori. V mešnika posvecen 19. julija 1868 je primiciral pri sv. Lovrencu dne 16. avgusta t. 1., na 11. pobinkoštno nedeljo, ko se je obhajal tudi god župnijskega patrona. Služil je za kaplana v Braslovcah 20. avg. 1868 do 17. aprila 1871; v Recici 18 aprila 1871 do 22. marca 1874; v Pišecah 23. marca 1874 do 14. febr. 1878; v Rajhenburga 15. febr. 1878 do 7. maja 1880; v Trbovljah 8. maja 1880 do 16. nov. 1884, Od 17. nov. 1884 pa je župnik v Šmartnu pri Gornjem gradu.
Mlakar Ivan, dr. bogoslovja, zakonski sin Antona Mlakarja, kmeta v Žu­pecji vesi hiš. št. 21 in Marije, roj. Turk, se je porodil 5. jun. 1845 ob 2. uri zaran. Kot bogoslovec tretjeletnik dne 21. julija 1872 v mešnika posvecen je primiciral pri sv. Lovrencu 11. avgusta t. 1., na 12. binkoštno nedeljo, ko se je obhajal tudi god župnijskega patrona. S 1. avg. 1878 je prišel za kaplana v Ljubno, od tam pa dne 1. sept. 1874 k svet. Križu pri Slatini. Dne 1. maja 1878 šel je za I. kaplana v Konjice, pa že 14. dne septembra meseca so ga pozvali v vodstvo dijaškega semenišca v Mariboru. Dne 27. februarja 1879 je postal prov. profesor dogmatike, dne 8. oktobra i. 1. doktor bogoslovja na c. kr. vseucilišcu v Gradcu, in dne 28. dec. 1881 je dobil stalno mesto profesure v kn.-škof. bogoslovju.
Strbak Martin, zakonski sin Mateja Strbak-a, kmeta pri pri sv. Lovrancu hiš. št. 12 in Marije, roj. Beras, se jo rodil dne 11. okt. 1855. Po dovršenih gimnazijskih študijah je stopil v red Manjših bratov sv. Franciška v Ptuju in je bil z redovnim imenom: Jannez Kapistran dne 10. decembra 1882 v me­šnika posvecen. Primiciral je na praznik sv. Štefana t. l. pri sv. Lovrencu na Dravskem polju. Kaplanoval jo kratek cas pri sv. Trojici v Halozah, potem so ga pa predniki poklicali na Dunaj za kaplana.
b) Svetnega stanu.
Gigler Janez Mihael, zakonski sin Jakoba Giglerja, tržana na Gori, se je narodil 1. 1664. Bil je izvrsten organist in vecleten župan na Gori, kjer je 5. marca 1728 umrl.
Gigler Gabriel Marija, zakonski sin Janeza Mihaela Giglerja, župana na Gori in Sofije Urše, se je narodil 23. aprila 1716. Bil je, kakor njegov oce Janez Mihael, izurjen organist in župan na Gori.
Gigler Fillip, zakonski sin Gabriela Giglerja, organista na Gori in Marije, se je rodil 30. aprila 1750. Služboval je nekaj casa kot organist na Hajdinju, potem pa se je okoli 1. 1786 preselil v svoj rojstni kraj na Goro, kjer je bil prvi ucitelj. Umrl je dne 7. maja 1791.
Rogac Andrej, zakonski sin Matevža Rogac-a, kmeta v gornjih Pleterjah in Barbare, roj. Kozoderc, se je rodil dne 25. novembra 1805. Služil je nekaj let kot uciteljski pomocnik v svoji rojstni župniji, potem pa je prišel za uci­telja na Ptuj, kjer je po dolgi bolezni 5. junija 1853 ob 5. uri popoldne za oslabljenjem umrl.
Mlakar Tomaž, brat duhovnika dr. Ivana Mlakarja, se je narodil v Župecji vesi dne 20. decembra 1832 ob 6. uri zaran. Službuje sedaj v Gradcu kot uradnik pri štajerski hranilnici.
Kodermann Filip, zakonski sin Jakoba Kodermana, kmeta v Apacah, hiš. št. 28 in Marije, roj. Horvat, rojen dne 1. aprila 1834 ob 10. uri dopoldne, službuje sedaj kot naducitelj v Frankolovem pri Celju.
Predikaka Jakob, zakonski sin Matije Predikaka, kmeta v Župecji vesi hiš. št. 19 in Gere, roj. Kos, se je narodil 8. aprila 1836 ob 10. uri dopolndne. Kot vseucilišcnik v Gradcu je z dovoljenjem c. kr. deželne namestnije od dne 11. julija 1866 št. 8679 in knezoškofijskega ordinarijata v Mariboru od dne 18. julija 1866 št. 1628 spremenil svuje ime v „Praedica“. Sedaj je profesor na c. kr. deckem uciteljišcu v Ljubljani.
Lenart Jožef, zakonski sin Jožefa Lenart-a, kmeta v gornjih Pleterjah hiš. štev. 28 in Urše, roj. Drevenšek, se je rodil 23. okt. 1848 Službuje sedaj kot uradnik pri zemljiško-knjižnem uradu v Slov. Bistrici.
Vogrinec Fllip, zakonski sin Matije Vogrinca, mlinarja pri sv. Lovrencu in Helene, roj. Koderman, rojen dne 25. aprila 1862, službuje sedaj kot ucitelj pri sv. Martinu na Pohorju.
c) Redovnice ali nune.
Matevžic Liza, zak. hci Lovrenca Matevžic-a, kmeta v gornjih Pleterjah hiš. št. 21 in Gere, roj. Marcinko, roj. 14. nov. 1823 je umrla kot usmiljena sestra v Gradcu.
Koren Barbara, zak. hci Simona Korena, kmeta pri sv. Lovrencu hiš. št. 31 in Marjete, roj. Medved, rojena 20. nov. 1825 jo umrla kot usmiljena sestra v Ljubljani.
Vodošek Marija, zak. hci Jakoba Vodošek-a, kmeta v Župecji vesi hiš. štev. 40 in Marije, roj. Predikaka, rojena 27. aprila 1829 je umrla kot usmiljena sestra 21. febr. 1853.
Drevenšek Marija, zak. hci Gašparja Drevenšeka, kmeta v gornjih Platerjah hiš. št. 7 in Ane, roj. Mlakar, rojena 29. januarja 1833 je umrla kot usmiljena sestra v Gradcu.
Bogme Gera, zak. hci Matjaža Bogme-ta, kmeta pri sv. Lovrencu hiš. št. 14 in Gere, roj. Koderman, rojena 4. februarja 1835 je usmiljena sestra z redovnim imenom: Leopoldina pri sv. Hipolitu (St. Pölten.)
M1akar Marija, zak. hci Simona Mlakar-ja, kmeta v Župecji vesi Hiš. št. 5 in Marije, roj. Vodošek, rojena 23. avgusta 1836 je umrla kot usmiljena sestra z redovnim imenom: Štefanija v Ljubljani.
Osel Marija, zak. hci Štefana Osla, kmeta v župecji vesi hiš. št. 31 in Ka­tarine, roj. Juric, rojena 16. decembra 1536, je usmiljena sestra z redovnim imenom: Klotilda v Ljubljani.
Medved Ana, zak. hci Štefana Medved-a, kmeta v gornj. Pleterjah hiš. št. 7 in Marije, roj. Korošec, rojena 24, aprila 1838 je usmiljena sestra v Zagrebu.
Peršoh Neža, zak. hci Mateja Peršoh-a, kmeta v gornjih Pleterjah hiš. št. 14 in Neže, roj. Domišek, rojena 24. decembra 1843 je usmiljena sestra z redovnim imenom: Eduarda v Zagrebu.
Gajser Gera, zak. hci Antona Gajserja, želarja v spodnjih Pleterjah hiš. št. 50 in Gere, roj. Božicko, rojena 15. februarja 1851 je usmiljena sestra z redovnim imenom: Teodozija v Zagrebu.
Vodošek Ana, zak. hci Antona Vodošek-a, kmeta v Župecji vesi hiš. št. 11 in Ane, roj. Šlamberger, rojena 11. maja 1851 je z redovnim imenom: Julita usmiljena sestra v Gradcu.
Rodošek Marija, zak. hci Martina Rodošek-a, kmeta pri sv. Lovrencu hiš. št. 56, in Gere, roj. Plajnšek, rojena 27. aprila 1852 je z redovnim imenom: Antonija usmiljena sestra v Hartbergu.
Kozoderc Ana, zak. hci Janeza Kozodorc-a, kmeta pri svet. Lovrencu hiš. štev. 58 in Marijo, roj. Pal, rojena 29. aprila 1854 je z redovnim imenom: Jozefa usmiljena sestra v Brežicah.
Kacijan Neža, zak. hci Blaža Kacijan-a, kmeta v gornjih Pleterjah, hiš. št. 4 in Marije, roj. Rodošek, rojena 17. marca 1857 je z redovnim imenom: Dionizija usmiljena sestra v Dalmaciji.
Pehar Marija, zak. hci Mateja Peharja, kmeta pri sv. Lovrencu hiš. št. 50 in Gere roj. Hertiš, rojena 3. decembra 1857 je z redovnim imenom: Antonija usmiljena sestra v Ljubljani.
Vodošek Treza, zak. hci Antona Vodošek-a kmeta v Župecji vesi hiš. št. 11 in Ane, roj. Šlamberger, rojena 11. oktobra 1859 je z redovnim imenom: Luitgardis usmiljena sestra v Feldhofu pri Gradcu.
Tumpej Treza, zak. hci Antona Tumpej-a, želarja pri svet. Lovrencu hiš. štev. 47 in Agate, roj. Orenberg, rojena 6. oktobra 1860 je z redovnim imenom: Digna usmiljena sestra v Ljubljani.
Lenart Gera, zak. hci Jurija Lenart-a, kmeta pri sv. Lovrencu hiš. št. 60 in Gere roj. Hertiš, rojena 9. marca 1862 jo z redovnim imenom: Florijana usmiljena sestra v Pešti.
16. Vila Lamberg in Schneeweiss v Apacah
Male pol ure od župnijske cerkve sv. Lovrenca proti vzhodu je ves: „Apace“ imenovana. Do konca petnajstega stoletja je bila lastina Ptujskih dominika­nov. Ti so že v starodavnih casih postavili ondi majhen gradic, v katerem je stanoval njih oskrbnik, ki je od podložnikov desetino in druge davke pobiral in samostanska zemljišca v okolici oskrboval. Ta gradic je stal na desno od sedanjega Schneeweissa na nizkem gricku in je bil kakor trdnjavica z grabo, zidom in nasipom obdan. V grabo se je iz bližnjega ribnika napeljala lehko voda, in zato sovražnik ni mogel tako lehko v grad dospeti. Prvotno njegovo ime nam ni znano; mogoce, da je ta gradic bil ena onih dveh trdnjavic, ka­terih stare listine že v 13. stoletju na gornjem Dravskem polju pod imenom: „Maidburg“ omenjajo.
Dominikani so ovi gradic s podložniki vred v zacetku šestnajstega stoletja prodali Monsberškemu grašcaku, baronu Lambergu, ki si je bil od Studeni­škega samostana kupil za 18.000 gld. tudi bližnji Trnovec, precej lepo vilo, ki je imela mnogo podložnikov. Ker je vrh tega posedal še niže Trnovec ležeci Lancjev dvor in grad Tranegg (Travnik) in imel v okolici obširno zemljišce, postavil je v Apacah, više omenjenega gradica, prostorno gospodarsko po­slopje in poleg njega hišo z enim nadstropjem, v kateri je zanaprej oskrbnik stanoval. Ta nova zidina dobila je ime: Vila Lamberg ali Lambergov dvor (Lamberghof) gradic pa so imenovali spodnji Monsberg. Nekaterekrati se v listinah nahaja tudi gornji Monsberg, kar je le drugo ime za vilo Lamberg.
Po smrti Jobsta Lamberga 1. 1570 so si njegovi trije sinovi obširna posestva razdelili. Eden je dobil vile in zemljišca kraj Polskave in je navadno v spo­dnjem Monsbergu v Apacah stanoval. Njegov sin Maks baron Lamberg je dne 2. decembra 1642 vilo Lamberg z vecino podložnikov v Apacah prodal Žigi Ludoviku grofu Dietrichstein-u, lastniku gornje Polskave, spodnji Monsberg in vili v Trnovcah in v Lancji vesi, kakor tudi gradic Tranegg pa je še obdržal ter po svoji smrti vse svojim otrokom zapustil.
Gornjepolskavski grašcak je poslal kmalu na to oskrbnika na Lambergov dvor, ki je od podložnikov gorno, desetino in kazen pobiral. L. 1692 se ime­nuje Gregor Karnicar, l. 1727 pa Florijan Fürmek oskrbnik na vili Lamberg.
Po smrti Žige Ludovika grofa Dietrichstein-a je ovo vilo dobil v last njegov sin Ludovik, in ko je ta dne 6. avg. 1732 umrl, je oskrbovala posestva njegova žena Treza, dokler maloletni sin Karol Franc ni dorastel.
Dne 1. julija 1799 je postal lastnik gornje Polskave in ž njo tudi vile Lam­berg v Apacah Franc Leopold Huster vitez Adlerskron.2727 Frauc Leopold Huster od l. 1780 zaknpnik grašcine: Podcetrtek je prejel l. 1787 v priznanje tocnega izpolnjevanja c. kr. ukazov zlato svetinjo. Prihodnje leto dne 19. avgusta ga je cesar Jožef II. povzdignil med plemenitnike, cesar Franc II, ga je povitežil z naslovom: „Adler­skron.“ Umrl je na gornji Polskavi dne 19. julija 1821, njegova soproga Beatrica Rozina roj. Fassl, pa že dne 23. septembra 1815.
 On in njegov sin Franc Ks. Jožef, ki je po ocetovi smrti dne 19. julija 1821 gornjepolskavsko grašcino prevzel, sta z Lovrenckimi župniki imela zaradi desetine dolgotranje prepire in sitne pravde. Oskrbnik na vili Lamberg v Apacah, nek „Capan“, ni hotel namrec, kakor njegovi predniki, dajati od zemljišc v Apacah desetinske tretjine župniku pri sv. Lovrencu. Župnik Jernej Rojko se je torej zaradi tega pritožil pri grašcaku, a ta se za to ni zmenil. Njegov naslednik Anton Bruner se je v tej zadevi obrnil l. 1826 s pritožbo do sodnije v Turnišcah. Opiraje se na stari zapisnik od l. 1726, v katerem stoji: „a villa Pulskaviensis dominii olim spectante ad illustrissimum Dominum a Lamberg dantur annuatim 10 Schober siliginis“, - in na onega od l. 1750, v katerem je še dostavljeno: „modo autem re composita ob nimias tricas 3tia pars decimarum,“ je prosil, naj gosposka lastniku vile, vitezu Adlerskronu ukaže, da mu mora dolžno desetino odrajtati. Pisarilo se je sem in tje, a župnik Anton Bruner je umrl, preden je stvar bila dognana. Še le za cas župnika Martina Vilicnjaka, cez 7 let je bila tožba rešena. 
Dne 15. oktobra 1833 je gosposka v Turnišcah razsodila, da dokler župnik ne bo imel drugih dokazov, kakor te zapisnike, se mu pravica do desetine ne more prisoditi. Lastnik vile je namrec s kupnim pismom dokazal, da je ovo zemljišce bilo od nekdaj vsake davšcine prosto in da so njegovi predniki vilo od Lamberga kot svobodnijo kupili.
Ko je Franc Ks. Jožef Huster vitez Adlerskron dne 5. oktobra 1845 brez otrok umrl, dobil je gornjo Polskavo in ž njo vilo Lamberg v last nek plemeniti Protazi. Po dovršeni rešitvi je ova hiša bila po dražbi prodana. Dendenes je za eno nadstropje ponižana pod imenom „marof“ lastina Jurija Fošneric-a, ki jo je od neke Hajdukovke kupil.
Spodnji Monsberg ali sedanji Schneeweiss je ostal do 1. 1682 lastina Lambergov. Ti so v slednjih letih bili zelo obubožali in so morali zaradi tega že vec vil prodati. Lancji dvor je 1. 1648 kupil baron Simon Moskon, ki ga je pa že l. 1662 prodal za 5480 gld. Krištofu Wassermann-u. Tudi Trnovec in Tranegg so Lambergi bili že prodali; prvega je 1. 1647 posedal Franc Ernest baron Savrav, Tranegg pa že 1. 1642 Tomaž Striebel, od katerega ga je kupil lastnik Lancjega dvora, Simon baron Moskon. Ta je prodal nekaj zemljišca Jožefu Krištofu Wassermannu, gradic Tranegg s podložniki pa 1. 1679 Fer­dinandu pl. Lebenegg-u, bivšemu poglavarju v Koprivnici. Ko je ta okoli leta 1682 umrl, kupila je njegova žena Julijana Krescencija, rojena baronica Pau­mgarten, od Friderika grofa Lamberga in njegove sestre Marije Konštancije, umožene grofinje Lodron, spodnji Monsberg, in je vzela v zakon Martina pl. Schneeweiss-a.2828 Vitezi Schneeweiss so 1. 1490 imeli Frajham, Kozje in nek „Turnovec.“ Krištof Caharija pl. Schneeweiss ja za cas verskih homatij bil protestantizmu udan; l. 1590 dal je za protestanton­sko pokopališce v Vindenavi 10 gld. Janez, Martin in Franc Klavdij so l. 1700 postali baroni.
 Po njem je spodnji Monsberg dobil ime: Schneeweiss, katero se je ohranilo še do dendenes.
Na Schneeweiss-u prva leta navadno ni prebival lastnik s svojo rodbino, ampak ondi je stanovala njegove žene še neomožena sestra Marija Suzana Urša baronica Paumgarten z bratoma Janezom Francem in Ferdinandom. Slednji je bil duhovnik in doktor sv. pisma.
Ob tistem casu so živeli na Gori plemeniti Führenbergi. Ko je Janezu Antonu bila žena umrla, preselil se je s svojim strijcem Bolfenkom Krištofom k sv. Lovrencu, da bi imel bližje v Apace, kamor je rad zahajal. Dne 4. novem­bra 1685 je v Lambergovi vili porodila. neka Magdalena Lenz nezakonskega otroka, ki je pri krstu dobil ime Lenart in pri katerem je kot oce vpisan Janez Anton Führenberg.
L. 1689 dne 24. decembra je umrl Bolfenk Krištof, strijc Janeza Antona in je po porocilu mrtvaške knjige bil pokopan pri sv. Trojici „in Lenarie.“
L. 1693 dne 28. januarja je bil Janez Anton pl. Führenberg, lastnik Ra­bensberga blizo Doberne porocen z zgoraj omenjeno Marijo Suzano Uršo baronico Paumgarten. Porocal ju je Karol Horacij Carminoli, dekan v Stainz-u. Novoporocenca sta odšla v Savinjsko dolino, na Schneeweiss pa se je preselila Julijana Krescencija baroninja Schneeweiss, kateri je bil o tem casu soprog Martin umrl. Tranegg je prodala Jožefu Krištofu Wassermann-u.
Na svoj novi dom v Apacah je pripeljala seboj razun cvetero otrok z drugim možem, Martinom Schneeweiss-om, tudi še dve dorašceni hceri iz prvega zakona s Ferdinandom Lebenegg-om, namrec: Marijo Rozo in Marijo Viktori­jo; - tretja najstarejša njena hci se je bila že poprej z baronom Mauerburg-om zarocila. Z drugim možem je imela sledece otroke: Školastiko, Bernarda Klavdija, Marijo Gabrielo in Marijo Karolino. Ker sta njena brata Janez Franc in Ferdinand še vedno ondi bila, je v majhnem gradicu za toliko oseb bilo premalo prostora. Vzeli so torej od grofa Dietrichsteina vilo Lamberg v najem, v kateri sta zanaprej Janez Franc in Ferdinand bar. Paumgarten stanovala. V tej dobi dosegle so Apace vrhunec svoje slave, kajti ondi so se zbirali razni plemenitniki, ki so dohajali na Schneeweiss deloma na lov, deloma na kako drugo veselico.
L. 1699 je Julijana Krescencija baroninja Schneeweiss tožila grofinjo Ano Katarino Trezo Schönbüchl zaradi lova, katerega si je bila Monsberška grašci­na v logu „Lipno“, pripadajocem k Schneeweissu; - prisvojila. L. 1701 je zaradi svojevoljnega lova v Apackem logu tožila grofa Karola Dietrichsteina.
Istega leta (1701) dne 27. januarja vršila se je na Schneeweiss-u imenitna gostija. Lovrencki župnik Janez Krst. Šivec je namrec porocil Marijo Rozo baronico Lebenegg, hcer Julijane Krescencije, s Karolom Antonom grofom Lodron.
L. 1703 je Julijana Krescencija imela zaradi lova in ribstva tožbo s Tur­niškim grašcakom Jurijem Rudolfom Thurn Valesassinom. Kmalu na to še v tistem letu je umrla njena najstarejša hci iz drugega zakona, Školastika Schneeweiss, še le 18 let stara in je bila dne 16. junija 1703 v župnijski cerkvi sv. Lovrenca pred altarjem žalostne Matere božje pokopana. Vsled te britke zgube zacela je tudi mati bolehati ter je odšla iz Apac in že v prihodnjem letu umrla.
Schneeweiss, katerega so podedovali njeni otroci, bil je cenjen na 7000 gld. ; - v doticnem zapisniku je dostavljena opomba, da cenilci gotovine niso nic našli, ker je Julijana Krescencija bila baje ves denar za popravek gradica izdala. Ker je maloleten Bernard Klavdij baron Schneeweiss slabo gospodaril, postavili so mu ujca, Janeza Franca bar. Paumgarten, l. 1705 za kuratorja. Še le 1. 1709 dne 24. septembra je prevzel Bernard Klavdij, kot polnoleten Schneeiveiss ter je kmalu potem vzel s papeževim dovoljenjem v zakon Marijo Ano pl. Führenberg, hcer svoje tetice Marije Suzane Urše, roj. Paumgarten.
Ko se je bila njegova polsestra Marija Viktorija Lebenegg, ki je imela po materi dobiti še nekaj dedišcine, - dne 19. junija 1714 zarocila s španskim plemenitašem Francem Boštjanom de Lara Ortega.2929 Kot starašine so v porocni knjigi navedeni: Baron Bernard Klavdij Schneeweiss in Janez Jakob baron Moskon, potem še: „Didaco Elorez Abarca Maldonado duce ex Regimine Excellenti­ssimi Domini comitis de Gaudete, Josepho Anediete seu Joanne Martinez, Antonio Ribera.“
 prepustil je Schneeweiss za nekaj casa tema v stanovanje, sam pa se je s svojo soprogo preselil na njena posestva v Savinjski dolini. Marija Viktorija je svojemu 
plemenitemu soprogu porodila na Schneeweiss-u troje otrok, ki so bili pri sv. Lovrencu kršceni. Ti so:
Vincenc Bernard Franc, rojen dne 7. aprila 1715; ta je že cez 14 dni umrl. - Boštijan Jakob Anton Franc Jožef, rojen dne 13. aprila l716, in Ana Marija Katarina Julijana, rojena dne 29. marca 1718.
Pri prvem sta bila botra Bernard Klavdij bar. Schneeweiss in Marija Ana Liza grofinja Kühnburg, pri drugem in tretjem pa Monsberški grašcak Jakob bar. Moskon in njegova soproga Julijana.
Poznej se je Bernard Klavdij s svojo soprogo Marijo Ano, ki mu je bila med tem porodila hcerko Ano Katarino, povrnil zopet na Schneeweiss, kjer je dne 7. septembra 1730 tudi umrl. Po njegovi smrti je bil gradic, ki je imel podložnike v Apacah, Novi vesi, Bolecki vesi, na Pristavi itd. cenjen z logom vred na 11.000 gld.
Vdova Marija Ana je povabila na Schneeweiss svojega brata Janeza Žigo Bernarda pl. Führenberga, ki je bil maloletni Ani Katarini jerob postavljen, naj bi on gospodarstvo vodil. Njegova žena Marija Jozefa rojena baronica Mauerburg je porodila dne 18. oktobra 1730 na Schneeweiss-u otroka, ki je bil v župnijski cerkvi sv. Lovrenca na ime: Jožef Anton Janez Tadej kršcen. Botra temu otroku, ki je postal poznej nadžupnik v Laškem trgu - sta bila Jožef grof Rabatta, lastnik Rogeis-a blizo Maribora in Marija Jozefa Terezija grofinja Thurn.
0 tem casu so se v sosednjih Turnišcah vršile znamenite spremembe, ki so posredno tudi na Schneeweiss uplivale. Janez Maksimilijan grof Thurn-Va­lesassini, ki je bil 1. 1687 kupil od Ane Beatrice pl. Gallenstein Turnišce, od njene sestre Eva Beatrice pa Trnovec, si je v naslednjih letih iskal pridobíti še vse druge vile kraj Polskave. L. 1689 je kupil za 16.000 gld. Lancjji dvor in k Tranegg-u spadajoca zemljišca od Jožefa Krist. Wassermann-a, poznej dobil je tudi Tranegg in tako je bilo do Schneeweiss-a vse njegovo. Toda vsled tega, še bolj pa s sozidanjem sedanjega gradu se je bil zelo v dolge zakopal. Bil je torej prisiljen precej svojih zemljišc dne 13. februarja 1711 prodati Ptujskim minoritom za 4050 gld., poznej pa še temu samostanu prepustiti tudi vse podložnike pri sv. Lovrencu, v Župecji vesi in gornjih Pleterjah, za kar je dobil 2500 gld.
Toda kljubu temu je bila grašcina po dražbi prodana. Kupil jo je l. 1729 Franc Anzelm baron Fleischmann za 34.500 gld. Po njegovi smrti je vdova Ana Marija dne 13. marca 1732 prodala Turnišce z vsem zemljišcem za 55.000 gld. Albertu grofu Heisterju, c. kr. predsedniku dvorskega vojaškega svetovalstva, komorniku in maršallajtnantu.
Še istega leta dne 31. julija je Albert grof Heister kupil tudi Schneeweiss za 950O gld., povrh je dal vdovi Mariji Ani še 25 gld. kljucnine. In zanaprej so bili celih 135 let Turniški grašcaki lastniki Schneeweisa-a.
Že cez tri leta je Albert grof Heister prodal Turnišce z vsem zemljišcem, izvzemši vinograd, Popovšcak imenovan, za 66.500 gld. Rudolfu Avgustu baronn Kramm-u. Po tega smrti3030 Umrl je 54 let star dne 22. januarja 1749 in je v cerkvici sv. Roka niže Hajdinja pokopan. Ravno tam pocivajo tudi njegova soproga Marija Julijana, ki je 53 let stara umrla dne 9. aprila 1747, njeni brat Karol Hanibal grof Barbo, kanonik Pasovski, ki je umrl 15. maja 1748, in njen otrok Henrik, ki je nekaj cez eno leto star umrl 11. februarja 1738.
 je podedovala vse njegova hcerka Fride­rika, umožena
grofinja Gaisruk, katere soprog Anton je pa že l. 1769 grašcino z zemljiš­cem vred prodal opatu cistercijencev v Neuberg-u. Ko je bil ovi samostan l. 1787 od cesarja Jožefa II. zatrt, dobil je Turnišce štajerski verski zalog, od katerega je grad in posestva kupil za 159.000 gld. 1. 1826 Adolf grof Schön­feld. Ta je grad ponovil, zasadil lep vrt, sozidal Sternthal in ker je stari gradic Schneeweiss se razsul postavil tik „Precnjeka“ prostorno ovcarnico s hišo za oskrbnika in pastirje. On je prodal više Schneeweissa posamicne kose pašnika, na katerih so si doticni postavili koce, kakor je vidimo še dendenes na Ogra­jah. Schneeweiss je okoli leta 1842 vzel v najem Janez Müller, katerega hci Treza je dne 12. junija istega leta vzela v zakon Jožefa Herneca v Lancji vesi.
L. 1851 je kupil Turnišce s Schneeweiss-om vred Vilhelm baron Walter­skirchen, ki je pa l. 1864 Turnišce zopet neki belgijski banki „Banque de credit foncier et industriel“ prodal, sebi pridržavši le Sternthal, katerega je cez 10 let prodal Fr. Perko-tu; Schneeweiss in 123 oralov zemljišca pa je za 13.800.gld. l. 1867 od omenjene družbe kupil Vilhelm Pisk v Ptuju, ki ga poseda še dendenes.
Rodovinsko drevo lastnikov Schneeweiss-a.3131 Sestavljeno po maticnih knjigah župnije sv. Lovrenca in po listinah deželnega arhiva v Gradcu.

a) Krištof Führer, pl. Führenberg
 
Janez Kristijan
 Bolfenk Krištof
† 24.dec.1689
 
Janez Anton
je kot vdovec vzel 28. jan. 1693 v zakon
Marijo Suzano Uršo bar. Paumgarten
 
Marija Ana, umožena z Bernardom Klavdijem bar. Schneeweis
† 7. septembra 1730
 Janez Žiga Bernard
oženjen z Marijo Jozefo bar. Mauerburg
 
Ana Katarina
umožena z Lukežem bar. Batetich
 Jožef Janez Anton Tadej,
rojenna Schneeweiss-u 18. oktobra 1730
nadžupnik v Laškem trgu.
 


b) Julijana Krescencija baronica Paumgarten, † 1704
Umožena:
I. s plemenitim Lebenegg-om Ferdinandom, poglavarjem v Koprivnici, † 1682
 
Ana Viktorija,
umožena
bar. Mauerburg
 Marija Roza,
porocena 27. januarja 1701 z grofom Karolom Antonom Lodron
 Marija Viktorija, porocena 19. junija 1714 s španskim plemenitašem Franc Boštjan de Lara Ortega
 
Marija Jozefa
soprog: Janez Žiga Bernard Führenberg
 Vincenc Bernard Franc 7.apr.1715,†21.apr.1715. Boštjan Jakob Anton Franc Jožef *13. apr.1716.
Ana Marija Katarina
*29.marca 1718
 
II. z Martinom bar. Schneewis
 
Školastika
† 16. junija 1703
 Bernard Klavdij,
† 7.sept. 1730
porocen z Marijo Ano Führenberg
 Marija Gabriela umožena Suffan
 
Ana Katarina umožena z Lukežem
bar. Batetich.
 


17. Nekatere žalostne dogodbe
Odkar župnija sv. Lovrenca obstoji, doživela je že mnogo nesrecnih in žalostnih dni, kajti v teku minolih stoletij so jo obiskale in obcutljivo tlacile raznotere nadloge. Zdaj je po župniji morila strašna kuga. Cloveška, pomor imenovana, je kosila, kakor kosec rožice po zelenem travniku, ljudi brez vsega usmiljenja in vsakega razlocka; - nedolžnemn detetu, ki se je na maternih prsih grelo, prizanesla je tako malo, kakor sivemu starceku, ki se je na palico opiral. Živinska je davila pred vsem goved, poglavitni vir blagostanja poljan­cev, in pouzrocila pri marsikateri hiši nepopisljivo bedo. Kar je morilki kugi ušlo, ugonobila je navadno njej sledeca lakota, ki je s svojo sestrico draginjo le prepogorstokrat tudi naše kraje obiskala. - Zdaj so prirazbijala v domovi­no tuja in sovražna ljudstva, krvave vojske so se vnele in navstalo je grozno klanje ljudi. V potokih je tekla cloveška kri, žitna polja in vesnice postale so tužna pogorišca, ljudje pa, kar jih je sovražniku srecno ušlo, pomilovanja vredne, uboge reve. - Zdaj zopet so obiskale domacijo natorne nezgode in hude uime; strašne plohe in povodnji zalivale so livade, toce unicevale njive in vinograde, siloviti potresi rušili hiše, požari upepelili poslopja in imetja. Toda kdo bi mogel našteti in popisati vse nezgode in nesrece, ki so bile že cez župnijo sv. Lovrenca prišle? V naslednjih vrstah hocemo obširneje opisati samo nekatere, najimenitnejše.
a) Pomor ali cloveška kuga.
Brez dvoma je kuga, ki je slov. Štajer vec stoletij zaporedoma bila obiskala, pobirala svoje žrtve tudi pri sv. Lovrencu že v prejšnjih casih veckrat, a do druge polovice 17. stoletja nimamo o njej nobenega gotovega porocila. Toliko vec pa jih imamo iz leta 1682, ki nam kažejo, da je morala kuga takrat daviti zelo hudo tudi v župniji sv. Lovrenca.
Že 22. oktobra 1680 je umrla neka Rozina Stibel zelo naglo, in ker je njeno truplo takoj po smrti dobilo sumljiva, pri kugi navadna znamenja, je niso na navadnem pokopališcu pri cerkvi, ampak doma v njenem vrtu pokopali.3232 „Ob suspicionem contagionis sepulta in suo horto“, pravi mrtvaška knjiga.
 Toda to je bila le poedina kužna žrtev, pravo žetev zacela je kuga pri sv. Lovrencu obhajati še le v maju 1682.
Dne 8. aprila t. l. so umrli po kratki bolezni na Gori Marina Wassermann z dvema otrokoma in en fant, a kljubu temu, da so dohajala iz drugih krajev den za dnevom žalostna porocila, ni na to nihce kaj porajtal. Še tudi, poznej, ko so zopet nekateri prav naglo in z zelo sumljivimi znamenji umrli so se domaci tolažili s tem, da je le vrocinska bolezen. Toda le prehitro so morali v svojo grozo spoznati, da so se bili zelo motili, kajti bolezen, ki se je vedno bolj širila, ni bila kaka navadna, ampak ona strašna, ki je bila pod imenom kuga ali pomor že iz prejšnjih let vse prevec znana. Najpred se je oglasila na Gori. Nekateri so trdili, da sta jo spravila tje Adam Winkler in Lovro Jezeršek, ki sta hodila v okužene kraje volne kupovat. Drugi so pa zopet menili, da so jo prinesli na Goro Haložani, ki so prišli iskat k Materi božji tolažbe in pomoci. Kuga se pa za vse to ni nic zmenila, ampak je svoje enkrat priceto delo brezozirno nadaljevala. Enega za drugim je prejel grozen krc v želodcu. Nekatere je v prsih hudo bodlo, drugi so dobili po životu bule z rdece - krvavimi pikami in vecina obolelih je po nepopisljivih slabostih že v 24 urah umrla; le malo kedo je bolehal vec dni, zlo redek je bil, ki bi okreval.
Truplo vsakega umrlega je mahoma ocrnelo, da ga je bila groza gledati, in nestrpljiv smrad je iz njega puhtel. Prestrašeni so tekali ljudje sem in tje ter si niso vedeli pomagati, kajti grozna smrt jim je bila vedno pred ocmi.
Z Gore se je kuga še po drugih krajih in vesnicah naglo razširila. Angelj morije se je pomikal od hiše do hiše in se ni zmenil ne za starost, ne za stan. Zdaj je segel po nježnem detetu, ki se je v maternem krilu veselo igralo, in takoj se je revišce zacelo lecati in bilo je po njem. Zdaj je smrtni strup razlil po žilah materi ali ocetu in ni ga ganilo milo jokanje nedolžnih otrocicev, ki so ostali kot sirote brez podpore osamljeni na svetu. Možu je pobral ljubo ženo, ženi pa dragega soproga, in tako je kosila kosa neizprosljive smrti brez razlocka in usmiljenja. Prvi mrlic v hiši okužil je navadno vse druge, in enega za drugim je odpeljal angelj smrti na drugi svet.
Ko je vlada slišala, kako hudo da kuga v župniji sv. Lovrenca, osobito pa na Gori davi, poslala je na Goro kužnega komisarja, k sv. Lovrencu pa kužnega duhovnika, 
Mihaela Ksaverja Rebronica, ki bi naj takratnemu župniku Filipu Jakobu Hudimon-u pri težavnem dušnem pastirstvu pomagal.
Kužni komisar je dal takoj vse hiše, v katerih je bil kedo, za kugo zbolel, zapreti in z velikim belim križem zaznamovati. Bolenim so jedila, pijace, zdravila in druge potrebšcine dajali skoz okno. Ta naredba je zadela vecino hiš. Ko je Gorski rojak, Janez Krst. Šivec, na 6. povelikonocno nedeljo služil prvo sv. mešo, bila je cerkev skoraj prazna, kajti nekateri iz hiše niso smeli, drugi si pa niso upali.
Najhujše je davila kuga proti koncu meseca maja. Dne 27. maja so umrli na Gori med drugimi tudi ti-le tržani: Simon Vrabic, Lenart Rabensteiner, Gašpar Ros in Tomaž Gigler. Kmalu za temi je smrt pobrala Andreja Janeš­kuri-ja, Tomaža Kodric-a in njegovo ženo, Pavla Korošca, Adama Winklerja in Jerneja Rainfasl-na.
Ce je kedo v hiši umrl, pokopali so ga prvi cas domaci takoj doma za hišo, navadno po noci celo na tihem. Ker je pa ostal semintertje mrlic nepokopan v hiši, kar se je posebno tam zgodilo, kjer je smrt bila že vse domace pobrala, zato je nastavil kužni komisar pu veseh dobro placane pogrebnike in odkazal pri vsaki vesi poseben kraj, kjer so potem za kugo umrle pokapali.
Ako so pogrebniki slišali, da je v tej ali oni hiši kedo za kugo umrl, šli so takoj tje, odprli hišne dveri ter potegnili mrlica s krampom iz hiše. Zunaj so ga vrgli na voz in ga peljali v odkazano jamo; tam so truplo z živim apnom potrosili in po tem v zemljo zagrebli. Kar je bilo pohištva v hiši, to so nava­dno vse sožgali.
Ko je v hiši nekega Vuckerja na Gori umrl otrok za kugo, dal je Baltažar Salatinger, Gorski pisac in kužni nadzornik posteljo iz hiše potegniti in užgati. Toda to je Vuckerja tako razkacilo, da je zacel hudo razsajati in s komisajem samim se prepirati. Ta ga je dal takoj vklenoti in ga je izrocil profozu, ki bi ga imel kot puntarja ustreliti. Le vsled prošnje od strani župana Gregorja Wassermann-a je bil oprošcen, pa profozu je moral 1 gld. 30 kr. kazni placati.
Da v toliki stiski ljudje niso na Boga pozabili, razumeva se samo ob sebi, saj je dovolj znano, da nevolja uci moliti. Ker pa še kuga ni hotela nikakor prenehati, zbral je vikar na Gori, Jurij Žnideržic, neko nedeljo meseca julija ljudstvo iz vseh krajev v prostorni romarski cerkvi Matere božje.
Po koncani sv. meši je pridigoval o sv. Francišku Ksaverju, ki je v tistih casih kot poseben kužni patron slovel. Opominjal je ljudi, naj se temu svetniku za­upljivo priporocijo in naj njemu v cast kako obljubo storijo. To so tudi storili. Še tisti den so obljubili, da se hocejo k casti sv. Franciška dne 2. decembra vse žive dni postiti, njegov god posebno slovesno obhajati in njemu v cast kapelo3333 Vsled ove obljube so 1. 1690 prizidali na južni strani cerkve na Gori kapelo sv. Franciška z žerfom, toda ona le paci sicer lepo, v gotiškem zlogu zidano cerkev. Altar v kapelo je napravil Franc Krištof Reies, podobar v Mariboru.
 postaviti. In kmalu potem je kuga prenehala.
Te obljube vdeležilo se je tudi vec Lovrencanov, ceprav so se bili že z drugo obljubo zavezali. Obljubili so namrec, da se bodo pred svecnico postili in da si bodo dali na Blaževo grlo blagosloviti. In ko je kuga prenehala, dali so v župnijski cerkvi postaviti lep altar v cast sv. Barbari, patronici umirajocih.
Na poti v Stogovce stoji zidan križ, o katerem se pripoveduje, da ga je dal Ivan Mihael Gigler v hvaležen spomin postaviti, ker mu je bila kuga prizanesla.
Ko je morilka koncem meseca julija 1682 izvršila svoje grozno delo, stalo je po veseh vec hiš celo praznih. Strašna tihota je vladala, le tu in tam se je razlegalo milo zdihovanje zapušcenih sirot in povelje od vlade imenovanih nadzornikov, ki so še tudi po prenehanju kuge imeli precej opraviti. Hiše, v katerih je bil kedo za kugo umrl, so morali kaditi z mocno dišecimi recmi: s kozjim rogom, starimi podplati, kravnjekom itd. Staro pohištvo, slamo in ponošena oblacila, posebno kožuhovino so na dvorišcu sožgali, novo obleko pa in tudi druge stvari, katere bi bila škoda uniciti, nesli so k Dravinji ali Polskavi in djali za tri dni v tekoco vodo. Toda preden so smeli take stvari rabiti, morali so jih še v zaprtih sobah kaditi.
Po dovršenih opravkih so pregledali razne zapisnike za kugo umrlih in so sošteli kužne žrtve. Toda od nekaterih vesnic so se zapisniki bili pozgubili in tudi števila teh, katere so bili domaci skrivši za vrti pokopali, ni vedel nikdo povedati. Zato je takratni župnik Filip Jakob Hudimon v mrtvaško knjigo za­pisal samo število kužnih žrtev iz onih vesi, o katerih mu je kužni komisar bil dal porocilo. Doticna opazka se glasi slovenski tako-le: „Od majnika do konca julija 1682 so za kugo umrli: Najpred na Ptujski gori 112, v Stogovcah 34, v Doklecah 32, na Slapah 6, v Bolecki vesi 38, pri sv. Janžu v goricah cerkovnik in dvoje njegovih otrok, v spodnjih in gornjih Pleterjah 69, v Župecji vesi in Mihovcah 26, vkup 310, - razun teh, ki so v jih po vrtih skrivši zakopali.“
Kratke basede, a kakošnji obcutki so obhajali njega, ki jih je zapisal!
Na krajih, kjer so bili za kugo umrle na kupe v velike jame pokapali; postavili so visoke križe, kakoršnje še v prvotni obliki vidimo zunaj Apac in med spodnjimi in gornjimi Pleterjami. V Župecji vesi je dal cerkveni kljucar Boštjan Crnko precej poškodovani kužni križ 1. 1873 podreti in zalo kapelico postaviti, ki je bila meseca avgusta tistega leta blagoslovljena.
b) Živinska kuga.
Velika nadloga za kmeta, ki najvec gotovega denarja izrešuje iz živinoreje, je živinska kuga. Govedu zacne teci iz oci in gobca zlez; živince noce jesti, ne preževlje, mocno ga žeja in ima krvavo-belo, smrdeco drisko, kašlja in težko sope, vsa zlezna koža pri oceh, v gobcu in zadnjici je rdeckasta. V gobcu, na celjusti in na koncu jezika je koža z belimi mozoljci pokrita, pod njimi pa so krvave pike. Govedo se mocno trese, krave pridejo ob vse mleko. V mrtvem živincetu pa je vneta vsa zlezna koža, posebno v želodcu, v crevih in v gobcu. V crevih je rjavo-rdeca tekoca rec, pa ni navadnemu blatu podobna. Jetra so otekla, belkasta in pisana, srce pa bledo. Žolcni mehurcek je velik in znotraj poln mozoljcev. Grozno je videti kužno žival.
Živinska kuga se je leta 1709 zatepla iz Azije v Evropo. Od leta 1711 do 1714 je poginilo poldrugi milijon goved in do zdaj, še niso našli gotovega zdravila zoper ovo bolezen, ce tudi so vse države obljubile po 10.000 in še vec zlatov, komur bi se posrecilo najti zanesljiv pripomocek.
Na Štajersko so živinsko kugo dobili iz Ogerskega. Najpred se je v naših krajih oglasila v letih 1728 do 1732. Brž ko ne je tudi slabo vreme 1. 1729 kugo le še bolj pospeševalo. Zima je tako dolgo trajala, da je skorej vsem gospodarjem krme zmanjkalo, zato se je živini v obce le slabo streglo. Tu in tam je govedo gladu crknilo. In ni še bilo vreme toliko ugodno postalo, pa so že dali pasti, vrhu tega pa je bila zaradi megle, rose in slane še tudi paša zelo nezdrava. Ko je potem zacela trava naglo rasti, se je živina sestradana preobjedla in že se je tu in tam prikazala driska, zunanji in znotranji mo­zolji, in veliko živine je poginilo. Ker so še po letu nastopili hladni vetrovi in so pašniki postali suhi, s peskom, prahom, pajcevino in z raznima žužki onesnaženi, in ker so se semtertje vrelci in studenci posušili, je živina imela slabo in nezdravo hrano, za pijaco pa le mocarno vodo. Vsled tega je še vec živine zbolelo.
Vlada si je veliko prizadevala, kugo zatreti koj v zacetku, pa ni šlo. Zauka­zala je boleno živino od zdrave lociti, padlo pa s kožo vred globoko zakopati. Boleno živino klati je bilo ostro prepovedano.
L. 1732 meseca junija je tudi na Gori in pri sv. Lovrencu živina zbolela. Star Gorski zapisnik pravi, da je bila na jezikih bolena in da so dobili iz Gradca neko zdravilo, ki je pomagalo. Takrat ni nobeno živince poginilo.
Cez tri leta (1735) se je živinska kuga na slov. Štajerskem zopet oglasila ter se je pozno v jesen in v zacetku zime tako mocno razširila, da je vlada za dobro spoznala, dne 21. decembra posebno pobožnost in procesijo narociti, naj bi Bog šibo odtegnil.
Leto 1736 je prineslo veliko dežja in strašne povodnji. Tu in tam je voda po travnikih zaostala in vse zblatila in vsled tega je živina imela zelo nezdravo krmo. Še slabeje je bilo v spomladi leta 1737. Ko se je bila zemlja malo ota­lila, kipeli so iz nje škodljivi sopari, vreme pa je bilo neprijetno in nezdravo. Zboleli so ljudje in živina, posebno okoli Radgone in kraj Ogerske meje po Murskem polju. Tudi pri sv. Lovrencu je živina zelo obolevala.
L. 1743 je živinska kuga zopet davila okoli Radgone in Ljutomera. Ker ljudje niso spolnjevali vladinih ukazov ter se jim je mililo, padlo živino s kožo vred pokopati, se je kuga hitro dalje širila. Še tudi leta 1749 je tu in tam precej razsajala. L. 1755 se je zopet oglasila, ravno tako tudi l. 1760 in v naslednjih letih.
Posebno hudo je pobirala kuga živino l. 1774 tudi v župniji sv. Lovrenca. Da bi Bog po priprošnji device Marije šibo odtegnil, jahali so nekateri Župe­cani na sv. Gore ter so ondi v ta namen sv. mešo najeli. Pri tej priložnosti so tudi obljubili, da bodo, ako jim Bog prošnjo usliši, tisto svetišce leto za letom obiskovali. In cudo! ko so potlej po pobožnosti domu dospeli, našli so živino zopet zdravo; kuga je bila med tem naglo prenehala. Toda le prehitro so ljudje na obiskovanje božje in na svojo obljubo pozabili. Zato se je živinska kuga l. 1779 zopet prikazala. V Župecji vesi in v spodnjih Pleterjah je mahoma zbolela vsa živina. Klaverno je glave pobešala in se ni doteknila še tako tecne hrane. Dokler je govedo le bolehalo, so se ljudje vedno še tolažili, da bo že zopet boljše, a ko je zacelo eno živince za drugim padati, videli so, kako prazna je bila njihova tolažba. Spoštovani kmet Martin Vodošek nasvetuje ljudem, naj bi se v procesiji podali na sv. Gore in tam prosili Mater božjo, da bi njihove molitve pri Bogu podpirati blagovolila. In takoj drugi den se je zbrala na vse rano velikanska procesija v Župecji vesi, katero je omenje­nega Vodošeka priden sin Gašpar, šele 18 let star, na sv. Gore peljal. Ko so srecno tje dospeli, so po prejetih sv. zakramentih svojo zadevo Materi božji priporocili in pred njenim altarjem klece obljubili, da bodo h godu Marije Snežnice leto za letom ovo romarsko cerkev obiskovali in ondi v cast device Marije slovesno božjo službo najeli, ako jih Bog zdaj milostljivo usliši in še zanaprej pred živinsko kugo obvaruje.
Bog je uslišal njihovo prošnjo. In že drugo leto (1780) je omenjen Gašpar Vodošek vodil zopet velikansko procesijo na sv. Gore, da bi se zahvalili Materi božji in se priporocili še v prihodnje njeni priprošnji. V spomin svoje, že leta 1774 storjene in zdaj ponovljene obljube so darovali zaobljubno podobo, katera visi še zdaj v ondotni cerkvi na steni. Na podobi je naslikan Gašpar Vodošek v stari narodni noši s procesijo pred Materjo božjo. Ob straneh leži bolena živina, toda nekateri voli že zopet vstajajo, kajti svitloba, ki od Marije žari, jih je okrepila. Zato sije nekaterim romarjem že hvaležna radost iz oci, drugim pa se bere še otožnost na obrazih.
Ovo zaobljubno procesijo je vodil Gašpar Vodošek3434 Ta blagi mož je umrl 81 let star 8. decembra 1843, na god cist. spocetja device Marije, kateri v cast je bil toliko stopinj storil.
 do l. 1835, tedaj skoz 55 let na sv. Gore, a poznej mu starost ni vec dopušcala. Zato je izrocil vodstvo spoštovanemu kmetu, Antonu Mlakarju, ki doticno procesijo kljubu svoji visoki starosti še vedno vodi.
Ker je živinska kuga tudi sv. Lovrenca obiskala, zaobljubili so se ti k Tabor­ski Materi božji blizo Rogaca. Še dendenes se obhaja ta procesija, združena z ono iz Župecje vesi. 
Najpred obišcejo vsi vkup sv. Gore, kjer opravijo Župecani svojo pobožnost, nazaj grede pa imajo Lovrencani pri Taborski Materi božji božjo službo.
Tudi v Apacah je morala svoje dni biti živinska kuga, kajti Apacani hodijo zaradi nje še zdaj na angeljsko nedeljo v procesiji k sv. Trojici v Slov. goricah.
c) Slabe letine, lakota in draginja.
Mnogo britkosti so Lovrencanom pripravile slabe letine, lakota in draginja. Skorej vsako stoletje je prineslo vec takih nadlog.
Leto 792 je bilo zelo deževno in malokaj žita in sadja je dozorelo. In še to, kar so poželi, je v shrambah segnjilo, ker so mokro spravljali. Vsled tega je nastala velika dragota in po nekaterih krajih tudi silna lakota, ki je ljudi toliko huje mucila, ker se je še kuga oglasila. 
Zelo nerodovitno je bilo tudi 820. leto; semtertje so ljudje gladu umirali. L. 872 in 873 pa je Ptujsko polje obiskala druga nadloga, ki je marsikatero hišo ob kruh spravila. Priletela je namrec iz jutrovih krajev toliko množina kobilic, da so, ko so se bile vsedle, vse njive in travnike na vec ur dalec pok­rile. Kar je bilo zelenega, je ta mrces vse vkoncal, in na polju, kjer je poprej žito zorelo, po njihoveni odhodu ni bilo zelene bilkice videti.
880. leto je bilo zopet nerodovitno. Sledila je huda zima, ki je setvo vkon­cala. K tej nadlogi je prišla še huda, kuga, za katero je mnogo ljudi pomrlo.
1196 so zopet kobilice iz Madjarskega v naše kraje priletele in veliko škode naredile. Zopet so ljudje gladu pomirali.
1254 je po Jurijevem prišla taka zima, da je na njivah in v goricah vse zmrznilo. L. 1255 je pa po hudi zimi pritisnila taka vrocina in suša, da ni polje, ne vinogradi, ne drevje kar nic rodilo; zato so ljudje hud glad trpeli.
L. 1259, 1261 in 1263 je velika draginja naše kraje stiskala in ljudje so od lakote veliko trpeli. Najhujše je bilo o veliki noci, kajti semtertje so imeli le repne olupke. V spomin na to leto so potem ljudje vselej o veliki noci repne olupke jedli, kar je tu in tam še zdaj v navadi.
Zelo hudo je bilo l. 1270. Pripoveduje se, da je semtertje toliko ljudi gladu pomrlo, da so cele kupe mrlicev brez duhovnika kjerkoli v globoko jamo zmetali in zakopali. Pozneje je bilo nekaj let bolje, a l. 1306 so prifrcale zopet kobilice, ki so vse unicile. L. 1309 so se povrnile v toliki množini, da jih je bilo tu in tam do kolena. Pri Slov. Bistrici so objedle nekega predrznega jezdeca s konjem vred do golih kosti.
Velika lakota je morala biti 1. 1312, kajti z otoka Sicilije na spodnjem Talijanskem so vozili v naše kraje žito, ki je bilo se ve, da zelo drago. 
Cez tri leta ni bilo nic boljše. Dne 1. velikega travna 1315 je zacelo deže­vati in potem je deževalo deset mesecev neprenehoma; sledila je na to huda lakota, za katero jih je mnogo umrlo.
V slabem spominu so leta 1337, 1338 in 1339. Obiskale so namrec Dra­vsko polje zaporedoma brezštevilne trume požrešnih kobilic, ki so zapušcale za seboj le upustošeno zemljo in obcno bedo. Prestrašeno ljudstvo se je v procesijah zbiralo in je k nebu povzdignenimi rokami klicalo svetnike na pomoc, naj bi s svojimi priprošnjami potolažili razžaljenega Boga, da odpodi nadlogo iz dežele. Kobilice je unicilo sicer deževje, a glad je še mucil ljudi nekaj casa toliko hujše, ker so nerodovitna leta sledila.
Velika draginja je bila l. 1385, ravno tako tudi l. 1386, ko so razsajale povrh še hude bolezni. Toliko vecje veselje so pa kmetje uživali 1. 1387, ko je zemlja tako obilno obrodila, da so si vse kašte in shrambe do vrha napolnili. In ker je bilo po drugih krajih še vedno pomanjkanje, so lehko vse dobro prodali. V obce so bila zdaj nekaj casa dobra in rodovitna leta, tako da je kmet prav lehho shajal, in se semtertje celo prevzel. Toliko obcutljivejše so ga torej zadela slaba leta, kedar so nastopila.
Petnajsto stoletje je v obce v slabem spominu. Zelo hudo je bilo v letih 1437, 1438 in 1439, kajti naše kraje je obiskala zopet huda lakota, ki jih je mnogo v grob spravila; še vec jih je kuga pobrala.
L. 1473 je bila tolika vrocina, da je drevje že sredi marca cvetelo. Poleti je solnce tako hudo pripekalo, da so se semtertje gozdi vžgali in so vsahnili vrelci, potoki in reke. Po nekaterih krajih so morali za drag denar vodo kupo­vati, toliko obilneje so pa tekle solze, kajti ne le, da je mucil silen glad ljudi, prirazbijali so še Turki na Štajersko in napravili mnogo škode. Prihodnjega leta (1474) priletele so zopet kobilice, ki so vse požrle. Vsled tega je v Ptujski okolici vladala tolika lakota, da je mnogo ljudi gladu pomrlo. Tudi l. 1478 in 1479 je mucila ljudi lakota.
V šestnajstem stoletju je bilo sicer nekoliko boljše, a semtertje so pritisnile vendar tudi hude letine. Precej hudo je moralo biti l. 1551. To razvidimo iz prošnje, katero so deželni stanovi cesarju Ferdinandu poslali. V njej popisu­jejo, kako slabo se ljudem na kmetih godi in pravijo: „Ubogi ljudje morajo jesti ovseni kruh; ker pa veckrat še tega nimajo, morajo z velikim trudom po hostah izpod listja pobirati z dreves padle suhe lesnike, katere si za hrano kuhajo. Še hujše je po velikih draginjah l. 1565 in 1570 bilo v 1. 1571. Pri­poveduje se, da so takrat pri Radgoni in po drugih krajih na slov. Štajerskem ljudje želod, brezovo skorjo, leskove batke, suhe tropine mleli in iz te zmesi kruh pekli. Tudi travo so si kuhali in jedli.
Tudi v sedemnajstem stoletju so ubogega kmeta stiskavale raznotere nad­loge, in komur je bila kuga prizanesla imel je prenašati druge nevolje.
L. 1612 ni bilo kruha, ne vina in tudi drugega živeža je semtertje tako primanjkovalo, da so se nekateri izselili v druge kraje. V letih 1628 in 1629 ni bilo boljše; vsi zapisniki omenjajo lakoto in draginjo. Pozneje so bile nekaj casa precej rodovitne letine, zato ni bilo treba stradati.
Zelo malo žita je prirastlo l. 1675. Kašte so bile vecinoma prazne, in po zimi so si nekateri kmetje dali drevesno skorjo z lanenim semenom zmleti, da so si iz te slabe moke napekli nezdravega kruha. Tudi l. 1686 ni bilo bolje.
Osemnajsto stoletje še ni bilo preslabo; v obce je zemlja toliko rodila, da so še ljudje pošteno preživili. Vrh navadnih poljskih pridelkov dobili se v tem casu iz drugih krajev še ajdo, turšico in krompir, kar je bila velika pomoc. A kljubu temu je tudi v tem stoletju pritisnil nekaterekrati semtertje tolik glad, da so ljudje tropoma umirali.
Najhujše je bilo 1. 1757 in 1758. Mrtvaške knjige vseh župnij na gornjem Dravskem polju naštevajo v tistih letih izvanredno veliko umrlih, po trikrat vec, kakor druga leta. Celjska kronika pravi, da ste bile velika draginja in lakota. Ljudje so si morali suhe tropine, trte in koruzne bate mleti, da so si iz te moke kruh pekli. Otroci so zapušcali stariše in so si šli po svetu živeža iskat; mnogo jih je gladu pomrlo. Tudi l. 1777 bi bil glad nastal, ko bi se ne bilo iz Ogrske in Hrvatske zrnje v naše kraje dobilo.
Dne 1. septembra 1782 so priletele kobilice v veliki množini s strašnim šumenjem k sv. Lovrencu in na Goro. Imele so, kakor Gorski zapisnik pravi „železne glave“ in so bile cetiri palce dolge. Napravile so mnogo škode in brez dvoma bile je še vec, ko bi jih ne bila rana zima vkoncala.
Devetnajsto stoletje se je slabo pricelo. Že l. 1804 in 1805 je vsega zelo malo prirastlo in semtertje so ljudje hudo pomanjkanje trpeli. Še huje se je godilo od 1814 do 1817 leta. Slaba letina, dragota in lakota, vse je pritisnilo na ubogega kmeta, ki je v tem casu mnogo prestal.
L. 1814 ni polje zavolj mokrote in vednega deževja nic obrodilo. Tudi po vinogradih ni nic prirastlo, ker je trta bila pozebla. Mnogo ljudi, posebno po Halozah, bilo bi gladu pomrlo, ko bi jim gosposka in dobri sosedi ne bili pomagali. Krompir, do takrat v obce malo obrajtan, je bil semtertje edina hrana, in ko bi tega ne bilo, bilo bi jih moralo mnogo konec vzeti. Prihodnje leto ni bilo nic boljse. K slabi letini prišla je še draginja. V Ptuju je veljal 1 funt govedine 25kr., bokal masla 2gld. 24kr., bokal vina 2gld., vatel prostega platna 2 gld., finega suknja pa 30gld. Podražil je vse tako najbolj c. k. patent, ki je bil 15. marca 1811 razglašen. Ž njim je cesar Franc I. množino papirnega denarja na peti del vrednosti, obresti pa od 4 in 5% na 2˝ % znižal, da bi se posrecilo uniciti velikanski državni dolg, ki je znašal 1060,798.753gld. Ta naredba je vsakemu, ki je le kolickaj gleštal, vsekala obcutljive rane, in cena vsaki stvari je poskocila tako visoko, kakor nikdar poprej. Vagan pšenice je veljal 30gld., rži 25gld., turšice 16gld., jecmena 15gld., ajde 20gld., ovsa 8gld. Žemlja, ki je bila tako majhna, da bi jo bil lehko v pesti skril, veljala je 4kr., kolac kruha pa 1gld. To je bilo hudo za kmetovalca, kateremu polje ni bilo nic rodilo in si je moral kruh kupovati. Tudi vino je imelo nezaslišano ceno. Polovnjak se je prodal po 400, 500, 700, celo po 1000gld.; ali redek je bil, ki ga je imel prodati. - Tudi pozneje so bila veckrat slaba leta, kar je starim ljudem še le predobno v spominu.
d) Sovražni navali.
Dravsko polje je imelo v strategicnem obziru od nekedaj posebno važnost. To so spoznali že Rimljani,3535 ) Da so Rimljani naselbine tudi pri sv. Lovrencu imeli, kažejo nam ne le rimski kažipoti, ki še dendenes na Lovrenckih njivah stojijo, ampak tudi marmornate rakve, ki so bile izkopane in katere zdaj za korite pri studencih služijo. Take se nahajajo v Pleterjah hiš. št. 53, in v Župecji vesi hiš. št. 31.
 ki so ravno
zaradi tega Ptuj pred vsemi drugimi mesti na Štajerskem cislali. Pred ob­zidjem mocno vtrjenega Ptuja in na spodnjem in gornjem Dravskem polju bile so svoje dni odlocilne bitke med raznimi narodi.3636 Ko so lansko leto njivo više Župecje vesi za dva cevlja znižali, našli so mnogo mrtvaških kosti in vsakovrstnega vojaškega orožja: sablje, sulice itd., kar je pa bilo vse tako zarjaveto da se je le kar drobilu. Ondi so izkopali tudi nekatere vrce s pepelom, katere so pa ljudje žalibog zdrobili. Tudi pri sv. Lovrencu so pred nekaterimi leti našli enake vrce.
 Da so pa sovražne armade le prepogostokrat tudi prebivalce Lovrencke župnije nadlegovale in jim semtertje mnogo škode napravile, to se lehko ugane. Ni naš namen, naštevati in opisovati tukaj vseh sovražnih navalov, ki so se vršili od dobe Rimljanov do novejših casov; izmed množine tujih narodov, ki so kot sov­ražniki tod hodili, imenujemo samo dva: Turke in Francoze.
Turki, najhujši sovražniki kršcanstva, so obiskali Dravsko polje nekaterek­rati. Dolga vrsta let, ki je že pretekla, odkar so kopita turških konj Lovrencko zemljo zadnjikrat teptala, še ni mogla iz spomina zbrisati prebritkih skušenj, ki so jih prednamci od Turcina prestati morali.
So li Turki že pri prvem navalu na slov. Štajer 1. 1396, ko so Ptuj oropali in 16.000 ljudi seboj v sužnost tirali, obiskali tudi gornje Dravsko polje, ni znano. Prej ko ne so se zadovoljili z bogatim plenom, ki so si ga v Ptuju nabrali. To je pa gotovo, da so Lovrencani videli Turka 1. 1475. Na prazni velike Gospojnice proti veceru pridrvilo je 12.000 Turcinov k sv. Lovrencu, od tam pa na Goro. Nekateri so jo pa mahnili kar naravnost proti Mariboru in so ropali in žgali do Lembaha.
Brkasti vojaki nosili so prostrane, bahate hlace iz rdecega sukna in široke modre jope; glava jim je bila vecinoma pokrita z velikim, razplošenim za­vitkom. Na brzih in lehkih konjickih so drvili naprej in cez grabne skakali, kakor bi jih bil škratelj nesel. Sablje so imeli zakrivljene, namesto pušek pa, vecjidel loke in tule polne pušcic, katere so z žveplenkami ovite zapalili in po hišah metali. Zato se je nebo, koder so Turki šli, zavilo v gosti dim, po tleh pa je za njimi bila gnjusoba, kakoršnje slovenska zemlja še ni nikdar bila videla. Razdjanja in žalosti, ki ju je pouzrocil ta napad, nam sicer nihce ne opisuje, a v duhu gledamo lehko tužne razvaline tam, kjer so malo poprej stale prijazne vesnice. Dozdeva se nam, da še slišimo mili jok onih, ki so srecno oteli sebe, ne pa svojih in svojega prebivališca in ki se zdaj solzni in plahi po razvalinah in pogorišcih pomikajo ter izpod pepela in podrtin išcejo zadnje borne ostanke prejšnjega blagostanja. Na oblicju tistih pa, ki so na potu v njim še neznano sužnost, iz katere ni upati rešitve, vidimo v duhu strašno brezupnost in milo se nam stori, gledati toliko otrok, ki so jih povile slovenske matere, sedaj pa jih tirajo Turki v Azijo, da bi se pripravljali ondi za janicarsko službo.
Ko sta se približala štajerski in koroški stotnik s svojimi vojšcaki, umaknili so se nepovabljeni gostje z Dravskega polja proti Savi do blizo Brežic. Hoteli so jih sicer kršcanski junaki pri Sotli zastaviti, a bilo jih je premalo. Mnogo plemenitnikov je storilo ondi smrt za vero in domovino.
L. 1479 in 1483 so plenili Turki sicer zopet okoli Ptuja, pa k sv. Lovreneu prej ko ne niso dospeli, kajti prvo leto so se obrnili proti Ljutomeru, katerega so požgali, drugo pa nazaj proti Hrvatskemu. Pac pa so obiskali gornje Dra­vsko polje 1. 1493. Jakub paša, ki je bil meseca avgusta t.l. z 8000 konjiki do Ptuja prilomastil, si je zastonj prizadeval tega mesta polastiti se. Pripoveduje se, da je pred mestnim zidovjem zagledal proti jugozahodu na hribceku belo cerkev, sedanjo romarsko cerkev Matere božje na Gori. Takoj se mu je v nevernem srcu vzbudila želja, to kršcansko svetišce oropati, oskruniti in ce mogoce tudi razdjati. In že drvi s svojo trumo proti Gori, kjer je tisti den ravno somenj bil. Proti veceru, ko so se ljudje najbolj z živino domu vracali, privihrajo Turcini k sv. Lovrencu, polovijo živino in ljudi, zapalijo nekatere hiše in dirjajo dalje proti Gori. Toda ko do hriba dospejo, je cerkva nenadoma ocrnela in izpred njihovih oci zginila. Vse eno pa še drvijo na hrib in išcejo na vse strani, a zastonj. Med tem je namrec bila gosta megla njih in okolico tako zakrila, da niso vedeli kam bi se obrnili. Bojeci se, da jih vtegne kaka kršcanska armada neprevidoma napasti, se vrnejo nazaj na Dravsko polje, a gorje tamošnjim vesnicam!
Kvišku, kvišku plam se dviga,
Na široko liže, vžiga,
Urniše od vetra šviga;
Kot iz pecnega oboka
Zrak žari, tramovje poka,
Strop se vdere, okno zije.
Dete plaka, mati vpije,
Stok živine iz drtine;
Dnevu svitla noc enaka.
Nezaslišane reci nam pripovedujejo zgodovinarji o turški grozovitnosti. Kristijane so morili brez usmiljenja na vse mogoce nacine. Njih glave so na sulice nabadali in okoli njih skakali. Telesa umorjenih so divjaki parali, z njihovimi crevesi se prepasovali in celo pekli in žrli cloveško meso, Otroke so butali z glavami ob plotove in zidovje, da so se možgani po tleh razlivali, ali so jih na plote natikali. Cloveški udje so ležali na cestah in potih in okoli je bilo vse s cloveško krvijo omadeževano. Milo so cvilili cepljali nedožni otrocici na kolih nabodeni, zraven njih so pa umirale matere osramotene in oskrunjene. Bila je žalost in nesreca, da je noben jezik ne dopove in nobeno pero ne popiše.
L. 1529 in 1532 potikale so se posamezne turške cete zopet po Ptujskem polju, osobito 1. 1532 so Turcini, ko so brez uspeha bili Maribor oblegali, raz­bijali na vse strani, oskrunili in požgali vec cerkev in napravili mnogo škode, preden so se vrnili cez Hrvatsko nazaj v svojo domovino. Poznej turški konji Dravskega polja niso vec tlacili, pac pa so Turcini še nekaj let nadlegovali Mursko polje in Radgono.
Francozi. Za cas cesarja Franca II. (1792-1835) imela se je Avstrija vec let z Napoleonom bojevati. Dasiravno so Francozi v tej dobi Štajersko petkrat obiskali, prišli so v Ptujsko okolico samo dvakrat.
Po nesrecni bitvi pri Ulm-u l. 1805 drli so Francozi naravost proti Dunaju in avstrijska armada, ki je pod poveljem navojvode Karola na Laškem operirala, morala se je takoj nazaj umakniti. Dne 2. decembra t. l. dospel je nadvojvoda s prvimi trumami na Dravsko polje, in milo se je cloveku storilo, gledati vec ko 50.000 vojakov, ki so hiteli glavnemu mestu Avstrije v pomoc. Utrujeni in lacni so dospeli na Ptuj, kjer so boleni kmalu dve prostorni bolnišnici napolnili. Ob tistem casu je Napoleon premagal avstrijansko armado, na Moravskem pri Slavkov-em (Austerlitz) in vsled miru, ki je bil dne 11. decembra 1805 sklenen, padla je Štajerska v last Francozom, ki so jo kmalu posedli. Ko pa se je bila cesarska armada s Ptuja na Ogersko pomaknila, že je tje (l6. decem­bra) dospelo 600 Francozov, ki so se ondi 10 dni mudili. Tudi k sv. Lovrencu so dobili nekaj francozkih vojakov, ki se cez božicne, praznike niso ravno hvalevredno obnašali. Hvala Bogu, da so takoj po novem letu zopet odšli.
Drugikrat so prišli Francozi k sv. Lovrencu 1. 1809. Tudi takrat se je morala vsled zmag Napoleona avstrijska armada pod poveljem nadvojvode Ivana z Laškega cez Koroško na Štajersko vrniti. V Trebižu so jih Francozi napadli, mnogo jih ubili, ostale pa na vse strani razpodili. Razkropljena armada se je v Ptuju zbirala. Najvec jih je šlo skoz sv. Lovrenc 20. in 21. maja. Ko so se bili vsi ondi sešli, zaukazal je general Ignac grof Gyulai v noci 25. maja 2 poli Dravinega mosta podreti, da bi sovražnik, katerega se je bilo vsak cas nadjati, ne mogel v mesto. In zares; bil je skrajni cas. Že cez dva dni (27. maja) popoldne okoli dveh dospel je prvi oddelek Makdonaldove armade k sv. Lovrencu. Ker so menili, da se jim hocejo Lovrencani, ki so iz radovednosti vkup vreli, v bran postaviti, so hoteli nad nje planiti in s topovi vse postre­ljati. Še le ko jim kaplan, Jakob Baseti, v gladki francošcini pove, da se jim ni treba tukaj bati nobenega napada, so se pomirili in se obrnoli proti Ptuju. Ob 4. uri so že bili tam. Ker v mesto niso mogli, so cez Dravo na onkraj vode razstavljeno stražo parkrat vstrelili, potem- pa se proti Mariboru obrnoli. Trije lopovi so med potom vdrli v župnijsko hišo na Hajdinju in župnik Janez Kraševic jim je moral 600 gld. dati.
Nekaj dni so se potikali po Ptujskem polju, potem pa odrinoli z drugimi trumami proti Gradcu. Med tem je hrvatski ban, grof Gyulai zbral v Ptuju in okolici precejšnjo armado, s katero se je podal na gornje Dravsko polje. Ko je torej 19. junija dospel tje general Marmont s francosko armado, se ni malo prestrašil, ko je slišal, da mu stoji kam mocnejša avstrijska armada nasproti. Toda kot bistroumen vojskovodja si je vedel takoj iz zadrege pomagati. Da bi svojega nasprotnika oslepil, razvrstil je eden del svoje armade tako, kakor bi se hotel v bran postaviti, a z ostalimi trumami je pobegnil v noci naglo cez Konjice in Slovenjigradec v Dravberg, kamor mu je ostala truma sledila. Ondi je šel cez Dravo, od tam pa skoz Lavantinsko dolino mimo Wolfsberga cez mejo v Voitsberg in preden je kedo mislil, stal je pred Gradcem. Gyulai, ki je prepozno zvijaco prebrisanega francoskega vojskovodje spoznal, mogel je le zadnjo stražo napasti, kar pa je brez vsakih nasledkov ostalo.
Po krvavi bitvi pri Wagram-u je bilo skleneno kratko primirje. Takoj potem je prišel oddelek francoskih lovcev pod poveljem podpolkovnika Houg-a na Ptuj. 116 jih je ostalo za posadko ondi, 70 pa jih je v Ormož odrinolo. Ova posadka je zapustila Ptuj 19. septembra, a že 10. decembra je prišlo tje 800 dragonarjev z generalom, ki je s štabom ostal v mestu, vojake pa je poslal v bližnje vesi. Tudi Lovrencani so jih nekaj dobili. Ostali so ondi do 9. janu­arja 1810, in bolje ko so jim ljudje stregli, bolj prijazni so bili. Vsled miru, sklenenega na Dunaju so Francozi Štajersko zapustili; ljudstvo jim je vošilo srecen pot za vsikdar.
Francozov sicer ni bilo vec nazaj, pac pa so se v letih 1810, 1813, 1814 in 1815 pomikale avstrijske armade po Dravskem polju, in domacini so delali ljudem veckrat vecje sitnobe, kakor Francozi.
e) Požari.
Strašna je ognja neukrocena moc, ki v kratkih urah hiše in cele vesi upe­peli in prijetne kraje v žalostna pogorišca spremeni. Resnico tega so morali Lovrencani že mnogokrat okusiti, posebno v novejših casih, ko so požari tako rekoc na dnevnem redu in skoraj ne mine leto, da bi ne zgorela ena ali druga hiša. Nesreco zakrivi deloma neprevidnost, deloma pa tudi zlobnost.
Najstarejša porocila o požarih v župniji se nahajajo v Gorskem zapisniku. Poroca se, da so se vnele dne 3. marca 1681 pri Matjašu Svetl-nu, mesarju na Gori saje v dimniku in ker je bila hiša s slamo krita, je bila kmalu vsa v plamenu. Pogorela je s hlevom vred in povrh še tudi sosedova hiša. 
Že je bilo omenjeno, da je na praznik vnebohoda Kristusovega l. 1685 okoli polnoci udarila strela v zvonik Gorske cerkve in ga vnela. Škoda je bila velika, - a bila bi še vecja, ko bi se ogenj bil lotil tudi hiš v trgu.
1693 dne 1. aprila, ob 7 zvecer je na Gori zacela goreti hiša Žige Smolerja, ki je poprej bila lastina kužnarja Simona Marcica. Navstal je strašen požar, ki je unicil vecino hiš v trgu. Razun omenjene hiše; zgorele so do tal še te-le: Führenberg-ova, Wassermann-ova, Flacer-jeva, Wernik-ova, Rolet-ova, Kod­ric-eva, Tripe-jeva, kljucavnicarjeva, kovaceva in cevljarjeva. Od te se je vnela še s škodljami krita streha na zvoniku, ki je s strešnim stolom vred zgorela. Cerkev in župnijsko hišo so oteli. Simon Marcic, prejšnji lastnik Smolerjeve hiše, je kmalu na to na smrt zbolel in obstal, da je hišo on zaradi tega užgal, ker so mu jo bili zavolj dolgov prodali.
1697 2. novembra ob 8. zvecer je zgorela na Gori hiša Boštjana Vranic-a, in zopet je bil trg v veliki nevarnosti.
1712 1. maja je bil ogenj v Savinskem. Pogorel je nek Kravboha. V plamenu je našla strašno smrt njegova 8 let stara hcerka Urša in tudi sin se je tako opekel, da je vsled hudih ožgalin cez dva dni umrl. 
Poznej ne zasledimo vec ko sto let nobenega požara v župniji in tudi najstarejši ljudje se ne spominjajo, da bi jim bili njihovi starci o taki nesreci pripovedovali; - le enkrat je baje v Pleterjah udarila strela v neko hišo, ki je potem zgorela.
Vse drugace je pa v novejšem casu, ko so požari prav pogostni. Tukaj na­vedemo tiste, o katerih se je dalo kaj gotovega zvedeti, a razlocno omenimo, da je v Apacah veckrat ena ali druga hiša zgorela, kar pa tu ni navedeno, ker se doticni ljudje niti na leto vec spomniti ne morejo.
1848 prve dni avgusta so v gornjih Pleterjah zatrosili mlatici ogenj, ki je dvema kmetoma vpepelil hiši in gospodarska poslopja.
1858 v petek pred Roženvenško nedeljo okoli poludne se je vnelo v Apacah pri Slugetu in takoj je bila skoraj vsa ves v plamenu. Ostale so le skrajne hiše in bolj oddaljene koce.
1860 dne 14. avgusta ob 3. popoludne je zacelo goreti pri Turk-u v gornjem sv. Lovrencu. Užgali so baje vojaki ki so pod kolarnico smodke kadili. Ker je bila huda suša in je razsajal strašen vihar, so zamogli le malo rešiti. Pogorelo je 20 hiš, ves gornji sv. Lovrenc.
1861 na Porcijunkulino zvecer ob 10. uri zacelo je goreti v Apacah pri Ivancicu. Kakor 1. 1858 je pogorela zopet vecina vesi in le malokaj so ljudje zamogli rešiti. Vojakom konjikom, ki so takrat v Apacah-bili, zgorelo je mnogo oblacila in orožja.
1862 na belo nedeljo proti polnoci je bil v gornjih Pleterjah strašen požar, ki je unicil 11 hiš, 4 koce in gospodarska poslopja edenajsterim kmetom; zgorelo je tudi precej živine. - Istega leta okoli binkošti so pogorele tudi v spodnjem sv. Lovrencu 3 hiše.
1863 13. decembra je pogorela v gornjem sv. Lovrencu tik šole Kramarjeva hiša, katero je brez dvoma hudobna roka užgala. Cez tri tedne, 6. januarja 1864 zvecer je mendaa ravno tisti hudobnež užgal bližnji Roletov škedenj, ki je z žitnico vred zgorel; hišo so oteli.
1866 je gorelo v gornjih Pleterjah dvakrat: 12. in 20. sušca; obakrat je užgal hudoben clovek. Prvokrat je unicil ogenj v gornjem koncu vesi trem kmetom hiše in gospodarska poslopja, drugokrat je zgorela pri spodnjem koncu polovica hiš.
1868 na Florijanovo proti veceru je bil ogenj pri sv. Lovrencu. Pogorelo je v srednjem delu vesi 8 kmetov in po posebni nesreci še troje koc na spodnjem koncu. Pri neki hiši so bili namrec pri gašenju polili z vodo goreco zabelo in takoj se je vtrgal plamen in se v crnem dimu visoko v zrak povzdignil. Veter ga je zanesel prek njiv na spodnji konec vesi, kjer je padel na slamnato streho celo osamljene koce, od katere se je vnela še druga in tretja, preden so bili ljudje od poglavitnega pogorišca to še zapazili.
1869 v jesen sta pogorela v spodnjih Pleterjah dva kmeta; druge hiše so srecno oteli.
1876 po zimi je zgorela v gornjem sv. Lovrencu Merkuševa hiša.
1877 25. novembra okoli poludne so si v Župecji vesi zakurili majhni otroci pod kolarnico in preden so ljudje to zapazili, stalo je v plamenu troje hiš, ki so z gospodarskimi poslopji vred zgorele.
1878 28. sušca ob polnoci je bil v Župecji vesi zopet ogenj. Pogorelo je 13 kmetov in 5 koc. Ker je bil silen vihar, ni se dalo nic rešiti. Užgal je nek „Parkel“, ki je bil v denarnih zadregah in bi bil rad zavarovino vzdignil; a s svojo zlobnostjo, s katero je toliko nesreco pouzrocil, spravil je tudi samega sebe v nevoljo. Obsodili so ga na 16 let v težko jeco.
Tistega leta ( 1878) imeli so tudi pri sv. Lovrencu ogenj. Na Petrovo zvecer je namrec v gornjem sv. Lovrencu pogorelo 5 hramov. Ko so si ljudje v jesen in cez zimo za silo bili nekaj pod streho spravili in postavili, zacne 29. sušca 1879 zopet ravno tam goreti. Zgorelo je 7 hramov in ker je silen vihar razsajal in ni mogel nikdo blizo, je ostalo v ognju vec živine. Tudi 7 ljudi se je bilo hudo ožgalo, a vsi so zopet ozdraveli.
Na den sv. Elizabete tistega leta (1879) se je po neprevidnosti dekle vnela v spodnjem sv. Lovrencu Petkova hiša in zopet je zgorelo troje hiš.
1880 je na Gregorjevo zvecer zgorela Bogmetova hiša v gornjem sv. Lo­vrencu, druge so kljubu vetru srecno ubranili.
1881 v cetrtek 28. julija je v Župecji vesi strela udarila; pogorela je Žun­koviceva hiša, koca in hlevi.
L. 1883 je bilo za župnijo posebno nesrecno. Poleti, na Vidovo je udarila strela v Petkovo koco v spodnjem sv. Lovrencu, ki je zgorela. 13. julija v noci je pogorela v spodnjih Pleterjah v sredi vesi ena hiša in zares se sme cudež imenovati, da ogenj ni dalje segel, kajti slamnate strehe se skoro ena druge dotikajo.
Na Lukeževo (18. oktobra) t. l. pa je bil strašen požar pri sv. Lovrencu. Ko je ravno najhuje jug razsajal, zacelo je ob ˝1popoludne goreti pri kovacu Vuk-u in preden je preteklo cetrt ure, stalo je 11 kmeckih hiš in 10 koc v plamenu. Izvzemši nehatere koce, katere je drevje obranilo, pogorel je ves srednji sv. Lovrenc. Pri tem požaru je zgorela v svoji hiši tudi 76 let stara osebenka, Marija Kozoderc, ki je še hotela nekatere stvari rešiti.
18. Dodatek
Ptujska gora.
Tri cetrt ure od sv. Lovrenca proti jugo-zahodu stoji na prijaznem hribceku starodavna romarska cerkev Matere božje, ki pod imenom: „Ptujska ali Crna gora“ dalec slovi. Postavljena v gotiškem slogu menda 1. 1424 od Ptujskih gospodov in Celjskih grofov, katerih grbi se v cerkvi nahajajo, sme se šteti med najlepše hiše božje na slov. Štajerskem. Vec sto let jo je sv. Lovrenc imenoval svojo hcerko; - a l. 1786 je postala samostalna in je dobila lastnega dušnega pastirja.
Kakor je iz lege cerkve in iz ostalega zidovja okoli nje razvidno, bila je ta hiša božja svoje dni z visokim zidom in mocnimi stolpi obdana in je služila v tabor, v katerem so si tamošnji grebivalci v  casih sovražnih navalov poiskali varnega zavetja. Še le župnik Anton Križmanic (1814 do 1832) je dal dvoje stolpov in vecji del obzidja podreti. Stolp, v katerem sedaj cerkovnik stanuje, je v prejšnjih casih služil vikarju v stanovanje. Prostorno župnijsko hišo so dali postaviti jezviti, ki so bili l. 1615 cerkev od nadvojvode Ferdinanda II. v dar prejeli. Ti so postavili 1. 1660 tudi sedanji veliki altar, ki nam kaže Mater božjo kot pribežališce kristijanov. Pod njenim plašcem, ki je na široko razgrnen, je zbrana velika množica ljudi iz raznih stanov; kamenite, lepe podobe nam predstavljajo tudi, kako so se štajerski S1ovenci v 17. stoletju nosili.
Nad velikimi cerkvenimi vratmi se povzdiguje zvonik, ki je v spodnjem delu cetiri; - v gornjem pa osemoglat. Ako se podaš po stopnjicah, katerih je 75, do line, ostrmel boš nad prekrasnim razgledom, ki se ti od ondot še vse lepše, kakor spodaj pri cerkvi ponuja. Proti jugu se iz Dravinjke doline povzdigujejo razpadlega Monsberga sive podrtine, prek katerih dalje na desno se izza drevja beli na nizkem gricu stojeci zali grad Stattenberg, na levo od njega, v nižavi pa gradic Hamer. Za tema se od vzhoda do zahoda vlecejo z vinsko terto in belimi hišami vencani Haloški hribi, eni nizki, drugi visoki in strmo v nebo kipeci. Ondi se blišci med zelenimi vinogradi cerkvica sv. Janža ter pozdravlja svojo mater na Gori, tam pa na hribu, ki po višavi vse druge prekosi, gleda izza temne hoste sv. Bolfenk tje v Monsberg, kjer mu je mati doma. Nad vse grice in hribe povišana spenja ondi proti jugu svojo višnjevo glavo v nebo Donacka gora, kakor bi hotela vse pregledati in pogledati prek Haloz tudi v druge oddaljene kraje, - proti jugo-zahodu pa se z nekakim ponosom ozira temni Boc na sosednje Pohorje in zapira daljnji razgled.
Ako se obrne tvoje oko na juterno stran, zapazi prek majhnega pokopa­lišca in cerkvice sv. Lenarta nizko pri Dravi sv. Vida in njemu nasproti sv. Marka. In dalje na spodnjem robu širokega Dravskega polja se blišci zvonik Zavracke Matere božje, nekoliko na levo pa se beli zidovje Velike nedelje in za njo Ormož s svojo župnijsko cerkvijo. Takoj za to imaš Holm, njemu na levo pa slavne Ljutomerske gorice, ki se proti zahodu vežejo s Slov. goricami. Iz njih te od severja sem pozdravlja prek sv. Janža in Ebensfelda visoko nad Dravo povišan Vurberški grad z belo cerkvico na strani, nekoliko više pa ti izza vinogradov blišci - nasproti sv. Barbara in dalje proti severo zahodu v nižini sv. Peter s svojo nad seboj povišano hcerkico na Gori. Tukaj ti zapirajo daljnji razgled s hišicami obsejani hribi, ki se pri Mariboru Pohorja dotikajo. In košato Pohorje se spenja kot mogocen velikan od severja proti jugu in raz njegove višine gleda sv. Arih tje doli po Dravskem polju. Globoko pod njim ob znožju Pohorja ležijo Hausambacher, Hoce, Slivnica, gornja in spodnja Polskava ter brez števila licnih hišic, ki se cloveku dozdevajo, kakor blišcece zvezdice na ponocnem nebu.
In ako pogledaš zdaj še po Ptujskem polju, ki se pred teboj, kakor široko morje razprostira, postoji zavzeto tvoje oko nehote ravno prek Hajdinja, kajti ondi je videti v celi širokosti starinsko mesto Ptuj z velicastnim gradom na hribu. Gledal ga boš in zopet gledal, kajti lepše ga ne vidiš nikjer. Bliže Gore ravno pod teboj stoji v temnozeleni raveni bela cerkvica sv. Lovrenca, katero vec snažnih hiš obdaja. Od njo na levo se vrsti ves za vesjo, kakor otoki v sredi morja in na gornjem koncu se izmed hiš blišci zvonik Mihovske kapele in više nje župnijska cerkev Cirkovske župnije. Kako velicasten prizor! Kdo bi to gledal in bi zavzet s psalmistom ne zaklical: „Gospod, Gospod naš, kako cudovito je tvoje ime po vsej zemlji!“ Ps. 8, 2.
Niže cerkve na vzhodno-južni in jugo-zahodni strani ob brežini stoje hiše, ki so, izvzemši par lepših, vecjidel celo proste in neznatne. Kljubu temu pa imajo med drugimi hišami v župniji to prednost, da so njihovi prebivalci tržani, kajti Ptujska gora ni le slavna božja pot, ampak tudi trg ali varoš, ki je svoje dni imel lastno deželno sodnijo in posebne pravice. Kedaj in od koga je dobila Gora pravice trga, ni znano; - l. 1578 je že bila trg.
V starem zapisniku, v katerega so nekateri župani zapisovali racune in sod­nijske obravnave, nahaja se tudi inventar trga od 1. 1662. Med premakljivim blagom so navedene te-le reci: „Kasa z listinami, sodnijska palica v škatlji, tržni pecat iz cistega srebra, zastava, bobenj in dva betca ali kijeka, 2 hele­bardi, 6 mušket ali pušek, železna škatljica za denar, ciganska kljucavnica, dvoje spetnic, sablja za slugo itd.“
Med pismi so našteta vecjidel le kupna in brambovska pisma in raznotere pogodbe; važnih listin in pravic ovi inventar ne omenja.
Iz istega zapisnika je tudi razvidno, da so tržani izvoljevali iz svoje sredine, navadno 8. febr., šest odbornikov in župana, ki je bil ob enem sodec in je imel na leto 48 kr. place.
Znamenita je slovenska prisega, katero je vpisal v omenjeno knjigo l. 1696 župan Janez Mihael Gigler3737 „Volgt der Aydtschwur, auff windisch, so durch Johann Michael Gigler an. 1696 eingeschri­ben worden.
.
Glasi se tako-le:
„Jest N. oblubim . inu persheschem . Gospodi Bogu nebeskhimu, da iest utich rezhech kir sem sedaj k heni pritzbi na pre postaulen . inu upraschan bodem, ozhem to prauo zhisto boschio resnizo pouedati, obeno kriuizo gouoriti alli noter meschati; enimo alli drugimo, sa per : : iatelstua, Soura­schtua, alli mitta vollo perloschiti alli vseti, kakor bi tu ismishleno moglu biti. Samuzh moie vedenie po pravi resnizi taku dati, inu povedati, kakor se enimo karschanskimu posthenimu zhlovekhu spodobi . inu iest na sodni Dan pred Gospud Ozhetom Nebeskhim . bodem mogu antuert dati [:tudi netschem moio sposnaine obednimo pouedati, pred sa taysto od te Vischi Gosposke Slische, offnano bode:] acku meni gospod bug, Ozhe Sin, Sueti Duch, inu ta prechista Sueta Diuiza Mati Maria, inu ta Sueti Euangelium, na letim Sueti inu na moij posledni uri pomagai. Amen.“
Konecno še sledi vrsta županov in sodcev na Gori, sostavljena po Gorskih zapisnikih in maticnih knjigah, župnije sv. Lovrenca.
1599 Jožef Fixl. - 1600 in 1601 Jurij Fleischman. - 1605 - 1608 Matej Hörstrasser. - 1642. Mihael Schratter. - 1643 Gašpar Ross. - 1646 Matej Zan­gler. - 1647 in 1648 Lukež Korandt 1649 Gašpar Ross. - 1650 in 1651 Lukež Korandt. - 1652 in 1653 Gašpar Ross. – 1654 - 1661 Blaž Janežkuri. - 1661 Valentin de Bevorgo.3838 Njegov sin Valentin, rojen v Mariboru jo bil prvi beneflciat pri sv. Jožefu pri Mariboru leta 1714.
 - 1662- 1668 Jernej Rainfasl. - 1668 - 1672 Blaž Ja­nežkuri.3939 Umrl leta 1675.
 - 1672 do 1675 Jernej Rainfasl.4040 Umrl za kugo 27. maja 1682.
 - 1676 Simon Link. - 1677 in 1678 Jakob Gigler. - 1679 in 1680 Baltažar Salatinger. - 1681 - 1682 Gregor Wassermann. – 1683 - 1687. Baltažar Salatinger.
1687 Matija Svetl. Ker je on že 15. marca t. l. umrl, izvolili so dne 22. marca Matjaša Lobenwein-a, ki je županoval do 1. 1690.
1690 - 1693 Gregor Wassermann. - 1693 in 1694 Janez Wernik. – 1695 - 1698 Janez Mihael Gigler. - 1698 in 1699 Baltažar Salatinger.4141 Baltažar Salatinger si je 10. januarja 1677 vzel v zakon Magdaleno, hcer Martina Nachper­gerja na Hajdinju in je bil pokopan na Gori 21. maja 1714, 65 let star.
 - 1700 in 1701	Janez Mihael Gigler. - 1702 in 1703 Janez Wernik.4242 Janez Wernik je umrl na Gori 12. februarja 1720, 59 let star. Pokopali so ga 14. t. m. v cerkvi sv. Lenarta, kjer se nahaja še sledeci grobni napis: „Die Faschingzeit ist am fröhlichsten da hab ich sterben miesen den l2. February 1720 Meines Alters 59 Joannes Wer...“ 
 - 1704 in 1705 Matjaš Lobenwein. – 1706 – 1710 Boštjan Solak. – 1710 - 1712 Štefan Konc­nik.4343 Pokopan 40 let star 23. jun. 1712 
 - 1718 in 1719 Boštjan Solak.4444 Pokopan 62 let star 8. avg. 1731. 
 - 1727 Janez Mihael Gigler.4545 Pokopan 64 let star 5. marca 1728. 
 - 1728 in 1729 Matija Hlape.4646 Pokopan 58 let star 23. nov. 1752. 
 - 1730 Janez Gigler.4747 Pokopan 35 let star 17. januarja 1737. 
 – 1762 in 1763 Alojz Redicnik. – 1764 – 1773 Matija Lobenwein. – 1773 - 1780 Gabriel Gigler.- 1780 - 1783 Peter Lobenwein. - 1783 Matija Pernhardt. - 1784 in 1785 Anton Pabst. - 1786 - 1790 Jožef Kelbec. – 1790 - 1801 Anton Fux. – 1801 - 1808 Jožef Kelbec.4848 Umrl 56 let star 26. febr. 1808 za prsno vodenico.
 - 1808 in 1809 Janez Lobenwein. 1810 do 1817 Anton Fux. - 1820 Mihael Potocnik. - 1822 Ignac Božic. - 1827 do 1832 Anton Pernat. 1838 Jakob Hu­dolin. - 1849 in 1850 Mihael Potocnik.
Vsled nove obcinske postave od dne 17. marca 1849 je bil 20. julija 1850 izvoljen za predstojnika zdravnik Karol Goldner. 
Vse za vero in domovino !
MATEJ SLEKOVEC
Slovenski zgodovinar in duhovnik, se je rodil 6.avgusta 1846, v Kunovi pri Negovi, kmetu Jožefu in Mariji (roj. Kramberger). Umrl je 15. decembra 1903 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan (Navje). Osnovno šolo je obiskoval v doma­cem kraju, v Mariboru je koncal obe gimnaziji (1859-67), prav tako bogoslov­je (1867-71). Velja za pionirja slovenskega štajerskega zgodovinopisja. Med šolanjem je bil odlicen tako družboslovec kot naravoslovec. Bil je zgodovinar samouk, ki se je skozi delo in raziskovanje naucil razumeti stare listine in jih interpretirati skozi izdana dela bodisi v obliki clankov v takratnih casopisih ali kot samostojno izdanih publikacijah. Njegov opus se je oblikoval skozi tri desetletja strastnega in vztrajnega raziskovanja po arhivih v Ljubljani, Mari­boru, Gradcu, Zagrebu, Ptuju, Salzburgu, Dunaju in po župnijskih kronikah v manjših krajih po slovenskem Štajerskem in širše. Zbiranje gradiva je imel za svojo glavno nalogo, da bi bodocim generacijam zgodovinarjev omogocil osnovne pogoje za njihova raziskovalna dela. Skozi leta se je nabrala zelo lepo urejena zbirka zgodovinskih spisov, ki je po njegovi smrti prišla v arhiv Zgodovinskega društva Maribor. S svojim arhivom je omogocil raziskovalno delo tako slovenskim, kot avstrijskim zgodovinarjem. Josefu Zahnu so njegovi zapisi pomagali pri izdaji knjige Ortsnamenbuch, Vladimirji Levcu pri nje­govih Pettauer Studien, Karolu Glaserju pri Zgodovini slovenskega slovstva. Prav tako je bil podpora in navdih štajerskemu sodobniku Francu Kovacicu in mnogim drugim vse do današnjih dni. Njegovo zapušcino danes hranita Pokrajinski muzej Maribor (pisna zapušcina) in Pokrajinski arhiv Maribor (osebni fond). Ob tej priložnosti je potrebno izpostaviti, da njegova dela še vedno cakajo na celostno obdelavo in integracijo njegovih del med širše množice kot identitetni temelj slovenske Štajerske. Kot je že bilo omenjeno je Slekovec objavljal svoje clanke v casopisih tistega casa (Slovenski gospodar, Kres, Slovenec, Izvestje, Popotnik, v Zgodovinskem zborniku, ...).
Kot samostojna dela so izšli spisi: Župnija Sv. Lovrenca na dravskem polju (1885), Odlicni Kranjci (1887), Kobilice (1887), Škofija in nad duhovnija v Ptuju (1889), Sekelji (1893), Die Szekely oder Zekel v. Kevent (1894), Polidor plemeniti Montagnana (1894 in 1895), Turki na slovenskem Štajer­skem (1894), Vurberg (1895), Duhovni sinovi slavne nad župnije Konjiške (1898), Kapela žalostne matere božje v Središcu ob Dravi (1902). Izdajal je tudi krajevne kronike. Med njimi je bil najbolj ponosen na Ljutomersko. Kot je sam povedal, je vanjo vložil ogromno truda in dela in jo posvetil njegove­mu prijatelju in dekanu, pokojnemu Ivanu Skuhali. Ostale kronike, ki jih je sestavil so; Križevci pri Ljutomeru z Veržejem, Mala nedelja, Sv. Marko niže Ptuja, Sv. Marjeta na Dravskem polju, Sv. Tomaž pri Ormožu, Loce pri Poljca­nah, Negova, Sv. Ana na Krembergu. Ogromno gradiva je zbral za župnije Sv. Peter pri Gornji Radgoni, Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah, Sv. Lenart v Slovenskih goricah, Sv. Miklavž pri Ljutomeru in Zavrc.
Matej Slekovec je kljub možati postavi bil že od svoje mladosti šibkega zdravja. Ker ga je zdravje vse bolj zapušcalo verjetno ni mogel izpolniti še mnoga željena dela. Bil je mentor Vidu Janžekovicu, kasnejšemu župniku v Svecini, ki je pod njegovim vodstvom naredil popis zvonov v Lavantinski škofiji. Od tod je Fran Kovacic crpal podatke, ko je izdajal opis zvonov v Ja­renini in Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Matej Slekovec je svoje življenje posvetil duhovniškemu poklicu in zgodovinopisju krajev štajerske dežele, ki jo je neizmerno ljubil ter spoštoval. Velja za ustanovitelja zgodovinskega društva za slovensko Štajersko in 23. maja 1903 je bil izvoljen za njegovega prvega predsednika. Mateju Slekovcu ob 120 letnici smrti dolgujemo veliko zahvalo in cast njegovemu delu.
Franc Mlakar
Viri:
Slovenski biografski Leksikon
Portal Kamra
Franc Kovacic: V spomin Mateju Slekovcu

Kazalo
Predgovoru predgovor5
Predgovor6
Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju8  1. Cerkvene razmere.8a. Do leta 17868
b. Po letu 178612


  2. Pravno-politicne razmere16
  3. Zemljepisne razmere21
  4. Vesi23
  5. Prebivalci27a. Njih znacaj in življenje27
b. Gospodarstvo32


  6. Župnijska cerkev sv. Lovrenca39
  7. Pokopališce45
  8. Župnijska hiša in dohodki župnikovi49
  9. Maticne bukve55
10. Staroste župnije66
11. Statisticni pregled rojenih itd.68
12. Župniki76
13. Kaplani83a. Dohodki83
b. Imena84


14. Ucilnica92
15. Odlicni Lovrencki rojaki.97a. Duhovskega stanu97
b. Svetnega stanu100
c. Redovnice ali nune101


16. Vila Lamberg in Schneeweiss v Apacah103
17. Nekatere žalostne dogodbe110a. Cloveška kuga110
b. Živinska kuga113
c. Slabe letine, lakota in draginja116
d. Sovražni navali119
e. Požari123


18. Dodatek126Ptujska gora126


Matej Slekovec130