OKO IN  LEČA
Janez   Menart
V stekleni pirizmi fotoaparata je begala kot marmoirna boginja iz renesančnib gajev, ki utrinja se v zarjii vsa žareče rdeče zlata.
Zašlo je iSOince. A potem v samoti je v ateljeju nežnega spomina spet vstalo v (kraju, času in lepoti, ki jo žarela njena je belina.
In njene nežno vslklajene oblike
so vpile vase toliko luči,
da sama stala je v iemi stvari
kot večno bistvo nemiinljive slike. —
Zašlo je sonce. Nerojeno skrita je z njim oitrpnilla v celuloidu in sivo vstalla v isrebrove^m bromidu, potem ko slika je bila razvita.
In tam stoji. Vabljiva, zemsko nežna, v svetlobi nepristransko irazdeljeni, v telesnostii ponižno podrejeni mehkiobiiim sencam, ki lahno, breztežno
polže čez zložno nagnjene terase po hrbtu hriba niže in vse niže, čez nizlki ziid, kjer drobna tisa rase, na zamegljene, motne, sive križe.
125