NIKO 2UMER — Dnevni časopis je pisal o jubilantu kot pobudniku za gospodarski razvoj Želez nikov, kar je res njegova velika zasluga za vso Selško dolino: ni pa navedel nje gove kulturne dejavnosti, ki je zelo po membna, zlasti v povezanosti z gospo darstvom. Medtem ko so se vsi trije nje govi bratje izšolali, se je Niko na očeto vo željo odločil, da ostane doma v obrti. S;cer se je tudi on izšolal na dveletnem strojno delovodskem oddelku tehnične srednje šole v Ljubljani in se sprva zapo slil kot risar v tovarni poljedelskih stro jev v Mariboru, vendar ga je očetova bo lezen priklicala domov in je prevzel oče tovo delavnico in postal kovač. Samo OSEMDESETLETNIK ročno delo ga ni zadovoljilo. Začel je de lati v javnosti, pritegnilo ga je prosvetno delo. Pripovedoval mi je nekoč, kako sla nekega viharnega dne s pokojnim profe sorjem Francem Koblarjem iz Ljubljane nesla izposojene kostume za večerno dramsko predstavo in sta morala iz Loke peš v Železnike, ker avtobus zaradi po plavljene ceste v Soteski ni vozil. Med vojno mu je bilo dodeljeno delo za pro pagando in kulturo v enotah Gorenjske ga odreda, potem organiziranje šolstva, po osvoboditvi pa ugotavljanje okupator jevih zločinov. Ze pred vojno je Niko sodeloval pri lesno produktivni zadrugi, po vojni pa ga je spoznanje, da bo življenje v dolini možno le z industrializacijo, postavilo na vidno mesto javnosti. V svoji delavnici je zbral več kovačev in je iz tega nastala zadruga NIKO. Spoznal je, da mora pro dreti v svet. Udeležba na prvi povojni obrtni razstavi v Ljubljani leta 1949 ga je privedla do Borisa Kidriča, ki je tedaj skrbel za obnovo in razvoj jugoslovan skega gospodarstva in je podprl kovače v njihovih prizadevanjih za razvoj indu strije. Maketa starega opuščenega plavža in razstavljeni predmeti starega železar stva so bili zametek lokalne muzejske zbirke. Tedaj smo se začeli srečevati na razgovorih o muzejstvu in so Zeleznikarji ustanovili podružnico loškega Muzejske ga društva. Prvi veliki korak k lokalne mu muzeju je bila lesno industrijska raz stava, za katero se je podružnica, poseb no Niko Zumer. močno zavzela. Živo se še spominjam slavnosti leta 1965, ko so ob starem plavžu prižgali oglarsko kopo, po prostorih Plavčeve hiše pa so bili raz stavljeni zanimivi predmeti iz lesarstva. Za ohranitev edinstvenega plavža imata razen profesorja Franceta Steleta največ 196 zaslug Blaž Gortnar in Niko Zumer. Na povabilo Janeza Stera, takratnega dire ktorja Alplesa na Cešnjici, smo se zbrali pri njem in se dogovorili o osnovanju mu zeja v Železnikih in mu določili tri pod ročja zbiranja in prikazovanja: železar stvo, lesarstvo in čipkarstvo, ki so prava značilnost za kraj in za dolino. Pred tem je podružnico v glavnem zastopal sosed Plavčeve hiše Valentin Pintar, nato Blaž Gortnar. Kmalu pa je vodstvo podružnice prevzel Niko Zumer in se redno in aktiv no udeleževal mesečnih sej Muzejskega društva v Skofji Loki. Preudarno in stvarno je poročal o delu podružnice, predlagal pretehtane ukrepe za izboljšave, dopolnila in novosti za zbirke. Kar je spoznal za koristno in je prevzel v izvr šitev, je zanesljivo izpolnil, če le ni priš la kaka nepredvidena zapreka. Starejši odborniki društva se dobro spominjamo Nikovih nastopov vse do časa, ko je pod ružnica postala samostojno društvo. Z njegovo pomočjo je število članov društva in naročnikov Loških razgledov stalno ra slo. Ko se je Niko zaradi zdravstvenih te žav umaknil iz javnega življenja in pre pustil društvo in muzej mlajšim, je še vsako nedeljo opravljal službo dežurnega vodnika po muzeju. Ko je skupščina občine Skofja Loka januarja 1968 imenovala Odbor za prosla vo tisočletnice Loke v letu 1973, je v od bor določila tudi Nika Zumra, da bi k pri pravam bolj pritegnili tudi Selško doli no. Niko je poverjeno delo prevzel resno in odgovorno. Ker je za desetletnico pod jetja NIKO s profesorjem Jožetom Do- lencom zbral in izdal brošuro o Železni kih v preteklosti in o nastanku in raz voju podjetja, si je zamislil, da bi za loš ko tisočletnico izdali zgodovino Selške doline, in je za svojo zamisel pridobil najprej brata Lojzeta, diplomiranega in ženirja gozdarstva. Na seji v začetku leta 1970, ki jo je sklical v Ljubljani direktor Alplesa Janez Šter, so se povabljeni stro kovnjaki dogovorili, naj knjigo o zgodo vini doline založijo železnikarska indu strijska podjetja sorazmerno s številom svojega delavstva kot reklamo zase in v pouk delavcem in njihovim družinam. Ker pa bi sestavljanje zgodovine vzelo preveč časa in ne bi bilo končano do ti sočletnice, naj bo knjiga zbornik prispev kov z raznih področij, izda naj jo pa pod odbor Muzejskega društva v Železnikih. Določili so tudi tričlanski uredniški od bor, tj. Lojzeta in Nika Zumra in Fran ceta Planino, ki naj bo glavni urednik. Na sejah, ki smo jih sklicevali po po trebi, smo nato določali sodelavce in pod ročja obdelave. Razgovori so potekali ži vahno, včasih prav burno. Veliko nalog je prevzel Niko in tudi sam je napisal tri prispevke: »Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva«, »Elektrifikacija Selške doline« in »Trgovina«, skupaj s Petrom Polajnarjem pa je prispeval čla nek »Nastanek in razvoj kovinske indu strije«, s Tonko Košmelj-Prezelj pa »Na stanek in razvoj ISKRE v Železnikih«. Tudi sodelavcev iz vrst domačinov je Ni ko pridobil največ. Brat Lojze je prispe val zelo tehtno študijo »Prispevek h go spodarski zgodovini doline«. Sodelovalo je 27 avtorjev in napisalo 27 člankov. Knjiga, za katero je prav Niko Zumt-r storil največ, je izšla v oktobru 1973 ob tisočletnici Loke, obsega 392 strani in JO primerno ilustrirana. Muzejsko društvo Skofja Loka s pono som prikazuje pomembno delo svojega zvestega člana Nika Zumra za kulturo Železnikov in Selške doline in mu ob vi sokem jubileju želi še mnogo let v zdrav ju in sreči. France Planina 197