Književna poročila zastopniku nove struje pa ni ta vrlina tolikanj naravna in samonikla kakor pri Heredii. Prof. Ibrovac je imel hvaležno nalogo, da je pokazal pesnikov notranji obraz ob svitu njegovega življenja, dopisovanja, njegovih zvez in prijateljstev, pokazal, kako je «pod blestečim bronastim oklepom« bilo čuteče srce. Kajti nikakor ne zadošča, poznati avtorja v njegovih prednikih, v njegovem plemenu in okrožju, kakor je ta kriterija oblikoval veliki determinist Taine; temveč treba je še analize, razgaliti človeka za umotvorom, zaslediti posebno svojstvo njegovega duha: «Čezmerno proučevati ovzdušje kakega pisatelja, nam brani motriti samo izvirnost njegovega genija,« pravi Ibrovac po Flaubertu. Pri tako obsežnem predmetu je imel naš monografist, sedaj profesor za francosko književnost na beogradskem vseučilišču, mnogo prilike, pokazati svojo široko erudicijo, kar zveni iz neštetih podrobnosti v raznih poglavjih. Obenem pa ni zanemaril zajetnih idejnih konceptov, ki so sklenjeni pod naslove «Filo* zofija Trofej», «Dvoje protivnih pojmovanj«, ki je povsem novo umevanje, saj nasprotuje vsem dosedanjim trditvam itd. Ni čudo, če je francoska kritika tako toplo in zahvalno sprejela Ibrovčevo delo. Opozorim samo na podlistek, ki ga je lani 21. avgusta priobčil v «Figaru» pesnik in pisatelj Henri de Regnier, član Akademije, ali letos 6. januarja v «Journal des Debats« Raoul Narsy. Ko je v lanskem poletju Ibrovac branil svojo tezo, natisnjeno na troške našega prosvetnega ministrstva, na Sorbonni in pobijal oponentu njegov ugovor, je hotel dodati še nadaljnjih razlogov z besedo: «Slednjič...» — «Slednjič pa je vaše delo izvrstno,« ga prehiti dotični profesor in mu čestita na izrednem uspehu. Dr. A. Debeljak. Stojan V. Živadinovič: Ispod Ozrena. Pripovetke. 1923. S. B. Cvijanovič, Beo= grad. (Moderna biblioteka.) Str. 114. V brezup pesimizem je potopljeno vseh teh dvanajst povesti, ki nas po* vedejo v dobo maupassantskega gledanja na življenje. Lahko bi tudi knjigo nazval povest o desiluzijah, o iztreznjenjih, o razfantomstvu. Toda ta spoznanja niso nikaka duhovna pregledanja zapletenih niti usode, temveč omahovanja in omahnjenja pred onim tujcem, ki obišče vsakogar, ki se zave bovarizma svojega stremljenja. Od tega spoznanja dalje pa čaka večino topo životarjenje, «vdanost v svojo usodo«, in edini vzgon se očituje še v ironizaciji in lahnem skepticizmu, ki utegne doseči celo višino nekake prizanesljivosti, katera pa je slejkoprej le odsev slabosti. V dvanajstih «pripovetkah» nam je pisatelj predstavil dvanajst takih tipov, ki so več ali manj hereditarno negativno zaznamenovani. «Pad'avičar» se vije skozi življenje kot skozi dušečo meglo, iz katere mu le redkokdaj pri* cveto čudne rože, ki se sesujejo v pene božjastnika. Slednjič mu močna vera pomaga na — oni svet. «Golački pop«, zvesti služabnik božji in še vse skrbnejši upravitelj svojega imetja, se na zadnjo uro preobrazi v podobo božjega romarja. Od vseh zapuščen, star in nebogljen, roma in roma v burji in viharju v smrt. Ne tako pop Žika, ki v «najgloblji» uri svojega doživljanja zapoje prostaško popevko, da se zgraža celo mestece. No, dobričini Žiki je sicer hudo, da se je tako ponižal pred samim metropolitom, in z muko zadržuje in kroti veseljaka v sebi, toda na velikonočno vstajenje, ko ga oškropi sejalec življenja — solnce, vzvalovi tudi v starčku, ki na ves glas zapoje svojo