Borut Golob: Šala



© Za besedilo: Borut Golob

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=38804739

ISBN 978-961-7056-79-2 (epub)





Borut Golob





Šala




KRATKA ZGODOVINA SMEHA

1987 – 2007





»Po drugi strani pa je seveda priseljenstvo v nikakor ne majhni meri krivo dejstva, da so Združene države danes bolj džungla kot pa civilizacija – dežela hudega gospodarskega, družbenega, duhovnega in razumskega kaosa in gorja – in je v njej, tako se mi zdi, zdaleč najbolj dragocena lastnost, ki jo utegne imeti dovzeten in razumen človek, dejaven čut za humor.«

LOUIS ADAMIČ, Smeh v džungli



»Naključnost sveta je postala moja naključnost. Svet je odletel v absurd. Star sem bil devetnajst let.«

VIKTOR JEROFEJEV, Dobri stalin



»Kaj, če se zgodovina šali?«

MILAN KUNDERA, Šala





ZELENA




Stojimo takole, kreteni mali, na travniku.

Zlikani, počesani, umiti. V tem vrstnem redu. Vrstni red formalnosti določa vsebinske vrednote civilizacije. Zato civilizacije tudi propadajo na različne načine. Faraon crkne brez razloga, tlačana zabijeta kuga in kolera, borznega posrednika nadpričakovano dobra roba iz Kolumbije.

Naša civilizacija si izbira vrstni red, ki je le navidez postavljen na glavo. Najprej nas vse zlikajo, ker ni, da bi nejasnih linij naokrog skakali. Potem nas počešejo, da dokažemo estetski presežek in družbeni konformizem. Šele nazadnje nas operejo – za vsak slučaj in ker se spodobi in ker gnilo žrelo pandemij še vedno zeva in renči nekje v kolektivni podzavesti.

Urejeni torej stojimo kreteni mali na travniku. Naši starši so prepričani v brezhibnost svojih podob in podob njihovih zlikanih in počesanih otrok.

Zadnjič so nas prali v soboto.

Socialistična država pere svoje državljane v soboto (menda nekatere v nedeljo), podobno kot avtomobile.

Takrat se mulci nabašemo v kopalne kadi in potem se v njih raztaplja teden dni svinjarije, ki pušča na robovih banje nezgrešljive obrobe. Mame jih skušajo odstraniti s krpami, namočenimi v vinski kis. Voda v kadi je mastna kot goveja juha zaradi vseh telesnih izločkov, ki se neusmiljeno nabirajo od vrha do tal naših pojav.

Nekateri nimamo tuša ali pa ga ne znamo uporabljati. Potapljamo se v čorbo neizprosnih pridelkov našega telesa in navdušeno čofotamo.

Svinjarija.

Iz te obare stopamo na predpražnik, mame nas vse penaste od milnice obrišejo v brisačo in ponosno opazujejo.

Mali kupčki dreka rastemo in vse bolj smrdimo, ampak mame so še vedno ponosne na nas.

Tak je svet, v katerem živimo.

V njem vsi nekako zadovoljni rahlo smrdimo.

Čez dvajset let bo svet, v katerem bomo živeli, potopljen v kozmetične pripomočke in specializirana čistila. Vinski kis niti na solati ne bo zadovoljil nikogar več, kot obkladek na trpeče banje pa bo gladko izumrl. Kopalnih kadi ne bomo več čistili, kupovali bomo nove, ko bodo stare dovolj svinjske.

Tuširali se bomo vsak dan, včasih tudi dvakrat: pojav bomo imenovali demokracija.

Začuda se ne bo spremenil vrstni red estetskega prilagajanja: najprej popeglani si bomo nato ruvali odvečne kocine in nazadnje v savnah raztapljali grehe. Tudi novi vonji bodo znali smrdeti.

Ženske bodo svoje barbarske venerine gričke spremenile v urejena drsališča. Tako bomo končno izvedeli, kako usodno lahko politika vpliva na vsakdanje življenje posameznika, ki uradno sploh ne bo več posameznik, temveč individuum.

Sijoče vulve nas bodo prepričale, da se je svet dejansko spremenil.

Nova doba nas ne bo preveč presenetila, le spolne navade bomo postavili nekoliko na glavo. Tokrat dobesedno: zijali bomo drug drugemu v ritne luknje in se čudili, zakaj zaboga se tega nismo že prej spomnili. Od samega napredovanja bomo vse globlje v riti.

Naše riti bodo tudi vse, kar nam bo ostalo lastnega in lastnina bo sveta.

Demokracija bo postala pojav, ko se bomo obliznili okrog ust in se nam kljub temu na zobni ščetki ne bodo nabirale odvečne sramne dlake.

A smo se za to borili? bodo končno skupaj in harmonično in usklajeno tečnarili agresivni katoliki in plesnivi komunisti.



++++++



Prostor je dovolj prostoren, ker mu nič drugega ne preostane. Razteza se v objemu med delavskimi garderobnimi omaricami in umivalniki. V ozadju je nekaj melanholičnih tušev, ki jih malokdo uporablja, ker večina ne razume, čemu služijo. Večina prihaja iz okolja, kjer poznajo lavor in čeber in se šele navajajo na keramične odlitke, kamor lahko potopijo svoje telo globlje od komolcev. Čeprav je prostor obenem tudi kopalnica, ga tlači močan vonj po industrijskih surovinah, ki se lepijo na čevlje in obleko. Ta vonj je edini očitni pojav v prostoru, pregnetenem s svinjarijo, ki je čistilke nikoli ne uspejo zderatizirati s površin vsega, kar nas obdaja.

Izbrana svetišča civilizacij so vedno obdana z izbranimi kadili in aromatičnimi žgalnimi daritvami, le da se pogosto ne zavedamo, h komu molimo.

V naši proleterski kopalnici imajo svetniki abstraktne oblike, zaudarjajo pa konkretno. Molitve, ki jih žebramo, so zato ustrezno profane in nesmiselne, podobne odvečnemu nagrobnemu jamranju za pokojnikom, ki nas je pravočasno odrešil s svojim izginotjem.

Čistilke (nepogrešljiva kasta – poleg prostitutk – vedno, povsod, nujno) težko prevzemajo nase breme sveta, čeprav ga morajo. Na svojih ramenih tovorijo tuje govno in so pogosto zlovoljne. Cingljajo naokrog s svojimi vedri in metlami kot z mašnim orodjem in se obenem ne trudijo preveč odrešiti človeštva muk. Jezusu so podobne le po videzu, plemenita dejanja pa si razlagajo po svoje.

Delavci to lahko razumemo. Zavedamo se razdejanja, ki jim ga prepuščamo za seboj, misleč, da upravičeno, ker je opis našega dela in nalog enak kot njihov, torej svinjski. Zato svinjamo.

Živimo v času, ko opis delovnih nalog lahko pomeni karkoli. Čistilke vejo, da si zaradi tega smejo svet razlagati po svoje, kar tudi počnejo. Madežev ne odstranjujejo, jih le skrajno površno spreminjajo v drugačno obliko od prvotne.

Večjega napora od njih nihče niti ne pričakuje. Potem ko razporedijo različne kupe nečednosti enakomerno po vsej tovarni, se mirno usedejo in uživajo tostransko poplačilo za svoje nadnaravne zasluge. Privlečejo se iz stranišč, slečejo svojo komunalno potapljaško opremo in skušajo ugajati možakarjem s proizvodnih linij.

Oboji nato pijejo in kmalu ne ločijo nobenega vonja več.

Vse, kar potrebujejo za srečo, so neobčutljivi nosovi.



Čez dvajset let bodo čistilke iz propadlih socialističnih industrijskih gigantov s svojimi preklanimi hrbtenicami za drobiž crkavale v novodobnih trgovskih centrih. Petkrat dnevno bodo pomivale ena in ista tla, po desetletjih aktivne delovne dobe še vedno čakale pokojnino in poskušale razumeti, kje so medtem izgubile vim in cet.



Iz garderobnih omaric grdo zaudarja po svinjskih nogavicah.

Ljudje smo kulturna bitja, razvijamo in raztegujemo svoje kulturne navade. Konkurenčne kulture, na primer kulture streptokokov, bakterij in ostalih ljudožercev pa skušajo potovati skupaj z nami.

Socialistični proletariat vzdržuje svojo kulturo nege stopal skupaj s kulturo glivic in podobnih malih jebic, nevidnih, a očitnih.

V delavskih omaricah hranimo par delavskih čevljev in v njih že mnogokrat prežvečen par nogavic. Pred začetkom dela sezujemo svoje civilne čevlje in nogavice. Sveže nogavice skrbno spravimo v čevlje. Nato obujemo vsak dan vedno isti rabljeni par delovnih nogavic v delovne čevlje.

Nekakšno folklorno varčevanje ali kaj.

Razpolovna doba relativno kvalitetne bombažne nogavice je v danih pogojih nekaj mesecev.

V tem času materija postane očitna. Nogavice vsak dan znova po končanem delovniku okamenijo. To je nenavadno. Človeško perilo naj bi bilo mehko.

Drugače je s spodnjicami. Le-te iz dneva v dan ne menjajo agregatnega stanja, pač pa le barvo. Tudi to je nenavadno. Človeško perilo naj bi bilo belo.

Zato iz garderobnih omaric res smrdi po svinjskih nogavicah in ostalih higienskih napravah.

Stopala imamo razžrta, riti pa lišajaste. Še vedno smo v 20. stoletju, počasi poskušamo razumeti, kaj so nam že davno tega želeli sporočiti Rimljani in Inki s svojimi vodovodno-tehnološkimi presežki.

Kultura ljudi in kultura mikroorganizmov se tako prekrijeta v svojevrstno simbiozo, podobno rakom in ožigalkarjem v morju. Rakci se premikajo, ožigalkarji na njihovih lupinah tudi, oboji se veselijo sveta, ki jih obdaja in ga je mogoče pojesti.

Mi potujemo, glivice in jebice z nami, oboji ga žremo. Kultura je tako obsojena na nadaljnji razvoj in oblikovanje zanesljivega karakterja.



Nad umivalniki sramežljivo visi, nekako ne izgine, odmev vonja po revlonu. Kar vztraja, ta vonj, v hudi konkurenci še odurnejših molekul.

Revlon je vse, kar premoremo za to, da poudarjamo svojo moškost. Po britju si vtremo ta socialistični kolonjski čudež v obraz, v vrat, nekateri patološki nečimrneži pod pazduhe. Brijemo se v tovarni, seveda: topla voda zastonj, ura dela manj, sindikat sponzorira brivsko peno, komur svoj obraz po britju ni všeč, lahko razbije ogledalo (tokrat nič zlega čistilkam, le dodatno delo zanikrnim vzdrževalcem).

Večina iz britja naredi obred. Kultura in rituali nas vendarle delajo imenitne.

Dedci v svojih zasvinjanih delovnih omaricah nekje med gnijočimi nogavicami in ostalo grmado igrač najdejo britvice, suvenir iz Jugoslovanske ljudske armade, z navpičnim navojem in enim rezilom. Pena, čopič. Udobno se razkoračijo pred ogledalom, tako, da jim genitalije prosto mlahudrajo v hlačah in ne motijo preciznega postopka. Vsi do popka goli naslonijo na umivalnike obilne trebuhe, te izdajalske pričevalce udobnega življenja in političnega oportunizma. Brundajo si ganljive pesmice in razkazujejo svoje kosmate mesne polovice od spredaj in zadaj. V volno dlak na prsih in vratu je zavozljano zlato, veriga krščanskih okovov s pripetimi križci različnih oblik, ki dokazujejo sposobnost različne interpretacije evangelija. Manj kosmati manj možati besno razkazujejo tetovaže, suvenirje iz Jugoslovanske ljudske armade, z natančno vgraviranimi datumi, kdaj in kje so v ostalih federalnih republikah ljubili svoje brate. Na tetovažah se sicer pogosto pojavlja klasični motiv gole ženske, vendar v kontekstu ostalih kavbojskih motivov – poleg ženskih prsi – tetovaže kot celote delujejo manj heteroseksualno in bolj kot iniciacija v prostozidarske toplovodarske bratovščine. Britje in gruljenje trajata dolgo, dovolj dolgo, da je skoraj konec delovnika. Svečani zaključek domoljubnih in ljubezenskih napevov je sklenjen z revlonom.



EN znak ali predmet ali oblika, ki označuje natanko EN pojav, daje vedeti, da je država, v kateri živimo, totalitarna: tega termina seveda ne razumemo, ker nam ga psihologi še niso pojasnili. Psihologi so inteligentni in pragmatični ljudje. Vedo, da je bolje ljudi pomirjati kot vznemirjati.

Imamo ENO kolonjsko vodo, EN način uporabe nogavic, ENO barvo delovnih oblek, ENO frizuro, EN in edini ovitek čokolade v trgovini, EN model avtomobila, EN način onegavljenja, ENO drogo, ENO srečo, ENO nogometno reprezentanco, EN centralni način vodenja in upravljanja celote.

Srečni smo, ker nismo obremenjeni z izbiro in ker je tega, česar nam ni treba izbirati, dovolj za vse. Namesto izbire nam ostaja čas.

Revlon je dobra izbira ravno zato, ker ga ne izbiramo. EN moški EN vonj ENO zadovoljstvo. Moški z revlonom je srečen moški. Sicer pa smo revlon ukradli nekje na Zahodu. Tudi ženskam je všeč. Zadošča njihovi pestri domišljiji med tretjim in petim kozarčkom vermuta.



Nihče se ne razburja, ker je država totalitarna. Nihče ne razmišlja preveč o tem, da je država totalitarna. Totalitarna država zahteva od svojih državljanov totalno sproščenost in to ji, državi, prekleto dobro uspeva. Tuje zahodne delegacije, ki nas obiskujejo, opazujejo našo ležernost, izračunavajo koeficiente, se držijo za glave in nas zmedene zapuščajo. Ker imajo nekaj smisla za politično predvidljivost, so imperialistični arheologi globoko pretreseni in prestrašeni. Vidijo na lastne oči, kako iz ničesar nastaja vse. To je zanje zajeban podatek, človeštvo je bilo namreč vedno prepričano, da se vse vrača v nič. S poležavanjem po klopeh jim tako demonstriramo večjo silo od ruskih jedrskih konic. Zgrožene delegacije bežijo nazaj na Zahod rešiti, kar se rešiti da. Vonj po revlonu se jim zažre v fine obleke in jih doma preganja v sanjah.

Čez dvajset let nihče več ne bo uporabljal znamenite rjave stekleničke.

Revlon bo šel k vragu. Kot da je kaj kriv. Propadel bo skupaj s političnim sistemom podobno kot rimski imperij: skorajda brez zares utemeljenega razloga, zgolj zaradi prenažrtosti, začasno amputirane domišljije in obupnega dolgčasa.

(SAUL BELLOW: »Dolgočasje ima veliko več opraviti z moderno politično revolucijo kot pravica.«)

Pojavilo se bo nešteto novih stekleničk, ki bodo množile naše nezadovoljstvo. Zahodne delegacije si bodo končno oddahnile in se potopile v globok sen pravičnikov.

Ostalo bo le še zakasnelo razburjenje nad totalitarizmom. Namesto ene bomo imeli sto steklenic kolonjskih napitkov. Zato ne bo povsem jasno, ali se ljudje razburjajo zaradi pomanjkanja ali zaradi prebitka.

Vsi pa bodo pozabili na nogavice, ki bodo začuda smrdele enako kot prej. Morda bodo zato ljudje otožni bolj, kot bi bilo to pričakovano. Večja izbira vonjev naj bi nevtralizirala večjo količino smradu, a se to ne bo zgodilo.

Psihologi se bodo potopili v težave in iskali rešitev.

Psihologi na dnu vedno nekaj najdejo. Vsaj ugorja ali škarpeno.



Med garderobnimi omaricami in umivalniki je dolga miza, sestavljena iz dveh manjših. Vanju sta izrezani veliki odprtini, kamor zagozdimo prazne konzerve industrijskih surovin: pepelnik z onkološkim volumnom. Preleni smo, da bi ga redno praznili, zato ogorke raje prelivamo z vodo. Ker smo pogosto zdelani od pijače, imamo odrešujočo, kemično nevtralno vodo vedno pri roki in nam ni treba vsakič znova vstajati in se mučiti in truditi in iskati potešitev in odrešitev in nasploh smo dovolj prebrisani, da skoraj obvladujemo življenje. Redoljubni, kot očitno smo, frcamo ogorke v pepelnik in jih pobrizgamo z vodo. Po tednu dni kajenja brozga v piksni tehta tri kilograme, kar nedvomno opazi čistilka. Tudi čistilka kadi. Prijazno ji puščamo na razpolago ves čas, ki ga potrebuje, da s svojim profesionalnim pogledom oceni položaj, dvigne rit in ponovno-ponovno-ponovno naredi to, kar bi moralo početi celotno človeštvo, da bi bil končno mir na svetu.

(So takšni, ki menijo, da je to čiščenje pred lastnim pragom in so drugi, ki o tem načelno nočejo imeti mnenja. Slednji skupaj s psihologi obvladujejo svet.)

Tako skrbimo za higieno. Ogorke, ki zgrešijo pepelnik, je čistilka dolžna pospraviti v skladu z opisom svojih del in nalog. Kar je na tleh, je poden. Tu ji niti teorija samoupravljanja več ne pomaga.



Okrog mize se majejo gasilske klopi in nekaj obupanih stolov, ki razpadajo pod težo zavaljenih hemoroidnih delavskih riti. Stoli so enaki, kot smo jih uporabljali že v osnovnošolskih učilnicah (EN namen, EN stol, ENA rit brez dela). Tako imamo občutek, da sploh ne odraščamo, kar je v največji meri tudi res. Politični sistem, v katerem živimo, je državljanu prijazno postavljen na glavo: največ represije požremo v otroštvu, potem pa vedno manj. Zato ga prisrčno imenujemo socializem s človeškim obrazom. Pamže mlatimo po doktrinarnih predpisih katoliških škofov preteklih stoletij, ko pa odrastejo, jih pustimo pri miru. Družba jim dovoli razigran razvoj osebnosti. Odrasli si lahko sami uničujejo življenje, za otroke pa je vendarle treba poskrbeti.

Šolski stoli nas zamrznejo v večni infantilni sedanjosti. Med bebavo mularijo in odraslimi bebci ni bistvenih razlik. Oboji s kanglicami in lopatkami oblikujejo svoje peščene sanje. Jasno, da je oblast zadovoljna s takšnimi državljani.



Odpadniki, ki želijo pobegniti iz peskovnika, so redki, zelo redki. Tiste, ki se nočejo igrati, oblastniki pošljejo na morje, kjer pa ni peščenih plaž, temveč le ostro kamenje. Tam nergači drobijo apnenec in sanjajo nočne more razsvetljenskih veleumov. Razgled na arhipelag jadranskih otokov in gulag med njimi pač ni sindikalna ugodnost.

Sploh pa jih skorajda ni, odpadnikov.

Odpadniki se bodo pojavili šele čez dvajset let, ko bo daj–dam štacuna že zdavnaj zaprta in ko peščene sanje ne bodo več elementarna eksistencialna oblika, temveč bodo postale obvezna zapoved permanentne gospodarske rasti. Utopija ne bo izginila, utopija se bo stopnjevala.

Takrat bodo novorojeni odpadniki srednjih let besno korigirali zgodovino in izumljali svoja fiktivna pretekla junaštva.

Država, v kateri živimo (in ostale pred njo), je v preteklosti premogla približno enega junaka na stoletje. To je za organizacijo mitov zadostovalo.

T. i. odpadniki bodo čez dvajset let bliskovito na kup navlekli osupljivo količino herojev, poklicanih, da s sedemstoletno zamudo ustanovijo novo, še boljšo, še lepšo, še starejšo Confoederatio Helvetica, tokrat na spodnjem robu Alp. Tolkli se bodo po prsih, kričali, bljuvali kri in sramežljivo skrivali svoje oportunistične kolobarje masti okrog pasu, pridobljene v udobnih preteklih socialističnih desetletjih.

Zato ni nenavadno, če bomo čez dvajset let v odpadnikih prepoznavali le odpadke.

Navsezgodaj poležavamo po klopeh, razlivamo se čez šolske stole. Poskušamo ujeti odtenek sanj, ki jih je med četrto in peto uro zjutraj raztrgala budilka.

Budilka (ENA budilka) je okrogla in težka, stoji na dveh ostrih nožicah, na vrhu ima nameščena vzporedna zvonca. To je inkvizitorska naprava. Z njo lahko brez težav nekomu razkolješ glavo. Glavo razkolje tudi takrat, kadar le zvoni. Hrup, ki ga povzroča, je neznosen izbruh zvočnega terorizma. Vsekakor je učinkovita. Zbujanje ob tem mehanskem čudežu je travmatično. Nekje v zatilju odzvanja še globoko v jutro.



Kadimo cigarete iz Niša in Sarajeva. Izvrsten tobak, ki izgoreva v mogočen, gost dim. Tu, na severu, proizvajamo stvari, ki jih prodajamo na jug nestrpnim občudovalcem našega dela. V zameno in zahvalo nam z juga na sever pošiljajo Užitek, da med garanjem lahko pokadimo in premišljujemo. Kar dobro nam gre izmenjava domišljije.

Cigaretni dim edini lahko zatre vse ostale vonje v prostoru, razen občasnega zoprnega spahovanja po premočnem žganju.

Ob pol šestih zjutraj smo zbrani vsi. Ne zaradi dolžnosti, ne zaradi volje do dela, temveč zaradi veselja po druženju. Na tem temelji država, v kateri živimo. Dolžnosti ne razumemo, delo pa zna počakati.

Nekoliko nergamo, ker je takšna navada. Godrnjanje se navsezgodaj spodobi.

Pripadamo poslednji jebeni družbeni kasti, ki naj bi bila doktrinarno prva. In tudi je: doktrina je prva. Lastniki doktrine sedijo nekje v udobnih foteljih, nekoliko sestankujejo in skrbijo za našo doktrino in svoje dobro počutje.

Nič novega na našem starem zdolgočasenem svetu.

To vemo, videti in razumeti pa nočemo. Zato nekoliko nergamo. Imamo še nekaj let časa za – v skladu z doktrino – zastonjkarsko poprdevanje navsezgodaj zjutraj. Potem nam bodo novi ideologi zabili zamaške v rit. Nova doktrina bo neprepustna.

Tudi tega seveda še ne vemo.

(EMIL CIORAN: »Na dolgi rok postane življenje brez utopij neznosno, vsaj za množico: svet potrebuje nov delirij ali pa bo okamenel.«)



Vonj po dobrem tobaku se mehko useda na jutro.

V kotu stoji nizka omarica z vgrajenim električnim kuhalnikom.

Narava stvari je taka, celo narava sama je taka – trdijo psihologi – da ena stvar vedno nujno potrebuje drugo za svoje preživetje.

Kavboj konja.

Srb Hrvata.

Hrvat Slovenca.

Slovenec avto.

Delavec džezvo za kavo.

Bosanci, lastniki džezve, niso imuni na potrebe – iščejo ratluk.

V džezvi na električnem kuhalniku brbota voda za kavo. Vrsta kavnih skodelic na mizi je sestavljena iz pomanjkljivih kompletov, skupaj nametanih v nekaj desetletjih, ki so jih nekogaršnje babice hranile za vnuke, vnučki pa so babicam raje pokradli trdno valuto izpod modrocev in skodelice prepustili manj domiselnim plenilcem. Tako stoji v ravni vrsti na mizi zgodovina od pravoslavnih Karađorđevićev, partizanskega spominskega parka na Kozari do ganljivo domoljubne katoliške cerkvice na blejskem otoku.

Nad kuhalnikom, ki je pravzaprav oltar, sijejo v veličastnosti svojega razbesnelega mesovja podobe svetnic: ženski akti iz različnih obdobij. Božanske podobice si sledijo skorajda kronološko, odvisno od kvalitete papirja koledarjev, kamor so natisnili vso to stegnjad in riti in joške in nasmehe in bele zobe in vermut v črevih, ki pa ni viden.

Koledarski listi slabše kakovosti bledijo in odpadajo, prelepimo jih z novimi. Svet in celo ženske se tako spreminjajo pred našimi očmi. Razlike so očitne: tam kjer je bila nekoč rit, je sedaj klitoris, poleg tega pa se spreminjata tudi barva in kroj kopalk. Podobni in nepomembni ostajajo le pripomočki, ki jih lepotičke uporabljajo za dekoracijo prsatih tihožitij in jih večinoma izdeluje naša tovarna za povsem drugačne namene.

Sodelavec, zadolžen za pripravo kave, z žličko v roki strmi v nage babe in čaka, da voda zavre. Opazuje brižitko iz šestdesetih let in jo primerja z frfotavko iz osemdesetih. O svoji ženi ne razmišlja.

Kar je dobro.

Njegova žena v drugi tovarni na nasprotnem bregu reke ravnokar nastavlja svoje gnezdo gonoreje prijatelju, ki ni zadolžen za kuhanje kave in si zato lahko privošči trenutek nežnosti in poklona sodelavki.

Vsi poznamo to tragično štorijo.

Tovarna je dovolj velika, da v njej lahko shranimo vse majhne skrivnosti, vse najbolj intimne in svinjske podrobnosti vsakogar med nami, najdemo vsa skrivališča, jih razkrinkamo in uživamo v razkazovanju tuje nesreče.

Ne skrbi nas za navihano ženo sodelavca. Skrbi nas za kavo.

Voda končno zavre.

Nihče ne pije kave z mlekom.

EN napitek, EN okus, ENO ime: kava. Mleko naj pijejo otroci, ki so dovolj veliki, da po dudi ne cuzajo več razredčenega vina za umirjanje eksistenčnih krčev.

Sodelavec najprej skrbno porazdeli smetano s povrele kave enakomerno po vseh skodelicah in šele nato dotoči čisto kavo vsem do vrha.

Cenimo njegovo pedantnost in skrb za naše zadovoljstvo. Za človeka s popolnoma perforirano in razgonjeno soprogo ima osupljivo mirno roko.



Ko se med skisane nogavice, postane riti in slutnjo revlona razleže mehak oblak vonja po močni kavi, postane svet navsezgodaj zjutraj znova popoln. Neviden vonj po kavi in vidne meglice cigaretnega dima so naša nebesa brez svetnikov Tesarjev ali Ključavničarjev, brez zahtev, brez pogojev in z omejenim rokom trajanja od vrha do dna skodelice kave.

To je dobra, močna, infarktna kava. Kava, ki zbudi enako očitno kot zverinska budilka na nočni omarici.

To so naša nebesa z omejenim rokom trajanja in brez reklamacij.



Čez dvajset let bo jutranja kava degradirana v enaki meri, kot je bil lahko nekoč degradiran človek v Indijanca. Ostalo bo le še bleščeče perje brez vonja in predvsem brez okusa.

Novodobni menedžerji bodo v permanentni skrbi za dobiček uprav njihovih podjetij zamenjali dobavitelje in namesto praženih zrn kave mleli presušene ovčje drekce, obogatene z aromo brazilske gmajne. Kava bo postala kisla voda, poštempljana z nekaj certifikati o njeni vrhunskosti. Zapakirana bo vedno znova v prenovljeno bleščečo embalažo. Hitro bomo dojeli, da je impozantnost embalaže v obratnem sorazmerju z impozantnostjo vsebine v embalaži.

Ta čudovita demokratična igrica nas bo naučila, kaj pomeni pojem kakovosti.

Električni kuhalniki bodo postali prepovedano orodje.

Novodobni menedžerji bodo v permanentni skrbi zaradi zahtev zavarovalnic ukinjali in iztrebljali vse tiste predmete, ki so namenjeni uživanju konkretnih in prijetnih življenjskih vtisov. Električni kuhalnik bo postal alegorija pekla, na zobotrebcih pa se bodo pojavili opozorilni napisi, da njihova uporaba ni namenjena iztikanju oči.

Električne kuhalnike bodo na skrivaj uporabljali le še teroristi.

Nostalgiki in kleptomani bodo te zločinske naprave iz tovarn pretihotapili v svoje domače drvarnice in pasje ute, kjer ne bodo vedeli, kaj naj z njimi sploh počnejo. Čez sedem let vse prav pride, bodo pojasnili, in začuda to ni največja bedarija izmed vseh ljudskih modrosti, obenem pa tudi ni najbolj praktična bedarija, saj zavzame precej prostora.

V tovarno bo ZAKON dostavil kavne avtomate surogate, ki bodo z mletim govnom pitali zaposlene.

Ponovno bomo okušali EN okus ENEGA izdelka, a tokrat pakiranega v različne odtenke barvnega spektra.

Psihologi bodo dodatno pojasnili, da je naslednja stopnja – brezkofeinska kava – še prodornejša zamisel na poti k popolni amputaciji nepotrebnega Užitka.

Žena našega sodelavca se ne bo več gonila.

Ne bo več časa. Ne za kavo, ne za razvrat.



Kadimo dobre cigarete iz Niša in Sarajeva in srkamo zares močno kavo. Naša telesa se umirjajo in vzburjajo naenkrat kot telesa narkomanov, kar nenavsezadnje tudi smo. Odvisniki od vtisov, od strahu zaradi vtisov, od želja, odvisni od nevednosti in želje po še večjem ne-vedenju. Odvisni, skratka, od drugih, vsevednih in usmiljenih. Zgodilo se je božje kraljestvo in ne bo dolgo trajalo. Odrešenik nima časa.

Odvisni smo seveda tudi od materije.

Zato se za mizo počasi oblikujejo interesne skupine glede na značaj in preference posameznikov do različnih alkoholnih pijač. Samo enkrat se živi, kričimo, in vlečemo svoj rep iz groba.





TRAVARICA:



Priseljenci z juga, zagotovo. Različne rase, plemena, tolpe in šamani, vsekakor pa vsi značajski optimisti. Veseljaki, zamrznjeni v sedanjosti, v lenobi, v načrtih za bolniški stalež. Oportunisti. Hinavci. Bleferji. Gobezdači. Nogometaši. Idealni državljani Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Pijančevanje utemeljujejo s skrbjo za zdravje, ki da ga krepijo rastline, namočene v žganje. Glede na količine zdravja, ki ga popijejo, bi jim že zdavnaj moral rasti žajbelj iz riti.

Hrepenijo po Jadranskem morju, ki je njihov Kanaan in Sinaj in jebene sardelice in obupno patetični Oliver Dragojević in pnevmatična Tereza Kesovija in fuk pod cipreso. Vse njihovo življenje je skoncentrirano v dveh, morda treh tednih dopusta, ki ga bodo z razmajano stoenko preživeli v sindikalni prikolici nekje na jadranski obali.

Prvo polovico leta sanjajo ocvrte lignje in bevando, drugo polovico leta pa pojasnjujejo, kako lepo je scati in kozlati kar na obali, kako – ah – se zato nihče preveč ne razburja, kako – ah – ljudje tam v miru živijo in nagajajo ribicam, kako – ah – bi se bilo najbolje kar preseliti na morje.

Nihče – se – ne – preseli.

Nikoli.

Nikoli se nihče ne bo preselil. Tovarna nas ima rada in mama nas ljubi.





VECCHIA:



Najhujši alkoholiki ne glede na geografsko poreklo. Napredna sorta političnih kastrirancev, ki jih ne zmoti noben sistem odločanja, noben teoretično dokazan in praktično skrahiran podvig, nobena molitev, nobena komemoracija, nobeno ponižanje, nobena kazen.

So edina biološka vrsta, ki kazni ne razume, ker ne obstaja način, ki bi jih lahko kaznoval.

S temi lastnostmi so to ljudje, ki trdno držijo prihodnost v svojih rokah.

Dokler je dovolj vsebine v steklenici.

Zgodovina kleči pred njihovimi stopali.

Pijejo ogabno, zamolklo pijačo v odločnih požirkih, vmes kratko srknejo kavo in kadijo najglobje v drobovje. Med pitjem gledajo naravnost in skozi materijo, ki se jim mota pred očmi. Molčijo. Pazijo, da jim zrkla ne zletijo iz očesnih jamic.

Po nekaj kozarčkih se prenehajo tresti, zavzdihnejo in se vzravnajo na svojih sediščih. Delirium tremens je začasno obvladan.

Pred očmi končno zagledajo znano, ne več zamegljeno realnost, ki se je razveselijo in pozdravijo ostale sodelavce.

Postajajo živahni in pripravljeni na svoj prispevek k novim delovnim zmagam.

Dobri in zanesljivi delavci.





VODKA »TROJKA«:



Alternativci. Pijejo pijačo, ki v tem prostoru ni avtohtona. Socialistično trgovanje je omejeno, razmišljanje prav tako, ni pa ovir za skrajno pluralističen odnos do različnih oblik in barv steklenice. Tu je tudi socialistični svet brezmejen brez diskriminacije, segregacije, apartheida in politkomisarjev. Vodka se rešena vpliva ideoloških priporočil od strani razliva tudi k nam.

Pijejo jo ponarejeni Šiptarji, standardizirani Šiptarji, mulci in ostale nedoločljive pasme. Ker nima vonja in okusa.

Govorijo in gledajo sunkovito in odsekano. Beločnice se jim močno svetijo, ustnice pa trzajo in trepetajo.

Naivno posnemajo ruske vzornike, ki jih nikdar v življenju niso videli, verjamejo pa, da obstajajo, ker je menda tudi Zemlja okrogla. V kozarce si nalivajo večje količine kot ostali in jih besno praznijo.

Najhitreje omagajo.

Najbolj nepredvidljivi.

Nezanesljivi.

Včasih nevarni.

Karakterno povsem usklajeni z značajem svoje priljubljene pijače.

Negujejo praktično navado: v zimskem času obložijo svoje steklenice s snegom, v poletni vročini pa ob izrecnem ukazu varčevanja z vodo čeznje spuščajo celotno območno vodno zajetje. Tako lahko primerno serviran napitek spraznimo vsi ostali, potem ko dejanski lastniki že zdavnaj niso več prisebni.

Prisebnost nikoli ni glavna kvaliteta uničevalcev vodke, zato jih vedno lahko uporabimo za najnevarnejša delovna opravila, kjer običajen razpored telesnih organov pred in po končani delovni nalogi ni nujno samoumevna zadeva.

Niso le Japonci kamikaze. Vsaka razvita družba premore svoje kaskaderje, ki jim lahko postavlja spomenike.





SADJEVEC:



Slovenske tečnobe.

Vztrajajo pri tradiciji. Ker je transport ustreznih količin vina iz domačih kleti v tovarno predvsem v logističnem smislu zoprna in nepraktična zadeva (čeprav pijani vratarji ne preverjajo vnosa alkohola v tovarno), je uporaba domačega žganja z osupljivo visokim odstotkom alkohola vsesplošna. Vino res ne sodi na delovno mesto.

Domače žganje, domače znanje, domača hrana, kubik – nekoč – rahle domače prsti na glavo in pred tem domača poskočnica na radijskem sporedu skupaj z jutranjo telovadbo in voditeljem, ki skaklja pred mikrofonom, narod pa niti ne skaklja pretirano in čaka naslednjo metaforično poskočnico, medtem ko nihče niti za milimeter ne premakne riti iz udobno zavojevanih koordinat na klopi ali stolu.

Rodoljubi in domoljubi tako okupirajo edini radio, ki ga premoremo in navsezgodaj žrejo živce vsem ostalim z narodnozabavnimi odami krvavicam, pečenicam in mamam. Prepričani so, da imajo do tega ekskluzivističnega početja legitimno domovinsko pravico.

To je Slovenija! To je Avsenik! Das sind Alpenswingers!

Avsenik macht frei!

Radikalni slovenski proletarski nacionalisti iskreno prezirajo vse, kar so radikalni slovenski federativni gospodarstveniki v 60. in 70. letih 20. stoletja masovno vozili z avtobusi iz južnih republik v slovenske tovarne.

Intimno so globoko frustrirani zaradi tega, ker so kot samozvani nadljudje prisiljeni delati skupaj s pastirsko južnjaško zalego.

Z Avseniki in sadjevcem ostalim dokazujejo svojo domnevno rasno in civilizacijsko večvrednost, čeprav so opismenjeni v precej pogojnem naklonu.

Delajo več kot ostali. Ne zaradi značaja, temveč zaradi besa.

Potuhnjeni.

Škodoželjni.

Hudo zajebana sorta ljudi.



Pijemo. Ne le zaradi šibkosti mesa. Pijemo zato, ker je to družbena norma že vse od nesrečne poslednje kanibalistične večerje dalje.

Kava in alkohol in dober tobak iz Niša in Sarajeva nas dokončno zbistrijo, postajamo živahni. Čez mizo si v različnih jezikih podajamo nage babe, športne rezultate in politično sranje v državi. V tem vrstnem redu – to je pomembno!

Prebujeni zberemo na kup vso svojo škodoželjnost in začnemo najprej zajebavati sodelavca, ki nam kuha božansko kavo. Opozorimo ga na telovadno oddajo, ki jo ravnokar predvajajo na radiu, in povprašamo po aktualnih gimnastičnih spretnostih njegove žene. Zadovoljni, ker takoj ujamemo mrk pogled izpod njegovega čela, nadaljujemo s pikantnimi detajli pri Makedoncu, ki po našem večinskem mnenju – majhen kot je – ne more zadovoljiti svoje soproge niti v primeru nepričakovane in nenavadne gogoljevske transformacije vsega njegovega telesa v en sam uporaben genitalni moški ud. Tudi tu smo uspešni, mali človek postaja nervozen in nas neuspešno poskuša ignorirati. Preidemo na politično področje in pobaramo Srba, kje je pravzaprav vzhodni konec ravnokar nastajajoče Velike Srbije: v Moskvi ali raje kar v Tokiu. Ponovno naletimo na takojšen odziv: tokrat so žrtve našega pobalinskega dovtipa vsi naši sorodniki, ki da so – po mnenju potomca Obrenovićev in Karađorđevićev – na nenraven način povezani z domačimi živalmi. Veselimo se uspeha in dregnemo še Bosance, ki pa nas elegantno nategnejo: režijo se vsem po vrsti in prostovoljno dodajajo kozlarije na svoj račun kar sami od sebe.

Zabavamo se, kaj pa drugega.



Čeprav živimo v deklarirano totalitarni državi, smo očitni demokrati: brezkompromisno zajebavamo vse po vrsti in sebe med vsemi, milost je enakomerno porazdeljena, kar pomeni, da je enakopravno ni nikjer za nikogar.

V ničemer nismo izjemni, ker nas zanimajo povsem enake zadeve, kot so zanimale že naše prednike od druženja z jamskimi medvedi naprej. Najprej smo očitno naklonjeni zadevam, skritim v gatah. Nato smo dovzetni za duševna stanja, označena kot psihosomatsko sporna in menda celo zdravju škodljiva. Nazadnje vedno nestrpno pričakujemo nove in nove stare štorije o plesnivih začetkih in gnilih koncih materije.

Seks in droge in zgodbe.

Več kot to pa že skorajda ne obstaja na tem svetu.

(Razen za psihologe, ki poleg tega na dnu vedno najdejo nekaj neuporabnega in potem to uporabijo.)



Čez dvajset let bomo govorili o istih rečeh, le vrstni red bo drugačen. Enako kot malenkostna zamenjava DNK molekule izvrže spužvo ali mravljinčarja, bo tudi malenkostna zamenjava vrstnega reda sicer večne tematike temeljila v globokih družbenih spremembah.

Spremenjen vrstni red po pomembnosti obravnavane teme bo posledica, ne pa vzrok. Žal na prvem mestu ne bodo več nage babe.

Starejši patroni bodo enostavno in razumljivo pojasnili neizkušenim naivnežem, kaj se je pravzaprav zgodilo: nekoč so bili moški vsak dan sveže obriti in ženske kosmate, zato so oboji precej seksali. Nato so se ženske pobrile, moški pa so začeli na bradah puščati modno zapovedano strnišče. Od takrat naprej samo še ližemo.

Družba, v kateri bomo živeli čez dvajset let, bo v resnici le še ritolizniška.



Pijemo in čakamo šefa, ki ga navsezgodaj srka sam v pisarni, ker možakarja skrbi za svoj ugled. Alkoholizem nadrejenega je nadrejeni alkoholizem.

Šef torej nestrpno čaka zadnjih nekaj trenutkov časa, ko bo še lahko pobegnil v pokoj z maršalsko socialistično pokojnino, ki mu bo omogočila lagodnih nekaj naslednjih desetletij življenja ob kratkočasnem zajebavanju svojih potomcev.

Zato je nekoliko nervozen, ta naš šef.

Vzdržuje nujno distanco do delavcev. Kljub bratstvu in enotnosti. Kljub tetovaži na desni podlahti, suvenirju iz Jugoslovanske ljudske armade, kjer ima upodobljen klasični motiv gole ženske, tokrat razkrečene v slogu Jane Fonda na tanku med protesti proti vietnamski vojni. Naga frajla na podlahti našega šefa sicer ne protestira, čeprav sedi razkrečena na cevi tanka. (Psihologi znajo izvrstno pojasniti simboliko tega prizora.)

Naš šef spoštuje Edvarda Kardelja in lokalnega župnika, zato sam izdatno skrbi za lastno srečo, ki jo v skladu s kardeljansko in katoliško doktrino pobira iz skupne družbene malhe, blagoslavlja pa pri maši. Navsezgodaj težko razmišlja, kje vse naj najde nov šopek radosti, primerne za ozimnico, zato včasih nekoliko pozabi na podrejene.

Podrejeni se zaradi tega ne razburjamo in v miru razvijamo teze o usodnih pomanjkljivostih drug drugega in predvsem o svinjskih pomankljivostih naših nadrejenih.

Ob pol sedmih alternativci izpraznijo svojo steklenico vodke in začnejo pozivati k delu. Zaradi te zblaznele geste ostali končno razumemo, zakaj so Rusi zmagali pri Stalingradu. Ozmerjamo nestrpneže in jim ponudimo svojo pijačo.

Smradu iz omaric že zdavnaj ne zaznavamo več.

Alternativci se nekoliko umirijo in začnejo mrcvariti nekaj mulcev, ki tu opravljajo počitniško tlako. Ukazujejo jim nepotrebna opravila, jih pošiljajo na nepotrebne sprehode, jim frcajo v glavo odpadke in jih strašijo s koitalnimi metodami mučenja, pripravnimi za otročad in hitro izvedljivimi. Silijo jih k pitju in se režijo, ko devičniki skozlajo prvi kozarec pijače skozi nos in solze.

Zabavajo se, kaj pa drugega.

Dokler ni smrtnih žrtev, se drugi ne vtikamo v kratkočasje prvih.

Mulci so prestrašeni in posrani, ker ne vejo, kdo ali kaj jih pravzaprav obkroža. Bolje, da ne vejo.

Nekaj resnih kriminalcev, ki jih država zaradi umorov, posilstev etc. pošlje iz aresta na pogojni izpust v še večje sranje od aresta.

Nekaj norcev od rojstva.

Nekaj norcev iz prepričanja.

Nekaj norcev iz navade.

Nekaj norcev iz udobja.

Mularijo pošiljajo na tlako starši, enako kot naš šef zavezani kardeljanskim, katoliškim in nezavedno še protestantskim vrednotam. Delo je vrednota, zato ne delajo preveč, ga pa – delo – pogosto opazujejo. Starši kardeljansko zabušavajo na delovnem mestu, katoliško indoktrinirajo in pretepajo svoje otroke ter protestantsko garajo popoldan na domačem vrtu, strehi hiše in pod havbo avtomobila. Nova vrednost celo v socializmu nikoli ne nastane brez truda, zato naj torej vidi, pamž, kako se služi denar!

Pamži vidijo. Zapomnili si bodo. Težko jih bo še kdorkoli kadarkoli prepričal v plemenitost dela.

Čez dvajset let bodo pamži logiko svojih staršev izpopolnili do nezavesti. Nihče več ne bo delal nič, posledično bodo vsi trgovali z enim samim velikim ničem, iz niča bodo ustvarjali še večje, bolj dobičkonosne niče, ob tem pa zaračunavali edino oprijemljivo provizijo za organizacijske stroške. Fakultete bodo ustanavljale specializirane oddelke, namenjene proučevanju logistike, najpomembnejše vede nastajajočega novega, globaliziranega sveta. Nekaj časa bo trgovina cvetela. Nekaj časa.

Problem bo nato postala logistika v povezavi z logiko. Logika, ki je bila šibka točka staršev, bo enako uničila tudi njihove potomce. Ker oboji nikdar niso v resnici razumeli logistike.

Kadimo dobre cigarete iz Niša in Sarajeva, pijemo že v nekoliko previdnih presledkih in čakamo šefa.

Jebe se šefu, kaj mi čakamo. Gospodarstvo je plansko, plani pa vedno izpolnjeni. Torej? – To je torej igra.

Dan je dolg. Začne se zjutraj in presenetljivo traja do večera enako dolgo vsak dan.

V tem času malo popijemo, malo pokadimo in čakamo in gledamo, kaj vse se bo medtem na svetu dogajalo namesto nas. Tako so nas vzgojili v spodobne državljane.

Preživljamo poslednje trenutke v peskovniku za odrasle, ki to nikdar niso postali – odrasli namreč. Zato se lahko brez težav navsezgodaj družimo skupaj ljudje v starostnem razponu nekaj generacij. Zliti smo v eno v svoji infantilnosti. Pobebavljeni starčki in mladoletni bebci. Ne vemo še povsem natančno – čeprav slutimo – da igramo poslednjo partíjo.

Partíja, ki jo dirigira Pártija, gre zanesljivo k hudiču. Tega še nihče ne verjame. Kaj šele, da bi razumel. Ne vemo, da je Deng Šjaoping ravnokar pojasnil svetu, da ni važno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši. Ne razumemo, zakaj bo ravno metafora radikalno določila naša življenja.



Čez dvajset let bo morda kdo poskušal razumeti. Redkim bo to celo uspelo. Tudi čez dvajset let bodo vsi plani vedno izpolnjeni, čeprav gospodarstvo ne bo plansko. Edina razlika bodo krediti, nujni za delovanje obeh sistemov. V planskem gospodarstvu so krediti izpuhtevali, tokrat bodo ostajali, zanesljivo ostajali in skoraj eksponentno naraščali.

Večina bo napačno razumela pojem kredit. Enako kot tega pojma niso razumeli nikdar v preteklosti, ga ne bodo niti v prihodnosti. To bo dobra novica za nove oblastnike. Oblastniki se hitro naučijo pomena pojma kredit. Zato pa so oblastniki.



Babnice preživljajo jutro na drugi strani proizvodne hale v svoji drvarnici. Njihovi delovni prostori – precej manjši od naših – so fizično ločeni od moške, torej težke industrije. V svojih sobanah pakirajo drek, ki ga proizvajamo, v škatle različnih dimenzij.

Razburljivo.

V pomoč jim je invalidni in impotentni možakar, ki zapolnjene škatle prelepi s salotejpom. S popolnoma prežganimi možgani in neuničljivimi jetri v svojem življenju lahko loči le še dvoje stvari: salotejp in bele miši. Zato ženskam ni nevaren.

Babnice poleg gala proizvodnih dvoranic premorejo še leseno drvarnico, ki je pravzaprav njihova garderoba.

Iz te drvarnice so si dekleta, žene in ostale razpočnice uredile prav prikupen, prijeten in uporaben kupleraj.

V ta kurnik so nanosile vse, za kar verjamejo, da nujno potrebujejo za življenje. ENO delovno haljo, ENE opanke, ENO krtačo za lase, EN model higienskih vložkov, EN napitek, ENO skrito željo. Niso se zmotile. Resnično niso pozabile ničesar.

Navsezgodaj čebljajo in kokodakajo huje od ščinkavcev, siničk, škorcev, kosov in lastovk, ki so jih polna tovarniška drevesa.

Obdelati in opredeliti se morajo do vseh svinjarij, ki se popoldan in ponoči kopičijo v njihovih vaseh, nerodno imenovanih predmestja.

Vmes cukajo vermut in si popravljajo trajne.

Trajna je trajna frizura, težko jo je popraviti, ker ni namenjena popravljanju, ampak permanentnemu stanju popolnosti.

Babnice jo kljub temu popravljajo. Takšna je narava babnic.

Pred začetkom dela prevežejo svoje skodrane tapiserije na glavah z rutami in trakovi, menda iz higienskih razlogov.

Ni učinka.

Industrijski smrad se zažre ne le v lase. V kožo. V obleko. V drobovje. Vonj po strojih, surovinah in izdelkih je povsod. Kozarci smrdijo. Smrdi snov, ki se ne more nalesti vonja.

Smrdijo trajne. Te še prav posebej. Njihov značilen vonj začutijo potniki na delavskem avtobusu, ki babnice po končanem delovniku razvozi v domače kurnike, nerodno imenovane predmestja. Potniki iz drugih tovarn smrdijo po drugačni kombinaciji kemikalij in surovin, zato vonjajo le druge. Tako vedno smrdijo le Drugi. To je tudi skoraj vsa karakteristika naroda, ki mu pripadamo.

Babnice so zadovoljne. Vseeno jim je, kam tlačijo svojo grivo pred začetkom dela. Po osmih urah dokazovanja verbalnih sposobnosti bodo svoje trajne ponovno razprle kot marelo in razpuhtele nepozabne življenjske vtise nekaj metrov naokrog sebe.

Medtem ko srkajo vermut, hudo opravljajo.

Imajo natančno evidenco menstrualnih ciklov, splavov, gonorej in nepredvidenih nosečnosti vseh žensk, ki jih poznajo in ki si dovolijo vse naštete svinjarije. To jih osrečuje.

Sebe nikoli ne vračunajo v to sočno statistiko.



Čez dvajset let se bodo na državnih zavodih za zaposlovanje nezaposljivih babnice ukvarjale s statistiko preživetja. Njihova mednožja se bodo v tem času neopazno in bliskovito zasušila in odmrla. Streptokoki bodo pocrkali od lakote.

Prebudile se bodo v drugačno starost, kot so jo pričakovale. Brez trajne. Brez vermuta.



Drvarnice, kjer se lišpajo babnice, se drži še nakakšna lesena kamra, ki je ropotarnica, založena z novimi delovnimi oblekami, čevlji in ostalo kramo, namenjeno varnemu, snažnemu in udobnemu delu.

Preveč je te krame. Nihče ne dela toliko, da bi si zares želel porabiti vso to goro nadomestnih delov za nekaj, kar ne obstaja. Rezervne rokavice raje pridno nosimo domov, kjer jih porabimo za žaganje drv in kidanje snega.

Kamra ima drugačen pomen. Je majhna, udobna, prijetna in dovolj diskretna.

Jasno, da je takšna zlorabljena do amena.

Tu se med dolgimi odmori skrivajo delavke s trajnami in kratkimi delovnimi haljami, pod katerimi razen perila pogosto ne nosijo ničesar.

Nasproti jim iz proizvodnih hal prihajajo kosmati dedci, zaripli od alkohola, politično neoporečni, s priložnostno (če) oplaknjenimi genitalijami in košatimi zalizci, za katere verjamejo, da kot modni dodatek nikoli ne bodo zastarali.

Ljubimci.

Oboji so razdraženi zaradi alkohola, tovarniškega smradu in kemikalij, lebdečih v zraku.

Kamra je torej fuk kamra, gnezdo naključnih nestrpnežev, ki v dolgih odmorih med tako imenovanim delom izživljajo svoje poslednje zblaznele želje.

Porivajo se zverinsko in besno na teh kupih novih delovnih rokavic in čevljev, uresničujejo in izžigajo svoj libido, nato pa se zmedeni vračajo nazaj na delovna mesta.

Pokadijo. Popijejo. Zavzdihnejo.

Redkokdaj, včasih, morebiti, jih nekoliko zapeče vest, čeprav ne za dolgo. Živimo v družbi brez boga. Že dolgo. Stoletja. Sistem, ki nas trenutno nadzoruje, se razlikuje od prejšnjih le v majhni malenkosti: to lahko povemo na glas. To naši aktualni pridigarji od nas pravzaprav pričakujejo in zahtevajo.

Zato se zaradi fuk kamre nihče ne vznemirja.

Morda včasih babnice tarnajo zaradi razmršenih las. Sla edina rahlo vrže trajne iz ovinka. Tudi moški zaradi pohote utrpijo posledice: prameni las, sicer skrbno zalepljeni čez neizprosno plešo od ene do druge strani estetsko okvarjenega hipotalamusa, se postavljajo pokonci na vse strani neba in spravljajo v grozo opazovalce tega pojava, ki sami niso plešasti. Pleškoti skušajo uravnovesiti poetični primanjkljaj z zalizci. Zalizci so statični enako kot trajne in ne frfotajo naokrog.

Trajne in zalizci v resnici niso tako pomembni, kot se to zdi na prvi pogled.

To človek tej rasi težko dopove.





MODRA-BELA-RDEČA




Stojimo takole, kreteni mali, na travniku.

Večji drekači, torej tisti, starejši od sedem let, imajo okrog vratu zavozljane rdeče rutke in na glavah modre pionirske čepice. Ti so že prestali obvezno politično iniciacijo in so ponosni na svojo opravo kot pudelj na cofke v ušesih.

Več pozornosti kot fantom so mame namenile svojim smrkljastim hčeram, za katere so se še prav posebej potrudile in jim pripravile svežo belo bluzico s čipkastim ovratnikom in modra krila. Rutice, čepice, značkice tako še močneje izstopajo.

Mame so prebrisane in iznajdljive. Elegantne bluze in krila sploh niso poceni, bližajoče se prvo sveto obhajilo pa še manj. Oboje ravnokar kupljeno bo zato kmalu revaloriziralo svojo vrednost, saj priložnosti za posvečenje nekoga nekam nikoli ne zmanjka. Župnik poleg tega ne ve, katere toalete so že bile zlorabljene v poganskih obredih, ker možakar striktno abstinira krivoverske prireditve.

Lepotnih tekmovanj sicer še ne poznamo, se pa nanje izvrstno pripravljamo. Mularija skaklja okrašena po travniku kot na kakšen pedofilskem sejmu.

Najmanjši, torej tisti, ki že znamo hoditi, nimamo pa okrog vratu zavezanega rdečega partijskega blagoslova, smo pravzaprav diskriminirani, ker ne premoremo bleščeče uniforme.

Starši so nam priskrbeli le taborniške čepice in srajce, ki pa niso dovolj svečane barve. Rjava barva obeh gozdnonabiralniških relikvij nas transformira v nekaj, kar še najbolj spominja na Hitlerjugend Kindergarten. Nerodna reč glede na kontekst, v katerem smo se znašli.

Punčke so navdušene same nad sabo, skakljajo po krtinah in svinjajo svoje zloščene sandale, ki so največkrat rdeče barve, nogavice v njih pa bele. Neusmiljene krtine dodajajo svoje odtenke.

Fantje smo bolj dostojanstveni, vendar ne zato, ker si ne bi želeli skakati po krtinah, temveč zato, ker nas starši hitreje prebutajo zaradi izgredov kot pa punčke.

Punčke redkeje tepejo, ker se zavedajo, da jih bodo kasneje v življenju njihovi dedci tolkli ko živino.

Tako je dosežena socialistična enakopravnost med spoloma.

Oboji najebemo, le da v različnem življenjskem obdobju.

Na ta način človek – enako dolgočasno kot narava – teži k permanentnemu ravnovesju, ki je v smislu preživljanja prostega časa resda praktično, a obenem dokaj gnilo spahujoče za opazovanje.

Travnik res ni nič posebnega. Čez dvajset let bo še kar naprej nemarno zleknjen predstavljal skrivališče krtov in miši in vseh tistih neskončnih vrst žuželk in golazni, ki imajo tako imenitna imena, pa ne služijo ničemur drugemu kot odprtim gobcem drug drugega in bodo tovrstne požrtije in kraval pajkov in kobilic tudi edina preostala veselica za cesto.

Pa rožice bodo še kar naprej poganjale in dišale, kakor za koga, pa cvetele, in bo to tudi vse, kar se barv tiče, pa še kmetu, lastniku, bo gladko vse skupaj dol viselo.



++++++





Delovni stroji so zelene barve.

Določena skupina znanstvenikov, katerih ime morda niti ni najbolj pomembno, je v univerzitetnih laboratorijih s poskusi na najbržda morskih prašičkih izračunala, da se te podgane manj razburjajo, kadar pred nosom buljijo v zelene kače namesto v tiste bolj pisane, rdeče, rumene, črne in velike. Na osnovi empiričnih dokazov so torej izvrstni raziskovalci konceptualistično prepleskali vse delovne stroje v zelene odtenke.

Ne lastnoročno, seveda, teoretiki ne hodijo v tovarne, mavrice v de profundis maniri proučujejo nekje na varnem, kjer pohištvo ni zeleno.

Nategovalcem, navijalcem, odpiralcem, prekladalcem in spahovalcem za stroji nam je prekleto vseeno, kakšne barve so. Zajebavajo nas osem ur dnevno, tak je dogovor.

Barva ni pomembna, vonj je hudič, hudič pa smrdi.

Tako se nekaj zelenega stalno enakomerno odpira in zapira. Po urah buljenja v ta dokumentarec res očitno otopimo, morda nekoliko celo zaradi barve.

Najbolje je, če človek v takšnih okoliščinah malo popije.

To je stranski učinek sicer brezhibne teorije. Šefi so zadovoljni, ker delavci ne zganjamo kravala. Seveda ga ne, preveč dela imamo najprej sami s sabo, objektivna realnost okrog nas pa je dokaj relativna. Pomirjujoče zelena predpostavka je tako nedvoumno potrjena.

Delavci zdržimo, kaj pa drugega, tudi steklenice so namreč pogosto obarvane zeleno – ali etiketa ali steklo.

Zapletene duševne bolezni so zato med zaposlenimi redkejše od enostavne ciroze jeter.

Duševnih bolnikov tudi nihče ne zdravi, ker sami prostovoljno in dovolj hitro najdejo učinkovit način za odpiranje lastne lobanje, vsebino le-te pa še čistilke nočejo pospraviti, ker lobotomija je pa le prehuda svinjarija, da bi se je spodobni ljudje dotikali.

(MICHEL HOUELLEBECQ: »Kaj je človeška bitja lahko pripravilo do tega, da so opravljala dolgočasna in težaška dela? To se mi je zdelo edino politično vprašanje, ki si ga je bilo vredno zastaviti.«)



Čez dvajset let bo večina strojev še vedno zelene barve, a z nekaterimi izrazitimi poudarki limonovo rumene. Takšni limonasti dreki na zeleni podlagi kar razdražijo domišljijo. Kot osja rit, kot preveč popra v čorbi, kot poslednji vratolomni kozarček žganja v nabrekel želodec.

Novodobni teoretiki bodo vedeli, kako lahko primerno rumeno vznemirijo in vzburijo produkcijske sile, zmahane od preteklih desetletij, da sunejo še malo naprej teoretične predpostavke, ki jih bodo ambiciozni menedžerji najprej dokazali in šele nato predvideli.

Psihologi bodo ob sklenitvi delovnega razmerja svečano prisegli, da so barvno slepi že od rojstva in ne le priložnostno.

Tako različne barve ne bodo motile vsesplošnega napredka.



Delavniki za stroji so dolgi. Predolgi za ljudi, ki verjamejo, da so bili poslani na svet za to, ker je ocvrtih sardelic in pomfrija in predvsem dunajskih zrezkov dovolj za vse. Ker večina to res verjame, se v proleterskih črevih grmadijo in kopičijo ogromne količine cvrtja, ki kar noče ven iz riti, zaostaja nekje med trebušnimi ovinki, hrani bodoče kancerogene stvore in ustvarja kronično zapeko, ki jo psihologi pogosto interpretirajo kot psihosomatsko težavo. To je imenitna diagnoza za nekaj jajc in moke in drobtin.

Ves navsezgodaj popiti alkohol se trudi in prebija skozi ocvrte črevesne tunele do nove svetlobe. Med potjo raztaplja nagrmadeno mast in tako upravičuje slabost, ki jo medtem povzroča v jetrih in želodcu.

Veliko sranja se tako nabere v tovarni, medtem ko čakamo na vsakodnevni konec normativnih zapovedi.

Norme so obvladljive, čreva pa malo manj.

Kljub deklarirani socialistični enakosti v majhnosti vseh pred edino ekskluzivno enakostjo Njega – kdorkoli že to je – so stranišča za zaposlene ločena glede na intenzivnost vživljanja v doktrino.

Šef torej poprdeva sam, ostali pa v zboru.



Šefovo stranišče je čisto in zaklenjeno, delavska pa javna in posrana. Teorijo za takšno družbeno ureditev je prispeval že Sveti Avguštin. Teoretiki v 1500 letih za njim so nato obravnavali predvsem barvo in vzorce keramičnih ploščic.

Delavci skratka premoremo natanko tri straniščne kabine, kar je relativno malo za vso količino proletarskega govna, ki ga naserjemo v našem proizvodnem oddelku.

V prvih dveh kabinah je za opravljanje nečednih poslov montirana klasična straniščna školjka, najpomembnejši izum, ki ga je veličastni britanski imperij podaril človeštvu.

V tretji kabini je na tla vgrajen balkanski čučavac, naprava, ki menda ima svoj namen, vendar je jasno, da nacija, ki uporablja tako sofisticirano telovadno napravo, nikoli ne bo mogla postati najpomembnejši svetovni kolonizator.

Historična civilizacijska os Trst-Dunaj-Gdansk je tako nesporno potrjena. Na njeni desni strani se začne resno sranje. Zoprno pri vsem tem je, da omenjena os v svojem geografskem poteku natančno razpolovi tudi našo tovarno. Zmeda z govnom je popolna.

Če je res, da si že navsezgodaj čez mizo v različnih jezikih podajamo nage babe, športne rezultate in politično sranje v državi, in to je res, seveda, potem velja, da tudi kasneje na stranišču ni nič drugače.

Stene straniščnih kabin so brutalno porisane in popisane z nagimi babami, športnimi rezultati in kancerogeno politično peristaltiko v državi. Koeficient za izračun po pomembnosti posamezne teme je enostaven: če je na eni steni na primer deset grafik – vsekakor dokaj abstraktnih – in če od tega pet abstrakcij rahlo spominja na nekaj razkrečenega in kosmatega, kamor se kot matematični vektor skuša zariniti nekakšna kosmata klobasa; če so tri sličice emblemi nogometnih klubov (manj abstraktni); in če na koncu v dveh najbolj konkretnih stavkih nekdo pošilja v pizdo materino najprej zvezni izvršni svet, nato pa še prav posebej silovito njegovega glavarja, potem so prioritete jasne.

Statistika je neizprosna veda, sploh med nogami.

Abstraktna umetnost, statistika in kajenje so najprijetnejše dejavnosti, s katerimi se proleter lahko ukvarja na stranišču. Odvajanje blata je ob tem le evidentirani opis pripadnosti Ne/Civilizaciji.

Čez dvajset let bo vrstni red prioritet popolnoma drugačen, gimnastični čučavac bo na ozemlju Evropske unije začasno suspendiran, abstraktno umetnost bodo zamenjale konkretne, krvoločne in dolgočasne politične parole, nad straniščnimi školjkami pa bodo prostor nadzirali požarni senzorji dima, zaradi česar naravna simbioza iztrebljanja in kajenja ne bo več mogoča. Straniščne delinkvente bo nadzirala in evidentirala videokamera, milostno montirana pred vhodom v kabine, čeprav bi jo novodobni šefi, sveži abstinenti, najraje pritrdili na kotličke z vodo za splakovanje.

Alkohol ne bo imel več dovolj časa za razvozljavanje črevesnih ovinkov, zapeka bo vse hujša, pritisk bo nevzdržen, še psihologi bodo vse bolj zeleni v obraze.



Čučavac je deležen največjega posmeha ali zgražanja ali čudenja pri vseh narodnostih, celo pri teh, ki so si ga izmislili. Ta bebav kos keramike, zložen po tleh, še najbolj spominja na grobnico, odtok bi fino zadoščal proporcem žare, na koncu pa pokrov čez vse, epitaf, cvetje, aplavz in nasvidenje. Drek se dela v čučavcu enako kot v grobnici, samo slovesnosti nam primanjkuje.

Slovenci in Hrvati v svojem katoliškem megalomanstvu zaničujejo pravoslavne uporabnike čučavca, ki da svoje prirojene zverinske instinkte izražajo celo v načinu drže telesa, podobno pasjemu, in tako opravljajo večni krogotok snovi skozi življenje. Obrenovići in Karađorđevići, kot vedno, vzvratno zdrdrajo zlajnano mantro o psih in katoliških materah.

V nasprotno smer Srbi dosledno zajebavajo muslimanske Albance, ki na čučavcu perejo rit s steklenico vode. Zmečkan toaletni papir proti kalni vodi tako odpreta civilizacijsko fronto med islamom in krščanstvom.

Pedantni Šiptarji vračajo posmeh Srbom v jeziku, ki ga ne razumemo, a je že zvočno dovolj učinkovit in divji, zato ne dvomimo v brutalno vsebino izrečenega.

To nas pomirja. Vsi udeleženci pogovora so razburjeni, razbesnjeni in prepričani v svoj poslednji in edini prav. Odzivi so torej pričakovani in zaželeni.

Zato nam gredo na živce Bosanci, ki jim je vse skupaj spet prekleto vseeno – v skladu s svojim pragmatičnim karakterjem serjejo tam, kjer je prostor.

Makedonce ponovno enotno mrcvarimo vsi po vrsti – ker so manjše rasti, naj bi zato znali obdržati svoje telo v ustreznem pravokotnem krču s straniščno školjko ali brez nje. Rasisti pojasnijo, da je povprečna višina naroda prilagojena podnebju in prioritetam v proizvodnji: za obiranje paprike in paradižnika je torej nižja rast ustreznejša.

Makedonci skozi zobe nerazumljivo sikajo nekaj o šumadijskih prašičih, a ne dovolj strupeno. Ni v njihovi naravi.

Zapriseženi uporabniki čučavca takrat, ko je čučavac zaseden, zlorabljajo preostali dve stranični školjki na svoj kulturni način.

Stopijo na pokrov školjk in opravijo.

Pokrovi školjk so zato pogosto odtrgani in ponečedeni, ker školjka vendarle ni namenjena surfanju na valovih. To upravičeno razburja vse ostale, angleško vzgojene drekače.

Držimo se tradicije prostora, kjer živimo: to je država, v kateri vsi delujejo proti vsem v vseh mogočih in nemogočih kombinacijah. Ta država je začasni čudež že vse od svojega nastanka leta 1918. Država, v kateri se državljani že skoraj celo stoletje na smrt prepirajo med seboj zaradi načina iztrebljanja, bo zagotovo morala enotno propasti, ker je posamično propadla že prevečkrat.

O enakopravni in demokratični naravi vonja, ki ga proizvajamo na stranišču, nikoli ni razmišljal nihče, še Edvarda Kardelja je ob tem le srat prijelo, pa čeprav je imel za pripravo ustrezne teoretske predispozicije dovolj časa na razpolago.



Edini demokrat na stranišču je čistilka. Ta uboga sužnja vedno enako najebe. V tem je njena pojava modernejša od naših. Nas bo to zlo šele doletelo.

Zaenkrat je ona še vedno edina, ki jo prizadane tuje govno enako ne glede na stopnjo plemenitosti danke, odkoder prihaja. Za prizadetost ima neizpodbitne razloge:

po nekaj tisočletjih kulture,

po aminokislinah, paramecijih, Darwinovih ščinkavcih,

po Kreti in po Mikenah,

po peripatetikih,

po rimski kanalizaciji,

po srednjeveški trubadurski liriki,

po parfumih na versajskem dvoru,

po nekaj vojnah, kar nekaj vojnah,

po lepih poletnih nevihtah …

… pride človek konec dvajsetega stoletja v prostor, velik en kvadratni meter, stopi na pokrov straniščne školjke s cigareto v ustih, odpne hlače, se napne, raznese vsebino svojega včerajšnjega razumevanja sveta iz riti po zidu meter in pol visoko, sestopi iz školjke, ne obriše riti, navleče nazaj nase gate in hlače, potegne poslednji dim iz cigarete, vrže ogorek v školjko in potegne vodo.

Potegne vodo …

Naša čistilka res ve, kaj se dogaja na svetu.

Ne razburja se več.

Izumila je napravo, s katero se učinkovito bojuje proti taistemu svetu.

Od šefa je zahtevala vodovodno cev. Delavec je kralj, čistilka kraljica, šef pa brihten možakar, ki ne rine v težave tja in takrat, ko mu to ni treba, v stranišče pa še najmanj. Brez ugovarjanja izpolni čistilkin ukaz in si tako z družbenim premoženjem kupi ogromno zasebnega miru.

Čistilka montira cev na umivalnik, odpre vse tri straniščne kabine in z razdalje treh metrov spira školjke in vse zanimive pojave, ki se nahajajo okrog školjk namesto v njih. Pred tem odpre sredinski talni odtok v kopalnici, kamor v pozabo steče vse, kar je res najbolje čimprej pozabiti.

Dela dve uri dnevno, nato se vrne v našo kadilnico, srkne kozarček in mirno kadi.

Nekoliko se očedi in čaka svojega Bosanca, ki jo prijazno poriva vsakič, ko mu zataji stroj in je dolžan poklicati vzdrževalce.



Seveda bodo tudi čez dvajset let ljudje na delovnem mestu seksali. A ne tako romantično, kot naša razsvetljena čistilka in njen jebivetrski Bosanec.

Čez dvajset let bodo ljudje seksali V roku službe ZA službo.

Prostitucija.

Pragmatični razvoj bo ustvaril pragmatične medčloveške odnose, zato seks ne bo več prijetno svinjski, ampak le še svinjsko dobičkonosen.

Fukcunca bo imela čez dvajset let na svojem robu natisnjen logotip podjetja.

(Razen za psihologe. Psihologi ne seksajo, psihologi seks analizirajo in zaračunajo analizo.)



So ljudje in so bogovi. Obstajajo. Povsod.

Če ne bi obstajali, oboji, bi že zdavnaj bil mir na svetu.

Vzdrževalci so tovarniški bogovi.

Vzdrževalci niso ljudje ali pa so vsaj nenavadni ljudje, ne pozabimo – tudi Jezus Kristus je bil nenavaden človek.

Ljudi tepta nevednost, bogovi pa razsipavajo svojo vsemogočnost in vsevednost na lastno stvarjenje.

Bogovi vejo in znajo vse za vse, ki jih to morda zanima.

Enako kot bogovi so vzdrževalci zadolženi za to, da vejo in znajo. Vse.

Vsa džungla naših lepo zeleno pobarvanih strojev se neprestano odpira in zapira in utruja in kvari in ne odpira več in zapira narobe in kdo naj sploh razume, kako se vse to odpira in zapira in kje je spredaj in kje zadaj, pa še bolj zapletena napeljava od ženskih nevronskih celic, pa cevi in maziva in olje, ki ni rastlinsko, pa para, škriplje skratka vse to dokaj neznosno in nekdo naj bi vse to ropotanje razumel.

So zadeve, ki jih ljudje ne razumemo.

A ne vzdrževalci.

Vzdrževalci nekaj vejo.

Vzdrževalec ni proleter.

Proleter nima pojma.

Vzdrževalec ve, kje je spredaj in kje zadaj, kje je začetek in kje konec. Zato težavo največkrat začne reševati pri koncu, ki je nerazvozljiv in nadaljuje proti začetku, ki ga razume. Ko ne najde začetka, se ponovno obrne proti koncu in upa, da bo med potjo našel vsaj malenkosten corpus delicti, ki bo upravičil sprehajanje. Tako vse skupaj dlje traja, vložek dela na enoto časa pa je ob tem bistveno manjši.

Udobna metoda, dobro plačana, družbeni ugled zagotovljen.

Vzdrževalci so zadolženi za nastavljanje, upravljanje in popravljanje vsega, kar na svetu obstaja, in to, kar obstaja, obstaja narobe: preobremenjene električne napeljave, pogrkavajoči motorji, razmajane mehanske konstrukcije, vodovodni sistemi brez vode, pomanjkljivo ogrevanje, zasvinjane razpadajoče stene in stvari in stroji in ljudje, ki bivajo v napačni obliki namesto v pravilni.

Enako kot poganski bogovi in krščanski svetniki so vzdrževalci določeni za natančno predpisan del pokvarjenega življenja.

Enako kot bogovi se vmešavajo v posvetne zadeve.

Enako kot bogovi zahtevajo čaščenje in žgalne daritve.

Vzdrževalci imajo svoje božanske rezidence in svetniške relikvije, kjer sedijo, pijejo še več kot ostali in se jim sladko jebe za rajo, ki ji crkavajo proizvodne linije. Fizično ločeni od ostalih zaposlenih občudujejo svoje izvijače, gedore, klešče, varilne aparate, ampermetre, žarnice, stikala, cevi, maziva, varovalke in neskončno orodjarno vseh ukrivljenih ali prepognjenih ali preveč ravnih predmetov, ki nečemu služijo in niso nikoli uporabljeni.

Prezirajo delavce za stroji, ki ne znajo drugega, kot da obvladujejo le majhen, imbecilni del fordističnega proizvodnega procesa.

Vzdrževalci, skratka, nekaj razumejo.

Pogosto jih kličemo na pomoč. Iz zavisti, iz žlehtnobe ali pa zato, ker nam res crkne stroj.

Vzdrževalci počasi-počasi-počasi zaznajo težavo, nekaj časa razmišljajo, popijejo, pokadijo in ko jih v njihovih božanskih sobanah končno začne žuliti rit, se dvignejo in deus ex machina rešijo nakopičene težave, požanjejo slavo, popijejo, pokadijo in se zabrskajo nazaj v svoje brloge.

Zaradi slave in zvezdništva imajo pogosto hude težave z alkoholizmom. Ostali delavci imajo enake težave zaradi pomanjkanja slave in zvezdništva.



Čez dvajset let bo ta, nekoč privilegiran sloj multipraktikov skoraj izumrl. Svetnike industrializacijske socialistične dobe bodo premagali starodavni svetniki z dolgoletnimi izkušnjami preprečevanja požarov in poplav. Sveti Florijan bo za menedžerje cenovno ugodnejši.

Preživele tovarne bodo iztrebljale tehnološke presežke. Tehnološki presežek je zadeva, ki ima gladko dve roki in dve nogi, čreva vmes, precej mesnata pojava torej, ampak naziv pa tehničen, tehnicističen – nekakšna mesnata tehnologija, ki ničemur več ne služi, torej presežki mesa najbrž.

Menedžerji se bodo zanašali na božjo naklonjenost na Zemlji, ne v nebesih. Varčevali bodo, prepričani, da tehnologija lahko skrbi sama zase in se ne kvari.

Specializirali in izpopolnjevali se bodo na popoldanskih in večernih seminarjih za timsko delo, za zaklinjanje urokov, za cerebralno centrifugiranje (a. k. a. Brainstorming), za t. i. optimizacijo proizvodnih stroškov. Ko jim bo vsa produkcijska mašinerija po tekočem traku šla k vragu, bodo najemali specializirane svetovalne službe, ki bodo analizirale vzroke, zakaj je stroj crknil pri zgolj 300-odstotni kritični preobremenitvi.

Odvečni vzdrževalci bodo končno lahko v miru odšli na zdravljenje alkoholizma.

Psihiatričnim ustanovam ne bo zmanjkalo dela.

Psihologistika bo dokončno obvladala svet.



Bebavo zadevo, kar zgodovina zagotovo je, je smiselno proučevati v bebavih prostorih, kar stranišče zagotovo je. Dialektična poprdevanja plemenitih državnikov, vojskovodij, odrešenikov in podobnih plazilcev so na stranišču dovolj blizu profanemu poprdevanju njihovih podložnikov. Zato je tudi usoda obojih nezdružljivo povezana. V stranišču prevzame konkretno obliko, vonj in namen.

Namen je seveda pozabiti, čimprej pozabiti.

Kar od zgodovine ostane, je nekaj strani v učbeniku, ki ima pretrde platnice in nato notranje strani, polne kurbanja, klanja in sabljanja, natisnjene na preveč plastificiran papir, da bi ta lahko bil ob toaletnih ambicijah uporaben brez prekuhavanja.

Ostane le še prostor, usodni kvadratni meter, kjer se končno vse konča in kjer res lahko vsakdo pove, kar si misli. Zato bodo vsa stranišča tega sveta vedno ultimativni demokratični prostori, posvečene agore neomejevane ljudske izkušnje.

Tovarniška stranišča so zgodovinska stranišča, brsteča od konkretnega govna, simbolične svinjarije in pripomb, polna bebcev, ki si domišljamo, da bi se svet brez naše aktivnosti – proizvodne in prebavne – ustavil.

Svet se je že zdavnaj ustavil brez naše poezije ali proze. Zgodovina ne obstaja.

Zgodovina je učiteljica s kronično diarejo. Zato si tudi z učbeniki lahko le obrišemo rit. Čeprav plastificiranimi.



Naši tovarniški bogovi, vzdrževalci torej, vzdržujejo poleg banalnih vsakodnevnih sakralij tudi poslednjo resnico: odtoki in sifoni, ki jih montirajo po kopalnicah in straniščih, so širši kot običajno, zato lahko goltajo vase vsevprek – naše navade in naše razvade.

V odtokih poleg zakompliciranih struktur govna končajo kartoni, cunje, preperelo spodnje perilo, vložki za čevlje, bombastičen in kipeč higienski vložek »Vir 80« z ali brez fetusa, milo, kondomi, orodje, kemikalije, steklo, karte za tarok, vezalke in veliko, veliko kozlanja.

Naš svet pogoltne reka brez vmesne čistilne naprave, v reki plavajo ogromne postrvi.

Čudovite postrvi: velike, rejene, lene postrvi, prenažrte vse svinjarije, ki jih zaliva skozi vse fekalne in industrijske odtoke.

Ogromno zadovoljnih postrvi, ki jih lovijo ribiči, socialistični drobni podjetniki, in jih ob koncu tedna v svojih brunaricah pečejo za zadovoljne nedeljske proletarske izletnike.

Trikrat plava ribica, trdijo modri starci. Najpomembneje je, da na koncu v vinu in zato so starci modrozaripli v obraze in zato modrost ni zelene barve.

Ljudje tako goltamo vase ves svet, ogromno sveta in nato na koncu obelodanimo rezultate svojega dela.

Zato je prav, da vzdrževalci prirejajo odtoke za preveč vsega. Na koncu bomo vedno sami požrli svoje sranje, do takrat pa je fino, če stvari nemoteno krožijo.

Zato je zgodovina doma predvsem na stranišču.

Zato proletariat ne bere časopisov: ker vsi vejo vse, razen športnih rezultatov.

(Športni rezultati so sicer vedno enaki: oseba ali skupina A zajebe osebo ali skupino B, nacije nato vzklikajo osebi ali skupini A ali B, vendar le do jutri, le do jutri – ko se pojavi oseba ali skupina C, ta je šele prebrisana, ampak pustimo to, pustimo to …)

Odtoki pogoltnejo časopise krepko lažje od menstrualnih vložkov. Kaj sploh počnejo menstrualni vložki na moškem stranišču?

Socialistični časopisi so mehki, enostavni in pomirjujoči. Takšni se hitro razmočijo in razgradijo. Lahko so prebavljivi, postrvi to dobro vejo.



Časopise bo proletariat bral čez dvajset let. Takrat bodo časopisi trdi in navidez zapleteni, govorili bodo zgodbe o ničemer, postrvi jih ne bodo več reciklirale, ker kdo je še videl postrv, ki žre plastiko. Plastiko bodo žrli kiti in želve sredi oceanov in zato množično poginjali.

Izbira časa za branje časopisov bo povsem napačna.

Nakup časopisa bo pomenil dvojno škodo: ne bo berljiv in ne bo mazljiv.

Časopise bomo brali zaradi strahu. Ta se bo pojavil od nekod in bo najprej brezbarven. Psihologi bodo ugotovili, da je celo brez vonja in okusa in zato piten ko voda.

Ker ne bomo razumeli strahu, bomo brali časopise v pričakovanju nekoga, ki bi nas potolažil in nam povedal, da je vse skupaj navadna zajebancija, kakor je tudi vedno bila. V resnici prihajajoča zajebancija enkrat za spremembo ne bo več zajebancija – to je edina informacija, ki bi jo lahko spregledali v časopisih, vendar še nihče ne bo pripravljen nanjo.

Nismo se bali nekoč, ko bi se morali, bali se bomo, ko bomo osvobojeni, ko bo svobode nenadoma toliko, da bo najprej treba spremeniti, radikalno spremeniti zakonodajo, ki jo bo – svobodo – omejila tako drastično, kot še nikoli prej.

Svoboda, deklarirana svoboda bo šla vsem strahotno na živce. Menedžerjem bo uničevala profite, državljanom pa ukradla udoben občutek varnosti v zameno za politično korektnost. Boj proti svobodi bo zato spontan in bliskovit. Represija se bo udejanila na tako zavidljivi stopnji, da bodo upokojeni partijski voditelji zardevali zaradi lastne neučinkovitosti v preteklih desetletjih.

Šefi ne bodo brali časopisev, njim bo hitro vse jasno. Pozdravili bodo svoj alkoholizem, postali namesto tega deloholiki in brali le še tovarniške biltene, polne delovnih zmag, normativnih zmag, tehnoloških inovacij, organizacijskih inovacij, lepote, sreče, veselja in napredka. Zgodovina se bo ponovila kot farsa, komedijanti, ki jo bodo uprizorili, pa bodo v svojo predstavo ZARES verjeli. Tragedija bo rojena. Za farso.

Šefi bodo prisiljeni odrejati delavcem natančno določeno enoto časa za sranje, zato ga bomo poskušali srati le še metaforično.

Hitro bomo razumeli le naslednjo formulo:



SVOBODA = MASA x ČAS2



Neskončno svobodni bomo. In s tem ne bomo imeli kaj početi.

(MILAN KUNDERA: »Naše stoletje nas je naučilo vsaj ene nespodbitne resnice: človek ne more spremeniti sveta in ga tudi nikoli ne bo. To je ključna ugotovitev, do katere sem se dokopal na podlagi lastne revolucionarne izkušnje.)



Pucvolna je praktična reč. Hranimo jo v posebnem kovinskem zaboju nekje zadaj za vsem, kar nam gre na živce. V zaboj zbiramo ostanke tekstila, koščke blaga, niti in vrvice od nekje (kdo to uporablja, čemu?), filc in podobne odpadke, ki se prepletajo v gordijski vozel materiala: pucvolna.

Pucvolna je ena tistih redkih smiselnih stvari na tem svetu, ki imajo svoj izjemno učinkovit namen, čeprav nimajo svoje oblike. Kot vonj po seksu, kot tema v gozdu.

Namakamo jo v razredčilo in čistimo stroje. Namakamo jo v vodo in čistimo mizo, na kateri nato igramo karte do konca delovnika. Skrbni smo: stalno nekaj čistimo, kar smo prej malomarno zasrali in onesposobili. Tako nam mineva čas in narašča zadovoljstvo. Brez pucvolne smo izgubljeni.

S pucvolno in revlonom lahko človek obvlada v življenju skorajda vse zares pomembne stvari in pojave. S pucvolno so lepe stvari še lepše.

Socialistični lepotci torej s pucvolno drgnejo koščke razbitih ogledal, prilepljenih s salotejpom na notranje strani garderobnih omaric.

ENA delavska garderobna omarica, EN način interiera omarice. Košček ogledala v višini obraza, zato da noben butelj ne spregleda butastih malenkosti, ki bi lahko skazile uravnovešenost sveta, ki je naš najboljši svet vseh časov in prostorov.

Lepotci vsak dan večkrat odpirajo (brez razloga) omarice, iz katerih butne obupno kiselkast zadah, in se zazrejo v ogledalo. Socializem s človeškim obrazom.

Okrog ogledala imajo nalepljene nage babe, ki v ganljivem venčku riti in oprsij obkrožajo obraz, odsevajoč iz njihove sredine. Lepotci izvlečejo glavnike (nekajkrat dnevno) in si počešejo preostanek rastočih las ob ušesih čez golo plešo na drugo stran glave. Upajo, da bo tistih nekaj štren zasmrajene roževine ostalo na svojem mestu vsaj do konca delovnika, ker človek pač nikoli ne ve, kako kvalitetno prepojene so v tem času postale babnice na oni strani hale in kako jim posledično peša vid in kako nestrpno mencajo s stegni in kako veličastno in kapitalno pozabljajo na svoje zakonske partnerje in njihove štrenaste misli in pričakovanja itd.

Socialistični lepotci prilepijo lase na preznojene lobanje, nato pa blaženi z obeh razpoložljivih profilov opazujejo košate zalizce na svojem obrazu. Zamaknjenost Svete Tereze pri napačnem spolu.

Z razkošnimi zalizci učinkovito zdravijo frustracije zaradi siromašnega lasišča. Boljšega zdravila si še razoroženi psihologi ne morejo izmisliti.

Nage babe, nalimane poleg ogledala, se jim pritrjujoče smehljajo. Lepotci so zadovoljni sami s sabo, vrnejo se k mizi in pokadijo in popijejo in razmišljajo o svetli prihodnosti, ko jim bodo prihodnje ljubimke zasajale kremplje v plešo in jim v orgazmičnem zanosu kuštrale odpadke pramenov na glavi.



Čez dvajset let bodo trg preplavili preparati proti plešavosti.

To bo zajebano obdobje za ovenele socialistične šarmerje. Namesto glavnika bodo naenkrat prisiljeni razumeti kemikalije, ki prodirajo v globino njihove butice, tam nekaj žrejo, razžirajo, vzpodbujajo in poženejo nazaj navzven velik in mehak pičkin dim.

Preparati proti plešavosti bodo drag priboljšek, predrag za bodoče delavske mezde, vendar jih bodo panični proleterji kljub temu kupovali in zaradi tega jedli le kuhan krompir za kosilo. Estetika bo uzakonjena in razstavljena na jumbo plakatih. Nihče si je ne bo upal zanikati. V smislu učinkovitosti bi sicer bilo pametneje, če bi si proleterji raje flancali kocine s kurca na čelo, kar pa je prezapleten kirurški postopek. Zato bodo še naprej kupovali preparate in ostajali skupaj s cesarjem vedno znova nagi in plešasti.

Ženske bodo medtem preveč obsedene z lastnimi preparati za izboljšanje kislosti mednožja, da bi utegnile razmišljati o tujih preparatih ali da bi nato celo uporabljale svojo PH-nevtralno fračo v intimnejše namene od sedenja.

Fina zadeva, preparati, za gospodarsko rast in parlamentarne polemike o ekoloških problemih.



Zaradi pucvolne rešujemo zakasnelega ministranta, ki pri svojih tridesetih letih še vedno opleta s hostijami okrog oltarja in je zasebno fanatičen zagovornik radikalnih higienskih postopkov. Vedno pred uporabo očisti pokrov straniščne školjke s pucvolno, prepojeno z razredčilom. Žal je fant kljub siceršnji moralni neoporečnosti kadilec, zato razumemo nezgodo: prepojena TNT-pucvolna se je v školjki zlahka vžgala, potem ko se je Kristusov služabnik ravno usedel na brezmadežni pokrov in frcnil cigaretni ogorek za svoj hrbet.

Bilo je poletje, lepo, vroče poletje po popoldanski malici, ko veliko delavcev ni nosilo majic. Ministranta je požgalo po koži čez hrbet vse do temena. Dejstvo, da je bil relativno kvalitetno poraščen, je okoliščine le še zapletlo, zrak onesnažilo z ogabnim vonjem, dežurno zdravniško ekipo pa spravilo v zares slabo voljo.



Precej nespretnosti opazujemo. Predvsem ponoči, ko se na nas lepita tema in smrad in težak, enakomeren hrup strojev. Takrat nekaterim veke uplahnejo, pogled zataji, preostalo telo pa nenadzorovano za trenutek obvisi v prostoru.

Nerodna reč, ker stroji pa ne splahnevajo, ampak goltajo in obratujejo dalje. Včasih goltajo ljudi.

V takšnih primerih smo vedno škodoželjno in privoščljivo v trenutku na kraju nesreče, piromani med skladovnico razstreliva, in sočutno pomagamo vsem tistim, za katere je še na voljo predčasno invalidsko upokojevanje.

Sodelavec se dovolj nerodno prekucne z viličarjem v globino na način, ki po protokolu obvezno zahteva smrtne žrtve.

Preživi. Enostavno. Brez poškodb. Pijan, v temi, z zdravniškim potrdilom o dvomljivi naravi delovanja njegovih možganov. Trezen bi na sončni svetlobi crknil v sekundi enako kot mačka pod lokomotivo.

Nekoliko nas vznejevolji.

Delovnik je še dolg, rompompom z rešilcem in urgenco in varnostnim inženirjem in pretresenim psihologom bi lahko ob uspelem padcu z nakladalne ploščadi dovolj dolgo trajal, zaspanost bi izginila, norma bi izginila, nihče več ne bi pomislil na perverzno psihiatrično diagnozo, noč bi se zasvetila …

Lahko bi posodobili uničen vozni park.

Tako pa traja noč, ki je temna in predolga za tistih nekaj rezervnih delov, ki jih bomo proizvedli do jutra.



Čez dvajset let noči ne bo več.

To bo zajeban čas.

Noč bo prepovedana.

Čas bo prepovedan.



Končamo dovolj zgodaj. Prekmalu za to, da bi zadosti utrujeni dovolili noči, da nas pogoltne. Zajebali bomo torej še jutro.

Norma nečesa je izpolnjena, stroji očiščeni, delovna mesta urejena, pijača se hladi v umivalniku pod curkom vode.

Svet je temen in lep.

Mulci na gastarbeiterskih počitnicah se zabrskajo med skladiščne regale in kadijo travo do roba zavesti. Klasični idealisti so, mulci, blebetajo kozlarije o rastafarijanstvu, o svobodi, o neomejevanju – prav tako kot njihovi očetje (o bratstvu in enotnosti, svobodi in albanskem konjaku). Lepo, da vsaj na načelni ravni ni razlik med generacijami, so pa zato na stilistični toliko večje, da pogosto vodijo v neskončne masakre med očeti in sinovi.

Zjutraj hodijo mali optimisti domov izčrpani od droge bolj kot od dela, starši jih pred odhodom v svoje službe sočutno pozdravijo in ponosno opazujejo, prepričani, da so njihovi otroci zgarani do amena in se zato opotekajo.

Mulci se torej prepuščajo zelenjavi.

Vsi ostali, ki nismo vegetarijanci, se v poslednjem težkem nočnem mraku v pričakovanju prve slutnje meglene zarje prepiramo o vrsti zabave, ki naj si jo izberemo za popestritev.

Večina se posveti alkoholu. Alkohol naša razmajana telesa hitro vzdraži in zato so naslednje na vrsti ženske.

Nikjer ni nobenega homoseksualca, kar je zanimivo, saj se bodo šele s prehodom v kapitalistični produkcijski način pojavili tudi tovrstni koitalni inovatorji.

Do takrat bodo pedri psovka in lezbijke bolezen, nato pa bodo le še vsi enakopravno drugačni in vredni obsojanja.

Ker si o ženskah ne znamo izmisliti nič novega in ker v proizvodni hali pred kratkim niso zaposlili nobene nove sočne dekline, vredne zlobnega komentarja, se raje hitro posvetimo kartam.

Saj so tudi babe na kartah.

Vržemo teh nekaj podobic drugo čez drugo, opazujemo, skorajda že sanjamo, zastavimo prvi jutranji zapitek in ga tudi takoj zapijemo.

In tako zopet zmagamo in pikovi asi letijo čez mizo.



Čez dvajset let bomo delali ko zmešani vsaj pol ure dlje od predvidenega delovnika, naredili bomo premalo, kar bomo naredili, bomo naredili narobe, ne bomo vedno plačani za nadurno delo, vmes pa bomo zbirali kazenske točke za nekakšne prekrške, s katerimi nam bodo mahali šefi pred gobcem in nas opominjali na število obrokov kredita, ki ga še moramo odplačati.

(Zaupne in zakonsko zaščitene osebne podatke o zadolženosti zaposlenih bodo šefi prejemali ekspresno iz kadrovske službe, ki bo na tak način urejala novokomponirano ideološko segregacijo.)

Čez dvajset let bo prekomerno delo nujno potrebno, ne zaradi konkuriranja abstraktnim Kitajcem, ampak zaradi saniranja popolnoma konkretnih in zverinsko zgrešenih odločitev naših šefov, ki bodo za svoje menedžerske in organizacijske polomije nagrajevani s permanentnim napredovanjem.

Vodstvo tovarne bo nadebudne šefe nagrajevalo s trepljanjem po ramenih, s čudovitimi in ganljivimi pisnimi priznanji ter s progresivnimi vikend paketi v toplicah, kjer bodo kapitalistični organizatorji proizvodnje izpopolnjevali svoje poznavanje organizacije dela in načine motivacije in kastracije delavcev.

Čez dvajset let bomo zato razumeli, da je organizacija dela res pomembna zadeva.

Preprost izračun nam bo pokazal, da so štiri kardeljansko organizirane ure dela zadostovale za osem reaganovskih, zato bo naš dvom v kapitalistično učinkovitost dela naraščal premosorazmerno s številom opravljenih in neplačanih nadur.

Igralne karte in alkohol in ostale znane droge in ženske bodo izpuhtele.

Celo alkohol, zares. Šefom, rehabilitiranim nekdanjim alkoholikom, se bo pijača zamerila. Ker bodo iz prve roke poznali vsa skrivališča in načine tihotapljenja steklenic, bo ta banda konvertitskih abstinentov uspešno preganjala užitek.

Tudi psihologi se bodo ustrašili ugodja in prostovoljno prestavili Freuda na index librorum prohibitorum.



Zbujamo se v strupeno belino dneva, neprespani, zmahani in krevljasti. Tisti z družinami ostanke dneva zapolnijo z domišljijo.

Domišljija je naprodaj po izjemno ugodnih cenah takoj za severno državno mejo.

Proleterji množično dnevno migrirajo na Gosposvetsko polje, v izgubljeno kneževino, v konkurenčni raj na zemlji. Klagenfurt.

Tam nas redno pričakujejo germanski nadljudje, ki socialističnim proleterjem prodajajo gnile banane, čudežne lila čokoladne krave in svetleče staniol papirčke, namenjene razburkanju socrealistične sivine.

Hudo zadovoljni potujejo Scheiss-Slaven-proleterji s šopi banan nazaj domov, prepričani, da izvrstno nategujejo cel svet, tistega zgoraj in našega spodaj.



Ne vemo, koliko zanimive perverzne zajebancije nas še čaka.

Čez dvajset let.

Ko bodo Heimatdienst-Übermenschen preklinjali propad socializma in posledično množično bankrotiranje njihovih ad hoc diskontov s tretjerazredno robo za Zigeunerkunden.

Svetovno ekonomijo bodo urejale le še banane.





RJAVA




Travnik res ni nič posebnega.

Kmet, lastnik travnika, je brihten možakar. Ne razburja se, vsaj ne naglas, zaradi množice, ki mu tepta travo. Pa saj je komaj pognala, travica, škoda res ne bo velika. Zatrta v kali bo ponovno rasla še bolj razbesnelo in bohotno. Drugega ji ne preostane.

Kmet razume, da je manifestacija na travniku politično neoporečna in zaželena. Krave v njegovem hlevu lahko počakajo. Trave bo dovolj in zadosti in še preveč, tako kot vsega ostalega.

Spektakli so redkeje videni kot kravje riti.

Pionirčki na njegovem travniku ga kljub vsemu nekoliko vznemirjajo, kmeta. Kombinacija barv razposajenih otrok, ki so obenem barve državne zastave, mu gre nekoliko na živce. Kmet je vajen barv zemlje: rjave in rdeče in črne. V svoji butici nosi zamolkel odmev stoletij svojih prednikov, ki jih je blagoslovljena oblast namakala v rjavo govno, potapljala v rdečo kri in zavijala v črno razpoloženje. Tega terorja je vajen, ga ljubi in zato prižiga svečko pod razpelom v kuhinji.

Sodobni partijski teroristi mu prodajajo drugačne barvne kombinacije. Barv in simbolov, očitno krivoverskih oz. brezverskih, kmetov metabolizem nikakor ne uspe prebaviti, saj je vendarle jasno, da je vajen druge sorte zajebavanja.

Sicer pa je kmet navadna preračunljiva kurba, kar so bili tudi vsi njegovi predniki. Prilagaja se zahtevam okolja, v varnem in skritem zavetju pa nekoliko benti čez vse hudiče, ki mu grenijo življenje.

Dopoldan dela v tovarni. Pravzaprav ne dela preveč, je pa s svojim krumpastim telesom prisoten tam, kjer to njegovo krumpasto telo pričakujejo na ogled. Zgodaj popoldne se spočit vrne domov in spravi v red kmetijo, ki mu prinaša čudovit dobiček, ker tovarna odkupi od njega vso kislo zelje in goveje zrezke po veličastni ceni. Delavec je kralj, kmet pa kraljica na socialistični šahovnici.

Kljub temu se le nekoliko razburja, ko opazuje množico, ki da bo zbrana na njegovem travniku nekoliko poteptala travico, ki da še nekaj časa ne bo zrela za košnjo, ki da – košnja – nečemu služi.

Dialektični materializem je kmetova šibka točka.



Čez dvajset let bo kmetova šibka točka neoliberalni kapitalizem, zaradi katerega mu bodo gladko pocrkale vse krave v hlevu.

Ne bo to več partijska zajebancija, ko nekdo reče belo, misli črno in vidi rumeno, to bo nenadoma resna zadeva, ko nekdo ne vidi ničesar, reče vse in tudi misli čez vse.

Takšne zadeve zmedejo pošteno kmečko pamet, kaj šele kravjo.

Kmetijstvo in živinoreja sta kljub temu primarni človekovi dejavnosti. Čez dvajset let bo zato kmet postal živina. Pa ne le kmet, še živina bo bolj poživinjena kot običajno.

To je tragična zgodba o psihosomatskih obolenjih, povezanih z različnimi interpretacijami barvnega spektra.

Barvne kombinacije bodo postale poštenemu poljedelcu in živinorejcu čez dvajset let nedoumljive.

Trava bo zeleno rasla. Pod njo bo v rjavi zemlji vse odvečno varno in skrito trohnelo.



++++++





Tovarniški maček je v rodoslovnem smislu povsem svoja sorta živali.

Ni opisana v enciklopedijah, a obstaja. Ljudje praviloma povzročajo izginotje vrst, zato je tovarniški maček redka izjema, ki jo je človek ustvaril in ne uničil.

Živi, nekako, med vsem našim sranjem.

Živi in preživi na osnovi človekovega družbenega in proizvodnega sistema. Že njegov videz je svojevrsten. Pobarvan je z umazanijo, strojnim oljem, kemikalijami, pajčevinami, litijevo mastjo, katranom. Mačja narava pod kožuhom ostaja, pričakovane navade pa tej zverini spreminjajo ogromne proizvodne in skladiščne hale z neskončnimi možnostmi skrivanja, raziskovanja, odkrivanja in poležavanja.

Tovarniški maček je prijazna žival.

Delavci različnih generacij hranijo v spominu vsak svojega tovarniškega mačka, ki na koncu vedno izgine. Nihče ne ve, kam. Nihče noče razmišljati o mačkovem morebitnem koncu: med pragozdom strojev in surovin je nešteto možnosti za izginotje.

Podnevi ga redko vidimo, še največkrat poleti, ko lenari na soncu ali pa se skuša napojiti v bazenu vode, namenjene hlajenju strojev.

Tovarniški maček se nam vsako noč prilizuje pred vhodom v jedilnico.

Noči ima rad, ker je maček. Podnevi je v tovarni preveč ljudi, ki se trudijo z upravljanjem samoupravljanja, zato ima tudi maček manj miru.

Ponoči nas čaka spočit in zadovoljen, vedoč, da mu ne bo treba loviti miši, ker je delavska menza radodarna. Skače s palete na paleto in na svežnje električne napeljave, brunda in nas opozarja na svojo prisotnost. Ve, da rêpete ostajajo na razpolago delavcem in mačkom.

(Rêpete so pojav, ki bo izginil še prej kot pa čez dvajset let. Država, v kateri živimo, časti svojo neomadeževano, vrhovno institucijo – Jugoslovansko ljudsko armado – na poseben, posvečen način, zato tudi njene pripadnike pita ko sveta jagnjeta. Rêpete so vojaški pojav, ki omogoča vojakom tri prehranske obroke namesto enega naenkrat. In kar je dobro za vojsko, je še boljše za delavce.)

Žremo ko prašiči, pogosto tako nekateri tudi izgledajo.

Zaradi repet maček ne lovi miši. Miši je v tovarni dovolj, a mačku ne teknejo najbrž tudi zaradi tega, ker so namočene in prevaljane v enako svinjarijo kot on sam. Naravna prehrambena veriga je tako motena in prekinjena.

Stroji so edini vsejedci, ki brez predsodkov žrejo vse: delavce, mačke, miši in surovine. Zmesi, ki jih proizvajajo, so zato včasih tehnološko oporečne in praktično neuporabne.

Stroji so zanimiva zadeva. Odkar so v Mezopotamiji (ali pač na Ljubljanskem barju) izumili kolo, kar nekaj časa je menda že od tega, gre vse še hitreje k hudiču. Ob tem se celo vrti, prej namreč se ni vrtelo, ampak se je prekopicalo.

Vrtenje pa je pojav, ki lahko pospeši hitrost, ni čudno torej, če se vrteča količina nečesa hitreje giblje k svojemu zanimivemu koncu.

Tudi psihologom se zaradi omenjenega dejstva pogosto vrti v glavi.

Zaradi strojev ljudje razmišljajo še nekajkrat več, kot je to dejansko potrebno.

Mezopotamsko / barjansko kolo, antična kanalizacija, helikopter, nastavek za mehko kuhana jajca, priročnik za mlade matere (ena joška levo + druga joška desno = srečen otrok), dve svetovni vojni, nestrpno čakanje na tretjo in kup vrtečih se strojev vmes. Znanost.

Gledamo vse te stroje, nenavsezadnje smo plačani za to, gledamo, gledamo in nenadoma nekateri gledajo vrteče se stroje preveč centrifugalno in nato tega ne prenesejo več in jih odnese nekam daleč stran od strojev.

Novica o sodelavcu, ki je storil samomor tako, da je potisnil roko med ogromne valje, ki so ga pogoltnili, je zato zgolj tehnične narave: valji namreč niso uspeli zagrabiti preveč okrogle glave, ki je na koncu edina poskakovala pred vhodom v žrelo stroja.

Ob takšnih priložnostih smo vedno navdušeni: debata teče dalje, naše naricajoče sočutje je del uradnega postopka, petnajst minut slave pokojnemu pezdetu, ki nas tako imenitno kratkočasi, zagotovo ne uide.



Čez dvajset let bodo nesreče pri delu izgubile pridih grške tragedije. Novodobni menedžerji bodo sramežljivo pospravljali odtrgane ude v upanju, da bodo nekako dokazali sokrivdo delavcev v postopkih na delovnih sodiščih in tako korporacijo obvarovali pred odškodninskim pregonom. Vsekakor bo ustrezen alternativni postopek tudi izvensodna poravnava, s katero bodo menedžerji v zameno za lojalnost kripljem obljubljali brezplačne proteze.



Tu nekje vmes poskakuje še maček.

Tovarniški maček je res povsem svoja sorta živali: popoln berač z bogato malho.

Vsako noč ob prihodu iz tovarniške jedilnice vedno znova repetiramo in mu prinesemo velik, sočen kos svinjskih rebrc. Mačja hrana s svinjino sicer ne obstaja. Pasja tudi ne. To je civilizacijska norma. Lahko pitamo piščance z jajci, prašiče z vinom, krave z ribjo moko, ne moremo pa uradno ponuditi mačku svinjske zarebrnice. Pojav se imenuje krščanstvo, lepa in čista zadeva, kjer se bitja, katerakoli, prehranjujejo po točno določenih predpisih, opisanih v starodavnem kuharskem priročniku (v dveh delih in še nekaj kulinaričnih nadaljevanjih).

Mački vsekakor ne jedo svinjine.

Razen tovarniškega mačka, ki predvsem rad žre svinjino.

Normalno, da se je mačkon sčasoma prelevil v gurmana. Strastno zagrabi ponujeno meso, zagodrnja v prijaznem tonu (kar je najbrž zahvala) in odtava nekam med neskončno skladovnico surovin.

Svinjina je mačkova šibka točka. Nič boljši ni od nas – razvrat ga mika, bolj svinjski kot je, bolj mu prija.

Kasneje ponoči ga opazimo, kako se sprehaja po obratujočih strojih nekje visoko pod stropom in nato proti jutru izgine.

Upamo, da ga stroji ne bodo prekmalu pogoltnili.

Svinjine in svinjarije je dovolj za vse.



Čez dvajset let bo tovarniški maček izumrl skupaj s propadlim produkcijskim načinom.

Izginil bo enako kot dinozavri, le da za njim ne bomo našli nobenih okostij. Nenadoma bo vse drugače, kot je to predvidel Darwin med pisanjem svoje nesrečne teorije, še rahločutni psihologi nam ne bodo znali pojasniti mačjega izginotja.

Nova ekonomska politika bo še bolj čistunska od Stare zaveze. Zakonsko predpisane redne in obilne deratizacije bodo pobile vse razen miši, ki bodo raje žrle surovine in strojno napeljavo namesto nastavljenih pasti in bodo tako preživele.

Prilagodili se bomo novim časom in udomačili Frido – poljsko miš, ki bo nerodno poimenovana »poljska« miš, ker se tej miši niti sanjalo ne bo o poljih žitaric.

Frida bo instant kapitalistični nadomestek za izumrlega socialističnega mačka.

Ker bodo zaradi nujnega varčevanja izginile še rêpete, bo Frida obsojena na enake obroke kot delavci: žvečila bo skorje zasušenega kruha, sočna svinjska rebrca pa bodo večinoma le še del kolektivnega spomina, ker se bodo redko pojavljala na jedilniku.

Tako bodo instant dobrine nadomestile rêpete.



Mesto je tovarna. Živi le zato, ker je tovarna. Obstaja le kot tovarna.

Zasvinjali smo torej mesto in vse, kar se je dalo zapacati še daleč naokrog. Ponosni smo na to. Tako nas vsi poznajo, naše izdelke izvažamo daleč, dovolj daleč, da nas ne skrbi reka, ki teče skozi mesto in je mavričnih barv.

Reke običajno niso mavrične, razen morda v glavah neizprosnih psihedelikov in slepih psihologov.

Naša reka vsrka vse industrijske in komunalne odplake, ki premorejo ves barvni spekter razen neulovljive infrardeče in ultravijolične fizikalne fikcije. Postrvi, debele postrvi se namakajo v tej slikarski paleti, žrejo vsega vraga in potem seveda jih nekdo ulovi itd.

Smrdi, tale naša reka, kot postan, svečano segnit kompost v shrambi. V toplih dneh izpareva smrad iz reke daleč naokrog. Objame mesto in gnije še naprej.

Reka teče na jug vzporedno z našimi produkti, ki se tja vozijo. Na jugu potem pričakajo z odprtimi rokami oboje. Razpakirajo naše zavoje in zaboje, se razveselijo vsebine, pogledajo navodila za uporabo in potem uporabijo vsebino za to, da se pripeljejo na piknik do naše reke, ki je medtem že postala njihova reka in potem ob naši-njihovi reki zlorabljajo naše proizvode in vonjajo govno, ki jim ga obenem pošiljamo zastonj navzdol po vodi. To je simbioza, za katero si je Edvard Kardelj celo izmislil znanstveni termin, ki pa se ga nihče več ne spominja, ker je možakar vmes preminul in so njegova dognanja zakopali skupaj z njegovim zapletenim cerebrumom v grob, ter to potem močno poteptali. Za vsak slučaj, ker čez sedem let menda vse prav pride, ampak tega pa res nihče več noče uporabljati. Poleg tega zombiji niso del socialistične popularne kulture.



Čez dvajset let nam bo državni urad za nekakšne meritve sporočil, da je naša reka primerna za kopanje.

Ker bo potonila v dokončno hibernacijo ali raje evtanazijo vsa industrija spredaj in zadaj v deželi, bomo začudeno buljili v reko, ki bo nenadoma postala podobna vodi.

Nekdanji proleterji, malce ostareli in še bolj kruljavi, bodo iz delavskih spalnih naselij na sprehode in poležavanja ob obrežju reke vozili svoje iztrošene soproge in nestrpne vnuke.

Sinovi in hčere se procesa ne bodo udeleževali, ker bodo v tem času najemali poslednjih nekaj dosegljivih kreditov za poletni dopust na morju: kot se spodobi, kot so to znali njihovi starši, ki ne znajo več.

Reka bo tako postala plaža za vse, ki niti slučajno ne bodo več premogli denarja za dopust na Jadranu (ubogi nedolžni Oliver Dragojević bo zato moral pogosteje koncertirati v poslednjih rasističnih slovenskih zaselkih kot v Splitu).

Svinjarija iz reke bo ostajala na nabrežjih. Ker ne bo več tovarn, ki bi jo posiljevale, bo ob reki le še nagrmadena skladovnica svetleče se embalaže ter plastičnih steklenic in vrečk, novodobne rutine, ki nas bo posiljevala krepko bolj zahrbtno in usodno od nekoč znanih papirnatih ovitkov.

Nekateri bankrotirani preroki srečne in svetle prihodnosti bodo brez ribiških dovolilnic lovili postrvi, ki pa ne bodo več debele in mastne, temveč zdravju povprečno zavaljenega državljana koristne. Tako bo vsaj pisalo v popularnih časopisnih rubrikah, kjer bodo tako imenovanim preprostim ljudem eminentni vsevedi, po izobrazbi pogosto psihologi, predpisovali optimalne načine priprave zajtrka in uporabne metode za preprečevanje samomora.

Kar nekoliko sramežljivo bo tekla, naša reka, nevajena tega, da je prav zares podobna vodi.



Mestne ulice so polne delavcev, ki se počutijo varne, ker jih je veliko. Čreda je vedno raje čreda kot pa solo prase na ražnju.

Zavijamo in tulimo po ulicah: naših ulicah, naših lokalih, naših soseskah. Barbari smo bili in bomo to tudi ostali, Marije Terezije pa bodo vedno znova našle način, kako nas namahati s kolom po glavi, potem ko ne bomo želeli jesti njenega krompirja.

(Ambiciozna Marija Terezija je obupavala in izgubljala živce, ker krdelo Kranjcev v njeni monarhiji dejansko ni hotelo sprejeti, kaj šele požreti hudičevega semena – krompirja. Raje so crkavali od lakote. Končno so – dobrih dvesto let kasneje – postavili prvi in morda edini spomenik krompirju na svetu: v rokah ga drži, krompir, ljuba cesarica.)

V kateremkoli času dneva nas je dovolj. Jutranje izmene se zaklepetajo globoko v popoldneve in večere, ko srečajo popoldanske izmene, ki so predčasno pobegnile z delovnega mesta, in nočne, ki pred delom posedajo ob prvem večernem pivu.

Socialistični način preživljanja delovnega in prostega časa je zapleten, pravzaprav prepleten, ker ukinja razliko med delovnim in prostim časom.

Nekaj delamo na delovnem mestu, nekaj delamo, zagotovo. Pomembni so delovni pogoji, ki spodbujajo človekovo domišljijo, zato včasih že kar težko ločimo delo in zabavo. Tisti najbolj zagrizeni proleterji zaradi tega pogosto bruhajo.

Delovni pogoji ne pogojujejo, temveč dovoljujejo. V vso industrijsko svinjarijo navlečemo še vso preostalo, kar je spotoma najdemo, vključno z muzejskim črnobelim televizorjem. Naklonjeni smo udobju in zato celo kaj naredimo. Motivacija zaposlenih je dobesedna.



Čez dvajset let, ko prenosni črnobeli televizorji niti v muzejih ne bodo več obstajali, bo izginila tudi motivacija zaposlenih. Uradno bo motivacija sicer strogo zapovedana, ampak razumeli jo bomo le še metaforično, alegorično ali dogmatsko, nikakor pa ne dobesedno.

Črnobele televizorje, nekoč ustrezno nameščene po kotih delavskih kadilnic, bodo v središču proizvodnih hal nadomestili impozantni LCD-zasloni, polni pomembnih podatkov o izpolnjevanju norme, o preseganju predvidene proizvodnje, o ekološki neoporečnosti našega početja, o nezmotljivosti našega Velikega Brata in Vodje, o sreči in zadovoljstvu, o nenehnem napredku, o popolnih izboljšavah popolnosti, o dokončni rešitvi gospodarskih vprašanj, ki so jih za ta svet – podobno kot za 2. svetovno vojno – deklarirali avstrijski teoretiki.

Srhljive LCD-zaslone bodo nezavedno, le s prirojenim epistemološkim nelagodjem molče sprejemali tudi tisti, ki nikoli v življenju niti v sanjah niso slišali za Georga Orwella.

Takrat bomo končno vedeli, da se Edvard Kardelj ni motil v svojih napovedih. Proizvodnja bo dobila človeški obraz, kar lahko pomeni marsikaj. Marsikaj.



Noči so prijetne. Vsaj do svoje prve polovice.

Nočni ptiči hranimo stroje, ki se nikdar ne smejo ustaviti. Ponoči politika spi. Ponoči naš šef spi. Ponoči je živahen le naš maček.

Ponoči smo svobodni in osvobojeni greha. Greh v temi ni viden.

Nočni delavci smo neprostovoljni avanturisti, čeprav to, kar delamo, menda počnemo prostovoljno. Svobodni si v svobodnih nočeh svobodno izbiramo način, kako bi si lahko čim hitreje zajebali življenje. Živimo torej takrat, ko večina noče živeti. Dobro smo plačani za to. Zaenkrat.

Domišljamo si, da smo nekaj posebnega, zato si privoščimo posebne užitke.

Nekaj notoričnih narkomanov heroin, mularija travo, preostala večina alkohol. Kokaina socializem ne pozna.



Čez dvajset let, ko se bo pojavil še kokain in ekstatične pilule vseh vrst in barvnih odtenkov, bo lahko vsakomur postalo jasno, da civilizacije brez droge ne morejo preživeti, da se droge prilagajajo značaju civilizacij, da se sinhrono spreminja oboje: droge in civilizacije. Da družba deluje na način, na katerega deluje ves ta štrapac v možganih, ker bi sicer raja znorela in trezna poklala vse okrog sebe. Da je droga strukturirana kot jezik, da je obramba pred nezavednim.

(IGGY POP: »America takes drugs in psychic defense.«)

Čez dvajset let bo lahko res vsakomur jasno, zakaj so žrli Vikingi strupene gobice, Indijanci koko, aziati opij, črni vrači ibogain, zahodnjaki pa lepo demokratično vse po vrsti do strihnina v strupu za podgane.

Čez dvajset let bi to morali razumeti vsi, vendar zadeti osebki ne bodo imeli časa razmišljati, trezni pa tega nikoli niso želeli vedeti iz načelnih razlogov.

Resnica bo na površju jasno vidna, v neskončnih globinah pa ne bo ničesar razen rekreativnih potapljačev s specifično visokošolsko izobrazbo.



Razdeljeni smo v dvojice, ki skrbijo vsaka za svoj stroj in za njegovo neskončno žrelo. Pitamo tega svojevrstnega prašiča, ki riga in pogrkuje od zadovoljstva, ker ni nikoli lačen. Pobiramo njegove izbljuvke in jih razpošiljamo po svetu. Človeštvo nam je hvaležno.

Stroj nas niti ne zanima preveč, bolj se posvečamo drug drugemu. Ker delamo v tandemu, vedno eden izmed dvojice skrbi za drugega, ki skrbi za mašinerijo, ki zalaga planet z izdelki, ki zagotavljajo človeštvu nekakšno ugodje, ki – tako mislimo – je nujno potrebno, preden naše riti postanejo skodela za gojenje poljskih marjetic.

Skrbimo za sočloveka, socializem s človeškim obrazom skrbi za nas, smehljamo se drug drugemu, predemo ko debeli mački pred našo jedilnico in izvrstno negiramo evolucijsko teorijo boja za obstanek, kjer vedno nekdo mesari nekoga pred njim zato, da ga kasneje s še večjim užitkom požre nekdo večji od njega za njim.

Skrbimo drug za drugega, ker so stroji pošastno vroči, ker je delo poleg njih podobno prebolevanju malarije v tropih in ker so varnostni delovni predpisi ohlapni.

Zato drug drugemu (na delovnem mestu) serviramo pijačo in cigarete, si izmenjavamo vzpodbudne parole in še bolj vzpodbudne nesramnosti o vseh čudovitih pojavih na tem svetu, predvsem lepo zaobljenih, vlažnih in dišečih, ki ravnokar spijo in se jim sladko jebe za polnočne gverilce, ki bodo še do jutra drveli delovnim zmagam naproti.

Ko bodo čez dvajset let LCD-zasloni enako slavili delovne zmage kot nekoč partijski bilteni, bo razlika med dialektičnim materializmom in dialektičnim individualizmom postala vsaj nejasna. Jasno bo le nekaj: srednjeveška sholastika doživlja svoj novi triumf, idealizem je znova na zmagoslavnem pohodu.



S cigareto v ustih, pivom v roki in samurajskim trakom okrog čela, ki nam vpija znoj s pregretih butic, stojimo pred monumentalnimi spomeniki človeške ambicioznosti.

Tandemi smo usklajeni in tovariški. Delimo si priložnostne dobrote, ki jih posedujemo, in priložnostna hrepenenja, ki jih bomo dokončno razgalili zjutraj v bifeju, kamor zahajamo po dolžnosti. Dolžni smo namreč zaključiti obred žrtvovanja svojega bitja nočem, vsaj tako si domišljavo domišljamo. Resnica je seveda enostavnejša: do jutra nam zmanjka pijače, zato jo zjutraj najdemo tam, kjer je vedno pripravljena natanko za gverilo naše sorte.

Bife se nahaja nedaleč stran od tovarne.

Nekaj žganic odpelje to, kar je preostalo od nas, v nezavest in srečo.

Lastnica bifeja nas okrepča s trdo kuhanimi jajci in suhimi klobasami. Obožujemo jo, je živ dokaz za to, da je s svetom, v katerem živimo, vse v najlepšem redu. Svet v njeni režiji je osupljivo brezhiben.



Čez dvajset let, ko bo proizvodnja sicer še vedno obstajala, vendar pogosto le hipotetično, bo bife še vedno mlatil zanesljiv dobiček. Vanj bodo ostareli alkoholiki iz tovarniških hal znosili preostanke socialnih pomoči in pokojnin.

Proizvodnja se bo, skratka, prestrukturirala.

Bifeji bodo ostali nedotaknjeni. Bifeji so imuni na politiko, strukture jih ne zanimajo, zanimajo jih značaji.

Značaji ljudi pa so stabilni v svoji nepotešenosti, zato so bifeji imuni celo na mnenja psihologov.



V tandemih lažje preživljamo noči, vročino in zaspanost. Drug drugemu si izračunavamo sočne dodatke za nočno delo, s katerimi bomo na socialni lestvici prehiteli ostale bedake, ki delajo le dopoldan in zato žrejo krompir v vulgarnih oblicah namesto imenitnega pireja iz vrečke.

Prehrana sicer ni najbolj pomembna, pomembni so avtomobili. Socialistična država ležerno proizvaja dva modela potujočih škatel, oba ničvredna, vendar pa nočne izmene premorejo uglednejšo plehnato ropotijo v tej mobilni dilemi. Potem so tu še sanje o avtu, pravem avtu, ki je nov in nemške izdelave in se sveti in nekam pospešuje in zanesljivo zavira in žre preveč bencina in premore posebna stikala, namenjena pritiskanju in opazovanju učinka pritiskanja nanje in se spet vse nekaj sveti in mimoidoči to opazijo in padajo po tleh od zavisti. To so te nočne sanje ljudi, ki bodo do onemoglosti ždeli pred težkoindustrijsko pošastjo osem ur dnevno štirideset let in se nekoč, ko bog da, zjutraj odpeljali sijoči do bifeja in bo njihova plehnata sijoča sreča zgnila v desetletju in bo spet preživel le bife in še nekaj zmedenih psihologov na poti do novega spoznanja o lastnostih človeške duševnosti v razmerju do ukrivljene pločevine.



Čez dvajset let bodo jugostoenke zamenjali nemški golfi. Uradno se bo pojav imenoval prosti trg. Dejansko bo šlo za ponovitev septembrske vaje iz leta 1939. Nemci bodo spet na pohodu s svojim plehom: tokrat ne z mitraljezi, pač pa z avtomobilskimi šasijami. Zmaga bo popolna.

Noči so kljub ugodnim delovnim pogojem in sijočim sanjarijam dolge.

Ugodni delovni pogoji pomenijo:

da je delovne sile dovolj in preveč,

da stroji niso normativno preobremenjeni,

da šefi doma spijo in ne zajebavajo podrejenih,

da varnostni inženirji ohlapno interpretirajo ugodne delovne pogoje,

da je posledično na delovnem mestu dovolj pijače in tobaka,

da so malice dolge in obilne,

da je priprava kave zapovedana,

da Edvard Kardelj v grobu sanja svoje sladke samoupravljalne sanje.



Čez dvajset let bodo neugodni delovni pogoji pomenili:

da močno precejena delovna sila crkava na kvadrat,

da močno preobremenjeni stroji crkavajo na kvadrat,

da si šefi ne upajo več domov in zajebavajo podrejene na kubik,

da varnostni inženirji prepovedujejo vse biološke potrebe razen dihanja,

da na delovnem mestu obstaja izključno delo (!?),

da kava je in obstaja na neznanem mestu,

da Edvard Kardelj razburjeno leze iz groba.



Kljub ugodnim delovnim pogojem so noči včasih predolge. Zgodi se polna luna. Nekdo prinese ničvreden vinjak. Zmanjka surovin. Spomnimo se, da so babe doma, ker ponoči nikoli ne delajo. Od nekod zoprno piska para, ki je do jutra vzdrževalci ne bodo zaustavili. Revmatikom narava skrivenči ude. Zaradi grdega vremena po malici ne moremo poležavati na trati pred menzo. Nekomu zmanjka cigaret in žica ostale. Hemoroidnežem zakuhajo riti. Vse gre narobe.

Takrat so noči dolge.

Iščemo žrtev, po kateri bi lahko zlili svojo nejevoljo, in jo tudi vedno najdemo.

V brozgi vseh pasem, kar jih premore država, se vedno najde poslednje garjavo ščene, ki je primerno za to, da ga zbrca vsak zadnji sprijeni pojebek narave.

Naša bokserska vreča je Jehova priča, možakar, ki z veseljem sprejema udarce dinaridskih izrojencev, podalpskih psihopatov in šarplaninskih pastirjev. Jehova je vajen sranja še iz časov težke bitke z Jugoslovansko ljudsko armado, ki mu je z elektrodami cvrla jajca in mu zabijala bratstvo i jedinstvo v razparano danko. Fant pač v skladu s svojo versko doktrino ni sprejel orožja, kar je v neuvrščeni, miroljubni državi pomenilo vrhovni, kardinalni delikt, upor nad upori, opozicijo brez primere. Zavrniti orožje v državi, ki proizvaja vrhunske licenčne kalašnikove in jih izvaža bratskim afriškim plemenom, je najbrž huje, kot vtakniti si hostijo v rit v baziliki Svetega Petra v Rimu. Jehova je med obveznim služenjem vojaškega roka to vedel in bil na svoje žrtvovanje upravičeno ponosen.

Jehova pripada edini alternativni veroizpovedi, ki obstaja sredi deklarirano ateistične jugoslovanske države. Ta država sicer tolerira krščanske manijake vseh sort, ki različno interpretirajo evharistijo, čeprav vsi na kanibalski način: Jezuščka je za zagotovljeno katarzo vendarle treba pojesti in popiti.

Kljub temu pa oblast dovoljuje preživetje le dostojnim in spodobnim vernikom, torej tistim, ki razumejo, da se resnica vedno primerno širi izključno in samo z ognjem in mečem. Jehova s svojimi teorijami in ganljivimi sličicami vesoljnega miroljubnega stvarstva, ki ne žre drug drugega, zato slabo vpliva na proizvodnjo orožarske industrije.

Država Jugoslavija, ki je utemeljena na fikciji, ukinja vse, ki želijo fikcijo privatizirati in uporabljati v strogo sebične namene. Jehova ne konča na Golem otoku le zato, ker bi bila zmeda, ki bi jo vnesel v tamkajšnji kamnolom s svojimi apeli morda le prevelika.

Nerodna reč je ta, da Jehove ni mogoče niti dialektično niti fizično ponižati. Uživa v trpljenju, ki ga neskončno potrjuje v edini pravilni veri. Udarci mu masirajo živce in spodbujajo libido, ki je seveda zatrt na mestu, kjer narava sicer ustvarja ventile za sproščanje.

Naš Jehova je najsrečnejši človek v tovarni, ker ve, da ga na vsakem koraku čakata prezir in zaničevanje. Živi torej v deklarirano ateistični družbi, polni krščanskih inkvizitorjev raznih sort in okusov, začinjeni z eksotičnimi islamskimi in judovskimi pikantnostmi. V tem brbotajočem ideološkem kotlu govna se naš Jehova sprehaja kot Devica Marija, kar najbrž tudi je: ne pije, ne kadi, ne seksa in opazuje svet s srce parajočim pogledom arktičnega tjulnja.

Jasno, da ga nihče ne prenese.

Žal se že vnaprej zavedamo, da človeka, ki ga ni uspela zlomiti niti armada, tudi mi ne bomo pohujšali. Zato ga besno zajebavamo in povečujemo njegov užitek. Jehova nas v navalu religioznega sladostrastja redno zalaga s prospekti o svoji viziji sveta.

V teh publikacijah so ljudje in zverine nasmejani do bolečine. V teh publikacijah vedno sedijo jagnjeta poleg levov in skupaj poslušajo žvrgolenje rajskih ščinkavcev (Darwinu se medtem v grobu spahuje Galapagos iz črevesja).

Vse te publikacije so infantilno ilustrirane v maniri cicibanskih revij.

Vse te publikacije nas v predolgih nočeh popolnoma spravijo ob živce.



Živeli bomo v miroljubnem NOVEM SVETU!

Ali tvoje srce ne hrepeni po SREČI?

Današnja stvarnost so VOJNE, ZLOČINI, LAKOTA, BOLEZNI!

Pa vendar imamo razlog za UPANJE!

Čakamo novih NEBES in nove ZEMLJE!

Ali je ta sijajni novi svet sploh MOŽEN?

O, da, kajti Božji prvotni NAMEN se ni spremenil!

Mržnje in predsodkov NE BO VEČ!

Vsa Zemlja bo nazadnje spremenjena v RAJ!

Vsi bodo uživali sadove svojega DELA!

Prebival bo VOLK z JAGNJETOM!

Spoznajmo in spolnjujmo BOŽJO VOLJO!



Jehova je večni zmagovalec. Ker ga nihče ne poskuša ubiti, ve, da nas bo lahko s svojimi ilustriranimi listi živciral do onemoglosti.

(Razumemo uboge armadne generale in njihov obup in nemoč njihovih elektrod.)

Jehova napoveduje konec sveta, kaj pa drugega, nobena sekta si ne zna izmisliti nič bolj spektakularnega. Po trgovinah si ogleduje primerne čolne za naslednji vesoljni potop. Norčujemo se iz te njegove strastne mornarske želje, postaviti barko na primeren hrib, od koder bo imel lep razgled na povodenj in dovolj časa, da se bo v gobec režal kretenom, ki v predpotopnih časih vozijo svoje čolniče na morje. Morja ne mara, naš Jehova, on že ve zakaj. Ribice, rakci in hobotnice so slaba publika – njim je vse jasno, poleg tega pa že zdaj živijo le pod vodo.

Čez dvajset let vesoljnega potopa ne bo od nikoder. Jehova bo še vedno švical za istim strojem (tokrat sam in ne v tandemu) in preračunaval izračune starozaveznih prerokov v gregorijanski koledar. Z zadovoljstvom bo ugotovil, da so nekateri cunamiji v Aziji in Tihem oceanu vsaj delna uresničitev njegovih napovedi o pričakovanem potopu. Vedel bo, da se je zmotil le geografsko in ne časovno. Žal se bodo delavske norme povečale do te mere, da nihče več ne bo imel časa poslušati njegovih pridig. Poleg tega mu bodo konkurenco delali novodobni profeti objemanja dreves. Njegov čoln – gumenjak – bo preperel.

Newagerska konkurenca bo postala brutalna in popularna: njihove kozmološke teorije bodo osupljivo nadgradile koncepte zastarelih in plesnivih Jehovih prič, ki si bodo ob nepričakovani konkurenci svoje brošure lahko podajali le še iz tiskarne v reciklažo.

Tudi neverniki bomo hitro opazili razliko in se posledično prijeli za glavo.

Namreč: newagerke, te fanatične glodalke oreščkov, bodo vesoljno harmonijo in čistost pogosto dojemale preveč dobesedno. Zato bodo svojo razpočnico raje uporabljale za izločanje snovi kot pa za sprejemanje.

Zapopadli bomo, neverniki, tragičnost novonastalih razmer. Obupno bomo pogrešali stare dobre katoliške tercialke, pohotne in razuzdane do nezavesti, ki pa čez dvajset let zaradi preutrujenosti ne bodo več kazale očitnih znakov navdušenja nad življenjem.

Prvič v zgodovini bomo iskreno sočustvovali z našim Jehovo, resda vsak s svojimi razlogi, vendar pa bomo končno le skupaj združeni v bolečini.

To si je Jehova želel in ponovno uspel.

Ob šestih zjutraj smo zbrani v bifeju, zmečkani od noči, od znoja, od vročine, od napačnih predvidevanj.

Jehova se nam nikoli ne pridruži. Odhiti domov po dve uri spanja in nato nadaljuje svojo pastoralno mornarsko poslanstvo nekje drugje po državi, v oddaljenih delavskih spalnih naseljih, kjer ljudje samozvanega Noeta ne spoznajo že na prvi pogled in mu zato vsaj deset sekund ne zaloputnejo vrat pred nosom.

Ostali ostajamo pri tekočini, ki ni kataklizmično potopna, je pa enako pogubljajoča. Naše potapljanje je začasno.

Večina potrebuje nekaj odmerkov močne pijače in kave, ki jim bo doma pomagala prenesti jutranji pogled na njihove razposajene otroke in nestrpne soproge.

Doma otroci pričakujejo očete. Ko bodo prišli domov, očetje, se jim bodo pamži ljubeče zakopali v obraz, jim razpraskali veke in uničili prihajajoče slutnje sna. Očetje imajo zaradi kroničnega pomanjkanja spanja razkopana obličja, bleda in neobrita. Takšen je davek na nočne finančne dodatke.

Doma može pričakujejo tudi žene v najlepših letih z dobro prekrvavljenim in živčnim mednožjem, neizkoriščenim in nestrpnim. Navsezgodaj jih nočni kaskaderji redko potešijo, zato si domiselne matere narodove omišljajo krvoločne razvrate z vsem, kar cveti in raste v višino pri sosedu, pri sodelavcu, pri znancu, pri katehetu, pri šefu, poštarju, vodovodarju, toplovodarju, pri vseh, ki ponoči raje spijo kot pijejo.

Socialistična nataliteta je relativno vzpodbudna.

Nočni ptiči podnevi slabo letamo in medlo spimo. Mlajši se zanašajo na trenutno biološko prednost, misleč, da je vse to sranje začasno, da bodo večno mladi in frfotajoči, da ne bodo nikdar umrli, ker to počnejo drugi namesto njih.

Starejši se zanašajo na svojo trenutno biološko prednost, misleč, da bo vsega sranja kmalu konec in bodo lahko pospravili svoje riti v tako imenovano zasluženo penzijo.

V resnici nihče ne bo mlad in nihče ne bo upokojen. Sužnji smo in to bomo ostali.

(PASCAL BRUCKNER: »Iz suženjstva ne prestopimo v svobodo, marveč samo zamenjamo verige.«)



Ko bo čez dvajset let VSE izginilo, bo končno ponovno vzniknil starodavni pojav, za katerega že zdavnaj nihče več ni verjel, da še vedno obstaja: imenoval se bo strah.

Opazili ga bomo najprej tako, da bo mesto začelo izginjati. Izginjati bo začelo, ko bodo začele izginjati tovarne, skupaj z njimi pa bodo počasi začenjali izginjati tudi ljudje. Ostale bodo sence, plazeče se po tleh v iskanju svoje nove utelešene podobe. Tako se bo začel strah.

Nekatere tovarne bodo ostale, vendar skrčene podobno kot volnen pulover pri pranju na 95 stopinjah.

Nova hrana za stroje, novi optimisti z zamašenim nosom, kukajoči iz govna, bodo prišli nadomestiti svoje očete. S seboj bodo prinesli strah, ki ga njihovi očetje niso poznali.

Globalizirani delavci bodo imeli razžrte nosnice in dlesni zaradi kokaina ali spida. Ker bodo konkurirali Kitajcem in ne sami sebi, kot so to počeli njihovi očetje, bodo to morali početi hitro, zato si bodo izbirali hitre droge.

Za vsakih deset grozečih Kitajcev bo tu norel en sam samcat rokovnjač z razdraženimi možgani in napačnimi izračuni. Predraga droga in precenjena obrtniška spretnost bosta dokaz, da matematika ljudem povzroča težave skoraj tako pogosto kot psihologija.

Strah bo prekril mesto, ulice bodo prazne.



Potem pa nam neke noči ni več treba oditi na tlako.

Naš šef nam s tresočim in živčnim glasom – šefom se sicer glas vedno trese ali izraža notranjo napetost – naš šef nam torej dotolčen zaradi alkohola in novic pojasni naslednje: fantje, konec zajebancije, delati bo treba druge reči, mračni oblaki se zbirajo, črni krokar vriska, marš nakladat žaklje s peskom!

Pesek nikoli ni bil v domeni naše tovarne.

Ustavimo torej import-export blefiranje in se posvetimo pesku. Stroji počivajo z zevajočimi žreli, najbrž začudeni še bolj od psihologov.

Nabašejo nas na kamione, vržejo nam v roke lopate, zaloge praznih žakljev in stresejo pred nas, novozapečene lopatarje, nekaj tovorov finega peska. Gledamo to čudo narave, zmedeni nekoliko, ker ga prej nismo gledali, še hodili nismo po njem.

Bašemo pesek v žaklje, jih zavozljamo in potem zlagamo pred vhod v nekakšno zaklonišče za t.i. pomembne osebnosti.

Vojna je, fantje, nam povejo.

Tako izvemo, da se vojne začnejo z lopato.

(Morda po analogiji z neskončnimi jarki iz 1. svetovne vojne?)



Nekoliko smo vznemirjeni in resignirani obenem: vznemirjeni zaradi spektakla, resignirani zaradi njegove banalne izvedbe z lopato.

(Seveda ni nihče heroj, ki bi si namesto lopate želel avtomatsko puško. Le nekateri notorični patrioti se znajdejo pred hudo zgodovinsko dilemo: naj nekoč svojim vnukom razlagajo, da so se junaško bojevali z lopato?)



Prav, vojna je.

Ali sedaj štempljamo delovne kartice enako kot prej ali naj takoj razmeram primerno začnemo razbijati izložbe po mestu, zažigati avtomobile, ropati trgovine in groziti ženskam s posilstvom? Vojne še ne poznamo drugače kot iz pripovedovanj generacij, ki so pred nami rešile svet zato, da bi ga naslednje generacije ponovno uničile bolje in bi ga bilo treba spet reševati itd. S peskom.

Prisiljeni smo začeti razmišljati v obratnem vrstnem redu: medtem ko nas preletavajo vojaška letala, je – objektivno priznano – politična brozga v državi kljub vsemu zasenčila koledarske lepotičke na stenah kadilnice.

Ugotovimo, da živimo na prostoru, kjer je nas in naše prednike zadnje poldrugo tisočletje vedno uporabil nekdo v boju proti nekomu ali pa nas napadel kar tako, zaradi prepiha. Kadar zunanjih inovatorjev ni bilo na spregled, smo prostovoljno učinkovito pobijali drug drugega. Torej se ni zgodilo nič pretresljivo novega.

(Modrozaripli starci, veterani holokavsta itd., nam pojasnijo, da pripadamo narodu, kjer je ni bilo generacije, ki bi se izognila mesarskim veselicam. In zdaj ste – he he he – vi na vrsti, nam škodoželjno zabrišejo življenjske modrosti v ksiht in žvečijo dalje svoje belo-rdeče namizne kislice. Pomirjeni so: končno vejo, da bodo tudi njihovi potomci fino nadrajsali rit po žerjavici.)

Ne vznemirjamo se več, skratka.

Naši siceršnji proizvodi trenutno nikogar ne zanimajo, ker menda le pesek ustavi bombe in pline in ostale duhovite naprave, mi pa obenem popolnoma posrani upamo, da bo naša vojna dogodivščina bolj podobna pikniku v Sahari.

Torej se ne razburjamo. Radikalnih sprememb ne občutimo, zoprna so dejansko le vojaška letala, ki nam nad glavami prebijajo zvočni zid, zaradi česar so naši pogovori na trenutke pretrgani. Pijača na delovnem mestu tokrat ni (formalno) prepovedana, temveč obvezna.

Žakljev in peska nam ne zmanjka, zato ležerno sestavljamo nekakšen okop, za katerega se bodo poskrili občinski VIP-jevci, medtem ko bomo mi za domovino hrabro poležavali na travniku pred zakloniščem.

Začudeni smo le zaradi spremembe delovnega časa: nihče več ne dela ponoči, čeprav bi zaradi logike razmer pričakovali, da bodo vsi delali le še ponoči.

Tovornjak nam vse dneve dovaža le pesek in nekaj novih lopat. Vojna mineva po prijetnem saharskem scenariju.

Nam kar ustreza takšna vojna, ker nas nihče več ne zajebava z doseganjem norme. Pesek je zmuzljiva zadeva, lopate pa se hitro lomijo.



Čez dvajset let nam bo postalo jasno, da smo to vojno izgubili, kar je zoprna reč: dokler je trajala, smo namreč le zmagovali. Miru, ki bo sledil, ne bomo prenesli. Takrat se bo šele začelo resno mrcvarjenje, tokrat znotraj plemena, ko ne bomo več potrebovali nobenega zunanjega sovražnika.

Preuredili si bomo življenje v skladu s političnoekonomskimi teorijami, ki so že zdavnaj propadle enako kot naša prejšnja država. Edvard Kardelj bo v grobu dobil družbo. Zombiji bodo postali ultimativni junaki popularne kulture.

Naša vojna se bo v zgodovinskem spominu sesedala in postajala skorajda brezbarvna, takšna, kakršne so pač vse vojne, potem ko se kri zasuši in meso zgnije.

Nikoli ne bomo zvedeli, kaj se je zgodilo s peskom. Tako bo izginila tudi naša mala zasebna Sahara.





SIVA




Množica na travniku, ki res ni nič posebnega, pričakuje nekaj, kar njej in kmetu omogoča malo dela, veliko koristi in nekaj skromnih razlogov za ljubiteljsko pizdenje čez obstoječi socialistični družbeno-politični sistem.

Nihče ne popizdeva zares in intimno in besno.

Množica se včasih nekoliko razburja zaradi slabega voznega parka, kar pa še ni razlog, da ne bi častila svojih stoenk, tako prostornih in udobnih za vožnjo po jadranski magistrali.

Kmet se razburja nekoliko bolj, čeprav ne zares artikulirano. Prepričan je, da se mora, da je to njegovo naravno stanje. V lobanji mu nezavedno odmevajo vzdihi puntarskih prednikov, ki so se v preteklosti razburjali utemeljeno in celo artikulirano in končali svoj bes s kolom v riti ali z ritjo na grmadi. Rovarjenje se kmetu spodobi, poleg tega pa tako deluje bolj domače govedu v hlevu.

Množica na travniku je vznemirjena.

Vznemirjeni smo mulci, ker smo mulci in ker smo okrašeni kot novoletne jelke.

Vznemirjeni so naši stari starši, ker pred štrbunkom v krsto želijo izkoristiti še vsako poslednjo priložnost za vznemirjenje.

Vznemirjen je lokalni bebček, katerega ime in starost sta nam neznana in za katerega ne vemo od kod prihaja. Že desetletja dela pri kmetu za zastonjske makarone in vino, spi na senu v hlevu. Brblja govorico, ki je ne razumemo, ker je konglomerat raznorodnih dialektov in alkohola. Neprestano potresa svojo glavo na ramenih in je očitno zadovoljen s svetom. Ljudje ga imajo radi.

Vznemirjeni so tudi naši starši. Naši starši so mladi. Morda so stari kakšen rahel pljunek čez dvajset let. Premalo za odgovorno starševstvo in preveč za to, da bi umirili hudiča v riti.

Naši starši so tako mladi zaradi Jugoslovanske ljudske armade.

Fantje, ki se med nagradnimi dopusti začasno vračajo s služenja vojaškega roka, prihajajo domov zaradi močno zatečenih testisov skorajda po kolenih in komaj čakajo frajlo iz sosednje ulice, sošolko iz osnovne šole in tovarišico v delovnih zmagah, da ji izbrizgajo v drobovje skoraj leto dni bratstva in enotnosti ter broma v čaju.

Punce se sploh ne branijo darov. Od samega mencanja imajo odrgnjena stegna in pogrižene nohte, zato težko čakajo, da k vsesplošnemu družbenemu napredku tudi same prispevajo po svojih močeh in končno raztegnejo noge čez dva plota.

To so naši starši. In mi smo sadovi zgodovine.



Čez dvajset let bomo podedovali prihodnost od svojih staršev. Preteklosti ne bo več, o sedanjosti pa nihče več ne bo razmišljal. Sedanjost bo postala razkošje, ki si ga ne bomo mogli več privoščiti.

Starši, nekoliko ostareli, nam bodo srali po glavah s svojimi teorijami o času in prostoru in zidavi hiš vmes.

Ne bomo jih poslušali, ker ta nacija brezskrbnih razplojevalcev v resnici nikoli ni odrasla. Njihovi otroci smo jih prehiteli v staranju. Pustili jim bomo, milostno, užitek v blebetanju.

Odpustil jim bo Oče v nebesih, pa čeprav tudi ta z zamaški v ušesih.



++++++





Ker vojna ni ravno dolgo trajala, se počasi valimo nazaj na naše znane klopi, poležavamo pred/med delovnim časom in se nekaj trenutkov kar prijetno kratkočasimo s pripovedovanjem izmišljenih zgodb o apokalipsi, ki da smo jo ravnokar preživeli v Sahari.

Pretiravamo do nezavesti, branjevke na tržnici bi poleg nas zardevale kot njihova rdeča pesa na stojnici.

Izpolnili smo še eno normativno postavko – vojni davek. Zdaj lahko le še upamo, da ga bodo naši zanamci najebali krepko bolj od nas.



Potem pa nas končno odreši nesmiselnega pravljičarstva sodelavec brez avtorskih pravic za pičko svoje žene, ki mu soprogine vaginalne akrobacije naposled scvrejo živce, in se obesi na drog vodovodne napeljave v naši garderobi.

Ogorčeni smo: ker kljub vsemu nekako vzdržujemo nekakšne higienske standarde, nas truplo poleg delavske kopalnice razburi. Pošteni ljudje se obešajo na domačem podstrešju, ne pa v tovarni.

Izbira tovarniškega droga je vsaj nečimrna, če že ne cinična.

V trenutku pozabimo na vojno, v kateri sploh nismo videli trupel. Ugibamo torej vzroke za pojavitev NAŠEGA trupla.

Nismo povsem prepričani, ali je naš mojster v pripravi jutranje kave zavestno spremenil svoje agregatno stanje iz delno tekočega v povsem trdno zaradi vratolomnih kapric njegove nenasitne zakonske žene ali morda zaradi česa drugega, težjega.

(Tudi to slutimo, vendar si ne upamo povedati na glas nekaj tako neznosno perverzno enostavnega: slutimo odpor, a ne do žene.)

Vsekakor navsezadnje obvelja mnenje, da je glavni razlog za to dejanje zagotovo gneča na poti do materničnega vratu nje, ki mu je nekoč obljubila večno zvestobo.

Tako smo lahko ponovno utemeljeno melodramatični, čeprav smo ostali brez peska.

Tehtamo mnenja, proučujemo okoliščine, sklepamo. Ugotovimo, da je zvezdnato nebo nad nami, roke nekje med nogami, moralni zakon v nas. Kante za smeti so zato polne greha. Veseli nas, ker lahko veličastne silogizme vedno potegnemo iz nekogaršnje riti.

(Seks je sicer najmanjši problem, ki pa je vedno in povsod obsojen kot največji grešni kozel.)

Obilno torej nazdravimo dramatični usodi tega, ki nam je pripravljal čudovito jutranjo kavo in se obenem zmrdujemo nad dejstvom, da bo avdicija za naslednjega kuharja zapletena.



Niti slutimo ne, da čez dvajset let ne bomo potrebovali nobenega kuharja več. To nepredstavljivo prihajajoče dejstvo v naših glavah ne more obstajati.

Čez dvajset let bomo ob instant kavi iz avtomata enako sami, kot je bil nekoč sam naš samomorilec.

Takrat nam bo postalo jasno, kaj pomeni biti sam: sam si, ko se sam izvlečeš iz bolečine. Če.

Tega ne bomo govorili na glas. Se ne spodobi.



Po peščeni epizodi in samomorilski simultanki se ponovno pomirimo. Prestavljamo snovi iz stare dobre točke A v staro znano točko B, kadimo, pijemo, kvantamo, proizvajamo. Čez mizo si v različnih jezikih podajamo nage babe, športne rezultate in politično sranje v državi. Še vedno. Vendarle pa slutimo, da vrstni red postaja negotov. Nage babe se nekam skrivajo, kar je zaskrbljujoče. Če vrstni red vrednot zares določa karakter civilizacije, potem je to prekleto zaskrbljujoče.

Za nagimi babami se v ospredje tihotapijo državotvorne misli, ljudje svoj libido pretapljajo v strupeni nacionalizem, kjer nato eksplodira še krepko huje kot med ženskimi nogami. Množice kričijo: Država je crknila, naj živi Država!

Nage babe na naših koledarjih so začudene. Upravičeno. Njihova vrednost je vse manj konvertibilna. Tudi žive nage babe so začudene: dedci berejo časopise in polemizirajo, tega prej niso počeli, one, revice, pa kot presihajoče jezero čakajo obilno deževje.

Čudna suša v deželi ustvarja neznan nemir.



Čez dvajset let bomo doživeli sklepno, kardinalno presenečenje: vrstni red vrednot bo na nesporno prvo mesto postavil športne rezultate.

To ni normalno. To se še nikoli v zgodovini ni zgodilo.

Športni rezultati, pretopljeni v napovedi športnih stavnic, bodo gladko povozili in riti in stegna in Državo.

Civilizacija bo transformirala Užitek.

Športni fanatiki, zavaljeni ko prasci decembra pred zakolom, bodo strmeli v televizijske ekrane s pivom, prigrizki in daljincem v roki, kričali, se tresli in mahali naokrog po prostoru s svojimi stavnimi listki.

Šport bo pomenil denar. Do kruha bo vodila pot prek iger.

(Julij Cezar se bo nekoliko nelagodno zmrdnil v grobu zaradi napačne interpretacije obojega: kruha in iger.)

Preostalo nas bo le nekaj trmastih nergačev, ki se bomo še vedno raje potapljali v žensko mednožje kot pa porivali nogometno žogo. Zato bomo deležni posmehljivih in pokroviteljskih pogledov nove generacije, ki bo za stroji štancala nikoli doseženo normo in ob kirurško odrezanih odmorih obkroževala dokončne zmagovite kombinacije zmagovitih napovedi tega, kateri bedak bo pravilno zakotalil nekaj nekam.



Naša mašinerija se torej ponovno in zopet in še kar naprej neprestano težko in počasi odpira in zapira in oblikuje stvari, ki jih pogosto ne potrebujemo več, ker so jih medtem že naredili – zaenkrat še skoraj nevidni – majhni, marljivi in tihi Kitajci.

Preusmerili smo transport. Nekdanjo večno smer sever-jug je nadomestilo razpršeno svinjanje na vse strani neba.

Vojna je premešala karte, zato je poker, ki ga igramo sedaj, dokaj neusmiljen in nepredvidljiv.

Država, v kateri smo bili rojeni, je bila utemeljena na magičnem realizmu. Ustanovljena je bila v Jajcu in nato šla počasi v kurac.

Magija je izginila, ostala so trupla. Spet.

(Tudi med Keopsovo piramido in Eifflovim stolpom je zgodba enaka: 173 metrov višinske razlike, 4439 let časovne razlike in veliko trupel vmes.)



Naša mašinerija se torej ponovno in zopet – že nekoliko zastarela – odpira in zapira. Pragozd strojev obdaja vroča para namesto meglic. Škratje delavci tekamo in proizvajamo zaklade za vse Sneguljčice tega sveta.

V tej gmajni je morje duhov in prikazni. Delavci preteklih desetletij, umazani, izčrpani, iznakaženi.

Za vse obstaja rešitev.

Vse tiste, ki so jim stroji potrgali prste, roke, zmečkali dlani in stopala, jim poslali v krvni obtok desetine amperov, populili nohte in prstne členke, jih zmečkali ob nakladalnih rampah, jim s kislinami razlili oči – za vse te imamo metle in lopate in motorne kosilnice in vratarnice.

Eno oko še vedno zagleda pajčevino pod stropom in ena roka jo lahko omete.

Brez levice desničar zna podpisati potne naloge.

Po pojedini deset tisočev voltov se lastniku slejkoprej umirijo čreva in se neha tresti, zato lahko še naprej menja pregorele žarnice.

Z eno roko ali brez druge noge veterani posedajo v vratarskih stražarnicah in zlivajo svojo nadzorniško zagrenjenost na vse, ki še niso paraplegiki.



Čez dvajset let bodo spački dočakali pokojnino, ki jim ne bo zadostovala za plačilo osnovnih položnic. Skrivenčeni bodo preštevali socialno pomoč države in pričakovali odrešujočo cirozo jeter. Jedli bodo brezplačne tople dnevne obroke v razdelilnicah hrane za klošarje.



Zmeda vrednot je končno vidna tudi na stenah stranišč. Res je: ženske so šle, poezija je izumrla. Ostalo je le še sranje v školjki in na steni.



Srbe na vrbe!

Ubij ustaša!

Balije na roštilj!

Šiptare u gasnim komorama volim.

Bećki konjušari!

Banda južnjaška, spokajte, odkoder ste prišli!



NEMOJTE SE KREGAT, SVI SMO MI POSTALI OD MAJMUNA!



Psihologi bodo našli ustrezno interpretacijo novonastalih razmer in vse skupaj skušali pojasniti s krizo umetnosti kot take v nastajajoči postindustrijski družbi.

Serjejo pač po svoje, psihologi.

Vrstni red vrednot se spreminja zaradi drugačnih razlogov. Nekdanji samozvani komunistični disidenti, besni zaradi kolapsa Partije, ustanavljajo nova, Partiji ekvivalentna združenja, le da tokrat fašistična ali kar odkrito nacistična.

Plemena se reorganizirajo in zahtevajo Endlösung, dokončno in ultimativno deratizacijo.

Spomeniki Adolfu Hitlerju rastejo kot gobe po dežju.

Avsenik macht wirklich frei.



Strah, ki ni vojni, pač pa mirnodobni in zato še bolj utesnjujoč, se dokončno razleze čez mesto. Panika, ki mu sledi, zahteva reakcije: oskrbovanje, podobno vojnemu.

Delavci zato kradejo vodovodne pipe.

To ni devianten pojav, to je norma. Normalen človek krade vodovodne pipe, le kreteni jih kupujejo. Krademo pravzaprav vse po vrsti, vse kar je (vsaj pogojno) mobilno in uporabno. Krademo tudi to, kar ni uporabno, pač zaradi dobrega občutka. Lepo je vedeti, da smo nekaj vzeli političnemu in gospodarskemu sistemu in potem visimo za vogalom, skriti z ukradenim paketom žakljev za smeti in se zadovoljno režimo, ker smo prihranili za jogurt, ker nas nihče ni opazil, ker imamo svojo skrivnost.

(PASCAL BRUCKNER: »Manjši ko je plen, pohlepnejši so mrhovinarji.«)



Dovolj in na pretek je tovrstnih skrivnosti, zato sploh niso več skrivnosti. Krademo gladko vsem na očeh. Če ne bi kradli, bi bile sankcije očitne: cinična izolacija za kadilno mizo, nobenega povabila na pijačo, posmehljivi strupeni pogledi. Še čistilka nas ne bi več pozdravila, čeprav tudi njej krademo čistila in krpe.

Krademo preroško, slutimo značaj prihodnosti, ki prihaja. Amaterji smo s svojimi ukradenimi vložki za čevlje. Niti v sanjah ne slutimo, kakšni vrhunski profesionalni lopovi prihajajo za nami.

Privoščimo si ultimativno interpretacijo božjih zapovedi. Tudi uradna Cerkev že dva tisoč let počne enako, zgledujemo se torej po kompetentnih vzornikih. Krademo pravzaprav zaradi ljubezni do bližnjega, saj tako skrbimo zase in za bližnje. Kraja je plemenita.

In nomine patris et filii et spiritus sancti: Marija k sebi!

Amen.

(Le naš Jehova ne krade, nikakor. Ostaja in obstaja čist, brezmadežen in blažen v izolaciji, ki to ni, ker je stalno nekje na svojih križarskih pohodih.)



Kmalu, kmalu ne bomo kradli več. Sprememba političnega sistema bo predvsem spremenila načine in objekte kraje. Ne bomo več kradli, ker ne bo več kaj ukrasti. Ne bomo več kradli zaščitnih rokavic, vložkov za čevlje, čistil, skromnih rezervnih delov in žakljev za smeti. Takšnih malenkosti nihče več ne bo kradel, ker jih nihče več ne bo želel ukrasti ali pa – pogosteje – zato, ker jih zaradi varčevalnih ukrepov že zdavnaj ne bo več na zalogi.

Kradli BODO le še cele tovarne, ne pa nadomestnih delov. ONI.



Krademo torej, dokler imamo čas. Odmev crknjenega socialističnega političnega sistema nam še vedno rahlo brni v glavah, zato smo prepričani, da se ni nič spremenilo in da delamo prav in pravilno, ko krademo skromne drobtinice. Smo ljudstvo, plebs, ki ne razmišlja megalomansko – naše kraje so le malenkostno, niti omembe vredno prerazporejanje družbenega premoženja.

Kmalu, kmalu bodo ONI pokradli ljudstvu VSE na način, ki nam bo vzel sapo. To bodo storili z zakonsko zaščito. Nov politični režim bo krajo postavil na sveti piedestal vrednot. Veliko krajo. Morebitna kraja drobtinic bo nasprotno drakonsko sankcionirana.

(SAUL BELLOW: »Srednji razred ni izoblikoval nobenih svojih meril dostojanstva. Tako se ne more upirati glamurju ubijalcev.«)



Ponočnjaki zaključijo z delom dve uri prezgodaj, nato pa si do jutra vzamejo čas, da v kopalnici odmontirajo vse, kar ima navoje.

Delavci si katastrofalno napačno še kar naprej predstavljamo, da smo kralji, in brez sramu pobiramo svojo desetino. Šefom je sicer nekako medlo jasno, da je proletarska kraljevina propadla, čeprav niso sami s svojo cerebralno žolco zapopadli tega dejstva.

Jim je bilo pojasnjeno.

ONI so pojasnili, da je veselica končana in da bo treba enkrat za spremembo zapitek plačati.

Nekoliko se tresejo, šefi, nekateri zaradi deliriuma tremens, drugi pa zaradi svežega prihoda iz ustanove, kjer so jim tovrstno tresavico pozdravili in ustvarili drugačno, takšno, ob kateri se človek lahko trese na suho.

Šefi prilagajajo, počasi, svoje osebnosti krasnemu novemu svetu, zato za začetek obupavajo nad pokradenimi vodovodnimi pipami.

(Obupavajo nad vsem pokradenim, nad vodovodnimi pipami pa še prav posebej zato, ker se tisti, ki niso imeli priložnosti ukrasti pip, pritožujejo zaradi pomanjkljive higienske infrastrukture.)

Šefi dokažejo, da razumejo novonastale razmere in enostavno rešijo problem (v vmesnem času so si namreč sami z ukradenimi pipami že uredili svoje domače kopalnice): pokličejo vzdrževalce, ki nesrečne pipe zavarijo na vodovodne cevi.

Vzdrževalci tako ponovno ponovno ponovno deus ex machina odločilno posežejo v zadevo, zavarijo te zajebane pipe na navoje in se naduti zabrskajo nazaj v svoje brloge skupaj z varilnimi aparati.

Vzdrževalci ne kradejo pip. Domov jih nosijo nove v originalni embalaži iz skladišča rezervnih delov, ki je pod njihovim nadzorom.

Šefi ne kradejo pip. Domov jih vozijo skozi glavni vratarski vhod v svojem avtu, ki ga smejo parkirati pred pisarno. Šefom se ne spodobi tihotapiti pip pod pazduho mimo vratarja.

Poleg tega je invalidnim vratarjem nerodno preiskovati nekdanje sodelavce iz proizvodnih hal.

Nekaj podzavestnega kolektivnega tovarištva v svinjarijah kljub vsemu obstaja na tem svetu.

Tovarna proizvaja in vzdržuje. Kar proizvajamo, prodajamo. Kar vzdržujemo, krademo. Ponudba je relativno omejena, zato je pol mesta oblečenega v enake majice z enakimi logotipi, povsod zidajo ljudje svoje hiše v enakih delovnih rokavicah, tuširajo se pod enakimi nastavki za tuš. Ideja francoske revolucije o enakosti se je po dvesto letih nevarno približala svojemu idealu.

Ideje oktobrske boljševiške revolucije so se šele bližale – novodobni vladarji imajo namreč jasen namen: poskrbeti za to, da bi bilo čim več ljudi čim prej nagih.



Čez dvajset let nihče več ne bo kradel vodovodnih pip, ker bodo kopalniški prostori pod videonadzorom.

Frajerji s tetovažami iz Jugoslovanske ljudske armade bodo svoja kosmata mesnata telesa razkazovali kameram, ki jih ne bodo več nadzirali invalidni soborci, ampak profesionalne varnostne službe.

Tetovaže bodo nekoliko popačene, ker se bodo njihovi lastniki sčasoma še bolj odebelili (ali preveč postarali) in zajebali proporce risbic izpred nekaj desetletij. Razgled na vse to patetično bratstvo-jedinstvo sranje niti patetičen ne bo več.

Družba bo postala voayerska. Nadzirali bomo, povsod in vedno, telesa ljudi. Nadzorovanje bo postala zabava, najbolj zaželena, najbolj gledana, najbolj sproščujoča, revije, ki bodo prodajale fotografije nadziranih teles, pa najbolj prodajane.

Hitro bomo opazili razliko: socializem je bil kosmat, kapitalizem pa gladek. Socializem je torej pogrnil na gladkem.

Stoenke bodo zamenjali golfi: ker bo postala tudi vožnja zato gladka, bo proletariat, fašistično navdahnjen, verjel, da pot nekam pelje.

Svet je nekoč pred Adolfom Hitlerjem rešil notorični alkoholik Winston Churchill. Takrat je bila nevarnost jasna in splošno prepoznana: imela je brke in prečo.

Čez dvajset let bo za boj proti nevidnemu Kapitalu na tem svetu odločno premalo dejavnih pijancev. Kapital bo – zavedajoč se zgodovinske napake – alkoholizem zatiral. Trezen proletariat se bo skupaj z blagoslovom državotvornih pisateljev in politično neopredeljenih psihologov pomaknil na skrajno politično desnico. Reformirani konformizem bo nekajkratno presegel izumrlega.

(ARTHUR KOESTLER: Evropski narodi še zdaleč niso duhovno prebavili posledic parnega stroja. Kapitalistični sistem bo propadel, preden ga bodo množice doumele.)



Tovarna je kmalu sprivatizirana. Pričakovano jo kupi globalna multinacionalka, ki vzporedno z nakupom v Vzhodni zapre svoje obrate v Zahodni Evropi. Kolonializem 19. stoletja se ponovno nadaljuje, tokrat celo brez uporov kolonizirane populacije, pač pa ravno nasprotno: sužnji navdušeno skandirajo svojim novim zavojevalcem.



Nekega lepega pozno pomladnega popoldneva po obilni malici poležavamo na travniku pred menzo. Transformatorsko postajo je razneslo, stroji stojijo, vzdrževalcev ni od nikoder, to je lepo brezdelno popoldne. Ukvarjamo se s spahovanjem po kumini v omaki.

(Kumina je zagotovo začimba, ki bi jo morali zakonsko prepovedati v kateremkoli političnem sistemu, ljudi, ki jo kljub temu uporabljajo, pa nemudoma poslati pod giljotino. Delavske menze so obvezno polne kumine, vzrok neznan, posledice pa pokvarjen golaž in perverzna rdeča pesa v solati.

Državo so medtem že preplavile McDonaldsove restavracije. Vse jedi v njih so sestavljene iz natanko treh sestavin: iz škroba, sladkorja in kumine. Ponoven dokaz, da je med dialektičnim materializmom in dialektičnim individualizmom razlika krepko manjša, kot se zdi, je kumina. Če je kumina konstanta, potem je konstanta tudi giljotina.)

Takšno popoldne je primerno za konec. Konec rituala.

Organiziramo nogometno tekmo.



SEVER : JUG



Severno ekipo sestavljajo Slovenci, avtohtona, domnevno arijska rasa, niti ne pretirano genetsko pomešana z domačimi ali gozdnimi živalmi. Jug je vse ostalo, kar še vedno sodi na znanstveno področje biologije.

(LAURENT BINET: »Šport je navadna fašistična svinjarija.«)

Izvolimo oba selektorja, ki strokovno ustrezata dani nalogi, obenem pa sta dovolj odurno debela, da že na prvi pogled delujeta kot čista športna fanatika.

Začneta izbirati igralce, kriterij je – poleg nacionalne pripadnosti – ta, da sodelujoči zmore preteči 100 metrov brez tveganja infarkta.

Ekipi počasi nastajata in se oblikujeta, vzhajata žalostno kot utrujen moški spolni organ, dobivata nekakšno obliko, nedorečeno, vendar dovolj razpoznavno, da bi ju že lahko oskrbovali specializirani športni psihologi.

Selektorjev je pravzaprav več kot igralcev, hitro prevzamejo vsak svojo ultranacionalistično vlogo. Odmev vseh balkanskih vojn je še vedno blizu, zato je športna strategija nujno povezana s komentarji o rezanju udov, iztikanju oči, kurjenju na žerjavici in nazadnje celo z žogo, ki je ni, pač pa jo mora nekdo najprej narediti (= večna pucvolna, oblepljena z močnim lepilnim trakom).

Logistične težave z žogo nekoliko umirijo razgibano, razvneto, strupeno ozračje pred tekmo.



Jug sestavi ultimativno ekipo. Nedvomno zmagovito zaradi nekakšne zloglasne tradicije posiljevanja okroglih predmetov. V svojem nečimrnem oportunizmu (in sovraštvu do severnjakov) v igralski ekipi celo združi absolutno nekompatibilne pasme in plemena. So nesporni favoriti.

Že pred začetkom tekme taktizirajo s svojimi zašpehanimi trebuhi, krčnimi žilami, zapackanim koronarnim sistemom in razmišljajo o bliskovitem bočnem prodoru in ostalih bojnih tehnikah.

Svojo bit personificirajo v zvezdniškem napadalcu. Ta si najprej uredi svojo wannabe-David-Beckam-pričesko, nekoliko pretirano zamaščeno zaradi kombinacije znoja in lasne kozmetike. K temu doda za britev tanko linijo brade ob robovih obraza in ščepec wannabe-Clark-Gable-jebozovnih brkov pod nosom svoje imenitne pojave. Obvezen modni dodatek k tej nesporno zmagoviti estetski izbiri zaključuje ovratnik polo majice, agresivno zavihan navzgor ob vratu.

Tako pomembno opremljen in opravljen nato vsakič, ko mu nekdo dostavi žogo, v trenutku nabije le-to kamorkoli. Pomemben je močan udarec, smer pa niti ne. Tekma je zaradi tega pogosto prekinjena, ker iščemo okroglo bistvo vesolja, izgubljeno nekje med stroji.



Severnjaški potomci preživelih turistov iz Auschwitza sestavijo ekipo po inerciji in iz obupa. Dejansko, v Realnem obstoječo slovensko nogometno reprezentanco so vedno sestavljali predvsem predstavniki »Juga« iz tovarniške reprezentance. To je bila demokratična reprezentanca. Prepuščen sam sebi »Sever« panično zbira nabornike podobno kot Hitler vojake za obrambo Berlina 29. aprila 1945.

Slovenske upe uteleša vratar. Velik, ogromen dečko brez vratu, z nestrpno naprej štrlečo spodnjo čeljustjo, v svojih poznih tridesetih letih rdečkaste zariplosti zaradi žganja, ki mu ga kuha mama. Kmečki fant, nedonošenček, artikulacija mu zganja težave, ker težko razvija morfeme v besede. Zato le nekako rjove. Jasno, da živi z mamo.

(Strela, ki nekoč trešči v njun hlev, gladko pobije vse tri tam prežvekajoče krave, njega pa niti ne prizadane. Nekoliko potrese ramena in čeljust, nato pa mu na urgenci spretno odklopijo višek energije in ga kot brezupen primer pošljejo nazaj k mami. Novinar, ki je vso zadevo evidentiral za črno kroniko lokalnega časopisa, je doživel osebnostni kolaps zaradi spoznanja, da krave prevajajo elektriko.)

Ima neverjetne, goljatovske dlani, zaradi katerih pogosto sploh ne potrebuje traktorja.

Je edino upanje reprezentance »Severa«: ko ga postavimo v gol in mu naravnamo roke in kolena, nepropustno prekrije vso površino za svojim hrbtom. S takšnim kadrom lahko ponovno zmagamo v vojni.



Selektorji so nestrpni. Seveda jih je več kot igralcev, ostane še nekaj neprizadetih gledalcev (Jehova), igralci so v krepki manjšini.

Telo v tej igri ni pomembno. To ni igra telesa ali s telesom, to je družba spektakla. Žoga v resnici ne obstaja, igre ni na nogometnem igrišču. Igra je ples zakrnelih bojevnikov, neuporabnih, propadlih.

(Telo je bilo nekoč pomembna zadeva. Odkar pa si je adrenalinski manijak iz Nazareta izmislil preveč smrtonosno športno panogo, telo kot tako izgublja svojo nominalno vrednost. Uporabno je le še kot dokaj neučinkovita kurjava za grmade ali pa kot dekoracija idealističnim filozofskim sistemom. Relativno ravnodušne pušča celo impotentne psihologe.)

Vojna se nadaljuje.

(GUY DEBORD: »Svet vojne ima vsaj to prednost, da v njem ni prostora za bedasta klepetanja o optimizmu. Ve se, na koncu bodo vsi mrtvi.«)



Razvlečemo skladiščne palete in iz njih sestavimo gole, določimo precej nedoločne meje igrišča in nestrpno pričakujemo začetek tekme takoj po tem, ko bodo borci popili in pokadili do konca.

Igra se začne, telesa se počasi in nečimrno premikajo, krepko več gobezdamo kot nekateri igrajo, publika z vsemi selektorji na kupu je navdušena. Napadalec Juga je z vsakim šusom v prazno bolj zadovoljen sam s seboj, vratar Severa pa vse bolj trdno stoji na svojem mestu, ker med igro nekoliko cuka žganje, ki ga še bolj fiksira v pravilnem položaju.

Igra je ritual, nasilna dramatizacija, zaslajena kot televizijske limonade.

Igralci trpijo, nevajeni preveč intenzivnega krvnega obtoka.

Vratar Severa končno po nekaj decilitrih žganice omaga in se sesede na stol, napadalec Juga pa seseden na stolu sopiha in ostalim pojasnjuje nekaj svojih izvrstnih taktičnih ukan med tekmo.



Medtem so ONI, nekje skriti in nevidni, že zdavnaj postavili nova pravila igre.

ONI seveda slutijo, celo natančno vejo, kaj se dogaja, ampak iz previdnosti zaenkrat še ne ukrepajo, diplomatsko dajejo času čas in čakajo na svoj trenutek razkritja osupljivih bilančnih sklepov, ko bodo ob rekordni proizvodnji dokazali odločno prenizko stopnjo produktivnosti in bodo posledično gladko prepovedali športno udejstvovanje na delovnem mestu vsem, ki še ne bodo prejeli odločb o prekinitvi delovnega razmerja.

Tako bodo nogometne tekme v tovarni izumrle skupaj s tovarniškim mačkom.

ONI nam bodo zaplenili prostor in čas in stroje in rezervne dele in žogo.

Čez dvajset let ali prej bomo izvedeli, da sta čas in prostor zasebna lastnina, ki morda kotira na borzi in ima nekakšno vrednost.

Čez dvajset let bom izvedeli, da so stvari več kot le predmeti. Verjela bo, večina, novi religiji.

Obrisali bomo prah z Jezuščka, ga povabili, naj razsedla osla, in mu ponudili novo sijočo limuzino, dovolj hitro za bliskovito razširjanje Resnice.

Ne bo igral nogometa, Jezušček v papučih.

Nogomet bo postal predvidljiv, dolgočasen, dobičkonosen in namenjen pozabljanju.

Množice bodo pozabljale, kdaj so jim ONI pokradli tovarne in bodo navdušeno skandirale le še zato, ker bodo DRUGI kotalili nekaj okroglega iz začetne točke A v predvideno točko B. Takšen bo postmoderni nogomet: nadzorovani eskapizem, igra brez kruha.

Psihologi bodo navdušeni. Njihove teorije psihopatoloških stanj se bodo ponovno vrnile na stare dobre zanesljive pozicije, ki jih bodo lahko enostavno analizirali in mastno zaračunali diagnoze.

Psihologi si zaslužijo solidno plačane storitve.



Pozabimo na rezultat. Nekateri očividci trdijo, da je bil neodločen. Posamezni veterani balkanskih vojn agresivno utemeljujejo zmago Juga glede na predstavljen umetniški vtis, kot pri drsanju na ledu. Le redkim se posveti, da rezultat ni pomemben, ker nihče ni štel zadetkov. Tako smo bili priča poslednji igri na planetu. Nato je vsega konec: igre in delovnika. Pred nami je čas, ki ne bo poznal sedanjika. Vse se bo odvijalo le še v prihodnosti, v metafiziki. Nikomur več ne bo treba živeti, ker ne bo več časa. Čas bo postal denar, denar pa si bo lastila peščica Nadzornikov.

Življenje se bo odvijalo le še v Virtualnem.



Dan po nogometni tekmi pride šef zjutraj trezen v službo in pove: investirali bomo!

Vidimo, da možakar res ni pijan.

Premore še vedno dokaj nezdravo bledico in podočnjake, a tokrat ne zaradi površne destilacije in posledično metilnega alkohola v napitkih.

Pojasnjuje nam dejstva.

Prišli da so neki drugi fantje iz nekih drugih krajev in tem fantom se zdi, da smo mi super fantje in oni fantje bi investirali v nas fante in vsi mi bi bili nato srečni fantje in dekleta vmes.

Med pojasnjevanjem vse bolj bledi, naš šef.

Gledamo ga, tega našega šefa, ki se mu telo začenja razlivati čez svoje sprejemljive robove, odkar je postal abstinent in nekadilec. Je vreden investicije?

Gledamo drug drugega in skušamo oceniti, kdo med nami je naslednja najboljša potencialna investicija.

Gledamo spet šefa, ki mu v možganih bobnijo pretekla desetletja vzdrževanja povsem stabilne proizvodnje in obvladljivega razvoja. Bolšči v nas z nabreklimi zrkli, kot da bi vanj ravnokar penetrirala pošast s spoštovanja vrednim volumnom.

Pove nam, šef, da se stvari spreminjajo.

Na tej spektakularni kognitivni točki se kljub vsemu vsi zdrznemo, še šefu je nerodno.

Zaradi avantgardne ideje o spremembah mu prisluhnemo.

Zvemo, da so investicije nujne, da žoga ni nujen rekvizit na delovnem mestu, da tobak in alkohol škodujeta zdravju, da je možno – povsem možno! – na določeno enoto časa proizvesti več sranja, kot si to sploh upamo pomisliti, da je demokracija fina zadeva, ker nam tovrstno proizvodnjo omogoča, da nas je preveč, torej preveč delavcev, da je Kitajcev veliko, mnogo več, kot si to mislimo, da se čas za zaslužek bliža.

Zdrdra takole, naš šef, svojo litanijo, zrkla pa mu še kar želijo uiti iz lobanje, beločnice žolto rumene barve ima polne popokanih kapilar, glas pa krepko bolj hripav kot včasih, ko je kadil dve škatli cigaret dnevno.

Nimamo pripomb.



Ni časa za pripombe, NI ČASA! se bomo drli še prej kot čez dvajset let, ko bomo zaradi investicij dejansko postali nekakšni nadljudje, ki izpolnjujejo nemogoče iz dneva v dan v mogoče in možno, dosegajo osupljive rezultate in pomikajo nemogoče naprej od nemogoče mogočega.

Ekonomija bo postala ultimativna transcendenca. Povsem logično se bo zato povezala z ultrakonzervativnimi vrhovnimi kleriki, ki bodo ekonomskim postopkom podelili status evharistije.

Ekonomskih načel bo natančno deset. Ekonomija se bo tako tudi uradno razkrila v svojem edinem bistvu: v Svetem.



Ekonomija je sicer veda, kjer te ob sprejemu na fakulteto najprej pošljejo na lobotomijo, tam ti pomanjšajo možgane na velikost piščančjih, nato pa ti dovolijo urejati svet.

(Slaba novica za svet in dobra za psihologe, ki tako končno dobijo enakovredne sogovornike.)

Ekonomisti so čudoviti in nekoliko živčni ljudje, ker jim je vse jasno. Za razliko od piščancev tako ne verjamejo, da je zrno na zrno pogača.



Zato molčimo. Šef izgine, zaseden je na neskončnih sestankih ob mareličnem soku.

Začenjamo opažati prve razlike. Zaradi investicij pričakujemo okoli sebe VEČ. Zgodi se ravno nasprotno: po obsežnem investiranju je vsega MANJ. Zmanjkuje surovin, zmanjkuje opreme, zmanjkuje delovnih sredstev, zmanjkuje delavcev.

Kmalu začenjamo razumevati logiko investicij: MANJ JE VEČ!

Vsekakor vsi, ki začenjajo dovolj zgodaj razumevati nove ekonomsko-teološke premise in niso ravno sredi odplačevanja neskončnih kreditov, takoj dajo odpoved in zbežijo.

Preostali, naivni in zmedeni, čakajo.

ONI so medtem že pravočasno pripravili novo ekskluzivno pogodbo z ekskluzivno veliko tujo banko, ki zaposlenim v tovarni omogoča najemanje ekskluzivnih kreditov. Proletariat tako v času rekordne konjunkture najema posojila s fantastično nizko, celo neverjetno nizko obrestno mero (ki jo je centralna banka velikodušno spregledala). Sistem funkcionira: ekonomija je zares eksaktna teološka disciplina.

Vsi zaposleni so čez noč (prostovoljno) zadolženi do grla.



Zdaj čakajo ONI. Ne dolgo. Nova razmerja so hitro opredeljena.

MANJ delavca je nenadoma veliko veliko VEČ delavca. Za to gre. Nadzor je vzpostavljen. Totalitarni feniks je vstal iz pepela.





BELA-MODRA-RDEČA




Travnik še vedno leži po tleh.

Enako razigrani na njem smo vsi: mulci in starši – tudi svojevrstni otročiči, prepričani, da brezhibno obvladujejo svojo starševsko vlogo.

Naši starši so starši po nesreči: biološko dejstvo je – žal – takšno, da pri svoji povprečni starosti dvajsetih let dejansko že zdavnaj suvereno proizvajajo in – grozljivo – tudi uporabljajo svoje zrele spolne celice. Ker povsem naključno živijo v zenitu industrijske ekspanzije po drugi svetovni vojni, jih to ne skrbi. Zidajo hiše, kupujejo avtomobile, nadaljujejo vrsto.

Zajebavajo se skratka, naši starši.

Srečno so se srečni znašli v času in prostoru, ki od njih ničesar drugega niti ne pričakuje. Zajebavajo se izdatno in nameravajo to početi izdatno in še naprej do konca.

Nihče jih ne ovira. Manifestacije na travniku se udeležujejo prostovoljno.



Edino napako, motnjo v sistemu bodo doživeli čez dvajset let po veličastnem, kardinalnem padcu v srednja leta, po nujnem razkoraku, širokem in dokaj bolečem, ko bodo med lovljenjem ravnotežja pri svojih štiridesetih in nekaj letih vsi v ločitvenem postopku ali z različnimi diagnozami na zdravljenju v ustreznih specialističnih ustanovah.



Travnik res ni nič posebnega: zaplata zemlje v delavskem predmestju ob glavni cesti na relaciji Istanbul – Pariz – London.

Starši so vse bolj vznemirjeni zaradi pričakovanja, nemir se loteva tudi nas, mulcev, čeprav ne razumemo zakaj.

Čakamo, vendar nismo nestrpni.

Dogodek na travniku je dogodek sam po sebi, že zaključen še pred pričetkom.



Starši primerjajo svoje izkušnje pri najemanju kreditov in zidavi hiš. Obenem primerjajo še okuse različnih napitkov, mamljivih sadnih destilatov, zvarjenih v domačih kleteh.

Zidajo, naši starši, hiše, ki bodo čez dvajset let zaradi dragega vzdrževanja postale obupna nadlega in ultimativni simptom nacionalne patologije: v obeh nadstropjih teh škatel se bodo – zgoraj ali spodaj – izmenjavale generacije, ki druga druge absolutno ne bodo trpele in bodo predvsem intenzivno trpinčile svoje potomce ali prednike. Veselica psihopatov bo uspešno zakrinkana s cvetjem na balkonskih policah.



Zaenkrat na travniku ni težav. Nihče ne želi spreminjati sveta, na obzorju je v medli, nerazločni daljavi skrita le pošastna hiperinflacija, poslednje božje darilo našim staršem, ki na travniku čakajo Njega, dobrotnika s paletami cenene opeke.



Čez dvajset let bo razposajena travniška publika dočakala status babic in dedkov ter dosledno zajebavala svoje nesposobne otroke, ki niti v sanjah ne bodo uspeli privarčevati denarja za pasjo uto in bodo prisiljeni še naprej negovati folkloro dveh smrtonosnih hišnih etaž.



Takšni so naši travniški starši: makroekonomski geniji, ki jih v življenju skrbi predvsem organizacija sindikalnih izletov in zabav ter pravica do sponzorirane ozimnice.

Sindikalni izleti so vrhunec socialističnega obredja: na izbranih turističnih destinacijah se gonijo vsi z vsemi, zato je sosedovo mlečnozobo ščene bolj kot zakonitemu očetu včasih podobno možakarju, ki stanuje tri vhode naprej na ulici.

To ne moti nikogar. Mame pedantno vzdržujejo njim najljubše, najbolj konzervativno zakrknjene patriarhalne vezi, ravnodušni očetje so pijani, politično korektnost in zvestobo Partiji pa srčno podpira peščica tistih, ki se bodo čez dvajset let preimenovali v disidente.

V raju si vsakdo zasluži svojo radost.



++++++





Navsezgodaj v tovarno živčno vdirajo neprespani delavci, nepotešeni šefi in nekaj samozavestnih tipov z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev.

Svetloba je v proizvodnih halah nenadoma drugačna, predvsem je VEČ, veliko VEČ svetlobe kot prej. Investicije so razkrile vse, spominjajo na obstreljevanje z žarometi, na svetlobno torturo, značilno za drugačna prebivališča.



Na drevju pred proizvodnimi halami se banda ptičkov dere bolj kot običajno. Dere se ta golazen vedno, nekoč srečna, ker nas ravno zapušča in odhaja na jug, drugič pa spomladi ob vrnitvi v znane nadstreške zganja vik in ropot in krik in je nasploh vedno zadovoljna in žre črvičke in drobtinice kruha in prepeva, če to je petje.

Tudi ptičke nenadoma slepi več neonk, kot pa so tega vajeni. Prestopajo se živčno po vejah, pa drug čez drugega, se razburjajo, hrulijo, grulijo in jim večja razkritost v krošnjah očitno ni prav nič všeč.

Serjejo zato na ves svet, ptički, obilno in v kratkih presledkih.

Tudi na vozila, ki prihajajo iz dežel, odkoder prej niso prihajala, in nam tovorijo nekaj, kar znamo sami narediti bolje, pa tega zaradi investicij ne smemo početi več, ker je še bolje, če se drek meša na daljše razdalje.

Tako torej naši ptički izdatno in brutalno onečedijo še češki tovornjak, parkiran navsezgodaj pod njihovim platojem.

Ta razmajana kripa je nekako zdržala pot do naših ptičkov in se pripeljala iz preteklosti v prihodnost.

Težko je naložena, kleca na obeh koncih, cerada stoka napihnjena kot nosečnica z zašito fračo mesec dni čez predvideni rok poroda. Gume so zlizane dovolj globoko, da zrak znotraj njih lovi samega sebe in cvika, da ne bi ušel v prostor. Motor grgra v izbljuvkih batov in ventilov, slišimo vplinjač, ki težko vžiga in za vsak primer raje vedno znova eksplodira namesto vžge ter pošlje proti izpušni cevi oblak zgorele nafte, ki zasmradi prostor pod celotnim nakladalnim platojem.

Ptičkom smrad ni všeč, še huje jih prime srat.

Možakar, ki upravlja s tem neverjetnim strojem, je vreden pozornosti še krepko bolj od njegove transportne vesoljske ladje.

Najprej, uboga para centralnoevropska, narobe parkira, ker pač ne pozna naših ptičkov. Kabino postavi naravnost v linijo lastovičjih gnezd nad sabo in naše navihanke mu jo gladko in v momentu zaserjejo dovolj obilno in mastno, da mu je brisalci zagotovo ne operejo, če se jim sploh še ljubi premikati v monotonem levo-desno ritmu.

Ni mu všeč, Čehu, sranje na vetrobranskem steklu.

Ni mu všeč niti vse ostalo, pravzaprav mu gre na živce kar vse po vrsti, kakor nekako razberemo iz številnih – najbrž? – psovk, ki pa v njegovem jeziku res niso zvočno učinkovite. Ščebeta podobno kot naše lastovke in se živčno prestopa v obveznih sandalih + bele športne nogavice + bundesligafrizur + robinhoodovske kavbojke na korenček. Slogovne hibe slavnemu potomcu Jana Husa in defenestracij blagohotno odpustimo v zameno za nepričakovano zabavo ob jutranji kavi.

Dreká torej, naš Čeh, skupaj z lastovkami, in navsezadnje le postavi svojo potovalno mašino z odprto ritjo prikolice proti našim strupenim gobcem.

Ker si tega dne povsem po naključju še nismo izbrali žrtve za provociranje (Jehova je žal na dopustu), se spontano in enoglasno odločimo za vznemirjanje domišljije prisotnega pripadnika hokejske velesile, ki menda vedno in povsod nosi bele nogavice, po analogiji z njihovo uporabnostjo v drsalkah najbrž.

Zberemo se priložnostni analitiki življenjskih pojavov iz različnih proizvodnih brlogov in opazujemo to centralnočeško ali moravsko čudo kot sifilitičnega noja ali pijanega pitona v živalskem vrtu.

Možakarju dostavljamo sočne napotke v vseh dialektih Dinaridskega gorovja in Alp ter obenem komentiramo lastnosti tovornjaka z vseh strani in celo še od spodaj, kjer najdemo nekakšno improvizirano izpušno cev, podobno verigi zvarjenih pločevink.

Seveda nas ne razume, čeprav je Slovan, a žal ni poliglot, vidi pa dovolj, da lahko razbere naše zajedljive posmehe, kar ga podkuri do stropa.

Še grozoviteje prične kleti, vendar vse to ahoj-ahoj pizdenje učinkuje komično in ne grozeče.

Srečni ga opazujemo. Srečni, ker končno preverjeno vemo, da se nismo zmotili: češke socrealistične risanke, s katerimi so nas posiljevali v otroštvu, so res enake kot češki tovornjaki in njihovi lastniki.

Voznik še kar razgraja naokrog, nikomur ni jasno, ali išče, ali je našel, ali ne ve, ali želi biti razumljen, ali ga enostavno tako kot ptičke tišči srat. Vsekakor se zaletava na vse konce in kraje ko muha v flaši, zato postane hrup, ki ga povzroča, dovolj neznosen, da ga prepustimo, Čeha, usodi in lastovičjim drekom. Naj se veseli fant, si mislimo, kakor želi, pošljemo ga še za slovo v odprtino, iz katere je zagotovo nekoč prilezel na plano (to razume), ter se vrnemo na kozarček vere v nejasno prihodnost.



Čez dvajset let bodo naši ptički demokratično srali po glavah še vse bolj zanimivih pasem. Govno se bo dokončno zamešalo na zares osupljivih razdaljah.

(Uvažali bomo jabolka iz Nove Zelandije in prodajali žarnice Američanom.)

Lastovke bodo skoraj zmedene, nevajene konglomerata jezikov, kakršnih prej niso poznale, ker so bile vajene le dveh narečij – poletnega evropskega in zimskega podsaharsko afriškega. Še bolj na redko se bodo zato posrale na vse skupaj.

Tudi psihologi se bodo pričeli učiti tuje jezike. Zaradi osvojenih novih znanj bodo spoznali tudi nove medikamente, ki jih bodo testirali v laboratorijih na poskusnih kravah, žal pa jim bodo krave med eksperimentiranjem pogosto prehitro crknile.

Nore, nore krave … bodo tarnali psihologi.



Čeh je nekako preživel, mi pa tudi. Odpeljal se je, skupaj s svojim kaskaderskim prevoznim sredstvom, neučinkovitim zmerjanjem in ptičjimi dreki.

Vrnili smo se na delovna mesta in še nekaj časa razmišljali o čeških risankah, retrogardnih frizurah in naših duhovitih tenkoritih ptičkih. Kot ponosni Evropejci smo se nato udobno povaljali v svojem avtohtonem nacionalizmu, večvrednostnem kompleksu in tehnološkem megalomanstvu ter se tako ustrezno distancirali od vseh bedakov, ki na balkonskih ograjah ne negujejo zapovedanih pelargonij.



Zgodovina je vsekakor podobna ptičjim drekom. Prileti, nekje iz zraka, in nenadoma pade ljudstvu še topla na glavo: empirične podatke o tovrstnih procesih je moč preveriti pri prebivalcih Dresdna, Hirošime ali Nagasakija, ki iz izkušenj zatrjujejo, da zgodovina prihaja od zgoraj in je topla bolj, kot to človeško telo lahko prenese.

Navsezgodaj slutimo, da so samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev poslani od nekje zgoraj.

Slutimo, da je nekaj hudo narobe, ker očevidci trdijo, da so v bližnjem bifeju v jutranji megli opazili NAŠEGA mačka, ki je zapuščal tovarno in se izgubil nekje na bližnjem travniku, ki je razpotegnjen ob glavni cesti na relaciji Istanbul – Pariz – London.

(FREDERIC BEIGBEDER: »Prava revolucija je umik. Bistvo je, da ne sodeluješ. Namesto pasivnega upora je treba danes izbrati aktivno dezerterstvo.«)



Vrstni red vrednot se je vrtoglavo premešal in spremenil. Nage babe na stenah so se postarale, orumenele, osivele, se odlepile in popadale na svoje riti po tleh, kjer jih je našla naša dialektično nepremagana čistilka, preverila to, kar je ostalo od stare koledarske slave in jih zadovoljno zabrisala v svoj mobilni smetnjak.

Politično sranje – nam je bilo pojasnjeno – ne obstaja več. Svet je do konca časov končno enkrat in celo prvič v zgodovini nespremenljiv. To je sicer sumljiva izjava, ki jo vztrajno ponavljajo samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev. Naši nekdanji šefi z izbuljenimi zrkli in brez deliriuma tremens ob tem nekoliko zardevajo.

Preostanejo nam le še športni rezultati, ki se suvereno zavihtijo na daleč prvo mesto po pomembnosti.

Žoga je kolosalno prehitela rit.

V državi, kjer so športni rezultati postali pomembnejši od vaginalnega žmohta, je nekaj hudo narobe.

Bencinski servisi se nenadoma manj ukvarjajo z naftnimi derivati in krepko več s športnimi stavami.



Tehnološki proces so nam ONI medtem spremenili.

Hazardiranje samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev tolerirajo, ker gre le za računske operacije od 0 do 2. Te pa proletariat lahko preračunava tudi za delovnim strojem med poskusom doseganja produkcijske norme. Poleg tega je značaj hazardiranja povsem usklajen z novim zapovedanim načinom razmišljanja: hazardiranje je abstrahiranje, preskok v prihodnost, ki se ne bo nikoli zgodila. Sreča je sreča le, kadar je SKORAJ sreča, ne pa udejanjena sreča.

(PASCAL BRUCKNER: »Raj je vedno prestavljen na pozneje.«)



Arhaične oblike zadovoljstva, ki zahtevajo čas, počasi začenjajo izumirati. Zato so športne stave postale pomembnejše od nagih bab.

Za nago babo si je vendarle treba vzeti čas. Veliko časa.



(Čez dvajset let bo šlo vse tole k hudiču. To je prerokba.)



Ker je tehnološki proces spremenjen in ker ga nekateri besni neprilagodljivi osebki nenadoma ne razumejo več, poskušajo zbežati.

Optimisti.

Ker smo tudi uradno postali svetovljani, nam v poštne nabiralnike ministrstvo za obrambo ekspresno dostavlja vabila za soudeležbo v morilskih pohodih naokrog po planetu. Frajerji s tetovažami, suvenirji iz nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, so kar nekoliko obupani, ker zaradi svojih neizprosnih psihofizičnih lastnosti ne izpolnjujejo pogojev za sodelovanje na militantnih razpisih.

Optimisti in ad-hoc-podjetniki, ki niso sodelovali v slavni jugoarmadi med gradnjo bratstva in enotnosti, so mlajši in prav tako potetovirani. Njihovi tatuji se najpogosteje zgledujejo pri geometrično-abstraktni motiviki novozeladskih Maorov. Slogovno torej ustrezajo globalizacijskim procesom. Na posebnih psiholoških testiranjih dosegajo tudi dovolj visoko dokazano stopnjo imbecilnosti, tako da so po mnenju psihologov povsem prilagojeni ekonomsko-propagandnim pozivom novonastale profesionalne in domnevno nacionalne vojske.



SLOVENSKA VOJSKA je majhna, sodobna in učinkovita.

Ste pripravljeni na PREMAGOVANJE SAMEGA SEBE?

Imate lastnosti DOBREGA VODJE?

Ali se VSAK DAN zbudite ob isti uri?

Pijete ENAKO KAVO?

PRESEKAJTE vsakdan!

Okusili boste VZNEMIRLJIVO vojaško življenje!

Srečali se boste z vrednotami, kot sta TOVARIŠTVO IN SOLIDARNOST!

VEDNO EN ZASLUŽEK V REZERVI!

Veselimo se VAŠEGA obiska in vas lepo pozdravljamo.



Sodelavca, čudno grinto, parole prepričajo. Ne počuti se dobro niti v tovarni niti doma. Predvsem trpi doma zaradi svoje odločno predebele žene, ki ga med seksom pogosto zabije skozi modroc do parketa.

(To predvidevamo: ne znamo si namreč predstavljati postelje, neojačane, ki bi zdržala težo tako masivne orgazmirajoče naprave, kot je to njegova žena.)

Vsi poznamo to tragično štorijo itd.



Grinta da odpoved. Ponosen, ker je končno tudi sam izvedel prvo radikalno gesto v svojem življenju, se veličastno sprehodi mimo tovarniškega vratarja do občine, izpolni formularje in čaka, da ga država pošlje na drug konec sveta, kjer mu bodo nekakšni talibani ali bušmani zabili kol v rit in ga spekli na ražnju.



Grinta jo torej stisne na drugo zemeljsko poloblo.

Njegova žena, prepuščena le še svoji sli, potrebi in kilogramom, se vključi v program progresivne joge, kjer jo bo – tako upa – lokalni guru dvignil v stanje levitacije, ona pa lebdeča ne bo več mogla poškodovati svojega ljubimca.

Nekoliko mu zavidamo, grinti, čeprav vemo, v kakšno sranje se odpravlja. Žrli bomo še naprej govno, mi v tovarni in on pod palmo (palmo?), vendar si ga bo grinta vsaj serviral prostovoljno.



Ostanemo nekoliko zmedeni na svojih delovnih mestih in v kadilnicah.

Medtem komajda opazimo novo strategijo razvoja produkcijskih sil.

Samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev se vračajo s specializacije na poslovnih MBA-tečajih, kjer so izvedeli, da je 1+1=11. Vešči ažurirane matematike nato sprejemajo poslovno ustrezne odločitve, ki nas stanejo vrtoglave vsote denarja za organizacijo dela po feng shui metodi. Obenem samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev slutijo naše nezadovoljstvo in si v skladu z nezmotljivimi MBA-navodili izmislijo dokaj sofisticirano metodo obvladovanja potencialno puntarskih množic: na vodstvene položaje nam začnejo sistematično nastavljati najhujše ali tepce ali lenuhe ali saboterje, kar jih uspejo najti.

Zato upravičeno predvidevamo, da ima nov lastnik tovarne nekakšen detektor za kretene, s katerim se sprehaja po prostoru in času (v našem mestu), ter vsakokrat, ko ta čudežna naprava (detektor) zblazni od vznemirjenja pred določeno pojavo, le-to, pojavo namreč, nemudoma opremijo z epoletami in jo pošljejo organizirati delo (v našo tovarno).

Zdaj razumemo: nastavljajo nam paznike, ne šefov. Razoroženi smo, kapitulacija je popolna.



Gledamo našega novega nadrejenega, ki sicer še ni dojel, kaj pravzaprav proizvajamo, ga pa to niti ne skrbi preveč, ker ne opazi nobene razlike med proizvodnjo hladilnikov ali keksov.

On ve. Detektor je pokazal in dokazal, da on ve.

Gledamo ga z izpahnjenimi čeljustmi in se končno zavemo: res je, detektor ne laže.

Naš novi šef (nekadilec, abstinent, ljubitelj zlatih kravat, vegetarijanec, član Rotary Cluba, ponosni lastnik potrdila o opravljenem obredu hoje po žerjavici) pristopi nekega dne v našo kadilnico in nam pove naslednje: kadilnica je ukinjena.

Kjer je dim, je ogenj.



Tako se učimo svobode.

Razumemo, da na nam demokracija ukinja svobodo zaradi naše lastne varnosti.

Samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev nam pojasnijo, da imamo svobodni pravico do dobrega počutja zaradi vednosti, da neverjetni, abstraktni Kitajci delajo še precej več in krepko dlje od nas za nič denarja.

Ne razumemo Konfucija, nikakor. To zagotovo je naš dialektični manjko.



Zmedeni poskušamo rešiti svojo kožo.

Beg je mogoč, celo pričakovan: generacije kolapsirajo druga za drugo v ustreznem vrstnem redu z le malenkostnimi odstopanji.

To pomeni, da se nujno nekega dne zgrudimo. Norma je izpolnjena. Letimo po tleh. Po zadnjem požirku preveč. Po desetletjih dobrih namenov in izpolnjevanja ukazov različnih gospodarjev. Čreva imamo raztrgana, želodce razkrojene, jetra prenapihnjena, dlani kronično drhteče, zrkla rumena.

Tak je načrt. Vse je v najlepšem redu.



Samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev so zadolženi za naravno selekcijo: evidenca kolapsov in nadomeščanje rezervnih delov (»Human Resources«) je njihova edina delovna naloga.

Strah, ki se je ulegel na mesto, dobiva svoj obraz: globalizirana ekonomija se smehlja z jumbo plakatov. Njen smeh je strašen.

Znašli smo se sredi slabe šale, ki nam jo pripovedujejo samozavestni tipi z dokaj perverzno kombinacijo sijočih kravat in čevljev. Upor ni mogoč, zakonodaja je sprivatizirana v rokah peščice. Utopija se vrača v svoj začetek: v fašizem.

(FREDERIC BEIGBEDER: »Problem našega časa je to, da je ekonomija globalizirana, politika pa ne. Za nove zakone je potrebna revolucija. Ljudje so pozabili, da sta bili revoluciji 1776 in 1789 v osnovi fiskalna upora.«)



Takrat, na tleh, se zavemo: nikogar nismo zajebali. Zajebali ne bomo nikogar – niti komunističnih indoktrinantov niti liberalističnih demagogov. Zajebali ne bomo niti islamskih klerikov – ti se samorazstreljujejo prostovoljno in z užitkom.

Geslo novega sveta je: KONFORMISTI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!



Vsi ostali smo na poti v bolnišnico.





ČRNA




Vpadnica iz Istanbula prek Pariza do Londona, torej glavna cesta ob travniku, je prazna. Promet je speljan prek obvoza.

Miličniki nadzorujejo množico. Nikogar ne vznemirjajo. Milica je v službi ljudstva in skrbi za protokol.

Danes je 1. maj 1977.

Mulci imamo v rokah zastavice: državne, republiške in proleterske: vse papirnate, velikosti A5 format, nataknjene na palice. Mahamo z njimi usklajeno na vse strani neba ko škorci v jatah. Starši so ponosni na nas.

Prizor je svečan in veličasten, veliko poteptanih kobilic je zato moralo umreti bolj milostne smrti, kot bi jim jo sicer namenila narava.

Mame ne potrebujejo miličnikov, ker same v popolnosti nadzirajo situacijo: svoje otroke imajo ustrezno našemljene, njihovi soprogi pa so klovni že po naravi.

Kljub nesporni družbeni koristnosti ali pa ravno zaradi tega si dovolijo tudi nekoliko svinjati, mame. Potem ko imajo stvari pod nadzorom, tvegajo in razpošljejo nekaj koketnih pogledov na možé svojih prijateljic.

Kdaj pa kdaj, občasno, se zato tudi stepejo, te naše mame. To so fini pretepi z razkošnim lasanjem, brcanjem v golena in zmerjanjem s pokvarjenimi kurbami. Takšna je socialistična folklora: neposredna, brez odvečnih konotacij. S splošno volilno pravico leta 1945 so dobile mame tudi splošno pravico izražanja lastne osebnosti.



Čez dvajset let se mame ne bodo več pretepale. Prepiri bodo postali dobičkonosni, zato bodo pretepe nadomestile sodne obravnave, krepko bolj brutalne od pretepov.

Pravno nasilje bo dovoljevalo, podpiralo in spodbujalo vse možne oblike mrcvarjenja, ki lahko prinašajo dobiček.

Teror ne bo več le modro-črne barve okrog oči in ne bo imel relativno omejenega roka trajanja.

Nasilje modric bo nadomeščeno s krepko številčnejšim nasiljem evfemizmov.



Kmet za vogalom svojega gospodarskega poslopja nekaj benti čez komunistično svojat, vendar ne preveč naglas. Čeprav ni včlanjen v Partijo, ji zaradi strateških razlogov nikoli odkrito ne nasprotuje. Strategija se mu bogato obrestuje, njegova šlampasta kmetija je namreč solidno subvencionirana s strani države. Skrbi za nekaj desetin zagovedene živine in prašičev. Na tej svinjski osnovi kuje bogastvo.

Politično zgago zato odkrito zganja le v hlevu pred ideološko neopredeljeno prežvekovalsko in rigajočo publiko. Opozicija so občasno kokoši.



Čez dvajset let bodo kmetu, takrat ideološko že povsem opredeljenemu fašistu, neoliberalni fašistični ekonomisti zalimali gobec tako učinkovito, da bo svoje komunistične dobrotnike redno sanjal, čeprav tega niti pod grožnjo večnega pekla ne bo pripravljen priznati. Še naprej bo brisal prah s čistunskega mednožja podobice Device Marije in krmil poslednjega preživelega pujsa v svinjaku.



Cesta je še vedno prazna.

Mulci čakamo nekaj, česar ne razumemo.

Starši čakajo nekaj, za kar mislijo, da razumejo, čeprav v resnici nimajo pojma, za kaj gre. Z razumevanjem se starši ne ukvarjajo, dokler imajo na zalogi svoje neskončne človeku prijazne kredite in sindikalne orgije.

Na travniku se znajde nekaj kokoši, ki jih pred tem ni bilo na spregled.

(Domneva, da jih je kmet spustil iz kurnika z namenom onečastiti in onečediti dogajanje na travniku, ni neutemeljena.)

Kokoške med zbrano publiko brkljajo po razritih krtinah, nadzirajočemu petelinu je medtem manj do hranjenja in več do naskakovanja, vsa perjad skupaj ni pretirano politično sporna, zato jih tudi (še) nihče ne pokolje. Bezajo svoje gliste, kokoške, in so zadovoljne s svetom, kakršen je. Na tej točki so presenetljivo podobne našim staršem: oboji imajo svoja mala zadovoljstva.

(Gliste pač najebejo. Nekdo mora.)



Na vse nakopičene rutice, čepice, zastavice in steklenice sije prijetno spomladansko sonce, ne pretirano žgoče in nikakor zlohotno kot kmet s svojo perutnino.

Nekaj dedcev jo mahne proti grmovju na robu travnika, ker je alkohol učinkovit diuretik, poleg tega pa jih skrbi, vzorne državljane, da bi zaradi tako prostaške zadeve, kot je to mala potreba, kasneje zamudili odločilni razgled na cesto.

Miličniki jih opazujejo in se ne morejo odločiti, ali je scanje vsevprek po travniku lahko tudi uradna kršitev javnega reda in miru, visokih družbenih moralnih standardov ter protokola.

(Tudi mame že nekoliko navira vsebina v mehurjih, ampak navajene mencanja lahko še nekaj časa potrpijo.)



Glavna vpadnica iz Istanbula prek Pariza v London nekoliko zadrhti, ker je zgrajena iz betonskih plošč. Že kar dotrajana zato kljub vsemu še vedno dobro prevaja zvok in nas opozori na oddaljeno topotanje kot na slone v savani.

Vznemirjenje v glavah očetov se bobnajoče stopnjuje podobno, kot se je stopnjevalo nekoč, pravzaprav pred kratkim, po odsluženem vojaškem roku.

Mame nepremične hitreje dihajo, tudi po analogiji s položajem, v katerem so se znašle po prihodu svojih herojev z odsluženega vojaškega roka.

V daljavi na južnem delu transkontinentalne magistrale končno zagledamo drobno, žuželkasto premikanje.

Vznemirjenje v pijanih moških glavah in nestrpnih ženskih mednožjih začne eksponentno naraščati.

Množica zašelesti in se prične pomikati proti robu travnika tik ob cesti. Vse glasnejše govorjenje lebdi v zraku, ljudstvo pričakuje Zakonodajalca, ki hodi na goro in jim nato z gore vedno znova prinaša ljube zapovedi.

Mulci mahamo z zastavicami, učinek številčne jate škorcev je impresivnejši od nogometnih spektaklov.

Travnik vzplapola, kmet pa se medtem dokončno zabunka v hlev in tam slavi svoja zlata teleta.



Limuzine v daljavi pridobivajo velikost iz žuželčje v glodalsko.

Ljudstvo na travniku se začenja objemati: vsesplošni altriuzem je posledica zapeljive kombinacije alkohola in pričakovanja.

Pričakovanja preroka, ki se šele odpravlja na goro, kjer pa ne bo prejel zapovedi od STVARNIKA, pač pa bo serviral izvoljenemu ljudstvu SVOJE LASTNE zapovedi.

Zadovoljstvo naših očetov in mam je zato dvojno: zadovoljstvo ob vzponu in nato še ob sestopu.

ON je torej dvojni prerok, s čimer nedvomno prekaša starozavezne alpiniste.

Med vsem objemanjem, stokanjem, pozdravljanjem in nazdravljanjem se vznemirijo še kokoške. Sinhronizirano dvigajo vratove, kakajo, kokodakajo in se čudijo stvarstvu.



Limuzine so v tem času že pridobile velikost manjših sesalcev.

Njihova hitrost je enakomerna in svečana, počasi jasno ločimo obrise črne, sijoče pločevine.

Miličniki se postavijo v pozor, pripravljeni na salutiranje.

Vsi pričakujejo konvoj.

Pričakujejo NJEGA, ki jih je posadil nazaj v rajski vrt, jim s prepovedanim sadom obilno založil sindikalne gajbice ter jim zagotovil, da figovih listov nihče ne potrebuje, ker ni zavedanja, torej niti sramu.

Mulci še vedno mahamo z zastavicami, čeprav v strogo epistemološkem smislu še nimamo izdelanih predstav o raju.

Zdaj je konvoj že krepko bližje Londonu, limuzine pridobivajo svojo realno velikost.

Miličniki po poklicni dolžnosti nekoliko trepetajo in sumljivo škilijo naokrog, vendar brez potrebe: v množici ni nobenih deviantnih elementov.



Deviantni elementi bodo deviantni postali šele čez dvajset let, ko raja že zdavnaj ne bo več. Takrat bodo tulili in – simptomatično – zahtevali novega preroka. Besni, ker jih je Vodja izdal in jim zaradi pričakovanih bioloških danosti poginil, bodo poskušali ustoličiti novega, večnega.

Travnik in kokoške bo večina izbrisala iz spomina. Tisti brez načrtovane amnezije se bodo živo spominjali svoje domnevne žrtve, ko jih je na travniku tajna policija domnevno pretepala s pendreki, jih mrcvarila z elektrošoki in domnevno skoraj do smrti zabila s škornji v zemljo. Dokazov za teror žal nimajo: dokumentirane fotografije dogodka bodo prikazovale povsem drugačno vzdušje.



Sijoče črne limuzine so zdaj dobro vidne. Na sprednjih blatnikih jim plapolajo pritrjene državne zastavice.

Mulci opazimo zastavice in zato še bolj divje mahamo s svojimi, ker v tem početju zaslutimo analogijo po podobnosti ali po pomenu, čeprav, poleg epistemologije, tudi prenesen pomen sveta še ni naše najmočnejše orožje.

Starši vzdihujejo, miličniki salutirajo najpomembnejši pozdrav v svojem življenju.

Konvoj limuzin zdaj pelje vzporedno s travnikom: časa ni več, zgodovine je konec, enačba je dokončno razvozljana.



Čez dvajset let bo enako trdil ultimativni ideolog globaliziranega sveta Francis Fukuyama: časa ni več, zgodovine je konec, enačba je dokončno razvozljana.

To dejstvo naš uči, da je humor edina zanesljiva konstanta zgodovinskih procesov.



Nikoli nismo izvedeli, ali je Josip Broz Tito sedel v svoji limuzini s Fidelovo cigaro v ustih ali brez, vsekakor pa si je takrat lastil še obe svoji nogi.

Komplikacije njegovega koronarnega sistema so se začele šele tri leta kasneje, kar je presenetljivo pozno. Maršal je bil notorični bonvivan, ki je ob podobnem življenjskem slogu, kot ga je imel njegov prijatelj Richard Burton, svojega igralskega idola preživel (v absolutnem smislu) za kar 30 let: Burton je (ob: tri steklenice vodke + vsaj štirje zavojčki cigaret dnevno) dočakal 58, Broz pa (ob: državna skrivnost) 88 let.



Josipa Broza Tita v resnici skozi blindirano steklo ni videl nihče, poleg tega pa je Staremu v limuzini vzhičena publika na travniku generalno dol visela.

Učinek voayerskega obreda na travniku je bil zato enak kot pri zares slabem fuku: bliskovit, histeričen in neučinkovit je kljub vsemu pustil v glavi vsaj delno zmedo.



Zmeda na travniku je vsekakor očitna: po nekajsekundnem mimohodu konvoja se starši, mularija in organi reda karakterno prilagodijo kokošim in frfotajo na vse strani, zato da drug drugemu sporočajo svoje vtise.

To, kar dejansko smo videli, je bila metonimija, za psihologe morda celo metafora.

Pojedli smo veličastni placebo-nadomestek, ki zadane krepko bolj od originala, ki v originalu ne obstaja.



Po začetku koronarnih komplikacij bo Josipu Brozu Titu ostala le še Fidelova cigara, eno nogo pa mu bomo Slovenci sarkastično odrezali in ga poslali nepopolnega v grob na Dedinju.

Takrat se bodo začele dogajati nore, neverjetne stvari: na nogometnih štadionih bodo igralci prenehali z igro in v solzah popadali na kolena, ker bodo izvedeli, da z eno odrezano nogo, torej brez noge, ni mogoče spodobno živeti naprej, kaj šele igrati nogomet.



Nekje na tem svetu bo v času našega konvoja publika očarana omedlevala med izvajanjem prefinjenih dramaturških konceptov Davida Bowieja, med avantgardno brezobzirnostjo Louja Reeda in samorazstreljevanjem Iggyja Popa.

Čez dvajset let bodo ti tipi posneli še kakšno dobro ploščo.



++++++





Kdorkoli, ki je kadarkoli v življenju videl fukati konje, ve, da je osnovna ideja vesolja strahotno prostaška.

Človeštvo v osnovi rado posnema konje.

(THOMAS BERNHARD: »Le to, kar se nam na koncu zdi smešno, tudi obvladamo, le kadar se nam svet in življenje na njem zdita smešna, napredujemo, nobene druge, nobene boljše metode ni ...«)





Borut Golob

Šala



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Tehična uredil: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja