Vprašanje zaznavanja in zavesti
FRANE JERMAN
POVZETEK
Razprava se ukvarja z vprašanjem teoretičnega odnosa do zaznavanja v okviru sodobne filozofije. V pretres jemlje analitično filozofijo (kognitivno filozofijo) ter fenomenologijo. Zanima jo tudi, kako je z vprašanjem zavesti znotraj sodobne psihologije. Avtor pride do zaključka, da nekaterim idejam kognitivne filozofije manjka reflektirani uvid v lastno filozofsko delavnico in nekritično sprejemanje pojma "zdrave pameti". V razpravi je izraženo mnenje, da je poglavitna funkcija zavesti, kije "znanost" ne more kontrolirati dajanje pomena.
ABSTRACT
A QUESTION OF PERCEPTION AND A IVA REN ESS
This discussion concerns a theoretical disposition towards perception, in terms of modern philosophy. It discusses analytic philosophy (cognitive philosophy) and phenomenology. It also examines the question of awareness within modern psychology. The author concludes that some concepts of cognitive philosophy hick a reflective insight into their own philosophical workshop, and an unprejudiced view of the concept of "common sense". The discussion points out that the principal function of awareness, which "science" cannot control, is giving things meaning.
Ker postaja dovolj očitno, da sc del filozofskega mišljenja čedalje bolj ukvarja s psihologijo kot empirično vedo, sc mi zdi zanimivo pogledati, kako je s teorijo zaznavanja in zavesti sploh najprej v sami psihologiji, nato pa v tisti filozofiji, ki si je v začetku tega stoletja izborila prostor zunaj psihologije, tj. v analitični filozofiji. Nato pa že okvirno v fenomcnologiji, kakor je nastajala in sc oblikovala v Husscrlovi filozofiji.
S psihologijo sc ukvarja predvsem filozofija kognitivnih znanosti. V tem primeru gre za filozofijo psihologije, vendar filozofijo, ki so ji izsledki empiričnih znanosti vrednostno na prvem mestu. To in pa prepričanje v pravilnost načel zdravega razuma, kot ga jc postavila že svoj čas "škotska šola", kaže, da gre za filozofijo, ki sc zavestno opira na angleško filozofsko tradicijo.
V pojmu "zdravega razuma" tiči prepričanje v pravilnost čutnega zaznavanja, v njegovo načelno ncvprašljivost. Pojem sam je definicijsko zastavljen kot nasprotje "nesmiselnega", kot tista vrsta spoznanja, ki je naperjena proti "špekulaciji, spekulaliv-nemu načinu mišljenja" itd. Samo načelo je obravnaval že Berkeley, zanj se je zavzemal Thomas Reid, za filozofsko načelo gaje postavil G.E. Moore, v določenem smislu celo L. Wittgenstein - seveda v svojem drugem obdobju. V glavnem pa je mogoče reči, da je z. njim postavljena zahteva po odpravi radikalne skepse in agnosticizma, ki, resno vzeto, ne vodita v nobeno produktivno filozofsko zamisel. (Že J. St. Mill je uvidel, da vodi radikalni skepticizem v lastno nasprotje, saj je trditev, da je vsako spoznanje vprašljivo, s tem tudi sama vprašljiva.) Po drugi plati pa je "zdrava pamet", "common sense" vendarle sinonim za nereflcktirano misel, za prepričanje v samorazvidnost čutnega zaznavanja in na njem temelječih truizmov. Vprašljivost verodostojnosti tako pojmovane "zdrave pameti" je seveda na dlani in to že od sofistov dalje. S tega vidika se je ob "common sense" spotaknil tudi B. Russell, saj je po njegovem mnenju velik del narave fizičnih stvari in njihovega odnosa do zaznavanja nezdružljiv z "metafiziko" "zdrave pameti".' Gre očitno za načela tistega mišljenja, ki smo mu navadno rekli naivni realizem in prav protislovno se zdi, da jim v tej ali oni obliki sledi kar precejšen del resne filozofije.
Ker se torej del sodobne analitične filozofije, ki si je nadel ime filozofija kognitivnih znanosti, ukvarja s psihologijo (tudi z umetno inteligenco, oziroma računalništvom) in se hkrati zavzema za izhodišča "zdrave pameti", velja premisliti, kaj jes temi pojmi sploh mišljeno. O "zdravi pameti" smo že nekaj povedali - morebiti samo .še tole: ta pojem pomeni predvsem eksiernalizem, tj. nazor, da je obstoj zunanjega (objektivnega) sveta zunaj vsakega dvoma.
Psihologija, na katero se sklicuje kognitivizem, je predvsem psihologija čutnega zaznavanja, za to je večina analiz posvečena prav problemu čutnega zaznavanja. In prav karakteristično je, da se različni "kognilivisti" močno ukvarjajo z Berkeleyevimi analizami čutnega zaznavanja in skušajo njegove analize obrniti v prid eksternalizma - navkljub njegovemu esse est pcrcipi." Bcrkclcycvo načelo vodi po svojih konsekven-cah vsekakor bolj v internalizem (subjektivizem - po stari terminologiji) kot pa v eksiernalizem.
Pogledati velja, kako obravnava psihologija kol empirična znanost dva temeljna pojma, kot sta čutno zaznavanje in zavest. Čeprav sta oba pojma nekako v lasli tudi drugih znanosti, npr. fiziologije živčne dejavnosti, zlasti fiziologije višje živčne dejavnosti, je treba tu povprašati, ali psihologija zaznavanje in zavest obravnava kako drugače. Za naš namen je najbolj značilna in zgovorna knjiga Problemi psihologije (SM, 1976), kjer gre za uvod v psihologijo, katere nekatedrski predstavnik pri nas je dr. Anton Trstcnjak. V omenjeni knjigi je posvečeno pojavu in problemu zaznavanja kar nekaj zajetnih strani, ki med drugim pričajo tudi o avtorjevi široki razgledanosti po svetovni psihološki literaturi. Zanimivo je, da je za filozofijo tako pomemben termin, kot je zavesi, v tej knjigi sicer nenehno pričujoč, vendar sam kot problem, kol naslov poglavja ali razdelka ne nastopa, kar je verjetno treba pripisati dejstvu, da so se zlasti ameriški psihologi (razen psihoanalitikov) tega termina izogibali in to zavoljo njegove idejne (filozofske) preobloženosti in obremenjenosti.
t Glej The Encyclopedia of Philosophy, 2, sir. 158
2 Med lake kognitivisle pri.<levam vsekakor Davidsona, I'appasa, Dretskcya in .<e koga.
Na kratko: celotna psihološka teorija zaznave govori o interakciji med dražljaji in reakcijami čutnih organov nanje. Ta interakcija je v bistvu sporočilna dejavnost, ki je fiziološko vezana na anatomsko definirane organe. Gre za shemo, kot jo prikazuje kavzalna teorija zaznavanja: PREDMET - DRAŽLJAJI - RECEPTOR - ŽIVČNI IMPULZI - MOŽGANSKA AKTIVNOST. Ta shema je pogoj za zaznavanje zunanjih predmetov, odpira pa vprašanje, koliko je tudi zadosten pogoj za zavest o zunanjih predmetih. Trstcnjak piše o rcceptorjih naslednje: "čutila so vdelana vcclolo oganizma po hierarhični organizaciji. Podrejena so celoti."3 V tej koncepciji organ kot čutilo ni več samo pasivni rcccptor, kot je bil v klasični asociativni psihologiji, ampak ima tudi lastno aktivnost. Stimulacije (dražljaji) so lahko zunanje ali notranje itd.
Zaznavanje jc skratka kompleksna dejavnost, ki jo nekateri avtorji (npr. Gibson) urejajo v pet "zaznanjskih" skupin sistemov (nc "zaznavnih", ker v bistvu to niso!). Prva skupina obsega orientacijski sistem, ki temelji na mehanskih rcceptorjih (na vestibularnem aparatu). Drugo skupino sestavlja slušni sistem, ki temelji kot prva skupina na mehanskih rcceptorjih; razlika med obema jev vrsti pozornosti. Pri prvem gre za obvladovanje prostora, gibanja, težnosti itd., pri drugem pa za informacije slušne narave. Tretji sistem jc haptični, ali kar "dotikalni" sistem. Pozornost jc usmerjena na dotikanje v zelo širokem pomenu te besede. Četrta skupina pripada vonjal-nemu sistemu, pozornost gre tu različnim vonjem in prek njih tudi okusom. Vonj jc menda filogenetično najstarejši kortikalni organ. Na poslednjem mestu pa jc najbolj zapleten sistem, vizualni sistem, ki anatomsko sloni na očeh, pozornost pa velja gledanju.5
Psihološko pojmovanje zaznavanja temelji torej na fizioloških dognanjih in jc -vsaj v Trstcnjakovi interpretaciji - koncipirano razvidno holistično. Opozorili velja, da gre pri tem psihološkem opisovanju zaznavanja vendarle samo za mehanizem delovanja čutil. Odprta ostaja še vrsta vprašanj, npr. kako sc to, kar jc sporočeno možganom, v njih tudi kaže, kaj sc dogaja v možganih kot nosilcu zavesti itd. - skratka vsa lista problematika, zaradi katere jc-vsaj po moje-vse fiziološko in tudi psihološko raziskovanje zaznavanja za sam filozofski vidik nezadostno, in zaradi česar so vsa fiziološka in psihološka tovrstna dognanja šele preddverje, nujen uvod v spoznavno teorijo, filozofije same pa sc neposredno ne dotikajo. Mehanizem zaznavanja bi bil lahko tudi popolnoma drugačen, vendar bi temeljno vprašanje odnosa med zaznavanjem in zaznanim ostalo enako nepojasnjeno, saj s spoznavanjem mehanizma prenosa informacij spoznavamo zgolj mehanizem sam, nc pa tudi tega, kar ta mehanizem posreduje.
Rekli smo že, da jc s pojmom zavesti v psihologiji po vsej verjetnosti neka težava in siccr s filozofsko obremenjenostjo tega termina. Gre za to, da ga različne filozofske šole različno uporabljajo in tudi interpretirajo. Ne glede na to pa sc Trstcnjak temu izrazu v svojem delu (pa nc samo v tem) ni mogel odpovedati, čeprav mu ni namenil posebnega poglavja, kot ga je npr. zaznavanju ali mišljenju. Nekaj več jc povedal o zavesti v poglavju, ki jc posvečeno psihoanalizi in nosi naslov "Podzavest in
3	lir. Anton Trstcnjak, Problemi psihologije, SM 1976. str. 97
4	TcrminoloSka razlika med zaznanjski in zaznavni je zame dovolj bistvena, da jo uvajam kljub besedni okornosti. Pojav je npr. zaznanjski. če sodi v raziskovalno polje zaznavanja, če skratka sodi v to ali ono teorijo zaznavanja, pojav pa je zaznaven, če jc dostopen našim črnilom. Razlika jc torej utemeljena, čeprav seje večinoma uporabniki (psihologi in filozofi) nc zavedajo dovolj!
5	Prim. op. cit. str. 109
samozavest".6 Najprej gre za opisovanje podzavesti in to povsem s fiziološkega vidika (tj. s stopnjo, ki jo določa EEG.se pravi detekeija možganskih valov). Zavest pa je za Trstenjaka "...le proces, nenehna dejavnost, v kateri človek izkuša svojo stvarnost, svoj obstoj in ga dopolnjuje v osebnostno višino".7 Lahko bi rekli, da gre tu navsezadnje za terminološki nesporazum, saj gre očitno bolj zaprocesualno pojmovanje zavedanja kot pa za fenomen zavesti. Siccr pa tudi pri Trstenjakovcm terminu "samozavesti" ne gre za osebnostno karakteristiko, ampak za samozavedanje (kol zavedanje lastnega cga). Ta terminološki nesporazum, bolje rečeno nenatančen posluh za tančinc slovenskega znanstvenega izrazoslovja, je za slovensko psihologijo dovolj značilen, kaže namreč, da se brez filozofskega uvida (ki se ga sodobna psihologija bolj ali manj skuša odkrižali kot nepotrebnega balasta) v svoj predmet odvija tudi tisti del psihologije, ki bi si tega skoraj ne smel privoščiti, saj gre za uvod v teorijo psihologije.
Videti je, da termin zavesi ni pojem, ki bi bil psihologiji posebno pri srcu. Sicer pa je skok iz pretežno mehanicistično fiziološkega obravnavanja zavesti \kvalitativno obravnavanje sila težak, in pomeni verjetno tudi preskok v drugačno paradigmatično pojmovanje zavesti kol zavesti. Zdi se torej, da je pojem zavesti eminentno filozofski pojem, saj samo filozofski način omogoča prevladovanje mehanicističncga preučevanja fenomena zavesti v novo kvaliteto. Vemo, da je filozofskih vidikov mnogo in tu se seveda nimam namena spuščati v močvirje različnih filozofskih pristopov k problematiki zavesti kot zavesti. Omejil se bom le na enega samega, ki je po eni plati dovolj zakoreninjen v filozofski tradici ji, po drugi pa daje prav v dialogu s psihologijo poseben uvid v zavest. Ta vidik je fenomenološki, ki hkrati kritično premotri tudi empiristični vidik zavesti, vidik torej, katerega skorajda neposreden dedič je tudi sodobni kognitivizem ali širše rečeno analitična filozofija sploh. Razen tega si je fenomenološko raziskovanje nadelo ime znanstvenega filozofskega raziskovanja, kar je še razlog več, da si ga ogledamo malce pobližc.
Fenomcnologija ima za analitično filozofsko tradicijo še posebno težo, ker je uvedla načelno razliko med empiričnimi, izkušenjskimi in absolutnimi, neeni-piričnimi, neizkušenjskimi vedami, kol sla matematika in logika (v vseh njunih različnih oblikah). Opredelila je neempirične znanosti kot apriorne in neodvisne od izkušnje (in v tej zamisli tudi absolutno resnične), empirične pa kot zgolj verjetnostne. Edmund Husserl je v prvem zvezku svojih Logičnih raziskav prav to dejstvo vzel za izhodišče kritike psihologizma, ki ga je po njem prevzela tudi poljska logična šola (Varšavsko-lvovska šola) in kasneje tudi Dunajski krog. Husserlova kritika psihologizma velja še danes kot vzor filozofske kritike vnašanja melod empiričnih ved v filozofijo in kritiko absoluliziranja ene znanstvene discipline nad vsemi drugimi (tudi nad filozofijo).
Fenomenologijo lahko označimo kot resen poskus "oznanstveniti" filozofijo na drugačen način, kot pa se kaže ta težnja v zgodovini analitične filozofije, se pravi v njenih pozitivisličnih etapah. Metodološko lo pomeni, da je skušal pozitivizem približati filozofijo empiričnim vedam, se pravi, da je pristajal na pravila izkušenjskih znanosti in predvsem njihovih vcrifikacijskih postopkov. Prav zalo je pozitivizem v svojih zgodnejših fazah podpiral psihologizem in - kar se v razpravah o pozitivizmu premalo poudarja - tudi induklivizem.
6	Prim. op. cit. sir. 460 in dalje
7	Idem, op. cit. str. 464
Prav to pot jc Husscrl zavračal - posebno izrazito v delu Ideje k čisti fenomenologi ji in fenomenološki filozofiji, pa tudi v drugih delih. Kot že rečeno, seje zaradi prevladujočega psihologizmaob koncu prejšnjega stoletja Husscrl precej ukvarjal tudi s psihologijo, ki jc postala po Brcntanovi novi zastavitvi v nekem smislu prav modna znanost in si jc s svoje empirične plati zagotavljala pol iz filozofije med empirične vede, kar jc bilo v času prevladujočega induklivizma ideal znanosti sploh. "Modna" pa je postala zato, ker jc omogočala celo laboratorijsko eksperimentiranje. Tako jc na primer tudi v Gradcu pod Mcinongovim vodstvom nastal psihološki eksperimentalni laboratorij. Med drugim jc bil tudi naš Francc Vcbcr vendarle privržcncc nazora, da jc glavna filozofska disciplina prav psihologijo. A o tem pozneje.
Husscrlovo fenomenologijo gotovo zaznamujeta vsaj dve vidni znamenji. Prvič njegovo matematično izhodišče, ki je razvidno v njegovih več kot metodološko natančnih pojmovnih analizah, in drugič njegovo navezovanje na psihološko-filozofskc raziskave Franca Brcntana in v zvezi s tem tudi navezovanje na pojem intcncionalnosti. V zvezi z obema znakoma jc gotovo tudi racionalna zastavitev filozofskih problemov, odmik od iracionalizma npr. filozofije življenja. Tretja pomembna značilnost jc tako imenovani internalizem, kol analitični filozofi poimenujejo subjektovo stališče. Seveda jc v okviru fenomenologije možna tudi drugačna naravnanost. Večina fenomenologov npr. ni sprejela Husscrlovcga transcendentalnega idealizma, njegovega internalizma, ampak (Ingarden) seje distancirala od •cga stališča v imenu eksternalizma. Pa tudi druga fenomenološka šola, ki izhaja iz graškega seminarja, sc pravi Mcinongova šola, ki ji jc pripadal tudi naš Veber, jc razglašala ckstcrnalizcm. Podobno stališče imata v okviru sodobnih prizadevanja analitične filozofije v Sloveniji in Hrvaški sploh tudi dr. Matjaž Potrč in dr. Ncnad Miščcvič.
Pojav zaznavanja kol edinega začetnega okna v svet jc vsekakor zanimiv tudi za fenomenologijo, ki hoče k stvarem samim. Edmund Husscrl se jc obširno razpisal o obeh pojmih v precejšnjem delu svojih spisov. Tu sc bomo dotaknili njegovih stališč, kakor jih je formuliral v svojih Idejah (1913) in v predavanju Grundprobleme der U>£ik (25/26). 8
Kolikor jc filozofija vpraševanje vsega po tem, kar jc po svoji biti (Aristotel), jc fenomenologija gotovo filozofija. Tudi njeno sklicevanje na znanstveno metodo ni zasidrano v empiristični koncepciji, ampak v racionalni težnji po resnici rcsnicc. V •cm smislu jc fenomenologija hkrati tudi konstitucijska analiza, ki razčlenjuje značaj bivanja predmetov, kakor sc oblikujejo v človekovi zavesti. Svet sc fenomenologiji kaže kot svet pojavov, torej kot fenomen. Izhodišče tega "pojavoslovja" jc siccr človekova naravna usmerjenost, ki ima svet fenomenov za svet, ki jc to, kar jc, sam na sebi, neodvisen od subjekta. Vendar subjektovo stališče to usmerjenost v temelju Preobrne. Fenomenološko stališče nikakor ni stališče naivnega realizma. Vsak pojav Predmeta jc nekaj samo s seboj identičnega, posamičnega, vendar pa hkrati nudi, daje način svoje danosti, ki jc seveda odvisen od vsakokratne spoznanjske situacijc. Ko govorimo, da eksistirajo predmeti "na sebi", to za Husscrla pomeni, da gre bistveno za spoznanja, ki prehajajo meje subjektivnega odnosa do danega. V tem smislu so predmeti kol predmeti "na sebi" transccndcnlni. Naravna usmerjenost vodi človeka k
8 Glej Husscrliana IX. Citirano po Edmund I lusscrl: Phnomcnologic <ler I^clicnswclt, Ausgrwiihltc Tcxle H, Rcclam 1986; izd. Klaus Held)
predmetu, zavest jc torej bistveno intcncionalna in hoče tudi izpolnili predmete kot "izvorne načine danosti". Kjer ta "izvornost" ni dana sama po sebi, jo zavest išče na podlagi dejstva, da jc vsako doživetje utemeljeno v drugem doživetju. In prav ideja utemeljevanja je privedla Husserla do prepričanja, da je zaznavanje stvari v prostoru in času temelj intencionalnega doživljaja, ker ga vse druge vrste doživljajev predpostavljajo. Zato eksistira med čutnim zaznavanjem in drugimi inteneionalnimi doživetji temeljni odnos. ("Fundicrungsvcrhaltnis"), zakaj ta ni mogoč zunaj čutnega zaznavanja. Iz tega "utemcljilvenega odnosa" jc mogoče izpeljati tudi teorijo ontološke plastnosti, kakor jo jc izpeljal npr. Nicolai Hartmann.
Čutno zaznavanje jc za Husserla temelj za konstitucijo tako imenovanega realnega sveta, pri čemer so predpostavljena vsa "znanstvena fiziološka dejstva" v zvezi z zaznavanjem. Za razumevanje Husscrlove teorije zaznavanja jc potrebno uvesti šc nekatere njegove termine, brez katerih ta teorija ni povsem razumljiva. Filozofsko spoznavanje izvornih danosti imenuje Husscrl razvidnost, (evidenca) njen značaj pa naziranjc ("Anschauung"). Izvornost pomeni glede na povedano naziralno danost, samo naziranjc pa pomeni toliko kot "posedanjenje" ("Gcgcnvvartigung"). Zaznavanje stvari pa nikoli nc daje stvari take, kot jc v celoti. Vedno imamo pred očmi samo sprednjo, zadnjo ali stransko plat predmeta, recimo mize itd. Naziranjc stvari vsebuje torej množico načinov, v katerih se stvar daje človekovi zavesti. To množico jc imenoval Husscrl "odsenčenja" ("Abschattungcn") - izkoristil jih je med drugim Ingardcn v svoji teoriji o eksistenci literarne umetnine. Polje zaznavnega sveta možnih stvari ali reči jc Husscrl imenoval horizont. Potencialni načini danosti ostanejo netematizirani, icmatizirana jc zgolj tista predmetna danost, na kalero jc konkretno usmerjena moja pozornost. "Odsenčenja" so seveda netematizirana in sc mi nc kažejo kot predmeti. Zanje samo vem in sc jih zavedam na podlagi prejšnjih izkušenj.
Občutki kot neposredni (fiziološki) odzivi čutil so za Husserla realni momenti zavesti, a se sami v sebi nc nanašajo na nič predmetnega, njihova vsebina ni icmatizirana, so pa podlaga, s katere sc zaznavajoča zavest usmerja na predmete. V občutenju sc ta zavest dotakne čutnega bogastva predmetnega sveta. Občutki, občutenja pomenijo torej gradivo, material, "hyle" predmetnega svcla, ki pa ga mora subjekt pomensko oblikovati, sc pravi formirati. To formiranje jc Husscrl imenoval "noezo": zaznana stvar sc šele z noetičnim formiranjem "hyle" konstituira v aktu apcrcepcijc. "Nocma" jc v nasprotju z noezo vreflekliranem duhu "predmet v modusu svojega intencionalnega pojavljanja".
Tako zastavljena teorija zaznavanja in zavesti pri Husscrlu (gotovo da v eksplikaciji tc teorije ni mogoče biti izčrpen, ker gre za zelo zapletene Husscrlove distinkcijc in definicije) omogoča spoznanje, da je formiranje teorije zaznavanja v filozofskem uvidu povsem odvisno od naših filozofskih predpostavk, ki sc večinoma (in tudi v Husscrlovcm primeru) reducirajo na senzualistična izhodišča, vendar samo izhodišča, ki sc vežejo bistveno na funkcijo dajanja pomenov, kar hkrati pomeni, da v tej teoriji ne moremo obiti teorije jezika, ob hkratnem priznavanju dejstva, da mišljenje ni nujno istovetno z njim, v mnogočem pa mu jc vendarle zavezano. Skratka tudi filozofija psihologije (ali filozofija kognitivnih znanosti, kar koli že to so) nc more mimo teorije pomena in z njo povezane razsežne filozofske problematike. Prav to pa v razpravah kognitivistov manjka, saj sc večkral nc zavedajo pasti naivnega realizma v obliki priseganja na zdravo pamet ali na nereflektirani eksternalizem. Prav pri prestopanju teh jarkov bi bilo dobro, če bi sc poglobili v fenomenološka stališča, ki absolutno presegajo zgolj fiziološko plat procesa zaznavanja.