77
Primerjalna književnost (Ljubljana) 39.3 (2016)
Podoba Slovencev v leposlovnem
opusu italijanskega tržaškega
pisatelja Claudia Magrisa
Maja Smotlak
Inštitut za jezikoslovne študije, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva ulica 1,
SI-6000 Koper
maja.smotlak@zrs.upr.si
Prispevek analizira šest ključnih pojmov (Jugoslavija, fašizem, Trst, slovenski jezik,
nemštvo in (ne)znani Slovenci), okrog katerih italijanski tržaški avtor Claudio
Magris (1939) gradi svojo literarno podobo Slovencev. Sočasno primerja njegovo
pisanje s sodobno slovensko tržaško pripovedno prozo (1980–2016).
Ključne besede: italijanska književnost / Trst / tržaška književnost / imagologija / Slovenci /
fašizem / Magris, Claudio
Tako kakor ruševine Troje […] tudi vsak delček
stvarnosti zahteva arheologa ali geologa, ki ga razvozla,
in morda književnost ni nič drugega kakor ta arheologija
življenja (Magris, Donava 248–249).
Sodobni slovenski tržaški avtorji v svojih leposlovnih besedilih pogosto
obravnavajo narodnostna vprašanja preko upodabljanja Slovencev in
Italijanov.1 Nov raziskovalni izziv pa se ponuja v vprašanju, kako upodab
ljajo Slovence in njihovo kulturo sodobni italijanski tržaški avtorji, ki si
delijo bivanjski prostor s slovensko narodno skupnostjo, saj so »najbolj
zanimive in najbolj domišljene […] prav podobe nekega naroda o svojih
sosedih« (Smolej 25). Oblikovanje samopodobe o lastni kulturi oz. »na-
sebnosti […] lastne kulture je […] dialoški odziv, […] razhajanje, celo
nesoglasje« (Škulj, Nova 295). Mejni kulturni prostor, kot je tudi tržaški, pa
še izraziteje kot drugi »predstavlja soobstoj razlik, vzpodbudno srečevanje
vedno novih kulturnih protislovij in soočanja nezdružljivih tradicij. […]
Ker gre za območja stalne izmenjave, je na mejnih ozemljih semiosfera
v stanju nenehnega ustvarjalnega vretja […] neukinljivega dialoga« (Škulj,
1 Analiza omenjenih upodobitev v sodobnem slovenskem romanu v Italiji je zajeta v
moji doktorski disertaciji Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (1991–2011)
(Smotlak 2014).
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
78
Literatura 353).2 V takšnem kontekstu sta stalnemu prevpraševanju pod-
vržena tudi narodna identiteta in odnos do kulturno drugačnega, kar je
razvidno tudi v leposlovju teh območij.
Študija, ki bi celovito odgovorila na zastavljeno vprašanje, bi bila zelo
obsežna, zato sem si za njeno izhodišče izbrala enega najbolj reprezen-
tativnih, kakovostnih in priznanih sodobnih italijanskih tržaških piscev,
Claudia Magrisa (1939).
Pri tem se opiram na interdisciplinarno imagološko metodo, ki je v
komparativistiki vse bolj razširjena in uveljavljena zaradi zavedanja, da
»igrata književnost in umetnost pri izdelavi tudi najpreprostejših podob
vlogo kulturnega in simboličnega posredništva« (Pageaux 14–15). S po-
močjo imagoloških smernic luščim iz Magrisovih leposlovnih besedil tiste
ključne pojme, koncepte in tematske enote, okrog katerih v svojih lepo-
slovnih besedilih gradi podobo Slovencev. V študiji oblikujem »zemljevid«
Magrisovih miselnih podob o tej temi, s katerim iščem odgovor tudi na
temeljno vprašanje, kakšno »hierarhijo« (več, manj ali enakovrednosti)
vzpostavlja avtor v svojem pisanju med Slovenci in Italijani. Predvsem me
torej zanima, »kaj besedilo, brano kot pričevanje, vsota informacij, pove
o Drugem (v tem primeru o Slovencih, op. M. S.)« (Pageaux 17), na ka-
terih mestih se stika in na katerih razhaja z besedili sodobnih slovenskih
tržaških pripovednikov, ki so svoja dela objavili med letoma 1980 in 2016.
V skladu s sodobnimi pristopi literarne vede analizo ključnih pojmov
Magrisovega leposlovnega upodabljanja Slovencev sočasno prepletam z
njihovim časovnoprostorskim ozadjem (prim. Škulj, Literatura).
Cilj je nadgraditi doslejšnje študije o literarizaciji Slovencev v italijan-
ski književnosti, ki so se večidel osredinjale na prvo polovico 20. sto letja
(prim. Cergol; Pirjevec), poleg tega pa predstaviti Magrisov leposlovni
opus skozi omenjeno literarnovedno perspektivo in s tem prispevati k
boljšemu medsebojnemu poznavanju v slovenskoitalijanskih literarnih (a
ne le teh!) odnosih.
Pretekla italijanska tržaška književnost o Slovencih
Bleščečemu obdobju vsestranskega razcveta in dokaj mirnega sožitja slo-
venskega, italijanskega in nemškega prebivalstva, ki je na Tržaškem vladal
pod habsburško monarhijo, je v procesu razpadanja AvstroOgrske na
prelomu med 19. in 20. stoletjem sledil postopen zaton. Trst je doživljal
2 Več o semiosferi in njenih specifikah v primeru obmejnih literatur gl. v Škulj, »Litera-
ture and Space«; »Literatura in prostor«.
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
79
identitetno krizo, saj se je med njegovimi narodnostmi sprožil konflikt.
Izid naj bi določil, kateri od tedaj snujočih se držav bo mesto pripadlo.
Pogajanja v zvezi s tem so se odvijala tudi v leposlovju in obravnavanju
»tematik jezika, imperializma, narodne identitete ter njenih upodobitev«
(Pizzi, Triestine 148). Mesto, ki je šele iskalo lastno literarno identiteto, »je
bilo nedvomno občutljivo za razprave, osredotočene na predstave o zna-
meniti, nesporni in predvsem edinstveni nacionalni in kulturni identiteti«
(Pizzi, Quale 104).
V tedanji italijanski tržaški književnosti prepoznamo dva temeljna od-
nosa do Slovencev: zamolčevanje ali neenakopravno, pokroviteljsko oce-
njevanje. Med tiste, ki so v svojih delih Slovence skoraj povsem zamolčali,
sodi Italo Svevo, medtem ko je najbolj znan predstavnik druge kategorije
nedvomno Scipio Slataper, ki je v svojem romanu Moj Kras (Il mio Carso)
(1912) predstavil slovanski svet »kot svet neukih, a dobrih pastirjev, hrab
rih, čeprav divjih borcev« (Pirjevec 197–198). Temu podobni opisi so se
ohranjali tudi v poznejših desetletjih.3 Najbolj so se seveda radikalizirali
v času fašizma, ko je bil Trst izbran za »laboratorij«, kjer se je razvila po-
sebna različica t. i. obmejnega fašizma, ki je temeljil na protislovansko-
sti in protislovenskosti, ki sta ciljali k poitalijančenju vseh Neitalijanov.
Italijanstvo je bilo tedaj sinonim za civilizacijo, medtem ko je slovanskost
predstavljala grožnjo, tuj in strašen svet (Pizzi, A City 77). Marija Pirjevec
opozarja, da je celo v 40. letih 20. stoletja v leposlovnih delih italijanskih
tržaških pisateljev »Slovenec, posebej pa Slovenka, […] vse prej kot pri-
jetno bitje, zagorelo od sonca, brez elegance v gestah in besedi, robato,
predvsem pa nepredvidljivo v svojih reakcijah« (198). Slovenci so bili v
primerjavi s tržaškimi Italijani pogosto upodobljeni kot duševno in telesno
grši ljudje, kar je razkrivalo nestrpnost in odklonilno naravnanost do njih.
Ta je izhajala predvsem iz še iredentističnega, nato fašističnonacionalistič-
nega strahu pred neznanim in drugačnim.
Odpiranje in rahločutnejši odnos do Slovencev sta se pojavila v 60.
letih. Zlasti Fulvio Tomizza je v svojih delih večkrat pisal o Slovencih kot
Italijanom enakovrednih likih, ki so »[v] njegovo prozo vstopa[li] tudi s
svojo zgodovinsko in kulturno razsežnostjo« (Pirjevec 199). Od Tomizze
do danes so se na tržaškem literarnem prizorišču italijanski avtorji soočali
z mnogimi družbenopolitičnimi spremembami, ki so predrugačile tudi
slovenskoitalijanske odnose. Predstavila bom, ali so sledi tega procesa
vidne v pisanju Claudia Magrisa in v katerih elementih se njegovo upo-
3 Pri marsikaterem italijanskem tržaškem piscu sta diskriminatorni pogled na Slovence
in nenaklonjenost medkulturnosti paradoksalno sobivala z odprtostjo in dojemljivostjo za
proevropske poglede, literarno ter kulturno eksperimentiranje; oboje naj bi izhajalo ravno
iz obrobnosti, v kakršno je bil tedaj potisnjen Trst (prim. Pizzi, Triestine).
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
80
dabljanje Slovencev razlikuje od dotedanjega pisanja italijanskih tržaških
avtorjev, v katerih potezah pa mu je podobno.
Leposlovni opus Claudia Magrisa
Claudio Magris je doslej ustvaril obširen literarni opus,4 ki je že v precejšnji
meri prestavljen v slovenski jezik. Na leposlovnem prizorišču se je prvič
pojavil z romanom Domneve o neki sablji (Illazioni su una sciabola) (1984),
čemur so sledili roman Donava*5 (Danubio) (1986), drama Stadelmann
(Stadelmann) (1988), roman Drugo morje* (Un'altro mare) (1991), kratka pri-
poved El Conde* (Il Conde) (1993),6 drama Glasovi (Le voci) (1994), zbirka
kratkih pripovedi Mikrokozmosi* (Microcosmi) (1997), drama Razstava* (La
mostra) (2001), drama Že biti (Essere già stati) (2001), roman Na slepo* (Alla
cieca) (2005), drama Saj razumete* (Lei dunque capirà) (2006), roman Ustavljena
preiskava (Non luogo a procedere) (2015).
Na vsebinski ravni se Magris v svojih leposlovnih tekstih pogosto lote-
va vprašanja narodne identitete. To velja predvsem za pripovedno prozo,
medtem ko v dramah, ki se gibljejo med monološko dramatiko in kratkimi
pripovedmi, to počne le izjemoma in zelo posredno. Narodno identiteto
razume kot človeško konstrukcijo, ki »si domišlja, da je po svoji naravi
nespremenljiva« (Mikrokozmosi 134) in v odnosu do drugega izključujoča,
»vzbuja […] strah, saj mora za preživetje začrtati meje in zavračati tiste,
ki so onkraj njih« (40), čeprav je v resnici, kot poudarja Magris, relativna
in nujno vključujoča oz. sestavljena. Slednje lepo ponazori s snežniškim
gozdom, ki je bil »najprej avstrijski, nato italijanski, pa jugoslovanski in
nazadnje slovenski, […] ni pripadal nikomur; bržkone so drugi pripadali
njemu« (89).
S tem pa smo že pri drugi Magrisu posebej ljubi temi v okviru narodno-
identitetnih vprašanj. To so meje, in tem se veliko posveča v Donavi, roma-
nu, ki prepleta fikcijo in zgodovinska dejstva v mozaik zgodb, povezanih z
evropskimi regijami in njihovimi spremenljivimi mejami, skozi katere teče
reka Donava. Po njegovem mnenju na mejah nastajajo »težkó opredeljiv[e]
4 Proučila sem tista Magrisova besedila, ki se uvrščajo med romane, kratke pripovedi
in drame, nisem pa obravnavala njegovih polliterarnih ter neliterararnih besedil – esejev,
dnevnikov, dopisovanj, kolumn in študij, izdanih v knjižni obliki.
5 Naslovi, označeni z zvezdico, so naslovi del, ki so že prevedena v slovenski jezik.
Naslove in odlomke besedil, ki še niso prevedena, sem v slovenščino prevedla sama.
6 El Conde je kratka pripoved o življenju Condeja, in njegovega tovariša, ki na jugu
iberskega polotoka iščeta in pobirata trupla iz morja, da bi jih nato pokopala. V tem pripo-
vednem besedilu ni referenc na narodnoidentitetne tematike, zato ga v nadaljevanju več ne
omenjam. Podobno velja tudi za drame.
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
81
identitet[e], kakršne so vse obmejne, mešane in razklane med dialog in
spore. To [so] predvsem občutljiv[e] identitet[e], nikoli zadovoljn[e] z od-
nosom drugih do nj[ih] ne glede na to, kakšen je« (81). Prebivalci obmej-
nih prostorov oblikujejo zavest »o posebni identiteti, prežeti s protislovji,
vendar izjemni v tej svoji konfliktni posebnosti, lastni vsaki od sestavin, ki
so v medsebojnem sporu« (307). Nujna se mu zdi prekinitev poudarjanja
»čistosti« narodnih identitet in uveljavitev prožnosti meja, ki so prepogo-
sto vzrok za »krvave daritve, […] za smrt« (Mikrokozmosi 72), s tem, »da
se počutiš zmerom na njihovi drugi strani in se tja tudi postaviš« (ibid.).
Prav zato je najbrž tretja narodnoidentitetna tema, nad katero je Magris
še posebej fasciniran, t. i. »identiteta babilonskega stolpa« (Magris, Z
Donavo) oz. heterogenost, prehodnost, pluralnost identitet. Sam je prepri-
čan, da je vsaka narodna identiteta nujno večznačna, »sestavljena iz me-
šanj, odvzemanj in izpustov« (Donava 191). Med prototipi takšnih identitet
najdemo pri Magrisu najpogosteje nekdanjo srednjeevropsko, avstroogr-
sko identiteto, ki naj bi bila idealizacija »ubranost[i] različnih narodov« (31)
in, kot Magrisa parafrazira Nikolai Jeffs, »multietničn[a] enot[a], ki je omo-
gočala […] multikulturn[o] sožitj[e]« (411). O tem je Magris obširno pisal
v študiji Habsburški mit v moderni avstrijski književnosti* (Il mito asburgico nella
letteratura austriaca moderna) (1963). Nemalokrat pa je v njegovem pisanju
prisotna tudi tržaškost kot prototip identitetnega in medkulturnega neso-
žitja, nekakšna temna različica predhodno omenjenih identitet, o čemer
je z Angelom Aro pisal v delu Trst, obmejna identiteta* (Trieste. Un'dentità di
frontiera) (1982).
Magrisova očaranost nad raznolikostjo se ne kaže le na vsebinski ravni,
temveč tudi v njegovem slogu. Ta spaja kontraste, kot so lirsko strnjeni
stavki in epski opisi dogodkov (prim. Brecelj), združuje pripovedništvo,
esejistiko, filozofske refleksije, memoaristiko, potopis, kulturno in poli-
tično zgodovinopisje ter enciklopedične navedke. Magris sam priznava,
da gre za zavestno »prestopanje ali mešanje literarnih zvrsti« (Ciccarelli
in Magris 413). S tem oblikuje posebno in samosvojo literarno zvrst, ki
deluje kot labirint, nelinearna in razdrobljena struktura, hkrati pa je kot
»nekakšna računalniška hiperpovezava, v kateri nas vsaka navedba vodi
naprej k drugi« (Jeffs 400) potencialno v neskončnost. Magris se odloča
tudi za specifične protagoniste, marginalce zgodovine in njihove »majhne
in pozabljene usode« (Ciccarelli in Magris 410), za ljudi, »ki so po trenut-
ku življenjske moči, po resničnem ali samo namišljenem vzponu spoznali
svojo šibkost in ranljivost ter se morajo zato svojim načrtom in sanjam
odpovedati. Pa vendar se ne prepuščajo obupu, nasprotno, vztrajajo, da bi
svojo nemoč spremenili v dostojanstvo« (Brecelj 41).
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
82
Ključni pojmi Magrisovega leposlovnega upodabljanja
Slovencev
Claudio Magris se kljub »geografsk[i], zgodovinsk[i] in kulturnoduhovn[i]
bližin[i]« (Simoniti 105) s Slovenci redkeje odloča za njihovo upodabljanje
v svojih leposlovnih besedilih, kot bi pričakovali. V svojih esejih, intervju-
jih in drugih javnih premislekih namreč pogosto omenja »vlogo slovenske-
ga prebivalstva« (Ciccarelli in Magris 406) na Tržaškem in spoznanje, da je
»slovenska sestavina Trsta […] človeška in kulturna realnost, brez katere
bi bili […] Italijani prikrajšani za del sebe, kot bi bili tržaški Slovenci brez
Italijanov« (Magris, Storia di). Preko imagološke analize podobe Slovencev,
ki jo Claudio Magris zariše v svojih leposlovnih delih, lahko prepoznamo
šest ključnih pojmov, okrog katerih se ta giblje. Večina teh pa je razvejana
na podkategorije (Slika 1).
Pri tem je nujno pojasniti, da avtor pogosto kot sinonim za označeva-
nje Slovencev uporablja pojem Slovani, kar je ostanek fašistične težnje po
označevanju Slovencev in Hrvatov z izrazom Slovani (it. Slavi, tudi Schiavi
in Schiavoni, »izvirajoč iz semantične asociacije izraza Slavi s Schiavi, torej
sužnji« [Šabec 290]), s čimer so Slovencem odvzemali veljavo samostoj-
nega naroda z lastno identiteto. Nekoliko večjo, a ne popolno, koherenco
pri uporabi pojma Slovenec pokaže šele v romanu iz leta 2015 Ustavljena
preiskava. Slednje toliko bolj čudi, ker je Magrisova intelektualna drža, ki
jo javno izraža, daleč od diskriminatornosti, kakršna je bila značilna za
italijanske tržaške avtorje prve polovice 20. stoletja.
Slika 1: Ključni pojmi podobe Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
83
Poglejmo torej pobliže, katere teme se skrivajo za vsakim od pojmov,
ki jih Magris povezuje s Slovenci.
Jugoslavija
Zdi se, da je najbolj ponavljajoči se pojem, povezan s Slovenci, v
Magrisovem leposlovju Jugoslavija. O tej govori tako v svojih najzgodnej-
ših kot tudi v najsodobnejših delih, v katerih ostaja Jugoslavija kljub svo-
jemu razpadu nosilka večje politične veljave kot pa samostojne nacionalne
entitete, ki so jo tvorile. Slovence eksplicitno loči od preostanka jugoslo-
vanskih narodov zgolj v Mikrokozmosih,7 ko govori o bratomorni vojni,
v katero je zabredla Jugoslavija ob svojem razpadu. Zapiše namreč, da
je »civilizacija […] Slovenije nasploh, daleč od tistega predcivilizacijskega
barbarstva« (101).
Preko pisanja o Jugoslaviji Magris obravnava njeno partizansko pretek
lost, katere sestavni del je bilo slovensko partizanstvo. O jugoslovanski
osvobodilni partizanski vojski piše včasih kot o »vojsk[i] junakov, [ki je]
zaskočila […] vseprodirajoči nemški vojni stroj, ga poteptala v prah« (Na
slepo 177), spet drugič pripisuje partizanstvu dvojni značaj dobrega in zla.
V svojem romanesknem prvencu Domneve o neki sablji8 pripovedovalec piše
o Mirku in Katji kot o »zastrašujoč[em] Jugoslovan[u] (dejansko je bil to
Slovenec, op. M. S.) in njegov[i] partnerk[i], teror[ju] in upanj[u] dolin«
(Illazioni 63–64), ki naj bi zaradi notranjega spora padla v Karnijskih Alpah
pod streli italijanskih partizanov.V romanu Ustavljena preiskava se protago-
nist ob pogledu na titovke sprašuje, »[k]do je pod tistimi čepicami? Heroji,
morilci, idioti?« (Non luogo 250).
V zvezi s partizani Magris pogosto omenja dogajanje na Tržaškem
1. maja 1945 in neposredno po njem, kraška brezna oz. fojbe ter pobo-
je Italijanov, ki naj bi jih izpeljali jugoslovanski partizani. Magris opiše
prihod jugoslovanskega IX. korpusa v Trst 1. maja 1945 z metaforo:
7 V zbirki devetih kratkih pripovedi Mikrokozmosi Magris opisuje obmorsko regijo od
Benetk do Trsta, regijo Piemonte s Torinom, severozahodni del Italije, Istro, južno Tirol-
sko, Trst, obmejne dele Slovenije in Italije ter Slovenije in Hrvaške. O krajih pripoveduje
skozi »anekdote tamkajšnjih ljudi, njihovo zgodovinsko ozadje, hkrati pa prežvekuje teme
o literaturi, o filozofskih temah […] razmišlja o tradicijah, ter se navsezadnje spogleduje z
umetnostjo« (Kaštrun 274).
8 Kratki roman Domneve o neki sablji v obliki pisma, ki ga piše duhovnik Guido, obrav-
nava spomine na čas, ko so med 2. svetovno vojno prišli Kozaki v Karnijo in želeli imeti to
ozemlje za svojo novo državo na podlagi obljube, ki so jim jo dali nacisti. V pismu piše tudi
o domnevah, ki se na osnovi ostankov neke sablje porajajo o smrti kozaškega vojaškega
poveljnika Krasnova.
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
84
»[r]deča in belordečemodra zastava kakor škrlaten oblak prekrijeta nebo
in v tej bakreni svetlobi vrtnar kosi, kakor nanese, uporniško maščevanje
po dolgi temačnosti je tudi temno razsajajoče nasilje« (Drugo morje 78).
Tedaj naj bi prišlo do slepega maščevanja jugoslovanskih vojakov nad
Italijani in do popolnega zavračanja sodelovanja z italijanskimi antifašisti.
V Mikrokozmosih prikaže ta del preteklosti z usodo Giacoma, sina sloven-
ske matere in italijanskega očeta, katerega »prve besede, ki jih je kot otrok
spregovoril, ko je z materjo živel na Svetem Ivanu, so bile slovenske, ko
pa je izvedel, da so mu leta 1945 Slovani ubili očeta Italijana, je postal in
še precej časa tudi ostal neofašist« (225). Magris omenja, da so ob koncu
vojne »titovci krive in nedolžne Italijane, z rokami zvezanimi z žico, [me-
tali] vsevprek v fojbe ali jih utaplja[li] v morju« (Drugo morje 77). V drugem
besedilu pa vzpostavi vzročnoposledično povezavo med fašizmom in po-
znejšimi fojbami, ko naniza drugega ob drugem prizore »črn[ih] srajc[…]
[, ki] požigajo vasi, krašk[ih] brez[en][, ki] skrivajo trupla« (Non luogo 48).
Vzdušje povojne tesnobe, ki ga izpiše Magris, spominja na Trst med leto-
ma 1946 in 1949, v katerega je Boris Pahor postavil svoj alter ego, Radka
Subana, v romanu V labirintu (1984).
Zlasti v najnovejšem romanu Ustavljena preiskava Magris dopolni
sliko, ki je v predhodnih romanih zajemala predvsem vidik italijanskih
žrtev, z bolj poglobljenim pogledom z druge strani. Posebne pozorno-
sti je namreč vredna prispodoba čevljev in nog slovenskega partizana,
s pomočjo katere raziskuje ozadje in vzvode slovenskega partizanskega
boja za Trst ter partizanskega maščevanja nad Italijani, čeprav se od teh
obenem distancira. Podobno držo zavzamejo sodobni slovenski tržaški
pripoved niki, ko se spuščajo v iskanje vzrokov italijanske fašistične ne-
strpnosti do Slovencev.
Par čevljev. Najbrž je last, bil je last slovenskega partizana iz Kosovelove brigade,
ki je z drugimi sestopil z Opčin v mesto in se združil s Titovimi enotami 20. in 9.
divizije. Pustil jih je na vogalu med ulico Carducci in ulico Battisti, na robu ploč-
nika pri arkadah Chiozza, da bi si osvežil noge po dolgem pohodu. Pod arkadami
je stala lepa trgovina s čevlji, pa so jo oropali, razbili izložbo in odvrgli stran stare.
Toliko zgodovine v tistih čevljih, preluknjanih med pohodom jugoslovanske voj-
ske skozi gozdove, Trnovski gozd ali Snežnik, namočenih v prehojenih potokih
brez mostov, dvesto kilometrov od Like do Trsta […] tisti čevlji se umažejo od
prahu in krvi, toda hodijo, kmalu zatem začnejo znova korakati, pridejo v Trst, v
sam center.
Zapuščeni tam na pločniku pri arkadah Chiozza so zastava; zastava zmagovalca,
veliko bolj kot pompozna zastava, ki jo malo pozneje, s pomočjo mitraljeza v
rokah, titovci vsilijo na občinska okna. Preden bi si obul tiste nove čevlje, ki jih je
vzel iz oropane trgovine, je druže najbrž ostal dolgo bos, da bi si odpočil noge. Čas
trgatve; noge kmetov mečkajo grozdje v vinski kadeh, mošt je rdeč, kri je rdeča,
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
85
včasih je dober ali vsaj omamljajoč kot vino. Prelivati kri, mečkati jo pod nogami,
je užitek, kot je piti mošt, predvsem potem, ko si bil dolgo grozdje, ki so ga meč-
kale tuje noge, vzvišeni gospodje iz sedaj osvojenega mesta (Non luogo 246–247).
Magrisovo iskanje ravnovesja in nepristranskosti v prikazovanju Slo
vencev se potrdi tudi v Mikrokozmosih, ko jugoslovanskim partizanom
priznava legitimno osvoboditev že od nekdaj slovenskih ozemelj, jim pa
hkrati očita, da so tedaj izkoristili priložnost tudi za njegovo »nepravič-
no poveča[nje] za nekaj italijanskih« (92). Misli na izgubo Istre, Reke in
Dalmacije, o kateri piše v skorajda vsakem od svojih pripovednih be-
sedil, kar potrjuje, da ga »[k]ot Tržačan[a] […] določa spomin na izgon
Italijanov iz Istre in Dalmacije« (Jeffs 407).9 Pri tem uporablja besede, kot
so »neusmiljen[o] preganjanje[…]« (Mikrokozmosi 100), »maščevanje […],
izgnani v pregnanstvo, […] trpinčeni in ustrahovani« (142), »izgon«
(Donava 41), »bež[anje] iz Istre, z Reke in iz Dalmacije v Italijo; […]
zapušča[nje] dom[ov], korenin[…], vse[ga]« (Mikrokozmosi 81). Istra,
Reka in Dalmacija so tako prikazane kot ozemlja, ki si jih je leta 1945
prilastila tuja (jugoslovanska) oblast in jih s tem do leta 1954, ko se je
italijanski eksodus iztekel, spremenila v nedosegljivo obljubljeno zemljo,
nekakšen italijanski (predvsem italijanskotržaški) »Kanaan«. Istra se na
primer stalno vrača v misli literarnih likov: »Istra, tam gor, na drugi strani,
v nekem drugem svetu; čudno, kako se mi zdi, da jo vidim čisto blizu, kot
z barkovljanskega nabrežja, potem pa izgine, se utrne …« (19). Podobno
je občutena tudi Dalmacija, ki po vojni ni več italijanska, zato se »Italijan,
ki živi v Novem Sadu […] počuti […] potopljen v odrevenelo pričakova-
nje nečesa, kar nikoli ne pride« (Donava 318).
O prisilnem izgnanstvu Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije ter o nji-
hovi izgubi piše na način, kot to počnejo slovenski tržaški avtorji o odprti
rani dodelitve Trsta Italiji z Rapalsko pogodbo leta 1920 in o neuresniče-
nih sanjah o tem, da bi bilo to mesto del slovenske države (če izvzamemo
jugoslovansko oblast v Trstu med 1. majem in 12. junijem 1945). Še opa-
znejša je podobnost z njihovim opisovanjem obdobja fašističnega prega-
njanja Slovencev v Julijski krajini. Tudi slovenski avtorji z občutljivostjo li-
terarizirajo povojna obračunavanja (npr. Marko Sosič v romanu Tito, amor
mijo, 2005) in odhod Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije (npr. Marij Čuk
v romanu Pena majskega vala, 1998), vendar redkeje kot Magris. V nasprotju
9 Del pozornosti, ki jo Magris posveča omenjeni temi, gre pripisati tudi dejstvu, da
je njegova prva žena, pokojna Marisa Madieri, kot italijanska deklica morala po koncu 2.
svetovne vojne z družino prisilno zapustiti Reko. V Italiji je dolga leta živela v begunskem
taborišču. O svoji izkušnji je napisala roman Zelenomodro* (Verde acqua) (1987, slovenski
prevod 2006). Preko pripovedi o eksilantskem izseku svojega življenja spoznava svoje tudi
delno madžarske in slovanske korenine, ki jih je pred tem njena družina zanikala.
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
86
z njim slovenstva ne enačijo z jugoslovanstvom, pa tudi jugoslovansko in
slovensko partizanstvo ter tržaški 1. maj 1945 so prek literarnih likov slo-
venskih avtorjev v Italiji večidel vrednoteni pozitivno, medtem ko je zanje
13. julij 1920 in požig tržaškega Narodnega doma to, kar je v Magrisovih
očeh za tržaške Italijane 1. maj 1945.
Fašizem
Drugi ključni pojem, ki se ga Magris pogosto dotakne ob upodabljanju
Slovencev, je fašizem. Na tak način prikaže tudi drugo stran tematskega
sklopa, ki ga razvije pod pojmom Jugoslavije. Loti se dela preteklosti, za
katerega si je povojna italijanska družba dolgo prizadevala, da bi ga ubla-
žila ali zanikala tudi s pomočjo fraze, »da večina tistih, ki so se vpisali v
fašistično stranko, […] v resnici ni bila zares fašistična« (Gentile 11).
Ko Magris piše o fašizmu, obravnava tudi njegovo nestrpnost in nasi-
lje do Slovencev. Brez (samo)cenzure naniza prizore, ko so fašisti v Pivki
»polovili in eliminirali precejšnje število Slovanov, (v nadaljevanju bese-
dila pojasni, da je šlo za Slovence, op. M. S.) povezanih z Osvobodilno
fronto« (Non luogo 52), »kot zveri [so se] znašali nad Slovani« (Na slepo
178), »škvadristi so po tržaških ulicah polnili z udarci in ricinusovim oljem
ali pošiljali na drugi svet tiste, ki so se upirali, posebno Slovence in ko-
muniste« (Non luogo 266). Tedaj so, kot ugotavlja protagonist romana Na
slepo, »vsa imena ščavov dali v žehto in sta bila Soča ter Jadransko morje
očiščena in oprana v italijanskem Arnu« (23).10 Magris omenja dejstvo,
da so v času fašizma nasploh »Slovane, Hrvate in Slovence, […] fašisti
tako nedostojno tlačili; pa ne le oni, tudi mnogi italijanski antifašisti, polni
predsodkov, so jih grdo gledali« (92). Dotakne se tudi poglavja fašističnih
uničevalnih taborišč, ko omenja otok Rab, »peklenski otok, taborišče, kjer
so Italijani pobijali Slovence, Hrvate, Jude, antifašiste, partizane in tudi
otroke« (62).
Ne omeji se le na prikazovanje Slovencev kot žrtev, temveč priznava
tudi trden slovenski odpor, kajti pred fašističnim trpinčenjem in nasiljem
so »Slovani […] neprebojen zid« (Drugo morje 49) in »dajejo fašistom naj-
več vetra, […] ne bojijo se smrti« (70). Tako omeni tudi odziv slovenskih
žensk. Italijani, ki so se pridružili fašizmu, ugotavljajo, da jih slovenske
ženske »ne marajo več, ker nosi[j]o črno srajco« (Non luogo 218).
Magris je skozi svoje literarne like zelo kritičen do fašizma. Označi ga
za »največj[o] in najhujš[o] bolezen moderne dobe« (Donava 259) in nik-
10 »Prati perilo v Arnu« je v italijanskem jeziku ustaljena fraza, ki označuje čiščenje
jezika. V Magrisovem primeru se nanaša na poitalijančevanje slovenskih imen in priimkov.
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
87
dar ne zdrsne v njegovo opravičevanje. Pripiše mu tudi izvorno krivdo za
izgubo ozemelj, Istre, Reke in Dalmacije. Protagonist romana Na slepo na
primer ugotavlja, da so zanjo »krivi […] fašisti, ki so hoteli vojno, in tisti
Italijani, ki so mislili, da bojo lahko Slovane vedno brcali v rit« (216). S tem
uravnovesi prikazovanje tega, za Italijane bolečega zgodovinskega dogod-
ka in se izogne enostranskosti, saj na stvar pogleda s perspektive vzroka in
posledice. Omalovažujoč odnos do slovanskih narodov večkrat navaja kot
temeljni razlog za nesreče, ki so se nad Italijane zgrnile po padcu fašizma
in koncu 2. svetovne vojne, kajti »laž [je bilo] prezirljivo zanikanje, da bi
bila rdeča istrska prst tudi slovanska. Prezir kot pljunek v zraku pade nazaj
na njihovo glavo« (Mikrokozmosi 77).11
V Magrisovem najnovejšem pisanju, v romanu Ustavljena preiskava, se
pojavi še ena »kolektivna travma mesta« Trst (Non luogo 302), tj. Rižarna,
edino nacistično taborišče v Italiji, ki ga je skorajda sočasno literariziral
tudi Marko Sosič v romanu Kratki roman o snegu in ljubezni (2014). Oba
se dotakneta nezmožnosti italijanske družbe, zlasti na Tržaškem, da bi
obračunala s svojo fašistično preteklostjo, njenega dolgega zamolčevanja
in načrtnega brisanja spomina. Sosič piše o brezplodnosti povojnega so-
jenja leta 1976 zoper naciste in fašistične kolaborante, ki so delovali v
okviru Rižarne. Magris pa obravnava predvsem izginula imena krvnikov
in njihovih pomočnikov, ki so jih (tudi slovenski) taboriščniki izpisali na
stene celic v Rižarni in jih je v začetku 50. let tržaški zbiratelj Diego de
Henriquez12 prepisal ter preslikal v prostorih, ki so jih po vojni prepleskali,
nato pa porušili.13 Kolaborantsko in fašistično usmerjenim Tržačanom je
tako uspelo omogočiti, »da je Rižarna izginila za nekaj let – nihče ni nikoli
govoril o njej, niti antifašisti, nihče ni vedel ničesar […], uspeli so izbrisati
tisto resnico« (Non luogo 301). Magris piše tudi o tem, kako so po vojni
Italijani v celoti »konvertirali« in prevzeli idejo antinacizma, »da bi lahko
molčali o drugih nasiljih, ki so jih izvrševali nad žrtvami drugih ras in barv
polti, in si pomirili vest s pomočjo takšnega izkazovanja protifašistične
11 Magris razume z identitetnega vidika Istro podobno kot Trst, saj se v njej prav tako
mešajo slovanskoromanske korenine, ki jih ni mogoče razdružiti.
12 Diego de Henriquez (1909–1974) je življenje posvetil zbiranju vojnega materiala
vseh vrst, da bi na osnovi tega ustvaril muzej, ki bi preko razstavljanja orožja služil spod-
bujanju miru. Umrl je v požaru, ki je zajel skladišče, kjer je spal med nabranimi predmeti.
Nenavadne okoliščine smrti so sprožile preiskavo, vendar je ta ostala brez odgovorov. Da-
nes v Trstu stoji po de Henriquezu poimenovani Mestni vojni muzej za mir (Civico Museo
della Guerra per la Pace), kakršnega si je zamišljal sam.
13 Roman ni le zgodba o Rižarni in o de Henriquezovih izginulih beležnicah, temveč
tudi o 2. svetovni vojni in povojnem vzdušju, ki je vladalo Trstu. De Henriquezova zgodba
se prepleta z zgodbo Luise, urejevalke vojnega muzeja za mir, ki se skozi lastno identiteto
sooča s podedovano dediščino judovskega pregona in črnskega suženjstva.
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
88
vere« (Donava 90). S tem pa ni prišlo do resničnega konca fašizma, saj se
je podcenjujoč odnos do Slovencev nadaljeval tudi po vojni. V romanu
Ustavljena preiskava Magris opiše italijansko povojno komično ilustracijo,
na kateri je upodobljen Slovenec, čigar značilnosti še vedno spominjajo na
tiste, ki mu jih je v svojem iredentističnem duhu pripisoval Scipio Slataper.
Ena mnogih risb, podpisana s Kollmann in Josè – V ospredju noge z razkre-
čenimi prsti družeta Mirka, tržaška karikatura Slovenca s Krasa. Maščevanje za
tiste slovanske čevlje, zapuščene pod arkadami Chiozza, ki so osvojili Trst? V
tem primeru noge niso bojni pohod, hoja, beg in napad v gozdu, zaseda zveri
v tišini, gola taca, ki pride za hrbet tistemu, ki usmerja vanjo puško, temveč so
le nerodne in umazane noge nekoga, ki ni usvojil civilizacije, vzgoje, in nima
pravice sestopiti v mesto. Ali vsaj ne, ne da bi bil okregan za svoje umazane
noge s strani tistega, ki si lahko kupi čevlje znamke Ferragamo (Non luogo 258).
Magris se tako približa kolektivnemu spominu, značilnemu za slovenske
tržaške pripovednike, ki tudi v sodobnosti pogosto pišejo o fašizmu (sta-
rejši avtorji, npr. Boris Pahor v romanu Zgodba o reki, kripti in dvorljivem
golobu, 2003, in pripovednem kolažu Trg Oberdan, 2006, Alojz Rebula v
romanih Kačja roža, 1994, Cesta s cipreso in zvezdo, 1998, in Nokturno za
Primorsko, 2004) in neofašizmu (mlajši avtorji, npr. Igor Škamperle v ro-
manu Sneg na zlati veji, 1992, Marij Čuk v Peni majskega vala, 1998, Marko
Sosič v Kratkem romanu o snegu in ljubezni, 2014, in Igor Pison v kratki
pripovedi Identiteta črne maše v zbirki Zasilni izhodi, 2013). Podobno kot
to počnejo mlajši med njimi, tudi Magris poskuša izstopiti iz izključnosti
(italijanskega) narodnega gledišča, ki mu pripada, in uravnovesiti prikazo-
vanje narodnoidentitetno občutljive preteklosti z odpiranjem pluralnosti
pogledov. S tem se tako v slovenski kot v italijanski obmejni literaturi vse
bolj prebuja zavest, h kateri je dolga leta pozival predvsem Boris Pahor in
o kateri je tudi Magris pisal v Donavi, in sicer da je osnovni pogoj za mirno
in kulturno sobivanje različnosti v tem, da vsak narod goji »[d]osledno
[…] zavedanje hib in temnih plati vseh in samih sebe« (291), »saj noben
narod, nobena kultura – tako kakor noben posameznik – nista brez zgo-
dovinskih madežev« (ibid.).
Trst
Ko Magris piše o Slovencih, nemalokrat omenja Trst, ki ga obravnava kot
nasprotje nekdanjega avstroogrskega oziroma srednjeevropskega večkul-
turnega sožitja. Dojema ga skozi joycejevsko perspektivo kot
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
89
anahronizem in nebeneinander, obrežje, nastlano z drobci zgodovine, na katerem sta
vse in vse, kar temu nasprotuje, tesno skupaj, iredentizem in habsburška svoboda,
italijansko domoljubje in nemški in slovanski priimki, Apolon in Merkur. V tem
najsevernejšem žepu Jadrana je zgodovina klobčič, v katerem se niti nenehno pre-
pletajo (Mikrokozmosi 230).14
Skozi Magrisov leposlovni opus lahko opazimo, da se v zgodnejšem ustvar-
jalnem obdobju odloča za posredno omenjanje prisotnosti Slovencev v
Trstu zgolj preko literarnih likov z izrazito slovensko zvenečimi priimki,
kot so Velicogna (Mikrokozmosi), Kogoi, Perich, Blasich, Bernetich (Na
slepo), Pomogacci (Razstava) ali Simzig, Janes in Pocar (Drugo morje). Pri
nekaterih od teh navaja različice istega priimka v italijanski in slovenski
verziji, kot na primer pri protagonistu, Tržačanu z multiplo osebnostjo
in ujetem v blodnje (najbrž tudi v tej osebnosti lahko prepoznamo me-
taforo o narodnoidentitetnem stanju v mestu Trst) romana Na slepo, za
katerega zapiše, da se imenuje »Cippico – tudi Cipiko, Čipiko – Salvatore«
(11), s čimer desakralizira in relativizira njegovo narodno pripadnost ter
izvor. Tudi na tak način avtor potrjuje svoje večkrat izraženo prepriča-
nje, da je vsak narod brez izjeme rezultat stoletnih raznolikih kulturnih
»nanosov«, ki plast za plastjo tvorijo posamezne narodne identitete, pri
čemer je »vsaka pripadnost […] celota in nima je pomena razstavljati, da
bi prišli do želenega nedeljivega atoma« (Mikrokozmosi 134), kajti »čista«,
enoznačna kultura oz. narod ne obstajata. Za vsako identitetno plastjo
se razkriva nova plast, zato »[v]saka etnična čistost vodi v rahitičnost in
golšavost« (184).
Pena se spušča, daljša se v sluzaste madeže, izginja v odtok na robu Vrta, medtem
pa se s Svetega Ivana kak Vodopivec spušča v mesto ali vzpenja vanj in postane
Bevilacqua. Patok teče s Slavije v Mare Nostrum, Italija postane talilni lonec tudi za
tiste, ki pridejo od daleč in se kaj kmalu počutijo Italijane, kakor na primer tisti, ki
imajo beneške ali furlanske priimke; mladosti, ki so umirale na Krasu v prvi sve-
tovni vojni, vse dokler Trst ne bi postal del Italije, so se imenovali tudi Slataper,
Xidias, Brunner, Ananian, Suvić. Vendar pa se v talilniku zgosti, sestavine v njej
se izmenjujejo in druga drugo uravnotežajo; obmejno mesto je prepleteno in raz-
rezano z mejami, ki ga ločujejo od njega samega, rane, ki se ne zacelijo, nevidne
in usodne meje med enim in drugim tlakovcem, nasilja, ki sprožajo nasilja. Ta
potoček je rožnate barve, zgodovina ima menstruacijo; enkrat doleti mene, spet
drugič tebe, vendar pa v tej blatni vodi ne moremo ločiti ene krvi od druge (225).
14 Podobno v Drugem morju zariše tudi Gorico z omenjanjem »[g]orišk[e] narodn[e]
mešanic[e] in agonij[e]« (12), v kateri bi pravi Goričan z začetka 20. stoletja »moral znati
italijansko, nemško, slovensko, furlansko in beneškotržaško, da bi živel sproščeno in na-
ravno v svojem okolju« (13).
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
90
Zlasti za tržaškost Magris meni, da ta pravzaprav sploh ne obstaja, kajti
»nihče se ni rodil tu (v Trstu, op. M. S.) in še manj očetje teh nihčejev. Vsi
[so] prišleki, kdove čigavi otroci« (Non luogo 106), ki »slabo izgovarja[jo] ita-
lijanske besede« (Na slepo 50). Prav zato je zanimivo njegovo neposredno
raziskovanje izvorov slovenskoitalijanskih napetosti, značilnih za Trst, ki
jih dobro strne v sledečem odlomku.
Ne tepta se tujca, temveč domorodca, tistega, ki je sin tvoje zemlje, kakršen si tudi
ti, vendar ne verjameš, da je v tolikšni meri domorodec kot ti in on misli isto o
tebi. Nihče ni imel nič proti Grkom v Trstu ali Srbom, ki so že nekaj stoletij lastni-
ki najlepših palač okrog Kanala, ker peščica Grkov in Srbov ne bi mogla narediti
Trsta grškega ali srbskega, medtem ko bi ga Slovenci lahko naredili slovenskega, in
niti Slovenci niso imeli nič proti Grkom ali Srbom, ker jih ni skrbelo, da bi postali
Grki ali Srbi, temveč so se bali, da bi lahko postali Italijani, kot so to postali že
mnogi med njimi, ki so si spremenili priimke, ko so sestopili s Krasa in se prelevili
v italijanske patriote (Non luogo 236).
Sodobno preseganje tega starodavnega strahu in sovraštva s strani vseh
vpletenih pa avtor spodbuja z besedami: »Vrzimo v potok kakor uma-
zano perilo starodavne zamere, ki smo jih nasledili, nadutost večinskega
prebivalstva, zamere manjšin« (Mikrokozmosi 226). V tem lahko prepozna-
mo vzporednico med Magrisom in tistimi slovenskimi tržaškimi avtor-
ji, rojenimi po letu 1950, ki v svoja literarna dela vpisujejo prav takšno
potrebo po preseganju starih zamer. Primer so razmišljanja slovenskega
protagonista romana Marija Čuka Pena majskega vala: »'[V] tem mestu […]
[o]d vedno živita naroda, ki v zgodovini res nista skupaj zobala češenj, a
čas bi bil, da nezaupanje danes presežemo. Če nas je usoda postavila v
ta prostor, moramo se s tem sprijazniti, in ne šivati novih ločnic, marveč
skupno življenje'« (72).
Slovenski jezik
Pojem, ki se v Magrisovem literarnem ustvarjanju navezuje na Slovence,
je tudi slovenski jezik, ki pa se po izpostavljenosti umešča šele za besede
Jugoslavija, fašizem in Trst. Pojmovanje slovenščine, kakršno jo doživljajo
Magrisovi italijanski literarni liki, bi lahko označili za bipolarno, saj je ta
jezik zanje nekakšna občasno očarljiva, spet drugič pa odbijajoča skriv-
nost. Tako na primer v romanu Ustavljena preiskava avtor omeni hierarhijo,
ki so jo imeli jeziki v še avstroogrskem Trstu, namreč aristokratske in pre-
možnejše družine so se nujno učile nemščine, nato francoščine, vendar »za
božjo voljo, nič slovenščine« (Non luogo 233), ki so se je očitno ogibale kot
nečesa manjvrednega. Drugačen odnos pa je zarisan v romanu Drugo morje
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
91
preko Goričana Enrica Mreuleja,15 ki je v mladosti »[p]ravzaprav zna[l]
precej dobro tudi slovensko, naučil se je kot otrok, ko se je igral na rubij-
skih ulicah. Ko se je kot gimnazijec hodil s sošolci kopat v Sočo in videl,
da Carlo in Nino ne razumeta, kaj njegov sošolec Stane Jarc v smehu in
med škropljenjem z vodo govori Josipu Peternelu, je premišljeval, koliko
živih in bližnjih stvari je nerazložljivih in neslišanih« (13). Čez nekaj let, v
času fašizma, pa se zaradi pozabljanja naučene slovenščine spremeni tudi
Mreulejev odnos do tega jezika in do Slovencev nasploh. Tedaj je »Enrico
[…] ogorčen nad krivico, ki se jim (Slovencem, op. M. S.) godi, se jih
pa tudi nekako boji; njegova slovenščina, ki mu je zadostovala za igro v
Rubljah ali v Gorici z nekaterimi sošolci po pouku, zdaj ni dovolj niti za
srečanje z njimi, kot mrtev jezik je« (49).
S tem Magris pritrjuje prepričanju slovenskih pripovednikov v
Italiji, ki v svojih leposlovnih besedilih velikokrat poudarjajo, kako po-
membna narodnoidentitetna sestavina je za Slovence ravno jezik in kako
je za sožitje pomembno, da sobivajoča naroda znata jezik drug drugega.
Zgovoren primer ponudi Evelina Umek v svojem romanu Zlata poroka ali
Tržaški blues (2010), v katerem prikaže odpor, ki ga zaradi nerazumevanja
in nepoznavanja v tržaških Italijanih vzbuja slovenski jezik.
Duhovnik je nadaljeval bogoslužje v slovenskem jeziku in že so se začeli ne-
kateri obiskovalci prestopati, gospod Stelvio se je nagnil k svoji ženi Elviri:
»Che messa xè questa!?«
»No savevo, che la xè in slavo.«
»Miga me tocherà ascoltar tuta la messa in slavo?« (102).16
Nemštvo
Magris seže včasih v daljno preteklost, ko so bili Slovenci le eden od
»slovanski[h] kmečki[h] narodo[v]« (Donava 219). V skladu z že omenjeno
idejo, da je vsak narod seštevek vseh tistih, ki so pred ali z njim bivali na
nekem ozemlju in s katerimi je prišel v stik, Magris prikaže tudi Slovence
kot narod, ki ga je v veliki meri zaznamovalo nemštvo. Pojmuje jih kot
15 Enrico Mreule je protagonist romana Drugo morje. Mreuele je bil tesen prijatelj itali-
janskega goriškega filozofa Carla Michelstaedterja. Roman se osredinja na Mreulejev no-
tranji svet in doživljanja ob pobegu iz Gorice v južno Ameriko malo pred izbruhom 1.
svetovne vojne, ob njegovi vrnitvi v Istro, 2. svetovni vojni in vzpostavitvi komunizma v
Jugoslaviji.
16 »'Kakšna maša pa je to!?' / ‹Nisem vedel, da bo po slovansko.› (V Trstu [je] ‹slavo› –
slovansko […] prezirljiv izraz za slovenščino.) / ‹Pa ja ne bomo poslušali celotne maše v
slovanščini?›« (ibid.).
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
92
nekdanji sestavni del habsburške identitete in kot take jih uvršča med
habsburške »dedič[e] in sirot[e] večnacionalnega talilnega lonca« (191) do
te mere, da se mu zdi »Slovenija danes najbolj pristna habsburška krajina«
(323). Obenem pa opozarja tudi na konflikt med Slovenci in Nemci, ker so
slednji v 19. stoletju, ko so se oblikovali v narod, verjeli, da je »višja kultu-
ra, die Kultur, […] lahko zgolj nemška« (33), medtem ko so slovanske naro-
de, med njimi Slovence, imeli, podobno kot pozneje fašisti, za »›narod[e]
brez zgodovine›« (81). Sčasoma se je omenjeni odnos v obliki nacizma le
še radikaliziral, ko so po nasilnem prevzemu oblasti na Primorskem leta
1943 nemški vojaki »streljali na Slovane in Italijane« (Na slepo 178).
Magrisovo zanimanje za germanske vplive na Slovence lahko delno
pripišemo njegovi izobrazbi germanista, delno pa gre za element, ki je de-
jansko prisoten v slovenski kulturi. V besedilih slovenskih tržaških pripo-
vednikov le redko naletimo na reference, ki bi se navezovale na germanski
svet. Te namreč zaradi lastne umeščenosti v specifične družbenozgodo-
vinske okoliščine zanima predvsem odnos SlovenciItalijani in s tem po-
vezani medsebojni vplivi.
(Ne)znani Slovenci
Posebno poglavje si pri analizi prikazovanja Slovencev v leposlovju
Claudia Magrisa zaslužijo znane in manj znane slovenske osebnosti, ki jih
avtor predstavi. Gre namreč za nenavaden izbor ljudi, ki jih v leposlovnih
tekstih slovenskih piscev ne zasledimo prav pogosto. Namesto Franceta
Prešerna, Primoža Trubarja, Simona Gregorčiča, Dragotina Ketteja,
Ivana Cankarja, Alojza Gradnika, Vladimirja Bartola in Srečka Kosovela,
Jožeta Plečnika, Maksa Fabianija in Lojzeta Bratuža, ki so med največkrat
omenjanimi Slovenci pri slovenskih tržaških pripovednikih, najdemo v
Magrisovem pisanju na primer Josipa Križaja, »slovensk[ega] letalsk[ega]
as[a], ki se je bojeval tudi v španski vojni in je umrl leta 1948 v skrivno-
stni letalski nesreči« (Mikrokozmosi 100). Omenja Draga Karolina, »ki je
prehodil Snežnik podolgem in počez, ko je postavljal oznake na križišča,
barval stare obledele napise, risal zemljevide, na katerih je označil tudi
najmanjše stezice« (102–103), fotografa Hinka Poročnika, literate Janeza
Bilca, Otona Župančiča, Maričko Žnidaršič in Franca Avčina kot ustvar-
jalce, ki so pisali o Snežniku.
Med najbolj znanimi slovenskimi osebnostmi, kar jih omeni, je
nedvom no Edvard Kardelj, »slovenski voditelj, ki bi bil morda edini kot
Titov naslednik sposoben rešiti Federativno republiko pred grozljivim in
sramotnim razpadom« (99). V povezavi z 2. svetovno vojno zapiše nekaj
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
93
tudi o Francu Štoki, političnem komisarju komande mesta Trst v času nje-
govega osvobajanja leta 1945. Očita mu, da je z Antoniem Fondo Saviem,
partizanskim poveljnikom Antifašističnega korpusa prostovoljcev za svo-
bodo (Corpo volontari della libertà), ravnal »kot okupator ravna s sovraž
nikom, ne pa kot osvoboditelj ravna z nekom, ki je prišel osvobajat« (Non
luogo 248). Omeni tudi slovenskega kolaboracionista, Janka Debeljaka, »ki
[je] slavi[l] nemškoslovensko vojno bratstvo« (213). Pri Magrisu gre torej
za prikaz osebnosti, ki niso v celoti v ponos Slovencem, medtem ko slo-
venski avtorji upodabljajo raje tiste, preko katerih lahko potrjujejo kultur-
ne dosežke in uspehe svojega naroda.
Zaključek
Italijanski tržaški pisec Claudio Magris prikazuje Slovence predvsem v pri-
povedni prozi, veliko manj pa v dramskih besedilih, ki se osredotočajo na
posameznikova psihična in intimna vprašanja. Nobeden od njegovih pro-
tagonistov ni Slovenec, pa tudi med stranskimi liki redko naletimo nanje.
Največkrat piše o njih kot o skupnosti in abstraktni entiteti.
O Slovencih nam njegova besedila povedo, da se je tržaškim Italijanom
kljub intelektualni veličini, kakršno premore Magris, težko odreči neka-
terim kategorijam iz preteklosti, na primer Jugoslaviji, prav tako pa osta-
ja spomin vezan predvsem na prvo polovico 20. stoletja, zlasti na čas 2.
svetovne vojne. Magrisa najbolj zanimajo slovensko partizanstvo, tržaški
1. maj 1945 in italijanska izguba Istre, Reke ter Dalmacije. Trudi se, da
bi bil v prikazovanju nepristranski, saj ne zamolči italijanskega fašizma,
nestrpnosti in nasilja, ki ga je ta zakrivil Slovencem. Razkriva njegove naj-
temnejše plasti (uničevalna taborišča, fašistično sodelovanje z nacisti) in ga
krivi za mnoge probleme, ki jih je povzročil italijanski družbi. Slovencem
priznava moč odpora. Potrjuje tudi njihovo prisotnost na Tržaškem, pri
čemer se spušča v raziskovanje izvorov slovenskoitalijanskih lokalnih
napetosti, da bi razkril njihovo neutemeljenost in potrebo po preseganju
teh. Slovenski jezik zaznava kot pomemben element slovenske identitete,
obvladovanje tega pa kot dodatno spodbudo medsebojnemu sožitju. Do
te točke je Magrisovo pisanje precej prekrivno in mestoma dopolnjujoče
v odnosu do slovenskih tržaških pripovednikov, kar morda nakazuje tudi
postopno ubiranje poti v smer preseganja dolgo veljavne trditve, da živita
slovenska in italijanska tržaška književnost »vzporedno, samosvoje življe-
nje in da so stiki med njima bolj izjema kot pravilo« (Košuta 161). Do
razhajanja pa pride predvsem pri Magrisovem izpostavljanju nemštva kot
elementa, ki je pustil pomembne sledi v slovenski stvarnosti, in pri njegovi
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
94
neobičajni izbiri manj znanih pozitivnih in negativnih slovenskih osebno-
sti, ki so daleč od izbir slovenskih pripovednikov. Magris se skorajda ne
dotakne prikazovanja Slovencev skozi perspektivo sedanjega časa (npr.
osamosvajanja Slovenije, ki ga obravnava roman Alojza Rebule Jutranjice za
Slovenijo, 2000) ali njihovih kulturniških dosežkov (medtem ko se Rebula
v zbirki kratkih pripovedi Arhipel, 2002, sprehodi skozi nekatere ključne
trenutke slovenske zgodovine od praslovanske dobe do sodobnosti).
V celoti gledano lahko trdimo, da je hierarhija, ki jo Magris kot italijan-
ski avtor vzpostavlja v odnosu do Slovencev, usmerjena k enakovrednosti,
ker sooča različne, tudi nasprotujoče poglede na problematična vprašanja
v slovenskoitalijanskih odnosih. V nekaterih sestavinah njegovega pisa-
nja, kot sta na primer izmenjujoča raba pojma Slovenci in Slovani ter osre-
dotočanje na preteklost Slovencev v okviru Jugoslavije, pa se še vedno
kažejo ostanki nekdanje mentalitete italijanske nadrejenosti, ki očitno še ni
v celoti izkoreninjena.
LITERATURA
Brecelj, Veronika. »… in nekam odplul, na odprto morje«. El Conde. Claudio Magris. Trst:
Založništvo tržaškega tiska, 2003. 41–45.
Cergol, Jadranka.»L'immagine dello sloveno nella letteratura triestina italiana e l'immagine
dell'italiano nella letteratura slovena nel periodo fascista: confornto tra due stereotipi«.
Literature in an Intercultural Perspective. Ur. Nives Zudič. Koper: University of Primorska,
Science and Research Centre, Annales University Press; Venezia: Università Ca'
Foscari, Dipartimento di Studi Linguistici e Comparati, 2015. 231–240.
Ciccarelli, Andrea in Magris, Claudio. »Sette domande a Claudio Magris«. Italica 78.3
(2004): 402–423.
Čuk, Marij. Pena majskega vala. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1998. (Knjižna zbirka
Mornik).
Gentile, Emilio. Fašizem: Zgodovina in interpretacije. Ljubljana: Modrijan, 2010.
Jeffs, Nikolai. »Ali je Donava plemenito modra ali krvavo rdeča?«. Donava. Claudio Magris.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2006. 393–412.
Kaštrun, Tomaž. »Claudio Magris. Mikrokozmosi. Ljubljana: Slovenska matica, 2003«.
Družboslovne razprave 21.48 (2005): 273–274.
Košuta, Miran. »Bíoi parálleloi. O razmerju med novejšo italijansko in slovensko literaturo
v Italiji«. Sodobnost 37.2 (1989): 161–172.
Magris, Claudio. Illazioni su una sciabola. Milano: Garzanti, 1992. (Gli elefanti).
– – –. Mikrokozmosi. Ljubljana: Slovenska matica, 2003.
– – –. Donava. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2006. (Moderni klasiki: 34).
– – –. »Z Donavo v Ljubljani«. Mladina 64.52/53 (2007): 96–97. Splet. 8. 7. 2016. .
– – –. Na slepo. Ljubljana: Slovenska matica, 2009. (Prevodi iz svetovne književnosti: 11).
– – –. Razstava. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010.
– – –. Drugo morje. Ljubljana: Modrijan, 2011.
Maja Smotlak: Podoba Slovencev v leposlovnem opusu Claudia Magrisa
95
– – –. »Storia di coraggio e genio per tutti noi«. Il Piccolo (25. 8. 2013). Splet. 8. 7. 2016.
.
– – –. Non luogo a procedere. Milano: Garzanti, 2015. (La biblioteca della spiga).
Pageaux, DanielHenri. »Uvod v imagologijo«. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba
Slovenije in Slovencev v tuji književnosti: imagološko berilo. Ur. Tone Smolej. Ljubljana:
Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, 2005.
9–20.
Pirjevec, Marija. »Odnos do 'drugačnih' v italijanski tržaški književnosti 20. stoletja«. Podoba
tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti: imagološko berilo.
Ur. Tone Smolej. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost
in literarno teorijo, 2005. 195–200.
Pizzi, Katia. A City in Search of an Author. London; New York: Sheffield Academic Press,
2001.
– – –. »'Quale Triestinità?': glasovi in odmevi iz italijanskega Trsta«. Primerjalna književnost
28.posebna št. (2005): 103–114.
– – –. »Triestine Literature between Slovenia and Italy: A Case of Missed Transculturalism?«.
Primerjalna književnost 36.1 (2013): 145–155.
Simoniti, Veronika. »Tvoje mesto, Rico, je besneče morje«. Drugo morje. Claudio Magris.
Ljubljana: Modrijan, 2011. 91–109.
Smolej, Tone. »Perspektive imagologije«. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije
in Slovencev v tuji književnosti: imagološko berilo. Ur. Tone Smolej. Ljubljana: Filozofska
fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, 2005. 21–29.
Smotlak, Maja. Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (1991–2011). Koper:
Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za slovenistiko,
2014.
Šabec, Ksenija. »Angelo Ara, Claudio Magris: Trst, obmejna identiteta. Ljubljana: Študentska
založba, zbirka Claritas, 2001«. Družboslovne razprave 20.46/47 (2004): 289–291.
Škulj, Jola. »Literatura in prostor: o semiozi in semiosferi«. Slavistična revija: časopis za jeziko-
slovje in literarne vede 53.3 (2005): 347–361.
– – –. »Literature and Space: Textual, Artistic and Cultural Spaces of Trans gressiveness«.
Primerjalna književnost 27.pos. št. (2004): 21–37.
– – –. »Nova kritična paradigma medkulturne eksistence literature«. Primerjalna književnost
34.3 (2011): 291–307.
Umek, Evelina. Zlata poroka ali Tržaški blues. Trst: Mladika, 2010.
PKn, letnik 39, št 3, Ljubljana, december 2016
96
The Image of Slovenians in the Literary Opus
of the Italian Triestine Writer Claudio Magris
Keywords: Italian literature / Trieste / Triestine literature / imagology / Slovenians / fascism /
Magris, Claudio
In the first half of the twentieth century, the Italian literature of Trieste rep-
resented the Slovenians in a negative manner. Only in the 1960s did this begin
to change. However, what characterizes the representation of the Slovenians in
the literature of Claudio Magris (1939), one of the most prominent contempo-
rary Italian writers from Trieste? The analysis showed that Magris constructs the
image of Slovenians through six key concepts: Yugoslavia, Fascism, Trieste, the
Slovenian language, German identity, and (un)popular Slovenians.
When Magris writes about Slovenians, he particularly refers to old categories
such as Yugoslavia, the first half of the twentieth century, and the Second World
War. In this context, he is mostly interested in the Slovenian Partisan movement,
in May 1st, 1945 in Trieste, and in the Italian loss of Istria, Rijeka, and Dalma-
tia. He tries to be objective and consequently also writes about Italian Fascism,
intolerance, and violence against the Slovenians, also revealing its darkest sides
(extermination camps and Fascist collaboration with the Nazis in Trieste). He
confirms the presence of Slovenians in Trieste and explores the sources of tensi-
ons between the local Slovenians and Italians.
As an Italian writer, in his works Magris tends to establish an equal hiearchy
between Slovenians and Italians by examining various (also conflicting) views on
problematic issues in Slovenian–Italian relations. In spite of this, some elements
of his writing—such as the alternating use of the terms Slovenians and Slavs, or
the focus on the history of Slovenians in the context of Yugoslavia—still shows
remnants of the past mentality of Italian supremacy, which evidently has not
been fully eradicated.