TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. LVII, št. 1, str. 185–432 Ljubljana, januar–marec 2020 UDK 4, ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani GLAVNI UREDNIK Anton GRIZOLD SEKRETARKA REVIJE Tina CERNCIC TOMAŽEVIC UREDNIKI Anton GRIZOLD, Tina KOGOVŠEK, Marko LAH, Igor LUKŠIC, Breda LUTHAR, Peter STANKOVIC, Zdenka ŠADL, Tomaž KRPIC (recenzije) UREDNIŠKI SVET Milica ANTIC GABER, Marjan BREZOVŠEK, Ljubica JELUŠIC, Maca JOGAN, Andrej KIRN, Miran KOMAC, Janez KREK, Vlado MIHELJAK, Zdravko MLINAR (predsednik), Klement PODNAR, Rudi RIZMAN, Marjan SVETLICIC, Zlatko ŠABIC, Metka TEKAVCIC, Niko TOŠ, Mirjana ULE MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET Luigi GRAZIANO (University of Torino, Italija), Philippe MANIGART (Bruselj, Belgija), Helmut WILLKE (University of Bielefeld, Nemcija), Peter DAHLGREN (University of Lund, Švedska) OBLIKOVALEC Ismar MUJEZINOVIC PRELOM Leon BETON TISK Tiskarna CICERO, Begunje, d. o. o. Naklada 250 izvodov REVIJA TEORIJA IN PRAKSA V BIBLIOGRAFSKIH IN BESEDILNIH ZBIRKAH PODATKOV SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the Humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZ-Online, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the Humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA). Naslov: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, tel.: 01/5805–147, e-pošta: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si Revija je dostopna na http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa. Celoletna narocnina za leto 2019: za študente in dijake 40,00 eur, za druge individualne narocnike 50,00 eur, za podjetja in ustanove 100,00 eur. Cena posamicnega zvezka v prosti prodaji je 20 eur. Revija izhaja ob podpori ARRS – Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 1/2020 TEORIJA IN PRAKSA Interdisciplinary journal of social science Vol. LVII, No. 1, pp. 185–432 Ljubljana, January – March 2020 UDK 4, ISSN 0040-3598 FOUNDER AND PUBLISHER Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana EDITOR IN CHIEF Anton GRIZOLD ISSUE MANAGER Tina CERNCIC TOMAŽEVIC ASSOCIATE EDITORS Anton GRIZOLD, Tina KOGOVŠEK, Marko LAH, Igor LUKŠIC, Breda LUTHAR, Peter STANKOVIC, Zdenka ŠADL, Tomaž KRPIC (Book reviews) EDITORIAL ADVISORY BOARD Milica ANTIC GABER, Marjan BREZOVŠEK, Ljubica JELUŠIC, Maca JOGAN Andrej KIRN, Miran KOMAC, Janez KREK, Vlado MIHELJAK, Zdravko MLINAR (Chairman), Klement PODNAR, Rudi RIZMAN, Marjan SVETLICIC, Zlatko ŠABIC, Metka TEKAVCIC, Niko TOŠ, Mirjana ULE INTERNATIONAL ADVISORY BOARD Luigi GRAZIANO (University of Torino, Italy), Philippe MANIGART (Bruxelles, Belgium), Helmut WILLKE (University of Bielefeld, Germany), Peter DAHLGREN (University of Lund, Sweden) GRAPHIC DESIGN Ismar MUJEZINOVIC PAGE LAYOUT Leon BETON PRINT Print run: 250 Printing House CICERO, Begunje, d. o. o. Impression: 250 ABSTRACTING AND INDEXING SERVICE SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the Humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZOnline, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the Humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA). Address: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenia; Tel.: 00 386 1/5805-147, E-mail: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. Teorija in praksa is available at http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa. The annual subscription fee for 2019 is EUR 40.00 for students, EUR 50.00 for other individual sub­scribers, and EUR 100.00 for companies and institutions. The price of an individual issue is EUR 20.00. The journal is subsidised by the Slovenian Research Agency. TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 1/2020 VSEBINA CLANKI SLO Marjan MALEŠIC: POROCANJE MEDIJA SPUTNIK NEWS IN ODZIV NANJ V KONTEKSTU STRATEŠKEGA KOMUNICIRANJA MED RUSKO FEDERACIJO IN EVROPSKO UNIJO 189–209 Neven POLAJNAR, Igor LUKŠIC: AVTORITARIZEM V KONTEKSTU NEOLIBERALNE GLOBALIZACIJE: VZPON AVTORITARNEGA POPULIZMA 210–231 Drago ZAJC: RACIONALNOST OBLIKOVANJA MANJŠINSKIH VLAD … Jure SPRUK: POLITOLOŠKA INTERPRETACIJA MAGNE CARTE: K RAZUMEVANJU POLITICNE RAZSEŽNOSTI DOKUMENTA 232–249 250–266 Marjan SMRKE: DRUŽBENE DILEME V ILIADI 267–285 Barbara KOPAC, Boštjan UDOVIC: JEZIKOVNOSTILNE RAZLIKE IN SORODNOSTI V GOVORU RUSKEGA IN SLOVENSKEGA POLITIKA 286–307 Peter SEKLOCA: OHRANJANJE ZAUPANJA V MREŽNI JAVNI SFERI: PROBLEM JAVNIH FORUMOV IN PERSONALIZACIJA NOVIC 308–325 Zlata FELC, Brina FELC, Mojca OSET, Urška ANTOLIN, Marijana KOLENKO: POZNAVANJE DEMENCE MED MLADOSTNIKI V STARAJOCI SE DRUŽBI: PILOTNA ŠTUDIJA ANG 326–346 187 Marjan SVETLICIC: OD RDECE DO RUMENE NEVARNOSTI: RESNICNOST IN STRAHOVI KITAJSKEGA VZPONA V ZGODOVINSKEM OKVIRU 347–367 Aleksandar ŠOBOT, Andrej LUKŠIC: ZAVAROVANJE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA NATURE 2000: IZZIVI IN REŠITVE 368–388 Peter KUMER: SAMOUPRAVLJANJE IN SOCIALNA VKLJUCENOST V POSTSOCIALISTICNEM MESTU: NASPROTJA MED NACRTOVANIMI IN SAMONIKLIMI KULTURNIMI SOSESKAMI 389–406 PRIKAZI, RECENZIJE McKenzie Wark: Molekularno rdece: teorija za dobo antropocena (Lea Kuhar) 407–410 Yuval Noah Harari: Sapiens: Kratka zgodovina cloveštva (Nejc Pulko) 411–413 AVTORSKI POVZETKI 414–420 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 1/2020 CONTENTS ARTICLES SLO Marjan MALEŠIC: THE REPORTING BY THE SPUTNIK NEWS AGENCY AND THE RESPONSE TO IT IN THE CONTEXT OF STRATEGIC COMMUNICATION BETWEEN THE RUSSIAN FEDERATION AND THE EUROPEAN UNION 189–209 Neven POLAJNAR, Igor LUKŠIC: AUTHORITARIANISM IN THE CONTEXT OF NEOLIBERAL GLOBALISATION: THE RISE OF AUTHORITARIAN POPULISM 210–231 Drago ZAJC: THE RATIONALITY OF FORMING MINORITY GOVERNMENTS 232–249 Jure SPRUK: POLITICAL INTERPRETATION OF THE MAGNA CARTA: TOWARDS UNDERSTANDING OF THE DOCUMENT’S POLITICAL DIMENSION 250–266 Marjan SMRKE: SOCIAL DILEMMAS IN THE ILIAD 267–285 Barbara KOPAC, Boštjan UDOVIC: LINGUISTIC DIFFERENCES AND SIMILARITIES IN THE POLITICAL SPEECHES OF SLOVENIAN AND RUSSIAN POLITICIANS 286–307 188 Peter SEKLOCA: PRESERVATION OF TRUST IN THE NETWORKED PUBLIC SPHERE: THE PROBLEM OF PUBLIC FORUMS AND THE NEWS PERSONALISATION 308–325 Zlata FELC, Brina FELC, Mojca OSET, Urška ANTOLIN, Marijana KOLENKO: AWARENESS OF DEMENTIA AMONG ADOLESCENTS IN AN AGEING SOCIETY: A PILOT STUDY 326–346 ENG Marjan SVETLICIC: FROM RED SCARE TO YELLOW PERIL: REALITY AND FEARS OF THE RISE OF CHINA IN A HISTORICAL CONTEXT 347–367 Aleksandar ŠOBOT, Andrej LUKŠIC: ENSURING THE SUSTAINABLE DEVELOPMENT OF NATURA 2000: CHALLENGES AND SOLUTIONS 368–388 Peter KUMER: SELF-GOVERNANCE AND SOCIAL INCLUSION IN A POST-SOCIALIST CITY: CONTRADICTIONS BETWEEN CITY-DESIGNATED AND NATURALLY-OCCURRING ARTS DISTRICTS 389–406 BOOK REVIEWS McKenzie Wark: Molekularno rdece: teorija za dobo antropocena (Lea Kuhar) 407–410 Yuval Noah Harari: Sapiens: Kratka zgodovina cloveštva (Nejc Pulko) 411–413 AUTHORS’ SYNOPSES 414–420 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 1/2020 CLANKI Marjan MALEŠIC* POROCANJE MEDIJA SPUTNIK NEWS IN ODZIV NANJ V KONTEKSTU STRATEŠKEGA KOMUNICIRANJA MED RUSKO FEDERACIJO IN EVROPSKO UNIJO** Povzetek. Razvoj strateškega komuniciranja v Ruski federaciji je v funkciji projiciranja njene mehke moci, tudi v odnosu do Evropske unije. Ta je v odzivu nanj razvila svojo lastno strukturo strateškega komunicira­nja, s katero si želi v ciljnih javnostih uveljaviti svoje ideje, vrednote in politike. Analiza vsebine porocanja medija Sputnik News razkrije, da medij v kontekstu stra­teškega komuniciranja izvaja propagando, pri cemer prevladujejo rutinske laži, teorija zarote in obtoževanje »drugega«. Analiza odziva na Sputnikovo porocanje s strani strukture strateškega komuniciranja Evropske unije pokaže, da ta navaja dejstva, številke in dokaze, ki so verodostojni in prepricljivi. Sprti strani iste izseke dejanskosti interpretirata diametralno nasprotno, kar 189 kaže na velik idejni, vrednotni in politicni razkol v nju­nem odnosu. Kljucni pojmi: strateško komuniciranje, propaganda, Ruska federacija, Evropska unija, Sputnik News, The Disinformation Digest Uvod Prizadevanja razlicnih entitet, da bi brez uporabe oboroženega nasilja ali ob njegovi minimalni uporabi uresnicile svoje interese in izpolnile strateške cilje, segajo dalec v preteklost,1 sistematicni in celoviti strateški koncepti pa so se na tem podrocju razvili po prvi svetovni vojni. Do danes so bili naj­bolj vidni med njimi strategija posrednega nastopanja, spopad nizke inten­zivnosti, nevojne vojaške operacije, informacijsko bojevanje, nesimetricno vojskovanje, strategija razumne moci ter hibridno vojskovanje. Pomembne prvine naštetih konceptov se povezujejo tudi s komuniciranjem, pa naj gre za psihološko bojevanje in propagando ali za psihološke operacije, infor­macijske operacije, javno diplomacijo in odnose z javnostmi. V zadnjem * Dr. Marjan Malešic, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. 1 O tem, kako dobiti bitko brez boja, ce spopada že ne moremo prepreciti, je v 5. stoletju pr. n. št. pisal kitajski strateg in vojaški mislec Sun Cu (2007). obdobju se v kontekstu hibridnega vojskovanja uveljavlja koncept strate­škega komuniciranja (prim. Malešic, 2019).2 Na temo strateškega komuniciranja med Rusko federacijo (v nad. Rusijo) in Evropsko unijo (v nad. EU) je bilo v zadnjem casu opravljenih vecje šte­vilo analiz. Johnston (2015; 2016) je analiziral rusko informacijsko bojeva­nje na »domaci fronti« in rusko propagando v povezavi z ukrajinsko vojno. Izpostavil je vprašanje državnih odlikovanj za novinarje, ki so objavljali ponarejene zgodbe in so bili obravnavani kot »vojaki na ideološki fronti«, cenzuro, razumevanje informacij kot orožja ter zgodovinsko naracijo, v kateri se prepletata resnicnost in mit. Kelly in Paul (2020) sta na primeru ukrajinske krize proucevala razlicne strategije vplivanja in pri tem opozorila, da je Rusija ob aneksiji Krima uporabila »hibridno mešanico«, ki je prorusko obcinstvo prepricala, da je šlo za pravicno dejanje. Reid (2018) je prek svoje analize opozorila, da je izjemno pomembna tudi obramba pred negativnim strateškim komuniciranjem. Tudi ona je raziskovala »negativne informacij­ske kampanje«, ki jih je Rusija izvajala ob prikljucitvi Krima ter med obo­roženimi spopadi v Donecku in Lugansku. Pashentsev (2020) je strateško komuniciranje med EU in Rusijo prouceval v kontekstu nevarnosti pojava 3. svetovne vojne oziroma potrebe po ohranjanju svetovnega miru. Poziva k normalizaciji odnosov med EU in Rusijo, ki je v obojestranskem interesu. Opozarja na notranje probleme EU in držav clanic, ki vplivajo na uspešnost njihovega strateškega komuniciranja in na dejstvo, da EU na podrocju stra­teškega komuniciranja Rusijo in ISIL obravnava na enak nacin. Pomembni sta tudi dve uradni analizi ruskega strateškega komuniciranja. Natova parla­mentarna skupšcina ugotavlja, da ruski državni mediji od oblasti prejemajo tedenska navodila, kako porocati. Ne premorejo dvoma, ne poznajo eticnih meja, ponarejajo dokaze in objavljajo laži3 (NATO Parliamentary Assembly, 2018). Generalni direktorat EU za zunanjo politiko pa poroca, da rusko stra­teško komuniciranje Zahod prikazuje kot agresivno in ekspanzionisticno entiteto, ki pa je slabotna in na robu propada, prav tako opozarja tudi na laži4 (Directorate General for External Policies, 2016). Naša analiza raziskovanje na tem podrocju nadgrajuje, s tem ko empiricno 2 Zdi se, da se v sodobni družbi, ki je pogosto oznacena kot postresnicna družba (»post-truth society«), v kateri custva, prepricanja in populisticna obcutja prevladujejo nad dejstvi, podatki in tocnimi informa­cijami (iz slovarja English Oxford Living Dictionaries), pomen strateškega komuniciranja oziroma soro­dnih konceptov krepi. Pomembna znacilnost postresnicne družbe so lažne novice oziroma dezinforma­cije. Poleg tega živimo tudi v družbi vse vecjega nezaupanja (»post-trust society«; Löfstedt, 2005: 4), v kateri je zaradi upada zaupanja javnosti v institucije uspešno posredovanje sporocil izjemno zahtevno opravilo. 3 Med njimi so, da Švedski grozi skorajšnja državljanska vojna, da je v tej državi število posilstev naraslo za 1000 odstotkov in da je ameriško letalo odvrglo jedrsko bombo na Litvo. 4 Na primer, Americani so sestrelili pogrešano malezijsko letalo MH370, Zahod je pobijal price srb­skih vojnih zlocincev, ki so jim sodili v Haagu, ameriška vlada je sama nacrtovala teroristicni napad 11. 9. 2001 ipd. proucuje rusko strateško komuniciranje prek medija Sputnik News (v nad. Sputnik), ki je namenjen tuji javnosti, ter odziv strukture strateškega komu­niciranja EU na Sputnikovo porocanje. Najprej na kratko predstavljamo koncept strateškega komuniciranja in analiziramo strukturo strateškega komuniciranja v Rusiji in EU. V nadaljevanju ponujamo zgošcen teoreticen model za proucevanje propagande in izsledke zgoraj omenjene empiricne analize, o katerih tudi razpravljamo. V zakljucku povzemamo kljucne ugo­tovitve teoreticne in empiricne analize strateškega komuniciranja in propa­gande kot njegove pomembne oblike. Analizo usmerjajo naslednja raziskovalna vprašanja: 1) kaj je strateško komuniciranje in katere so njegove temeljne oblike, ki se uporabljajo na varnostnem podrocju, 2) kakšna je narava ruskega strateškega komunicira­nja in katere propagandne prvine prevladujejo v Sputnikovem naslavljanju tuje javnosti in 3) kakšna je narava strateškega komuniciranja EU in kakšen je odziv njegove strukture na Sputnikovo porocanje. Na raziskovalna vprašanja poskušamo odgovoriti s pomocjo analize literature o konceptu strateškega komuniciranja, analize vsebine uradnih dokumentov EU o tej temi in analize vsebine porocanja medija Sputnik, ki velja za glasilo uradnega Kremlja in je del strukture ruskega strateškega komuniciranja.5 Analiziramo 47 clankov, ki jih je ta medij na svoji spletni strani objavil med 1. januarjem 2018 in 31. decembrom 2019, kar poudari aktualnost analize. Deskriptorja za izbor iz baze izvirnih clankov sta bila Rusija in Evropska unija. Vsebinski kriterij za dolocitev vzorca pa so bile štiri porocevalske teme, in sicer sankcije Zahoda proti Ruski federaciji, afera Skripal, sestrelitev malezijskega letala v ukrajinskem zracnem prostoru in uporaba kemicnega orožja v sirski vojni. Po izboru clankov analiziramo nji­hovo vsebino in jo primerjamo s kljucnimi prvinami modela za proucevanje propagande, ki so orisane v nadaljevanju. Prav tako analiziramo 47 odgovo­rov, ki jih je na te Sputnikove clanke pripravila in na svoji spletni strani The Disinformation Digest objavila struktura strateškega komuniciranja EU in s tem želela opozoriti na pristranskost, selektivnost, manipulacije in dezinfor­macije v njegovem porocanju. Opredelitev strateškega komuniciranja Besedna zveza strateško komuniciranje se je pojavila v povezavi z nacionalno strategijo in na podrocju obrambe ter se je hitro razširila na druga družbena podrocja. Za njegov razvoj obstajata dva temeljna razloga: Sputnik, ki ga financira država, je bil ustanovljen leta 2013 kot del obsežnega prestrukturiranja ruskih vladnih medijev. Skladno s predsedniškim dekretom je namen Sputnika »porocati tujini o državni politiki Rusije in javnem življenju v Rusiji« (The Disinformation Digest, 2019). neucinkovitost komuniciranja od zgoraj navzdol, še zlasti v luci sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki državljanom omogoca vklju-cevanje v proces komuniciranja od spodaj navzgor, ter pomanjkanje uskla­jenosti med komunikacijskimi aktivnostmi dolocene entitete, bodisi hori­zontalno bodisi vertikalno (Westenkirchner, 2019). Strateško komuniciranje je poskus uresnicitve kljucnih interesov in izpolnitve temeljnih ciljev organizacije prek procesa komuniciranja z razlic­nimi javnostmi. Oziroma, kot ugotavljajo Hallahan et al. (2007: 3), »strateško komuniciranje je namenska uporaba razlicnih oblik komuniciranja, s pomo-cjo katerih organizacija izpolnjuje svoje poslanstvo«. Namen strateškega komuniciranja je razumeti, »kako bo dolocen nabor pogledov, vedenj in zaznav javnosti« podpiral cilje organizacije (Paul, 2011: 5). Strateško komu­niciranje zahteva temeljito in dolgorocno raziskovanje, nacrtovanje, izbiro ustreznih medijskih kanalov, nadzor nad komunikacijskim tokom organi­zacije in posredovanje doslednega sporocila razlicnim javnostim. Bistvo koncepta je holisticno razumevanje razlicnih oblik komuniciranja, ki jih izvaja organizacija. Po mnenju nekaterih avtorjev je strateško komuniciranje nacin, na katerega posamezniki in organizacije uporabljajo proces komu­niciranja in medije za uveljavljanje svoje vloge v družbi, ki je pod mocnim medijskim vplivom (Miami University, 2019). Zerfass et al. (2018: 487) po pregledu desetletnega raziskovanja na tem podrocju postavijo opredelitev strateškega komuniciranja, ki vkljucuje vse komuniciranje, ki je bistveno za preživetje in uspešno delovanje dolocene entitete. In še, gre za namensko uporabo komuniciranja dolocene entitete, da se vkljuci v konverzacijo, ki ima z vidika njenih ciljev strateški pomen. Komuniciranje lahko predstavlja pomembno vlogo pri oblikovanju, pre­gledu, predstavitvi, izvajanju, uresnicevanju in operacionalizaciji strategij. Skratka, entitete želijo prek komuniciranja, v negotovih razmerah in ob omejenih virih, doseci specificne cilje in uresniciti svoje interese. Cornish et al. (2011: 4) strateško komuniciranje opredeljujejo kot »siste­maticen niz nepretrganih in povezanih dejavnosti, ki se izvajajo na strateški, operativni in takticni ravni ter omogocajo razumevanje ciljnega obcinstva in prepoznavanje ucinkovitih nacinov spodbujanja in ohranjanja dolocenih oblik vedenja«. Za vpletene organizacije strateško komuniciranje pomeni javno diplomacijo, izvajanje »spinov«, odnose z mediji, reklamiranje, nova­cenje in usposabljanje ter visoko stopnjo zavedanja o doloceni situaciji. V operativnem smislu je strateško komuniciranje lahko obrambno (odziv in odgovor) ali napadalno (preiskovanje in pritisk). Pashentsev (2013: 210) na splošno strateško komuniciranje opredeli kot dejavnost, prek katere »država projicira dolocene strateške vrednote, inte­rese in cilje v zavest domace in tuje javnosti. Ta proces poteka prek ustrezne sinhronizacije vecplastnih dejavnosti v vseh domenah družbenega življenja s podporo strokovnega komuniciranja«.6 Na zunanjepoliticnem podrocju je po Pashentsevem (2020) mnenju strateško komuniciranje sinhroniza­cija prijaznih dejanj, besed in podob ter širokega spektra komuniciranja v domeni informacijskega bojevanja. Paul (2011: 1) meni, da je koncept strateškega komuniciranja nejasen, vendar obstaja soglasje, da »je zaznava in razumevanje podob, politik in ukrepov pomembna, da je uspeh številnih politik odvisen od podpore, ki jo prejmejo od razlicnih javnosti (tako domacih kot tujih), in da na zaznavo vpliva tako to, kar delamo, kot to, kar govorimo«. Koncept je izredno pomemben v sferi varnostne politike, še zlasti v boju proti nasilnemu eks­tremizmu. Ta boj bi se moral ukvarjati s »prepricanji, motivi in zaznavami, ki temeljijo na ekstremizmu, še posebej s tistimi, ki vodijo k podpori nasilju« (prav tam). Tudi nedavne vojaške operacije so okrepile narašcajoco moc komuniciranja tako v javni kot v politicni sferi. Uporaba strateškega komuniciranja s strani Rusije in EU Strateško komuniciranje na varnostnem podrocju izvajajo mednarodne varnostne organizacije (na primer EU in Nato7), države (na primer Rusija, ZDA,8 Kitajska, Velika Britanija, Kanada …), družbena gibanja (na primer narodnoosvobodilna in verska) ter razlicne ekstremisticne skupine, med njimi tudi teroristicne (na primer Al Kaida in ISIL9). Naša analiza se bo osre­dotocila predvsem na vprašanje, kako Rusija izvaja razlicne oblike strate­škega komuniciranja, s katerimi hoce promovirati državo in njeno politiko ter delovati proti EU. Zanimalo nas bo tudi, kako se slednja odziva na ta vir ogrožanja njenih idej, vrednot, politik, strateških ciljev in interesov. Rusija je razvila strateško komuniciranje, ki je kompleksno tako z vidika 6 V preteklosti je isti avtor razpravljal o informacijskem bojevanju in ugotavljal, da Doktrina infor­macijske varnosti, ki jo je Rusija sprejela leta 2000, temelji na individualni, skupinski in množicni »varno­stni zavesti« (Pashentsev, 2010: 145). 7 Zavezništvo svoje strateško komuniciranje opredeli kot »usklajeno in ustrezno uporabo komunika­cijskih aktivnosti in zmogljivosti – javne diplomacije, odnosov vojske z javnostmi, informacijskih operacij in psiholoških operacij – v podporo politik, operacij in aktivnosti zavezništva ter z namenom promovira­nja Natovih ciljev« (International Staff, 2009). 8 Ameriška vlada svoje strateško komuniciranje opredeli kot »usmerjeno prizadevanje za poznava­nje kljucnih javnosti in njihovo vkljucevanje v oblikovanje, krepitev ali ohranjanje razmer, ki so ugodne za podporo interesom, politikam in ciljem vlade ZDA, z uporabo programov, nacrtov, tem, sporocil in pro-duktov, ki so usklajeni z ukrepi vseh instrumentov nacionalne moci« (Joint Publication, 2001). Sestavljajo ga informacijske operacije, psihološke operacije, odnosi z javnostmi in javna diplomacija (Guerrero-Castro, 2013: 28), kar je popolnoma primerljivo z Natovo opredelitvijo. 9 ISIL v glavnem uporablja propagando kot obliko strateškega komuniciranja (Wilbur, 2017: 209). Izvaja jo prek revij in videov ter z ucinkovito uporabo družbenih medijev (Directorate General for External Policies, 2016: 20). idej, ki jih uveljavlja, kot z vidika institucij, ki ga izvajajo.10 Na tem podrocju je zelo aktivna in razmeroma ucinkovita v državah clanicah Nata, še pose-bej v ZDA, v EU, v republikah nekdanje ZSSR ter v državah kandidatkah za clanstvo v Natu in EU. Vsebina ruskega strateškega komuniciranja ni nujno vedno dosledna, vendar »je njegovo izvajanje sofisticirano, ciljno usmer­jeno in prilagojeno razlicnim javnostim« (Directorate General for External Policies, 2016: 6). Sposobno je izkoristiti pomanjkljivosti in napake nasprot­nikov. Glavni namen strateškega komuniciranja je razvijanje in uveljavljanje ruske mehke moci. Ce situacija ni naklonjena poudarjanju ruskih uspehov, postane temeljna naloga strateškega komuniciranja usmerjanje toka negativ­nih novic o zunanjem svetu. Promocija države in njenih politik poteka prek medijev (najpomembnejša sta Russia Today in Sputnik)11, nevladnih orga­nizacij, gospodarskih lobijev, politicnih strank in drugih entitet (Directorate General for External Policies, 2016: 9). V duhu odgovora na informacijske napade je EU pred kratkim razvila svoj sistem strateškega komuniciranja. Za potrebe poglobljene obravnave informacijskih groženj v kontekstu strateškega komuniciranja je bila obli­kovana medsektorska politika EU, ki se osredotoca na preplet vrednot in ciljne javnosti (Örden, 2019: 421). Glavni razlog, da so države clanice podprle usklajena prizadevanja na tem podrocju, so bile aktivnosti Rusije in ISIL-a, ki sta bila vpletena v »agresivno pošiljanje sporocil in zavajajoce medijske kampanje« (Directorate General for External Policies, 2016: 4). Za spopadanje z njimi je bil ustanovljen Sektor za strateško komuniciranje, ki tesno sodeluje z Evropsko službo za zunanje delovanje in institucijami EU. Sektor jim zagotavlja smernice in podporo pri komuniciranju, z name-nom podpiranja kljucnih politik in temeljnih vrednot EU. Med drugim je bila za obravnavo širjenja ruskih dezinformacij oblikovana tudi projektna skupina EU East StratCom. Njene naloge so promocija partnerske politike EU na Vzhodu, krepitev medijskega okolja, zlasti svobode in neodvisnosti medijev, ter odgovor na aktivnosti zunanjih entitet, povezanih s širjenjem dezinformacij. Projektna skupina se ne ukvarja s protipropagando, temvec zgolj prepoznava in razkriva dezinformacije. Prav tako projektna skupina ni usmerjena proti »propagandistom« – osredotoca se na sporocilo in ne na prenašalca sporocila (Strategic Communications, 2019). Vloga in naloge projektne skupine so podrobno opredeljene v Akcijskem nacrtu EU za stra­teško komuniciranje (EU’s Action Plan on Strategic Communication, 2015). 10 Pashentsev (2013: 210) opozarja, da Rusija v uradnih dokumentih ne uporablja besedne zveze »strateško komuniciranje«, ampak »državna informacijska politika«. 11 Posebno porocilo Parlamentarne skupšcine Nata ugotavlja, da medija nista le pristranska, ampak sta postala orožje kremeljske zunanje politike. Glavna urednica RT Margarita Simonyan trdi, da je Russia Today potrebna, tako kot je potrebno obrambno ministrstvo, in da je medij sposoben izvajati informacij­sko bojevanje proti celotnemu zahodnemu svetu (NATO Parliamentary Assembly, 2018). Akcijski nacrt je rezultat sklepov, ki jih je sprejel Evropski svet. Nastopanje institucij EU v okviru strateškega komuniciranja naj bi bilo proaktivno, usmerjeno v inkrementalno izgrajevanje komunikacijskih mrež, poudarjalo naj bi konkretne projekte, ki jih EU izvaja, in nenazadnje, izražati bi moralo podporo medijski svobodi in svobodi izražanja nasploh (EU’s Action Plan on Strategic Communication, 2015). Evropski parlament pa je sprejel reso­lucijo o strateškemu komuniciranju EU in spoprijemanju s propagando tre­tjih strani proti EU. Resolucija ugotavlja, da je EU pod narašcajocim in sis­tematicnim pritiskom na podrocju »informiranja, dezinformiranja, lažnega informiranja in propagande«, ki ga izvajajo države in nedržavne entitete (European Parliament, 2016). Evropska služba za zunanje delovanje je pro-ucila delovanje ruskega strateškega komuniciranja proti EU. Ta je v ruskih medijih, ki jih nadzirajo oblasti, prikazana kot sovražen geopoliticni projekt (Directorate General for External Policies, 2016: 9–10). Analiza porocanja Sputnika in odziv strukture strateškega komuniciranja EU nanj Iz uvodoma omenjenih empiricnih študij, posredno pa tudi iz teore­ticno-konceptualnih nastavkov razberemo, da je pomembna oblika strate­škega komuniciranja na varnostnem podrocju propaganda. V empiricnem delu clanka predstavljamo rezultate analize vsebine porocanja Sputnika, ki je del ruske strukture strateškega komuniciranja. Preliminarni splošni pregled Sputnikovega porocanja je pokazal, da ga lahko obravnavamo v kontekstu propagande kot oblike strateškega komuniciranja. Propagando opredeljujemo kot »nacrtovano, namerno in sistematicno komunikacijsko prizadevanje, ki je usmerjeno v oblikovanje zaznav, manipuliranje dejstev ter organiziranje vedenja javnosti skladno z interesi in namerami propagan­dista oz. propagandne organizacije« (Malešic, 2013: 861). Teoreticni model za empiricno proucevanje propagande, ki smo ga razvili ob analizi medij­skega porocanja v vojnah na obmocju nekdanje SFRJ v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vsebuje nekatere prvine (Malešic, 2013), ki jih lahko aktualiziramo ob analizi Sputnikove propagandne dejavnosti. Te prvine so: 1. Rutinske laži, pri katerih gre za vztrajno ponavljanje dolocenih neresnic ali izkrivljenih dejstev, dokler v javnosti, ki je cilj delovanja propagandi­sta, ne zacnejo delovati kot »resnica«. Koncni ucinek je, da laž v javnosti scasoma postane splošno sprejeti »res«. 2. Kolektivna in selektivna izguba spomina pomeni sposobnost dolocene entitete, da »izgubi spomin« o dolocenih zgodovinskih ali aktualnih dogodkih, ki ne ustrezajo prevladujocemu razpoloženju. Pri tem uporab­lja selektivni pristop, ki dolocene dogodke potegne iz konteksta in jih povelicuje, drugim pa zmanjšuje pomen ali jih celo iz diskurza izkljuci. 3. Protipropaganda, ki je odziv množicnih medijev ene od sprtih strani na porocanje druge strani oziroma odziv na porocanje drugih, doma-cih ali tujih medijev. Odziv temelji na lastnih propagandnih sporocilih. Porocanje drugih medijev se obravnava kot širjenje laži, izmišljotin, veli­kokrat v kontekstu teorije zarote proti dolocenemu narodu ali državi. Drugi mediji so obtoženi pristranskosti in manipulacije pri porocanju ter delovanja na škodo ene od vpletenih strani. 4. Opredelitev »drugega« je verjetno najbolj znacilna propagandna matrica, saj pomeni delitev na »mi« in »oni«. Medtem ko je naša stran prikazana v prijazni luci in se zavzema za plemenite cilje, je druga stran oznacena za popolnoma nesprejemljivo, kot nekaj, kar ogroža obstoj naše (nacio­nalne) skupnosti. 5. Teorija zarote dogodke in procese pojasnjuje kot rezultate prikritega delovanja skupin, organizacij, držav in drugih entitet. V ozadju je ideja, da so pomembni varnostni, politicni, socialni in ekonomski dogodki proizvodi tajnih zarot, ki jih splošna javnost ne pozna. Ta teorija uporab­lja delitev na sile svetlobe in teme oziroma, v manihejski maniri, na dobre in zle sile. 6. Kriticnost do vira informacij preverja verodostojnost virov in nacin nji-hove uporabe. Tudi zelo verodostojen vir je namrec lahko uporabljen selektivno in s tem manipulativno. Ko je vir na dolocenem podrocju sprejet kot verodostojen, se lahko nanj opremo tudi v drugih podobnih primerih, saj je vzpostavljeno temeljno zaupanje. Ob proucevanju propa­gande je pomembno preveriti, na katere vire se množicni medij opira in na kakšen nacin jih uporablja. Pri tem izhajamo iz prepricanja, da je želja propagandista zmanjšati število virov na minimum, saj se s tem ožijo možnosti za razlicne interpretacije dogodkov in procesov. Kvalitativna analiza Sputnikovih clankov se osredotoca na štiri aktualne teme, in sicer na sankcije Zahoda proti Ruski federaciji, afero Skripal, sestre­litev malezijskega letala v ukrajinskem zracnem prostoru in na uporabo kemicnega orožja v sirski vojni. Prav tako predstavljamo rezultate analize odgovorov, ki jih je na Sputnikove clanke pripravila zgoraj opisana struk­tura strateškega komuniciranja EU in jih objavila na spletni strani The Disinformation Digest. Za primerjavo rezultate navajamo takoj za analizo Sputnikove obravnave vsake od zgoraj naštetih tem. Ena od kljucnih Sputnikovih porocevalskih tem so bile torej sankcije ZDA in EU proti Rusiji zaradi aneksije Krima in podpore ruskim separatistom v Ukrajini. Sputnik je 30. 1. 2018 ob obisku belgijskega premiera Charlesa Michela v Moskvi porocal, da EU ne bo podaljšala sankcij proti Rusiji. Ruski premier Dmitrij Medvedev je izrazil pricakovanje, da visoki obisk pomeni vidnejšo vlogo Belgije pri popolni obnovi odnosov med Rusijo in EU. Hkrati Sputnik navaja predstavnika EU za stike z javnostmi, da je odlocitev o podalj­šanju, dopolnjevanju ali odpravi sankcij v rokah Sveta, ki odloca s soglasjem vseh držav clanic. Marca 2015 je EU vezala veljavnost sankcij na uresnicitev sporazumov iz Minska. Sputnik pri tem navaja, da so sankcije bile uvedene zaradi reunifikacije (ponovne združitve) Krima z Rusijo in da Rusija ni ena od sprtih strani v ukrajinskem konfliktu, zato ne more uresniciti ukrepov, ki jih vsebujejo sporazumi iz Minska. V clanku 27. 2. 2018 Sputnik ponovi to stališce, sankcije obravnava kot »protiruske« in navaja, da uradna Moskva zavraca namige o vmešavanju v ukrajinske notranje zadeve. Sankcije so po Sputniku kontraproduktivne in spodkopavajo globalno stabilnost. 27. 3. 2019 je Sputnik v kontekstu sankcij opozoril na domnevno »dvojne standarde« ZDA, saj je predsednik Donald Trump s proklamacijo priznal Golansko višavje kot izraelsko ozemlje, medtem ko Krima noce priznati kot dela ruskega ozemlja, ceprav ne gre za aneksijo, ampak za »reunifikacijo«, ki je bila izpeljana na podlagi rezultatov referenduma, »izvedenega skladno z mednarodnim pravom«. 6. 6. 2019 Sputnik poroca, da se ZDA okorišcajo s sankcijami proti Rusiji, saj z njimi pritiskajo na konkurenco. Tako naj bi ZDA z razlicnimi pritiski pridobile nadzor nad rusko industrijo aluminija, s tem pa posredno tudi nad proizvodnjo niklja, bakra, platine in paladija. S sankci­jami proti Venezueli, Iranu in ruskim podjetjem na podrocju nafte in plina so ZDA sankcionirale »tretjino svetovnih zalog nafte in plina«. Proizvodnja nafte v ZDA ostaja kljucen dejavnik, ki doloca spremembe na svetovnih energetskih trgih. 4. 7. 2019 Sputnik objavlja izjavo ruskega predsednika Vladimirja Putina ob obisku v Italiji, v kateri poudarja, da Rusija ne more obnoviti odnosov med Ukrajino in Donbasom, da »ne more popraviti, kar je pokvarjeno« v Ukrajini: »Mi se v to ne moremo vmešavati, to ni odvisno od nas.« Sputnik nadaljuje, da so se »politicni in gospodarski odnosi med EU in Rusijo poslab­šali na zacetku leta 2014, po državnem udaru v Kijevu, ki sta ga podpirali EU in ZDA, kar je doživelo vrhunec z državljansko vojno v vzhodni Ukrajini in referendumom na Krimu, na katerem so se prebivalci odlocili za odcepitev od Ukrajine in ponovno združitev z Rusijo«. 2. 12. 2019 Sputnik ponovi tezo o državnem udaru in zelo pomembni vlogi neonacistov v njem. Ukrajinska kriza je prinesla sankcije in protisankcije v odnos med Rusijo in zahodnimi državami, kar je vpletenim državam povzrocilo ekonomsko škodo v višini vec deset milijard ameriških dolarjev. 30. 7. 2019 je Sputnik povzel kritiko, ki jo je rusko veleposlaništvo v Londonu naslovilo na clanice EU, ki prebivalcem Krima zavracajo izda­janje vizumov, ker so bili njihovi ruski potni listi izdani po letu 2014. To naj bi bila kršitev pravice državljanov do prostega gibanja in v nasprotju z mednarodnimi standardi na podrocju clovekovih pravic. Ker se omejitev nanaša na vse prebivalce Krima, naj bi bil to ociten znak diskriminacije na politicni osnovi oziroma kazen za to, ker so se na referendumu leta 2014 odlocili za uveljavitev pravice do samoodlocbe. Sputnik ponavlja, da zahodne države in Ukrajina krimsko zadevo imenujejo »nezakonita ane­ksija«, šlo pa je za »reunifikacijo«. Sledile so sankcije na podlagi številnih »pretvez«, ena od njih je, da Rusija pošilja svoje vojake na konfliktno obmo-cje vzhodne Ukrajine. Struktura strateškega komuniciranja EU: Sankcije in omejitveni ukrepi proti Rusiji so bili sprejeti kot odgovor na nezakonito aneksijo Krima in namerno destabilizacijo Ukrajine. Nobeno mednarodno telo ni priznalo t. i. referenduma, ki je bil na Krimu razpisan 27. februarja in izveden 16. marca 2014. T. i. referendum je organiziralo samozvano krimsko vodstvo, ki ga je brez demokraticne legitimnosti ustolicilo oboroženo rusko vojaško osebje po zavzetju javnih zgradb. Rusija je s tem kršila mednarodno pravo in tudi »temeljna nacela evropskega varnostnega okvirja«. Urad tožilca Mednarodnega kazenskega sodišca (International Criminal Court) je izja­vil, »da razmere na ozemlju Krima in Sevastopola ustrezajo oznaki medna­rodnega oboroženega spopada med Ukrajino in Rusko federacijo. Ta med-narodni oboroženi spopad se je zacel najkasneje 26. februarja 2014, ko je Ruska federacija namestila pripadnike svojih oboroženih sil, da bi pridobila nadzor nad deli ukrajinskega ozemlja brez soglasja ukrajinske vlade«. 27. marca 2014 je Generalna skupšcina Združenih narodov sprejela resolucijo, v kateri poudarja, da referendum na Krimu ni bil veljaven in ne more biti temelj za kakršnokoli spremembo statusa polotoka. EU prav tako izvaja poli­tiko nepriznavanja nezakonite aneksije Krima in Sevastopola. V Ukrajini ni bilo državnega udara. Demonstracije niso bile izzvane od zunaj, ampak so bile posledica frustracije Ukrajincev zaradi nenadnega preobrata v politiki tedanjega predsednika Janukovica, ki se je odlocil, da po sedmih letih pogajanj ne bo podpisal pridružitvenega sporazuma med EU in Ukrajino. S tem je pod pritiskom Rusije ustavil proces približevanja Ukrajine EU. Protestniki so zahtevali tudi ustavno reformo, vecjo vlogo par-lamenta, oblikovanje vlade narodne enotnosti, konec korupcije, predcasne predsedniške volitve in konec nasilja. Vloga skrajnih desnicarjev v protestih je bila obrobna. Prebivalci Krima in Sevastopola lahko za potovanje v EU uporabljajo ukrajinske dokumente. Druga tema, s katero se je v proucevanem obdobju obširno ukvarjal Sputnik, je zastrupitev z živcnim strupom novicok nekdanjega ruskega vohuna Sergeja Skripala in njegove hcerke Julije v Salisburyju. 8. 3. 2018 je Sputnik porocal, da britanske oblasti incident obravnavajo prevec dra­maticno, saj je premierka Theresa May sklicala vrh nacionalnovarnostnih struktur, ki je za dejanje obtožil Rusijo. Ta naj bi podpirala napadalca in jima omogocila dostop do specialisticnega laboratorija. Sputnik meni, da za to ni dokazov in primer obravnava v kontekstu »protiruske histerije«. Podoben je bil primer Aleksandra Litvinenka, ki je umrl v londonski bolnišnici leta 2006. Tudi takrat so britanske oblasti trdile, da gre za mocne posredne dokaze o vpletenosti Rusije, medtem ko je ta svojo vlogo zanikala. Sputnik sugerira, da je bil Litvinenko zastrupljen po nakljucju, ker se je ukvarjal s kriminalno dejavnostjo in mednarodnim tihotapljenjem polonija. Obema primeroma je skupno to, poroca Sputnik, da gre za izrazito »protirusko propagando«, »protirusko sovražnost« in »protirusko agendo«. 5. 3. 2019 se Sputnik vrne k tej temi in ugiba, ali Skripalova dejansko uži­vata svobodo gibanja in komuniciranja, kot trdijo britanske oblasti, ali pa sta pridržana, saj ni znano, da bi komunicirala z zunanjim svetom, kot ugotavlja »podrobno porocilo« ruskih uradnikov. Julija je imela v enem letu zgolj štiri zanemarljive stike (v enem od njih je zgolj prebrala, kar so ji drugi napisali v angleškem jeziku in prevedli v ruskega), njen oce pa nobenega. Sputnik ponovi, da gre v tem primeru za pomanjkanje dokazov o ruski vpletenosti, porocilo Organizacije za prepoved kemicnega orožja (Organization for the Prohibition of Chemical Weapons – OPWC) pa ni podkrepljeno z dokazi ter je »formalno in prazno«. 12. 4. 2019 Sputnik sporoca, da si Združeno kralje­stvo in njegovi zavezniki želijo ohraniti »kemicne laboratorije, da bi lahko z njihovo pomocjo uprizorili nadaljnje provokacije«. OPWC je na listo prepo­vedanih substanc uvrstila tudi novicok, ni pa dodala vseh drugih toksicnih substanc nove generacije, kot je predlagala Rusija. Sputnik ponovi zgodbo o »velikem mednarodnem škandalu« ob zastrupitvi Skripalovih, obtožbah na racun Rusije in o njenem nenehnem ponavljanju, da ni vpletena. 2. 5. 2019 Sputnik ob uvedbi zakona, ki clane lordske zbornice zavezuje, da prijavijo financne prejemke iz tujine, intervjuva politicnega analitika Marcusa Godwyna. Ta pravi, da ima zakon dva namena, in sicer izriniti iz javnega življenja nekaj preostalih neodvisnih glasov, ko gre za vprašanja, povezana z Rusijo in Kitajsko, ter v javnosti nadaljevati aktivno in glasno protirusko in protikitajsko propagando. V lordski zbornici je še nekaj tre­znih pogledov na odnose z Rusijo, medtem ko je v spodnjem domu – ne glede na strankarsko pripadnost – vse polno »protiruskih propagandistov in marionet«, kar se je pokazalo tudi ob aferi Skripal. Ta je sprožila mocno propagando in javnost v Združenem kraljestvu, pa tudi javnost in vlade dru­gih držav opozorila na možnost skorajšnjega kemicnega napada s strani »zle Rusije« in njenega »predsednika, opitega z oblastjo«. Jezik vse bolj spomi­nja na hladno vojno, pravi Godwyn: »rdeci denar«, »vec vohunov kot kdaj koli prej« in podobni triki zahodne propagande. Zahodni voditelji izražajo antipatijo do Rusije, cemur pa nujno ne sledijo navadni ljudje, ki jih je zato treba nenehno medijsko obdelovati. In ta zgodba se po mnenju Godwyna vlece že od velikega preloma leta 1054 in papisticne invazije na ortodoksno Anglijo leta 1066. Tudi v zadevi Skripal ni nobenih dokazov za krivdo Rusije, vse skupaj ima zgolj propagandni namen. Struktura strateškega komuniciranja EU: Novicok, ki je bil uporabljen ob zastrupitvi Sergeja Skripala in njegove hcerke Julije, so izdelovali v ZSSR v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Malo znanstvenikov zunaj Rusije ima izkušnje s tem strupom in nobena država izven Rusije ga ni razvila. Kot napadalca sta bila prepoznana dva nekdanja uslužbenca ruskih varnostnih sil, ki sta, domnevno kot turista, dvakrat v nekaj dneh obi-skala Salisbury. Britanska vlada ni Skripalovih nezakonito pridržala. Julija ni prebirala prevedenega besedila, ampak je bila izjava napisana v ruskem jeziku, so ugotovili britanski lingvisti. Amandmaji pravil lordske zbornice niso vezani na katerikoli posamicni dogodek, ampak želijo omejiti nepri­merno financiranje in politicni vpliv tujih vlad v Združenem kraljestvu. Aleksandra Litvinenka je z radioaktivnim polonijem 210 leta 2006 zastrupil nekdanji ruski agent Andrej Lugovoj, ugotavlja preiskava pod vod­stvom sodnika britanskega vrhovnega sodišca sira Roberta Owena, z »veliko verjetnostjo«, da je umor narocila ruska obvešcevalna služba. Naslednja tema, o kateri je porocal Sputnik, je sestrelitev malezijskega letala MH17 nad Ukrajino 17. julija 2014, v kateri je umrlo 298 potnikov in clanov posadke. Sputnik je porocal o ugotovitvah Združene preisko­valne skupine (Joint Investigation Team-JIT), ki jo je vodila Nizozemska, in o ruskih dokazih. 24. 5. 2018 je medij porocal, da je Rusija ponudila dokaze o tem, da je letalo sestrelila ukrajinska stran. Rusko ministrstvo za obrambo je zagotovilo, da nobena raketa vrste BUK ni prešla rusko-ukrajinske meje in da je bil za sestrelitev letala uporabljen ukrajinski sistem BUK. Ruski radarji niso zaznali nobenega izstrelka, ki bi prihajal z vzhodne strani. Nasprotno, simulacije dokazujejo, da je bila raketa izstreljena z ozemlja, ki so ga nadzi­rale ukrajinske sile. To je bil odziv ruske strani na porocilo JIT, v katerem je ugotavljal, da je omenjeni izstrelek BUK pripadal ruskim oboroženim silam, konkretno 53. brigadi protizracne obrambe namešcene v Kursku, da je bil sistem BUK pripeljan v Ukrajino iz Rusije in po sestrelitvi letala vrnjen na rusko ozemlje. 24. 5. 2018 je rusko zunanje ministrstvo obžalovalo, da je JIT objavil pre­liminarne ugotovitve preiskave, ki potrjujejo ruske skrbi, da je preiskava pri­stranska. JIT ni upošteval ruskih dokazov, vkljucno z radarskimi posnetki, ki jih ni mogoce manipulirati. Naslednji dan je Sputnik o tej temi objavil vec clankov. V enem od njih podaja mnenje strokovnjaka za vzhodno Evropo Jafa Arnolda, ki meni, da so trditve JIT del Natove propagandne kampanje proti Rusiji in zarota, ne pa objektivne ugotovitve neodvisne preiskave. Namen tega informacijskega bojevanja je prestrašiti navadne ljudi, da bi jih prek prikazovanja Rusije kot »kriminalne in malopridne države« odvrnili od udeležbe na svetovnem nogometnem prvenstvu v Rusiji leta 2018. Zahod je zavracal ustanovitev resnicno neodvisne preiskovalne komisije in je oblikoval »v bistvu Natovo komisijo,12 katere naloga je bila potrditi vnaprej oblikovano trditev, da so za tragedijo odgovorne ruske ali s strani Rusije podprte sile«. Arnold hkrati EU poziva, naj se odmakne od kaoticne ameri­ške zunanje politike in naj v imenu ameriške geopolitike ne vztraja v sovra­žnem odnosu do Rusije, saj bo v nasprotnem primeru prikrajšana za svojo lastno prihodnost. Naslednji clanki tega dne prinašajo ugotovitev ruskega ministrstva za obrambo, da sistem BUK, ki ga je v video analizi prikazal JIT, ni bil opera-tiven že od leta 2011 dalje. Vsi tovrstni sistemi so bili zbrani, razstavljeni in uniceni. Prikazani sistem BUK naj bi bil proizveden v ZSSR leta 1986. JIT je prikazal del njegovega motorja, ni pa predstavil, kdaj in kje je bil najden in kdo mu ga je predal. Edini razlog namernega molka o izvoru dokaza je ver­jetno ta, »da je pripadal ukrajinskim oboroženim silam«. Ker Rusija, za razliko od Ukrajine, ni bila vkljucena v delo preiskovalne komisije, ministrstvo za obrambo ne more vedeti, do kolikšne mere lahko zaupa ugotovitvam komi­sije. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je dodal izjavo, v kateri pravi, da se je pogovarjal z nizozemskim kolegom, ki meni, da ni dvoma, da je sistem BUK prišel z ruskega ozemlja. Po mnenju Lavrova mu minister ni predstavil nobenega dokaza, ampak je šlo za neutemeljene domneve. Sputnik navaja tudi francosko javno osebnost Nikolo Mirkovica, ki pravi, da Ukrajina ne bi smela imeti predstavnika v preiskovalni komisiji, ki je tudi sicer pristran-ska, ker so v njej predstavniki dveh Natovih clanic, Nizozemske in Belgije. Nadaljuje, da ni dokazov o ruski vpletenosti, da je potrebna nova komisija, ki se ne bo ukvarjala s tem, kje je bil sistem BUK proizveden, ampak kdo ga je uporabil. Naslednji sogovornik Sputnika je bil Adam Garrie, direktor Eurasia Future, ki meni, da gre pri porocilu JIT za »jasno provokacijo« Rusije, med-tem ko bi morala komisija krivdo pripisati Ukrajini, in to ne glede na to, kdo je sestrelil letalo, saj bi Ukrajina morala zapreti zracni prostor nad vojnim obmocjem in preusmeriti letala. Sputnik nadaljuje s kritiko JIT, ki naj niti ne bi pokazal posnetkov, na katere se sklicuje, niti ni objavil imen približno stotih ljudi, za katere meni, da so bili vpleteni v sestrelitev letala. Na koncu dneva Sputnik objavlja še izjavo ruskega predsednika Putina, da ne zaupa zakljuckom preiskovalne komisije in da bo tako vse dotlej, dokler ruski strani ne bo dovoljeno polno sodelovanje v preiskavi. 26. 5. 2018 Sputnik objavi izjavo predstavnice ruskega zunanjega ministr­stva Marije Zaharove, ki opozori, da ZDA niso zagotovile satelitskih posnet­kov o sestrelitvi, ceprav so to napovedale takoj po njej. Nekateri dokazi pre­iskovalne komisije so bili lažni, ruski dokazi niso bili upoštevani ipd. Ruski veleposlanik v Avstraliji dodaja, da so bile obtožbe Rusije v tem primeru 12 V komisiji so bili predstavniki Avstralije, Belgije, Malezije, Nizozemske in Ukrajine. vnaprej nacrtovane. »Gre za nezanesljivo preiskavo in primitivne fabrika­cije.« Sputnik navaja tudi izjavo nizozemske politicne aktivistke Anneke de Laaf, ki je spremljala preiskavo od samega zacetka in meni, da bi dokaze pre­iskovalne komisije težko sprejeli kot »relevantne«, saj gre v celoti za »anima­cijo«. Težko je verjeti, da bi Rusi skrivaj prepeljali sistem BUK v Ukrajino (ne da bi ameriški sateliti to opazili) in ga prepustili skupini amaterskih bojevni­kov, ceprav za to ni bilo nobene vojaške potrebe. Ni dokazov, so samo vtisi, meni de Laaf. 18. 9. 2018 je Sputnik objavil mnenje Nicolasa Dhuicqa, predstavnika francoskega gibanja Debout La France, ki verjame v porocilo ruskega obrambnega ministrstva o sestrelitvi letala in pravi, da »molk Zahoda potr­juje njegovo resnicnost in verodostojnost«. Zahod molci, ker mu ugotovitve, ceprav so resnicne, niso povšeci. Pri tem namiguje, da oblast tedaj ni v celoti nadzirala ukrajinske vojske, da separatisti v Donbasu nimajo strokovnega znanja za uporabo sistema BUK in da ni bilo v interesu Rusije, da bi sestre­lila civilno letalo. 28. 3. 2019 Sputnik navaja »vir«, ki pravi, da Rusija podpira Nizozemsko v iskanju resnice in v želji, da najde krivca, vendar je glavna odgovorna stran še vedno država, ki ni zaprla zracnega prostora nad svojim ozemljem. Struktura strateškega komuniciranja EU: Rusija je veckrat ponudila »dokaze« v zvezi s sestrelitvijo malezijskega letala MH17, vendar pa so bili ti fabricirani, nekompatibilni in nasprotujoci si. Preiskovalna komisija je ugotovila serijo izstrelka, nacin in mesto izstrelitve, ki so ga nadzirali pro-ruski bojevniki, dejstvo, da je bil sistem BUK pripeljan z ruskega ozemlja in vrnjen v Rusijo po izstrelitvi. Izvor sistema BUK je 53. brigada protizracne obrambe, namešcena v Kursku. Ugotovitve so rezultat primerjalnega prou-cevanja znacilnosti sistema BUK, ki so tako specificne kot prstni odtis, tako da ni dvoma o tem, kateri ruski vojaški enoti je pripadal. EU in Nato sta pozvala Rusijo, naj sprejme odgovornost za sestrelitev letala, o cemer sta še posebej prepricani Nizozemska in Avstralija – s podporo ZDA. Slednje so preiskovalni komisiji dale na razpolago strogo zaupne satelitske posnetke o kraju in casu sestrelitve letala. Del teh posnetkov so objavile tudi ameri­ške obvešcevalne službe neposredno po napadu in so bili podvrženi neod­visnim analizam. Zracni prostor nad Ukrajino je bil zaprt do višine 32.000 cevljev (okoli 9.750 metrov), saj ni bilo znakov, da bi lahko proruski sepa­ratisti posedovali sofisticiran sistem za sestrelitev letala, ki je letelo na višini 33.000 cevljev (okoli 10.050 metrov). Odgovornost je na izvajalcu napada in na strani, ki je zagotovila uporabljeno orožje. Sputnik se je v svojih edicijah ukvarjal tudi z uporabo kemicnega orožja v sirski vojni. 11. 6. 2018 je povzel porocilo televizijske hiše Russia Today (RT), v katerem rusko obrambno ministrstvo pravi, da ima verodostojne obvešcevalne podatke o tem, da ameriške specialne sile pomagajo sirskim upornikom pri orkestraciji »provokacije kemicnega napada s klorom«, ki naj izzove letalske napade zahodnih sil na sirske vladne sile. Gre za imitacijo še enega kemicnega napada režima na miroljubne državljane. Uporniki so klor na prizorišce prinesli v plasticnih posodah. Operacija je bila podobna kot tista aprila leta 2018 v Dumi, ko se je po mnenju RT izkazalo, da je šlo za lažni primer napada. O tem je porocal nemški ZDF, to pa so potrdili tudi zdravniki in en otrok v bolnišnici v Dumi. Uporniki so paciente polili z hladno vodo in jim rekli, da gre za kemicni napad. Price so potrdile, da nobeden od pacientov v bolnišnici ni imel simptomov zastrupitve zaradi uporabe kemicnega orožja. 22. 6. 2019 Sputnik povzema stališce ruskega zunanjega in obrambnega ministrstva, da se preiskava o uporabi kemicnega orožja v Siriji podaljšuje, kar je v interesu ZDA in njenih zaveznic. Kemicno orožje so proizvedli upor­niki in teroristi, oprema, ki so jo uporabili, pa je bila izdelana v Zahodni Evropi in Severni Ameriki. OPCW, ki primer kemicnega napada v Dumi preiskuje, pripravlja še eno obtožujoce porocilo, ki temelji na lažnih doka­zih. Zahodne države so namrec OPCW spolitizirale, s cimer znova zavajajo mednarodno skupnost, OPWC pa dajejo »psevdopravno funkcijo«, ki naj ji omogoci identificiranje storilcev in dolocanje kazni. Dan kasneje je Sputnik predstavil ruske in sirske obtožbe Belih celad,13 ki da so medijsko krilo tero­risticne skupine Fronta al Nusra in so veckrat pomagale uprizoriti kemicni napad in zanj obtožiti sirsko vlado, da bi izzvale takojšnje vojaško posredo­vanje Zahoda v Siriji. Podobno vlogo kot Bele celade so imele tudi nevladne organizacije, ki delujejo na obmocjih pod nadzorom upornikov. 8. 9. 2018 je Sputnik objavil izjavo predstavnika ruskega obrambnega ministrstva generalmajorja Igorja Konašenkova, da so se teroristicni skupini Tahrir al Šam in Turkistansko islamsko gibanje ter sirske Bele celade sestali v Idlibu in usklajevali svoje sodelovanje v naslednji uprizoritvi kemicnega napada. Izdelali so scenarij, po katerem bi za inscenirane kemicne napade v vec sirskih mestih obtožili sirsko oblast s predsednikom Baširjem al Asadom na celu. 12. 12. 2019 Sputnik te obtožbe ponovi, pri cemer sta tokrat v glavni vlogi teroristicna skupina Tahrir al Šam in Bele celade. 15. 2. 2019 je Sputnik pograbil tvit producenta BBC Riama Delatija, da lahko nedvoumno dokaže, da je bilo snemanje v bolnišnici v Dumi uprizorjeno in da ni v njej nihce umrl. Rusko obrambno ministrstvo je izrabilo priložnost in izjavilo, da že vec let opozarja na »fabrikacije zahodnih držav« v zvezi s kemicnimi napadi, za katere naj bi bile odgovorne sirske oblasti. To naj bi bila pretveza za letalske napade na vladne sile in »zašcito miroljubnih Sircev« pred režimom. Sputnik se boji, da bo glede na število vpletenih zahodnih politikov in varnostnih uslužbencev Delati podvržen sodnemu pregonu in razlicnim provokacijam. 13 Gre za enote civilne zašcite, ki delujejo na obmocju pod nadzorom sirskih upornikov. 29. 3. je Sputnik navajal »Ruski center za spravo strani v sirskem konfliktu«, ki je obtožil belgijsko in francosko tajno službo, da v Siriji pripravljata provoka­cijo s kemicnim orožjem, pri cemer naj bi za napad obtožili rusko vojsko in sirske vladne sile. V zaroto so bile vpletene tudi Bele celade, ki se nenehno trudijo diskreditirati Asadov režim in vladne sile. 12. 5. 2019 je Sputnik obja­vil stališce ruskega zunanjega ministrstva, da se Rusija zavzema za preiskavo vseh domnevnih kemicnih napadov v Siriji, pri cemer OPCW ne sme slediti politicnim nacelom, ki so jih oblikovale zahodne države, ampak mora izve­sti resnicno neodvisno preiskavo. Struktura strateškega komuniciranja EU: Komisija ZN je septembra 2017 objavila spoznanja o 33 locenih primerih uporabe kemicnega orožja v Siriji. Izmed 25 primerov med marcem 2013 in marcem 2017 so jih 20 dokazano izvedle vladne sile, prvenstveno proti civilistom. Po septembru 2017 je bilo še vec podobnih incidentov. OPCW je ugotovil odgovornost sirske vlade za napade, Rusija pa je v Varnostnem svetu ZN dala veto na sprejem resolu­cije, ki bi zahtevala novo preiskavo in ugotovila odgovornost za napade. 7. aprila 2018 je bil v Dumi izveden napad s kemicnim orožjem, dokazi pa so nakazovali krivdo sirskega režima. Navzocnost klora je bila dokazana na vec lokacijah v mestu, prav tako ostanki izstrelkov. Svetovna zdravstvena organizacija je porocala, da je okoli 500 pacientov izkazovalo simptome izpostavljenosti strupenim kemikalijam. Vec kot 70 ljudi, ki so se zaklanjali v kleteh, je umrlo, med njimi jih je bilo 43 izpostavljenih strupenim kemika­lijam. Številne države so pozvale h koncanju nesprejemljivega ruskega kleve­tanja OPCW in izvajanja propagande proti njemu. Dezinformacijsko pro-pagando Rusija izvaja tudi proti Belim celadam in jih povezuje s teroristic­nimi organizacijami. Pri svojem pocetju Rusija uporablja lažne dokaze. Sputnik priznava, da se je v Dumi zgodil vsaj en napad s kemicnim orožjem. BBC se je ogradil od tvita Riama Dalatija. Televizijska hiša RT pri­znava, da ne ve, kakšne dokaze ima Dalati. Belgijske in francoske oblasti so v locenih izjavah zanikale rusko nami­govanje o vpletenosti držav v provokacije povezane s kemicnim orožjem. Razprava v luci modela za proucevanje propagande Primerjava Sputnikovega porocanja o štirih obravnavanih temah s prvi­nami teoreticnega modela za proucevanje propagande ponudi dokaz o navzocnosti propagandnih sporocil. Prvine propagande sicer iz analiticnih razlogov locujemo, vendar so v dejanskosti povezane, prepletene in tvorijo celoto, zato zahtevajo holisticno obravnavo. Med rutinske laži, ki jih širi Sputnik, sodijo ponavljajoce se navedbe, da Rusija ni ena od sprtih strani v ukrajinskem konfliktu, da ni pošiljala svojih vojakov v Ukrajino, da je vojna v Ukrajini izkljucno državljanska, da gre pri aneksiji Krima za »reunifikacijo«, ki je skladna z mednarodnim pravom, da je bil pri sestrelitvi malezijskega letala uporabljen ukrajinski sistem BUK, da je komisija za njeno preiskavo v bistvu Natova komisija, da v Siriji ni bilo žrtev kemicnega napada vladnih sil, da ruska obvešcevalna služba ni vple­tena v aferi Skripal in Litvinenko ipd. Kolektivna in selektivna izguba spo­mina zadeva vlogo Rusije v ukrajinskem konfliktu, pravila mednarodnega prava, neizpodbitna dejstva glede vloge Rusije v sirski vojni … Zelo tipicno za Sputnikovo porocanje je tudi to, da medij, ki v bistvu izvaja propagando, saj je bil s tem namenom ustanovljen, drugo stran obtožuje propagandne dejavnosti. V duhu protipropagande Sputnik obtožuje »Zahod«, da ima nje­govo delovanje propagandni namen, da so njegove institucije polne proti­ruskih propagandistov, ki širijo laži, lažne dokaze in primitivne fabrikacije. Sputnik za svoje trditve ne ponudi (verodostojnih) dokazov. Prepricanost o zaroti Sputnik podkrepi z vlogo Zahoda ob domnevnem državnem udaru v Ukrajini, s porocili o zahodni protiruski histeriji, sovražnosti in agendi, o rusofobicni zaroti, ki želi Rusijo predstaviti kot kriminalno in malopridno državo, kot imperij zla. »Drugi« je tisti, ki ogroža interese Rusije, ki provocira, ki obtožuje na lažnih dokazih, ki podpira terorizem, ki inscenira kemicne napade v Siriji … Viri informacij, na katere se sklicuje Sputnik, so najvišji uradni predstavniki ruske države in vlade, zunanjega ministrstva, obramb­nega ministrstva in ruske vojske, ki prek pogostih novinarskih konferenc vzpostavljajo stike z javnostmi, pa tudi zahodni politicni aktivisti in analitiki, ki v razlicnih spornih zadevah zavzemajo prorusko stališce. Opazna je Sputnikova težnja, da se interesi EU prikažejo kot drugacni od ZDA oziroma želja, da bi v zavezništvo vnesel razdor. Prav tako je iz Sputnikovega porocanja razvidno, da si želi razkol znotraj EU, oboje pa je v interesu Rusije, saj bi ta EU lažje obvladovala brez ameriške (vojaške) nav-zocnosti v Evropi, enako pa velja tudi za odnos do posameznih clanic EU, ce ta ne bi bila enotna, ali bi celo razpadla. Struktura strateškega komuniciranja EU opozarja na nezakonitost ruske aneksije Krima, na interpretacijo Mednarodnega kazenskega sodišca, da se je Rusija s svojo vojaško navzocnostjo v Ukrajini s to državo zapletla v mednarodni oboroženi spopad, na vlogo Rusije v sirski vojni in pri brezpo­gojni podpori sirskemu režimu, kljub temu da so mednarodne institucije dokazale njegovo uporabo kemicnega orožja proti civilistom, na vpletenost Rusije v aferi Skripal in Litvinenko, v sestrelitev malezijskega letala v ukra­jinskem zracnem prostoru ipd. Hkrati je struktura strateškega komunicira­nja EU argumentirano zavrnila ruska namigovanja o vpletenosti Zahoda v domnevni državni udar v Ukrajini, provokacije z »insceniranimi kemicnimi napadi« v Siriji, o zarotniškem delovanju proti Rusiji ipd. Struktura strate­škega komuniciranja EU praviloma ne izvaja protipropagande, vendar pa uporablja vrednotne sodbe o Sputnikovi »ponavljajoci se prokremeljski dez­informacijski naraciji«, »ponavljajoci se naraciji zanikanja ruske vpletenosti« v razlicne sporne zadeve, o »zavajanju javnosti«, »protislovnosti« porocanja, »diskreditiranju in obtoževanju« Zahoda ter o porocanju »brez dokazov«. Sklep Odgovore na uvodoma zastavljena raziskovalna vprašanja lahko str­nemo v nekaj kljucnih ugotovitev. Strateško komuniciranje je poskus ure­snicitve kljucnih interesov in temeljnih ciljev držav, mednarodnih organiza­cij, družbenih gibanj, teroristicnih skupin in drugih entitet, prek usklajenega komuniciranja z razlicnimi javnostmi. Gre za projekcijo strateških vrednot, ciljev in interesov dolocene entitete, z namenom vplivanja na prepricanje, zaznavo in vedenje ciljne javnosti. V tem procesu gre za holisticno, tako ver­tikalno kot horizontalno povezovanje in usklajevanje razlicnih oblik komu­niciranja, ki jih izvaja entiteta. Na varnostnem podrocju so te oblike lahko informacijsko bojevanje, predvsem psihološko bojevanje in propaganda kot njegov kljucni del, psihološke operacije, javna diplomacija in stiki z jav­nostmi. Ruska federacija je razvila kompleksen in celovit sistem strateškega komuniciranja, tako glede uveljavljanja idej kot vkljucevanja institucij, ki ga izvajajo. Ciljne javnosti so raznolike, v ospredju pa je zahodna javnost, javnost nekdanjih republik ZSSR in javnost kandidatk za clanstvo v EU in Natu. Strateško komuniciranje je v funkciji razvijanja ruske mehke moci, pri cemer uspešno izrablja pomanjkljivosti in napake svojih nasprotnikov, med njimi tudi EU, ter izvaja vpliv na evropsko javnost.14 Iz konteksta lahko razberemo, da je rusko strateško komuniciranje nacrtovano, vodeno med drugim tudi prek posebej za to dejavnost ustanovljenih medijev, usklajeno, dosledno in nadzorovano. EU je torej ena od tarc tovrstnega ruskega delovanja, zato je razvila struk­turo strateškega komuniciranja, s katero želi v ciljnih javnostih uveljaviti svoje ideje, vrednote, interese in politike. Kljub temu da je bila struktura oblikovana tudi kot odziv na rusko informacijsko bojevanje in propagando, praviloma ne deluje protipropagandno, kot jo je k temu pozval Evropski 14 Wallenius in Nilsson (2019: 413) ugotavljata, da je na splošno vpliv psihološkega delovanja prece­njen, dovzetnost za propagando pa je vecja, ce je prebivalstvo podvrženo doloceni vrsti in stopnji emocio­nalne frustracije. Javnomnenjski podatki v clanicah EU kažejo (Directorate General for External Policies, 2016: 13), da je ocena o uspešni ruski projekciji mehke moci v EU pretirana. Vecina prebivalstva EU za krizo v Ukrajini krivi Rusijo ali proruske separatiste, medtem ko ruska stran krivi ukrajinsko oblast ali Zahod. Res pa je, da okoli 15–20 odstotkov javnosti držav clanic EU sprejema ruski argument, kar navaja k zakljucku, da Rusija bitke za naklonjenost do svojih stališc »ne dobiva, hkrati pa je tudi ne izgublja« (prav tam). parlament, ampak zgolj prepoznava in razkriva dezinformacije. EU deluje bolj dolgorocno in želi v državah, ki so tarca ruskega strateškega komuni­ciranja okrepiti medijsko krajino, tako v clanicah kot v državah vzhodnega partnerstva in na zahodnem Balkanu, kjer je treba omogociti bolj svobodno in neodvisno medijsko porocanje. Pomembno je poudariti, da so bili v oblikovanje koncepta in strukture strateškega komuniciranja EU vkljuceni vsi njeni najpomembnejši organi odlocanja, torej Evropski svet, Evropski parlament in posredno, prek Evropske službe za zunanje delovanje, tudi Komisija. Empiricna analiza porocanja medija Sputnik razkrije, da ta vecinoma ponavlja naracijo, ki zahodno politiko do razlicnih mednarodnih dogodkov in procesov prikazuje kot vrsto provokacij Rusije, ki pa pri vsem tem ne nosi nikakršne krivde in odgovornosti. V Sputnikovem izvajanju propagande prevladujejo rutinske laži, teorija zarote in obtoževanje »drugega«. Njegovo delovanje proti EU in Zahodu nasploh je zelo napadalno. Struktura strateškega komuniciranja EU kot odgovor na Sputnikovo poro-canje deluje obrambno in navaja dejstva, ki so v glavnem verodostojna, pod-prta z dokazi in kažejo na to, da je aktualna politika Zahoda do Rusije upra­vicena in mednarodnopravno utemeljena. Kar nas lahko fascinira in skrbi hkrati, je dejstvo, da Rusija prek Sputnika in EU prek The Disinformation Digest dolocene izseke dejanskosti interpretirata diametralno nasprotno, kot da bi živeli vsaka v svojem svetu, medtem ko tock skupnega razumeva­nja in povezovanja skorajda ni zaslediti, kar nakazuje idejni, vrednotni in politicni razkol, z dolgorocnimi (tudi ekonomskimi) posledicami. LITERATURA Cornish, Paul, Julian Lindley-French and Claire Yorke (2011): Strategic Commu­nications and National Strategy, Chatham House Report, 1 September 2011. Guerrero-Castro, Cristian E. (2013): Strategic Communication for Security & National Defense: Proposal for an Interdisciplinary Approach. Connections: The Quarterly Journal 12 (2): 27–51. Hallahan, Kirk, Derina Holtzhausen, Betteke van Ruler, Dejan Vercic, and Krishnamurthy Sriramesh (2007): Defining strategic communication. Inter­national Journal of Strategic Communication 1 (1): 3–35. Johnston, Cameron (2015): Russia’s info-war: the home front. European Institute for Security Studies. March 2015. Johnston, Cameron (2016): Russia: history as myth? European Institute for Security Studies. November 2016. Kelly, Alan and Cristopher Paul (2020): Decoding Crimea. Pinpointing the Influence Strategies of Modern Information Warfare. Riga: NATO Strategic Center of Excellence. Löfstedt, Ragnar E. (2005): Risk Management in Post-Trust Societies. Houndmills and New York: Palgrave Macmillan. Malešic, Marjan (2019): Strateško komuniciranje na varnostnem podrocju (Uvod). Sodobni vojaški izzivi 21 (2): 15–21. Malešic, Marjan (2013): Vloga medijev in propagande v vojnah na obmocju nekda­nje Jugoslavije. Acta Histriae 21 (4): 855–878. Örden, Hedvig (2019): Deferring substance: EU policy and the information threat6. Intelligence and National Security. Published online 12 Feb 2019: 421–437. Pashentsev, Evgeny (ed.) (2020): Strategic Communication in EU-Russia Relations, Tensions, Challenges and Opportunities. London: Palgrave Macmillan. Pashentsev, Evgeny (2010): Information Warfare as a Part of Communication Management in Contemporary Russia. V: Mohammadbagher Forough: At War for Peace. Oxford: Inter-Disciplinary Press, 145–153. Pashentsev, Evgeny (2013): The Strategic Communication of Russsia, China and the USA in Latin America: War or Peace? V: Kuusisto, Rauno and Erkki Kurkinen (eds.). Proceedings of the 12th European Conference on Information Warfare and Security. University of Jyväskylä, Finland 11–12 July 2013. Paul, Cristopher (2011): Strategic Communication: Origins, Concepts and Current Debates. Santa Barbara: Praeger. Reid, Judith (2018): Defense against Negative Strategic Communication. Connections: The Quarterly Journal 17 (3): 52–60. Sun, Cu (2007): Umetnost vojne (3. dopolnjena izdaja). Ljubljana: Amalietti & Amalietti. Wallenius, Claes and Sofia Nilsson (2019): A lack of Effect Studies and of Effects: The Use of Strategic Communication in the Military Domain. International Journal of Strategic Communication 13 (5): 404–417. Wilbur, Douglas (2017): Propaganda’s Place in Strategic Communication: The Case of ISIL’s Dabiq Magazine. International Journal of Strategic Communication, 11 (3): 209–223. Zerfass, Ansgar, Dejan Vercic, Howard Nothhaft and Kelly Page Werder (2018): Defining the Field and its Contribution to Research and Practice. International Journal of Strategic Communication. Published online: 13 August 2018: 487– 505. VIRI Directorate General for External Policies. Policy Department (2016). EU strategic communications with a view to countering propaganda. European Union. English Oxford Living Dictionaries. Dostopno prek https://en.oxforddictionaries. com/definition/post-truth, 22. 3. 2019. European Parliament resolution of 23 November 2016 on EU strategic communi­cation to counteract propaganda against it by third partes (2016/2030(INI)). EU’s Action Plan on Strategic Communication (2015). Ref. Ares 2608242 – 22/06/2015. International Staff (2009). NATO Strategic Communication Policy. SG(2009)0794. Joint Publication 1–02: »Department of Defense Dictionary of Military and Associated Terms«, Washington D.C., 12 April 2001 /as amended through 17 March 2009/. Miami University: Strategic Communication. Dostopno prek https://miamioh.edu/ academics/majors-minors/majors/strategic-communication.html, 22. 3. 2019. NATO Parliamentary Assembly. Countering Russia's Hybrid Threats: An Update. Special Report (Lord Jopling, Special Rapporteur). 1 October 2018. Sputnik News (47 clankov objavljenih na temo Rusija-EU v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2019). Strategic Communications. Dostopno prek https://eeas.europa.eu/headquarters/ headquarters-homepage_en/2116/%20Questions%20and%20Answers%20 about%20the%20East%20StratCom%20Task%20Force), 25. 3. 2019. The Disinformation Digest (47 odzivov na clanke objavljene v Sputnik News v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2019). Westenkirchner, Peter. E. Framework Concept »Integrated Communication in Multinational Coalition Operations within a Comprehensive Approach«. Dostopno prek https://en.wikipedia.org/wiki/Strategic_communication#cite_ note-6, 21. 3. 2019. Neven POLAJNAR, Igor LUKŠIC* AVTORITARIZEM V KONTEKSTU NEOLIBERALNE GLOBALIZACIJE: VZPON AVTORITARNEGA POPULIZMA**1 Povzetek. Aktualne politicne prakse opozarjajo, da ideologija prostega trga za svoje delovanje ne potrebuje popolne demokracije, temvec le njen del, ki je skladen s principom zasebne organizacije kapitala ter zastopa legitimacijsko funkcijo obstojecega kapitalisticno-demo­kraticnega razmerja v zadostni meri, da preprecuje razpad koncepta. Neoliberalna globalizacija razgra­juje demokracijo ter jo podreja sebi lastni logiki, pro-ces akumulacije in koncentracije kapitala pa se odvija ucinkovito tudi brez demokracije, o cemer prica vzpon avtoritarnega kapitalizma na Vzhodu. Na Zahodu pa se skladno z rastjo družbene neenakosti dogaja vzpon avtoritarnega populizma tudi v Evropi. 210 Kljucni pojmi: neoliberalizem, globalizacija, avtoritar­ni kapitalizem, avtoritarni populizem Uvod Avtoritarizem se z globalno neoliberalno organizacijo in koncentracijo kapitala manifestira v novi formi avtoritarnega kapitalizma in avtoritarnega populizma, ki jo je prevladujoce razumevanje spregledalo. Kapitalizem poganja zakon koncentracije kapitala.2 V razvoju kapitalizma so bila posa­micna obdobja brutalnega izkorišcanja, tako da je kapitalisticna država morala poseci proti tej surovosti z razlicnimi omejitvami. Te omejitve, najveckrat poznane kot delavska in socialna zakonodaja, so po drugi sve­tovni vojni dobile naziv socialna država. Ideologija neoliberalizma je sredi sedemdesetih zacela z razgrajevanjem države blaginje, s cimer se je zacelo * Dr. Neven Polajnar, raziskovalec, Znanstveno-raziskovalni inštitut za teoretsko in aplikativno politologijo ter svetovanje, Kranj, Slovenija; dr. Igor Lukšic, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Pregledni znanstveni clanek. 1 Ta clanek je nastal v okviru raziskovalnega dela na doktorski disertaciji in raziskave ARRS PS P5-0410, ki poteka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. 2 Ta pravi, da princip prostega trga kapital koncentrira in centralizira, kar pa ob odsotnosti regula­ tornih politicnih mehanizmov vodi v intenziviranje kapitala v rokah pešcice ter se odraža v rasti družbene neenakosti. Vec o tem v Marx (1857/58:1985a; 1857/58:1985b; 1867:2012;) Piketty (2014); Varufakis (2015) itd. TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 1/2020 Neven POLAJNAR, Igor LUKŠIC odstranjevati meje intenziviranju koncentracije kapitala. To je hkrati pome­nilo, da se je zacelo nacrtno najedati polje politicnega z dobro dodelanimi delegitimizacijskimi prijemi. Politika se je v zahodnih demokracijah vse bolj iz polja upanja spremi­njala v polje utrjevanja zakonov koncentracije kapitala oziroma zakonov trga, ki poskušajo dobiti status naravnega zakona. Naravni zakon pa je v dobi moderne nepreklicna avtoriteta (Lukšic, 1997). Ko to razumemo, nas ne preseneca, da se je po padcu sovjetskega socializma v jedru zahodne demokracije zacel vzpon avtoritarizma. V kontekstu neoliberalne3 ideolo­gije sta pot avtoritarnemu kapitalizmu in avtoritarnemu populizmu odprli neoliberalna globalizacija4 in globalna kapitalisticna integracija, kar je vpli­valo na predrugacenje kapitalisticno-demokraticnega konsenza, pri cemer se ta vse bolj pomika v korist kapitala, demokracija pa v tej bitki izgublja podporo (Merkel, 2014: 114–116). Skladno s principi neoklasicnega fiskal­nega konservativizma (Hayek, 1948), monetarizma in ideologijo minimiza­cije vloge države (Friedman, 1980) so se pod primatom »svobodnega trga« vzpostavile razmere za intenzivno globalno koncentracijo kapitala. Najbolj izpostavljena je ekonomska dimenzija globalizacije, ker naj bi bila najbolj vidna in opravicljiva, saj se v vladajoci zavesti razvoj družb meri po kolicini ekonomskih kategorij. Pri tem je jasno, da vecina blagovne menjave ostaja v regionalnih in lokalnih mejah, kar pa ne velja za medna­rodne financne trge (Giddens, 2000: 36–41). Skozi globalne tokove in med-narodno menjavo se odvijata intenzivna koncentracija svetovnega bogastva (Piketty, 2014; Varufakis, 2015) in politicne moci5 v rokah pešcice ter delegi­timizacija demokracije in politike, hkrati pa poteka intenzivna propaganda politicne vkljucenosti in liberalnodemokraticnih vrednot predstavniške demokracije. 3 McChesney (v Chomsky, 1999: 7), Harvey (2012) in Varufakis (2015) razlagajo neoliberalizem kot prevladujoco družbeno paradigmo, ki dovoljuje oziroma omogoca maksimalno privatizacijo, pri cemer gre za širjenje principov prostega trga v vse družbene in politicne dimenzije ter za oženje realne vloge države, kar vodi v koncentracijo profitov v rokah posameznikov oziroma elit. 4 Globalizacija predstavlja proces krepitve soodvisnosti in združevanja nacionalnih politicnih, eko­nomskih in kulturnih dimenzij, kar se odraža skozi intenziviranje mednarodnega pretoka ljudi, dobrin, storitev, investicij, informacij in tehnologij (PIIE, 2018). Pri tem se odvijata transformacija in unifikacija posameznih družbenih in politicnih realnosti v eno univerzalno oziroma globalno ter razgradnja obstoje-cih družbenih in politicnih form na racun nastajajoce (Steger, 2003). Neoliberalna globalizacija skladno z ideologijo prostega trga razgrajuje državne regulatorne elemente v korist hitrejše koncentracije in cen­tralizacije kapitala na globalnem nivoju, kar pojasnjujemo v nadaljevanju. Hiperglobalizacija (Rodrik, 2011) predstavlja aktualno intenziviranje tovrstnih trendov, pri cemer je še posebej pomembna vloga mul­tikorporacij in mednarodnih financnih institucij. 5 To lahko utemeljujemo skozi razumevanje konceptov kapitalisticne države (Wallerstein in drugi, 2013; Offe, 1985), politicne moci (Mann, 1997; 2013; Foucault 1982; 2008) in hegemonije (Bellamy, 1994; Carlucci, 2013; Kreps, 2015; Mayo, 2015; Gramsci, 1978; 1979). TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 1/2020 Opozoriti moramo, da pri ekonomskem pojmovanju globalizacije naj-veckrat naletimo na klasicno razumevanje procesa v okviru integracije trgov, trgovskih poti, internacionalizacije poslovanja in podobno (O'Rourke in Williamson, 2004). Politicnost globalnih ekonomskih procesov, kljucno determiniranih z neoliberalnim6 politicnim in ekonomskim ustrojem, pa najveckrat ostane spregledana. Pomembno je razumeti politicne dejavnike, ki so znotraj globalizacijskega procesa vodili do zmagoslavja globalno orga­niziranega kapitala nad politicnim,7 kar je teklo hkrati z depolitizacijo in degradacijo demokracije. V liberalni demokraciji je nacelo politicnega odlocanja omejeno z ustavo in zakoni, pri cemur velja koncept zagotavljanja temeljnih clovekovih pra­vic in koncept pravne države. Najmocnejša med pravicami je pravica do zasebne lastnine, sicer utemeljena že z Lockom8 (1689/2003; 1690/1988) in razsvetljenstvom. Demokraticno odlocanje se v sodobnih demokracijah ustavi pred poseganjem v zasebno lastnino, pa ceprav bi bilo to utemeljeno na demokraticni volji vecine9 ali celo s konsenzom. V tovrstni liberalni formi in omejitvi demokraticnih procesov na racun zašcite zasebne lastnine tici kljucni problem razmerja med demokracijo in kapitalizmom, izražen v liberalnodemokraticnem konsenzu. Kapitalisticna demokraticna država je na strani lastnine in lastnika (Offe, 1985), ker je na strani ohranjanja celote, to je kapitalisticnega nacina produkcije ljudi in stvari, in ne na strani najširše udeležbe in prek tega izražene demokraticne volje velike vecine glede kljuc­nih pogojev življenja. Koncentracija kapitala zahteva tudi koncentracijo politicne moci zla­sti v rokah izvršne veje oblasti in v sodno-pravni veji. Ta slednja v dobi neoliberalne vladavine še posebej pridobiva na moci. Kljucne druž­bene in politicne bitke se v cedalje vecji meri izbojujejo po sodni poti. 6 Neoliberalizem je uspel po padcu sovjetskega socializma ter kljucnih strateških geopoliticnih spre­membah, ki so sledile »koncu zgodovine« (Fukuyama, 1992), uresniciti napovedi svojih teoretskih ocetov, kot sta na primer Hayek (1948) in Friedman (1980), ter vzpostaviti globalni družbeni in ekonomski triumf. 7 Politicno obsega celoten spekter odnosov in razmerij, ki so temelj in gradnik oblikovanja politicnih ureditev, sistemov in oblasti. Razumevanje koncepta politicnega zahteva nujno tudi razumevanje koncepta in konteksta totalnosti. Pri tem pa politicno ni le tisto, kar je v predstavniških oziroma liberalnih demo-kracijah razumljeno kot politika (Lefort, 1991: 11). Politicno, zreducirano na dimenzijo politike, lahko argumentiramo tudi kot kapitalisticni liberalno-demokraticni konsenz depolitizacije družbe (Munck, 2005: 68–69) na racun ohranitve in reprodukcije obstojecih lastninsko-produkcijskih odnosov in razmerij. 8 O naravi Lockove koncepcije lastnine kot temelja kapitalisticne države vec v Lukšic (2016). Locke namrec utemeljuje državo kot podaljšek lastninske pravice, pri cemer lastnina ni pridobljena z delom, kot meni vecina interpretov, temvec z dotikom lastnika: s politicno mocjo, ki jo šciti državna sila. 9 Normativno ter sorodna razumevanja slonijo na ideji, da bi se ob zadostni politicni volji vecine lahko spremenila zakonodajna in ustavna ureditev zastopanosti ter status zasebne lastnine. Vendar pa najveckrat spregledajo razlicne vzvode moci, s katerimi kapital vsak takšen poskus strukturno in super-strukturno stre ter nevtralizira. Parlamentarno-zakonodajna veja zaradi volilne legitimacije sicer še vedno vzdržuje vecjo stopnjo neodvisnosti od logike koncentracije kapitala. Demokraticna mobilizacija ljudskih množic lahko razširi politicno odloca­nje tudi na nacin, s katerim ogrozi neomejeno logiko zasebne lastnine, ven­dar se to dogaja zelo redko in zelo zacasno, saj pritiski globalno organizira­nega kapitala takšne poskuse hudo kaznujejo.10 Neoliberalizem je skozi globalni ekonomski in politicni primat vzposta­vil razmere, znotraj katerih se vzpenjajo aktualne oblike avtoritarizma, ki jih ekonomisticno razumevanje fenomena pogosto spregleda. Dve najpo­membnejši avtoritarni formi sta avtoritarni kapitalizem in avtoritarni popu­lizem. Z avtoritarnim kapitalizmom se premika težišce ekonomske rasti in globalne koncentracije kapitala na Vzhod (Piketty, 2014: 582–590), ki zno­traj zahodnocentricne politologije velja za nedemokraticnega. Tu uvajanju kapitalizma ne sledi razvoj demokracije, kar je znotraj zahodnocentricne misli po drugi svetovni volji veljalo za glavno mantro. Avtoritarni populizem pa se utrjuje v centru liberalne demokracije Zahoda: v ZDA in v Evropi, na kar se diskurzivno in z analizo statistik ter primarnih in sekundarnih virov osredinimo pri raziskovanju. Neoliberalna globalizacija Uvod v neoliberalno globalizacijo je pomenila neobrzdana koncentra­cija kapitala, ki je vodila v prvo svetovno vojno in nato do zloma borze leta 1929 ter dobila uzde z »New Dealom«, v bolj avtoritarni verziji pa z naciz-mom v Nemciji in fašizmom v Italiji. V državah Evrope se je ta bitka boje­vala na politicni ravni med ljudskimi frontami in starimi silami, ki so pogo-sto posegle po avtoritarnih državnih udarih ali zgolj razglasitvah diktature: Italija, Španija, Portugalska, Grcija, Kraljevina Jugoslavija, Avstrija ipd. Po drugi svetovni vojni se je notranjepoliticni konflikt okrepil še na geostra­teški ravni: na eni strani so bile okrog ZDA organizirane sile globalne kon­centracije kapitala z imperializmom, na drugi pa Sovjetska zveza, ki je nave-zovala tudi tiste sile, ki so se hotele teh okovov otresti (Mann, 1993; 2012). Svetovnim institucijam so vendarle dominirale sile zahoda z »brettonwood-skim« sistemom,11 utemeljene na dolarski pariteti. Tovrstni sistem je pred­stavljal t. i. »zlato dobo kapitalizma«, njegova ukinitev leta 1971 pa je vodila v nestabilnost in valutne pretrese, ki so se odvijali hkrati z liberalizacijo teca­jev (Varufakis, 2015: 75–162). 10 Tu ne gre le za izlocanje konkurence na trgu, temvec tudi za omejevanje moci posamicnih držav, kar je izkusila Kuba takoj po odstranitvi diktatorja leta 1959. V Cilu so odstranili demokraticno izvolje­nega Allendeja (Qureshi, 2009). V Venezueli pa v letu 2019 poskušajo zamenjati demokraticno izvolje­nega predsednika s samooklicanim predsednikom parlamenta (Kovalik, 2019). 11 Vec o tem v Varufakis (2015: 76–78; 102) in McKinnon (2012: 3). Znotraj liberalnodemokraticnega konsenza, stabiliziranega v formi »vpe­tega kapitalizma« (Merkel, 2014: 112–113), se je s zacetkom neoliberalnega zasuka konec sedemdesetih let težišce moci pricelo nagibati v prid kapitala, kar je vodilo v degradacijo in pešanje države ter globalno integracijo kapi­tala, pri cemer sta postala neoliberalizem in globalizacija sinonima. Konec dvajsetega stoletja se je oblikovala nova dimenzija globalne politike, pri cemer je treba izpostavili predvsem globalizirano strukturno integracijo ozi­roma globalno integracijo politicne ekonomije (Law in Gill, 1993). Vsaj do poznih osemdesetih let dvajsetega stoletja so bile strukture zaznamovane s trenji med kapitalisticnimi državami in tistimi, ki so poskušale razvijati alter-nativo kapitalizmu. Po razvodenitvi alternativnih projektov zlasti v Sovjetski zvezi in kasneje še na Kitajskem se znova vzpostavi totalna globalna domi­nacija kapitalisticnih oblik družbenih in ekonomskih procesov ter odnosov (Gill, 1993: 6), kar je posledica nezlomljivega pohoda logike koncentracije kapitala na globalni ravni. Hkrati pa se ta posledica odcita tudi kot rezultat utrditve kapitalizma in nanj vezanega koncepta liberalne demokracije. Konec blokovske delitve sveta na t. i. kapitalisticni zahod in socialisticni vzhod kot posledice razpada sovjetskega socializma ne pomeni samo totalne družbene in politicne transformacije znotraj (bivših) socialisticnih držav, ampak tudi odprto pot kljucnim spremembam in predrugacenju zahodnih kapitalisticno-demokraticnih družb. Proces zmanjševanja vloge države se je na Zahodu zacel že v zacetku sedemdesetih let. Zacela ga je organizirana akcija trilateralne komisije, ki je s porocilom o stanju demokra­cije (Crozier, Huntington in Watanuki, 1975) opozorila na prevec demokra­cije, ki naj bi bila glavna ovira za hitrejši gospodarski razvoj. Drugo porocilo (1979) je opozorilo, da je naslednja ovira socialno partnerstvo in neokor­porativni aranžmaji med predstavniki dela, kapitala in države. V naslednjih fazah, zlasti v drugi polovici devetdesetih let in v zacetku 21. stoletja, pa je bilo ugotovljeno, da koncentracijo kapitala ovirajo tudi številni suverinizmi malih nacionalnih držav.12 Temeljni konflikt se v dvajsetem stoletju ni odvijal le na globalni ravni med razlicnima ideološkima blokoma. Družbena in politicna trenja so potekala tudi znotraj zahodnih kapitalisticnih držav. Povzamemo jih lahko kot boj za prevlado »politicnega« nad »ekonomskim«. Skladno s politicnim pluralizmom na Zahodu je povojno obdobje med letoma 1949 in 1973 pomenilo cas keynesianskega kompromisa, stabilne gospodarske rasti in razvoja države blaginje. V zacetku sedemdesetih let pa se zacne ekonomska stagnacija (Offe, 1985: 134–144), tej pa sledi vzpostavitev neoliberalnega 12 Postone (2010: 7), ob njem še številni drugi, poudarja, da je poleg zmanjševanja politicne suvereno­sti držav pomembno izpostaviti tudi zmanjševanje suverenosti nacionalnih gospodarstev v prid odprtim globalnim neoliberalnim trgom. Pri tem pozabi, da je omejujoca samo suverenost malih držav, suverenost velikih pa se samo še krepi (ZDA, Kitajska, Indija, Brazilija, Rusija, a tudi Nemcija se še trudi). globalnega reda, ki je zaznamoval tako zahodne države kot tudi Sovjetsko zvezo in države tretjega sveta (Postone, 2010: 8). Neoliberalizem nastopi v vlogi prevladujoce politicne ideologije v zacetku osemdesetih let dvajsetega stoletja, ker je najbolj ucinkovito podprl naravo kapitalisticne produkcije. Eksistenca kapitalizma je namrec vedno odvisna od neprestane gospodarske rasti oziroma – pravilneje – od neusta­vljive koncentracije kapitala.13 Neoliberalizem je tej logiki od vseh ideolo­gij najbolj cvrsto zavezan. Keynesianski model je zaradi kontradiktornega odnosa med kapitalisticnim sistemom produkcije in državo (Offe, 1985: 86–100) zacel scasoma delovati v smeri ekonomske stagnacije in gospo­darske krize, iz katere je neoliberalizem izšel zmagoslavno (Tyfield, 2010: 60–61). Neoliberalizem in avtoritarizem Neoliberalizem se manifestira tudi v vzponu modernih avtoritarizmov. Logika koncentracije kapitala je vzpostavila globalni neoliberalni zasuk, ki se je odrazil v še vecjem razlikovanju med revnimi in bogatimi. Ko teoretska nacela neoliberalizma stopijo v nasprotje z neoliberalno prakso, se bodisi radikalno popacijo bodisi zavržejo (Harvey, 2012). Neoliberalna teoretska nacela so tudi na ta nacin izkazana v službi pragmaticnega pohoda koncen­tracije kapitala. Neoliberalizem nastopa kontradiktorno, ko opredeljuje raz­merje med svobodo in svobodo trga. Na drugi ravni se ta ista relacija odcita v razpravi o razmerju med demokracijo in avtoritarizmom. Pri pojasnjevanju razmerja med politicnim avtoritarizmom in globalnim neoliberalizmom moramo opozoriti na dvojni ekspanzionizem: nadaljnji razvoj in obstoj tovrstne organizacije kapitala sta eksistencno odvisna od širjenja prostega trga tako interno kot eksterno. V notranjem smislu gre za podrejanje vseh družbenih, politicnih in celo personalnih relacij princi-pom trga ob hkratnem poudarjanju financializacije, privatizacije in dobic­konosnosti. V zunanjem smislu pa gre širjenje neoliberalnih principov ter globalne dimenzije v vse konce sveta. Z obeh perspektiv je vloga moder-nih suverenov zagotavljanje širitve trženjskih principov in vzpostavljanje ustrezne institucionalne infrastrukture, pri cemer so uspešne tiste države, ki so najbolj omejujoce, zato tudi funkcionalne porabnice javnih sredstev, ter tisti posamezniki, ki se ustrezno transformirajo v »odgovorne in zgle­dne potrošnike«. Pomembno dimenzijo pri zagotavljanju teh transforma­cijskih procesov na ravni držav, skupin in posameznikov pomeni politicni 13 Gospodarska rast vsaj implicitno meri na to, da imajo od tega koristi vsi, koncentracija kapitala pa jasno pove, da gre za ohranjanje in rast moci sistema kapitalizma ne glede na to, kako se v tem sistemu pocuti množica ljudi. avtoritarizem, ki se izkazuje kot bistvo neoliberalizma: trg ima vedno regu­latorno vlogo, saj odreja individualne, skupinske in politicne zmožnosti. Da lahko opravlja to svojo navidezno naravno vlogo, potrebuje za zašcito mocno državo, na mednarodni ravni pa mocnega oboroženega varuha in grožnjo s silo za vse tiste, ki se logiki trga kot generalnemu nacelu distribu­cije dobrin upirajo (Bloom, 2016: 156–157). Ce se navežemo na analizo razmerja med logiko neoliberalizma in demokracije, lahko jasno ugotovimo, da je temeljna ideja neoliberalizma v nasprotju z idejo demokracije, pri cemer je popolna demokracija v nasprotju s popolnoma »prostim trgom« (Merkel, 2014). Podobno je razmerje neolibe­ralizma do države,14 saj je le-ta edino sprejemljiva v neoliberalni formi »vitke države«, katere primarna skrb je vzpostavljanje razmer za ustrezno organi­zacijo kapitala ter zašcito. Protislovnost aktualnega intenziviranja globalne kapitalske integracije, imenovane hiperglobalizacija, in demokracije prepo­zna tudi Rodrik (2011: 165–166), kar poimenuje »politicna trilema globalne ekonomije«. Iz tega kot prva izmed možnosti izhaja degradacija demokra­cije na racun krepitve globalnega prostega trga. Druga možnost je omejitev tovrstne globalizacije na racun krepitve demokraticne legitimacije znotraj nacionalnih držav. Tretja možnost pa je v t. i. globalizaciji demokracije na racun zmanjševanja nacionalne suverenosti držav. Globalizacija, nacionalna država in demokracija nastopajo v tej formulaciji kot trije loceni fenomeni, pri cemer je potrebno opozoriti na potrebo po preseganju razumevanja liberalne demokracije kot edine možne demokraticne forme. Demokracija pomeni potencialno grožnjo neoliberalni formulaciji pra­vic in svobode posameznika,15 ki se po tej doktrini najboljše izrazijo na svo­bodnem trgu. Izkazuje se, da je takšna zastavitev predvsem v interesu kon­centracije kapitala v rokah pešcice, velika vecina pa ostane brez ustreznih dobrin in pravic. Ravno zato dosledni zagovorniki neoliberalizma spreje­majo z nezaupanjem in nasprotovanjem vsak korak v smeri vecje demokrati­zacije. Demokracija naj bi bila sprejemljiva le v zoženi liberalnodemokratski formi ter v razmerah stabilnosti in izobilja. To pa temelji tudi na predpo­stavki obstoja mocnega srednjega razreda, ki naj bi pri tem zagotavljal poli-ticno stabilnost za neoliberalno organizacijo kapitala. Namesto sprejemanja odlocitev z vecino zagovarjajo vladavino elit in strokovnjakov, veliko težo pa – namesto parlamentu – pripisujejo izvršni in vse bolj sodni veji oblasti. Iz tega izhaja tudi nedotakljivost osrednjih financnih institucij (npr. centralne banke) (Harvey, 2012: 90). Parlamentarni in javni nadzor razlicnih oblik se 14 Neoliberalizem je redefiniral tudi vprašanje državljana. Na državljana veže volitve v posame­zna predstavniška telesa, pri cemer je dodana identitetna fragmentacija posameznika vezana na proces potrošnje. Vec v Munck (2005: 65–66). 15 Svoboda posameznika je v neoliberalizmu izražena predvsem skozi njegovo »ekonomsko uporab­nost« oziroma »uporabno vrednost«, kar prek teorije cloveškega kapitala pojasni Becker (1994). omejuje z argumentom, da politika in država ne smeta posegati v svobodo trga. Stroga interpretacija ustavnosti, pravna država in pravni sistem igrajo v neoliberalizmu kljucno vlogo. Znotraj teh morajo posamezniki najti rešitve za vse svoje probleme, cemur sledi nacelo, da morajo biti vsi spori in kon­flikti rešeni na sodišcu. V klasicni opredelitvi avtoritarizma naceloma prepoznamo dva temeljna družbena razreda: prvega, ekskluzivnega, predstavljajo ozke elite, ki vladajo; drugega pa preostanek družbe oziroma široke »ljudske množice«, ki so iz procesa vladanja izkljucene. Vladajoce elite se soocajo z vprašanjem »avto­ritarnega nadzora« nad ljudskimi množicami, pri cemer se kot sredstvo nad­zora najveckrat izpostavlja razlicne »mehke metode« (npr. ideologijo) in pa »trde metode« (npr. uporabo vojske, policije in tajnih služb). Vladajoca elita mora zato v oblastne strukture vkljuciti tudi del »množice«, s cemer ji zaupa tudi del družbene in politicne moci. Naceloma se tovrstna oblast oblikuje na premici med avtoritarnim nadzorom in selektivno politicno vkljucenostjo (Svolik, 2012: 3–10). V neoliberalizmu se odvija tudi razmejitev med individualnim in kolek­tivnim, kar vsebuje element avtoritarnosti že v esenci. Posameznik, ki ga vodi možnost svobodne izbire, naj bi se združeval v šibke organizacije (na primer v prostovoljne dobrodelne organizacije, se aktiviral v nevladnih organizacijah itd.), nikakor pa ne v kakršne koli mocne kolektivne družbene in politicne organizacije, kot so na primer sindikati in vse oblike združeva­nja, ki bi ogrozile logiko koncentracije kapitala (Harvey, 2012: 93–94; 106). Združevanje in odlocanje vecine po demokraticnem nacelu neoliberali­zem omejuje. Namesto tega se je v skladu z neoliberalno dogmo potrebno zanašati na nedemokraticne inštitucije, ki – v nasprotju z demokraticnim ali kolektivnim nacelom – niso odgovorne nikomur, kot sta na primer Ameriška federalna banka (FED) in Mednarodni denarni sklad (IMF). V kolikor se ogrožajoca družbena gibanja in razlicne kolektivne druž­bene organizacije uspejo vzpostaviti in politicno organizirati do te mere, da bi lahko zacele posegati v temeljne strukture neoliberalizma (npr. pro-sti trg), je zoper njih dovoljena uporaba razlicnih represivnih, ce ne celo kar avtoritarnih metod in sredstev. Takšna neoliberalna družbena in poli­ticna praksa pomeni zanikanje njenega temeljnega postulata, to je svobode posameznika. Glavni orodji boja za discipliniranje potreb po organiziranju upora proti logiki koncentracije kapitala sta mednarodna konkurenca in financna globalna organizacija kapitala. Omenjena ekonomsko-politicna dejavnika predstavljata namrec mocno sredstvo za »mehko« disciplinira­nje družbenih gibanj in politicnih organizacij, ki nasprotujejo ali kljubujejo neoliberalni ureditvi znotraj posameznih držav. V kolikor pa uporabe teh metod, ki nastopajo skupaj z mocnim propagandnim (super-strukturnim) aparatom in drugimi pritiski, spodletijo, sledi policijska, pravna in vojaška intervencija. Harvey (2012: 94) zato opraviceno opozarja, da »liberalni (in s tem neoliberalni) utopicni projekt za svoje vzdrževanje naposled potrebuje avtoritarizem, ki svobodo množic omejuje v imenu svobošcin pešcice«. Neoliberalna država nastopa kot agent vzpostavitve prostega trga, po uresnicitvi svojega poslanstva pa naj bi se umaknila v ozadje in prepustila silam trga prosto uravnavati družbene odnose. Po vzpostavitvi ugodnega poslovnega okolja naj bi država na prizorišcu globalnega trga nastopala v vlogi »konkurencnega poslovnega subjekta kolektivne organizacije ozi­roma korporacije«, ker je za uresnicitev neoliberalne strategije kljub vsemu potrebna legitimacijska podpora državljanov (Bonanno, 2017: 147–181). Paradoksalno se neoliberalizem superstrukturno najbolje napaja z naciona­lizmom, kljub temu da je pomemben del nacionalisticnih sil nastrojen proti neoliberalnemu globalizacijskemu programu. Kot pomemben mobilizacij-ski naboj neoliberalizmu idealno služijo oboroženi konflikti in podpihova­nje obcutka nevarnosti. Kultura strahu, ki se tako ustvarja, predstavlja enega izmed esencialnih nabojev avtoritarnega populizma. Pri tem si Harvey (2012: 108–109) zastavlja vprašanje: »Kaj lahko nadomesti neoliberalno državo, ce je ta inherentno nestabilna?« Središce razvoja neoliberalizma v praksi (ZDA) ponuja predvsem izrazito neokonservativne ideje, pri cemer Wang (2003: 44) trdi, da postajajo meje med neoliberalizmom in avtorita­rizmom držav v vzponu (Kitajska, Singapur) ter med tistimi v ZDA ter tudi drugod na Zahodu vse bolj zabrisane. Globalne strukturne spremembe, ki so se v svetovnem financnem sis-temu pojavile po razpadu sistema iz Bretton Woodsa konec šestdesetih let in globalnemu neoliberalnemu zasuku, ki je le-tem sledil, so se izrazile v spremenjenem globalnem razmerju kapitalske moci. Težišce se je z evro­atlantskega obmocja zacelo pomikati proti Aziji in nezahodnemu svetu. Prvi zametki tovrstnih sprememb so bili razpoznavni že v casu t.i. »zlate dobe kapitalizma«, ko sta povojni Japonska in Zahodna Nemcija beležili izrazito stopnjo ekonomske rasti, to pa je zamajalo zlato-dolarsko pariteto in trans-formiralo placilno bilanco v škodo ZDA. Ameriška ekonomska politika je s tem zacela voditi v zadolževanje. Neoliberalni financni sistem je ob demon-taži sistema iz Bretton Woodsa, zlasti po letu 1972, zacel ustvarjati razmere, ki so se kot nestabilne kazale že v casu devetdesetih let in se koncno izrazile v globalni financni krizi leta 2008/2009. Vlade evropskih držav in ZDA so se s financno krizo spopadle z razlicnimi oblikami intervencij in zmanjševanjem davkov, kar je pomenilo razbremenjevanje kapitala. Ekonomske razmere, v katerih se je znašel celotni zahodni svet pod neoliberalnim ustrojem, so bile eden glavnih dejavnikov ustvarjanja in krepitve dveh vrst avtoritarizma: na Zahodu sta se ksenofobija in rasizem prepletla z avtoritarnim populizmom, na Vzhodu pa se je zaradi preoblikovanja ekonomske moci zacel vzpenjati in krepiti avtoritarni kapitalizem (Fouskas in Gökay, 2019: 15–16). Vzpon le-tega prepoznavamo pretežno v nezahodnem in tradicionalno nedemokraticnem delu sveta. Fenomen sledi trendu globalne koncentracije kapitala, ki sta ji pot odprla neoliberalni ustroj ter prenos logike kapitala brez demokracije. Doktrinarna dimenzija neoliberalizma je izražena s t. i. Washingtonskim konsenzom,16 ki pomeni pomemben dejavnik vzpostavi­tve neoliberalnega globalnega reda. V praksi zastopa splet razlicnih meha­nizmov, prek katerih se vzpostavlja globalni primat prostega trga. Proces so implementirale ZDA, glavno vlogo pri tem pa so igrale posamezne financne institucije, ki so predvsem skozi financno liberalizacijo in privatizacijo vzpo­stavile razmere za koncentracijo moci v rokah globalnih financnih elit in multikorporacij. Ravno te nadzorujejo pretežni del svetovnega gospodar­stva ter igrajo prek razlicnih mehanizmov pomembno vlogo tako pri nepo­srednih politicnih odlocitvah kot tudi posredno prek vpliva na zavest mno­žic ter javno mnenje (Chomsky, 1998: 19–21). Zlom Sovjetske zveze je hudo prizadel postsovjetski geopoliticni pro-stor na celu s tranzicijsko Rusko federacijo kot najpomembnejšim akterjem. Drugi globalni »nezahodni« centri moci (Kitajska, Indija, Brazilija, Japonska) so iz te velike bitke izšli razmeroma neprizadeti. Z razpadom sovjetskega socializma se je v takšnem globalnem zmagoslavnem kontekstu sprva okre­pilo in poglobilo zaupanje v prevladujoc neoliberalni kapitalisticni ustroj. Kljub temu pa je del osrednjeazijskih držav ostal v doloceni meri skepticen do procesov »vesternizacije« ter se je bodisi ekonomsko in politicno naslo-nil na Rusko federacijo bodisi je eksistiral kot nekakšna vmesna cona med Vzhodom in Zahodom. Koncept demokratizacije je odprl vrata konceptu svobodnega trga, ki je vzpostavil primat nad vsem družbenim in politicnim, ne oziraje se na specifike posameznih držav (Lukin, 2018: 2–4). Odprtje nacionalnih trgov skozi procese (neo)liberalne demokratizacije pa samo po sebi ni spodbudilo razvoja ali pa vzdrževanja demokracije. Demokratizacija je tako pomenila predvsem uvedbo vecstrankarskega sistema in uvedbo možnosti, da na volilne rezultate intenzivno lahko vplivajo posamezni kapi­talski bloki z Zahoda. Tudi tako je koncept demokratizacije vzhoda služil koncentraciji kapitala, da lahko bolj trdno uveljavlja svoje interese tudi skozi politicne mehanizme. Krepitev prenosa globalnega težišca moci na Vzhod je kljucno povezan z gospodarsko rastjo in družbenim razvojem Kitajske. Neoliberalni ekonom-ski in politicni razvoj je ustvaril prenos dobršnega dela ekonomske moci 16 Konsenz je strnjeno v deset tock prvi opredelil Williamson (1989) ter izpostavil: (1) fiskalno disci­plino, (2) spremembo prioritet javne potrošnje, (3) davcno reformo, (4) tržno dolocene obrestne mere, (5) konkurencne in tržno determinirane menjalne tecaje, (6) ekonomsko liberalizacijo, (7) odpravo omeji­tev za neposredne tuje investicije, (8) privatizacijo državnih podjetij, (9) ekonomsko deregulacijo in (10) ustrezno varstvo lastninskih pravic (Serra in Stiglitz, 2008: 4). na države BRICS-a17, vendar pa temu trendu nista sledila prenos in razvoj demokracije. Namesto tega se z rekonsolidacijo svetovne geostrateške moci in spremenjenim težišcem intenzivne ekonomske rasti predstavlja avto­ritarni kapitalizem. Ob nespremenljivih aktualnih družbenih in politicnih trendih postaja avtoritarni kapitalizem ucinkovitejši od dosedanjih liberal­nodemokraticnih form kapitalizma (Kai, 2017: 24–28), kar ob koncentraciji politicne in vojaške moci predstavlja enega izmed najpomembnejših in naj­kompleksnejših globalnih družbenih in politicnih izzivov. Koncentracija kapitala je v svoji zgodovini za prehode v višjo fazo razvoja vedno upora­bila avtoritarni politicni sistem za hitrejši in bolj ucinkovit prehod ter za stabilizacijo dosežene stopnje. Avtoritarni režimi med prvo svetovno vojno so vpeljevali teylorizem, tekoci trak, ki je zahteval discipliniranje delavcev, podobno sta v službo koncentracije stopila Mussolini in Hitler. Stalin je v Sovjetski zvezi nastopil z logiko dohiteti in prehiteti zahodni kapitalizem ipd. Avtoritarni sistemi so se izkazali kot posebej primerni za discipliniranje delavskega razreda, za razgrajevanje uporov in vseh tipov organizacij, ki so ogrožale procese cim hitrejše koncentracije kapitala. Avtoritarni populizem Skladno z izpostavljenimi trendi se je v zahodnem delu sveta (EU, ZDA itd.) zacel avtoritarizem manifestirati v formi avtoritarnega populizma. Neoliberalizem in globalna organizacija kapitala vse bolj povecujeta druž­beno neenakost (Piketty, 2014), ki še dodatno zmanjšuje zaupanje v obsto­jece politicne strukture in družbeno organizacijo. Kriza leta 2008 je nee­nakost še povecala, tako da se je reševala na plecih najrevnejših slojev in srednjega razreda, medtem ko sta se moc in bogastvo najbogatejših centrov moci še nekajkrat povecala. Oblikovanje vse bolj izrazite razlike med elito kot pešcico ljudi, ki upravlja veliko vecino družbenih dobrin in ustvarje­nega bogastva, ter množico na drugi strani ustvarja razmere za populizem. Populizem namrec samo poudarjeno izpostavlja realno obstojeco razliko med pešcico in množico, pri cemer radikalno spremembo vedno investira v marginalne napake elite ali celo samo srednjega sloja. Elite prek populizma zagotavljajo legitimnost in podporo politikam kon­centracije kapitala, tako da preusmerjajo pozornost množic od mehanizmov nepravicnosti, ki družbeno bogastvo razporejajo po tržni logiki: »mocnim in mogocnim zelo veliko, množici pa vse bolj zgolj za preživetje«, na obrobne, vendar emocionalno intenzivne zgodbe. V primeru zadostne politicne pod-pore za (so)oblikovanje oblasti se populisticni akter praviloma zlije in inte­grira v obstojece oblastne in sistemske strukture in jim moc celo okrepi. Pri 17 Predvsem na racun gospodarske rasti Indije in Kitajske ter (geo)strateške vloge Ruske federacije. tem ostane nepomembno in celo prezrto, da je takšno pocetje v nasprotju s pricakovanji podpornikov in legitimacijsko bazo. Tako populizem zagotovi premike k avtoritarnim prijemom discipliniranja množic veliko bolj ucinko­vito, kot bi to uspelo kakršnikoli vojaški diktaturi. Lep primer je Grcija, kjer je bilo za izvedbo podobnih ciljev mednarodne koncentracije kapitala leta 1967 treba vpeljati vojaško diktaturo, leta 2014 pa je bila dovolj levicarska populisticna stranka. Populizem s svojo protielitno retoriko naslavlja množice, ki se pocutijo marginalizirane, pri tem pa se ekonomska marginalizacija pogosto uteme­ljuje z razlicnimi etnicnimi, kulturnimi, religijskimi in drugimi vzroki, ki so enostaven politicni mobilizator. Müller (2017) pravi, da se populizem postavlja nasproti »korumpirani eliti«, pri cemer pa je le on sam resnicni pravi predstavnik »ljudstva« proti »establišmentu«, iz cesar lahko prepo­znamo tisto, kar še dodatno podkrepi avtoritarno dimenzijo populizma. Ce nisi tisto, kar populisti prepoznavajo kot »ljudstvo«, nisi pravo ljudstvo. Ideja o nepravicnosti sistema se odraža v razlicnih formah populizma, ki vsebuje avtoritarno komponento. Teme, ki bi nacenjale strukturne meha­nizme koncentracije kapitala, so odrinjene iz javne diskusije, sprejemajo se po diktatu in na hitro: npr. ustavna sprememba o prepovedi referenduma o fiskalnih zadevah države, sanacija bancnega sistema itd. Politicne opcije, opredeljene kot populisticne, so naravnane proti sistemu in obstojecim strukturam, ekonomsko nepravicnost pa izredno ucinkovito prepletajo z identitetnim vprašanjem. Iz tega se napajajo nacionalni populizmi, ki so se posebej v zadnjem casu intenzivirali v Evropi.18 Populisticne stranke so zna-cilne po agresivni protielitni retoriki: etablirane in korumpirane elite naj bi bile vzrok vseh težav, same pa se postavljajo na stran od elit odtujenega in izkorišcanega ljudstva. Zato po vecini pripadajo politicni opoziciji, znotraj katere najveckrat tudi ostanejo. V primeru, da pridejo na oblast, se spojijo z obstojecimi politicnimi elitami in sistemskimi mehanizmi, kar je sicer v nasprotju z zahtevami in pricakovanji njihovih podpornikov, ali pa izvedejo radikalno predrugacenje oblastnih struktur, najveckrat v smeri avtoritarizma (Gamble, 2019: 27–30). S Trumpovim predsedovanjem se je avtoritarni populizem zacel intenzi­virati tudi v Združenih državah Amerike, pri cemer je »politika argumenta« 18 Nacionalnim populistom v EU je skupno, da izražajo nasprotovanje globalizaciji, Evropski uniji in evru, vladajoce evropske elite pa vidijo kot skupnega in enotnega politicnega nasprotnika, zaradi kate­rega izgubljajo svojo nacionalno identiteto. Populisticne stranke so prisotne skoraj povsod po Evropi, pri cemer so opozicijske, npr. Nacionalna fronta v Franciji, AFD v Nemciji, Pet zvezd v Italiji, za razliko od Madžarske in Poljske, kjer so populisticne stranke prevzele oblast in že zacele ali poizkusile razgrajevati institucije liberalne demokracije. Populizem ni zaobšel niti Švedske in Norveške, vecina populisticnih strank pa se nahaja na desnem politicnem polu. Levici pripada na primer Syriza v Grciji in Podemos v Španiji (Gamble, 2019: 30), podrobnejša analiza sledi v nadaljevanju. vse pogosteje in intenzivneje nadomešcena s »politiko spektakla«,19 kar je ena kljucnih karakteristik populizma. Kellner (2016: 3–6) pravi, da so se v ZDA prvi zametki tega priceli nekje sredi devetdesetih let predvsem s poli-ticnimi škandali in rastjo medijskih hiš (npr. FOX TV, CNN, MSNBC itd.) ter celodnevnim predvajanjem novic. V devetdesetih se je zacel tudi množicni razvoj interneta, v katerega so se prek prvih zametkov družbenih omrežij – poleg najstnikov in drugih delov populacije – na razlicne nacine vkljucile tudi razlicne popularne zvezde in politiki. Z razvojem družbenih omrežij, ki so omogocila bolj decentralizirano, bolj neposredno in bolj dvosmerno pro-dukcijo javnih stališc in dogodkov, je populizem dobil še dodaten zagon pri kreiranju najrazlicnejših svetov, mnogih od teh so evidentno lažni, »fake«. V ZDA se je zgodil zasuk od materializma, katerega glavni naboj pred­stavlja generacija Americanov, odrašcajocih, socializiranih in izobraženih v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja v duhu prvin druž­benega in politicnega liberalizma. Posebnega pomena je bila tudi zmaga Trumpa za republikanskega kandidata, kar je gotovo posledica mobilizacije dolocenega družbenega in politicnega segmenta, ki je v porastu demokrat­skih in liberalnih prvin cutil ogroženost lastne identitete. Trump pri tem predstavlja politicno refleksijo avtoritarno-populisticne frakcije, ki je skozi leta narašcala in se pocutila politicno neuslišano. Politicna stališca, ki jih je zastopal (oziroma jih zastopa), pa so v nasprotju s tistimi, ki so bila postopni rezultat postmaterialisticne liberalizacije ameriške družbe in politike ter se nanašajo na vprašanje rase, nacionalnosti, vere, spola itd. in se v povezavi z njimi velik družbeni ter politicni segment Americanov pocuti »identitetno in statusno ogrožen« (Norris in Inglehart, 2019: 331–332). Pri tem se naslanja na politiko avtoritarnega populizma, ki se ponuja kot stabilizator razmer in nevtralizator dejanskih ali namišljenih groženj, pa ceprav na racun samoo­drekanja20 svobodi in demokraciji. Analiza in prikaz vzpona avtoritarnega populizma v Evropi Neoliberalizem kot globalni politicni projekt obnove razredne moci (Harvey, 2012) se odvija pod primatom ideologije prostega trga ter se 19 Medijski spektakel igra pomembno vlogo, ko se porocanju o dogodkih izrednega znacaja, prav tako pa tudi politicnim dogodkom (npr. volilnim soocenjem itd.), dodaja dimenzija, ki uprizarja svojevrsten šov (Kellner, 2016). Politika spektakla je prežela politicno zavest na zelo podoben nacin kot neoliberali­zem in sovpadajoce s tovrstno ideologijo. 20 Pri »avtoritarnem populizmu« se lahko podobno kot Kellner (2016: 19–20) sklicujemo tudi na teo­rijo Fromma (1984) in koncept »bega pred svobodo«. V skladu s tem lahko teorijo samoodrekanja svo-bode posameznikov na racun neracionalnih avtoritarnih režimov prepoznamo tudi v posameznih poli­ticnih strujah v aktualnem ameriškem in evropskem politicnem prostoru. Opozoriti moramo, da je takšen »pobeg« rezultat razlicnih politicnih, ekonomskih, zgodovinskih, ideoloških in psiholoških dejavnikov, pri cemer pa se poleg avtoritarizma pojavljajo celo posamezne lastnosti in primesi fašizma. strukturno odraža v globalni ekonomski integraciji,21 ki razgrajuje realno suverenost in vlogo nacionalnih držav. Pri tem se na racun omenjenega integracijskega procesa odvija hkratna dezintegracija nacionalnih struktur (Rodrik, 2017: 8–9) kot kljucnih preprek, nacionalni institucionalni okvirji pa se prilagajajo potrebam prostega trga. Skladno z zakonitostmi globalne akumulacije in koncentracije kapitala pa se dogaja tudi vse vecja rast dohod­kovne neenakosti, tako v ZDA kot tudi v Evropi, kar prikazujemo v grafu 1. Graf 1: PRIKAZ RASTI DOHODKOVNE NEENAKOSTI V EVROPI IN V ZDA (1970 . 2010) Vir: Piketty (2014: 406). Navežimo se še na t. i. »graf v obliki slona«, ki prikazuje globalno dohod­kovno porazdelitev v obdobju 1988–2008. Kljucne ugotovitve, vezane za vpliv ekonomske globalizacije na srednji razred, strnimo v tri tocke: tocka (A) na grafu 3 prikazuje porast globalnega srednjega razreda, struktura pa pravi, da predvsem na racun držav v razvoju, v katerih se je le-ta izvil iz primeža revšcine (predvsem na Kitajskem, v Indiji in v Braziliji); tocka (B) zmanjšanje realnih dohodkov srednjega razreda v zrelih, bogatejših gospo­darstvih, predvsem v ZDA in Združenem kraljestvu; tocka (C) pa ekstremno 21 Še posebej pomembna je globalna financializacija, pri cemer se financni tokovi prek profitne logike usmerjajo v okolja, v katerih so financni donosi višji, s tem pa se ustvarjajo tudi svojevrstni dolžniški odnosi (Rodrik, 2017: 8), ki jim zapadejo tudi države, kar pa ima mocan vpliv tudi na politike le-teh. Takšen primer predstavlja Grcija, kjer je bila leta 2015 zaradi radikalnih ekonomskih stališc izvoljena populisticna stranka Syriza, a je bila zaradi financnih pritiskov hitro disciplinirana ter ukalupljena v del obstojecih struktur. Omenimo, da se je intenzivna financializacija kljub nacionalnemu ekspanzionizmu držav zacela sredi devetnajstega stoletja z vzponom mednarodnih financnih organizacij, ki so hitro obli­kovale nadnacionalni primat mednarodnega financnega sistema in skladno s tem tudi dolocale njegovo dinamiko. Vec o tem v Germain (2010). zvišanje realnih dohodkov globalno najbogatejšega razreda oziroma posa­meznikov, predvsem v Evropi in ZDA. Krivulja opozarja, da sta dva najvecja aktualna zmagovalca tovrstne ekonomske globalizacije nastajajoci srednji razred Vzhodne in Južne Azije ter podsaharske Afrike in nekaterih drugih držav v razvoju, najvecji poraženec pa srednji razred v zahodnih gospo­darstvih (Milanovic, 2016), prevladajoce utemeljenih na principih liberalne demokracije. Graf 2: DOHODKOVNA PORAZDELITEV NA GLOBALNEM NIVOJU 1988–2008 Vir: Milanovic (2016: 11). Globalna gospodarska kriza (2008) je dodatno zamajala zaupanje v obstojeci družbeni in politicni sistem: kljub temu, da je vecina gospodarstev zahodnih držav sledila »pravilnim« ekonomskim politikam, so bile te zaradi negativnih verižnih ucinkov, izraženih prek globalne kapitalske integracije, deležne negativnih ekonomskih kazalcev npr. recesije, proracunskega pri­manjkljaja, rasti zunanjega dolga, padca realne vrednosti plac in rasti brez­poselnosti, cemur je sledila t. i. politika zategovanja pasov kot skupek var­cevalnih ukrepov. Nezaupanje v obstojece družbene in politicne forme se je odrazilo v potrebi po iskanju politicnih alternativ (Berzinš, 2017: 58), pri cemer se je dodatno eksponirala tudi problematika neustrezne kapitalske distribucije, kar množice obcutijo ravno prek dohodkovne neenakosti. Pri tem kot alternativo obstojecemu liberalnodemokraticnemu modelu zazna­vamo ravno razlicne populisticne stranke in gibanja na obeh politicnih polih,22 ki poleg ekonomske pravicnosti23 obljubljajo tudi povratek dosto­janstva24 (Fukuyama, 2018). Vzpon avtoritarnega populizma v Evropi se je zacel intenzivirati podobno kot tudi rast dohodkovne neenakosti25 v osem­desetih letih preteklega stoletja, po letu 2000 pa še bolj progresivno narašca, kar prikazujemo v grafu 3. Graf 3: TREND RASTI AVTORITARNEGA POPULIZMA V EVROPI (1980 . 2018) Vir: Timbro Authoritarian Populism Index (2019: 15). 22 Skladno s klasicno klasifikacijo politicne polarizacije lahko populizem opredelimo kot levicarski ali desnicarski. Prvi je prisoten predvsem v Latinski Ameriki, drugi pa v politikah aktualnega ameriškega predsednika Trumpa in prevladujoc v Evropi (Rodrik 2017: 2), kljub temu da je gospodarska kriza (2008) botrovala tudi vzponu levicarskih populisticnih strank, ki so poleg Grcije, Španije in Italije porasle tudi na Hrvaškem, Danskem, Irskem, v Belgiji in v Romuniji. Do leta 2014 so predvsem na racun krize svoj poli­ticni delež podvojile, potem pa so se ustalile v povprecju pri okoli sedmih odstotkih (Timbro Authoritarian Populism Index, 2019: 20). 23 Retorika desnice je najveckrat osredotocena na protikorupcijsko tematiko, levice pa na solidarnost. Iz tega sledi, da je levicarski populizem primarno usmerjen v odpravo ekonomske neenakosti, desnicarski pa najveckrat zastopa protiliberalno stališce. Ravno slednje naj bi namrec – skupaj s »korumpiranimi elitami« – predstavljalo kljucni razlog za razlicne razsežnosti družbene nepravicnosti. 24 Clovekovega dostojanstva sicer ne gre neposredno enaciti z materialno formo, vendar pa v casu intenzivne materializacije vsega družbenega in politicnega predstavlja materialni status pomemben dejavnik (samo)podobe tako posameznika kot tudi politicne skupnosti oziroma države, kar podrobneje pojasnjuje Fukuyama (2018). 25 S tem sovpada tudi zacetek intenziviranja razgradnje države blaginje in vzpon ideologije neolibe­ralizma ter primata prostega trga. Kljucna razmejitev med strankami, ki pripadajo avtoritarnemu popu­lizmu, in ekstremisticnimi strankami je v tem, da sicer vse želijo funda­mentalno spremeniti obstojeci politicni sistem, vendar prve ne zavracajo obstojecih mehanizmov predstavniških demokracij, zavracajo pa prin­cipe politicnega liberalizma. Ekstremisticne pa si prizadevajo za radikalno predrugacenje politicnega sistema, pri cemer obstojece forme demokra­cije vidijo le kot takticno priložnost za dosego cilja. Skladno s tem pa je pomembno tudi vprašanje soocanja z enimi ali drugimi: prve eksistirajo enako kot vse druge stranke, druge pa klicejo po posebnih politicnih in dru­gih ukrepih (Timbro Authoritarian Populism Index, 2019: 21–23). V študiji, ki obsega 33 evropskih držav, zasedajo od skupno 7.843 sedežev v aktualnih sestavah parlamentov 1768 sedežev (22,5 %) populisticne, vendar prodemo­kratske stranke, 173 sedežev (2,2 %) pa ekstremisticne oziroma antidemo­kratske stranke. Graf 4: USPEH EVROPSKIH POPULISTICNIH STRANK NA ZADNJIH PARLAMENTARNIH VOLITVAH Vir: TAPE (2019: 22). Stopnjo populizma na ravni držav EU konec leta 2018 glede na statisticne podatke (Boros in Laki, 2018) analiziramo in prikazujemo v grafu 5. Graf 5: DRŽAVE EU Z NAJVIŠJO STOPNJO POPULIZMA KONEC LETA 2018 Sklep Neoliberalna globalizacija in globalna kapitalska integracija se skladno s principi prostega trga odražata v razgradnji realne vloge nacionalnih držav in degradaciji demokracije. Neoliberalizem razgrajuje demokracijo oziroma jo podreja svoji logiki, pri cemer se dogaja normalizacija tržne logike kot kljucne logike neoliberalne ideologije. Ko se odvije proces normalizacije neoliberalnih principov in diskurza, utemeljenega na prostem trgu, se hkrati realizirajo tudi postopki in tehnike oziroma politicne strategije podrejanja, kar predstavlja totalizacijo diskurza. Ekonomska neenakost se poglablja, kapital pa se vse bolj koncentrira v rokah vse manjše pešcice ljudi. Tovrstna logika sili vse politicne sisteme v smer bolj avtoritarnega odlocanja na ravni politike, hkrati pa utemeljuje potrebo po mocnih represivnih delih države, ki so potrebni za zagotavljanje discipliniranja morebitnih uporov delovne sile v okviru držav in na medna­rodni ravni. Neoliberalizem tako zagotavlja argumentacijo za ta proces, ki vodi v cedalje vecjo družbeno neenakost, razgrajevanje vecplastne razredne strukture in vzpostavljanje vse bolj izrazite delitve na pešcico elite in mno­žico. Populizem s svojo protielitno retoriko naslavlja množice, ki se pocutijo marginalizirane, pri tem pa se ekonomska marginalizacija pogosto uteme­ljuje z razlicnimi etnicnimi, kulturnimi, religijskimi in drugimi vzroki, ki so ucinkovit dejavnik politicne mobilizacije. Pri tem so populisti vedno tisti, ki edini predstavljajo množico nasproti »korumpirani eliti« in sebe poistovetijo z ljudstvom, kar vodi tudi v zavracanje politicne odgovornosti. Vsi ostali, ki se s tovrstnimi politikami ne strinjajo, pa so moteci in »proti ljudstvu«, kar še dodatno podkrepi avtoritarno dimenzijo populizma. Vzpon populizma v Evropi se je zacel intenzivirati od osemdesetih let dalje, vzporedno z rastjo dohodkovne neenakosti in krepitvijo principov neoliberalizma ob razgradnji države blaginje. Globalna ekonomska kriza (2008), pospremljena s padcem zaupanja v obstojeci družbeni in politicni sistem ter izpostavitvijo problematike neustrezne kapitalske distribucije, je tovrstni trend še okrepila ter poudarila potrebo po iskanju politicnih alter-nativ. Kot alternativa liberalni demokraciji se najizraziteje ponujajo ravno razlicni populisticni akterji, ki obljubljajo marginalizirani množici poleg ekonomske pravicnosti tudi povrnitev dostojanstva. Rast populisticnih strank je, kot smo analiticno prikazali, navzoca povsod po Evropi, vzpon avtoritarnega populizma pa je leta 2018 izrazitejši v perifernih državah EU (kot so npr. Madžarska, Italija, Poljska, Bolgarija, Estonija, Grcija, Španija itd.), izvzete pa niso niti srednjeevropske države (npr. Francija). Analizo razmerja med neoliberalno globalizacijo in avtoritarnim populizmom smo podkrepili z numericnim in graficnim prikazom vzpona le-tega, s cimer smo dodatno potrdili in argumentirali izhodišcno tezo. LITERATURA Becker, Gary S. (1994): Human Capital. A Theoretical and Empirical Analysis with Special Reference to Education. Chicago and London: The University of Chicago Press. Bellamy, Richard (1994): Gramsci. Pre-Prison Writings. Cambridge: Cambridge University Press. Berzinš, Janis (2017): Neoliberalism. Austerity, and Economic Populism. V: Kudors, A., in Pabriks A. (ur.), The Rise of Populism: Lessons for the European Union and the United States of America. Riga: University of Latvia Press. Bloom, Peter (2016): Authoritarian Capitalism in the Age of Globalization. Cheltenham: Edward Elgar Publishing. Bonanno, Alessandro (2017): The Legitimation Crisis of Neoliberalism. The State, Will-Formation, and Resistance. New York: Palgrave Macmillan. Carlucci, Alessandro (2013): Gramsci and Languages. Unification, Diversity, Hegemony. Leiden: Brill. Chomsky, Noam (1999): Profit over People. Neoliberalism and Global Order. New York: Seven Stories Press. Crozier, Michel, Samuel P. Huntington in Joji Watanuki (1975): The Crisis of Democracy. Report on the Governability of Democracies to the Trilateral Commission. New York: New York University Press. Foucault, Michael (1982): The Subject and Power. V: M. Foucault (ur.), Power. The Essential Works of Foucault, 1954–1984, 3. London: Penguin Books. Foucault, Michael (2008): Vednost-oblast-subjekt. Temeljna dela. Ljubljana: Krtina. Fouskas, K. Vassilis, in Gökay Bülent (2019): The Disintegration of Euro-Atlanticism and New Authoritarianism. Global Power Shift. Cham, Switzerland: Palgrave Macmillan. Friedman, Milton, in Rose Friedman (1980): Free to choose. New York: HBJ. Fromm, Erich (1994): Bekstvo od slobode. Zagreb: Naprijed. Fukuyama, Francis (1992): The End of History and the Last Man. New York: The Free Press. Fukuyama, Francis (2018): Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment. London: Profile Books Ltd. Gamble, Andrew (2019): Globalization and the New Populism. V: P. Diamond (ur.), The Crisis of Globalization, Democracy, Capitalism and Inequality in the Twenty-First Century. London in New York: I. B. Tauris. Germain, Randall (2010): Financial Goverance in Historical Perspecitve: Lessons from 1920s. V: G. R. D. Underhill, J. Bloom in D. Mügge (ur.), Global Financial Integration Thirty Years On. From Reform To Crisis. Cambridge: Cambridge University Press. Giddens, Anthony (2000): Tretja pot. Obnova socialne demokracije. Ljubljana: Orbis. Gill, Stephen (1993): Gramsci, Historical Materialism and International Relations. Cambridge: Cambridge University Press. Gramsci, Antonio (1978): Selections from Political Writings 1921–1926. London: Lawrence and Wishart Ltd. Gramsci, Antonio (1979): O državi. Beograd: Radnicka štampa. Harvey, David (2012): Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. Hayek, Friedrich August (1948): Individualism and Economic Order. Chicago: The University of Chicago Press. Kai, Jin (2017): Rising China in a Changing World. Power Transitions and Global Leadership. Singapore: Palgrave Macmillan. Kellner, Douglas (2017): American Horror Show. Election 2016 and the Ascent of Donald J. Trump. Rotterdam, Boston in Taipei: Sense Publishers. Kovalik, Dan (2019): The Plot to Overthrow Venezuela. How the US is Orchestraing a Coup for Oil. New York: Hot Books. Kreps, David (2015): Gramsci and Foucault: A Reassessment. Farnham: Ashgate. Law, David, in Stephen Gill (1993): Global Hegemony and the Structural Power of Capital. V: Gill S. (ur.), Gramsci, Historical Materialism and International Relations. Cambridge: Cambridge University Press. Lefort, Claude (1991): Democracy and Political Theory. Cambridge: Polity Press. Locke, John (1689/2003): Two Treaties of Government and A Letter Concerning Toleration. New Heaven in London: Yale University Press. Locke, John (1690/1988): An Essay Concerning Human Understanding. London: Penguin Classics. Lukin, Alexander (2018): China and Russia. The New Rapprochement. Cambridge: Polity Press. Lukšic, Igor (1997): Onkraj politicne mehanike. V: A. Bibic (ur.), Kaj je politika? Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. Lukšic, Igor (2016): Aktualnost in akutnost Lockove koncepcije lastnine. Teorija in praksa 53 (3): 625–644. Ljubljana: Založba FDV. Mann, Michael (1993): The Sources of Social Power. Volume II. The Rise of Classes and Nation-States, 1760–1914. Cambridge: Cambridge University Press. Mann, Michael (1997): Has Globalization Ended the Rise of the Nation-State? Review of International Political Economy 4 (3), Autumn 1997: 472–496. Oxford: Routledge. Mann, Michael (2012): The Sources of Social Power. Volume 3. Global Empires and Revolution, 1890–1945. Cambridge: Cambridge University Press. Mann, Michael (2013): The Sources of Social Power. Volume 4: Globalizations, 1945–2011. Cambridge: Cambridge University Press. Marx, Karl (1857/58:1985a): Kritika politicne ekonomije 1857/58 I. Ljubljana: Delavska enotnost. Marx, Karl (1857/58:1985b): Kritika politicne ekonomije 1857/58 II. Znanstveni aparat. Ljubljana: Delavska enotnost. Marx, Karl (1867:2012): Kapital I. Ljubljana: Sophia. Mayo, Peter (2015): Hegemony and Education under Neoliberalism. Insights from Gramsci. New York: Routledge. McKinnon, Roland I. (2012): The Unloved Dollar Standard. From Bretton Woods to the Rise of China. Oxford: Oxford University Press. Merkel, Wolfgang (2014): Is Capitalism Compatible With Democracy? V: Zeitschrift für Vergleichende Politikwissenschaft 8 (2): 109–128. Milanovic, Branko (2016): Global Inequality. A New Approach for the Age of Globalization. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press. Munck, Ronaldo (2005): Neoliberalism and Politics, and the Politics of Neo-liberalism. V: A. Saad-Filho in D. Johnston (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader. London: Pluto Press. Müller, Jan-Werner (2017): Kaj je populizem? Ljubljana: Mladinska knjiga. Norris, Pippa, in Ronald Inglehart (2019): Cultural Backslash. Trump, Brexit, and Authoritarian Populism. Cambridge: Cambridge University Press. O'Rourke, Kevin H., in Jeffrey G. Williamson (2004): When did globalization begin? V: European Review of Economic History 6. Cambridge: Cambridge University Press. Offe, Claus (1985): Družbena moc in politicna oblast. Protislovja kapitalisticne demokracije – razprave o politicni sociologiji poznega kapitalizma. Ljubljana: Delavska enotnost. Piketty, Thomas (2014): Capital in the Twenty-First Century. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press. Postone, Moishe (2010): Theorizing the Contemporary World: Robert Brenner, Giovanni Arrighi, and David Garvey. V: R. Albritton, B. Jessop in R. Westra (ur.), Political Economy and Global Capitalism. The 21st Century, Present and the Future. London: Anthem Press. Rodrik, Dani (2011): The Globalization Paradox. Democracy and the Future of the World Economy. New York in London: W. W. Norton & Company. Rodrik, Dani (2017): Populism and the Economics of Globalization. V: Journal of International Business Policy 1 (1–2). Cambridge: Harvard University. Qureshi, Lubna Z. (2009): Nixon, Kissinger, and Allende. U. S. Involvement in the 1973 Coup in Chile. London: Lexington Books. Serra, Narcis, in Joseph E. Stiglitz (2008): The Washington Consensus Reconsidered. Towards a New Global Governance. Oxford: Oxford University Press. Steger, Manfred B. (2003): Globalization: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press. Svolik, Milan W. (2012): The Politics of Authoritarian Rule. Cambridge: Cambridge University Press. Tyfield, David (2010): Neoliberalism, Intellectual Property and the Global Knowledge Economy. V: K. Birch in V. Mykhnenko (ur.), The Rise and the fall of Neoliberalism. The Collapse of an Economic Order. London in New York: Zed Books. Varufakis, Janis (2015): Globalni minotaver. Amerika, Evropa in prihodnost svetov­nega gospodarstva. Ljubljana: Cankarjeva založba. Wallerstein, Immanuel, Randall Collins, Michael Mann, Georgi Derluguian in Craig Calhoun (2013): Does Capitalism Have a Future? Oxford: Oxford University Press. Wang, Hui (2003): China's New Order: Society, Politics and Economy in Transition. Cambridge: Harvard University Press. VIRI Boros, Támas in Laki Gergely (2018): State of Populism in Europe. Brussels: Foundation for European Progressive Studies. Peterson Institute for International Economics (2018): What Is Globalization? And How Has the Global Economy Shaped the United States? Timbro Authoritarian Populism Index 2019. Dostopno prek: https://populismin­dex.com/wp-content/uploads/2019/02/TAP2019C.pdf, 10. 9. 2019. Drago ZAJC* RACIONALNOST OBLIKOVANJA MANJŠINSKIH VLAD …** Povzetek. Oblikovanje koalicij in vodenje koalicijskih vlad je eno od pomembnih vprašanj delovanja sodob­ne parlamentarne demokracije. V primerjavi s klasic­nimi pristopi k analizi sestavljanja koalicij v državah s proporcionalnim volilnim sistemom novejše analize ugotavljajo, da stranke niso nujno usmerjene k povece­vanju moci in oblikovanju vecinskih koalicij, ampak si racionalno prizadevajo zagotoviti vpliv na oblikovanje politik. Analiza oblikovanja prve prave manjšinske koa­licije v Sloveniji ugotavlja, da so tudi slovenske stranke 'projektno usmerjene' in da se v hitro spreminjajocih se razmerah skušajo izogibati prevelikim tveganjem, pri cemer zasledujejo dolgorocne koristi. Pri tem izpostav­lja zelo razlicne zunanje in notranje dejavnike, ki so vplivali na njeno oblikovanje in povezovanje z zunaj­koalicijsko Levico – od družbenih cepitev, fragmentacije strankarskega prostora in visoke stopnje spreminjanja volilne podpore strankam do polarizacije in nižje spo­sobnosti koalicijskega povezovanja (coalition capacity). Kot dejavnik vpliva se pojavlja tudi relativno nizek volil­ni prag, ki omogoca vstop v državni zbor tudi manjšim strankam. Analiza ugotavlja tudi nekatere nevarnosti za obstoj manjšinske koalicije, kot so težave vodenja, neizkušenost nekaterih strank ter notranji konflikti. Kljucni pojmi: politicne stranke, koalicijska sposobnost, programsko usmerjene stranke, usmerjenost v pridobi­vanje položajev, manjšinske koalicije, vodenje koalicij­skih vlad, trajanje mandata Uvod Stranke so v demokraticnem oz. liberalnem okolju skupnosti, ki povezu­jejo državljane na podlagi razlicnih interesov. Znacilnost politicnih strank je, da tekmujejo za javno podporo z drugimi strankami, strukturirajo volilne glasove in ob spoštovanju demokraticnih procedur zagotavljajo tudi mirno * Dr. Drago Zajc,izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Pregledni znanstveni clanek. Drago ZAJC zamenjavo oblasti. Posebna znacilnost parlamentarnih strank pa je, da se z namenom povecevanja moci povezujejo v koalicije in oblikujejo ucinko­vite vlade, ki zagotavljajo stabilnost celotnega politicnega sistema (Laver in Schofield, 1990: 14). V pricujocem clanku zastavljamo raziskovalno vpraša­nje, ali imajo stranke vedno zadostno sposobnost koalicijskega povezova­nja (coalition capacity) in kakšne – vecinske ali manjšinske – koalicije se lahko v sodobnih državah s proporcionalnim volilnim sistemom v doloce­nem casu oblikujejo oz. kateri so glavni dejavniki, ki vplivajo na sestavljanje in trajanje koalicij in koalicijskih vlad. Na vprašanje bom skušal odgovoriti z analizo primera prve prave slovenske manjšinske koalicije. Oblikovanje koalicij kot znacilnost demokraticnih parlamentarnih sistemov V državah z vecstrankarsko parlamentarno demokracijo s proporcio­nalnim volilnim sistemom – za razliko od držav z vecinskim volilnim sis-temom – oblikovanje vlade ni avtomaticna posledica volilnih rezultatov. Oblikovanje koalicijske vlade obicajno zahteva povezovanje vec strank, ki prestopijo volilni prag in jih vodi racionalen premislek o doseganju moci in vpliva ter izogibanju razlicnim tveganjem (Stroem, 1990: 23). Tradicionalna koalicijska teorija, ki se je pojavila v okviru politicne znanosti (Riker, 1962: 17), izhaja iz teorije iger in predpostavlja, da je vsota pozicij moci oz. resor­jev, ki jih želijo pridobiti posamezne stranke, konstantna – cim vec je potencialnih koalicijskih partnerjev, tem manjše so možnosti, da bi poga­jalci pridobili želene resorje. Zato naj bi se oblikovale predvsem minimalne povezane zmagovalne koalicije (minimal winning coalitions), v katerih ni odvecnih partnerjev. Ta pristop je bil dopolnjen s predpostavko o politicni bližini – politicni akterji naj bi se povezovali v koalicijo glede na idejno ali programsko bližino na lestvici levo-desno (minimal connected winning coa­litions), pri cemer pri doseganju vecine stremijo k najmanjšemu možnemu številu strank (De Swaan, 1973: 11). Oblikovanje koalicijskih vlad v praksi poteka v institucionaliziranem pro-cesu, ki je strukturiran oz. sestavljen iz vec med seboj povezanih faz oz. kora­kov (Stroem, 1990: 25). Vodi ga obicajno najmocnejša ali najvecja stranka po številu osvojenih glasov oz. poslanskih mest oz. njen vodja, ki mu glede na pisana ali nepisana pravila predsednik države zaupa nalogo oblikovanja vlade, upoštevajoc možnosti, ki jih ima za sestavo vlade. Predlagani manda-tar povabi nekatere ali vec strank na pogovore o oblikovanju in sestavi koa­licije, na katerih stranke ugotavljajo možnosti pridobivanja koristi od vstopa v koalicijo. Preliminarni poskusni pogovori se obicajno razvijejo v resna pogajanja, v katerih prihaja do usklajevanja stališc in zavezujocih dogovo­rov. Nekatere povabljene stranke šele po daljših pogovorih ugotovijo, da Drago ZAJC njihovi interesi ne bi bili dovolj upoštevani, zato zaradi nestrinjanja z dru­gimi strankami odstopijo od pogajanj, vodja (oblikovalec) pa lahko ob soglasju drugih strank povabi v koalicijo druge potencialne partnerske stranke in zacne nov krog pogajanj. Koalicijska pogajanja obicajno potekajo pod velikimi notranjimi in zunanjimi pritiski, saj na posamezne usmeritve ali cilje politik skušajo vplivati tudi zunanji dejavniki – interesne skupine in lobiji ali celo druge države. Od izkušenj oblikovalca koalicije in njegovih pogajalskih spretnosti je odvisno, koliko casa bodo pogajanja trajala in v koliko poskusih bo koalicijo uspelo sestaviti (Mueller in Stroem, 2000: 15). V kolikor izbranemu mandatarju ne uspe sestaviti koalicije, vrne mandat za sestavo vlade, predsednik države pa imenuje novega, ki obicajno predstav­lja drugo stranko ali skupino strank. V ustavnih ureditvah držav obstajajo tudi možnosti, da kandidata za mandatarja predlagajo tudi skupine strank ali sami poslanci. Namen koalicijskih pogajanj je vsekakor dolociti skupne cilje in nacin sodelovanja partnerskih strank v mandatnem obdobju za dosego posamic­nih in skupnih ciljev. Formaliziran je s podpisom sporazuma o sodelovanju v koaliciji, ki je izrazito politicni akt (Iglicar, 2018: 13) in ne veže politicnih strank, poslancev ali ministrov. Koalicijski sporazumi, ki imajo vec funkcij, vsebujejo vec vrst dogovorov, ki so konkretizirani tudi kot pravila, med katerimi so na prvem mestu skupni vrednotni cilji in glavna podrocja obli­kovanja politik, na katerih naj bi dosegli napredek v smislu vsebinskih in organizacijskih sprememb. Drugi pomemben dogovor je dosežen o razde­litvi ministrskih resorjev med stranke v skladu z deležem volilne podpore oz. osvojenih mandatov, ki doloca sestavo vlade (Stroem in Mueller, 1999: 185). Posamezne stranke imajo vecji interes, da pridobijo resorje ali ministr­stva, prek katerih bi lahko lažje uresnicevale svoje politike. Manjše stranke, ki so pomembne za sestavo koalicijske vlade oz. doseganje zadostne vecine, pogosto dobijo pomembnejša ministrstva. Sporazum obicajno vsebuje tudi dogovor o nacinu vodenja koalicije in sprejemljivem obnašanju koalicij­skih partnerjev ter nacinu razreševanja konfliktov (Stroem idr., 2008: 15; Krašovec, 2019: 230). Predlog koalicijske vlade na koncu pogajalskega pro-cesa potrdi šef države ali pa gre predlog v potrditev v parlament. Nasproti vecinske koalicije se skladno z naceli tekmujocega strankar­stva obicajno oblikuje manjšinska skupina strank, ki predstavlja opozicijo, katere funkcija v demokraticnih politicnih sistemih je, da nadzoruje vlado, ali ta v svojem delovanju ostaja v ustavnih okvirih (Beyme, 1973: 157; Bibic, 1993: 137). Aktivna opozicija, ki razpolaga z ustreznimi resursi (intelektu­alnim kapitalom, informacijami, strokovnim znanjem, dostopom do medi­jev), lahko daje vladi alternativne predloge in jo, v kolikor izgubi vecino (npr. pri glasovanju o zaupnici), tudi zamenja (Zajc, 2004: 141). Sestavljena je iz strank, ki zaradi idejnih razlik in nekompatibilnosti programov niso bile povabljene na pogajanja o sestavi koalicije ali pa so sodelovanje v njej zaradi prevelikih programskih oz. vsebinskih razlik in nezaupanja v obliko­valca koalicije zavrnile. Možnemu sodelovanju v koaliciji se stranke vcasih tudi same odrecejo – sodelovanje v koalicijski vladi bi jim lahko pomenilo prevzemanje prevelikih odgovornosti in bremen, zlasti ce tudi same nimajo pripravljenih odgovorov na aktualne izzive in ne morejo ponuditi pravih rešitev. Umik v opozicijo je koncno lahko tudi takticen, ce se stranke po neuspehu na volitvah želijo organizacijsko okrepiti, ali pa je povezan z iska­njem boljših priložnosti za uresnicenje svojih interesov, kot so npr. boljše gospodarske in socialne razmere. Tako kot vladne koalicije se tudi opozi­cije po sestavi lahko zelo razlikujejo – lahko so dobro povezane in imajo skupne cilje, kar jim povecuje ucinkovitost, ali pa so razdeljene in znotraj sebe konkurencne. Ne glede na velikost ali sestavo ima opozicija v sodob­nih parlamentarnih sistemih vecji vpliv, kot ga ji pripisujejo – k temu pri­pomore ustavna in poslovniška ureditev, ki omogoca vecfazni zakonodajni postopek, doloca avtonomnost delovnih teles, v katerih sodeluje opozicija, in nacin razdelitve vodstvenih mest v teh telesih ter omogoca prednosti opozicije v parlamentarni razpravi ter pri postavljanju poslanskih vprašanj (Stroem, 1990: 43). Razmerje med koalicijo in opozicijo se med državami zelo razlikuje – v novih posttranzicijskih državah in državah, ki se spopadajo z gospodarskimi in drugimi krizami, je pogosto nasprotujoce in tekmovalno, kar je odvisno tudi od preteklih izkušenj iz sodelovanja v prejšnjih koalicijskih vladah ali opozicijah. V vecini držav z daljšo in neprekinjeno parlamentarno tradicijo je pretežno konstruktivno – koalicijska vlada vkljucuje predloge opozicije v svoje programe, opozicija pa sprejema glasovalne poraze kot sestavni del parlamentarnega merjenja moci in procesa odlocanja. V praksi so se uvelja­vili razlicni nacini medsebojnega toleriranja ali celo sodelovanja med koa­licijsko vlado in opozicijo. Posamezne opozicijske stranke podpirajo koa­licijsko vlado na podlagi posebnih dogovorov ali pa v primerih nakljucne kompatibilnosti njihovih programskih ciljev z vladnimi nameni in predlogi. Opozicijske stranke, ki v pomembnih zadevah podprejo vlado, je mogoce šteti za dejanske clanice koalicije (De Swaan, 1973: 36). Racionalnost oblikovanja manjšinske koalicije oz. vlade Klasicna koalicijska teorija je posvecala oblikovanju manjšinskih koali­cij oz. vlad manj pozornosti. V ospredju njenih prizadevanj so bile stranke, ki se povezujejo s ciljem, da bi povecale svojo moc in so usmerjene k pri­dobivanju ministrskih mest (office oriented). V pomanjkanju pravih ana­liz so pogosto prevladovale konvencionalne razlage, da so manjšinske koalicije zgolj slucajne ali neke vrste napaka oz. anomalija. Bile naj bi tudi oportunisticne in brez avtoritete, ki je potrebna za reševanje resnih vprašanj. Prav tako naj bi bile manj ucinkovite, ker so odvisne od zunanjih strank, ki si ne želijo sprememb in so celo nekompatibilne z delujoco demokra­cijo (Stroem, 1990: 17); njihova nesposobnost naj bi celo vodila do razpada demokraticnih sistemov (Dodd, 1976: 67). Oblikovale naj bi se predvsem v nestabilnih politicnih razmerah in konfliktnih situacijah ali kot rešitev v sili. K tem ocenam so nedvomno prispevale izkušnje iz medvojnega obdobja, iz casa weimarske Nemcije ali francoske cetrte republike, deloma pa tudi izkušnje manjšinskih koalicijski vlad v nekaterih državah po 2. svetovni vojni. Pri njihovi analizi so povsem spregledovali možnost, da so manjšin­ske vlade lahko rezultat racionalnega obnašanja politicnih strank in njihovih voditeljev. K razumevanju manjšinskih koalicij je prispevala teorija o projektno usmerjenih (policy oriented) strankah in koalicijah. V primeru, da so stranke bolj usmerjene k doseganju vpliva, ne gre vec zgolj za nicelno vsoto pozicij moci oz. položajev v vladi, ampak postane ta vsota variabilna. Stranke v opo­ziciji imajo namrec lahko precejšen vpliv na oblikovanje politik, ceprav v vladi formalno ne sodelujejo (Budge in Laver, 1986: 489). Sodobne stranke niso v prvi vrsti zainteresirane za pridobivanje odgovornih in težavnih resor­jev v vladi, ker pogosto nimajo na razpolago zadostnih kadrovskih resursov in financnih sredstev za izvedbo potrebnih reform, ampak si zgolj prizade­vajo, da bi dobile dolocen vpliv na oblikovanje posameznih politik. Vstop v vladno koalicijo jim lahko dolgorocno prinese vecja tveganja, saj lahko na prihodnjih volitvah doživijo poraz. Tudi etablirane stranke se vcasih otepajo zahtevnih resorjev, ki bi jih glede na okolišcine, kot so npr. gospodarske in druge krize, težko obvladovale. Posamezni strankarski voditelji, ki anticipi­rajo prihodnje dogodke in ocenjujejo koristi od vstopa v vlado, se vcasih racionalno odlocajo, da ostanejo zunaj nje in se pridružijo opoziciji. Iz teh razlogov se v sodobnih demokraticnih državah povecujejo možno­sti oblikovanja manjšinskih koalicij oz. vlad. Te se obicajno oblikujejo, potem ko se poveže doloceno število pripravljenih strank, ki skupaj nimajo vecine, a si zagotovijo podporo posamezne opozicijske stranke ali vec strank. Podpora je lahko neformalna – v tem primeru gre za 'ad hoc' glaso­valne koalicije, odvisne od primera do primera, ali pa formalna (dolocena v posebnih sporazumih ali protokolih). Posamezna opozicijska stranka lahko npr. podpre vlado pri izvolitvi ali ob sprejemanju proracuna, vlada pa ji zato zagotovi podporo pri reševanju zanjo pomembnih zadev ali dolocen vpliv na oblikovanje posameznih politik ali projektov. V posameznih primerih lahko manjšinske vlade preživijo tudi brez zunanje podpore, zlasti v okoliš-cinah, ko si poslanci vseh ali posameznih vecjih strank ne želijo predcasnega razpusta parlamenta in novih volitev, na katerih njihova stranka morda ne bi dobila enakega rezultata oz. ne bi bili znova izvoljeni. Manjšinska vlada v takih primerih skuša zagotoviti izglasovanje svojih predlogov v parlamentu tako, da jih veže na zaupnico. Poseben primer je sprememba vlade v manj­šinsko zaradi izstopa ene ali vec strank, ko nobena stranka ne tvega vložiti nezaupnice oz. ne predlaga konstruktivne nezaupnice, manjšinska vlada pa preživi do naslednjih volitev. Izkušnje manjšinskih vlad so tudi pokazale, da so te vlade pogosto vecinske vlade v preobleki – imajo namrec skoraj gotovo podporo ene ali vec opozicijskih strank (Stroem, 1990: 24). Manjšinske vlade v sodobnih parlamentarnih demokracijah torej niso nujno posledica neuspešnih pogajanj o oblikovanju vecinske koalicije ali nekak izhod v sili, ampak so lahko rezultat racionalnega in predvidljivega delovanja strankarskih vodstev oz. voditeljev, ki realisticno ocenjujejo, koliko vpliva in moci lahko z vstopanjem v koalicije kratkorocno in/ali dol­gorocno pridobijo ali izgubijo. V dolocenih okolišcinah so logicna politicna izbira, na kar ne nazadnje kaže tudi njihova pogostost. V zadnjem desetletju 20. stoletja je bilo 36,6 % koalicijskih vlad manjšinskih (Stroem, 1990: 66). V Evropi so bile kot posledica gospodarske krize in drugih dogodkov po l. 2000 oblikovane številne manjšinske vlade.1 Podpirajo jih posamezne zunanje stranke ali vec strank na podlagi posebnih sporazumov o podpori oz. dogovorov o projektnem sodelovanju na podlagi splošnih usmeritev, ki temelji na zaupanju ali pa gre za ‘ad hoc’ podporo razlicnih strank, ki s tem pridobijo dolocene koristi. Manjšinske vlade, ki so bile oblikovane v zadnjih letih imajo razlicno število partnerskih strank (1–5), podpora zunanje oz. vec zunanjih strank pa jim zagotavlja potrebno (absolutno ali relativno) vecino. Raziskovalci koalicijskega obnašanja strank ugotavljajo, da so pozitivne strani manjšinskih koalicijskih vlad v boljšem usklajevanju razlicnih intere­sov, odpravljanju oz. umiritvi konfliktov, vecji transparentnosti delovanja Jeseni 2015 je bila oblikovana manjšinska vlada na Portugalskem, kjer je na volitvah zmagala desnosredinska zveza pod vodstvom P. Coelha. Portugalska Socialisticna Stranka (PS) pod vodstvom A. Coste, ki je bila druga, je oblikovala vlado, potem ko je sklenila sporazume o podpori z radikalnim Levim blokom, Portugalsko komunisticno stranko ter Zelenimi ter do konca izpeljala mandat. V Španiji je bila januarja 2020 po cetrtih volitvah v zadnjih letih oblikovana prva koalicijska vlada, ki je hkrati manjšinska, pod vodstvom vodje socialisticne stranke P. Sancheza, v kateri je poleg socialisticne PSOE tudi radikalno leva stranka Unidas Podemos. Vlada je bila izvoljena v drugem krogu, potem ko se je 13 poslancev Republikanske levice iz Katalonije (ERC) vzdržalo glasovanja. Podporo svojim predlogom bo morala iskati pri manjših regionalnih in drugih strankah. Na Švedskem je bila po volitvah l. 2014 oblikovana manjšinska vlada med socialdemokrati in zele­nimi. Drugo manjšinsko vlado je po volitvah 2018 sestavil vodja Socialdemokratske stranke S. Loefven ponovno z zelenimi, podpirata jo Sredinska stranka in Liberalna stranka. Na Norveškem se je po volitvah l. 2018 iz Konservativne stranke (H) in Progress Party (Frp) obli­kovala manjšinska vlada pod vodstvom E. Solberg, a je vlada, potem ko sta se ji v januarju pridružili Kršcanska ljudska stranka (KrF) in liberalci (V), postala vecinska. Na Ceškem je po volitvah l. 2017, na katerih je zmagala stranka ANO (Akcija nezadovoljnih obcanov), manjšinsko vlado oblikoval A. Babiš skupaj socialdemokratsko CSSD, ki jo podpirajo opozicijski komunisti. in zmanjševanju možnosti vecinskega oz. vladnega preglasovanja (vladni valjar). Kot kažejo opravljene raziskave, se manjšinske vlade ne oblikujejo zgolj v stresnih politicnih razmerah in niso nujno manj stabilne in opera-tivne (Stroem, 1990: 129). Koncno naj bi se volivci, ki si sicer želijo opera-tivno vlado, bali avtoritarnih vlad, ki jih je težje nadzorovati. Vendar je treba upoštevati, da manjšinske vlade prinašajo tudi težave zaradi dolgotrajnejših postopkov usklajevanja – zakoni pridejo težje skozi parlamentarno proce­duro, vprašljiva je tudi kvaliteta zakonov oz. njihova uresnicljivost (Mueller in Stroem, 2000: 17). Kljub težavam pa naj bi bile njihove prednosti dvojne: omogocajo racionalen dogovor o doseganju dolocenih konkretnih ciljev in na drugi strani preprecujejo politicno škodo ali materialno (financno) pri­krajšanje, ki bi lahko nastala v primeru dolgotrajnega brezvladja ali novih oz. ponavljajocih se volitev. Ne gre pa spregledati potrebe po ustreznem vodenju, ki predpostavlja zavzemanje za skupne interese in graditev zaupa­nja, ki je podlaga uspešnemu sodelovanju. Teoreticno-konceptualni okvir raziskave Na podlagi opravljenih analiz oblikovanja strankarskih koalicij in vlad v državah s proporcionalnim volilnim sistemom je mogoce oblikovati teo­reticni okvir empiricnega raziskovanja manjšinskih koalicij, ki temelji na predpostavki, da se stranke v dolocenih okolišcinah racionalno bolj zavze­majo za pridobitev vpliva na posamezne politike kot pa za prevzemanje položajev in odgovornosti v vladi. Druga predpostavka je, da na oblikovanje manjšinskih koalicij vpliva vrsta notranjih in zunanjih dejavnikov, ki se med seboj dopolnjujejo. Od teh je mogoce izpostaviti neko obliko krize v gospo­darskem okolju (povecevanje nezaposlenosti, inflacija), ki vpliva na socialni položaj vecjih skupin prebivalcev (Stroem, 1990: 62; Bernhard, 2008: 517). Takšna kriza, ki se je pojavila l. 2008, je vplivala na gospodarsko stabilnost številnih držav v Srednji Evropi in ogrozila socialno varnost njihovih prebi­valcev (Marangoni in Verzichelli, 2015: 35). Manj stroga interpretacija nesta­bilnosti povezuje manjšinske vlade s težavami in dolgotrajnostjo pogajanj o oblikovanju koalicij ali s številnimi neuspešnimi poskusi, kar povzroca politicno nestabilnost. V vsakem primeru sta gospodarska in politicna nesta­bilnost, zlasti v medsebojni povezavi, pomembna dejavnika, ki vplivata na volivce, da spreminjajo svojo volilno podporo obstojecim (tradicionalnim) strankam ali pa da podprejo povsem nove stranke (stranke presenece­nja), ki ponujajo enostavne rešitve in obljubljajo hiter izhod iz krize (Zajc, 2015: 175) – cim vecja je spremenljivost podpore strankam (volatility), tem vecja so tveganja za preživetje politicnih strank in njihovih voditeljev. Gospodarska nestabilnost in povecana politicna tveganja otežujejo obliko­vanje vecinske koalicije in povecujejo možnost oblikovanja alternativnih manjšinskih koalicij, ki se morajo zanašati na podporo posamezne vecje ali vec manjših strank v opoziciji, da si zagotovijo legislativno vecino. Te zuna­nje podporne stranke so lahko idejno razlicne, programsko nekompatibilne ali celo zgodovinske nasprotnice, vendar ponujajo zadostno podporo manj­šinski vladi, da ta obstane in uresnicuje svoj dogovorjeni program. Pri tem gre prav gotovo tudi za izracunavanje koristi oz. škode, ki bi jo lahko stran­kam prinesle nove volitve. Tretji dejavnik, ki v vsakem primeru vpliva na oblikovanje manjšinskih koalicij oz. vlad, so globoke družbene cepitve (cleavages). Te se pojavljajo kot družbene napetosti ali sovražnosti (Beyme, 1973: 27), ki vplivajo na poli-ticno polarizacijo. Polarizacija, ki se kaže v obliki ideoloških distanc med strankami, lahko pomembno doloca njihovo koalicijsko sposobnost (coa­lition capacity) oz. pripravljenost, da se pogajajo o sodelovanju z drugimi strankami in dosegajo kompromise. Cim vecja je polarizacija, tem manj je strank, ki so se pripravljene pogajati z drugimi strankami (oz. tem vec je izkljucevanja), in tem bolj verjetna je manjšinska koalicija. Nekatere analize oblikovanja koalicij kažejo, da so možnosti oblikovanja manjšinskih koalicij vecje, cim vec je strank, ki prestopijo volilni prag (še posebej ce jih je vec kot štiri ali pet) in cim vecja sta ideološka distanca ter tekmovalnost med njimi (Stroem, 1990: 27). Ob teh se kot dodaten, a pomemben dejavnik lahko pojavljajo tudi posamezne sistemske oz. institucionalne znacilnosti, kot je proporcionalni volilni sistem z nižjim ali višjim pragom, ki omogoca vstop v parlament vec ali manj strankam (Grad, 2004: 65), kar posledicno lahko ote­žuje doseganje konsenza o povezovanju oz. oblikovanju koalicije, nekateri raziskovalci pa omenjajo tudi možnost vlaganja konstruktivne nezaupnice (Stroem idr., 2008: 56). Te razlicne dejavnike, ki se ob sistemskih znacilnostih pojavljajo kot dinamicni elementi, je težko vkljuciti v raziskovalni model za proucevanje oblikovanja manjšinskih koalicij (Druckman, 2008: 479). Razlog, da je bilo na tem podrocju vloženih manj raziskovalnih naporov, je metodološki, saj je treba predhodno opredeliti odvisno variablo, kot je bolj ali manj pove­zana manjšinska koalicija strank z eno ali vec zunanjimi podpornimi stran­kami, ter vrsto neodvisnih variabel, ki vplivajo na sposobnost strank, da se povežejo v stabilne manjšinske vlade in koalicije. V pomanjkanju kompara­tivnega pristopa, ki bi omogocil vnaprejšnjo opredelitev najpomembnejših variabel in primerjavo njihovega vpliva, bomo uporabili poenostavljen pri-stop, ki vkljucuje kombinacijo najbolj znacilnih dejavnikov, kot so spremen­ljivost volilne podpore, fragmentalizacija politicnega prostora, družbeni raz­cepi in polarizacija strank, ter omogoca pojasniti glavne razloge oblikovanja manjšinske koalicije (Stroem idr., 2008: 33). Pri tem bomo uporabili študijo primera oblikovanja manjšinske vlade v Sloveniji kot eni od novih in post-tranzicijskih držav. Oblikovanje prve manjšinske vlade v Sloveniji Prisotnost vec razlicnih dejavnikov, ki v zadnjem casu vplivajo na obli­kovanje koalicijskih vlad v primerljivih državah, se je pokazala tudi v pri­meru oblikovanja manjšinske koalicijske vlade po predcasnih volitvah l. 2018 v Sloveniji, kjer (še) ni bilo izkušenj z manjšinsko vlado.2 Oblikovanje trinajste koalicijske vlade po predcasnih volitvah l. 2018 je nedvomno pove­zano s podaljšanim vplivom gospodarske krize, ki se je v Sloveniji pojavila l. 2008, in ga lahko ugotavljamo s statisticnimi podatki o trendih glavnih ekonomskih pokazateljev, kot je BDP.3 Kriza je vplivala na socialno varnost velikih skupin prebivalstva in posledicno zmanjšala zaupanje v obstojece tradicionalne stranke, ob katerih so se pojavile nove ‘stranke presenecenja’. Povzrocila je tudi precejšnjo spremenljivost volilne podpore strankam, ki jo merimo s pomocjo Pedersenovega indeksa (Zajc, 2015: 176). Indeks spre­menljivosti (volatility) na volitvah v Državni zbor RS je l. 2018 znašal 32,7, kar je manj kot na dveh predhodnih volitvah, a vec kot v primerljivih dru­gih državah, v katerih se zaradi gospodarske krize kažejo podobni trendi.4 Velika spremenljivost podpore strankam je vnesla precejšnjo negotovost glede razmerij politicne moci med strankami ter izgledov preživetja politic­nih voditeljev, ki so si kot zastopniki posameznih, tudi parcialnih interesov gradili svoje politicne kariere. Tako kot drugi politicni voditelji hocejo ostati v politiki in ohraniti vpliv na oblikovanje politik (Stroem, 1990: 30). Tabela 1: INDEKS SPREMENLJIVOSTI VOLILNE PODPORE STRANKAM NA VOLITVAH OD 1996 DO 2018 (VOLATILITy) Leto volitev 1996 2000 2004 2008 2011 2014 2018 Spremenljivost volilne podpore 29,6 14,1 17,3 30,3 39,7 48,7 32,7 Vir: Izracun indeksov na podlagi rezultatov volitev v Državni zbor RS; Arhiv volitev v Državni zbor RS. Dostopno prek https://www.dvk-rs.si/index.php/si/arhiv-drzavni-zbor-rs, 17. 1. 2020. Gospodarska kriza je povzrocila tudi veliko fragmentacijo strankarskega prostora – volilni prag 4 % glasov je na volitvah v državni zbor 3. junija 2 Manjšinski sta bili nekaj casa prva vlada dr. J. Drnovška, potem ko je Združena lista februarja 1996 izstopila iz vlade in je ta delovala kot manjšinska do volitev konec leta, ter nekaj casa vlada B. Pahorja, potem ko sta iz nje l. 2011 izstopila DeSUS in Zares. 3 Statisticni podatki Svetovne banke (World Bank) kažejo trend upada BDP-ja v Sloveniji l. 2009 (-8%), nov upad je bil l. 2012 (-2,5%) in l. 2013 (-1,9%) (Zajc, 2015: 178). 4 T. i. Pedersenov indeks volilne podpore strankam je izracunan s pomocjo podatkov o porastu ali upadu volilne podpore posameznim strankam v primerjavi s predhodnimi volitvami. Skupna vsota spre­memb se deli z 2 (Pedersen, 1979: 9). 2018 ob nizki udeležbi (52,6 % volivcev) prestopilo kar 9 strank (najvec po l. 1990). Prvo mesto je zasedla etablirana desnosredinska stranka z dolgim parlamentarnim stažem in jasnim programom (SDS), ki je na volitvah dobila 24,9 % glasov, drugo mesto pa je zasedla povsem nova stranka Lista Marjana Šarca (LMŠ), ki je dobila 12,6 % glasov; to najbrž dokazuje, da je v Sloveniji navzoc fenomen »novi obrazi«, ki naj bi prinesli nova nacela in prakso poli­ticnega delovanja. Na tretjem mestu je bila z 9,9% glasov SD in na cetrtem z 9,7 % SMC, ki je na prejšnjih volitvah dobila 34 % glasov. Stranka Levica je bila peta z 9,3 %, na šesto mesto pa je s 7,1 % prišla zmerna desnosredinska stranka NSi, medtem ko je SAB s 5,1 % zavzela sedmo mesto. DeSUS je bila kot »one issue party« s 4,9 % glasov na osmem mestu, volilni prag pa je po daljšem casu prestopila SNS in s 4,1 % glasov pristala na devetem. Pomemben dejavnik, ki je vplival na oblikovanje prve manjšinske koa­licijske vlade, pa je bila še vedno precejšnja ideološka polarizacija med strankami v slovenskem politicnem prostoru – kot posledica zgodovinskih družbenih cepitev (cleavages), ki so se v obdobju prejšnjega avtoritarnega (enostrankarskega) socialisticnega sistema še poglobile. Vpliv ideološke polarizacije v Sloveniji se kaže v nizki sposobnosti koalicijskega povezova­nja (coalition capacity) oz. v zavracanju sodelovanja s strankami na drugi strani politicnega prostora, ki imajo drugacne idejne in programske usme­ritve. Kot takšna stranka se je v preteklem obdobju pojavljala SDS, ki se ni bila pripravljena povezovati z »levimi« oz. »prenovljenimi« strankami, na drugi strani pa so tudi te nacelno zavracale sodelovanje z njo. V zadnjem casu je takšna stranka Levica (prejšnja Združena levica), ki se razlikuje od strank, ki so šle skozi proces tranzicije, in ima za cilj družbeno preobrazbo v demokraticni in ekološki socializem. Hkrati se zaradi idejne in programske nekompatibilnosti tudi sama noce koalicijsko povezovati z ostalimi stran­kami. Edina stranka, ki se od leta 1996 povezuje z drugimi in je sodelovala v vseh koalicijskih vladah (z izjemo kratkotrajne vlade dr. A. Bajuka), je DeSUS (Krašovec, 2019: 238). Velik vpliv razlicnih navedenih dejavnikov lahko empiricno potrdimo, saj se kljub poskusom, da bi bila po volitvah 3. junija 2018 oblikovana desnosredinska koalicija pod vodstvom prvouvršcene SDS (njenega vodjo J. Janšo je predsednik RS B. Pahor povabil, da sprejme mandat za sestavo vlade) se to ni zgodilo (J. Janša je 19. julija vrnil mandat). SDS je sicer dru­gim strankam poslala vabilo na razgovore, a ga je kasneje preklicala. Vodja drugouvršcene stranke LMŠ, M. Šarec, je kmalu zacel s pogovori o obliko­vanju koalicije z levosredinskimi strankami SD, SMC, DeSUS, SAB, ki so zavracale možnost sodelovanja z SDS, hkrati pa tudi s programsko precej drugacno (desno)sredinsko NSi, ki zagovarja odlocen prehod v bolj libe­ralno gospodarstvo. Ceprav je bil po napornih in dolgotrajnih pogajanjih ob medsebojnem popušcanju sprejet usklajen tekst koalicijskega sporazuma o oblikovanju vecinske koalicije, je vodstvo NSi odstopilo od pogajanj zaradi dvoma o stabilnosti in trajnosti šestclanske koalicije. Pri tem naj bi upošte­valo, da clanstvo vstopu v levosredinsko koalicijo ni bilo naklonjeno.5 Glede na to da je po izstopu NSi od pogajanj peterica strank razpolagala s samo 43 poslanskimi glasovi, je M. Šarec v drugem poskusu poslal vabilo Levici na pogajanja o sestavi levosredinske vlade. Ceprav je bilo 30. julija pri­pravljeno besedilo kompromisnega koalicijskega sporazuma med Levico in petimi levosredinskimi strankami, se je svet stranke Levica odlocil, da Levica v koalicijo ne bo vstopila, vendar je bila pripravljena podpreti manj­šinsko koalicijo v zameno za projektno sodelovanje, kakršno se je izkazalo na Portugalskem. Po dobrih dveh mesecih je bil 10. avgusta, ko se je cas za oblikovanje vlade iztekal, pripravljen Sporazum o sodelovanju med Levico in LMŠ, SD, SMC, SAB ter DeSUS, kar je bila edina možnost, da ne pride do novih predcasnih volitev, ki niso bile v interesu nobene od levosredinskih strank. Vseh šest strank naj bi kljub razlikam našlo rešitve za trinajst kljucnih podrocij, med katerimi so zdravstvo, pokojnine, zaposlovanje in izobraževanje.6 Levica se je kot zunanji partner zavezala, da bo podpirala manjšinsko koalicijo in ne bo nasprotovala njenim predlogom za mandatarja in ministre ter ne bo rušila njenih ministrov, sporazum pa ji je zato omogocil, da sodeluje pri pripravi partnerskih projektov.7 Vendar je bil sporazum le parafiran, kar je pomenilo samo seznanitev brez nasprotovanja ob dogovoru, da bo podpisan kasneje. Nacin sodelovanja petih strank v manjšinski vladi in njihove obvezno­sti je bil konkretiziran s Koalicijskim sporazumom o sodelovanju v vladi za obdobje 2018–2022, ki ga je peterica uskladila in podpisala 29. avgusta 2018.8 Sporazum, ki je poleg vrednotnih nacel navajal programska izho­dišca in opredeljeval enaindvajset programskih podrocij, je vseboval vse 5 Sklep Izvršnega odbora NSi 16. julija 2018. Dostopno prek http://topnews.si/2018/07/16/nsi-se--umika-iz-koalicijskih-pogajanj-s-sarcem/, 16. 7. 2018. 6 Sporazum o sodelovanju med Levico in strankami Lista M. Šarca, Socialni demokrati, Stranka modernega centra, Stranka A. Bratušek ter Demokraticna stranka upokojencev Slovenije, Preambula. Dostopno prek http://www.levica.si/wp-content/uploads/2018/08/Protokol-o-sodelovanju-med-Levico-in-strankami-LM%C5%A0-SD-SMC-SAB-in-DeSUS.pdf, 15. 12. 2018. 7 Skladno s Sporazumom o sodelovanju petih strank z Levico je bil 17. avgusta v Državnem zboru za predsednika vlade izvoljen M. Šarec s 43 glasovi LMŠ, SD, SMC, DeSUS in SAB in 9 glasovi Levice ter 2 glasovoma poslancev narodnih manjšin (skupaj je dobil 55 glasov). Dostopno prek https://www.rtvslo.si/ slovenija/marjan-sarec-je-s-55-glasovi-izvoljen-za-predsednika-vlade/463399, 15. 12. 2018. 13. septembra 2018 je bila nato v Državnem zboru potrjena 13. vlada v samostojni Sloveniji. Poslanci Levice so se vzdržali pri glasovanju (predlog je dobil 45 glasov podpore, 34 glasov je bilo proti). Dostopno prek https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/glasovanje?mandat=VIII&seja=08.%20Izredna& uid=C1257A70003EE753C1258307005BE77C, 20. 12. 2018. 8 Koalicijski sporazum o sodelovanju v Vladi Republike Slovenije za mandatno obdobje 2018–2022. Dostopno prek https://www.gov.si/assets/vlada/Vlada_predstavitev_dokumenti/570caaf49e/Koalicijski_ sporazum_o_sodelovanju_v_Vladi_Republike_Slovenije_za_mandatno_obdobje_2018-2022.pdf, 22. 12. 2018. tri tipicne elemente sporazumov, kot so glavni cilji politik na posameznih podrocjih, razdelitev ministrstev med partnerske stranke in nacin medse­bojnega sodelovanja v vladi in državnem zboru.9 Zadošcal je minimalnim standardom strankarskih sporazumov, vendar v nasprotju s prejšnjimi koali­cijskimi sporazumi dolocal le splošne usmeritve vlade in bil terminsko nedo­delan.10 Medtem ko predvideni ukrepi (reforme posameznih podrocij) niso bili dovolj opredeljeni, je bil postopek usklajevanja med petimi strankami izredno zahteven in je omogocal veliko prostega teka.11 Tudi vodenje tako sestavljene vlade ni bilo ustrezno doloceno – glede na to, da so imele part-nerske stranke razlicne izkušnje iz sodelovanja v prejšnjih koalicijskih vla­dah, stranka M. Šarca (LMŠ) pa še ni bila v nobeni, je bilo mogoce pricako­vati nesporazume ob razlicnih interpretacijah zapisanega in dogovorjenega; ocitno je bilo, da bo tako kot v drugih manjšinskih koalicijah, pomemben tudi »drobni tisk« (Stroem in Mueller, 1999: 177). Stabilnost koalicijske manjšinske vlade v nestabilnih okolišcinah Oblikovanje prve manjšinske vlade v Sloveniji, ki jo je sestavljalo kar pet strank (najvec doslej v primerjavi s predhodnimi koalicijskimi vladami in tudi najvec v primerjavi z drugimi aktualnimi manjšinskimi vladami v Evropi), je lahko bilo racionalno dejanje v okolišcinah velike fragmentacije strankarskega prostora, ki jo je povzrocila gospodarska kriza, in ob velikih spremembah volilne podpore strankam. Vendar pomeni tudi precejšnje tveganje, saj se je koalicija petih strank, od katerih je vodilna prvic stopila v državni zbor, povezala z zunanjo stranko na skrajni levici, ki ima za cilj pre­razdelitev politicne moci, kar je povzrocalo velike stroške usklajevanja med njo in koalicijo. Podobne težave imajo sicer tudi druge manjšinske koalicije (Hiroi in Renno, 2014: 365). Koalicijski sporazum v posebnem protokolu doloca enakopravnost partnerjev in nacin sodelovanja v vladi in v državnem zboru. Predsednik vlade sklicuje koordinacijo koalicijskih partnerjev, predsednikov strank in vodij poslanskih skupin. Koalicijski partnerji naj bi sporazumno reševali odprta vprašanje ali spore in naj ne bi vlagali interpelacij zoper ministre ali nezaupnic vladi oz. zahtevali glasovanje o zau­pnici vladi. Dostopno prek https://www.gov.si/assets/vlada/Vlada_predstavitev_dokumenti/570caaf49e/ Koalicijski_sporazum_o_sodelovanju_v_Vladi_Republike_Slovenije_za_mandatno_obdobje_2018-2022. pdf, 22. 12. 2018. 10 V programskem delu Sporazum na posameznih podrocjih predvideva sprejem novih zakov ali nove­liranje obstojecih ter prenovo celotnih sistemov, a ne doloca casovnih rokov. Dostopno prek https://www. gov.si/assets/vlada/Vlada_predstavitev_dokumenti/570caaf49e/Koalicijski_sporazum_o_sodelovanju_v_ Vladi_Republike_Slovenije_za_mandatno_obdobje_2018-2022.pdf, 22. 12. 2018. 11 Protokol o sodelovanju koalicijskih partnerjev doloca, da se predlogi zakonov, za katere mora biti zagotovljeno koalicijsko usklajevanje, ne morejo uvrstiti na dnevni red vlade, dokler vsebina ni usklajena. Dostopno prek https://www.gov.si/assets/vlada/Vlada_predstavitev_dokumenti/570caaf49e/Koalicijski_ sporazum_o_sodelovanju_v_Vladi_Republike_Slovenije_za_mandatno_obdobje_2018-2022.pdf, 22. 12. 2018. Stabilnost petclanske manjšinske koalicijske vlade s podporo zunanje stranke Levica je bila odvisna predvsem od tega, kako je koalicijski spora­zum opredelil skupne interese petih strank in hkrati uravnotežil njihove preference z Levico kot pomembnim zunajkoalicijskim partnerjem. Na drugi strani je bila odvisna od spretnosti vodje koalicije, da orkestrira aktiv­nosti za uresnicevanje skupnih ciljev, in od njegove sposobnosti, da zago­tovi smotrno in hitro uresnicevanje sporazumno sprejetih obljub in zavez, še posebej glede na velika pricakovanja strank. Mogoce je bilo sicer prica­kovati, da bo neizkušena manjšinska koalicijska vlada, podobno kot neka­tere manjšinske vlade v drugih državah, kljub težavam, med katerimi so bile tudi težave pri pripravi in usklajevanju zakonskih predlogov, preživela man­dat.12 To pricakovanje ni bilo brez osnove, saj se je peterica strank, ki jo je bolj ali manj podpirala Levica, najbolj bala tveganj z razpadom koalicije in novimi volitvami, saj so bile financno izcrpane od obcinskih in evropskih volitev, poleg tega pa nekatere zaradi šibke podpore v javnosti morda ne bi prestopile volilnega praga. Strah pred takim tveganjem ohranja manjšin­ske koalicijske vlade tudi v drugih državah.13 Na drugi strani bi tudi Levica, kot izrazito projektno usmerjena (policy oriented) stranka, v primeru, da odstopi od Sporazuma o sodelovanju, tvegala, da ne bi mogla vplivati na oblikovanje zanjo pomembnih politik in uresniciti nekaterih projektov, ki so zanjo prioriteta. Stabilnost manjšinske koalicijske vlade je bila prvic na preizkusu ob volitvah v Evropski parlament v maju 2019, ko so se pokazali precejšnji premiki v razmerjih moci med koalicijski strankami (vodja SMC je napovedal umik z mesta predsednika) in se je pojavila zamisel, da bi se LMŠ, SMC in SAB povezale v unijo, hkrati pa se je pojavilo tudi vprašanje, ali je podpora Levice še naprej zagotovljena pri sprejemanju prihodnjih proracu­nov (Zajc, 2019: 18). K njenemu preživetju so v 15 mesecih njenega obstoja nedvomno pripomogle gospodarska rast in ugodne razmere na trgu dela.14 12 Koalicijska vlada M. Šarca je od zacetka mandata do konca 2019 vložila v zakonodajni posto­pek manj zakonov. Državni zbor je sprejel le 16 zakonov, med katerimi je bil tudi zakon o državnem zboru. Med 76 novelami zakonov jih je vecina prinašala manjše popravke obstojecih zakonov, nekaj pa je bilo sprejetih zaradi usklajevanja z zakonodajo EU. Sprejeta je bila tudi pomembna sprememba ustave z vpisom pravice do pitne vode (Porocilo o delovanju Državnega zbora RS za prvo leto mandata (2018); dostopno prek https://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/PorocilaDZ/Porocilo_o_delu_ Drzavnega_zbora_v_obdobju_2018_%E2%80%93_2022__prvo_leto_mandata_2018__22__6__2018 _%E2%80%93_31__12__2018.pdf, januar 2020 in Kratko letno porocilo o delu Državnega zbora RS za leto 2019; dostopno prek https://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Zborniki_RN/2019/Kratko_ letno_porocilo_o_delu_Drzavnega_zbora.pdf, januar 2020). 13 Junija 2019 je manjšinska vlada Ceške republike pod vodstvom A. Babiša preživela glasovanje o neza­upnici v parlamentu, ki jo je vložila opozicija zaradi obtožb o korupciji. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/ svet/kljub-zgodovinskim-protestom-ceska-vlada-prezivela-glasovanje-o-nezaupnici/493072, 27. 6. 2019. 14 Slovenija se od l. 2016 v gospodarski razvitosti, merjeni z BDP na prebivalca, približuje poprecju EU. Zmanjševanje zaostanka je povezano s hitrim zviševanje stopnje zaposlenosti. Urad RS za makroeko­nomske analize, Porocilo o razvoju 2019. Manjšinski koalicijski vladi je v 15 mesecih obstoja sicer uspelo koncati pogajanja s sindikati (kar predhodni vladi ni uspelo) in sprejeti nekaj social-nih popravkov (dvig minimalne place in pokojnine ter socialne pomoci), a je svoje zaveze in obljube uresnicevala z velikimi težavami. Levica 7. marca 2019 ni podprla predloga rebalansa proracuna za l. 2019 (podprli so ga poslanci SNS), julija pa je napovedala razmislek o sodelovanju z vlado. Potem ko je koalicija zavrnila predlog Levice o ukinitvi dopolnilnega zdrav­stvenega zavarovanja, za katerega je zbrala 11.000 podpisov, je v zacetku novembra 2019 odstopila od sporazuma o sodelovanju s koalicijo in se for-malno pridružila opoziciji. Po njenem odhodu je manjšinska koalicijska vlada ostala brez zuna­njega partnerja in je za svoje preživetje morala iskati podporo med drugimi opozicijskimi strankami in njihovimi poslanci. Prvi resni preizkus za obstoj manjšinske koalicije je bilo sprejemanje proracunskih dokumentov za leti 2020 in 2021. Predlog proracunov je bil z vsemi dopolnili sprejet z eno­stavno (relativno) vecino (43 glasov) na proracunski seji državnega zbora 22. novembra 2019. Po vetu državnega sveta so poslanci zakon o izvrševa­nju proracunov ponovno potrdili z absolutno vecino 2. decembra 2019 z dodatnimi glasovi poslancev opozicijske SNS. S tem naj bi si manjšinska koalicijska vlada omogocila še dve leti vladanja, kar pa se ni uresnicilo.15 Manjšinska koalicijska vlada, ki je razpolagala le še z 42 glasovi in sicer tudi sama ni bila vedno enotna, je morala iskati podporo za vsak primer pose-bej, kar je pomenilo velike težave pri usklajevanju s posameznimi opozi­cijskimi strankami. Vendar se je trajanje manjšinske koalicijske vlade po 500 dneh koncalo. K temu so prispevale tudi menjave številnih ministrov – odstop ministra za zdravstvo A. Šebedra in ministra za finance A. Bertonclja v januarju 2020 je pomenil ‘pokanje po šivih’ LMŠ in vodil v razpad koali­cije. Nenadni odstop predsednika vlade M. Šarca je pomenil zadnje deja-nje. S tem se je zacela v Sloveniji politicna kriza, njeno reševanje pa je bilo odvisno na eni strani od pripravljenosti strank tvegati predcasne volitve in na drugi, od koalicijske sposobnosti vseh strank, da oblikujejo neko novo vecinsko koalicijo. Na delovanje manjšinske koalicijske vlade je gotovo vplivala tudi mocna in nasprotujoca opozicija – najvecja in najbolj izkušena od njenih strank, SDS, ki je zagotavljala, da bo podprla vse dobre predloge manjšinske vlade, 15 Podpora posameznih opozicijskih strank je bila potrebna konec decembra 2019 tudi pri spreje­manju predloga za tretjega ministra za kohezijo (prva dva sta v prvem letu odstopila). Za njegovo potrdi­tev je bila potrebna podpora vseh koalicijskih poslancev, ki pa ni bila zagotovljena tudi zaradi trenj med koalicijskimi strankami in neenotnosti znotraj posameznih poslanskih skupin. Glasovanje o imenovanju dr. Angelike Mlinar za ministrico (pred tem je dobila slovensko državljanstvo) 20. decembra 2019, na katerem je dobila en glas vec (44 : 43), je pokazalo, da je kljub neenotnosti znotraj koalicijskih partnerjev (DeSUS, SNS) ali prestopanju poslancev mogoce dobiti tudi podporo poslancev strank opozicije. a je ostajala najbolj neusmiljen kritik njenega delovanja in jo skušala desta­bilizirati z vsemi sredstvi, med drugim tudi z napovedmi sestave drugacnih koalicij. Sklep Manjšinske koalicijske vlade odstopajo od klasicnih predpostavk delova­nja parlamentarne demokracije, po katerih je za oblikovanje izvršne oblasti (vlade) potrebna dejanska in nesporna vecina v parlamentu (Lijphard, 1984: 68). Njihov pojav in pogostost v številnih evropskih in drugih državah, in v zadnjem casu tudi v Sloveniji, negirata klasicno koalicijsko teorijo, po kateri so stranke usmerjene zgolj v osvajanje pozicij moci oz. zavzemanje mini-strskih resorjev. Z novim pristopom v raziskovanju koalicijskega obnašanja strank smo na primeru oblikovanja prve manjšinske koalicije v Sloveniji potrdili hipotezo, da je za stranke lahko bolj pomembno pridobivanje vpliva na oblikovanje politik brez dodatnih ali prevelikih tveganj. Novi koncept oblikovanja koalicij in koalicijskih vlad upošteva, da se legislativne koalicije ne pokrivajo nujno z vladnimi oz. so lahko širše od koalicij, ki se omejujejo na vladne resorje. Prav zato se odpirajo nove možnosti oblikovanja manjšin­skih koalicijskih vlad, ki uživajo podporo posameznih zunanjih ali opozicij­skih strank. Z našim raziskovalnim pristopom smo tudi potrdili, da je pri oblikovanju manjšinskih koalicij treba upoštevati hkratni vpliv vec razlicnih dejavnikov, ki se med seboj dopolnjujejo. V primeru oblikovanja prve manjšinske koa­licije v Sloveniji ugotavljamo vplive tako notranjih kot zunanjih dejavnikov – med notranjimi so družbeni razcepi, ki so posledica posebnega zgodo­vinskega razvoja in ideoloških spopadov, ter polarizacija med strankami, ki kaže na veliko stopnjo izkljucevanja politicnih tekmecev. Pomemben zuna­nji dejavnik je bila gospodarska kriza, ki je povzrocila precejšnjo fragmen­tacijo strankarskega prostora in vplivala na veliko spremenljivost volilne podpore strankam. Poleg dinamicnih dejavnikov ugotavljamo tudi pomen institucionalnih posebnosti kot je proporcionalni volilni sistem in rela­tivno nizek volilni prag (4 % glasov), ki dopušca vstop v državni zbor tudi majhnim strankam. Hkrati ugotavljamo, da je prva manjšinska koalicija v Sloveniji tako po svojem nastanku kot po znacilnostih primerljiva z drugimi manjšinskimi koalicijami v Evropi v državah z daljšo demokraticno tradicijo, ki so se oblikovale v okolišcinah gospodarske krize, ob tem pa lahko izpo­stavimo še pomanjkanje politicne kulture in tolerantnosti, kakršna omo­goca oblikovanje delujocih manjšinskih koalicij v državah severne Evrope. V tej zvezi se pojavlja vprašanje, koliko so slovenske stranke v primerjavi z drugimi usmerjene k pridobivanju ministrskih položajev (office seeking) in koliko so že projektno usmerjene (policy oriented) ter kolikšna je njihova dejanska koalicijska sposobnost (coalition capacity), ki omogoca pragma-ticno in hkrati inovativno sodelovanje. Oblikovanje manjšinskih vlad je v evropskih novih in starejših demokra­ticnih državah v zadnjem casu v veliki meri posledica racionalnega obnaša­nja strank v razmerah velikih in hitrih gospodarskih, politicnih, okoljskih, zdravstvenih in drugih sprememb, ki od politicnih strank in njihovih vodi­teljev terjajo izjemno veliko prilagajanja, ce hocejo na dolgi rok preživeti v politicnem prostoru z drugimi tekmujocimi strankami. Slovenija se je z oblikovanjem prve manjšinske koalicijske vlade približala trendu držav z delujocimi manjšinskimi vladami. V daljšem obdobju oblikovanja in delova­nja manjšinskih vlad v številnih državah so se poleg nekaterih omejitev (ožji izbor ciljev) in razlicnih težav (stroški usklajevanja z zunanjo ali podporno opozicijsko stranko) pokazale tudi njihove številne prednosti (usmerjenost h konkretnim ciljem, onemogocanje vecinskega preglasovanja, prepreceva­nje drugih vrst škode, ki nastajajo zaradi brezvladja itd.). Uspešnost delovanja manjšinske vladne koalicije v posttranzicijskih državah, kakršna je Slovenija, pa je odvisna še posebej od uspešnosti sodelovanja starejših (etabliranih) in novih strank in njihove sposobnosti sodelovanja z zunanjo oz. opozicijsko stranko ali pa od politicne spretnosti pridobivanja 'ad hoc' podpore s strani razlicnih opozicijskih strank za posamezne predloge. Manjšinska koalicijska vlada, ki je bila eksistencno odvisna od zunanje ideološko dokaj razlicne stranke Levica, po njenem odstopu od sporazuma o sodelovanju ni bila sposobna preživeti s pomocjo podpore drugih opozicijskih strank, na kar je vplivala neizkušenost vodilne SMC, ki je spregledovala potrebo po ustvar­janju zaupanja med partnerji. Po njenem padcu je bilo mogoce pricakovati tudi nove nacine oblikovanja vecinskih, širokih ali razvojnih koalicij, ki bi presegle sedanjo prakso izkljucevanja. Analiza hkrati poziva k metodološko bolj podprtemu in sistematicnemu primerjalnemu raziskovanju sestavljanja in trajanja manjšinskih vlad v Sloveniji in Srednji Evropi. LITERATURA Bernhard, William, in Leblang David (2008): Cabinet collapses and currency crashes. Political Research Quarterly 61 (3): 17. Beyme, Klaus (1973): Opposition, v: Marxism, Communism amd Western Societies. A Comparative Enciclopaedia. Vol. IV. New York: Herder. Bibic, Adolf (1993): Racionalnost opozicije, v: (D. Zajc, ur,): Slovenski parlament v procesu politicne modernizacije. Ljubljana: FDV in SPOD. Budge, Ian in Michael Laver (1986): Office Seeking and Policy Pursuit in Coalition Theory. Legislative Studies Quarterly 11 (86). De Swaan, Abram (1973): Formal Theories of Coalition Feormation Applied to Nine European Parliaments after 1918. Amsterdam: Elsevier. Dodd, Lawrence (1976): Party Coalitions in Multiparty Parliaments (A Game Theoretic Analysis). American Political Science Review, Sept. 68. Druckman, James (2008): Dynamic Approaches to Studying Parliamentary Coalitions. Political Research Quarterly 61 (3/08). Fink Hafner, Danica (2001): Politicne stranke. Ljubljana: FDV. Grad, Franc (2004): Volitve in volilni sistem. Ljubljana: UL RS. Hiroi, Taeko in Renno Lucio (2014): Dimensions of Legislative Conflict. Legislative Studies Quarterly (4). Iglicar, Albin (2018): Ne koalicijska pogodba, ampak koalicijski sporazum. Ljubljana: Pravna praksa 40–41 (18). Krašovec, Alenka in Tomaž Krpic (2019): Naj ostanem ali grem? Vladne koalicije in koalicijski sporazumi v Sloveniji med letoma 1990 in 2018. Ljubljana: Teorija in praksa 56 (1): 229 –246. Laver, Michael, in Schofield Norman (1990): Multyparty Government, The Politics of Coalitions in Europe. Oxford University Press. Lijphart, Arend (1984): Democracies. New Haven: Yale University Press. Marangoni, Francesco in Verzichelli Luca (2015): From a technocratic solution to a fragile grand coalition: the impact of economic crisis on parliamentary govern­ment in Italy. The Journal of Legislative Studies 21 (1): 35–53. Mueller, Wolfgang, in Stroem, Kaare (2000): Coalition Governmentts in Western Europe. Oxford: Oxford University Press. Riker, William (1962): The Theory of Political Coalitions. New Haven: Yale University Press. Stroem, Kaare (1990): Minority Governments and Majority Rule. Cambridge: Cambridge University Press. Stroem Kaare in Wolfgang Mueller (1999): Koalicijsko vladanje v parlamentarnih demokracijah (zbornik). Ljubljana: Državni zbor RS. Stroem, Kaare, Wolfgang Mueller in Tornbjorn Bergman (2008): Cabinets and Coalition Bargaining. Oxford University Press. Zajc, Drago (2004): Razvoj parlamentarizma: funkcije sodobnih parlamentov. Ljubljana: FDV. Zajc, Drago (2009): Modeli oblikovanja koalicij in koalicijskih vlad v Sloveniji. Teorija in praksa 46 (4): 445–463. Zajc, Drago (2009): Oblikovanje koalicij v Srednji Evropi. Ljubljana: FDV. Zajc, Drago (2015): Coalition Governments During the Economic Crisis (2008– 2014) – A Case Study of Slovenia. Ljubljana: Teorija in praksa 52 (1–2): 178. Zajc, Drago (2019): Volitve v Evropski parlament 2019. Ljubljana: Pravna praksa (16). VIRI Arhiv volitev v državni zbor RS. Dostopno prek https://www.dvk-rs.si/index.php/ si/arhiv-drzavni-zbor-rs, 17. 1. 2020. Koalicijski sporazum o sodelovanju v Vladi Republike Slovenije za mandatno obdobje 2018–2022. Dostopno prek https:// www.gov.si/assets/vlada/Vlada_predstavitev_dokumenti/570caaf49e/ Koalicijski_sporazum_o_sodelovanju_v_Vladi_Republike_Slovenije_za_man­datno_obdobje_2018-2022.pdf, 22. 12. 2018. Letno porocilo o delu Državnega zbora RS za leto 2019; dostopno prek https:// fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Zborniki_RN/2019/Kratko_letno_ porocilo_o_delu_Drzavnega_zbora.pdf, 17. 1. 2020. Porocilo o delovanju Državnega zbora RS za prvo leto mandata (2018); dostopno prek https://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/PorocilaDZ/Porocilo_o_ delu_Drzavnega_zbora_v_obdobju_2018_%E2%80%93_2022__prvo_leto_man data_2018__22__6__2018_%E2%80%93_31__12__2018, 17. 1. 2020. Protokol o sodelovanju koalicijskih partnerjev Dostopno prek https://www. gov.si/assets/vlada/Vlada_predstavitev_dokumenti/570caaf49e/Koalicijski_ sporazum_o_sodelovanju_v_Vladi_Republike_Slovenije_za_mandatno_ obdobje_2018-2022.pdf, 22. 12. 2018. RTV Slovenija. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/svet/kljub-zgodovinskim-pro­testom-ceska-vlada-prezivela-glasovanje-o-nezaupnici/493072, 27. 6. 2019. Sklep Izvršnega odbora NSi 16. julija 2018. Dostopno prek http://topnews. si/2018/07/16/nsi-se-umika-iz-koalicijskih-pogajanj-s-sarcem/, 16. 7. 2018. Sporazum o sodelovanju petih strank z Levico. Dostopno prek https://www.rtvslo. si/slovenija/marjan-sarec-je-s-55-glasovi-izvoljen-za-predsednika-vlade/463399, 15. 12. 2018. Stroem, Kaare in Wolfgang Mueller (1999): Koalicijsko vladanje v parlamentarnih demokracijah (zbornik). Ljubljana: Državni zbor RS. Urad RS za makroekonomske analize, Porocilo o razvoju 2019. Dostopno prek https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/razvoj_slovenije/2019/ Porocilo_o_razvoju_2019.pdf, 17. 1. 2020. Žagar, Katarina, Nina Zeilhofer in Ožbolt Križaj (2008): Manjšinska vlada (Analiza AN). Ljubljana: Državni zbor, Raziskovalno-dokumentacijski sektor. Jure SPRUK* POLITOLOŠKA INTERPRETACIJA MAGNE CARTE: K RAZUMEVANJU POLITICNE RAZSEŽNOSTI DOKUMENTA** Povzetek. V clanku je obravnavana tematika polito­loškega razumevanja enega kljucnih dokumentov v zgodovini – Magne Carte Libertatum. Avtor nastanek dokumenta umesti v kontekst tendence monarha po arbitrarnem poseganju v zasebno lastnino plemstva, s cimer je bil sprožen politicen proces spreminjanja raz­merij politicne moci v angleški družbi. Umestitev doku­menta v kontekst nastanka pokaže, da zahteve uporne­ga plemstva niso terjale revolucionarnega preurejanja ravnotežja med politicno mocjo kralja in plemstva, tem­vec so s sklicevanjem na starodavno pravicno pravo for-malno želeli kraljevo moc povrniti v ravnovesje izpred stoletij. Tovrstne zahteve so po svoji naravi progresivno konservativne, v kolikor je bil temeljni smoter teh zahtev v varovanju fevdalnih privilegijev plemstva, obenem pa se z vidika mešcanskega interesa kažejo kot nastavki za nadaljnji razvoj kapitalizma. Kontekstualizacija doku­menta in njegova politološka interpretacija prispevata k demitologizaciji dokumenta, s cimer razkrivata vlogo interesa in moci pri snovanju dokumenta, obenem pa implicitno razkrivata kompleksnost razmerja med pravom in politiko v družbi. Snovalcev Magne Carte namrec ni vodil namen po vpeljavi pravnih institutov, ki so se pojavili, ko je upor proti fevdalni monarhiji sto­letja kasneje vodilo mešcanstvo in se je v okvirih moder-nega naravnega prava izcistila ideja univerzalnosti clovekovih pravic. Kljucni pojmi: Magna Carta, interes, moc, lastnina Uvod Magna Carta Libertatum je zagotovo eden najslavnejših dokumentov, kar jih je nastalo v zgodovini. Medtem ko v pravu velja za mejnik v razvoju * Dr. Jure Spruk, Županje Njive 2a, 1242 Stahovica, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. Jure SPRUK nacela pravne države, pa znotraj politologije velja za politicni dokument, iz katerega je mogoce razbrati skupek tedanjih politicnih razmerij.1 Nacelo vladavine prava v ožjem smislu pomeni, da so državni uslužbenci, funkci­onarji in državljani na splošno podvrženi delovanju v skladu z zakonom. Tovrstna formalisticna definicija2 mora sicer izhajati iz dolocenih mini-malnih karakteristik, ki so izrazito tehnicne narave, in sicer pravo mora biti javno, splošno, jasno, stabilno in dolocno (Tamanaha, 2007: 3). Tako razumljeno nacelo vladavine prava pomeni vpeljevanje omejitev delovanja politicne oblasti in regulacijo medcloveških odnosov v smeri ohranjanja mirnega in stabilnega družbenega okolja. Skozi zgodovino se je dolocilom Magne Carte cesto pripisovalo pomene, ki so presegali ideje in zahteve plemiške aristokracije v zacetku 13. stoletja, ko je izbruhnil silovit konflikt med le-to in kraljem Ivanom Brez dežele. Z vidika zgodovinopisne meto­dologije je tovrstno pripisovanje pomenov posledica trganja posamicnih dolocil dokumenta iz konteksta nastanka in njihove posledicne absolutiza­cije. Pri tem so posebej izstopali angleški juristi, denimo sir Edward Coke v 17. stoletju, ki so v Magni Carti našli utemeljitve za versko svobodo, primat parlamenta nad krono, porotniško sojenje ter habeas corpus,3 pri cemer so te ideje postale posebej mocan argument ameriških kolonizatorjev proti angleški kroni, ki so se pogosto sklicevali ravno na dolocila Magne Carte, ko so v 18. stoletju zavracali absolutni primat krone nad angleškimi kolonijami v Severni Ameriki. Temeljno nacelo, ki ga lahko razberemo iz Magne Carte, pa je nacelo, po katerem se vladarjevo voljo podredi pravu oz. pristojnosti tolmacenja listine svobošcin, ki je pripadla kolektivnemu organu visokega plemstva, s cimer se je nameravalo prepreciti uvajanje arbitrarne kraljeve oblasti, ki je v obravnavanem obdobju zacela ogrožati interese plemstva, mešcanstva in angleške cerkve. Dolocila Magne Carte pricajo o izbojeva­nih bitkah privilegiranih družbenih skupin v odnosu do krone, pri cemer pa ta dolocila niso prinesla nikakršnih pravic približno polovici takratnega angleškega prebivalstva, ki je ostajalo ujeto v okvire arbitrarne oblasti pose-stniške aristokracije, za kar lahko najdemo razlog v progresivno konserva­tivni naravi doticnega dokumenta. Tlacanstvo je moralo na svojo osvobodi­tev cakati še nekaj stoletij, ko se je fevdalna družbena struktura dokoncno 1 Pojma vladavina prava in pravna država lahko uporabljamo kot sopomenki. Pojem vladavina prava (rule of law) sicer prevladuje v anglosaški pravni tradiciji, medtem ko pojem pravna država (Rechtstaat, etat de droit, estado de derecho) izhaja iz kontinentalnega pravnega izrazoslovja. Omenjeno distinkcijo v izrazoslovju lahko razumemo kot posledico anglosaškega pojmovanja prava v povezavi z obicajnim pravom in sodniškim pravom (precedencno pravo), ki implicira neodvisnost obstoja prava od obstoja države, za razliko od kontinentalne pravne tradicije, ki pravotvornost veže na zakonodajno dejavnost države. 2 Substantivna definicija nacela vladavine prava vsebuje posamicne vrednote, ki pojasnijo vsebinski pomen nacela, npr. demokraticnost, temeljne pravice in svobošcine ter pravicnost. 3 Cf. Wert (2015). Jure SPRUK porušila. Z vidika politološke interpretacije Magne Carte je pomembno razumevanje konteksta nastanka tega dokumenta, v katerem so se preple-tali interesi glavnih politicnih akterjev, tj. krone, plemstva, mešcanstva ter tudi papeža. Spoznavanje konteksta nastanka dokumenta predstavlja prvi pogoj za razumevanje samih dolocil dokumenta, ki v samem bistvu razkri­vajo realna razmerja politicne moci v takratni družbi. Seveda o teh razmerjih veliko pove tudi dejstvo, da sta se Magni Carti že kmalu po sklenitvi junija leta 1215 odrekla tako papež kot kralj, a je kljub temu skozi stoletja ostajala pomemben vir argumentov zagovornikov omejene kraljeve oblasti, ki se je še kot posebej pomemben izkazal v casu snovanja absolutisticne države od 16. stoletja dalje v kontinentalni Evropi, v Angliji pa še posebej v casu vlada-vine Tudorjev (1485–1604) in državljanske vojne v 17. stoletju. V izhodišcu Magno Carto razumemo kot dokument, s katerim se je raz­reševalo politicen problem, tj. kako omejiti absolutno oblast kralja, ki je s svojo arbitrarno vladavino ogrožal interes plemiške aristokracije. Ta je s skli­cevanjem na staro pravicno pravo (good old law), ki je v Angliji veljalo pred zacetkom vladavine kralja Henrika II. (1154–1189), izkazala docela reakcio­narno politicno pozicijo, s katero je hotela ohraniti fevdalno družbeno ure­ditev, v kateri je politicna moc porazdeljena med krono in aristokracijo. Snovalcem Magne Carte ni šlo za tlakovanje poti proti modernemu razume­vanju clovekovih svobošcin ali demokracije, temvec jim je šlo za ohranja­nje fevdalnih razmerij in privilegijev, ki so se razvili od zacetkov srednjega veka do 13. stoletja, ko je fevdalizem dosegel svoj vrhunec. V tem pogledu gre tudi razumeti zahtevo fevdalne aristokracije po tem, da kralj (p)ostane podrejen zakonu, o snovanju katerega se mora posvetovati s svojim posve­tovalnim telesom, ki ga tvorijo clani posestniških elit (rule by consult). Kralja, ki je samega sebe zacel dojemati kot božjega odposlanca na Zemlji, je bilo potrebno omejiti, saj naj bi bil neposredno odgovoren le Bogu, in ne vec nobeni zemeljski avtoriteti (papež) ali vzajemnemu dogovoru s podaniki (aristokracija). Mocan sprožilec aristokratskega strahu pred absolutisticnim kraljem je bila skrb za ohranjanje lastnine posestniške elite. Monarh, ki je odgovoren zgolj Bogu, bi kaj lahko zacel arbitrarno posegati po lastnini svo­jih podanikov, hkrati pa jih siliti v zagotavljanje vedno vecjega števila za voj­sko sposobnih mož, s pomocjo katerih bi opravljal svoje božje poslanstvo na zemlji. Kralja Ivana Brez dežele so okolišcine, ki so bile zaznamovane z mešanico vojaško-osvajalskih spodrsljajev v severni Franciji in krize fev­dalne ekonomske ureditve, ki je v temelju izhajala iz stalnega povecevanja davcnih bremen podanikom, silile k despotskemu nacinu vladanja. Magna Carta posledicno velja za zgodovinski dokaz moci lastnine proti politicni oblasti. Ravno v povezavi s konceptom lastnine gre razumeti vpeljavo ideje mešane ustave, ki se je razvila v Angliji, kjer sta monarhija in posestniška aristokracija vzpostavili politicno ravnovesje, v katerem ni bilo potrebe po Jure SPRUK uzurpaciji absolutne suverenosti. Magna Carta je odraz okolišcin, v katerih si je monarh nadel avreolo, posestniška aristokracija pa je monarhovo oblast želela znova umestiti v staro ravnovesje. Le-to je bilo zagotovilo za ohranitev deljene vladavine monarha in posestniških elit, s cimer se je preprecevalo širitev radikalnejših idej o ljudski suverenosti, ki ne bi potrebovala posre­dništva med parlamentom in ljudstvom (Meiksins Wood, 2017: 35). Oris konteksta nastanka Magne Carte Ce želimo razumeti širše razloge za nastanek Velike listine svobošcin, se moramo osredotociti tudi na dogodke, ki nosijo zgodnejšo letnico od leta 1215, ko je angleški kralj Ivan Brez dežele 15. junija tega leta dal pri­volitev k veljavnosti doticnega dokumenta. Oris širšega konteksta nastanka Magne Carte moramo zaceti v letu 1066, ko je v bitki pri Hastingsu norman-ski vojvoda Viljem II. porazil dotedanjega anglosaškega kralja Harolda II., s cimer je postal prvi normanski kralj Anglije – Viljem I. oz. Viljem Osvajalec. Normansko zavzetje Anglije je prineslo temeljito družbeno preobrazbo, katere kljucni element so postale primesi kontinentalnega fevdalnega sis-tema. Vojaško zmagoslavje Normanov je prineslo vpeljavo politicnih in ekonomskih sprememb, s katerimi so zmagovalci utrdili svojo prevlado. Novi kralj je proces vzpostavitve ucinkovite oblasti zacel z zamenjavo cla­nov posestniške aristokracije. Anglosaško plemstvo je bilo uniceno, njihovo posest so si prisvojili normanski baroni, ki so se angleškemu kmetstvu vsilili kot fevdalni gospodje, s cimer je bila vsa kmecka lastnina umešcena v novo zastavljeno fevdalno shemo (Comninel, 2000: 22). Vpeljava nekaterih karak­teristik kontinentalnega fevdalizma pa v Anglijo ni prinesla t. i. razparceli­rane suverenosti, tj. suverenosti, ki bi jo terjali posamicni fevdalni gospodje v razmerju do monarha. Normanska strategija utrjevanja ucinkovite oblasti je izhajala iz prilagajanja normanske tradicije aristokratske svobode anglosa­ški tradiciji vladanja, kar je prineslo specificno ravnovesje med monarhijo in posestniško elito, na podlagi katerega sta krona in plemstvo, ki je na lokalni ravni imelo obširne pravice in tudi sodno pristojnost, a je bolj kot na fev­dalnega gospoda kontinentalnega tipa spominjalo na kraljevega delegata, ki spoštuje skupno pravo (common law) oz. kraljevo pravo (king's law),4 Do leta 1215 so angleški baroni stalno kraljevo sodišce sprejeli kot izraz pravicne vladavine angle-škega kralja. Kraljevo sodišce ni zmoglo obravnavati vseh primerov, ki so se pojavili na teritoriju države, zato je lokalnemu plemstvu ostajala dolocena sodna pristojnost, a vendarle je bilo razreševanje sodnih sporov za kralja vir dohodka in obenem znak njegovi moci in oblasti. Kralj je po deželi napotoval kar cim vecje število sodnih delegatov, ki so presojali v sporih predvsem na podrocjih države, ki jih lokalni sodniki zaradi neucinkovitosti niso dosegli. Kraljevi delegati niso predstavljali konkurence lokalnim sodni­kom, temvec so njihovo delo dopolnjevali z namenom, da se posamicni sodni primeri, predvsem tisti kom­pleksnejši, cim prej zakljucijo (Strayer, 1970/1998: 39). Na lokalnih sodišcih je skupno pravo scasoma nadomestilo staro obicajno pravo, ki formalno sicer ni bilo odpravljeno, je pa zato kraljevo sodišce zaradi vladala kot partnerja in ne tekmeca za najvišjo oblast (Meiksins Wood, 2016: 237). Kralj Ivan Brez dežele je pripadal francoski rodbini Anžujcev. Prestol je prevzel po smrti njegovega brata Riharda Levjesrcnega leta 1199. Okolišcine, ki smo jih orisali od leta 1066 dalje, so pomembne z vidika razumevanja delovanja oblastne strukture po normanski osvojitvi Anglije. Ko se je plem­stvo leta 1215 uprlo kralju, se ni uprlo zgolj Ivanu Brez dežele, temvec se je formalno zoperstavilo tudi njegovim predhodnikom, ocetu Henriku II. in bratu Rihardu Levjesrcnemu, ki naj bi bili skupno odgovorni za razvred­notenje pravicnega prava (the good old law), pri cemer so se uporniki skli­cevali na pravo, vzpostavljeno pod vladavino kralja Edvarda Spoznavalca (1042–1066) in Henrika I. (1100–1135). Normanska centralizacija obla­sti je vse od 11. stoletja kralju omogocala izvajanje nadzora nad mocnimi subjekti, tj. baroni, grofi in škofi, kar je v samem bistvu privedlo do zahtev po osnovanju listine svobošcin (Turner, 2015: 17). Odklon anžujskih kra­ljev od starodavnega prava je bil v veliki meri posledica branjenja ozemlja angleške krone v severni Franciji v Normandiji, za kar je monarhija trošila izdatna sredstva v kombinaciji z vedno pogostejšimi zahtevami po opravlja­nju vojaške službe. Že Ivanov oce Henrik II. je iz tega razloga nalagal vedno višja bremena, a Ivanov brat Rihard je po odvzemanju financnih sredstev svojim podanikom do svoje smrti presegel vse dotedanje monarhe.5 Ivan je bil po letu 1204, ko je izgubil nadzor nad Normandijo, prisiljen v nalaganje še višjih bremen, saj se je financni položaj francoskega kralja Filipa II. po zavzetju Normandije naglo izboljšal, to pa je za angleškega kralja pomenilo še vecjo eksterno grožnjo in potrebo po vzpostavitvi t. i. vojne ekonomije, kar ni pomenilo nic drugega kot dodatno višanje davcnih bremen in nalaga­nje dodatne vojaške službe (ibid.: 21). Vojna ekonomija je vkljucevala arbi­trarno poseganje kralja v lastnino plemstva in zlorabo kraljevega sodišca, v okviru katerega je kralj oteževal iskanje pravice razlašcenim plemicem, obenem pa se je monarh vedno pogosteje posluževal sprejemanja odlocitev prek odlokov, tj. kraljevega ukaza oz. kraljeve volje, ki ni potrebovala pred­hodne potrditve dvornih svetovalcev (ibid.: 22), kar je spodbudilo uporni­ške plemice, da so kralju zaceli odrekati legitimnost. Plemstvo je leta 1206 dobilo mocnega zaveznika iz Rima, ko je kralj zavrnil posvetitev Stephena Langtona, angleškega klerika, ki je leta preživel na dvoru francoskega kralja, ucinkovitega sodnega odlocanja vedno bolj pridobivalo zaupanje ljudi. Skupno pravo je izšlo od kralja, a od druge polovice 13. stoletja se je odcepilo tudi od kraljeve vlade, kar je pravu prineslo avtonomijo od izvršilne oblasti. Ta proces pomikanja v smeri vladavine prava so vodili šolani pravniki, ki so se vzpostavili kot nenadomestljivi posredniki med kraljem in ljudstvom (Grossi, 2009: 76–77). »Nobena doba ne pomni in nobena zgodovina ne pripoveduje o kakem kralju, celo takem, ki je vladal dolgo obdobje, ki bi zahteval in pobral toliko denarja iz svojega kraljestva, kot je izsilil in nakopicil ta kralj v petih letih po vrnitvi iz ujetništva« (Turner, 2015: 20). v canterburyjskega nadškofa. Spor o posvetitvi Langtona ni imel zgolj ideo­loškega predznaka o sporu med papežem in kraljem glede izbire lokalnih škofov, temvec je postal del politicnega boja, ki ga je sprožil kralj z name-nom, da bi se osvobodil vsakršne omejitve oblasti. Angleški kralj po vklju-citvi papeža Inocenca III. v konflikt zmage ni mogel doseci, kar je postalo jasno leta 1213, ko je Ivan pod pritiskom grožnje zacetka svete vojne proti Angliji, ki bi jo vodila Francija, priznal poraz in prisegel zvestobo papežu ter priznal Anglijo za papeški fevd. S tem se je Ivan rešil eksterne grožnje, ni pa pomiril svojega upornega plemstva. Svoj prispevek k branjenju inte­resov plemstva je dal tudi novi canterburyjski nadškof, ki je imel tudi sam status posvetnega lorda. Nadškof je svoj poseg v aktualne politicne pretrese v Angliji strnil v tri tocke, in sicer je zahteval (1) vrnitev k hebrejski tradi­ciji zapisanega prava, v katerem so bile dolocene tako obligacije podanikov kot tudi omejitve kraljeve oblasti, (2) varovanje božje suverenosti, ki pred­postavlja legitimno pravico ljudstva do upora kralju, kateri bi ukazal storiti smrtni greh ali bi uveljavil novi družbeni red, o katerem se prej ne bi izrekel dvor ter (3) razumevanje arbitrarnega poseganja kralja v lastnino subjektov kot kršitev božjega nauka, pri cemer je vsako pobiranje davšcin, ki gre prek nujnosti, v domeni zla in greha6 (ibid.: 26). Po novem porazu angleške vojske v Franciji leta 1214 je upor plemstva dobil odlocilni zagon. Del plemstva se je uprl zaradi previsokih zahtev po vojaški službi, še vecji del pa zaradi kraljevega vsiljevanja visokih davkov na dedišcino, zaradi cesar so posamezni plemici zapadli v visoke dolgove do bodisi kralja bodisi Judov, ki so posojali denar za obresti že v srednjem veku. Zacetek leta 1215 je prinesel formalen nastanek združenja (conjura­tio) uporniških plemicev pod vodstvom Roberta FitzWalterja, ki je januarja v okviru srecanja londonskega sveta zahtevalo spoštovanje starodavnih in obicajnih svobošcin, a so od kralja dobili le zahtevo po tem, da se pisno odpovedo prav tem svobošcinam (ibid.: 32). Formalni upor proti kralju je sledil v zacetku maja leta 1215, ko so uporni plemici z orožjem v rokah pre­klicali zvestobo Ivanu, pri cemer so svoj upor uperili zoper Ivanovo avto­riteto in ne zoper njegovo življenje, s cimer so se hoteli izogniti ocitkom o izdaji (ibid.: 33). Maja 1215 so se na stran uporniškega plemstva postavili še mešcani Londona, ki so prav tako s težavo prenašali vedno višje davšcine; to pa je kralja dokoncno spodbudilo k resnim pogajanjem z uporniki, v kate­rih je osrednjo vlogo mediatorja prevzel grof iz Pembroka William Marshal. Londonskega mešcanstva kralj na svojo stran ni zmogel vec pridobiti niti s povrnitvijo svobošcin, po katerih so se v preteklosti mešcani smeli povezati v relativno samostojno komuno (ibid.). O argumentaciji v prid razumevanja spoštovanja zasebne lastnine kot kriterija pravicnosti kra­ljeve vladavine v absolutisticni teoriji države Jeana Bodina v 16. stoletju glej Spruk (2018). Ker je po zavzetju Anglije posestniška aristokracija zemljo in titule pri­dobila po milosti novo okronanega kralja, je bilo ohranjanje politicnega ravnovesja vselej povezano z vprašanjem varovanja pridobljene lastnine oz. z vprašanjem dolocanja davcnih bremen v navezavi z dolocitvijo voja­ške službe. Kraljevo oblast je angleško plemstvo potrebovalo, da je lahko upravicilo svojo lastninsko pravico, a ta kraljeva oblast je morala biti ome­jena in Magna Carta je v tem smislu poskus omejevanja poseganja kralja po lastnini fevdalne elite. Lastnina kot politološki koncept Razlaganje pomenov posamicnih politoloških konceptov je ena osrednjih nalog politicne teorije. S pomocjo konceptov ljudje razumemo, ocenjujemo, ohranjamo in spreminjamo svoje lastne življenjske okolišcine. V tem pogledu je pripisovanje konkretnih pomenov posamicnim konceptom kot tudi uva­janje sprememb vsebinskega razumevanja posamicnih konceptov v temelju politicno dejanje. Cloveško mišljenje in izvajanje konkretnih dejanj sta vse­lej pred ustvarjanjem vsebinskih pomenov konceptov. Slednji lahko nasta­nejo, šele ko prakticno življenje ustvari potrebo po abstraktnem razumeva­nju nekega konkretnega družbenega fenomena, s pomocjo katerega se nato lahko prakticno življenje v neki družbi sploh vrednoti, pri cemer ovrednote­nje konkretnih življenjskih praks predstavlja nujni prvi pogoj za sprejemanje odlocitev, ki so vezana na bodisi ohranitev bodisi spremembo danih življenj­skih praks. Nikjer takšna logika ni tako izrazita kot v primeru politike, v kolikor jo pojmujemo v ožjem smislu kot »usmerjanje družbe s pomocjo države« ter v širšem smislu kot »usmerjanje cloveške dejavnosti katerekoli vrste v doloceni smeri, tj. za uresnicitev dolocenega cilja«, (Lukšic, 2003: 251). Konceptualne spremembe so vselej odraz kritike in poskusov razreševanja nasprotij, ki jih politicni akterji zaznavajo ali jih sami ustvarjajo znotraj kompleksnega omrežja idej in dejanj, medtem ko se trudijo razumeti in spremeniti svet okoli njih, kar vodi do spoznanja, po katerem razumevanje konceptualnih spre­memb pomeni hkratno razumevanje politicnih sprememb in vice versa (Farr, 1989: 25). Tovrstno razumevanje mora biti historicno, v kolikor vemo, da se vsebinski pomeni konceptov skozi zgodovino spreminjajo. Konceptualne in politicne spremembe so sicer vselej najgloblje in najširše v obdobjih družbe­nih revolucij, ko se politicna razmerja najradikalneje prerazporedijo. Takšne spremembe so pravzaprav posledica materialnih okolišcin, znotraj katerih nasprotja postanejo neobvladljiva v danih institucionalnih okvirih. Nova poj­movanja nadomestijo stara, novi ideološki postulati nadomestijo stare.7 Medtem ko se je predmoderna doba mislila prek boga, se moderna doba misli prek narave. Element svetosti, ki se je ohranil od prejšnje legitimacije z božjim, se ohrani v znanosti (Lukšic, 1997: 11). Politološki pomen lastnine se razlikuje od pomenov, ki ga temu kon­ceptu pripisujejo nekatere druge družboslovne discipline. Politologija vse­bino tega koncepta doloca z drugacne perspektive, kot to npr. pocnejo filozofija, ekonomija ali pravo. Kar zadeva politologijo, se pomen lastnine osredotoca na politicne posledice, ki jih narekujejo dane oblike lastnine (Ryan, 1989: 311). Skladno z definicijo politike, ki smo jo izpostavili prej, se politicne posledice dolocene oblike lastnine kažejo v umešcanju posame­znikov in družbenih skupin v družbeno shemo, v kateri se izlušcijo realna politicna razmerja, ki kažejo na to, kako so v družbi razporejeni vzvodi odlo-canja in moci. Slovenska slovarska definicija lastnine kot pravno priznane pravice do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje, eksplicitno za politološki namen posebne vrednosti nima. Je pa poveden preplet lastnine in interesa v angloameriških definicijah, ki interes definirajo kot eno od oblik dohodka od lastnine oz. kot vse dohodke od lastnine, saj enega temeljev modernega prava predstavlja zašcita individualnega interesa, tj. zašcita naravnih pra­vic posameznika s strani države, kar izhaja že iz politicne teorije Thomasa Hobbesa, pri katerem je vojna vseh proti vsem pravzaprav vojna za zašcito individualnih interesov (Lukšic, 2002: 511). Materialni pogoji življenja v družbi nastajajo kot produkt izkorišcanja lastninskih pravic. Akumulacija kapitala in politicna moc sta v tem pogledu v premem sorazmerju, vec lastnine pomeni vecjo politicno moc. Imeti nadzor nad lastnino pomeni imeti nadzor nad proizvodnimi sredstvi in produkti, ki izhajajo iz dela. V kontekstu srednjeveškega družbenega ustroja so zemljiški gospodje posedovali dvojno lastninsko pravico, tj. zemljo, ki so jo pridobili po kraljevi milosti, in vazale, ki so bili eksistencialno vezani na to zemljo. Fevdalizem je vzpostavil unikatno piramidalno družbeno shemo, znotraj katere so se pravice in obligacije dolocale glede na položaj posameznika v tej shemi po logiki višji-nižji. Višji je nižjemu smel nalagati bremena, tj. davšcine in vojaško službo, kar je vkljucevalo vse posameznike, od kralja do kmeta. Marc Bloch je znotraj fevdalnega vokabularja razbral najizcrpnejši in hkrati najširše uporabljani stavek: »Biti clovek drugega cloveka« (Bloch, 1961: 155). Fevdalna oblika lastnine (feodum) je ustvarjala družbeno uredi­tev, v kateri je bila meja med politicnim in ekonomskim pogosto zabrisana. Lastništvo zemlje je s seboj prinašalo vsaj doloceno stopnjo sodne avtono­mije, kar je veljalo tudi v Angliji, ki je sicer v srednjem veku veljala za primer dobro razvite centralisticne monarhije. Eksploatacija vazala s strani zemlji­škega gospoda se ni prenehala pri placevanju razlicnih davšcin, temvec se je nadaljevala v dolocanje vojaške službe, na podlagi katere so posamicni zemljiški gospodje poravnavali svoje dolgove do višjih gospodov s tem, ko so svoje vazale pošiljali v njihove vojne. Zemljiški gospod torej svoje roke ni držal zgolj nad ustvarjenim premoženjem svojih vazalov, temvec je svoje vazale spremenil v blago. To blago je bilo v okviru politicnega ravnotežja med krono in posestniško aristokracijo poslano kralju z namenom, da se privilegiji, ki so izhajali iz lastništva zemlje, ohranijo. Ko je angleški kralj Ivan Brez dežele zacel arbitrarno posegati v lastnino plemstva, je s tem zacel proces spreminjanja politicnih razmerij v družbi. Povezovanje plemstva v nekakšno korporativno telo, s katerim se je lažje uprlo kraljevemu poseganju, je klasicno politicno dejanje v okolišcinah obstoja grožnje kolektivnemu interesu. To dejanje je bilo po vsebini kon­servativno politicno dejanje, saj plemstvo ni zahtevalo drugega kot to, da se kraljeva vladavina vrne v okvire, ki so nastali stoletja pred 13. stoletjem. Kar je plemstvo želelo prepreciti, je bil zdrs v tiranijo, pri cemer je kralj takšno smer razvoja najbolj ocitno nakazal ravno z arbitrarnim nalaganjem vedno višjih bremen svojim vazalom. Z vidika plemstva je bilo ohranjanje njiho­vih privilegijev kljucni pogoj za obstanek obstojece oblike fevdalizma. Karl Marx je v pariških rokopisih med drugim takole opisal soodvisnost med kapitalisticno nacionalno ekonomijo in mezdo: Mezda ima zatorej docela taisti smisel kot preživljanje, vzdrževanje vsakega drugega produktivnega instrumenta, kot potrošnja kapitala nasploh, ki je potrebna, da bi se le-ta reproduciral z obrestmi, kot olje, ki se uporablja pri kolesih, da se vrte. Mezda spada zatorej k nujnim stroškom kapitala in kapitalista in potrebe te nuje ne sme prekoraciti. (Marx, 1844/1977: 317) Marxovo razmišljanje kaže, kako deluje logika, po kateri se strošek spre­meni v dobicek. Aplikacija te logike na okolišcine leta 1215 v Angliji nam pokaže, da kralj ni razumel plemiških privilegijev in spoštovanja njihove lastnine kot nujnega stroška za to, da bi njegova vladavina lahko obstala. Tako kot je za kapitalista nujno, da delavce placa, ce želi, da kapitalizem obstane, tako bi moral angleški kralj ohraniti bremenitev lastnine plem­stva v okvirih dogovorjenega za to, da bi fevdalna monarhija lahko obstala. Velika listina svobošcin je v tem smislu zgodovinski spomenik boja za zašcito lastnine. Ta dokument je odraz prizadevanja, da bi se kraljeva vla­davina podvrgla zapisanemu pravu v okolišcinah, v katerih je postalo jasno, da varovanje lastninskih pravic terja doloceno stabilnost in predvidljivost. Temeljni smoter obstoja prava v državi je ravno v tem, da regulira civilno družbo ter preprecuje zdrs organizirane skupnosti v naravno stanje. Magna Carta: spreminjati z namenom ohranjati Magna Carta je dokument, ki je nastal kot posledica politicnega pro-cesa. Ta politicni proces je bil sprožen kot odziv na kraljevo oblastno samo­voljo v zadevah, ki so se primarno dotikale vprašanja, do kod sme krona plemstvu vsiljevati dodatna davcna bremena in nalagati vojaško službo lokalnemu plemstvu. Omenjeni politicni proces v osnovi ni bil usmerjen proti revolucionarnim spremembam v tedanji angleški družbi, temvec bi ga lahko opisali kot konservativnega. Kar je angleško plemstvo zahtevalo, v navezavi s canterburyjskim nadškofom Langtonom, je bilo ponovno vzpo­stavljanje kraljeve vladavine na podlagi prava iz 11. in 12. stoletja. Plemstvo ni postavilo zahtev po odpravi monarhije ali zamenjavi kraljeve rodbine. Politicni proces, ki je proizvedel Veliko listino svobošcin, je vodil interes po ohranitvi fevdalnih privilegijev plemstva in angleškega klera. Da bi poli­ticni proces dosegel želene cilje, je bilo potrebno sklepati zavezništva in vpeljati spremembe, narava teh sprememb pa je bila progresivno konser­vativna. V naravi konservativne politicne doktrine je težnja po ohranjanju tradicionalnih družbenih struktur, pri cemer se tradicijo pojmuje kot odraz akumulirane modrosti in praks iz preteklosti, ki so se ohranile in tako pre-stale test casa (Heywood, 2012: 69). Progresivni konservativizem v osnovi sledi klasicnemu konservativizmu v tem, da želi ohranjati, a da bi ohranil, je pripravljen spreminjati. Glavni cilj progresivnega konservativizma je v preprecevanju revolucije, zato je pripravljen pristati na dolocene reforme (Heywood, 2004: 351). Kako dovzetni so bili snovalci Magne Carte za glo­boke družbene spremembe, kaže že dejstvo, da je bila iz koristi dolocil tega dokumenta izvzeta dobra polovica takratnega angleškega prebivalstva (Magraw et al., 2015: 15). Del politicnih procesov je sklepanje zavezništev. Angleško plemstvo je v boju s krono pridobilo vec zaveznikov, tj. Cerkev, mešcanstvo in t. i. svobod­njake. V tistem casu je bil najmogocnejši zaveznik papež, ki je tedanjega angleškega kralja že leta 1213 spravil na kolena in ga prisilil k razglasitvi celotne Anglije za papeški fevd. Canterburyjski nadškof Langton je pritiske na kralja stopnjeval tudi po omenjenem letu. Koalicija plemstva in klera je razvidna že iz 1. clena Magne Carte: Najprej v zagotovilo Bogu, s pricujoco listino, ki Nam in Našim nasle­dnikom za vedno zagotavlja, da bo angleška cerkev svobodna in da bo uživala svoje pravice v njihovi celosti kot tudi, da bodo njene svobošcine neokrnjene; /…/ s to listino naj bo zagotovljeno, da bo papež Inocent III. potrdil: svobodo volitev, ki je najpomembnejša in bistvena za angleško cerkev. (1215/1988: 388) V nadaljevanju prvega dela 1. clena so omenjeni tudi svobodnjaki, ki jim listina jamci »vse popisane svobošcine« (ibid.), a glavni namen vsebine tega clena je usmerjen v branjenje interesa Cerkve, tj. njenega avtonomnega delovanja v razmerju do kraljeve oblasti. Doticni clen Cerkev umešca kot fevdalnega gospodarja, ki ni podrejen kroni v upravljanju cerkvenih zadev. Monarh se v imenu svobode volitev odreka poseganju v imenovanje ško­fov in predvsem canterburyjskega nadškofa, kar je pomenilo predvsem veliko zmago za angleško klerikalno plemstvo, ki je ostalo pri vprašanju imenovanja svojega lokalnega voditelja svobodno celo v razmerju do pape­štva v Rimu. Da se moc in vpliv Cerkve pri nastanku listine svobošcin nika­kor ne more prezreti, je razvidno tudi iz poslednjega, tj. 63. clena listine, ki znova omenja zavezanost k spoštovanju pravic in privilegijev Cerkve, kar je ponovno zavito v diskurz o svobodi. Velika listina svobošcin se torej zacne in konca s sklicevanjem na pravice in privilegije angleške cerkve. Pomemben dejavnik zavezništva proti kroni je bilo tudi mešcanstvo, ki je podobno kot plemstvo tudi samo obcutilo posledice kraljeve arbitrarne vladavine. Vkljucitev mešcanskega interesa v listino svobošcin lahko razu-memo kot odraz procesa razvijanja trgovskega prava (lex mercatoria) že od 11. stoletja dalje. Ta proces je vodil narašcajoci vpliv mestnih trgovcev, ki se je pravno oblikoval v zakonskih aktih, v katerih so se zadovoljevale potrebe in interesi tega narašcajocega družbenega razreda (Berman, 1983: 333–334). Upoštevanje mešcanskega interesa je posebej eksplicitno razvidno iz 13. clena listine, v katerem najdemo utemeljitev tistega, kar trg najbolj potre­buje – svobodo, tj. svobodo od državne regulacije.8 Mesto London naj obdrži vse svoje starodavne svobošcine in proste carine, tako po zemlji kot po vodi; nadalje hocemo in zagotavljamo, da bodo vsa mesta in trgi in pristanišca imela svoje svobošcine in svobodne obicaje. (1215/1988: 389) Svoboda trga mora za seboj potegniti tudi svobošcine nosilcev tržne dejavnosti. Med slednje listina svobošcin v 41. clenu šteje tako jamstvo za varno opravljanje trgovske dejavnosti kot tudi dolocitev prepovedi nalaga­nja »zlonamernih« placil, ki bi lahko omejevala svobodno pobudo trgovcev. Z omenjenimi zlonamernimi placili so snovalci listine mislili na davšcine, ki bi jih lahko zaceli uvajati bodisi kraljeva oblast bodisi lokalni fevdalni gospodje. Vsi trgovci bodo lahko varno in zanesljivo prišli, zapustili, bivali ni poto­vali po Angliji, tako po zemlji kot po vodi; kupovali in prodajali, brez zlonamernih placil cestnin in mitnin, kot je prav po starodavnih obica­jih; razen v vojnem casu, ce so trgovci iz dežele, ki se z Nami vojskuje. (1215/1988: 391) Nemoteno trgovanje vendarle potrebuje neko vrsto tehnicne regulacije, s katero se poenotijo mere in standardi ugotavljanja kolicine blaga. Za londonsko cetrt je bila predvidena zgolj ena mera za vino, svetlo pivo in žito, nadalje pa za celotno kraljestvo ena širina za barvano blago (rdecerjavo in pisano) (35. clen). Navedeni 41. clen listine lahko razumemo kot poskus oblikovanja enot­nega tržnega prostora za Anglijo. Le-ta je za centralizirano državo kljucen, saj podira lokalne meje in vzpostavlja razmere za nastanek nacionalne eko­nomije. Implikacija dolocila pokaže, da je pristna svoboda v trgovanju, trg je prostor osvoboditve izpod fevdalne navezanosti na zemljo. Kdor trguje, ni zavezan fevdalnim obicajem podrejanja višjemu gospodu; kdor trguje, je svoboden. Takšna spoznanja so ideološki primat v zgodovini prevzela šele ob zlomu fevdalizma in prevladi kapitalizma, a nastavke uvajanja tržne logike lahko vidimo že mnogo pred tem. Ob tem pravo postane osrednja tehnika, s katero se regulira trg. V tem pogledu Magna Carta vsaj implicitno nosi tudi revolucionarni naboj, saj povzame interes mešcanstva po svobo­dnem razpolaganju z zasebno lastnino, kar velja za temeljno maksimo kapi­talizma. Bingham (2010: 11–12) razloge za pripisovanje tako pomembnih posle­dic obstoja Magne Carte, kot je spremenjena ustavna pokrajina v Angliji in kasneje po celem svetu, strne v štiri tocke, in sicer (1) priznavanje pravne enakosti vsem svobodnim ljudem, s cimer se je osnovala ideja povezane družbe, (2) listina je nastala kot odraz razreševanja daljših družbenih in politicnih nesoglasij, (3) listina je zavrnila neomejeno oblast monarha in (4) mitološka moc listine, tj. pomembno je to, kar so prihodnje genera-cije verjele in mislile o tem dokumentu, in ne toliko, kaj je v resnici dolo-cal. Mitološka moc Magne Carte se je skozi zgodovino zares krepila, zaradi cesar je listina, ki je sprva varovala privilegije plemstva in klera, scasoma postala znana kot »zgodovinski mejnik v varovanju osebnih svobošcin pov­precnih državljanov« (Reid, 2004: 14). Mitološko moc Magne Carte so skozi zgodovino ohranjali in jo krepili predhodniki utemeljiteljev liberalizma iz 17. stoletja, denimo Johna Locka, ki so prispevali kljucne intelektualne temelje mešcanskih revolucij, v Angliji že leta 1688 s t. i. slavno revolucijo. Sklicevanje na to listino je imelo skozi zgodovino vselej politicni predznak, tj. vselej so bili v ozadju konkretni interesi, ki so usmerjali uradne interprete posamicnih dolocil tega pomembnega dokumenta. Kot najocitnejši primer iz zgodovine na tem mestu lahko omenimo ameriške koloniste, ki so se v 18. stoletju uprli angleški kroni ter se ob sklicevanju na Magno Carto uspeli osa­mosvojiti izpod angleške oblasti.9 39. clen doticnega dokumenta je z vidika postavitve nacela vladavine prava požel najvec pozornosti. Svobodnjak ne bo odveden, zaprt ali pregnan s posesti, izobcen, izgnan ali kako drugace unicen; prav tako ne bomo šli nadenj in ne bomo niko-gar poslali nadenj, razen po zakoniti sodbi njemu enakorodnih mož ali po pravu dežele. (1215/1988: 391) Cf. Dillon (2015). Znotraj politološke interpretacije gornjega dolocila listine se moramo osredotociti na performativni dejavnik idej, ki so vsebovane v njem. Iz tega dolocila izhajata predvsem dve težnji, in sicer (1) težnja po omejitvi absolutne oblasti kralja in (2) težnja po omejevanju moci države v smislu zaviranja nadaljnjega razvoja administrativne monarhije. Visoko plemstvo in kler sta z vidika ohranjanja lastnih privilegijev kraljevo vladavino morala podvreci dolocenim omejitvam, ki bi preprecevala arbitrarno poseganje oblasti v živ­ljenje in lastnino svobodnih ljudi. Predvideni porok za spoštovanje pravic in svobošcin, ki so dolocene v listini, je bila skupina predstavnikov angleškega plemstva, tj. petindvajset baronov, od katerih bi že štirje lahko ugotovili kršitve zapisanega in zahtevali odpravo teh kršitev. Plemstvo si je zagotovilo monopol nad interpretacijo »ustavnega« temelja družbe in v tem je glavni element omejitve kraljeve vladavine. 61. clen dokumenta legalizira pravico plemstva do upora kralju, v kolikor v štiridesetih dneh ugotovljene kršitve ne bi bile odpravljene. Nacin izvršitve upora je skromno uokvirjen; uporniki bi se namrec morali vzdržati zgolj neposrednega napada na kraljevo osebo, njegovo kraljico in njune otroke. Ogrožanje življenj clanov kraljeve družine niti ni bilo tisto, kar je plemstvo potrebovalo. V resnici je potrebovalo zgolj formalizirano, tj. izpogajano in zapisano pokritje za najucinkovitejši nacin prisile kralja k spoštovanju dogovorjenega, tj. z zasegom kraljeve lastnine. Pomemben vidik zaviranja moci centralizirane države je tudi zahteva po uveljavitvi sodb, ki bi jih proti obtoženim posameznikom sprejemali zgolj njemu enakorodni možje. V tem primeru gre za spodkopavanje moci cen­tralizirane administrativne monarhije, saj kraljevih uradnikov, ki so pogo-sto izhajali iz nižjih slojev, visoko plemstvo ni bilo pripravljeno sprejeti za razsodnike.10 Na ta nacin se je pri življenju ohranjal fevdalni korporativi­zem, ki je iz pristojnosti državne oblasti izkljuceval najmocnejše družbene razrede, tj. plemstvo in tudi kler, ki je bil pod pristojnostjo kanonskega in ne državnega prava. Interes snovalcev Magne Carte v letu 1215 je bil, da se za nazaj povrne vsa lastnina, ki so jo kralj Ivan Brez dežele in njegov brat ter oce arbitrarno zasegli, hkrati pa prepreciti, da bi se to dogajalo tudi v prihodnje. Ce je bil kdo brez zakonite sodbe mož istega stanu razlašcen ali mu je bila odvzeta zemlja, premicnine, pravice ali svobošcine, mu jih bomo nemudoma povrnili; ce bo o tem nastopil spor, naj ga razreši razsodba petindvajsetih baronov, ki so omenjeni kasneje, v delu listine, ki govori o zagotovitvi miru. (1215/1988: 392) 10 »Grofom in baronom naj denarne kazni odmerjajo njim enakorodni možje glede na težo pre­stopka« (21. clen). Citirani 52. clen listine nazorno pokaže želeno sodno moc plemstva v primeru lastninskih pravic. Lastninskih sporov ne gre prepušcati kraljevim sodišcem, saj jih plemstvo ni sprejelo kot objektivnih razsodnikov. Ko je šlo za vprašanje vrnitve lastnine, je bilo najvarneje za razsodnika napraviti predstavnika tistega, ki je bil domnevno oškodovan. Nemo iudex in causa sua, pravi latinski pravni rek, ki ga moramo nujno umestiti v nacelo vlada-vine prava, a v primeru Magne Carte nikoli ni šlo za to, da bi njeni snovalci želeli postaviti temelje tega nacela, šlo je za politicni boj, v katerem so se branili fevdalni privilegiji posestniških elit. 40. clen listine pravi: »Nikomur ne bomo odrekli, zanikali ali odložili pravice ali pravicnosti.« Dolocilo nosi neko univerzalno sporocilo, a ta univerzalnost je zgolj navidezna. Kje je bila pravica za polovico takrat živecih Angležev? Ocitno je ni bilo, saj niso imeli tistega, kar je najvec štelo, tj. lastnine. Pravica je formalno za brezpravne tla-cane prišla šele stoletja kasneje, tj. ob zacetkih modernega kapitalizma, ko so tudi siromaki pridobili lastnino oz. bolje receno, ko so lastnino priznali tudi njim, ceprav so jo skozi zgodovino vseskozi nosili s seboj. Sklep Bistvo politike je, da poišce odgovore na vprašanja, ki se v družbi pora­jajo na polju nasprotujocih si interesov družbenih skupin. Tovrstni odgo­vori so praviloma nenasilne narave, zato je politika oblika cloveške dejav­nosti, ki je nujna sestavina vsake civilizirane družbe. Kadar se med seboj pomerijo nasprotni interesi družbenih razredov, se hkrati sproži politicen proces, ki v koncnem stadiju vselej kot posledico proizvede dolocena zave­zujoca družbena pravila, katera po svoji vsebini razgrinjajo na novo vzpo­stavljena razmerja moci. Ko je angleški kralj Ivan Brez dežele v 13. stoletju, pred njim pa tudi njegova oce in brat, prestopil meje svojih pooblastil, kakr­šna so mu bila odmerjena skladno s »starodavnimi« obicaji, je s tem posegel v temeljna politicna razmerja, ki so v ravnovesju držala moc monarhije in plemstva. Politicni konflikt med obema stranema je vzniknil na polju spo­štovanja lastnine, izkaže se, da »mešana ustava« lahko deluje le, dokler se obe strani držita nacela, po katerem kralju pripade oblast, subjektom pa zasebna lastnina, kot je to v 16. stoletju pojasnjeval francoski absolutisticni teoretik Jean Bodin. V spopadu s krono je plemstvo vzpostavilo zavezni­štvo s klerom in mešcanstvom, ki sta prav tako obcutila kraljevo samovo­ljo. Slednja se je nekaj casa utemeljevala tudi na razlagah o monarhu kot Božjem namestniku na zemlji, a angleški kralj je bil tovrstne razlage dokaj hitro prisiljen opustiti, saj bi ga neposredni spopad s papežem stal prestola. V 13. stoletju so se kraljevi avtoriteti zmogli upreti plemici v sodelovanju s cerkvenimi dostojanstveniki, mešcanstvo je takrat še bolj ali manj statiralo vplivnejšim voditeljem upora, zato pa je politicne procese v Angliji, ki so bili uperjeni zoper fevdalno monarhijo, vodilo v 17. stoletju. Plemstvo in kler sta v srednjem veku branila fevdalizem, medtem ko je mešcanstvo na zacetku moderne dobe branilo kapitalizem. Magna Carta je v letu 1215 nastala kot odraz politicnega boja plemstva zoper krono za povrnitev kraljeve vladavine nazaj v stara ravnovesja, znotraj katerih sta se »monarhicna vladavina in izkljucna zasebna posest razvijali z roko v roki« (Meiksins Wood, 2016: 239). Plemstvo ni izražalo revolucio­narnih namer po preoblikovanju družbenih struktur, zato je zanimivo, kako je Velika listina svobošcin tudi po 13. stoletju obveljala za progresivni mej­nik varovanja clovekovih svobošcin. To slednje je sicer bolj v domeni preu-cevanja mitološkega vpliva doticne listine kot pa resnicnih interesov, ki so vodili njene snovalce. Doseganje zastavljenih ciljev upornikov je bolj kot po progresivni poti potekalo po poti progresivnega konservativizma, ki v temelju ne spreminja zato, da bi kaj spremenil, temvec spreminja zato, da bi ohranil, kot se glasi nauk Edmunda Burka. Revolucionarne ideje so bolj kot plemstvo zanimale mešcanstvo, interesi mešcanstva niso bili prezrti, a v 13. stoletju kapitalizem še ni prišel na zadostno razvojno stopnjo, da bi mešcanstvo s svojo mocjo moglo voditi revolucionarni boj, kot je to zmoglo v 17. stoletju. Uporni plemici so kraljevo vladavino želeli zamejiti z zapisa­nim pravom, kar je bil dolocen novum v tistem obdobju, a kar so zapisali v Magno Carto je nekoc že veljalo znotraj obicajnega prava. Magna Carta je v danih okolišcinah predstavljala rešitev politicnega problema v pravni obliki. Ta rešitev je vzdržala zgolj nekaj tednov, naposled se ji je odpovedal tako kralj kot tudi papež Inocenc III., ki je listino razveljavil s posebno bulo na željo angleškega kralja. Slednji se je pritožil svojemu nadrejenemu v Rim zaradi izvrševanja 61. clena dokumenta, ki je uvajal institut sveta petindvaj­setih baronov, kateremu je bila zaupana moc interpretiranja dolocil Magne Carte. Angleški kralj in papež sta se listini odrekla, ker so njena dolocila v roke visokega plemstva potisnila preveliko moc, zaradi cesar želenega poli­ticnega ravnovesja ni bilo mogoce obnoviti. Z Magno Carto namrec plem­stvo ni dobilo zgolj zapisanih pravic in svobošcin, temvec je hkrati dobilo tudi monopol nad interpretacijo najvišjega pravnega dokumenta, s cimer so se v fevdalni maniri meje ekonomskega in politicnega zabrisale v prid glavnih snovalcev tega dokumenta. Politološka interpretacija Magne Carte izpostavlja vpliv razmerij politic­nih sil med glavnimi akterji, tj. monarhom, plemstvom, mešcanstvom in tla-cani. Idejo omejevanja arbitrarne oblasti kralja Ivana Brez dežele tovrstna interpretacija razume skozi metodološko vodilo pojmovanja ideje kot per-formativnega dejavnika, s katerim se približamo kompleksnejšemu razume­vanju razlogov za nastanek dokumenta, predvsem pa omogoca razumeva­nje njegovega konkretnega poseganja v dana družbena in politicna razmerja v danem casu in prostoru. V tem smislu je politološka interpretacija vselej zgodovinsko pogojena, saj jo zanima predvsem, na kakšen nacin je doku­ment posegel v dana družbena razmerja z vidika razporejanja politicne moci. Magni Carti se je skozi dolgo zgodovino njenega obstanka pogosto pripisovalo zasluge za razvoj razlicnih nacel in konceptov, kar pa je prispe­valo zgolj k utrjevanju mitologije, ki je v temelju partikularisticna v smislu, da je vsebina mitologije lahko pomembna v dolocenih okolišcinah, medtem ko v drugih nima posebne veljave.11 V primeru Magne Carte to še posebej velja za obdobje, v katerem je štafetno palico upora proti arbitrarni vlada­vini fevdalne krone od plemstva prevzelo mešcanstvo od 17. stoletja dalje, ko je mit o Magni Carti dosegel vrhunec. Magna Carta leta 1215 ni rešila vprašanja vzpostavitve ravnotežja med kraljevo in plemiško mocjo, ker raz­merje moci med glavnimi politicnimi akterji tega ni dopušcalo. Monarh je bil resda oslabljen, a hkrati so bili interesi plemstva in mešcanstva dovolj raz­licni, da nista zmogla skupaj osnovati enotne fronte za preureditev družbe­nih razmer. Plemstvu je šlo za branjenje fevdalnih privilegijev, mešcanstvu za oblikovanje nastavkov za nadaljnji razvoj kapitalizma. Prvi bi spreminjali v želji po ohranitvi, drugi bi vpeljevali revolucionarne rešitve. Slednje so se lahko zacele uresnicevati šele, ko je kapitalizem dosegel višjo razvojno stop-njo, politicne sile mešcanstva pa postale dovolj mocne, da so zacele spodna­šati fevdalne temelje. Šele tedaj so nastale primerne okolišcine za nastanek modernega naravnega prava, tj. kapitalizmu prilagojenih nacel spoštovanja clovekove svobode in pravic, ki se je v 20. stoletju razvojno preobrazil v ideologijo clovekovih pravic ter razprave o koncu zgodovine. LITERATURA Berman, Harold (1983): Law and Revolution. Cambridge, London: Harvard University Press. Bingham, Tom (2010): The Rule of Law. London: Penguin Books. Bloch, Marc (1961): Feudal Society. London: Routledge. Bottici, Chiara (2007): A Philosophy of Political Myth. Cambridge: Cambridge University Press. Comninel, George (2000): English Feudalism and the Origins of Capitalism. The Journal of Peasant Studies 27 (4): 1–53. Dillon, Michael (2015): Magna Carta and the United States Constitution: An Exercise in Building Fences. V: Daniel Magraw, Andrea Martinez in Roy Brownell (ur.), Magna Carta and the Rule of Law, 81–110. Chicago: American Bar Association. Farr, James (1989): Understanding conceptual change politically. V: Terence Ball, James Farr in Russell Hanson (ur.), Political innovation and conceptual change, 24–49. Cambridge: Cambridge University Press. Grossi, Paolo (2009): Pravna Evropa. Ljubljana: Cf. Heywood, Andrew (2004): Political Theory. London: Palgrave. Heywood, Andrew (2012): Political Ideologies. London: Palgrave. 11 Cf. Bottici (2007). Lukšic, Igor (1997): Onkraj politicne mehanike. V: Adolf Bibic (ur.), Kaj je politika? Kompendij sodobnih teorij politike, 11–27. Ljubljana: ZPS. Lukšic, Igor (2002): Interes: konceptualizacija pojmov. Teorija in praksa 39 (4): 509–522. Lukšic, Igor (2003): Politika v Sloveniji. V: Donatella Della Porta, Temelji politicne znanosti, 249–277. Ljubljana: Sophia. Magraw, Daniel, Andrea Martinez in Roy Brownell (2015): Introduction: Magna Carta and the Rule of Law. V: Daniel Magraw, Andrea Martinez in Roy Brownell (ur.), Magna Carta and the Rule of Law, 1–16. Chicago: American Bar Association. Marx, Karl (1844/1977): Kritika nacionalne ekonomije (Pariški rokopisi). V: Boris Ziherl (ur.), Izbrana dela. I. zvezek, 245–398. Ljubljana: Cankarjeva založba. Meiksins Wood, Ellen (2016): Od državljanov do gospode. Ljubljana: Sophia. Meiksins Wood, Ellen (2017): Svoboda in lastnina. Ljubljana: Sophia. Reid, John Phillip (2004): Rule of Law. The Jurisprudence of Liberty in the Seventeenth and Eighteenth Centuries. Illinois: Northern Illinois University Press. Ryan, Alan (1989): Property. V: Terence Ball, James Farr in Russell Hanson (ur.), Political innovation and conceptual change, 309–332. Cambridge: Cambridge University Press. Spruk, Jure (2018): Lastnina in suverenost v pravno-politicni misli Jeana Bodina. Anthropos. Casopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanisticnih ved 50 (1–2): 39–54. Strayer, Joseph (1970/1998): On the Medieval Origins of the Modern State. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. Tamanaha, Brian (2007): A Concise Guide to the Rule of Law. Legal Studies Research Paper Series 07–0082. Turner, Ralph (2015): The Making of Magna Carta: The Historical Background. V: Daniel Magraw, Andrea Martinez in Roy Brownell (ur.), Magna Carta and the Rule of Law, 17–47. Chicago: American Bar Association. Wert, Justin (2015): Magna Carta and Habeas Corpus. V: Daniel Magraw, Andrea Martinez in Roy Brownell (ur.), Magna Carta and the Rule of Law, 173–191. Chicago: American Bar Association. VIRI Magna Charta Libertatum (1215/1988). V: Peter Jambrek, Anton Perenic in Marko Uršic (ur.), Varstvo clovekovih pravic, razprave, eseji in dokumenti, 387–394. Ljubljana: Mladinska knjiga. Marjan SMRKE* DRUŽBENE DILEME V ILIADI** Povzetek. V clanku evidentiramo družbene dileme v Homerjevi Iliadi. Situacije, ki ustrezajo družbenim dilemam, kot jih opredeljuje tozadevna znanost, so pogoste. Prevladujejo dileme prispevanja. To je v skla­du z naravo temeljne dejavnosti v epu – vojskovanjem. Vojskovanje terja prispevke vseh posameznikov h kolek­tivnemu cilju, kaznovanje defektorjev in nagrajeva­nje nadpovprecne kooperativnosti. Tudi v sporu med Agamemnonom in Ahilom, ki je vozlišce celega komple­ksa družbenih dilem, je osrednja dilema prispevanja. Opaženi so še primeri dileme jemanja, pišcanceve (zaj-ceve), prostovoljceve, zapornikove, zastonjkarjeve dile-me ter znotrajosebnih dilem. Nekateri primeri imajo vrednost prototipov: to pomeni, da jih znanost o druž­benih dilemah lahko uporablja kot poucne vzorcne pri-mere. Kljucni pojmi: družbene dileme, Iliada, Homer, dilema prispevanja, prostovoljceva dilema, zapornikova dile-ma, pišcanceva dilema Uvod V clanku evidentiramo in analiziramo družbene dileme v Homerjevi Iliadi, kakor jih opredeljuje znanost o družbenih dilemah. Ta družbene dileme opredeljuje kot situacije, v katerih so v navzkrižju individualni in kolektivni interesi (koristi). Gre za družbene in hkrati osebne situacije, ki so pogoste. Nekateri avtorji menijo, da je vecina sodobnih družbenih prob-lemov družbenih dilem. Tako je mogoce kot družbene dileme obravnavati številne probleme vsakdanjega življenja, probleme ožjih in širših skupnosti in, koncno, raznovrstna aktualna globalna vprašanja. Ce je tako, družbene dileme bržkone ne morejo biti neopažene v književnosti. Tu si zastavljamo naslednja vprašanja: ali je mogoce v anticnem epu, kot je Homerjeva Iliada, zaznati družbene dileme v pomenih tozadevne znano­sti? Ce da – ali kateri tip(i) dilem prevladuje(jo)? Ce kateri tip prevladuje – zakaj prevladuje ravno ta? V kolikšni meri je dilema v literarni obravnavi * Dr. Marjan Smrke, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. Marjan SMRKE dojeta v vidikih, ki jih izpostavlja sodobna znanost o družbenih dilemah? Kaj je prevladujoca vsebina družbenih dilem v Iliadi? Pot do odgovorov išcemo v naslednjih korakih: najprej orišemo znanost o družbenih dilemah, njen predmet. Nato predstavimo tipologijo družbenih dilem. Sledi evidentiranje družbenih dilem, kakor se kronološko pojavljajo v Iliadi. Evidentirane dileme opredelimo v smislu tipa, vsebinskih poudar­kov in pomembnosti za dogajanje v epu. Podrobneje obravnavamo nekaj izbranih primerov. V sklepih podamo osnovne ugotovitve, ki jih primer-jamo z morebitnimi dosedanjimi obravnavami tega predmeta. Znanost o družbenih dilemah Znanost1 o družbenih dilemah je multi- oz. interdisciplinarna znanost, ki od svojih zacetkov konec šestdesetih let2 20. stol. povezuje vse vec zna­nosti: socialno psihologijo, ekonomijo, demografijo, biologijo, matematiko (teorijo iger), sociologijo, ekonomijo, geografijo, okoljevarstvo …3 Njen predmet so družbene dileme v pomenu, ki je bistveno drugacen od obi­cajnega pomena dilem. Obicajne dileme so odlocanja med dvema ali vec možnostmi (trilema, polilema), ki se s stališca odlocevalca (subjektivno) po vrednosti le malo razlikujeta/jo. Kot denimo strašni Scila in Karibda, s kate­rima je soocen Odisej s sodrugi. Zato odlocitev ni lahka. Družbena dilema v tozadevni znanosti pa je opredeljena kot »/…/ konflikten odnos med krat­korocnimi individualnimi interesi in dolgorocnejšimi kolektivnimi interesi« (Van Lange et al., 2014: 3). Drugace receno: Družbena dilema je situacija, v kateri morajo dva ali vec ljudi izbi­rati med maksimiranjem sebicnega interesa in med maksimiranjem kolektivnega interesa. Ce dovoljšne število maksimira sebicne interese, so posledicno vsi na slabšem kot v primeru, ce dovoljšne število izbere maksimiranje kolektivnega interesa. (Foody et al., 2014: 367) Družbene dileme so prevladujoca kolicina problemov, s katerimi se ukvarjajo vlade na razlicnih ravneh oz. menedžment na razlicnih rav­neh (Van Lange et al., 2014: vii). Zadevajo raznovrstne tematike: lokalno 1 Z »znanostjo« tu mislimo na sistematicen, že vec desetletij trajajoc napor v okviru osnovnih nacel znanstvenega delovanja, ki je razlocno usmerjen na dolocen predmet; ne trdimo pa, da ima ta dejavnost že posebno mesto v razvidu sodobnih znanosti. Nekateri avtorji tako pišejo o družbenih dilemah kot o posebnem znanstvenem polju oz. znanstveni paradigmi. 2 Eden prvih clankov te vrste je bil Hardinov clanek The Tragedy of the Commons, ki je bil objavljen l. 1968 v reviji Science. 3 Tako so med najbolj uveljavljenimi slovenskimi avtorji s tega podrocja fizik (dr. Matjaž Perc), eko­nomistka (dr. Nives Dolšak) in geografinja (dr. Romina Rodela). Marjan SMRKE in globalno onesnaževanje okolja, prekomerno porabo virov, delovno in splošno družbeno organiziranost, volilno (ne)udeležbo, utajo davkov, vpra­šanje cepljenja proti nalezljivim boleznim, odnose na delovnem mestu, promet, regionalne in širše vojaške konflikte, družinske odnose, razvade in odvisnosti. Odpirajo nekatera temeljna vprašanja: Kakšna je clovekova narava? Ali smo predvsem sebicni ali altruisticni? Smo sposobni sodelovati – in pod kakšnimi pogoji? Kakšno vlogo imajo pri tem custva, zaupanje, pra-vicnost, tekmovalnost, prevara, nagrada, kazen? Tipi družbenih dilem Družbene dileme najprej razlikujemo glede na kolicino udeležencev – igralcev. Tako razlocujemo med dveosebnimi (diadnimi) in vecosebnimi oz. n-osebnimi dilemami (Kollock, 1998: 185–192). Smiselno je razpravljati tudi o znotrajosebnih (intrapersonalnih) dilemah – ce si osebo predstavljamo kot zaporedje sebstev; takrat so v sporu (pogosto bolj kratkorocni) interesi posamicnih sebstev in (pogosto dolgorocnejši) interesi celotnega kolektiva sebstev (Read in Roelofsma, 1999: 341; Read 2001: 1194). Igralec je lahko posamezna oseba (oz. posamezno sebstvo iz kolektiva posameznikovih sebstev), par, skupina, organizacija, družba ali država … Družbene dileme so po casovnem horizontu lahko kratkotrajne ali dolgotrajne; enkratne ali ponavljajoce se. Lahko se pojavljajo posamic, v zaporedjih, v vzporedjih, v manjših ali vecjih kompleksih. Posledice, ucinki njihovega (ne)reševanja so lahko takojšnji ali odloženi. Raznovrstne so možnosti glede na bistvo (ne)dejavnosti igralca: lahko gre za (ne)prispevanje (necesa), (ne)jemanje (necesa), (ne)popušcanje (glede necesa) itd. Ce igralec nasproti drugim igralcem deluje sodelovalno, je kooperator, ce deluje nesodelovalno, je defektor. Isto dejanje je lahko (ne)kooperativno dejanje v dveh ali vec dile­mah hkrati. Najpomembnejša znacilnost, ki doloca tip dileme, je struktura izkupickov igralcev. Izkupicek je korist, ki se obeta igralcu, glede na lastno ravnanje in glede na tako ali drugacno ravnanje drugih. Za družbene dileme kot take je bistvena napetost med individualnim izkupickom in skupnim izkupickom vseh igralcev: za posameznega igralca je vedno nekaj privlacno­sti v nekooperativni izbiri; kratkorocno vedno dobi vec z defekcijo (Dawes in Messick, 2000: 111). Pri diadnih dilemah so najpogosteje obravnavane zapornikova dilema, dilema zaupanja in pišcanceva dilema. Izraža se jih v matrikah izkupickov. V našem prikazu je najvecja korist, ki jo more imeti igralec A ali B 4, najmanjša pa 1.4 Zapornikova dilema je prototip družbene dileme. Struktura izkupic­kov (glej Slika 1) kaže, da se igralcu A ali B bolj splaca nekooperativno deja- V prostovoljcevi dilemi, ki jo dodajamo, je najvišji izkupicek 1, najnižji pa 0. nje, defekcija (D). Najvišji skupni izkupicek imata igralca, ko oba sodelujeta (K) (3,3), a v tem primeru je individualni izkupicek nižji kot v situaciji 4,1. Problem obeh igralcev je v tem, da ne vesta, ali bo drugi kooperativen ali ne. V dilemi zaupanja5 je igralcu vec do tega, da je njegov izkupicek (relativno) vecji od izkupicka drugega igralca (3 : 1), kot pa da je absolutno najvecji (4), kar se zgodi v primeru obojestranskega sodelovanja (4,4). Relativno vecji (in zagotovljen) izkupicek mu prinaša lastna defekcija ob sodelovanju drugega igralca (3,1). K defekciji ga vlece tudi nezaupanje do drugega igralca: ce ta ne sodeluje, on pa sodeluje, namrec ostane praznih rok (1,3). V pišcancevi dilemi je najvišji individualni izkupicek možen tedaj, ko igralec ne sodeluje, medtem ko drugi sodeluje (4,2); sodelovanje tu po navadi pomeni popu-šcanje glede necesa. Toda ce nihce ne sodeluje (ne popusti), sledi oboje­stranski polom (1,1). Pripomnimo, da bi bilo pišcancevo dilemo (chicken dilemma) morda smiselno sloveniti kot zajcevo ali strahopetcevo dilemo, saj pri nas strahopetnost povezujemo z zajcem.6 Te dveosebne dileme si lahko predstavljamo tudi kot n-osebne. Tabela 1: STRUKTURE IZKUPICKOV V TREH DVEOSEBNIH DILEMAH – IN V PROSTOVOLJCEVI Zapornikova Dilema Pišcanceva Prostovoljceva dilema zaupanja dilema dilema A A A A K D K D K D K D K 3,3 1,4 K 4,4 1,3 K 3,3 2,4 K 1-x, 1-x 1-x, 1 B B B B D 4,1 2,2 D 3,1 2,2 D 4,2 1,1 D 1,1-x 0,0 K D K D K D K D K 3, 3 1, 4 K 4, 4 1, 3 K 3, 3 2, 4 K 1-x,1-x 1-x, 1 D 4, 1 2, 2 D 3, 1 2, 2 D 4, 2 1, 1 D 1, 1-x 0, 0 Vir: Privzeto kot splošno. Pri n-osebnih dilemah razlikujemo med dilemami jemanja in dilemami prispevanja. V dilemah jemanja (take some dilemmas) imajo igralci dostop do nekega vira omejenega obsega. Ce nekateri igralci oz. dovoljšne število njih prekomerno jemlje, vir (denimo živalska vrsta) najprej za mnoge ni vec dostopen, nato pa lahko tudi propade: v tem je konflikt med (kratkorocnim) individualnim interesom po cim vec in interesom kolektiva, da se vir ohrani. 5 Dilemo, ki se v anglešcini imenuje assurance dilemma ali trust dilemma, bi morda lahko imenovali tudi dilema zavarovanja. Igralec se skuša pred možnostjo, da ostane brez izkupicka, zavarovati tako, da poseže po nižjem individualnem izkupicku od najvišjega možnega, a je ta zanesljiv, ne glede na odlocitev drugega igralca. 6 To je še posebej ocitno ravno v Sovretovem prevodu Iliade: strahopetca znacilno prevaja kot zajca. V dilemah prispevanja (give some dilemmas) doloceni prispevki posame­znikov (cas, denarna sredstva, delo, napor) vodijo v skupno korist. Toda posameznik je v skušnjavi, da ne bi prispeval, saj (neko javno) dobrino lahko uživa tudi, ce ne prispeva – v kolikor prispeva dovolj drugih. Lahko se odloci, da je zastonjkar (kar je vrsta defekcije). Toda ce je zastonjkarjev prevec, dobrina propade. Takrat je najbolj oškodovan tisti, ki je prispeval, in najmanj tisti, ki je s zastonjkarstvom prispeval k propadu dobrine. Dodajmo še prostovoljcevo dilemo in zastonjkarjevo dilemo. Prostovoljceva dilema (volunteer's dilemma, tudi missing hero dilemma) so situacije, v katerih je vsak od igralcev soocen z odlocitvijo, da se žrtvuje (pri­spevek »x«), od cesar bi vsi imeli korist, ali pa caka, da do te koristi pride, ker se žrtvuje kdo drug. Dovolj je, da to stori eden. Toda ce nihce ne vstane in prižge luci, ko se zmraci, vsi izgubijo (0,0) (obsedijo v temi). (Slika 1 pri­kazuje strukturo izkupickov, ko si prostovoljcevo dilemo predstavljamo kot dveosebno.) Zastonjkarjeva dilema (free-rider dilemma) je situacija, v kateri se znajde (še) kooperativen posameznik, ki opaža, da zastonjkarstvo ni kaznovano: mika ga, da bi se pridružil zastonjkarjem.7 Pri znotrajosebnih dilemah razlikujemo med dilemami kopicenja in dile­mami spremenjenega okusa. Nastopijo takrat, ko se kot posamezniki soo-camo z izbirami med necim, kar je videti dobro zdaj, a je dejansko slabo na dolgi rok (pregreha), in necim, kar ni tako dobro zdaj (nek strošek, napor), je pa boljše na dolgi rok (vrlina) (Read, 1093). Drugace receno: v dilemah kopicenja se ignorira, podcenjuje pomen na videz zanemarljivih bližnjih stroškov; s tem se na ramena bodocih sebstev scasoma nakopici velika bre­mena. Igralec tu pogosto podleže t. i. hiperbolicnemu podcenjevanju odda­ljenejšega, a objektivno vrednejšega cilja (nagrade) in poseže po bližnjem cilju, katerega vrednost hiperbolicno precenjuje. Primer je kajenje, ki se lahko z nakopicenjem škod konca s smrtno diagnozo ali prokrastiniranje8 pri vracanju knjig v knjižnico, ki se konca z denarno kaznijo (zamudnino). Drugace je s strateškim (ali »dobrim«) prokrastiniranjem: o njem govorimo, ko igralcu (oz. celoti njegovih sebstev) koristi, ce s cim odlaga. V dilemah spremenjenega okusa se v odlocanju med možnostmi zanemari, podceni ucinke odlocitev na bodoci okus. To osebi prej ali slej škoduje, saj za isti ucinek potrebuje vse intenzivnejši dražljaj. Sem spada uživanje zasvajajocih substanc. Odlocanje igralcev v dilemah doloca mnogo dejavnikov. Spremljajo jih raznovrstna obcutja. Za nadaljnjo razpravo je nujno izpostaviti le en vidik: vprašanje pravicnosti. Igralec, ki je v družbeni dilemi deloval sodelovalno, 7 Glede na to bi bilo morda boljše imenovanje dilema zastonjkarstva. 8 Problemi, ki se jih ugotavlja v okviru raziskovanja intrapersonalnih dilem, so lahko tudi problemi interpersonalnih dilem. Prokrastiniranje je tako lahko tudi problem n-osebnih skupin. pa je iztržil manj, se (lahko) cuti oškodovanega. Schroeder et al. (2003: 375– 385) v obravnavi družbenih dilem predlagajo razlikovanje delitvene pravic­nosti (ta se nanaša na obcutenja pravice oz. krivice v delitvi neke dobrine v družbeni dilemi), proceduralne pravicnosti (ta se nanaša na pravila, ki jih družba doloca za situacije, ki so družbene dileme), poravnalne pravicnosti (tu gre za obnovo pravicnosti, ce je ta v preteklosti izostala; denimo tako, da defektorji vrnejo, kar so po krivici vzeli) in povracilne pravicnosti (ta se nanaša na kaznovanje defektorjev). V znanosti o družbenih dilemah se je od njenih zacetkov menilo, da neprimerno reševanje dilem lahko vodi v slabe izide; denimo v tragedijo skupnega v dilemah jemanja (Hardin, 1968). Zato je del te znanosti razis­kovanje reševanja dilem. To pa je bila od nekdaj tudi bolj ali manj uspe­šna družbena praksa. V grobem razlikujemo motivacijske rešitve (dileme je mogoce reševati z motiviranjem igralcev za odlocanje v skupno korist, z nagradami ali kaznimi, s sklicevanjem na skupinsko identiteto), strateške rešitve (npr. ustvarjanje dalj trajajocih odnosov med igralci) in strukturne rešitve (npr. ustvarjanje manjših skupin) (Kollock, 1998: 192–206). Od speva do speva: evidentiranje družbenih dilem v Iliadi Branje Iliade v Sovretovem prevodu in izdaji Založbe Mihelac (1992) smo opravili tako, da smo sproti zabeležili delovanja literarnih oseb (igral­cev), ki izražajo družbene dileme ali jih te ocitno zadevajo.9 Rezultate podaja preglednica. V njej navajamo (1.) zaporedno številko primera, (2.) poglavje epa (spev) in zaporedno številko verzov, ki so kljucni, (3.) igralce in bistvo dogajanja ter (4.) tip dileme oz. na dilemo navezujoci se pojav. Preglednica seveda ni vsebinska obnova epa. Problem sta predstavljala dve dilemi, ki se vztrajno ponavljata. Najprej je tu dilema prispevanja, ki sestoji iz napetosti med interesom obeh vojsk, grške in trojanske, po aktivnih, žrtvujocih se posameznikih in interesov posameznikov po individualnem preživetju. Navesti vse primere, vkljucno z namigi, bi bilo pretirano. Drug problem je beleženje pojavljanj vseh izra­zov ene temeljnih napetosti epa, napetosti med jeznim defektorjem Ahilom in Agamemnonom oz. Grki, ki sodelujejo v boju. Izpostavili smo le nekaj primerov. Odpovedali smo se tudi beleženju izkupickov, ki gredo posamez­niku ali kolektivu v razlicnih dilemah; z nekaj izjemami (npr. 8, 13, 54) in nekaterimi navedki negativnih izkupickov, ki so del motivacijskih rešitev. Poudariti velja, da obicajnih dilem, ki jih ni malo, ne upoštevamo. Tabela 2: PREGLEDNICA DRUŽBENIH DILEM V ILIADI Iliada – spev Dogajanje Tip dileme oz. navezava 1 A-I Kuga v grškem taboru: 1–32 Grki umirajo zaradi kuge. Ta je posledica Agamemnonove sebicnosti v prisvajanju plena. Ker si vzame prevec – povrhu vsega še hcer duhovna Hrisa, Grke kaznujejo bogovi. Neustrezno rešena dilema jemanja, saj škoduje izkupicku kolektiva. 2 80–84 Agamemnonovo zadrževanje jeze: ce jo uspe zadržati, ta potem toliko bolj izbruhne. Znotrajosebna dilema kopicenja. 3 121–205 Ahil se upre Agamemnonu, ki si jemlje prevec: »Cemu bi še dalje tu brez hvale kopicil zgolj tebi blago in obilje?« (170–171) Delitvena nepravicnost kot razlog spora. Neprimerno rešena dilema jemanja. 4 188–193, 213– 214 Ahilova jeza. Atena na željo Here Ahila preprica, naj ne precenjuje takojšnega spopada z Agamemnonom: Ce se bo obvladal, bo nekoc bogato poplacan. Znotrajosebna dilema. Atena Ahila odvrne od hiperbolicnega precenjevanja bližnjega, a manjvrednega cilja. 5 283–284, 298 Spor med Agamemnonom in Ahilom se spet zaostri: prvi hoce Ahilovo Briseido, ker je moral Hrisu vrniti hcerko. Sprva nihce ne popusti, ker nihce noce veljati za strahopetca. Grozi za oba oz. za vse Grke poguben spopad. Ahil popusti. Pišcanceva dilema: Ahil vs. Agamemnon. Rešena je s popušcanjem Ahila (2,4). 6 508–510 Ahil se ne pomiri: zgornje šteje za še eno nepravicnost vec, zato nacrtuje mašcevanje. Delitvena nepravicnost. Ahil terja povracilno pravicnost; zasnuje nekooperativnost v dilemi prispevanja. 7 B-II Agamemnonove sanje-preizku­šnja 231 Ahila Tersites imenuje za šlevo, ker je popustil Agamemnonu. Ahilova domneva, da bo veljal za zajca, je bila pravilna. Znotrajosebno dilemo premagovanja hiperbolicnega podcenjevanja koncnega cilja Ahil rešuje uspešno. 8 353–354 »Nikdo naj torej ne sili, da prej domov bi se vrnil, preden ne bo vsak slednji nocil pri ženi Trojanki.« Del izkupicka (plena) so ženske. Motivacijsko reševanje dileme prispevanja. 9 360–366, 391–394 Nestor svetuje Agamemnonu, kako prepreciti pasivnost in strahopetnost v vojskovanju: bojujejo naj se po rodovih. Agamemnon pasivnim grozi tudi s smrtjo. Strukturno in motivacijsko (identitetno) reševanje dileme prispevanja. 10 686–689, 694 Jezni Ahil ne gre v boj. Ve pa, da bo prišel cas, ko bo šel. Obcutek oškodovanja v pišcancevi dilemi je vodil v Ahilovo defekcijo v dilemi prispevanja (vojskovanje). Iliada – spev Dogajanje Tip dileme oz. navezava 11 G-III Dogovor. Helena na ob-zidju. Menelaos in Paris 30–32, 36, 42, 46–51 Paris se izogiba boju. Hektor mu ocita strahopetnost. Izziva ga, naj gre v boj. Ocita mu tudi, da je Trojancem nakopal težave, s tem ko si je prisvojil Heleno. Ocitek zastonjkarstva v dilemi prispevanja. Ocitanje strahopetnosti kot motivacijsko reševanje. Dilema jemanja; s tem ko si je eden vzel prevec, je nakopal težave kolektivu. 12 .-IV Prekršitev dogovora 339, 350–355, 370–371 Agamemnon ocita Menesteu in Odiseju, da se izogibata boju. Odisej ga zavrne. Agamemnon ocita isto še Diomedu, rekoc, da se Diomedov oce nikoli ni skrival. Motivacijsko reševanje dileme prispevanja. Tudi s sklicevanjem na avtoriteto oceta oz. identiteto rodu. 13 E-V Junaška dela Diomedova 3 Diomed se vojskuje, da bi se ovencal s slavo. Slava kot del motivacije oz. izkupicka v dilemi prispevanja. 14 472, 475–476, 485–486 V trojanskem taboru Sarpedon ocita Hektorju in njegovim pasivnost. Ocitanje zastonjkarstva v dilemi prispevanja. 15 528–532 Agamemnon bodri soborce in vzbuja sram pred strahopetnostjo. Dilema prispevanja. Motivacijsko reševanje. 16 634, 628–646 Sarpedon (v taboru Trojancev) naleti na ocitek, da ni dovolj aktiven v boju, da se skriva. Dilema prispevanja. Motivacijsko reševanje. 17 787–788, 812 Hera in Atena v cloveški podobi bodrita Ahajce. Ocitata jim strahopetnost, celo Diomedu. Dilema prispevanja. Motivacijsko reševanje. 18 Z-VI Hektorjevo slovo od žene in sina 66–71 Nestor svari Grke, naj ne zapravljajo casa s plenjenjem po bojišcu, pomembnejše je pobijanje mož. Odvracanje od hiperbolicnega podcenjevanja oddaljenejšega cilja v dilemi prispevanja. 19 77–102 Na drugi strani Helenos, Priamov sin, hrabri Trojance, posebej Aineasa in Hektorja. Motivacijsko reševanje z opozarjanjem na skupni izkupicek (polom) v primeru nesodelovanja v dilemi prispevanja. 20 208–209 Hektor izrazi odlocenost, da bo junak. Interiorizacija motivacijske rešitve v dilemi prispevanja. 21 280, 321–331, 353 Hektor je jezen na Parisa, ker ga ni v bitki; svari, da Ilion (Trojo) caka poguba; grozi s kaznijo za Parisa. Motivacijsko reševanje dileme prispevanja. 22 441–443, 444–493 Hektor v pogovoru z ženo Andromaho izrazi skrbi, a pove, da bi ga imeli za šlevo, ce bi se izognil boju. Predoci si strašne posledice poraza za družino, rod, Trojo. Zavrnjena možnost defekcije v dilemi prispevanja. Motivacijske, identitetne rešitve. 23 489, 524 Hektor spet izrazi dilemo »mož ali zajec« in jo zavrne v prid moža. Zavrnjena možnost defekcije v dilemi prispevanja. Iliada – spev Dogajanje Tip dileme oz. navezava 24 H-VII Dvoboj med Hektorjem in Aiantom 66–75, 92–93, 97–98, 151–153, 161, 188–189 Hektor išce Ahajca, ki bi se z njim dvobojeval. Nihce se ne javi. Posreduje Nestor, ki se spominja podobne situacije, v kateri se je sam javil za boj. Nato se jih javi devet. Sledi žreb. Izžreban je Aiant. Prostovoljceva dilema in motivacijska rešitev s sklicevanjem na avtoriteto. 25 273–290 Prekinitev dvoboja, ko je kazalo, da se bosta Hektor in Aiant medsebojno pobila; sklenjeno zacasno premirje. Kooperativna rešitev v zajcevi dilemi (3,3). 26 T-VIII Noc pretrga klanje 90–96 Ahajci bežijo. Diomed pozove Odiseja, naj ne bo strahopetec, naj sodeluje pri reševanju Nestorja, a Odisej beži. Zastonjkarjeva dilema v dilemi prispevanja. Cim vec igralcev odpoveduje sodelovanje, tem manj racionalno je sodelovati. 27 228, 289–291 Agamemnon hoce motivirati soborce: imenuje jih mevže. Po drugi strani hvali Teukrosa, ki se bori. Obljubi mu nagrade. Motivacijsko reševanje dileme prispevanja. Poravnalna pravicnost. 28 316–317 Hektor ne rešuje trupla in oprave ubitega voznika. Dilema prispevanja. Hiperbolicno precenjevanje bližnjega cilja bi ogrozilo skupni cilj. 29 370–372 Težave Grkov so posledica zamere, ki jo goji Ahil do Agamemnona in posledicnega posredovanja njegove matere Tetis pri Zevsu. Razlaga defekcije v dilemi prispevanja in zahteve po povracilni pravicnosti. 30 .-IX Poslanstvo do Ahila 27, 40–41 Agamemnon pozove Grke v beg. Diomed, ki mu je Agamemnon nekoc ocital strahopetnost, pa mu vrne ocitek. Beg je lahko kooperativno in za skupnost koristno delovanje v dilemi prispevanja, ce so za to razlogi. A tu so še taki, ki menijo, da to (še) ni ustrezno ravnanje. 31 120, 131, 157 Nestor pove, v cem je problem Ahajcev: v tem, da so prikrajšani za prispevek Ahila. Tako je zaradi njegovega spora z Agamemnonom. Agamemnon mu pritrdi, da Ahil zaleže za trumo mož. Nato priseže na poravnavo. Delitvena krivicnost je bila izhodišce spora, zdaj naj bi to popravila poravnalna pravicnost. Vodila naj bi v kooperativnost kljucnega defektorja v dilemi prispevanja. 32 230–231, 261– 262, 264–299 Odisej nagovarja Ahila, naj se udeleži boja Pove mu, kaj vse dobi, ce pozabi na jezo. Motivacijsko reševanje dileme prispevanja; to je tudi Ahilova znotrajosebna dilema. Iliada – spev Dogajanje Tip dileme oz. navezava 33 332, 412–416 Še enkrat izrazi zamero do Agamemnona. Ta je tudi v tem boju »zadaj pocival brez dela«, potem pa si prilastil velik del plena. Ahil premišljuje o zameri, tehta: »/…/ ako ostanem le-tu in dalje se bijem krog Troje, šla je vrnitev mi pôzlu, a caka me slava nesmrtna, ako pa pridem domov, tja v ljubo deželo ocetno, šla mi je slava pod zlo, a caka me dolgo življenje, pozno šele bo naposled podrla me smrti strelica. /…/.« (412–416) Delitvena nepravicnost kot razlog za defekcijo v dilemi prispevanja. Zastonjkarstvo. Konvencionalna dilema kot del dileme prispevanja. 34 515–523 Nestor nagovarja Ahila, rekoc, da je premagovanje jeze všec bogovom. Ce je ponujena poravnava, srd ni vec pravicen. Poskus motivacijske rešitve dileme prispevanja z uveljavitvijo poravnalne pravicnosti. 35 K-X Srecanje z Dolonom 214–215, 218–221 Grki išcejo prostovoljca – vohuna. Nestor našteva nagrade, ki bi jih vohun dobil. Javi se Diomed. Zaprosi za pomocnika (Odiseja). Prostovoljceva dilema. Motivacijska rešitev. 36 299–303, 313– 319 Na drugi strani tudi Hektor išce prostovoljca za vohunjenje. Obljubljene nagrade. Javi se Dolon, ki je kasneje ujet in ubit. Prostovoljceva dilema. Motivacijska rešitev. 37 .-XI Agamemnono­va slava 465–471 Odisej je ranjen. Klice na pomoc. Drugi presodijo, da mu morajo pomagati, ker je to v skupno korist. Takojšnja kooperativna rešitev dileme prispevanja. 38 655–668, 762–764 Nestor Patroklu pove, kakšno je stanje v grškem taboru. Najboljši so ranjeni, grozi propad, Ahil pa še trmoglavi. Nestorjevo pritoževanje zaradi Ahilove pasivnosti. Ahilova defekcija v dilemi prispevanja se zdi vse bolj odlocilna. To je hkrati znotrajosebno prokrastiniranje, ki lahko privede do nepopravljivega stanja. 39 M-XII Boj za nasip 265–276 Vrla Grka Aianta skušata soborce motivirati z dobro besedo in grajo. Motiviranje v dilemi prispevanja. 40 404–412 Aias pozove h kolektivnemu vojaškemu naporu, da bo delo lažje. Motiviranje v dilemi prispevanja. 41 N-XIII Bitka ob ladjah 120–123, 233–237 Pozejdon v preobleki vidca Kalhasa hrabri Ahajce, obsoja šleve, tiste, ki se izmikajo. Zanje zahteva kazni. Motivacijske rešitve dileme prispevanja: obsojanje defektorjev. 42 275–290 Pogovor Merionesa in Idomeneja o strahu in pogumu. Izrazi kooperativnosti in defekcije v dilemi prispevanja. 43 .-XIV Hera premoti Zevsa 74–102 Agamemnon predlaga, da pripravijo ladje za primer bega. Odisej je proti: »škililo vse bo le nanje« (na ladje) – in potem jim res ni rešitve. Dilema prispevanja. Zastonjkarjeva dilema. Možnost bega bo beg spodbudila. Iliada – spev Dogajanje Tip dileme oz. navezava 44 131 Diomed pa predlaga, da ranjeni vodje (ceprav se ne bodo borili) s svojo navzocnostjo podžgejo druge. Dilema prispevanja. Motivacijska in strukturna rešitev. 45 .-XV Ponovni boj pri ladjah 494–514 Motiviranje s predocenjem slabega izkupicka (poloma), ce ne bodo maksimalno zavzeti. Na obeh straneh. Dilema prispevanja. Motiviranje. 46 552–565 Oštevanje pasivnih na obeh straneh. Dilema prispevanja. Obsojanje defektorjev. 47 661–666 Nestor vzbuja sram pri tistih Grkih, ki so pasivni. Dilema prispevanja. Obsojanje defektorjev. 48 .-XVI Patroklova slava in smrt 200–201 Ahil ima motivacijski govor za tiste, ki gredo v boj s Patroklom. Dilema prispevanja. Motivacija. 49 419–425 Sarpedon zasramuje tiste, ki bežijo pred Patroklom. Dilema prispevanja. Zasramovanje kot sredstvo proti defekciji. 50 445–449 Zevs se sprašuje, ali naj dopusti, da Patroklos ubije njegovega sina Sarpedona ali naj ga živega reši. Hera pravi, naj ga ne umakne iz boja (reši), ker bodo to storili tudi drugi bogovi. Zastonjkarjeva dilema: defekcija, zlasti ce ni kazno­vana, spodbuja defekcijo. 51 666 Hektor pozove Trojance k begu. Dilema prispevanja. Koope­rativno delovanje z vecjim izkupickom je lahko tudi beg. 52 .-XVII Menelajev boj za Patroklovo truplo 140–165 Glaukos Hektorju ocita strahopetnost, ker ni rešil Sarpenoda. Grozi z odhodom Likijcev iz boja. Zastonjkarjeva dilema. Ce ne prispeva Hektor – zakaj bi Likijci? 53 215–232, 246–255 Motivacijski govor Hektorja in enak govor Menelaja na grški strani. Dilema prispevanja. Motivacijske rešitve. 54 415–423 Izguba Patroklovega trupla je poraz za vse. Na obeh straneh. Truplo kot pomemben del izkupicka, za katerega se borita igralca. Poskus povrnitve upravicuje najvecje žrtve. 55 555–559 Atena spodbuja Grke v preobleki Foiniksa. Dilema prispevanja. Motivacijske rešitve. 56 582–583 Na drugi strani pa Apolon v podobi Fanopa hrabri Trojance. Dilema prispevanja. Motivacijske rešitve. 57 S-XVIII Kovanje orožja 178–180 Hera pošlje Iris k Ahilu. Ta ga pozove, naj se vkljuci v boj za Patroklovo truplo – sicer bo na njem neizbrisen madež. Še enkrat pomen trupla za cast (izkupicek) skupnosti. Tudi opozorilo na skorajšnjo nepo­pravljivost Ahilove znotrajo­sebne dileme kopicenja. 58 428–461 Ahilova mati Tetis v pogovoru s Hefaistom povzame problem – razloge Ahilove defekcije. Dilema prispevanja. Razlaga motivov za defekcijo. Iliada – spev Dogajanje Tip dileme oz. navezava 59 .- XIX Ahil se poravna z Agamemnonom 55–64 Ahil Agamemnonu: od najinega spora smo imeli Grki le škodo, »dobicek« pa Hektor in Trojanci. Pišcanceva dilema, ki se konca tik pred obojestranskim propadom. 60 90–94 Agamemnon se sklicuje, da so k v nepopustljivost zapeljali bogovi, boginja Ate. Obojestransko popušcanje: omogoci kooperacijo. 61 154–170, 230– 233, 275, 305– 306, 352–354 Odisej predlaga, da naj pred bojem jedo, sicer bodo omagali. Ahil zaradi žalosti ne je; Atena ga nasiti z nektarjem. Svarilo pred ucinkom dileme kopicenja oz. prokrastiniranja: ce odlašaš s hranjenjem, se na koncu nakopici oslabelost in utrpiš veliko škodo. 62 189, 238–265 Poravnava Agamemnona z Ahilom; darila. Poravnalna pravicnost. 63 F-XXI Ahil in Skamandros 608–609 Trojanci na begu; mislijo le še vsak nase. Dilema prispevanja. Skupni izkupicek ogrožen zaradi množicne defekcije. 64 .-XXII Hektorjeva smrt 99–130 Moralna konvencionalna dilema Hektorja: bil je proti umiku za zid Iliona; zdaj se cuti krivega, da je zato umrlo veliko Trojancev. Ce se umakne, bo kriv, ce vztraja in se spopade z Ahilom veliko tvega. Hektor razmišlja, da bi šcit položil na tla in Ahilu predlagal, da Troja izplaca Grke. A se sprašuje, ce je Ahilu sploh mogoce zaupati. Ugotovi, da mu ne more. Tudi Ahil ni bil brez dilem in kalkulacij (preglednica 33); a te so že za njim. Prejšnje ravnanje kot usmeritev ravnanja v novi dilemi. Hektor je v odnosu do Ahila za hip v zapornikovi dilemi. 65 .-XXIII Patroklov pogreb in tekme 417–439, 566–611 Tekma – dirka vpreg. Voza Antiloha in Menelaja se bližata tesni (ožini). Menelaj tekmecu krici, da ni prostora za oba, popusti in zaostane. Po tekmi se Menelaj pritoži, vendar se z Antilohom pomirita, ko mu ta nameni darilo. Pišcanceva dilema. Povracilna pravicnost. 66 664–678 Tekma v boksu: Najprej se javi Epeios. Hvali se s svojo mocjo in spretnostjo. Kdo si upa spopasti z njim? Prostovoljceva dilema. Ce se ne bi nihce javil, ne bi bilo tekme. Vir: Homer (1992): Iliada. (prev. Anton Sovrč), Ljubljana: Mihelac. Iz zgornje preglednice je ocitno, da izmed tipov družbenih dilem mocno prevladujejo dileme prispevanja. Zabeležili smo jih petinštiridesetkrat – v vec kot dveh tretjinah primerov. Zakaj? Gotovo je to povezano z naravo dejavnosti, ki je v epu temeljna: vojskovanje. Vojskovanje na obeh straneh terja prispevanje udeležencev, kooperacijo, ki je vitalnega pomena za skupni izkupicek vsake strani, in boj s zastonjkarstvom oz. defekcijo (begom, pasiv­nostjo, strahopetnostjo) kot odklonom, ki skupni izkupicek ogroža. Gneezy in Fessler (2011: 1) ugotavljata, da vojna poveca pritiske znotraj skupnosti k prosocialnemu kaznovanju in nagrajevanju. »Zajec« (v Sovretovem pre­vodu) – strahopetec je nenehen ocitek, ki se pojavlja v Iliadi na obeh straneh. Niti najvecji borci mu ne uidejo: doleti (glej preglednico) Odiseja (12, 26), Diomeda (17), Agamemnona (30), Parisa (11, 21), Sarpedona (16), Hektorja (14, 52); ko gre za spor z Agamemnonom, celo tudi Ahila (7). Na drugi strani je hvaljeno in nagrajevano junaštvo kot ekstremno prosocialno vedenje. Prevladuje torej motivacijsko reševanje te dileme, ki sestoji iz sramotenja, kaznovanja na eni strani in nagrajevanja (simbolicnega ali stvarnega) na drugi strani. Posebej pomembno je sklicevanje na cast kot izraz družbenega statusa. Reyes meni (2002), da je sklicevanje na cast celo glavno sredstvo retoricnega prepricevanja igralcev v Iliadi. Dodati velja, da v ta okvir spadajo tudi sklicevanja na identiteto: na slavni rod, prednike, zlasti oceta. Tudi zastonjkarjeva dilema in prostovoljceva dilema se pojavljata, ker težko umanjkata na bojnem polju. Ob tem pa so primeri vecinoma le del (epizode) širše dileme prispevanja (celotnega vojaškega spopada). Odnos do najbolj ocitnega defektorja – Ahila se zdi v protislovju s sploš­nim odnosom do defektorjev. A Ahil je zaradi svoje moci (z njim je 2500 vojakov) ocitno v posebnem (pogajalskem) položaju. To pomeni, da dovolj mocan igralec lahko uveljavi svojo defekcijo, ne da bi bil kaznovan. Kompleks dilem, ki se navezujejo na spor med Agamemnonom in Ahilom, sestoji iz uvodne dileme jemanja, iz znotrajosebnih dilem obeh igralcev (ne/obvladovanje custev in strasti) in iz vzporedja dileme prispeva­nja in pišcanceve dileme. Lok dileme prispevanja, ki jo zaznamuje Ahilova defekcija, se razteza od prvega do devetnajstega speva (preglednica 3–6 do 59–60). Ker jo doloca obojestranska nepopustljivost, ki grozi s propadom obeh igralcev, ima tudi znacilnosti pišcanceve dileme. Na zacetku tega loka je še epizodna pišcanceva dilema, ki se konca z Ahilovo opustitvijo neposre­dnega fizicnega spopada z Agamemnonom. Razpravo bi dodatno zapletli, ce bi upoštevali nekatere interpretacije, ki vec pozornosti namenijo predzgodbi Iliade: ugrabitvi Helene in sovra­štvu, rivalstvu med Menelajem in Parisom, ki vodi v spopad med Grki in Trojanci. Kar smo mi bežno opredelili kot dilemo jemanja (11), je glavni predmet razprave Jonathana Gottschalla. Gottschall v Posilstvu Troje (2008) trdi, da ima celoten spopad, ki je predmet epa, znacaj zapornikove dileme. Literarno delo obravnava z gledišca evolucijske antropologije. Meni, da je pozno grško mracno dobo zaznamovalo pomanjkanje žensk – zaradi poligi­nije in pogostega infanticida deklic. Dobrine, za katere se spopadajo moški, zato niso politicna moc, cast, družbena dominacija, ampak predvsem manj­kajoce ženske (2008: 10). Pomislimo na tri ugrabitve (ugrabitev Helene, Hrisove hcerke in Ahilove Briseide) in na ženske kot poglaviten del obe­tanega izkupicka. Grki in Trojanci so posledicno ujeti v situaciji zaporni­kove dileme. Mir (kooperacija) ni mogoc. Defektor (bojevitejši) je vedno v prednosti. Zato mora tudi tisti, ki bi bil pripravljen živeti v miru, poseci po orožju (2008: 151–159). Izbrani primeri: Onemeli so vsi v zaglušni tišini! Izpostavljamo nekaj primerov, ki prikazujejo tipološko raznolikost in Homerjev uvid v psihološke vidike dilem. 1. (preglednica: 5) Prepir (neikos) med Agamemnonom in Ahilom. Nihce noce popustiti: nihce noce biti »zajec«. Toda ce bosta oba nepopustljiva, bodo posledice za Grke in zanju pogubne. Spor ima uvod v dilemi jema­nja, v kateri je Agamemnon (prekomerno) sebicen igralec. S tem ogrozi korist kolektiva: pripravljenost vseh na sodelovanje v vojni. S sebicnostjo, s tem ko si je prisvojil hci duhovnika Hrisa, je že bil vzbudil jezo bogov, ki so Grke prizadeli s kugo. Spor z Ahilom ima znacilnosti pišcanceve dileme. Agamemnon hoce (v nadomestilo za odpoved Hrisovi hcerki) Ahilovo Briseido, sicer meni, da bo veljal za zgubo. Ahil noce dati Briseide, saj bo veljal za strahopetca. Ogrožena je njegova cast (tim). Izid spopada, ki grozi, bi lahko bil polom za oba; tudi ce bi eden fizicno preživel. Vmes poseže zunanja avtoriteta – Nestor: »Ti, Atrid, potlaci svoj gnev! Potem bom Ahila sam poprosil, naj s svoje strani odneha od jeze.« (283–4) Ahil: »Svet bi za zajca me imel, prav res, in stvar malovredno, ako na vse bi prikimal, kar koli ti pride na misel.« A se deloma ukloni: »/…/ ne bom boril se za deklica /…/« (298). Ne da pa si vzeti drugega blaga. Na Ahilovo potlacitev jeze je mogoce gledati tudi kot na reševanje znotrajosebne dileme z obvladovanjem: name-sto da bi ubil Agamemnona, se Ahil odloci za oddaljenejši cilj (Read, 2001: 1108). Vse to pomeni, da že v prvem spevu naletimo na kompleks družbe­nih dilem. Ahil se zadrži glede neposrednega ukrepanja, ne pomiri pa se pov­sem: zgornje šteje za še eno delitveno nepravicnost vec (nepopustljivi Agamemnon v pišcancevi dilemi izsili rešitev 4,2), zato nacrtuje razplet, ki bo uveljavil povracilno pravicnost: prek matere Tetide hoce pri Zevsu doseci, da bodo Grki izgubljali nasproti Trojancem, vse dokler ne bo on poplacan za krivico. »Torej ga ti mašcuj, Olimpijec, Zevs svetovalec, s tem da nakloniš Trojancem premoc, dokler da Ahajci sinu poplacajo dolg in dado zadostilo žalitvi!« (508–510). Tako nekooperativna rešitev pišcanceve dileme vodi v dilemo prispevanja: jezni Ahil je defektor: zaradi zamere do Agamemnona iz bitke izkljuci sebe in svojih 2500 mož. Ta boj (agon), to nesodelovanje, ogroža grške cilje vse do tedaj, ko je ubit njegov prijatelj Patroklos. Številni drugi pokusi motivacijskih rešitev ne pomagajo. 2. (preglednica: 9) Vojskovanje je tudi notranji boj (posameznikov in skupin znotraj) vsakega tabora z dilemo prispevanja: prispevaš lahko vec ali manj tveganj za izgubo individualne koristi (življenja, telesne integritete); toda ce bi prevec igralcev ravnalo previdno in strahopetno, bi vsi nedvomno izgubili. Kako prepreciti zastonjkarstvo v vojskovanju? Nestor Agamemnonu svetuje: Vem, da ne boš zavrgel nasveta, ki tu ga izrecem: loci ljudi po plemenih in ta po rodovih. Atrides, rod da bo rodu na pomoc in pleme opora ple-menu! Kadar izvedeš le-to in poslušni ti bodo Ahajci, koj boš razbral, kje zajcja je cud med vodji in moštvom, kje vrlost in pogum: saj bije vsakteri se zase. (360–366) Tako ravnanje bi lahko šteli za strukturno reševanje družbene dileme prispevanja: spodbujanje h kooperativnosti na nacin, da se jasno vidi pri­spevek posameznih enot. Hkrati je to tudi rešitev, ki jo literatura obravnava kot identitetno rešitev, vcasih v okviru motivacijske rešitve (Kollock, 1998: 194–195), vcasih loceno (Van Vugt, 2009); prispevek, ki se jasno povezuje z neko identiteto (rodom), bo praviloma višji, ker ljudje veliko damo na pozi­tivno skupinsko identiteto, še posebej, ce se med skupinami (do dolocene mere) tekmuje (Van Vugt, 2009). Ko se ljudje identificirajo z družbeno sku­pino, jim je tudi vec do ugleda znotraj nje (Kollock, 1998: 171). V Iliadi je pogosto tudi sklicevanje na slavno sorodstvo, prednike, katerih casti se ne sme omadeževati z defekcijo. Ce je posamicen primer tovrstne dileme lahko razmeroma nepomemben, pa je spopadanje s zastonjkarstvom v epski pri­povedi eden najpogostejših in najpomembnejših motivov. 3. (preglednica: 24) Hektor išce Ahajca (Grka), ki bi se z njim dvobojeval. Dvoboj, ne vsesplošno klanje, naj odloci spopad. »To je dejal. Onemeli so vsi v zaglušni tišini. Sram jih je reci, da ne, a strah sprejeti ponudbo.« (92–93) Grki vedo, da je ogrožena njihova cast: »/…/ bogme sramoto nakoplje nam to, o, huje ko grdo, ako nihce med Danajci ne stopi zdaj Trojcu nasproti!« (97–98) To je lepo izražena prostovoljceva dilema, ki ji tu še posebej pri­staja poimenovanje v anglešcini – missing hero dilemma. Vsi Grki se bojijo Hektorja, toda ce se ne bo nihce javil, bo omadeževana cast vseh; v pro­stovoljcevi dilemi bi bil to izkupicek 0,0. Dovolj pa je, da se javi en sam. In najde se junak – Aiant (1-x,1). S tem ko se javi, reši cast skupnosti, sebe pa izpostavi možnosti smrti, a tudi slave (-x). Dvoboj prekinejo bogovi. In vojna se nadaljuje. 4. (preglednica: 35, 36) Oboji, Grki in Trojanci, išcejo prostovoljca, ki bi vohunil v nasprotnem taboru: med Grki Nestor našteva nagrade, ki bi jih vohun dobil. »To je dejal. Onemelo je vse v zaglušni tišini.« (218) Takoj se javi Diomedes. Zaprosi za pomocnika (Odiseja). Med Trojanci prostovoljca za vohunjenje išce Hektor: »Kdo se ponudi, da izvede mi delo, ki snujem ga v mislih?« (303) Ponudi nagrado. »To je dejal. Onemeli so vsi v zaglušni tišini.« (313) Javi se Dolon. V obeh primerih se prostovoljcevo dilemo reši (v korist kolektiva) z motivacijo. Prostovoljci tvegajo. »X« (glej Sliko 1) iz struk­ture izkupickov je odprt v razlicne možnosti. Diomedes in Odisej si pove-cata slavo, Dolon je ubit. Ta dva primera in prejšnji primer (preglednica 24) že z uporabo istega stavka (»onemeli so vsi v zaglušni tišini«) izražata zavest Homerja o temeljni enakosti vseh treh dilem. 5. (preglednica: 50) Zevs se sprašuje, ali naj dopusti, da Patroklos ubije njegovega sina Sarpedona, ali pa naj ga živega reši, umakne iz boja. Sprašuje tudi Hero. Ta meni: ce ga pošlješ živega domov, bodo tudi drugi bogovi svoje sinove hoteli poslati domov (445–449): »/…/ brž bo kdo drug bogov, pomisli, dobil še skomine.« (446) Hera (s svojo racunico) opozori na uci­nek, ki se nanaša na zastonjkarjevo dilemo: defekcija, zlasti ce ni kaznovana, med še kooperativnimi posamezniki spodbuja željo (skomine) po defekciji. S posledicami: ce je zastonjkarjev oz. defektorjev prevec, gre napor celot­nega kolektiva v nic. Ta primer je eden izmed (le) dvanajstih, v katerem so neposredno udeleženi bogovi. To je opažanje, ki bi bilo kje drugje vredno posebnega komentarja. 6. (preglednica: 64) Vrli Hektor sam samcat stoji pred obzidjem Iliona in premleva, kaj storiti. Umik se zdi nemogoc, saj so mnogi na strani Trojancev padli, ker je nasprotoval umiku. Sledi razmislek v okviru zapornikove dileme: razmišlja o možnosti premirja z Ahilom (3,3). V tem primeru nihce od njiju ne bi zmagal in se ovencal s slavo (4), a tudi nihce ne bi bil ubit (1). Pomisli, da bi v ta namen odložil šcit, izrazil tosmerno kooperativnost: »Kaj pa ko šcit bi položil na tla, z vboklim nabuškom, težko celado kraj njega, a kopje prislonil ob steno, sam pa naproti mu šel, junaku brez graje, Ahilu /…/« (111–113) A takojci tudi ugotovi, da Ahilu ne more zaupati: »Ne! Ne smem mu naproti! O ne bi usmilil se mene, ne bi obzirov imel; ubije me neoroženca /…/« (123–124) To bi se koncalo z možnostjo 4,1 – lahko zmago Ahila. Zato bo najbolje izbrati boj (2): »Bolje, da pride med nama cimprej do spopada in boja, videli bomo, kateremu Zevs dodelil bo slavo.« (129–130) 2 je vec kot 1. Ahil je mocan, a nekaj možnosti ima tudi on. 7. (preglednica: 65) Med Grki po pogrebnih slovesnostih, namenjenih Patroklu, potekajo tekme, med njimi dirka vpreg. Med dirko se drveca vozova Antiloha in Menelaja bližata tésni. Menelaj tekmecu krici, da ni prostora za oba: »/…/ noce, da tu bi na potu se trcili konji kopitni.« (435) V strukturi izku­pickov (glej Slika 1) bi to pomenilo izkupicka 1,1 v pišcancevi dilemi. Menelaj v zadnjem hipu popusti, Antiloh pa ne! Menelaj se jezi: »Ni ga na svetu, Antiloh, zaplotnika tvojega kova!« (439) in zaostane (417–439); je na boljšem (2), kot ce bi vztrajal in trcil (1), a zaostane za nepopustljivim Antilohom (2,4). Zmaga Diomedes, drugi je Antiloh, tretji Menelaj. Po tekmi se Menelaj, ki se cuti oškodovanega, predvsem pa onecašcenega, pritoži (566). Z Antilohom se pobotata v smislu poravnalne pravicnosti, s tem ko Antiloh Menelaju nameni darila. Prizor je pišcanceva (zajcja) dilema v cisti obliki. Evidentirane dileme in izbrani primeri se mocno razlikujejo po pomemb­nosti. Nekatere posamicne dileme bi lahko izostale brez velike škode za ep (denimo 65, 66). Ep pa ne bi bil to, kar je, ce bi odstranili kompleks dilem, ki se splete v odnosu med Agamemnonom in Ahilom. Pri tem pa so možni tudi taki pomisleki: morda je Homer pišcancevo dilemo med Menelajem in Antilohom iz dirke vpreg (65) v delo vkljucil z namenom – kot zakljucno metaforo spora med Ahilom (ki popusti, da ne bi prišlo do poloma) in Agamemnonom (ki ne popusti), cemur na koncu sledi sprava. Tudi zacetek tekme v boksu (66) se zdi kot lahkotna ponovitev (trikratnega: 24, 35, 36) pojavljanja prostovoljceve dileme v vojnih razmerah.10 To bi bilo v skladu s tezo o 23. spevu kot odmevu nekaterih kljucnih vsebin poprejšnjih spevov (Scott, 1997: 214). V kolikšni meri je dilema v Homerjevi obravnavi dojeta v vidikih, ki jih izpostavlja sodobna znanost o družbenih dilemah? Na kratko: literaturi in žanru primerno. Noben literarni žanr ne more iti v analiticne podrobno­sti, v kakršne gre znanost. Na znanost o družbenih dilemah se nanaša vec Nobelovih nagrad iz ekonomije, izpostavimo Elinor Ostrom; tu so dosežki matematicnih veleumov, kot je bil John F. Nash. Vsekakor pa nas osupne uvid vec kot dva tisoc sedemsto let stare pripovedi v bistvo nekaterih dilem. Ob tem, da so literarno izražene na briljanten nacin. Sklepi: Iliada – ep o družbenih dilemah Kakor ahajske pušcice, hlepece po krvi in mesu, smo se pognali v iskanje družbenih dilem v Homerjevem epu. Ne brez haska. Poskus osvetliti staro­veški ep v luci relativno nove znanosti je obrodil sadove. Ugotoviti je bilo mogoce veliko primerov družbenih dilem. Nekatere so obrobnega pomena, nekatere pa so celo kljucen element dogajanja. Pripovedna napetost bolj kot na predzgodbi – na trikotniku Menelaj-Paris-Helena – izvira iz frustracije Ahila nasproti Agamemnonu in iz njegove vztrajne defekcije zaradi obcute­nja delitvene nepravicnosti. To ogroža celokupni vojaški napor Grkov. Dobrine oz. izkupicki, ki jih zasledujejo igralci epa, so znacilni za arha-icno vojaško družbo,11 kakršna je bila starogrška: vojni plen (raznovrstna lastnina, ženske, vojna oprema, truplo), cast (tim) in slava oz. preprecitev izgub v enakih dobrinah in življenju. Prikrajšanost v poprejšnjih delitvah plena (obcutki delitvene nepravicnosti) je temeljni razlog spopada med Grki in Trojanci in ovira pri kooperativnemu delovanju Grkov v obleganju Iliona. Ahila Grki h kooperativnosti ne prepricajo niti z ocitnimi nameni povracilne 10 Namesto »Onemeli so vsi v zaglušni tišini« je zapisano: »Oni pa po vrsti otrpnejo v molku.« 11 S starogrško družbo mislimo na konglomerat vec sto polisov (poleis), »plemen in rodov« (Homer), ki jih povezujejo jezik, nekatera verovanja in obcasna politicna zavezništva. pravicnosti. Odloci smrt prijatelja Patrokla. Tehtanje med individualno kori­stjo (preživetjem) in vojaškim uspehom kolektiva (ali Ahajcev ali Trojancev) je ena temeljnih družbenih dilem epa. Interes kolektiva po kooperativnosti (cim vecjega števila) posameznikov se izraža skozi kulturo obsojanja stra­hopetnosti – zastonjkarstva oz. defekcije. Strahopetnost je izraz presoje, da je individualen interes ogrožen. Po drugi strani se hvali junaštvo, ki ga je mogoce opredeliti kot pripravljenost prispevati nadpovprecno raven tve­ganja (v skupno korist oz. ob nadpovprecnem ogrožanju individualnega interesa). Na obsodbe strahopetnosti oz. na hvaljenje junaštva je mogoce gledati kot na motivacijsko reševanje družbenih dilem. Navesti je bilo mogoce vec opisov družbenih dilem, ki se v smislu zave­danja notranjih napetosti približajo osnovam znanstvenih spoznanj glede strukture izkupickov. Vec od literature ni pricakovati. Nekatere dileme, ki so dobile umetniški izraz pred vec kot dva tisoc sedemsto leti, imajo vrednost paradigem: za prepir med Ahilom in Agamemnonom bomo dejali, da je vzorcen primer kompleksa, spletišca družbenih dilem. Hektorjevo izzivalno iskanje nasprotnika v dvoboju je vzorcen primer prostovoljceve dileme. Zeusov poskus žrtvovanja svojega sina Sarpedona nam s Herinim komen­tarjem lepo predoci bistvo zastonjkarjeve dileme. Hektorjevo cakanje na strašnega Ahila je literarna analiza zapornikove dileme s perspektive enega igralca. Dirka med Antilohom in Menelajem je sijajen primer pišcanceve (zajceve) dileme. Tako je klasicna literatura lahko opora in navdih sodobni znanosti. Glede na to se lahko vprašamo: kaj bi bila Iliada brez družbenih dilem? Brez kompleksa dilem, na katere naletimo v prvem spevu? Brez Ahilove nepripravljenosti sodelovati? Kakšen bi bil opis razmer v obeh taborih brez opisov situacij, ki so družbene dileme? Bržkone neprepricljiv. S cim sploh bi se zabavali bogovi na Olimpu, ce med smrtniki ne bi bilo strahov in želja po casti, ki so dolocali njihovo reševanje nasprotja med neposrednim inte­resom posameznika po preživetju in interesom skupine, da doseže koncni cilj? Katero literarno delo sploh je bolj nasiceno z družbenimi dilemami? Menimo, da je utemeljeno reci: ne samo da Iliada brez družbenih dilem izgubi dobršen del svojega soka, brez njih je ni; Iliada je namrec ep o druž­benih dilemah. V digitalnih bazah znanstvenih clankov, kot so Google Scholar, JSTOR, Science Direct in Sage Journals, nismo našli clanka, ki bi že celovito obrav-naval pojavljanje družbenih dilem v Iliadi. Pa ce smo se trudili kot Diomed na bojnem polju. Prav tako nismo našli tozadevne monografije. Naleteli pa smo na vec obravnav posamicnih primerov. Omenjani Read npr. obravnava Ahilovo obvladovanje jeze kot primer znotrajosebne »družbene« dileme (2001: 1108–1009). Omenjeni Gottschall obravnava celoten konflikt med Grki in Trojanci, njegovo neizbežnost, kot primer zapornikove dileme (2008: 141, 151–159), ne zanimajo pa ga drugi primeri. Tudi zato toliko glas­neje na vrata že trka vprašanje: kako pa je z družbenimi dilemami v Odiseji? Morda pa Odisej, lisjak premeteni, zgodbo zapelje v povsem drugo smer. LITERATURA Dawes, Robyn M. in David M. Messick (2000): Social Dilemmas. International Journal of Psychology 35 (2): 111–116. Donlan, Walter (1993): Duelling with Gifts in the Iliad: As the Audiance Saw It. Colby Quaterly 23 (3): 115–172. Foody, Margaret (ur.), in Michael Smithson (ur.), Sherry Schneider (ur.), Michael Hogg (ur.) (2014): Resolving Social Dilemmas. London in New York: Psychology Press. Gneezy, Ayelet, in Daniel M. T. Fessler (2011): Conflict; Sticks and Carrots: War increases Prosocial Punishments and Rewards. Proceedings of the Royal Society. Dostopno prek https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3223676/, 17. 4. 2019. Gottschall, Jonathan (2008): The Rape of Troy: Evolution, Violence, and the World of Homer. Cambridge: Cambridge University Press. Hardin, Garrett (1968): The Tragedy of the Commons. Science 162: 1242–1248. Hardy, Charlie l., in Mark Van Vugt (2006): Nice Guys Finish First: The Competitive Altruism Hypothesis. Personality and Social Psychology Bulletin 32: 1402–1423. Homer (1992): Iliada. (prev. Anton Sovrč), Ljubljana: Mihelac. Kollock, Peter (1998): Social Dilemmas. The Anatomy of Cooperation. Annual review of Sociology 24: 183–214. Read, Daniel in Peter Roelofsma (1999): Hard Choices and Weak Wills: the Theory of Intrapersonal Dilemmas. Philosphical Psychology 12 (3): 341–356. Read, Daniel (2001): Intrapersonal Dilemmas. Human Relations 54 (8): 1093–1117. Reyes, G. Mitchell (2002): Sources of Persuation in the Iliad. Rhetoric Review 21 (1): 22–39. Schroeder, David A., Julie R. Steel, Andria J. Woodell, in Alicia F. Bembenek (2003): Justice Within Social Dilemmas. Personality and Social Psychology Review 7 (4): 374–387. Scott, William C. (1997): The Etiquette of Games in Iliad 23. Greek, Roman and Byzantine Studies 38 (3): 213–227. Van Lange, Paul, Daniel Balliet, Craig D. Parks in Mark van Vugt (2014): Social Dilemmas; The Psychology of Human Cooperation. Oxford: Oxford University Press. Van Vugt, Mark (2009): Averting the Tragedy of the Commons. Using Social Psychological Science to Protect the Environment. Current Directions in Psychological Science 18 (3): 169–173. Barbara KOPAC, Boštjan UDOVIC* JEZIKOVNOSTILNE RAZLIKE IN SORODNOSTI V GOVORU RUSKEGA IN SLOVENSKEGA POLITIKA**1 Povzetek. Namen clanka je ugotoviti, katere jezikovno­stilne prijeme v svojih govorih uporabljajo politiki pri oblikovanju politicnih sporocil. Na analizi dveh govo­rov slovenskega in ruskega politika lahko ugotovimo, da oba govornika rada uporabljata jezikovna sredstva z vplivanjsko mocjo (ponavljanje, glagolski vid, naklon in podobno). Razlike v njunih govorih opazimo pred­vsem v uporabi osebe, v kateri je govor podan. Ko želita zadevo objektivizirati in povecati njeno velicino, upo­rabljata tretjo osebo ednine. Ce želita poudariti soodgo­vornost, uporabita prvo osebo množine, ko pa je njun namen, da poudarita svojo pomembnost, uporabita prvo osebo ednine. Slednjo ruski govorec uporablja veli­ko pogosteje kot slovenski. Kljucni pojmi: politicni jezik, jezikovna stilistika, ruski jezik, slovenski jezik, samoljubni jaz Uvod Politicni govori (Vreg, 2000; Gorenc, 2011) postajajo vir moci (Nye, 2008), predvsem v casu, ko mehka (soft) in pametna (smart) moc (Nye, 2011) prednjacita pred neposredno mocjo (hard power). Med tem, ali si na vrhu ali na dnu, je danes le tanka crta. Mnogokrat se ta doloci prav z vsebino tega, kaj posameznik pove ter kako to pove. Na to naj bi prvi opozoril že Winston Churchill, ki mu mnogi pripisujejo pet slavnih korakov ucinkovi­tega govora. Po njegovem mnenju naj bi govornik vsak govor zacel udarno, osredinil naj bi se na le eno (glavno) temo, uporabljal naj bi jasen, slikovit jezik, svoje misli naj bi ilustriral na nacin, da si jih posameznik lahko priklice v spomin, ter govor zakljucil custveno in mobilizacijsko (Svetlicic in Udovic, 2019). Seveda so te smernice le okvir priprave govora, bistvo govora pa je vedno v sposobnosti govornika pri uporabi jezikovnih sredstev, ki so mu * Barbara Kopac, doktorska študentka, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija; dr. Boštjan Udovic, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. Clanek je nastal kot del raziskovanja v okviru raziskovalnega programa P5-0177 »Slovenija in njeni akterji v mednarodnih odnosih in evropskih integracijah«. Barbara KOPAC, Boštjan UDOVIC na voljo. Prav ta so, ce so le prav uporabljena, tista, ki omogocajo govorniku dejanje vplivanja (na poslušalstvo) (Brinker, 2000). Namen clanka je analizirati jezikovnostilne posebnosti dveh kljucnih politicnih osebnosti iz Slovenije in Ruske federacije. Zavedamo se, da je snovanje politicnega govora odvisno od mnogih dejavnikov – vsebine raz­prave, aktualnosti in problematicnosti obravnavanih vprašanj, retoricnih in nasploh vedenjskih znacilnosti posameznega govorca, stopnje javnosti dogodka, ki jo v najvecji meri omogocajo množicni mediji, in še marsicesa (Hribar, 2009: 858) –, zato smo se v analizi omejili samo na jezikovnostilne znacilnosti obravnavanih govorov. Pri tem se zavedamo tudi omejitev, ki jih takšna analiza ima, in sicer, da je analiza dveh govorov pomembnih politi­kov iz dveh (sorodnih) držav vsekakor premajhen vzorec za kakršnokoli posploševanje rezultatov, je pa lahko znanstveno (in raziskovalno) zani­miva z vidika uporabljenih jezikovnostilnih sredstev, ki so nosilci ilokucij­ske (vplivanjske) funkcije. Kakšne so bile znacilnosti dveh govorov, ki bosta del naše analize? Prvi govor je bil v slovenskem, drugi pa v ruskem jeziku. Govora sta bila podana na sorodnem mednarodnem dogodku (prvi sicer na dogodku, odprtem za javnost, drugi pa na dogodku diplomacije na vrhu). Da bi natancneje uokvirili raziskavo posameznih znacilnosti obravnava­nih govorov, smo si zastavili eno raziskovalno vprašanje z dvema raziskoval­nima podvprašanjema, na katera želimo odgovoriti: • R1: Katere jezikovnostilne znacilnosti dolocajo oba govora visokih politicnih predstavnikov? • R1a: Katere so podobnosti in razlike ter posebnosti, ki jih v svojih govorih uporabljata oba navedena govornika? • R1b: V kolikšni meri je v obeh govorih prisotna raba prve osebe ednine (samoljubnega jaza) in prve osebe množine (govora za množice)? Na zastavljena raziskovalna vprašanja bomo skušali odgovoriti oziroma jih ovrednotiti s pomocjo kombinacije razlicnih raziskovalnih metod, in sicer bomo za dolocitev raziskovalnega okvira uporabili metodo analize primarnih in sekundarnih virov, s pomocjo katere bomo konceptualizirali kljucne pojave, ki dolocajo politicnost jezika. V empiricnem delu bomo uporabili metodo analize besedil (Richardson, 2007: 21–23; Žigon, 2013; Kalin Golob in Logar, 2015; Kalin Golob in Grizold, 2017; Žigon, 2017; Gorjanc in Fišer, 2019; Udovic in Kalin Golob, 2019), s katero bomo anali­zirali posebnosti govorov znotraj teoreticnih izhodišc pragmaticnega jezi­koslovja (Kotovskaja, 2012; Žele, 2008). Z metodo sinteze bomo predstavili kljucna spoznanja in podali predloge za raziskovanje v prihodnje. Clanek je sestavljen iz dveh delov. Uvodu sledi zasnova konceptualnega okvira za izvedbo analize obeh govorov, nato pa empiricni del, v katerem bomo predstavili jezikovnostilne znacilnosti obeh govorov. Temu delu sledi sklep, v katerem bomo povzeli kljucne ugotovitve in spoznanja ter podali nekaj predlogov za raziskovanje te tematike v prihodnje. Teoreticni okvir: oblikovanje in pomen politicnega jezika Razumevanje politicnega jezika sodi v okvir študija jezikovne pragma­tike, ki jo lahko opredelimo kot odnos med strukturo jezika in naceli jezi­kovne rabe (Levinson, 1983). Jezikovna pragmatika je tako »splošen kogni­tivni, socialni in kulturni pogled na jezikovne fenomene, ki je povezan z rabo teh fenomenov v oblikah vedenja« (Verschueren, 2000: 22), in »pou­darja funkcionalno povezanost jezika z drugimi platmi cloveškega življe­nja« (prav tam).2 Ruski jezikoslovec Boris J. Norman (2009) dodaja, da je podrocje jezikovne pragmatike še relativno sveže, a kljub temu izrednega pomena, saj zajema tako elemente retorike in stilistike kot tudi elemente socio- in psiholingvistike. Normanov pogled nadgrajuje Kotovskaja (2012), ki poudarja, da gre pri pragmatiki za sposobnost govorca, da s pomocjo izbranih besed in skladenjskih struktur izrazi svoj namen in hkrati razume namere sogovornika. Govoriti in pisati zgolj o jezikovnopragmaticnih ali pragmalingvisticnih analizah v slovenistiki je pravzaprav nemogoce, ob upoštevanju dejstev, a) da mora besediloslovje združevati besedilno skladnjo, teorijo komunicira­nja, stilistike in jezikovne pragmatike (Kalin Golob, 2004; Korošec, 2006: 239; Žele, 2008: 63) in b) da je smisel sporocenega posledica sovplivanja jezikovnega, besedilnega in nejezikovnega dela podane informacije (Kalin Golob, in Logar, 2014). Teorija govornih dejanj (Austin, 1962; Searle, 1969, 1979) in na njej zasno­vani pristopi k besedilu pojmujejo besedilo kot kompleksno jezikovno deja-nje, s katerim skuša pisec/govorec vzpostaviti doloceno komunikacijsko razmerje z bralcem/s poslušalcem (Brinker, 2000: 171). Osrednja enota te teorije je govorno dejanje, tj. »osnovna (najmanjša) enota jezikovnega spo­razumevanja, ki ga opravljamo z izrekanjem« (Zadravec Pešec, 1994: 52)3 in ima doloceno ilokucijsko (vplivanjsko) moc (Austin, 1962). Vloga govorjenega jezika v politiki je kljucnega pomena. Jezikovna sredstva govorci izbirajo na podlagi tega, kakšne politicne cilje zasledujejo. 2 Pri Darinki Verdonik (2003; 2013) je pragmatika v primerjavi z jezikovno pragmatiko manj natan-cen termin, za druge, denimo za Jefa Verschuerna, pa je pojem že v besednem preobilju (Verschueren, 2000). 3 Koncept govornega dejanja je vpeljal avtor teorije govornih dejanj, filozof John Austin (1962), ki je omenjeno teorijo sprva zasnoval na razlikovanju med dvema tipoma izrekov, tako imenovanimi kon­stativi (izjave, v katerih recemo nekaj, za kar lahko tudi preverimo, ali je resnicno ali ne) in performativi (izreki, s katerimi opravimo dejanje; tu se ne moremo vpraševati o njihovi (ne)resnicnosti, lahko pa oce­nimo posrecenost dejanja, ki ga z izrekanjem teh izjav opravljamo) (Hribar, 2006: 7). Govorjeni jezik je primarni jezikovni izraz, saj vsakdo najprej sprego­vori in šele pozneje besede tudi zapiše. Poleg tega je govorjeni jezik tisti naravni proces, ki nam je delno prirojen in se ga spontano ucimo že od roj­stva, zato vedno prednjaci pred pisno jezikovno obliko. Kot pravi Tivadar (2010: 52–53), ima tudi precej vecjo moc kot pisana beseda, za kar imamo v zgodovini vec trdnih dokazov. Najbolj poznan primer manipulacije skozi govorjeno besedo vsekakor predstavlja politicna diktatura Adolfa Hitlerja.4 Posebnost govorjenega jezika je vezana tudi na podrocje, na katerem se takšen jezik uporablja, v našem primeru torej na politiko. Politicni jezik lahko opredelimo v širšem in ožjem smislu. V širšem je jezik, ki ga uporabljamo pri upovedovanju politicnih tem, v ožjem pomenu pa je politicni jezik tipicen za nosilce politicnih funkcij na vseh podrocjih njihovega poklicnega delovanja (Hribar, 2006: 63). Mejo med politicnim in nepoliticnim jezikom je težko postaviti. V zacetkih preucevanja se je meja dolocala predvsem na podlagi t. i. politicne leksike (Holly, 1990: 85–88), pozneje, z razmahom besediloslovja in pragmaticnega jezikoslovja, pa se je obravnava te problematike preusmerila na analizo besedil s podrocja politike in pragmaticne vidike politicne komunikacije (Dieckmann, 1969: 21–25; prim. tudi Hribar, 2006; Kaloh, 2017; Meterc, 2015; Scuteri, 2018; Trupej 2014, 2015; Verdonik, 2019; Vidovic Muha, 2015, 2019). Tvorci politicnega jezika so politiki, torej nosilci dolocenih politicnih funkcij. Ti politicni jezik uporabljajo pri svojih aktivnostih, na vseh podro-cjih svojega politicnega delovanja, urejanja javnih zadev oziroma podrocjih, ki zadevajo politiko, in sicer tako na lokalni kot nacionalni in mednarodni ravni. Omenjena opredelitev vsebuje tako znotraj- kot tudi medinstitucio­nalno komunikacijo, torej komunikacijo v okviru politicnih institucij (zno­traj posamezne institucije in med razlicnimi institucijami), ki v glavnem zajema komunikacijo med samimi nosilci politicnih funkcij, zajema pa tudi usmerjeno komunikacijo, tj. komunikacijo med politicnimi institucijami, njihovimi predstavniki oziroma tistimi, ki se za to funkcijo potegujejo (na volitvah), in javnostjo, ki jo predstavljajo državljani na eni in mediji na drugi strani (Hribar, 2006: 56). Kljucno spoznanje pri uporabi politicnega jezika tako je, da se nosilci politicnih funkcij v razlicnih govornih položajih, glede na (potencialno) navzocnost javnosti oziroma volilcev (Vreg, 2000), jezikovno vedejo raz-licno ter da je njihovo politicno delovanje v celoti usmerjeno v pridobivanje in krepitev politicne moci. To pocnejo na štiri nacine (Hribar, 2006 in 2009: 382): Toporišic (1992) je o tej obliki jezika zapisal, da gre za slušno uresniceno besedilo, ki je prvotno govorno ali pa besedilno obnavljalno (brano, recitirano, deklamirano, na pamet nauceno, pripovedo­vano). 1. Spodbujanje zniževanja zaupanja javnosti oziroma volilcev v politic­nega nasprotnika, ki se vrši predvsem z opozarjanjem na to, kaj je ta naredil negativnega, nepravilnega in neugodnega. Cilj: zniževanje ugleda politicnega nasprotnika. 2. Spodbujanje verodostojnosti nasprotnikovih izjav, ki se udejanja z niza­njem negativnih podatkov, povezanih z vladajoco politicno opcijo. Cilj: prikazati nasprotno stran v negativni luci. 3. Krepitev lastne verodostojnosti, ki jo želi govoreci okrepiti na podlagi svojih preteklih izjav/dejanj ali preteklih izjav in dejanj/drugih. Cilj: okre­piti svoj ugled in prestiž v oceh volilcev. 4. Pridobivanje, ohranjanje in krepitev zaupanja volilcev. Z besedami ali dejanji želi govoreci predvsem pridobiti nove volilce, hkrati pa mobili­zirati tudi tiste, ki so ga že volili oziroma so mu izkazali pripadnost. Cilj: pridobitev oziroma ohranitev privržencev. Na podlagi zapisanega lahko povzamemo, da je politicni govor govor politikov o politiki, pri cemer je politika opredeljena kot urejanje družbenih razmer, odlocanje o le-teh s pomocjo države in nje­nih organov; v državah z vecstrankarskim sistemom je to dejavnost poli­ticnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast; s prilastkom je to urejanje razmer in odlocanje o le-teh na dolocenem družbenem podrocju.« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994) Dejanska razmejitev politicnega in nepoliticnega, je pravzaprav nemo­goca. Tudi zato, ker je v resnici nemogoce lociti govor politika od predaje politicnih sporocil. Že per definitionem je govor politika politicen, pa ce to želi ali ne. S svojo pojavo in s tem, da je politik, se vse njegove besede vedno postavljajo v politicni kontekst, njegovo sporocilo pa s tem dobiva politicno težo. V politicnem govoru se pojavijo tri dolocevalna merila: funkcija, upo­rabnostni namen in ubeseditvena predmetnost. Funkcija je temeljni pojem funkcijskega jezikoslovja (Kernc, 2004: 7) in se odraža v treh oblikah: v ekspresivni ali izrazni (simptom), v reprezentacijski, predstavitveni ali pri­kazovalni (simbol) in v vplivanjski (apel). V politicnem govoru prevladuje pozivna oziroma vplivanjska vloga (Kunst-Gnamuš, 1995: 53), ki je usmer­jena k oblikovanju prepricanj in stališc množicnega naslovnika, pri cemer politiki radi izbirajo strategije, ki jih razbremenijo odgovornosti za resnicno trditev. Tako dosežejo, da naslovnik sploh ne vprašuje po resnicni vrednosti trditve. Politicni govor ne ukazuje in ne zahteva stvari neposredno, temvec deluje prek konstativov. Tako usmerja vsa prepricanja in ravnanja v skladu z interesi govorca, kar potrjuje tudi dejstvo, da se v politiki merijo javno mnenje, odzivi volilcev na razne afere in podobno (Kunst-Gnamuš, 1995: 57). Drugo kljucno merilo je uporabnostni namen govora, pri cemer je najpo­gostejši namen manipulacija (Wodak, 1989: 142–143). Z namensko uporabo dolocenih parol (gesel) so poslušalci namrec pod custvenim vplivom in tako ima govorec možnost, da pridobi velik del poslušalstva. Intelektualna diskusija v politiki ni cenjena; kar je res pomembno, je odkrivanje simbolov in mitov, custvenega ucinka »dialekticnih« argumentov ali namer iz teoretic­nih programov (prav tam). Politicni govor namrec nima namena prikazovati dejanskosti, temvec predvsem vplivati na javno mnenje, nedolocno izraža­nje agensa (Beard, 1999: 26). Na drugi strani Mira Krajnc (2005: 41) pravi, da je namen javnih politicnih govorjenih besedilih v prvi vrsti pozivni, pomem­ben je še prikazovalni. Ostali nameni so po avtoricinem mnenju odvisni od okolišcin konkretnega govornega dejanja (prav tam). Tvorcev namen se vselej dopolnjuje z vlogo besedila oziroma govora (ubeseditvena predmetnost). V pozivnih besedilih tvorec pridobiva, prepri-cuje, apelira, ukazuje, zapoveduje, odreja, prosi, vabi, usmerja, moli, ponuja, svetuje, priporoca, predlaga, se pritožuje, grozi – ta besedila bi lahko poi-menovali tudi prepricevalni žanri (Hudej, 2002: 78). Predmetnost politicnih govorov se tako udejanja skozi tematsko strukturo in slogovne postopke, ki jih prepoznamo po dolocenih vezniških besedah, clenkih, prislovih in drugih kazalcih kohezije in koherence – v razdelanih govorih prevladuje argumentacijski tematski razvoj, ki je znacilen za besedilo s prevladujoco pozivno vlogo (prav tam). Prepricljivost in ucinkovitost politicnega bese­dila sta tako odvisni od števila argumentov, psiholoških elementov, od moci podanih argumentov in od tega, kolikšno pozornost obcinstva pridobi podan govor. Politicni jezik, pa tudi njegova podzvrst – jezik diplomacije (Udovic in drugi, 2011; Udovic, 2016)5 – sta izjemno specificna, saj ju poleg vsebine dolocata predvsem izbira in raba ustreznih jezikovnostilnih sredstev. V tej podzvrsti jezika ni dovolj, da je nekaj samo mišljeno, ampak mora biti tudi izraženo na nacin, da naslovnik dobi tiste informacije, ki mu jih nosilec želi predati oziroma jih sam želi slišati (Nick, 2001: 41). Za uspešnega politika ali diplomata je torej kljucno, da pozna in razume funkcije jezika, njegove regi­stre, slog in še marsikaj (prav tam). Brez tega pripravljeno sporocilo ni in ne more biti pravilno posredovano, prav tako pa ne dosega želenega ucinka. Za uspešno kodifikacijo in dekodifikacijo politicnega in diplomatskega jezika je tako potrebno ne samo primerno ustvarjanje in oblikovanje jezika ter izbor pravilnega registra, temvec tudi enak jezikovni kod tako sporoce­valca kot sprejemnika. Poleg tega mora sporocevalec aktivno upravljati z O pravnem jeziku prim. komentar Žele (2019: 527–529). vsemi jezikovnimi sredstvi s ciljem, da bi njegovo sporocilo doseglo karseda najširši spekter prejemnikov sporocila (prim. slika 1). Slika 1: ODNOS MED SPOROCEVALCI IN PREJEMNIKI V OBLIKOVANJU POLITICNEGA JEZIKA Vir: Dopolnjeno na podlagi Udovic (2017: 189). Analiza politicnega govora govorcev A in B Metodologija raziskave V clanku smo z vidika uporabe jezikovnostilnih sredstev analizirali dva govora pomembnih politicnih odlocevalcev v Sloveniji in v Ruski federaciji.6 Govora sta si – tako po dolžini kot po tematiki – sorazmerno sorodna. Prva raz­lika je mesto, kjer je bil govor predstavljen. Druga razlika se pojavi pri okviru – govor A je bil namrec predstavljen v notranjepoliticnem, govor B pa v zuna­njepoliticnem okviru. Tretjo razmejitev predstavlja obcinstvo – prvi govor je bil namenjen širši javnosti, drugi pa izbranemu obcinstvu (gl. tabelo 1). Tabela 1: ZNACILNOSTI GOVORA A IN B Govorec A Govorec B Leto govora 2019 2018 Obseg 9.500 znakov s presledki 6.800 znakov s presledki Tematika Mir, varnost, sodelovanje Mir, varnost, sodelovanje Jezik Slovenski Ruski Vir: Lasten prikaz. V nadaljevanju bosta izbrana govora analizirana z vidika slovnicnih kate­gorij glagolov (v našem primeru z vidika casa, naklona, osebe in števila) in samostalniške besede (raba skladenjskih struktur ter prostih in stalnih besednih zvez). Ceprav bo morda lahko bralec sam razbral, kdo sta bila govornika, smo za namene raziskave zadevo zavestno skušali anonimizirati, saj nismo želeli, da bi bralec že vnaprej, na podlagi stereotipov ali predsodkov, ocenjeval jezikovne prvine govorov izbranih politicnih odlocevalcev. Politicni govor govorca A Splošne znacilnosti Govorec A v svojih nagovorih pogosto artikulira zavezanost neposre­dnega obcinstva do predmeta razprave, ki jih združuje: Izsek 1: Letos spomladi obeležujemo 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO. Slovenija je postala clanica zveze NATO 29. marca 2004, dober mesec dni kasneje, 1. maja istega leta, pa tudi clanica Evropske unije. Zavezanost obcinstva se posredno izraža v obravnavani tematiki. Vprašanje vkljucenosti Slovenije v katerokoli mednarodno organizacijo namrec pomeni vpletenost države tudi v mednarodno dogajanje, s tem pa tudi vpletenost njenih državljanov v dogajanje na mednarodni/globalni ravni. Cetudi je vkljucevanje obcinstva v diskurz zgolj navidezno oziroma služi le kot strategija, je na strani obcinstva vseeno cutiti vecje odobravanje, ko se lahko z obravnavano tematiko poistoveti/poveže. Govorec A pogosto tudi navdihuje neposredno obcinstvo, da bi le-to izrazilo svojo zavezanost do predmeta razprave: Izsek 2: Slovenija bo po svojih najboljših moceh sodelovala v skupnih operacijah za ohranitev ali okrepitev svetovnega miru. V dvajsetih letih je v operacijah in misijah zavezništva sodelovalo vec kot 10.000 pripad­nikov Slovenske vojske. Govorec A vseskozi izpostavlja globalno noto, s katero Slovenijo in njene prebivalce navidezno vkljucuje v razpravo, dejansko pa gre tudi v tokra­tnem primeru zgolj (ali predvsem) za strategijo vzpostavljanja stika s poslu­šalstvom. S tovrstnim nagovorom množico namrec navidezno vkljuci v raz­pravo in jo z navajanjem pozitivnih dosežkov navdaja z upanjem. Raba naklona V govoru govorca A je glagolski naklon povedni (izsek 3), rabljen pa je tudi želelni, v spodnjem primeru izražen s pogojnikom glagola želeti (izsek 4). Izsek 3: Dame in gospodje, ne glede na sedanje polemicne tone o clan­stvu v zvezi NATO ali o njeni spreminjajoci se naravi za Slovenijo in druge države clanice velja, da je zveza NATO najboljši odgovor na vprašanje o zagotovitvi nacionalne varnosti. Izsek 4: Rad bi izrazil priznanje zvezi NATO, da dobro razume potrebe svoje širitve v države Zahodnega Balkana. Govorec sicer v govoru pogosteje uporablja povedni naklon, saj s tem na nevsiljiv nacin v razpravo vkljucuje tudi obcinstvo, hkrati pa svoje zahteve izrazi bolj omiljeno. Z velelnim naklonom se zaradi pretirane ostrine govo-rec obcinstvu ne bi mogel toliko približati, kot se lahko z uporabo pove­dnega naklona. Raba casov Govorec A povecini uporablja sedanji cas (izsek 5), uporabljena pa sta tudi pretekli (izsek 6) in prihodnji cas (izsek 7). Preteklik je obicajno upora­bljen za podajanje ocene preteklega dogajanja, prihodnjik pa za napovedi bodocega (pricakovanega) delovanja države. Izsek 5: Poudarjam, da migracije na splošno pozitivno vplivajo na gospodarstva in družbe v državah prejemnicah, vendar je potrebno zagotoviti, da so legalne in kontrolirane. Izsek 6: Hkratnost vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO je imela in ohranja simbolen in stvaren znacaj. Izsek 7: Takrat in danes je bilo v delu slovenske javnosti prisotno prepri-canje, da naša t. i. zahodna identiteta ne bo ogrožena, ce bomo ostali vojaško nevtralni oziroma izvzeti iz vojaškega sodelovanja vecine držav zahodnega sveta. Raba sedanjika7 v nagovorih povzroci vecjo neposrednost in daje obcin­stvu obcutek, da sodeluje v toku dogodkov oziroma da je umešceno v govorno situacijo, ki poteka tukaj in zdaj, s cimer se poveca tudi pragma­ticna moc (v nasprotju s preteklim casom, kjer ima obcinstvo le status opa­zovalca in na razvoj dogodkov nima nobenega vpliva) govorca. Na drugi strani pa uporaba preteklika in prihodnjika ustvarja razdaljo med dogaja­njem in obcinstvom, ki to dogajanje spremlja. Raba sedanjika je deikticna, povezana z govorcevo umešcenostjo v »tukaj in zdaj« (latinsko hic et nunc). Govorceva sedanjost je tako referencno izhodišce. Raba slovnicne osebe in števila Govorec A najpogosteje uporablja prvo osebo množine (izsek 8), s cimer vsaj navidezno v razpravo vkljucuje tudi obcinstvo, dejansko pa gre ponovno predvsem za strategijo vzpostavljanja stika. Prva oseba množine daje diskurzu povezovalni ton. Govorec obcasno uporablja tudi samoljubni jaz oziroma prvo osebo ednine, s cimer v ospredje postavlja sebe in ne države, ki jo predstavlja, torej lastne interese in ne interesov družbe (Balogh, 2011: 100–101). Samoljubni jaz je lahko izražen neposredno (izsek 9) ali posredno (izsek 10). Pri slednjem je samoljubni jaz izražen s pogojnim naklonom. Govornik uporablja tudi tretjo osebo ednine, ko nastopi v imenu države (izsek 11). Izsek 8: Skupaj smo se odlocili za bistveno transformacijo zavezništva, usmerjenega predvsem v izboljšanje naše odvracalne in obrambne drže, temeljece na 360-stopinjskem pristopu. Izsek 9: Mislim, da ima zveza NATO enako mocne razloge za nadaljnji uspešni razvoj, kot jih je imela za svoj nastanek. Izsek 10: Rad bi izrazil priznanje zvezi NATO, da dobro razume potrebe svoje širitve v države Zahodnega Balkana. Izsek 11: Slovenija torej obeležuje 15. obletnico vstopa v zvezo NATO z utemeljenim obcutkom, da se je pred 15 leti odlocila prav in si bo po svojih moceh prizadevala, da se bodo naša visoka pricakovanja glede zagotavljanja nacionalne in kolektivne varnosti izpolnjevala tudi v pri­hodnje. Raba prostih in stalnih besednih zvez Povecana frekvenca besed oziroma predvsem besednih zvez kaže na govorcevo custveno vpletenost, s katero želi govorec vplivati na custva obcinstva. Tako se namrec veckrat omenjene besede oziroma besedne zveze hitreje vtisnejo v spomin oziroma si obcinstvo jih hitreje zapomni. Te besede oziroma besedne zveze so, v primeru govorca A, zveza NATO (izsek 12), Evropska unija (EU) (izsek 13), Slovenija (izsek 14). Imamo tudi primere, ko govorec A v isti povedi navede vse tri najpogostejše besede ozi­roma besedne zveze (izsek 15). Izsek 12: Na svojih dveh zadnjih obiskih na sedežu zveze NATO v Bruslju sem poudaril, da mora biti zveza NATO pri pricakovanju izpol­njevanja teh obvez dovolj razumna, da se v nekaterih državah clanicah ne bi utrdilo prepricanje, da namenjajo višji delež sredstev za obrambo samo zaradi zahtev zveze NATO, temvec zato, ker je to skupen interes clanic. Izsek 13: Ce je bila odlocitev za vstop v Evropsko unijo domala soglasna, je bila odlocitev za vstop v zvezo NATO sicer izjemno prepricljiva, dvo­tretjinska, vendar manjša od podpore za EU. Izsek 14: Letos spomladi obeležujemo 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO. Slovenija je postala clanica zveze NATO 29. marca 2004, dober mesec dni kasneje, 1. maja istega leta, pa tudi clanica Evropske unije. Izsek 15: In drugic zato, ker je vecina naših državljanov vkljucitev v EU in zvezo NATO razumela kot dve odlocitvi o skoraj istem vprašanju – ali naj Slovenija postane strateško – politicno, gospodarsko, socialno in vojaško – del t. i. Zahodnega sveta. Raba dolocenih glagolov glede na pomensko skupino Uporaba glagolov upravljanja, ustvarjanja in ravnanja nakazuje na aktivno udeležbo govorca v dejanju govora: glagoli upravljanja, ustvarjanja in ravnanja (Žele, 2012: 181). Izsek 16: Mislim, da je potrebno po tej poti nadaljevati, hkrati pa si je potrebno vselej prizadevati za zavezništvo in tesno sodelovanje z Združenimi državami Amerike. Izsek 17: Slovenija torej obeležuje 15. obletnico vstopa v zvezo NATO z utemeljenim obcutkom, da se je pred 15. leti odlocila prav in si bo po svojih moceh prizadevala, da se bodo naša visoka pricakovanja glede zagotavljanja nacionalne in kolektivne varnosti izpolnjevala tudi v pri­hodnje. Izsek 18: 70 let od ustanovitve zveze NATO in 15 let od vstopa Slovenije v to politicno vojaško zavezništvo NATO ohranja svoje temeljno poslan­stvo. Zagotavlja visoko raven kolektivne varnosti držav clanic. Opazimo, da govorca zaznamujeta akcija in dolžnost, ki kažeta na spora­zumni, socialni in ekološki voluntarizem, kar se odraža v uporabi glagolov: nadaljevati, prizadevati, odlociti se, izpolnjevati, ohranjati, zagotavljati ipd. Namerno so izbrani glagoli, ki nakazujejo aktivno delovanje na družbenem, politicnem in kulturnem podrocju. V zadnjem primeru gre za jezikovno performativo – ne gre zgolj za izrekanje necesa, temvec tudi za dejansko implementacijo v praksi (NATO ohranja … NATO zagotavlja …).8 Povecini je govora o eksplicitnih performativih (o izrekih, kjer je performativnost jasno razvidna, nedvoumna: ohranja, zagotavlja). Raba naklonskih glagolov V besedilu je pogosta je uporaba naklonskih glagolov (želeti, nameniti, nameravati), z uporabo katerih govorec izraža svojo namero. Najpogostejša oblika je deonticna naklonskost.9 Izsek 19: Nekaj te pragmaticnosti in širše politicne presoje bi si želel tudi pri širitvi Evropske unije v ta del Evrope. Opazimo tudi zanikanje tistih naklonskih glagolov, ki se povezujejo z deonticno naklonskostjo (v spodnjem primeru ne smeti). Izsek 20: Na svojih dveh zadnjih obiskih na sedežu zveze NATO v Bruslju sem poudaril, da mora biti zveza NATO pri pricakovanju izpol­njevanja teh obvez dovolj razumna, da se v nekaterih državah clanicah ne bi utrdilo prepricanje, da namenjajo višji delež sredstev za obrambo samo zaradi zahtev zveze NATO, temvec zato, ker je to skupen interes clanic. Raba skladenjskih struktur Pogosta je uporaba deikticnih10 prislovov, ki vzpostavljajo razmerje med izrecenim in trenutkom govora. Izsek 21: Letos spomladi obeležujemo 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO. 8 Ne samo da govorec izreka, da Zveza NATO pocne to in ono, to dejansko tudi pocne oziroma ure­snicuje v praksi s sporazumi, z dogovori, s pogodbami. 9 Deonticno naklonskost lahko opredelimo kot kazalnik stopnje sprejemljivosti zunajjezikovne situa­cije, ki jo obicajno izraža tvorec besedila (Nuyts, 2014: 5). 10 Deikticnih izrazov ne moremo interpretirati na podlagi njihove navidezne vrednosti. Izsek 22: Tudi Slovenija. Tako je, z dolocenimi odtenki, pravzaprav tudi danes. Izsek 23: Takrat in danes je bilo v delu slovenske javnosti prisotno pre­pricanje, da naša t. i. zahodna identiteta ne bo ogrožena, ce bomo ostali vojaško nevtralni oziroma izvzeti iz vojaškega sodelovanja vecine držav zahodnega sveta. Z uporabo prislovov se natancneje opiše okolišcine, v katerih je bil govor podan (denimo letos, danes, takrat). Katere so najpogostejše skladenjske strukture pri govorcu A? 1. Pridevniška beseda + pridevnik + samostalniška beseda Izsek 24: Zato, ker je bilo v zelo zgošcenem zgodovinskem dogajanju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in na prelomu novega tisocletja – po padcu komunizma in železne zavese, po osamosvojitvi ter usta­novitvi demokraticnih suverenih držav v Centralni in Vzhodni Evropi – potrebno hitro, strateško in razumljivo geopoliticno umešcanje tega dela t. i. Nove Evrope. 2. Pridevniška beseda + prislov + nedolocnik Izsek 25: Zato vsi razumemo, da je potrebno dolgorocno razmišljati o krepitvi lastne, evropske obrambne moci. 3. Nepregibni povedkovnik + nedolocnik Izsek 26: Zato je zaupanje znotraj zavezništva treba ohranjati, kar je odgovornost vseh zaveznikov in vsake zaveznice posebej. 4. Povedkovni prislov Izsek 27: Mislim, da je potrebno po tej poti nadaljevati, hkrati pa si je potrebno vselej prizadevati za zavezništvo in tesno sodelovanje z Združenimi državami Amerike. Politicni govor govorca B Kot že govorec A, tudi govorec B v svojem nagovoru, s katerim se obraca na voditelje drugih držav, artikulira zavezanost neposrednega obcinstva do predmeta razprave, ki jih združuje, in navdihuje neposredno obcinstvo, da bi le-to izrazilo svojo zavezanost do predmeta razprave. Oboje govorec izpolni tako, da širšemu obcinstvu približa globoko zavezanost k skupnemu plemenitemu in vrednemu cilju delovanja. Tudi tokrat je zaveza množic osnovana na govorcevi strategiji pridobiti privržence, a kljub navidezni pre­danosti se množice na tovrstni pristop povecini odzivajo pozitivno.11 Izsek 1: Strinjam se s svojim predhodnikom, da Šanghajska organizacija za sodelovanje uspešno napreduje. S pridružitvijo Indije in Pakistana, katerih predstavniki so tokrat prvic prisotni kot polnopravni clani, se je naša organizacija še okrepila, razširila meje in tudi svoje zmožnosti. Raba naklona Govorec B uporablja tako povedni (izsek 2) kot tudi pogojni naklon (3 in 4). V zadnjih dveh primerih se govorec B približa slogu govorca A, ki prav tako uporablja pogojnik (Želel bi, rad bi …). Izsek 2: Program boja proti terorizmu, separatizmu in ekstremizmu, sprejet na današnjem srecanju, opredeljuje temelje našega sodelovanja za prihodnja tri leta. Izsek 3: Želel bi izraziti zahvalo našim kolegom … Izsek 4: Želel bi izpostaviti, spoštovani kolegi, … Raba metaforicnih sredstev in pridevnikov Govorec uporablja metaforicna sredstva in pridevnike, ki pritegnejo ljudstvo (izsek 5), prisotna pa je tudi raba svojilnega pridevnika (izsek 6). Izsek 5: Humanitarni, skupni, kljucni, pozitivni, naši (skupni) … Izsek 6: S pridružitvijo Indije in Pakistana, katerih predstavniki so tokrat prvic prisotni kot polnopravni clani, se je naša organizacija še okrepila, razširila meje in tudi svoje zmožnosti. Raba casov Tudi govorec B poleg sedanjega (izsek 7) uporablja tudi pretekli cas 11 Izvirna razlicica govora, podanega v ruskem jeziku, je dostopna pri avtorjih. (izsek 8). Slednjega uporablja predvsem, ko gre za porocanje o preteklem delu oziroma doseženem napredku. Izsek 7: Pozitivno ocenjujemo želje Pjongjanga, Seula in Washingtona, da bi dosegli soglasje prek dialoga in pogajanj, da bi miroljubno rešili krizo, skladno z ruskimi in s kitajskimi nacrti. Izsek 8: V Siriji smo v boju proti terorizmu dosegli že velik uspeh. Raba slovnicne osebe in števila Govorec B pogosto uporablja samoljubni jaz (1. osebo ednine), ki pa ni nujno vedno izražen neposredno. Tu njegov slog znova spominja na slog govorca A. V izsekih 3, 4 in 9 je ta samoljubni jaz izražen s pogojnim naklonom. Kot že govorec A, tudi govorec B uporablja prvo osebo množine (izseka 7 in 10). Ko govori v imenu države, se pojavi tudi tretja oseba ednine (izsek 11 in 12). Izsek 9: Ob tej priložnost bi rad predstavnike držav povabil k udeležbi na prvem srecanju voditeljev regij clanic Šanghajske organizacije za sodelovanje in na Forum malih poslov Šanghajske organizacije za sode­lovanje ter držav BRICS, ki bosta potekala v Ruski federaciji. Izsek 10: Pricakujemo tudi sodelovanje Mladinskega odbora Šanghajske organizacije za sodelovanje pri preprecevanju vkljucevanja mladih v teroristicne aktivnosti. Izsek 11: Rusija pozdravlja prihajajoce vrhovno srecanje med Združenimi državami in Severno Korejo ter hkrati podpira trud Kitajske pri reševanju korejskega vprašanja. Izsek 12: Rusija podpira dosledno in natancno uresnicevanje Skupnega akcijskega nacrta. V izsekih 3, 4 in 9 je izpostavljena prva oseba ednine (. namesto .., tokrat izraženo posredno), s cimer govorec napelje k misli, da je kljucen on sam in ne toliko celotna skupnost. Ker nastopa v imenu države, bi lahko nastopil tudi z besedami Želeli bi izpostaviti (mi, prebivalci države; države, ki jo predstavljam jaz; želeli bi izraziti …). V izsekih 7 in 10 govorec upo­rabi prvo osebo množine, s cimer v središce postavi skupnost/državo (M. ............, .e ...... .), v izsekih 11 in 12 pa uporabi celo tretjo osebo ednine, ko spregovori v imenu države. Raba prostih in stalnih besednih zvez Najpogosteje uporabljene besede oziroma besedne zveze pri govorcu B so politicni sporazum (poravnava), politicni dialog, varnost. Izbrane besede oziroma besedne zveze so namerno uporabljene pogosteje, saj se z njimi govorec želi približati obcinstvu. S poudarkom na navedenih besedah oziroma besednih zvezah govorec podaja tudi svoja prepricanja in izpostav­lja nacela, kot so odgovornost, poštenost, zaupanje in tako dalje. Predvideva se namrec, da so ta pomembna tudi obcinstvu. Raba naklonskih sredstev Tudi v govorih govorca B je uporaba naklonskih glagolov (želeti, name-niti, smeti, moci) precej pogosta (glej izseke 13, 14 in 15), uporabi pa tudi modalno zvezo zanikanega modalnega glagola in nedolocnika (glej izsek 16). Izsek 13: Želel bi izpostaviti, da je znotraj Šanghajske organizacije za sodelovanje primarni cilj še vedno boj proti terorizmu. Izsek 14: Šanghajska organizacija za sodelovanje mora nadaljevati sta­bilizacijo položaja v regiji. Izsek 15: Kirgiški prijatelji lahko racunajo na rusko pomoc. Izsek 16: Prav gotovo pa si ne moremo pomagati, da bi nas ne skrbelo vprašanje iranske oborožitve. Raba skladenjskih struktur Najpogostejši skladenjski strukturi pri govorcu B sta: • povedkovni prislov pomembno (.....) + glagol (nedolocnik): Izsek 17: Pomembno je, da se proti porajajocemu se terorizmu borimo enotno, da zaustavimo proizvodnjo in preprodajo mamil in da Afganistanu pri obnovi nudimo vso potrebno pomoc, da si ekonomsko opomore in se povrne v stabilno stanje. Izsek 18: Kljucno je stopiti korak naprej in poskrbeti za še trdnejše uskla­jevanje in uresnicevanje projektov na podrocju izmenjave, vlaganja in infrastrukture znotraj Evrazijske ekonomske unije in kitajske pobude za gospodarski pas svilne poti (BRI). • povedkovni prislov prav gotovo (..........) s fakticnim pomenom: 41) Prav gotovo pa si ne moremo pomagati, da bi nas ne skrbelo vpra­šanje iranske oborožitve. Razprava V analizi smo izpostavili jezikovnostilne znacilnosti, ki jih v svojih govorih uporabljata oba govorca. Cetudi se zavedamo, da na podlagi jezikovnostilne analize le dveh govorov ne moremo posploševati, pa lahko, primerjajoc ta dva govora (tudi zaradi njune sorodnosti), ugotovimo, da želita v analizira­nih govorih oba govorca: (1) neposredno zavezati obcinstvo k predmetu razprave ter (2) navdihniti neposredno obcinstvo, da bi le-to izrazilo svojo zavezanost do predmeta razprave. To skušata doseci s tem, da obcinstvu približata globoko zavezanost k skupnemu plemenitemu in vrednemu cilju delovanja. Pri tem si oba obravnavana govorca pomagata s spodaj naštetimi jezikovnostilnimi sredstvi: • govorec A kot tudi govorec B v analiziranih govorih uporabljata povedni in pogojni naklon; • govorca A in B v analiziranih govorih vecinoma uporabljata sedanjik, ki daje obcutek vecje neposrednosti, hkrati pa obcinstvo umešca v dano situacijo in jim daje tudi (lažen) obcutek možnosti sovplivanja na dogodke doma in v svetu;12 • oba govorca v analiziranih govorih uporabljata prvo osebo množine, s cimer z obcinstvom, ki ga nagovarjata, vzpostavita stik, obcasno pa, ko želita poudariti svojo zavezanost k necemu, uporabljata tudi prvo osebo ednine, t. i. samoljubni jaz. Tretjo osebo ednine govorca uporabljata, ko se sklicujeta na nekaj izjemno pomembnega, ki presega posameznika, tj. na državo; • povecano pojavljanje dolocenih besed in besednih zvez v analiziranih govorih kaže na njuno custveno vpletenost in poudarke, ki jih želita dati, socasno pa prav s temi jezikovnostilnimi sredstvi vplivata tudi na custva obcinstva; • oba govorca v analiziranih govorih uporabljata deonticna naklonska sredstva, govorec B obcasno uporabi tudi dinamicno naklonskost; pri njem je prisotno tudi zanikanje naklonskih glagolov; • oba govorca v analiziranih govorih uporabljata aktivne glagolske struk­ture, kar zmanjšuje razdaljo med njima in obcinstvom, saj je govorec ose­bek v stavku in sebi podeljuje status akterja. 12 V preteklem casu ima obcinstvo le možnost »opazovanja in ocenjevanja«. Poleg naštetih podobnosti in sorodnosti pa se v analiziranih govorih pojavljajo tudi nekatere razlike, ki jih moramo izpostaviti, in sicer: • govorec A v analiziranem govoru poleg sedanjega in preteklega uporab­lja tudi prihodnji cas, predvsem ko napoveduje bodoce dogajanje/delo­vanje države; • govorec B v analiziranem govoru poleg tega pogosteje kot govorec A uporablja prvo osebo ednine (samoljubni jaz), s cimer obcinstvu otežuje povezovanje s predmetom razprave; • opazimo lahko, da govorca A v analiziranem govoru zaznamujeta akcija in dolžnost, ki kažeta na sporazumni, socialni in ekološki voluntarizem, kar se odraža v uporabi glagolov: nadaljevati, prizadevati, odlociti se, izpolnjevati, ohranjati, zagotavljati in podobno; pri govorcu B tega ni, cetudi prav tako uporablja glagole upravljanja, ustvarjanja in ravnanja (predvsem izrazje, vezano na boj oziroma aktivno udejstvovanje); • govorec A v analiziranem govoru pogosto uporablja deikticne prislove (danes, takrat, letos), medtem ko za govorca B to ne drži; govorec B v analiziranem govoru pogosto uporablja povedkovni prislov pomembno in povedkovni prislov zagotovo s fakticnim pomenom; • metaforicnost je v analiziranem govoru pri govorcu A izvzeta, medtem ko je v govorih govorca B pogosto prisotna. Sklep Dandanes je vloga politicnega jezika povsem drugacna kot pred dese­tletji. Zaradi sodobne tehnologije in enostavnega dostopa do razlicnih vrst medijev ima lahko vsakdo vsakodnevni stik s politicno besedo. Vsi smo vsak dan v stiku z dolocenimi politicnimi jezikovnimi sredstvi prek televizij­skih zaslonov in radijskih sprejemnikov ali prek posnetkov, objavljenih na spletu, in jih vsaj do dolocene mere lahko spremljamo in analiziramo. Ker je govor vseskozi podvržen vplivu zunanjih dejavnikov, tj. prostoru, kjer je govor podan, množici, ki govoru sledi, in podobno, politicni govor marsikje odstopa od predpisane knjižne norme, cemur botrujejo torej razlicni druž­benopoliticni dejavniki. Naša analiza je pokazala, da se v izbranih govorih državnikov pogosto pojavljajo podobna jezikovna sredstva, figure in tropi, prav tako pa sta si sogovornika podobna pri stopnjevanju svojih govorov (od manj pomemb­nega k pomembnejšemu in nazaj k manj pomembnemu). V tem okviru lahko odgovorimo na prvo raziskovalno vprašanje, in sicer, da najdemo v obeh analiziranih govorih standardizirane oblike in jezikovna sredstva z vplivanjsko mocjo, ki jih govornika rada uporabljata (ponavljanje, glagolski vid, naklon in podobno). Na drugi strani pa se med govornikoma kažejo raz-like v uporabi osebe, v kateri je govor podan. Ko želita zadevo objektivizirati in povecati njeno velicino, uporabljata tretjo osebo ednine. Ce želita pouda­riti soodgovornost, uporabita prvo osebo množine, ko pa je njun namen, da poudarita svojo pomembnost, uporabita prvo osebo ednine. To drugi govorec uporablja veliko pogosteje kot prvi, kar lahko pripišemo predvsem pomenu Ruske federacije v mednarodni skupnosti. Zavedajoc se omejitev raziskave, ki smo jih izpostavili že na zacetku razprave, lahko povemo, da moramo uporabo jezikovnostilnih sredstev v analiziranih govorih razumeti kot pilotno analizo govorov dveh državnikov. Tako ugotovitev ne moremo in ne smemo posploševati – ne na splošne zna-cilnosti govorov obeh govornikov ne na sorodnosti in razlike med oblikova­njem jezikovnostilnih sredstev v slovenskem in ruskem jeziku. Da bi lahko zadeve posplošili, bi morali analizirati vec govorov obeh govorcev, v še bolj sorodnem kontekstu in v jasnejšem okviru delovanja. Prav tako bi bilo morda bolje, ko bi analizirali govore dveh državnikov držav, ki sta si po veli­kosti bližje. To bi bilo smiselno predvsem z vidika pojavljanja tretje osebe ednine (država) in prve osebe ednine (samoljubni jaz). Smiselno bi bilo ana­lizirati tudi jezikovnostilne znacilnosti govorov državnikov longitudinalno, znotraj iste države, da bi videli, ali se govori res vedno vežejo le na govorca ali obstaja nekakšen nacionalni/državni kanon uporabe jezikovnostilnih sredstev, ki ga je treba vedno upoštevati in uveljavljati, ce posameznik želi, da bo govor uspešen. Vse te metodološko odprte zadeve, ki bi omogocile nadaljnjo posploševanje ugotovitev, ostajajo izziv za raziskovanje podrocja tudi v prihodnje. LITERATURA Austin, John (1962): How to do Things with Words? Oxford: Oxford University Press. Balogh, József (2011): Analyse linguistique des discours de politique extérieure de Jacques Chirac. Veszprém: Université de Pannonie: École Doctorale en Sciences du Langage. Beard, Adrian (2000): Language of politics. London, New York: Routledge. Berridge, Geoff R. (2001): A Dictionary of Diplomacy. Palgrave: New York. Brinker, Klaus (2000): Methoden. Textstrukturanalyse. V: Text und Gesprächlin­ guistik. Ein internationales Handbuch zeitgenössischer Forschung. 1. zvezek. Klaus Brinker et al (ur.), 164–175. Dieckmann, Walter (1975): Sprache in der Politik. Heidelberg: Carl Winter Uni- versitätsverlag. Ellis, Richard J. (1998): Speaking to the People: The Rhetorical presidency in histo­ rical perspective. Amherst: University of Massachusetts Press. Fairclough, Norman (2000): New Labour, New Language? London: Routledge. Gorenc, Nina (2011): Pasti in izzivi politicnega in diplomatskega diskurza. Teorija in praksa 48 (4): 893–914. Gorjanc, Vojko, in Darja Fišer (2018): Twitter in razmerja moci: diskurzna analiza kampanj ob referendum za izenacitev zakonskih zvez v Sloveniji. Slavisticna revija 66 (4): 473–495. Holly, W. (1990): Politikersprache. Inszenierungen und Rollenkonflikte im infor­mellen Sprachhandeln eines Bundestagsabgeordneten. Berlin: De Gruyter. Hribar, Nataša (2006): Sodobni slovenski politicni jezik. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. ––– (2009): Vloga medijev v politicnem komuniciranju. Teorija in praksa 46 (6): 857–869. Hudej, Sonja (2002): Uspešnost uresnicevanja tvorcevega namena v šestih besedil­nih vrstah. Slavisticna revija 50 (1): 61–81. Kalin Golob, Monika (2004): Moc jezika – izbor dejstev in besed. Teorija in praksa 41 (3–4): 703–711. Kalin Golob, Monika, in Nataša Logar (2014): Prostor v porocevalskem skupnem sporocanjskem krogu. Slavisticna revija 62 (3): 363–373. Kalin Golob, Monika, in Nataša Logar (2015): Jezikovne izbire pri upovedovanju zaupnih virov informacij: iz zgodovine v sodobnost. Teorija in praksa 52 (4): 651–669. Kalin Golob, Monika, in Anton Grizold (2017): Obrambna prvina nacionalne var-nosti Slovenije v primežu obvešcevalno-varnostne službe, politike in medijev. Teorija in praksa 54 (1): 92–111. Kaloh Vid, Natalia (2017): Posodabljanje prevodov: prevajanje kulturnospecificnih elementov v prvih dveh knjigah romana Bratje Karamazovi. Slavisticna revija 65 (3): 459–473. Kernc, Boštjan (2004): Znacilnosti politicnega jezika v totalitarni in demokra­ticni družbi na primeru slovenskih parlamentarnih govorov. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Korošec, Tomo (2006): O besediloslovnih prvinah v slovenskem jezikoslovju. V: Slovensko jezikoslovje danes. Ada Vidovic Muha (ur.), 239–258. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. Kotovskaja, Svetlana Stanislavovna (2012): Vvedenie v lingvisticeskuju pragmatiku. Minsk: BGU. Krajnc, Mira (2005): Poskus oblikovanja meril za tvorbo ucinkovitega javnega govorjenega politicnega besedila. Slavisticna revija 53 (1): 27–47. Krajnc Ivic, Mira (2005): Besedilne znacilnosti javne govorjene besede. Maribor: Slavisticno društvo Maribor. Kunst-Gnamuš, Olga (1995): Teorija sporazumevanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije. Levinson, Stephen C. (1983): Pragmatics. Cambridge: Cambridge University Press. Meterc, Matej (2015): Enote slovenskega paremiološkega minimuma v govornem korpusu GOS. Slavisticna revija 63 (1): 1–15. Nick, Stanko (2001): Use of Language in Diplomacy. V: Language and Diplomacy. Jovan Kurbalija in Hannah Slavik (ur.), 39–49. Malta: DiploProjects, Medi­terranean Academy of Diplomatic Studies, University of Malta. Neustadt, Richard E. (1990): Presidential power and the modern presidents: The politics of leadership from Roosevelt to Reagan (3rd edition). New York: Free Press. Norman, Boris Justinovic (2009): Lingvisticeskaja pragmatika (na materiale rus­skogo i drugih slavljanskih jzykov): kurs lekcij. Minsk: BGU. Nuyts, Jan (2014): Analysis of the modal meanings. V: The Oxford Handbook of Modality and Mood. Jan Nuyts in Johan Van Der Auwera (ur.), 31–49. Oxford: Oxford University Press. Pehar, Dražen (2011): Diplomatic Ambiguity: Language, Power, Law. Saarbrücken: Lambert Academic Publishing. Richardson, John E. (2007): Analysing Newspapers: An approach from critical dis­course analysis. London, New York: Palgrave Macmillan. Rose, Peter (1995): Cicero and the Rhetoric of Imperialism: Putting the Politics Back into Political Rhetoric. A Journal of the History of Rhetoric 13 (4): 359–399. Searle, John R. (1969): Speech Acts: An Essay in the Philosophy of Language. London: Cambridge University Press. Scuteri, Lucia Gaja (2018): Diahrona makroprozodicna raziskava slovenskega govora v televizijskih informativnih oddajah. Slavisticna revija 66 (2): 143–157. Slovar slovenskega knjižnega jezika: spletna izdaja. Dostopno preko http://www. fran.si (29. 6. 2019). Svetlicic, Marjan, in Boštjan Udovic (2019): Ucbenik za predmet Tehnike pogajanj. Osnutek. Tivadar, Hotimir (2010): Gradivna utemeljenost opisa slovenskega govorjenega jezika. V: Izzivi sodobnega jezikoslovja. Vojko Gorjanc in Andreja Žele (ur.), 53–62. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Toporišic, Jože (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Mladinska knjiga. Trupej, Janko (2014): Zaznamovanost slovenskega izrazoslovja za temnopolte. Slavisticna revija 62 (4): 635–645. --- (2015): Strategije za podnaslovno prevajanje profanosti v slovenšcino. Slavisticna revija 63 (1): 17–28. Udovic, Boštjan (2016): Vpliv jezika diplomacije na normo knjižnega jezika. Slavisticna revija 64 (3): 365–384. Udovic, Boštjan (2017): Music as a means of statecraft: the example of ceremonial sessions of the National Assembly. Muzikološki zbornik 53 (1): 185–202. Udovic, Boštjan, Tanja Žigon in Marija Zlatnar Moe (2011): Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih. Slavisticna revija 59 (3): 269–291. Udovic, Boštjan, in Monika Kalin Golob (2019): Med navdušenjem in razocara­njem: analiza porocanja treh slovenskih tiskanih dnevnikov o odlocbi arbitra­žnega sodišca. Slavisticna revija 67 (4): 589–603. Verdonik, Darinka (2003): Pragmaticni vidik nesporazumov v komunikaciji. Doktorska disertacija, Ljubljana: Filozofska fakulteta. Verdonik, Darinka (2013): Koncept konteksta v jezikoslovnih in kulturnih teorijah. Slavisticna revija 61 (4): 631–650. Verdonik, Darinka (2019): Pomanjkljivo sporazumevanje v ideološko vpetem dis-kurzu. Slavisticna revija 67 (3): 509–525. Verschueren, Jeff (2003): Understanding Pragmatics. Peking: Foreign Language Teaching and Research Press. Vidovic Muha, Ada (2015): Propozicija v funkcijski strukturi stavcne povedi – vpra­šanje besednih vrst (poudarek na povedkovniku in clenku). Slavisticna revija 63 (4): 389–406. Vidovic Muha, Ada (2019): Spol – jezikovni sistem in ideologija. Slavisticna revija 67 (2): 127–137. Vreg, France (2000): Politicno komuniciranje in prepricevanje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Wodak, Ruth (1968): The power of political jargon – a »Club-2« discussion. V: Power, language and ideology. Ruth Wodak (ur.), 137–165. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing company. Zadravec Pešec, Renata (1994): Pragmaticno jezikoslovje: temeljni pojmi. Ljubljana: Center za diskurzivne študije, Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani. Žele, Andreja (2008): Osnove skladnje. Ljubljana: samozaložba. Žele, Andreja (2012): Pomensko-skladenjske lastnosti slovenskega glagola. Ljub­ljana: Založba ZRC. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Žele, Andreja (2019): O pravnem jeziku z vidika pravnikov in jezikoslovcev. Sla­visticna revija 67 (3): 527–529. Žigon, Tanja (2017): Übersetzung oder Adaption: Fallbeispiel Jakob Alešovec (1842–1901). Acta neophilologica 50 (2): 153–171. Žigon, Tanja (2013): The image of the “Turk” in Slovene culture in light of newspa­per articles. Across languages and cultures 14 (2): 267–286. Peter SEKLOCA* OHRANJANJE ZAUPANJA V MREŽNI JAVNI SFERI: PROBLEM JAVNIH FORUMOV IN PERSONALIZACIJA NOVIC** Povzetek. Avtor izpostavi možnosti ohranjanja zau­panja v spletne medije in platforme s pomocjo javnih forumov. Ideja izhaja iz vpliva kot posplošene oblike komuniciranja, ki za svojo prepricljivost zahteva kon­tinuirano vzdrževanje zaupanja med javnimi akterji, ki se neprestano soocajo pred javnostjo. Participacija v mrežni javni sferi je utemeljena na reverzibilnosti (interaktivnosti) in reciprocnosti, vendar imajo distri­buirane mreže strukturne in topografske znacilnosti, ki v kombinaciji s platformskimi poslovni modeli in personalizacijo vsebin omejujejo njihovo »družbeno vidnost«. Napetosti med široko participacijo, centrali­zacijo zbiranja podatkov in avtomatizacijo distribucije vsebin in povezav vodijo do demokraticnega deficita mrežne javne sfere. Kljucni pojmi: mrežna javna sfera, vpliv, zaupanje, platforme, algoritmi, personalizacija novic Uvod Ameriški Raziskovalni center Pew je med letoma 1985 in 2011 zasledoval zaupanje obcinstva v tisk. 66 odstotkov vprašanih je leta 2011 menilo, da novice niso tocne (34 odstotkov v letu 1985), 77 odstotkov jih je menilo, da so novice bolj naklonjene eni od strani (53 odstotkov 11 let pred tem), 80 odstotkov vprašanih meni, da je tisk pod vplivom mocnih ljudi ali organiza­cij (53 odstotkov v letu 1985) (PEW, 2011). Po raziskavi Evropske radiodi­fuzne zveze (EBU) 66 odstotkov vprašanih ne zaupa družbenim omrežjem (EBU, 2019: 8), najbolj pa zaupajo tradicionalnim medijem, kot so radio, tele­vizija in tisk. Zaupanje družbenim omrežjem upada iz leta v leto (zaupa jim 19 odstotkov vprašanih) in je najnižje od leta 2014, ko je bilo zaupanje prvic izmerjeno (prav tam: 36). Platforme družbenih omrežij so sestavni del mre­žne javne sfere, ki v svojem idealu omogoca široko participacijo državljanov v javnem komuniciranju. Mrežno javno sfero je med prvimi definiral Yochai * Dr. Peter Sekloca, izredni professor, Fakulteta za humanisticne študije, Univerza na Primorskem, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. Peter SEKLOCA Benkler (2006). Utemeljena je na vodoravnem dvosmernem komuniciranju, amaterski produkciji in deljenju vsebin po distribuiranih mrežah, ki tvorijo spletno okolje. Glede odprtosti in dostopnosti nadgrajuje idejo diskurzivne javne sfere, kot sta jo denimo podala že John Dewey (1927/1999) in Jürgen Habermas (1962/1989). Mediji v vseh svojih oblikah so del sistema vpliva (Habermas, 1989: 320), katerega prepricevalna kapaciteta v obliki zaupanja v javne govorce (ali sku-pine) se ohranja na javnih forumih (Mayhew, 1997). Velja, da »samo kadar so zadeve naslovljene z nasprotnih si platform lahko govorimo o javnih forumih« (prav tam: 256). Infrastrukturo mrežne javne sfere sestavljajo raz­licne spletne platforme, naj jih razumemo kot »tehnološke platforme« (druž­bena omrežja, agregatorji novic, iskalniki …), »medije, temeljece na vsebini« (Möller in Rimscha, 2017) ali pa kot razlicne spletne »govorniške odre« za objavljanje mnenj posameznikov in skupin. Odprta distribuirana mreža ima vse potenciale za srecanje nasprotujocih si javno objavljenih mnenj, pa ven­dar vpliv v mrežni javni sferi vedno bolj podlega inflatornim težnjam, kažejo zgoraj naštete raziskave. Zakaj javnost ne postavi vpliv govorcev pod vpra­šaj? Je mogoce, da mrežna javna sfera zaradi kombinacije topoloških znacil­nosti distribuiranih mrež in ekonomskih prisil poslovnih modelov spletnih medijev in tehnoloških platform, težko uskladi univerzalno participacijo in kontinuirano zagotavljanje zaupanja v novice, sporocila in javne govorce? Teza je, da strukturne in topološke znacilnosti (od fragmentacije jav­nosti do monopolizacije komunikacijskega prostora) mrežne javne sfere sicer omogocajo široko participacijo v javni sferi, vendar pa si ekonom­sko uspešnost novicarski mediji in platforme zagotavljajo s personalizacijo spletnih novic in sporocil, kar mocno omejuje dostop do razlicnih vsebin in posledicno ovira nastanek vsem vidnih forumov za testiranje vpliva v mrežni javni sferi. Publiciranje mnenj je kljub monopolnim težnjam mrežne komunikacijske infrastrukture omogoceno, vendar personalizacija novic in usmerjeno publiciranje potencirajo oblikovanje posebnih »zadevnih jav­nosti« (angl.: issue publics) (Habermas, 2009: 158), ki so relativno izolirane in se posledicno redko soocijo.1 Z drugimi besedami, javne zadeve niso naslovljene z nasprotujocih si platform, kar je pogoj za obstoj javnih foru­mov za ohranjanje prepricevalne kapacitete vpliva, ki temelji na zaupanju. Zaupanje je tukaj naslovljeno celostno, kot zaupanje javnosti v medijski sis-tem, ki predstavlja infrastrukturo javne sfere. Zaupanje pomeni izpolnitev Kot »zadevne javnosti« tukaj pojmujemo specificne javnosti kot publike, ki med seboj ne komuni­cirajo, ceprav v javni razpravi naslavljajo isto pereco javno zadevo oziroma problem. Potemtakem so to izolirane problemske javnosti z enakim problemom, o katerem se vsi partikularni interesi niti ne soocijo. To so posebne zadevne javnosti, s cimer se odpre vprašanje, ki bi sicer zahtevalo širšo razpravo, ali sploh lahko govorimo o javnosti kot taki, saj le-ta naceloma zahteva univerzalno dostopnost in vidnost, ne pa njune specificnosti in omejevanja. Peter SEKLOCA pricakovanja javnosti kot publike, da mediji opravljajo svojo nalogo pri vzdrževanju komunikativne integracije in solidarnosti med clani javnosti. Sociološka konceptualizacija medijev v teoriji komunikativnega delova­nja (Habermas, 1989) in sistemski teoriji (Parsons, 1967) bo podlaga za poja­snitev procesov ohranjanja zaupanja v javni sferi. Že Leon Mayhew (1999) je pojasnjeval, da se zaupanje v javne akterje lahko ohrani le, ce je njihov vpliv javno testiran, kar je podlaga za razvoj ideje ohranjanja zaupanja v medij-ski sistem. Zacetki mrežne teorije (Baudrillard, 1972/2003; Enzensberger, 1970/2003) bodo na kratko pojasnili potrebne pogoje za vzpostavitev javnih forumov. Na podlagi teh zakljuckov bodo nato pojasnjeni problemi zago­tavljanja verodostojnosti spletnih medijev in tehnoloških platform v konte­kstih, ki jih vzpostavlja personalizacija novic, in so kot taki konstitutivni za demokraticne procese oblikovanja javnega mnenja. Raziskava EBU (2019: 15) namrec nazorno pokaže pozitivno korelacijo med zaupanjem nacional­nim medijem in zadovoljstvom z demokracijo (korelacijski koeficient: 0,70). Vpliv in zaupanje medijem Abstraktno gledano so mediji komunikacijska sredstva, ki olajšajo spo­razumevanje med ljudmi. So dveh vrst, krmilni mediji (denar in moc) in posplošene oblike komuniciranja (vpliv, zavezanost vrednotam), je pokazal Habermas (1989), ko je kriticno nadgradil Parsonsovo (1951; 1967) razu­mevanje medijev. »Množicni mediji pripadajo tem posplošenim oblikam komuniciranja. Slednje osvabajajo komunikacijke procese od provincialno­sti zamejenih prostorsko-casovnih kontekstov in omogocajo nastanek javne sfere […] (Habermas, 1989: 390). Razhajanje med Parsonsom in Habermasom odraža njuno razlicno razumevanje družbe, ki je pri prvem sistemsko in funkcionalisticno, pri drugem pa skozi teorijo komunikativnega delovanja sledi dualizmu sistema in sveta življenja. Za Parsonsa je vpliv krmilni medij, po Habermasovem mnenju vpliv služi le za dvig doseganja sporazuma na višji nivo, za kondenziranje trditev, ki morajo v koncni fazi biti spoznane za veljavne v skladu s pravili sporazumevanja. Torej ni krmilni medij. Kot ugotavlja Leon Mayhew, je razhajanje Parsonsa in Habermasa mogoce razložiti ravno prek njunega razlicnega razumevanja podpore2 vpliva. Medtem ko je Parsons poudarjal sistemski nivo podpore, se je Habermas mocneje usmeril na relacijski nivo. Sistemske oblike podpore slonijo na solidarnosti voditeljev in vodenih, na zavedanju obojih, da z medsebojnim zaupanjem lahko dosežejo skupne cilje. Relacijske oblike pa slonijo na zmožnosti »tarc« vpliva, da od vplivnih zahtevajo in tudi dobijo Podpora se nanaša na zmožnost zagotovitve vrednosti krmilnih medijev (na primer denarja) ozi­roma veljavnosti trditev, vsebovanih v posplošenih oblikah komuniciranja. Peter SEKLOCA dodatne argumente za podane trditve (Mayhew, 1997: 134). Našteti procesi se v sodobnosti odvijajo v mediatiziranem okolju, s cimer pridemo do dvo­stopenjskega vpliva: »Obcinstvo množicnih medijev je locirano na koncu dveh stopenj vpliva, vpliva virov in vpliva medijev, ki prenašajo znanje in mnenja od virov k javnosti« (Mayhew, 1997: 252). Po analogiji z javnimi govorci je zaupanje v medije kot družbeno-tehnološke organizacije prav tako utemeljeno v prepletu obeh oblik podpore vplivu, le da posamezne govorce zamenja medij kot institucionalna celota. Zaupati pomeni verjeti virom reprezentacij brez zadostnega celostnega poznavanja situacije in brez kalkulacij o posledicah zaupanja, bi lahko povzeli Mayhewja (prav tam: 128). Vpliv je tako »mešanica potrebnih argumentov in pozivov, naj verja-memo na podlagi zaupanja« (prav tam: 62). Poudariti velja, da vpliv temelji na argumentih šele v zadnji instanci, medtem ko njegovo posplošenje zah­teva zasidranje v kulturno in normativno utemeljenem družbenem življenju, oblikovanje javne sfere pa zahteva tudi obstoj komunikacijskih tehnologij, pojasnjuje Habermas (1989: 184). Posebej izpostavlja elektronske medije množicnega komuniciranja, s pomocjo katerih se tudi koncentrirane mreže komuniciranja morajo podrejati nacelom javne sfere in le »v zadnji instanci ostajajo odvisne od dejanj odgovornih akterjev« (prav tam: 185, poudarki v originalu). V mediatizirani javni sferi sporocila akterjev niso prostorsko in casovno zamejena, kar omogoca univerzalen dostop do njih in njihovo široko distribucijo, nikakor pa ne olajša njihovega relacijskega preverjanja. Zaradi casovne in prostorske razsežnosti ter nacel univerzalne participacije zato v ospredje stopa sistemski nivo podpore. Problem zaupanja v medije se torej ne veže na specificna sporocila, tem­vec na ohranjanje zaupanja v celoten medijski sistem, ki posledicno omo­goca oblikovanje ucinkovitega javnega mnenja. Javnost zaupa medijem toliko, kolikor lahko z njihovo pomocjo vzdržuje solidarnost med drža­vljani. To je nivo kulturnih tradicij in temeljnih nacel javne sfere, ki jih je vzpostavila moderna, in so usmerjena v doseganje sporazuma med zagovor­niki razlicnih interesov. Osrednji problem je, kako naj novicarski mediji in platforme posredujejo v tem procesu, da mu bo javnost zaupala, torej da bo zaupala samemu procesu in posrednikom v procesu – medijem. V procesu oblikovanja javnega mnenja akterji utemeljujejo svoj vpliv pred drugimi clani javnosti. Koncni sprejemniki sporocila težko preverjajo vsako sporocilo posebej in v okviru teh sporocil še posamezne vire. Vsaj pri novicarskih medijih se zanašajo na novinarstvo kot s profesionalnimi standardi in eticnimi kodeksi reguliran poklic. Sloves sledenja tem normam ohranja zaupanje v novinarje in medije ter ohranja prepricljivost njihovega diskurza. Poler Kovacic (2004) dokazuje, da je moc novinarskega diskurza odvisna od tistih, ki sodelujejo pri oblikovanju sporocila, od novinarjev do virov. Ohranjanje zaupanja sporocilu ali viru predstavlja relacijski nivo podpore, medtem ko je zaupanje v celoten sistem, v tem primeru medijski sistem, »difuzno zaupanje«, pojasnjuje Toš (2007: 369). Problem izgube zau­panja v medije je predvsem problem sistemskega nivoja zaupanja, vendar ne zaradi kakšnega splošnega dvoma v verodostojnost posameznih novi­narjev ali virov novic, temvec zaradi tega, ker je uspeh družbene integra­cije, ki poteka v javni sferi, odvisen od uspešnega zagotavljanja posploše­vanja vpliva, ce uporabim Habermasove besede. Že Mayhew je s sintezo pogledov Parsonsa in Habermasa na podporo vpliva, ki v svoji »cisti obliki, neomadeževan z dejansko mocjo visokega statusa, temelji izkljucno na argumentih« (Mayhew, 1999: 712; poudarki v originalu), izpeljal konceptu­alizacijo javnosti, ki je specializiran integrativni sistem. Ker naj bi bila jav­nost nezmožna slediti visokim standardom Habermasovega pragmaticnega diskurza, procese oblikovanja javnega mnenja usmerja vpliv. Z drugimi besedami, pomanjkanje casa in ostalih virov vodi posameznike k ekono­miziranju informacij, k »informacijskim bližnjicam«, bi rekel Mayhew (1997: 14). Konceptualizacija vpliva sloni na odvisnosti enih od informacij drugih. Nezaupanje medijem je posledica neustrezne odbire novic; je posledica ugotovitve clanov javnosti, da mediji ne delujejo vec v javnem interesu. Definicij slednjega je mnogo, sledec Napoliju (2014: 3) pa je osrednje vodilo zagotavljanje informacij, ki omogocajo informirano odlocanje javnosti in oblikovanje razsvetljenega javnega mnenja. Raziskovalci si nemalokrat niso edini, kako bi definirali kredibilnost ali zaupanje medijem, niti v tem, ali sta pojma sinonima. Mehrabi in sodelavci (2009: 139) ugotavljajo, da sta pojma kompleksna in vecdimenzionalna, zato zaupanje razumejo kot sestavljeno iz treh komponent: uporabe medija, pomembnosti zadev in zanašanja na medije. Takšen pogled izpostavlja, skupaj s prej poudarjeno solidarnostjo v družbi, celostno in relacijsko konceptualizacijo zaupanja med državljani in medijskim sistemom. Relacijske konceptualizacije tu ne gre zamenjevati za relacijski nivo zavarovanja vpliva. Relacijska konceptualizacija zaupanja pomeni, da vsak posameznik razlicno zaupa medijem in da gre razlike med posamezniki iskati na podlagi njihove vpletenosti v javne zadeve in interes zanje, je dokazoval že Gunther (1992: 162). Zaupanje seže prek neposred­nega testiranja resnicnosti novic in izpostavlja zavedanje o sodelovanju jav­nosti in medijev pri oblikovanju demokraticne politicne skupnosti. Ko so javne zadeve naslovljene z razlicnih zornih kotov, se soocijo raz­licne predlagane rešitve perecih javnih zadev in s tem partikularni interesi. To je tudi pot ohranjanja prepricevalnih kapacitet govorcev, obenem jav­nost lahko na forumih zahteva dodatno argumentacijo, s cimer se vzdržu­jejo relacijske oblike zavarovanja vpliva. Institucionaliziran obstoj forumov, bodisi kot profesionalna bodisi kot družbena norma, pa zagotavlja sistem­sko zavarovanje vpliva, saj javnost ve, da bodo pozivi govorcev, naj jim jav­nost zaupa, navsezadnje podvrženi javnemu (vsem vidnemu) preverjanju. Takšen institut vzdržuje sistem vpliva v javnosti in verodostojnost medi­jev, saj je neiskrenost govorca ali dezinformacija prej ali slej odkrita. V tem pogledu javni forumi omogocajo tudi eno od poti zoperstavljanja »lažnim novicam«. Lažne novice so namerno popacenje resnice. Lahko se celo zgodi, da je lažnivi govorec razkrit, pa ga njegova skupina še vedno pod-pira. Vendar tukaj ni vprašanje, ali se skupina zaveda laži ali ne. Vprašanje je, kako laž javno razkriti. Vsaj predvidevamo lahko, da soocenje lažne novice s konkurencnimi interpretacijami in informacijami, posebej ce jih poda akter, ki v družbi uživa visok ugled, tej izvorni novici in njenemu viru odvzame prepricljivost. Da protipropaganda nevtralizira izvorno propagandno sporo-cilo, sta ugotavljala že Lazarsfeld in Merton (1948/1999: 37). Zdi se veljavno sklepati, da soocenje lažne novice z drugimi novicami vzbudi vsaj dvom v njeno resnicnost, ce že ne izpostavi njene lažnivosti in jo nevtralizira. Konceptualizacija vpliva kot posplošene oblike komuniciranja in ohra­njanje zaupanja v njegovo orientacijsko funkcijo ima izvor v sociologiji, ven­dar problematika hitro postane politicna, ko izpostavimo, da v dejanskosti preverjanje vpliva nemalokrat krmilita moc in denar. Politicnost obsega dve dimenziji: prvic, transformacija partikularnih interesov je politicen proces, saj obsega dogovor o prihodnjem delovanju družbe; drugic, prepricevanje s sklicevanjem na statusni red v družbi hitro postane politicno vprašanje, ce je dostop do javne sfere odvisen od posedovanja družbeno-ekonom­skih virov. Uresnicevanje nacela odprtosti zagotavlja njeno pluralnost, kjer pluralnost obenem ohranja tudi sistem vzdrževanja vpliva. V tem pogledu je pluralnost operacionalizacija nacela ohranjanja podpore (zavarovanja) vpliva in zajema tako dimenzijo celostne informiranosti družbe oziroma vzdrževanja kriticne publicitete (sistemski nivo) kot tudi distribucijo zahtev po utemeljitvi vpliva (relacijski nivo). Reverzibilnost in reciprocnost Da javnost lahko poda zahteve za utemeljitev vpliva, morajo njeni clani imeti dostop do javne sfere, kar jim omogocijo mediji in platforme. Morda najbolj poznane (empiricne) kriterije za vzpostavitev pogojev komunicira­nja politicno ucinkovite javnosti je najti že v delu Charlesa W. Millsa. Med drugim je izpostavil 1) da toliko ljudi kot sprejema mnenje tega tudi izraža, 2) da so mediji organizirani tako, da je na izraženo mnenje mogoce takoj odgovoriti (Mills, 1956/1965: 302). V njegovem delu je najti odmev zahtev, ki so znane že vsaj iz del Bertolta Brechta. Brecht pozove k preoblikovanju radijske tehnologije na nacin, da bo vsak lahko sporocal in ne samo spreje­mal mnenja (Brecht, 1932). Brechtovo kritiko cez nekaj desetletij povzame Hans Enzensberger ter poudari umetno ustvarjeno nasprotje med produ­centi in konzumenti medijske tehnologije in vsebin, ki mora biti ekonomsko in administrativno vzdrževano (Enzensberger, 1970/2003: 266). Brechtovo idejo o aplikaciji medija v interesu vseh konkretizira z idejo o kolektivni pro-dukciji, v kateri so (amaterski) producenti avtonomni v odlocitvah kako, kaj in za koga producirati vsebine – za razliko od profesionalnih producentov (novinarjev, urednikov idr.), ki so vkljuceni v hierarhicno, centralizirano in s tem nadzorovano produkcijo: »Mrežni komunikacijski modeli, ki gradijo na nacelu reverzibilnosti tokokrogov, lahko ponudijo smernice za preseganje takšnega položaja: množicni casopis, ki ga pišejo in distribuirajo bralci, mreže videov, ki jih ustvarjajo politicno aktivne skupine« (Enzensberger, 1970/2003: 267). Interaktivnost sodobnih tehnologij uteleša Enzensbergerjeve zahteve po reverzibilnosti, po povratnem toku komuniciranja. Mrežna produkcija in reverzibilnost postaneta osrednji naceli emancipatoricnega komuniciranja, ki se lahko upre prevladi množicnih medijev. Enzensberger je ta nacela izpo­stavil v 70. letih prejšnjega stoletja, vendar je spregledal, da je javnost že v tistem casu imela na razpolago sredstva za množicno produkcijo amaterskih novic, vseeno pa kriticna sporocila mnogokrat niso pomembno odzvanjala v javni sferi. Kriviti samo organiziranost medijskega sistema ali samo doloceno obliko komuniciranja za neuspeh naprednih idej bi bilo prevec enostavno, saj so mediji del družbene totalnosti. Jean Baudrillard vzame za kritiko Enzensbergerjevega predloga reor­ganizacije medijskega sistema in poudari, da »reverzibilnost nima nic za opraviti z reciprocnostjo« (Baudrillard, 1972/2003: 286). Sklicuje se na Enzensbergovo ugotovitev, da [v] sedanji obliki, oprema kot je televizija ali film ne služi komunicira­nju, temvec ga preprecuje. Ne dopušca nikakršnega reciprocnega delo­vanja med oddajnikom in sprejemnikom; tehnicno gledano, zmanj­šuje povratne informacije na najnižjo tocko, kompatibilno s sistemom. (Enzensberger, 1970/2003: 262) Problem torej predstavlja reciprocna izmenjava, za katero reverzibilnost predstavlja potrebni, nikakor pa ne že zadostni pogoj. Baudrillard obenem izmenjavo vidi kot generator ideologije. Tudi v pricujocem besedilu je ena od osrednjih kontradikcij mrežne javnosti ravno vpetost medijev in platform v ekonomski sistem. Z namenom menjave, torej prodaje obcinstva in upo­rabnikov platform, se novice in sporocila v mrežni javni sferi personalizirajo. Thurman in Schifferes (2012: 776) personalizacijo vsebin definirata kot obliko interaktivnosti med sistemom in uporabnikom, v kateri se upo­rabljajo tehnološke znacilnosti za prilagajanje vsebine, distribucije in pripravo komuniciranja posameznim uporabnikom na podlagi njego­vih eksplicitno registriranih in/ali implicitno dolocenih preferenc. Posameznik ni soocen z vsebinami, ki vsebujejo raznovrstne vire ali argu­mente o doloceni zadevi, temvec je s pomocjo algoritmov postrežen samo z novicami, ki predstavljajo samo dolocene, najveckrat njemu všecne, inte­rese. Razlicni javni govorci niso sooceni med seboj, med njimi ni reproci­tete, kar je pogoj, da lahko govorimo o diskurzivnih forumih. Reverzibilnost poskrbi za odprte komunikacijske poti, reciprocnost zagotavlja argumen­tiran odgovor oziroma pluralnost reprezentacij. Reciprocnost omogoca, da se argumentacija razvije, s cimer javnost ni zavezana samo aklamaciji ali zavracanju, temvec lahko tvorno sodeluje v razpravi. Ko sta udejanjena tako reverzibilnost kot reciprocnost, je šele možen obstoj javnih forumov in z njimi institucionalizirano zagotavljanje zaupanja v vire informacij. Konvergenca forumov in personalizacija novic Za mrežno javno sfero je znacilna tehnološka konvergenca medijev in platform, s cimer pride do izraza tudi svojevrstna konvergenca forumov, ki zaznamuje sovpadanje profesionalnega monološkega komuniciranja spletnih novicarskih medijev in amaterskega dialoškega komuniciranja na platformah družbenih omrežij. Kvalitativno to pomeni spajanje repre­zentacijske in interakcijske dimenzije javne razprave. Mediji, temeljeci na vsebini, že sami po sebi predstavljajo forum, ce celostno in kontekstualizi­rano predstavljajo javne zadeve. Reciprocnost je tukaj kvaliteta distribuira­nih vsebin, za katere naj bi v skladu s profesionalnimi standardi poskrbeli novinarji. Interaktivnost je pogoj, da se vsebine lahko delijo po distribuirani mreži, kjer javnost lahko postavlja zahteve za dodatno utemeljitev retorike javnih govorcev. Tehnološke platforme že zaradi mrežne strukture omo­gocajo interaktivnost, vendar je njihova reciprocnost predvsem kvaliteta sodelujoce javnosti. Spletne platforme so boljše pri omogocanju dostopa do javne sfere razlicnim posameznikom in skupinam, množicni mediji pa bolje reprezentirajo proporcionalno sestavo javnosti oziroma prikažejo razpršenost interesov glede dolocene javne zadeve, je na podlagi razlicne moci konkurence v teh dveh sektorjih ugotavljal Jan van Cuilenburg (1999: 199). Mrežna javna sfera se napaja iz vsebin in sporocil iz obeh virov, splet­nih medijev in platform, ki predstavljata kombinacijo »reprezentacijske« in »interakcijske« dimenzije javne sfere, kot ju je izpostavil Dahlgren (2005: 148). Prva dimenzija zajema produkte medijev, druga zajame komunicira­nje državljanov med seboj, kar sovpade s sistemskim in relacijskim nivojem zavarovanja vpliva in koncno tudi s konvergenco forumov v sodobnosti. Sistemski nivo ima svoje profesionalne standarde produkcije novic in rutin-ski nacin odbiranja informacij ter virov. Druga, interakcijska dimenzija je konstitutivna za raven amaterske produkcije, skozi katero državljani skrbijo za relacijsko utemeljevanje vpliva pred svojim obcinstvom. Konvergenca obeh dimenzij se pokaže takrat, ko profesionalno producirane medijske vsebine, ki najdejo pot na platforme, nagovarjajo obcinstvo od zgoraj nav­zdol ali prek razlicnih posrednikov (agregatorjev novic, iskalnikov …). V temelju gre še vedno za dve razlicni obliki komuniciranja, monološko pro-fesionalno in dialoško amatersko komuniciranje, ob tem da so komentarji pod profesionalnimi vsebinami namenjeni predvsem ohranjanju iluzije o dostopu javnosti do medijev. Ce obliki komuniciranja obravnavamo loceno, potem za zaupanje v profesionalno produkcijo poskrbijo lahko predvsem mediji sami, za zaupanje v platforme pa uporabniki. Vendar težava nastopi zaradi spajanja obeh dimenzij, reprezentacijske in interakcijske. Ce prvo dimenzijo bolj zaznamuje profesionalno in celostno porocanje o dogod­kih, je druga dimenzija mnogo bolj odvisna od kombinacije subjektivnih odlocitev uporabnikov, katere vsebine deliti in s kom, in zunanjih algori­temsko programiranih odlocitev, kaj je dostopno in vidno uporabnikom. Interakcijska dimenzija ima ambivalentno vlogo, saj omogoca, da državljani postavijo vpliv javnih akterjev neposredno pod vprašaj, obenem pa zajema selekcijo informacij, ki jo pri profesionalizirani reprezentacijski dimenziji nadzorujejo novinarji. S spajanjem obeh dimenzij novicarski spletni mediji in platforme stopajo v simbioticni odnos, v katerem platforme skrbijo za distribucijo novic, ki jih producirajo novicarski mediji (Möller in Rimscha, 2017: 39). Primerjava tržne moci globalnih platform in novicarskih medijev pokaže mocnejši tržni položaj zadnjih, saj nadzor nad distribucijo vsebin pomeni tudi primat v oglaševanju. Med obema konstitutivnima dimenzijama javne sfere, »reprezentacijsko« (output medijev) in »interaktivno« (komuniciranje državljanov) (Dahlgren, 2005), že po definiciji primanjkuje reciprocnosti, ceprav povezavo med njima omogoca ravno interaktivnost (reverzibilnost). Reciprocnost je tukaj odvisna od oblike komuniciranja in od vpetosti v trg. Komunikacijske tokove med spletnimi (množicnimi) mediji in državljani zaznamuje nizka reciprocnost, saj je oblika komuniciranja med njimi enosmerna in mono-loška. Reciprocno izpostavljenost vsebinam in tokovom komuniciranja zmanjšuje še mocan tržni položaj platform pri zagotavljanju distribucije in algoritemskem nadzoru nad distribucijo vsebin, tako profesionalnih kot amaterskih. Vlogo platform okrepi še odsotnost regulacije spletnega komu­niciranja, ki ga gostijo platforme.3 Algoritemska personalizacija novic je podrejena diktatom trga, torej oglaševalcem oziroma tistim, ki lahko placajo za usmerjeno distribucijo sporocil, kar državljanom omejuje nabor akter­jev in vsebin, ki bi jim bile sploh lahko postavljene (relacijske) zahteve po Eden temeljnih razlogov za šibko regulacijo je, da platforme že od samega zacetka niso bile ustano­vljene z namenom služenja informacijskim potrebam publike, zato tudi nikoli niso delovale v reguliranem okolju z avtoritetami, ki bi jim lahko v imenu javnega interesa postavljale meje delovanja (Napoli, 2014: 4). dodatni argumentaciji njihove retorike. Zaradi takšne nedostopnosti vse-bin se ošibi tudi sistemsko zavarovanje vpliva. Vse vsebine seveda obsta­jajo »tam zunaj« na spletu, vendar se pred ocmi razlicnih državljanov nikoli ne soocijo enake vsebine. Zanašanje na tržne sile pri zagotavljanju javnega interesa je eden pomembnejših dejavnikov fragmentacije mrežne javnosti. Avtomatizacija distribucije Mrežna javnost temelji na ideji univerzalne participacije pri produkciji in distribuciji sporocil z uporabo razlicnih oblik digitalnih medijev, komu­nikacijskih storitev in povezav. Po mnenju nekaterih raziskovalcev (Pariser, 2011; Habermas, 2009: 158) takšna odprtost skriva past fragmentacije javno­sti. Benkler (2006: 242–255) te pomisleke zaobide s pojasnilom, da se dis-kurzi in uporabniki zbližujejo, preoblikujejo in združujejo v grozde, poleg tega vedno obstaja samo nekaj najvecjih strani, ki jih ljudje najpogosteje obi-skujejo, kar uravnovesi fragmentacijo. Še vedno pa obstaja dovolj nadmer­nih (redundantnih) povezav na ogromno straneh, ki vodijo do ogromnega števila drugih strani, kar uravnoteži koncentracijo in polarizacijo, zatrjuje Benkler (prav tam: 253). Koncna topološka slika je, da se platforme in voz­lišca z veliko povezavami porazdeljujejo po potencnem zakonu, z dolgim repom v desno (angl. power-law distribution), kjer se skozi mocno obiskana vozlišca filtrira dostop do vec strani in govorcev, kot to obicajno lahko zago­tovijo množicni mediji (prav tam: 255). Takšna ocena internetizacije javnega komuniciranja je dokaj liberalno-idealisticna, gradi pa predvsem na norma­tivnih nacelih politicne teorije, ocenjuje Rasmussen (2016: 77). Opisi idea-liziranih pogoji ne upoštevajo, da moc na spletu ni enakomerno razpršena med akterji oziroma da so se od casa izdaje Benklerjeve študije leta 2006 do zdaj oblikovali ogromni globalni komunikacijski monopoli (Facebook, Twitter, Amazon, Google ….). Velik del javnega komuniciranja dandanes poteka v okviru teh gigantskih platform, saj zajemajo nesorazmeren del celotnega družbenega komunikacijskega sistema, od infrastrukture, dis-tribucijskih servisov do vsebin in komunikacijskih servisov. Procesi urav­noteževanja koncentracije in fragmentacije tako ne potekajo vec v okolju relativno visoke konkurence, kot na zacetku 21. stoletja, temvec strukturo mreže novicarskih medijev in platform mocno oblikuje nekaj globalnih oligopolov. Ce v idealiziranih razmerah fragmentacijo uravnoteži koncen­tracija, slednjo pa nevtralizira odprtost poti, zdaj globalni oligopoli komu­niciranje državljanov zapirajo v svoja korporativna okolja. Širitev komuni­kacijskih poti je vedno prinašala doloceno mero fragmentacije, tudi pred razmahom digitalizacije, zato se zdi bolj plodno analizirati pogojenost frag-mentacije in njene posledice z vidika ekonomskih trendov, ki spreminjajo tudi topologijo mrež in povezav. Tehnološke platforme uporabljajo poslovni model, ki temelji na ekstrak­ciji in prodaji podatkov uporabnikov (Srnicek, 2017: 25). Algoritmi poskrbijo za distribucijo vsebin, ki kar najbolj ustrezajo preferencam uporabnikov, katerih pozornost je prodana oglaševalcem. Pri dolocanju pomembnosti vsebin se upoštevajo razlicni dejavniki, med njimi najpogosteje privlacnost, teža vsebin v pomenu vkljucenosti (število všeckov …), casovna oddaljenost (Roese, 2018: 323). Avtomatizacija distribucije in dosegljivosti vsebin ter povezav nagrajuje velike, saj ti lažje dosegajo ekonomije obsega pri produk­ciji uporabnikov in ekstrakciji njihovih podatkov, obenem pa tudi lažje dose-gajo ekonomije povezanosti, ko ponujajo razlicne komunikacijske storitve v okviru lastnega podjetja. Takšen efekt Bernard Enjolras in Kari Steen-Johnsen (2017: 103) poimenujeta »bogati-postajajo-bogatejši«. Oblikovanje monopo­lov oziroma oligopolov spodbujajo tudi mrežne eksternalije, saj povecevanje števila uporabnikov povecuje uporabno vrednost komunikacijskih storitev. Rezultat je, da se uporabniki povezujejo v maloštevilnih korporativnih pro-storih, kar omogoca lažje zbiranje podatkov, personalizacija sporocil na pod-lagi teh podatkov pa oblikuje mnenjsko homogene skupine. Zanje je znacilna introvertiranost in nemalokrat kultiviranje ekstremnih stališc (Rasmussen, 2016: 74). Veliko število nadmernih povezav, ki naj bi vodile do drugih strani, in ne samo do najvecjih, kot je ohlapen red na internetu utemeljeval Benkler (2006: 253), nadomestijo povezave v istem mnenjskem in korporativnem okolju, ki ga mnogi uporabniki redko zapustijo; to znižuje možnosti za izpo­stavljenost razlicnim vsebinam. Oligopol najvecjih tehnoloških platform ne zniža mnenjske fragmentacije javnosti, temvec zniža uporabo razlicnih infor­macijskih storitev. Uporabniki so postreženi s paketi uporabniških aplikacij, ki jih na svojih poteh nikoli ne zapustijo, kar znižuje celo ucinek »malega sveta« (Enjolras in Steen-Johnsen, 2017:103), ki v idealiziranem spletnem oko­lju predstavlja protiutež tržni monopolizaciji. Ucinek »malega sveta« pomeni, da med razlicnimi skupinami obstajajo povezave, ki pomagajo preciti druž­bena in mnenjska prostranstva kiberprostora. Avtomatizacija distribucije in monopoli najvecjih korporacij preprecujejo, da bi uporabnik sploh posku­sil povezave zunaj njemu prirejenega (personaliziranega) okolja. Obenem imajo ravno najvecje platforme tudi dostop do najvec podatkov o uporab­nikih. Vec kot ima platforma uporabnikov in s tem podatkov o njih, vecjo konkurencno prednost ji dajejo algoritmi. Algoritmi izbirajo in priporocajo vsebine, s cimer prevzemajo vlogo dolocevalcev dnevnega reda. Za Napolija predstavljajo svojevrstno institucijo, ki ima regulativne ucinke na obcinstvo. Meni tudi, da so iskalni algoritmi in algoritmi, ki priporocajo vsebine, enako ali celo bolj pomembni od samih vsebin, ki jih izberejo (Napoli, 2013: 11). Dvom v govorce in vsebine je v takšnem nadzorovanem oziroma prefe­rencno oblikovanem okolju lahko popolnoma odsoten, saj posameznikove predstave o svetu niti niso izzvane z nasprotujocimi si informacijami. Tako algoritmi kot klasicni množicni mediji odbirajo novice oziroma informacije, v tem pogledu so oboji institucionalizirani posredniki v komu­niciranju, vendar so bili v primeru klasicnih množicnih medijev vsi poten­cialni sprejemniki vsebin dokaj dobro seznanjeni, katere novice se distri­buirajo v javni sferi. V mrežni javni sferi se ob simbiozi novicarskih spletnih medijev, platform in razlicnih komunikacijskih servisov preglednost infor­macijskega okolja mocno zmanjša, od tu tudi povecana vloga agregatorjev vsebin, iskalnikov in algoritmov. Posledice današnje situacije lepo pona­zori Cuilenburg, ko govori o »komunikacijskem paradoksu«: »Vec kot ima družba IKT, manj ljudje uporabljajo iste vire informacij, in ker manj uporab­ljajo iste vire ob istem casu, je manj verjetno, da bo prišlo do deljenja iste informacije v istem casu« (Cuilenburg, 1999: 205). Ce ni deljenja istih infor­macij, javnosti umanjka skupni objekt pozornosti, kar zmanjšuje možno­sti širšega konsenza, in ko manj državljanov podpira dolocene odlocitve, se zmanjšuje politicni vpliv javnosti oziroma legitimnost mnenja javnosti. Malo število uporabnikov uporablja iste vire informacij, s cimer pridemo do mimobežnosti javnih zadev, obenem vecina uporablja za komuniciranje malo število najvecjih platform, ki novice in sporocila filtrirajo s pomocjo algoritmov. Široko vkljucujoci javni forumi se težko oblikujejo, saj je redko­katera zadeva naslovljena na nacin, ki bi zaobjel razlicnost interesov mno­gih. Zaradi preobilja informacijskih virov je težko zagotoviti, da bo javnost o doloceni zadevi informirana vsaj s podobnih virov. Namesto tega se razvi­jajo: (a) nove neparticipativne oblike komuniciranja; (b) kontradikcije med decentralizacijo mrežnega komuniciranja in centralizacijo podatkov o upo­rabnikih. S širjenjem mrež uporabnikov tehnoloških platform se vzpostavljajo nove neparticipativne oblike komuniciranja, kar je svojevrstna kontradik­cija. Distribuirana mreža širi krog uporabnikov, za katere je znacilno »mno-žicno osebno komuniciranje« (Castells, 2009: 55), ki omogoca produkcijo, distribucijo in izbiro vsebin po želji uporabnika. Ko krmiljenje možnih povezav in dosegljivih vsebin prevzamejo algoritmi, se odprejo možnosti trženja, kaj bo dolocenim uporabnikom distribuirano. Akterji z vecjo koli-cino socio-ekonomskih virov lažje zakupijo komunikacijske poti do svo­jih potencialnih podpornikov, tudi volivk in volivcev (Facebook Business 2016). Dolocene vsebine so tako razposlane samo dolocenim naslovnikom. Lance Bennett in Jarol Manheim ugotavljata, da se vedno vec mocnih akter­jev, bodisi iz ekonomskega bodisi iz politicnega sistema, pa tudi spletnih medijev in platform, poslužuje takšnega »enostopenjskega toka komuni­ciranja« (Bennett in Manheim, 2006: 216), ki zaobide mnenjske voditelje v primarnih skupinah. Mnenjski voditelji so bili znacilni za dvostopenjski tok komuniciranja. Zdaj z algoritmi podprto avtomatizirano razpošiljanje informacij in novic omogoca ciljanje posameznih clanov obcinstva glede na njihove interese, življenjske sloge in predviden odziv. Primer je politicno komuniciranje v casu volitev, tudi referendumska kampanja o brexitu, ki je uporabljala platforme družbenih omrežij. Raziskave kažejo, da politiki in politicne stranke kljub razpoložljivosti interaktivnih aplikacij in platform komunicirajo monološko in reprezentativno (Crnic in Prodnik, 2014: 1329). »Subvencioniranje informacij« (Gandy, 1981) s strani mocnih akterjev in birokratskih virov je zdaj usmerjeno neposredno na državljane, ne vec na novinarje. Cetudi obstajajo komunikacijska orodja, ki omogocajo reciprocni odziv, so mocni akterji usmerjeni v segmentirano in obenem množicno pre­zentacijo svojih interesov. »Demokracija« partikularnih interesov Ucinkovito prepricevanje z uporabo enostopenjskega toka komuni­ciranja omogocajo dovolj velike baze podatkov o uporabnikih (tarcah vpliva) in ekonomski viri. Obliko takšnega komuniciranja so najprej razvili oglaševalci, nato so jo prevzele politicne stranke in razlicni javni govorci. Posebej za politicne stranke je znacilno, da se neposredno nagovarjanje volivk in volivcev nikoli ne konca, in predvsem, da je politicno komunici­ranje podobno politicnim kampanjam (Bennett in Manheim, 2006: 228). Spremeni se tudi medijski sistem vpliva, ki je bil nekdaj dvostopenjski: viri so vplivali na medije, mediji na javnost (Mayhew, 1997: 252). Oblikuje se enostopenjski sistem vpliva, pri katerem viri informacij zaobidejo medije in neposredno komunicirajo s prejemniki sporocil, s cimer se zaobidejo tudi forumi, ki jih je nekdaj vzdrževalo kontekstualizirano novinarsko poroca­nje. Reciprocnost komuniciranja zaznamuje samo še zasebno komunicira­nje posameznih državljanov z mocnimi kolektivitetami. Mocni akterji zaobi­dejo novinarje in komunicirajo neposredno z državljani, kar sicer omogoca relacijsko zavarovanje vpliva, ki pa ni nujno javno. Oblast je centralizirana, platforme imajo centralizirane zbirke podat­kov, le uporabniki so decentralizirani na nacin, ki jih ovira pri spoznavanju sveta zunaj njihove kolektivitete. Ko so sporocila poslana samo segmentu med seboj povezanih posameznikov, imajo ta sporocila omejeno »socialno vidnost« (Splichal, 2004: S17); socialna vidnost pomeni, da nekdo ve, da tudi drugi vidijo doloceno sporocilo ali novico. Lastnost klasicnih množicnih medijev je, da se obcinstvo zaveda, »da so tudi drugi price istemu gradivu množicnega sporocanja«, je ugotavljal že Charles R. Wright (1959/1999: 78). Ta lastnost množicnih medijev je posamezniku omogocala zamišljanje jav­nosti, v kateri so bili vsi njeni clani informirani približno enako, iz enakih virov in o podobnih zadevah. V sodobnosti so razlicni clani javnosti informi­rani iz razlicnih virov in o razlicnih zadevah, k cemur mnogo prispeva per-sonalizacija novic. Državljani imajo omejeno vednost o tem, ali je nasprotni tabor informiran tako kot oni sami, ceprav se celotna kolicina informacij, vsebin in povezav povecuje. Na sistemskem nivoju zavarovanja vpliva raz­licna informiranost pomeni, da o isti zadevi razlicne državljane nagovarjajo razlicni govorci. Ceprav bi bilo utopicno pricakovati, da se bo javnost kar neproblematicno strinjala, kateri javni govorec je bolj kredibilen in kateri manj, tukaj niti ni skupnega poznavanja vseh (ali vecine) razlicnih govorcev. Prav tako tudi govorci ne morejo biti prepricani v svojo »socialno vidnost«. Težava ohranjanja zaupanja je tukaj vezana konkretno na preverjanje kre­dibilnosti virov, na višjem nivoju pa nastopi težava zamišljanja solidarnosti med ljudmi, kar izpostavi relacijsko idejo samega zaupanja. Segmentacija uporabnikov zamaje zavedanje o povezanosti državlja­nov. Vec kot se uporabniki povezujejo in vec kot producirajo vsebin, bolj se širi mreža uporabnikov in vec podatkov o uporabnikih je na voljo za ekstrakcijo. Širjenje mrež uporabnikov decentralizira oblike komuniciranja, potencialno se odpirajo novi javni prostori, ki pa so mnogim clanom javno­sti nevidni oziroma jih nikoli ne obišcejo, obenem platforme centralizirajo svoje dejavnosti in zbirke podatkov, ki se uporabljajo za tržno regulacijo izpostavljenosti vsebinam in mogocim povezavam. Reciprocnost v pomenu izmenjave vsem vidnih sporocil, torej »družbeno vidnih« vsebin, je mocno odvisna od povpraševanja po pozornosti uporabnikov. Neposredne oblike komuniciranja, ki jih omogoca zbiranje podatkov in so pospremljene z upravljanjem dostopa do vsebin, vodijo do »demokracije obcinstev« (Manin, 1997), ki pomeni personalizacijo odnosa med politiko in obcinstvom, in omogocajo lažji nadzor in upravljanje z razpršenimi mne­nji. Clani obcinstev ne komunicirajo med seboj in tako niso izpostavljeni razlicnim informacijam o doloceni zadevi. Cetudi obstajajo orodja za dialo­ško komuniciranje in sodelovanje s pomocjo spletnih aplikacij, je sporoca­nje politicnih akterjev usmerjeno predvsem od zgoraj navzdol ter gradi na samopromociji lastnih interesov (Sekloca, 2016: 113). Reverzibilnost je sicer omogocena, vendar pa mocni akterji nemalokrat prezrejo zahteve po ute­meljitvi svojih trditev, kar zmanjšuje reciprocnost v komuniciranju. Še vec, ko tokovi komuniciranja povezujejo samo dolocene osebe ali tecejo v manj­ših skupnostih, utemeljevanje kredibilnosti ni javno, je zasebno ali poljavno. Diskurzivni forumi tako vkljucujejo omejen obseg razlicnih interesov, kar slabi demokraticni potencial javnosti. Oblikujejo se manjše mreže, s cimer se krepi »sodelovalna demokracija« (Enjolras in Steen-Johnsen, 2017: 108), ki velja za zamejene interesne skupine, kar javno sfero posledicno spremi­nja v sfero strateškega pridobivanja podpore partikularnim interesom. Kar nekaj avtorjev ugotavlja (Dahlberg, 2007; Pfetsch, 2018), da so družbene spremembe prinesle potrebo po raziskovanju procesov oblikovanja anta­gonisticnih javnih mnenj, ki niso nikoli soocena v argumentaciji. Primer je lahko tudi oblikovanje javnega mnenja v posebni vrsti »zadevnih javnosti«, ki so lahko celo notranje demokraticne ali imajo visoko stopnjo konsenza, na zunaj pa nastopajo reprezentativno. Tu je mogoca analogija z refevdalizacijo javne sfere (Habermas, 1989). Govorimo lahko o svojevrstni mikrorefevda­lizaciji javnosti, ki jo ne zaznamuje prevlada promocijske publicitete, tem­vec naslavljanje partikularnih zahtev neposredno na oblast, ne da bi iskali širšo podporo, kar je svojevrsten nacin lobiranja. Ce refevdalizacija javnosti pomeni prepricevanje javnosti, da so doloceni posebni interesi tudi interesi vseh, v spremenjenih okolišcinah skupine pritiska prepricujejo oblast, da je dolocena rešitev v interesu javnosti. V javni sferi se ne soocajo razlicne alternativne rešitve problemov z namenom oblikovanja širšega konsenza, temvec se poskuša neposredno vplivati na oblast. Obenem se mogoce kon­senzualno mnenje oblikuje v manjših skupinah, s cimer imajo tudi mogoci skupni interesi manjšo legitimnost, kot pa ce bi jih podpiralo vecje število državljanov. Interesno homogene javnosti so lahko tudi notranje demokra­ticne in imajo visoko stopnjo konsenza, vendar ne gradijo na zagotavljanju široke legitimnosti, s cimer se zmanjšuje politicni vpliv celotne javnosti. V tem kontekstu odnos med politicnim sistemom in »zadevnimi javnostmi« zaznamujejo pogajanja za uresnicitev partikularnih interesov, kar povecuje demokraticni deficit politicnega sistema. Politicni vpliv javnosti slabi, kar država lahko izkoristi tako, da spregleda zahteve za urejanje javnih zadev. Razdrobljena prezentacija zahtev in nizek politicni vpliv javnosti se tako soocita s koncentrirano politicno mocjo, kar z zmernim pesimizmom lahko oznacimo za širšo krizo legitimnosti, vsaj v primerjavi z navdušenjem nad internetizacijo javnosti, ki je v nekaterih znanstvenih krogih prevladovalo v 90. letih prejšnjega stoletja. Sklep Zaupati medijem pomeni, da je njihova prepricevalna kapaciteta visoka. Ta kapaciteta se ohranja na relacijskem nivoju, kar pomeni, da sprejemniki informacij zaupajo virom. Na sistemskem nivoju pa zaupanje oznacuje zave­danje, da v družbi sploh obstajajo pogoji za komunikativno integracijo, da je mogoce preoblikovati partikularne interese na podlagi solidarnosti med ljudmi. Poudarjanje prepricevalnih ucinkov na relacijskem nivoju lahko raziskovanje hitro popelje v psihologizacijo javnega mnenja. Ko pogoje prepricevanja obravnavamo kot kontekst, ki omogoca demokraticno spora­zumevanja v družbi, pa obravnava pogojev zaupanja dobi mnogo bolj poli­ticne poteze. Mrežna javna sfera je naceloma domena predstavljanja heterogenih inte­resov in pluralnosti vsebin. Prepricljivost vsebin je del procesa oblikovanja mnenja javnosti, ki je toliko bolj legitimno v svojih zahtevah, kolikor vec raz­licnih interesnih skupin oziroma njihovih govorcev se je soocilo na javnih forumih, bodisi neposredno bodisi s posredovanjem novinarjev. V sodob­nosti pa se pojavi trend avtomatizacije razširjanja vsebin, ki je posledica platformskega poslovnega modela ter simbioze spletnih medijev in tehno­loških platform. Agonisticni nacin publiciranja in deljenja vsebin vse bolj nadomešcajo oblike usmerjenega komuniciranja, kar pomeni, da sta dostop do vsebin in njihova distribucija programirana in upravljana glede na prefe­rence in pretekle spletne izkušnje uporabnikov. Nagnjenost k povezovanju z enako mislecimi stopnjujejo algoritemsko priporocene in distribuirane vsebine, kar ovira pretok heterogenih vsebin in vodi do trenda zamejeno­sti javnih forumov na homogene interesne skupine. Mrežna javna sfera se vedno bolj kaže kot podrocje strateškega boja za vpliv, v katerem nihce ne zaupa nikomur oziroma ne najde poti za preverjanje zaupanja, kar znižuje možnosti komunikativne družbene integracije. Zanjo je poleg same inte­raktivnosti, ki je že sama po sebi lastnost distribuiranih mrež, potrebna tudi reciprocnost v možnostih predstavljanja in sprejemanja razlicnih informa­cij. Le na javnih forumih se namrec trditve akterjev lahko preverijo z vidika resnicnosti, ustreznosti družbenim normam in iskrenosti, ki zaznamujejo usmerjenost h komunikativnemu delovanju, torej k sporazumu (Habermas, 1984: 99). Navsezadnje zato niti ni najbolj problematicna domnevna neis­krenost javnih akterjev, ki posledicno vodi do nezaupanja spletnim medi­jem in platformam med državljani. Problematicna je omajana sposobnost mrežne javne sfere, da zagotovi najprej družbeno vidnost partikularnih inte­resov in nato njihovo soocenje. To je tudi dvojna funkcija javnih forumov. Pojav »zadevnih javnosti« zato ni le plod iskanja ali uspešnosti povezovanja sorodno mislecih državljanov, temvec je tudi posledica delovanja algorit­mov, ki so programirani glede na povpraševanje oglaševalcev ali mocnih akterjev po dostopu do uporabnikov. Sistematicno vzdrževanje kredibilno­sti medijskih vsebin in javnih govorcev v mrežni javni sferi je zelo odvisno od razmer, ki jih postavljajo anonimni zakoni trga in z njimi personalizacija novic, kar znižuje univerzalnost javne sfere in razlicnost dostopnih vsebin. LITERATURA Baudrillard, Jean (1972/2003): Requiem for the Media. V: Noah Wardrip-Fruin in Nick Montfort (ur.), The New Media Reader, 277–288. Cambridge, Massachusetts: The MIT Press. Benkler, Yochai (2006): The Wealth of Networks: How Social Production Transforms Markets and Freedom. London: Yale University Press. Bennett, Lance W., in Jarol B. Manheim (2006): The One-Step Flow of Commu­ nication. Annals of the American Academy of Political and Social Science 608: 213–232. Brecht, Bertolt (1932): The Radio as an Apparatus of Communication. Bjitter des Hessischen. Castells, Manuel (2009): Communication Power. Oxford: University Press. Cuilenburg, Jan Van (1999): On Competition, Access and Diversity in Media, Old and New: Some Remarks for Communication Policy in the Information Age. New Media & Society 1 (2): 183–207. Dahlberg, Lincoln (2007): Rethinking the Fragmentation of the Cyberpublic: From Consensus to Contestation. New Media & Society 9 (5): 827–847. Dahlgren, Peter (2005): The Internet, Public Spheres, and Political Communication: Dispersion and Deliberation. Political Communication, 22: 147–162. Dewey, John (1927/1999): Javnost in njeni problemi. Ljubljana: FDV. Enjolras, Bernard, in Kari Steen-Johnsen (2018): The Digital Transformation of the Political Public Sphere: a Sociologica Perspective. V: Fredrik Engelstad, Hĺkon Larsen, Jon Rogstad, Kari Steen-Johnsen (ur.), Institutional Change in the Public Sphere. DeGruyter. Enzensberger, Hans Magnus (1970/2003): Constituents of a Theory of the Media. V: N. Wardrip-Fruin in N. Montfort (ur.), The New Media Reader, 259–276. Cambridge, Massachusetts: The MIT Press. Gandy, Oscar H. (1982): Beyond Agenda Setting: Information Subsidies and Public Policy. Norwood: ABLEX Publishing Co. Gunther, Albert C. (1992): Biased Press or Biased Public? Attitudes Toward Media Coverage of Social Groups. The Public Opinion Quarterly 56 (2): 147–167. Habermas, Jürgen (1962/1989): Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana, ŠKUC. Habermas, Jürgen (1989): The Theory of Communicative Action. Volume Two: Lifeworld and System: A Critique of Functionalist Reason. Boston: Beacon Press. Habermas, Jürgen (2009): Europe: The Faltering Project. Cambridge: Polity Press. Dostopno prek https://www.facebook.com/business/pages/boost-post Lazarsfeld, Paul, in Robert K. Merton (1948/1999): Množicno sporocanje, popu­larni okus in organizirano družbeno delovanje. V: Slavko Splichal (ur.), Komunikološka hrestomatija 2, 23–41. Ljubljana: FDV. Mayhew, Leon H. (1997): The New Public: Professional Communication and the Means of Social Influence. Cambridge: Cambridge University Press. Mehrabi Davood, Musa Abu Hassan in Muhamad Sham Shahkat Ali (2009): News Media Credibility of the Internet and Television. European Journal of Social Sciences 11 (1): 136–148. Mills, Charles Wright (1956/1965): Elita oblasti. Ljubljana: DZS. Möller, Johanna, in M. Bjrn von Rimscha (2017): (De)Centralization of the Global Informational Ecosystem. Media and Communication 5 (3): 37–48. Napoli, Philip M. (2013): The Algorithm as Institution: Toward a Theoretical Framework for Automated Media Production and Consumption. McGannon Center Working Paper Series 26: 1–36. Oblak Crnic, Tanja, in Jernej Amon Prodnik (2014): Samopromocijski novicarski mediji? Analiza spletnih mest slovenskih politicnih akterjev. Teorija in praksa 51 (6): 1321–1343. Pariser, Eli (2011): The Filter Bubble. New York: The Penguin Press. Parsons, Talcott (1967): Sociological Theory and Modern Society. New York: The Free Press. Pfetsch, Barbara (2018): Dissonant and Disconnected Public Spheres as Challenge for Political Communication Research, Javnost – The Public 25 (1–2): 59–65. Poler Kovacic, Melita (2004): Novinarska rutina in (pre)moc uradnih virov infor­macij. Teorija in praksa 41 (3–4): 690–702. Roese, Vivian (2018): You won’t believe how co-dependent they are. Or: Media hype and theinteraction of news media, social media, and the user. V: Peter Vasterman (ur.), From Media Hype to Twitter Storm. Amsterdam: Amsterdam University Press. Sekloca, Peter (2016): Politicna ucinkovitost digitalnih državljanov: komuniciranje v strukturirani hiearhiji moci. Annales, Series historia et sociologia, 26 (1): 107– 118. Splichal, Slavko (2004): Vidnost in moc v javnem mnenju. Javnost – The Public 11 (S): 13–27. Srnicek, Nick (2017): Platform Capitalism. Cambridge: Polity Press. Toš, Niko (2007): Nezaupanje v institucije: Potek demokraticne institucionalizacije v Sloveniji (1991–2006). Teorija in praksa 44 (3–4): 367–395. Thurman, Neil in Steve Schifferes (2012): The Future of Personalisation at News Websites: Lessons from a Longitudinal Study. Journalism Studies, 13 (5–6): 775– 790. Wright, Charles R. (1959/1999): Narava in funkcije množicnega sporocanja. V: Slavko Splichal (ur.), Komunikološka hrestomatija 2, 75–91. Ljubljana: FDV. VIRI EBU (2019): Trust in Media 2019. Dostopno prek https://www.ebu.ch/publica-tions/research/login_only/report/trust-in-media, 10.2. 2020. Facebook Business (2016): Give Your Business Story a Boost. Dostopno prek https://www.facebook.com/business/pages/boost-post, 10. 2. 2020. Napoli, Philip M. (2015): Social media and the public interest: Governance of news platforms in the realm of individual and algorithmic gatekeepers. Telecommunications Policy: 1–10. Dostopno prek http://dx.doi. org/10.1016/j. telpol.2014.12.003i, 10. 2. 2020. PEW (2011): Press Widely Criticized, But Trusted More than Other Information Sources. Views of the News Media: 1985–2011. Dostopno prek https://www. people-press.org/2011/09/22/press-widely-criticized-but-trustedmore-than­other-institutions/, 10. 2. 2020, Rasmussen, Terje (2016): The Idea of a Networked Public Sphere. The Internet Soapbox, 65–78. Dostopno prek https://www.idunn.no/the-internetsoapbox/ chapter-5-the-idea-of-a-networked-public-sphere?languageId=2, 10. 2. 2020. Peter Kumer, za PhD dodaj: ZRC SAZU, Anton Melik Geographical Institute, Slovenia. Zlata FELC, Brina FELC, Mojca OSET, Urška ANTOLIN, Marijana KOLENKO* POZNAVANJE DEMENCE MED MLADOSTNIKI V STARAJOCI SE DRUŽBI: PILOTNA ŠTUDIJA** Povzetek. Vecina oseb z napredovalo demenco ne more vec živeti samostojno, zato živi v skupnem gospodinj­stvu z odraslimi otroki in vnuki mladostniki. Namen raziskave je ugotoviti, kakšna je informiranost o demenci pri mladostnikih, s poudarkom na primerjavi med spoloma in tistimi, ki imajo sorodnika z demenco ali ne. V raziskavi je bila uporabljena spletna anketna metoda, s katero je bilo zajetih sedemdeset osmošolcev in dijakov v Savinjski statisticni regiji. Z ugotovitvijo, da vecina mladostnikov meni, da je pozabljivost normalna spremljevalka starosti, raziskava prepoznava glavne probleme pri njihovem razumevanju demence in ponu­ja osnovo za nadaljnje raziskave. Kljucni pojmi: starajoca se družba, demenca, poznava­nje, mladostniki Uvod Zaradi staranja prebivalstva je demenca vse pogostejša tudi v Sloveniji in pomeni vedno vecji javnozdravstveni ter družbeni problem (RS MZ, 2016). V Sloveniji se delež prebivalcev, starejših od 65 let, povecuje; do leta 2060 naj bi se zvišal za vec kot 16 %. V celotni populaciji naj bi v omenjenem casov­nem obdobju porasel tudi delež prebivalcev, starejših od 80 let, in sicer s 3,5 % na 14 % (SURS, 2010). V naslednjih 65 letih naj bi se zelo pomembno spremenila starostna sestava prebivalstva Slovenije. Tako je bil 1. januarja 2018 delež prebivalcev, starejših od 64 let, že 19-odstoten (SURS, 2018a). Ceprav je Glynn s soavtorji (2017) ugotovil, da je 26 % Ircev, starejših od 15 let, prepricanih, da je demenca pricakovani del staranja, to ne drži. Demenca ni del normalnega staranja (Kogoj, 2007/2011). Z leti lahko ljudje * Dr. Zlata Felc, docentka, Visoka zdravstvena šola v Celju in Združenje zahodnoštajerske pokrajine za pomoc pri demenci Spomincica Šentjur, Slovenija; mag. Brina Felc, predavateljica za podrocje zdrav­ stvene in socialne zakonodaje, Visoka zdravstvena šola v Celju, Združenje zahodnoštajerske pokrajine za pomoc pri demenci Spomincica Šentjur in Okrožno sodišce v Celju, Slovenija; Mojca Oset, Šolski center Šentjur, Slovenija; Urška Antolin, Statisticne analize in raziskovalna dejavnost DATIA, Radenci, Slovenija; mag. Marijana Kolenko, ravnateljica, Osnovna šola Lava, Celje, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. Zlata FELC, Brina FELC, Mojca OSET, Urška ANTOLIN, Marijana KOLENKO postanejo bolj pozabljivi, kar pa še ne pomeni, da imajo demenco. Za bol­nike z demenco je tipicno, da si ne morejo zapomniti novih podatkov, zato pri njih obicajno opazimo izrazitejše spominske težave za nedavne dogodke (Kogoj, 2007/2011). Sindrom demence pomeni izraz za skupek simpto­mov, ki so posledica možganske bolezni, obicajno kronicne ali napredu­joce narave (Kogoj, 2007/2011). Kaže se z motnjami številnih višjih živc­nih dejavnosti, kot so spomin (izrazitejše so spominske težave za nedavne dogodke), mišljenje, orientacija, prepoznavanje, razumevanje, racunanje, sposobnost ucenja ter sposobnost besednega izražanja in presoje. Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (angl. WHO – World Health Organization) je najpogostejša oblika demence Alzheimerjeva bolezen, ki je nasploh ena najpogostejših kronicnih napredujocih bolezni (WHO, 2017; WHO, 2019). Znacilno za Alzheimerjevo bolezen je, da se zacne z motnjami spomina, napreduje razmeroma pocasi, zlasti pri poznem zacetku, remisij ni, so pa možna krajša ali daljša obdobja, ko se proces upocasni ali celo ustavi (Kogoj, 2007/2011). Dejstvo je, da znanstveniki zdravila, s katerim bi Alzheimerjevo bolezen pozdravili, kljub intenzivnemu iskanju še niso odkrili. Dejstvo je tudi, da se v Sloveniji življenjska doba podaljšuje, zato bomo morali upoštevati razšir­jeno pojavnost demence, ki prizadene celo družino (Kogoj, 2011:5; Felc, 2019). Pirtošek (v Zgonc, 2018) navaja, da je v Sloveniji trenutno okoli 32 tisoc bolnikov z demenco, do leta 2050 pa se bo ta številka potrojila, kar pomeni, da bomo imeli že blizu 100.000 bolnikov. Po njegovem mnenju dandanes tako rekoc vsak pozna nekoga, ki je dementen ali pa je soocen z demenco v svoji družini, vendar pa bo pot do odkritja zdravila še zelo dolga in draga. Gregoric Kramberger (v Zupanic, 2019) meni, da se prav zato premikamo v zelo individualno obravnavo, saj vemo, da osebo z demenco lahko pomirimo, potolažimo in usmerimo tudi s stvarmi, ki niso zdravila. Vendar je individualnost, torej tesen stik med skrbniki in osebo z demenco, lahko obremenilna, saj obicajno demenco spremlja zmanjšana sposobnost za obvladovanje custev in socialnega vedenja, kar postopno vodi v izgubo socialnih stikov in v nesoglasja (Mali, 2010; Novak, 2011: 40). Torej demenca ni samo medicinski fenomen, saj njene posledice prizadenejo zmožnost za socialno funkcioniranje, zato okolica hitro socialno izkljuci osebo z demenco kakor tudi svojce, ki jo oskrbujejo (Fuh et al., 2005; Miloševic Arnold, 2007/2011; Swaffer, 2014). Demenco spremlja zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje custev, socialnega vedenja in dnevnih aktivnosti (Kogoj, 2011: 4). Vecina teh simp­tomov je še vedno mocno stigmatiziranih, ceprav se je do danes ozave-šcenost družbe o demenci povecala (Swaffer, 2014). Pomanjkanje znanja o poteku bolezni vodi v depersonalizacijo oseb z demenco, pomanjkanje pozitivnega odnosa do njih in razumevanja njihovih potreb (Ošlak in Musil, Zlata FELC, Brina FELC, Mojca OSET, Urška ANTOLIN, Marijana KOLENKO 2017). Pomemben steber podpore za osebe z demenco je zato splošna oza­vešcenost o demenci (WHO, 2017; Felc et al., 2019). Razvite države name-njajo vedno vecjo pozornost boleznim ljudi, starih nad 65 let. Omenjena pozornost se zrcali tudi v vedno vecjem številu izobraževalnih dogodkov, ki jih organizirajo predvsem društva za pomoc pri demenci, med katerimi je najaktivnejše društvo Spomincica. Ceprav je v Sloveniji neformalno izobra­ževanje o demenci odraslim dostopno, pa so neformalna izobraževanja za mladostnike zelo redko organizirana, prav tako tej temi do sedaj še ni bilo posvecene bistvene pozornosti (Felc, 2018). Potrebe mladih po znanju in informiranju o demenci Tudi mladostniki se srecujejo z osebami z demenco, tako v družini kot nasploh v družbi. Problem jih zadeva z vec vidikov. Prvi je splošna ozave-šcenost o problemu, ki je globalen in vpliva na to, kako države prilagajajo politike in institucije, da ga lahko obvladujejo. To zadeva zlasti mlade ljudi, ki vstopajo v odraslost in aktivneje prevzemajo družbene položaje in funk-cije. Drug vidik je srecevanje z demenco bodisi v družini bodisi v skupnosti, kjer živijo. Sosedske vezi kot vir socialne opore starostnikov so pomemben potencial (Filipovic et al., 2005). Vecina starejših si želi postarati se v svoji skupnosti, soseska je tudi vir socialne opore v bolezni (Filipovic Hrast in Hlebec, 2015: 41; Kavcic in Pahor, 2016). V oskrbo oseb z demenco v doma-cem in institucionalnem okolju so lahko vkljuceni tudi mladostniki, zato je pomembno, da jih ozavešcamo o demenci ter spodbujamo k medgenera­cijskem povezovanju in sodelovanju (Santini et al., 2018). Starši, ki skrbijo za svoje starše z demenco, so zaposleni, velikokrat tudi utrujeni, jezni in žalostni. Imajo manj casa za svoje mladoletne otroke, ki velikokrat zatirajo custva, da ne bi težavne situacije pri starših še poglobili. O demenci oza­vešceni mladostniki bodo lahko pomagali oskrbovalcem, ki pomagajo nji­hovemu sorodniku z demenco opravljati vsakodnevna opravila, nujna za življenje (Hvalic Touzery, 2010; Ramovš et al., 2018). Tretji vidik so mladi, ki prevzemajo skrbstvene obveznosti v svoji družini in skrbijo bodisi za stare starše bodisi za starše z demenco (Hlebec, 2019). Vse vec žensk se namrec za materinstvo odloca kasneje, saj je bila leta 1995 povprecna starost matere ob rojstvu prvega otroka 25,0 let, leta 2017 pa 30,9 let (SURS, 2018b). Problem mladih oskrbovalcev postaja žgoc in zahteva nove in inovativne pristope ter odgovore. Glede na tabuiranost demence lahko predvidevamo, da mladi oskrbovalci ne dobijo zadostne podpore, brez ustrezne vednosti o problemu pa težko prevzemajo odgovornost. O demenci nepouceni mlado­stniki lahko mislijo, da so spremembe zaradi demence pri svojcih povzro-cili oni sami. Pri ravnanju z osebo z demenco potrebujejo mladostniki tudi veliko strpnosti, saj ni preprosto kar naprej odgovarjati na isto vprašanje Zlata FELC, Brina FELC, Mojca OSET, Urška ANTOLIN, Marijana KOLENKO ali razlagati iste stvari. Verjetno bo v prihodnosti še bolj potrebna opora mladostnikov za starše z demenco, ceprav se ravno v tem obdobju njihov odnos do staršev ves cas spreminja (Krajnc Završnik, 2016). Cetrti vidik je pojav demence tudi med mladimi, kar je novo polje znan­stvenega raziskovanja. Razlogov za zgodnejše izobraževanje o demenci je zato vec. Za mlade so namrec spremembe, povezane z demenco, vecinoma nerazumljive, zato potrebujejo ozavešcanje in ucenje o demenci (Felc, 2012; Eshbaugh, 2014). Cebašek Travnik (v Zupanic, 2018:) meni: »Demenca zadeva vse nas. Ali bomo zboleli za demenco sami ali pa kdo od naših naj­bližjih. Najbolje bi bilo, ce bi se o demenci in sporazumevanju z obolelimi ucili že ucenci v osnovnih šolah.« Zgodnje izobraževanje in poznavanje problema sta predmeta preuceva­nja vec raziskav. Korejski avtorji so pri 502 srednješolcih ugotovili pozitivno povezavo med poznavanjem demence in odnosom do oseb z demenco, a tudi pomanjkljivo poznavanje demence, saj so srednješolci v povprecju pra­vilno odgovorili le na 8,89 (SD = 2,95) od 16 splošnih vprašanj o demenci (Hwang et al., 2013). Podobno je ugotovil Isaak s sodelavci (2017) v razi­skavi med 450 angleškimi srednješolci, starimi od 15 do 18 let, saj so pravilno odgovorili na manj kot polovico od 15 splošnih vprašanj o demenci (M = 6, 65; SD = 2,34). Farina s sodelavci (2019) je izvedel raziskavo na vzorcu 901 mladostnika iz jugovzhodne Anglije in ugotovil, da pri cetrtini mladostnikov prevladuje nerazumevanje oseb z demenco in negativen odnos do njih.. O demenci nepouceni mladostniki lahko mislijo, da so spremembe zaradi demence pri svojcih povzrocili oni sami. Starši, ki skrbijo za svoje starše z demenco, so zaposleni, velikokrat tudi utrujeni, jezni in žalostni. Imajo manj casa za svoje mladoletne otroke, ki velikokrat zatirajo custva, da ne bi težavne situacije pri starših še poglobili. Fuh s sodelavci (2005) je ugotovil, da so mla­dostniki, mlajši od 16 let, precej stigmatizirani zaradi demence pri sorodni­kih. Nikolaidou s sodelavci (2017) pa nasprotno poroca, da so pri 50 grških mladostnikih, starih od 14 do 21 let, ugotovili, da razumejo in sprejemajo simptome starih staršev z demenco, vendar so zaskrbljeni zaradi izgorevanja svojih mater, ki skrbijo zanje. Tudi Celdran s sodelavci (2012) je pri 145 mla­dostnikih iz Barcelone ugotovil, da se stanje v družini spremeni, ko se vanjo priseli stari roditelj z demenco: mladostniki se tesneje povežejo s starši in jih podpirajo v skrbi za njihovega starša z demenco, prav tako navežejo tesnejši stik s partnerjem osebe z demenco. Hamill (2017) je s pomocjo intervjuja prek telefona pri 29 ameriških mladostnikih, starih od 11 do 21 let, in nji­hovih starših izvedla raziskavo o udeležbi vnukov pri oskrbi starih staršev z Alzheimerjevo boleznijo. 20 % le-teh je živelo z družino mladostnika, 45 % v samostojnem gospodinjstvu, 24 % v domu za starejše in 10 % drugje. Izkazalo se je, da 65,5 % mladostnikov pomaga starim staršem z Alzheimerjevo demenco pri vsakdanjih opravilih, vecinoma pri hišnih opravilih, pripravi obrokov hrane, jemanju zdravil in financnih transakcijah. Pomoc je bila vecja, ce so imeli s starim staršem ljubec odnos. Izkazalo se je tudi, da mladostni­kove matere porabijo za nego svojih staršev z Alzheimerjevo boleznijo pov­precno 12,5, ocetje pa le 2,25 ur tedensko. Casovni obseg pomoci vnukov je bil vecji, ce so bili njihovi starši bolj obremenjeni z oskrbo svojih staršev z Alzheimerjevo boleznijo. Vnuki so izkazovali odklonilno vedenje do starih staršev z Alzheimerjevo boleznijo, ce so pri svojih ocetih zaznali preobreme­njenost zaradi negovanja njihovih staršev (Hamill, 2017). Slovenskih raziskav na temo demence je vec, vendar se le deloma osre­dotocajo na mlade. Šadl in Hlebec (2007) ugotavljata, da je emocionalna opora znotraj družine izrazito spolno dolocena: nudijo jo v glavnem žen­ske – hcere, matere in druge sorodnice, prijateljice in sosede; to navaja na misel, da o demenci vec vedo mladostnice kot mladostniki. Predvidevanje, da mladostnice verjetno o demenci vedo vec kot mladostniki, lahko pod-premo tudi z dejstvom, da skrbstveno delo v družini še vedno pretežno opravljajo ženske (Leskošek, 2016). Strnišnik (2018: 68 in 71) je pri pogovo­rih s svojci oseb z demenco ugotovila, da se nepouceni norcujejo iz oseb z demenco, ker le-ti dajejo vtis, da so nesramni, hudobni, svojeglavi in vztra­jajo pri nesmiselnih stvareh. Ugotovila je tudi, da je vpliv demence na dru­žino premo sorazmeren z njeno stopnjo ter da se breme za družinske clane zmanjša, ko se sorodnik z demenco namesti v dom za starejše (Strnišnik, 2018: 47). Intervjuvani svojci sorodnikov z demenco so predlagali vecji pou­darek na demenci pri izobraževanju mladih (Strnišnik, 2018: 49). Namen raziskave Glavni namen raziskave je preveriti, kakšno je poznavanje demence med mladostniki na osnovno- in srednješolski stopnji v osrednjem delu savinjske statisticne regije. Kot pokažejo rezultati zgoraj navedenih raziskav, lahko ozavešceni mladostniki pripomorejo tudi k destigmatizaciji oseb z demenco in se bolje spopadajo tudi s pojavom demence pri svojih svojcih (Swafer, 2014; Drury et al., 2016). Preverili smo, ali so v informiranosti o demenci sta­tisticno pomembne razlike glede na spol in sorodstvo z osebo z demenco. Prav tako nas je zanimalo, ce anketiranci menijo, da je slabšanje spomina v starosti nekaj normalnega. Na osnovi pregledane literature smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja: • Raziskovalno vprašanje št. 1: Ali mladostniki poznajo demenco? • Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali mladostniki poznajo ukrepe za zmanj­šanje tveganja za demenco? • Raziskovalno vprašanje št. 3: Ali mladostniki menijo, da je pozabljivost v starosti normalna? Metodologija Da bi opisali poznavanje demence med mladostniki in pojasnili pove­zanost glede na spol oz. dejstvo ali imajo sorodnika z demenco, smo v raziskavi uporabili podatke, zbrane z anketo o poznavanju demence. Kot osnova za sestavo anketnega vprašalnika so nam služili vprašalniki, ki so jih uporabili Hwang in sodelavci (2013) ter Glynn in sodelavci (2017). Vzorec so predstavljali mladostniki Osnovne šole Lava (OŠ Lava) v Celju ter Srednje poklicne in strokovne šole Šolskega centra Šentjur (ŠC Šentjur), ki so bili vkljuceni v anketni del. Obe šoli sta del Slovenske mreže zdravih šol (NIJZ, 2019: 5, 12). Po predhodnem pisnem soglasju vodstev obeh izbranih šol­skih ustanov smo podatke za raziskavo zbirali v dveh obdobjih od maja do junija 2019. V prvem obdobju (od 7. maja 2019 do 21. maja 2019) je potekala preliminarna anketa med ucenci 7. in 9. razreda v ucilnicah OŠ Lava, ki nas je usmerila v oblikovanje ustreznega spletnega anketnega vprašalnika za obravnavano raziskavo (Cerar et al., 2011). Za potrebe raziskave smo torej izdelali strukturiran spletni vprašalnik, ker spletna anketa tako z vidika kvali­tete odgovorov, pristranskosti in stroškov pri vecini spremenljivk predstav­lja optimalno metodo (Zajc, 2013). Tako smo v obdobju od 22. maja 2019 do 7. junija 2019 vprašalnik ponudili v izpolnjevanje 36 ucencem 8. razreda OŠ Lava ter 91 dijakom ŠC Šentjur. Na OŠ Lava se niso odlocili za spletno reševanje ankete, zato je 36 osmošolcev OŠ Lava izpolnilo spletno anketo na papirju. Od tega je bil en anketni vprašalnik brez izpolnjenih demografskih podatkov, zato je bilo 35 izpolnjenih anket nato vnešenih v spletno anketo s pomocjo pedagoške delavke na ŠC Šentjur. Za statisticno analizo smo upo­rabili program SPSS (razlicica 22.0, za operacijski sistem Windows 10). Kot statisticno znacilne smo obravnavali razlike s p < 0,05. Statisticno znacilne razlike v informiranosti o demenci smo ugotavljali med razlicnimi skupi­nami, ki smo jih osnovali na osnovi demografskih podatkov in podatkov o prisotnosti sorodstva z osebo z demenco. Za ugotavljanje statisticno znacil­nih razlik smo uporabili test Hi-kvadrat, ker smo hoteli preveriti, ali lahko razlike med odgovori raziskovanega vzorca posplošimo tudi na populacijo, ker je spremenljivka na nominalnem nivoju in ker imamo za podatke fre­kvence. Kjer je bilo vec kot 20 % pricakovanih frekvenc manjših od 5, je bil uporabljen Likelihood Ratio. Zaradi majhnega vzorca smo za testiranje raz­lik med dvema skupinama uporabili Mann-Whitneyjev test. Spremenljivko znanje o demenci smo izracunali kot seštevek pravilnih oz. prisotnih odgo­vorov. V raziskavi je bil uporabljen vprašalnik, ki je poleg demografskih vseboval 11 vprašanj o poznavanju demence. Pri sestavi vprašalnika smo se zgledovali po že obstojecih vprašalnikih iz raziskovalnih clankov (Hwang et al., 2013; Glynn, et al., 2017). Rezultati Med anketiranjem smo zabeležili 126 klikov na nagovor k anketi, neu­strezno je koncalo anketo 56 anketirancev (44, 4%), ustrezno pa 70 anke­tirancev (55, 6 %). Med neustrezno izpolnjenimi anketami je bilo samo na nagovor 51 klikov, na anketo 1 klik, anketa je ostala prazna delno ali v celoti štirikrat. Rezultati so podani s pomocjo opisne in inferencne statistike ter opisnih odgovorov. Med 70 anketiranci, ki so ustrezno koncali anketo, je bilo 35 dijakov (starejši mladostniki, stari od 16 do 19 let) in 35 ucencev (mlajši mla­dostniki, stari od 13 do 14 let), od tega 18 (25,7 %) svojcev oseb z demenco. Vzorec je vkljuceval 41 (58,5 %) mladostnikov ženskega spola in 29 (41,4 %) mladostnikov moškega spola ter 57,1 odstotka podeželskega prebivalstva in 42,9 odstotka tistih, ki ne živijo na podeželju (Tabela 1). 97,1 % anketiranih se je strinjalo, da je demenca bolezen možganov, med-tem ko se jih le 2,9 % z dano trditvijo ni strinjalo (Tabela 2). Najvec anketiranih osnovno-in srednješolcev je odgovorilo, da se demenca kaže kot slabšanje spomina (97,1 % vseh odgovorov), sledi slabšanje prepoznavanja (61,4 % vseh odgovorov), slabšanje mentalnih Tabela 1: DEMOGRAFSKI PODATKI ANKETIRANIH MLADOSTNIKOV Spol f f (%) Ženski 41 58,6 Moški 29 41,4 Skupaj 70 100,0 Starost (po skupinah) 13 do 14 let 35 50,0 16 do 19 let 35 50,0 Skupaj 70 100,0 Šola Osnovna šola 35 50,0 Srednja poklicna in strokovna šola 35 50,0 Skupaj 70 100,0 Podeželje Da 40 57,1 Ne 30 42,9 Skupaj 70 100,0 Sorodnik z demenco Da 18 25,7 Ne 52 74,3 Skupaj 70 100,0 Opisna statistika frekvencne porazdelitve f in f (%) Vir: lastni prikaz. sposobnosti (42,9 % vseh odgovorov) ter slabšanje orientacije v okolju (41,4 % vseh odgovorov). Najmanjkrat pa so anketirani izbrali odgovore, da se demenca pri cloveku kaže kot slabšanje sluha (2,9 % vseh odgovorov), govora (21,4 % vseh odgovorov) ter nacrtovanja (24,3 % vseh odgovorov) (Tabela 3). 94,3 % anketiranih se je pravilno strinjalo, da število obolelih za demenco po 65. letu starosti narašca, 5,7 % se jih s trditvijo ni strinjalo. 11,6 % anke­tiranih je menilo, da je demenca nalezljiva, medtem ko se jih 88,4 % s to napacno trditvijo ni strinjalo. 70,3 % anketiranih se je pravilno strinjalo, da je Alzheimerjeva bolezen najpogostejša oblika demence, 29,7% pa se jih s trditvijo ni strinjalo. 79,4 % anketiranih se je pravilno strinjalo, da oseba z demenco lahko živi doma, medtem ko se jih 20,6% s trditvijo ni strinjalo, med njimi tudi štirje (22,2 %) od 18 tistih, ki imajo sorodnika z demenco. Kar 70,0 % anketiranih se je strinjalo, da je v starosti slabšanje spomina normalno, kar ne drži, 30,0 % pa se jih s to trditvijo, ki ne zadeva neposredno znanja o demenci, ni strinjalo (Tabela 4). Tabela 2: ALI JE DEMENCA BOLEZEN MOŽGANOV? Merski indikatorji Odvisna spremenljivka Neodvisne spremenljivke Ali se strinjaš, da je demenca bolezen možganov? Starost Da Ne Skupaj 13 do 14 let 34/ 97,1 % 1 / 2,9 % 35 / 100,0 % 16 do 19 let 34 / 97,1 % 1/ 2,9 % 35 / 100,0 % Skupaj 68 / 97,1 % 2 / 2,9 % 70 / 100,0 % .2 0,000 * p (dvostranska) 1,000 > 0,05 Podeželje Da Ne Skupaj Živim na podeželju 39 / 96,7 % 1 / 2,5 % 40 / 100,0 % Ne živim na podeželju 29 / 96,7 % 1 / 3,3 % 30 / 100,0 % Skupaj 68 / 97,1 % 2 / 2,9 % 70 / 100,0 % .2 0,043 * p (dvostranska) 0,837 > 0,05 Sorodnik z demenco Da Ne Skupaj Da 17 / 94,4 % 1 / 5,6 % 18 / 100,0 % Ne 51 / 98,1 % 1 / 1,9 % 52 / 100,0 % Skupaj 68 / 97,1 % 2 / 2,9 % 70 / 100,0 % .2 0,556 * p (dvostranska) 0,456 > 0,05 Hi-kvadrat preizkus – Legenda: .2 – vrednost Hi-kvadrat testa, p – statisticna znacilnost, * – kršeni pogoji Hi-kvadrat testa (vec kot 20% pricakovanih frekvenc je manjših od 5), zato je bil uporabljen Likelihood Ratio Vir: lastni prikaz. Tabela 3: ZNAKI SLABŠANJA PRI DEMENCI Demenca se pri cloveku kaže kot slabšanje: Odgovori f (%) vseh odgovorov f f (%) spomina 68 33,3 % 97,1 % prepoznavanja 43 21,1 % 61,4 % mentalnih sposobnosti 30 14,7 % 42,9 % orientacije v okolju 29 14,2 % 41,4 % nacrtovanja 17 8,3 % 24,3 % govora 15 7,4 % 21,4 % sluha 2 1,0 % 2,9 % Skupaj 204 100,0 % 291,4 % Opisna statistika: frekvencna porazdelitev možnih odgovorov f in f (%) Vir: lastni prikaz. Tabela 4: POZNAVANJE DEJSTEV O DEMENCI Število obolelih po 65. letu starosti narašca. f f (%) Veljavni f (%) Drži 66 94,3 94,3 Ne drži 4 5,7 5,7 Skupaj 70 100,0 100,0 V starosti je slabšanje spomina normalno. f f (%) Drži 49 70,0 70,0 Ne drži 21 30,0 30,0 Skupaj 70 100,0 100,0 Demenca je nalezljiva. f f (%) Drži 8 11,4 11,6 Ne drži 61 87,1 88,4 Skupaj 69 98,6 100,0 Manjkajoci 1 1,4 Skupaj 70 100,0 Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence. f f (%) Drži 45 64,3 70,3 Ne drži 19 27,1 29,7 Skupaj 64 91,4 100,0 Manjkajoci 6 8,6 Skupaj 70 100,0 Oseba z demenco lahko živi doma. f f (%) Drži 54 77,1 79,4 Ne drži 14 20,0 20,6 Skupaj 68 97,1 100,0 Manjkajoci 2 2,9 Skupaj 70 100,0 Opisna statistika frekvencne porazdelitve f in f (%) Vir: lastni prikaz. 76,8 % anketiranih se je strinjalo, da bi zmanjšali tveganje demence z redno fizicno aktivnostjo, medtem ko se jih 23,2 % s trditvijo ni strinjalo. 8,7 % anketiranih se je napacno strinjalo, da bi zmanjšali tveganje demence z uživanjem alkohola, 91,3 % pa se jih s trditvijo ni strinjalo. 85,5 % anketiranih se je strinjalo, da bi zmanjšali tveganje demence z uživanjem zdrave hrane, medtem ko se jih 14,5 % s trditvijo ni strinjalo. 51,5 % anketiranih se je stri­njalo, da bi zmanjšali tveganje demence z vzdrževanjem primerne telesne teže, medtem ko se jih 48,5 % s trditvijo ni strinjalo. Izkazalo se je, da imajo tako anketirani obeh starostnih obdobij kot anke­tirani s podeželja ali mesta in anketirani s sorodniki z demenco ali tisti, ki takih nimajo, približno enako znanje o demenci. Le pri spremenljivkah »Zmanjševanje tveganja demence s kajenjem« in »Zmanjševanje tveganja demence z uživanjem zdrave hrane« so bile statisticno znacilne razlike po starostnih skupinah ter prebivališcu na podeželju ali mestu in primestju (p < 0,05), ki pa jih zaradi malega vzorca ne moremo posplošiti na populacijo. Tabela 5: ALI KAJENJE ZMANJŠA TVEGANJE ZA DEMENCO? Merski indikatorji Odvisna spremenljivka Neodvisne spremenljivke S kajenjem. Starost Drži Ne drži Skupaj 13 do 14 let 0 / 0,0 % 33 / 100,0 % 34 / 100,0 % 16 do 19 let 7 / 20,0 % 28 / 80,0 % 35 / 100,0 % Skupaj 7 / 10,1 % 62 / 89,9 % 69 / 100,0 % .2 10,271 * p (dvostranska) 0,001 < 0,05 Podeželje Drži Ne drži Skupaj Živim na podeželju 7 / 17,5 % 33 / 82,5 % 40 / 100,0 % Ne živim na podeželju 0 / 0,0 % 29 / 100,0 % 29 / 100,0 % Skupaj 7 / 10,1 % 62 / 89,9 % 69 / 100,0 % .2 8,201 * p (dvostranska) 0,004 < 0,05 Sorodnik z demenco Drži Ne drži Skupaj Da 1 / 5,6 % 18 / 94,4 % 18 / 100,0 % Ne 6 /11,8 % 45 / 88,2 % 51 / 100,0 % Skupaj 7 / 10,1 % 62 / 89,9 % 69 / 100,0 % .2 0,630 * p (dvostranska) 0,427 > 0,05 Hi-kvadrat preizkus – Legenda: .2 – vrednost Hi-kvadrat testa, p – statisticna znacilnost, * – kršeni pogoji Hi-kvadrat testa (vec kot 20% pricakovanih frekvenc je manjših od 5), zato je bil uporabljen Likelihood Ratio Vir: lastni prikaz. Pri spremenljivki »Zmanjševanje tveganja demence s kajenjem« prihaja do statisticno znacilnih razlik v odgovorih po starostnih skupinah in pode­želju (p < 0,05) (Tabela 5). S tveganjem manjšim od 5% bi lahko trdili, da obstajajo statisticno znacilne razlike v odgovorih med mlajšo (13 do 14 let) in starejšo (16 do 19 let) skupino anketiranih. Mlajša skupina od 13 do 14 let je trditev »Zmanjševanje tveganja demence s kajenjem.« v vecji meri izbrala za nepravilno (celo s 100 %), kot starejša starostna skupina (16 do 19 let), ki je dano trditev oznacila tudi kot pravilno (pribl. 20 %). In prav tako so anketirani, ki ne prihajajo s podeželja, v vecji meri izbrali odgovor za nepra­vilen kot anketirani, ki prihajajo s podeželja. Zaradi premajhnega števila enot po skupinah so kršeni pogoji preizkusa Hi-kvadrat, zato smo uporabili Likelihood ratio, kar je navedeno že v metodologiji. 10,1 % vseh anketiranih se je strinjalo, da bi zmanjšali tveganje demence s kajenjem, medtem ko se jih 89,9 % s to napacno trditvijo ni strinjalo. Med skupinama 13 do 14 let in 16 do 19 let prihaja do statisticno znacilnih razlik Tabela 5: ALI KAJENJE ZMANJŠA TVEGANJE ZA DEMENCO? Merski indikatorji Odvisna spremenljivka Neodvisne spremenljivke S kajenjem. Starost Drži Ne drži Skupaj 13 do 14 let 0 / 0,0 % 33 / 100,0 % 34 / 100,0 % 16 do 19 let 7 / 20,0 % 28 / 80,0 % 35 / 100,0 % Skupaj 7 / 10,1 % 62 / 89,9 % 69 / 100,0 % .2 10,271 * p (dvostranska) 0,001 < 0,05 Podeželje Drži Ne drži Skupaj Živim na podeželju 7 / 17,5 % 33 / 82,5 % 40 / 100,0 % Ne živim na podeželju 0 / 0,0 % 29 / 100,0 % 29 / 100,0 % Skupaj 7 / 10,1 % 62 / 89,9 % 69 / 100,0 % .2 8,201 * p (dvostranska) 0,004 < 0,05 Sorodnik z demenco Drži Ne drži Skupaj Da 1 / 5,6 % 18 / 94,4 % 18 / 100,0 % Ne 6 /11,8 % 45 / 88,2 % 51 / 100,0 % Skupaj 7 / 10,1 % 62 / 89,9 % 69 / 100,0 % .2 0,630 * p (dvostranska) 0,427 > 0,05 Hi-kvadrat preizkus – Legenda: .2 – vrednost Hi-kvadrat testa, p – statisticna znacilnost, * – kršeni pogoji Hi-kvadrat testa (vec kot 20% pricakovanih frekvenc je manjših od 5), zato je bil uporabljen Likelihood Ratio Vir: lastni prikaz. med pravilnimi odgovori odvisne spremenljivke zmanjševanje tveganja demence s kajenjem. Anketirani osnovnošolci od 13 do 14 let so statisticno znacilno (ob natancni stopnji znacilnosti p = 0,025 < 0,05) v vecji meri izbrali pravilen odgovor kot anketirani od 16 do 19 let. Med skupinama 13 do 14 let in 16 do 19 let prihaja do statisticno znacilnih razlik tudi med pravilnimi odgovori odvisne spremenljivke zmanjševanja tveganja demence z uživa­njem zdrave hrane (Tabela 6). Anketirani osnovnošolci od 13 do 14 let so statisticno znacilno (ob natancni stopnji znacilnosti p = 0,022 < 0,05) v vecji meri izbrali pravilen odgovor kot anketirani od 16 do 19 let, vendar stati­sticno znacilnih razlik (p < 0,05) zaradi malega vzorca ne moremo posplošiti na populacijo. Da bi lahko znanje o demenci še dodatno ovrednotili, smo uvedli novo spremenljivko »znanje«, tako da smo prešteli in sešteli število pravilno poda­nih odgovorov (Graf 1). Izmed 11 možnih pravilnih odgovorov so imeli Tabela 6: ALI SE Z UŽIVANJEM ZDRAVE HRANE ZMANJŠA TVEGANJE ZA DEMENCO? Merski indikatorji Odvisna spremenljivka Neodvisne spremenljivke Z uživanjem zdrave hrane. Starost Da Ne Skupaj 13 do 14 let 33 / 94,3 % 2 / 5,7 % 35 / 100,0 % 16 do 19 let 26 / 76,5 % 8 / 23,5 % 33 / 100,0 % Skupaj 59 / 85,5 % 10 / 14,5 % 69 / 100,0 % .2 4,673 * p (dvostranska) 0,031 < 0,05 Podeželje Da Ne Skupaj Živim na podeželju 31 / 79,5 % 8 / 20,5 % 39 / 100,0 % Ne živim na podeželju 28 / 93,3 % 2 / 6,7 % 30 / 100,0 % Skupaj 59 / 85,5 % 10 / 14,5 % 69 / 100,0 % .2 2,830 * p (dvostranska) 0,093 > 0,05 Sorodnik z demenco Da Ne Skupaj Da 16 / 88,9 % 2 / 11,1 % 18 / 100,0 % Ne 43 / 84,3 % 8 / 15,7 % 51 / 100,0 % Skupaj 59 / 85,5 % 10 / 14,5 % 69 / 100,0 % .2 0,236 * p (dvostranska) 0,627 > 0,05 Hi-kvadrat preizkus – Legenda: .2 – vrednost Hi-kvadrat testa, p – statisticna znacilnost, * – kršeni pogoji Hi-kvadrat testa (vec kot 20% pricakovanih frekvenc je manjših od 5), zato je bil uporabljen Likelihood Ratio Vir: lastni prikaz. anketiranci v povprecju 8 pravilnih odgovorov (Mediana = 9), razlike med skupinami se niso izkazale za statisticno znacilne niti glede na starost (p = 0,876) niti glede na tip naselja (p = 0,832) ali glede na osebno izkušnjo oz. dejstvo ali imajo sorodnika z demenco (p = 0,350). Glede na spol opazimo najvecje razlike v stopnji znanja, stopnja signifikance je edino pri tej spre­menljivki blizu mejne vrednosti 0,05 (p = 0,089), boljšo stopnjo znanja pa smo zabeležili pri osebah ženskega spola (Mediana ž = 9 / Mediana m = 8) (Graf 1). Na vprašanje, kje bi lahko pridobili informacije o demenci, se je z opisnimi odgovori odzvalo 52 anketirancev (74,3 % vseh anketiranih). Osnovnošolci od 13 do 14 let so odgovorili vsi, razen enega, med anketiranci od 16 do 19 let pa 13 dijakov sploh ni odgovorilo. Od 52 anketirancev, ki so odgovorili, bi jih 22 pridobilo informacije iz enega vira, 12 iz dveh razlicnih virov, 11 iz treh razlicnih virov, štirje iz štirih razlicnih virov, trije dijaki pa so odgovorili, da ne vedo. Sicer bi 36 osnovnošolcev in dijakov najraje pridobilo informa­cije o demenci na spletu, 16 iz knjig, 15 pri zdravniku, 10 pri šolskem pouku, 5 pri starših, 3 pri gledanju televizijskih oddaj, 2 pa najraje iz revij. Graf 1: STOPNJA POZNAVANJA DEMENCE GLEDE NA SPOL Vir: lastni prikaz. Razprava V sklopu pilotne raziskave smo ugotavljali, koliko osnovnih dejstev o demenci poznajo mladostniki na osnovno- in srednješolski stopnji v osre­dnjem delu savinjske statisticne regije, natancneje pa nas je zanimalo, ali menijo, da je slabšanje spomina v starosti nekaj normalnega. Prav tako nas je zanimalo, ali so glede informiranosti o demenci statisticno pomembne razlike med mlajšimi in starejšimi mladostniki, glede na spol, med anke­tiranci iz podeželskega in mestnega okolja ter tistimi, ki imajo ali nimajo sorodnika z demenco. Potrebno je poudariti, da v pilotni raziskavi zaradi administrativnih ovir (zadnji mesec šolskega leta, dodatna in brezplacna obremenitev uciteljev) nismo mogli zagotoviti dovolj velikega vzorca, zato vseh ugotovitev ne moremo posplošiti. Vzorec v pilotni raziskavi je obse-gal 70 enot, glede na število vseh mladostnikov na obeh šolskih ustanovah, kjer je raziskava potekala, pa bi morali povecati vzorec vsaj na 135 enot, da bi lahko rezultate posplošili na raziskovano populacijo mladostnikov v teh ustanovah. Raziskovalno vprašanje št. 1: Iz danih rezultatov smo ugotovili, da je poznavanje osnovnih dejstev o demenci med slovenskimi mladostniki v primerjavi z vrstniki iz drugih držav dobro, saj so imeli izmed 11 možnih odgovorov v povprecju 8 pra­vilnih odgovorov (Mediana = 9), korejski in angleški mladostniki pa so pra­vilno odgovorili na polovico zastavljenih vprašanj o poznavanju demence (Hwang et al., 2013; Farina et al., 2019). Nadalje, razlike med skupinami slo­venskih anketiranih mladostnikov se niso izkazale za statisticno znacilne niti glede na starost (p = 0,876) niti glede na tip naselja (p = 0,836) ali glede na osebno izkušnjo s sorodnikom z demenco (p = 0,350). Boljšo stopnjo znanja pa so izkazale mladostnice (Mediana ž = 9/Mediana m = 8), stopnja signifikance je edino pri tej spremenljivki blizu mejne vrednosti 0,05 (p = 0,089). Ugotovitev, da v primerjavi z mladostniki moškega spola mlado­stnice bolje poznajo osnovna dejstva o demenci, se sklada z ugotovitvijo raziskovalk Šadl in Hlebec (2007), da je emocionalna opora znotraj družine izrazito spolno dolocena: nudijo jo v glavnem ženske – hcere, matere in druge sorodnice, prijateljice in sosede. Intervjuvanke so porocale, da dajejo vec opore moškim, kot pa jo prejemajo od njih, manjšo custveno vpletenost moških pa so pripisale pomanjkanju sposobnosti in znanja – dejavnikom onkraj osebne izbire (Šadl in Hlebec, 2007). Dejstvo, da so mladostnice izka­zale boljše poznavanje demence, pa bi lahko razložili tudi z dejstvom, da skrbstveno delo v družini še vedno pretežno opravljajo ženske (Leskošek, 2016; Hamill, 2017). V sklopu prvega raziskovalnega vprašanja smo preverili še, kje bi infor­macije o demenci mladostniki hoteli pridobivati, in ugotovili, da si mlado­stniki želijo pridobivati informacije o demenci iz spletnih objav, knjig in revij, nekoliko manj pri zdravniku in v šoli. Dobro bi bilo, da cim vec mla­dostnikov pritegnemo tudi v neformalne oblike izobraževanja o demenci in dolgorocno sodelovanje v nevladnih prostovoljnih organizacijah za pomoc pri demenci. Starostniki, ki živijo na vasi, se po oporo v primeru bolezni bolj obracajo na družinske clane kot tisti, ki živijo v mestu ali primestju (Nagode et al., 2006). Ugotovitev, da 22,2 % anketiranih s sorodnikom z demenco meni, da oseba z demenco ne more živeti doma, se sklada z ugo­tovitvijo Farina in sodelavcev (2019), da pri cetrtini mladostnikov prevla­duje negativen odnos do oseb z demenco. To dejstvo lahko pojasnimo s tem, da se breme za družino zmanjša, ko se sorodnik z demenco namesti v dom (Strnišnik, 2018). Pri izobraževanju mladostnikov bi moral biti vecji poudarek na demenci, starši pa lahko pomagajo s spodbujanjem enostav­nih družinskih aktivnosti, ko mladostniki skupaj s starim staršem z demenco gledajo družinski album, poslušajo glasbo, igrajo karte, hodijo na sprehode (Felc, 2018). Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali so mladostniki seznanjeni z ukrepi za zmanjšanje tveganja za demenco? Ugotovili smo, da vecina mladostnikov (77,1 %) pozna ukrepe za zmanj­šanje tveganja za demenco, kar je verjetno povezano z dejstvom, da vsi anke­tiranci obiskujejo Zdravo šolo, kjer jih sistematicno seznanjajo z ukrepi za promocijo zdravja (Gregoric et al., 2016: 12–13). Da kajenje ne zmanjša tve­ganja za demenco, so vedeli vsi mlajši mladostniki in vsi anketiranci iz urba­nega okolja, kar je privedlo do statisticno pomembnih razlik med osmošolci in dijaki (p < 0,05) ter med anketiranimi iz ruralnega in urbanega okolja (p < 0,05), vendar bi lahko bila to posledica premajhnega števila udeležencev. Pri preverjanju ali anketiranci vedo, da uživanje zdrave hrane zmanjša tvega­nje za demenco, so bile odkrite statisticno pomembne razlike le med osmo­šolci in dijaki (p < 0, 05), vendar bi tudi to lahko bila posledica premajhnega števila udeležencev. Da mladostniki poznajo tudi ostale ukrepe za zmanjša­nje tveganja za demenco, lahko potrdimo, saj se ugotovitve skladajo z naj­novejšimi smernicami Svetovne zdravstvene organizacije, ki opozarjajo, da lahko zmanjšamo tveganje za razvoj demence z redno telesno aktivnostjo, izogibanjem kajenja in pitja škodljivih kolicin alkohola, vzdrževanjem pri­merne telesne teže, uživanjem uravnotežene zdrave prehrane ter vzdrževa­njem normalnega krvnega pritiska, holesterola in krvnega sladkorja (WHO, 2019). V raziskavi smo ugotavljali podobna razmišljanja, saj se je vecina anketiranih strinjala, da bi zmanjšali tveganje za demenco z redno fizicno aktivnostjo (76,8 %), uživanjem zdrave hrane (85,5 %), vzdrževanjem pri­merne telesne teže (51,5 %), nekajenjem (89,9 %) in neuživanjem alkohola (91,1 %). Zaskrbljujoce pa je, da skoraj polovica (48,5 %) mladostnikov meni, da vzdrževanje primerne telesne teže ni pomembno, kar je pokazatelj, da je pri izobraževanjih mladih o demenci potrebno poudariti, da obstaja kore­lacija med zdravim prehranjevanjem in demenco. Danes namrec živimo v »debelilnem okolju« – to je v okolju, v katerem je clovek izpostavljen šte­vilnim možnostim prevelikega energijskega vnosa in obenem premajhne porabe (Gabrijelcic Blenkuš in Robnik, 2016: 2). Ob zdravstvenem pa se izpostavlja tudi družbeni problem debelosti, saj bi za vecino debelih oseb lahko domnevali, da so v sodobni razviti družbi stigmatizirane, saj je debe-lost tista »drugacnost«, ki je opazna in jo je težko skriti (Stefanova, 2008: 96). Z ucenjem, ki celovito obsega dejstva o tveganju za demenco, bi pri mla­dostnikih lahko dodatno spodbujali skrb za njihovo zdravje in jih usmerjali v razmišljanje o kakovosti njihovega življenja v starosti. Raziskovalno vprašanje št. 3: Ali mladostniki menijo, da je pozabljivost v starosti normalna? Ugotovili smo, da vecina (70 %) anketiranih mladostnikov meni, da je slabšanje spomina v starosti normalna. Resda vsaka pozabljivost v starosti še ni znamenje bolezni, vendar pa je dejstvo, da ostaja demenca v zacetnem stadiju pri starejših pogosto neprepoznana. Ne le starejši, tudi mlajši ljudje pogosto pozabljajo stvari, še posebej kadar so zamišljeni, utrujeni ali zelo obremenjeni. Normalno je, ce kdaj pozabite, kje ste pustili denarnico. Tako pozabljanje je sicer neprijetno, vendar pa ne ovira vsakdanjega življenja posameznika. Ce pa se pozabljanje stopnjuje, je to lahko znak bolezenskih sprememb pri demenci. Bolniki z demenco ne pozabijo le, kje je denarnica, ampak tudi zakaj se denarnica sploh uporablja. Ne spomnijo se, kaj so poceli pred eno uro, stvari spravljajo na nenavadna mesta, npr., denar pospravijo v hladilnik. Ce pa sprejmemo pozabljivost kot nekaj, kar je v starosti nor-malno in obicajno pricakovano, potem bomo starejšim odrekli ustrezno obravnavo in zato seveda tudi potrebno zdravljenje (Kogoj, 2011: 29). Sklep Na podlagi ugotovitev pricujoce raziskave lahko zakljucimo, da je zna­nje o demenci med mlajšimi in starejšimi mladostniki precej dobro tako na podeželju kot v mestnem in primestnem obmocju. Nadalje, med mlado­stniki s sorodnikom z demenco in tistimi, ki se z osebo z demenco še niso srecali, v poznavanju demence ni statisticno znacilnih razlik, boljšo stopnjo znanja kot mladostniki pa so izkazale osebe ženskega spola, saj je stopnja signifikance pri tej spremenljivki blizu mejne vrednosti 0,05 (p = 0,089). Ugotovitev se sklada s tem, da skrbstveno delo v družini opravljajo pretežno ženske (Leskošek, 2016). Korak, ki bi ga lahko naredili za povecanje stop-nje znanja pri mladostnikih, je edukacija o demenci, ki bi zajela oba spola. V obstojece mesecne revije za osnovno – in srednješolce bi lahko dodali stripe, ki bi se (s pomocjo ilustracij) nanašali na preprosto in mladostnikom razumljivo razlago o tem, kaj je demenca. Že narejene raziskave so namrec pokazale, da velika vecina šolarjev, zlasti moškega spola, redno bere stripe in je razpravljanje o prebranih vsebinah tudi ena izmed njihovih glavnih tem, zato je ta žanr tudi eno izmed najpomembnejših pomagal na splošno pri socializaciji otrok (Kara Murza, 2011: 150–2). Res je sicer, da so bili stripi v osnovi preprosta in hudomušna besedila, a se je skozi cas ta oblika razši­rila tudi do popolnoma pedagoških vrst sporocila (Kara Murza, 2011: 150). Pri formalnem in neformalnem izobraževanju mladostnikov lahko poleg spleta uporabimo knjige, metodo pogovora s strokovnjaki. Zanje zanimiva, sprejemljiva in razumljiva razlaga je predvsem s pomocjo npr. predstavitve PowerPoint, opremljene s posnetki sodobnih slikovnih preiskav možganov. V raziskavi smo ugotovili tudi, da je na podrocju kajenja in uživanja zdrave hrane glede na tveganje za demenco pri starejših mladostnikih nekaj nejasnosti. Svetovna zdravstvena organizacija v najnovejših priporocilih izraža ugodno mnenje o uživanju primernih kolicin kakovostne uravno­težene prehrane in vzdrževanju primerne telesne teže, nekajenju in izogi­banju škodljivemu pitju alkohola (WHO, 2019). V pricujoci raziskavi se je vecina mladostnikov s temi priporocili strinjala, komaj polovica anketiranih (51,5 %) pa s priporocilom o vzdrževanju primerne telesne teže. Mladostniki preizkušajo vzorce vedenja odraslih s posnemanjem in zgledovanjem, tako tudi škodljivega pitja alkohola in kajenja pri starših ter neaktivnosti in pre­komernega prehranjevanja z nepravilnimi obroki. Pri predstavljanju škodlji­vih ucinkov alkohola, nikotina in nepravilnega prehranjevanja bi lahko v vecjem številu sodelovali mladi raziskovalci z osnovnih in srednjih šol. Z ugotovitvijo, da vecina mladostnikov meni, da je pozabljivost obicajni del starosti, raziskava prepoznava glavne probleme pri njihovem razume­vanju demence in ponuja osnovo za nadaljnje raziskave. Prvi korak, ki ga moramo narediti, je ozavešcanje družbe nasploh, da pozabljivost ni nor-malna spremljevalka starosti. Ce namrec sprejmemo pozabljivost kot nekaj, kar je v starosti normalno in obicajno pricakovano, potem starejši z zacetno demenco ne bodo deležni ustrezne obravnave in pravocasnega zdravljenja (Kogoj, 2011). Pri predstavljanju dejstev o demenci mladostnikom bi zato morali poudariti, da pri starostnikih z zdravimi možgani spominski in drugi miselni procesi delujejo normalno, ceprav imajo zmanjšano spominsko rezervo. Znaki za alarm, da se z možgani dogajajo bolezenske spremembe, znacilne za demenco, so ocitni. Npr. bolniki z demenco ne pozabijo le hrane na prižganem štedilniku, ampak pozabijo tudi, za kaj se štedilnik sploh upo­ rablja. Torej je pomemben korak pri edukaciji mladostnikov ozavešcanje o dejanskih simptomih demence, pa tudi o napacnih prepricanjih, da je vsaka pozabljivost v starosti normalna. Namen Strategije obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020 (2016: 6) je poleg zagotovitve podpore osebam z demenco za njihovo dejavno vlogo v lokalni skupnosti tudi zagotovitev preventivnih ukrepov, kot so izo­braževanje prebivalstva ter priporocila za zdrav nacin življenja, uravnote­ženo prehrano, redno fizicno in mentalno dejavnost. Promocija zdravja v šolskem okolju v Sloveniji sistematicno tece od leta 1993 prek Slovenske mreže zdravih šol, v katerih poskušajo s sistematicnim delom ohranjevati in izboljševati zdravje svojih ucencev, uciteljev in staršev (Gregoric et al., 2016: 12–13). Najpogostejše vsebine, ki jih Zdrave šole vkljucujejo skozi pouk, spodbujajo duševno zdravje, zdravo prehrano, zdrav življenjski slog na splošno, telesno dejavnost, ekologijo, zdravstveno vzgojo. Te vsebine so skladne s priporocili WHO (WHO, 2019), da zdravljenje hipertenzije in drugih žilnih dejavnikov tveganja, promocija zdrave prehrane in fizicne ter miselne aktivnosti lahko potencialno zmanjšajo pojavnost demence. Ko se zaradi povecane pojavnosti demence spreminjajo družba in njene potrebe, morajo edukacijo mladostnikov izvajati strokovnjaki razlicnih strok tako na podrocju formalnega kot tudi neformalnega izobraževanja. Tako ne bomo zamudili priložnosti, da se ozavešceni mladostniki vkljucijo v podporno mrežo za osebe z demenco. LITERATURA Celdran, Montserrat, Carme Triado, Feliciano Villar (2012): When Grandparents Have Dementia Effects on Their Grandchildren's Family Relationships. J. Fam Issues 33 (9): 1218–39. Cerar, Teja, Nina Konavec, Valentina Hlebec (2011): Uporaba ekspertnih shem za kvalitativno testiranje anketnih vprašalnikov. Teorija in praksa 48 (2): 393–410. Drury, Lisbeth, Paul Hutchison and Dominic Abrams (2016): Direct and extended intergenerational contact and young people's attitudes towards older adults. British Journal of Social Psychology 55 (3): 522–43. Eshbaugh, Elaine M. (2014): Gaps in Alzheimer's Knowledge Among College Students. Educational Gerontology 40 (9): 655–665. Felc, Brina (2019): Pravica bolnika z demenco do samostojnega odlocanja o zdrav­ljenju. Pravna praksa 38 (26): 14–16. Felc, Zlata (2012): Babi postaja cudna, vse pozabi. Šentjur: Združenje zahodnošta­jerske pokrajine za pomoc pri demenci Spomincica Šentjur: 1–8. Felc, Zlata (2018): Vnuki in stari starši z demenco. V: Vesna Vodišek Razboršek in Beti Prtenjak (ur.), Demenca med nami. Zbornik predavanj in delavnic: pro­gram izobraževanja in osvešcanja za obvladovanje demence, 54–57. Šentjur: Dom starejših Šentjur. Filipovic, Maša, Tina Kogovšek in Valentina Hlebec (2005): Starostniki in njihova vpetost v sosedska omrežja. Družboslovne razprave XXI, 49/50: 205–221. Fuh, Jong-Ling, Shuu-Jiun Wang in Juang Kai-Di (2005): Understanding of Senile Dementia by Children and Adolescents: Why Grandma Can’t Remember Me? Acta Neurol Taiwan 14 (3): 138–42. Glynn, Ronan W. Shelley, Emer Shelley, Brian A. Lawlor (2017): Public knowledge and understanding of dementia – evidence from a national survey in Ireland. Age and Ageing 46: 865–869. Hamill, B. Sharon (2017): Caring for Grandparents With Alzheimer’s Disease: Help From the »Forgotten« Generation. Journal of Family Issues 33 (9): 1195–1217. Hlebec, Valentina (2019): Pomen družinskih oskrbovalnih dejavnosti v življenju mladih ljudi, živecih v Ljubljani ali okolici. Družboslovne razprave 35 (90): 7–28. Hvalic Touzery, Simona (2010): Iz gerontološke literature: Problematika demence z družboslovnega vidika. Kakovostna starost 13 (2): 76–81. Hwang, Eunhye, Kim Bokyoung, Kim Haerin (2013): A Study on Dementia-related Knowledge and Attitudes in Adolescents. Korean J. Rehabil Nurs 16 (2): 133– 140. Isaac, Mokhtar GEKN, Isaac, Maria M. Isaac, Nicolas Farina, Naji Tabet (2017): Knowledge and attitudes towards dementia in adolescent students, Journal of Mental Health 26 (5): 419–425. Kara-Murza, Sergej G. (2011): Oblast manipulacije. Ljubljana: UMco. Kavcic, Matic in Majda Pahor (2016): Medosebni odnosi in zdravje v okviru soseske. Teorija in praksa 53 (2): 488–502. Kogoj, Aleš (2007/2011): Znacilnosti in razumevanje demence. V: Jana Mali (ur.) in Vida Miloševic Arnold (ur.), 2. natis. Demenca – izziv za socialno delo, 15–22. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Krajnc Završnik, Maja (2016): Mladostnik in družina. V: Jernej Dolinšek in Nataša Mracun Varda (ur.), Adolescentna medicina; Novosti v pediatricni pulmologiji; Hiperkineticna motnja ali pritisk sodobnega casa?: zbornik predavanj XXVI. Srecanje pediatrov, 8. in 9. april 2016, Maribor. Maribor: Univerzitetni klinicni center, 43–46. Leskošek, Vesna (2016): Care between love and money: the case of the family assis­tant. Teorija in praksa 53 (6): 1356–68. Mali, Jana (2010): The sources of intergenerational collaboration within social work. Teorija in praksa 47 (6): 1238–52. Miloševic Arnold, Vida (2007/2011): Socialno delovni pogled na demenco. V: Jana Mali (ur.) in Vida Miloševic Arnold (ur.), 2. natis. Demenca – izziv za socialno delo, 23–36. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Nagode, Mateja, Polona Dremelj, Valentina Hlebec (2006): Ponudniki socialne opore starostnikom v ruralnem in urbanem okolju. Teorija in praksa 43 (5–6): 814–27. Nikolaidou, Evdokia, Magda Tsolaki, Dimitris Niakas, Konstantia Ladopoulou (2017): Attitudes and Understanding of the Grandchildren of People with Dementia. International Journal of Academic Research in Business and Social Sciences 7 (6): 924–33. Novak, Vesna (2011): Demenca in poznavanje demence pri ljudeh. Diplomsko delo. Maribor: FZV. Ošlak, Katja, in Bojan Musil (2017): Odnos do demence in stigma demence. Javno zdravje 1 (1): 74–83. Ramovš, Jože, Maja Rant, Marta Ramovš, Tjaša Grebenšek, Ana Ramovš (2018): Družinski in drugi neformalni oskrbovalci v Sloveniji. Kakovostna starost 21 (2): 3–34. Stefanova, Valentina (2008): Doživljanje in stigmatizacija debelosti pri mladih. Magistrsko delo. Ljubljana: FDV. Strnišnik, Ana (2018): Medikaliziranje in stigmatiziranje oseb z demenco in njihovih svojcev. Magistrsko delo. Ljubljana: FDV. Swaffer, Kate (2014): Dementia: Stigma, Language, and Dementia-friendly. Dementia 13 (6): 709–716. Šadl, Zdenka in Valentina Hlebec (2007): Emocionalna opora v omrežjih srednje in starejše generacije v casovni perspektivi. Teorija in praksa 44 (1/2): 226–253. Zajc, Nino (2013): Uporaba spletnih anket v kombiniranih nacinih zbiranja podat­kov. Magistrsko delo. Ljubljana: FDV. VIRI Farina, Nicolas, Laura J. Hughes, Alys W. Griffiths in Sahdia Parveen (2019): Adolescents’ experiences and perceptions of dementia. Aging and Mental Health. Dostopno prek https://doi.org/10.1080/13607863.2019.1613343, 31. 8. 2019. Felc, Zlata, Andrej Gregorcic, Brina Felc, Mojca Stopar, Kristijan Breznik, Radko Komadina, Melita Tasic Ilic, Vesna Vodišek Razboršek, Maša Jazbec in Judita Šarlah (2019): Cornerstones of Support for People with Dementia: Influence on Public Awareness in Rural Slovenian Region. Int J Psychiatr Res, 2 (2): 1–6. Dostopno prek http//:www.doi.org/10.33425/2641-4317.1011, 2. 7. 2019. Filipovic Hrast, Maša, in Valentina Hlebec (2015): Staranje prebivalstva: oskrba, blag-inja in solidarnost: ucbenik. El. knjiga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno prek https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CUYUGCF8, 2. 7. 2019. Gabrijelcic Blenkuš, Mojca in Monika Robnik (2016): Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji II. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Dostopno prek https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/ uploaded/debelost_pri_o-m_daljsa_spletna_avg2016_final_01082016.pdf, 15. 9. 2019. Gregoric, Matej, Mojca Bevc in Mojca Gabrijelcic Blenkuš (2016): Izvajanje pro-mocije zdravja v šolskem okolju. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Dostopno prek http://www.nijz.si/, 13.9. 2019. Kogoj, Aleš (2011): Duševne motnje in stiske v starosti. El. knjiga. Celje: Visoka zdravstvena šola. Dostopno prek http://www.vzsce.si/si/files/default/pdf/ spletna_gradiva/Duuevne_motnje_in_stiske_v_starosti_E1281.pdf, 25. 6. 2019. NIJZ Nacionalni inštitut za javno zdravje (2019): Seznam Slovenske mreže zdravih šol. Dostopno prek https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/ seznam_zs_6_krog_2019.pdf, 14. 9. 2019. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje (2016): Strategija obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020. Dostopno prek https://www.zod-lj.si/images/ Strategija_obvladovanja_demence.pdf, 25. 8. 2019. Santini, Sara, Valentina Tombolesi, Barbara Baschiera and Giovanni Lamura (2018): Intergenerational Programs Involving Adolescents, Institutionalized Elderly, and Older Volunteers: Results from a Pilot Research-Action in Italy. Biomed Res Int, vol. 2018, Article ID, 4360305, 14 pages. Dostopno prek https://doi. org/10.1155/2018/4360305, 30. 6. 2019. SURS – Statisticni urad RS (2010): Starejše prebivalstvo v Sloveniji. Dostopno prek http://www.stat.si/doc/StarejsePrebivalstvo.pdf, 23. 6. 2019. SURS (2018a): Statpis – Statisticni pregled Slovenije 2018. Dostopno prek https:// www.stat.si/StatWeb/File/DocSysFile/10178/STATOPIS_2018.pdf, 23. 6. 2019. SURS (2018b): Povprecna starost matere ob rojstvu prvega otroka. Dostopno prek https://www.irssv.si/demografija/2013-01-10-02-14-29/povprecna-starost­matere-ob-rojstvu-prvega-otroka, 24. 8. 2019. World Health Organization (2017): Global action plan on the public health response to dementia 2017–2025. Dostopno prek https://www.who.int/mental_health/ neurology/dementia/action_plan_2017_2025/en/, 16. 6. 2019. World Health Organization (2019): Risk reduction of cognitive decline and demen­tia WHO Guidelines. Dostopno prek https://www.who.int/mental_health/neu-rology/dementia/guidelines_risk_reduction/en/, 16. 6. 2019. Zgonc, Darja (2018): Pri proucevanju vzrokov za demenco nas caka še veliko dela. Dostopno prek https://www.viva.si/Intervju/15103/Pri-proucevanju-vzrokov-za-demenco-nas-caka-še-veliko-dela, 30. 6. 2019. Zupanic, Jelka (2019): Intervju z Milico Gregoric Kramberger in Robertom Balenom: Zdravila proti demenci ni, nevrologi ga išcejo z novimi pristopi. Dostopno prek https://www.vecer.com/intervju-zdravila-proti-demenci-ni-nevrologi-ga-iscejo­z-novimi-pristopi-10014132, 23. 6. 2019. Zupanic, Milena (2018): Vsak otrok bi moral vedeti kaj o demenci. Dostopno prek https://www.delo.si/novice/slovenija/vsak-otrok-bi-moral-znati-kaj-o­demenci-93223.html, 24. 8. 2019. Marjan SVETLICIC* FROM RED SCARE TO YELLOW PERIL: REALITY AND FEARS OF THE RISE OF CHINA IN A HISTORICAL CONTEXT1 Abstract. China is the greatest challenge facing the world today. yet fears of the yellow peril are not new. They start­ed with fear of the rise of Bolshevism and later the Soviet Union after World War II (the red scare) and European fears of the USA becoming dominant following WW2 and the subsequent fear of the spectacular technological rise of Japan. The article shows that considerable differ­ences exist among such challengers in their size, political system, ideological basis, military strength, geopolitical ambitions and, finally, cultural differences. These fears have proven to be overblown. Still, they play a positive role as a wakeup call to draw attention to the need to adapt to the tectonic changes occurring in the entire world system and the strategies/policies of certain indi-347 vidual actors. The explanatory power of different theories with respect to certain cases is considered. Somewhere along the line, the greatest weight has been attributed to economic/quantitative factors (Japan, USA, China), ide-ological/military ones with respect to the Soviet Union/ Russia, while elsewhere more ethnocentric factors are stressed (Japan, China). A multidisciplinary approach is called for because a single discipline is unable to explain such tectonic changes and the ensuing reactions. Keywords: tectonic changes, challenges, fears, yellow peril, red scare, ethnocentrism, power transition, China, Japan, Russia, USA, Europe Introduction China appears to be the greatest challenge facing the world today. A stra­tegic anxiety, the New China Scare, has surfaced. Such fears, almost rising to phobias, are not new. They have been seen regularly throughout history in * Marjan Svetlicic, PhD, Professor Emeritus, Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana, Slovenia. 1 This article draws on a chapter in a book (Svetlicic, 2019) published in the Slovenian language, but has been substantially theoretically and empirically upgraded and updated. Marjan SVETLICIC various clothes whenever a power transition was underway. In more recent times, such fears started with the red scare, the fear of the rise of Bolshevism. This was followed by European fears of the USA becoming dominant in the period of reconstruction after WW2. Later, in the late 1950, following the spectacular technological rise of Japan, the yellow Peril emerged in the USA for the second time. Today we are encountering the third yellow Peril – even though it originally started already at the mid19th in the USA as a fear of Chinese immigrants. Following 9/11, the obsession with terrorism commenced similarly to earlier anti-communist hysteria in the country. The Trump Administration has now started a trade war with China as part of the inward-looking economic and nationalist policies of America First. An opportunity has been created to replace America’s presence in the global arena as a consequence. It is not by chance that a trade war is brewing at a time when China is cel­ebrating 40 years of being open to the world and becoming a leader in cer­tain technologies. What is really underway is a technology war. After China’s spectacular growth, it is now time for states to begin thinking about what this actually means to each of them, what it means to their region, and to the world generally. Trump’s trade war against China may be seen as a way of rectifying some of the deficiencies of the existing Pax Americana. It is thus high time to reflect on whether China’s growth threatens the world’s devel­opment and stability (system) or is benefiting the partner countries. The awareness that China is not only a country with a big economy, but also one that has growing military strength coupled with geo-strategic ambitions, is making a difference in both real life and theory2. World power is obviously going back to Asia. The winners will be those able to take advantage of this (Prestowitz, 2005). According to Porter, “the biggest risk is not that China will succeed in rising to become an economic superpower. The biggest risk is that it will fail” (Porter, 2005). It is hence no surprise that China is increasingly seen as a threat. Paranoia has been carved into mind-sets not only for the country’s size, but also for the different Chinese civilisation which for the Western world is a strange combination of culture, a particular type of state-controlled economy and state socialism/communism. The purpose of this article is therefore to answer two research questions. First, are these fears justifiable or overblown, with concerns being based on the differences in the roots of civilisation, on cultural fears? Second, what are these differences, if any at all, and can we detect any similarities among them? P. Krugman branded pundits who raised fears of economic competition from other nations, especi­ally China, as fools who did not understand economics very well. Do not worry about it, he said: Free trade will have only a minor impact on your prosperity. »This was, I now believe, a major mistake – one in which I shared a hand” (see Hirsch, 2019). Marjan SVETLICIC The article is structured as follows. We first look at the theoretical frame­work of such challenges/fears, then consider each fear in chronological order in sections 2 and 3. The fourth section seeks to identify differences/ similarities while the last sections outlines some policy-related conclusions. Theoretical Framework The article addresses the manner in which views/perceptions3 of differ­ent global challenges have evolved in recent history. Accordingly, the analy­sis concentrates more on qualitative data and attitudes along with the con­text in which they are created because, as implied by Kant’s “transcendental idealism”, it is appearances and perceptions, not the reality that truly matters. In such qualitative analysis, social psychology is becoming ever more impor­tant. It sees challenges as a positive reaction to perceived fear4, regarded as one of the basic emotions. “The culture of fear5 of the other seems to be a forceful mechanism of social and political indoctrination for human beings« (Skoll and Korstanje, 2013). It has played and continues to play a central role in driving popular fears to make the masses do, or not do, what the elite desires. Especially in the twenty-first century, described as uncertain and unpredictable, risky VUCA (vulnerability, uncertainty, complexity and ambiguity), we seem to engage ever more frequently with various issues through a narrative of fear as a vital instrument of propaganda or, to bor­row Bernays’ expression, engineering of consent (1969). People develop specific fears as a result of what they have learned, but the cause might also be an irrational, unconscious fear of the unknown6. Moreover, individual fears can grow into fears of a whole group or can as well arise from the fears held by a whole group usually manifested as stereotyping erroneously, of an entire nation. When problems mount in society, the specific cultural and historical context involved can fuel the stereotyping of entire nations as people look for the causes of such problems in others, in foreigners. They start to blame (scapegoat) them for job insecurity, problems with health­care, low wages, the lack of safety nets etc. In a culture of fear, domestic frustrations are transferred to foreign enemies. A crisis is a typical example of when such prejudicial attitudes are created, although stereotypes can also 3 With the flood of fake news and populism, perceptions have started to grow in importance. Studies demonstrate that voters do not vote based on a realistic assessment of the situation, by following real facts or their own interests, but based on their feelings, on how they see the reality. We are rationally limited, especially when performances do not match our imaginary perceptions (Simon, 1982; Kahneman, 2002). 4 The fear response (individual or collective) arises from the perception of danger in the present, or in anticipation or expectation of a future threat, leading to confrontation or escape from/avoiding the threat. 5 A culture of fear differs from mass anxiety or hysteria. Hysteria or panic runs through populations with a limited duration while a culture of fear is long term embedded in society. 6 “Fear of the unknown may be the fundamental fear” (Carleton, 2016). be built to make it easier to process limited information and degrade others in order to magnify one’s own image. This phenomenon is more common when little is known about others or it is hard to learn about them due to being located far away (the distance factor). Such stereotypes impede our ability to objectively assess data/processes, assuming that stereotypes, pre­senting different picture, are believed to be true. Our readiness and ability to think critically and predict the behaviour of others is thereby weakened. All of these elements are visible in all the perils we analyse here, par­ticularly in the yellow scares. People like to rely on stereotypes that validate their already held opinion more than trying to evaluate each situation on its own, by looking at data. They tend to select information sources that suit their ideological orientation and ignore other sources or contrary opinions. In a way, stereotypes are an instrument of excuses. After defining the role played by fear, we must examine more quanti­tative data to shed light on what creates such fears. Realism is the leading theory explaining sources of power as it mainly relies on material capabili­ties and relative economic and military power. Apart from neglecting the role of domestic beliefs, this may be its biggest shortcoming in view of the rising importance of soft power.. According to mainstream realism,7 coun­tries compete with each other as they pursue their national interests in the struggle for power in anarchic international relations. The power of a state depends on what it is actually based on and the ways in which it is exercised. Seeking hegemony is therefore the result because the international system creates powerful incentives for states to look for opportunities to acquire power at the expense of rivals. States are concerned with the accumulation of relative power as they will not be content with relative security by relying on other states (see Snyder, 2002). Such offensive realism can thus explain the emerging role of China as it aspires to obtain a more prominent role in international relations. On the other hand, defensive realism can explain the USA as it struggles to retain its current dominance, which is proving more important than increasing its power. To properly understand the rise of China today, it is essential to look beyond realism, to also consider the soft power8 which is growing in impor­tance in a VUCA world. However, the capacity to influence others means possessing resources like population, land, natural resources, economy, armed forces, and political stability (Nye and Welch, 2014). Soft and hard 7 We distinguish »classical realism” (Morgenthau, 1948), “defensive neorealism” (K. Waltz, 1979) and “offensive realism” (Mearsheimer, 2001). 8 Nye defines soft power as »the ability to get what you want through attraction rather than coercion or payments” (Nye, 2004) and relates it to cultural (political and social) values and diplomacy through which a state can change the preference of others to meet its own goals by virtue of attractiveness (Nye 1990, 2005). Marjan SVETLICIC power are not alternatives, but complements. In the words of Melissen, “the wheels of hard power can only function smoothly with the lubricant of soft power” (Ham, 2005). Lacking in soft power, China has started to intensively use soft power to complement its hard power based on six pillars: cultural attractiveness, political values, development model, international institu­tions, international image, and economic temptation (Li and Worm, 2010). The whole story about attitudes to the leading or aspiring global play­ers is about power and its transition. Power transition theory is in fact a ver­sion of the power balance theory, a very popular theory of international relations that interprets the causes of conflict (Haas, 1953; Sheehan, 1996; Waltz, 1979). It stems from the hierarchical nature of international relations in which the most powerful countries define the rules of the game. As rival countries acquire power, the chances of war increase (Hillebrand, 2010: 12).9 The old powers’ resistance to the erosion of their position leads us to the second group of theories, the theory of hegemon. Hegemonic stability theory (THS) argues that an asymmetric system10 is probably more stable; if one country dominates, it is a hegemon. The hegemon dominates the rules of the game and with the help of military dominance creates certain public goods in the form of security and economic stability. The erosion of this role can therefore stifle the world system and throw its stability off balance. The smaller the difference in power between the leading and rival states, the greater the likelihood of conflict (Kugler and Organski, 1989) with the upcoming forces because the incumbent power is unwilling to leave its prime position11; the so-called Thucydides trap12 (Allison, 2017). “But it doesn’t have to be« (ibid. 2017) Allison adds, although Kugler (2006) believes that China’s growing power over the USA is greatly increasing the chances of war in the next few decades. Emmott states “that the USA should not fear falling into a Thucydides trap because the historical analogy of England, Germany and WW2 is dissimilar to East Asia today. Germany overtook Britain in the 1900s, while China will not overtake the US for dec­ades” (Emmott, 2009). According to China’s plans, this could happen upon the 100-year anniversary of their country in 2049. However, China is still far from closing the gap on all sources of power and thus the chances of war are lower. Deglobalisation tendencies also consequently increase the risk of war (Hillebrand, 2010: 12 and 13). 10 In terms of access to raw materials, capital and markets. As a result, it has an advantage over com­petitors together with the potential for spreading its values and military strengths. 11 For example, at the end of the 19th century Germany challenged Great Britain; WW1 followed. The fear of Japanese-Americans led to the confrontation between Japan and the USA in the 1930s and impor­tantly contributed to the start of WW2. 12 Based on his statement, “that the rise of Athens and the fear that this inspired Sparta made war inevitable”. The power transition is not simply a political, geopolitical or economic problem, but a psychological one. The leading nations pride is hurt13 and it therefore attempts to block the emergence of any new power(s). The third group of relevant theories deals with different civilisation models since views are firmly embedded in the culture of the observer. Ethnocentrism is a worldview that regards Western culture and way of thinking as something extraordinary, placing it in the centre of the world14. Other cultures are viewed as different, backward, despotic-undemocratic, sometimes even barbaric or racist. It is assumed that the entire world should be modelled on Western values that are seen as universal, always correct, while others are uncivilised barbarians (see Plummer, 2010: 214). “It is about understanding the ideas and practices of another culture with the criteria of our own” (Giddens, 1997). Eurocentrism has been built on an ethnocentric ideological construct approach, locating Europe in the world’s epicentre. It interprets the history of the world as its own history. One’s identity develops on the basis of differ­ence from others, difference in the degree of rationality; we are rational and others are irrational. The only possible conclusion is – European civilisation is superior. According to Amin, this is the ideology of the modern capital­ist world (2009). Mastnak sees in Eurocentrism “a colonialist worldview, an inspiration for the European conquest and subjugation of the world and the justification of that conquest and rule” (Južnic, 2009: 183–184). The recently developed ethno-nationalism, manifested in populism and every country first policies has its roots in such theories. It also gives rise to orientalism as a view of the Middle East and, more broadly, of Eastern civilisations (Said, 1996). The mythology of enemies other than us is attributed to “sub- or inhu­man ethnic and racial traits”. It is not about attitudes to individuals, but about a group of people who, as a last resort, have evil purposes attributed to them (conspiracy theory) in the sense of good versus bad. The responsibility for our own problems is shifted over to strangers (the ideology of economic nationalism), often expanding into overt populist-tinged chauvinism/rac­ism and xenophobia. Refugees/migrants are increasingly the scapegoats for the ever worse position of those affected by technical progress and globali­zation (GLO), together with rising imports from China15. The populist revolt against the enormous upsurge in Chinese exports which, on top of the GLO, is seen as the biggest culprit for the lost jobs and deindustrialisation of the West. Inglehart and Norris contend this revolt is largely based on cultural, 13 The case of the USA after the first Soviet Sputnik or Trump’s reaction to the rise of China today. 14 Illustration; a crisis which started in 2008 was branded as a global crisis even though it was really concentrated in the West. 15 Colantone and Stanig (2017) posit that the increased nationalistic voting is positively correlated with the increased Chinese imports into Western economies. not economic factors (see Freund et al. 2017). Trump’s protectionism is also motivated by the incorrect assumption that China is to blame for the large US trade deficit.16 A chronology of fears The Red Scare The very first red scare in the USA came after the Paris Commune of 1871 while the second one followed the October Bolshevik revolution in Russia. It centred on the perceived threat of the American labour movement, anarchist revolution and political radicalism. The Third Red Scare came directly after WW2, fuelled at home by the perception of national or foreign communists infiltrating or subverting American society and, as the external factor, by the Soviet Union’s growing role in the world. A new bogeyman, ‘The Red Menace’, was portrayed as being everywhere. Communists were demonised. The Red Scare reached its peak between 1950 and 1954 during ‘McCarthyism’. The pursuit of allegedly communist infiltrators in American society had begun. Domestic communism was seen an enemy of apocalyptic proportions. When the Soviets developed an atomic bomb, fear levels intensified, just like during the Cuban crisis or when in 1957 the Soviets sent “Lajka” the dog into space on Sputnik 1. American pride was wounded then like it is now, faced with a decline in its global leadership. As a rule, such fears manifest as various conspiracy theories to make them become more tangible and more persuasive from the point of view of their generators. After the transition, Russia’s role in the world has been shrinking. Further, like all autocratic regimes, Russia should eventually transition to a market-driven democracy (Ikenberry, 2014) meaning that it is less of a concern. Nevertheless, fear of Russia is again on the rise, mainly based on deep dis­trust and value-based concerns. Putin has spoken of the “offensive mistrust of the West about Russia” (Petric, 2018: 471). American Challenge; Europe The demolished Europe, wrote J. J. Servain-Schreiber in his bestseller (1967/69), is under threat from the Americans. The USA was pictured as 16 In theory, a negative trade balance is the result of the gap between savings and consumption. As long as there are enough savings, Americans can spend them on imported goods. Otherwise, the country must borrow abroad, which means the dollar exchange rate will rise, exports will become more expensive and the trade deficit will grow. Otherwise, the effect of trade barriers on the trade balance is neutral beca­use it affects both imports and exports without having a lasting impact on the trade balance (Gagnon, 2018, 1). “enslaving” Europe, becoming an economic colony based on massive inflows of American investment funds. He believed that Europe, lagging behind the USA on all fronts (management, technology, research) was in a silent economic war. He spoke of “American attackers” in the form of US multinational companies, about the collapse of Europe. Yet Schreiber did not stop just with describing the situation. He helped revive French nationalism (similar to today’s populist movements). Later, he taught at Carnegie Mellon University (Pittsburgh, 1984–1995) and became chairman of Le Center Mondial in Paris that promoted the development of computer and information technologies. In 1985, he told President Mitterrand he was resigning because the French government had wanted to procure French equipment for France’s schools instead of buying the com­puters from an American corporation (see Rubner, 1990: 272). Schreiber’s intellectual honesty and consistency may thus be questioned. To conclude, these fears were also overblown. Yellow Peril I: USA The yellow Peril has seen two waves in the USA. The First Peril was directed against Chinese workers at the end of the 1880s. Rather than addressing the economic aspect of immigration, in 1882 anti-Asian propaganda encouraged the federal government to pass the Chinese Exclusion Act, making the immi­gration of Chinese labourers to the USA unlawful and preventing them from obtaining citizenship. Although this Act was repealed in 1943, anti-Asian sen-timent/propaganda remained strong in the country. Later, following Japan’s attack on Pearl Harbour in 1941, it was directed at Japanese-Americans, por­trayed in ways very similar to the 19th century Chinese immigrants. yellow Peril propaganda was based on the supposedly lower intelligence or sub­human qualities of Japanese people (see White, 2019). Yellow Peril II; Japan The second wave of the yellow Peril came in 1960 during the Japanese miracle (10.5% average GDP growth in 1950–1973). Japan’s share of world GDP had risen from 2–3 percent to 10 percent. The Japanese miracle was largely due to the creative imitation of Western technology and introduc­tion of new production methods (lean production). Schreiber (1980) was fascinated by Japan’s automotive industry and automation, robotisation and computer science. This miracle was initially facilitated by the possibility of directing all its resources for development (Japan was not allowed to spend on the army). Second, it was due to the inventiveness and working habits of the Japanese people and the systematic strategic trade and industrial policy. The Japanese began to buy property in Manhattan and acquired American ‘jewels’ (like Rockefeller Center in Manhattan, Firestone Tire and Rubber, Columbia Pictures or the Pebble Beach Golf Course). It was predicted that Japan might already overtake the USA by GDP pc in 1985. Not surprisingly, Vogel (1979) wrote the book: Japan as Number One. This fear indeed had both economic and cultural roots given that American pride and self-confi­dence had been dented. The Japanese had taken the lead in sectors previ­ously the cause of American pride (automotive industry). Still, such fears again proved to be overblown since Japan’s yellow miracle was followed by very low growth and then by the lost century. Imitation can obviously be a double-edged sword; those imitated feel threatened, while simultaneously, by wanting to have what the imitated have, the imitators themselves begin to be troubled by doubts and lose their self-respect. The French philosopher Girard says this leads to hostilities and a feeling of being endangered. Yellow Peril III: China’s Contemporary Challenge Today’s yellow peril concerns the big challenge China brings to the whole international system after its spectacular rise in the last 40 years. In less than 30 years, China had become the world’s second-largest economy by 2001. The first signs of the modern fear of China emerged in December 2004, the last month in which The Agreement on Textiles and Clothing (ATC) remained in force but was set to expire by the end of the year under a World Trade Organization (WTO) decision. Developed countries soon barricaded themselves off from China and the threat of becoming flooded with its tex­tile products. The challenge with China is underpinned by the size of its economy and by it rivalling the USA as the dominant power. China is already the world’s largest economy in population and trade-volume terms. Nominally, in 2017 China’s GDP amounted to 64 percent of US GDP. In 2014, it overtook the USA in Purchasing Power Parity (PPP) to become the world’s biggest econ­omy (Bergsten, 2018, 2). The International Monetary Fund (IMF) predicts that China will overtake the US (at 2017 market rates) in 2030 (IMF, 2018). Yet, according to the index of economic strength, China still lags 12.3 per­cent behind the USA. Still, as early as 2030 it may become the leading eco­nomic power, holding an 18% share while that of the USA is projected to fall (1973–2030) from 16.3 percent to 10.2 percent (Subramanian, 2011). These economic indicators should be stressed because there is a strong long-term correlation between economic capability, military power and a country’s position in the global power system. “Therefore, the hegemon (either US or China) will be in a weaker position than before /… /. It should be though remembered that, historically, China’s leading role is a natural position, since China lost its leading position by Britain only in the 19th century, and after the WW2, when US has taken over from the latter” (van Bergeijk, 2018: 15). One of the more controversial economic accusations and economic fears underlying the challenge posed by China is that it systematically imi­tates17 and ‘steals’ intellectual property (IP)18 and forces foreign companies to transfer their technology to Chinese companies. Imitation is partly the result of admiration and resistance to Western ideas following the Century of Humiliation, the “Opium war which marked the beginning of China’s col­lapse and dismemberment at the hands of foreign powers” (see Davis and Raškovic, 2017: 8). A fundamental goal of contemporary Chinese politics is to do all that is needed to ensure this never happens again. It neverthe­less seems that this accusation is overblown. Namely, in the latest US-China Business Council Member Survey, just 5 percent of respondents reported having been asked to transfer technology to China, and this concern was ranked 24 out of the top 27 challenges facing foreign companies (Huang and Smith, 2019). At the same time, certain problematic imitation activities (trade, foreign investment, licensing, international research collaboration, reverse engi­neering) are legitimate and voluntary. Moreover, the situation in the area of IP rights is now changing. Premier Li Keqiang stated that “strengthening IP protection is strategic and vital for strengthening the socialist market econ­omy” (Reuters, 2017). In view of the ambitious plans to transform China from a “large manufacturing country” into a “powerful manufacturing coun­try” by 2025 and a “leading global producer” by 2049 (“Made in China” and plans for the PRC’s 100th anniversary in 2049), it may be expected that China will become a leader in many technology-driven activities. Simultaneously, the country seeks to strengthen the protection of IP not so much due to external pressures but under the internal pressure of its own companies that desire greater protection for their patents. The more domestic firms become innovative, the more they are seeking to protect their IP rights19. China is 17 The West is also not innocent in this regard. France recruited British defectors to unlock the sec­rets of coal technologies in the 1700s, America stole British models for looms and trains, Japan imitated the West during the Meiji Restoration in 1868 (The Economist, 9/15/2018: 71). South Korea, Taiwan and Singapore industrialised by buying/stealing Western ideas. Has the West paid for instance for many Chinese inventions like gunpowder, blast furnace, cast iron, paper, porcelain, silk production technology, compass, printing technique, although the system at the time was quite different? China has namely been the technologically most advanced country for most of human history. 18 According to some reports, Chinese IP theft costs the USA USD 225 billion to USD 600 billion a year (Huang and Smith, 2019). 19 Huang and Smith (2019) write, »countries do not enact a strong IP rights system until their ability to innovate at home displaces reliance on outside knowledge. The US’ own century long drift towards strong protectionism is a case in point. Its own IP rights system began with the Copyright Act of 1790, which expli­ a global leader in technologies such as e-commerce, artificial intelligence, fintech, high-speed trains, renewable energy, and electric cars. Companies like Alibaba, Didi Chuxing, Huawei and Tencent are operating at the global technology frontier (World Bank, 2019: xvii). The third economic fear relates to the huge rise of Chinese investments, especially their acquisition of technology-leading companies (Godement et al., 2017). This opens the door not only to economic but political influence and creates potential for the Chinese ‘divide and rule’ policy. Public opinion is becoming more hostile (Grant and Barysch, 2008) but oscillating between “China saving Europe” and “China taking over Europe” (Shambaugh, 2013). The world fears the transfer of Chinese management patterns or values wher­ever their companies make investments. Past experience shows evidence of both implications; strong adaptations to local cultures (particularly in indus­trial countries) but also the imposition of its own management style and working habits (Africa) or a combination of these two strategies, a kind of Yin-Yang cultural approach treating different countries/firms/people differ­ently. The EU is encountering China’s ever more aggressive policy of influenc­ing more flexible and less critical positions in China (market economy sta­tus, democracy). The 17+1 initiative is such a strategy that could create splits within the EU, making some members the ‘fifth column’ of China in the EU. It is thus little wonder that alarm bells have started ringing over China’s abil­ity to translate its economic power into attempts to undermine Europe’s unified policy on China. Apart from hard economic data, soft power factors should also be con­sidered. Here, China’s position is still weak despite all the efforts it has been making in public diplomacy recently. Chinese public diplomacy these days is replacing the previous “charm offensive” strategy (Kurlantzick, 2007: 6) aimed at neutralising the “theory of threats” and improving China’s global reputation (Tai-Ting Liu, Tony, 2019: 77). The Belt and Road Initiative (BRI) may also be regarded as an instrument of soft power. Today’s paranoia, in the face of a rapidly growing and increasingly ambi­tious China, is obviously principally rooted in the enormity of the Chinese economy. Second, a fear of its difference, exotics, is entailed; third, of its lead­ing role in the world and, finally, the fear of economic intelligence, of espio­nage, as a threat to security. “In the name of national security, America is treating Chinese students and scholars as a new ‘yellow peril’, in a witch-hunt worthy of Senator Joseph McCarthy” (The Economist, 2019, 13 July: 52). citly did not grant any protections to foreign works.” /…../ “During the early days of its industrialization, the US was a world leader in IP rights violations, a fact often overlooked in the current discourse”. The fear of the difference is merging with the fear of potential political interference in the economy via the large share of state-controlled firms20. The biggest distinction is therefore that China is a different civilisation, a communist, centralised and authoritarian state. It has different values and religious beliefs. The challenge brought by Chinese is thus different. Three potential sce­narios arise. First, that China’s position will start to be eroded if it becomes unable to cope with the accumulated problems of its own rapid growth and the fact it has not anticipated the accompanying problems21, including all the political challenges, the necessary democratisation of the political sys­tem, and providing more human rights in the long run22. China will encoun­ter Rodrik’s trilemma (2011) regarding how to accommodate its three pil­lars: GLO, sovereignty and democracy23. This scenario entails considerable internal instability and negative implications for world stability, clearly not in the interest of any of us. An international implication of such a stagnant scenario might be China adopting a more aggressive foreign policy aimed at maintaining support at home while ratcheting up repression against any signs of dissent at home. A more likely scenario is that China will take on a leading role in many areas, especially the economy, thereby beginning to change the world’s structure in either the direction of Pax Sinica or a multilateral system with China as one of the leading powers (the third scenario) in a world of coop­eration and competition among the great powers. The question is whether China wishes to abolish the capitalist world order or to simply form a non-hegemonic capitalist world order in which it will have more opportuni­ties for development. According to Hocevar (2019, 15), it seems more that “China does not undermine the capitalist world order, but rather tries to challenge the US position in the existing capitalist world order in order to 20 However, they also play an important role in some developed countries. For instance, as much as 43.8% (34.2% are European) of all transnational enterprises in the world in 2010 were state-owned and only 7.7% were Chinese (UNCTAD, 2011: 31). 21 China’s old drivers of growth based on low wages are running out of steam. Growth rates are gradu­ally slowing down. China could also face a real-estate bubble, a credit crunch and many other challenges accompanying its economic transformation. Finally, there is demographic problem. “According to UN pro­jections, during the next 25 years the percentage of China’s population older than 65 will more than dou­ble (from 12 to 25%). Consequently the working-age population will decline. By the middle of the century it will be nearly a fifths smaller than it is now. China will have gone from nine working-age adults per retired person in 2000 to just two by 2015” (The Economist, 2019, 2 Nov.: 65). 22 Rising standards of living would, as the theory of democratic peace predicts, also gradually induce claims for political liberalisation/democracy, for more human rights to reduce the room for conflicts (democracies don’t fight each other). 23 Now China follows just GLO and sovereignty. form a non-hegemonistic capitalist world order”. He may be right for now, but the situation could change when China achieves a more hegemonis-tic position. History shows that power corrupts and aspirations can, along the way, be broadened, such as to shape the world so as to better suit its own (ideological) design (albeit the changes will be gradual). Economic success is namely enhancing China’s self-confidence, courage and oppor­tunities to exercise its interests. It appears obvious that the US hegemony will come to an end, thereby jeopardising the stability of the system in line with the theory of hegemonic stability. The erosion of this role could thus endanger the existing global system’s functioning, throwing its stability off balance. Differences and similarities in the above perils Is there a common denominator to these fears, eclipsing popular apoca­lyptic literature, about dangerous aliens threatening our world, or are they more idiosyncratic? Both are correct; there are similarities and differences. Four of the most obvious similarities are as follows. The first is the fear of the growing economic size of the challengers while the second is the fear of external threats, of dangerous aliens that endanger our white world mostly because they are different and not so much because they are economically or technologically threatening. Economic concerns have gradually turned into more ideological, cultural, religious, civilisational or even racist fears. They appear as mythology regarding an enemy, someone that threatens us because they are different, which is not ours. The third group relates to the second but is ideologically based (red and yellow scare III) and the last one relates to the changing international context. The first type of fear (growing economic power) primarily relates to the American challenge to Europe after WW2, and today’s China threat also manifested in Trump’s America First policy. The Japanese yellow peril in the 1960/1970s was also economically based, but dissimilar in that the Japanese are culturally different. Among the analysed economic challenges, the biggest quantitative difference is the size and geostrategic role/ambi­tion. Japan’s challenge in the 1970s was confined to economic/technologi­cal power (Japan’s GDP was 9 times smaller than that of the USA, whereas China’s GDP today is already 70% of US GDP). The specifics of the Chinese challenge these days, compared to the one posed by Japan, is that such eco­nomic strength is ever more combined with military and geostrategic ambi­tions to become the leading country in the region and (more implicitly than explicitly) in the world. The challenge China provides today is quantitatively only comparable to that of the USA when challenging Europe in the after­math of WW2. During the Cold War, the Soviet Union also competed with the USA chiefly in the ideological, military and space technology fields, but was never a serious global economic or commercial contender24. The challenge posed by China is unlike the American, red scare and Japanese challenge. China’s size is unrivalled by Russia or Japan. The Chinese shock has affected those who were already struggling to keep their jobs for other reasons while in Japan’s case US industry was better prepared (the context factor). It is also unlike them because China’s growth is extremely important for the global economy, whereas the relative consequences for the world brought by all other challengers would be significantly weaker. The challenge of China also has a geopolitical dimension in that it is becom­ing a military force and, in contrast to Japan, it is not an ally. China is the only military and economic rival of the USA and is hence creating a fundamental shift in the global distribution of power and influence (Geeraerts, 2013: 6). Based on detailed historical analysis, Subramanian notes that China’s domi­nance is more imminent than usually believed, will be more broadly based (covering wealth, trade, external finance, and currency), and could be as large in magnitude in the next 20 years as that of the UK in the halcyon days of the Empire or of the USA in the aftermath of World War II (2011: 4). Yet, the ‘China challenge’ has some similarities with the red one. They both used to have not only economic but also ideological roots, although the Soviet Union wanted to export socialism and China is expanding more through its economic and less through its ideological power. The second group refers to culturally-based, ideological fears, the threat of those who are exotic, because we do not know or understand them and they are ideologically different. We therefore feel threatened (USSR/Russia and China). In 1993, P. Kennedy stated that “Protectionism, anti-immigrant policies, blocking new technologies, and finding new enemies to replace Cold War foes are common reactions at a time of jolts and jars and smashes in the social life of humanity”, a view that can be applied to the current situ­ation. Fear of this group can also be explained theoretically by the hegem­onic stability and power transition theory, and eurocentrism. The third group of differences is political/ideological. While the USA, Japan and Europe share Western democratic values, China is an authori­tarian socialist state, just like the Soviet Union was when it challenged the USA. However, China does not export its ideology as much as the Soviet Union did, but is first and foremost pursuing its global economic interests. By doing so, it can also indirectly pursue its ideology by spreading its soft 24 Today’s daily US-China trade equals the annual trade of USA with the Soviet Union in 1987. Trade interdependence was therefore much stronger (13% of total US trade in 2018 was with China) while it was only 0.25 percent with the Soviet Union in 1987 (The Economist, Special report China and America, 18. 5. 2019: 3). power25 and ‘sharp power’26; for instance, by making the beneficiary states in the BRI financially dependent when they are unable to repay the large loans received for infrastructural projects within this framework (debt trap diplomacy)27. The fourth distinct factor is the changed circumstances in the world after the fall of the Berlin Wall, the end of the Cold War and, up until recently, the strengthening of multilateralism, galloping globalisation (and de-globalisa­tion of late), growing interdependencies and digitalisation. This is a special kind oligopolistic multilateralism, a blend of cooperation and competition between the major players that today are highly interconnected within a net­work of global cooperation. This power transition is occurring in a different environment, suggesting that a new cold war scenario is not very likely. Apart from the differences in all of the mentioned challenges, there are some similarities. Basically, all of the said fears: a. were based on quantitative/size factors, the rapid growth of the econo­mies, their political and military power challenging the current system and the world hegemony, b. proved to be overblown, too dramatic, provoking paranoid panic over­reactions. But nothing gets eaten as hot as it gets cooked, c. were based on ideological cultural roots, including racial, even racist prejudices28, on ethnocentrism, generating suspicions leading to eroded trust, d. were often misused for internal political battles (McCarthyism in the USA or today’s populism) and draw attention to the need to make changes in the global system’s structure and functioning and to adapt to such tectonic movements in advance, not after the event, to the transition of power underway in the global system. These fears have also caused a rethinking of certain theoretical postulates about international trade/ relations and development theories generally. This is the positive role of such fears. 25 China has long recognised that it suffers »a soft power« deficit. Therefore, in 2007 then President Hu Jintao declared that getting other countries to like China was a national priority (The Economist, February 2019: 44). 26 A term used to refer to the information warfare being waged by authoritarian regimes. 27 Several countries, including Pakistan, Nepal, Burma and Malaysia, have already abandoned BRI projects for this reason (see Fabry, 2019). 28 Such racist views do not only come from the bottom. The Director of Policy Planning at the US Department of State, K. Skinner, said at a security forum in Washington that »the fight with China, was a fight with a really different civilisation and a different ideology and the US hasn’t had that before/…./ that China posed a particularly unique challenge as it represented the first time that we will have a great power competitor that is not Caucasian” (see Panda, 2019), forgetting that in WW2 II it fought with Japan, for example. Conclusion China is clearly the biggest challenge in the modern world. Yet, fears of a yellow peril are not new, although the forms and contexts are different, confirming Hegel when he said that history repeats itself the first time as a tragedy29 and the second time as a farce30 (Marx’s addition). These phe­nomena started with a red scare, the fear of the rise of Bolshevism and later the Soviet Union (now Russia) after World War II and European fears of the USA becoming dominant in the period of its post WW2 reconstruction and later the fear of Japan’s spectacular technological rise. The article has described the substantial differences and similarities that exist among the challengers due to their size, political systems, ideological basis, military strength and geopolitical ambitions, and the context. The explanatory power of the different theories varies according to indi­vidual challengers; somewhere along the line, the greatest weight was given to the realist school and power transition theory based on economic/quan­titative factors as a basis for their power (Japan, USA, China), or ideological/ military factors (in the case of the Soviet Union/Russia), while elsewhere they are again more ethnocentric (Japan, China). This makes a multidiscipli­nary approach essential because a single discipline is unable to explain such tectonic changes and ensuing reactions. All of the mentioned fears were significantly overblown by linearly extrapolating tendencies into the future, without taking account of the his­torical context or other factors that hampered such linear forecasts. They were conceptualised within a ‘zero-sum’ game where the rise of one power leads to the decline of another, causing inevitable conflict with the leading one and amounting to a challenge and threat to the traditional Western-led international order. Kupchan also seems right when claiming, »that the abil­ity of great powers to impose their preferences will only decline further in the future.… The twenty-first century will not be America’s, China’s, Asia’s, or anyone else’s. It will belong to no one«. The USA will no longer be the hegemon it once was. The transformed international system should, using Rodrik words, leave greater “policy space” for national policies and sover­eignty. If the great powers act wisely, neither Pax China nor Chimerica or 29 The German challenge to Great Britain’s dominance in the 19th century was followed by WWI, while problems between the USA and Japan in the 1930s were followed by WWII. Today, the Chinese chal­lenge has brought about a trade war, the revival of protectionism, and erosion of the rule-based global system. 30 Today’s farce is that China is accused of protectionist policies but American A. Hamilton is conside­red to be the father of protectionism (Tariff Act 1789) and all of the current developed countries applied such policies in the past. Steeling IP also has its predecessors; the main economic powers also did it in the past (see footnote 21). G2 will emerge, but a multilaterally governed world in the interest of all, not just a few. This is viable if China follows, as proposed by Colonel Liu Mingfu, the example of the USA after the experience of the UK which quietly left the lead role to the USA after WW2, and not the Soviet Union example which directly clashed with the USA during the Cold War. He advocates a tolerant, long-term strategy, a century marathon31 (see Miller, 2018). In this manner, war can be side-stepped and a new model of great-power relations devel­oped, avoiding confrontation with the USA. It seems the Beijing Consensus is unlikely to substitute the Washington Consensus in the foreseeable future. However, it holds the potential to influ­ence countries’ development strategies. The near future will not be the same as the last century with one country leading. There could be power shar­ing between China, the USA, Europe/EU32 and Russia (perhaps also India) within the spirit of a ‘collaborative autonomy’ logic. Europe is not militarily strong enough but has an advantage in terms of its soft power. According to B. Emmott (2006), while China is likely to emerge as the most powerful player, it will not be sufficiently powerful to dominate but strong enough to be significant shaper of the world order. He compares China with Britain in the early 19th century when despite being more powerful it was unable to dominate. It remains unclear whether China wants superpower status. It seems that China is aware of the danger of a strategic overstretch (para­phrasing Kennedy, 1987), as an imbalance between its strategic commit­ments and its economic base, although it is not immune from triumphalism after abandoning Deng Xiaoping’s low-profile approach of making China great again. BIBLIOGRAPHY Allison, Graham (2017): Destined for War: Can America and China Escape Thucydidesĺ Trap? Kindle edition. Amin, Samir (2009): Evrocentrizem: kritika neke ideologije Ljubljana, Sophia. (Original: L’eurocentrisme: Critique d’une idéologie, Paris, 1988). Bekeš, Andrej, Rošker S. Jana and Zlatko Šabic, (2019): Procesi in odnosi v Vzhodni Aziji – Zbornik EARL, Studia Humanitatis Asiatica, Ljubljana. Bergsten, C. Fred (2018): China and the United States: Trade Conflict and Systemic Competition, Peterson Institute for International Economics. October. Bernays, Edward (1969): The Engineering of Consent. Norman: University of Oklahoma Press. 31 Predicting that China will need 30 years to catch up to the USA in the size of its GDP, 30 years to become equally strong in the military field, and 30 years to reach its GDP per capita income. 32 Provided the EU is able to fill the vacuum created by Trump’s nationalistic, pooling away from world politics, policy. According to President Macron, the EU should »wake up. If we don’t wake up, there is a considerable risk that in the long run we will disappear geopolitically, or at least that we will no longer be in control of our destiny« (The Economist, 9 Nov., 2019: 17). Carleton, R. Nicholas (2016): Fear of the Unknown: One Fear to Rule Them All? Journal of Anxiety Disorders. 41. 10.1016. Accessible at https://www.sciencedi­rect.com/science/article/pii/S0887618516300469, 22. 12. 2019. Colantone, Italo and Staning, Piero (2016): Globalisation and Brexit. Accessible at https://voxeu.org/article/globalisation-and-brexit, 13. 1. 2019. Davies, Howard and, Matevž Raškovic (2017): Understanding a Changing China, 1st Edition, Routledge, London. Emmott, Bill (2009): Rivals: How the Power Struggle between China, India and Japan Will Shape our Next Decade, Penguin. Fabry, Elvire (2019): Meeting the challenges of EU-China relations, 08/04/2019, Europe in the world. Accessible at https://institutdelors.eu/wp-content/ uploads/2019/04/190409-EN-Chine-fabry.pdf, 22. 5. 2019. Freund, Caroline and Dario Sidhu (2017): Manufacturing and the 2016 Election: An Analysis of US Presidential Election Data. PIIE Working Paper 17-7, May 2017. Accessible at https://www.piie.com/publications/working-papers/manufactur-ing-and-2016-election, 12. 12. 2019. Gagnon, Joseph E. (2018): Trump and Navarro’s Mistaken Assumptions about Trade Deficits, (PIIE). Accessible at https://piie.com/blogs/trade-investment­policy-watch/trump-and-navarros-mistaken-assumptions- https://piie.com/ blogs/trade-investment-policy-watch/trump-and-navarros-mistaken-assump­tions-about-trade-deficits, 13. 11. 2018. Geeraerts, Gustaaf (2013): EU-China Relations. In Thomsas Christiansen, Emil Kirchner and Philomena Murray (eds.), The Palgrave Handbook of EU-Asia Relations, 492–508. Houndmills: Palgrave Macmillan. Giddens, Anthony (1997): Sociology (3rd edition). Polity Press: Cambridge 1997. Godement, François and Vasselier Abigaël (2017): China at the Gates: A New Power Audit of EU-China Relations, The European Council on Foreign Relations (ECFR). Accessible at http://www.ecfr.eu/page/-/China_Power_Audit.pdf, 19. 3. 2018. Grant, Charles and Katinka Barysch (2008): Can Europe and China Shape a New World Order? Accessible at https://www.cer.eu/publications/archive/ report/2008/can-europe-and-china-shape-new-world-order, 9. 12. 2019. Ham, P. Van (2005): Power, Public Diplomacy and the Pax Americana. In Melissen, J. (ed.), The New Public Diplomacy: Soft Power in International Relations, 47–66. New York: Palgrave Macmillan. Haas, Ernest (1953): The Balance of Power: Prescription, Concept, or Propaganda? World Politics (5) 4 (July): 442–477. Hillebrand, Evan (2010): Deglobalization Scenarios: Who Wins? Who Loses? Accessible at http://econpapers.repec.org/article/bpjglecon/v_3a10_3ay_3a 2010_3ai_3a2_3an_3a3.htm, 20. 9. 2013. Hocevar, Marko (2019): En pas, ena cesta: vzpon Kitajske in gradnja (kontra) hegemonije. In Andrej Bekeš, Rošker S. Jana and Zlatko Šabic, (2019): Procesi in odnosi v Vzhodni Aziji – Zbornik EARL, Studia Humanitatis Asiatica, Ljubljana. Huang, Yukon and Jeremy Smith (2019): China’s Record on Intellectual Property Rights Is Getting Better and Better. Foreign Policy, October 16, 2019. Accessible at e:\china’s record on intellectual property theft is getting better and better. html, 19. 10. 2019. Ikenberry, John (2014): The Illusion of Geopolitics. Foreign Affairs 93 (3): 138–146. Južnic, Stane (1974): Evropocentrizem kot oblika družbene zavesti o sodobnem svetu. V Problemi sodobnega sveta, ur. Jure Gartner, Boris Lipužic, Sikst Marion, Renata Mejak, Maja Zavašnik, 7–28, Ljubljana, Zavod SRS za šolstvo. Kahneman, Daniel (2002): Maps of Bounded Rationality: A Perspective on Intuitive Judgment and Choice. Nobel Prize Lecture, 8 December. Kennedy, Paul (1987): The Rise and Fall of the Great Powers. New York: Random House. Kennedy, Paul (1993): Preparing for the Twenty-first Century. New York: Random House. Kugler, Jacek and A.F.K. Organski (1989): Chapter 7: The Power Transition: A Retrospective and Prospective Evaluation. Handbook of War Studies. Accessible at ttps://www.acsu.buffalo.edu/~fczagare/PSC%20346/Kugler%20and%20 Organski.pdf, 15.2. 2019. Kupchan, A. Charles (2012): No One’s World. Oxford University Press, USA. Kurlantzick, Joshua (2007): Charm Offensive: How China’s Soft Power is Transforming the World. New Haven and London: Yale University Press. Li, Xin and Verner Worn (2011): Building China’s Soft Power for a Peaceful Rise. Journal of Chinese Political Science 16 (1): 69–89. Mazarr, Michael J. (2017): The Once and Future Order: What Comes after Hegemony. Foreign Affairs 96 (1): 25–32. Mearsheimer, John J. (2001): The Tragedy of Great Power Politics. New York: W.W. Norton. Miller, Andrew (2016): Beijing has a documented plan to be the premier global superpower by 2049. It’s over halfway there. Accessible at https://www.thetrum­pet.com/14006-chinas-hundred-year-strategy, 15. 6. 2019. Miller, Manjari (2016): The Role of Beliefs in Identifying Rising Powers. Chinese Journal of International Politics 9 (2): 2011–2239. Morgenthau, Hans J. (1948): Politics among Nations: The Struggle for Power and Peace (New York: Alfred A. Knopf, and later editions). Nye, Joseph (1990): Soft Power. Foreign Policy 80: 153–71. doi: 10.2307/1148580. Nye, Joseph (2004): Soft Power: The Means to Success in World Politics. New York: Public Affairs. Nye, Joseph (2005): The Rise of China’s Soft Power. Wall Street Journal Asia: 6–8. Nye, J. S. and D. A. Welch (2014): Understanding Global Conflict & Cooperation: Intro to Theory & History, 9th ed. Essex: Pearson Education. Panda, Ankit (2019): ‘Declining’ US should reject race-based thinking and embrace innovation to compete with China. Accessible at https://www.scmp.com/news/ china/diplomacy/article/3010577/declining-us-should-reject-race-based-think-ing-and-embrace, 23. 5. 2019. Petric, Ernest (2018): Spomini in spoznanja; Diplomat, pravnik, politik. Mohorjeva, Celovec, 558. Plummer, Ken (2010): Sociology: The Basics. London and New York: Routledge. Porter, Eduardo (2005): Japan isn’t taking over the world. But China. Accessible at https://www.nytimes.com/2005/07/03/weekinreview/ok-japan-isnt-taking­over-the-world-but-china.html. 17. 1. 2019. Prestowitz, Clyde (2005): Three Billion New Capitalists. New York: Basic Books. Rodrik, Dani (2011b): The Globalization Paradox. New York: W. W. Norton and Company. Rubner, Alex (1990): The Might of Multinationals, New York: Preager. Said, Edward (1996/1978): Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: ISH, Faulteta za podiplomski humanisticni študij. Servan-Schreiber, Jean-Jacques (1967): Le Défi américain. Paris: Éditions Denoel. Servan-Schreiber, J. J. (1969): Ameriško izzivanje (Le defi American). Ljubljana, DZS. Servan-Schreiber, J. J. (1980): Le defi Mondial. France: Fayard. Simon, Herbert (1982): Models of Bounded Rationality. Volume 1: Economic Analysis and Public Policy. Volume 2: Behavioural Economics and Business Organization, Cambridge, MA: MIT Press. Svetlicic, Marjan (2019): From American to the Chinese Challenge; From Fears to Reality. In Andrej Bekeš, Jana S. Rošker and Zlatko Šabic, (2019): Procesi in odnosi v Vzhodni Aziji – Zbornik EARL, 285–316. Ljubljana: Studia Humanitatis Asiatica. Shambaugh, David (2015): China’s Soft-Power Push. Foreign Affairs 94: 99. Sheehan, Michael (1996): Balance of Power: History and Theory. New York: Routledge. Skoll, Geoffrey and Maximiliano Korstanje (2013): Constructing an American Fear Culture from Red Scares to Terrorism. Int. J. of Human Rights and Constitutional Studies 1: 341–364. Snyder, Glenn H. (2002): Mearsheimer’s World – Offensive Realism and the Struggle for Security. A Review Essay. International Security 27 (1): 149–173. Subramanian, Arvind (2011): Eclipse: Living in the Shadow of China’s Economic Dominance, (PIIE), Columbia University Press, September. Tai-Ting Liu, Tony (2019): Public Diplomacy: China’s Newest Charm Offensive. In New Pespectives on China’s Relations with the World: National, Transnational and International, Daiel Johanson, Jie Li and Tsunghan Wu. Daniel Johanson, Jie Li and Tsunghan Wu (eds.), 77–87. E-International Relations. Accessible at E-International Relations www.E-IR.info Bristol, England, Dec. 2019. Van Bergeijk, Peter (2018): China’s Economic Hegemony (1–2050 AD), Working Paper No. 637. The Hague: Institute of Social Studies. Waltz, Kenneth N. (1979): Theory of International Politics. New York: Random House. White, David (2019): The Theory of Yellow Peril. Accessible at https://study.com/ academy/lesson/the-theory-of-yellow-peril.html, 20. 9. 2019. Vogel, Ezra F. (1979): Japan as Number One; Lessons for America. Cambridge, USA: Harvard University Press. Walker, Christopher and Jessica Ludwig (2017): From “Soft Power” to “Sharp Power”: Rising Authoritarian Influence in the Democratic World. In: Sharp power: rising authoritarian influence, p. 6–26. National Endowment for Democracy, International Forum for Democratic Studies, Washington DC. SOURCES Hirsch, Michael (2019): Economists on the Run. Foreign Policy. Accessible at https://foreignpolicy.com/2019/10/22/economists-globalization-trade-paul-krugman-china/, 11. 1. 2020. IMF, 2018. People’s Republic of China. IMF Country Report No. 18/240. Washington, D.C. Reuters (2017): China must enhance protection of intellectual property rights: Premier Li, 23 November 2017. Accessible at china-must-enhance-protection-of­intellectual-property-rights-premier-li-iduskbn1dn08c, 1. 4. 2018. The Economist (2019, 12 January): Can China Become a Scientific Superpower? 64. The Economist (2019, 9 February): Culture Wars. The Communist Party Capitalises on Foreign Interest in Chinese Culture: 44. The Economist (2019, 9 March): Free Exchange: Shocked: 66. The Economist (2018, 19 May): Special Report: China and America. The Economist (2018, 19 May): Schumpeter: An Empire of the Mind: 71. The Economist (2019, 13 July): Chaguan: A Generational Divide: 52. The Economist (2019, 2 November): Old, Not Yet Rich: 65–66. The Economist (2019, 9 November): A President on a Mission:. 17. UNCTAD (2011): World Investment Report: 31. World Bank Group (2019): Innovative China: New Drivers of Growth. Develop­ment Research Center of the State Council, the People’s Republic of China. Washington, DC: World Bank. Accessible at https://openknowledge.worldbank. org/handle/10986/32351, 11. 1. 2020. Aleksandar ŠOBOT, Andrej LUKŠIC* ENSURING THE SUSTAINABLE DEVELOPMENT OF NATURA 2000: CHALLENGES AND SOLUTIONS Abstract. All European Union countries are challenged by Natura 2000, i.e. the Birds and Habitats Directives, poses due to deficient understanding of the concept of sustainable development. The main objective of this arti­cle is to theoretically present the governance of Natura 2000 in line with the sustainable development concept. The research background encompasses the legislation and institutions as the basis for the good governance of Natura 2000. The literature review outlines the views of several scholars and recommendations to improve the governance of Natura 2000 according to the con­cept of sustainable development. The conclusion points to changes in behaviour in response to environmental legislation and institutions. Keywords: European Union, Sustainable Development, Governance of Natura 2000 Introduction and methodology The governance of Natura 2000 (N2000) is a process that builds on the concept of sustainable development, making it vital to better understand the concept of sustainable development itself. This concept relies on legislation and institutions as the basis for a multi-level governance (MLG) system of natural resources such as N2000 (Šobot and Lukšic, 2016; 2017; 2019; 2020). The MLG system of N2000 divides responsibilities among different policies on multiple levels of government (local, national, supranational) (Niedzialkowski et al., 2015). Newig and Fritsch (2009) state the MLG sys­tem improves the connectivity of actors and reduces the impact of govern­ment institutions. Christophersen and Weber (2002) describe how within the MLG system of N2000 non-governmental organisations (NGOs) are given an equal chance to participate as governmental organisations. Carter (2006) notes that mutual cooperation between governmental and non-gov­ernmental actors becomes stronger in the MLG system, while Stubbs (2005) states that democratic conditions are fulfilled in such a way. Lockwood et al. (2009) explain that MLG represents communication, co-operation and * Aleksandar Šobot, PhD, Centre for Political Theory, University of Ljubljana, Slovenia; Andrej Lukšic, PhD, Professor, Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana, Slovenia. coordination among various actors at the organisational level and hence could underpin a new model of management within the national system of nature protection. The primary challenges of the sustainable development concept within N2000 according to the theory of Šobot and Lukšic (2016; 2017; 2019; 2020) are legislative and institutional changes to the nature protection system and changes in the population’s understanding and behaviour concerning the legislation and institutions of the protected areas (N2000 areas). The main research objective was to describe the biggest challenges and solutions in the governance of Natura 2000 in line with the concept of sustainable devel­opment. The research was carried out within the framework of the Multi-Level Governance of Natural Resources in Slovenia, Croatia and Bosnia and Herzegovina research project from 2013 to 2016. A literature review was conducted with the main research objective in mind. Literature review Challenges and solutions in governing N2000 according to the concept of sustainable development: Lessons from research many scholars Gambert (2010) explains that the governance and management of nat­ural resources, such as N2000, is a political process that has an interest in the commons. The N2000 may be seen as commons in this century. Hardin (1968) highlights the importance of the commons while Ostrom (1990) says that all of society must be involved in it. Baker (2003) thinks a functional logic is at play; including the public, experts and politics in the commons is the key to natural resource management. Torkar and McGregor (2012) use the term “people included” and point out the need to ensure that the public, professions and politics are involved in the management of natu­ral resources and environmental protection. Niedzialkowski et al. (2015) promote the public’s participation in decision-making so as to add to the legitimacy and effectiveness of nature protection policies. Borgström et al. (2015) suggest that the level of success of a nature protection policy and the governance and management of natural resources depend on the degree of participation, knowledge and confidence entailed. Nastran (2015) believes the effectiveness of the governance and management of natural resources is subject to attitudes and perceptions while Holling (1993) finds it is impor­tant to learn about the protection of nature, implementation of nature pro­tection policy and management of natural resources. Niedzialkowski et al. (2012) contend it is vital to include institutions in these processes. Torkar and McGregor (2012) think it is essential to share knowledge and under­standing acquired in nature protection processes, with Kakabadze (2011) going further and saying that if natural resources are to be successfully gov­erned and managed it is essential to involve all of them, regardless of private interests. Reed (2008) even states that participation in the management of natural resources is a democratic right. Legislation and institutions play a huge role in the governance and man­agement of natural resources. N2000 is a supranational policy obligation (Rosa and Da Silva, 2005) and the management process must be coordi­nated. The governance and management of nature is located at the suprana­tional level (Baker, 2003) because nature has no borders. Giljum et al. (2005) suggest that the governance and management of nature protection at the supranational level may be seen as the first major step towards sustainable development. Kati et al. (2014) report that, in addition to the supranational level, such as the EU, the support of governmental and non-governmental representatives is also required to ensure successful implementation of the project management of natural resources, like N2000. Neumann (2005) considers that national parks have a great impact on successful imple­mentation of N2000 because they have long been involved in nature pro­tection, and the experiences and perceptions of people from these areas will be included. Geitzenauer et al. (2016) suggest that N2000 is a model of European national parks. National parks represent the management of natu­ral resources (Lockwood et al., 2010) whereas Gruby and Basurto (2013) suggest that this also means the management of ecosystem services, i.e. eco­system management. Ecosystem management refers to the politics of natural resource man­agement (Lakicevic and Tatovic, 2012), such as N2000. The ecosystem approach entails the involvement of all in the associated decision-making (Niedzialkowski et al., 2012). Gruby and Basurto (2013) suggest that ecosys­tem management, i.e. N2000, is biological/political management. The eco­system management includes a planning process within institutions, coop­eration with participants, and flexible and adaptive management (Layzer, 2012). The ecosystem management, i.e. N2000, requires an institutional (Gruby and Basurto, 2013) and legislative transformation (Kakabadze, 2011) along with stronger governmental–non-governmental stakeholder connec­tions (Imperial, 1999) to adapt the values of nature protection and ecosys­tem services as defined in a nature protection policy. In order to ensure that this management is effective, both deliberation (Slocombe, 1998) and adap­tive management are required (Lakicevic and Tatovic, 2012; Blenckner et al., 2015). Adaptive management proceeds best through ecosystem-based man­agement (Bennett, 2016). Slocombe (1998) says that ecosystem manage­ment is “the process of an ecosystem-based management (EBM) of human activities”. EBM denotes an understanding between scientific and human values while making decisions (Imperial, 1999). Blenckner et al. (2015) suggest that with EBM humans manage those parts of the ecosystem to which they belong. Slocombe (1998) states that EBM is very valuable for the planning process and management because it involves several stakeholders and rela­tionships in a smaller territory. Borgström et al. (2015) contend that EBM is the key to implementing a nature protection policy which contributes to environmental governance on the local, national and supranational lev­els. EBM is crucial for effective natural resource management (Nilsson and Bohman, 2015; Blenckner et al., 2015) since it includes all levels of manage­ment from supranational, such as the EU where nature protection policy is created, to local (community) ones where these objectives are put into prac­tice, and may be regarded as a partnership in environmental management (Niedzialkowski et al., 2012). Accordingly, this partnership includes ele­ments of joint decision-making, for example through advisory boards and representative committees. Partnership can take the form of co-production, co-regulation, co-management or community-based management. The community-based conservation approach seeks a direct coopera­tive relationship between the integrity of ecosystems and the sustainable livelihoods of communities (Torkar and McGregor, 2012). The community must participate in the resource management plans (Booth and Halseth, 2011). Armitage (2005) believes a better understanding of the socio-ecolog­ical conditions of the area, as well as any risks/opportunities is needed for making adaptations in management. Torkar and McGregor (2012) suggest that community-based management is important for local participation and credibility of the process. Bennett (2016) considers that this approach yields better insights into nature protection able to contribute to more developed decisions for nature protection in planning, implementation and manage­ment based on real information. Such decision-making in the management of natural resources is called co-management. N2000 is the only feasible choice given the co-management of the various government, NGO and EU stakeholders. Carlsson and Berkes (2005) describe co-management as two or more social parties that negotiate and share management rights and responsibili­ties. Torkar and McGregor (2012) consider nature protection as the co-evo­lution of conservational objectives that must be shared in the local environ­ment. Giljum et al. (2005) suggest that co-evolution goes towards sustainable development. Carlsson and Berkes (2005) state that co-management entails a joint arrangement of the state and local communities regarding shared authority in decision-making and responsibilities. The state plays a major role in nature protection, yet in co-management this role is shared with those who use the local environment (Carlsson and Berkes, 2005). Ferranti et al. (2010) believe that co-management is being revolutionised by N2000 and the involvement of the public, professions and politics in its planning, implementation and performance. That only the government makes deci­sions is an old notion (Buttel, 2003) because the state alone is unable to cope with ecological problems (Kapaciauskaite, 2011). In addition, EU organisa­tions may possess superior capacities for solving environmental problems, making their participation essential (Brown, 2013). Beunen and de Vries (2011) reveal that the practice of co-management has increased in all EU countries with N2000. Lockwood et al. (2009) state that collaborative gover­nance requires stronger governmental coordination with the aim of the greater involvement of stakeholders in decision-making. Gambert (2010) believes that it is only through collaborative governance that the traditional system of governance, which has concealed many private interests, can be counteracted and thereby bring greater transparency. Lukšic and Bahor (2011) indicate that decisions may be based on individuals’ concealed inter­ests, making it necessary to increase the participation of the public, profes­sions and politics in decision-making. Torkar and McGregor (2012) say that collaborative decisions contribute to democracy, legitimacy, governance and the sharing of knowledge and understanding and, without such a deci­sion, problems might arise. Niedzialkowski et al. (2015) point out that the biggest problems with co-management are delays in the participation or non-inclusion of vari­ous stakeholders in N2000. Grodzinska-Jurczak and Cent (2011) suggest that problems with participation in N2000 are considerable in South-east Europe. Rosa and Da Silva (2005) specify that the most common problems are associated with the use of land in the N2000 area, such as intensive agri­culture. Cent et al. (2014) believe these problems arise within the adminis­tration. The problems emerging during the course of natural resource man­agement are actually due to the different positions held by the participants and the varying access to information (Booth and Halseth, 2011). Armitage (2005) states that such problems stem from poor institutional organisation and the non-equal involvement of all stakeholders. Lakicevic and Tatovic (2012) indicate that they happen due to a poor cross-sectoral integration that does not allow the inclusion of all stakeholders. Carlsson and Berkes (2005) believe the problems arise from inadequate knowledge and under­standing. Gambert (2010) thinks that challenges with N2000 are due to excessive interest in government institutions in relation to participants in terms of natural resource management. Schusler et al. (2003) note that this is not an issue of great interest for the government but for the differ­ent interests of the participants. On the other hand, Reed (2008) states that problems may stem from skewed local knowledge. Nastran (2015) says that local knowledge concerning nature protection is historically based on the national parks and the experiences of participating in their management. The perceptions of such management can be challenging in new natural resource management projects, such as N2000. Liu et al. (2010) explain that challenges may reflect cultural differences or the fact that participation in nature protection was developed earlier. Dimitrakopoulos et al. (2010) think that all of these problems concern the issue of sustainable land use, public or private property and the right to manage. Niedzialkowski et al. (2012) indicate that individual users of land in N2000 are passive when it comes to implementing international direc­tives. Kay (2014) explains that this passivity hinders monitoring, evaluation and control in these areas, possibly leading to conflict. Rosa and Da Silva (2005) believe that the greatest problem is ensuring that landowners prop­erly understand N2000. They add that this is an ethical issue where the val­ues of nature protection are the opposite to those of private property. The Habitats Directives were created without private owners from Europe and are better protect species regulations of than land use. Niedzialkowski et al. (2015) describe how experts from the natural sciences created N2000 without taking the historical and social conditions into account, which Louette et al. (2011) find are important in nature protection planning. Torkar and McGregor (2012) suggest that people have traditionally used the land for non-environmental purposes, or for economic gain. As a result, Dimitrakopoulos et al. (2010) believe that problems arise which can cause conflicts. Nastran (2015) thinks that people view N2000 as the nationali­sation of private land similarly to the way it was in communism and that therefore N2000 is poorly accepted. Arnberger et al. (2012) assert that its poor acceptance means the modest implementation of the directives. Fagan (2008) concludes that financiers are responsible for the weak implementa­tion of the directives, with Rosa and Da Silva (2005) adding that the problem is that the EU often funds projects with opposite ecological values in the same area. Nastran (2015) points out that the EU is more nature-oriented and that the EU generally funds nature protection projects. Newig and Fritsch (2009) feel that those who are located far from natural resources support nature protection while those who live close to them support its economic viability. Torkar and McGregor (2012) suggest that this is because people have a more immediate need to earn, or survive, than to protect the environ­ment. Louette et al. (2011) say these problems must be planned in the man­agement of N2000, making it necessary to account for people’s perceptions of nature protection and N2000 in the planned area of implementation in order to manage any problems. Acuna (2015) explains that it is vital for the entire process of planning, implementation and management of N2000 to bring about an institutional and political transformation in order to adopt a nature protection policy and to be operational in the area. Ostrom (1990) states that this institutional transformation should involve everyone in the decision-making process. Institutions must recognise that the area is multi-functional and that it is therefore important to define individual rights. Individual rights are not the only relevant rights; collective rights also exist (Acuna, 2015). Nature cannot be privately owned (Holling, 1993). Rolston (1996) states that the private right is the right of the community. N2000 is a new framework that encompasses a considerable proportion of private property (Kay 2014). N2000 is probably the most ambitious supra­national policy measure in the world with the aim to preserve biodiversity through land use regulation. A system of private ownership is different from a nature protection system and international agreements (Hlaing et al., 2013), where one problem is that international agreements are not included in the system of rights and the use of private property. However, N2000 imposes obligations on all landowners with respect to sustainable use and management, with or without their agreement (Hunka and de Groot, 2011). Citizens desire greater rights and hence declare themselves content to join the EU, which is the source of N2000. Greater community rights require smaller property rights over natural resources. Lukšic (2010) explains that people often do not have an autonomous and free will in responding to rules that come from the EU and thus become victims of the system. In this way, people can come into conflict with their own values (Nilsson et al., 2016). Hardin (1968) states that individual benefits may be inconsistent with human values even when all of society suffers. Individual benefits are frequently not sustainable or good for the community in the long term. Blenckner et al. (2015) indicate that human activities mostly refer to eco­nomic benefits that do not consider the destruction of ecosystem dynam­ics and benefits for the good of all. The users of protected areas typically seek financial compensation for what they could otherwise earn without the nature protection (Nastran, 2015), while at the same time they overlook the benefits of the nature protection and the values held by the ecosystem services. For the N2000 area, the EU assessed the values of ecosystem ser­vices that contribute to human well-being at some USD 30 billion. The ques­tion of how these services are evaluated occupies thinking on the collective and individual levels. Lukšic (2010) contends that people must transform their thoughts or leave behind old skills that are not long-term sustainable and adopt a new identity that is sustainable. N2000 represents the accept­ance of a new identity with sustainable values (Šobot and Lukšic, 2020). People must acknowledge that they are not isolated on planet Earth, but are members of a community in which everyone has equal responsibility (Torkar and McGregor, 2012). Conflicts typically arise when one does not want to accept his/her individual and social responsibility in an area. Private users are very important for the protection, monitoring and management of natural resources (Mertens, 2013). The underperformance of N2000 and its monitoring is often associated with problems/conflicts with private land­owners or farmers. Rosa and Da Silva (2005) explain that the EU is often the cause of conflicts because it provides funding for large agricultural pro­jects that are harmful to N2000 areas. In one example in France, N2000 was politically suspended for funding agricultural projects. Acuna (2015) deter­mines these are institutional conflicts. The overriding problem is the lack of institutional organisation and insufficient transformation with respect to the needs of nature protection, natural resource management and sus­tainable development. Imperial (1999) underscores the lack of government programmes able to fund sustainability and the fact that farmers are, fol­lowing the old practices, used to funding from other sources. In the future, EU funding should go through government institutions in order to avoid conflicts with projects within the same area. The success of N2000 depends on conflicts in a certain area (Ferranti et al., 2010). Gifford and Nilsson (2014) believe that conflicts arise when protected areas are not given funding. Liu et al. (2010) views this as ignor­ing local interests in the planning, implementation and management. Acuna (2015) points to the need to establish conflict management on all state lev­els. Winter et al. (2014) think that conflict management should contribute to the transition from a commercial use of land to a sustainable resource use. Holling (1993) suggests conflicting plans should be based on under­standing, including the perceptions and decentralisation of actions. Nastran (2015) states that including perceptions is fundamental to preventing con­flicts. Slocombe (1998) believes this plan must include the public, profes­sionals and politics, while Holling (1993) notes that adaptive management is required during a conflict. Adaptive management would support the func­tioning of N2000 even during situations of conflict. Acuna (2015) concludes that adaptive management is a way to resolve conflicts. N2000 causes con­flicts in all countries and the need for adaptive management is real (Ferranti et al., 2010). Vikolainen et al. (2013) suggests that adaptive management should include all stakeholders, understand the historical and socio-envi­ronmental conditions and consider sustainable resource objectives. Nastran (2015) states that for conflict resolution it is important to promote the non­economic objectives and benefits of nature protection. Hiedanpaa (2002) suggests a wider discussion of the N2000 areas. Šobot and Lukšic (2016, 2017, 2019) propose discussing the role of legislation and institutions in nature protection with the people from the protected areas. This entails sus­tainable development education, which helps transform opinions and atti­tudes so as to keep conflicts to a minimum (Torkar, 2014). Perceptions and Natura 2000 Perceptions, attitudes, values and behaviour are vital components of any analysis of the implementation of environmental EU legislation (Bennett, 2016) as N2000 involves a multi-level system of governance. The influence of public opinion has grown over time (Park, 2000) due to the need to effec­tively implement EU legislation (Lima et al., 2011) and properly manage natural resources (Nastran, 2015). The transfer of EU policy into a piece of national legislation, such as N2000, requires the consideration of all relevant knowledge (Hiedanpaa, 2002), including the local people’s perception of the roles of legislation and institutions as important factors in nature protec­tion and its effective management (Aretano et al., 2013). Research on per­ceptions is essential for the successful adoption and implementation of EU environmental policy (Nilsson et al., 2016) such as N2000 because it permits an understanding of the local and cultural circumstances which contrib­ute to nature protection, good environmental management (Grodzinska-Jurczak and Cent, 2011) and the preservation of ecosystem values (Romano and Zullo, 2015). Perceptions refer to the manner in which an individual observes, understands, interprets and evaluates a referent object, action, experience, individual, policy or outcome (Bennett, 2016). Perceptions are influenced by the social and cultural contexts of individuals and society (Aretano et al., 2013). Perceptions can convey important details about the social acceptability and appropriateness of management inputs (Bennett, 2016) for protected areas. Nastran (2015) states that while perceptions are key to the successful management of protected areas, Southeast Europe countries have done very little to gather perceptions. The public administration is responsible collect­ing perceptions within protected areas (Cent et al., 2014). Perceptions are best collected as part of a process of planning the implementation of EU environmental policy at the national level. Studies of local people’s percep­tions can give important insights into: observations, understandings and interpretations of the social impacts and ecological outcomes of protec­tion; the legitimacy of protection management; and the social acceptabil­ity of an environmental policy (Bennett, 2016), such as N2000. Indicative factors impacting citizens’ perceptions and behaviours concerning a pro­tected area include the level of trust in the institutions responsible for envi­ronmental management and their effectiveness in the protected area, the level of awareness among citizens and the personal attribution of individu­als (Dimitrakopoulos et al., 2010). Considerable public involvement in managing protected areas is typical of areas with greater experience with this kind of system protection, where the actual involvement depends on the level of knowledge (Nastran, 2015). Nicolescu (2007) introduces different knowledge and different percep­tions, which lead to different levels of reality that must be understood in order to establish new values and attitudes. Attitudes and Natura 2000 Hiedanpaa (2002) states that people often believe that ecology limits their freedom. Kati et al. (2014) say that most people hold a negative attitude and little knowledge about nature protection (the role of legislation and institutions for nature protection). Park (2000) asserts that ecology is a path to the future and such people must develop positive attitudes about the logic of life. Rolston (1996) believes that ecology is the logic of life and that we should ask ourselves what is the human attitude towards it. An attitude is defined as a tendency to think, feel or act positively or negatively about objects or issues in our environment (Torkar et al., 2010). Environmental socio-psychological studies have found that people who are close to nature (e.g., those who live near areas of natural wealth) have an environmental attitude. Lima et al. (2011) say environmental attitudes are based on beliefs, a notion supported by Kollmuss and Agyeman (2002), which Kotchen and Reiling (2000) define as ethical beliefs. Rosa and Da Silva (2005) further explain that attitudes to N2000 may be seen as falling within three ethical theories: anthropocentric, biocentric and ecocentric. The different posi­tions held by participants from various sectors and areas contributing to N2000 lead to this kind of division. Kotchen and Reiling (2000) suggest that moral responsibilities affect divisions. Environmental psychology informs us that individuals with positive environmental attitudes are more moral (Papagiannakis and Lioukas, 2012). Rosa and Da Silva (2005) find two conflicting moral values in N2000, namely: private law and the collective right to a healthy environment. N2000, i.e. the Habitats Directive, creates a potential conflict when it encom­passes private property. Nastran (2015) says that people find protected areas to be a ‘grab of private property’ and often compare it to national-isation during the period of communism. Ferranti et al. (2010) states that N2000 is the sole concept of sustainable development which is acceptable. Tzaberis et al. (2012) define the sustainable development concept as com­prising three pillars: economy, environment and society. Lukšic (2010) says sustainable development is only possible when moral consciousness has been raised. Tzaberis et al. (2012) establish that moral values contribute to maintaining the commons, with Hardin (1968) highlighting that it is nec­essary to understand the need for the commons and that stakeholders are prone to self-destruction. Radovic (2010) wrote: “If someone were watching us from another planet, they would find that we are halfway to destroying ourselves”. Ostrom (1990) suggests institutions must be in place which are prepared to meet the needs of the commons (Anderies and Janssen, 2013). Nastran (2015) states that people complain they accrue no benefits from the institutions because N2000 requires nature protection while adding that people’s expectations of protected areas are sometimes too high. In addi­tion, Tzaberis et al. (2012) think that individual and collective goods should be in harmony with an eco lifestyle and sustainable environmental manage­ment. An eco lifestyle denotes a change in lifestyle towards sustainability in a transdisciplinary world (Goetz et al., 2008). Nastran (2015) believes that the environmental management of protected areas such as N2000 should be approached in a transdisciplinary way. A transdisciplinary approach means accepting a more logical system of life (Nikolescu, 2014). Transdisciplinarity will build understanding and new values (McGregor, 2014). Torkar and McGregor (2012) reported a better governance model based on the ‘stakesharer’ (collective good) compared to the stakeholder (individual good). According to Hardin, stakeholder refers to individual self-interests and can lead to self-destruction or destruction of the commons. Stakesharer refers to more collective interests that contrib­ute to the commons for human well-being. Bullard (2010) contends that it is essential to ensure environmental justice for nature protection in rela­tion to the commons, which is a prerequisite for sustainable development. Kluvánková-Oravská et al. (2009) find that the primary mission of the Birds and Habitats Directives is sustainable development. Rosa and Da Silva (2005) say that the directives are more favourable to species than humans because collecting data on attitudes is very important for the successful implementa­tion of N2000. This is crucial in the planning processes of N2000 (Casado-Arzuaga et al., 2013). Nastran (2015) finds it is essential to build knowledge and understanding regarding attitudes and protected areas. Arnberger et al. (2012) indicate that attitudes are the main factor in the acceptance and suc­cess of the environmental management of protected areas such as N2000. N2000 may be seen as an ecosystem management (Borgström et al., 2015) and Grodzinska-Jurczak and Cent (2011) believe that the most important aspect of ecosystem management is developing proper civic attitudes. Values and Natura 2000 Values are important life goals or standards that serve as guiding princi­ples in a person’s life (Papagiannakis and Lioukas, 2012). Human values are said to be structured in two motivational dimensions: openness to change versus protection and self-enhancement versus self-transcendence (Gifford and Nilsson, 2014). Lima et al. (2011) state that “a value is a desirable trans-situational goal varying in importance, which serves as a guiding principle in the life of a person or other social entity”. Values are a filter of informa­tion, which are under the influence of beliefs (Park, 2000). Dietz et al. (2005) think that values hold three meanings: the worth of something, opinions about that worth, and moral principles. Romano and Zullo (2015) believe that the establishment of N2000 has led to strong conservation values, yet conservation values are not the only values, as cultural values also exist (Rolston, 1996). Hajer and Versteeg (2005) suggest that nature is basically human cul­ture. Culture reflects the values adopted while learning the complexities and diversities essential for nature protection and sustainable development (Lockwood et al., 2009). Nature provides the life support system for culture and what is good for nature is therefore often good for culture (Rolston, 2010). Gifford and Nilsson (2014) assert that the values of nature protection are better developed in more developed countries which have a policy of ‘higher goals’ of protection, such as global problems. In Norway, nature pro­tection is related to human dignity and inner values. The public in Finland takes part in environmental policy and environmental protection through a large number of NGOs. Environmental non-governmental organisations (ENGOs) have contributed to nature protection by raising awareness of morality with regard to nature protection (Breitmeier and Rittberger, 1998). Moral values are a prerequisite for nature protection (Hiedanpaa, 2002). Rolston (1996) points out that, among all other living beings, only humans are capable of developing moral values and are thus solely responsible for nature protection. Lima et al. (2011) find such people with morality are part of nature. Gifford and Nilsson (2014) suggest that moral people are more concerned about environmental and nature protection problems. Lukšic (2010) states that sustainable development can only be achieved by raising the level of moral standars in society. Fornara et al. (2016) indicates that values are asso­ciated with culture while Rolston (1996) finds there is a need for cultural reconstruction in order to maintain society and that we must introduce moral values in the management of natural resources. Gifford and Nilsson (2014) state that people hold multiple values and they can change and con­flict with each other. Nature has become a basic concept of negotiation among different professions, interests and values. Slocombe (1998) finds that considerable differences in values cannot support the objectives of nature protection. Gifford and Nilsson (2014) hold the opinion that people have multiple val­ues, which can change and conflict with one another. Changes in values are seen as leading to changes in decisions and thereby changes in behaviour (Dietz et al., 2005). Behaviour and Natura 2000 Values and attitudes clearly play an important role in determining pro-environmental behaviour (Kollmuss and Agyeman, 2002). It is necessary to understand the complex relationships between people’s attitudes and values regarding nature protection (the role of legislation and institutions for nature protection) and pro-environmental behaviour (Park, 2000). Behaviour means “the activity of an organism interacting with its environ­ment” (Popescu, 2014). Pro-environmental behaviour is typically defined as “intentionally reducing the negative impact that an action can have on the environment” (Dono et al., 2009). Pro-environmental behaviour can be reduced to three factors: social status, values and attitudes, and social structure (Park, 2000). Pro-environmental behaviour visualises the problem on a macro scale and therefore includes non-psychological factors such as geophysical conditions and political influence (Gifford and Nilsson, 2014). Rules are imposed from the outside, and norms of behaviour from the inside (Hiedanpaa, 2002). Many personal factors play a role in pro-environmental behaviour such as felt responsibility, cognitive biases, place attachment, age, gender, chosen activities and social factors like religion, urban versus rural residence, norms, social class, proximity to problem sites and cultural and ethnic variations (Gifford and Nilsson, 2014). Dietz et al. (2005) indicate that environmentally conservational behaviour is promoted by environmental legislation, such as N2000. Conservation can alter behaviours and conser­vation biologists can play a central role in promoting changes in human behaviour (Schultz, 2011). Park (2000) indicates the biggest barriers to pro-environmental behav­iour are limited knowledge, experience and education, which often underpin conflicts. Podmetnik et al. (2000) believe that conflicts are often caused by previously created internal motives. In addition, the stealing of ideas has happened often in post-communist countries, triggering con­flicts. Hiedanpaa (2002) states that the problems with pro-environmental behaviour behaviour may occur through deficient traditional practices and current practices. Conflicts are very common in the protected areas of post-communist countries (Nastran, 2015) and often arise due to vary­ing perceptions included in landowners’ expectations of protected areas. Tzaberis et al. (2012) point out that conflicts can emerge due to unsuitable models of development and landowners’ selfish demands. Kollmuss and Agyeman (2002) suggest that problems and conflicts may occur due to indi­viduals’ low awareness and poor institutions. Torkar (2014) emphasises the value of environmental information for helping in conflict resolution and creating pro-environmental behaviour. Rolston (1996; 2010) states that people need to know that they are an element of nature and that without nature there is no human life, making it thus imperative to improve understanding of the current bad behav­iours and which new behaviours can be introduced to enable a sustainable future. Schultz (2011) recommends a stronger connection with nature so as to achieve the objectives of pro-environmental behaviour for nature protec­tion and the sustainable management of resources. Šobot and Lukšic (2016, 2017, 2019) propose discussing and educating people from protected areas about the role of legislation and institutions in nature protection and sustain­able development. Education concerning respect for legislation and insti­tutions is essential for a growing capacity to understand (Casado-Arzuaga et al., 2013) and can positively contribute to pro-environmental behaviour (Torkar, 2014; Gifford and Nilsson, 2014). Conclusion The governance of Natura 2000 poses a challenge for all EU countries. This article explains many paths to N2000 governance on international, national and local levels. Along the way, a description is given of the main problems seen in the governance of N2000, such as misunderstandings, misperceptions, distorted values and attitudes that are maintained by non-environmental behaviour. The bases for the governance of N2000 areas are legislation and institutions for nature protection. A proper understanding of the role played by legislation and institutions in nature protection, especially among the people who live in protected areas, provides the foundation of good governance. This under­standing is often based on previous nature conservation experiences, which can lead to major problems with examples of land use. Therefore, it is pro­posed that a wide discussion and education be provided for the people living in these protected areas concerning the importance and role of the legislation and institutions in nature protection and of understanding the environmen­tal system at the local, national and international levels. This will instigate a change in behaviour among the people in the protected areas and bring about the good governance of the N2000 areas. In this way, the local effect can con­tribute to the global sustainable development movement. BIBLIOGRAPHY Acuna, Roger Merino (2015): The Politics of Extractive Governance: Indigenous Peoples and Socio-Environmental Conflicts. Extractive Industries and Society 2: 85–92. Anderies, John and Marco Janssen (2013): Sustaining the Commons. In John Anderies and Marco Janssen (eds.), Sustaining the Commons, 3–39. Arizona: Center for the Study of Institutional Diversity, Arizona State University. Apostolopoulou, Evangelia, Evangelia G. Drakou and Kalliope Pediaditi (2012): Participation in the Management of Greek Natura 2000 Sites: Evidence from a Cross-Level Analysis. Journal of Environmental Management 113: 308–318. Aretano, Roberta, Irene Petrosillo, Nicola Zaccarelli, Teodoro Semeraro and Giovanni Zurlini (2013): People Perception of Landscape Change Effects on Ecosystem Services in Small Mediterranean Islands: A Combination of Subjective and Objective Assessments. Landscape and Urban Planning 112 (1): 63–73. Armitage, Derek (2005): Adaptive Capacity and Community-Based Natural Resource Management. Environmental Management 35 (6): 703–715. Arnberger, Arne, Renate Eder, Brigitte Allex, Petra Sterl and Robert C. Burns (2012): Relationships between National-Park Affinity and Attitudes Towards Protected Area Management of Visitors to the Gesaeuse National Park, Austria. Forest Policy and Economics 19: 48–55. Baker, Susan (2003): The Dynamics of European Union Biodiversity Policy: Interactive, Functional and Institutional Logics. Environmental Politics 12 (3): 23–41. Bennett, Nathan (2016): Using Perceptions as Evidence to Improve Conservation and Environmental Management. Conservation Biology oo (0): 1–11. Beunen, Raoul and Jasper R. de Vries (2011): The Governance of Natura 2000 Sites: The Importance of Initial Choices in the Organisation of Planning Processes. Journal of Environmental Planning and Management 54 (8): 1041–1059. Blenckner, Thorsten, Henrik Österblom, Per Larsson, Agneta Andersson and Ragnar Elmgren (2015): Baltic Sea Ecosystem-Based Management under Climate Change: Synthesis and Future Challenges. Ambio 44 (3): 507–515. Booth, Annie and Greg Halseth (2011): Why the Public Thinks Natural Resources Public Participation Processes Fail: A Case Study of British Columbia Communities. Land Use Policy 28: 898–906. Borgström, Sara, Örjan Bodin, Annica Sandström and Beatrice Crona (2015): Developing an Analytical Framework for Assessing Progress Toward Ecosystem-Based Management. Ambio 44 (3): 357–369. Breitmeier, Helmut and Volker Rittberger (1998): NGOs in an Emerging Global Civil Society. Tübinger Arbeitspapiere zur Int. Polit. und Friedensforsch 32: 1–29. Brown, M. Leann (2013): European Union Environmental Governance in Transition – Effective? Legitimate? Ecologically Rational? Journal of International Organization Studies 4 (1): 109–126. Brulle, Robert (2010): Politics and the Environment. In Kevin Leicht and Craig Jenkins (eds.), The Handbook of Politics: State and Civil Society in Global Perspective, 385–406. New York: Springer Publishers. Bulkeley, Harriet and P. J. Arthur Mol. (2003): Participation and Environmental Governance: Consensus, Ambivalence and Debate Participation and Environmental Governance. Environmental Values 12 (September): 143–154. Bullard, Robert (2010): Environmental Justice for All. In David Keller (ed.), Environmental Ethics the Big Questions, 6th ed., 491–501. Oxford: Wiley-Blackwell. Carlsson, Lars and Fikret Berkes (2005): Co-Management: Concepts and Methodological Implications. Journal of Environmental Management 75 (1): 65–76. Carmin, JoAnn (2010): NGO Capacity and Environmental Governance in Central and Eastern Europe. Acta Politica 45 (1–2): 183–202. Casado-Arzuaga, Izaskun, Iosu Madariaga and Miren Onaindia (2013): Perception, Demand and User Contribution to Ecosystem Services in the Bilbao Metropolitan Greenbelt. Journal of Environmental Management 129: 33–43. Cent, Joanna, Malgorzata Grodzinska-Jurczak and Agata Pietrzyk-Kaszynska (2014): Emerging Multilevel Environmental Governance – A Case of Public Participation in Poland. Journal for Nature Conservation 22 (2): 93–102. Cent, Joanna, Cordula Mertens and Krzysztof Niedzialkowski (2013): Roles and Impacts of Non-Governmental Organizations in Natura 2000 Implementation in Hungary and Poland. Environmental Conservation 40 (02): 119–128. Dietz, Thomas, Amy Fitzgerald and Rachael Shwom (2005): Environmental Values. Annual Review of Environment and Resources 30 (1): 335–372. Dietz, Thomas, Elinor Ostrom and Paul Stern (2003): Struggle to Govern the Commons. Science 302: 1907–1912. Dimitrakopoulos, Panayiotis G., Nikoleta Jones, Theodoros Iosifides, Ioanna Florokapi, Ourania Lasda, Foivos Paliouras and Konstantinos I. Evangelinos (2010): Local Attitudes on Protected Areas: Evidence from Three Natura 2000 Wetland Sites in Greece. Journal of Environmental Management 91 (9): 1847– 1854. Dono, Joanne, Janine Webb and Ben Richardson (2009): The Relationship between Environmental Activism, Pro-Environmental Behaviour and Social Identity. Journal of Environmental Psychology 30: 1–9. Fagan, Adam (2008): Global-Local Linkage in the Western Balkans: The Politics of Environmental Capacity Building in Bosnia-Herzegovina. Political Studies 56: 629–652. Fernández, Ana Mar, Nuria Font and Charalampos Koutalakis (2010): Environmental Governance in Southern Europe: The Domestic Filters of Europeanisation. Environmental Politics 19 (4): 557–577. Ferranti, Francesca, Raoul Beunen and Maria Speranza (2010): Natura 2000 Network: A Comparison of the Italian and Dutch Implementation Experiences. Journal of Environmental Policy & Planning 12 (3): 293–314. Fornara, Ferdinando, Piermario Pattitoni, Marina Mura and Elisabetta Strazzera (2016): Predicting Intention to Improve Household Energy Efficiency: The Role of Value-Belief-Norm Theory, Normative and Informational Influence, and Specific Attitude. Journal of Environmental Psychology 45: 1–10. Gambert, Sylvain (2010): Territorial Politics and the Success of Collaborative Environmental Governance: Local and Regional Partnerships Compared. Local Environment 15 (5): 467–480. Geitzenauer, Maria, Karl Hogl and Gerhard Weiss (2016): Land Use Policy The Implementation of Natura 2000 in Austria – A European Policy in a Federal System. Land Use Policy 52: 120–135. Gifford, Robert and Andreas Nilsson (2014): Personal and Social Factors That Influence Pro-Environmental Concern and Behaviour: A Review. International Journal of Psychology, 1–17. Giljum, Stefan, Thomas Hak, Friedrich Hinterberger and Jan Kovanda (2005): Environmental Governance in the European Union: Strategies and Instruments for Absolute Decoupling. International Journal of Sustainable Development 8 (1/2): 31–46. Goetz, Konrad, Jutta Deffner and Immanuel Stiess (2008): Does the Social-Ecological Lifestyle Concept Show Paths Towards More Sustainable Consumption Patterns? In Claus-Heinrich Daub, Paul Burger and Yvonne Scherrer (eds.), Creating Values for Sustainable Development, 1–3. Basel: International Sustainability Conference. Grodzinska-Jurczak, Malgorzata and Joanna Cent (2011): Expansion of Nature Conservation Areas: Problems with Natura 2000 Implementation in Poland? Environmental Management 47 (1): 11–27. Gruby, Rebecca L. and Xavier Basurto (2013): Multi-Level Governance for Large Marine Commons: Politics and Polycentricity in Palau’s Protected Area Network. Environmental Science and Policy 33: 260–272. Hajer, Maarten and Wytske Versteeg (2005): A Decade of Discourse Analysis of Environmental Politics: Achievements, Challenges, Perspectives. Journal of Environmental Policy and Planning 7 (3): 175–184. Hardin, Garrett (1968): The Tragedy of the Commons. Science 162: 1243–1248. Hiedanpaa, Juha (2002): European-Wide Conservation versus Local Well-Being: The Reception of the Natura 2000 Reserve Network in Karvia, SW-Finland. Landscape and Urban Planning 61: 113–123. Hlaing, Ei Ei Swe, Makoto Inoue and Juan M. Pulhin (2013): A Property-Rights Approach to Understanding Regulations and Practices in Community-Based Forest Management: Comparison of Three Systems in the Philippines. Small-Scale Forestry 12: 579–596. Holling, C. S. (1993): Gyroscope: Negotiation and Conflict. In Kai N. Lee (ed.), Compass and Gyroscope: Integrating Science and Politics for the Environment, 87–114. Washington: Island Press. Hunka, A. and W. T. de Groot (2011): Participative Environmental Management and Social Capital in Poland. Social Geography 6 (1): 39–45. Imperial, Mark (1999): Institutional Analysis and Ecosystem-Based Management: The Institutional Analysis and Development Framework. Environmental Management 24 (4): 449–465. Jones, Nikoleta, Theodoros Iosifides, Konstantinos I. Evangelinos, Ioanna Florokapi and Panayiotis G. Dimitrakopoulos (2012): Investigating Knowledge and Perceptions of Citizens of the National Park of Eastern Macedonia and Thrace, Greece. International Journal of Sustainable Development & World Ecology 19 (1): 25–33. Kakabadze, Ekaterine (2011): Governance and Public Participation in PAs. Case Studies Austria, Italy and Slovenia. Scholarship Report. Klagenfurt. Kamal, Sristi, Malgorzata Grodzinska-Jurczak and Agata Pietrzyk Kaszynska (2015): Challenges and Opportunities in Biodiversity Conservation on Private Land: An Institutional Perspective from Central Europe and North America. Biodiversity Conservation 24: 1271–1292. Kati, Vassiliki, Tasos Hovardas, Martin Dieterich, Pierre L. Ibisch, Barbara Mihok and Nuria Selva (2014): The Challenge of Implementing the European Network of Protected Areas Natura 2000. Conservation Biology 29 (1): 260–270. Kay, Kelly (2014): Europeanization through Biodiversity Conservation: Croatia’s Bid for EU Accession and the Natura 2000 Designation Process. Geoforum 54: 80–90. Kollmuss, Anja and Julian Agyeman (2002): Mind the Gap: Why Do People Act Environmentally and What Are the Barriers to Pro-Environmental Behavior? Environmental Education Research 8 (3): 239–260. Kotchen, Matthew and Stephen Reiling (2000): Environmental Attitudes, Motivations, and Contingent Valuation of Nonuse Values: A Case Study Involving Endangered Species. Ecological Economics 32 (2000): 93–107. Lakicevic, Milena and Nevena Tatovic (2012): Primena Ekosistemskog Pristupa u Integralnom Upravljanju Prirodnim Resursima. Letopis Naucnih Radova 36 (1): 36–43. Layzer, Judith A. (2012): Part I: Managing the Earth’s Life Support Systems: The Emergence of Sustainability Science and Transdisciplinarity. In M.P. Weinstein and R.E. Turner (eds.), Sustainability Science: The Emerging Paradigm and the Urban Environment, 177–197. New York: Springer Publishers. Lima, Maria Luisa, Sibila Marques and Sérgio Moreira (2011): ‘A House in the Woods’: Values, Attitudes and Behaviours Towards Forests. PsyEcology 2 (1): 87–100. Liu, Jing, Zhiyun Ouyang and Hong Miao (2010): Environmental Attitudes of Stakeholders and Their Perceptions Regarding Protected Area-Community Conflicts: A Case Study in China. Journal of Environmental Management 91 (11): 2254–2262. Lockwood, Michael, Julie Davidson, Allan Curtis, Elaine Stratford and Rod Griffith (2009): Multi-Level Environmental Governance: Lessons from Australian Natural Resource Management. Australian Geographer 40 (2): 169–186. Lockwood, Michael, Julie Davidson, Allan Curtis, Elaine Stratford and Rod Griffith (2010): Governance Principles for Natural Resource Management. Society & Natural Resources 23: 986–1001. Louette, Gerald, Dries Adriaens, Peter Adriaens, Anny Anselin, Koen Devos, Kurt Sannen, Wouter Van Landuyt, Desire Paelinckx and Maurice Hoffmann (2011): Bridging the Gap between the Natura 2000 Regional Conservation Status and Local Conservation Objectives. Journal for Nature Conservation 19: 224–235. Lukšic, Andrej (2010): Trajnosti Razvoj, Znanstveni Diskurzi in Nova Politika. In Andrej A. Lukšic (ed.), Politološke Refleksije, 423–435. Ljubljana: Centar za kriticno politologijo, Univerza v Ljubljani. Lukšic, Andrej and Maja Bahor (2011): Zelena Politicna Teorija in Državljanstvo. Teorija in Praksa 48 (Special Issue): 166–183. McGregor, S. L. T. (2011): Demystifying Transdisciplinary Ontology: Multiple Levels of Reality and the Hidden Third. Integral Leadership Review 2011. Accessible at http://integralleadershipreview.com/1746-demystifying, 10. 10. 2015. McGregor, S. L. T. (2014): Transdisciplinarity and Conceptual Change. World Futures 70: 200–232. McGregor, S. L. T. and Gabrielle Donnelly (2014): Transleadership for Trans-disciplinary Initiatives. World Futures 70: 164–185. Mertens, Cordula (2013): Playing at Multiple Levels in Biodiversity Governance: The Case of Hungarian ENGOs in Natura 2000. Society and Economy 35 (2): 187–208. Nastran, Mojca (2015): Why Does Nobody Ask Us? Impacts on Local Perception of a Protected Area in Designation, Slovenia. Land Use Policy 46: 38–49. Neumann, R. Roderick (2005): Making Political Ecology. In R. Roderick Neumann (ed.), Making Political Ecology, 118–153. New York: Oxford University Press. Newig, Jens and Oliver Fritsch (2009): Environmental Governance: Participatory, Multi-Level – And Effective? Environmental Policy and Governance 19 (3): 197– 214. Newig, Jens and Tomas M. Koontz (2013): Multi-Level Governance, Policy Implementation and Participation: The EU’s Mandated Participatory Planning Approach to Implementing Environmental Policy. Journal of European Public Policy 21 (2): 248–267. Nicolescu, Basarab (2007): Transdisciplinarity as Methodological Framework for Going Beyond the Science-Religion Debate, 2007. Accessible at http://www. fernandosantiago.com.br/transdisx.pdf, 10. 10. 2015. Nicolescu, Basarab (2014): Methodology of Transdisciplinarity. The Journal of New Paradigm Research 70: 186–199. Niedzialkowski, K., Jouni Paavola and Bogumila Jedrzejewska (2012): Participation and Protected Areas Governance: The Impact of Changing Influence of Local Authorities on the Conservation of the Bialowieza Primeval Forest, Poland. Ecology and Society 17 (1). Niedzialkowski, Krzysztof, Agata Pietrzyk-kaszynska, Monika Pietruczuk, Malgorzata Grodzinska-jurczak, Krzysztof Niedzialkowski, Agata Pietrzyk­kaszynska and Monika Pietruczuk (2015): Assessing Participatory and Multi-Level Characteristics of Biodiversity and Landscape Protection Legislation: The Case of Poland. Journal of Environmental Planning and Management, 1–21. Nilsson, Andreas, Geertje Schuitema, Cecilia Jakobsson Bergstad, Johan Martinsson and Maria Thorson (2016): The Road to Acceptance: Attitude Change before and after the Implementation of a Congestion Tax. Journal of Environmental Psychology 46: 1–9. Nilsson, Annika and Brita Bohman (2015): Legal Prerequisites for Ecosystem-Based Management in the Baltic Sea Area: The Example of Eutrophication. Ambio 44 (3): 370–380. Ostrom, Elinor (1990): Governing the Commons: The Evolution of Institutions for Collective Action. Edited by James Alt and Douglass North. Political Economy of Institutions and Decisions, 103–139. Ebooks. Cambridge (Online). USA: Cambridge University Press. Papagiannakis, Giorgos and Spyros Lioukas (2012): Values, Attitudes and Per­ceptions of Managers as Predictors of Corporate Environmental Responsiv­eness. Journal of Environmental Management 100: 41–51. Park, Soonae (2000): A Causal Analysis of Human Values and Behaviors in Waste Management and Environmental Policies. International Review of Public Administration 5 (1): 93–106. Pietrzyk-Kaszynska, Agata, Joanna Cent, Malgorzata Grodzinska-Jurczak and Magdalena Szymanska (2012): Factors Influencing Perception of Protected Areas – The Case of Natura 2000 in Polish Carpathian Communities. Journal for Nature Conservation 20 (5): 284–292. Podmetnik, Darka, Angelca Ivancic, Darjan Novak and Vida Spolar Mohorcic (2000): Learning Active Citizenship and Governance in Slovenia. In John Holford and Palitha Edirisingha (eds.), Citizenship and Governance Education in Europe: A Critical Review of the Literature, 117–162. Surrey: School of Educational Studies, University of Surrey. Radovic, Ivica (2010): Nature protection. Lecture as part of the elective “Nature protection” study programme Ecology and Environmental Protection, Faculty of Science, University of Banja Luka. Banja Luka, 2010. Reed, Mark S. (2008): Stakeholder Participation for Environmental Management: A Literature Review. Biological Conservation 4: 2417–2431. Rolston, Holmes (1996): Nature, Culture, and Environmental Ethics. In Dušan Ogrin (ed.), Nature Conservation Outside Protected Areas/Varstvo Narave Zunaj Zavarovanih Obmocij, 25–33. Ljubljana: Office for Physical Planning Ministry of Environment and Physical Planning; Institute for Landscape Architecture Biotechnical Faculty. Rolston, Holmes (2010): Value in Nature and the Nature of Value. In D. Keller (ed.), Environmental Ethics The Big Questions (6): 130–137. Oxford: Wiley-Blackwell. Romano, Bernardino and Francesco Zullo (2015): Protected Areas, Natura 2000 Sites and Landscape: Divergent Policies on Converging Values. In Roberto Gambino and Attilia Peano (eds.), Nature Policies and Landscape Policies: Towards an Alliance, 18th ed., 127–135. Switzerland: Springer International Publishing. Rosa, Humberto D. and Jorge Marques da Silva (2005): From Environmental Ethics to Nature Conservation Policy: Natura 2000 and the Burden of Proof. Journal of Agricultural and Environmental Ethics 18 (2): 107–130. Schultz, P. Wesley (2011): Conservation Means Behavior. Conservation Biology, Special Section Essay: 1080–1083. Schusler, Tania, Daniel Decker and Max Pfeffer (2003): Social Learning for Collaborative Natural Resource Management. Society Natural Resources 16 (4): 309–326. Slocombe, D. Scott (1998): Defining Goals and Criteria for Ecosystem-Based Management. Environmental Management 22 (4): 483–493. Šobot, Aleksandar, and Andrej Lukšic (2016): The Impact of Europeanisation on Nature Protection System of Croatia: Example of the Establishment of Multi-Level Governance System of Protected Areas Natura 2000. Socijalna Ekologija 25 (3): 235–270. Šobot, Aleksandar and Andrej Lukšic (2017): The Impact of Europeanisation on the Nature Protection System of Slovenia: Example of the Establishment of Multi-Level Governance System of Protected Areas Natura 2000. In Andrej Lukšic (ed.), Exploration of Political Ecology in Slovenia, 113–147. Ljubljana: Centre for Political Theory, University of Ljubljana. Šobot, Aleksandar and Andrej Lukšic (2019): The Impact of Europeanization on the Nature Protection System of Bosnia and Herzegovina: Example of the Establishment of Multi-Level Governance of Natura 2000 Protected Areas. Socijalna Ekologija 28 (1): 28–48. Šobot, Aleksandar and Andrej Lukšic (2020): Natura 2000 Experiences in Southeast Europe: Comparisons from Slovenia, Croatia and Bosnia and Herzegovina. Journal of Comparative Politics 13 (1): 46–57. Stringer, Lindsay C. and Jouni Paavola (2013): Participation in Environmental Conservation and Protected Area Management in Romania: A Review of Three Case Studies. Environmental Conservation 40 (2): 138–146. Torkar, Gregor (2014): Learning Experiences That Produce Environmentally Active and Informed Minds. NJAS – Wageningen Journal of Life Sciences 69: 49–55. Torkar, Gregor and Sue L T McGregor (2012): Reframing the Conception of Nature Conservation Management by Transdisciplinary Methodology: From Stakeholders to Stakesharers. Journal for Nature Conservation 20 (2): 65–71. Tzaberis, Nezam, Potitsa Xanthakou, Vasileios Papavasileiou, Dimitrios Matzanos, Debbie Hatzidiakos and Ioannis Papadomarkakis (2012): A Comparative Investigation of the Knowledge and Attitudes of High School Graduates in the Topic of Protected Areas. Procedia – Social and Behavioral Sciences 69 (Iceepsy): 404–413. Vikolainen, Vera, H. Bressers and K. Lulofs (2013): The Role of Natura 2000 and Project Design in Implementing Flood Defence Projects in the Scheldt Estuary. Journal of Environmental Planning and Management 56 (9): 1359–1379. Weber, Norbert and Tim Christophersen (2002): The Influence of Non-Govern­mental Organisations on the Creation of Natura 2000 during the European Policy Process. Forest Policy and Economics 4: 1–12. Winkel, Georg, Marieke Blondet, Lars Borrass, Theresa Frei, Maria Geitzenauer, Axel Gruppe, Alistair Jump, et al. (2015): The Implementation of Natura 2000 in Forests: A Trans- and Interdisciplinary Assessment of Challenges and Choices. Environmental Science & Policy 52: 23–32. Winter, Susanne, Lars Borrass, Maria Geitzenauer, Marieke Blondet, Ruth Breibeck, Gerhard Weiss and Georg Winkel (2014): The Impact of Natura 2000 on Forest Management: A Socio-Ecological Analysis in the Continental Region of the European Union. Biodiversity and Conservation 23 (14): 3451–3482. Peter KUMER* SELF-GOVERNANCE AND SOCIAL INCLUSION IN A POST-SOCIALIST CITY: CONTRADICTIONS BETWEEN CITY-DESIGNATED AND NATURALLY-OCCURRING ARTS DISTRICTS Abstract. The tendency of artists and creative profession­als, ranging from non-profit and for-profit firms, indi­vidual artists, and cultural participants, to cluster in a specific area is observed and discussed in a large body of literature. However, the ways these districts are internally organised has received much less attention. In Ljubljana, one can find five different arts districts that emerged via grass-roots and top-down planning approaches. The article explores their community through the concepts of self-governance, social inclusion, and the right to the city. Our examination of the collective activities in these dis­tricts shows that the naturally-occurring districts reflect a spatial political agenda. Those active in such areas are resistant to heteronomy, formal regulation and hierarchy while being engaged in activism, social justice advocacy and artistic self-expression. In contrast, a city designa­tion allows less freedom in management and organisa­tion of the space and does not conflict with authorities over control of the land. While both district types reveal a strong desire to constantly change and produce novelty, the naturally-occurring districts are evolving at a faster pace. The article highlights the value of self-organisation and informal networks in the construction and develop­ment of arts districts. Keywords: arts district, cultural clusters, creative place-making, self-organisation, sense of place, grounded theory Introduction Ever more areas featuring a high concentration of cultural facilities can be found in modern cities today, as intended by public authorities (Chapple et al., 2010, Guinard and Molina, 2018). Investing in cultural (creative) industries in an urban space is a common way of revitalising low-income * Peter Kumer, PhD, ZRC SAZU, Anton Melik Geographical Institute, Slovenia. neighbourhoods (Stern and Seifert, 2007; Vazquez, 2012), with positive implications for the city economy and the cultural and aesthetic needs of the city’s inhabitants (Lauderbach, 2013; Montgomerry, 2007). Cities often attempt to develop creative quarters (a spatial agglomeration of creative industries) through top-down intervention to build a creative economy (Musterd and Murie, 2011). Arts districts as a type of place for creative activi­ties may be designated by public authorities and are hence also known as “institutional” (Montgomery, 2003; Evans, 2009; Vivant, 2009; Murzyn-Kupisz, 2012; Lavanga, 2013). However, the success of these areas remains unclear because they seem unable to attract a spontaneous creative class (Florida’s (2002) bohemians), one that prefers non-formalised cultural districts (Lauderbach, 2013; Zukin and Braslow, 2011). Therefore, non-planned arts districts are a common phenomenon in larger cities, creating a challenge for planners and city offi­cials alike. They spontaneously emerge through a bottom-up initiative, with the actors involved being varied and often unwilling to engage in any for­mal structures (Lauderbach, 2013; Groth and Corijn, 2005). The clear habit of artists and creative professionals, non-profit organisa­tions and profit-based firms, individual artists, and cultural participants to cluster in a certain area is described in many studies (Ley, 2003; Lloyd, 2004; Waitt and Gibson, 2009; Stern and Seifert, 2007; Florida, 2003; Scott, 1997). A ‘natural’ arts district develops when artists and cultural workers start to build social networks within a specific location. Network building is vital because communities exchange information and rely on mutual support. Yet, natu­rally-occurring arts districts are often regarded as contested because they occur organically (not as part of some policy) with a bottom-up approach and depend on the self-organised efforts of local players (Stern and Seifert, 2007). Arts-based clustering in Ljubljana In the past four decades, Ljubljana has arisen as a regional centre for alternative and subversive culture (Ehrlich, 2011), having been considered the pioneering city of punk rock in Yugoslavia. This new wave movement held strong implications for the subculture of all of Yugoslavia and for the social and political changes seen in the region during the 1980s (Mulej, 2016). In Ljubljana, the movement later took different paths and dissipated within a broader alternative scene (Mulej, 2011). The earliest sizeable clus­tering of arts and cultural forces came in 1989 with a social initiative called Mreža za Metelkova that sought to find a place for a considerable number of artists and cultural workers who had no suitable work spaces. They gradu­ally occupied Metelkova, an abandoned former Austro-Hungarian and later Yugoslav army base located in the city centre (Babic, 2013). Such spatial transformations were possible after socialism. Ravbar (2007) was the first to observe a distinct spatial agglomeration of occupants from the cultural industries in Ljubljana. Spatial agglomeration was also later discussed by Peterlin et al. (2010), yet neither author described the particular character of these agglomerations. Arts districts in Ljubljana came to be defined in a unique and contested process. Metelkova was established in 1993 by some 200 people who began to hold concerts, art exhibitions (Bibic, 2003; Žagar, 2006), political debates and social activities for vulnerable groups (Nabergoj, 2013). Today, Metelkova holds semi-formal status and has become a tourist hotspot pro­moted as an “alternative culture centre” by Ljubljana Tourism, a tourist organisation under the auspices of the City of Ljubljana (Metelkova mesto, 2016). The former bicycle factory, Rog, was occupied in 2006 by the TEMP initiative made up of artists, cultural workers and activists. The reason for this “temporary” spatial acquisition was their inability to find a work space anywhere else (Tosics, 2016; Stam, 2016). These days, over 20 collectives are active in Rog, mainly the younger generation of artists, including students of the Faculty of Fine Arts and Design who have built their own studios there (Portfolio tovarne Rog, 2016). In 2016, the municipality attempted to start demolishing some building structures within Rog but met with strong resist­ance and several months of loud demonstrations accompanied by cultural, arts and sports events. The issue of Rog is well discussed, photographed and even mapped in popular media (e.g. Vojnovic, 2016; Brdnik, 2016; Rožman, 2016). In contrast, Kino Šiška is a city-designated arts district created in 2008 when the “Centre for Urban Culture” was officially opened to help decentral­ise cultural activities in Ljubljana and “transform Ljubljana into a culturally and creative city attractive for citizens, tourists and investors” (Ehrlich et al., 2012). The intentional coming together of members of the arts community continued in 2011 when a neighbouring building (former premises of the Municipality of Šiška) was transformed into art studios (Krajcinovic, 2011) and the associated parking lot into a public square. Križevniška, an old and largely residential street in the city centre, has always hosted prominent figures from Slovenian literature and intellectual circles (Mrevlje, 2015). In 2011, when the Mini teater theatre group moved into the area and started to bring people together in an urban greening project (Mrevlje, 2015), the com­plete renovation and rejuvenation of the street containing the theatre was accomplished. The project was co-funded by the city municipality (Marn, 2013) which was also in favour of the idea to declare Križevniška a cultural quarter in the same year (Kulturna cetrt Križevniška, 2014; Križevniška ulica, 2011). the former tobacco factory, was built in 1871 and closed in 2004 (Bojc, 2012) as part of a development project to transform the area into a zone containing residential properties scheduled to be completed by 2013 (TOBACNA City, 2012). The economic recession caused the construc­tion company involved, IMOS (IMOS-G), to go into bankruptcy, although it started to let out rooms there to arts, cultural and creative workers, turning the area into an “artistic and creative space” (Old Ljubljana Tobacco Factory Turning into New Art Centre, 2015). Key concepts and study aims The article examines these five districts by considering their collective actions through the concepts of self-governance, social inclusion, and the right to the city. Self-governance is a new imaginary associated with notions such as participatory planning or network governance (Srensen and Triantafillou, 2009). In this text, the concept is partially understood as con­tradicting heteronomy, as often occurs in a social vacuum. Social inclusion is conceptualised in terms of avoiding discrimination based on income, eth­nic origin, sexual orientation and other factors. Moreover, social inclusion is examined as being inconsistent with the goal of economic development as one of the municipality’s aims in supporting creative clusters (Bagwell 2008). The right to the city, an idea proposed by Lefebvre (1968), namely, to reclaim spaces in the city in an era of capitalist urbanisation, is relied on to understand the struggles of those active in the arts districts to ensure a space within Ljubljana that supports self-expression. The five districts have varying legal statuses and levels of city offi­cial acceptance and entail a mix of grass-roots and top-down planning approaches. We consider the integration of social and political activities into arts and cultural placemaking. By studying these five cases, we aim to establish whether arts district planning should be city-designed or left strictly up to local initiatives to avoid snuffing out the very spark that makes them distinctive. Methods The nature of arts districts and their users (actors) who are arts providers and members of arts district communities is examined in this article, where “arts” as a descriptor of activity speaks to a broader range of bohemians engaged in arts, culture and the creative sector without regard to formal occupations (Clifton, 2008; Boschma and Fritsch, 2009). Several terms are used to describe urban arts and cultural agglomeration (Frost-Kumpf, 1998; He and Gebhardt, 2013; Designation Guidelines, 2018). The term “arts district” is adopted because its definition ascribes consid­erable importance to its changing nature and evolution, while denoting a spatial agglomeration of actors who are ‘responsible’ for transformation of the neighbourhood (Vivant, 2010; Chapple et al. 2010). Arts districts form a complex cluster of activities, albeit they are focused on arts and culture. We initially relied solely on a quantitative approach to identify the loca­tions and spatial extensions of agglomerated working spaces for arts pro­viders in Ljubljana. A quantitative spatial analysis was conducted based on data acquired from the Slovenian Business Register (SBS), which contains information on all business entities (including their address and number of employees) involved in profit or non-profit activity whose principal place of business is within Slovenia. Business entities involved in arts and culture activity located in Ljubljana were extracted, joined with a national register of residences, and their locations were mapped using ArcMap. We calcu­lated the density of the extracted business entities (where the number of employees was used as a proxy for population value) with a point density tool. The analysis led to a heatmap of Ljubljana’s arts and culture business entities (see Figure 1). However, while studying the spatial patterns of the work spaces for arts providers, this method could allow wrong conclusions. Namely, artists and cultural workers in Slovenia are mostly freelancers reg­istered at their home or parents’ address. Their home is not necessarily their work space. Therefore, in the second phase, we identified the greatest density of busi­ness entities within areas featuring the highest density of residential apart­ments (Tiran et al., 2016). High density also describes the city centre, which is the commercial and administrative hub with both private and public arts and cultural firms. If anything, this method revealed a discrepancy between the official data and our own field observations. It is important to reiterate that arts providers often work informally at a location which is not the same as their home address and not registered in SBS. At this point, it became clear that to properly understand the full com­plexity of arts districts, including their spatiality and location, it was neces­sary to also apply qualitative methods. Media content analysis was performed and narratives in the media exam­ined to identify arts districts, both profit/non-profit, formal/informal. A key­word search was performed in the news aggregator Google News using both »Ljubljana« and one of the following keywords “arts districts”, “cultural quarters”, “cultural commune” or “cultural cluster”. We then reviewed news sources that appeared in English and Slovenian. The analysis revealed five such agglomerations: Metelkova, Rog, Križevniška, Kino Šiška, and Tobacna (Figure 1). Metelkova is the arts district most mentioned in the Slovenian press. The media has labelled Metelkova variously as “an artistic collective” (Oser et al., 2009), “the lead­ing centre of underground music and art in the region” (Niranjan, 2015), an “Art Space and Anarchist Squat” (Arthur, 2013), “an autonomous social centre” (Jacobsson, 2015) and “the stronghold of the alternative cultural scene” (Haas, 2012). Rog has been described as “an autonomous creative and social space” (Mrevlje, 2016), “an autonomous creative zone” (Brdnik, 2016), “an area occupied by creative people, artists, graffiti artists, dancers, skaters, associations and centre for social integration and empowerment” (Krajcinovic, 2013) and “a cultural and social centre” (Stam, 2016). Kino Šiška has been proclaimed “a centre for contemporary and urban creativity” (Center urbane kulture Kino Šiška, 2016), “a centre of urban culture” (Matoz, 2012) and “a cultural square” (Megla, 2012). Tobacna has been called “an art centre” (STA, 2015), “a creative centre with great potential” (N. Ar., 2015) and »a creative quarter« (Cerar, 2015). Križevniška has been mentioned as a »cultural quarter« (Mrevlje, 2015; N. Ar., 2014; N. A., 2011) and »an artistic street« (Tihole, 2014). Figure 1: HEATMAP OF ARTS AND CULTURE BUSINESS ENTITIES (LOCATIONS OF ARTS DISTRICTS ARE MARKED SEPARATELy IN LJUBLJANA) Source: Statistical Office of Slovenia (2014), SBS (2014). In the fourth phase, after spatially defining the five arts districts, we con­ducted face-to-face interviews. The main research findings presented in this article reflect the narratives of 26 actors from Ljubljana arts districts and 4 stakeholders involved in the arts sector (two city officials and two non-prof­its engaged in arts and cultural regeneration projects). In July 2015, we started conducting in-depth, semi-structured face-to-face interviews (Kumer, 2015) with people active in Metelkova, Rog, Kino Šiška, Križevniška and Tobacna. By the end of 2015, we had conducted 26 inter­views. As part of theoretical sampling, the last four interviews were con­ducted between January and April 2016. Since those active in arts districts are characterised as a hard-to-reach population, we employed snowball sampling to find interviewees (Heckathorn, 2002). Many of these people promote their activities via websites or on Facebook and this is how we ini­tially found actors and invited them to participate in the interview. After the interview, we asked them to suggest further interviewees from their district and they helped contact them. The ongoing referral process continued until at least four interviews had been completed in each district and additional parameters to ensure a diversity of arts and cultural activity had been sat­isfied. The interviews in Rog were conducted prior to the demonstrations against demolition activity in the summer of 2016 (Panjan, 2016; Kopf, 2017). We observed that, after this series of incidents, those active in Rog had become more aware of the space. Their emotional attachment to the place and sense of community had grown stronger. During our interviews, the press had started to describe Tobacna as a community-based arts dis­trict, which might have made the actors feel more strongly aware of others in the district. The average interview took around 45 minutes. In three cases, more than one person was present in the interview. Altogether, we interviewed 35 individuals. Of these, 17 were below 40 years of age and 18 came from the generation aged 40 years or above. A generation shares a similar social back­ground, formative experiences and common signifying points of identifica­tion (Mannheim, 1952). In our case, the biggest difference between the arts districts lies in the mean age of those interviewed. For example, Metelkova, established in the 1990s, is made up of members of the older generation (mean age 45 years), whereas Rog (established after 2000) is occupied by a younger generation (mean age 35 years). Older and younger generations also grew up in different conditions. Whereas the older generation (born before 1983) has experience of living in Yugoslavia and an authoritarian socialist regime, the younger generation has grown up and been socialising in a competitive market democracy. We discovered that this experience was an important element of people’s decisions to occupy spaces in arts dis­tricts. For instance, when we asked about reasons for occupying spaces in arts districts, the younger generation often mentioned that the occupation was either an expression of the artists’ disagreement with the commerciali­sation of space or that they had simply been looking for an affordable space in which to work. On the other hand, the older generation, in particular those occupying work spaces in Metelkova, noted that turning the area into a political space to show disagreement with the government had played an important role while occupying the space. In the fifth phase, we performed computer-assisted grounded theory analysis. We fully transcribed the interviews and performed a coding process in ATLAS.ti. We relied on Friese’s translation (Friese 2019) of the construc­tivist approach to grounded theory (Charmaz’s 2000) to apply the coding process in ATLAS.ti. The coding process included the theoretical sampling, along with the initial, focused and axial coding and building of the category system. The data gathering and analysis were carried out concurrently. Results In this section, three dimensions of arts districts are examined with respect to whether they naturally occurred or were designated by the city municipality (see Figure 2). The first section scrutinises what caused these five arts districts to emerge and how they have developed. The second sec­tion considers how arts and culture in the arts districts are complemented with other activities. The third section investigates how heteronomy and creativity are related and the ways in which this contributes to the districts’ success. From “the need for a work space” to forming a cluster The responses revealed that the reasons the actors occupied work spaces in the five arts districts depends on the way they emerged. Metelkova was clearly the result of a bottom-up initiative. Although not intended to be an arts district (Bibic, 2003), my informants noted that they occupied the space because “Mreža za Metelkovo was an association of societies and individu­als, together between 200 and 250 people, who needed a space” (male, born 1962, Metelkova). City officials had been unwilling to assign a proper place to them. An interesting finding is that the network construction process took place before the ‘occupation’. Similarly, actors from Rog noted that the new generation of artists “had urgently needed our own place for rehears­als which is accessible the whole day” (male, born 1992, Rog), which they found in a spacious 20th century factory. Arts districts supported by the local municipality (Križevniška, Kino Šiška and Tobacna) started to receive new actors mainly because art studios were sublet for non-commercial rental amounts: “Paying no rent means a lot to us. Really a lot. We wouldn’t be here if we needed to pay rent” (female, born 1985, Križevniška). Kino Šiška, which is the only entirely city-designated arts district, began to attract new artists after the artist studio programme was established in the area, proving to be the only way they could afford to stay there. Tobacna is not owned by the municipality. The investing company started to sublet rooms soon after it was put into receivership. Artists, cul­tural workers and designers quickly favoured the place, noting that “maybe the interest was not due to the industrial heritage but simply because a space was made available for rent. There is no other way to afford such a place in the city centre” (female, born 1988, Tobacna). Naturally-occurring districts, in contrast to the city-designated ones, are evolving at much faster pace. An informant described how “some places host the same activity from the outset, some are empty, and others are now managed by different actors” (male, born 1992, Rog). Similarly, an inform­ant from Rog commented that: Metelkova is the mother and Rog is her son. Metelkova has a problem of being old and its ‘family’ hasn’t changed. When I go there, I see stagna­tion and a community which doesn’t accept anyone new. If you want to visit a studio here in Rog, that’s not a problem. The doors are open. This is not the case in Metelkova. (female, born 1984, Rog) In contrast, the city-designated districts have not experienced consider­able changes: “There were visual changes because of the flowers, but we didn’t see other changes” (male, born 1968, Križevniška). Figure 2: MODEL EXPLAINING THE LINKS BETWEEN ARTS DISTRICTS THAT ARE NATURALLy-OCCURRING, CITy DESIGNATED, FORMAL AND INFORMAL Source: Authors' own findings. The peculiarities helping the districts to thrive The agglomeration of people from the arts and cultural sector has attracted other socially engaged groups. The cohabitation of artists, cul­tural workers and activists has been successful because “Metelkova was free for independent and alternative culture which finally got its own place. Looking from an LGBT perspective, we finally got a place which was ours” (Male, born 1983, Metelkova). Our informants noted that working in an arts district brings “a remarkable opportunity to work in a lively space where other activities, besides your own, are taking place”. A male from Rog, born in 1992, also said that, when he finishes with his own work, he often partici­pates in another workshop and becomes the audience: “Rog is a living art and some sort of public space. Apart from that, we work on projects that include many people. It’s an advantage that these people are close to me”. For those people who occupied their spaces only after the arts district had been established, the biggest factor influencing their decision to move there was the close proximity of actors from the arts, cultural and creative sphere. The clustering of arts and cultural activities brings a multitude of benefits for many actors and is not regarded as competition: I think this [being part of an arts district] adds value to our building and does not negatively influence our activity or its concept. Through all these different spaces, a variety of ideas emerges. By creating a creative zone or an arts and cultural neighbourhood, new concepts of culture are being developed (female, born 1976, Tobacna). The fight for autonomy to maintain the creative spirit The responses show that these actors relate freedom of expression, which they had found in such districts, with non-commercialisation. Artists more freely express themselves when they themselves do not feel they like a product or that they must produce things. This is what they sensed in Metelkova and Rog, spaces which “are not part of the idea that you have to produce something profitable in order to make profit to someone else” (male, born 1992, Rog). Rog’s illegal status allows for new ideas and cre­ates new movements not forming any part of bureaucracy and also not con­trolled: I think it’s great that there’s this alternative to all overpriced rents in city centre and places which are made to limit peoples thinking. We use unused space, usually abandoned buildings in the city centre. We bring meanings to these buildings, use them and maintain them. (male, born 1990, Rog) Improving the general infrastructure at Rog would lead to demands for formalisation that, in their thinking, would create limitations on their crea­tivity: Basic things such as running water, electricity and heating are missing here. At the same time, I think that such conditions created Rog as it is and worked as a sieve to divide people who are willing to stay from those who can’t work here. At some point people would start to work on their own and privatise spaces and earning money. (male, born 1992, Rog) The site-specificity of the arts district was often mentioned by the inter­viewees as a large reason for why such an arts district could not have emerged anywhere else. If you move to another place, that place becomes part of a new story. And, most likely, the same people from Tobacna would not be able to come together at a different place. (female, born 1976, Tobacna) Being an actor from an arts district means being part of a larger commu­nity which is conscious of the space in which they work. A statement by a city administration representative reveals that they see one naturally-occurring arts district as a threat: Rog has activities that are not just arts and culture. They are very divided internally: there are those who are willing to wait for the build­ing to be refurbished and then apply for an art studio and then there are the ‘hardcore’ activists, who don’t want any changes and wish to proceed with business as usual in a building that is so dangerous that the ceiling could fall on your head. Activists also established an ad-hoc kitchen to distribute food to immigrants who came during the first wave of the refugee crisis. That is something which does not fit with this con­text. (female, city official). In another interview, a lower ranked city official added to the above statement: The municipality will turn Rog into a contemporary arts centre and it has been agreed with the users that they will move out, since the city bought the building and holds a vision. (male, city official) Discussion Two principal ways of emergence and constant evolution The city of Ljubljana’s incredible cultural mash-up is historically based and has led to arts districts now at various stages of evolution. Each is asso­ciated with a distinct set of actors of different genres and generations and meant for a different audience. A key reason driving the emergence of the naturally-occurring arts districts was the considerable number of people seeking an appropriate space to work, with mounting pressure sustaining claims to the right to access (unused) urban resources. They found a work­ing space in large empty buildings that became a contested place following the disapproval of the city administration and the public. Once a district is established, others become interested in joining the community due to “importance of being in places where they can share and be challenged by other artists and audience” (Naturally occurring cul­tural districts, 2010). On the contrary, city-designated districts ‘emerge’ by policy design and the actors are attracted to join the initiative by low rents. Constant evolution/fluctuation is a characteristic of naturally-occurring dis­tricts. The actors invest great energy in establishing the place which grows in popularity, attracting ever more visitors. Over time, the doors have locks installed, and temporary actors become permanent fixtures. The place then becomes less popular to visit, as is cur­rently the case with Rog. The private owners of Tobacna recently cancelled their tenancy arrangements due to the stronger economic performance of Ljubljana and extreme rise in land values. One may assume that this step is part of an effort to quickly turn this temporary yet legal uncontested arts district into a business/residential estate of enormous value. The ‘co-habitation’ of creativity and active citizenship After an arts district is established, a vital component of a successful arts cluster is commitment to the place and its distinct character that helps to build partnerships (Markusen and Gadwa, 2010; Supinka, 2016). All of the areas under study show a high level of interdisciplinarity, bringing together arts, cul­ture, design, sports and activism. It seems that freedom of expression is what they all strive for. Art and activism go well together because art makes you ‘think outside the box’ and extends beyond imaginary limits. The city admin­istration does not see arts districts as places where art and culture can be com­plemented with active citizenship and where socially excluded groups of peo­ple are welcome. They instead see them as a threat to their gentrification plans, especially in places close to the city centre with high property values. Fighting heteronomy to keep the flow of creativity We investigated the formal and informal networks within the commu­nity of arts districts and showed that formality is akin to a poison to creativ­ity, in line with previous findings (Lauderbach, 2013; Zukin and Braslow, 2011). Basic working conditions and the lack of appropriate infrastructure can sometimes spur creativity. Commercial activities are also often seen as a threat. Non-commercialised space creates room for political debate. We can therefore consider our naturally occurring arts districts as spaces that stimulate active citizenship. Arts districts have many indirect impacts on the city economy and the city administration should therefore work to support such place-based arts initiatives. Like Stern and Seifert (2010), we found that arts districts should not be planned but cultivated and should work to support the self-organised efforts of actors. This is out of step with the current policy of the municipal cultural department that is planning its own ‘arts district’ and take decisions about which activities are welcome and which not. In the case of Rog, the plan is that the current actors will move out and a new exclusive, Rog art centre will then be established. This centre will exclude sports activities and socially engaged groups (Obnova Roga, 2017). The city administration should support naturally occurring arts districts without excluding certain initiatives such as groups that promote civic engagement. It is important that a district be located close to busy areas (like the city centre) since this is also the market for actors and enables their sur­vival. In line with a district’s evolution, it gains in popularity and becomes attractive to urban dwellers. Tsang (2006) states that affordable rents are important preconditions for a successful arts district. Conclusion The article is analysing differences in processes related to the formation and evolution of arts districts. They appeared while Ljubljana was in transi­tion from a socialist to a capitalist city. The five arts districts of Metelkova, Rog, Kino Šiška, Križevniška and Tobacna are conceptualised with respect to their grass-root or institutionalised character. Reflecting previous litera­ture (Bell and Jayne, 2004; Murzyn-Kupisz, 2012), two principal ways in which an arts district emerged (city designation or natural occurrence) were found in Ljubljana. Three main dimensions of the arts districts were exam­ined: emergence and evolution, interdisciplinarity, and the relationship between heteronomy and creativity. Two main factors explaining the occur­rence of arts districts were found: spatial requirements (large empty halls) and affordability. In the natural- occurring arts districts, a specific world view also played an important part in the struggle for a place in the city. The way the arts districts were formed profoundly influences the nature of the collective activities within these districts in Ljubljana. Actors in naturally-occurring arts districts tend to work closely with socially engaged groups and their cohabitation tends to positively affect the district’s success while, in contrast, the city administration sees social engagement as a threat to the city and does not recognise them as legitimate arts district actors. An interesting finding is that full immersion in creative tasks demands heteronomy and political autonomy. This may explain why naturally-occurring districts have appeared as contested spaces within the urban landscape despite their nature of free mind and tranquillity. BIBLIOGRAPHY Babic, Jasna (2013): Metelkova mon amour Reflections on the (Non-)Culture of Squatting. Casopis za Kritiko Znanosti 41 (253): 12–20. Bagwell, Susan (2008): Creative clusters and city growth. Creative Industries Journal 1 (1): 31–46. Bell, David and Mark Jayne (2004): Conceptualizing the City of Quarters. In Bell, D. and Jayne, M. (eds.), City of Quarters: Urban Villages in the Contemporary City, 1–12. London: Routledge. Bibic, Bratko (2003): Hrup z Metelkove: tranzicija prostorov in culture v Ljubljani. Ljubljana: Mirovni inštitut. Boschma, Ron A. and Michael Fritsch (2009): Creative Class and Regional Growth: Empirical Evidence from Seven European Countries. Economic Geography 85 (4): 391–423. Chapple, Karen, Shannon Jackson and Anne J. Martin (2010): Concentrating Creativity: The Planning of Formal and Informal Arts Districts. City, Culture and Society 1 (4): 225–234. Charmaz, Kathy (2000): Grounded theory: Objectivist and contructivist methods. In Denzin, N.K. and Lincoln, Y. (eds.), The Handbook of Qualitative Research. Thousand Oaks, CA: Sage Publications, Inc. Clifton, Nick (2008): The “Creative Class” in the UK: An Initial Analysis. Geografiska Annaler: Series B, Human Geography 90 (1): 63–82. Ehrlich, Kornelia (2011): Creative City Ljubljana? Europeanization Processes at the ‘Edge’. Ethnologia Balkanica 15: 107–115. Ehrlich, Kornelia, Agnes Kriszan and Thilo Lang (2012): Urban Development in Central and Eastern Europe – Betweeen Peripheralization and Centralization? disp – The Planning Review 48 (2): 77–92. Evans, Graeme (2009): Creative Cities, Creative Spaces and Urban Policy. Urban studies, 46 (5–6): 1003–1040. Florida, Richard (2002): Bohemia and Economic Geography. Journal of Economic Geography 2 (1): 55–71. Florida, Richard (2003): Cities and the Creative Class. City & Community 2 (1): 3–19. Friese, Susanne (2019): Qualitative data analysis with ATLAS.ti. Thousand Oaks: SAGE Publications. Frost-Kumpf, Hilary Anne (1998): Cultural Districts: The Arts as a Strategy for Revitalizing Our Cities. Washington, DC: Americans for the Arts. Groth, Jacqueline and Eric Corijn (2005): Reclaiming Urbanity: Indeterminate Spaces, Informal Actors and Urban Agenda Setting. Urban Studies 42 (3): 503– 526. Guinard, Pauline and Géraldine Molina (2018): Urban geography of arts: The co-production of arts and cities. Cities 77: 1–3 He, Jin-Liao and Hans Gebhardt (2014): Space of Creative Industries: A Case Study of Spatial Characteristics of Creative Clusters in Shanghai. European Planning Studies 22 (11): 2351–2368. Heckathorn, Douglas D. (2002): Respondent-driven Sampling II: Deriving Valid Population Estimates from Chain-Referral Samples of Hidden Populations. Social Problems 49 (1): 11–34. Lauderbach, Martina (2013): How to Develop Creative Quarters? The Way of Co-governance. Regional Insights 4 (2): 12–14. Lavanga, Mariangela (2013): Artists in Urban Regeneration Processes: Use and Abuse? Territoire en movement: Revue de géographie et aménagement. Territory in movement Journal of Geography and Planning 17–18: 6–19. Lefebvre, Henri (1968). Le droit ŕ la ville. Paris: Editions Anthropos. Ley, David (2003): Artists, Aestheticisation and the Field of Gentrification. Urban Studies 40 (12): 2527–2544. Lloyd, Richard (2004): The Neighborhood in Cultural Production: Material and Symbolic Resources in the New Bohemia. City & Community 3 (4): 343–372. Mannheim, Karl (1952): The Problem of Generations. In Kecskemeti, Paul (ed.), Essays on the Sociology of Knowledge: Collected Works, Volume 5, 276–32. New York: Routledge. Markusen, Ann and Anne Gadwa (2010): Creative Placemaking. Washington, DC: National Endowment for the Arts. Montgomery, John (2003): Cultural Quarters as Mechanisms for Urban Re­generation. Part 1: Conceptualising Cultural Quarters. Planning, Practice & Research 18 (4): 293–306. Montgomery, John (2007): Creative Industry Business Incubators and Managed Workspaces: A Review of Best Practice. Planning, Practice & Research 22 (4): 601–617. Mulej, Oskar (2011): “We Are Drowning in Red Beet, Patching Up the Holes in the Iron Curtain”: The Punk Subculture in Ljubljana in the Late 1970s and Early 1980s. East Central Europe 38 (2–3): 373–389. Mulej, Oskar (2016): A Place Called Johnny Rotten Square: The Ljubljana Punk Scene and the Subversion of Socialist Yugoslavia. In: Andresen, K. and van del Steen, B. (eds.) A European Youth Revolt, 189–202. London: Palgrave Macmillan. Murzyn-Kupisz, Monika (2012): Cultural Quarters as a Means of Enhancing the Creative Capacity of Polish Cities? Some Evidence from Cracow. Quaestiones Geographicae 31 (4): 63–76. Musterd, Sako and Alan Murie (eds.) (2011): Making Competitive Cities. Oxford: John Wiley & Sons. Nabergoj, Saša (2013) Gesamtkunstwerk Metelkova mesto. Casopis za kritiko zna­nosti 41 (253): 29–41. Peterlin, Marko, Aidan Cerar and Andrej Škufca (2010): Ustvarjalne skupnosti. Ljubljana: Inštitut za politike prostora. Ravbar, Marjan (2007): Geografija cloveških virov v Sloveniji – pomen ustvarjalnih socialnih skupin za regionalni razvoj. Geografski vestnik 79–2: 119-–128. Scott, Allen J. (1997): The Cultural Economy of Cities. International Journal of Urban and Regional Research 21 (2): 323–339. Srensen, Eva, and Peter Triantafillou (2009). The politics of Self-Governance: An Introduction. In: Srensen, E., and Triantafillou, P. (eds.), The politics of self-governance, 1–22. Stern, Mark J. and Susan C. Seifert (2007): Culture and Urban Revitalization: A Harvest Document. Philadelphia: University of Pennsylvania. Stern, Mark J. and Susan C. Seifert (2010): Cultural Clusters: The Implications of Cultural Assets Agglomeration for Neighborhood Revitalization. Journal of Planning Education and Research 29 (3): 262–279. Supinka, Carolyn (2016): Transforming spaces: Understanding the relationships between artists, space, and community in sites of adaptive reuse in the United States (Doctoral dissertation, American University). Tiran, Jernej, David Bole and Peter Kume (2016): Morfološka tipologija stano­vanjskih obmocij v Ljubljani//Morphological Typology of Residential Areas in Ljubljana. Geografski vestnik 88 (1). Vazquez, Leonardo (2012): Creative Placemaking: Integrating Community, Cultural and Economic Development. Montclair, NJ: The National Consortium for Creative Placemaking. Vivant, Elsa (2009): Qu’est-ce que la ville créative? Paris: Presses universitaires de France. Vivant, Elsa (2010). The (re) making of Paris as a Bohemian place? Progress in plan­ning, 74 (3): 107–152. Waitt, Gordon and Chris Gibson (2009): Creative Small Cities: Rethinking the Creative Economy in Place. Urban Studies 46 (5–6): 1223–1246. Zukin, Sharon and Laura Braslow (2011): The Life Cycle of New York’s Creative Districts: Reflections on the Unanticipated Consequences of Unplanned Cultural Zones. City, Culture and Society 2 (3): 131–140. Žagar, Janina (2006): Metelkova (mesto): diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. SOURCES Brdnik, Žiga (2016): Jankovic bo rušil, rogovci imajo svojo rešitev. Dnevnik (6. 5. 2016). Accessible at https://www.dnevnik.si/1042735035, 24. 1. 2017. Center urbane kulture Kino Šiška (2016). Accessible at: https://www.visitljubljana. com/sl/kongresni-urad-ljubljane/nacrtovanje-dogodkov/konferencne-zmoglji­vosti/center-urbane-kulture-kino-siska/, 24. 1. 2017 Cerar, Aidan (2015): Kreativno: Ustvarjalna Tobacna. Delo (17. 7. 2015). Accessible at: https://www.delo.si/mnenja/blogi/ustvarjalna-tobacna.html, 24. 1. 2017 Designation Guidelines (2018). Accessible at https://www.msac.org/sites/default/ files/files/2018%20A%26E%20District%20Designation%20Guidelines(1).pdf, 11. 11. 2019. Haas, Christian (2012): Geheimtipp Ljubljana: Avantgarde vor Habsburger-Kulisse. Accessible at https://www.focus.de/reisen/slowenien/tid-27579/geheimtipp­ljubljana-avantgarde-vor-habsburger-kulisse_aid_832387.html, 24. 1. 2017 Jacobsson, K. (2015): UUrban grassroots mobilization in central-east European cit­ies. Open Democracy (19. 5. 2015). Accessible at https://www.opendemocracy. net/kerstin-jacobsson/urban-grassroots-mobilization-in-centraleast-european-cities, 24. 1. 2017. Krajcinovic, N. (2011): V Šiški nastaja nova kulturna cetrt. Delo (16. 12. 2011). Accessible at http://www.delo.si/kultura/dediscina/v-siski-nastaja-nova-kul­turna-cetrt.html, 24. 1. 2017. Kopf, Xenia (2017): Rog: from bike factory to “experimental asylum”. P-art-icipate. Accessible at https://p-art-icipate.net, 1. 12. 2017. Krajcinovic, Nina (2013): Rog kot politicni project brez zagotovljenih sredstev. Delo (4. 9. 2013). Accessible at https://www.delo.si/novice/ljubljana/rog-kot­politicni-projekt-brez-zagotovljenih-sredstev.html, 24. 1. 2017. Križevniška ulica (2011). Accessible at https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/ krizevniska-ulica/, 24. 3. 2018. Kulturna cetrt Križevniška (2014). Prostori sodelovanja. Accessible at http://pros­torisodelovanja.si/kulturna-cetrt-krizevniska/, 10. 6. 2014. Kumer, Peter (2015): Interview questions. Ljubljana. Personal archive. Marn, U. (2013): Janez Koželj: “Mesta niso grajena za avtomobile, ampak za ljudi”. Mladina 41 (11. 10. 2013). Accessible at http://www.mladina.si/149315/janez­kozelj-mesta-niso-grajena-za-avtomobile-ampak-za-ljudi/, 24. 3. 2018. Matoz, Zdenka (2012): Kino Šiška: hiša, ki je prebudila predmestje. Delo (21. 9. 2012). Accessible at http://www.delo.si/, 24. 1. 2017. Megla, Maja (2012): Nova kulturna cetrt v Šiški: po stopnicah in mimo vratarja cez avlo. Delo (3. 2. 2012). Accesible at https://www.delo.si/kultura/razstave/nova­kulturna-cetrt-v-siski-po-stopnicah-in-mimo-vratarja-cez-avlo.html, 24. 1. 2017. Metelkova mesto alternative culture centre (2016). Accessible at https://www.vis­itljubljana.com/en/visitors/things-to-do/entertainment/metelkova-mesto-alter­native-culture-centre/, 24. 1. 2017. Mrevlje, Neža (2015): Ljubljanska ulica z vznemerljivo preteklostjo in sedanjostjo. SiolNET (11. 6. 2015). Accessible at http://siol.net/trendi/kultura/ljubljanska­ulica-z-vznemirljivo-preteklostjo-in-sedanjostjo-foto-115704, 24. 3. 2018. N., A. (2011): Ena najstarejših ljubljanskih ulic je postala križevniška kulturna cetrt. Multimedijski center RTV (12. 9. 2011). Accessible at https://www.rtvslo.si/, 24. 1. 2017. N., Ar. (2014): Križevniško ulico je naselil Kosovel. Multimedijski center RTV (23. 4. 2014) Accessible at https://www.rtvslo.si/, 24. 1. 2017. N., Ar. (2015): Ljubljanska Tobacna kot ustvarjalno središce z velikimi potencialom. Multimedijski center RTV (20. 9. 2015). Accessible at https://www.rtvslo.si/, 24. 1. 2017. Naturally Occurring Cultural Districts (2010). Accessible at https://urbanomnibus. net/2010/11/naturally-occurring-cultural-districts/, 1. 2. 2017. Niranjan, Ajit (2015): How an abandoned barracks in Ljubljana became Europe’s most successful urban squat. Accessible at https://www.theguardian.com/cit­ies/2015/jul/24/metelkova-ljubljana-abandoned-barracks-europe-squat, 24. 1. 2017. Obnova Roga (2017). Accessible at http://ljubljanski.projekti.si/obnova-roga.aspx, 1. 2. 2018. Old Ljubljana Tobacco Factory Turning into New Art Centre (2015). The Slovenia Times (23. 9. 2015). Accessible at: http://www.sloveniatimes.com/old-ljubljana­tobacco-factory-turning-into-new-art-centre, 24. 1. 2017. Oser, Ayelet, Benjamin Mason, Chelsea Barolet, David Jadin, Emily Thomas Hall, Gus Fitz-Gerald, Lara Justis, Margaret Weinert, Mariana Lopez, Marissa Copan, Michael Habif, Miriam Cummons, Quinn Struke, Ross Shaffer (2009): Metelkova. Accessible at http://metelkova.goucher.edu/, 24. 1. 2017. Panjan, Eva (2016): Rogovci in Janovic ostajajo na nasprotnih bregovih. Dnevnik (25. 5. 2016). Accessible at https://www.dnevnik.si/, 24. 1. 2017. Portfolio tovarne Rog (2016). Accessible at: https://tovarna.org, 24. 1. 2017. Riley, Arthur (2013): Former Yugoslav Barrack Gets New Life as an Art Space and Anarchist Squat. National Geographic Society Newsroom (17. 9. 2013). Accessible at https://blog.nationalgeographic.org/2013/09/17/former-yugo­slav-barrack-gets-new-life-as-an-art-space-and-anarchist-squat-3/, 24. 1. 2017. Rožman, Andraž (2016): V avtonomni coni Rog clovek ni le potrošnik. Dnevnik (28. 3. 2016) Accessible at https://www.dnevnik.si/1042732717, 24. 1. 2017. SBS – Slovenian Business Register (2014). STA (2015): Old Ljubljana Tobacco Factory Turning into New Art Centre. Slovenian Press Agency (23. 9. 2015). Accessible at: https://english.sta.si/2178134/old­ljubljana-tobacco-factory-turning-into-new-art-centre, 24. 1. 2017. Stam, Rozemarijn (2016): Tovarna Rog. Turning a former bike factory into a crea­tive hub. Cities in Transition (27. 3. 2016). Accessible at https://citiesintransition. eu/, 24. 1. 2017. Statistical Office of Slovenia (2014): Accessible at https://www.stat.si/, 1. 2. 2017. Tihole, Petra: https://www.mladina.si/154070/neca-falk-glasbenica-slikarka-in-foto­grafinja/ TOBACNA CITY (2012). Invest Slovenia (12. 6. 2012). Accessible at https://www. investslovenia.org/investment-opportunities/tobacna-city-%E2%80%93-a­mixed-use-property-development-project, 24. 1. 2017. Tosics, Ivan (2016): Squatting for cultural use toward commons: The case of Rog factory in Ljubljana. Accessible at http://urbact.eu/squatting-cultural-use­toward-commons-case-rog-factory-ljubljana, 24. 1. 2017. Vojnovic, Goran (2016): Rog&Mol. Dnevnik (14. 6. 2016). Accessible at https:// www.dnevnik.si/1042740731, 24. 1. 2017. PRIKAZI, RECENZIJE Lea KUHAR Filozofski inštitut ZRC SAZU McKenzie Wark Molekularno rdece: teorija za dobo antropocena Sophia, Ljubljana 2018, 323 strani, 20,00 EUR (ISBN 978-961-7003-28–4) Po Hekerskem manifestu, ki ga je leta 2008 prevedla založba Ma-ska, smo desetletje kasneje v okviru založbe Sophia pridobili tudi slo­venski prevod dela Molekularno rdece: teorija za dobo antropoce­na. Omenjeni deli sta zgolj manjši del obsežne bibliografije, številnih clankov in nekaterih umetniških del Kenneth McKenzie Wark, predava­teljice na sloviti newyorški The New School for Social Research. Warkova je znana predvsem po svojem de­lu na podrocju medijske in kriticne teorije, teorije novih medijev in situ­acionisticne internacionale. Sloves ene najpomembnejših teoreticark sodobne medijske in kriticne teorije si je pridobila predvsem z raziskova­njem novih sistemov informacijskih nadzorov ter oblik izkorišcanja in odtujitev, ki jih ti povzrocajo. V delu Gamer Theory (2007) tako trdi, da družbeni prostor po nastopu novih informacijskih tehnologij ni vec to-pografski, kar pomeni, da ne poskuša vzpostaviti povezave med razlicnimi elementi ali zacrtati vnaprej dolocene smeri premikanja med njimi. Ravno obratno, prostor novih informacij­skih tehnologij je topološki prostor, tj. prostor, ki poudarja cisto mnoštvo elementov, katerih medsebojnih po­vezav ni mogoce enoznacno zacrtati. V najnovejšem delu Capital is Dead: Is This Something Worse? (2019) do-da, da se je prek lastništva in nadzora nad informacijami opolnomocil nov vladajoci razred. Ta ne vlada zgolj delavcem, temvec tudi tistemu, kar je bilo tradicionalno pojmovano kot kapital. Poleg zanimivega razisko­valnega podrocja Warkino pisanje odlikuje tudi široko poznavanje kla­sicnih leposlovnih in znanstvenih del ter del sodobnih teoretikov, pred­vsem s podrocij marksizma, britan­skih kulturnih študij, nemške kriticne teorije in francoskega poststruktura­lizma. Kot je razvidno v enem izmed njenih najbolj odmevnih del General Intellects: Twenty-One Thinkers for the Twenty-First Century (2017), pri pisanju svoje lastne teorije ne izpo­stavlja izrednih posameznikov, tem­vec gradi mrežo razlicnih teoretikov, ki predstavljajo splošni intelekt da­našnje dobe. V delu Molekularno rdece avto­rica razvija teorijo za dobo antropo­cena, tj. teorijo za obdobje v zgodo­vini Zemlje, ko naravne in cloveške sile postanejo tako prepletene, da usoda drugih zaznamuje usodo pr-vih. Osnovna premisa knjige je, da je zgolj eno izmed osvobodilnih gi­banj preteklih treh stoletij doseglo neomejen uspeh. To gibanje ni osvo­bodilo delavskega razreda, naroda, spola ali ostalih identitet. »Sprostilo je kemicno snov, element: ogljik« (str. xvi–xvii). Kljub zacetnim napove-dim, da naj bi bila doba antropoce­na nelocljivo povezana z »zgodbo o ogljikoosvobodilni fronti« (str. xvii), pa se avtorica v knjigi zelo malo po­sveca okoljski problematiki. V uvodu sicer razloži nekatere osnovne kon­cepte te teme, nato pa se je skoraj­da ne dotakne, vse do zadnjih nekaj deset strani, kjer je prebrati še nekaj misli. Med drugim ponudi hiter pre­gled avtorjev, ki so se doslej ukvarjali z meteorologijo, vremenskimi pojavi in problematiko podnebnih spre­memb, kot so npr. Eduard Brückner, Svante Arrhenius, Thomas Chamber-lin, G. S. Callendar in Vilhelm Bjer­knes. Veliko bolj kot podnaslovu je avtorica zvesta naslovu knjige. S kon­ceptom molekularnega aludira na konceptualni aparat Félixa Guattarija. Za razliko od molarnih oz. obsežnih procesov pomenijo molekularni pro-cesi manjše sile, ki lahko razkrijejo svoje ucinke šele po nekaj milijonih let. Rdeco v naslovu lahko po dru­gi strani razumemo na vec nacinov. Predstavlja lahko tako nebo, polno izpustnih plinov, kot tudi nekakšno zavezanost avtoricinega dela njenim predhodnikom – marksisticnim re-volucionarjem in piscem znanstvene fantastike. Naslov in podnaslov pove­zuje posebna metoda odbiranja, ki predstavlja rdeco nit celotnega dela. Metodo avtorica opiše kot »iz arhiva odbiramo tiste struje marksisticne teorije, ki se jim antropocen že kaže kot predmet misli in delovanja, le da ga niso tako imenovale« (str. xxv). Odbiranje marksisticnih teorij je v knjigi razdeljeno na dva dela, v vsakem sta obravnavana po dva glav­na avtorja. V prvem delu sta to soci­alisticna teoretika iz prve polovice dvajsetega stoletja: Aleksander Ale­ksandrovic Bogdanov, ustanovitelj Proletkulta in Leninov tekmec – tako v politicnem boju kot v igranju šaha –, ter Andrej Platonov, Stalinov na­sprotnik in vodja sovjetskega inšti­tuta za razvijanje tehnike transfuzije krvi – tehnike, ki ga je na koncu tudi pokoncala. Teorija Bogdanova je za Warkovo kljucnega pomena, saj naj bi ponudila »bazo, na kateri je mogo-ce zgraditi prakso vednosti za dobo ogljikoosvobodilne fronte« (str. 9). Pri tem ima v mislih predvsem kon­cept tektologije Bogdanova, ki ga opredeli kot »diskurz o oblikah« (str. 58), »organizacijsko metodo« (str. 60), »prvi, morda prezgodnji poskus sis-temske teorije« (str. 82), »slutnjo ne­kakšne 'bocne' organizacije vednosti v svetu« (str. 82). Njena stava je, da je s pomocjo tektologije mogoce zgra­diti nizko teorijo. Za razliko od visoke teorije, ki predstavlja »specializirano podrocje, ki prek sistematicne pro-dukcije relacij znotraj jezika produci­ra vednost o svetu«, naj bi nizka teo­rija iz posameznih delovnih procesov pridobivala »tiste diagrame oblik in razmerij, ki bi se jih dalo eksperi­mentalno uporabiti kje drugje« (str. 39). Medtem ko naj bi visoka teorija predstavljala diskurz gospodarja, je nizka teorija oblika détournementa, prestavljanje med praksami, ki ena­kovredno stojijo druga ob drugi. Tudi dela Platonova so povezana s to de­litvijo, saj ga avtorica uporabi za pri­kaz, kaj ostane od ponesrecenih re-volucionarnih poskusov, ki temeljijo na visoki teoriji. V svojih delih Plato-nov zgodovine revolucij namrec »ne skicira od spodaj, temvec od bolj spo­daj kot spodaj« (94). Osredotoci se na sirote, ljudi brez zemlje, potepuhe in ostale družbene odpadnike, ki niso formirani v delavski razred. Warkova pravi, da je pisanje Platonova popis vsakdanjega življenja, ki se osredoto-ca na »ostanke in usedline« (str. 95) poskusov, da bi karkoli delovalo. Drugi del knjige prestavi bral-ca v Kalifornijo poznega dvajsetega stoletja in se osredotoca na Donno Haraway, avtorico Kiborškega mani­festa (1985), ter Kima Stanleyja Ro­binsona, pisca znanstvene fantastike, ki je znan predvsem po trilogiji Mars (1993–96). Harawayjino delo je pri­kazano kot sodelovalni in kolektivni projekt razlicnih piscev. Ne gre torej za enotno misel ene avtorice, temvec za kompozit razlicnih del, ki ga War-kova poimenuje »kiborg Haraway« (str. 164). Kompozit sestavljajo dela, ki predstavljajo kljucne vire Hara­wayjine teorije (Paul Feyerabend), dela njenih kolegic (Karen Barad) in dela njenih študentov (Paul Ed­wards). S pomocjo teh avtorjev želi Warkova zasnovati možnost mišlje­nja, ki bi prepletalo cloveške in dru­ge organske snovi, s cimer želi vzpo­staviti revidirani empiriomonizem, tj. »revidirano tektologijo, v kateri bi humanisticni slog misli lahko sode­loval z znanostmi, vendar brez brez­plodnih poskusov, da bi jim karkoli predpisoval, a tudi ne da bi sprejemal naivni znanstveni realizem« (str. 247). Pri tvorjenju revidiranega empirio­monizma ima znanstvenofantasticna literatura kljucen pomen. Po mne­nju avtorice so namrec ravno dela znanstvene fantastike »ena od razlicic popularnega in afektivnega nacina pisanja nizke teorije, ki je blizu izku­stvu tehnicnega in znanstvenega de-la našega casa« (str. 247). Dela Kima Stanleyja Robinsona so zanjo para­digmatski primer, saj jih ne prežema en svetovni nazor, temvec so rezul-tat številnih, med seboj prepletenih znanstvenih, tehnicnih, politicnih in kulturnih del. Kot je razvidno iz poskusa pov­zetka, je tudi knjiga Molekularno rdece sama po sebi dolocen hibrid. Je kompilacija številnih avtorjev iz razlicnih zgodovinskih obdobij in razlicnih teoretskih smeri; podprta je z nadvse raznolikim spektrom teoret­skih konceptov. Knjiga je sicer pol-na konkretnih primerov, predvsem iz del omenjenih piscev znanstvene fantastike, na trenutke pa je v njej težko najti rdeco nit. Bralec se težko otrese obcutka, da med posameznimi poglavji ni zares logicnega sosledja in da nabor vkljucenih mislecev ni vnaprej premišljen, temvec temelji na verigi avtoricinih asociacij. To seve­da ni problem sam po sebi. Kot smo že omenili, je osnovni projekt knjige zaznamovan z iskanjem decentrali­zirane vednosti in moci, ki bi tvorila novo vrsto teorije, ki bi se razlikovala od visoke teorije predhodnikov. Kot v spremni besedi pove Primož Kra­šovec, je bil to tudi glavni razlog za prevod knjige. Lahko bi torej rekli, da je knjiga zastavljena kot poskus prak­ticiranja nizke teorije, zaradi cesar se mora izogniti dolocenemu nacinu podajanja vednosti o svojem pred­metu. Na to bi najverjetneje pristala tudi sama avtorica, ki na koncu knjige doda: » … morda je bolje, da z zornega kota dela izdelujemo nekonsistentno polje misli, kakor da kot sodobna filo­zofija še naprej izdelujemo konsisten­tno linijo, katere središce je kakšen avatar objekta ali subjekta« (str. 299). Poleg obcutka zmedenosti, ki ga knjiga vzbuja pri bralcu in za kate­rega bi lahko trdili, da je vsaj do ne­ke mere gotovo nameren, bi želeli opozoriti še na paradoks, ki je opa-zen skozi celotno delo. V cetrtem poglavju avtorica zapiše, da »praksa potrebuje konceptualni prostor, ki bi spoznavne preteklosti povezoval z možnimi prihodnostmi« (str. 273). Vendar pa se zdi, da ima kljub ne­nehnemu zatrjevanju, da mora biti ta prostor cim bolj odprt, za avtorico tak prostor zgolj dve možni obliki. Ali obstaja kot visoka teorija, torej kot teorija, ki je »dron, sodnik, zakonoda­jalec in policist hkrati« (str. 166), ali pa se vzpostavi kot verzija »plošcate ontologije« (str. 282), znotraj katere je potrebno najti samo dovolj nevtral-no metodo, s katero je mogoce med seboj povezati posamezne elemente družbe in nedružbe. Ali obstaja kot diskurz gospodarja ali pa kot mno­štvo razlicnih pozicij, znotraj katerega ni dominantnega elementa. Konstant­nim pozivom navkljub, da moramo biti odprti za nove ontologije, avtori-ca tu povsem spregleda ostale teoret­ske pozicije. Na nekem mestu sicer omeni avtorja, kot sta Slavoj Žižek ali Alain Badiou, ki se želita vsak na svoj nacin izogniti prav binarni opoziciji med enim in mnoštvom ter utemelji-ti novo ontologijo na tretji možnosti, to je na ne-vsem, vendar pa ju avtori-ca oznaci za »dedica zahodnega mar-ksizma« (246) in ju brez argumenta ali resnega premisleka preprosto strpa v kategorijo visoke teorije. Kljub temu da lahko torej osnovnim poantam Molekularno rdecega zgolj pritrdimo – strinjamo se s tem, da potrebujemo novo teorijo za dobo antropocena, in strinjamo se s tem, da mora biti ta teorija vsaj do neke mere vzpostavlje­na kot kritika visoke teorije –, je ven­darle potrebno poudariti, da zahteva po nizki teoriji ni niti nova niti ni, vsaj ne v dani knjigi, podana na posebej zanimiv ali jasen nacin. Nejc Pulko Yuval Noah Harari Sapiens: Kratka zgodovina cloveštva Mladinska knjiga/*cf., Ljubljana 2014, 440 strani, 15,99 EUR (ISBN 978-961-01-4492-2) V znanstveni monografiji – med-narodni uspešnici, ki je bila do leta 2017 prevedena v 45 jezikov, njen avtor Yuval Noah Harari z multidisci­plinarne perspektive predstavlja in razlaga prelomne spremembe, ki so odlocujoce vplivale na razvoj cloveš­ke vrste homo sapiens. Znotraj štirih delov na približno 400 straneh siste­maticno prikaže empiricne podatke o paradigmah, ki so pomembno za­znamovale potek svetovne zgodovi­ne. Osredini se na kognitivno revolu­cijo, prihod kmetijstva, združevanje cloveštva in znanstveno revolucijo. S temi procesi dokazuje, kako je homo sapiensu uspel preboj od savanske­ga cloveka do vecjih, bolj kompleks­nih skupin, ki so na koncu preplavile Zemljo. Osrednja trditev monografije je, da je bil homo sapiens še do nedav­nega nepomembna cloveku podob­na opica, ki na okolje ni vplivala nic bolj, kot vplivajo gorile, kresnice ali meduze. Toda v tisocletjih, ki so sledila, se ji je – od prvotne naseli­tve v enem od kotickov Afrike pred 150.000 leti – med procesi kolonizaci­je uspelo zavihteti na sam vrh prehra­njevalne verige. Zaradi preoblikova­nja sveta v skladu s svojimi potrebami je zacela povzrocati številne zgodo­vinske katastrofe. Z demontiranjem ekosistemov, s povzrocanjem vojn in izumrtjem sorodnih vrst je posta-la najvecja unicevalna sila, kar jih je ustvarila narava. Še pred 100.000 leti je planet nase­ljevalo najmanj šest cloveku sorodnih vrst in okoli 200 rodov velikih kopen­skih živali, ki so tehtale po vec kot 50 kilogramov. Harari vidi prazgodovin­skega homo sapiensa kot kljucnega krivca za izumrtje drugih cloveških vrst, kot je bil na primer neanderta­lec, in izumrtje številnih drugih oblik megafavne. Opisovanje nasilnega od­nosa homo sapiensa do drugih eko­sistemov se tako pojavlja skozi celot-no knjigo. Glavni argument Hararija je, da homo sapiens prevladuje svetu zato, ker je edina žival, ki lahko fleksibilno sodeluje v velikem številu. Ta spo­sobnost izhaja iz njegove edinstvene (z)možnosti, da verjame v stvari, ki obstajajo izkljucno v domišljiji (na primer bogovi, narodi, denar, clove­kove pravice in podobno). Do spre­membe v nacinu mišljenja je pri ho­mo sapiensu prišlo v casu kognitivne revolucije, verjetno nekje v obdobju 40 tisocletij, pred 70.000 do 30.000 leti. Tedaj so se spremenile notranje povezave v možganih homo sapien­sa, ki so mu omogocile razvoj jezika in ucinkovito sodelovanje z velikim številom neznancev. To naj bi bil po Harariju poglavitni razlog, da je ho­mo sapiensu uspelo v le 80.000 letih – torej od prvotne naselitve vzhodne Afrike pred 150.000 leti – poseliti naj­bolj oddaljena in ekološko raznolika življenjska okolja. Zaradi pricakovanj po nadaljnji prevladi (dominaciji) v prehranjevalni verigi je preostale se­salce raje »potisnil v pozabo«, kot se metaforicno rad izrazi Harari. Potem ko je homo sapiens že ti-socletja zavzemal svet, je potek sve­tovne zgodovine približno 10.000 pred našim štetjem privedel do druge prelomnice v cloveškem razvoju, to je do kmetijske revolucije. Nov nacin življenja je ljudi prisilil k stalni nase­litvi. Homo sapiensa so »udomacile« pšenica, riž in krompir, zaradi cesar so od zore do mraka sejali, zalivali in pleli. Cetudi je to povecalo kolicino hrane, pa še zdalec ni pomenilo vec prostega casa ali boljše kakovosti živ­ljenja. Nasprotno, povprecen kmet je delal vec in trše kot lovec ali nabi­ralec, saj sta živinoreja in poljedel­stvo prinesli nove obveznosti. Obil­ne kašce žita so privabljale tatove in spodbujale razmah vladarjev. Velike zaloge hrane so omogocile tudi silo-vit porast števila ljudi, zato vrnitev k lovu in nabiralništvu ne bi bila smisel­na, saj ne bi mogla vec preživljati za­pletene kmecke družbe. S tem ko so cloveške družbe po kmetijski revoluciji postajale ceda­lje vecje, je družbeno sodelovanje pridobivalo vse vecji pomen za naše preživetje. Harari v razpravi o združe­vanju cloveštva trdi, da se je Sapiens v svoji zgodovini vedno bolj zatekal k politicni in gospodarski soodvisnosti. Iz niza osamljenih ljudstev in kultur se je s postopno konsolidacijo politic­nih organizacij zacela razvijati zgodo­vina ene same, med seboj povezane cloveške družbe. Iznajdba denarja je nadomestila blagovno menjavo, kapi­talizem pa je naposled vse pripadni­ke vrste homo sapiens pripeljal v glo­balni svet, v katerem trenutno živimo. Približno okoli leta 1500 so zaceli ljudje vse bolj spoznavati, da ne po­znajo odgovorov na najpomembnej­ša vprašanja o življenju ter da je ob­stojece znanje le zacasno. Denimo: osvajalci izjemnih evropskih odprav v 15. in 16. stoletju so med poseljeva­njem novih dežel verjeli, da lahko ge­ografska odkritja, tehnicne izboljšave in organizacijski razvoj povecajo ko-licino svetovne proizvodnje, trgovine in bogastva. To je seveda (o)krepilo zaupanje v prihodnost, vera v rast in napredek pa sta privedli do znanstve­ne revolucije. Njeno gonilo so pred­stavljale milijarde dolarjev – osnovane na kreditu – vlad, skladov in zasebnih darovalcev, namenjene raziskovanju. Vendar so te prinesle bogastvo zgolj lastnikom kapitala in bancnikom, mi-lijone delavcev pa obsodile na živo­tarjenje v strahotni revšcini. Od zacetka 16. stoletja se je po av-torjevih navedbah povecalo število svetovnega prebivalstva za 14-krat, obseg proizvodnje za 240-krat, po­raba energije pa kar za 115-krat, pri cemer sta nam eksponenten razvoj omogocili prav znanstvena in indu­strijska revolucija. Tempo sprememb, zlasti v zadnjih dveh stoletjih, je bil ta­ko hiter, da je družbena ureditev po­stala izredno dinamicna. Brezmejna gospodarska rast, nebrzdano bogate­nje in razrašcanje humanisticne vere (liberalizem) so homo sapiensa dvi­gnili med »bogove«, kot senzacionali­sticno zapiše Harari. S tem želi pove­dati, da ljudje nismo bili še nikoli tako mogocni, ceprav imamo o tem, kaj naj z vso to mocjo pocnemo, slabe predstave. Za prihodnost ni tako nic bolj nevarnega kot nezadovoljni in neodgovorni pripadniki vrste homo sapiens, ki ne vedo, kaj bi pravzaprav radi. Zaradi napredovanja iz kanujev na galeje, nato pa s parnikov na rake-toplane, je naša pot v prihodnost še toliko bolj nepredvidljiva. Še posebej zaradi korenitih sprememb na podro-cjih umetne inteligence, nevrozna­nosti in nanotehnologije, na katere nas opozarja Harari. Ti nam v zadnjih desetletjih omogocajo proizvodnjo racunalnikov z zmožnostjo samostoj­nega razvoja in mišljenja. Avtor drzno predvideva, da bo tehnicni razvoj že v 21. stoletju povzrocil zamenjavo vrste s popolnoma drugacnimi bitji. Ta se bodo od cloveka razlikovala po svoji podobi in imela tudi drugac­ne spoznavne ter custvene procese. Znanstveniki, ki delajo na projektu Gilgameš, ocenjujejo, da bo pešcica ljudi že do leta 2050 postala neumr­ljiva. Namen je torej dati cloveški vr­sti vecno življenje. Toda vprašanje je, ali nam bo do takrat uspelo najti tudi zadovoljstvo. Že zaradi dokazane na­gnjenosti homo sapiensa k zlorabi moci je morda naivno verjeti, da bo ljudi vecja moc tudi bolj osrecila. Vsebina Hararijeve monografije je pomembna za kriticno mislece, samoreflektirajoce se homo sapi­ense. Avtor nam predstavi zadnjih 150.000 let razvoja vrste homo sapi-ens. Iz knjige torej izvemo le za oko­li šest odstotkov »Kratke zgodovine cloveštva«, ki se je zacela pred 2,4 milijona let. Vendar je to dovolj, da prek natancno oblikovanih zgodb v knjigi ugotovimo, kako je homo sa­piens postopno zamenjal svoje tesno sožitje z naravo za odtujenost in po­hlep. Pri tem je postal pravi rekorder po številu cloveških žrtev in drugih živalskih vrst, ki so izumrle zaradi njegovih okrutnih ravnanj. Zadnjih nekaj strani knjige avtor nameni raz­misleku o položaju homo sapiensa v sedanjosti in svarilom za bodocnost. Zlasti odpira vprašanja in razpravlja o tem, kakšna naj bi bila naša prihod­nost in ali jo bomo zaradi napovedi razvoja umetne inteligence sploh še mogli nadzirati. AVTORSKI POVZETKI UDK 316.77:070.431.2(061.1EU:470) Marjan MALEŠIC: THE REPORTING BY THE SPUTNIK NEWS AGENCY AND THE RESPONSE TO IT IN THE CONTEXT OF STRATEGIC COMMUNICATION BETWEEN THE RUSSIAN FEDERATION AND THE EUROPEAN UNION Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 189–209 The development of strategic communication in the Russian Federation seeks to project its soft power, including the relationship with European Union. The latter has responded by developing its own strategic communi­cation structure to promote its ideas, values and policies in target audiences. Content analysis of Sputnik News reporting reveals that this medium per­forms propaganda activity in the context of strategic communication, where the main elements are routine lies, conspiracy theories and accusations against the ‘other’. Analysis of the European Union’s strategic communica­tion structure response to Sputnik reporting shows that it uses credible and convincing facts, figures and evidence. Parties in the conflict interpret the same fragments of reality in opposite ways, thereby manifesting the huge ideological, value and political gaps in their relationship. Keywords: strategic communication, propaganda, Russian Federation, European Union, Sputnik News, The Disinformation Digest UDK 321.64:316.323.6 Neven POLAJNAR, Igor LUKŠIC: AUTHORITARIANISM IN THE CONTEXT OF NEOLIBERAL GLOBALISATION: THE RISE OF AUTHORITARIAN POPULISM Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 210–231 Modern political practice reminds that free market ideology does not need perfect democracy, only that part that sufficiently supports the prin­ciples of private capital organisation and gives legitimacy to the capital-ist-democratic relationship so as to prevent the concept destroying itself. Neoliberal globalisation decomposes democracy and subordinates it to its own logic while the processes of accumulating and concentrating capital are effectively going on without democracy. Authoritarian capitalism is ris­ing in the East, while deeper social inequalities in the West are also encour­aging authoritarian populism in Europe. Keywords: neoliberalism, globalisation, authoritarian capitalism, authori­tarian populism UDK 329:328.132.4 Drago ZAJC: THE RATIONALITY OF FORMING MINORITY GOVERNMENTS Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 232–249 Coalition formation and the leadership of coalition governments are among the most important questions in modern parliamentary democracy. Contrary to classical approaches to the analyses of coalition making new approaches reveal that political parties are not always primarily interested in gaining political power, but are also rationally oriented to acquiring influ­ence in the process of policy making. The analysis of the formation of the first minority coalition in Slovenia in 2018 proves that although political par­ties are primarily office-oriented they also try to avoid the possible risks by taking over difficult and demanding positions in the government following their long-term interests. It also reveals various factors which have influenced the process of coalition formation and its relation to its external partner, the left-wing party Levica (the Left) – ranging from political fragmentation and substantial changes in the electoral support of the established and new par­ties to low coalition capacity. An additional institutional factor is the propor­tional electoral system with a relatively low electoral threshold (4% of the votes), allowing small political parties to enter the National Assembly. The analysis also highlights some threats to the durability of the minority coali­tion government, such as the instability and inexperienced leadership. Keywords: political parties, coalition capacity, policy oriented parties, office oriented parties, minority coalition, leadership of coalition govern­ment, duration of mandates UDK 32:342(410)”1215” Jure SPRUK: POLITICAL INTERPRETATION OF THE MAGNA CARTA: TOWARDS UNDERSTANDING OF THE DOCUMENT’S POLITICAL DIMENSION Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 250–266 The article considers how one of the most important documents in his­tory – Magna Carta Libertatum – is understood politically. The author places the document’s origin in the context of the monarch’s tendency to arbi­trarily reach into the private property of the nobility, triggering a political process of rearranging the constellation of political power in English soci­ety. Contextualisation of the document shows that the rebellious nobility’s demands did not include any revolutionary rearrangements of the equilibri­um between the political power held by the king and the nobility, although by clearly referring to the ‘good’ old law their intention was to formally re­establish the equilibrium that was in place hundreds of years before. In their nature, these claims are progressive conservative as much as they tend to secure feudal privileges for the nobility, yet from the aspect of the bour­geoisie’s interest they appear to be a basis for the further development of capitalism. Contextualisation and political interpretation help dismantle a myth concerning the Magna Carta whereby the role of interests and power is exposed in creating the document while at the same time it implicitly reveals the complex relationship between law and politics in society. The authors of the Magna Carta did not intend to develop the legal instruments that emerged hundreds of years later when the rebellion against the feudal monarchy was led by the bourgeoisie and modern natural law included the idea of universal human rights. Keywords: Magna Carta, interest, power, property UDK 316:821.14’02.091Homer Marjan SMRKE: SOCIAL DILEMMAS IN THE ILIAD Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 267–285 In this article, we identify and analyse social dilemmas as conflicts between short-term self-interest and longer-term collective interests as they appear in Homer’s The Iliad. In this work, situations featuring social dilem­mas abound. Among these, ‘give some’ dilemmas are the most numerous, which may be expected considering the nature of the basic activity in the epos – warfare. Warfare brings pressures for all actors to engage in coop­erative behaviour by sanctioning defection (free-riding) and rewarding heroism. The quarrel between Agamemnon and Achilles is an example of a complex of social dilemmas that place a certain dilemma right in its centre. Examples of ‘take some’ dilemmas, the ‘chicken dilemma’, the ‘volunteer’s dilemma’, the ‘prisoner’s dilemma’, the ‘free-rider dilemma’ as well as intrap­ersonal dilemmas are also detected. Some of these examples hold a para­digmatic value; classical literature, once again, proves to be of assistance for modern science. Keywords: social dilemmas; The Iliad; Homer; give some dilemma; vol­unteer’s dilemma; prisoner’s dilemma; chicken dilemma UDK 808.5:32-057.34(497.4:470) Barbara KOPAC, Boštjan UDOVIC: LINGUISTIC DIFFERENCES AND SIMILARITIES IN THE POLITICAL SPEECHES OF SLOVENIAN AND RUSSIAN POLITICIANS Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 286–307 The article aims to identify the linguistic styles used in political speeches in order to form political messages. Based on analysis of two speeches, one in the Slovenian and the other in the Russian language, we may conclude that both speakers like to use linguistic figures with influence power (repeti­tion, verb aspect, verb modality and so on). Differences in their speeches are mostly visible in the use of different grammatical persons. When they wish to objectify and emphasise their grandness, they both use third-person singular, if they desire to underline co-responsibility, they use first-person plural, and when their intention is to point out their own importance, they use first-person singular. The latter is used in Russian speeches more often than in Slovenian ones. Keywords: political language, linguistic style, first-person singular, Slovenian, Russian UDK 316.77:004.738.5 Peter SEKLOCA: PRESERVATION OF TRUST IN THE NETWORKED PUBLIC SPHERE: THE PROBLEM OF PUBLIC FORUMS AND THE NEWS PERSONALISATION Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 308–325 The author looks at the chances of maintaining trust in network media and platforms with the help of public forums. The idea is based on the definition of influence as a generalised form of communication that is persuasion only if it continuously maintains trust among public actors by confronting them in front of the public. Participation in the networked public sphere builds on reversibili­ty (interactivity) and reciprocity. However, distributed networks have structural and topographical characteristics that, when combined with platform business models and the entailing personalisation of news, limit the »public visibility« of content. Tensions between universal participation, centralisation of data extrac­tion and automatisation of content distribution and possible connections are leading to a democratic deficit of the networked public sphere. Keywords: networked public sphere, influence, trust, platforms, algo­rithms, personalisation of news UDK 316.346.36:616.892.3-053.6 Zlata FELC, Brina FELC, Mojca OSET, Urška ANTOLIN, Marijana KOLENKO: AWARENESS OF DEMENTIA AMONG ADOLESCENTS IN AN AGEING SOCIETY: A PILOT STUDY Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 326–346 Since they are no longer able to take care of themselves, many persons with dementia move to live in with intergenerational families that include their adult children and adolescent grandchildren. The purpose of this research was to find out whether adolescents are familiar with dementia, with a focus on the comparison between genders, and between those with/ without relatives with dementia. A survey of 70 respondents among eighth-graders and high schoolers in the Savinja Statistical Region in Slovenia was used. Future research could help them better understand that forgetfulness isn’t normal part of ageing and lead to strategies to improve what adoles­cents know about dementia. Keywords: ageing society, dementia, awareness, adolescents UDK 316.462:32(510) Marjan SVETLICIC: OD RDECE DO RUMENE NEVARNOSTI: RESNICNOST IN STRAHOVI KITAJSKEGA VZPONA V ZGODOVINSKEM OKVIRU Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 347–367 Kitajska je najvecji izziv sodobnega sveta. Kljub temu strahovi pred rumeno nevarnostjo niso novi. Zaceli so s strahom pred porastom boljševiz-ma in pozneje Sovjetske zveze (SZ) po drugi svetovni vojni (rdeci strah) ter evropskim strahom pred prevlado ZDA po drugi svetovni vojni in pozneje s strahom pred spektakularnim tehnološkim napredkom Japonske. Clanek navaja, da med izzivalci obstajajo velike razlike zaradi njihove velikosti, politicnih sistemov in njegove ideologije ter vojaške moci in geopoliticnih ambicij ter koncno civilizacijskih razlik. Ti strahovi so se izkazali za preti­rane. Hkrati so igrali pozitivno vlogo kot poziv k nujnosti prilagajanja tek­tonskim spremembam celotnega svetovnega sistema in strategij njegovih posameznih akterjev. Razlagalna moc teorij je v posameznih primerih razlic­na. Nekje najvecjo vlogo igrajo gospodarski/kolicinski dejavniki (Japonska, ZDA, Kitajska), drugje ideološki ali vojaški (SZ/Rusija), spet drugje so bolj etnocentricni (Japonska, Kitajska). Potreben je multidisciplinarni pristop, ker enodisciplinaren ne more razložiti takšnih tektonskih sprememb in reakcij nanje. Kljucni pojmi: tektonske spremembe, izzivi, rumena nevarnost, rdeca nevarnost, etnocentrizem, prenos moci, Kitajska, Japonska, Rusija, ZDA, Evropa UDK 005:502.131.1:061.1EU Aleksandar ŠOBOT, Andrej LUKŠIC: ZAVAROVANJE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA NATURE 2000: IZZIVI IN REŠITVE Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 368–388 Vse države Evropske unije imajo izziv upravljanja Nature 2000, tj. pticje in habitatne direktive, zaradi pomanjkljivosti razumevanja koncepta traj­nostnega razvoja. Glavni cilj teh raziskav je teoreticna prestavitev uprav­ljanja Nature 2000 znotraj koncepta trajnostnega razvoja. Ozadje raziskav vkljucuje zakonodajo in inštitucije kot temelj dobrega upravljanja Nature 2000. Pregled literature predstavlja mnenja razlicnih raziskovalcev o uprav­ljanju Nature 2000 in njihove predloge za izboljšanje upravljanja Nature 2000 znotraj koncepta trajnostnega razvoja. Zakljucki poudarjajo spremem-be vedenja na podlagi nove zakonodaje in inštitucij. Kljucni pojmi: Evropska unija, trajnostni razvoj, upravljanje Nature 2000 UDK 316.723:711.43 Peter KUMER: SAMOUPRAVLJANJE IN SOCIALNA VKLJUCENOST V POSTSOCIALISTICNEM MESTU: NASPROTJA MED NACRTOVANIMI IN SAMONIKLIMI KULTURNIMI SOSESKAMI Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 1, str. 389–406 Težnjo umetnikov in drugih ustvarjalcev, ki so zastopani v obliki nepro­fitnih in v dobicek usmerjenih organizacij, samostojnih umetnikov ter kulturnih delavcev, da se združujejo na dolocenem obmocju, so že v veli­ki meri obravnavali v literaturi. Oblike notranje organiziranosti teh sosesk niso bile deležne tolikšne pozornosti. V Ljubljani je moc najti pet razlicnih kulturnih sosesk, ki so nastale kot rezultat dveh razlicnih nacrtovalskih pri­stopov: neformalne pobude ali pobude mestnih oblasti. Ta clanek raziskuje njihove skupnosti skozi koncepte, kot so avtonomno upravljanje, socialna vkljucenost in pravica do mesta. Ob preucevanju skupnostnih praks v teh soseskah smo ugotovili, da samonikle soseske odražajo prostorsko poli-ticno agendo. Akterji sosesk se bojujejo proti heteronomiji, formalnim ureditvam in hierarhiji. So aktivisti in zagovorniki socialne pravicnosti in umetniškega samoizražanja. Na drugi strani nacrtovane soseske dovoljujejo manj svobode pri upravljanju in organizaciji prostora in ne ustvarjajo kon­fliktov z mestnimi oblastmi glede nadzora nad prostorom. Medtem ko oba tipa sosesk stremita k neprestanim spremembam in novostim, se samoni­kle soseske razvijajo hitreje. Clanek izpostavlja pomen samoorganiziranja in neformalnih mrež pri nastajanju in razvoju kulturnih sosesk. Kljucni pojmi: kulturne soseske, kulturni grozdi, kreativno soustvarjanje prostora, samoorganizacija, obcutenje prostora, utemeljevalna teorija NAVODILA AVTORICAM IN AVTORJEM Teorija in praksa sprejema v presojo za objavo izvirna znanstvena bese­dila, ki še niso bila objavljena drugje ali niso v recenzentskem postopku pri kateri drugi znanstveni reviji oziroma monografiji. Objava clanka ali knjižne recenzije v Teoriji in praksi je brezplacna. Besedilo pošljite na elektronski naslov teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. Besedilo naj bo v formatu A4 z 1,5-vrsticnim razmikom, tip crk Times New Roman, velikost 12, obojestransko poravnano, z robovi 2,5 cm. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilcene. Ime in priimek avtorice/avtorja naj bo izpisano na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko in naslovom elektronske pošte. Priimek avtorice oziroma avtorja naj bo izpisan z velikimi tiskanimi crkami. Prva oziroma zacetna stran besedila naj vsebuje le naslov besedila in povzetek besedila. Besedilo mora spremljati izjava avtorice oziroma avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oziroma ni v pripravi za tisk pri kateri drugi znanstveni reviji ali monografiji. Avtorica/ avtor naj v izjavi navede svoj predlog uvrstitve besedila v skladu s tipologijo dokumentov/del (izvirni, pregledni clanek ali knjižna recenzija) za vodenje bibliografij v sistemu COBISS. O koncni uvrstitvi odloca uredništvo revije. CLANKI Znanstveni clanki v slovenskem ali angleškem jeziku naj ne presegajo 6.500 besed. V kolikor želi avtorica oziroma avtor objaviti daljše besedilo, naj se o tem predhodno posvetuje z glavnim urednikom. Clanek naj bo opremljen s povzetkom v slovenskem in angleškem jeziku v obsegu do 100 besed. Pov­zetek naj vsebuje natancno opredelitev teme besedila, metodo argumenta­cije in zakljucke. Avtorica/avtor naj navede tudi do sedem kljucnih pojmov, tako v slovenskem kakor tudi v angleškem jeziku. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov, izpisan s krepkimi velikimi tiskanimi crkami, ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila, daljša od 1.500 besed, morajo vsebovati podnaslove, ki so lahko najvec dvonivojski. Podnaslovi druge ravni naj bodo tiskani poševno. Tabele, grafi in slike morajo biti izdelani kot priloge (in ne vkljuceni v besedilo) z jasnimi naslovi, pri cemer naj avtorica/avtor uporabi velike tiskane crke v poševnem tisku; biti morajo zaporedno oštevilceni (Slika 1: NASLOV SLIKE, Graf 2: NASLOV GRAFA, Tabela 3: NASLOV TABELE). Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno oznaceno mesto, kamor sodi. Avtorica/avtor naj pri vsaki tabeli, grafu in sliki opredeli, koliko prostora zavzema v besedilu. Tabele, grafe in slike naj avtorica/avtor šteje v obseg besedila bodisi kot 250 besed (pol strani) ali 500 besed (celotna stran). Pod tabelami in grafi je potrebno nave-sti vir. Navedba vira naj se zakljuci s piko. Uporabljajte orodje za oblikova­nje tabel v programu Word. Tabela 1: UCINEK ODBOROV Regulativni ucinek Mešani ucinek Distribucijski ucinek BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Vir: Yordanova, 2009: 256. Opombe morajo biti v besedilu jasno oznacene z zaporednimi števil­kami od zacetka do konca, napisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvršcene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorici/avtorju in morebitna zahvala naj vklju-cujeta informacije o organizacijski pripadnosti avtorice/avtorja, ki so rele­vantne za obravnavano problematiko v besedilu, ter o financnih in drugih pomoceh pri pripravi besedila. Dobesedni navedki, ki so dolgi tri ali vec vrstic, naj bodo postavljeni v poseben odstavek, robovi odstavka naj bodo obojestransko zamaknjeni, besedilo naj bo v poševnem tisku in brez narekovajev. Ce so gibanja za pravice vložila svoja telesa v aktivizem in mobilizira­nje novih oblik diskurza, da bi tako omajala njihovo marginalizacijo in zatiranje, so filozofske in teoretske kritike kartezijanstva na novo pre­tehtale subjekt in ga opredelile kot hkrati razsredišcenega (ki v sebi ni v celoti koherenten) In utelešenega (ne cisti “kogito”). (Jones, 2002: 239) RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domacih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzija naj ne bo daljša od 1.500 besed. V recenziji naj se avtorica/avtor dosledno izogiba navajanju literature in virov. Recen­zija naj ne vsebuje naslova ali podnaslovov. Na zacetku recenzije naj navede podatke o sebi in recenzirani knjigi v spodaj navedeni obliki: Ime PRIIMEK Institucionalna pripadnost Ime in priimek avtorja knjige Naslov knjige: podnaslov Založnik, Kraj letnica objave, število strani, cena (ISBN številka) Janez NOVAK Fakulteta za družbene vede, UL Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past The University of Chicago Press, Chicago in London 2003, 184 str., 25.00 $ (ISBN 0-226-98152-5) NAVAJANJE Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani naj avtorica oziroma avtor uporablja naslednjo obliko navajanja: (Novak, 1994: 27–29). Ce sta avtorja reference dva, naj avtorica oziroma avtor navede oba: (Novak in Kosec, 2007). Ce je avtorjev reference vec, naj se v tekstu uporablja naslednja oblika navajanja: (Novak et al., 1994: 27), v seznamu LITERATURE pa naj se navedejo vsi avtorji. Ce avtorica oziroma avtor besedila ne uporablja prve izdaje knjige, naj pri navajanju zabeleži tudi letnico prve izdaje: (Novak, 1953/1994: 7). Vec referenc hkrati naj avtorica oziroma avtor loci s podpi-cjem: (Novak, 1994: 7; Kosec, 1998: 3–4; 2005: 58). Pri navajanju vecjega šte­vila referenc enega avtorja, objavljenih v istem letu, naj avtorica oziroma avtor reference med seboj loci s crkami a, b, c itd.: (Novak, 1994a: 27–29; Novak, 1994b: 1), in sicer v zaporedju, v kakršnem se prvic pojavijo v besedilu. Seznam referenc sodi na konec besedila in naj ima podnaslov LITERATURA. V seznam referenc naj avtorica oziroma avtor vkljuci vso uporabljeno literaturo. Morebitne vire naj navede za seznamom referenc, in sicer s podnaslovom VIRI. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev referenc ter v primeru istega avtorja po casovnem zaporedju izdaj. Knjige Priimek, ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki Priimek, Ime (ur.) (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Featherstone, Mike (ur.) in Mike Hepworth (ur.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Samostojni sestavek ali poglavje v monografiji Priimek, Ime (letnica izdaje monografije): Naslov prispevka v zborniku. V: Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V: Martin Hewson (ur.) in Thimothy J. Sinclar (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Clanki Priimek, Ime (letnica izida clanka): Naslov clanka. Ime revije letnik (šte­vilka): strani. Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632–42. Svetovni splet (WWW) Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/ deluze/TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Viri Avtorica/avtor je sam odgovoren za spoštovanje materialnih in moralnih avtorskih pravic, povezanih z uporabo podatkov, datotek, reprodukcij in del (v nadaljevanju vir) drugih fizicnih in pravnih oseb v njegovem clanku. Avtorstvo vira, ki ga avtorica oziroma avtor uporablja v clanku in ki ni plod njegovega raziskovalnega dela, mora biti jasno razvidno v obliki ustreznega navajanja vira v seznamu VIROV in v navajanju vira v besedilu clanka. Avtorica oziroma avtor naj smiselno navede cim vec podatkov o viru, kot so na primer avtor vira, mesto oziroma institucija, v kateri se vir nahaja, naslov, ime ali opis vira, evidencna številka vira, naslov spletne strani, kraj in leto nastanka vira in podobno. Pri tem je smiselnost navajanja opredeljena kot zmožnost sledenja viru oziroma zmožnost intersubjektivne preverljivo­sti uporabljenega vira. Avtorica oziroma avtor naj navede tudi datum, ko je bil vir pridobljen, ce gre za elektronski vir. Priimek, Ime (letnica nastanka vira): Naslov/nosilec vira. Mesto hranjenja vira. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Koprivec, Daša (2005–2008): Avdio kasete. Kustodiat za slovenske izse­ljence in zamejce SEM. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2010. ali Luthar, Breda, Samo Kropivnik, Tanja Oblak, Blanka Tivadar, Mirjana Ule, Slavko Kurdija in Samo Uhan (2006): Življenjski stili v medijski družbi 2001. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov. Ce gre za vir iz zasebnega arhiva avtorja clanka, kakega drugega razi­skovalca ali posameznika, naj bo to jasno navedeno. Navajanje identitete lastnika vira iz zasebnega arhiva je zaželeno, vendar ne nujno, kadar gre za zašcito njegovih materialnih pravic ali varovanje njegove osebne identitete. Priimek, Ime morebitnega avtorja (morebitna letnica nastanka vira): Ime ali opis vira/arhivska številka. Mesto hranjenja vira. Zasebni arhiv. Zbirka navijaških šalov. Avtoštoparski muzej, Kanal ob Soci. Zasebni arhiv Mirana Ipavca. ali Zbirka pisem Janeza Novaka. 1953–1989. Privatni arhiv. Avtorica oziroma avtor naj v primeru znanega avtorja in leta nastanka vira uporabi enako dolocilo o navajanju v besedilu clanka, kot je to v primeru navajanja clanka, prispevka v monografiji ali monografije. Kadar avtor in leto nastanka vira nista znana, naj avtorica oziroma avtor v besedilu clanka smiselno uporabi naslov, ime ali opis vira. V primeru, da so naslov, ime ali opis vira daljši od petih besed, naj avtorica oziroma avtor pri navajanju vira smiselno uporabi zacetne besede iz naslova, imena ali opisa vira tako, da bo nedvoumno razpoznavno, kateri v seznamu literature navedeni vir navaja. (Porocilo o delu državnega zbora, 2000) ali (Zbirka navijaških šalov) Glede ostalih dodatnih oblik navajanja uporabljene literature ali virov naj se avtorica oziroma avtor obrne na uredništvo TIP. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo TIP uporablja za vse vrste clankov in za knjižne eseje obojestran­sko anonimni recenzentski postopek. Clanke in knjižne eseje recenzirata vsaj dva recenzenta. Postopek recenziranja, od oddaje besedila do seznanitve avto­rice/avtorja z recenzentskimi mnenji, traja dva meseca. Uredništvo TIP lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo besedila, ce ugotovi, da avtorica oziroma avtor besedila ni pripravil v skladu z zgoraj navedenimi navodili, ali pa ce oceni, da besedilo ne sodi na znanstveno podrocje, ki ga revija pokriva. Uredništvo ima pravico, da prispevkov, ki ne ustrezajo merilom knjižne slo­venšcine (ali anglešcine, ce je clanek oddan v anglešcini; upošteva se British English) ne sprejme v recenzentski postopek. Stroški obveznega lektoriranja angleških besedil se avtorjem zaracunavajo po predhodnem dogovoru. Avtorica/avtor ima od trenutka, ko je seznanjen z recenzentskimi mnenji, tri tedne casa, da v besedilo vnese popravke in popravljeno besedilo vrne v uredništvo TIP. V primeru, ko recenzenti zahtevajo temeljitejše popravke, se popravljeno besedilo ponovno vrne recenzentu v presojo. Avtorica/avtor naj popravljenemu besedilu priloži poseben obrazec “avtorjevo porocilo”, ki ga dobi skupaj z recenzijama besedila, v katerem naj obrazloži, katere dele besedila je popravil in kako. Ce avtorica/avtor oziroma avtor meni, da so pripombe recenzenta neutemeljene, pomanjkljive ali kakorkoli nera­zumljive, naj neupoštevanje recenzentskih pripomb pojasni in utemelji v posebnem porocilu glavnemu uredniku. Avtorica/avtor in soavtorji ob objavi dobijo po en brezplacen izvod šte­vilke revije, v kateri je bil objavljen njihov prispevek. Vsak dodaten izvod stane 10 evrov (plus poštnina). Na zahtevo lahko avtorici/avtorju pošljemo brezplacen izvod njegove objave v formatu pdf. Avtorica/avtor prenese materiale avtorske pravice za objavljeni prispe­vek na izdajatelja revije. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS Submitted texts should not be previously published or the subject of a peer-review procedure for another journal or book/monograph. The publishing of an article or a book review in Teorija in praksa is free of charge. Texts should be sent to the e-mail address: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. A text should be in A4 format with 1.5 spacing, Times New Roman of 12-point font size, and the centre aligned with 2.5 cm margins. All pages of the text should be numbered consecutively. The first and last name of the author/s should be placed on a separate cover sheet showing the title of the article, along with their academic title and current employment, full postal address, telephone number and e-mail address. The last name of the author/s should be printed in uppercase. The initial page of the text should only include the title of the text, and the abstract. The text should be accompanied by the author/s’ statement that the text has not previously been published or is not in press with any other journal or monograph. In the statement, the author/s should also make a proposal for the article’s classification in compliance with the typology of documents/works (an original article, a review article, or a book review). The Editorial Board shall decide on the final classification of a submitted text. ARTICLES Original or review articles written in the English language (British English) should not exceed 6,500 words. If the author wishes to publish a longer text, they should first consult the Editor. An article should be accompanied by an abstract of up to 100 words, written in both Slovenian and English, contain­ing a definition of the subject under scrutiny, methods of argumentation, and conclusions. The author should also provide up to seven key words. The titles should be clear and indicative. The main title, printed in bold uppercase letters, should not exceed 100 characters. Texts longer than 1,500 words should contain subtitles of no more than two levels. The subtitles of the second level should be italicised. Tables, graphs and figures should be designed as attachments (and not included in the text), with informative titles, in uppercase letters and ital­ics; they should be numbered consecutively (Figure 1: TITLE OF FIGURE, Graph 2: TITLE OF GRAPH, Table 3: TITLE OF TABLE). Each table and fig­ure should be on a separate sheet. Their approximate positions in the text should be marked in the text. The author should determine how much space each table, graph or figure will occupy in the text. The space required for tables, graphs and pictures should be included in the total text length, as either 250 words (1/2 page) or 500 words (1 page). The sources of tables and graphs should be written below the table and graph and should end with full-stop. Use the table feature in Word to create tables. Table 1: COMMITTEE EFFECT Relugative effect Mixet effect Distributional effect BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Source: Yordanova, 2009: 256. Footnotes should be clearly marked in the text with consecutive num­bers from beginning to end; written in appropriate places in the text; and arranged in the same order under the text. Footnotes must be limited in both number and length. Notes about the author/s, as well as any acknowl­edgements, should include information on the organisation to which the author/s belongs when relevant to the subject addressed in the text, and should also include information regarding any financial or other assistance given for preparing the text. Quotations of three or more lines in length should be placed in a sepa­rate centre-aligned paragraph, with the text appearing in italics and without inverted commas. The fact that most of the posts have been liked is an evidence that citizens find the posts made by the local government interesting and useful, but they do not show any further interest by sharing the information with friends or by engaging in dialog commenting on them. (Bonsón et al., 2013: 12) BOOK REVIEWS Book reviews not older than 2 years are accepted for publication in Teorija in praksa and should contain up to 1,500 words. In a book review, the author should strictly avoid making any references to any sources and literature. The book review should not include title or subtitles. Information about the author and the reviewed book should be given at the review’s start in the form shown below: First Name LAST NAME Institutional affiliation Author’s First and Last Name Title: Subtitle Publisher, City Year of publication, number of pages, price (ISBN number) John SMITH Oxford University Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past University of Chicago Press, Chicago and London 2003, 184 pages, USD 25.00 (ISBN 0-226-98152-5) REFERENCES The basic form of an in-text reference is (Smith, 1994). To indicate the page, use the following form: (Smith, 1994: 27–28). If two authors are referred to, they should both be stated: (Smith and Doe, 2007). When there are three or more authors, the following form should be used: (Smith et al., 1994: 27), while all authors should be mentioned in the reference list. If the author does not use the first edition of the book, the year the first edition was pub­lished should also be given: (Smith, 1953/1994: 7). Several simultaneous ref­erences should be separated by a semicolon: (Smith, 1994: 7; Doe, 1998: 3–4; 2005: 58). When citing several references by the same author published in the same year, references should be separated by letters a, b, c etc.: (Smith, 1994a; 27–29; Smith 1994b: 1) in the order they first appear in the text. The list of references should be placed at the end of the text, under the heading BIBLIOGRAPHY. It should only include units of literature used in the text. Sources should be listed after the list of references under the head­ing SOURCES. The bibliography should be arranged in alphabetical order of the last names of the authors and, in the case of multiple works by the same author, by the consecutive order of editions. Books Last Name, First Name (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Edited Books Last Name, First Name (ed.) (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Featherstone, Mike and Mike Hepworth, Bryan S. Turner (eds.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Chapters or Essays in Monographs Last Name, First Name (year of publication): Title of the Chapter/essay in the Edited Book. In First Name Last Name of the editor (ed.), Title of the Edited Book, pages of the chapter/essay. City: Publisher. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Be Governed in an Era of Global Governance? In Martin Hewson and Timothy J. Sinclair (eds.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Articles Last Name, First Name (year of publication): Title of the Article: Subtitle. Name of Journal Volume (Number): pages. Bachrach, Peter and Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632– 642. Internet (WWW) Last Name, First Name (year of publication): Title. Accessible at Internet address, date of access. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Accessible at http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Sources It is the author’s sole responsibility to respect the material and moral copy­rights related to the use of data, files, reproductions and works (hereinaf­ter: the source) of other natural and legal persons in his or her article. The authorship of a source an author uses which is not the outcome of their own research must be clearly identifiable by properly including the source in the list of SOURCES and by citing the source in the text. The author should give as much data as reasonably necessary about the source such as its author, city or institution, address, name or description, evidence number, webpage address, place and year of its creation, and simi­lar. Such details should allow the traceability or intersubjective verifiability of the source. With electronic sources, the author should also include the date the material was accessed. Last name, First name (year of creation of the source): Address/holder of the source. Place of keeping the source. Accessible at Internet address, date of access. Featherstone, Mike (2005–2008): Audio cassettes. National Museum of New Zealand. Available at http://www.imaginet.nz/deluxe/TXT/420178.html, 10. 1. 2010. or Activity Report of the National Assembly of Republic of Slovenia, 1996– 2000. Ljubljana: National Assembly of the Republic of Slovenia, 2000. If a source is the author’s private archives or those of another person, this should be clearly stated. An indication of the identity of private archives’ owner is recommended, but not necessary if this may affect the protection of their material rights or personal integrity. Last name, First Name of any author (potential year of creation of the source): Source name or description. The place where the source is kept. Private archives. Collection of supporters’ scarves. Hitcheiker Museum, Richmond upon Thames. Private archives of James Longfield. or Collection of letters by Janez Novak. 1953–1989. Private archives. When a source’s author and year of creation are known, the same way of citing it in the article text applies as for the citation of articles, chapters in a book or books. When the source’s author and year of creation are unknown, the source’s title, name or description should be used sensibly in the arti­cle text. If the title, name or description of the source consist of more than five words, the initial wording of the source’s address, name or description should be used when citing the source in the main text so that it will be clearly identifiable in the Bibliography. (Activity Report of the National Assembly, 2000) or (Collection of supporters’ scarves) Concerning other ways of citing the literature or sources used in articles, please contact the Editorial Board of Teorija in praksa. PEER-REVIEW PROCEDURE All types of articles undergo a mutually anonymous peer-review procedure organised by the Editorial Board of the journal. Articles and book essays are to be reviewed by no fewer than two reviewers. As a rule, the review procedure takes 2 months from submission of a text to notification of the reviewers’ opinions. The publication of a text can be rejected by the Edito­rial Board without any external review if the text does not follow the instruc­tions given above, or falls outside of the scientific fields covered by Teorija in praksa. The author shall improve the text and re-submit the improved text to the Editorial Board within 3 weeks of being notified of the reviews. When extensive improvements are required by the reviewers, the author should resubmit the improved text for the reviewers’ reassessment. A special sheet, “Author’s Report”, sent to the author along with the reviews of the text, must be sent as an attachment to the improved text by the author, explaining which parts of the text have been improved, and how. If the author finds a reviewer’s comment to be unfounded, deficient or unclear in any way, they should justify their potential disregard of the reviewer’s comment in a special report to the Editor in Chief. The Editorial Board reserves the right not to commence the review procedure of papers which failed to meet the standards of formal written language. Every author is entitled to one free copy of the issue in which their article appeared. Each additional copy may be purchased for EUR 10, plus postage. Upon request, the author(s) may be provided with a pdf file of their article free of charge. The cost of mandatory language editing of English texts will be charged to authors on prior agreement. Published papers become the material copyright of the Journal’s publisher.