Komentarji poglavij I–IV Komentarji poglavij I–IV Pravopisa 8.0 Prva e-izdaja Avtorji: Helena Dobrovoljc, Tina Lengar Verovnik, Marta Kocjan Barle, Nataša Jakop, Peter Weiss, Hotimir Tivadar Urednici: Manca Černivec, Helena Dobrovoljc Strokovni pregled: Marta Kocjan Barle, Peter Weiss Tehnična ureditev in prelom: Manca Černivec Oblikovanje: Manca Černivec, Duša Race Oblikovanje naslovnice: Tanja Radež Izdal: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Zanj: Kozma Ahačič Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Zanjo: Oto Luthar Glavni urednik Založbe ZRC: Aleš Pogačnik Ljubljana 2022 Priprava komentarjev je bila financirana iz raziskovalnega programa ARRS Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (P6-0038) in programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda (SAZU). Zapisi izgovora v besedilu so bili pripravljen z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na ZRC SAZU razvil Peter Weiss. Za prosto dostopno spletno različico prve e-izdaje veljajo določila mednarodne licence Creative Commons CC BY-SA 4.0: https://doi.org/10.3986/9789610506645. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. COBISS.SI -ID 115025923 ISBN 978-961-05-0664-5 (PDF) KAZALO Uredniška pojasnila ob spletni izdaji ............................................................................... 7 PISNA ZNAMENJA ........................................................................................................ 10 ČRKE ........................................................................................................................... 10 ŠTEVKE, ŠTEVILA, ŠTEVILKE .......................................................................................... 12 LOČILA ........................................................................................................................ 16 ZNAMENJA V MATEMATIKI IN LOGIKI ........................................................................... 17 ZNAMENJA V INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKIH TEHNOLOGIJAH............................... 17 DRUGA PISNA ZNAMENJA ............................................................................................ 18 IZPOSTAVNA, NADPISANA IN PODPISANA ZNAMENJA, ŠTEVILKE IN ČRKE ...................... 19 KOREKTURNA (POPRAVNA) ZNAMENJA........................................................................ 19 SLOGI ČRK, ŠTEVK, LOČIL IN DRUGIH PISNIH ZNAMENJ .................................................. 20 KRAJŠAVE .................................................................................................................... 21 KRATICE ...................................................................................................................... 21 VRSTE KRATIC GLEDE NA IZGOVARJANJE........................................................................................ 21 SLOVNIČNE LASTNOSTI KRATIC .................................................................................................... 23 KRATICE V DALJŠIH POIMENOVALNIH ENOTAH................................................................................ 25 Zveze kratic s samostalniki {II/19} ................................................................................. 26 OKRAJŠAVE ................................................................................................................. 27 NASTANEK OKRAJŠAV ............................................................................................................... 27 OKRAJŠAVE TVORJENK .............................................................................................................. 28 OKRAJŠAVE BESEDNIH ZVEZ........................................................................................................ 28 Okrajšave v imenih gospodarskih subjektov {II/27, posebnost 2} ................................. 29 OKRAJŠAVE IZOBRAZBENIH, AKADEMSKIH IN ZNANSTVENIH NAZIVOV ................................................. 30 IZGOVARJANJE OKRAJŠAV .......................................................................................................... 30 OKRAJŠAVAM PODOBNE KRAJŠAVE .............................................................................................. 31 | 3 SIMBOLI IN FORMULE .................................................................................................. 32 VELIKA IN MALA ZAČETNICA ........................................................................................ 33 SPLOŠNO O POGLAVJU .............................................................................................................. 33 ZGRADBA POGLAVJA ................................................................................................................. 33 Pravilo – izjema – slogovni napotek......................................................................................... 34 TERMINOLOGIJA: NOVI TERMINOLOŠKI PARI .................................................................................. 35 Lastno ime – občno poimenovanje .......................................................................................... 35 PRAVOPISNA REFORMA »NOVO MESTO« .................................................................................... 36 VELIKA ZAČETNICA....................................................................................................... 38 VELIKA ZAČETNICA IN POVED ...................................................................................................... 39 Prva beseda v povedi ..................................................................................................... 39 Prva beseda v povedi brez končnega ločila ............................................................................. 40 Velika začetnica znotraj povedi ............................................................................................... 40 LASTNA IMENA ........................................................................................................................ 40 Imena bitij ...................................................................................................................... 41 Zgradba .................................................................................................................................... 41 Osebna imena .......................................................................................................................... 41 Domišljijska imena ................................................................................................................... 42 Religijska in mitološka imena ................................................................................................... 43 Prebivalska imena .................................................................................................................... 45 Imena alegorično poosebljenih bitij in živalska imena ............................................................ 47 Frazeološka in prenesena raba imen bitij ................................................................................ 47 Velika začetnica in pomenski prenosi ...................................................................................... 48 Prekrivnost imen bitij in občnih poimenovanj ......................................................................... 49 Zemljepisna imena ......................................................................................................... 50 Pisanje krajevnih imen ............................................................................................................. 51 O predložnih imenih: pri imenih krajev in drugih zemljepisnih imenih................................... 51 Pisanje nekrajevnih imen ......................................................................................................... 51 Zgodovinska, domišljijska in mitološka zemljepisna imena ..................................................... 55 Skrajšana in nadomestna zemljepisna imena .......................................................................... 56 Frazeološka in prenesena raba zemljepisnih imen .................................................................. 56 Prekrivnost zemljepisnih lastnih imen in občnih poimenovanj ............................................... 57 Stvarna imena ................................................................................................................ 57 Zgradba stvarnih imen ............................................................................................................. 57 Pisanje stvarnih imen ............................................................................................................... 58 Skrajšana stvarna imena .......................................................................................................... 60 | 4 Prekrivnost stvarnih lastnih imen in občnih poimenovanj ...................................................... 61 IZRAZI POSEBNEGA RAZMERJA IN SPOŠTOVANJA ............................................................................. 61 PRIDEVNIKI IZ LASTNIH IMEN ...................................................................................................... 62 MALA ZAČETNICA ........................................................................................................ 65 VRSTNA POIMENOVANJA BITIJ IN DOLOČILA OB IMENIH ................................................................... 65 STVARNA OBČNA POIMENOVANJA ............................................................................................... 68 Pisanje praznikov in posebnih dnevov ..................................................................................... 69 Poimenovanja zgodovinskih dogodkov.................................................................................... 70 Poimenovanja nagrad, priznanj, odlikovanj in častnih dogodkov ........................................... 71 Poimenovanja različnih smeri .................................................................................................. 71 Poimenovanja jedi in iger ........................................................................................................ 72 POSEBNOSTI PRI RABI VELIKE IN MALE ZAČETNICE ........................................................ 72 Zapisovanje spletnih naslovov, naslovov pri elektronskem sporočanju in v računalniškem jeziku ........................................................................................................................................ 72 Raba velike začetnice sredi besede ......................................................................................... 73 Mala začetnica na začetku lastnega imena.............................................................................. 73 Raba velike in male začetnice v okrajšavah besednih zvez ..................................................... 73 PRILOGA: NEPRVE SESTAVINE ZEMLJEPISNIH IMEN ....................................................... 73 KAKO JE PRILOGA UREJENA? ...................................................................................................... 74 PREVZETE BESEDE IN BESEDNE ZVEZE ........................................................................... 76 O POGLAVJU ........................................................................................................................... 76 ZGRADBA POGLAVJA ................................................................................................................. 77 Pravilo – izjema – slogovni napotek......................................................................................... 77 TERMINOLOGIJA: NOVI TERMINOLOŠKI PARI .................................................................................. 78 Pisno podomačena – pisno nepodomačena beseda .............................................................. 78 SPLOŠNO ..................................................................................................................... 78 OBČNA POIMENOVANJA .............................................................................................. 79 PISNO PODOMAČENA OBČNA POIMENOVANJA ............................................................................... 79 PISNO NEPODOMAČENA OBČNA POIMENOVANJA ........................................................................... 80 LASTNA IMENA ............................................................................................................ 81 SPLOŠNO O PREVZEMANJU LASTNIH IMEN ..................................................................................... 81 | 5 PREVZEMANJE GLEDE NA VRSTO LASTNEGA IMENA ......................................................................... 82 Imena bitij ...................................................................................................................... 82 Pisno podomačena imena bitij ................................................................................................ 82 Prevajanje imen bitij ................................................................................................................ 84 Zemljepisna imena ......................................................................................................... 84 Krajevna imena ........................................................................................................................ 85 Nekrajevna imena .................................................................................................................... 88 Stvarna imena ................................................................................................................ 90 Pisno nepodomačena stvarna imena....................................................................................... 90 Prevajanje stvarnih imen ......................................................................................................... 90 PREČRKOVANJE LASTNIH IMEN.................................................................................................... 91 SPLOŠNA NAČELA ZA PREVZEMANJE BESED .................................................................. 92 PRILAGODITVE PISAVE ............................................................................................................... 92 Razmerje črka – glas................................................................................................................. 93 Začetnica in ločila ..................................................................................................................... 93 PRILAGODITVE GLASOV IN NAGLASA ............................................................................................ 94 Zamenjave tujih glasov .................................................................................................. 95 Prevzemanje zvočnika v ........................................................................................................... 96 Prevzemanje polglasnika ......................................................................................................... 98 Prilagoditve narečnih in regionalnih glasovnih posebnosti ........................................... 99 PRILAGODITVE IN SPREMEMBE SLOVNIČNIH KATEGORIJ ................................................................. 100 | 6 Uredniška pojasnila ob spletni izdaji Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU je od decembra 2019 do marca 2021 na portalu Fran objavila predloge štirih novih pravopisnih poglavij v obliki, primerni za javno razpravo: – Pisna znamenja (december 2019) – Krajšave (december 2019) – Velika in mala začetnica (marec 2021) – Prevzete besede in besedne zveze (marec 2021) Čeprav je spletna izdaja pravil v primerjavi z lakoničnimi knjižnimi izdajami dosedanjih pravopisov razširjena, saj smo želeli javnosti predstaviti čim več različnih tematskih skupin (četudi pisanih po enakih pravopisnih načelih) in čim več raznolikih zgledov, se ubeseditev Pravopisa 8.0 ne razlikuje od tiste v besedilih preteklih izdaj, saj sledimo načeloma jasnosti in nazornosti, tudi namenjena so predvsem tistemu delu javnosti, ki se poklicno ukvarja z jezikom ali tvorjenjem besedil. Tudi zato smo se ob predstavitvi vseh štirih poglavij pravil odločili za komentarje, ki pojasnjujejo miselne poti razmišljanja in utemeljujejo posamezne odločitve Pravopisne komisije. Komentarji so bili objavljeni ob vsakem poglavju na portalu Fran. Pričujoča spletna izdaja vseh štirih poglavij komentarjev Pravopisa 8.0 pa je nastala zaradi pogosto izražene želje, da bi bili vsi komentarji uporabniku dosegljivi in da bi se bilo mogoče pri pisanju teh pravil na pojasnila avtorjev poglavij, tj. sodelavcev Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, sklicevati, kot je to v navadi v znanstvenih publikacijah. Komentarji so napisani kot utemeljitve predstavljenih pravil, sodelujočim v javni razpravi služijo kot pojasnila predvsem na tistih mestih, kjer odločitev še ni povsem dokončna in komisija pričakuje v javni razpravi nove argumente, ki bodo pripomogli k bolj konsenzualni odločitvi. Gre za trše orehe, ki jih je jezikoslovna skupnost dlje puščala »ob strani« ali jih povsem prezrla, nekatere od njih pa tudi označevala kot suženjsko prevajanje tujih besedilnih predlog. Pogosto je postalo z elektronsko dobo prilagajanje mednarodnim pisnim standardom tako običajno, da že pogostnost rabe zahteva umestitev takih enot v sistem knjižne slovenščine in ob tem tudi ustrezno argumentacijo. | 7 Še zlasti ob poglavju »Prevzemanje besed in besednih zvez« se je izkazalo, da je nabor slovenskih eksonimov treba v sodelovanju z vladno standardizacijsko komisijo (KSZI) prevetriti, posodobiti. Ob tem pa je sprejeti tudi stališče, da zlasti novejša tuja imena – osebna in zemljepisna – s fonološkega vidika ne morejo biti povsem enakovredno prilagojena knjižni slovenščini kot že desetletja uporabljan občni fond besed, zato začasno oblikujejo poseben fonološki podsistem ( Juan – Gvatemala). Izkazalo se je tudi, da je sociolingvističnega značaja tudi prilagajanje slovničnih kategorialnih lastnosti imen (spol, število), saj je na prekrivnost teh kategorij v izvirnem in slovenskem jeziku vplivala predvsem bližina teh jezikov ( Užice – Zakopane). Pisanje utemeljitev je zato prineslo potrebno kritično distanciranje od takrat že pripravljenih pravil, pogosto pa spodbudilo tudi spremembe v njih. Poglavja so nastajala – razen prvih dveh – soavtorsko. Komentar k poglavju »Pisna znamenja« je pripravila Helena Dobrovoljc, k poglavju »Krajšave« pa Tina Lengar Verovnik. Pri poglavju »Velika in mala začetnica« so komentar pripravili Helena Dobrovoljc (Velika in mala začetnica; Lastna imena: Imena bitij (Zgradba, Osebna imena, Domišljijska imena, Religijska in mitološka imena, Prebivalska imena, Imena alegorično poosebljenih bitij in živalska imena, Velika začetnica in pomenski prenosi); Zemljepisna imena (Pisanje krajevnih imen, O predložnih imenih: pri imenih krajev in drugih zemljepisnih imenih, Pisanje nekrajevnih imen, Zgodovinska, domišljijska in mitološka zemljepisna imena, Skrajšana in nadomestna zemljepisna imena, Prekrivnost zemljepisnih lastnih imen in občnih poimenovanj); Mala začetnica; Priloga: Neprve sestavine zemljepisnih imen), Nataša Jakop (Lastna imena: Imena bitij (Frazeološka in prenesena raba imen bitij); Zemljepisna imena (Frazeološka in prenesena raba zemljepisnih imen); Pridevniki iz lastnih imen), Tina Lengar Verovnik (Lastna imena: Imena bitij (Prekrivnost imen bitij in občnih poimenovanj); Stvarna imena), Peter Weiss (Velika začetnica in poved; Izrazi posebnega razmerja in spoštovanja; Posebnosti pri rabi velike in male začetnice). Komentar k poglavju »Prevzete besede in besedne zveze so pripravili Helena Dobrovoljc (Splošno; Lastna imena (Splošno o prevzemanju lastnih imen, Prevzemanje glede na vrsto lastnega imena, Zemljepisna imena); Splošna načela za prevzemanje besed (Prilagoditve glasov in naglasa)), Tina Lengar Verovnik (Lastna imena (Imena bitij, Stvarna imena, Prečrkovanje lastnih imen)), Marta Kocjan Barle (Splošna načela za prevzemanje besed (Prilagoditve pisave, Prilagoditve glasov in naglasa, Prilagoditve narečnih in regionalnih posebnosti, Prilagoditve in spremembe slovničnih kategorij)), Hotimir Tivadar (Splošna | 8 načela za prevzemanje besed (Prilagoditve glasov in naglasa)), Peter Weiss (Splošna načela za prevzemanje besed (Prilagoditve glasov in naglasa)), Nataša Jakop (Občna poimenovanja). | 9 I Komentar k poglavju »Pisna znamenja« Helena Dobrovoljc PISNA ZNAMENJA Pri oblikovanju poglavja o pisnih znamenjih smo v Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU upoštevali, da se je raba nečrkovnih pisnih znamenj ali pisnih znamenj, ki ne tvorijo besed oz. samostojnih leksikalnih enot, v zadnjih desetletjih precej razširila ter da predstavlja védenje, kako ta pisna znamenja glasovno uresničujemo, predvsem v strokovnih in tehničnih besedilih, pomembno pomenskorazlikovalno dejstvo. Priprava novih pravil je zato na področjih, ki so prekrivna, potekala najprej s preučitvijo dogovorov v posameznih strokah, npr. matematiko, kemijo, informatiko, deloma tudi s sprejetimi in uveljavljenimi mednarodnimi standardi ISO, ki pa na Slovenskem niso prosto dostopni, zato tudi težje dosegljivi, manj znani in niso dovolj razširjeni. ČRKE Poglavje o črkah je v primerjavi s pravili Slovenskega pravopisa 2001 (dalje SP 2001) v svoji razčlenitvi nekoliko spremenjeno in dopolnjeno s posebnostmi. V novo poglavje »Razvrščanje črk« {I/3} smo uvrstili del poglavja »Slovenska abeceda« (SP 2001, § 6), saj se je ob pregledu uporabniških jezikovnih zadreg pokazalo, da imajo uporabniki največ težav pri razvrščanju nečrkovnih oziroma s črkami povezanih nečrkovnih enot. Zato smo v razdelku »Posebnosti« {I/4} predstavili specifike razvrščanja črk z | 10 ločevalnimi znamenji (Açores) ter enot, sestavljenih iz črk in števk ali številk (G8), ločil (.com, a. a.) oziroma drugih znamenj, npr. matematičnih (AB–, AB+ ). Načelna odločitev glede razvrščanja je, da pri osnovni razvrstitvi upoštevamo zaporedje črk in se ravnamo, kakor da črke ne bi imele ob sebi ločevalnega znamenja, števke, ločila ali drugih znamenj. V slogovnem razdelku je pravilom dodano priporočilo, naj se upošteva slovenska abeceda in njene posebnosti, npr. šumevci: (a) (b) (c) (č) (d) …, ki je pri samodejnem računalniškem razvrščanju sicer ne moremo uresničevati. Pri besedah in enotah z nečrkovnimi znamenji je upoštevano naravno zaporedje (npr. številsko), sicer pa dajemo prednost malim črkam pred velikimi, piki pred vezajem oziroma se ravnamo po drugem znamenju (g, G, g., g-; ga, Ga, ga.). Poseben razdelek je namenjen enakopisnicam, pri katerih imajo razlikovalno vlogo naglasna znamenja, ki jih razvrščamo po naslednjem zaporedju: ostrivec, strešica, krativec, nenaglašeno (pód.., pôd.., pòd.., pod..). To je praksa, ki jo izkazujejo slovenski referenčni slovarji zadnje polovice 20. stoletja. Novost, poudarjena v tem poglavju, je težnja po ohranjanju izvirnega zapisa pri pisno nepodomačenih prevzetih lastnih imenih (npr. à la, Molière; François, København), saj ta lahko izrazito vpliva na izgovor in posledično tudi na pregibanje imen. Vsebine poglavja »Imena črk« {I/5} v predlogu novega pravopisnega poglavja nismo spreminjali, saj se načelo v knjižnem jeziku ni spremenilo. Pri samoglasnikih je navedenih pet izgovorov, pri soglasnikih pa prednostna polglasniška črkovalna izreka; pri tem smo izhajali iz dejstva, da je tako najlažje izgovoriti abecedo, še posebej pa večino tri- in večsoglasniških sklopov v kraticah, pa tudi nekaterih krajših kratic (npr. FF [fə̀fə̀ in fəfə̀]). V splošni rabi je npr. pri tujih kraticah v izgovoru mogoče črke izgovarjati po vzoru tujih jezikov, še posebej angleščine (IBM [ajbiêm]), vendar je v slovenščini primarno poimenovanje črk, kot jih navajamo v tem členu. Vsebina poglavja iz SP 2001 z naslovom »Vrste črk« {§ 9} je obravnavana v poglavju »Slogi črk, števk …« {I/46 in 47}. | 11 ŠTEVKE, ŠTEVILA, ŠTEVILKE Besedilo novega poglavja je bolj razčlenjeno in vsebinsko razširjeno. Pri navajanju imen števk {I/7} od 0 do 9 je bila po razpravi sprejeta odločitev, da so za knjižni jezik sprejemljive tudi dvojnice tipa enka, štirka …, četudi v rabi niso enako pogoste kot poimenovanja enica, štirica ... Predvsem zaradi nedvojničnih dvojka, trojka so dodane pri vseh imenih števk. V slogovnem napotku je uporabnik opozorjen na izrazno neskladje med našim (evropskim) in pretežno anglosaškim poimenovanjem števil za 109 oziroma 1012, saj pri prevajanju pogosto prihaja do pomensko neustrezne rabe. Pravopisna pravila SP 2001 posvečajo malo pozornosti normativnemu razmerju med različnimi zapisi števil s številkami oziroma z besedami. Členi, v katerih je to izrecno ubesedeno, so vključeni v poglavje o ločilih, a precej sporadično. Ker pa uporabnike pogosto zanima (ne)enakovrednost zapisovalnih možnosti, v poglavju izhajamo iz okoliščin rabe, v katerih se odločamo za tak ali drugačen zapis pri zapisu števil na splošno, zapisu datumov, ure in časa ter tisočic. Člen I/9 vsebuje posebnosti v primerih, ko se odločamo za zapis števila z besedo. Tudi pri povedih, ki se začnejo s številčnim podatkom, ima prednost zapisovanje števil z besedami, vendar je tak napotek preveč arbitraren, da bi ga vključili v pravila, četudi v obliki slogovnega napotka. Trojnica pri navajanju desetletja in stoletja {I/10} predstavlja odmik od SP 2001 (§ 252), ki daje prednost izpisu z besedo. Sodobna raba kaže, da se – odvisno od potrebe po kratkosti in/ali nazornosti – vse tri zapisovalne možnosti pojavljajo kot sprejemljive (bolj kot izbira se zdi pomembna doslednost pri pisanju). Podatek o zapisu datuma najdemo v SP 2001 pri ločilih, npr. pri neskladenjski piki pravila določajo, da se pika med drugim piše za številkami (§ 252: kadar zaznamujejo vrstilne števnike: na 15. (petnajsti) strani; tako še 29. 11. 1989. leta). V novem predlogu {I/11} je dodan podatek o variantnem zapisu meseca (1. maj 2014 ali 1. maja 2014) in izrecno opozorilo o presledkih v zapisu s številkami. Opozorilo v slogovnem razdelku | 12 o pisanju vodilnih ničel in glede stičnosti zgolj v posebnih položajih je potrebno zaradi pogostega neupoštevanja te omejitve. Pri naštevanju možnosti za zapis ure in časa {I/12} so povzete zapisovalne možnosti za navajanje ure ter ure in minut iz SP 2001 (§ 252, 253, 255 in 256). Morebitna dvojnica 8:00 pri zapisu ure ostaja odprta. Dodani so uveljavljeni načini zapisovanja izmerjenega časa: Med vrednostmi za ure in minute ter minute in sekunde pišemo stično dvopičje (1:07:45); med vrednostmi za sekunde in dele sekund (desetinke, stotinke …) pišemo vejico (3:57,23). Pravila SP 2001 nikjer ne določajo, da se pika zapisuje samo pri tisočicah nad 9999 (pravilo v § 255 narekuje le pisanje neskladenjske pike med deli številk, da ločijo enote različnih stopenj, npr. ure od minut, včasih tudi tisočice od nižjih enot), vendar se je v večini pisnih zvrsti uveljavila taka praksa. Predlagano pravilo Pravopisa 8.0 pa dovoljuje tudi izjemo v okoliščinah, ki terjajo oblikovno enak zapis pri vseh tisočicah. Določilo o redkejšem zapisu s presledkom (§ 257) se ohranja, opozorjeno je, da gre za nedeljivi presledek.1 Novo pravopisno poglavje »Zapis zveze črk, števk in ločil« {I/14–15} je nastalo ob pripravi slovarskih sestavkov2 malih in velikih črk kot pisnih znamenj. Aktualna 1 Presledek postaja zaradi izrecnega opozarjanja na stičnost ali nestičnost nekaterih pisnih znamenj, merskih enot, simbolov ob številkah ipd. pomembno razlikovalno sredstvo, ki ga v nekaterih pravopisih, npr. v novem hrvaškem (Hrvatski pravopis 2013), obravnavajo v posebnem razdelku med ločili. Možnost nedeljivega ločila ponujajo sodobni urejevalniki besedil tudi pri nedeljivem vezaju, s čemer pišoči prepreči prelom vrstice ob vezaju oziroma razlikovanje vezaja in deljaja. 2 Slovarski prikaz črk je obvestilnostno povečan z opisi posebnih položajev rabe. Črke, ki so same po sebi v različnih skladenjskih položajih sklonljive ali nesklonljive (oz. sklonljive z neglasovnimi končnicami), se v položajih ob številki vedejo navadno nesklonljivo, kar je pričakovano v prilastkovnem položaju ( Lovca je postavil na polje a5; format A3; avtocesta A1), nekoliko manj navadno pa, kadar nastopajo v vlogi jedra ( Preplezano smer je ocenil s 6A; Premakni damo na d3). Poleg sklonljivosti teh zvez smo v novem poglavju načeli tudi doslej neobravnavano problematiko zaporedja črkovne in številske enote, ki je poljubna, odvisna od že ustaljene prakse predvsem posameznih strok in panog, od koder tovrstni zapisi prihajajo ( Daljica poteka od točke p1 do p2; Zvon je uglašen na ton C2). Pri izbiri zapisov z malo ali veliko črko se sklicujemo na ustaljenost v strokah ( vitamin D3; 3D tehnologija), kjer je to mogoče; sicer je mogoče uporabiti obe možnosti ( Industrijska cesta 2e). | 13 pravopisna pravila se namreč o stičnosti teh znamenj ne izrekajo izrecno, temveč posredno, pri obravnavi zloženk s črkovno ali številčno sestavino v prvem delu, tj. v § 496: »če je prva sestavina črka, kratična zveza črk ali števka, se piše z vezajem: a-kmet, b-razred, C-vitamin, TV-program, PTT-služba, A4-format, 2. b-razred, c-mol, G-dur; pri obrnjenem zaporedju se piše narazen, brez vezaja: kmet a, vitamin C, program TV, služba PTT, format A 4«. Iz zapisanega torej izhaja sklepanje o stičnem zapisu, če zveza črke in števke nastopa v pridevniški rabi, in nestičnem zapisu, če nastopa v vlogi desnega prilastka. V novih pravilih je stičnost v teh zvezah predlagana za vse položaje, in sicer ne glede na stavo oz. stavčno vlogo. Komisija se je odločila za stični zapis (tipka F3; skupina G20) tudi z upoštevanjem pisne prakse, po kateri se vse več sicer večdelnih enot zapisuje skupaj (npr. pri lastnih imenih InterCity, predložnih zvezah ponavadi ipd.). Stičnost velja, če ob črki nastopa kako drugo pisno znamenje, na primer matematično (A+), izjema so vse merske, denarne in druge enote ter količine (3 kg, 20 %), na kar opozarjamo v poglavju »Druga pisna znamenja«. Posebna pozornost je namenjena branju številk {I/16–17}, predstavljene so različne možnosti, npr. letnice lahko v knjižnem jeziku beremo kot stotice, in sicer na način: devetnajsto enaindvajset (1921), kot je bilo tudi že v SP 2001 (§ 12). Novost so napotki o branju decimalnih številk, saj je v rabi precej neenotnosti, ki izvira iz neseznanjenosti s pravilom, po katerem v prvem delu upoštevamo število celih številk, pri decimalnih pa se bere v rodilniški obliki, saj se obravnava edninsko v smislu desetin, in sicer: 2,3 € – dve celi tri (izpuščeno: desetine) evra. V slogovnem napotku, uvedenem s pisalom, je primarnemu knjižnemu branju dodana tudi razvezava, ki se nanaša na ubesedeno podenoto, npr. tri evre, petdeset centov oz. tri evre in petdeset centov. Glede zapisa rimskih števk {I/18–21} je SP 2001 skromen, saj navaja zgolj dejstvo, da »poleg arabskih števk uporabljamo tudi rimske« (§ 13), ponazarjalno pa začenja z neaktualnimi in končuje z nekdaj in danes edino mogočimi oz. uveljavljenimi načini (Jožef II.). Raba rimskih števk je danes sicer omejena glede na preteklost, vendar pa se zatrdno pojavljajo v nekaterih položajih, ki so v predlogu pravil opredeljeni. Pri | 14 prenovi poglavja smo se odločili, da natančneje razlikujemo med položaji, v katerih je raba rimskih števk skorajda brezizjemna, in položaji, v katerih je raba rimskih števk redka ali izjemna, a vendarle dovolj pogosta, da jo omenjamo. Načeloma označujejo hierarhično višje skupine, npr. kategorije, stopnje …, vendar je odločitev najpogosteje prepuščena pišočim. V nekaterih primerih so bolj uveljavljene rimske števke, morda ohranjene predvsem zaradi razlikovanja z arabskimi. Redkeje je števka izpisana z besedo in tako nadomešča določevalni stalni pridevek ob osebnem imenu, zato je taka raba predstavljena zgolj kot slogovna posebnost v členu 21 {I/21}. Od imen zgodovinskih osebnosti, npr. vladarjev ali papežev, pri katerih števka dopolnjuje izhodiščno ime, ločimo imena kot npr. Prvi/I. brižinski spomenik, Drugi/II. brižinski spomenik, Tretji/III. brižinski spomenik, pri katerih števka ni zgolj dopolnilo imena, temveč njegov sestavni del, medtem ko je skupno ime vseh treh spomenikov Brižinski spomeniki. Sodobna jezikovna praksa kaže, da se rimskih števk oprimemo raje, če jih uporabljamo za nizka števila, saj se zavedanje njihove vrednosti izgublja. Vse pogosteje opažamo, da tudi serijske številke posameznih revij, ki izhajajo že desetletja, prehajajo z višjimi letniki na arabsko številčenje. Poglavje z naslovom »Členjenje enot s številkami in črkami« {I/22} je rezultat razprave o zapisu vrstilnega števnika v zvezi s črko, saj vrstilnost zaznamuje vmesna vrstilna pika, ki zahteva presledek oz. nestični zapis. Gre za primere tipa 2. b razred in 3. a člen. Zgolj z zgledom je bila problematika povsem obrobno predstavljena že v SP 2001 pri poglavju o pisanju samostalniških zloženk s črkovno, kratično ali številčno prvo sestavino (§ 496), v katerem so navedeni različno zapisani primeri: A4-format, 2. b-razred in celo format A 4 (pisano s presledkom; temu načinu – A4-format in format A 4, sledi tudi slovarski del pravopisa). Če smo se v novih pravilih konsenzualno odločili za stičnost pri tipu A4, in to ne glede na to, ali se nahaja v poziciji levega ali desnega prilastka ob samostalniškem jedru, pa smo pri črkovno-številnih okrajšavah daljših zapisov ostali pred odločitvijo, (1) ali zaradi uveljavljenega skrajšanega zapisa kršiti načelo o levostičnosti vrstilne pike (3.a člen) (2) ali se odreči vrstilnosti števnika (člen 3a), kar pa je v nasprotju z razširjeno rabo oziroma dejanskimi glasovnimi uresničitvami. | 15 Praktično gledano, uporabljamo zvezo številke, pike in črke za notranje označevanje delov besedila, ki jo je mogoče primerjati z decimalnim številčenjem, npr. poglavje 1.2.1. Posamezne enote so v nekaterih besedilih (zlasti pravnih in uradovalnih) globlje kategorizirane s črkami ( a, b, c …), zapisane pa so v skladu z govorno uresničitvijo: levo od jedra v pridevniški vlogi kot vrstilni števniki, tj. kot 3.a člen (= tretji a člen), desno od jedra v samostalniški vlogi kot glavni števniki, tj. člen 3a (= člen tri a), a je zlasti med starejšo generacijo desnoprilastkovna stava pogosto zavrnjena kot odraz tujega vpliva. Predlogi za reševanje so bili dvoji: pravorečna rešitev je predvidevala zapis vrstilne pike za števko, črke pa za presledkom (3. a člen); tehnična rešitev pa zapis vrstilne pike za črko, ki je stična s števko (3a. člen), ali stična vrstilna pika (3.a člen). V zadnji fazi priprave poglavja se je komisija odločila za drugo rešitev: pika je opredeljena s funkcijskega vidika kot tehnična in ne vrstilna, ne glede na glasovno uresničevanje, zato je zapisana stično: 3.a člen ali člen 3.a. LOČILA Razdelek o ločilih je zgolj evidenčni del poglavja o pisnih znamenjih. Ločila bodo podrobno obravnavana v ločenem poglavju »Ločila«, v katerem bodo predstavljena tako z vidika skladenjske rabe kot tudi kot tehnična znamenja. Omenjen je zgolj pojem stičnosti {I/24}, ki je pomemben za razumevanje drugih razdelkov v poglavju. V predlogu sledimo razdelitvi iz SP 2001 in pisna znamenja, ki so se iz strokovnega jezika razširila v splošno rabo, delimo glede na področja uporabe, izpuščena pa so poglavja o posebnih jezikoslovnih znamenjih (črkah, oklepajih in črticah, tudi normativnih oznakah), ki jih v splošnem jeziku ne uporabljamo (§ 19–23). Drugi del poglavja o pisnih znamenjih se osredinja na uporabniške težave pri zapisovanju, ki se odražajo v številnih lektorskih popravkih, povezanih zlasti s stičnostjo, ki je bila v SP 2001 sicer že kodificirana, ne pa tudi izrecno ubesedena. | 16 ZNAMENJA V MATEMATIKI IN LOGIKI Predlog se pri opisu rabe znamenj v matematiki in logiki ne odmika od SP 2001, več pozornosti je namenjeno le stičnosti matematičnih znamenj, saj se ta v stroki pišejo različno glede na funkcijo. Tako minus (–) in plus oz. in (+) zaznamujejo različno: kot absolutne vrednosti desnostično (–10 °C; vrednost indeksa +3,45), kot znamenja v enačbah oz. računih nestično (45 + 15 = 60). Novost je predlog {I/27} za zapisovanje znamenj za odstotek (%) in promil ali promile (‰), kadar nastopa ta kot drugi del v pridevniških zloženkah. Sicer ta tip zapisa ni novost v slovenskem knjižnem jeziku, saj k njemu usmerja že slovarska redakcija v SP 2001 (šestodstoten […] Povečanje proizvodnje je šestodstotno 〈6-%〉), na primernost zapisa z vezajem je opozorila tudi Marta Kocjan Barle v priročniku Abeceda pravopisa (1992), a je predlagani način ostal v splošni rabi prezrt. Pravilu, ki poudarja, da gre za zapis, ki se nanaša na položaje, ki zahtevajo kratkost izražanja, je dodan slogovni napotek, ki – kljub možnosti zapisa z znamenji – uporabnika usmerja k izpisovanju enot z besedami, kar olajšuje branje besedila, npr. namesto Vlaga v prostoru naj bo vsaj 30-% je priporočljivo Vlaga v prostoru naj bo vsaj 30-odstotna. ZNAMENJA V INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKIH TEHNOLOGIJAH Novo poglavje »Znamenja v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah« {I/31} se nanaša na sporazumevanje prek spleta oziroma sodobnih komunikacijskih naprav. Njihova zapisovalna norma ni neenotna, saj rabo narekujejo standardi in protokoli okolij, v katerih jih uporabljamo. Elektronski naslov, v katerem znamenje @, imenovano afna, izgovorjeno tudi pri, ne bi bil veljaven, če znamenje ne bi bilo zapisano stično; na dejstvo, da naslovnik pisma ali sporočila ne bo prejel, pisca opozori že program za elektronsko pošto. | 17 V pravopisna pravila niso vključeni opisi posebnih rab nekaterih znamenj, npr. ključnika (#) in afne (@), ki so značilne za družabna omrežja, npr. Twitter (Bravo naši #orli #Oberstdorf2018), saj gre za nestandardne pisne različice, ki jih ni treba kodificirati, narekujejo jih protokoli posameznega medija. S povezavami na ePravopis, rastočo pravopisno slovarsko zbirko, se uporabnik pouči o konkretnih položajih, npr. − stično v elektronskih naslovih, izgovorjeno afna, pri info@oglasi.si; nabiralnik@hotel-park.si; − desnostično na družbenih omrežjih pred imenom naslovnika ali nanosnikom @Barbara. DRUGA PISNA ZNAMENJA Predlog se pri opisu rabe različnih drugih znamenj osredinja na predstavitev stičnosti, saj se posamezna znamenja lahko v različnih strokah in položajih pišejo različno, kar posledično vpliva tudi na njihovo pomensko razvezavo. Tako je npr. znamenje za stopinje v poglavju o matematičnih znamenjih {I/29} zapisano kot levostično ločilo, ki označuje npr. kotne stopinje (polni kot meri 360°), pri merjenju temperature pa je stopinja del enote, zato je stična s črko, ki označuje vrsto temperaturne lestvice {I/35}: 5 °C (5 stopinj Celzija), 32 °F (32 stopinj Fahrenheita). Druga pisna znamenja, med katera uvrščamo predvsem znamenja za denarne enote, člene ali paragrafe, avtorske pravice in znamenja, kot je ampersand (&), zapisujemo nestično. | 18 IZPOSTAVNA, NADPISANA IN PODPISANA ZNAMENJA, ŠTEVILKE IN ČRKE Poglavje o izpostavnih, nadpisanih in podpisanih znamenjih je razčlenjeno glede na tip izpostavljenega znamenja in bolj pregledno, vsak položaj pa spremlja ponazoritev. Že zaradi njihove definicijske navezanosti na besedo, število, črko, simbol … ta znamenja pišemo vedno stično, ne glede na to, kaj označujejo. Številke so stične pri označevanju opomb {I/38}, zaporednih izdaj dela {I/39}, matematičnih potenc {I/40} in pri oznaki sestave kemijske formule {I/41}. Črke {I/42} so izpostavno redke, prevzete po mednarodnih vzorcih za splošno (ob 10h) ali strokovno rabo (logax). Znamenja kot npr. zvezdica ali križec {I/44} so predstavljena glede na rabo v biografskih zapisih, v katerih so v nasprotju z do sedaj vzpostavljeno prakso (SP 2001, § 18) pisana nestično (Cankar (* 1876, † 1918). Odločitev je utemeljena z možnostjo, da križec označuje več enot, ne le tiste, s katero je v neposrednem »stiku« (Andrej Turjaški (* 9. 4. 1557, Žužemberk; † 5. 9. ali 8. 10. 1593, Karlovec, Hrvaška). V jezikoslovni stroki {I/43}je zvezdica desnostična in označuje domnevno ali nesprejemljivo besedo. KOREKTURNA (POPRAVNA) ZNAMENJA Korekturna znamenja {I/45} so danes malo znana, uporabljena načeloma le še pri korekturah tiskarniških odtisov. Večina lektorjev uporablja urejevalnike besedil, ki omogočajo sledenje spremembam osnovnega besedila. Komisija se je zato odločila korekturna znamenja vključiti v poglavje v omejenem obsegu – glede na aktualnost. | 19 SLOGI ČRK, ŠTEVK, LOČIL IN DRUGIH PISNIH ZNAMENJ Vsebina poglavja »Vrste črk« {§ 9} iz SP 2001 je obravnavana v poglavju »Slogi črk, števk …« {I/46 in 47}. Ob tem opozarjamo, da ostaja odprto vprašanje različnih učnih praks pri učenju pisanih črk, kar je aktualno za šolske pravopise oziroma opismenjevanje. V slovenščini namreč še nimamo poenotenega načina zapisovanja črk (malega r in začetnic A, B …), načinov zapisovanja kratic in nekaterih neslovenskih črk (w in W, y in Y, q in Q) ter posebnih znamenj (npr. znak @). V tem poglavju je v slogovnem napotku člena 47 {I/47} opozorjeno, kaj vse je del citiranega besedila ali tipografsko poudarjenega besedila, npr. tudi končno ločilo. | 20 II Komentar k poglavju »Krajšave« Tina Lengar Verovnik KRAJŠAVE Poglavje o krajšavah je v pravopisnih pravilih novo in celovito predstavlja vse tipe krajšav (kratice, okrajšave, simbole in tudi formule) z vidika njihovega nastanka, rabe in funkcijske vloge. Medtem ko se dogovorjena znamenja, kot so simboli in formule, oblikujejo najprej v strokah, pa kratice tvorimo tudi v splošnem jeziku, pogosto zaradi jezikovne gospodarnosti ter želje po krajšem in bolj učinkovitem izražanju, ki je zaradi sicer dolgih poimenovalnih enot oteženo. KRATICE3 Vrste kratic glede na izgovarjanje Način branja – tj. črkovalno oz. nečrkovalno – ima za branje, pisno pregibanje, oblikoslovno vedenje kratic in njihovo prehajanje med navadno besedje pomembne posledice, zato je razlikovanje med obema terminoma uvedeno že v začetnem delu poglavja o kraticah {II/5}. Ob že ustaljenem izrazu črkovalne kratice (za kratice, pri 3 Poglavje o kraticah je prirejeno po članku T. Lengar Verovnik Obravnava kratic v prenovljenih pravopisnih pravilih: novosti in spremembe (Jezikoslovni zapiski 24/2). | 21 katerih izgovarjamo vsako črko posebej) predlog novih pravil uvaja še izraz nečrkovalne kratice (za tiste, ki jih beremo kot navadne besede). Med kraticami, pri katerih zaradi značilne glasovne sestave beremo vsako črko posebej (npr. EKG, EU), in tistimi, ki jih običajno beremo kot navadne besede (npr. NUK, ARSO), do sedaj na poimenovalni ravni v slovenskih pravopisih ni bilo jasnega ločevanja. V Slovenskem pravopisu 2001 (dalje SP 2001) je v slovarčku jezikoslovnih izrazov (§ 1135) geslo »črkovalna kratica«, opredeljena je tudi druga skupina kratic, ki pa je poimenovana le posredno, in sicer z načinom branja – »nečrkovalno«: črkovalna kratica poimenovanje, navadno iz samih začetnic besedne zveze, npr. AGRFT = Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, ki jo beremo z imeni črk [agərəfətə̀], ne pa z njihovo navadno glasovno vrednostjo (prim. nečrkovalno TOMOS – [tómos]) Izraz črkovalna kratica je uporabljen tudi na več mestih v pravilih (npr. v § 609, 925), posredno je omenjena delitev tudi v poglavju »Kratice, formule in simboli« (§ 1021), kjer je govor o branju kratic: »Kratice beremo ali kakor druge besede, npr. TAM [tám], ali pa črkovalno, npr. PTT [pətətə̀] […].« Nekoliko kasneje še: »Nečrkovalno brane (in govorjene) kratice s pogostno rabo prehajajo med navadno pisano besedje in se potem tako tudi pišejo: sit, Unesco, Tam.« V pravilih SP 2001 izgovor in naglaševanje kratic ureja § 1021: »Kratice beremo ali kakor druge besede, npr. TAM [tám], ali pa črkovalno, npr. PTT [pətətə̀ ], SP [espé], samo izjemoma s tujimi imeni črk, npr. BBC [bibisí], vendar USA [uesá]. […] Dvo- in večzložne črkovalno brane (govorjene) kratice se naglašujejo samo na koncu: SP [espé], RK [erká], RTV [ertevé].« V predlogu novih pravil ostaja ugotovitev, da nekatere tuje kratice prevzemamo skupaj z njihovim izgovorom, dodano je le opažanje glede tega, da pri nekaterih soobstajata izvorni in podomačeni izgovor (npr. PC [písí in pécé]; II/6). Pri naglaševanju črkovalnih kratic smo se približali dejanski praksi, v kateri se | 22 naglaševanje zgolj na zadnjem zlogu umika naglaševanju na vseh zlogih.4 Skladno s tem je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU predlagala, da se v pravopisna pravila zapisuje le prednostno obliko z naglasnimi znamenji na vseh zlogih, v slovarskem delu pravopisa, ki pod imenom ePravopis kot rastoči slovar nastaja na portalu Fran, pa so navedene tudi neprednostne oblike z naglašenim zgolj zadnjim zlogom. Slovnične lastnosti kratic V pravilih SP 2001 so slovnične lastnosti kratic obravnavane na več mestih: pri rabi vezaja, oblikoslovju in besedotvorju, zato si uporabnik težko ustvari celovito sliko o tej problematiki. V predlogu prenovljenih pravopisnih pravil so zato natančneje predstavljene slovnične lastnosti kratic, ki imajo neposreden vpliv na njihovo izrazno podobo. V obeh povojnih pravopisih je bilo pisno pregibanje kratic odsvetovano; v SP 1962 so v slovarskem delu primeri kot z AFŽ-jem celo nedovoljeni za knjižno rabo. V SP 2001 pa je bilo pod vplivom splošno prevladujoče rabe in dejstva, da kratice pogosto pretvorimo v navadne besede ( EMŠO > emšo; UNESCO > Unesco), odločeno, da se prej nesklonljive enote zdaj tudi sklanjajo, in sicer s končnico za vezajem. Težave pa povzroča pregibanje nečrkovalnih kratic, ki se končujejo na nenaglašeni samoglasnik, saj tega obravnavamo kar kot sklonilo in ga pri pisnem pregibanju zamenjujemo z ustreznimi končnicami, pisanimi z veliko črko (npr. UNESCO UNESCA UNESCU). Že SP 2001 opozarja, da »taka imena rajši sklanjamo v navadni pisni obliki lastnih imen: Unesco Unesca Unescu« (§ 122). Tudi v predlogu novega poglavja {I/7–11} je povedano, da nečrkovalne kratice »pogosto preidejo med navadno besedje in jih tako tudi pisno pregibamo« (Ajpes Ajpesa; aids aidsa).5 Kot posebnost {II/9} pa je 4 Odprto ostaja še vprašanje, ali so vsi zlogi v kraticah enakovredno naglašeni ali gre pri nekaterih za t. i. sekundarni naglas. Raziskavo tega problema bomo opravili skupaj s sodelavci pri rastočem slovarju eSSKJ. 5 Dejstvo, da med navadno besedje prehajajo tudi posamezne črkovalne kratice (npr. TV > teve), je v predlogu prenovljenih pravil predstavljeno kot posebnost {II/11}. | 23 predstavljeno, da se v kraticah zamenjujejo zgolj zadnje črke (kot sklonila, npr. EMO EMA). Dejstvo, da so kratice tudi besedotvorno tvorne (Ajpes Ajpesa, Ajpesov), bo predstavljeno zgolj posredno, pri navedenih zgledih. V predlogu novih pravil glede spola in sklanjatve kratic sledimo pravilom SP 2001 (§ 760, 804, 809, 812, 1023), ki jih je mogoče na kratko povzeti tako, kot so predstavljena po členih v predlogu: − kratice so načeloma moškega spola (razen kratic na nenaglašeni a in redkih drugih) in se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi {II/13}; − kratice ženskega spola, ki se končujejo na nenaglašeni a, sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi {II/15, posebnost 1}: CIA CIE – pri tej skupini je, kot je bilo omenjeno že zgoraj, pogost prehod med navadno besedje {II/10}; − kratice ženskega spola, ki se ne končujejo na naglašeni a, sklanjamo po tretji ženski sklanjatvi oz. so nesklonljive {II/14}. Novost glede na SP 2001 je izrecno izpostavljena možnost sklanjanja po ničtem sklanjatvenem vzorcu pri prav vseh kraticah: ne glede na spol jedrnega samostalnika v podstavi (torej tako pri ženskem in moškem kot tudi srednjem spolu) in ne glede na tip kratice (črkovalna, nečrkovalna) – npr. brez DDV, na ARSO, o DNK, iz EU, pri MNZ. Tudi ob pregledu pravil SP 2001 je ob § 1023, 760 in 804 mogoče posredno sklepati na možnost sklanjanja kratic moškega spola (torej velike večine vseh kratic) po tretji moški sklanjatvi, npr.: »Posebnosti 3. moške sklanjatve [...] Samostalniki te sklanjatve se večinoma rajši sklanjajo po 1. moški sklanjatvi (npr. s širokim e ali s širokim e-jem)« (§ 804). Čeprav med ponazoritvami ni kratic, lahko zaradi sklica na to ubeseditev v § 1023 sklepamo, da pravopisna določila veljajo tudi zanje. Podobno so pravilo interpretirali sestavljavci slovarja tega pravopisa.6 6 Slovarski del SP 2001 kaže, da so slovaropisci to upoštevali. Slovar pri redkih kraticah, ki se lahko sklanjajo ali po prvi moški ali po tretji ženski sklanjatvi, daje informacijo o tem v dveh ločenih geslih (SAZU), pri kraticah moškega spola (ne glede na spol jedrnega podstavnega samostalnika: FDV – ženski; DDV – moški; SNG – srednji) pa poleg sklanjanja po prvi največkrat ponuja še (neprednostno) možnost sklanjanja po tretji moški sklanjatvi. Enako ravna tudi pri prevzetih kraticah (BBC). | 24 Druga opaznejša novost poglavja je opozorilo, da so kratice – sicer redkeje – lahko pridevniki, npr. UV – ‘ultravijoličen’; TV – ‘televizija’ ali ‘televizijski’ {II/12}. Opozorjeno je tudi na različno dojemanje spola in števila iste kratice {II/15, posebnosti}: − redke kratice ob ničtem pregibanju ohranjajo ženski ali srednji spol jedra podstavne zveze, kar se kaže v skladenjskem ujemanju (npr. analiza človekove DNK; Za avtošole je pristojno MNZ); − kratice, ki se v rabi enakovredno pojavljajo v različnih spolih in so sklanjane po različnih paradigmah (npr. Izvod knjige hranijo v ljubljanskem NUK-u; Že več let je na voljo razglednica z motivi Plečnikovega NUK; Razpis za gradnjo nove NUK je bil napovedan že leta 1988). Vse več je kratic, ki ohranjajo lastnosti samostalnika iz jedra podstave, ki je v množini (npr. ZDA, NVO, GSO). Kratice v daljših poimenovalnih enotah Čeprav je v pravilih SP 2001 opozorjeno, da kopičenje kratic ni priporočljivo (§ 1024), pa se kratice vedno pogosteje povezujejo tudi v zveze kratic, ki so skladenjsko gledano jedra in prilastki. Predlog prenovljenih pravil jih obravnava v skupnem poglavju o kraticah v daljših poimenovalnih enotah; s pravopisnega vidika je najpomembnejši napotek {II/16}, da med samostojnima kraticama, ki se povežeta v tako novo enoto, naredimo presledek (npr. ZRC SAZU, OE UJP). V novejšem času je vedno več tudi zvez kratic in številk, ki se navadno dodajajo že uveljavljenim kraticam. V sodobnem gradivu se kažejo različni zapisi kratic s številskimi dodatki {II/17}: stični, nestični in celo z vezajem (npr. SSKJ2, ZIL-1, MP3/mp3, NUK 2). Predlog vse zapisovalne možnosti predstavlja kot enakovredne; konkretne uresničitve za posamezne primere bodo prikazane v slovarskem delu priročnika. | 25 Razlike v zapisu vplivajo tudi na pregibne možnosti kratic v takih zvezah {II/18}; le če sledi številka za presledkom, se lahko kratica pregiba tudi po prvi sklanjatvi, sicer je možno zgolj pregibanje po ničti sklanjatvi: gradnja NUK-a 2 / NUK 2, vendar v SSKJ2. Zveze kratic s samostalniki {II/19} Vse do sedaj opisane predlagane novosti in spremembe glede na pravopisna pravila SP 2001 so praviloma le vsebinske razširitve in dopolnitve, ki izhajajo iz dejstva, da so kratice vedno obsežnejši del novejše slovenske leksike. Sprememba, ki jo napoveduje naslednje predlagano pravilo, pa se ne tiče le kratic (čeprav izhaja iz njihove rabe v besedilih), temveč pri tem sledimo globljim premikom v slovenski skladnji. Pri t. i. zloženkah s kratično (pa tudi črkovno, tj. simbolno) prvo sestavino SP 2001 v pravilih (§ 496) dopušča le dve možnosti: zapis skupaj ( TV-program) in obrnjeno zaporedje oz. normativno priporočljivejši besedni red ( program TV), ki pa ni vedno mogoč – že tukaj zapisani zgled v rabi ni živ.7 Dikcija predlaganih prenovljenih pravil pa je naslednja: »Kratice v besednih zvezah nastopajo kot nesklonljive samostojne enote ( EKG laboratorij, ABS zavore, UV žarki, AV oprema).« Odločitev za spremembo utemeljujemo v nadaljevanju. Za razliko od kratic je pri zapisu zloženk z imenovalniško medpono že SP 2001 normiral tri pisne možnosti (§ 487): v obrnjenem vrstnem redu jih lahko pišemo kot besedne zveze z desnim prilastkom ( barve tempera), sicer pa skupaj ali narazen ( temperabarve tudi tempera barve). V zadnjih letih število zloženk oziroma zvez obeh tipov (tj. z imenovalniško medpono in s kratično ali črkovno prvo sestavino) še narašča, vedno pogosteje pa jih uporabniki pišejo narazen, saj njihove prve dele dojemajo kot nesklonljive prilastke. Zanimivo je, da je Načrt pravil za novi slovenski pravopis (1981) za zveze oz. tvorjenke s kraticami predvideval tudi variantni zapis brez vezaja: »Pri zloženkah, katerih prvi del je velika črka (ali več črk), se vezaj tudi opušča : C vitamin, TV drama; vendar se vezaj ne izpušča pri zapisih durov, npr. C-dur« (n. d.: 102). Nekatere kratice so dejansko pridevniške že po nastanku (UV žarki ‘ultravijolični’, AV učinki ‘avdiovizualni’), zato 7 V slovarju SP 2001 možnost z obrnjenim vrstnim redom pri kratici TV ni navedena, kar kaže na neskladje med obema deloma pravopisa. | 26 pri njih zahteva po pisanju vmesnega vezaja nikoli ni bila skladenjsko utemeljena.8 Problemi nastajajo tudi pri zvezah, v katerih je kratica umeščena pred katero drugo pridevniško prvino (LCD televizijski sprejemnik), ter v prirednih zvezah s pridevniško prvino in skupno odnosnico (PCR in hitri testi), saj izpustnega vezaja v takem primeru ni mogoče uporabiti, ker ista prvina ne more biti hkrati samostalniška odnosnica in del zloženke. Zaradi vseh predstavljenih premislekov in argumentov je Pravopisna komisija po razpravi sklenila, da v predlogu prenovljenih pravil odpravi zapis vezaja pri zvezah kratice in samostalniškega jedra – da ga torej ne ohranja niti kot dvojnice. OKRAJŠAVE Nastanek okrajšav Okrajšave kot prvine pisanega jezika nenehno nastajajo, k čemur pisce usmerja potreba po kratkosti izražanja. V začetnem delu poglavja »Nastanek okrajšav« {II/21} zato predstavljamo načine krajšanja oz. načine nastajanja okrajšav, ki lahko nastanejo iz besed ali besednih zvez z ohranjanjem nekaterih njihovih črk in katerih prepoznavno znamenje okrajšanosti je krajšavna pika. Za razumevanje procesa nastajanja okrajšav je namreč pomemben tudi opis postopkov, ki lahko vplivajo na dileme pri tvorbi novih okrajšav. Med posebnosti {II/22} so na osnovi izraženih uporabniških zadreg (tudi v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU) in ugotovljenih neskladij v rabi uvrščene naslednje okrajšave: − okrajšave imen in priimkov, ki so bodisi inicialke (A. T. Linhart) bodisi okrajšave veččrkij, ki označujejo posamezne glasove (Ch. – Charles; Sch. – Schumann); 8 Slovar pri geslu TV- (ko gre torej po trenutnem pravopisnem razumevanju za del zloženke) sicer predvideva razvezavo v pridevnik (‘televizijski’), a tovrstne zglede (ob TV- še npr. ABK-: ‘atomsko-biološko-kemičen’, PVC-: ‘polivinilkloriden’) v zapisu izenačuje s tistimi, ki tudi v zloženki ohranjajo samostalniški pomen (npr. ABS-: ‘ antiblokirni sistem’, UKV-: ‘ultrakratki valovi’). | 27 − okrajšave, ki jih zaradi ustaljenosti neznačilno zapisujemo brez končne pike: šolske ocene (pdb – prav dobro) in glasbene oznake (ff – fortissimo ‘zelo glasno’); − okrajšave pridevnikov elektronski, električni ipd., ki jih po tujem vzoru pišemo z vezajem pred občno besedo (e-poslovanje). Okrajšave tvorjenk V SP 2001 so zahtevnejše oblike okrajšav, zlasti okrajšave tvorjenk, opisane v § 596– 598. Tudi pri teh je v predlogu novih pravil nakazan proces nastajanja (lit.zgod. – literarnozgodovinski) in poenostavljanja okrajšav zloženk (namesto znan.fant. za znanstvenofantastični uporabljamo zf.). Ker je bilo z raziskavo ugotovljeno, da se z dlje časa trajajočo rabo vmesna stična pika pri okrajšavah podrednih zloženk opušča (rkp. – rokopis , stgr. – starogrški , mld. – mladoletni), je taka raba predstavljena kot osnovno pravilo {II/23}, ohranjanje pike pa kot posebnost {II/24, posebnost 1}. Najpogosteje okrajšavo tvorjenke tvorijo prve črke vsake polnopomenske enote, pri sestavljenkah pa tudi obrazila (ppolk. – podpolkovnik; {II/23}). Druga posebnost je posvečena okrajšavam prirednih zloženk, med katerimi uporabljamo vezaj (angl.- slov. – angleško-slovenski; {II/24, posebnost 2}). Okrajšave besednih zvez V pravopisnih pravilih SP 2001 je temeljno pravilo (krajšamo vsako besedo in za okrajšavo postavimo levostično piko) podano v poglavju »Pisanje skupaj in narazen«. Redakcijsko delo pri ePravopisu pa je pokazalo, da okrajšave besednih zvez niso homogena skupina, saj se v času, odkar so bile prvič omenjene v pravopisnih priročnikih, njihov zapis poenostavlja, občutenje posameznih sestavin pa izgublja. Še zlasti tiste okrajšave, ki nastopajo kot stalne besedne zveze in se v besedilu pojavljajo kot označevalci konca naštevanja ali posebna vezniška sredstva, vse pogosteje izgubljajo krajšavne pike. V predlogu novih pravil so razvojne tendence omenjene in kodificirane na primerih kot itd., npr., tj., idr. {II/26}. | 28 Nekatere podskupine okrajšanih besednih zvez so v pravilih obravnavane kot posebnost {II/27}, npr. okrajšave nekaterih predložnih zvez, ki predloga ne okrajšajo (po Kr. – po Kristusu) in okrajšave v imenih gospodarskih subjektov. Okrajšave v imenih gospodarskih subjektov {II/27, posebnost 2} V javnosti je bilo že opozorjeno na neenotnost pri pisanju okrajšanih besednih zvez, ki nastopajo kot stalni dodatki ob imenih podjetij. V nasprotju s temeljnim pravopisnim pravilom, ki določa presledek za vsako okrajšano besedo oziroma piko, pa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) stični zapis besednozveznih okrajšav podaja kot normo, torej: d.o.o. – družba z omejeno odgovornostjo; s.p. – samostojni podjetnik; d.d. – delniška družba ... Neskladje med pravno in pravopisno normo je slaba popotnica jezikovnim uporabnikom, saj poleg tega, da govori o pomanjkljivi pravopisni podkovanosti pravnikov, ki so sestavljali zakon in predpis, vpliva na besedila, ki nastajajo na osnovi ZGD-1, tako da nakazana pisna praksa prek uradnih besedil prodira tudi v druga uradovalna besedila in poslovne sisteme. Zaradi opozorila, da se zaradi upoštevanja po pravopisu predpisane stičnosti lahko lastniki podjetij pri vpisu svojega podjetja v uradne registre zapletejo, smo se odločili, da bomo stični zapis (sicer kot neprednostno, torej dopuščeno dvojnico) okrajšav, kadar se pojavljajo ob imenih gospodarskih subjektov (Petka, d.o.o.), umestili v nova pravila kot izjemo in neprednostno možnost, čeprav bi bilo glede na poenostavljanje okrajšav v prihodnje smiselno razmišljati tudi o zapisu doo. (po vzorcu itd. < in tako dalje). Ob tem opozarjamo še na podobne okrajšave v drugih jezikih, ki jih kljub citatnosti pišemo po pravilih slovenskega pravopisa (S. r. l.); pravilo o nestičnosti prvin velja tudi za druge tuje okrajšave besednih zvez (R. I. P.). | 29 Okrajšave izobrazbenih, akademskih in znanstvenih nazivov V SP 2001 problematika zapisa okrajšanih izobrazbenih, akademskih in znanstvenih nazivov ni bila obravnavana, sodobni uporabniki pa – tudi zaradi uvedbe bolonjskega študija z drugačnimi nazivi – potrebujejo napotke zlasti o tem, kam naj tovrstne okrajšave umeščajo glede na posameznikovo ime. Pri oblikovanju predloga pravila {II/28–32} smo sledili zakonodaji in pri tem oblikovali tri skupine: • izobrazbene nazive, ki jih pišemo za imenom in vejico (Mojca Vidmar, mag. angl.); • znanstvene, častne in na fakulteti pridobljene nazive, ki jih pišemo pred imenom (red. prof. dr. Martin Oblak); • akademske nazive nepedagoških raziskovalnih ustanov (dr. Vesna Hribar, viš. znan. sod.). Kot posebnost {II/32} je navedeno nesistemsko tvorjenje okrajšav večkratnih nazivov, ki so v rabi vse pogostejši in jih uporabljamo namesto kopičenja istih okrajšav (ddr. – dvojni doktor). Taka praksa namreč ni novost: že v obdobjih prvih pravopisov so bile uveljavljene opozicije kot npr. g. – gospod nasproti gg. – gospodje. Izgovarjanje okrajšav V govoru so okrajšave načeloma izgovorjene v celoti, pravimo, da jih sproti razvezujemo, kar je bilo poudarjeno že v SP 2001 (§ 1025). V predlogu novih pravil pa je pravilo ponazorjeno s povedjo, iz katere je razvidno, da se okrajšana beseda razvezuje in skladenjsko prilagodi samostalniku, ki ji sledi {II/33}, npr.: poved Govoril je z dr. Janjo Kuhar preberemo Govoril je z doktorico Janjo Kuhar. Kot posebnosti (pri {II/34}) so naštete tiste lastnosti okrajšav, ki so bile doslej razvidne le iz slovarskih sestavkov v slovarju, pravila pa jih niso prikazovala, npr.: | 30 pri redkih okrajšavah skladenjsko prilagajanje nakazujejo njihove neosnovne oblike (ga. – gospa, ge. – gospe, go. – gospo); nekatere okrajšave beremo zgolj črkovalno (b. p. [bə̀ pə̀ in bé pé] – brez posebnosti). Prikazan je proces postopnega prehajanja črkovalno branih okrajšav med navadne samostalnike {II/34, posebnost 3}. Pri tem je bilo ugotovljeno, da imajo črkovalno brane okrajšave več slovničnih lastnosti, ki jih povezujejo bolj s kraticami kot z okrajšavami, kar so naši jezikoslovci že opazili in obravnavali, npr. v monografiji Pravopisna stikanja (Jakop, Dobrovoljc, 2012). Poleg črkovalnega branja jih lahko tudi sklanjamo in štejemo (d.o.o.-ji, zapis je v primeru pregibanja v gradivu prevladujoče stičen). Vse naštete lastnosti sodijo med definicijske lastnosti kratic, ne pa tudi okrajšav. S kraticami to vrsto okrajšav druži tudi dejstvo, da s pogosto rabo prehajajo med občnoimenske besede (espe). Naštete posebnosti so obravnavane v predlogu novih pravil. Okrajšavam podobne krajšave V slovenščino so z digitalizacijo vstopile krajšave, ki jih sistemsko težko opredelimo kot okrajšave, čeprav so tem po nastanku in pisni podobi še najbolj podobne. V predlogu pravopisnih pravil smo zajeli dve taki skupini, ki sta glede na SP 2001 novost. V prvi {II/35} so krajšave za datoteke in spletne domene, katerih značilnost je pika na levi (.pdf ‘format prenosljive datoteke’; .si ‘Slovenija’). V drugi {II/36} pa so t. i. kratkopisne krajšave, ki po vzoru tujejezičnih krajšav nastajajo iz slovenskih besed ali besednih zvez, v katerih so črkovni deli nadomeščeni z drugim, najpogosteje številčnim znamenjem (ju3 ‘jutri’). Medtem ko je prva skupina postala s strokovno rabo in determinologizacijo del knjižnega jezika, je druga skupina prisotna zgolj kot novomedijska krajšava, značilna za kratko elektronsko sporazumevanje in ne more nadomeščati polno izraženih besed v formalnih položajih, ki zahtevajo nedvoumnost izražanja. | 31 SIMBOLI IN FORMULE Simboli {II/37–42} so večinoma mednarodno dogovorjena znamenja, pri katerih velja, da je mala ali velika začetnica (a ‘ar’ nasproti A ‘amper’) lahko pomenskorazločevalna. Za enoto liter je tudi mednarodno uveljavljen dvojni zapis (l ali L), ki preprečuje zamenjevanje črke l in števke 1. Na to dvojnico je v predlogu pravil posebej opozorjeno. V slogovnem napotku pri {II/42} je dodano še opozorilo, da simbole v posebnih položajih, npr. v časopisnih naslovih, bodisi izpišemo bodisi upoštevamo standardizirani zapis (PREVC POLETEL 250 METROV/m). Z vidika zapisovalnih posebnosti je v poglavju o simbolih opozorjeno še, da simbole za merske enote pišemo s presledkom za številko (35 m) in da jih najpogosteje izpisujemo, kadar ne stojijo ob številkah (gradnja osemsto metrov pločnika). Spremembo glede na SP 2001 predstavlja pravilo o zapisovanju simbolov v zvezah {II/40}, v katerih – enako kot kratice – opravljajo vlogo levih nesklonljivih prilastkov in jih z jedrom zveze ne povezujemo z vezajem, saj po sodobnem razumevanju ne gre za tvorjenke (Cu kristal). Novost v pravopisnih pravilih pa je obravnava simbolov kot delov tvorjenk, ki nastajajo v posebnih okoliščinah (npr. ko je zahtevana kratkost izražanja ali v ozko strokovnem pisanju). Primere smo opredelili kot posebnosti {II/41}: gre za možnost, da zloženke ali dele pridevniških izpeljank lahko zapišemo zgolj s simboli (Cu-Zn zlitina ‘bakrovo-cinkova zlitina’; 40-% raztopina – 40-odstotna raztopina). Doslej je bil tak zapis normiran le v slovarju SP 2001, pri geslu šestodstoten <6-%>. V rabi je bilo mogoče opaziti različne zapise: s stičnim pisnim znamenjem (10% popust), s stičnim vezajem in dodanim pridevniškim obrazilom (10-%-ni popust) ter zgolj s stičnim vezajem (10-% popust). Zadnji zapisovalni način je bil najpogostejši, hkrati je tudi najmanj nedvoumen, zato je bil sprejet v predlog pravopisnih pravil. Kemijske in matematične formule {II/43–46}, v katere se lahko združujejo simboli, so stvar predvsem strokovnih besedil. Predlog pravopisnih pravil zato opozarja zgolj na nekatere zapisovalne zakonitosti, npr. da kemijske formule zapisujemo brez okrajšavnih pik, jih ne pregibamo in jih izgovarjamo črkovalno. | 32 III Komentar k poglavju »Velika in mala začetnica« Helena Dobrovoljc Nataša Jakop Tina Lengar Verovnik Peter Weiss VELIKA IN MALA ZAČETNICA Splošno o poglavju Pravopisno poglavje o rabi velike in male začetnice je glede na Slovenski pravopis 2001 prenovljeno in razširjeno zlasti v tistih poglavjih, pri katerih je ožja skupina Pravopisne komisije ugotovila problematična mesta ali so nanje opozorili jezikoslovci na podlagi jezikovne rabe, ugotovljene zlasti ob posameznih raziskavah. Precej jih je bilo mogoče razbrati iz težav uporabnikov, ki so v preteklih letih postavljali vprašanja v spletni Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Zgradba poglavja Čeprav zgradba poglavja sledi tradicionalnemu prikazu začetnice v slovenskih pravopisnih pravilih, je kaj tudi drugače: pri nekaterih kategorijah so razlike med | 33 pisanjem velike in male začetnice pojasnjene, uvedeno je tudi podpoglavje, ki opozarja na prekrivnost lastnih imen in občnih poimenovanj. Pravila za pisanje velike začetnice se pojavljajo v štirih položajih (prva beseda v povedi; lastna imena; izrazi spoštovanja; svojilni pridevniki iz lastnih imen). Pravila za pisanje male začetnice so zasnovana problemsko: izluščeni so položaji, pri katerih zaradi zgledov v drugih jezikih, pa tudi zaradi pojavljanja v značilnih lastnoimenskih skladenjskih položajih uporabniki omahujejo, kar povzroča opazno neustaljenost pisne prakse. Prva novost je poglavje »Posebnosti pri rabi velike in male začetnice«, ki je namenjeno na novo evidentiranim položajem, npr. v elektronski pošti, v katerih je zapis začetnice lahko pomensko razlikovalen ali pa povsem drugačen od dosedanjih, npr. velika začetnica sredi besede ali mala začetnica na začetku besede. Druga novost je priloga z naslovom »Neprve sestavine zemljepisnih imen«, ki se nanaša na pravopisno pravilo v členu 62, saj vsebuje nabor neprvih sestavin zemljepisnih imen, ki imajo tudi strokovni (geografski, planinski, urbanistični, geološki) pomen in jih pišemo z malo ali veliko začetnico, odvisno od tega, ali se uvrščajo med krajevna ali nekrajevna imena. Pravilo – izjema – slogovni napotek Pravopisna pravila je sicer mogoče brati kot tekoče besedilo, vendar je za uporabnika pomembnejša podrobna notranja členjenost z naslovi, razvidna iz kazala, sámo besedilo pa je strukturirano tako, da je iz oblike zapisa mogoče razbrati težo zapisanega. Pravopisnih pravil ni mogoče brati kot tekoče besedilo, temveč je že iz kazala razvidna podrobna notranja členjenost z naslovi, sámo besedilo pa je strukturirano tako, da je iz oblike zapisa mogoče razbrati težo zapisanega. Ob vsaki skupini imen so v posebnem členu ali paragrafu naštete kategorije imen, ki sodijo vanjo. Pravila v paragrafih so ponazorjena z zgledi. Vsakega je mogoče s klikom pregledati tudi v ePravopisu, torej v pripadajočem pravopisnem slovarju. Osnovnemu pravilu sledijo morebitne izjeme v razdelku »Posebnosti«. Ponekod je dodan t. i. slogovno‑pojasnjevalni razdelek, ki ga grafično uvaja pisalo. Ta prinaša | 34 pojasnila o rabi v neknjižnih zvrsteh ali besedilih in okoliščine odstopanja od norme, podane pa so tudi razlage ali posebnosti, ki pomagajo razumeti pravilo. V tem dokumentu so pravopisna pravila SP 2001 označena s členi oz. paragrafi (§), sklici na pravila v predlogu Pravopisa 8.0 pa so dvodelni in zapisani v zavitih oklepajih {15/III}. Arabska številka označuje člen, rimska pa poglavje, kot je označeno na spletni strani Pravopis 8.0. Terminologija: novi terminološki pari Lastno ime – občno poimenovanje Pri prenovi pravil poglavja o rabi začetnice smo poenotili izrazje ter uvedli terminološko razlikovanje med lastnimi imeni in občnimi (navadnimi) besedami s terminološkim parom lastno ime – občno poimenovanje. Občna poimenovanja bi bilo mogoče terminološko nadomestiti tudi z izrazom splošna poimenovanja, a je komisija ob tem predlogu presodila, da je izraz občni dovolj razširjen in ustaljen termin, ki večini uporabnikov ne povzroča težav. Krajevno (naselbinsko) ime – nekrajevno (nenaselbinsko) ime Pri zemljepisnih imenih je namesto para naselbinsko ime – nenaselbinsko ime uveden par krajevno ime – nekrajevno ime. Termin krajevno ime je bil uveljavljen že v predvojnih pravopisih, v pravopisu iz leta 1950 je bil sopomenka izrazu zemljepisno ime, v pravopisu iz leta 1962 in še prej pa je bil ob krajevnih imenih uporabljen izraz imena naselbin. Čeprav se zdi par naselbinsko ime – nenaselbinsko ime strokovno natančnejši, saj je izraz kraj pomensko (pre)širok, pa iz prikaza gesla krajeven v SSKJ2 razberemo, da ustreza potrebam pomenske opredelitve termina krajevno ime, saj se nanaša na organizirano obliko skupnega bivanja (prvi pomen leksema kraj v SSKJ2). Praktične izkušnje in vprašanja v Jezikovni svetovalnici kažejo na zadrege uporabnikov pri razumevanje izraza naselbinski, zaradi česar imajo težave tudi pri apliciranju pravila. Izraz naselbina je v sodobni slovenščini razumljen pogosto neurbano in ga uporabniki povezujejo predvsem s starodavnimi, tudi prazgodovinskimi naselji. Še več težav pri interpretaciji pravil povzročata izpeljana pridevnika naselbinski in nenaselbinski, zlasti zato, ker mnogi pod naselbinsko pojmujejo vse, kar je naseljeno (torej tudi dele | 35 naselij), neredko pa celo vse, kar je naseljeno (torej tudi ali vsaj še države) (Lengar Verovnik 2020: 77). Pravopisna reforma »Novo Mesto« V slovenskem prostoru je bila poenostavitev zapisa začetnice pri zemljepisnih imenih predlagana že večkrat, posamezniki so se v svojih delih tudi že odločali za zapis vseh enot zemljepisnih imen z veliko začetnico (Weiss 2020b: 87). Temu načinu so bili predvsem zaradi zadreg in pogostega srečevanja z izjemami naklonjeni predvsem geografi. Ob pripravah pravopisnih pravil v 70. in 80. letih, ki so danes najbolj znana pod imenom Slovenski pravopis 2001, so že potekali pogovori med jezikoslovci in geografi, ki so prinesli razlikovanje med imeni naselbin (naselbinska imena) in vsemi drugimi (tj. nenaselbinskimi) imeni. Od tedaj velja pravilo, da so imena naselbin pisana v vseh sestavinah z veliko začetnico (Bloška Polica, Škofja Loka, Zidani Most), izjemo predstavljajo neprvi vezniki in predlogi (Log pod Mangartom, Šentvid pri Stični) ter vse tiste enote, ki v svojem občnem pomenu označujejo naselbino v najširšem smislu, tj. mesto, trg, vas, selo, in manjšalnice iz teh besed, npr. selce, vasca, vesca. Pri vseh drugih zemljepisnih imenih so neprve sestavine pisane z malo začetnico (Bela krajina, Bohinjsko jezero, Idrijsko hribovje), razen če niso same samostojno lastno ime (Divaški Kras, Julijske Alpe). Ob pripravi novih pravopisnih pravil je že ob prvem ožjem srečanju predstavnikov dveh komisij – Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU ter Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije – aprila 2015 prišlo do pobude, da bi poenotili zapis začetnice v neprvih sestavinah zemljepisnih lastnih imen in tako odpravili kdaj tudi težavno presojanje, ali uvrščamo te sestavine med lastna ali občna imena. V prvi fazi prenove pravil se je Pravopisna komisija odločila za ukinitev izjem pri pisanju naselbinskih oz. krajevnih imen in predlagala, da se vse predmetnopomenske sestavine v njih pišejo z veliko začetnico – tudi mesto, trg, vas, selo, selce, vesca … Nadaljnje pobude o razširitvi pravopisne reforme na nenaselbinska oz. nekrajevna zemljepisna imena (torej tudi na poimenovanja voda, kopenskih reliefnih oblik, držav ipd. – Jadransko morje, Gorski kotar, Goriška brda, Šmarna gora, Črna gora …) pa so sprožile tudi razmišljanja in nasprotne utemeljitve, zaradi česar se je Pravopisna komisija odločila za odprto srečanje obeh komisij, na katerem so posamezni člani predstavili svoje poglede. Posvet je potekal 27. junija 2019. Zaradi polariziranih stališč in zavedanja, da bo reforma vplivala na vsa področja družbenega življenja, je bilo sklenjeno, da udeleženci posveta svoja stališča zapišejo, ob tem pa se | 36 pripravi tudi spletna anketa, s katero bi pridobili mnenje najširše strokovne javnosti – lektorjev, učiteljev, različnih besedilopiscev (prevajalcev, novinarjev ipd.) in medijskih delavcev. V anketi je bila predstavljena ne le sprememba, temveč tudi konkretna uresničitev v besedilu, utemeljitve posameznih predlogov pa je bilo mogoče prebrati v elektronski knjižici z naslovom Živim v Bukovem Vrhu pod Bukovim vrhom (2020), objavljeni na spletu, ki je bila spletno povezana z anketnimi vprašanji. Na anketo, ki je potekala maja in junija 2020, se je odzvalo 1844 oseb: • Največji delež vprašanih (36 odstotkov) ni bil naklonjen spremembam. • Za malo začetnico pri neprvi sestavini se je odločilo 32 odstotkov vprašanih (od tega bi dvanajst odstotkov ohranilo malo začetnico tudi pri naselbinskih oz. nekrajevnih imenih). • Za veliko začetnico v neprvi sestavini se je odločilo 30 odstotkov (od tega bi jih bilo pet odstotkov za veliko začetnico tudi pri predlogih in veznikih). • Dva odstotka vprašanih se z nobenim od predlogov nista strinjala; med njimi jih je precej naklonjenih predlogu, da se namesto z veliko začetnico neprva sestavina piše z malo začetnico. Ožja skupina komisije se je odločila, da bo nadaljnja odločitev potekala tehnično, in sicer so rezultatom ankete namenili 50 odstotkov glasov (25 odstotkov za celotno anketo, 25 odstotkov pa je bilo namenjeno odločitvam vseh, ki so se opredelili za jezikoslovce, učitelje jezika, lektorje, prevajalce), mnenjem vseh članov in članic Pravopisne komisije pa 50 odstotkov. Rezultati ankete so dostopni na spletnem naslovu Pravopisne komisije: Anketa o pisanju zemljepisnih imen (maj 2020). Končna odločitev je bila kompromisna, in sicer tista, ki je bila predstavljena že v 70. letih – ob tedanjih pogovorih jezikoslovcev in geografov, a so jo odložili. Predlagano je torej pravilo, naj se z veliko začetnico pišejo vse sestavine (razen neprvih predlogov in veznikov) v krajevnih imenih, kar pomeni, da so odpravljene izjeme iz SP 2001 (mesto, trg, vas (vesca), selo (sela, selce), naselje). V nekrajevnih imenih pa naj bodo z veliko pisane le tiste sestavine, ki so lastna imena. Da bi uporabniki pravilo lažje aplicirali na konkretna, tudi manj znana imena, je bilo sklenjeno, naj se v pravopisnih pravilih poglavje razširi z natančnejšimi pojasnili o neprvi sestavini kot lastnem oz. občnem poimenovanju in utemeljitvijo izjem, več pozornosti pa naj se nameni tudi težjim poglavjem pri tej problematiki. V poglavju o pisanju zemljepisnih imen je zato podrobno opisan mehanizem odločanja o začetnici v neprvi sestavini, pripravljena pa je bila tudi priloga z naslovom »Neprve | 37 sestavine zemljepisnih imen«, v kateri je nabor 212 besed, ki se pojavljajo kot neprve v 837 nekrajevnih in krajevnih imenih ter so zato pisane z veliko ali malo začetnico. Uporabniku pravopisnega priročnika naj bi osvetlila razmerja med pomenom strokovnih (geografskih, planinskih, urbanističnih, geoloških) izrazov in občnih poimenovanj (ki imajo lahko tudi strokovni pomen) ter lastnimi imeni, v katerih ti izrazi ali besede nastopajo kot neprve sestavine. Obravnava začetnice glede na tip imena V prenovljenem poglavju o zemljepisnih imenih so imena podrobneje opredeljena glede na (a) pojavne oblike imena (npr. glede na nastanek ali funkcijo imena), kamor uvrščamo skrajšana imena, nadomestna imena, predložna imena, imena v metaforični in metonimični rabi, imena v frazemih; in (b) pomenske skupine tistih zemljepisnih imen (glede na to, kaj imena označujejo, npr. krajevna imena, ledinska imena, imena vzpetin), pri katerih so opažene specifike ali sistematično zabeležena odstopanja. Ta so opažena v različnih kategorijah, od katerih so nekatere pravopisci že evidentirali (zlasti v SP 2001). Vse spremembe in odločitve so podrobno pojasnjene ob posameznih poglavjih pravil v nadaljevanju. VELIKA ZAČETNICA Poglavja o pisanju velike začetnice se tudi v pričujočem predlogu ne razlikujejo od delitve v SP 2001 in se delijo na štiri podpoglavja: »Velika začetnica in poved«, »Lastna imena«, »Izrazi posebnega razmerja ali spoštovanja« in »Svojilni pridevniki iz lastnih imen« {4/III}. Seveda bi bilo mogoče na ta način razširjena pravopisna pravila tudi skrajšati ali kako drugače povzeti, vendar se nam ob dejstvu, da je zasnova spletne povezljivosti pravil in slovarja naklonjena sistematičnemu pregledu vsake skupine lastnih imen, v tej fazi zdi razširitev smiselna. Celotna pravila je shematsko mogoče povzeti v splošnih ugotovitvah: 1. Veliko začetnico pišemo na začetku povedi. 2. Z veliko začetnico pišemo prvo sestavino vseh lastnih imen, ne glede na to, kakšno zgradbo imajo, neprvo pa z malo, če je občno poimenovanje, predlog ali veznik, in z veliko, če je lastno ime. | 38 3. Pri ubesedovanju moramo biti seznanjeni s tem, kaj bitje, predmetnost ali pojavnost, ki ga ali jo poimenujemo, zaznamuje, pozorni pa moramo biti tudi na pomenske prenose. 4. Socialna in ideološka velika začetnica sta neobvezni in namenjeni za pisno »povzdigovanje« poimenovanega. 5. Svojilni pridevniki iz lastnih imen so pisani z veliko začetnico, v vlogi vrstnih poimenovanj pa predvsem, če so tvorjeni iz priimkov oseb. Velika začetnica in poved Prva beseda v povedi V členu {5/III} glede na SP 2001 ni bistvenih sprememb: opozorjeno je na veliko začetnico za končnimi ločili in za ločili, ki sta v vlogi končnega ločila (tri pike in pomišljaj, kar je bilo v prejšnjem pravopisu obravnavano na čisto drugem mestu, prim. SP 2001, § 125). V ponazarjalnih primerih je dodano razlikovanje, da se uporabnik ne bi bal zapisati pri začetnici neobičajne začetnice glede na položaj v povedi: na začetku povedi male in sredi povedi velike. Pri navedbi piscev na koncu člankov v časopisih beremo dr. XY, a tu dr. stoji na začetek povedi in bi moral biti pisan z veliko začetnico, torej Dr. XY; v odjavnih napisih TV Slovenija pogosto beremo na vrstice razdeljene primere kot Urednica Dr. XY, pri kateri je okrajšava dr. v sami povedi in bi morala biti pisana z malo začetnico. Novo je opozorilo na posebnosti {6/III} – simbole, oznake in zaščitena lastna imena (začnejo se z malo črko, ki ji lahko takoj sledi velika: eDavki), ki se ne glede na položaj v povedi pišejo ali z velikimi ali malimi črkami in jih položaj v povedi ne prizadeva. Na simbole in kratice v takem položaju prejšnji pravopis ni opozarjal, niti pri samih malih črkah ne (SP 2001, § 160), tovrstnih lastnih imen pa v tistem času ni bilo, saj se uporabljajo pri elektronskem komuniciranju. | 39 Prva beseda v povedi brez končnega ločila Ustrezno izpostavljeni in zaradi večje nazornosti na skupine razdeljeni {7/III} so primeri, ki so se v SP 2001 izgubili na koncu odstavka pod zgrešenim naslovom »Prva beseda v povedi« (§ 29). Velika začetnica znotraj povedi Napredek v primerjavi s SP 2001 (§ 32) je navedba, da se z veliko začetnico pisana poved v okviru kake druge povedi lahko piše v narekovajih ali v drugem slogu pisave {9/III}. Tako bo uporabnik v opozorilu na veliko začetnico našel možnosti zapisa, ki so na razpolago: ob informaciji o veliki začetnici mu je v okviru problematike postreženo s spremljajočo rešitvijo pri zapisu celotne povedi. Lastna imena Poglavje o lastnih imenih je glede na SP 2001 razširjeno tako, da se vsaka skupina lastnih imen obravnava posebej, in sicer zato, ker so pri vsaki skupini imen evidentirana odstopanja in posebni položaji, okoliščine sporočanja. Uvod {11/III} v poglavje o lastnih imenih prinaša kategorizacijo vseh lastnih imen, ki so v slovenščini predstavljena v pravopisnih pravilih in ki jih pišemo z veliko začetnico. Kategorizacija sledi tistim skupinam lastnih imen, s katerimi se podrobneje ukvarjamo. Tako med lastna imena uvrščamo (a) imena bitij, in sicer: osebna imena, domišljijska imena, religijska in mitološka imena, prebivalska imena, imena alegorično poosebljenih bitij, živalska imena; (b) zemljepisna imena, in sicer krajevna (imena samostojnih naselij ali krajev, tj. mest, vasi, zaselkov), in nekrajevna imena (imena vseh drugih zemljepisnih danosti, tj. imena delov samostojnih naselij ali krajev, pokrajin, držav, celin, delov zemeljskega površja, nebesnih teles ipd.). V skupino stvarnih imen (c) spadajo imena stvaritev, ustanov, delovnih organizacij in podjetij, znamk, upravnih enot, naslovi umetnostnih del ipd. | 40 Imena bitij Zgradba V poglavju o rabi začetnice je pravilo osnovano na razlikovanju med zgradbeno različnimi tipi imen, zato je zgradbi namenjeno uvodno poglavje {13/III}, v katerem je pojasnjeno, da so imena bitij enodelna ali dvodelna. Enodelna imena so lahko eno- ali tudi večbesedna: med slednje uvrščamo predvsem imena s skladenjsko strukturo besedne zveze s pridevniškim prilastkom, tj. pridevnik + samostalnik (Snežna kraljica). Med dvodelna imena prištevamo vsa tista imena, pri katerih posamezne sestavine z enako identifikacijsko funkcijo uporabljamo tudi samostojno, to so zveze: (a) ime + priimek (Tina Maze), (b) ime + vzdevek (Stane Belak – Šrauf), (c) podredne zveze imena + desnega prilastka (Zemlja Mati). Osebna imena Med osebna imena uvrščamo poleg rojstnih oz. krstnih imen in priimkov tudi vzdevke, redovniška, skrivna in umetniška imena ter stalne pridevke, ki nadomeščajo priimke. Novost glede na SP 2001 (§ 41–46) je podrobnejši pregled psevdonimov in vzdevkov {16–17/III}, pri katerih ločujemo enobesedne psevdonime od večbesednih. Prve pišemo z veliko (Aleksandrov, Carniolus, Kajuh, Noordung), druge, ki so po svojem značaju perifraze, nadomestna poimenovanja, pa z malo začetnico (razen morebitne lastnoimenske sestavine), saj opisujejo tiste posebne lastnosti, zaradi katerih je osebo mogoče poimenovati tudi z drugačnim poimenovanjem: goriški slavček (namesto Simon Gregorčič), puščavska lisica (namesto Erwin Rommel): pogosto pa so to le priložnostna poimenovanja: kanadski Kennedy (namesto Justin Trudeau). Če je vzdevek zgodovinske osebe postal nadomestno ime, ga pišemo z veliko začetnico, neprvo sestavino pa z malo, če je občna beseda (Sončni kralj), ali z veliko, če je izpridevniški pridevek (Janez Dobri). (Vse že uslovarjene iztočnice so s | 41 spletno objavljenim slovarjem ( ePravopis) na portalu Fran tudi povezane. Pri psevdonimih je takih iztočnic 165.) Med zgodovinskimi imeni s stalnimi pridevki {18–20/III} ločimo več tipov: ne gre le za izpridevniške pridevke tipa Nikolaj Kuzanski, ampak tudi samostalniške (Magnus Zakonodajalec) in predložne pridevke (Friderik S praznim žepom), pri katerih je predlog prva beseda tega starinskega priimka, zato ga pišemo z veliko začetnico. Druga skupina predložnih imen so imena s predlogom, ki kaže na izvor (ime + predlog + zemljepisno ime) – v njih pišemo z veliko začetnico le lastna imena: Nikolaj iz Kuze. Skupina imena s predimki {21–23/III} ohranja pravilo iz SP 2001, ki pravi, da se pri veliki začetnici ravnamo po zapisu v izvirnem jeziku (po SP 2001 citatno). V predlogu novih pravil je vsak predimek ponazorjen z ustreznim zgledom, kar lahko pomeni tudi, da je isti tip predimka pisan bodisi z veliko bodisi z malo začetnico (dos Santos, Dos Passos). Povezava teh imen s slovarjem ( ePravopis) uporabnika vodi do ponazoritev rabe začetnice ob treh položajih rabe: (a) ime + predimek + priimek, (b) predimek + priimek na začetku povedi, (c) predimek + priimek sredi povedi. Začetnica predimka se na začetku povedi spreminja iz male v veliko. Opozorjeno je tudi na imena, ki so prečrkovana iz imen iz jezikov, ki ne poznajo razlikovanja med velikimi in malimi črkami – v njih predimke pišemo z malo začetnico, priimke pa z veliko: ibn Saud. Posebno poglavje {24–26/III} je namenjeno zaporedju imen in razvrščanju v abecednih seznamih (zaporedje ime – priimek), predstavljeno je tudi načelo, znano iz leksikonskih del, da je predimek lahko (a) neločljiva sestavina imena, zato tudi svojilne pridevnike iz teh imen tvorimo kot dvobesedne: van Gogh – van Goghov; (b) neobvezna in zato izpustljiva sestavina imena, zato je svojilni pridevnik tvorjen le iz imena: Beethoven – Beethovnov. Domišljijska imena Med imena bitij uvrščamo tudi domišljijska imena {27–29/III}, ki so na videz precej neproblematična, vendar so bila v SP 2001 uvrščena med posebnosti (§ 45), saj nas | 42 pogosto spravijo v zagato ob presoji, katere sestavine so del imena in katere le spremljevalne sestavine. Tak primer je npr. muca Copatarica. Ime se je v otroških slikanicah dolgo pojavljalo zapisano s samimi velikimi črkami, tudi ime pravljice, v kateri nastopa ta lik, je naslov literarne stvaritve z naslovom Muca Copatarica. Od tod se je v splošno rabo razširil zapis z veliko začetnico v obeh sestavinah. Vendar pa je pregled prve izdaje dela pokazal, da je avtorica Ela Peroci kot ime uporabila le desni prilastek zveze (Copatarica), jedro kot navadno vrstno poimenovanje pa je zapisala z malo začetnico (muca). Izkazalo se je, da je takih zvez v pravljicah in pripovedkah za otroke največ in da je zato smiselno v pravilih kategorizirati imena v tri skupine: (a) enodelna enobesedna imena, ki niso pravopisno problematična (Lupinica); • podskupino tvorijo zveze vrstno poimenovanje + ime (mojster Miha, poštar Peter, pujsa Pepa, vlakec Tomaž), tudi če je ime nastalo s poosebitvijo (boter Mesec, teta Zima); (b) enodelna večbesedna imena, ki so skladenjsko najpogosteje zveza pridevnika in samostalnika (Rdeča kapica, Snežna kraljica); (c) večdelna imena z dvema enakovrednima sestavinama, bodisi da gre za ime in priimek ali za ime in vzdevek, ki je v vlogi priimka (Martin Krpan, Mojca Pokrajculja, Robin Hood). Religijska in mitološka imena Kategorija religijskih in mitoloških imen {30–33/III} v predlogu pravil ni nova pravopisna kategorija, je pa na novo poimenovana. SP 2001 (§ 47–48) je imena te skupine obravnaval poslovenjeno oz. s prevedenima slovenskima ustreznicama (veroslovna in bajeslovna imena), a je komisija presodila, da se izraza veroslovna in bajeslovna nista uporabljala. Hkrati je bilo ugotovljeno, da se je tudi enciklopedika odločala večinoma za izraza religijski (npr. religijski leksikon) in mitološki ter da se v rabi izkazuje razlikovanje: bajeslovno bitje – mitologija naroda/ljudstva. V tej skupini imen je bilo opaženih precej odstopanj od veljavnega in s temi imeni skopega SP 2001, hkrati pa je bilo nekaj rešitev zapisa začetnice omejenih zgolj na teološka in bogoslužna besedila, kar kaže na vzpostavitev vzporedne pisne norme. V SP 2001 npr.: ● božji, v teoloških in bogoslužnih besedilih tudi Božji; ● sveto rešnje telo, v teoloških in bogoslužnih besedilih tudi sveto Rešnje telo; | 43 ● Sveti duh, v teoloških in bogoslužnih besedilih tudi Sveti Duh. Vse naštete dvojnice so tudi v novem predlogu ohranjene, vendar je vprašanje aktualne Pravopisne komisije povezano predvsem z ustrezno omejitvijo tega pojava ( Ali je pojasnilo »v teoloških in bogoslužnih besedilih« primerno za omejitev na besedila, v katerih je raba velike začetnice nevtralna? ) in z naborom tako pisanih večbesednih religijskih imen ( Katera imena so pisana na dva načina? ). Pri religijskih imenih se srečujemo tudi s prekrivnostjo dveh tipov pravil: na eni strani je pojem lastnega imena kot leksema z enim denotatom, na drugi strani pa je prisotna težnja po rabi velike začetnice zaradi kategorije spoštovanja in čaščenja (ideološka začetnica). Primerov v preteklih pravopisih je bilo premalo, da bi lahko spremljali potek pisnih sprememb pri teh imenih, a zdi se, da že nabor, ki smo ga dodali v pravila, kaže na naraščanje rabe velike začetnice, npr. pri razlikovalnem pridevniku pred imenom (Fatimska, Karmelska, Lurška, Žalostna Mati Božja) ali pri različnih samostalniških zvezah za imenom (Marija Zavetnica s plaščem, Marija Zdravje bolnikov). {31/III} Pri drugi skupini (tip Marija Zdravje bolnikov) raba velike začetnice izhaja iz zakonitosti pri imenih s strukturo ime + stalni pridevek v obliki večbesednega imena, pri prvi skupini (tip Lurška Mati Božja) pa je utemeljitev začetnice bolj zahtevna. Tudi ta imena so nastala iz oblike Marija Lurška (= tip Hema Krška), vendar pa se je namesto imena Marija v teh uveljavilo nadomestno poimenovanje Mati Božja, torej zveza Mati Božja Lurška; to bi bilo sicer vzporedno s tipom Filip Drugi Španski (ime + dva izpridevniška samostalniška prilastka), a je manj navadna kot Lurška Mati Božja, v katerem pa je prej izpridevniški stalni pridevek Lurška zdaj predpostavljeni pridevnik in ohranja veliko začetnico, saj kot obvezna razlikovalna sestavina imena ni izpustljiv. Tretja zadrega je povezana s kodificiranjem male začetnice v primerih, ki so po svojem izvoru in tudi pomenu lastna imena. Res imajo tudi občnoimenski homonim, ki pa ni pomensko prekriven, zato mala začetnica navadno zaznamuje pomenski prenos. Deloma prihaja do razhajanj že v SSKJ in SP 2001, npr. • erinija nav. mn., v grški mitologiji boginja maščevanja (SSKJ); • Erinije -ij ž mn., oseb. i. |grške boginje maščevanja| (SP 2001). Nekaj smo jih uvedli v našem predlogu oz. gradivsko razširjenem ePravopisu, npr. • Gorgona Meduza nasproti gorgona (SP 2001, SSKJ); • kiklop ‘velik človek’ nasproti Kiklop |grško bajeslovno bitje| (SP 2001, SSKJ); | 44 • Sfinga |ime grškega bajeslovnega bitja pred Pozejdonovim templjem| nasproti sfinga ‘bajeslovno bitje z levjim trupom in človeško glavo’ (grške sfinge se ločijo od egipčanskih) ipd. SP 2001 (v nasprotju s SSKJ) v slovarskem delu skupine boginj, kot so npr. Erinije, Evmenide, Furije, Gracije, Harite, Hesperide, prišteva med lastna imena in jih piše z veliko začetnico. Tej odločitvi sledi tudi pričujoči predlog, saj pregled gradiva kaže na vpliv začetnice na pomensko preneseno rabo: Furije |boginje maščevanja| nasproti furija ‘vihrav, razburljiv človek’. Nekoliko drugače se skladenjsko vedejo imena skupin bogov, ki v nasprotju s prej omenjenimi boginjami nastopajo tudi kot posamezniki z lastnim imenom (Az Odin, Titan Kronos). Že v SP 2001 so bila evidentirana tudi nadomestna imena (Stvarnik, Vsemogočni; Devica, Skušnjavec) kot sopomenska nadomestila religijskih imen, v pričujočem predlogu pa so nadomestna imena {33/III} razdeljena na dve skupini in dopolnjena z novimi zgledi. Medtem ko so enobesedna nadomestila pravopisno neproblematična (Brezmadežna, Gospod, Vsemogočni; Odrešenik, Zveličar ...), so opisna nadomestila – bodisi enodelna večbesedna (Mati dobrega svéta) bodisi dvodelna (Mati Božja, Jagnje Božje) – pisana v skladu s pravili za pisanje večbesednih imen oz. zveze imena in stalnega (izpridevniškega) pridevka. Prebivalska imena Imena prebivalcev iz SP 2001 (§ 50–59) so v tem predlogu pravopisnih pravil preimenovana v prebivalska imena {34/III}. Starejše in s stališča nanosnika stanovnik zastarelo terminološko poimenovanje stanovniška imena, ki se je uveljavilo v onomastični stroki, je bilo že v SP 2001 spremenjeno v prebivalsko ime. Za preimenovanje imena prebivalcev → prebivalska imena smo se odločili, ker je ta skupina pomensko izredno široka, zveza imena prebivalcev pa se pomensko nanaša na le prebivalce oz. na »vse, ki prebivajo na nekem ozemlju, območju« (SSKJ), zato je vrstni pridevnik prebivalski (ki ga v SSKJ sicer še ni) širši in primernejši ter se v rabi pomensko nanaša tako na prebivalce kot tudi na pripadnike narodov in narodnosti ali delov narodov in ljudstev, ki jim ni mogoče določiti le enega ali poimensko naselitvenega področja (npr. Aborigin, Jud). Tvorbo prebivalskih imen opisujejo slovnična besedotvorna pravila, v pravopisu pojasnjujemo le zapis začetnice in v slovarskem delu izvemo, katere prebivalske oblike so nepredvidljive in je njihova oblika glede na današnja pravila starinska (o imenih kot Šišenci, Senožejci ipd. gl. tudi Silvo Torkar: O stanovniških in pridevniških izpeljankah | 45 iz slovenskih krajevnih imen, 2012. Pravila za pisanje prebivalskih imen izhajajo iz njihove zgradbe ter iz zgradbe podstavnih zemljepisnih imen. Z veliko začetnico pišemo enobesedna imena, ki nastanejo iz enobesednih zemljepisnih imen (Bric < Brda), pri tvorbi prebivalskega imena iz večbesednega zemljepisnega imena pa imamo na voljo dve enakovredni možnosti: (a) enobesedno ime: Severnoameričanka < Severna Amerika; (b) večbesedno ime: Južna Korejka < Južna Koreja. Večbesedna prebivalska imena so lahko tudi netvorjena oz. niso izpeljana iz zemljepisnega imena (Lužiški Srb oz. Srb iz Lužice; Vzhodni Goti). Enobesedne prebivalske tvorjenke pri domačih imenih so najtežavnejše takrat, kadar ne poznamo lokalne rabe, po kateri se ravnamo. Na primer slovensko zemljepisno ime Gozd ima lahko več različic prebivalskega imena: Gožan/Gojžan (< Gozd v občini Kamnik), Gozdnik (< Gozd v občini Ajdovščina), zato lahko uporabimo opisno poimenovanje {37/III}, npr. prebivalec/prebivalka Gozda nad Kamnikom. Opisna poimenovanja so pogosto natančnejša od tvorjenih in jih je mogoče narediti iz vseh tipov imen. Če je prebivalsko ime sestavljeno iz več enot, nam največ težav povzroča prepoznavanje sestavin imena oz. ali je občnoimenska pridevniška sestavina del imena ali ne {36/III}: kako ločiti med Beneškim Slovencem in tržaškim Slovencem? Načeloma se prva sestavina piše z veliko začetnico po analogiji s podstavnim zemljepisnim imenom (Beneški Slovenec < Beneška Slovenija), če pa take zemljepisne tvorbe ni in če ima pridevnik le orientacijsko vlogo, ohranimo malo začetnico: stari, vzhodni Slovani; tržaški Slovenci. Prebivalska imena so besedotvorno najpogosteje izpeljanke iz zemljepisnih imen, redko so taka imena sestavljenke {38/III}, in sicer kadar želimo npr. poimenovati vse, ki niso pripadniki skupine, ki jo poimenuje podstavno ime, npr. tisti, ki ni Slovenec, je Neslovenec. Način tvorbe ni značilen za slovenščino in smo ga prevzeli, najverjetneje iz angleščine, kjer je taka tvorba zapisana z vezajem, ki ločuje predponsko obrazilo od podstavnega imena, ima pa pridevniški ali samostalniški pomen (angl. non-American). V slovenščini sestavljenke pišemo skupaj z imenom in začetnica se prenese na začetek besede, na kar opozarja že SP 2001 (§ 55), vendar pa je kodifikacija neenotna (SSKJ2: Neslovenec in neslovenec). | 46 V pravilih za pisanje prebivalskih imen (slogovni napotek) je opozorjeno na hierarhijo imenskih motivacij: z veliko pisana imena narodov so namreč lahko prekrivna s poimenovanji po jezikovnih ali verskih skupinah, ki jih ne prištevamo med imena. V takih primerih je odločilen kontekst, ki ga ponazarjamo z razlikovalnima primeroma, kot npr. Večina Judov v Izraelu so Judje le po izvoru in ne tudi po verskem prepričanju (govorimo o narodnosti) nasproti Jeruzalem je mesto, ki si ga delijo kristjani, judje in muslimani (govorimo o pripadnikih vere). Posebno podpoglavje, povezano s prebivalskimi imeni, prinaša pravila za zapis nadomestnih, neuradnih ali simbolnih prebivalskih imen {39–40/III}, ki jih takrat, ko izhajajo iz zemljepisnega imena, pišemo z veliko začetnico, npr. Lah kot nadomestno zgodovinsko ime za Italijana se nanaša na pokrajino Laško. Če v podstavi ni zemljepisnega imena, so taka poimenovanja pisana z veliko začetnico le izjemoma, če se je ime uveljavilo, npr. Jenki za Američana ali Šiptar za Albanca. Nikoli pa ne pišemo z veliko začetnico slabšalnih nadomestnih poimenovanj, ki izvirajo iz stereotipno pripisane lastnosti skupin prebivalcev, npr. naroda, kraja ali pokrajine (makaronar, žabar, polentar, jodlar). To pravilo je glede na SP 2001 (§ 56) novo. Imena alegorično poosebljenih bitij in živalska imena Na posebne besedilne ali zvrstne položaje je omejena raba alegoričnih imen {41/III} (tj. prispodob, poosebitev abstraktnih konceptov, človeških lastnosti ali čustev ipd.), ki jih pišemo z veliko začetnico: Pravijo, da sta se Dobrota in Hvaležnost srečali v nebesih, a se nista poznali. Pravilo glede na SP 2001 (§ 49) ni spremenjeno. Enako ni spremenjeno pravilo za pisanje živalskih imen. Frazeološka in prenesena raba imen bitij Lastna imena (imena bitij in zemljepisna imena, redkeje stvarna imena) so tudi sestavine frazeoloških enot, npr. neverni/ nejeverni Tomaž ‘kdor česa ne verjame’, star kot Peca ‘zelo star’, stric Google. Vendar doslej še noben slovenski pravopis tega problema ni zajel v pravila. Tudi sicer je bila norma frazeoloških enot v preteklosti bolj obstranska pravopisna tema (Kržišnik 1996). Ob prenovi pravil zato posebno pozornost namenjamo tudi normi in kodifikaciji frazeoloških enot. V poglavju »Velika in mala začetnica« smo na dveh mestih vpeljali pravila, ki določajo rabo začetnice imen bitij in zemljepisnih imen, kadar so sestavina frazeoloških enot {43/III in 73–74/III}, npr. hoditi od Poncija do Pilata ‘(neuspešno) urejati kaj na različnih koncih’, odkriti Ameriko ‘odkriti kaj novega ali že odkritega’. Zaradi pravopisne kategorizacije lastnih imen na | 47 imena bitij ter na zemljepisna in stvarna imena so tudi frazeološke enote glede na lastnoimensko sestavino obravnavane na ustreznih mestih pri posamezni skupini lastnih imen. V poglavju o imenih bitij so obravnavana tudi imena bitij, kadar so del frazeoloških enot. Pravilo {43/III} določa, da imena bitij v teh položajih načeloma ohranjajo veliko začetnico. Ob tem v pravilu navajamo tudi primer delati se Francoza, ki ga je SP 2001 v pravilu o apelativiziranih imenih, kjer se z malo začetnico pišejo »z imeni prebivalcev ali zemljepisnih danosti enakozvočna poimenovanja, kadar pomenijo le vrsto bitij ali predmetov« (§ 135), navedel zapisanega le z malo začetnico. Slovarski del SP 2001 te frazeološke enote nima. V Slovarju slovenskih frazemov (Keber 2015) je ta frazeološka sestavina zapisana z veliko začetnico. Frazeološki slovar ob tem pojasnjuje, da primer spada v skupino frazemov, katerih nastanek je motiviralo splošno pripisovanje določenih, zlasti negativnih lastnosti kakemu narodu, v tem primeru Francozom. Gradivske preverbe normo pisanja z veliko začetnico tudi potrjujejo (Jakop, Kržišnik 2021). Velika začetnica in pomenski prenosi Težave z veliko začetnico imajo uporabniki tudi pri preneseni rabi lastnih imen, saj ta ni omejena le na položaje, ko se uporabljajo kot sestavine frazeoloških enot. Pravopisna pravila doslej niso vključevala pravil, ki bi upoštevala, da se z rabo imen ali občnih poimenovanj v prenesenem in zamenjanem pomenu ne spremeni le pomen besede oz. imena, temveč ta sprememba vpliva tudi na rabo začetnice. Tudi v slovarjih je prikaz prenosov pri imenih redek: v slovarskem delu SP 2001 tako najdemo geslo Pleteršnik, pri katerem je označeno, da je ime večdenotativno, saj ne zaznamuje le imena leksikografa, temveč tudi njegov izdelek; kupiti Pleteršnika tako pomeni ‘kupiti slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika’. Taka raba je bila sicer označena kot stilno ne povsem nevtralna, značilna za vsakodnevno praktično sporazumevanje oz. tudi za manj formalne knjižnojezikovne položaje. V slovenščini se je v takih položajih uveljavil zapis velike začetnice oz. povedano drugače: z metonimično rabo je v teh primerih ime ohranilo svoj lastnoimenski značaj. V pravilu {44/III} so zaradi lažje predstave navedeni tudi zgledi: Ali nihče ne bere Cankarja? ‘Cankarjevih del’, Linhartu je slovenska Talija za njegovi komediji hvaležna še danes. ‘slovensko gledališče’, Živi v vili, v kateri na steni visita Picasso in Matisse. ‘Picassova in Matissova slika’. V priročnikih (zlasti retorike) je mogoče zaslediti tudi pojave, ko oseba zaradi svoje pozitivne ali negativne lastnosti tako izstopa, da njeno ime postane sinonim za to lastnost. V retoriki se taka zamenjava imenuje antonomazija, v pravopise pa še ni bila | 48 vključena, čeprav jo je mogoče zaslediti v različnih leposlovnih, pogosteje pesniških delih (o tem S. Trdina, Besedna umetnost, 1965: 36–37), npr. Orfej – slavni pevec: ... ak rovtarske vezáti znaš otróbi, nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, in pozen vnuk poroma k tvojmu gróbi. (France Prešeren, Nova pisarija) Če je figurativnost izgubljena in se beseda leksikalizira kot samostojna enota, tudi imena preidejo v občna poimenovanja oz. apelative (apelative, nastale iz osebnih imen, imenujemo eponimi). Na to, da je prišlo do leksikalizacije, nas opozarjajo tudi množinske oblike {45/III}, npr. V Gimnastičnem centru Ljubljana bodo vzgajali nove cerarje, pegane in petkovške. ‘vrhunske telovadce’. V teh primerih je začetnica neustaljena (cerar/Cerar), saj je v zavesti uporabnikov pogosto tudi izhodiščno ime. Šele s časovnim odmikom se ime posameznika umakne v ozadje in se raba male začetnice ustali. Npr. Sokratova žena Ksantipa je bila prepirljiva ženska, v sodobni slovenščini je samostalnik ksantipa uporabljen večinoma v pomenu ‘zlobna, prepirljiva (zakonska) žena’. Več o poimenovanjih, pri katerih se je povsem izgubila zavest o lastnoimenski motivaciji, je zapisano v poglavju »Prekrivnost imen bitij in občnih poimenovanj« {47/III}. Prekrivnost imen bitij in občnih poimenovanj SP 2001 na več mestih (v § 131, 135, 151, 152) navaja primere z malo pisanih poimenovanj, ki so prvotno motivirana v imenih bitij. V predlogu prenovljenega poglavja so raznorodni primeri prekrivnosti imen bitij in občnih poimenovanj združeni v skupnem razdelku {47/III}, v katerem so tudi bolj sistematično opisani. Gradivske raziskave so namreč pokazale, da gre za pojave treh vrst: (a) metaforični prenosi, pri katerih dobi ime bitja zaradi svoje dejavnosti, lastnosti ali dogodkov, povezanih z njim, dodatne pomenske vrednosti, npr. Furije ‘rimske boginje jeze’ – furija ‘vihrav človek’; (b) besedotvorne podobnosti oz. poenobesedenja (Dalmatinec – dalmatinec; Kubanka – kubanka); (c) dogovorne odločitve, zlasti v strokah, npr. Pegan (priimek) – pegan (telovadna prvina); taka je tudi pravopisna odločitev, da se poimenovanja nagrad pišejo z malo začetnico (Bert – bert), kar je sicer podrobneje opredeljeno drugod (gl. stvarna poimenovanja). | 49 Zemljepisna imena Pri zasnovi poglavja o zemljepisnih imenih smo upoštevali v uvodu (gl. »Pravopisna reforma«) opisane odločitve Pravopisne komisije: spremembo izrazja in spremembo osnovnega pravila za pisanje začetnice v neprvih sestavinah zemljepisnih imen. Uvodna delitev zemljepisnih imen {III/49} prinaša podrobnejšo pomensko kategorizacijo glede na SP 2001, in sicer so dodane naslednje kategorije: imena regij, imena pojavov na bližnjih planetih, imena ledenikov, morskih prelivov in tokov, imena zavarovanih območij oz. naravnih in kulturnih znamenitosti, tj. narodnih, regijskih in krajinskih parkov, naravnih rezervatov in naravnih spomenikov. Poleg že znanih samostojnih objektov in poslopij smo vključili tudi imena pokopališč, avtobusnih in železniških postajališč, letališč, pristanišč, prireditvenih prostorov, zabaviščnih parkov; prometnic, železnic, mostov, predorov, viaduktov, plinovodov, naftovodov, športno‑rekreacijskih, turističnih in učnih poti itd. V vseh pravopisnih poglavjih je ob opisu posamezne skupine lastnih imen pojasnjena zgradba imen. Pri zemljepisnih imenih {50/III} so poleg značilne delitve na (a) enodelna (enobesedna, večbesedna in predložna) in (b) dvo- ali večdelna (podredna ali priredna) predstavljena tudi dvojna imena (tip Šmarje – Sap), pri katerih predlagamo, da se med dvema samostojnima zemljepisnima enotama namesto dosedanjega nestičnega vezaja uporablja nestični pomišljaj. Utemeljitev bo sicer podana šele v poglavju o stavi ločil, ki je v pripravi, vendar pa je nestični vezaj, ki ga je uvedel SP 2001, v rabi neustaljen, morda tudi zato, ker je vezaj večinoma rabljen kot stično ločilo, nestični zapis pa v urejevalnikih besedil to sredinsko ločilo kot črtico pogosto podaljša v pomišljaj, za katerega je nestični zapis značilen in prevladujoč. Dvojnim imenom je posvečen tudi razdelek »Posebnosti« {51/III}, v katerem je opozorjeno na pogosto zadrego, in sicer sklanjanje obeh imenskih sestavin, povezanih z ločilom, ter na raznorodnost dvojnih imen. SP 2001 je vsa dvojna imena (pisana z nestičnim vezajem) opisoval kot homogeno skupino, v novem predlogu pa je prikazano, da so dvojna imena lahko sestavljena tudi iz raznorodnih sestavin, in sicer dveh krajevnih imen (Gorenja Vas – Reteče) ali iz krajevnega in nekrajevnega imena (Gozd – Martuljek, Pri Cerkvi – Struge). Ohranjena je sicer oblikovna enotnost obeh skupin dvojnih imen, vendar pa je opozorjeno, da je mogoče imena v drugi skupini pisati s predlogom, ki določa natančno lokacijo oz. razmerje naselbine do drugega dela imena, npr. Pri Cerkvi v Strugah, Gozd ob Martuljku (= potok) in Hrib v Loškem potoku (= v dolini). | 50 Pisanje krajevnih imen Pravila za pisanje krajevnih imen {52–54/III} bi lahko uvrstili med najbolj opazne spremembe tega predloga pravopisnih pravil. Ne gre le za upoštevanje razvojne težnje po pisanju sestavin zemljepisnih imen z veliko začetnico, temveč tudi za poenostavljanje zapisa čedalje večjega števila zemljepisnih imen v knjižni slovenščini. Z ukinitvijo izjem pri pisanju neprvih sestavin krajevnih imen za mesta, vasi in zaselke komisija predlaga, da se vse polnopomenske sestavine pišejo z veliko začetnico, slovnične (predlogi in vezniki) pa z malo začetnico. Sicer je v imenih predlogov in veznikov malo (Most na Soči), vendar pa slovenska zakonodaja ne predvideva homonimnih imen krajev, zato imenom manjših krajev sledi t. i. identifikacijsko določilo, ki ima funkcijo razlikovalnega dodatka, saj kraj umešča k bolj znani geografski danosti, ki ni naselbina (Zavrh pod Šmarno goro, Lovrenc na Dravskem polju). Če je to identifikacijsko določilo nekrajevno ime, ga pišemo po pravilih za pisanje nekrajevnih imen. O predložnih imenih: pri imenih krajev in drugih zemljepisnih imenih Zaradi težavne rabe predložnih imen v različnih skladenjskih položajih (podrobneje gl. H. Dobrovoljc, Pisanje začetnice v predložnih lastnih imenih, 2012b) je predlagano tudi, da se z veliko začetnico zapisujejo predlogi in popredložne sestavine, npr. V Zideh, Za Vodo {54/III}, enako velja tudi za nekrajevna imena, npr. Pod Hrasti (ulica), Pri Starem hlevu, Za Šijo (v Bovcu) {58/III}. V pravilih SP 2001 (§ 74) je pri predložnih imenih veljalo, da je treba ime najprej umestiti v skupino bodisi naselbinskih bodisi nenaselbinskih imen, nato pa presoditi značaj nepredložne sestavine: če je občno poimenovanje, je pisana z malo, če je lastno ime, pa z veliko začetnico. Razlog za spremembo je ugotovitev jezikoslovcev na terenu, najpogosteje dialektologov (o tem tudi J. Škofic, Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici, 2015), ki opozarjajo, da so ta imena zgradbeno zahtevna in jezikovnim uporabnikom tuja. Še zlasti težko je tako ime uporabiti ob odgovoru na vprašanje Od kod prihajaš? , na katero pogosteje odgovorimo od Zidov kot od V Zideh. Pisanje nekrajevnih imen Pravila za pisanje nekrajevnih imen {55–67/III} so glede na SP 2001 (§ 73) precej razširjena: osnovnemu pravilu, ki se ne razlikuje od dosedanjega, ki pravi, da pišemo z veliko začetnico vsa enobesedna imena (Drava) in vse neprve sestavine večbesednih | 51 imen, ki so sama po sebi lastno ime (Južna Amerika), je bilo treba dodati več pojasnil, s katerimi smo želeli odgovoriti na vprašanja: • Kako prepoznamo sestavine lastnega imena? {56/III} • Kako prepoznamo lastno ime kot neprvo sestavino večbesednega nekrajevnega imena? {59/III} • Kako prepoznamo nelastnoimensko sestavino večbesednih nekrajevnih imen? {61/III} • Pri katerih skupinah nekrajevnih imen prihaja do sistematičnih odstopanj? {62/III} • Pri katerih skupinah nekrajevnih imen prihaja do odstopanj zgolj zaradi nejasnosti pravil? {63–67/III} Z naštetimi dilemami se dosedanji pravopisi niso ukvarjali, malo pa je tudi spremljevalnih raziskav, ki bi skušale ponuditi odgovore na pereča vprašanja. Raba velike in male začetnice je bila v jezikoslovju pogosto odrinjena na stranski tir kot manj raziskovalno zanimiva, še posebej pa je bilo malo raziskav namenjenih slovničnemu vedenju lastnih imen. Tudi zato so prenovljena pravila zanimiva za vse, ki se srečujejo z novimi imeni, bodisi pri novih zemljepisnih danostih bodisi pri prevajanju, da bi jih znali ustrezno zapisati. {56/III} Novejše raziskave zapisa imen s strukturo občno poimenovanje + lastno ime kažejo, da je treba razlikovati med dvema skupinama, in sicer: (a) če začetnemu občnemu poimenovanju sledi imenski prilastek v rodilniku, je celotna zveza lastnoimenska (Dežela Franca Jožefa, Rt dobrega upanja); (b) če začetnemu (razlikovalnemu) občnemu poimenovanju sledi imenski prilastek v imenovalniku, ki izraža pomen ‘z imenom’, je lastno ime le prilastkovna sestavina (slap Savica ali potok Savica, predor Sveti Rok), saj se ime v nedvoumnih okoliščinah uporablja tudi brez te sestavine (Savica, Sveti Rok). V tej skupini je posebna pozornost (Posebnost št. 2 {57/III}) namenjena poimenovanju sakralnih objektov, ki se sicer uvrščajo v skupino (a), saj so zgrajena po načelu jedro ( bazilika, cerkev, kapela, katedrala, stolnica) + religijsko/svetniško ime. Vendar zaradi ustaljene prakse pišemo občnoimenska jedra teh zvez z malo začetnico (bazilika svetega Petra), jedro pa se pogosto izpušča in velika začetnica preide na ime: maša pri Svetem Petru. Drugače je seveda v nekrajevnih imenih, v katerih je občnoimensko | 52 jedro sestavina lastnega imena in se lastnoimenski del ne uporablja samostojno, npr. Trg svetega Marka, Ulica svetega Nikolaja. Pri imenih, ki s pridevnikom kot razlikovalnim določilom tvorijo samostalniško besedno zvezo z levim ujemalnim prilastkom (severna Primorska; posebnost št. 1 {57/III}), je za ustrezen zapis začetnice treba vedeti, ali je ta zemljepisna enota tako poimenovana uradno (Beneška Slovenija) ali zgolj priložnostno oz. razlikovalno (avstrijska Koroška). Če táko poimenovanje postane ime npr. regije (in s tem stvarno lastno ime), je z veliko začetnico pisan tudi razlikovalni pridevnik (Zahodna Slovenija). Poglavje o zapisu neprvih sestavin nenaselbinskih imen je razširjeno predvsem zato, da bi podrobno predstavili razlikovanja med lastnimi imeni in občnimi poimenovanji, čemur sta namenjena posebna razdelka »Velika začetnica« {59–60/III} in »Mala začetnica« {61–62/III}. Znano je, da z VELIKO ZAČETNICO pišemo neprvo sestavino le, če je lastno ime. To prepoznamo med neprvimi sestavinami večbesednega imena po samostojnem nastopanju v vlogi imena, ki se ohranja tudi tedaj, če ime pred seboj nima razlikovalnega dodatka {59/III}, celota pa poimenuje povsem drugo zemljepisno danost, npr. Gvineja – Ekvatorialna Gvineja, Nova Gvineja, Papua Nova Gvineja. Velika začetnica se ohranja tudi ob priredno povezanih obstoječih zemljepisnih imenih {59, 60/III}, in sicer: če se med seboj povezujejo že obstoječa lastna imena, veliko začetnico ohrani tudi neprvi del priredne zloženke (Vitanjsko‑Konjiške Karavanke ‘Vitanjske Karavanke in Konjiške Karavanke’); če novo ime nastane šele s povezavo, je z veliko začetnico pisana le prva sestavina (Volško‑baltska plovna pot ‘plovna pot med Volgo in Baltikom’. V skupini zemljepisnih imen so podredne zveze imen {59/III} precej redke. Pojavljajo se, kadar želimo poimenovati del večje enote skupaj z manjšo enoto, npr. pri imenih mestnih delov (Ljubljana Bežigrad), vendar jih je treba ločiti od zveze imena in občnega poimenovanja, s katerim poimenujemo mestno središče (Ljubljana center) ali del mesta glede na smer neba (Maribor vzhod). (O tem že SP 2001 v členu 71.) Z MALO ZAČETNICO pišemo neprvo sestavino, ki je predlog ali veznik, med imenskimi9 enotami pa so v predlogu pravil posebej izpostavljene tri skupine besed: geografski, planinski, urbanistični in geološki izrazi; upravno-politični izrazi in splošni izrazi. Vsi ti 9 Izraz »imenski« uporabljamo v pomenu samostalniška ali pridevniška beseda. O tem gl. J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, 1992 (str. 59). V tem kontekstu je mišljena imenska enota, torej bodisi občna bodisi lastnoimenska nominalna enota. | 53 niso našteti in ponazorjeni z zgledi imen le v razdelku {60/III}, temveč tudi v prilogi z naslovom »Neprve sestavine zemljepisnih imen«, ki je v pravila vključena kot pomagalo za lažje odločanje pri zapisu neprvih sestavin. Pravilo se ne odmika od dosedanje prakse, le razširja način prikaza sestavin imen in pojasnjuje razloge za različne zapise. Zato je spremenjen tudi zapis začetnice v večbesednih imenih rek s sestavino bistrica, pri katerih zaradi doslednosti razlikovanja med krajevnim in nekrajevnim imenom po zgledu Bukov Vrh (naselje) – Bukov vrh (vzpetina) predlagamo spremembo, in sicer: Kamniška Bistrica (naselje) – Kamniška bistrica (reka). Beseda bistrica ima občni pomen in je kot taka vključena tudi v SSKJ2: bístrica -e ž (ī) knjiž. 1. reka ali potok, ki hitro teče: bistrica je živahno žuborela 2. zastar. prozorna, čista voda: prinesla je polno vedro bistrice Podobno, a nekoliko bolj zapleteno je razlikovanje med izrazoma dolomit – Dolomiti. Prvo je vrstno poimenovanje in označuje (po SSKJ) apnencu podobno krušljivo kamnino (Polhograjski dolomiti), status lastnega imena pa ima severnoitalijansko gorovje Dolomiti, a tudi njim podoben del Karnijskih Alp v Furlaniji (Furlanski Dolomiti) in del Alp na Tirolskem (Lienški Dolomiti). V razdelku »Posebnosti« {62/III} je omenjena edina skupina nekrajevnih imen, ki izkazuje sistematično odstopanje od prvotnega pravila, in sicer imena vzpetin in gora. Tem imenom so se vsa dosedanja pravopisna pravila izognila. Slovenskih imen gora in vzpetin ni malo, zakonitost, ki jo pri poimenovanju lahko opazujemo, pa je ohranjanje velike začetnice tudi potem, ko ime dobi pridevniško sestavino, ki je namenjena razlikovanju sosednjih ali tudi bolj oddaljenih vrhov in gora: Jezerska Kočna, Kokrska Kočna; Mala Mojstrovka, Velika Mojstrovka; Triglav, Mali Triglav; Grintavec, Bavški Grintavec, Mali Grintavec. S tem pravilom je usklajena tudi velika začetnica v imenu planote Kočevski Rog, na kateri je tudi gora Veliki Rog, na drugem koncu Slovenije pa tudi gora Rog. Poleg imen vzpetin in gora so kot samostojna kategorija nekrajevnih imen v Pravopisu 8.0 prvič opisana imena infrastrukturnih in drugih objektov {63–64/III} ter imena nebesnih teles {65–67/III}. Raba začetnice je v obeh skupinah razmeroma neproblematična, dokler formalne oblike ne trčijo ob neformalne. Tako je npr. uradno poimenovanje avtomobilske ceste, ki povezuje Maribor in Koper, avtocesta A1; v slovenščini je opisno poimenovana kot primorska avtocesta (del od Ljubljane do Kopra) ali štajerska avtocesta (od Ljubljane do Maribora); če take opisne izraze pogovorno ali | 54 neformalno poenobesedimo, ohranijo status občnega poimenovanja (primorka, štajerka). V pravilih je opozorjeno tudi na podobna opisna poimenovanja infrastrukturnih objektov, ki se pišejo z malo začetnico (savski most, karavanški predor). Zanimivo razlikovanje prinaša tudi skupina imen nebesnih teles, tj. planetov, zvezd, ozvezdij, galaksij, pri katerih so redke težave uporabnikov povezane zgolj z nepoznavanjem novejših imen (npr. Krajevna skupina), ki jih prinaša odkrivanje vesolja. Več težav imamo z nestrokovno rabo teh imen in prekrivnih poimenovanj, kar je opisano v razdelku »Posebnosti« {67/III} kot odstopanje od zapisa z veliko začetnico pri naslednjih skupinah: • opisu planetov, zvezd kot pojavov, ki jih opazujemo z Zemlje (luna, sonce, zvezde); • rabi v frazemih (biti za luno); • astrološki rabi (horoskopska znamenja: je edina bikica v skupini). Zgodovinska, domišljijska in mitološka zemljepisna imena Pri pisanju zemljepisnih imen, ki jih danes ni več ali pa niso nikoli obstajala, upoštevamo aktualna pravopisna pravila in ne tistih, ki so veljala v času nastanka teh del. Če je to še mogoče razumeti pri prevodnih delih, v katerih se pojavljajo zapisi kot Železni otoki in Šajerska, je za klasično literaturo ta pravila treba upoštevati zlasti ob ponatisih ali pri pisanju šolskih nalog, povezanih s problematiko, npr. Cankarjev Blatni Dol, Levstikov Vrh pri Sveti Trojici, Tolkienov Srednji svet. Enako velja za zgodovinska imena državnih tvorb {68–69/III}, pri katerih ločujemo med uradnimi imeni (Avstro‑Ogrska, Beneška republika, Dravska banovina, Socialistična federativna republika Jugoslavija, Sveto rimsko cesarstvo, Vojvodina Kranjska) in opisnimi poimenovanji (habsburško cesarstvo, jugoslovanska država, kitajsko cesarstvo), ki so pogosto zgolj neuradna ali žargonska. Tako v SSKJ kot v SP 2001 je Tretji rajh pisan kot opisno poimenovanje (tretji rajh), vendar gre za uradno ime nemške države v času nacizma. Posebno skupino zgodovinskih imen predstavljajo starinski eksonimi: to so imena slovenskega izvora za tuje kraje, ki so izginila iz rabe, ker so jih nadomestile pisno nepodomačene različice oz. izvirna imena, npr. avstrijska imena Inomost, Kelmorajn, Solnograd danes imenujemo Innsbruck, Köln in Salzburg. | 55 Skrajšana in nadomestna zemljepisna imena Skrajšana {70–71/III} in nadomestna {68–69/III} zemljepisna imena imajo značaj imena in zapis z veliko začetnico le, če jih kot imena prepoznavamo v širši družbeni skupnosti. V SP 2001 je bilo na ta opozorjeno že v uvodnem poglavju (§ 37–38). Nekatera smo kot kratke različice prevzeli s prevodi, npr. Otok (< Velika Britanija), Združene države (< Združene države Amerike), Združeno kraljestvo (< Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske), druge pa obstajajo v slovenščini prvotno celo v skrajšani obliki Barje (< Ljubljansko barje), Brda (< Goriška brda). Frazeološka in prenesena raba zemljepisnih imen Kot smo pojasnili v poglavju »Frazeološka in prenesena raba imen bitij«, so nekatera lastna imena tudi sestavine frazeoloških enot in imajo v tem položaju drugačno funkcijo, saj je pomen frazeoloških enot bolj ali manj prenesen in ni seštevek pomena besed, ki frazeološko enoto sestavljajo. V zgradbi frazeoloških enot so poleg imen bitij pogosto tudi zemljepisna imena, ki jih v tem položaju, ko so del stalnih besednih zvez, prav tako praviloma pišemo z veliko začetnico {73/III}, npr. odkriti Ameriko ‘odkriti kaj novega ali že odkritega’. Vendar pa je včasih že sámo zemljepisno ime lahko podvrženo procesu apelativizacije (poobčnoimenjenja), kar pomeni, da lastno ime s procesom metaforizacije in metonimizacije začne pridobivati generične ali vrstne pomene in postane občno poimenovanje, npr. Rubikon |reka| – rubikon ‘meja, mejnik’. To vpliva tudi na normo frazeološke enote, ki vsebuje táko zemljepisno ime, tako da se pri njih uveljavi dvojnični zapis izhodiščne lastnoimenske sestavine, npr. prestopiti Rubikon/rubikon ‘storiti odločilno dejanje’. To pravopisno posebnost obravnavamo v {74, 1. točka/III}. Pravopisno problematična je tudi skupina frazeoloških nadomestnih poimenovanj za zemljepisna imena, saj so se v preteklih pravopisnih slovarjih različno zapisovala, npr. novi svet ‘Amerika’ (SP 1935, SP 1950, SP 1962 z veliko začetnico, SP 2001 z malo začetnico), nobeno pravopisno pravilo doslej pa tega ni eksplicitno kodificiralo. SP 2001 (§ 38) je sicer določal, da kot lastna imena obravnavamo tudi občna, kadar jih enoumno uporabljamo namesto lastnih, vendar so med zgledi navedeni le enobesedni primeri tipa Otok ‘Velika Britanija’, ne pa tudi frazeološka nadomestna poimenovanja. Zato smo v prenovljena pravila vpeljali novo določilo, in sicer kot posebnost {74, 2. točka/III}, ki za to skupino poimenovanj določa rabo male začetnice, razen če so njihove sestavine lastno ime, npr. večno mesto ‘Rim’, severne Benetke ‘Stockholm’, ‘Amsterdam’, ‘Sankt Peterburg’. | 56 Prekrivnost zemljepisnih lastnih imen in občnih poimenovanj V poglavju {75–77/III} so predstavljena imena, ki so z onimizacijo nastala iz vrstnih poimenovanj zaradi svoje funkcije (npr. Magistrat in Rotovž kot mestni hiši v Ljubljani in Mariboru) ali videza (Nebotičnik). Taka imena so večinoma neproblematična, več zadreg pa predstavljajo pomenski prenosi tedaj, ko je nelastnoimenska pojavnost poimenovana po zemljepisnem lastnem imenu, ker se je pojavila v tistem kraju ali pokrajini ali državi. V teh primerih je pričakovana mala začetnica, ki pa je v rabi tudi uresničena pri pojavih, ki so v jeziku že dolgo (balkan, kalvarija), pri novejših (Schengen – šengen/schengen) pa raba še ni ustaljena in prihaja do zamenjav imena in poimenovanja. Stvarna imena Poglavje uvaja seznam pomenskih skupin stvarnih imen. V primerjavi s SP 2001 je vsebinsko razširjen, dodano pa je tudi pojasnilo, da zaradi nenehnih sprememb in razvoja ni dokončen, temveč so stvarna imena (v smislu obsega, vrste ipd.) od vseh lastnih imen najbolj podvržena spremembam in posodobitvam. Ena teh je dosledno pisanje z veliko tudi pri imenih, pri katerih so pretekli pravopisi iz ideoloških razlogov zahtevali malo začetnico (npr. Gestapo), na kar je opozorjeno v slogovnem napotku {79/III}. Zgradba stvarnih imen Podpoglavje o zgradbi {80–81/III} je podobno podpoglavjema pri imenih bitij in zemljepisnih imenih. SP 2001 je zgradbo vseh treh skupin obravnaval v skupnem uvodnem razdelku, vendar je to zabrisalo posamezne razlike med njimi. Pri stvarnih lastnih imenih so poleg enodelnih (eno- in večbesednih) in večdelnih imen namreč zgradbeno razpoznavna še predložna imena (Pri Juriju), imena z razlikovalnim določilom (Osnovna šola bratov Letonja), priredno zložena, pisana z vezajem (Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor), in dvojna imena (Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza) – zanje je dodano opozorilo, da jih sklanjamo v obeh sestavinah. Taka ponazoritev skladenjske kompleksnosti stvarnih imen (ne glede na njihovo vrsto) je smiselna zaradi lažjega sistematičnega prikaza imen po skupinah. | 57 Pisanje stvarnih imen Več pozornosti kot v SP 2001 je namenjene tudi pisanju imen iz več sestavin {82–83/III}. Pravilo, da neprvo sestavino pišemo z veliko, če je lastno ime, sicer pa ne, je ponazorjeno z več zgledi, ki so tudi pomensko uvrščeni, npr. Ljubljanski maraton (prireditev). Kot posebnost so dodana latinska in polatinjena imena rastlin in živali, pri katerih se držimo mednarodno uveljavljene prakse zapisovanja, ohranjamo pa tudi ležeči tisk, npr. Parus major (velika sinica) {84/III}. Razlikovalna določila v stvarnih imenih Posebno podpoglavje je posvečeno razlikovalnim določilom v stvarnih imenih {85– 90/III}, pri katerih je gradivska analiza pokazala, da so več vrst, kot jih je zaznal SP 2001. Poleg tipa, ki ga ta priročnik navaja v členu 98 in je v prenovljenih pravilih oblikovan kot ‘se imenuje po’ (Gimnazija Rudolfa Maistra), je dodana še skupina imen z določili v imenovalniku in s pomenom ‘z imenom’ (Ustanova Mali Vitez). Redko imajo določilo v imenovalniku tudi imena prvega tipa; pri teh sledimo registriranim različicam imen (Gimnazija Veno Pilon), kot je pojasnjeno v razdelku »Posebnosti« {88/III}. Kadar je določilo zemljepisno ime {89/III}, je sklon odvisen od tega, ali gre za nekrajevno (to je v rodilniku: Pošta Slovenije) ali krajevno ime (to je v imenovalniku: Marina Portorož). Tudi tukaj so v posebnosti zaznani redki odkloni od pravila (npr. Radio Slovenija). Vrstilni števniki v stvarnih imenih Vprašanja v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik kažejo, da so uporabniki v SP 2001 pogrešali napotke, kako naj ravnajo, kadar je pred stvarnim imenom prireditve vrstilni števnik {91/III}. Podpoglavje navaja primere, v katerih je števnik spremenljiv (17. Ljubljanski maraton), pa tudi imena, katerih del je (ubesedeni) vrstilni števnik (Četrta osnovna šola Celje). Opozorjeno je tudi na razlikovanje z vrstnimi poimenovanji prireditev, ki imajo pred seboj prav tako lahko na oba načina zapisane vrstilne števnike, a se pišejo z malo začetnico (12./dvanajsto regijsko srečanje mladih raziskovalcev) {92/III}. | 58 Posebnosti pri pisanju nekaterih skupin stvarnih imen Namesto obravnave vseh pomenskih skupin, naštetih v uvodnem razdelku poglavja o stvarnih imenih (kakor je v SP 2001), prenovljeno poglavje v nadaljevanju prinaša obravnavo zgolj novejših in tistih skupin imen, pri katerih prihaja do pogostejših dvomov oz. pri katerih se je njihovo razumevanje, s tem pa tudi pisna praksa v zadnjih desetletjih spremenila {93–100/III}. Pri imenih statističnih, razvojnih, kohezijskih in turističnih regij ter vinskih dežel in okolišev {93–94/III} imajo uporabniki precej zadreg, pisna praksa pa je neenotna, kar kažejo tudi vprašanja v Jezikovni svetovalnici. Pravilo je oblikovano skladno z usmeritvami Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije, da se imena vseh tovrstnih regij poenoteno pišejo z veliko začetnico (Obalno-kraška razvojna regija, Osrednjeslovenska statistična regija). Kadar je tip regije zapisan kot vrstno določilo, tj. z malo začetnico, je z veliko zapisano le lastnoimensko jedro: vinska dežela Posavje. Opozorjeno je (slogovni napotek) še na možnost prekrivanja z opisnimi poimenovanji (Podravska/podravska regija), pri čemer gre za podoben pojav kot pri nekaterih zemljepisnih imenih in poimenovanjih. SP 2001 (§ 107) je z omejevanjem velike začetnice pri znamkah in imenih izdelkov {95– 96/III} na položaj definicijsko neenotno opredeljenega »imenovalnega prilastka« (skladenjskega izraza) vnesel v pisno prakso veliko omahovanja. Nekateri mediji oz. njihovi lektorji temu pravilu še vedno nekritično sledijo, čeprav so zadnja desetletja prinesla mnoga nova spoznanja o lastnoimenskem statusu znamk, ki niso več vezane zgolj na (serijske) izdelke ali podjetja, pač pa tudi na storitve. Odzivi in raziskave jezikoslovcev po izidu SP 2001 so pokazali, da izpust jedra besedna zveze ne pomeni izgube lastnoimenske funkcije, saj beseda oz. zveza še vedno zaznamuje en denotat in ima vse lastnosti lastnega imena. Pri prenovi pravil smo sledili spoznanju, da so vsa lastniška imena pisana z veliko začetnico; to velja tudi za zdravila in farmacevtske izdelke (Calpol), za katere SP 2001 še določa, da se pišejo z malo. Danes velja, da z malo pišemo le farmacevtske zdravilne učinkovine (paracetamol), ki so lahko sestavina zdravil – ta pa nosijo lastniška imena proizvajalcev: Lekadol (Lek), Daleron (Krka), Saridon (Bayer). Mala začetnica je pri celotni skupini upravičena le, ko ne gre več za zaznamovanje enega denotata, temveč beseda oz. zveza zaznamuje vrsto izdelkov ali nadpomenko. To pa se zgodi le, kadar se ime znamke apelativizira (npr. Superga > superge). Druga | 59 možnost je nastanek enakozvočnega poimenovanja serijskih izdelkov iz imen tehničnih ali avtomobilskih znamk; take enakozvočnice pišemo bodisi z veliko bodisi z malo začetnico (Ford/ford kot izdelek podjetja Ford). Na oboje je v prenovljenih pravilih tudi opozorjeno. Znamke pogosto povezujemo z njihovimi logotipi, ki pa so lahko v neskladju z začetnico imen v besedilih (npr. natureta – Natureta). V opombi je ob tovrstnih primerih pojasnjeno, da oblikovalskih rešitev ne prenašamo v besedilno rabo. Pisna praksa v skupini imen listin, konvencij, pogodb in uredb {97–98/III} se je spremenila že v obdobju med nastankom konceptov SSKJ in SP 2001. Če jih je prvi priročnik še dojemal kot vrstne pojavitve, pa je z naraščanjem njihovega števila postalo jasno, da gre za posamične uradne dokumente zgodovinskega značaja in s tem lastna imena, zato so v SP 2001 pisana z veliko. V pravilih prejšnjega pravopisa so zgledi zanje našteti kar med umetnostnimi in neumetnostnimi besedili. Tukaj je skupina osamosvojena iz dveh razlogov. Prvič, zaradi omahovanja pri začetnici zaradi neenotne pretekle kodifikacije, kar je posebej pogosto, ko gre za ime, ki se začenja z občnoimensko prvino (Pogodba o Evropski uniji). In drugič, ker skrajšane različice uporabljamo kot neuradna poimenovanja, pisana z malo (vatikanski sporazum, vendar denimo Lizbonska pogodba); edina izjema je Avstrijska državna pogodba, pri kateri se je skrajšana različica začela enoumno uporabljati kot lastno ime in jo danes (v primerjavi s SP 2001) pišemo z veliko začetnico. Gre torej za skupino imen, pri katerih je treba dobro poznati posamezne dokumente ter njihova uradna imena in morebitna druga poimenovanja. Podobna ugotovitev velja za imena meddržavnih zvez {99–100/III}, saj tudi pri tej skupini zadrege glede začetnice navadno izhajajo iz nejasnega razlikovanja med lastnimi imeni in opisnimi poimenovanji oz. iz nepoznavanja razlik med obojimi. Opisna poimenovanja so neuradna in so pogosta zlasti v publicistiki (npr. trojni pakt), medtem ko so lastna imena določena z uradno ustanovitvijo zvez: datumom nastanka, državami pristopnicami in podpisom listin (npr. Arabska liga). Skrajšana stvarna imena Nekatera večbesedna stvarna lastna imena {101/III} že izvenbesedilno obstajajo v skrajšani obliki, pri drugih lahko tovrstno krajšanje izvedemo le priložnostno (največkrat v uradovalnih in strokovnih besedilih) in z omejeno trajnostjo, tj. v posameznem besedilu. Splošno znana skrajšana imena niso v vseh obdobjih enaka; trenutno so taka zagotovo Unija (za Evropsko unijo), Cerkev (za Katoliško cerkev) in | 60 Združeni narodi (za Organizacijo združenih narodov), medtem ko v SP 2001 (§ 37) omenjene Akademija (za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti), Matica (za Slovensko matico) in Fronta (za Osvobodilno fronto) danes niso več splošno razširjene. Prekrivnost stvarnih lastnih imen in občnih poimenovanj Nekatera stvarna večbesedna imena prinašajo zadrege, povezane z dejstvom, da je lahko homonimna zveza uporabljena tudi kot občno poimenovanje {102/III}. Na to je pri posameznih skupinah imen opozarjal že SP 2001, a preveč skopo in s slabo izbranimi zgledi, zato je v vmesnem času prihajalo do veliko zadreg pri interpretaciji pravil in njihovi implementaciji v pisno prakso. Prekrivnost namreč večinoma ni celovita, a ker se stvarna lastna imena v posameznih besedilih lahko uporabljajo tudi skrajšana, se zdi, da je. Na primer ime Državni zbor Republike Slovenije se besedilno skrajšano glasi Državni zbor, to pa je homonimno z občnim poimenovanjem državni zbor za vrsto političnega telesa. SP 2001 je poskušal v pravopisni sistem in rabo vnesti razlikovanje, ki ga je prejšnji pravopis zabrisal z izogibanjem veliki začetnici. Vendar pa zgledi, ki so identični za lastno ime in občno poimenovanje, niso pomagali uzavestiti razlike: da namreč takrat, kadar imamo v mislih konkretno besedilo, ustanovo ipd., uporabimo njeno uradno lastno ime; občno poimenovanje (ki se lahko od lastnega tudi razlikuje, saj občnost omogoča pretvorbe tipa zakon o visokem šolstvu > visokošolski zakon) pa uporabimo takrat, ko je v ospredju besedila vrstnost oz. funkcija. V prenovljenem poglavju so zgledi za tovrstno prekrivanje zbrani v treh skupinah besedja, sorodnega po pomenu. Pokazalo se je tudi, da je za vsako od teh skupin koristno oblikovati dodatne opombe, v katerih so zbrani čim bolj nazorni primeri iz besedilne rabe, saj razlikovanje največkrat izvira prav iz sobesedilno utemeljenih razlik med imeni in poimenovanji (npr. Mineva prvih sto dni mandata devete slovenske vlade nasproti 58. redna seja Vlade RS). Izrazi posebnega razmerja in spoštovanja Razdelek, v katerem je o ali veliki ali mali začetnici za izražanje posebnega razmerja ali spoštovanja povedano vse bistveno, združuje prvotni dve skupini v SP 2001 (pri veliki (§ 110–114) in mali začetnici (§ 156)). Posebej je po novem opozorjeno na dosledno rabo velike začetnice, potem ko se odločimo za poudarjanje vikanja ali tikanja. Mešanje obeh načinov pomeni nepotrebno slogovno slabost. | 61 S konteksti so ponazorjene {105/III} rabe velike začetnice v protokolarnem naslavljanju (t. i. socialna velika začetnica), in sicer za posamezne z veliko ali z malo začetnico pisane zvrsti celebritet (ekscelenca, eminenca, svetost, veličanstvo, visokost), pred katerimi stojijo z veliko pisani zaimki in z malo pisani pridevniki. Ta način je bil zapisan le v prvem slovenskem pravopisu, Levčevem iz leta 1899 (v členu 607). Pridevniki iz lastnih imen Poglavje je novo in vključuje vsebino, ki je bila v SP 2001 obravnavana v poglavjih »Svojilni pridevniki iz besed, pisanih z veliko« (§ 115) in »Pri vrstnih pridevnikih na -ov/ -ev, -in iz lastnih imen« (§ 157–159). SP 2001 se je v kodifikaciji začetnice pridevnikov na -ov/ -ev, -in iz lastnih imen opazno odmaknil od tradicije pisanja teh pridevnikov v preteklosti. Do vključno SP 1950 (in v veliki meri tudi še SP 1962) so se pridevniki na - ov/ -ev, -in iz lastnega imena namreč pisali z veliko začetnico v vseh položajih (Jakop 2009). Kljub navidezno preprostemu formalnemu ločevanju v pravilih SP 2001 na rabo velike začetnice pri svojilnih pridevnikih na -ov/ -ev, -in oz. rabo male začetnice pri vrstnih pridevnikih na -ov/ -ev, -in, izraženo v pravilih SP 2001 pa v slovarskem delu pravopisa to razmejevanje ni bilo uresničeno. Celotna skupina iz lastnih imen izpeljanih pridevnikov na -ov/ -ev, -in, kadar so del stalnih besednih zvez, je bila v slovarju SP 2001 kodificirana sistemsko dvojnično, tj. z malo in veliko začetnico. S tem so nekatere slovarske rešitve odstopale od pravil, npr. skupina svojilnih pridevnikov iz lastnih imen, kadar zaznamujejo duhovno last (pitagorov in Pitagorov izrek v slovarju oz. Pitagorov izrek v pravilih), in v veliki meri tudi niso bile usklajene z dejansko jezikovno rabo, ki je zlasti v skupini poimenovanj za duhovno last prevladujoče izkazovala rabo velike začetnice (npr. Arhimedov zakon). Zaradi odmika od pravopisne tradicije in težav pri razmejevanju pomena svojilnosti od vrstnosti so se jezikovni uporabniki pogosto znašli v dilemi glede zapisa, zlasti ob pojavljanju novih, slovarsko še ne obravnavanih poimenovanj. Iz zgoraj navedenih razlogov smo poglavje strukturno in vsebinsko prenovili. Novo je ime poglavja »Pridevniki iz lastnih imen« {106–114/III}, v njem pa je obravnavano pisanje začetnice pri vrstnih in svojilnih pridevnikih, izpeljanih iz imen bitij ter iz zemljepisnih ali stvarnih imen. Njihova kodifikacija ostaja nespremenjena pri vrstnih pridevnikih na -ski/- ški, - ovski/ -evski, -anski, ki jih pišemo z malo začetnico {106/III}, ter pri svojilnih pridevnikih na -ov/ -ev, -in, ki jih pišemo z veliko začetnico {107/III}. Pravili sta ponazorjeni z aktualiziranimi zgledi pridevnikov, izpeljanih iz vseh skupin lastnih | 62 imen, vključena sta tudi ponazarjalna primera pisanja pridevnikov iz kratičnih imen, npr. RTV-jevski/ertevejevski, Natov. Novost v primerjavi z SP 2001 je kodifikacija svojilnega pridevnika Božji z veliko začetnico {108/III}. Gre za posebnost z vidika izpeljave svojilnega pridevnika z obrazilom - ji (namesto -ov) iz imena Bog (Gložančev 1993/94). Svojilnega pridevnika Božji pravila SP 2001 niso obravnavala, v slovarskem delu pa je raba velike začetnice omejena le žanrsko (dopuščena je v teoloških in bogoslužnih besedilih), ne upošteva pa njegove funkcije svojilnosti nasproti vrstnosti. Vključitev te posebnosti v prenovljena pravila je utemeljena tudi z vidika večkrat izraženih uporabniških zadreg glede začetnice zaradi izrazne prekrivnosti z vrstnim pridevnikom (božji). V to poglavje smo vključili tudi pisanje svojilnih oz. vrstnih pridevnikov, izpeljanih iz lastnih imen, kadar so v položaju z vezajem povezane priredne zveze dveh ali več imen {109/III}, npr. Breznik-Ramovšev pravopis, rusko-ameriški vrh. Ta skupina je bila v SP 2001 pravopisno obravnavana zaradi rabe vezaja (v poglavju o pisanju skupaj oz. narazen pri prirednih zloženkah v členu 503), ne pa tudi zaradi rabe začetnice. Za pridevnike, izpeljane iz lastnih imen, v pravilih uvajamo novo poimenovanje: izlastnoimenski pridevniki. Razlog za obravnavo te pravopisne kategorije v okviru enega poglavja je jezikovnemu uporabniku ponuditi večjo sistematičnost in preglednost te v sodobnem času pereče pravopisne problematike. Posebno pozornost namenjamo pisanju izlastnoimenskih pridevnikov s priponskimi obrazili -ov/ -ev, -in, kadar so del stalnih besednih zvez, saj je njihova kodifikacija glede na SP 2001 nekoliko spremenjena. Gradivske preverbe so pokazale precej neenotno normo, pri čemer je bilo gradivo mogoče razvrstiti v tri skupine: (a) Velika začetnica izlastnoimenskih pridevnikov: Pri pridevnikih, ki so del poimenovanj za duhovno last (izumi, iznajdbe, častna poimenovanja), za nagrade, posebne dneve in praznike, prevladuje raba velike začetnice v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku , zato smo to normo tudi kodificirali {110–111/III}, npr. Pitagorov izrek, Nobelova nagrada, Prešernov dan. Spremenjena kodifikacija glede na SP 2001, ki je zapisal dvojnično normo, je v skupini pridevnikov, ki zaznamujejo duhovno last, medtem ko pisanje nagrad in praznikov ostaja nespremenjeno, pri čemer smo pravila dopolnili z zgledi, ki so izpeljani tudi iz osebnega imena, npr. Marijino vnebovzetje. (b) Velika oz. mala začetnica izlastnoimenskih pridevnikov: Največja je skupina pridevnikov, ki v sodobnem gradivu izkazujejo dvojnično normo. Kategoriziramo jih lahko v skupino terminoloških in frazeoloških zvez. | 63 Dvojnično normo terminoloških zvez smo registrirali pri poimenovanjih bolezni, delov telesa v medicinski stroki ter pri poimenovanju rastlinskih in živalskih vrst v botaniki in zoologiji. Zato pri tej skupini izlastnoimenskih pridevnikov v pravilih ohranjamo dvojnično normo in zanje predpisujemo pisanje z veliko in malo začetnico {112a in b/III}, npr. Downov/downov sindrom. To velja tudi za frazeološke zveze, torej stalne besedne zveze s prenesenim pomenom, ki ga v pravilih tudi zapišemo zaradi razdvoumljanja z nefrazeološko rabo {113/III}, npr. Ahilova/ahilova peta ‘ranljivost’. Rahel odmik od prikaza v slovarskem delu SP 2001 se v prenovljenih pravilih kaže v zaporedju navajanja velike oz. male začetnice, čeprav med njimi še vedno ohranjamo enakovredno normativno razmerje. (c) Mala začetnica izlastnoimenskih pridevnikov: V tretji skupini so pridevniki, pri katerih se je kljub izhodiščno lastnoimenski motivaciji v jezikovni rabi že uveljavilo pisanje z malo začetnico, verjetno tudi pod vplivom kodifikacije v SP 2001, ki je posamezne primere poimenovanj rastlin, živali, delov telesa normiral le z malo začetnico, npr. marijini laski, noetova barčica, venerin griček. Sodobni gradivski viri pri pridevnikih, ki niso tvorjeni iz priimkov, še vedno potrjujejo prevladujočo rabo male začetnice, ki jo ohranjamo tudi v prenovljenih pravilih in skupino obravnavamo kot posebnost {114, 1. točka/III). Posebnost predstavljajo tudi podomačeni izlastnoimenski pridevniki, pri katerih motivacija iz lastnega imena ni (več) vedno razvidna in prepoznana, zato se je pri njih v jezikovni rabi uveljavila mala začetnica {114, 2. točka/III), npr. gajgerjev števec, kar je tudi v skladu s krovnim pravilom o podomačevanju občnih poimenovanj v slovenščini {9–11/IV}. Mnogi ti primeri imajo tudi nepodomačeno dvojnico, ki jo zapisujemo v skladu s prenovo pravil {110/III} le z veliko začetnico, npr. Geigerjev števec . Gre za poseben tip dvojničnosti izlastnoimenskih pridevnikov, ki ni tako zelo redek. Poglavje vsebuje še dva slogovna napotka glede uporabe oz. neuporabe izlastnoimenskih pridevnikov v posebnih položajih. Prvi se navezuje na položaje zapisa svojilnosti pri ženskih imenih. Spremenjena družbena vloga žensk je vplivala tudi na povečano potrebo po tvorbi pridevnikov iz ženskih priimkov, tudi pri poimenovanjih za duhovno last. Težava izhaja iz SP 2001, ki je v členu 965 zapisal, da priimki ženskih oseb navadno ne tvorijo svojilnih pridevnikov z obrazilom -in (npr. namesto Kobilčine slike ipd. rajši slike Ivane Kobilca). Tudi v prenovljenih pravilih za ta položaj še naprej priporočamo uporabo rodilniške svojine, npr. pedagogika (Marije) Montessori, ali opisne ubeseditve, npr. lestvica po Virginii Apgar, oz. pridevniške oblike ženskega priimka na -ova/- eva, ki je že uveljavljena v slovenščini, npr. lestvica po | 64 Apgarjevi, saj se tvorba izlastnoimenskega pridevnika na -in iz ženskih priimkov (še) ni splošno uveljavila. Drugi slogovni napotek, tudi povezan s spolom podstavnih imen, se nanaša na izražanje svojine v priredno povezanih imenih različnih spolov, npr. John H. Cochran in Monika Piazzesi. Tudi v tem primeru v slogovnem napotku svetujemo rabo opisne ubeseditve, npr. mera po Johnu H. Cochranu in Moniki Piazzesi, oz. rabo ženske pridevniške oblike na -ova/ -eva: mera po Cochranu in Piazzessijevi. S sklici opozarjamo, da se pravila v tem segmentu vsebinsko dopolnjujejo s posameznimi pravili v drugih poglavjih, in sicer: »Velika začetnica v nekrajevnih imenih«, »Tvorba pridevnikov« in »Pridevniško priponsko obrazilo - in« v poglavju »Slovnični oris za pravopis« ter »Vezalne zloženke« v poglavju »Pisanje skupaj oz. narazen«. MALA ZAČETNICA Poglavje o rabi začetnice je zasnovano tako, da so ob pravilih za pisanje velike začetnice kot izjeme v razdelkih »Posebnosti« opisana odstopanja od pravila, tj. največkrat položaji, v katerih uporabljamo malo začetnico ali pa je raba neustaljena in norma variantna. Ta način se razlikuje od SP 2001 (§ 124–159), saj so tam v vzporednem poglavju obravnavane vse kategorije, tudi tiste, ki so jih predstavili že v poglavju o rabi velike začetnice. V poglavju z naslovom »Mala začetnica« se v pričujočem predlogu posvečamo samo tistim skupinam poimenovanj, ob katerih smo pri izbiri začetnice pogosto v zadregi, morda tudi zato, ker imajo v več jezikih status lastnega imena ali pa nastopajo pogosto v skladenjskem položaju, ki predvideva rabo velike začetnice. Vrstna poimenovanja bitij in določila ob imenih V slovenščini so z malo začetnico pisana vsa vrstna določila ob imenih oseb, in sicer • nazivi, ki označujejo družbeni ali družabni položaj {116/III}, • nazivi, ki označujejo poklic {116/III}, | 65 • nazivi, ki označujejo čast {116/III}, • nazivi, ki označujejo znanstveno stopnjo {116/III}, • nazivi, ki označujejo rodovno pripadnost {116/III}, • nazivi, ki označujejo plemiško stopnjo {117/III}. Pri naštetih kategorijah smo zasledili dileme glede zapisa začetnice le pri plemiških nazivih, ki so v predlogu pravil obravnavani na novo. Pri teh se zlasti v prevedenih besedilih pojavlja zapis z veliko začetnico (Graf – grof). Sicer so zadrege jezikovnih uporabnikov povezane s stavo nazivov ob imenu, rabo ločil (vejica) in položaji, ko naziv postane stalni razlikovalni dodatek ob imenu (Plinij Starejši) {118/III}. Na možnost tovrstne rabe v SP 2001 (§ 129) ni opozorjeno. V predlogu pravil za pisanje teh nazivov so naštete vse evidentirane izrazne možnosti za oba spola in primeri ustreznih okrajšav. Slovarska redakcija teh nazivov v ePravopisu vključuje poleg osnovne identifikacije tudi okoliščine rabe v pragmatičnih ter tudi v skladenjskih funkcijah in položajih: gospód -a m |naziv za odraslega moškega|: Pri mizi je sedel sivolasi gospod; Gospe so dobile liker, gospodje enako merico slivovke; kot nagovor Spoštovani gospod, zahvaljujem se vam/Vam za prijazne besede, ki ste jih izrekli; pred imenom ali pred navedbo poklica Atkinson je gospoda Beana opisal kot otroka, ujetega v telesu odraslega moškega; Zakonca sta si pred gospodom župnikom obljubila zvestobo in ljubezen dóktorica -e ž |poklicni naziv; zdravnica|: Odločila se je za terapijo pri znani doktorici, specialistki za homeopatijo; pred imenom zasebna ordinacija doktorice Jane Novak; kot nagovor Ste že končali, gospa doktorica? |akademski naziv|: Študij se zaključi z izdelavo in zagovorom doktorske disertacije ter pridobitvijo naziva doktorica oz. doktor znanosti; pred imenom V imenu kolektiva se je zahvalil doktorici Jani Novak za dolgoletno vodenje; v zvezi dvojna doktorica Moderatorka pogovora je dvojna doktorica Jana Novak Novost pričujočega predloga za pisanje vrstnih poimenovanj bitij so poimenovanja za evolucijske stopnje človeka {119/III}, ki so pisane z malo začetnico (avstralopitek, kromanjonec, neandertalec), pri latinskih imenih pa upoštevamo pravila za | 66 taksonomske zapise, pri katerih je uveljavljen zapis z veliko začetnico le v prvi sestavini, v besedilih pa tudi ležeči tisk ( Australopithecus, Homo habilis) {120/III}. Pravilo v členu {121/III} opozarja na dejstvo, da se pri kategoriji pripadnikov družbenih skupin, ki so izpeljanke iz imen, velika začetnica iz podstavnega imena ne prenaša na izpeljanko, kar je bilo v SP 2001 predstavljeno v členu 136. Medtem ko razna društva, klube, podjetja poimenujemo kot stvarna imena in so imena tudi v kratični obliki, pa so pripadniki vseh primarnih in družbenih skupin pisani z malo začetnico, ne glede na to, da so poimenovanja izpeljanke iz lastnih imen, npr. • ime stranke – DeSUS/Desus > desusovec, desusovka, pripadnik stranke; • ime podjetja – Microsoft > microsoftovec, microsoftovka, zaposleni v tem podjetju; • mesto v Egiptu – Aleksandrija > aleksandrinka, sezonska delavka v tem mestu; • Avguštin, ustanovitelj cerkvenega reda > avguštinec, redovnik tega reda; • Nobel, ustanovitelj sklada za nagrade > nobelovec, nobelovka, nagrajenci iz tega sklada. Predstavljenih je deset tovrstnih skupin s predstavniki, ki jih opredeljujemo glede na pripadnost 1. jezikovni skupini, 2. veri ali verski skupini, 3. redu, 4. nagrajencem, 5. družbenim gibanjem, nazorom, usmeritvam, 6. društvom, klubom, strankam, 7. ustanovam, podjetjem, organizacijam (bodisi kot pripadnikov ali uporabnikov njihovih storitev ali izdelkov), 8. oboroženim in tajnim skupinam, 9. drugim skupinam. Pripadnost glede na (10) barvo kože je bila v pravopisih doslej imenovana kot rasna pripadnost (SP 2001, § 59). Izraz rasa je v družbi in znanosti prepoznan kot neprimeren, saj se pojem nanaša na podedovano telesno podobo, za človeško vrsto | 67 pa je z genetskega vidika značilno mešanje genskega materiala. Delitev ljudi po rasni pripadnosti lahko spodbuja družbeno nestrpnost, zato smo namesto izraza rasa uporabili opisni izraz barva kože. Povezovalne lastnosti družbenih skupin izvirajo iz nacionalne, jezikovne pripadnosti, torej iz družbenih kategorij, pri katerih ima človek kot posameznik tudi možnost izbire ali samoopredelitve. Raba začetnice je v nekaterih navedenih skupinah neustaljena bolj kot pri drugih. To velja v večji meri za tiste skupine, ki se v tujih jezikih pišejo z veliko začetnico in jih s prevodi prenašamo v slovenščino, npr. pri nagrajencih (nobelovec – nobelovka) ali pripadnikih nekaterih ver (amiš – amišinja). Kot posebnost so v pravilih {122/III} prvič omenjena tudi poimenovanja pripadnikov, ki jih izpeljemo iz črkovalnih kratic in jih pišemo z vezajem ali tudi razvezano: RTV‑jevec – RTV‑jevka; ertevejevec – ertevejevka. Ko se taka poimenovanja pojavijo, navadno ne povzročajo zapisovalnih problemov. Več težav pri zapisu predstavljajo tista poimenovanja pripadnikov skupin, ki niso izpeljanke iz podstavnega stvarnega lastnega imena, temveč so z njim prekrivna {122/III}, npr. vsakega od članov ansambla bratov s priimkom Avsenik poimenujemo Avsenik, četudi se piše drugače, npr. Največji humorist med Avseniki je bil trobentač Košir. Tovrstnih poimenovanj pravopisi doslej niso evidentirali, kar sicer ne pomeni, da se v rabi niso pojavljali. Zasledili smo primere pri glasbenih (Čuki, Modrijani), otroških vrtčevskih (Ježki), telovadnih (Sokol) in navijaških skupinah (Viole). Stvarna občna poimenovanja Poglavje o stvarnih občnih poimenovanjih je glede na SP 2001 razširjeno s štirimi novimi sklopi, in sicer s poimenovanji 1. zgodovinskih dogodkov {125–126/III}, 2. nazorov, smeri in gibanj {129/III}, 3. jedi {130–132/III} ter 4. športnih in družabnih iger {133–135/III}. Dve že znani skupini – (5) poimenovanja praznikov, posebnih datumov, dnevov in mesecev {123–124/III} ter (6) poimenovanja nagrad, priznanj in častnih nazivov {127– 128/III} – sta predstavljeni z več raznolikimi ponazoritvami. | 68 Pisanje praznikov in posebnih dnevov Pisanje praznikov in posebnih dnevov, tednov, mesecev in let oz. vseh časovnih opredelitev – tudi poimenovanj dnevov v tednu in mescev – pišemo z malo začetnico razmeroma ustaljeno približno zadnjih sto let {122/III}, vse od izida Breznikovega Slovenskega pravopisa 1935. Kljub temu pa zadnja leta del javnosti redno, zlasti ob praznikih, tudi javno predstavi pobudo za spremembo pravopisnega pravila in kodificiranje velike začetnice. Gre za pobude, da bi se pri tej kategoriji morala upoštevati tudi t. i. kategorija »spoštovanja«, česar komisija pri prenovi pravopisnih pravil ne sme prezreti. Po pregledu aktualnega gradiva je komisija presodila, da odstopanja in omahovanja v knjižnem jeziku niso tako pogosta, da bi bilo treba pravilo spreminjati. Pisanje z veliko začetnico smo opazili predvsem pri prevodnih besedilih, kar je posledica dejstva, da v nekaterih jezikih pišejo z veliko začetnico tudi zgodovinske dogodke ali procese (hrv. Drugi svjetski rat, it. Olocausto, angl. Brexit), drugje poimenovanja dnevov v tednu ali mesecev (angl. Monday, January). Ugotovljeno je bilo tudi, da pišoči v znamenje spoštovanja – zlasti do verskih praznikov – te pišejo z veliko začetnico, npr. Božič, Velika noč, kar je omejeno na zasebne sporočevalne prakse in česar nihče ne preganja. Gre za odraz emocionalnosti, zapis iz osebnih razlogov, nekateri napišejo z veliko tudi druge besede, npr. Veliko Zdravja in Veselja ali Naj vas spremlja Mir in s tem še poudarijo pozitivne misli. Če bi spreminjali pravopisno določilo na osnovi osebnih meril, bi se bili zaradi izrazito raznolike družbe uporabnikov sodobne slovenščine prisiljeni soočiti še z večjo neenotnostjo, kot jo pričakujemo, saj je na primer merilo spoštljivosti povsem subjektivno. Predlagamo torej, da se ohrani tradicionalno pravilo v vseh naštetih kategorijah, tj. pri pisanju: • dnevov in mesecev: nedelja, junij, mali traven; • državnih in verskih praznikov: dan državnosti, dan samostojnosti in enotnosti, praznik dela; božič, velika noč, binkošti, ramadan / ramazan, hanuka, pasha itd.; • posebnih datumov: novo leto, valentinovo, materinski dan, zahvalni dan; • mednarodnih, priložnostnih ali spominskih dnevov, mesecev, tednov in let: mednarodni dan maternega jezika, dan spomina na mrtve, dan Zemlje , svetovni dan čebel; teden razoroževanja; mednarodni mesec boja proti raku dojk; leto mladih, mednarodno leto zdravja rastlin. Prav tako se mala začetnica ohranja pri izpridevniških samostalniških poimenovanjih na - ovo (gregorjevo, jožefovo, katarinino, martinovo, silvestrovo, valentinovo), za katere | 69 se je zapis z malo začetnico uveljavil že pred več kot pol stoletja, saj jih tako zapisujejo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je začel izhajati leta 1970. V predlogu pravil {124/III} je posebej poudarjeno tudi, da prazniki kot Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Martinova sobota, Silvestrov večer niso pisani z veliko začetnico, temveč je z veliko začetnico pisan le svojilni pridevnik iz lastnega imena, ki je prva beseda v zvezi. Podobno je z veliko začetnico pisano vsako ime, ki se pojavlja v poimenovanjih: dan Zemlje (ker je mišljen planet), dan vrnitve Primorske k matični domovini, dan Primoža Trubarja, dan Rudolfa Maistra. Poimenovanja zgodovinskih dogodkov Druga časovna opredelitev, ki jo v pravila uvajamo prvič, so poimenovanja zgodovinskih dogodkov {125/III}. Kot je bilo že omenjeno v prejšnjem poglavju, se v veliko jezikih ta pišejo z veliko začetnico, zato se praksa zmotno prenaša tudi v slovenščino. Z malo začetnico torej še naprej pišemo poimenovanja (a) vojn, bitk in front (druga svetovna vojna, soška fronta), (b) vstaj in revolucij (arabska pomlad, francoska revolucija), (c) drugih zgodovinskih dogodkov (brexit, daytonski mir, tridentinski koncil), ki so pogosto opisna poimenovanja. Podobno kot pri poimenovanjih praznikov z veliko začetnico pišemo le lastna imena (bitka za Midway, mirovna konferenca v Brest‑Litovsku) in svojilne pridevnike v teh zvezah (Friedjungov proces) {126/III}. Zaradi neenotnosti in težke določljivosti izvirnega imena v rabi pogosto zamenjujemo poimenovanja dogodkov oz. listin, ki so jih na teh dogodkih podpisali, npr. zvezo versajski mir v zgodovinski literaturi najdemo v dveh pomenih: kot poimenovanje mirovne konference v Versaillesu (dogodek, pisan z malo začetnico) ali kot ime dokumenta, podpisanega na tem dogodku, zato naj bi ga pisali z veliko začetnico: Versajski mir. Dodatno zmedo vnaša tudi vprašanje, kako pisati poimenovanja zgodovinskih listin, ki se pojavljajo v vlogi imena, čeprav gre za neuradne, pogosto poljudne različice (o tem tudi pri stvarnih lastnih imenih). V takih primerih je dolgo veljalo določilo SP 2001, da je bolje pisati opisna poimenovanja z malo začetnico, kar je upoštevano v prvi in drugi izdaji SSKJ (1970–1990; 2014), vmes pa je pravopis iz leta 2001 uvedel zapis uradnih listin z veliko začetnico (Rapalska pogodba, Trianonska pogodba), tudi na podlagi rabe v strokovnih besedilih. | 70 Poimenovanja nagrad, priznanj, odlikovanj in častnih dogodkov Druga nevralgična točka pri pisanju male začetnice so poimenovanja nagrad, priznanj, odlikovanj in častnih nazivov ter športnih trofej, ki jih pišemo z malo začetnico {127/III}. To so • enobesedna izlastnoimenska poimenovanja (bert, emmy, grammy, kresnik, vesna, vodomec); • večbesedna poimenovanja (bob leta, zlati medved, srebrni red za zasluge, veliki kristalni globus); • večbesedna poimenovanja, ki so besedne zveze z izlastnoimenskim pridevnikom na - ov/- ev ali - in kot levim prilastkom (Bloudkova plaketa, Veronikina nagrada); • večbesedna poimenovanja z lastnoimenskim desnim prilastkom (nagrada Metoda Badjure, nagrada Saharova). Zlasti slednja skupina se uveljavlja pogosteje, kadar je ime, npr. revije, medija, ki podeljuje nagrado, težko identificirati v obliki svojilnega pridevnika: namesto Timova osebnost leta raje osebnost leta revije Time. V predlogu pravil je zato posebej opozorjeno na te položaje: nagrada Saharova, miss Slovenije {128/III}. V slogovnem napotku pa je na ločevanje homonimnih izrazov, npr. zlata lisica (športna trofeja) nasproti Zlata lisica (prireditev) še dodatno opozorjeno. Opažamo tudi več odstopanj kot pri drugih kategorijah, kar je mogoče pripisati izredni skladenjski raznolikosti znotraj skupine, saj se pojavljajo poimenovanja tudi povsem priložnostno, ob raznih dogodkih in prireditvah (npr. kralj Krvavca). Poimenovanja različnih smeri Zaradi zmotnega sklepanja, da se imena različnih umetnostnih, filozofskih, političnih idr. smeri pišejo z veliko začetnico, če je v podstavi lastno ime (npr. Bonaparte; angl. Bonapartism), smo se odločili vključiti tudi pravilo o pisanju poimenovanj smeri {128/III}, saj jih pišemo le z malo začetnico: bonapartizem, darvinizem, janzenizem, nadrealizem itd. Enako z malo začetnico pišemo tudi pripadnike teh smeri (bonapartist, darvinist, janzenist, nadrealist) {121/III}. | 71 Poimenovanja jedi in iger Poimenovanja jedi {130–132/III}, npr. idrijski žlikrofi, prekmurska gibanica, in iger {133– 135/III}, npr. mikado, olimpijske igre, niso lastna imena in jih pišemo z malo začetnico. Tako kot pri vseh drugih sorodnih poimenovanjih tudi tu velja, da se z veliko začetnico pišejo le • tiste neprve enote v teh poimenovanjih, ki so lastna imena (goveji file Stroganov, črni Peter); • pridevniki, izpeljani iz lastnih imen, ki imajo ob vrstnem lahko tudi svojilni pomen (Mozartove kroglice, Kneippova kava). Če se tak pridevnik zapisuje fonetično, torej je pisno podomačen, ga pišemo z malo začetnico: po zgledu brajeva pisava (< Braille) tudi knajpova kava (< Kneipp). Pri imenih iger opozarjamo, da so sodobne igre tudi industrijski izdelki, imena pa lastniška, torej nespremenljiva, zato so kot znamke pisana z veliko začetnico (Naseljenci otoka Catan, Monopoly, Activity). Če preidejo med občna poimenovanja, dobijo vrstni pomen in jih pišemo z malo začetnico: Pri večini monopolijev se najprej polastite oranžnih lokacij. POSEBNOSTI PRI RABI VELIKE IN MALE ZAČETNICE Ker so pravopisna pravila, ki so bila nazadnje temeljiteje pregledana za izdajo SP 2001, stara že 30 let, v njih seveda ne more biti nič pravopisno novega, kar se je pojavilo od takrat. Tu ne gre za izvorno slovenske rešitve, ampak za uveljavljeno in preneseno od drugod, praviloma iz angleščine. Zapisovanje spletnih naslovov, naslovov pri elektronskem sporočanju in v računalniškem jeziku Tu {136–137/III} se vse sestavine pišejo z malo začetnico, tudi če se sicer, v običajnih, neračunalniških in nekomunikacijskih kontekstih z veliko. | 72 Raba velike začetnice sredi besede Iz angleščine {138/III} je znano pisanje z veliko začetnico za predimki, ki so del novonastalih priimkov (McCarthy). Tako pišemo tudi izpeljanke iz njih. Pozornost zbujajo zaščitena imena, ki so po obliki besedotvorni zlitki z notranjo veliko začetnico: PageMaker, DaimlerChrysler, tej podobna je kratica SlovLit (< diskusijska skupina na temo slovenska literatura). Mala začetnica na začetku lastnega imena Na začetnem, izpostavljenem položaju v lastnih imenih lahko nastopa tudi nepričakovana in zato opazna začetnica {139/III}, največkrat e ali i, ki pomeni elektronski (tudi električni) in internetni, po podobnosti tudi še kaj drugega (zVem, dLib), kar vse potem postane novo lastno ime. V položaju na začetku povedi se taka mala črka ohranja, kar je povedano pri izjemi ob veliki začetnici. Raba velike in male začetnice v okrajšavah besednih zvez Okrajšane sestavine besednih zvez {140/III} vsakokratno začetnico praviloma ohranjajo (pr. Kr.). V mnogih primerih se za velikimi začetnicami sestavin pišejo pike (A. D.), velike začetnice pa se pišejo tudi pri sestavinah, ki se neokrajšane pišejo z malo začetnico. V tem se približujejo kraticam, kjer je tak postopek daleč prevladujoč (NUK < Narodna in univerzitetna knjižnica). PRILOGA: NEPRVE SESTAVINE ZEMLJEPISNIH IMEN Zbirka »Neprve sestavine zemljepisnih imen«, ki je vključena k poglavju kot priloga, vsebuje nabor 212 besed (most, vrh) ali besednih zvez (severna stena, vinska pot), ki se pojavljajo kot neprve v 837 nekrajevnih in krajevnih imenih ter so posledično pisane z veliko ali malo začetnico. Razlog za vključitev teh enot je povezan z zavezo komisije, da bodo pravila olajšala presojo, katera neprva sestavina zemljepisnega imena je pisana z veliko in katera z malo začetnico. Tudi po prenovi pravopisnih pravil se namreč odločamo za pravilo, ki pravi, da neprve sestavine v zemljepisnih imenih {61/III} pišemo v krajevnih imenih z | 73 veliko (Bukov Vrh), v nekrajevnih pa z malo začetnico (Bukov vrh). Zapis nekrajevnih imen (predvsem imen vzpetin in gora), ki ne sledijo predstavljenemu mehanizmu, ureja pravopisno pravilo v členu {62/III}: Pri poimenovanju vzpetin in gora so bila pogosto uporabljena občna poimenovanja (Grmada, Kladivo, Oltar, Rog, Stog), nekatera so prekrivna tudi z geografskimi izrazi (Kočna, Kuk, Rokav, Špik). Veliko začetnico so ohranila tudi potem, ko je ime gore dobilo še pridevniško razlikovalno sestavino: Polhograjska Grmada; Veliko Kladivo, Malo Kladivo; Mali Oltar, Veliki Oltar; Spodnji Rokav, Srednji Rokav; Jezerska Kočna, Kokrska Kočna; Livški Kuk; Jezerski Stog; Poliški Špik; podobno tudi planota Kočevski Rog. Kako je priloga urejena? Razlage iztočničnih besed so povzete ali po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ali področnih terminoloških slovarjih na portalu Fran, nekatere pa je oblikovala delovna skupina. Če oznako vira v oklepaju za razlago spremlja zvezdica, je bila uporabljena razlaga malenkostno spremenjena, npr. beseda slap je v SSKJ razložena kot »večja količina vode, ki v loku pada z višjega mesta na nižje zaradi navpičnega, strmega zemljišča«, v zbirki pa kot »večja količina v loku padajoče vode«. Če se neprva sestavina pojavlja v geografskem pomenu zgolj v lastnem imenu, je razlaga uvedena s pojasnilom »v lastnih imenih«. Razlagi v razdelku krajevno in/ali nekrajevno ime sledi navedba imen, ki so bila izbrana kot najpogostejše pojavitve v besedilnem korpusu Gigafida 2.0 in Slovarju slovenskih eksonimov (2013). Če ime ne označuje zemljepisne danosti, ki bi bila pomensko prekrivna s pomenom neprve sestavine, imenu sledi identifikacijska umestitev, zapisana med pokončnicama. Npr. beseda graben je razložena kot »manjša ozka dolina s strmimi pobočji«, v zvezi, ki je zemljepisno lastno ime, pa je Mačkov graben ime potoka. V zbirko niso vključene enote državne ali pokrajinske uprave, ki jih uvrščamo med stvarna imena (npr. pokrajina, provinca, vojvodina), razen če so del zemljepisnega imena (npr. ime države ali zvezne države). Namen zbirke je torej uporabniku pravopisnega priročnika osvetliti razmerja med pomenom geografskih izrazov in občnih poimenovanj (ki imajo lahko tudi geografski pomen) ter imeni, v katerih ti izrazi ali besede nastopajo. | 74 Razlage so bile povzete ali preverjene po naslednjih slovarjih: GTS = Geografski terminološki slovar UTS = Urbanistični terminološki slovar PnTS = Planinski terminološki slovar PrTS = Pravni terminološki slovar SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika | 75 III Komentar k poglavju »Prevzete besede in besedne zveze« Helena Dobrovoljc Nataša Jakop Marta Kocjan Barle Tina Lengar Verovnik Hotimir Tivadar Peter Weiss PREVZETE BESEDE IN BESEDNE ZVEZE O poglavju Pravopisno poglavje o prevzetih besedah in besednih zvezah je prenovljeno v strukturnem in ponazarjalnem delu. Načela prevzemanja se namreč že več desetletij niso bistveno spreminjala, vseskozi pa lahko spremljamo procese, v katerih se nekatere skupine besed – ne glede na kodifikacijo in regulacijo zaradi svoje specifičnosti – vedejo po vzorcih, ki jih v knjižnem jeziku že poznamo. Umetno vzdrževanje enotnosti določenih skupin, npr. glasbenih izrazov ali merskih enot, je čedalje bolj omejeno na jezikovne položaje, ki jih obvladujejo še druge okoliščine kot knjižnojezikovno uravnavanje. Prevzemanje danes razumemo kot proces, ki ga je treba uporabnikom knjižnega jezika predstaviti tudi s perspektive mehanizmov, s katerimi se srečujemo pri integraciji besede ali besedne zveze v knjižni jezik, npr. kdaj pisno podomačiti izraz in kdaj ne ali kdaj je sprejemljivo tudi soobstajanje dvojnic. | 76 Pravila so glede na SP 2001 razširjena zlasti v tistih poglavjih, pri katerih je ožja skupina Pravopisne komisije zaznala problematična mesta ali so nanje opozorili jezikoslovci na podlagi jezikovne rabe, ugotovljene zlasti ob posameznih raziskavah. Precej jih je bilo mogoče razbrati iz težav uporabnikov, ki so v preteklih letih postavljali vprašanja v spletni Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Natančnejše smernice pri prevzemanju bodo uporabnikom predstavljene v t. i. preglednicah za tuje jezike, ki bodo glede na SP 2001 prenovljene in razširjene. Zgradba poglavja Zgradba poglavja o prevzemanju se je v slovenskem pravopisju precej spreminjala: prevzeto besedje je bilo obravnavano glede na izvor besede, nato tudi glede na potencialnega uporabnika (strokovni izrazi – ljudske izposojenke), kasneje so pravopisci prevzemanje obravnavali glede na izvorni jezik ali pa so besede delili glede na stopnjo prilagoditve slovenskemu jezikovnemu sistemu. V pričujočem predlogu novih pravil splošnemu uvodu o prevzemanju sledi obravnava prevzetih občnih poimenovanj, prevzeta lastna imena pa so obravnavana glede na vrsto lastnega imena. Končna »Splošna načela za prevzemanje besed« so povzetek raznovrstnih zakonitosti, ki jih moramo upoštevati pri prevzemanju iz posameznih jezikov; hkrati pa dopuščamo možnost, da bodo ob pripravi preglednic za tuje jezike še dopolnjena. Pravilo – izjema – slogovni napotek Pravopisna pravila je sicer mogoče brati kot tekoče besedilo, vendar je za uporabnika pomembnejša podrobna notranja členjenost z naslovi, razvidna iz kazala, sámo besedilo pa je strukturirano tako, da je iz oblike zapisa mogoče razbrati težo zapisanega. Pravila so ponazorjena z zgledi, klik na zgled prikaže slovarski prikaz v ePravopisu, torej v pripadajočem pravopisnem slovarju. Osnovnemu pravilu sledijo morebitne izjeme v razdelku »Posebnosti«. Ponekod je dodan t. i. slogovno-pojasnjevalni razdelek, ki ga grafično uvaja pisalo. Ta prinaša pojasnila o rabi v neknjižnih zvrsteh ali besedilih in okoliščine odstopanja od norme, podane pa so tudi razlage ali posebnosti, ki pomagajo razumeti pravilo. | 77 V tem dokumentu so pravopisna pravila iz SP 2001, na katera se sklicujemo, označena s členi oz. paragrafi (§), sklici na pravila v predlogu Pravopisa 8.0 pa so dvodelni in zapisani v zavitih oklepajih, npr. {15/III}. Arabska številka označuje člen, rimska pa poglavje, kot je označeno na spletni strani Pravopis 8.0. Terminologija: novi terminološki pari Pisno podomačena – pisno nepodomačena beseda Pri prenovi pravil poglavja o prevzemanju smo se odrekli terminološkim paroma tujke – izposojenke in prevzeta imena – polcitatna imena, ki v strokovni javnosti nista bila dobro sprejeta (prim. Snoj 2014), ter z novima opisnima terminoma – pisno podomačena in pisno nepodomačena beseda – izpostavili za pravopis bistveno razlikovalno značilnost, ki so jo morali uporabniki prej poznati pri interpretaciji pravil in vseh naštetih terminov: ali je beseda pisno podomačena, torej zapisana v skladu z izgovorom v slovenščini, ali ne. Druge spremembe v poglavju (npr. terminologija pri zemljepisnih imenih) izhajajo iz sprememb, ki jih je komisija predstavila že komentarju k poglavju »Velika in mala začetnica«. Vse spremembe in odločitve bodo podrobno pojasnjene ob posameznih poglavjih pravil v nadaljevanju. SPLOŠNO Uvodno poglavje {1–8/IV} na kratko povzema bistvene zakonitosti prevzemanja: 1. Prevzete besede so tiste, ki jih v knjižni jezik prevzamemo iz drugih jezikov. 2. Prevzemanje narečnih in regionalnih posebnosti se ne oddaljuje od splošnih načel prevzemanja iz tujih jezikov. | 78 3. Prevzetosti se ne zavedamo vedno, odvisna je od poznavanja jezika, iz katerega prevzemamo, in od časa, ki je pretekel od prevzema. 4. Podomačiti besedo pomeni, da jo v izgovoru in oblikah ter besedotvorju in skladenjski rabi prilagajamo slovenščini. 5. Najbolj vidna, a neobvezna je pisna prilagoditev slovenskemu jeziku, zato na osnovi tega besede delimo na (a) pisno podomačene in (b) pisno nepodomačene. 6. Najbolj zaželena oblika prevzemanja občnih poimenovanj je prevajanje. OBČNA POIMENOVANJA Pisno podomačena občna poimenovanja Pisanje prevzetih občnih poimenovanj v prenovljenih pravilih obravnavamo dvostopenjsko (glede na stopnjo pisne podomačenosti oz. nepodomačenosti). Najprej predstavimo načela za pisanje večje in manj problematične skupine prevzetih občnih besed in besednih zvez, tj. pisno podomačenih občnih poimenovanj {9–11/IV}, nato načela za pisanje manjše, bolj razdrobljene in manj ulovljive skupine besed in besednih zvez, ki se iz različnih jezikovnih in nejezikovnih razlogov pisno ne podomačujejo oz. se tudi v daljšem časovnem obdobju ne podomačijo. To skupino obravnavamo v poglavju o pisno nepodomačenih občnih poimenovanjih {12–13/IV}. Glede prevzemanja za vsa občna poimenovanja velja, da se v izgovoru, oblikoslovju, besedotvorju in skladnji podomačujejo, tako da se prilagajajo zakonitostim slovenskega knjižnega jezika, razlika med prvo in drugo skupino je torej le v podomačenem oz. nepodomačenem (izvirnem, citatnem) zapisu. V prenovljenih pravilih uvajamo dihotomno razmerje pisno podomačen – pisno nepodomačen kot izrazno novost zaradi preglednejše obravnave te pravopisne problematike. Razlika s SP 2001 je večja v strukturnem kot vsebinskem smislu, saj se sam proces podomačevanja občnih besed v zadnjih dvajsetih letih ni bistveno spremenil, spremenila pa se je seveda lahko norma pri posameznih v pravilih ali slovarju navedenih prevzetih besedah in besednih zvezah (npr. norma pri merskih enotah). Aktualna norma prevzetih besed in besednih zvez je zato lahko razvidna šele iz | 79 sodobnih, aktualiziranih normativnih slovarjev. Pri tem imajo posebno vlogo splošni razlagalni slovarji, ki vključujejo glavnino občnoimenske leksike in vzpostavljajo normativno razmerje tudi med dvojnicami prevzetih besed in besednih zvez; to je včasih vezano na pomensko oz. kontekstualno realizacijo besede, npr. camembert/kamember nasproti camembert in brie. Pisno nepodomačena občna poimenovanja Kot rečeno v splošnem delu, za pisno podomačena občna poimenovanja (besede in besedne zveze) velja, da smo jih na vseh jezikovnih ravninah že prilagodili zakonitostim slovenskega jezika: v izgovoru, pri pregibanju in v skladenjski rabi. Prevzetih občnih poimenovanj, ki so se v slovenščini že pisno podomačila, je veliko in se njihove prevzetosti pogosto niti ne zavedamo več, npr. šampon (prevzet prek nem. Schampon). Poti prevzemanja so zapisane v etimoloških slovarjih. V procesu podomačevanja morda nekoliko več težav povzročajo besede, ki jih prečrkujemo iz različnih nelatiničnih pisav. Zato smo zanje vpeljali svoje pravilo (v SP 2001 je bilo to brez ponazarjalnih zgledov omenjeno v členu 164), ki določa, da tudi besede in besedne zveze, prečrkovane iz nelatiničnih, bodisi fonetičnih (npr. cirilične), zlogovnih (npr. japonska) ali logografskih pisav (npr. kitajska), v pravilih predstavljenih v posebnih preglednicah, obravnavamo tako kot druge pisno podomačene besede, torej jih ob prevzemanju podomačimo tudi v zapisu {10/IV}, npr. cunami. Prevzete besede in besedne zveze se pisno podomačujejo glede na govorno uresničitev (izgovor) v slovenskem knjižnem jeziku. Ker je podomačevanje lahko daljši jezikovni proces, govorna uresničitev posameznih prevzetih besed pa ni vedno enoumna oz. nedvoumna, nastanejo v jeziku tudi pisne dvojnice, npr. koktajl/koktejl (prevzeto iz cocktail). V nekaterih primerih se pisno podomačena oblika uveljavi šele pri njihovih tvorjenkah, npr. picopek, ali drugih besedah iz iste besedne družine, npr. kemper. Ker se v fazi prevzemanja včasih pojavi več različnih delno podomačenih zapisov, npr. wellness/ wellnes/ welness/ welnes/velnes, se v jeziku vzpostavi neenotna norma, zato smo v prenovljenih pravilih posebej opozorili, da raba takih delno | 80 podomačenih vmesnih oblik zapisa v knjižni slovenščini ni priporočljiva, npr. pizzerija namesto picerija {11, 1. točka/IV}. Status posebnosti pri prevzemanju imajo merske enote, saj njihovo dvojnično normo uveljavlja tudi slovenski standard za zapisovanje merskih enot (SIST ISO 31), ki predpisuje rabo tako izvirnih kot podomačenih zapisov, pri čemer so v strokovnih besedilih celo bolj uveljavljene nepodomačene dvojice {10, 2. točka/IV}, npr. newton/njuton. Ta segment pravil se vsebinsko povezuje s poglavjem »Simboli« (poglavje »Krajšave«), kjer je obravnavano pisanje simbolov pri merskih enotah. LASTNA IMENA Splošno o prevzemanju lastnih imen V primerjavi s SP 2001 pričujoči predlog pravil že uvodoma predstavlja zakonitosti prevzemanja tudi s ponazoritvami, ki uporabniku pomagajo pri uveljavitvi pravila. Tako uporabnik izve, (1) kaj pomeni, če je ime pisno nepodomačeno; (2) kaj pomeni, če je ime pisno podomačeno; (3) katera imena ali sestavine imen prevajamo in (4) kdaj namesto tujih uporabimo slovenska imena. V členu {15/IV} je povedano, da je pisno nepodomačeno ime zapisano tako kot v izvirnem jeziku, izgovorimo pa ga v skladu s fonemskim sistemom, ki ga pozna knjižna slovenščina, saj ga le tako lahko skladenjsko integriramo v besedila. V členu {16/IV} so prikazana imena, pri katerih je zapis prilagojen izgovoru v slovenščini. Iz člena {17/IV} je razvidno, da prevajamo stalne pridevke v imenih zgodovinskih oseb, če ti prinašajo podatek o lastnostih poimenovanega (Dobri, Grozni, Levjesrčni, Veliki), izkrajevne pridevke pa le prilagajamo (Asiški < it. Assisi). Prevajamo tudi domišljijska imena in vsa občna poimenovanja v večbesednih imenih (Reka svetega Lovrenca, Tihi ocean). Člen {18/IV} je novost, saj osebnih imen, ki imajo slovensko podobo (imena vladarjev in papežev), ne prevajamo, temveč zanje poiščemo ustrezno slovensko ime, če obstaja in če govorimo o t. i. zgodovinskih imenih vladarjev. O tem več v poglavju »Imena vladarjev, papežev in svetnikov«. | 81 Prevzemanje glede na vrsto lastnega imena Imena bitij Imena bitij {19–29/IV} so obravnavana kot enovita skupina. Odpravljena je delitev iz SP 2001, tj. na latinične in nelatinične pisave, saj je problem prečrkovanja zajet v samostojnem podpoglavju. Osnovno pravilo ostaja nespremenjeno: pisno podobo prevzetih imen bitij načeloma prilagajamo le v izgovoru ter pri skladenjskem prilagajanju in tvorjenju novih oblik. Podomačujemo ali prevajamo pa nekatere skupine lastnih imen, ki so glede na SP 2001 bodisi ohranjene ali le nekoliko spremenjene bodisi so prilagojene dejanskemu stanju ali na novo oblikovane. Pisno podomačena imena bitij Imena zgodovinskih osebnosti {20/IV} so v primerjavi s SP 2001 premaknjena iz osnovnih pravil med posebnosti v uvodnem delu poglavja. Pri tem smo sledili ugotovitvi, da v sodobni rabi prevladuje nepodomačena varianta imena, ki ji dajemo normativno prednost, npr. Janez Vajkard Valvasor (Valvazor), Martin Luther (Luter). Odločitev izhaja tudi iz pregleda novejših strokovnih del, v katerih pogosto ni govor zgolj o konkretni, najbolj izstopajoči zgodovinski osebnosti, temveč tudi o njeni družini, potomcih in sorodnikih. Slednje seveda zapisujemo z izvirnimi in nepodomačenimi oblikami priimkov, zato je pri normativni odločitvi pretehtalo načelo identifikacijske nedvoumnosti. Tudi SP 2001 (§ 174) je glede podomačevanja pri teh imenih zadržan (»podomačujemo redka druga imena«). Razlike med temi imeni, ki jih v gradivu zaznavamo, so prikazane v slovarskem delu oz. ePravopisu. Če je podomačena oblika omejena na zgodovinska imena, jo v slovarju uvaja pojasnilo, npr. pri Petrarca »kot zgodovinsko ime tudi podomačeno v obliki Petrarka«. Novo glede na SP 2001, ki v členu 176 sicer omenja svetniška imena, je pravilo o podomačevanju religijskih ter svetopisemskih in (večine) mitoloških imen. Podomačena so vsa imena božanstev in mitoloških bitij (Alah, Freja, Leviatan, Višnu). | 82 Več kot 350 jih je že vključenih slovar, v katerem je podomačitev izkazana tudi leksikografsko (npr. Dike gl. Dika). Posebno skupino predstavljajo svetopisemska imena, ki se razlikujejo od današnje oblike imen (Ruta – Ruth); večinoma pri teh imenih sledimo načelu, da imajo slovenščini najbližjo ustreznico, npr. Mojzes (angl. Moses, nem. Mose, hrv. Mojsije). Manjši popravki so bili narejeni pri štirih skupinah imen bitij, ki jih pisno podomačujemo (prvi dve sta bili v SP 2001 združeni): (a) imena pripadnikov narodov, delov narodov ali narodnosti, ljudstev in staroselcev (Apač – Apačinja; dodane so ženske oblike) {23/IV}; (b) imena prebivalcev držav ter imena prebivalcev tistih pokrajin in naselij, ki jih pišemo podomačeno (Bask – Baskinja; tudi tukaj so dodane ženske oblike) {23/IV}; (c) imena iz starogrško-rimskega sveta oz. imena, prevzeta prek latinščine in stare grščine (Ezop, Cezar, Kolumb) {21/IV}; (d) imena nekaterih vladarskih in plemiških rodbin ter njihovih pripadnikov (Burboni, Jagelonci) {21/IV}. Zadnji skupini imata vsaka po eno posebnost {22/IV}. Pri antičnih imenih je ubesedena (in hkrati omejena) možnost zapisovanja s citatno končnico v osnovni obliki (tip Aristoteles), ki je bila nakazana tudi v zgledih v SP 2001 (na način Plavt/us/). Vendar pa je v tem predlogu omejena na strokovno rabo (klasični jezikoslovci). Nova pa je posebnost pri imenih pripadnikov plemiških in vladarskih rodbin glede razlikovanja med izvornimi zemljepisnimi imeni in podomačenimi imeni pripadnikov rodbin (Otto von Habsburg proti Habsburžan, Habsburški). Skupina svetniških imen ter skupina imen vladarjev in papežev sta bili zaradi podobnosti problematike združeni v skupno samostojno podpoglavje {25–28/IV}. Pravila so glede na SP 2001 (§ 177) obvestilno razširjena, zgledom pa so (enako kot v slovarju) pripisani izvirniki in okrajšave jezikov, iz katerih prihajajo. Pri vladarskih imenih ter imenih papežev in svetnikov je nazorneje prikazano bodisi pisno podomačevanje (Arthur – Artur) ali menjava izvirnega imena s slovenskim (George – Jurij). Slednje je omejeno večinoma na t. i. zgodovinska imena vladarjev, ki ob nastopu položaja prevzamejo značilni naziv enega od prednikov, ki mu je dodana še rimska številka, ki označuje zaporednega vladarja s tem imenom (npr. Filip VI./Šesti). | 83 Pri bolj znanih nosilcih vladarskih nazivov prevladajo nove okoliščine, tako da njihovih imen ne podomačujemo. Podomačevanje je v sodobnem času namreč nedosledno (princ Harry); sodobna raba in diskusije v Jezikovni svetovalnici na to temo pa kažejo, da se to dogaja tudi pri imenih, pri katerih imamo v slovenščini nedvoumne ustreznice (španski kralj Juan Carlos, ne Janez Karel), kar je nedvomno povezano tudi z identifikacijskimi težavami, ki jih prinaša po eni strani sprememba imena prestolonaslednikov (princ Felipe – kralj Filip), po drugi strani pa oddaljenost slovenske oblike od izvirne. Uporabniki so opozorjeni na vzporednost med zapisom zaporednih številk ob imenih vladarjev in papežev s številko in besedo (Henrik VIII./Osmi), slednja je po načelu pisanja stalnih pridevkov ob imenih pisana z veliko začetnico. Stalne pridevke ob imenih podomačujemo, tj. prevajamo (Anton Puščavnik) ali zgolj prilagodimo slovenščini, če gre za izkrajevne pridevke (Eleonora Akvitanska). Prevajanje imen bitij V primerjavi z obravnavo v SP 2001, kjer je prevajanju imen bitij namenjen le en člen, so prenovljena pravila podrobnejša. Prevedena imena bitij {29/IV} so razdeljena v tri smiselne skupine. Prva skupina so domišljijska imena v prevodih umetniških oz. literarnih del (Špicparkeljc). Druga in tretja skupina sta nastali ob natančnejši opredelitvi tega, kar je SP 2001 imenoval »vzdevki«. Dejansko gre po eni strani za prave vzdevke (Sončni kralj) in po drugi strani za stalne pridevke v večbesednih imenih zgodovinskih oseb (Pipin Mali). Vsem ponazarjalnim primerom so dodani izvirniki s pojasnilom, iz katerega jezika smo jih prevedli. Zemljepisna imena Poglavje v predlogu pravil je glede na koncept v SP 2001 nekoliko spremenjeno. Dosedanja kategorizacija je namreč delila zemljepisna imena na enobesedna in večbesedna, pregled rabe pa je pokazal, da bi se – glede na vprašanja uporabnikov – po poglavju lažje orientirali, če iz skupine vseh zemljepisnih imen izvzamemo krajevna (prej naselbinska) imena, ki so le izjemoma pisno podomačena, večinoma pa imamo namesto podomačene različice kar slovensko ime. Pri nekrajevnih (prej | 84 nenaselbinskih) imenih pa obstajajo kategorije imen, ki jih podomačujemo, ne glede na to, ali so strukturno enobesedna (imena držav, rek, pokrajin), in take, ki jih sploh ne podomačujemo, četudi so imena dvo- ali večbesedna (npr. Costa Brava, Sierra Leone, Burkina Faso). Krajevna imena Večino krajevnih imen, enobesednih ali večbesednih, v slovenščino sprejmemo v izvirni obliki, pisno jih ne podomačimo, razen če se je to zgodilo že v preteklosti (Bruselj, Praga, Varšava, Ženeva) in se v prevzeti obliki tudi ustalilo. Taka imena imenujemo eksonimi. Pravilo ponazarja {33/IV}, zakaj med podomačena imena uvrščamo tudi tista, ki se pri nas »izgovarjajo tako, kot se pišejo« (SP 2001, § 190), saj je ob njih prikazan izgovor v izvirnem jeziku. Med posebnosti {34/IV} so uvrščena imena, ki so bila v izvirnih jezikih ali angleščini uradno spremenjena v zadnjem času zaradi odmika od »kolonialnih imen«, narejenih po vzoru jezikov tistih narodov, ki so vladali v deželah. Odločitev, ali bi tudi v slovenščini sprejeli načelo, da bodo v kodifikaciji upoštevane oblike imen, ki so bližje domačim na nekem območju – npr. namesto ruskih oblik Kijev, Lvov, Černigov, Rovno idr. naj bi sprejeli ukrajinske Kijiv/Kiiv, Lviv, Černihiv, Rivno idr. – še ni bila sprejeta. Komisija je po posvetu s strokovnjaki za zemljepisna imena (Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije – dalje KSZI) sklenila, da se bo pravopisna kodifikacija ne bo odmaknila od seznama slovenskih eksnimov, ki ga je KSZI pripravila na osnovi pregleda slovenskih atlasov. Komisiji pa soglašata glede tega, da je seznam eksonimov, ki je v Slovarju slovenskih eksonimov Draga Kladnika in Draga Perka dostopen prek portala Termania, treba ponovno pregledati. Nova svetovna razmerja in globalizacija sta nekatera imena približala Slovencem, zato so se oblikovali novi eksonimi (npr. mesto Luksemburg, enako kot država; ali Šengen), drugi pa so se oddaljili (npr. Čikago) ali spremenili (npr. Palestinski ozemlji in ne več Palestina). Skupno delo komisij bo vključevalo tudi ponovni pretres obveznosti rabe že evidentiranih eksonimov, predlagana je tudi binarna kategorizacija namesto trenutne petstopenjske, saj slednja uporabnike pogosto pusti brez odgovora na vprašanja, ali ime smemo, moramo uporabiti ali ne. Pred reformo bi bilo treba pretresti cel nabor tovrstnih imen, s čimer pa se morata strinjati obe delovni telesi. Opozoriti je treba tudi na to, da je prevzemanje tujih imen v slovenščini pogosto potekalo po ovinku, saj smo | 85 portugalska imena prevzemali prek španščine, grška prek latinščine, danska prek nemščine in ukrajinska prek ruščine. Sodobna oblika teh mest pa je slovenska in ustaljena. mest v slovenščini niso prisotna šele od časa Sovjetske zveze dalje in da so tudi imena, ki nastanejo po prečrkovanju ciriličnih pisav, podrejena slovenskim pravilom. Da so med imeni razlike, kaže tudi naslednji pregled: 1. Ime ukrajinskega glavnega mesta Kijev je bilo v slovenščini uveljavljeno že v prvih atlasih (npr. Cigaletov Atlant (1869–1877) in Orožnov šolski atlas iz leta 1902 prinašata obliko Kijev; gl. Slovar slovenskih eksonimov), vendar je to ruska oblika imena, ki je veljala v obdobju Sovjetske zveze (1922–1991) za edino formalno priznano. Razlog za ohranjanje starega zapisa je ustaljenost, saj ime Kijev ni le ruska, temveč je tudi starinska oblika, ki jo imajo Ukrajinci evidentirano v starejših spomenikih – tam zapisano kot Кыѥвъ (= Kijev). Gre za zapis arhaične zveze trdega i-ja 〈ы〉 oziroma jerija, pogosto transkribiranega s črko y, in jotiranega z e-jem 〈ѥ〉. V 19. stoletju, ko se je pisava reformirala, se je ime začelo zapisovati Київ, kar bi v slovenščino prečrkovali kot Kijiv. Etimologija sicer govori za obliko Kijev, saj naj bi bilo mesto poimenovano po bajeslovnem princu Kiju (Kij, osebno ime > Kijev, svojilni pridevnik iz imena). V evropskih jezikih uporabljajo oblike Kiev/Kiew, Kijev ipd., zato si ukrajinska vlada prizadeva spodbuditi rabo ukrajinske oblike imena. Ministrstvo za zunanje zadeve Ukrajine je leta 2018 sprožilo spletno kampanjo, naslovljeno #KyivNotKiev in #CorrectUA. Želena oblika imena prodira v tuje medije in opise infrastrukturnih povezav počasi, tudi zaradi nasprotovanja ukrajinskih državljanov ruske narodnosti. 2. Po nastanku je tudi ime mesta Lvov svojilni pridevnik iz osebnega imena (Lev je bil sin galicijskega kralja, ustanovitelja mesta). V zgodovini so obliko imena določali različni zavojevalci (nemška oblika je Lemberg, latinska pa Leopolis), zato je ime mesta tudi danes po različnih jezikih različno, npr. hrvaško Lavov, turško Ilbo, hebrejsko Lemberg ali Lemberik, armensko Ilof ipd. V zahodni Evropi so načeloma prevzeli ukrajinsko varianto imena, tj. Lviv (angleško, francosko, špansko). V starejših slovenskih virih in pravopisih, npr. v Breznikovem Slovenskem pravopisu iz leta 1920 (str. 74), se je že uporabljala oblika Lvov (severno od Lvova, SP 1920), v geografski stroki (v atlasih pri Ciglerju in Orožnu) pa je bila vzporedno uporabljena izpridevniška oblika, izpeljana iz imena, zato različica Levov. Danes je najbolj razširjena oblika Lvov, vendar se zlasti z imeni športnih klubov (npr. Time Lviv) čedalje bolj širi ukrajinsko ime Lviv. | 86 3. Ime Rovno za ukrajinsko mesto, ki je najbolj znano po nacističnem terorju med drugo svetovno vojno in je bilo prestolnica nemške Ukrajine (Rovenski geto), najdemo že v starejših slovenskih priročnikih (oz. v že navedenih atlasih) zapisano kot Rovno (v pomenu ‘raven/ravnica’), čeprav se ukrajinska različica glasi Rivne (veliko ukrajinskih mest nosi ime Rivne in jih v tej obliki pišemo tudi v slovenščini). Do leta 1991 je bila v rabi ruska varianta imena. Ukrajinsko obliko so sprejeli tudi v drugih jezikih, npr. v angleščini, španščini, italijanščini, hrvaščini; poljsko ime se glasi Równe, nemško pa Riwne (v starejših besedilih tudi Röwne). Slovenska varianta imena je prekrivna z rusko, vendar pa se v zadnjem času pojavlja čedalje več ukrajinskih oblik imena – ponovno zaradi imen športnih klubov in homonimnega imena ukrajinskega okrožja (oblasti). Po podobnem vzorcu bi bilo treba preučiti vsa imena, za katera je v slovenskem okolju prisoten dvom o spremembi uradne oblike imena, npr. Kalkuta (namesto Kolkata), Taškent (namesto Toškent), Vilna (namesto Vilnius). Izjema je ime Mumbaj, ki ga je v novi obliki potrdil indijski parlament v New Delhiju leta 1997, uporabljajo pa ga tudi države članice Evropske unije pri uradnem komuniciranju. Druga posebnost podomačevanja krajevnih imen {34/IV} so večbesedna imena, pri katerih dogovorno prevajamo občnoimenske sestavine (ne vedno, npr. New York namesto Novi York/Jork), lastnoimenske ali izlastnoimenske pa prilagodimo. Pri slovanskih imenih to pomeni tudi morfemsko prilagoditev, ki je lahko povezana tudi z besedno vrsto: Špindlerjev Mlin (< češ. Špindlerův Mlýn). Vedno prevajamo veznike in predloge v krajevnih in nekrajevnih imenih (Frankfurt ob Majni < nem. Frankfurt am Main). Zaradi spremljanja podomačevanja krajevnih imen se zdi potrebno spomniti tudi, da je nabor eksonimov v geografski stroki nastal zgolj na osnovi zapisov v atlasih, jezikoslovni priročniki pa so bili potisnjeni ob stran. Jezikoslovni del takega slovarja/dela o eksonimih bi vseboval tudi podatke o tem, zakaj se nekateri eksonimi izgubljajo in zakaj se uporabniki vračajo k izvirnim oblikam: nekdaj precej uveljavljeno ime Čikago (zlasti v časopisju izpred druge svetovne vojne) je danes skorajda brezizjemno zapisano kot Chicago. Podobno je bila v slovenščino sprejeta Filadelfija (glavno mesto zvezne države Pensilvanija), predvsem zaradi slovenske diaspore, malo pa tudi zato, ker je tja »nezadovoljne« Slovence iz Jugoslavije pošiljal srbski politik | 87 Mihajlo Švabić na beograjskih mitingih resnice. Danes je Philadelphia rabljena pogosteje v nepodomačeni obliki. Vključenost v Evropsko unijo pa približuje slovensko govorečemu druga mesta: nekatere pomembne evropske ustanove so v Luxembourgu, glavnem mestu države, ki se imenuje Luksemburg. Zastavlja se vprašanje, ali je smiselno mesto še vedno pisati nepodomačeno. Podobno je z vsemi, pogosto manjšimi evropskimi mesti, v katerih potekajo bodisi srečanja držav članic ali v katerih so sklenjeni za evropsko skupnost pomembni dogodki, če le ni razlogov za ohranjanje izvirnega zapisa več, npr. Schengen |kraj| – Schengenski sporazum ali uradno Sporazum o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah tudi šengen |sporazum o varnostnem območju|. Slovenska krajevna imena namesto neslovenskih Posebno skupino imen predstavljajo povsem slovenska imena za kraje v drugih državah {35–36/IV}, ki so se pojavila zaradi slovenskih manjšin, ki živijo v tem prostoru (celoten fond zamejskih imen, npr. Beljak, Celovec, Čeber, Čedad, Gornji Senik, Kotmara vas, Oglej, Sovodenj, Tablja, Žabnice), zemljepisne bližine (Pulj, Reka), tesne kulturne povezanosti v preteklosti (Solun, Carigrad) ter zgodovinskih in infrastrukturnih povezav (Dunaj, Rim, Benetke). Ta imena uporabljamo v slovenskem knjižnem jeziku; v uradnih položajih oziroma na dvojezičnem področju lahko uporabljamo obe imeni (slovensko in neslovensko), ločeni s poševnico {37/IV}. Pri tem je opozorjeno na položaje, ko se zamejska skupnost Slovencev (zlasti v Italiji) odloča za bolj poslovenjena imena kot v matici, npr. Bocen, Milan, Turin, kar bi bilo treba gradivsko bolje raziskati. Nekrajevna imena Nekrajevna imena so večinoma pisno podomačena oziroma – v občnoimenskih sestavinah – prevedena. Zaradi velikega števila takih imen so uporabniki uvodoma seznanjeni z obveznostjo rabe prevzetih imen {38/IV}, kar v Republiki Sloveniji ureja Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije, in z mehanizmi prevzemanja {39/IV}, ki jih pravila doslej niso vključevala: | 88 1. Občnoimenske sestavine prevajamo, pri tem se oziramo na že objavljene sezname slovenskih eksonimov, s čimer zagotovimo, da se v rabi ne pojavlja več različic imena za isto pojavnost. {39/IV} 2. Pri prevzemanju novih imen skrbimo za zagotavljanje nedvoumne identifikacije z izvirnikom. {41/IV} 3. Tudi če je podstava imena lastnoimenska, jo prilagodimo glede na to, v katero besedno vrsto se umešča, s čimer se uskladijo tudi druge sestavine imena, npr. angleško ime Niagara Falls prevedemo z zvezo pridevnika in samostalnika kot Niagarski slapovi, medtem ko francosko ime Côte du Poivre prevedemo kot zvezo dveh samostalnikov: Obala popra. 4. Če je ime za prevzemanje prezahtevno, si lahko pomagamo z rabo vrstnega določila pred imenom, npr. ulica Vaci Utca (madž. utca ‘ulica’). Povsem zaradi praktičnih potreb so pod kategorizacijo vseh tipov nekrajevnih imen, ki jih podomačujemo {40–41/IV}, kot posebnosti {42/IV} navedene tudi izjeme in odstopanja od pravil, npr. izjeme pri imenih držav, imenih pomembnih ulic ter nekaterih zveznih držav in pokrajin. Prevzemanje lastnih imen (zlasti uradnih imen držav, zveznih držav in nekaterih upravnih enot) je torej predstavljeno kot družbeni dogovor, katerega upoštevanje je zlasti pri sporazumevanju v formalnih okoliščinah in v mednarodnem prometu obvezujoče. Pri vseh drugih kategorijah zemljepisnih lastnih imen, naštetih v členu {40/IV}, pa je podomačena raba zaželena, a so med imeni razlike: če se pri naravnih pojavih že skozi atlase uveljavlja slovenski eksonim (npr. Golanska planota, Katinski gozd, Sueški prekop), je podomačevanje pokrajin in nekaterih zveznih držav še neenotno ali pa je zaradi velike oddaljenosti potencialnega slovenskega imena od tujega smiselnost podomačitve vprašljiva: San Marino (slov. Sveti Marin), Sierra Leone (slov. Levje gorovje). Pri KSZI v skupini za standardiziranje teh skupin imen sodelujejo jezikoslovci in geografi. Posebnost je ime Gvineja Bissau, pri katerem bi se slovensko ime glasilo najverjetneje Bisavska Gvineja, povsem nepodomačena varianta pa Guiné- Bissau. Posebna skupina so imena na novo odkritih nebesnih pojavov, ki jih seveda podomačujemo, niso pa še vključena v aktualne priročnike, tako da je najdostopnejši | 89 vir zanje spletna enciklopedija Wikipedija ali objave strokovnjakov v dnevnem časopisju (npr. Marinerjeve doline – Valles Marineris). Stvarna imena Pisno nepodomačena stvarna imena V SP 2001 je tej skupini namenjen le en člen, ki kot primer stvarnih imen, ki jih puščamo (pisno) nespremenjena, omenja »imena glasil in podjetij« (§ 211). Prenovljeno podpoglavje {43/IV} je pri navajanju skupin imen izčrpnejše; oblikovane so bile ob naboru zgledov v gradivu in ob vprašanjih v Jezikovni svetovalnici. Imena glasil so tako preoblikovana v sodobni stvarnosti ustrezajoča imena časopisov in revij ter spletnih portalov (Le Monde, Nature, Arnes); dodano je opozorilo, da se pri nekaterih imenih časopisov in revij člen na začetku imena pogosto izpušča (Spiegel, Guardian). Kot samostojna skupina so nadalje navedena še: imena tiskovnih agencij in medijskih hiš (Reuters, Al Jazeera); imena posameznih vozil, npr. ladij, zračnih plovil, vlakov, vesoljskih plovil (Prince of Venice, EuroCity); imena športnih klubov (Manchester United); imena podjetij in industrijskih izdelkov ter zaščitenih blagovnih in storitvenih znamk (Aspirin, Booking, Microsoft Windows). Znamke so torej v prenovljenem poglavju brez izjeme pripoznane kot stvarna lastna imena, njihov morebitni podomačeni zapis in posledično mala začetnica pa je lahko le rezultat procesa apelativizacije – gre za spoznanje, utemeljeno že v znanstvenih prispevkih (gl. npr. Dobrovoljc 2012a) in pogosto ponazorjeno ob konkretnih zagatah v Jezikovni svetovalnici. Prevajanje stvarnih imen Pri prevajanju stvarnih imenih {44/IV} so glede na pogostnost prevajanja v samostojna člena ločena tista imena, pri katerih je prevajanje dosledno, ter tista, pri katerih je pogosto in ne nujno. To dvojnost je zabeležil že SP 2001, a je ni podrobneje razčleni (§ 212: »Stvarna lastna imena po potrebi, imena umetnostnih del pa praviloma prevajamo«). | 90 Poleg umetnostnih del je nabor zgledov pokazal, da bolj dosledno prevajamo imena besedil, naslove oz. imena knjig, filmov, predstav, bolj znanih skladb, slik, kipov, spomenikov, arhitekturnih in drugih umetniških stvaritev ter imena zakonov, listin, pogodb in uredb. Večina naštetih skupin je ponazorjena z zgledi, pripisani so jim jeziki, iz katerih prihajajo, in izvirniki, npr. Čarobna piščal (nem. Die Zauberflöte). Med pogosto prevajanimi stvarnimi lastnimi imeni so bile prepoznane tri večje skupine: imena družbenih in političnih organizacij, ustanov, njihovih enot in združenj (Univerza Stanford, Svet Evropske unije); imena verskih skupnosti (Katoliška cerkev, Jehovove priče); imena kulturnih, športnih in drugih prireditev ter tekmovanj (Frankfurtski knjižni sejem, Newyorški maraton). Tudi tem so pripisani jeziki izvora in izvirniki. Dodani sta še dve aktualni opozorili, in sicer o možnosti slovenjenja imen projektov, programov in pobud, ki so (delno) sestavljena iz občnih poimenovanj (Horizon 2020 – Obzorje 2020), ter o rabi kratic iz (ne)prevedenih stvarnih imen (OZN namesto UN, vendar IMF za Mednarodni denarni sklad). Prečrkovanje lastnih imen Pri prečrkovanih lastnih imenih {46–47/IV} pravopisna praksa sledi spoznanjem v geografski stroki (gl. npr. Kladnik 2007) in deloma premikom v rabi (gl. vprašanja in odgovore v Jezikovni svetovalnici na to temo) ter se odmika od predpisa v SP 2001. Pri imenih, prepisanih iz nelatiničnih pisav, predvideva, da se ravnamo po sprejetih pravilih mednarodnih latiničnih prečrkovanj, če ta obstajajo (torej jih v primerjavi z občnimi poimenovanji ne zapisujemo več fonetično). Izjemi, ki sta zapisani kot posebnost {47/IV}, predstavljajo: (a) uveljavljena imena, katerih zapis, skladen s fonetično uresničitvijo, se je že ustalil (Ganeša, Kjoto); (b) imena, prepisana iz slovanskih ciriličnih pisav (srbska, makedonska, ruska idr.), pri katerih sledimo slovenskim pravilom za prečrkovanje iz cirilice (Svetlana Aleksijevič). Zaradi pogostih zadreg pri posameznikih, ki imajo svoja imena zapisana s cirilično pisavo (ta kot slovanska pisava omogoča natančen in fonetično ustrezen prepis v | 91 slovenščino), vendar jih prečrkujejo mednarodno, najpogosteje tako, da jih znajo izgovoriti angleško govoreči (Liudmyla namesto Ljudmila, Tsvetkov namesto Cvetkov), je v drugi posebnosti dodano opozorilo, da lahko posamezniki (posamezni nosilci) svoje ime registrirajo v obliki, ki je vzpostavljena bodisi po mednarodnem ali po fonetičnem prečrkovanju. SPLOŠNA NAČELA ZA PREVZEMANJE BESED Prilagoditve pisave V SP 2001 je v členu 172 podano načelo, da »/p/isno podobo prevzetih osebnih lastnih imen načeloma ohranjamo«. V skladu s tem je v poglavju »Pisave za posamezne jezike« (§ 1071) pri pisavah za jezike, ki imajo ločevalna znamenja (diakritike), zapisano, da ločevalno znamenje opustimo le, če pisalno orodje »nima katere črk tujih pisav«. Tako je npr. predlagano za poljske ł, ń in ó tipografska zamenjava z l pri prvem, pri drugih dveh pa opuščanje ločevalnih znamenj, za črke ż, ź, ś in ć pa zamenjava z z, ž, š in č (§ 1078). Uporabniki so pogosto prezrli pogoj, da je opuščanje ali menjanje črk sprejemljivo v posebnih tehničnih okoliščinah, s čimer so se izognili zamudnemu iskanju poljskih, nordijskih ipd. znakov, ki jih je v latiničnih črkopisih vsak jezik prilagajal po svoje, , sicer pa ne, saj jih pišemo z vsemi ločevalnimi znamenji (§ 216). Že ob izidu SP 2001 so računalniki v nasprotju s pisalnimi stroji omogočali nabore tujih črk, zato so bili ti predlogi takrat le dobrodošel ovinek v nestrokovnem, poljudnem pisanju in hkrati nakazana smer za zamenjave pri podomačevanju občnih poimenovanj. V prenovljenih pravilih puščamo pri pisno nepodomačenih prevzetih besedah in besednih zvezah vse prvine latiničnih pisav nespremenjene {48/IV}: Esterházy, fin de siècle. Pregled gradiva je pokazal, da uporabniki pogosto dvomijo o tem, ali naj se ločevalno znamenje ohranja tudi v tvorjenkah iz imen, zato pojasnjujemo {49/IV}, da jih ohranjamo npr. tudi v pridevniških (Mérida – Méridska Kordiljera) in samostalniških izpeljankah (Mérida – Méridačan – Méridačanka; Braşov – Braşovčan – Braşovčanka). Poenostavljeni zapis je v slogovno-pojasnjevalnem razdelku, ki ga uvaja pisalo, omenjen zaradi sodobnega komuniciranja z omejenimi nabori znakov ali za zapise v | 92 naglici, npr. na pametnih telefonih, na teletekstu, v nekaterih spletnih urejevalnikih ipd. Razmerje črka – glas Podpoglavje »Razmerje črka – glas« {48–49/IV} je glede na zapleteno problematiko prevzemanja iz tujih jezikov poenostavljeno in prinaša le krovno pravilo. Pripravili smo koncept izčrpnejšega prikaza tujih jezikov, v katerem bodo zajeti pisava, izgovor (naglasno mesto ter razmerje med črkjem in glasovi), preglednica z zapisom in izgovorom z ustreznimi slovenskimi glasovi ob upoštevanju slovenskih jezikovnih zakonitosti ter zgledi. Pomembna razlika glede na SP 2001 bo – kadar je glede na specifiko jezika to mogoče – dopolnitev s položaji, v katerih se črka/črkovni sklop glasovno uresničuje drugače kot v slovenščini, naj gre za črke z ločevalnimi znamenji, veččrkja za en glas ali posebne črke, ki jih ni v osnovnem latiničnem črkopisu. Vključena bosta tudi razdelka o podomačevanju občnih poimenovanj in lastnih imen ter pregibanje, povsod pa bo mogoče opozoriti tudi na posebnosti. Odločitvi o prikazu specifičnih jezikovnih dejstev pri posameznih jezikih, ne pa v poglavju »Prevzete besede in besedne zveze«, je botrovalo dejstvo, da bi bilo poglavje preobloženo, saj so (a) med jeziki velike razlike in (b) naslovnik, ki ga zanima določen jezik, vse potrebno najde na enem mestu, tudi povezave na člene, v katerih se bo seznanil z ustreznim krovnim pravilom. Zavedamo se, da je za načrtovano predstavitev tujih jezikov nujno sodelovanje strokovnjaka za posamezni jezik in člana/članov pravopisne komisije. K sodelovanju je bilo povabljenih nekaj piscev. Večina se jih je naklonjeno odzvala in nekateri rokopisi že čakajo na recenzijo. Začetnica in ločila Za imena, ki jih ne prevajamo, pravila iz SP 2001 dopolnjujemo z razdelkom »Začetnica in ločila« {50/IV}, v katerem opozarjamo na ohranjanje ločila v tvorjenkah, npr. Baden-Baden, baden-badenski, ali v primeru opuščaja na njegovo opuščanje Val d’Isère, valdisèrski. | 93 Prilagoditve glasov in naglasa Pri pripravi poglavja o glasovnih prilagoditvah prevzetih besed in besednih zvez slovenščini smo se zavedali, da se bodo načela, predstavljena v tem poglavju na osnovi splošnega poznavanja procesa podomačevanja, v naslednji fazi, tj. ob pripravi preglednic za prevzemanje iz posameznih jezikov, najbrž še nekoliko spremenila. Že pri slovarskih redakcijah v pravopisnem slovarju, ob zapisu izgovora, poslušanju govorcev sodobne knjižne slovenščine – brane in prosto govorjene – pa se kažejo precejšnja odstopanja na nekaterih tradicionalno zaprtih področjih. Čeprav smo v členu {51/IV} zapisali, da v slovenskem knjižnem jeziku tudi prevzete besede izgovarjamo z glasovi in naglasom slovenskega knjižnega jezika, se zavedamo, da se vsaj pri lastnih imenih, ki jih moramo zaradi identifikacijskih razlogov ohranjati zapisana v skladu z izvirnikom, oblikuje podsistem knjižne slovenščine, ki ga skušamo opisati v poglavju »Zamenjave tujih glasov«. * * * Norma slovenskega govorjenega jezika je zaradi velikega števila narečij načeloma precej variantna. V zgodovinskem razvoju jezika je pri njegovem normiranju dopuščala večjo variantnost vse do današnjih dni. Ta se ob splošni raznolikosti govornega uresničevanja sestavin iz različnih jezikov, ki jo zagotavlja digitalni (spletni) prenos in shranjevanje govora, samo še dodatno utrjuje in potrjuje v rabi. Vendar ni brezmejna, saj nas zakonitosti zborne izreke in pregibnost slovenskega knjižnega jezika silijo tudi v prilagoditve. Osnovno načelo prevzemanja glasov in naglasa pri prevzetih besedah v slovenščini je prevzemanje s slovenskimi fonemi in njihovimi variantami (alofoni), tj. prevzemanje s slovenskimi glasovi in po slovenskih glasoslovnih zakonitostih {52/IV}. To pravilo velja tudi za tista naša krajevna imena, priimke in imena, pri katerih upoštevamo načelo regionalnosti in družinskega izgovora {69–72/IV}. | 94 Zamenjave tujih glasov V slovenskem knjižnem jeziku sta zapis in izgovor tesno povezana, kar je še dodatno spodbujeno s tradicionalno večinoma fonetičnim zapisom – ena črka načeloma pomeni en glas (fonem s svojimi izgovornimi variantami, tj. glasovi). To se korenito spremeni pri prevzemanju iz tujih pisav, saj razmerje ni več tako preprosto: mnoge prevzete črke in črkja so izgovorno lahko precej drugačni od pričakovanih in v tujih jezikih govorno ustrezajo fonemom, ki so nam tuji. Zanje zato skušamo poiskati najustreznejše slovenske glasove. V pričujočem predlogu pravil se pri nekaterih smernicah oddaljujemo od načel SP 2001 (§ 222), kar je komentirano v nadaljevanju. Posebna pozornost je namenjena zaokroženim samoglasnikom (t. i. preglašeni samoglasniki), ki so zapisani z dvema vzporednima pikama (tj. tremajem ali dvojno piko) nad črkama u in o {53/IV}. Pri izgovoru imen iz drugih jezikov sledimo naslednjim smernicam: (a) Črka ü se pravorečno načeloma izgovarja kot i (Krüger [kríger]). (b) Črko ö načeloma izgovarjamo kot ozki e, pred r pa kot široki e. Ker je naglašeni e pred r v prevzetih besedah načeloma izgovorjen široko, npr. šofêr, univêrza, to velja tudi za ö pred r v starejših prevzetih besedah (Förster [fêrster]). Opozarjamo pa, da v nekaterih prevzetih besedah danes tudi v knjižnem jeziku slišimo polglasniški izgovor, saj je široki e zelo oddaljen od izvornega preglašenega ö, npr. Jörg [jêrg-] in [jə̀rg-]. Izgovorom, ki odstopajo od splošnih načel prevzemanja, bo treba pri fonetičnih raziskavah sodobne govorjene slovenščine nameniti posebno pozornost. Pri tistih govorcih, ki imajo v narečju zaokrožene glasove, opažamo neustaljenost, kar obravnavamo v razdelku »Prilagajanje narečnih in regionalnih posebnosti«. V krovnih pravilih opozarjamo npr. na nosne samoglasnike, ki jih sodobna knjižna slovenščina ne pozna, zato namesto nosnikov iz tujih jezikov izgovarjamo samoglasnik in soglasnik n oz. m (Macron [makrón], bombonjera). Mehčane in mehke soglasnike {55/IV} pred samoglasniki izgovarjamo kot soglasnik + j oz. kot navaden soglasnik: Němcová [njémcova] in [némcova]; Karađorđević [karadžórdževič]. | 95 Prav tako ne izgovarjamo drugačnih zapornikov ali pripornikov {56/IV}, ampak jih zamenjamo z najbližjimi slovenskimi knjižnimi glasovi, npr. angleški /θ/ v imenu Elizabeth nadomesti slovenski /t/ – [elízabet]. Slovenski soglasniki se izgovarjajo hipno in kratko, načeloma jih ne podaljšujemo. Zato tuje dolge soglasnike, ki so pogosto pisani s podvojenima črkama in so črkovni sklopi, izgovarjamo krajše, tj. z enojnim soglasnikom {57/IV}, npr. it. Barilla [baríla], če so dvočrkje, pa z ustreznim glasom, npr. španski ll kot [lj] (Murillo [muríljo]). Tudi pri prevzetih besedah upoštevamo pravila prilikovanja slovenskih glasov {58/IV}: Georgetown [džórčtau̯n], ne glede na navado v jeziku, iz katerega ime prihaja. Podrobnosti o prevzemanju samoglasnikov in soglasnikov bodo predstavljene pri posameznih tujih jezikih. Prevzemanje zvočnika v Zvočnik v izgovarjamo (kakor v neprevzetih besedah) pred samoglasniki zobnoustnično (avokado), tako tudi v pisno podomačenih prevzetih imenih: Nikaragva {61/IV}, ki so pisno podomačena (< Nikaragua). Če je v jeziku pisna dvojnica tipa Gvatemala |država| nasproti Guatemala |glavno mesto|, ju izgovarjamo enako: [gvátemala]. V primerjavi s SP 2001 pa se je komisija odločila, da se pri prevzemanju lastnih imen iz nekaterih tujih jezikov dopušča tudi izgovor dvoustnične dvoglasniške variante pred samoglasnikom, npr. Juan [hu̯án] {60/IV} (v SP 2001: [huán], prej v SP 1962 [hu̯án] ter v SSKJ donhuan [donhu̯án]). Gre za imena, pri katerih se v črkovni sklop u + samoglasnik uresničuje enozložno. Dopuščanje dvoustnične dvoglasniške variante fonema /v/ v položaju pred samoglasnikom je torej v tej fazi priprave pravopisnih pravil predlog, pri katerem dopuščamo možnost omejitve na posamezne jezike ali položaje. V tem predlogu pravopisnih pravil in slovarju so vse tri dvoustnično izgovarjane različice fonema /v/, tj. [u̯], [w] in [ʍ] zapisane z istim znakom, in sicer u̯. | 96 Mesto naglasa ter kolikost in kakovost naglašenih samoglasnikov Slovenski knjižni jezik spada med jezike z nestalnim mestom naglasa – naglasno mesto ni vezano na točno določen zlog v besedi. Zato mesto naglasa v prevzetih besedah načeloma ohranjamo, naj gre v tujih jezikih za prosti ali stalni naglas. V francoskih besedah naglas ostane na zadnjem zlogu, v madžarščini, češčini, finščini na prvem, v poljščini na predzadnjem zlogu itd. Tujih tonemov (npr. srbsko-hrvaških, kitajskih ali nordijskih) {62/IV} ne prevzemamo, pri čemer sledimo usmeritvam SP 2001 (§ 222). Pri prevzemanju iz jezikov, ki imajo premično naglaševanje, upoštevamo le naglas osnovne (imenovalniške) oblike. V izvirnih dvonaglasnicah in dvonaglasnicah iz jezikov, v katerih je naglašen vsak zlog posebej, se ohranja dvonaglasnost, npr. kitaj. Jianlian [džjênljên], korej. Daedjeon [dêdžôn] {65/IV}. SP 2001 (§ 222) o kakovosti nenaglašenih e-jev in o-jev navaja, da sta pri prevzemanju »praviloma ozka, ne glede na to, kako se izgovarjata v izvornem jeziku«. V slovenščini ju označujemo z ostrivcem, ki pomeni mesto naglasa, dolžino samoglasnika in kakovost – ožino e-ja oz. o-ja (Edward [édvard-], Scopoli [skópoli]). To načelo je upoštevano tudi v novih pravilih {64/IV}, s pomembno razliko, ki temelji na sodobnih težnjah v rabi, ki kaže, da to pravilo pri prevzemanju imen iz širše znanih jezikov (predvsem angleščine, za izglasne nosnike pa tudi francoščine) v rabi ni zdržalo. Dodajamo ugotovitev, da sta pod vplivom izvirnih jezikov naglašena e in o pogosto široka {65/IV} in tako bližja izvornemu fonemu (npr. jazz/džez [džêz-], cash [kêš], pop [pôp], rap [rêp], Macbeth [məgbêt], Papin [papên]). V nekaterih primerih je mogoča dvojnica: Potter [póter] in [pôter] {65/IV}. Podrobnosti so pojasnjene v poglavju o tujih jezikih. Ob kakovosti nenaglašenih e in o se odpira tudi vprašanje t. i. stranskega naglasa. Z njim bi se dalo v slovenskem jeziku pojasnjevati ozkost nenaglašenih e-jev in o-jev (Weiss 2020a; Tivadar, Jurgec 2003), ki sta v Slovarju novejšega besedja (2013), drugi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2014) in pri kraticah v ePravopisu označena s piko pod samoglasnikom: CD -ja [...] [cẹdé -êja] m. Položajno se samoglasniki v prevzetih besedah vedno izgovarjajo po pravilih slovenskega knjižnega jezika {64/IV}, in sicer: | 97 (a) široki naglašeni e pred glasom j: ideja [idêja], Keynes [kêjns]; (b) široki naglašeni o pred glasom v: Bowie [bôvi], Lvov [lvôv-], supernova [súpernôva]; (c) široki naglašeni e pred črko r v prevzetih besedah: Harry [hêri]. Nenaglašeni samoglasniki so v slovenščini le kratki, zato nenaglašenih dolžin, kot jih poznajo v hrvaščini, srbščini, češčini idr., ne izgovarjamo. Češki priimek Dvořák izgovorimo [dvóržak] {65/IV}, kar se ne razlikuje od smernic v SP 2001. Prevzemanje polglasnika Polglasnik je v slovenskem knjižnem jeziku zapisan s črko e (minister, pes) ali ni zapisan, npr. ob r, če je ta v položaju med dvema soglasnikoma (ministrski). Podobno je v prevzetih besedah, v katerih je lahko zapisan z drugimi črkami, npr. Curtis [kə̀rtis], ali ni zapisan, npr. McDonald [məgdônald-]. V prevzetih besedah sledimo zakonitostim slovenskega jezika: pozorni moramo biti na izgovor polglasnika, ki bi, tako kot v slovenskih besedah (npr. pes psa), pri sklanjanju in tvorjenju novih besed lahko izpadel, pri čemer bi nastal neizgovorljiv ali težko izgovorljiv soglasniški sklop. Zato imamo v slovenščini npr. glavno mesto Amerike Washington prevzeto kot [vášinkton], torej se izgovor intenzivneje ravna po načelu »govori, kot je zapisano« in je približan zapisu. Po drugi strani je že SP 2001 odstopal od načelnega pravila in v slovarju dopuščal polglasnik v izvirnem izglasnem končniškem obrazilu (Manhattan -ttna [menhétən]), saj pri pregibanju ni težko izgovorljivega soglasniškega sklopa, vokaliziral pa ga je v začetnem položaju. V tem predlogu pravopisnih pravil sta navedena oba polglasnika (Manhattan [mǝnhêtǝn]; {66/IV}). Približevanje izgovora zapisu je sicer predvideno samo v izjemnih primerih, soodvisnih od pregibanja in zahtevnejših soglasniških sklopov oz. njihovega razbijanja z nepolglasniškimi samoglasniki: washingtonski [vášinktonski]. Če bi jih izgovarjali s polglasnikom in bi ta polglasnik potem pri pregibanju izpadel, bi nastal soglasniški sklop - nktn- oz. - nktnsk-, ki pa ni izgovorljiv oz. je zelo težko izgovorljiv. Zato v končajih - son, - xon, - sen, - ton v slovenščini praviloma ne izgovarjamo polglasnika, kar se izkazuje pri pregibanju; tam polglasnik (a) ne izpade {68/IV}, npr. Andersen, rod. Andersena, (b) izpade v lažje izgovorljivih sklopih, še posebej v besedah iz nemščine, npr. Bellingshausen, rod. Bellingshausna. | 98 Končniški polglasnik pri francoskih imenih je premaknjen pred soglasnik: Sartre – franc. [sártrə] > slov. [sártər], pri čemer ni odstopanja od SP 2001. Odstopanja od pravil SP 2001 pa so pri polglasniku v zadnjem naglašenem zlogu, npr. pri kitajskih imenih. Z e-jem zapisani polglasnik tu ni vokaliziran v e in se tudi pri pregibanju ohranja, npr. Yan Lianke [ján ljênkə̀], rod. ed. Yan Liankeja [ján ljênkə̀ja] ({66–68/IV}). Slovenščini sistemsko to ni tuje, saj se ravna po zgledu črkovalnih kratic tipa SSKJ [sə̀sǝkǝjə̀], rod. ed. SSKJ-ja [sə̀sǝkǝjə̀ja], polglasniška končnica pa se tako pridružuje drugim naglašenim samoglasniškim končnicam pri samostalnikih moškega spola, katerih osnova se pri sklanjanju podaljšuje z j. Prilagoditve narečnih in regionalnih glasovnih posebnosti Kot je pojasnjeno že v uvodu {2/IV} v poglavje o prevzemanju, v slovenski knjižni jezik vključujemo tudi besede iz slovenskih narečij in imena, ki zaradi regionalnosti odstopajo od knjižnojezikovnega sistema (Tivadar 2015). Poglavje je novo, saj se je pri knjiženju doslej sledilo osrednjeslovenskim govornim navadam in se je zanemarjalo načelo osebne ali regionalne identifikacije osebe. Pri zemljepisnih imenih in priimkih se – podobno kot pri prevzetih imenih iz tujih jezikov – ohranja izvirno mesto naglasa {69–72/IV}, npr. Mačkôvec (vsi kraji na Dolenjskem), Máčkovec (pri Kočevju oziroma Čakovcu), Mačkôvci (v Prekmurju); Rádenci (na obrobju Slovenskih goric) in Radénci (ob Kolpi); Pléterski in Pletêrski, Kôvačič in Kováčič. Pri osebnih imenih {71/IV; posebnost 1} se naglas načeloma ustali glede na normativno prevladujoče območje, tj. osrednjo Slovenijo, npr. Antón Martín Slómšek. Če posameznik želi ohraniti naglas imena, kot ga je vajen iz svojega okolja (Máčkovec), je taka praksa tudi v knjižnojezikovnih položajih sprejemljiva. Na to je opozorjeno v slogovno-pojasnjevalnem razdelku, označenem s pisalom. Ob tem naj opozorimo tudi, da se je taka navada uveljavljala že ob izidu SP 2001 – npr. Toporišič (2002; Radijci o Slovenskem pravopisu 2001, str. 3). Zaokroženih glasov v narečnih besedah ali pri imenih iz drugih jezikov tudi v knjižnem jeziku ne izgovarjamo povsem enako po vsem slovenskem prostoru (»Posebnosti« {71/IV}). Govorci iz narečij, ki take glasove poznajo, in poznavalci jezikov, v katerih imajo zaokrožene samoglasnike, jih zlasti v manj formalnih govornih položajih | 99 izgovarjajo tudi zaokroženo (Türk [tírk] tudi [tǘrk]). Sicer se v govorjenem knjižnem jeziku ravnamo po tradicionalnih pravorečnih smernicah, ki preglašenih samoglasnikov in drugih glasovnih narečnih posebnosti (npr. mehkonebnega zvenečega pripornika γ) v knjižnem jeziku pri izgovoru tujih imen (npr. iz češčine) ne predvidevajo. Tudi na tem področju nimamo raziskav, ki bi npr. izkazala, kako zaokrožene glasove izgovarjajo aktivno dvojezični v slovenskem zamejstvu ob stiku z jezikoma, ki te glasove imajo. Prilagoditve in spremembe slovničnih kategorij To podpoglavje je glede na SP 2001 novo. V njem so na kratko predstavljene spremembe v naglasu, spolu in številu pri prevzetih besedah glede na izvirni jezik. Po potrebi bodo omenjene tudi v poglavju o posameznih tujih jezikih. Pregled rabe je pokazal, da se pri občnih poimenovanjih pojavljajo zadrege glede spola in/ali števila vse od samostalnika finale do samostalnikov gorgonzola, činčila in panda, nekaj jih je tudi pri lastnih imenih (npr. Karitas, Tenerife). Prevzete besede in besedne zveze danes preidejo samo v moški in ženski spol, in to glede na izrazno podobo (v ženskega samo tista s končnico - a) ali naravni spol (imena bitij). V členu {74/IV} je opozorjeno na spremembo naglasa v zemljepisnih imenih s končniškim naglasom, npr. Москвa [maskvá] > Moskva [móskva]. Zaradi pisne končnice - a so taka imena podobna slovenskim (Ljubljana) in jih uvrščamo v ženski spol, naglas pa je umaknjen na začetek besede zaradi pregibanja. Samostalniki ženskega spola s končniškim naglasom (naglašeni - a na končnici: slà, temà) so tako redki, da nimajo pritegnitvenega vpliva, poleg tega imajo (razen enozložnic) dvojnično naglasno mesto. V SP 2001 končniško naglasno mesto ohranja Pietà [pijetá], ki se sklanja po 3. ženski sklanjatvi kot imena ženskega spola z neglasovno (ničto) končnico. Prevzeto krajevno ime Bogotá [bogotá] je podomačeno na dveh ravneh: pisni (opuščanje ločevalnega znamenja na a) in izgovorni – umik naglasa na prvi zlog [bógota] v nasprotju s SP 2001, v katerem je bil na predzadnjem zlogu [bogóta]. | 100 Spol in/ali število so v procesu sprejemanja v slovenščino ohranila ali spremenila tudi nekatera zemljepisna imena. Pri razvrščanju glede na spol in število so se uvrščala po podobnosti s slovenskimi zemljepisnimi imeni: (a) tista s končnico - e (Atene, Bariloče, Sirakuze, Termopile) so postala množinska (tako kot Brežice, Jesenice, Benetke); (b) imena rek, ki bi se sicer končala na neglasovno (ničto) končnico, so po zgledu imen za naše reke dobila končnico - a in v nasprotju s spolom v izvirnem jeziku postala ženskega spola (franc. le Rhône/Rhône (m. sp.) – slov. Rona (ž. sp.)). V razdelku »Posebnosti« {75/IV} je opozorjeno tudi na imena iz bližnjih okolij, pri katerih je knjižnojezikovna norma dinamična, saj smo kategorialne lastnosti sprejeli iz izvirnega jezika (npr. Titovo Užice, danes Užice), hkrati pa je po analogiji s slovenskimi imeni to ime pogosto uvrščeno tudi med množinske samostalnike ženskega spola: srb. Užice – v Užicu (s. sp. mest. ed.) / v Užicah (ž. sp. mest. mn.). Da razvrščanje v ustrezen spol ali število pri prevzemanju tujih imen ni preprosto, dokazuje tudi zemljepisno ime Tenerife, ki se v rabi v mestniku pojavlja v kar treh oblikah, in sicer na Tenerifih (m. sp. mn.), na Tenerifu (m. sp. ed.) in celo na Tenerifi (ž. sp. ed.) – če že, potem bi moralo biti na Tenerifah (kot v Atenah). Najbolje ga je po obliki in podobnosti z drugimi že dolgo prevzetimi (Čile, Belize, Karlsruhe, Lahore, Ostende) uvrstiti med imena moškega spola ednine (Tenerife, rod. ed. Tenerifa, mest. na Tenerifu), za kar govori tudi dejstvo, da se Tenerife imenuje le eden od otokov. Prevzemanje je zahtevno s kategorialnega vidika tudi pri občnih poimenovanjih. V členu {76/IV} so predstavljene tendence, ki temeljijo na raziskavah rabe pri posameznih besedah, ki so bile objavljene v člankih jezikoslovcev ali v Jezikovni svetovalnici. V moški spol se uvrščajo tista na neglasovno (ničto) končnico, v ženskega pa na končnico - a z redkimi izjemami, med katere spada npr. gorgonzola, zdaj po obliki ženskega spola, ko je bila manj znana, pa zaradi verjetnega prevzemanja prek nemščine (nem. der Gorgonzola) moškega spola. Med samostalniki na - a so se npr. prevzete besede činčila, ara in panda v slovarskem delu SP 2001 uvrščale v moški spol, v rabi pa je zaradi prekrivnosti končnic 1. ženske in 2. moške sklanjatve v poljudni rabi prišlo do prehajanja v ženski spol, kar je mogoče razbrati iz ujemanja v spolu s | 101 pridevniškimi in glagolskimi oblikami. Moški spol se ohranja v zoologiji za poimenovanje družine zveri, in to v množini, npr. pande kot družina dveh vrst zveri, in sicer je ena vrsta mačji panda ( Ailurus fulgens), druga pa orjaški panda ( Ailuropoda malanoleuca). Zanimiv je zgled finale s končnico - e. Ker ta končnica ni značilna za moški spol in ker se samostalniki srednjega spola (v katerih lahko končnica -e nastopa le za c in j, npr. jajce, polje, ne pa za l) v govorjenem jeziku maskulinizirajo, lahko domnevamo, da se je zaradi neke vrste hiperkorektnosti zgodil ravno obraten proces in finale nekateri zmotno uvrščajo v srednji spol, s podobnim samostalnikom bienale (seveda moškega spola) pa ni težav. V rabi so obstajale težnje, da bi prenašali oz. »prevajali« tudi izvirni spol, da bi bili npr. francoski besedi ženskega spola la boutique in la chanson tudi v slovenščini ženskega spola, zaradi česar bi jim dodali končnico - a, tj. butika in šansona. Prevladala je izrazna podoba in z njo moški spol: butik, šanson. O tem pričajo tudi drugi zgledi. Stara, iz latinščine prevzeta beseda skripta je še v slovarju SP 2001 srednjega spola množine, zaradi močnega signala, izraženega v končnici - a, pa je v šolski rabi prešla v ženski spol množine (skripte), kar je SP 2001 ponudil kot žargonsko možnost. V drugi izdaji SSKJ (2014) je za knjižni jezik že predvidena dvojnica, in sicer skripta skripte (ž) ter skripta skript (s mn.). Ne povsem enakovredno dvojničnost (bolj priporočljiv je bil moški spol) v slovarju SP 2001 ohranjata prek nemščine iz latinščine prevzeta beseda karitas (kar je deloma neusklajeno s stvarnim lastnim imenom Slovenska karitas) in iz grščine prevzeta beseda polis. | 102 Seznam literature Anketa o pisanju zemljepisnih imen = Anketa o pisanju zemljepisnih imen. Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU. Breznik, Anton, Ramovš, Fran, 1935: Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstveno društvo. Cigale, Matej, 1869–1877: Atlant. Ljubljana: Slovenska matica. Dobrovoljc, Helena (ur.), Černivec, Manca (ur.), Geršič, Matjaž (ur.), 2020: Živim v Bukovem Vrhu pod Bukovim vrhom. Ljubljana: Založba ZRC. 75–78. Dobrovoljc, Helena, 2012a: Pisanje izdelkov in znamk. Jakop, Nataša (ur.), Dobrovoljc, Helena (ur.): Pravopisna stikanja. Ljubljana: Založba ZRC. 27–39. Dobrovoljc, Helena, 2012b: Pisanje začetnice v predložnih lastnih imenih. Jakop, Nataša (ur.), Dobrovoljc, Helena (ur.): Pravopisna stikanja. Ljubljana: Založba ZRC. 51– 61. eSSKJ= eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–. Gložančev, Alenka, 1993/94: Vprašanje velike začetnice pri pridevniku BOŽJI (Prispevek k izhodišču za temeljitejšo obravnavo in utemeljitev). Slava VII/1. 3–7. GTS = Geografski terminološki slovar, 2013. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Hrvatski pravopis 2013 = Hrvatski pravopis (Željko Jozić idr.) Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Jakop, Nataša, 2009: Osvetlitev rabe velike oz. male začetnice pri izlastnoimenskih pridevnikih s priponskimi obrazili -ov/-ev, -in v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 15/1–2. 73–85. | 103 Jakop, Nataša, Kržišnik, Erika, 2021: Dileme in merila ob kodifikaciji frazeologije. Jezik in slovstvo 2/2021. 93–116. Jezikovna svetovalnica = Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Keber, Janez, 2015: Slovar slovenskih frazemov [Elektronski vir]. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Kladnik, Drago, 2007: Pogledi na podomačevanje tujih zemljepisnih imen. Georitem. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Kocjan Barle, Marta, 1992: Abeceda pravopisa. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Kržišnik, Erika, 1996: Norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih. Slavistična revija 44/2. 133–154. Lengar Verovnik, Tina, 2018: Obravnava kratic v prenovljenih pravopisnih pravilih: novosti in spremembe. Jezikoslovni zapiski 24/2. 43–54. Lengar Verovnik, Tina, 2020: Nekaj misli o reformi pisanja večbesednih zemljepisnih imen. Dobrovoljc, Helena (ur.), Černivec, Manca (ur.), Geršič, Matjaž (ur.): Živim v Bukovem Vrhu pod Bukovim vrhom. Ljubljana: Založba ZRC. 75–78. Orožnov šolski atlas = Zemljepisni atlas za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom, 1902. Dunaj: Hölzel. PnTS = Planinski terminološki slovar, 2013. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Pravopis 8.0 = Pravopis 8.0. PrTS = Pravni terminološki slovar, 2018. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Slovar slovenskih eksonimov = Kladnik, Drago, Perko, Drago, 2013: Slovar slovenskih eksonimov. Kamnik, Ljubljana: Amebis, Založba ZRC. | 104 Snoj, Marko, 2014: Citatno, polcitatno, podomačeno. Dobrovoljc, Helena (ur.), Lengar Verovnik (ur.): Pravopisna razpotja. Ljubljana: Založba ZRC. 281–285. SP 1899 = Levec, Fran, 1899: Slovenski pravopis. Dunaj: Cesarska kraljeva zaloga šolskih knjig. SP 1935 = Breznik, Anton, Ramovš, Fran, 1935: Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstveno društvo. SP 1950 = Slovenski pravopis, 1950. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. SP 1962 = Slovenski pravopis, 1962 Ljubljana: Država založba Slovenije. SP 2001 = Slovenski pravopis, 2001. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Državna založba Slovenije. SSKJ 2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Državna založba Slovenije. Škofic, Jožica, 2015: Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici. Jezikoslovni zapiski 4/1. 47– 71. Tivadar, Hotimir, 2015. Razmerje med domačim in tujim v govorjenem knjižnem jeziku 3. tisočletja. Marko Jesenšek (ur.): Leopold Volkmer: prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 139–149. Tivadar, Hotimir, Jurgec, Peter, 2003. Podoba govorjenega slovenskega knjižnega jezika v Slovenskem pravopisu 2001. Slavistična revija 51/2. 203–220. Toporišič, Jože, 2002: Radijci o slovenskem pravopisu 2001. | 105 Torkar, Silvo, 2012: O stanovniških in pridevniških izpeljankah iz slovenskih krajevnih imen. Jakop, Nataša (ur.), Dobrovoljc, Helena (ur.): Pravopisna stikanja. Ljubljana: Založba ZRC. 17–26. UTS = Urbanistični terminološki slovar, 2016. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Weiss, Peter, 2020a: Naglaševanje črkovalnih kratic v slovenščini. Mirtič, Tanja (ur.), Snoj, Marko (ur.): 1. slovenski pravorečni posvet. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 28. Weiss, Peter, 2020b: Večbesedna zemljepisna imena: z veliko začetnico skoraj vse. Dobrovoljc, Helena (ur.), Černivec, Manca (ur.), Geršič, Matjaž (ur.): Živim v Bukovem Vrhu pod Bukovim vrhom. Ljubljana: Založba ZRC. 75–78. | 106 Document Outline Uredniška pojasnila ob spletni izdaji Pisna znamenja Črke Števke, števila, številke Ločila Znamenja v matematiki in logiki Znamenja v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah Druga pisna znamenja Izpostavna, nadpisana in podpisana znamenja, številke in črke Korekturna (popravna) znamenja Slogi črk, števk, ločil in drugih pisnih znamenj Krajšave KRATICE Vrste kratic glede na izgovarjanje Slovnične lastnosti kratic Kratice v daljših poimenovalnih enotah Zveze kratic s samostalniki {II/19} OKRAJŠAVE Nastanek okrajšav Okrajšave tvorjenk Okrajšave besednih zvez Okrajšave v imenih gospodarskih subjektov {II/27, posebnost 2} Okrajšave izobrazbenih, akademskih in znanstvenih nazivov Izgovarjanje okrajšav Okrajšavam podobne krajšave SIMBOLI IN FORMULE VELIKA IN MALA ZAČETNICA Splošno o poglavju Zgradba poglavja Pravilo – izjema – slogovni napotek Terminologija: novi terminološki pari Lastno ime – občno poimenovanje Pravopisna reforma »Novo Mesto« VELIKA ZAČETNICA Velika začetnica in poved Prva beseda v povedi Prva beseda v povedi brez končnega ločila Velika začetnica znotraj povedi Lastna imena Imena bitij Zgradba Osebna imena Domišljijska imena Religijska in mitološka imena Prebivalska imena Imena alegorično poosebljenih bitij in živalska imena Frazeološka in prenesena raba imen bitij Velika začetnica in pomenski prenosi Prekrivnost imen bitij in občnih poimenovanj Zemljepisna imena Pisanje krajevnih imen O predložnih imenih: pri imenih krajev in drugih zemljepisnih imenih Pisanje nekrajevnih imen Zgodovinska, domišljijska in mitološka zemljepisna imena Skrajšana in nadomestna zemljepisna imena Frazeološka in prenesena raba zemljepisnih imen Prekrivnost zemljepisnih lastnih imen in občnih poimenovanj Stvarna imena Zgradba stvarnih imen Pisanje stvarnih imen Razlikovalna določila v stvarnih imenih Vrstilni števniki v stvarnih imenih Posebnosti pri pisanju nekaterih skupin stvarnih imen Skrajšana stvarna imena Prekrivnost stvarnih lastnih imen in občnih poimenovanj Izrazi posebnega razmerja in spoštovanja Pridevniki iz lastnih imen MALA ZAČETNICA Vrstna poimenovanja bitij in določila ob imenih Stvarna občna poimenovanja Pisanje praznikov in posebnih dnevov Poimenovanja zgodovinskih dogodkov Poimenovanja nagrad, priznanj, odlikovanj in častnih dogodkov Poimenovanja različnih smeri Poimenovanja jedi in iger Posebnosti pri rabi velike in male začetnice Zapisovanje spletnih naslovov, naslovov pri elektronskem sporočanju in v računalniškem jeziku Raba velike začetnice sredi besede Mala začetnica na začetku lastnega imena Raba velike in male začetnice v okrajšavah besednih zvez PRILOGA: Neprve sestavine zemljepisnih imen Kako je priloga urejena? PREVZETE BESEDE IN BESEDNE ZVEZE O poglavju Zgradba poglavja Pravilo – izjema – slogovni napotek Terminologija: novi terminološki pari Pisno podomačena – pisno nepodomačena beseda SPLOŠNO OBČNA POIMENOVANJA Pisno podomačena občna poimenovanja Pisno nepodomačena občna poimenovanja LASTNA IMENA Splošno o prevzemanju lastnih imen Prevzemanje glede na vrsto lastnega imena Imena bitij Pisno podomačena imena bitij Prevajanje imen bitij Zemljepisna imena Krajevna imena Slovenska krajevna imena namesto neslovenskih Nekrajevna imena Stvarna imena Pisno nepodomačena stvarna imena Prevajanje stvarnih imen Prečrkovanje lastnih imen SPLOŠNA NAČELA ZA PREVZEMANJE BESED Prilagoditve pisave Razmerje črka – glas Začetnica in ločila Prilagoditve glasov in naglasa Zamenjave tujih glasov Prevzemanje zvočnika v Prevzemanje polglasnika Prilagoditve narečnih in regionalnih glasovnih posebnosti Prilagoditve in spremembe slovničnih kategorij Seznam literature