iff Privandranec ii »Privandranec!« Ta beseda je padla na učitcijstvo zelo močno poudarjena. Pričakovali smo jo kot logični zaključek za celo vrsto izpadov na naš stan. Na vse take in slične otroške poizkuse nismo nikdar odgovarjali in tudi tokrat živimo v upanju, da nam udarec ne bo škodoval. Živimo pač v času, ko so gotovi krogi napovedali učiteljstvu meizprosen boj in ko se mora ono boriti za svoje najprirodnejše pravice. Ker je pa boj brez vsakih s.tvarnih razlogov, je »privandranec« le izraz mržnje do našega stanu. Kaže nam nazorno, kako malo odgovornosti čutijo gotovi ljudje do svojega naroda in kako malenkostno je njih razumevanje za resnične narodove potrebe. S »privandrancem« so hoteli učiteljski stan končno popolnoma ponižati, zbiti zadnje opore, ki bi ga zrušile z njegovih sedanjih trdnih položajev. Zalitev in obrekovanje učiteljeve osebnositi so prihranili kot zadnje in naju-spesnejše sredstvo. Drugih nimajo več! Da je bila beseda »privandranec« v tem primeru vzeta iz slovarja zaničevalnih izrazov z najgršimi nameni, je povsem jasno, in da pomeni grobo žalitev osebe, kakor tudi državnega nastavljenca, je tudi razumljivo. Da so jo pa njeni tvorci in iniciatorji uporabili samo za učiteljski stan, nam je razumIjivo. Učitelj med mladino in narodom; človek, ki mogoče edini v kraju dela za ljudstvo, je nevaren. V očeh naroda mu je zato treba zmanjšati ugled, saj je njegova vloga preveč odločilna in važna. Pod vsem tem zlonamernim prizadevanjem nasprotnikov se skriva dragoceno priznanje učiteljevega dela med narodom, priznanjc, ki daje gotovim gospodom neprestano povod za izpade. Učiteljstvo je mirno sprejemalo vse te napade, saj nanje ne more in ne sme odgovarjati. »Napredek in prosveta to naša bo osveta!« pravi Aškerc in tega načela se držimo tudi mi. Da pa je »privandranec« v očeh javnosti še bolj klavrna pojava, so mu naprtili še lažnivost. Verjeti sc mu namreč ne sme ničesar in nezaupljiv moraš biti napram njemu! Zakaj? Iz kakšnih razlogov? Kakor smo uvodoma ugotovili, je vse delo proti učiteljstvu le posledica mržnje do njega, oziroma do njegove odločilne vloge med Ijudstvom. Zato je pri vsem tem toliko otipljive nesmiselnosti, da bi jo prav lahko časopisi priobčili pod rubriko »Vsak dan ena«. Tako poročanje rodi kolikor toliko pri posameznikih odvratno stališče proti učiteljstvu in ustvarja strupeno atmosfero med narodom. Kje naj le išče učiteljstvo moralne opore za svoje pošteno delo, ako mu skušajo omajati prav vse položaje in so se celo lotili njegove osebne časti? Učiteljstvo ni nikdar klonilo pred takimi napadi in bo preskočilo tudi zadnji prepad, ki ga skušajo umetno napraviti med njim in narodom. Take gonije ga samo tesneje združujejo, nikdar ni bilo tako solidamo, kakor ravno sedaj. Vsi poizkusi, vnesti v njegove vrste razdor ali mu škodovati na ugledu, so se izjalovili. Njegovo delo je nad vsako politiko in zaupanje večine naroda v njegovo pomoč je le prevelika. »Privandrovstvo« mu zato ne more škodovati, škodovalo bo le kvečjemu tistim, ki so se postavili na položaje naših sodnikov in krvnikov! Nova gledanja v zemljepisnem pouku je prikazal učitelj mešč šole Albert Žerjav s predavanjem Problemi goSpodarske geografije ter njena didaktika. S svojimi izvajanji je naznačil bežen prcgled šolske in znanstvene geografije. Dosedanje statično gledanje v zemljepisnem pouku se mora umakniti sodobnemu dinamičnemu dogajanju. Učitelj mora poznati strukturne posebnosti predmeta ter pravce ljudskih potreb, ki poudarjajo razne panoge iz področja geografije. Predavatelj je podal celoten sistem zemljepisne znanosti: od nauka o zemlji preko fizične geografije in biogeografije do antropogeogralije (geopdlitika, politična geografija, gospodarska in vojaška geografija). Posebej se je pomudil pri naših zemljepisnih učbenikih, kjer najdemo v veliki meri pokrajinopisje in nekaj suhoparnih podatkov. Manjkajo objektivni potopisi, gospodarski položaji, življenjske, politične in kulturne razmere, trgovina, nova raziskovanja in odkritja. Razni problemi, n. pr. problem gostote prebivalstva, notranja in zunanja emigracija našega naroda, itd., naj bi bili bolj poudarjeni. Podrobno je prikazal probleme gospodarske in ekonomske geografije z navedbo literature — posebno sloveruske. Gospodarski zemljepis naj dobi v ljudski šoli, posebno v višji, svojv poudarjenejšo noto. Predavatelj prikaže razne delovne enote za pouk zemljepisja, n. pr.: Naša obleka: odkod dobivajo naše tvornice bombaž, zakaj se ljudje ne oblačijo več v domačo obleko, zakaj propada naša nar. noša, itd. Dvorana učiteljske šole se je napolnila poslušalcev, ko so podajali poročila o »Svojem poizkusnem delu in njegovih rezultatih« naši učitelji praktiki. Vsak dela v svojem pravcu v različnih danih pogojih. Eden s hribovske dvorazrednice z natrpanimi razredi, drugi z višje oroanizirane podeželske šole, a tretji s predmestne šole. Slučaj je nanesel da so vsi podali slliko iz višjih razredov. Mogoče bi bilo tu potrebno, pokazati delo vseh stopenj. Poroči'la so bila zanimiva zaradi tega, ker so predavatelji podali rezultate iz različnih krajev z različnimi prilikami, še interesantnejše pa je bilo osebno gledanje teh treh posamež'nikov na sodobno šolsko delo v duhu Gaudigove delovne šole, šolski upravitelj Jurančič Josip se zavzema za priložnostno svobodni strnjeni pouk, a učitelj Ledinek Miloš se bolj ogreva za vezan strnjeni pouk — življenjska okrožja. Pričakovati je bilo, da se bo kdo oglasil in vzporedil tri različne struje ter skušal prikazane rezultate razčleniti in prikazati različnost poti in pojmovanja sodobne šole, a obenem pri vseh treh prikazati edinstven cilj: pomagati mladini v sodobnem kaosu.1 Prof. Gustav Šilih je na svojstven in pregleden način razvil »teorijo učnega postopka«, in to od učnih slik do strnjenega pouka. Razčlenjajoč bistvo in potrebo zgradbe pouka je rekel: notranja zgradba učne enote nekako sliči zgradbi drame, metoda je notranja nujnost. V delu lahko prevladuje eden izmed treh bistveinih momentov: psihologizem, logicizem ali sociologizem. Kateri naj prevladuje? Predavatelj stavi zahtevo, da »pravi pouk zahteva zgradbo, ki ustreza k>gični zgradbi snovi in šele v drugi vrsti ozir na otroka«! Predavatelj je na primerih prikazal zgradbo učne enote pri vaznejših za9topnikih smeri učnega dela: I. Herbartovci (Herbart-Zeller-Rein) so postavili štiri, oz. pet stopenj dela (formalne 1 Podrobno poročilo izide predvidoma v »Popotniku«. stopnje) na osnovi asociacijske psihologije. Herbartovci so psihologisti. II. Scharrelmann (ca. 1912) normira svoje delo v smislu umetnostne struje v treh stopnjah oz. načelib: detajliranje, motiviranje in moderniziranje. Tudi psihologizem. III. Gaudig poudarja v skupinskem dclu svobodno duhovno dejavnost, kjer učitelj stavlja delovne cilje pouka. Gaudig in naslednik Scheibner poudarjata stvarno-logični moment učnega dela, kar kaže nekako oddaljevanje od čistega psihologizma. IV. Dalton-plan poudarja svobodo dela v izbiri dela v okviru tedenske ali mesečne naloge s podrabnimi metodičnimi navodili. Delo se vrši v šolskih delavnicah-laboratorijih. Hiba Gaudigovcev je, da je socialni moment zapostavljen, a individualizacija pritirana do viška. Češki reformator Pfihoda pa nasproti temu stavlja zahtevo: individualizacija pouka in kolektivizacija vzgoje. V. Od naših domačih je omenil prof. Demarina in učitelja Paviča kot izrazita psihologista. Pri našem pedagogu E. Vrancu je pa povedal: Psihologizma ni, upošteva stvarnologiški moment in psihološko stran. Nastopa nevarnost sociologizma. O strnjenem pouku iznaša mišljenje, da to ne more biti metoda, temveč le gola razporeditev snovi. — »V vseh naših stremljenjih in iskanjih nam mora biti vodilo, da spravimo v sklad stvarno-zakonitost snovi in vprašanje dece.« Iz svojega dolgoletnega intenzivnega študija podeželja nam je podal šolski upravitelj Josip Jurančič vzroke »obubožanja širokih ljudskih plasti ter njega posledice za vzgojo.« Predavanje je prikazalo sliko današnjega po deželja — gospodarsko, socidno in etično — ter kako se ta izraža pri šolskem delu. Po karakterni označitvi kmetskih prebivalcev poskuša predavatelj prikazati vzroke. Dotakne se zgodovinskega razvoja človekovega gospodarstva: prehod od lovca do kmeta, živIjenje v srenjah (pTakolektivu), nastanek podLožništva, razvoj individualizma po franc. revoluciji, gospodarski iiberalizem. Industrija se je zracionalizirala, mala kmetska posest se ni mogla. Iz dobe zadrug in srenj kaže srbska narodna poezija visok ljudski etos. Neprestano nižan.je cen kmetskih proizvodov in nemožnast človcku primernega življenja silijo kmetskega človeka v nepoštenost, postaja spekulant in konjunkturisit. Delo iz noči v noč ovira vzgojo otrok. Propadanje in obubožanje širokih kmetskih plasti traja že 100 letl in daje svojo noto karaktcrju, čustvu in morali kmetskega človeka. Glavni vzrok je rastoče in danes do vrhunca pretirano nesorazmerje med visoko zrackmalizirano industrijo in skrajno nerentabilno izrabo male kmetije. Iz vrst tečajnikov se je iznesla želja, da bi naj bili bodoči tečaji zaokrožena celota tako, da bi se vsa predavanja stikala v neki osrednji točki, oz. izhajala iz osrednjega problema. V tem primeru bi bilo tudi idealno, da bi posamezni predavatelji prisostvovali celotnemu tečaju. Upamo, da bo do četrtega tečaja postala marsikatera misel, ki je bila izrečena na tečaju, v naši vzgojni in učni praksi tudi meso, oziroma vodilo in pomoč pri delu. M. Ledinek.