Smrt v dnevu
Tin Ujevič
Praznik vrtnic
NOKTURNO    Nocoj moje čelo žari se,
nocoj je na vekah mokrota; in sen moje misli presije, nocoj me ubije lepota.
Duša je strastna v globini, kot bakla je v nočni temoti; jokajmo, jokajmo v tišini, umrimo, umrimo v samoti.
ZELENO    Zeleno vejo z žalostjo rumenih VEJO     plodov kje v starem vrtu, ki umira, s tišino sanjam, ko spi duša v meni in vlaga sanj počasi vanjo vdira;
601
Tin Ujevič
a želja trepeta ko ptica gola, ko sinja pesem, kadar jo kaj zmoti, ko neka bleda in brezupna kola, ko bosi siromak na pusti poti.
Ljubezen moja se na cesti moči, srce na sedem kosov mi razpada; pod vsakim mečem sika ogenj vroči; nad dihom pne se marmorna grmada.
Svetlobe misli mračne se bojijo; kri v mozeg dre in ga raznesti hoče; nad mojim mrakom tvoje le žarijo, o, tuja žena, oči pomilujoče.
ULICA     Po ulici, poleg ljudi, blodijo mnogi fantomi, FANTOMOV     eni odhajajo iz mesta, drugi prihajajo iz groba. Tako poleg novega traja še stara doba. Samo vseh teh pošasti ne vidijo naši trahomi.
Po ulici, razen ljudi, so sence na vsakem koraku. (Bojim se, tokrat sam zase, da sem blizu resnice.) Tako spomini vladajo nad mestom v mraku, tako so v strahu pri belem dnevu ostrovidne zenice.
Čudim samo se, kako so podobni porazno mrtveci živim, a prav tako živi mrličem. In ko življenje teče dolgočasno in prazno, razmišljam, kdo je med njimi živ, krvavo resničen.
Naše dneve smradijo davno strohnele dobe, naše noči mrazijo mrliške groze moreče. Na javnem trgu duši atmosfera trohnobe, a ponoči v postelji vampirji davijo speče.
Živemu reče truplo: »Molči, mrtvih ne žali, za novi čas ni v starih besedah življenja; in čakaj neizbežen trenutek: mi bomo vstali, šele tedaj tudi za vas sine zarja vstajenja.«
Trgajte vrtnice, deklice, da bi vam danes sijale, ta zbogom mladim dnem v tem hladnem gaju. Vrtnice so iskre blažene, ki v vas so vzplapolale iz dna trepetajočih duš v tem blodnem maju.
PRAZNIK VRTNIC
602
603
Praznik vrtnic
Vrtnice so bliski misli in za srce puščica, vrtnice bogate in brezplačne na vrtu kje ob cesti. O, vrtnice kadilo božje so in luč v zenicah in muzika narave z vonjavo host zločestih.
O, vrtnice, da bi umrle razkošno v senci dragi kot hip najlepši in najkrajši v vrtincu mren varljivih. Vrtnice, da bi bile pozdrav usmiljenemu soncu v dragi in razigran sprehod do senc na zadnji njivi.
Vrtnice ljubezni črke so v spominski knjigi sreče, kot sveži blisk svetlobe, ki trzne čez studenec. Kdor je bil rojen za življenje, mre za mladost, da meče na čelo vrtnice in nudi ganljivih čustev venec.
Ne maram laskati se strahu jetnikov vaših, da ne bi vrtnice z oltarja se na krvavi kleči spreminjale v okras, ki jih z grobovi straši v podobi svoji sladostrastni, krvavordeči.
Poročne vrtnice naj ne bile cipresa bi za mrtve! Pomirjati tako togotne kot ubogljive znajo in s svojim nežnim dihom rešujejo vse žrtve in v kroženju krvi do srha brbotajo.
Za vrtnico se jočem. Cvetem v oleandru tujem, ki sija lovora ne mira vrtnic nima. Vendar iz čase vrtnice pijan pogled srečujem: cvet oleandra se obarval je v rajni kaplji vina.
Vrtnice, dežujte s stropa, vsaj danes, za svoj praznik! Vrtnice z neba in s streh, iz vrta domačije. Naj pljuskajo ko dež, ko veter, ko prah v vrtincih blaznih vrtnice resnice, vrtnice zvezda in domišljije.
Naj nam zatisnejo oči in usta zamašijo pijane vrtnice, nesmrtne vrtnice in vrtnic vrti s poljubi, ki vznemirjajo in se, neslišni, zdijo prihod le mimobežne in le dozdevne smrti.
Naj padajo ko časa iz sanjske megle goljufive,
naj planejo, ugasnejo in so brez haska mimo;
o lakota, o rožna zarja in zahod v bitju spremenljivem,
potrgajmo vse vence! In pijmo vrtnice, o, pijmo!
Tin Ujevič
Blagoslov na polju vrtnicam in njihovemu rodu, ki sončnega boga v skrivnosti mladosti je zalezel: pripeljejo nas najhitreje k svobode svodu, darilo zemlje so in skrinja so zaveze.
Pesmim je treba vrtnic, a pesmi vrtnicam enako, vse kar trenutek nudi, in vse, kar v njem se krije. To so prameni himne iz bakle bilnatih vodnjakov, o angel, pridi in zapoj nam vrtnic večne litanije.
Na glas bom tvoj in proti blatnih dni mrtvilu
kakor začaran padel in tvojo hvalo večal
temu razsipu sreče in kopanju v kadilu
ter pred zakonom vrtnic samo enkrat pobožno klečal.
Da nam bile bi vzor, namesto hrupnega čvekanja, za plamen in za skromnost; da bi razpeti, odtrgani od grma prešli prek vseh ovir spoznanja in znali z zgledom — vrtnico živeti in umreti.
Več vrtnic, več! Z ostrino njih bodic in trnov zlih, več vrtnic, več, z norostjo njihovo pijano. Povil sem v šopek jih in skril na prsi jih, da jočem od veselja in vriskam s črno rano.
Več vrtnic, več! Več njih! Vseh vrtnic rožnatih!
PODALJŠANI     Stvari okrog mene so hudo pomenljive. SVET    Cvetje ob poti ima pomen in besede,
vode ponoči mrmrajo skrivnosti neizrekljive in veter kdaj s čudnimi sanjarijami prede.
Živalim oči se iskrijo od gona in volje biti. Na slepo lik in smisel sprejema kamen planine. Nezavedna zavest se sprašuje: mar res se da priti iz začaranega kroga v pravilniku rime?
Resničnost, še enkrat, spremenile so sanje,
kot da odhaja v jeseni, najbolj brezdanje,
kot da povsod zdaj s križev Kristuse sname,
kot da narava zadnjo postelj pripravlja — zate in zame.
Po svetu gredo sanjači (lahko bi bili pijani)
in od tihih besed so skrivaj razigrani,
kakor da mislijo: glejte, zarja pomalem se drami,
zdaj je vseeno, ali smo v prejšnjem stoletju, ali je lani.
604
605
Praznik vrtnic
Brez volje, da bi kaj rekli, gredo sami po svetu,
toda mogoče vseeno: lahko bi bili pijani.
Kot da gredo na sprejem k zelo staremu odkritju,
da so bili že, da žive v nekem drugem bitju
in da so drugi in tretji, kakor ljudje pač ob pitju.
Stara se zemlja jezi, ker je majhna nemalo, mala se zemlja neslišno dalje v prostoru pomika. Stara je zemlja še enkrat rojstni kraj idealov in nebesa belih kril se pravljica njena dotika.
Brez volje, da bi kaj rekli, gredo sanjači po svetu in zvoke sveta do robov ust sprejemajo hlastno, potem nezavedno, nikomur, razlagajo v toplem šepetu, kako je vesoljstvo globoko, gosto in zelo strastno.
Včasih se primeri, pod drevo se uležem, skoz življenje mračno milost se mi javi: jagodo jem gozdno, v vrelec z roko sežem in pod zvezdo sanjam, spim v razkošni travi.
Temne skrivne misli sem iz gozda čujem, klic, da naj bi k svojim se bogovom vrnil; tole bojno polje, kakor duh se ruje, telo dolgo, vitko bom po tleh pogrnil.
Oj, še jaz sem bilka, le brez želje rasti, oj, jaz sem življenje, zacvetem ko vrti. Ne da bil bi večji, oči le hočem pasti na tej zmeraj vidni, urečeni črti.
Bil sem kos, nebo, ti v mnogoteri ujmi, miren prt mrliški nad menoj postani. Pusti, da rode se sadeži mi bujni, pusti, da iz tal me strah prežme in zmami.
V mestu bi dušila soba me tesnobna, tukaj venec spleta žarkov mi bleščava, barvajo mi prejo prahu zrna drobna in od skrite Jeze srh me spreletava.
Razumevam zemljo, vlažne rjave grude, jaz, povsem nedolžen in z njo šele grešen. Ko zatisnem veke, slast prešine ude, jutri ješč bom, žejen, svež in nepotešen.
In tako pri tebi, Zemlja, nisem smešen.
Prevedel Tone Pavček
POČIVALIŠČE
SUB IOVE
DIVO