Fin de siecle.
i.
ÄC zdaj si> ljubica ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni dan ? Ti nc razumeš r . . . Tiho, tiho, jadna, samo noči izdih je to nezvan —
Koga zavračaš zdaj s pogledom mrtvim. Kdo pije luč nevzdramnih ti oči ? Kdo zre božanstvo v formah, gestah tvojih, ti bitje mrzlih harmonij r
Umreti vsem . . . ljubiti v duši tebe! Ti si kot kip, kot mramor izklesan, kot Amor, ki z napetim lokom meri sred šumnih vodometov in platan.
2.
I)a sem te ljubil, bilo mi v pogubo, postala si mi smrtni angel moj, vse, kar mi sveto bilo, drago, ljubo, vse zgubil nizko sein to noč nocoj.
Kot blažen duh tam ob neba prestoli v svetost mi duša verovala je, » v lepote večnost, ki jo kerub moli, v dobroto, ki nas v svet poslala jc.
»Ljubljanski Zvon« h>. XIX. 1S99.	39
PrcvzviŠena, da se je greh dotakne, prepolna diha sladke tajnosti, slutila ni,- kako pod njo razmakne' prepad najpodlejše vsakdanjosti . . .
Poglej, kak svet neskončen, kak širok je, poglej, kaj potov, kaj strani — zdravstvuj! in nikdar, kak prepad srca globok jc, kaj bila si mi, kaj si zdaj, ne čuj!
3.
Srcc je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu solnce ne blešči.
Kar vzeti more se, to ste mi davno vzeli, kar netilo, nc gane več srca; z roko pregrešno vi razrušiti ste smeli, kar se postaviti nič več nc da.
Ah ne! ... ne muči srca v njegovem nemiru otroški srd, pozabljene solze, to vranci so, ki divje v zadnjem, prostem diru črez trupla znanih ranjencev bezel
Srce jc žalostno in išče si rešitve, duha okleniti se duh moj hrepeni kot čudapolne, pol pozabljene molitve iz davnih, davnih, srcu milih dni.
Aleksandrov.
Španska
I Ljubica, če ti je dolgčas, daj mi v roko mandolino, in zapojem ti romanco iz prelepih davnih časov,
iz prelepih onih krajev, kjer na mavrskih balkonih donne blede, Črnooke o ljubezni sanjajo . . .
Vse nebo se je topilo v mesečini, in na drevje, na šumeče, temno listje padali so demanti.
Tam v aleji v ravni vrsti stala debla so visoka, kakor črni mi menihi pod zelenim baldahinom;
a ob poti rože tihe Čakale so hladne rose in odpirale so plašno svoje Čiste kelihe . . .
' Don Juan in donna Ana sta hodila po aleji, v srcu žalost neizmerno, vroče solze na obrazu.
romanca.
Le še enkrat me poljubi . . . Noč in smrt bo zdaj pred mano, kamor stopi moja noga, bo zvenela rosna trava . .
In ljubeče okrog vrata položila mu je roke, a tam v parku bolni slavec je zaplakal tisti čas . . .
»Ah, ostani še trenotek, ti moj dragi! . . . Kaj je meni, kaj je meni to življenje brez poljubov tvojih gorkih ? . . .
Kadar bom pri oknu stala, gledala za tabo, dragi, obledela, ah, bo zarja od bridkosti v mojem srcu . . .«
Solnce se jc dvignilo; — in v tem hipu jc vzdrhtelo rosno listje v tihem smehu; zasmcjalc so se rože
ob aleji; in od smeha, od neskončne veselosti so se tresli mi menihi pod zelenim baldahinom . . .
»Duša moja, glej, že vstaja Honny soit qui mal y pense. tiha zarja na izhodu,	Zarja vstaja na izhodu, —
hladno jutro diha v zraku, daj mi roko, Anica, zadnje jutro moje sreče ... in ne misli na romanco.
Ivan Cankar.
Onkraj življenja.
Spisal Ivan Prijatelj.
red mestom je stala pritlična hiša Kvatrnikova. Porjavela opeknata streha ji je segala na ozadnji strani skoro do zemlje položnega hribčka, ob katerem se je razprostiralo predmestje. Na tej strani so bila mala vrata ali pravzaprav edina vrata, skozi katera so hodili v hišo; kajti velika vrata proti cesti so bila vedno zaprta, in dež jc bil že zabrisal razpoko med pragom in žilasto hrastovino, iz katere so bila narejena. Pred hišo je rasla tista drobna, tenka travica, ki ni nikoli velika. Tri korake od vrat se je košatil brez vsake simetrije kostanj, in za njegovim deblom se je videla v zidu vdolbina s podobo Brezmadežne za steklom.
Pred to podobo jc gorela vedno rdeča Iučca, vedno, kakor da bi hotela ugasniti. Kdo ji jc prilival olja in kdaj, ni videl nihče. Sploh je malokdo zapazil ta mirni oltarček, razen kadar jc ugasnila svetiljka. Takrat pa so sc na cesti ogovarjale znanke takole:
»Botra, aH ste videli? Pri Kvatrnikovih je ugasnila svetiljka.«
Ali to se je dogodilo redko, redko . . .
Pred kratkim pa so se bila odprla velika vrata na stežaj, in skozi nje so ponesli pogrebci k večnemu počitku gospodarja tc hišice, Antona Kvatrnika, bivšega agenta »Kat. zavarovalnega društva«. Prchladil se je bil ob neki povodnji; toliko da ni bil utonil. Domov so ga pripeljali, in v Štirinajstih dneh je mirno v Gospodu zaspal.
Po petih tednih je bilo zopet vse pri starem, le razpoka pri pragu je zijala in čakala kakšne take plohe, ko poskakuje drobni pesek od tal. In po trati pred hišo so bila razrita mesta in znamenja vtisnjenih peta še tako vidna, kakor bi se bilo vse to včeraj dogodilo.
». . . In zdaj diši tu samo še malo po kadilu. Ko bi hotelo zmerom dišati . . . Vidite, jaz imam vsa okna zaprta, samo da bi ostal ta vonj v sobi. Ta vonj! Morebiti je to greh, ali jaz vendar menim, da plava duh mojega umrlega moža v njem . . .«
Notarski kandidat Ribič je krepkeje potegnil vase zrak temno-opremljene sobe in se ozrl v obraz črnooblečene dame — Albine, vdove Kvatrnikove. On ni čutil v sobi nikakega duha po kadilu. A gospe ni hotel niti s pogledom opozoriti, da se moti; zato je poslušno pogledal na zaprta okna, ki so bila pod zavesami zagrnjena šc z rjavo tenčico in zunaj zaprta z zelenimi oknicami. Samo zgornji del oknic jc bil odslonjen, in skozi ta presledek se je videl v bližini vrh resne smreke in dalje košček gradu, ki je žarel v pojemajočih žarkih večernega solnca.
»Prvo poročilo o nesreči vas je hudo prizadelo, kaj nc, milostljiva ?«
»Nc vem. Pogosto čutim, kakor da bi mi očitala vest, da nisem dovolj občutila bridke izgube. Druge čutijo drugače. Spominjam se s počitnic pri stricu. To je bilo takrat, ko sem bila dovršila šesti razred samostanske šole. V vasi je bila izgubila nekega tesarja žena moža; drevo ga jc bilo ubilo v gozdu. Ko jc izvedela grozno novico, jc begala po vasi in si ruvala lase. In pozneje, ko so ji ga prinesli na nosilih šc malo živega, se je grudila na travi pred hišo in tolkla z glavo ob tla . . . Pri nas je bilo vse tiho. Ko so ga položili tu-le na posteljo, sem ga vprašala, ali ga kaj boli. On mi je odmajal. Nato sem mu popravljala zglavje, ker se mi jc zmerom zdelo, da je prenizko, in da mu sili kri v glavo. Jokala menda nisem glasno, tarnala tudi ne. Ali sem sploh zmožna česa takega? Ne vem.«
»Ljudje so različni, milostljiva. Vsakemu ni dano, kazati svoje notranje stanje na zunaj. Ali pogosto je v enem samem pogledu več bolesti nego v potokih solza.«
»In vendar mi je hudo — zakaj, mi ni prav jasno. Poglejte, ta sobica je moj svet in ta tišina moje življenje. Tu me nič nc vznemirja in nič ne draži. Včasih sem hodila na vrt. Sedaj ne prestopim več vrtnih vratec. Naj vse konec vzame!«
Vdova je povzdignila lepo glavo in je dalje govorila:
»Včeraj sem zapazila te-le nekazne veje po stenah. Poslala sem po slikarja, da mi jih pobeli, potem pa naj n?i naslika sveto Klaro na zlatem ozadju, v Črni samostanski obleki, sveto Kordulo na kle-čalniku, na straneh pa sveto Emeriko in sveto Sholastiko. In potem
ne pojdem več v samostansko cerkev k maši, ampak samo k svetemu Antonu.«
Ribič se je ozrl'po sobi. Nehote se mu je zazdelo, da plava religija v tem svetu odmaknjenem prostoru, da rastejo legende iz preprog, da pogledujejo izza zaves dolgi, ozki obrazi s svetniškim sijajem. Čutil je peroti nadnaravnih duhov nad seboj. Pred njim jc sedela, naslonjena na mizo, mlada vdova kakor gospodarica vseh teh skrivnih bitij. Hotel ji jc posaditi v mislih na glavo samo še zlati sij. Pozni solnček je trepetal po stropu v dolgi progi, kakršno je propuščala razpoka na oknicah. Ali v tistem hipu se je spomnil, da je to ona Albina, kateri je pred sedemnajstimi leti kot šestletni dečko pravil v stričevi lopici bajko o tem božjem solnčku. Mamica mu jo je bila povedala. A Albina se mu je strašno smejala, ker jc še verjel bajkam, ga gladila po razkuštranih laseh ter ga zaporedoma imenovala »norčka«.
Ribič se je bil zamislil.
Vdova ga je gledala nekaj časa. Zazdelo sc ji je, da čuti z njo. Zato mu je rekla zaupno:
»Zakaj mi je vsa priroda tako omrzela? — Zato, ker me straši,« si jc odgovarjala tiho in boječe sama. »Nikar mi ne zamerite, a jaz se bolj bojim teh mrtvih strahov prirode nego spomina svojega moža, čigar izgubo sem premalo občutila. Onikrat sem šla v samostansko cerkev k večernicam. Morala sem skozi Log. Solnce jc bilo žc zašlo, in nebo na zapadu je bilo krvavo in grozno. Voda v Logu je bila kakor mrtva. Suhe vrbe so segale s skrivenčastimi, razpokanimi vejami v vodo, kakor da bi česa iskale v težki, nepremični vodi. Povsod se mi je zdelo, da leži nekaj pod vrbevimi vejami in ne more iz vode. Krvavi zahod se je videl v vodi. Vse pa je bilo strašno . . .«
Mlada vdova si je pokrila oči in se bolestno obrnila proti zidu.
»Milostljiva, ali vam jc kdo povedal, kako se jc ponesrečil vaš pokojni soprog?« je vprašal Ribič.
»Saj to jc. Pravil mi je njegov prijatelj, temu pa je bil vse razložil kmet, ki ga jc našel napol živega med vejevjem.
»Ah, tako.«
Potem sta molčala.
V solnčnem traku jc' trepetal prah.
Po steni se je plaho kradel žarek, kakor da bi se bal zamaknjeno usnulih zaves, mrtvih lilij v kotu, polnih nadnaravnega življenja. Oni solnček, ki je slednje jutro prihajal pozdravljat sveže lilije na
vrtu, sc jc ustrašil teh svetnic, klečečih pred Lurško Brezmadežno, nad katero je trepetal prah v finih, nevidnih plasteh.
»Kako dobrodejno je nebeško solnce!« je izpregovoril Ribič, pazljivo motreč odsev solnca na svoji roki.
»Da, v nebesih je solnce,« je rekla za njim vdova Albina.
»In po zemlji so razlita nebeška čuda.«
Mlada vdova je pomolčala. Šele črez nekaj časa jc pripomnila:
»Ali po zemlji hodi smrt . . . Na raztegnjenih ravninah hira drevje, po dolgih poljanah vene cvetje, pod milim nebom umira človek. Povsod hodi smrt ... Po močvirjih nastavlja svoje mreže, po gorah se brezčutno igra s skalami, črez nebo razpenja svoj prapor in z žarečimi, koščenimi prsti grabi po nebu in zemlji. Zunaj hodi smrt . . .«
»To je strašno!«
»Tudi vam je to strašno!«
Ribič je malo pomolčal, potem pa hitro dejal: »Ne, ne, meni so strašna vaša čuvstva.«
Vdova se je smehljala. Njen nasmeh je bil poln truda in usmiljenja.
»Meni je hudo, ker nc vidite življenja, ki vas obdaje v skritih skladih, ker ne čutite njegovega diha, ki veje skozi vsak kotiček, ker se nc zavedate božajočih njegovih peroti, ker ne občudujete življenja celo v smrti.«
Na vdovinem obrazu je sijal še prejšnji nasmeh.
Ribič se je zravnal:
»Milostljiva, ali ste ljubili svojega soproga?«
Neumestno bi bilo to vprašanje, da bi ga ne bil izpregovoril Ribič z neko čudovito odvažnostjo in neizprosnostjo. Videti je bilo, kakor da živi vsa njegova notranjost tisti hip v tem vprašanju.
»Da, gospod Ribič; mislim, da sem ga ljubila,fc jc dejala vdova počasi in poslušno.
»Zakaj ste ga ljubili?«
Vdova je za spoznanje povesila trepalnice in pristavila še tiše, sramežljivo:
»Ker mora žena ljubiti svojega moža.«
»In vaš soprog vas je ljubil?«
Vdova je dihnila prosteje:
»No, saj je bil tako dober! Nikoli mi ni rekel žal besede.«
Sedaj jo jc popustilo trepetanje. Da jo je bilo poprej nekaj streslo, je šele sedaj zaznala.
»Ali kako ste ga ljubili?«
»Kako . . .«
Ribič se je nagnit z zgornjim životom naprej.
»Ali ste se veselili njegovega povratka s potovanja?«
Vdova je malce genila z glavo.
»Ali ste hodili uro prej semtertja po sobi, iz sobe v sobo, iz kuhinje v klet, na prag? Ali ste mu hodili onkraj gozda naproti? Ali ste se zasmejali, kadar sta se pogledala nepričakovano naravnost v obraz, iz oči v oči ? . . . Ali ste videli, ko ste na stezi pričakovali soproga, da se vam po vsem gozdu smejejo sinice-smejačice, in da vam kos oblastno intonira z vrha smreke svojo koračnico? Ali sc vam je potem doma zdelo, da oni-le kostanj pred hišo pogleduje s konci svojih vej nagajivo skozi okno v sobo, kjer sta sedela s soprogom ? In da se zopet zamikuje, zopet in zopet! Ali vas ni za hip prešinila misel, da zavese pri oknu tako trepečejo kakor otroci, ki so pričakali očeta, in z ročicami in nožicami izražajo svojo nestrpnost, da bi prišli v očetovo naročje?«
Na vdovi nem obrazu je medlel nasmeh.
Magični vpliv prvih, nasilnih vprašanj mladega moža se jc bil poizgubil. V sobi jc ležal zopet težki zrak, dih smrti ... In tega je dihalo vse z vdovo vred.
»Gospod Ribič, tako čutijo samo pesniki,« je rekla vdova s suhim nasmehom.
»Tako čutimo vsi v gotovih hipih,« je popravil mladi mož prepričevalno. — »V prirodi je Bog . . . povsod jc Bog. In Boga moramo vedno čutiti. Ako ga čutimo vedno, nam ni nikoli težko in dolgočasno, nikoli se ne jočemo, ampak točimo samo solze veselja... A z Bogom se govori samo z otroškim nasmehom na ustnicah. Saj smo božji otroci! — Po zaprtih in zaslonjenih kotih pa preži zli duh . . . okrog njega je vse pusto in prazno. Gorje mu, kdor je zaprl samega sebe! Ob zlem duhu hira vsakdanjost med upom in obupom. Zli duh ne umira, ampak vodi smrt za seboj . . .«
Zahod je bil otcmnel, in od smrekovega vršička se ni videlo skozi zgornje oknice nič drugega nego črna pega.
Na mizi je stala svetiljka z dolgim senčnikom, podobnim halji-dopetači. Vdova jc prižgala. Motna, fosforasta svetloba se jc razlila po sobi. Črez strop se je razpel širok krog, koti pa so se vendar prav malo razločili.
Ribič je gledal vdovo. Vedno, celo ko je prižigala luč, se jc težko smehljala. Tudi ko je bila sedla, ni opustila mučnega smeha. Rekla pa ni nič.
Ribič je pristopil k oknu, odprl prvo plat in privzdignil oknicc. Videlo se je po pobočju hriba prav do gradu. A vse je bilo potopljeno v mrak. Prislonil je okno nazaj in začel hoditi po sobi. Potem se jc ustavil pred vdovo in ji rekel mehko:
»Tudi vi ste tako čutili.«
»Ne,« je rekla vdova komaj slišno.
Spomnil sc jc, da je bil včasih njen najboljši prijatelj, ali recimo . . . znanec ... pa je nadaljeval:
»Prvo pomlad v zakonu?«
Ona mu je odmajala.
»Sobotne popoldneve na samostanskem vrtu?«
Vdova je mehanski odmajevala z glavo, kakor da nc bi čutila, da njegova vprašanja prehajajo v prošnjo.
»Pod orehi na vrtu svojega strica?«
Isti mrtvi mir. Ribiču je podrhtel glas.
»Za našo pristavo . . .«
Hipoma je omolknil, kakor da bi se bil zarekel. Vdova ga je pogledala z izrazom strahu in bojazni. Očividno je bila tu zanjo meja v neki drugi, davno proŠli svet, v katerega ni hotela nazaj niti z mislijo.
Ribič seje hitro zavedel; sramežljivo je pogledal v mizo in dejal:
»Xoda, ko ste pričakovali poletne pozne popoldneve gospoda tam-le na robu gozda, ste vendar čutili, da priroda ni trmoglava in dolgočasna ?«
»Po letu sem ga čakala tu-le. A ob zimskih večerih sem večkrat stopila pred hišo in gledala, kako mcscc obseva dolge, prazne snežene poljane. Takrat mi je pogosto prišlo na misel, da se priroda sama kaznuje, da se pokori za mladostne grehe kakor uboga grešnica, ki si trosi pepela na glavo.«
Notarski kandidat Ribič jc pomenljivo pogledal vdovo in začel iznova korakati po sobi. — Potem jc izrazil željo, da bi šel rad počivat. Postrežnica ga je peljala v pritlično sobo, ki so ji okna gledala na vrt.
* * *
Vdovi pa se je storilo inako.
Na obrazu je Čutila mučne sledove smeha. Tako dolgo se že ni zgenilo nič v njenih mrtvih potezah. Mislila je že, da je dosegla
mir, ki samo ukazuje, a se nikdar ne pokori. Menila je že, da je zanjo minil nasmeh, ki sprejemlje zunanje vtiske in jim obenem odgovarja, ki se da slepiti in prevarjati ter sam slepi in prevarja. Spomnila se je mladosti, ki se smeje, da se smeje, ki dela, da dela, brez vzrokov in smotrov. In te misli se je zbala. Zakrila si je obraz, ki jo j c pekel od prejšnjega smeha.
In vendar je mladost tako lepa!
Kakor da bi ji bilo narejeno: odslej ni mogla več misliti na stroge samostanske obraze. Trudila se je, da bi mislila nanje, a pred oči so ji prihajale prvoobhajanke iz samostanske cerkve v belih oblačilih, z rožo v laseh in smehom na licih. Izmed učiteljic je stala pred njo vedno le mati Cirila, ki se je navadno vselej smejala, kadar je stopila v šolo.
Vdova je vstala in začela stopati po sobi. Postrežnica je prinesla vodo in pričela odgrinjati posteljo. Pogledovala je postrani na vdovo. Čudno se ji je zdelo, da ne kleči pri klečalniku. Tiho je zapustila sobo. Ko je zapirala vrata, se ji jc zdelo, kakor da bi bila gospa vzdihnila in si z rokami pokrila obraz.
Vdova je mislila na to, kar jc govorila z notarskim kandidatom Ribičem.
Prišel jc bil k njej iz oddaljenega pokrajinskega mesta, da se domenita glede zapuščine Kvatrnikove Vdova mu je bila poverila vse sodne zadeve. Spominjala se ga je iz mladih let, ko je hodila sirota brez staršev na deželo k stricu na počitnice. Bila jc večkrat bolehna, zato so jo puščali iz zavetišča malo na zrak k imavitemu stricu, pri katerem se je vselej pokrepila.
Prvo leto je bila še majhna in kaj razposajena. Letala je z mladim Ribičevim dijakom, ki se je bil šel v mesto učit za gospoda, po polju, lazila z njim po grmovju za jagodami in ptičjimi gnezdi, posedala ob pastirskih ognjih in pekla krompir, plezala na tuje drevje in bila z vso mlado družbo uhana od sosedovega hlapca.
Ko je prišla vdrugo, se je vedla dostojneje. Z Ribičevim je govorila le redko in vedno z povešenim in zardelim obrazom. Posedala je rada na vrtu pod mahovitimi orehi in strmela v daljavo.
Na svojih tretjih počitnicah — prihajala ni vsako leto — pa je ni bilo videti drugje nego v cerkvi. Lopici na vrtu se je bila povsem izneverila. Od maše grede je gledala v tla; semtertja se je pogovarjala s starimi ženicami. Oblačila se je črno. Vsi so pravili, da bo nuna. Pa ni postala nuna, ampak po želji starega strica, ki ji je dal lepo doto — žena agenta Kvatrnika. Ta Kvatrnik je bil
znan 'in na najboljšem glasu kot pobožen voditelj romarjev. Ona ga seveda ne bi bila vzela na željo stričevo, pa pokorila se je svojim učiteljicam, ki so rekle, da je to volja božja.
Toda na vse to vdova Albina sedaj ni mislila. In vendar jc objemalo ta leta toliko poezije, poezije veselja in miru! A to je bila mladost, oni svet, v katerega vdova Albina ni več smela. Ona si je bila s strašno doslednostjo in energijo ustvarila nov svet, oni svet, ki plava po stanici od rojstva bolne deklice, ki se zgrinja in spenja po stenah tihe katedrale.
Vdova je mislila na zadnje besede, katere je bila govorila nocoj Ribiču.
Nekaj jo je težilo. Priznala si je, da je to vest. Tako ji vest navadno ni govorila. Ona se je redkokdaj menila s kom. O takih stvareh kakor danes se sploh ni pogovarjala z nikomer, v sebi pa je bila to zdavnaj preživela. Zakaj so jo mučile zadnje besede r Premislite: en sam prizor ji je silila vest v spomin, en prizor, ki jc bil tako vse drugačen nego njene zadnje besede nasproti Ribiču, tako različen od njenega sedanjega stanja! In na ta prizor bi bila morala pomisliti, predno je bila tako govorila.
Ona ni odrivala vesti. Cemu ? Očitanje vesti je bilo zanjo sreča, toda trpela je mnogo. To je bil njen kes, njena pokora, vse obenem. In kes in pokora sta bila njena sreča.
Tudi zdaj se je rado voljno vdajala mukam vesti. Svojo lepo glavo, svoje mirne oči, svoje tihe ustnicc, svoj čisti vrat, svoje bele roke, ves svoj život je pokladala pokorno na žrtvenik. Tudi si ni odganjala misli, ki so jo vlekle brez usmiljenja v gozdič in ji v bleščeči luči kazale steze, po katerih je hodila, pričakujoč v drugem tednu zakona soproga z daljnega pota. Vse je bilo razgrnjeno pred njo: — Ob stezi so rasle trepetlike in grešno drhtele z njo, polne veselega hrepenenja in neznanega poželjenja. V grmovju sc je igral par penic »skrivalice«. Albina jc hitela po stezah, in zaljubljeni parček jc letal z njo — tako se ji je zdelo. Visoka trava na zeleni ravnici se je zgrinjala in se poljubljala s kodrastimi cvetnimi glavicami. Albina je bila prišla prezgodaj, in Kvatrnika ni hotelo biti dolgo dolgo. Vedno iznova jc hodila na visoko ravnico in se ozirala po beli cesti, ki se je vila Črez travnike in njive. Pri tem se je izmučila. Legla je v travo ob stezi, da bi se malo odpočila. Bilo ji je tako mehko okrog prsi! Taka sladkost je kipela iz pomladanske prirode! Bilo je vse opojno, omamljivo. Zaprla je oči in se potapljala v razkošnost veselega pričakovanja. Objelo jo jc gorko odelo poznega popoldan-
skega vzduha. Okrog so brenčale žuželke, tiha godba . . . dreftiavo šumenje . . . dišeča toplota ... V dolgih presledkih ji je izginilo vse v zavesti . . . Zaspala je.
Ko se je zbudila, je zagledala pred seboj obraz svojega soproga tako blizu, da jo je dosegalo njegovo dihanje. Na ustnicah jc čutila sledove poljuba, ki jo jc bil zbudil. Okrog se je bil razgrnil somrak.
»Tako me čakaš, ti zaspanka?! Lepa je ta,« ji je govoril soprog in ji pretil s prstom.
»Premisli, Anton, zaspala sem . . .«, je rekla ona, in glas se ji jc tresel. Soprog pa se ji je smejal in ji popravljal s čela mokre lase, ki jih je bila že zapadla rosa.
Takrat je bilo vse okrog nje lepo, in s soprogom sta se smejala vsaki stvari, vsaki še tako brezpomembni besedici.
To jo je sedaj mučilo.
Vsak oni hip se je sedaj raztezal v ure, polne težkega truda. Vsak objestni smehljajček je bil sedaj rabelj s tisočerimi drobnimi šili.
To so muke iz življenja, ki je za življenjem . . .
Ali v teh mukah jc bilo nekaj sladkega. Nadnaravna slast je plavala nad njimi. Zazdelo se ji je, kakor da bi ji kapljala na pokorno glavo sveta voda očiščevanja v dolgih, tenkih curkih. In v tem kesanju je bila zanjo neznana prelest. Čutila jc mehko razkoš-nost: to so bile žc druge cvetlice, druge travice z drugačnimi glavicami. A premembe sama ni čutila. Ni vedela, kdaj so ornamentne lilije dobile sok in življenje vase, kdaj so se odločile od zidu vrtnice in se začele pozibavati v vetru, kdaj se je priroda vkradla v svoje med zidove ujete forme. Ali mahoma jo je objel tako svež vonj, tako nebeško hladilo!
Zunaj sc jc bil okrepil veter in odprl okno, katero je bil Ribič samo priprl.
Vdovi je šinil pogled na okno. Smreka, kateri se je videl poprej samo vrh, je stala sedaj cela pred njo, zavita v prosojen mrak pomladanske noči. Veter se je lovil v njenih vejah, med katerimi je zaživelo čudno življenje. Začela se je pripogibati z vrhom, vejami prav kakor živa, nadnaravno živa. Vabila jo je iz hiše.
In vdova ji je sledila mehanski liki mesečnica.
Oprezno je odprla vrata svoje sobe. Potem je v veži postala in poslušala, ali se bo kaj genilo v postrežničini sobi. Vse je bilo mirno, samo rahlo dihanje se je čulo, in budilnik je glasno tiktakal. Nato je varno pritisnila na kljuko malih vrat. Bila so zaklenjena. Začela je tipati po steni in iskati ključ. Našla ga je na desnem
podboju. Previdno ga je vteknila v luknjico in ga obrnila. Ko je stopila za hišo, jc za hip postala, negotova, kam naj gre. Potem pa ni šla na ono stran vrta, kamor jo jc prej vabila smrečica, ampak je zavila na drugi konec hiše.
Na vrtu se jc še komaj poznala peščena pot. Trava je visela nanjo, kosmulje in grozdičje se je bilo črez mejo razkoŠatilo, debe-loliste georginc so se oblastno stezale na stezo. V sredo vrta, pred hladnico na okroglici, kamor je ona po navadi sadila lilije, tulipane in bele hrizanteme, pa je bila letos dekla nasadila graha in srhkih paradižnikov. Ti so skoro zaslanjali vhod v hladnico. Po njej se je bila razhobotala divja trta, katere ni letos nihče obrezal.
Vdova ni hotela v lopico, ampak je ostala pred njo. Tako novo se ji je zdelo vse okrog, novo in čudno.
Izpod jazminovega grmovja na kraju vrta se jc valila sivkasta megla, vijoč se v najčudnejših oblikah med vejami dreves in stebli cvctlic. Vse je bilo v dimu. A ta dim je bil opojen; celi vrt se jc potapljal vanj. Samo sadno drevje in laški jeseni so se spenjali visoko, in šc više je strmelo nebo z milijoni zvezd, ki so pričakovale luno.
In potem je prilezla luna.
Oblački sivkastih megla so se spoštljivo umeknili in se postavili v vrsto ob vrtni ograji. Luna jih je osvetila; videti so bili kakor vojaki, oblečeni v srebrno obleko.
Vdova je stala pod cvetočim laškim jesenom in opazovala to nočno življenje. Nanjo so padali obleteli cvetovi: majhni, rumenkasti, nazobčani, z luknjico odspodaj. To je bilo počasno, nepretrgano padanje skozi gosti zrak, napolnjen s silnim vonjem po laškem jesenu. Omamljiv vonj! Drcmavo premikanje, izginjanje, prikazovanje! . . . Vdova je nepremično gledala to vrtoglavljenjc drobnih cvetov in puščala, da so se usipali nanjo, ji drsali po glavi, črez čelo, preko oči, ji trepetali po vejicah, polzeli po licu, črez ustnice ter se spuščali po dolgih gubah njene obleke navzdol.
Prihajala je v ono stanje, v katerem se volja in razum tiho umičeta . . .
In v tem stanju se je zgenila in sc bližala oknu sobice, v kateri je ležal notarski kandidat Ribič.
Okno je bilo tako visoko, da ni bilo mogoče s tal pogledati v sobo. Vdova si jc malce privzdignila krilo, se ozrla parkrat okrog, pazno posluhnila in varno stopila z nogo na najnižjo letvico opore za vinsko trto, ki se je spenjala ob zidu. Pogledala je še enkrat po
vrtu. Megleni vojaki so stali še vedno tako spoštljivo ob ograji, med vejami laških jesenov pa se je slišalo tenko pikanje. Z vej se je odločil včasih tudi kak orumenel, prosojen listič in se spustil proti zemlji, udarjajo s pecljem ob mladike.
Vdova je posegla z rokami med trto, poiskala med širokim perjem letvico in se oprijela zanjo. Nato se je vzdignila od tal in se prijela z desnico za okvir pri oknu. Vzpela se je toliko, da jc prišla z očmi nad rob okna. Zastorovc deščice so bile spuščene malo nad polovico okna. Pod njimi se je moglo pogledati v sobo. A nič se ni dalo razločiti v njej. Vdova jc napenjala oči. Luna še ni bila priplavala črez streho, a od neke oddaljene stene se je probijal skozi redkejše jesenove veje medel odsvit. Vdova jc že zagledala vrata in na njih visečo otiračo . . . Zdajci se ji jc zdelo, da se nekaj giblje v sobi; prav pred šipe se je pomolilo nekaj kakor moški obraz. Vdovi je zamrl v grlu glas. Preperela letvica se jc zlomila s precejšnjim treskom, in vdova se je počutila na tleh.
Naglo se je pobrala in izginila za oglom skozi mala vrata.
* *
*
Zjutraj jc bil krasen dan.
Daljne gore, žareče v jutrnjem solncu, so se videle prav blizu. Zrak je dihal svežost.
Notarski kandidat Ribič je sedal na voz, pripravljen za odhod. Na pragu velikih vrat je stala vdova Albina; oblečena je bila v lahno jutrnjo obleko. Stala je mirno, a vendar je izražala vsa njena postava živahnost in veselje; tako lahkotna jc bila. Smehljala sc je komaj vidno.
Z Bogom, milostljiva!« je klical Ribič, oziraje se, ko se je voz že premikal.
»Z Bogom, gospod Ribič! Skoro zopet pridite!«
Voz je oddrdral, in vdovine poslednje besede težko da bi se bile čule. A vdovi so bile ostale na obrazu; zakaj zasijal ji je pri njih, in v vseh potezah jc zatrepetalo nekaj novega, ki šele pride...
Goethe
ne 28. avgusta letošnjega leta je minilo 150 let, odkar se narodil v Frankobrodu ob Menu Goethe, gotovo eden izmed največjih pesnikov in pisateljev vseh časov; in kakor so se pred kratkim ob stoletnici Puškinovega rojstva vsi listi izobraženih narodov spominjali velikega ruskega pesnika, ki je svojemu narodu ustvaril pesniški
Spisal S.
kar se
jezik in ki se je pojavil med slovanskimi narodi prvi kot literat v velikem stilu, dostojno začenjajoč v ruskem slovstvu dobo razcvitanja in vedno večjega razvoja, tako so zdaj ob stopctdesetletnici njegovega rojstva proslavljali vsi listi nesmrtnega pesnika »Fausta«, ki je završil najsijajnejšo dobo v slovstvu svojega naroda, dobo Lessingovo,
Spom injaifRJ~^e"
nejši od kateregakoli drugega slovstvenika spričo tega, ker se je živahno zanimal tudi za poezijo Slovanov, osobito za srbske narodne pesmi, s katerimi ga je seznanil Vuk Karadžič. —
Kakor suverenu na polju slovstva so se mu klanjali koncc drugega in tretjega desetletja malodane vsi izobraženi duhovi tedanje Evrope, in izkazovali so mu časti, kakor dotlej lc malokateremu pisatelju. V sedanjem času se more z njim primerjati samo Tolstoj, čigar vpliv na moderne duhove v nekaterih ozirih še celo prekaša vpliv, ki ga je imel Goethe na svoje vrstnike.
Ko je prestoloval v Wcimarju, vzvišen kakor Jupiter, so se mu prihajali poklanjat znameniti možje od daljnih strani. Med njimi, ki so prišli z njim v dotiko, so bili nekateri, ki so pozneje igrali večjo ali manjšo ulogo v duševnem razvoju slovanskih narodov; omenjamo lc Kopitarja, ravnokar imenovanega Vuka Karadžiča, zlasti pa Adama Mickiewicza. Njegovo ime jc zaslovelo ne lc med Angleži in Francozi, med katerimi jc bil, kakor nam priča njegov sestanek z Napoleonom, znan kot avtor »Wcrtherja«, temveč tudi med Slovani samimi, čeprav on s svojimi deli niti dalelco ni tako neposredno vplival na pesništvo kakor pa njegov veliki vrstnik Byron n. pr. na Puškina in Lermontova.
Moj namen jc, podati tu samo par črtic o možu, o Čigar življenju in delih jc nastala žc ogromna literatura; nešteti biografi so
\ Viel a
zasledovali njegova pota, tako da je znan skoraj vsak dan iz njegovega življenja; brezštevilni komentatorji so sc pečali z njegovimi deli in tazjasnjevali nejasna' mesta v njih; nešteti kritiki in estetiki so ga presojali z različnih stališč, eni z ljubeznijo in občudovanjem, drugi z mržnjo in rezko obsodbo. Eni so gledali nanj kot na vzor harmonično razvitega duha, drugim pa jc bil človek brez vsakega moralnega prepričanja, hladen egoist, motreč dejanja drugih brez vsakega osebnega zanimanja, človek, ki je v času, ko so se njegovi sozemljani bojevali zoper zakletega tirana, držal roke vzkriž, brez vsakega sočutja, brez vsakega izpodbujanja in sodelovanja, očitno pripoznavajoč, da mu jc Napoleon največji velcum njegovega časa, proti kateremu se mu zdi vse prizadevanje njegovih nasprotnikov brezuspešno, kakor početje pigmejev.
Značaj njegove osebnosti narisati v kratkih potezah, je sploh nemožna stvar; v njegovih delih kakor v njegovem življenju je toliko raznoličnosti, da se nam nikakor ne zdi čudno, da so ga presojali s tolikih, čestokrat popolnoma nasprotnih si stališč. Kakor skoraj vsakemu znamenitemu možu se jc godilo tudi njemn. Eni so častili v njem velikega pisatelja in pesnika, ki jc, neprestano zajemajoč tvarino iz življenja, jo preustvarjal v globinah svoje notranjosti v dragoccne bisere, drugim je bil le navaden človek, in opažali so na njem le madeže.
Da se prav oceni, se morajo vpoštevati pred vsem razmere in okolnosti, v katerih jc Goethe odrastel in živel. Le-te so bile seveda zanj tako ugodne in srečne, da mu jc bilo mogoče razvijati svoje moči neprestano in skoraj brez vsakega zadržka. V tem oziru mu je morebiti podoben samo Rafael, ki je, prišedši v Rim, našel na dvoru Julija II. in Leva X. torišče za svoja dela kakor nalašč pripravljeno.
Mladostna leta je preživel Goethe v svojem rojstnem mestu. Njegov praded od očetove strani je bil kovač, njegov ded krojač in gostilničar, in šele njegov oče se je popel na višjo stanovsko stopnjo: užival je naslov cesarskcga svetnika, a inače jc živci sam zase, vedno čudak in posebnež v vsakem oziru. Oče je sam skrbel za prvi pouk svojega sina, nad katerim je mlada mati čuvala z veliko skrbjo. Pouk, ki ga je užival, ni bil ravno sistematičen, a za takratne razmere je zadostoval, da je mogel že 1. 1765. iti na univerzo v Lipsijo, kjer se je posvetil pravoslovju. Suhoparna predavanja ga niso mnogo zanimala; obolel jc in se zato vrnil 1. 1768. domov; 1. 1770. pa jc odšel na univerzo v Strassburgu, kjer je dovršil študije 1. 1771. Razen
kratkega hivanja v Wetzlar ju. kjer je bil nastavljen pri. komornem sodišču kakor praküksnU in nekaterih potovanj je živel do 1. 1775. večinoma doma v Frankobrodu. V tem času je fcdü, m sicer L 1773. igro: »Goetz von Berlichingen«, L 1774. pa roman: »Leiden des jungen Werthers t. ki je na mah razglasil njegovo ime po širnem svetu. Z nobenim poznejšim delom ni vzbudil Goethe toliko pozornosti kakor ravno z »Wertherjem«; vse je Čitalo ta roman, vse je togovalo z Werther jem, pretakali so se celi potoki solza» in sentimentalnost, za katero je tedaj malodane bolehalo vse, je naslikana v tem delu najlepše in najpoetičneje. Dokazano je celo, da so nekateri v svoji prenapetosti posnemali Wertherjev čir. ter lastnovoljno šli v smrt. To je seveda dalo mnogim povod, da so zvračali vso krivdo na pesnika samega. Cerkev in država sta začeli boj proti tej knjigi; v Milanu so jo sežgali na povelje nadskofovo na javnem trgu. mestni, očetje v Lipsiji so jo prepovedali pod kaznijo. Vse to pa je imelo le posledico, da se je 1. 1775. natisnila enajstkrat. Zanimivo je, da se je celo Napoleon sam veliko bavil s tem. romanom. Ko je bil 1. J.80S. v Erfuriu> je pozval Goetheja k sebi. Začel se je z njim takoj pogovarjati o Werther j it. o katerem je trdi», da ga je preči ca 1. že sedemkrat. Napoleon jc dokazal pri tej priliki pesniku, da je način, kako je on motiviral samomor Wertherjev. napačen; preveč nenaravno je namreč dejstvo, da bi. si bil končal Werther življenje obenem tudi radi preziranja in radi žaljene časti, kakor je to pesnik pisal v prvi izdaj) svojega romana.
Nova doba se je začela za Goetheja z njegovim prihodom v Weimar, kamor je dospel dne 7. novembra i. 1775. na povabilo mladega vojvode. Karla Avgusta, ki ga je že dne 11. junija 1776. L poklical v tajni svet, L 1779. pa ga imenoval za tajnega svetnika, da bi ga s tem stalno privezal na svoj dvor, S tem imenovanjem — ki pa je vzbudilo veliko nevoljo radi tega, ker je bil Goethe, preprostega rodu — je bil pesnik stalno rešen vseh gmotnih skrbi. V Weimar)u je živelo takrat mnogo mol ki so se resno bavili z leposlovjem, in s katerimi je on občeval sosebno z Wielandom, ki ga je bila poklicala vojvodinja Amalija žc L 1772. na svoj dvor za odgojitelja svojih sinov. L. 1/76. je prišel tja tudi Herder, ko je bil nastopil mesto generalnega superintendent*. Največji v tisk pa je ttČmiia na Goetheja gospa ECarlcta pl. Steinova; pisma, ki jih jt je pisal, kažejo, kako da ji je bil vdan, in kakega velikega pomena ck je bila ona za njegov razvoj. Uradovanje mu ni prizadevalo mnogo posla in skrbi, in v tem oziru zelo rahločutni, vojvoda tudi
»Lj10. XIX. m	40
ni mnogo od njega zahteval. L. 1782. je prejel plemstvo; diplomo je poslal gospe Steinovi z besedami, za njegov značaj značilnimi: »Meni je tako čudno, da si ne morem pri tem ničesar misliti«.
Weimarskc razmere mu pa vendar niso pripuščale, da bi bil mogel koncentrovati vse svoje misli za kako večje delo. Da bi se jih za nekaj časa iznebil, jc odpotoval dne 3. septembra 1786. 1. natihoma iz Karlovih varov proti jugu. Davno se je že bila v njem vzbudila želja, da bi spoznal in gledal na svoje oči mesta klasične umetnosti. Na tem potovanju po Italiji se mu je odprl nov svet; z nenavadno vnemo in navdušenjem je proučeval ostanke iz grške in rimske dobe ter tudi dela italijanskih umetnikov; z zanimanjem pa jc opazoval tudi ljudstvo, kakor nam svedoči n. pr. njegov popis rimskega karnevala.
V Rimu je dovršil dramo: »Ifigenija v Tavridi« in pa žaloigro »Egmont«; obe drami je bil začel žc davno poprej, a ju je večkrat predelal.
Pomudivši se v večjih mestih, kakor n. pr. v Rimu in v Benetkah po dalje časa, in prehodivŠi skoraj celo Italijo, se je povrnil Šele 1. 1788. v Weimar, izpremenjen kot človek in umetnik. Njegovi prejšnji znanci ga niso mogli več razumeti, in njemu samemu ni bilo več toliko za družbo kakor poprej. Tudi razmere h gospe Steinovi so se ohladile, posebno odkar je bil vzel k sebi neko preprosto dekle, Kristijano Vulpius, ki mu je 1. 1789. porodila sina, in s katero je doslej živel v divjem zakonu. Ona sama mu je bila vdana s celim srcem in mu je pridno gospodinjila. Njej je posvetil krasne »rimske elegije« in pa pesem o »metamorfozi rastlin«.
Zadnje desetletje prejšnjega stoletja je bilo zanj celo plodovito. Bavil se jc mnogo s prirodoslovjem, posebno z rastlinstvom in z mineralogijo ter z anatomijo in optiko; njegove zasluge na tem torišču so primerno ocenili šele po njegovi smrti priznani učenjaki, kakor n. pr. Helmholtz in drugi. Odkar je pa začel 1. 1794. občevati s Schillerjem, s katerim ga je vezalo prijateljstvo do le-tega smrti 1. 1805., je obrnil svojo pozornost zopet na raznovrstna pesniška dela.
L. 1806. se je poročil s Kristijano Vulpius, česar mu različni krogi niso mogli odpustiti. Poslej je bival, kadar ni potoval, večinoma v Weimarju, kjer je imel svojo lastno hišo. Vedno duševno delaven, se je zanimal za najrazličnejše stvari in se bavil z neštetimi vprašanji, tičočimi se umetnosti, človeštva in narave, samo za politiko ni kazal nikdar niti najmanjše pozornosti.
Izmed njegovih del, ki jih jc dovršil na vrhuncu svojega raz-vilka, je razen par romanov, njegove avfcobiografije in pa »Zahoclno-vzhodnega divanat, v katerem se nahajajo pesmi, ki se lahko štejejo med najlepše bisere svetovne literature, največje, najglobokoumnejšc delo >Faust«. Prvi del ?Faustan ki ga je začel pisati že 1. 1774., je skončal 1. 1.S08., drugi del pa, ki je težko razumljiv radi premnogih alegorij, katere ga prepletajo kakor arabeske, jc dovršil 1. 1831., kratko pred svojo smrtjo, ki ga je dohitela v pozni starosti dne 22. marcija 1832. leta.
Goethe velja v prvi vrsti za liričnega pesnika in po pravici; on je rojen lirik. Skoraj vse njegove pesmi so izraz njegovih subjektivnih odnošaje v nasproti svetu, in on sam je poudarjal, da jih je zložil le ob prilikah, ki so se mu ravno nudile. V verze je izlival svoje čute do ljubljenih žen, v verzih je podajal svoj« izkušnje in nazore o življenju, verzi so mu bili orožje — skoraj da edino orožje, s katerim se je bojeval proti nasprotnikom svojim. V liriki je gotovo eden največjih mojstrov. Pod njegovim peresom so se spajale besede v blagoglasne ritme, iz katerih diši naravna preprostost brez vsakega umetelničenja, ki )i kvarilo neposredni užitek njegovih poezij. Seveda s tem še ni rečeno, da bi bile vse enake vrednosti; a mnogo je takih, iz katerih odseva vprav klasična, divna lepota, in ki so izraz pravega umetnika, s t varjenega po milosti božji. Značilno jc obenem za Goetheja, da je on — menda prvi med evropskimi pesniki — začel zajemati motive iz neizčrpnega vira orientalske poezije; že v svojih najlepših baladah (>bog in bajaderas * us oda parijeva'.) jc vzel snov i z. indskega baieslovja, pozneje pa, ko se je bil seznanil s Malis,om, Firduzijem, Euverijem in drugimi perškimi pesniki, je nanizal v svojem »Zahodno-vzhodnem divanu« celo vrsto najlepših biserov, ki se jim naše oko ne more nad i viti. Dasirav.no pesmi v »Divanu« po svoji snovi niso izvirne — skoraj vsaka misel v ^Divanu« se nahaja v slični obliki pri orientalskih pesnikih • - vplivajo vendar na nas kakor bajni eksotni cvetovi, presajeni v vsej svoji svežosti iz daljnega orienta na zapadna tla.
Dasi pa je Goethe velik lirik, je vendar živelo tudi za njim mnogo pesnikov, ki so ustvarjali pesmi, lepe in morda rahločutnejše od njegovih, tako da se vobče njegova lirika ne more več imenovati moderna. vsaj v sedanjem pomenu te besede ne. Umetnost namreč ni pojem, ki bi se dal. obkrožiti s kakimi mejami, ki bi se dal določiti po gotovih zakonih; umetnost je enaka boginji, ki ljubi prostost ter nc hodi vedno po eni in isti poti in ki včasih premenja svoje oblačilo,
40*
da osupnejo oni, ki so domnevali, da ji najbolj prija strogo klasična grška in rimska toga. Tako so se v drugi polovici in konec tega stoletja pojavili pri različnih narodih, osobito pri Francozih pravi lirični talenti, ki so razširili »delokrog« lirike, ki so, prisvojivši si snovi, na prvi videz popolnoma neprikladne za pesniško obdelovanje, raztesnili obenem obliko ter izvabili iz strun človeškega čuvstvovanja glasove, ki jih poprej ni bilo slišati, in pogodili v barvah nove kombinacije in nianse s toliko umetnostjo, da se jim nc more vselej očitati samo igranje z besedami. V tem oziru se Goethcjeva lirika ne more več primerjati sedanji; a kdor ima čut za pravo poezijo, ta najde v njegovih pesmih mnogo prekrasnih stvari, mnogo večno lepega, večno jasnega. Mimogrede naj omenimo le verzov, ki jih jc posvetil slavni poljski pianistinji, gospe Szymanowski.
Kot epik se nc more posebej v poštev jemati; gotovo je tudi, da ni bil dramatik kat' exohen. Njegova manjša dramatična dela nimajo posebne vrednosti; njegova večja dela pa, kakor n. pr. Egmont, Ifigenija v Tavridi in Torquato Tasso, ki so bila takisto kakor manjša namenjena za gledališče, in pri katerih se je mnogo trudil, da jim je dal primerno obliko, nimajo vkljub prekrasni dikciji in mnogim, z mojstrsko roko naslikanim prizorqm tistih svojstev, ki jih zahteva navadno občinstvo od dramatičnih umotvorov, posebno kar se tiče razvoja, živahnega stopnjevanja in zaključka dejanja. Celo v »Faustu« sledijo mnogi prizori drug za drugim brez organske zveze in utemeljitve, a konec prvega dela jc tako dramatično završen, da učini na vsakoga globok in pretresljiv vtisk. Sicer pa on sam s Faustom ni nameraval podati dramatičnega dela v ožjem zmislu, in Faust nc more biti merilo zanj kot dramatika. Kot dramatik se ne more staviti v eno vrsto s Sofoklejem, Shakespcarejcm in Molicrejem. A dočim so drugi obračali svojo pozornost večjidel le na kako posebno vrsto pesništva, je Goethe deloval na vseh poljih z velikim uspehom. V svojem dolgem življenju je ustvaril cclo množico del, raznovrstnih i po vsebini i po obliki.
Kar dela Goetheja tako velikega in mu svoji tako odlično mesto v svetovni literaturi, je izredna obširnost njegovega duha, jc mnogovrstnost velikih in globokih idej, ki jih je izrazil v svojih spisih. Elasticiteta njegovih duševnih sil, negovana po najugodnejši konstelaciji vseh razmer, ki vplivajo na neprestani razvoj duševnih zmožnosti, mu je omogočevala, da je uspešno deloval i na toriščih, kamor večinoma literati ne zahajajo, ker jim navadno tesni delokrog, na katerega so navezani, in pa okoliščine, v katerih so odrasli, tega
nc pripuščajo. Spričo svoje prostosti in neodvisnosti je mogel stopiti vselej in povsod v kolikor toliko neposredno dotiko z vsemi duševnimi pojavi svojega časa, in tako so nanj vplivali najrazličnejši vtiski, ki izpodbujajo k delovanju, vtiski, katerim se večina drugih ne more vdajati radi tega, ker jih obdaje od vseh strani zidovje malenkostnih razmer, ki utesnjujejo individualnost in preprečujejo jasen pogled in razgled po svetu. Goethe takih ovir ni nikdar čutil, ali da se izrazimo bolje, on se jih je mogel vsekdar z večjo ali manjšo lehkočo iznebiti. Da so pogoji, učinjujoči prosto razvijanje individualnosti, izredno velikega pomena, ni treba posebej naglašati. Že Napoleon sam je vabil ravno z ozirom na to Goetheja v Pariz, češ, da pesnik ravno tam najde priliko, da se mu razširi obzorje veliko bolje nego kjerkoli drugje.*)
Da je Goethe dosegel toliko, so mu omogočili razen prirojenih duševnih sil, ki so seveda prvi pogoj, in razen dolgosti življenja pred vsem ugodni odnošaji, v katerih je živel. Goetheja si takega, kakršen je, brez Weimarja ne moremo misliti, kakor i Rafaela brez Rima ne. No, te okoliščine, ki so ga obvarovale vsake borbe za obstanek, so bile vendarle nekako ozadje njegovi osebnosti, ki se je dvigala kvišku ponosno in samostojno, stoječa na svojih lastnih tleh in vplivajoča z olimpijsko impozantnostjo na vrstnike, ki so ga občudovali kakor bitje, vzvišeno nad mizerijo življenja. Vsekakor kolikor toliko po pravici; vendar pa jc tudi on, če sc oziramo na njegove intimnejše odnošajc, moral plačati naravi obilen tribut kakor glede svoje osebe, tako tudi glede svojih rodbinskih razmer. V ožjem krogu svojcev mu ni bilo dano uživati neizkaljene sreče. Njegov edini sin, cksccntrski in nenormalen v vsem svojem vedenju, mu je umrl v najlepših letih; smrt njegova mu je prizadejala mučen duševni udarec, ki ga je pa kakor vse drugo prenašal mirno dušno, iščoč tolažbe le v delu. S toliko avtosugestijo kakor Goethe se je pač lc malokdo znal braniti neprijetnostim življenja, ovirajočim bodrost, mirnost in jasnost duha. Ob vojni, ko so besnele okrog njega divje strasti, sc jc vglobil mirno v svoje študije, nepristopen za vse, kar se je dogajalo v njegovi bližini in kar je vse druge toliko razburjalo. Jako zanimivo in značilno za njegov značaj v ravno tem oziru je sledeče dejstvo: Ko se je v tridesetih letih pojavila v Franciji re-
V enakem zmislu se je izrazil letos Jatiovski,	kurator učnega oddelka v Kavkazu, v pedagogienem listu »Ruskaja škola«' o Puškinu, da bi namreč lc-ta nikdar ne bil postal oni slavni Puškin, ko bi bil moral živeti v sedanjih razmerah.
volucija iznova in so se vseh oči obračale s pozornostjo in strahom v Pariz, je nekoč vzkliknil Goethe, izredno razvnet in s plamtečimi očmi, proti svojemu prijatelju Soretu, da je sedaj vzburjenost duhov dosegla višek, in da je vendar že začel bruhati vulkan z vso silo, kakor je bilo pričakovati že davno. Soret mu je pritrjeval in mu začel praviti o najnovejših poročilih, ki so dospela iz Pariza; a kako se je začudil, ko je uvidel, da Goethe nc misli na revolucijo, temveč na prepir, ki ga je zasledoval ves čas z največjim zanimanjem: na znameniti prepir v francoski akademiji med Cuvicrjem in Geoffroy St. Hilairejcm!
V svojih »pogovorih z Goethejem« je narisal Eckermann z natančnostjo in ljubeznijo učenca, ki gleda z občudovanjem na svojega mojstra. Tu se kaže Goethe, kakršen je bil in žil; tu ga vidimo skozi male in preproste naočnike Eckermannove v njegovi velikosti in delavnosti, ki je bila vprav čudovita. Nikdar ne mirujoč, se je pečal poleg svojih spisov zdaj z znanstvenimi, zdaj s slovstvenimi in umetnostnimi vprašanji; vsaka majhna stvarca v naravi, vsak kamenček, vsaka rastlina je bila takisto predmet njegovih študij kakor vsaka knjiga važnejše vsebine, kakor vsak katerikolisibodi pojav na polju vede, slovstva in umetnosti.
Svet, ki ga je obsegal s svojim duhom in v katerem se je Čutil domačega, je bil velik, je bil del vesoljstva. Neprestano jc predeloval v sebi vtiske, ki mu jih je podajalo življenje, neprestano se je bavil z umetnostjo v najširšem zmislu, sam ustvarjajoč in z isto vnemo vdajajoč se užitku tujih del, in neprestano je proučeval tudi naravo, vztrajno zasledujoč njene večne in nepremenljive zakone. In tako mu je bilo mogoče, podati v »Faustu« grandiozno sliko stremljenja človeškega duha po resnici in lepoti, stremljenja, ki doseže svoj smoter le po borbah, zmotah in mukah. Enako sliko, obsegajočo zemljo in nebo, jc ustvaril pred Goethejem samo še eden: Dante, ki je v svoji »Božji komediji« kristalizoval duh srednjega veka.
V sezoni.

Spisal Vasilij.
L
■loveku ni dobro samemu biti,* je dejal gospod učitelj Čuš, ko je zavil okoli ogla Andrejeve hiše in ugledal Manico. »Dober večet, gospod učitelji« ga je pozdravila z

»Nič ne de, Man tea. Veš, da vselej že radi tebe pridem, če bi drugega ne bilo.«
*Uht da vas nt sram, gospod učitelj! Komaj štirinajst dni je, kar ste prišli, pa že gledale za vsemi dekleti. Pa da vas ni sram!«
Učitelj se je smejal.
»Saj ni tako hudo, Manica!« je odgovoril in si samozavestno vihal plavg brčice.
»Kje pa imate profesorja?« je nadaljeval po kratkem premoiku,
»V sobi pri drugih.«
»Prišel je popoldne? No, seveda, — Kakšen mož pa je ta tvoj stric?«
»Oglejte si ga raje sami, gospod učitelji«
» Počasi, počasi! Naglica ni pridna U je zaklical še Cuš za Manico, ki je odhajala proti vodnjaku, potem ps stopil v hišo.
V gosposki sobi so pili občinski tajnik Lilek, vaški poštar Grčar, proiesor Remec in njegov brat Andrej, občečislani lastnik gostilrdoe *?ri sodu*.
Pozdravljen nam, predragi Andrej! Pozdravljen nam» dobrotnik naše vasi, podpornik naših častitih teles, pozdravljen, zdravnik naših želodcev! Pozdravljeno nam bodi tvoje zavetišče in pribežališče žejnih, lačnih in trudnih! Kako vabljiv je hladni tvoj hram, kako mameča tvoja pijača, kako tolaži I na tvoja krepčila 1 Prijetna je tvoja oseba, dragi Andrej, nam in Gospodu, ker ti si uravnal svoje življenje po besedah svetega pisma. Srce se mi topi, ko se spominjam tvoje skromnosti, pohlepnosti» ponižnosti, krotkosti in okroglosti. Nisi se prevzel, ko ti je v blagostanju narastel trebušček, in zato nam bodi pozdravljen* prisrčno pozdravljeni
Trije bratje ste bili, Andrej, in za najbolj neumnega so šteli tebe j In vendar, kaj sta dosegla ona dva? Eden je župan, in drugi
je profesor, a obema grenijo ljudje, oziroma ljudje in spe, življenje na vse mogoče in nemogoče načine.
Tebe pa, Andrej,, spoštujejo, ljubijo in hvalijo vsi! Pri tebi si človek razvedri čelo, si prežene otožnost, pri tebi si poišče tolažbe, leka in miru. In zato nc zahaja k tebi samo kmetič, ki jc ušel doma ženi, pri tebi se zbira tudi naša inteligenca. In tudi jaz, ponižen, toda odločen služabnik Vinka Loziča, te ne pozabim nikdar obiskati, kadar me zanese pot mimo tvoje hiše. Hvaležen sem ti, krčmar Andrej, in zato sem te proslavil s tem panegirikom, dasi mi bo morda kdo radi tega očital neznanje tehnike . . .
Gospod učitelj je stopil skozi vrata, obstal in premotril družbo, kateri jc občinski tajnik Lilek ravnokar nekaj razlagal.
»Ho!« je zaklical Andrej. »Ivan, poglej, naš novi učitelj Čuš!«
Čuš pa je že stopil k Remcu, mu podal roko, se priklonil z največjo eleganco in rekel:
»Egidij Čuš, učitelj.«
j.....jfirlci "iTr" it Timnl hl;""""l,nn
»Moj pravi brat!« je pristavil Andrej. »S paglavci se ubija kakor vi, gospod učitelj!«
»Koliko Časa pa ostanete tu?« je vprašal Čuš.
»Če mi bode ugajalo, morda kak mcscc.« je odgovoril Remec.
»Kraj je res lep,« je dejal Čuš, »toda preveč smo oddaljeni od mesta. Jaz sem štirinajst dni tukaj, gospod profesor, in po pravici rečeno, dolgočasim se.«
»Kaj hočete, gospod učitelj, kaj hočete!« je Lilek posegel v pogovor. »Pomagajte si, če si morete, gospod Čuš!«
»Ali se meni godi kaj bolje, gospodje?« jc vprašal Grčar, ki je doslej molčal in pil kakor Čep.
»Vi imate vsaj ženo in otroke!«
»Da, ženo in otroke imam,« vzdihne poštar.
»Povem vam, gospod profesor, da si želim v mesto. Tam bi človek našel vsaj kako razvedrilo. Hej, kako smo se zabavali včasih 1 Gledališče, plesi, koncerti, veselice — ej, to so bile ure! Tukaj pa o počitnicah ni čisto nič!«
»Dvomim, gospod učitelj,« je odgovarjal Remec počasi. »Čc iščete zabave, je po letu presneto malo najdete v mestu. Zato pa hodimo na kmete!«
»Jaz vam pritrjujem, gospod Čuš,« je vmes posegel Lilek, »povsem pritrjujem!«
»Res je,« se jc oglasil tudi Grčar. »Pri nas ne zvemo ničesar, pri nas se ne zgodi nič, pri nas sploh ni nič!«
»Sam Bog, da imamo še Andreja! Kaj bi bilo brez njega ?«
Trčili so na Andrejevo zdravje.
»He, he I« se jc smejal Andrej zadovoljno. »Ali prinesem še pijače, gospod Grčar?«
»Kaj vprašujete?!«
»Mislim, da si bodem zlahka preganjal čas,« je zopet začel Remec. »Takih zabav seveda, ki ste jih vi našteli, ne zahtevam.«
»Seveda, seveda, vsak ima svoj okus,« je potrdil učitelj.
»Jaz sem vesel, da sem prišel iz knjig in prahu.«
»Sicer pa, kogar ravno veseli, najde i tu športa,« meni gospod Čuš zadovoljno. »Sedaj se je ravnokar začela sezona.«
Oni trije so prikimali, ker jim je bil Cuš že razložil pomen te »sezone«. Remec pa je vprašal:
»Kakšna sezona?«
»I lovska, seveda!« odvrne Cuš malomarno.
»Kaj je v tem času mnogo divjačine?«
»Vi pač še niste imeli nikdar puške v rokah, gospod profesor?«
Remec je skoro malo zardel in brž odgovoril:
»To šc ne sledi iz mojega vprašanja, gospod učitelj. Kolikor pa jaz vem, streljajo divjačino tudi druge čase.« Zadnje besede je izkuŠal Remec zaviti nekoliko ironsko.
»O seveda, seveda!«
»Torej . . . kaj sem že mislil povedati? . . . aha! Torej vi se zabavate sedaj z lovom?«
»Dosedaj se še nisem, toda se bodem,« jc odgovoril Cuš. »Za četrtek smo že aranžirali majhno partijo.«
»Vi ste izkušen lovec, gospod učitelj ?«
CuŠ je lagotno popil kozarec vina in odgovoril hladnokrvno:
»Da, po Dolenjskem sem mnogo lovil.«
»Tam jc namreč doma,« pripomni Lilek važno.
»Gospod profesor, jaz bi imel za vas predlog . . .«
»Torej ?«
»Pojdite z nami!«
»Na lov?«
Remcu, ki še svoje življenje ni sprožil puške, sc je ta misel zdela zelo zapeljiva.
»Torej pojdete, gospod profesor?«
»Ilm, hm, morda, morda. Kje pa dobimo puške?«
»Za puške ni skrb,« odgovori učitelj.
»Ne, za puške ni skrb!« pritrdi Andrej. »Eno imam jaz, dve -pa—posodi Tonn.<r
Tone je bil tretji izmed bratov, vaški župan.
»Pa, ali bodemo sami lovili? Saj niti ne vemo, kje je kaj živali. Vam so tudi ti gozdi neznani, in jaz se šc izgubim v njih.«
»E!« Ta samoglasnik je ČuŠ črez potrebo zavlekel in obenem zaničljivo mahnil z roko po zraku. »Dober lovec že sam najde, česar išče. Sicer pa pojde z nami tudi sosedov Janez. Ali ne, Andrej ?«
»Kdo je ta?«
»Sosedov sin!« de Andrej. »Če ni doma dela, gazi ves božji dan po gozdu. Če je pa kdaj že kaj prida domov prinesel, pa ne vem.«
»In kdo pojde še?«
»Tukajle gospod Lilek, jaz in Janez.«
»Zakaj pa ne vi, gospod Grčar?«
»Kaj mislite, ali bi šel?«
»Kakor vas volja,« odgovori Grčar leno in zaspano.
»Pa pojdem, gospod Čuš!«
»Torej je stvar v redu,« prikima učitelj. »Andrej, pijače !«
»Kaj pa, je li mnogo živali v teh gozdih?« vpraša še Remec brata.
»Živali! Divji petelini, zajci, golobje, srne, vrane, veverice, šoje, lisice, jazbeci — ej, divjačine! Na izbero, pravim ti, na izbero!«
II.
Zgodaj jc še bilo v četrtek, ko se je zbirala naša lovska družba pri Andreju. Solnce se je komaj prikazalo nad gorami in skozi tenke meglene zastore osvetljevalo rosno travo. Po svetlomodrem nebu so plavali lahni oblački, ki so hiteli proti zahodu, dokler se niso pridružili ob obzorju belim meglam, ki so Še zakrivale vrhove gora.
Zadnji je prišel seveda gospod Čuš, prvi pa je bil na mestu Lilek, ki jc ves čas tekal temtertja ter se vsak trenotek še nečesa domislil. In še ko je bil prisopihal učitelj, že od daleč dajoč znamenje za odhod, se je postavil Lilek sredi dvorišča in zaklical:
»Psov pa le nimamo! In kaj bodemo lovili brez psov? Se dlake ne prinesemo domov!«
Janez, velik in močan mladenič, z jeklenimi pestmi, je odgovoril lakonsko:
»Dobimo morda tudi pri županu! Pojdite, gospod profesor!«
Remec je pogledal Janeza, kako nese puško, in si potem svojo vrgel črez ramo.
»Ali imate patrone?« je vpil Čuš. »Prav. Jaz in gospod Lilek dobiva vse potrebno pri županu. Zdaj pa lc brž, gospodje! Zamudili smo se!«
Zupan, ki je imel s svojim bratom lov v najemu, je prebival precej visoko v klancu. Požuriti se je bilo treba. Gospod Čuš je stopal naprej z velikanskimi koraki in hitel kakor amerikanska lokomotiva. Za njim jc šel Janez, potem se je potil Remec s svojo puško, ki se mu je otepala okoli kolen, naj jo je držal z levo ali desno roko, da je bila steklenica v žepu v vedni nevarnosti, in zadaj je skakal živahni gospod Lilek, govoreč ves čas:
»Kako pa, ali pojdemo skupaj po gozdu ali ne ?«
»Kakor se nam bo zdelo boljše. Nekaj časa že morda, potem pa si razdelimo teren,« se odzove učitelj.
»Samo jaz ne poznam gozda!«
»Gozd je vendar gozd!«
»Seveda, pa —«
Gospod Lilek jc obmolknil za hip. A takoj je nadaljeval:
»Ampak rosa jc. Vi ste prav storili, da ste obuli Škornje, gospod učitelj.«
»Hej, star lovec vendar ve, kako se treba opraviti!«
»Na to nisem mislil. Zdaj bom pa ves moker.«
»To ni Še nič hudega!«
»Sploh pa mislim, da se tu gori šc pošteno spotimo!«
Čuš ni odgovoril.
»Da bi le kaj ujeli!«
Čuš se je naglo ustavil in pokazal na glavno cesto, ki je nedaleč križala njih pot.
Lovcem je zastala sapa. V solnčnih žarkih se jc lesketal bajonet na puški, in v jutranji sapi je vihralo perje na žandarjevem klobuku.
»Gospod profesor, skrijte puško!«
Remec je stal potan, držeč v iztegnjeni roki morilno cev, in zaklical v čudu:
»I, gospod Čuš, kaj ne smemo?« in presenečen je gledal Janeza, ki je imel že zdavnaj puško za hrbtom.
»Molčite vendar! Seveda nc smemo. Za Boga! No, saj sc je že skril za ovinkom. V Selo gre. Za danes smo brez skrbi.«
»Eni nevarnosti smo srečno ušli,« meni, Lilek. »Ko bi nas bil zapazil, nc bi bilo mnogo z lovom.«
»Gospod Rcmec, zakaj pa niste skrili puške kakor Janez?«
»Zakaj, zakaj ?« odgovori Remec, ki je šele zdaj izprevidel, da hodi po prepovedanih potih. »Kdo pa misli vedno na vse? Sicer pa, kaj bi bilo, če bi nas 'bil videl ?«
»Puško bi vam bil vzel! Ali imate morda lovski list? No, vidite!«
»Da le nič hudega ni!«
»Pa lahko bi bilo. Čemu mc kličete!« oponese še Čuš.
»Na mestu smo. Hitro smo hodili,« javi Janez, »komaj pol ure.«
III.
»Dobro jutro, oče župan !«
»A, po puške ste prišli!«
Gologlav, roke v hlačnih žepih, je stal mogočni župan naše vasi na pragu in zrl po prostranem dvorišču, na katerem so se vrstile smeti z gnojnico v lepi harmoniji.
»Po puške smo prišli, oče župan,« potrdi ČuŠ.
»Pa mislite kaj zadeti, a?«
»I no!« meni Janez ponižno.
»Nu, mislim, da mi ne napravite preveč škode, in da ne bo teklo preveč krvi.«
»Kdo pa ve?« vpraša Remec skoro prevzetno.
»O, saj nič nc pravim. Tebi tudi zaupam. Kaj pa boste streljali?«
»Kar dobimo.«
»Ali hočete psa?«
»Seveda, seveda! Brez psa ni nič,« de Lilek.
»Čakajte, prinesem vam orožje.«
Učitelj je porabil ta čas, da se je obrnil do tovarišev:
»Norčuje se iz nas! Glejte, da pride on v sramoto, a nc mi! Kar sc mene tiče, storim svojo dolžnost . . .«
Molčali so vsi.
»Napeti nam bo treba vse sile; kajti če pridemo prazni, se nam bodo smejali. A tega ne smemo pustiti, tega ne! Upam, da se strinjate z menoj vsi!«
»Vsi!« reče Lilek.
»Kakor sem dejal: kar se tiče moje osebe, vam povem, da se brez plena ne vrnemo domov. In ti, Janez, zadeneš tudi kako živino, da bomo imeli kaj pokazati.«
»Saj smo štirje,« zamrmra Janez.
»Štirje smo,« potrdi učitelj. »Tudi na vas se zanašam, gospod Lilek. Saj niste prvič na lovu?«
Če bi bil slavni občinski tajnik hotel govoriti resnico, bi bil moral priznati, da je bil doslej z Remcem v tem oziru enak. A sramoval se jc to povedati med takimi lovskimi imenitniki, in zato je odločno pokimal z glavo:
»A, seveda! Večkrat žc!«
»Potem je dobro. Nekaj vaje že imate, in to je dosti vredno. Vi pa, gospod Remec, vem, da ne boste zaostajali. Pogumno naprej, in z nami bo sreča junaška!«
»Ahm!« Ta glas je prišel iz profesorjevega telesa.
»Stvar je torej dognana,« povzame Čuš. »Seveda jc zavisna lovska sreča tudi od drugih faktorjev, s katerimi je treba računati. Jako važna stvar na lovu jc puška, in če ta ni dobra, sc ni nadejati plena. Jaz bi znal o tem marsikaj povedati.«
»Pa dobre puške so redke,« doda Lilek.
»Seveda so redke. Dandanes je dobra puška zlata vredna. Zato pa ni moči prorokovati uspeha.«
Ta hip je prišel župan s puškami.
»Gospod Čuš, vi vzemite to-le. Po navadi streljam jaz z njo. In kdo Šc nima puške? A, vi Lilek. Čakajte, vam jaz nabijem.«
»Na videz jc dobra puška,« sodi Cuš. »Upam, da tudi dobro meče.«
»Mislim, da. Samo zadeti je treba. Koliko patron vzamete?«
»Vzamem več vrst. Morda pride kaj večjega.«
»Pa ne streljajte po nepotrebnem!«
»Hvala vam lepa! Pojdimo! A — potrpite še nekoliko, gospod Remec, potrpite! Dopoldne jc še dolgo, in utrudite se po jarkih in goščavi dovolj.«
Rcmcc je bil namreč med tem potegnil iz žepa steklenico in potegnil par požitkov.
»Za kratek čas, gospod Čuš!« je odgovoril Remec, župan pa se je smejal.
Gospod Čuš je samo zmignil z rameni in Šel naprej.
»Mnogo sreče!« je zaklical šc županov hlapcc za lovci, ki so ponosno korakali v hrib. Ti pa so imeli njegove besede za roganje, in polastilo se jih je neko neprijetno čuvstvo.
IV.
V gozdu je gospod Čuš še enkrat izpregovoril tajniku, ker Rcmcc je že zaostajal:
»Sedaj pa le pozor, gospod Lilek! Streljali bodemo na vse, najsi bo ptič ali kaj drugega. Na lovu je treba paziti na vsako stvar.
Čc se zaziblje veja, Če zašumi listje, na vsak glas mora lovec poslušati. Nc govorite preglasno, da lahko čujemo vsak šum.«
»Kaj pa pes?« zašepeče Lilck.
»Psa bom imel pa pri sebi,« odgovori učitelj. »Mislim, da nima nihče nič proti temu?«
»Jaz že ne,« pomrmra Janez.
»Torej je dobro. Lc pazite! V kratkem pridemo v smrečevje, morda dobimo tam kako veverico.«
Po kratkem molku je gospod Čuš nadaljeval svoje poučno predavanje:
»Če kdo kaj ustreli, naj takoj zopet nabije, ker ni vselej gotovo, da je žival mrtva. Siccr imamo vsi dvocevke, toda gotovost je vselej dobra reč. Merite pa le dobro, da ne kvarimo zastonj smodnika. Reči vam moram, da bi mi bilo silno neprijetno, čc bi lov slabo uspel. Zjutraj še, ko sem odhajal, se mi je Manica smejala. Sram bi mc bilo . . .«
Janez se je ustavil, in kri mu je stopila v lice.
»Gospod učitelj, žc večkrat sem vam mislil reči — danes vam pa kratkoinmalo povem, da za Manico ne boste lazili!«
Gospod Čuš je ostrmel, potem pa rekel:
»Oho! Glej ga no, kaj pa misli?«
»Slinili se ne boste okoli nje! Še enkrat naj kaj vidim ali pa slišim, pa vam vse kosti polomim, če ste prav gospod!«
»Ali se ti blede?«
»Kaj?« zarjove Janez in zavihti puško. »Kaj? Ali mislite, da nc vem, kako ste ji vedno za petami ? Tako vas pretepem . . .«
»Kaj pa imate?« jc zaklical Rcmcc, ki jc prišel bliže med tem časom.
»Pojdite, gospod učitelj, pojdite!« je rekel Lilek.
Gospod ČuŠ je bil popolnoma presenečen. Molče je korakal dalje časa. Tudi drugi so umolknili, dokler ni zaklical Lilek:
»Gospod Čuš, golobje!«
Učitelj se je ustavil.
»Ali gremo nanje?« vpraša Remec.
»Čakajte, da vidimo, kam sedejo,« odgovori Čus. »Le počakajte! Koliko jih je! No ni ravno predaleč. Jaz pojdem tja.«
»Kam pa mi?«
»Vi pojdete kar tod spodaj naprej. Jaz pogledam za golobi, če mi pridejo na strel; potem pa pridem črez vrh k vam. Čul bodem tako, če bi kdo kaj streljal.«
To rekši, je Čuš odšel proti vrhu, kamor je bila letela jata. Svojim prijateljem se je takoj pokazal veščega lovca. Puško je nosil v roki vedno pripravljeno na strel, telo je imel upognjeno, klobuk potlačen na čelo. Tako je lazil oprezno in počasno dalje.
Njegovi tovariši so šli po slabo uboj eni gozdni stezi naprej. Gledali so sicer mnogo, a videli malo. Lilek, ki se je menda hotel posebno odlikovati, jc s posebno vnemo vodil ona dva. Z očmi jc hotel predreti vejevje, z ušesi ujeti vsak najmanjši šum; toda samo veter jc lahno vel skozi listje.
»Tu morajo biti veverice,« šepne Janezu, ko so prišli globoče v smrečino.
Ta mu je pritrdil: »Kraj jc res kakor nalašč zanje.«
»Le pazite, gospod Lilek!« Lovska strast je tudi vročekrvnemu Janezu pomirila od ljubosumnosti razburjene živcc.
»Da, tu morajo biti vevericc 1« prikima Remec.
A nič ni hotelo priti. Naj si je Lilek mučil oči, naj jc še s toliko potrpežljivostjo napenjal in spuščal petelina, veverice ni bilo.
v
Gospoda tajnika se je prijemala slaba volja: »Smentani Andrej! On tudi misli, da mora še z divjačino bahariti! Čemu to? Kjer ni nič, ni nič, in pri tem nobena laž ne pomaga! Na izbero, je rekel. O, radoveden sem, kaj naj izbiram, ko doslej Še nisem imel nobene stvari pred očmi!«
Hodili so križem po gozdu brez namena in smotra pol ure, eno uro. Remec se je potil, Lilek je godrnjal: »Ta Andrej, ta umazani lažnik! Jaz mu jih povem!«
Bum!
Lilek je poskočil.
»Jc že moja, je že moja,« jc zadaj kričal Janez in skakal semtertja s kadečo se puško. »Je že moja!«
»Kaj je, kaj je?« sta sopihala ona dva.
»Veverica! Lovci, sem!« se zadere Janez. »Ali padeš!«
Bum!
»Streljajte vendar, streljajte!« je kričal Janez. »Gospod Lilek, jaz nimam več za strel! Uide nam! In kje ste pa vi, mečkač?«
»Saj nič ne vidim!«
»Kje jo imate?« je vpil Remec, ki je spričo razvnetosti preslišal zadnjo Janezovo besedo.
»Držite puško kvišku, da ne bo nesreče! Ali nc vidite? Saj pravim! Zdaj je na miru!«
Remec jc ustrelil.
»Zdaj pade, zdaj pade!«
Ali veverica je samo prožno skočila na drugo smreko in stekla v vrh.
»Moj Bog, kako streljate!« je javkal Janez in razburjen nabijal puško.
»Jaz nič nc vidim!« jc zakričal Lilek še enkrat.
»Zdajle!« Pri teh besedah je Janez iznova pomeril.
Glasno je zagrmel strel po gozdu, in vmes se je razlegal divji triumfujoči krik strelčev. Od veje do veje se jc trkljalo vitko telo veveričino. Srečni lovec je priskočil in treščil živalco ob deblo, potem pa jo je vzdignil za košati rep.
»Samec!« jc vpil, kažoč okrvavljeno telesce tajniku. »Samec! Ta nam nc bo delal več preglavice!«
»Kako jc padla!«
»V srce ste jo zadeli!«
»Pa kako ste jo zapazili?
»Sel sem za vama, kar zapazim, da se maje veja. Gledam, gledam in vidim, kako obira veverica žir. Ej, si mislim, ti boš moja!«
»Prav ste mislili! Kako je težka!«
»Stara žival to!«
»To je dobro, da sem imel še streliva, sicer bi bila ušla!«
Polagoma jih je minila razburjenost. Lilek se je nehal tresti in Remec je zopet mirno govoril; Janez pa je sedel, tako ga jc prevzel prvi uspeh.
»No, da le prazni nismo!« meni zadovoljno.
»Nekaj imamo!«
»Hoj!« se je čul glas od vrha.
»Gospod Cuš kliče. Hoj!« se odzove Lilek.
V kratkem prilomasti učitelj in zavpije žc od daleč: »Kaj imate?«
»Veverico!«
»Pa streljate kakor na medveda! Mislil sem, kdo ve, kaj bo!«
»Da je le nekaj!«
»No, seveda, boljše nego nič! Kdo jo pa je?«
»Jaz. Koliko ste pa vi prinesli?« vpraša Janez pikro.
»Ničesar; nisem streljal.«
»No!«
Tc besede je zamrmral Janez z največjo zadovoljnostjo in si vtaknil plen za pas, potem pa se je silil narediti kolikor moči malomaren obraz ter je vprašal: »In zdaj?«
»Ta gozdiček moramo pač preiskati,« meni Lilek.
»Jaz pojdem zopet proti vrhu, vi pa se tod razpostavite. Vi, gospod Remec, pojdite spredaj, vidva pa v sredi, če vam je prav.«
»Meni že.«
»Pa pojdimo i«
Vrgli so si puške črez rame in se razšli.
V.
Remec je počakal, da so vsi odšli, potem pa si je poiskal lep, mah ovit prostorček pod visokim hrastom in začel zgodovinsko važen monolog:
»■Pojdite zaradi mene zgoraj ali spodaj, jaz vam ne branim. Prestar sem za take Šale in prepameten tudi, hvala Bogu! Dovolj je, da sem sc dal tako daleč zapeljati! Prvič sem šel danes lovit, a tudi zadnjič! Rad bi ga videl, kdor bi imel kaj proti temu!«
Ker ni nihče protestiral, je nadaljeval:
* Bog ve, kaj me je neslo v te hribe! Drugega tako ni kakor nekoliko jarkov in goščave! To pa ravno tako vidim v dolini, in mi ni treba plezati kvišku. *
Remec je izvlekel steklenico iz žepa in jo odmašil.
»Plemenito žganje je to! Dobro, da ima Andrej še nekaj te stvari doma. Včasih pride strašno prav. Kaj bi počel sedaj brez tega? 1'trujen sem, da je grdo. Puška mc je bila ves čas ob noge, kakor bi bila najeta, in pot je imela lukenj in kamenja, kakor se ne spodobi. Zadnjikrat danes, zadnjikrat! Sedaj pa si privoščimo požurek!«
In gospod Remec si ga je privoščil.
v-Tako! To človeka vsaj pogreje! Bedak, da tekam na vse zgodaj v rosi za živalmi! In še za vevericami! Ali so nam kaj storile? Nič! Vrhu tega pa. če premislim, da naj bi trpela ta stvar do poldneva ali pa še nekoliko dalje, tedaj me začne gristi po trebuhu! Vi pa, gospod hrošč, odrinite z mojih eksiremitet!«
Pri teh besedah je na lahko prijel svetlega lepenca iti ga vrgel v travo, ki. je pičlo poganjala v senci starih dreves.
Nekoliko še posedim tukaj, da se mi odpočijejo noge. Bogme, da me žuli palec! A, gospod Cuš, tega nc učakate, da bi si jaz zlomil tu vrat a!i pa si prestrelil črepinjo! Rajši napravim še požirček!«
Gospod Remec je pil imenitno žganje!
»Tako! In naj poreče kdo, kar hoče, puška je in ostane nevarna stvar! Naj človek pade, naj se spotakne, naj zadene veja ob petelina — in ne boš več pokušal siivovke, brinovca in drugih imenitnih in neimenitnih vodic!«
»Ljubljanski Zvon* lo. XIX. ljtfS.	4.1
Pri tem modrovanju je vzel Remec puško v roke in napel petelina. Ta pa je imel svoje muhe in kar nenadoma je udaril na jekleno iglico, strel pa jc zagrmel profesorju rtiimo nosa v vejevje!
Remec jc prebledel za hipec, in beseda mu je zastala v grlu. Potem pa se je prijel z eno roko za brado, z drugo pa odložil puško kolikor možno daleč od sebe v mah.
»Vidiš, illustrissimc! — Komaj sem bil izpregovoril, pa bi se bil že skoro počil! No, zdaj pa pojdemo naravnost domov! Le čakaj! In še kapljice nimam več, da bi si pregnal strah iz udov!«
Vstal je tisto minuto ter se napotil tja, odkoder je bil prišel.
Župan ga je zapazil že od daleč, ker je imel opraviti pred hišo.
»Že nazaj? Mnogo plena, bratec?«
»Saj vidiš! Vzemi puško! Sicer ni več polna, a težavno je, nositi to poleno.«
»A streljal si pa!«
»Pa nič zadel! Kaj bi! Na srno sem meril, pa sem zadel smreko!«
»Srno si videl? Glej, glej!«
»Ali je kaj na tem? Saj si sam rekel, da mrgoli divjačine!«
»Seveda sem rekel! No, jaz nimam nič proti temu. Srna je lc srna! Škoda, da nisi zadel.«
»Bi bilo vsaj kaj mesa!«
»Kaj pa drugi?«
»Janez je ustrelil eno veverico, za druge pa ne vem, ker smo se ločili.«
»Kaj pa, ali hočeš malo prigrizka?«
»Ne izpraŠuj po nepotrebnem! Upehal sem se in gladen sem kakor volk.«
»Torej pojdi!«
»Pa pijače nc pozabi!«
»In šc nekaj bi ti dal.«
Pri teh besedah je župan zvito pogledal brata, ki mu jc sledil v hišo.
VI.
Lilek je gazil po gozdu zdaj navzgor, zdaj navzdol, zdaj sem, zdaj tja. Zdrčal je že enkrat po strmem bregu skozi gosto grmovje v nekako strugo, po kateri je žuborela majhna vodica. Hodil je že dve uri ali pa še nekoliko več, a doslej ni dobil še živega bitja pred oči. Umevno je torej, da ga je razveselila jata vran, ki je kriče bežala od njega.
Lilek je prišel na rob gozda. Ob njeni se je razprostiralo nekoliko njiv, in na drugi strani je bila zopet redka goščava, iz katere se je dvigala stara bukev. In gospod Lilek je videl, da so vrane sedle baš na to drevo.
»Ce ne drugega, pa vrane!« je vzdihnil. »Zdaj jih imamo! Lepšega prostora ne bi si bile mogle izbrati! Splazim se lepo ob robu do tja in potem —«
V zadnjo besedico jc izlil Lilek vso svojo nado in upanje, svojo energijo, svojo krvoločnost in mržnjo do trpečega živalstva.
Ped za ped se je bližal usodnemu drevesu. Plazeč se ob grmovju, se je prav oprezno pomikal dalje. Porabil je vsako vejico, vsak listič, vsako kepo prsti, da se je tem bolj skril čuj očim pticam.
Sedaj: en avant! — Ali gospod Lilek le stoji in gleda.
»I kje pa so?«
Lilek ni videl drugega nego zelene mehke liste, ki so nalahno šumeli v vetru; o ptičih ni bilo ne duha ne sluha.
To je bilo preveč za tajnikove, siccr velike duševne moči. Molče si je vrgel puško na ramo in, kimajoč z glavo, resignirano odšel v gozd. In tisti dan je še mnogo hodil po senčnih goščavah, mnogokrat Še poljubil svojo majko, sveto zemljo, mnogokrat je Še čul kričanje vran, a za njimi ni več lazil.
Kar se je domislil: »Kje pa smo? Pa ne, da bi se bil res izgubil?«
Mrzel pot mu jc oblil hrbet; v istini ni vedel, kje da je. In pred oči so mu stopile vse grozne posledice te okolnosti.
»Bog zna, kdaj zdaj pridem domov! In nobene jedi nimam več. Sir in kruh sem že zdavnaj spravil pod streho. — Naravnost v dolino pojdem! Nekam že pridem!«
In stekel jc po bregu navzdol. Četrt ure je ril skozi grmovje in sopihal z največjo vnemo, dokler ni prišel do planinice, odkoder jc imel razgled po vsej dolini.
»Oh«! je vzdihnil, ko je zagledal spodaj znano mu pot. »Kako se po nepotrebnem strašim! Zakaj neki? Če bi tudi zašel, se ne bi mogel zapozniti za več nego za poldrugo uro!«
Ta hip je zagledal pred seboj jablan.
»Aj, gledi, kako prav pride ta stvar! Nekaj jabolk je še gori, in ta si privoščim jaz!«
Toda jabolka so bila grenko, črvivo sadje, katero ni ugajalo niti žejnemu tajniku.
»To se pravi, imeti človeka za norca! Kaj ne bi moglo biti dobro sadje! — Hm, hm, kaj pa, če bi enkrat ustrelili?«
Lilek je zapazil na vrhu jabolko, in to ga je zbodlo v oči.
Bom vsaj enkrat v svojem življenju streljal, saj doslej šc nisem. Smejali se mi bodo, ker ničesar ne prinesem. Toda drugi so izkušeni lovci . . . Lc čakaj! Kopito upri v ramo, petelina napni, lice pritisni k puški, potem pa meri in —«
Lilek jc sprožil in odskočil, ker ni pričakoval takega sunka. Vrhutega mu jc silil dim v oči in pljuča, da jc začel kašljati kakor star berač na božji poti.
Ko se je dim razkadil, si je mel oči. Pogledal je bolje. Da, bila je resnica: jabolka ni bilo več na drevesu!
»Zadel!« je kriknil. »Pa tako visoko! Zadel na prvi strel! Zdaj mi naj še kdo kaj oponese! Ce nič ne najdem, ne morem nič ustreliti — to pa sc najboljšemu lovcu lahko primeri!«
VII.
»Kaj ste prinesli, Lilek?«
»Nič, gospod župan!«
»Zdelo se mi je. Ali ste kaj streljali?
»Na goloba, ki je letel nad mano,« je legal tudi Lilek, »pa nisem zadel!«
»V zraku je že bolj sitno, to je res.«
»Ali so bili drugi že tu?«
»Učitelja še ni bilo. Morda je šel naokrog in naravnost v vas. Janez ima veverico, moj brat pa zajca.«
»Zajca?« se začudi Lilek.
»Zajca!« potrdi župan.
»Kaj pravite!«
»Srečo je imel. Zajca brez psa, to je žc nekaj!«
»Zajca, zajca!« je mrmral Lilek. Profesor se mu jc zdel kakor presrečen otrok, in zavist mu je trgala obisti.
»Zajca!«
Morda še ni bil Lilek v svojem življenju tako nevoščljiv kakor v tem trenotku, niti takrat nc, ko je še kot pisar pri dr. Rožmarinu v mestu hodil za lepo Fanko in mu jo je njegov kolega ugrabil pred nosom. Tudi takrat nc!
Sramoval se je. Samo on nič! Prepričan je bil, da prinese učitelj tudi kako zverino. Vsi drugi, le on ne! Kaj poreče svet, kaj poreče pri Andreju zbrana inteligenca ?
Res, danes je bila občinskemu tajniku pot k Andreju trnjeva pot. Moj Bog, kako bo baharil Cuš!
Gospod Lilek je bil zelen od zavisti, ko jc prišel v vas.
»Vi niste prinesli ničesar?« je izpraševal krčmar, »Ivan pa zajca!«
»Sem že čul,« je odgovoril Lilek malomarno.
»Janez veverico!«
»Bil sem zraven, ko jo je ustrelil.«
»In Čuš tudi veverico!«
»Imamo vsaj nekaj, da nismo čisto zastonj lovili.«
»Pojdite naprej, da boste vsaj videli!«
V sobi za gospodo je ležal na mizi bahato ustreljeni zajec z vevericami. Učitelj pa je baš razlagal razne pritiklinc.
»Vi niste ničesar zadeli, gospod Lilek,« je pomilovalno dejal, ugledavši tajnika. »Poglejte tega zajca!«
Lilek je molčal.
»Imenitno je zadet v vrat! Kam pa ste merili?« vpraša Cuš Remca.
»V glavo seveda!«
»Čisto prav! Če bi bili merili v truplo, bi bili zadeli v rep. Tako ste ga, da je moral precej poginiti. Le glejte, kako so mu izstopile oči!«
»Lep zajec je!«
»Lep zajec! In brez psa ulovljen! To ni Šala. Jaz sem žc vse drugo streljal, a zajca še ne. Pa kako ste ga zasledili ?«
»Sel sem po njivi in za kratek čas metal kamenje. Pa spodim zajca, in naravnost v hrib je tekel, nedaleč od mene. Seveda sem mu posvetil! Samo poskočil je, se zavrtel in padel.«
»A to je lep plen! Čestitam vam, gospod profesor! To je lep plen. Sicer tudi moj veveron ni kar tako, toda zajec bi mi bil seveda ljubši.«
»Streljati sem vas čul,« meni Remec.
»Ste čuli?«
»Pa vi ste tudi enkrat ustrelili, gospod Lilek? Ne?«
»Na goloba. Pa nisem zadel,« je ponavljal tajnik slabovoljen.
»Dobro smo se imeli!«
»A najbolje je opravil gospod Remec! Čast mu! Pozna se mu, da res ni novinec. Delo kaže moža!«
»Pa si se res postavil, no!« pritrjuje krčmar.
»Gospodje, zdaj pojdemo domov!« predlaga Čuš. »Zvečer se zopet snidemo.«
vin
Tisti večer, ko je Lilek vil od smeha, ko se je Andrej držal za trebuh in se še celo flegmatični Grčar hohotal. je nastalo za hišo veliko vpitje» da so naši junaki skočili p oko neu in šli gledat, kdo da se pobija.
Videli so nepričakovano lep prizor: orjaški Janez je držal gospoda Cuša za vrat, olresal z njim okoli sebe ter vpil:
>Jaz ti pokažem, babjak\ Ali ti nisem dopoldne povedal? Ti bos hodil za mojim dekletom! Kaj res misliš, da ti je vse dovoljeno, ar T: slepar, tiU
Nemilo je ječa', hrabri gospod Čuš pod trdo pestjo Janezovo, in kar nič se ni obotavljal, klicati na pomoč.
»Pomagajte, oče Andrej, pomagajte! Ta človek nori i Gospod Lilek!«
»Aha, nori! Alt misliš, da mi boš hodil v zelje? Manica je moja!« je kričal vročekrvni mladenič ter sukal in vrtel ubogega Cuša na vse stran: sveta.
»Kaj?« je zagrmel sedaj Andrej. »Od kdaj pa ti pobalin?* Janez se je obrnil, izpustil Čuša in se popraskal za ušesi. Jeza se mu je razkadila, kot bi bil trenil.
?No'f je za renčal Andrej in porinil naprej trebušček, ki se jc tresel od napora. 3Ali bo kaj 1«
»Saj veste . . . oče Andrej . „ , hm, to se pravi . . S vem diploma ličnim odgovorom je Janez utegnil zbrati svoje m is', i, k^r krčmar od srda ni dobil takoj sape.
* Ha-a ha-a-ha,« je sopihal v svoji sveti jezi. »Kaj pa imata 'skupaj, a.^'"	"""	——	™
»Nič hudega - samo . . .« s-Vidiš, zdaj pa nima besed! Za mojim hrbtom — Nastala ie tišina, v kateri si; ie Janez opogumil, spomnivš.č se, da navsezadnje on tudi ni slaba partija, zato je zbral svoje duševne moči in zavpil robato:
»Oče Andrej, nikar ne vpijte? Pojdite rajši z mano!« »Kaj, še nauke mi boš dajal ?«
»Da se pomeniva! Saj niste živina!« je dejal Janez in s seboj vlekel Andreja, ki se je v istini začel zibati, prepričan po zadnjem argumentu, četudi je med potjo pihal in kričal, da je bil rdeč kakor piruh.
Gospod Čuš je med tem izginil s pozorišča svoje slave in sicer naravnost v pivnico, kjer si je zdravil s pijačo boleči vrat.
»Ho, ho, gospod Čuš! Ta vam je dal!« se je smejal Grčar.
»Ta govedina!« se je hudoval Čuš. »Blazen je, popolnoma blazen! Prišel sem do Andreja, videl zunaj Manico in po svoji navadi izpregovoril z njo par besed. Takrat pa pride surovina in me začne obdelovati! Tožil ga bodem, prav gotovo ga bodem!«
»Tako hudo nc bode,« meni Remec. »Saj posebne sile vam vendar ni prizadel!«
»Seveda on s svojimi rokami! Saj me ni božal!«
»Saj sta zjutraj že tudi nekaj imela?«
»Tudi zaradi tega, gospod profesor,« doda Lilek. »Jaz sem bil zraven.«
»Mož je ljubosumen.«
»Mari mi je punce!« je govoril Čuš, še vedno razburjen. »Odslej je več ne pogledam, da bo mir. Ta tepec!«
No, polagoma sc je pri pijači gospod Čuš potolažil. In ker je pri tem v globinah svojega nežnega srca slutil, da reč zanj vendarle ni baš častna, je izkušal vso nepriliko z negodnimi šalami zaviti v neprozorno meglo . . .
Tako je prišel trenotek, katerega je Lilek tako težko pričakoval.
»Ali veste, gospod Čuš?« dc Lilek.
»Kaj ?«
»Gospod Remec ni ustrelil zajca.«
»Kaj pravite?«
»Ne!« je pokimal Lilek, in veselje se mu je svetilo z drobnega obraza.
»Ne umem!«
»Nalagal nas jc, za nos zvodil! Zajca je ustrelil včeraj župan in ga dal danes gospodu profesorju, da ga je nesel Andreju!«
»O — nemožno!«
»Možno, možno!« Ali ni res, gospod Remec?«
»Zakaj ste pa verjeli ?« se je smejal Remec dobrovoljno.
»Ta trojica nas je torej navlekla!«
»Ho, ho, ho!«
»Popoldne je pa županov hlapec prišel k Andreju po kobilo in in vse izdal!«
ČuŠu je zopet nedostajalo besed.
»Torej smo ujeli samo dve veverici!«
»Žalostna sezona, gospod učitelj!« je rekel poštar, ki seje muzal za svojim kozarcem in naredil od časa do časa krepak požirek. »Pijmo na to!« _'	______
Čuš je zopet pokazal svoje sijajne zmožnosti. Govoril je neprestano s pesniškim zanosom, brez zmisla in pameti ... In kdo ve, kdaj bi bil končal, da ni vstopil Andrej, mencaj e si roke, s potnim obrazom in svetečimi se očmi:
»Hoj, ljudje božji!« je zaklical šc na pragu. »Novica! Janez in Manica se vzameta! Ha! Kaj praviš, Ivanr Ha! Zdaj pa le pijače na mizo!«
Tisti večer je pozabil gospod Čuš vse nezgode, ki so ga bile zadele minoli dan.
Noč se bliža.

omaj vidna, neopazna noč, ah, noč se bliža; v Črnotkancm plašču nosi slast mi paradiža.
Src ljubečih ti poslušaš tiho šepetanje, z njimi čutiš, z njimi snivaš čarokrasne sanje.
Po alejah poje slavec svojo melodijo, po alejah sencc lahke bolnih src hitijo . . .
Daleč tam devojka moja kot iz tal mi vstaja . . . Ti si bleda, a jaz čutim: meni solnce vzhaja.
Maksimiljan.
Tam ob Savi . . .
Tiho moli, — vendar slišim
tam ob Savi, šumni Savi
znamenje stoji;	njeno prošnjo jaz:
tih večer je, pred znamenjem	»Ti, Gospod, ga k sreči vodi,
deklica kleči.	varuj vsaki čas!«
Z robcem si tišči očesi, vendar zrem solze, zrem solze, ki jaz sem kriv jih, ki mi žgo srce.
Radivoj.
Gojko Knafeljc.
Povest. Spisal Vaclav Slavec. (Dalje.)
*	III.
tari Grahor jc še vedno živci po svoji navadi, držeč se v vsaki reči najstrožjega reda. Ali starost tudi njemu ni prizanesla. Ravni život se mu jc nekoliko upognil, in obokane prsi so se stisnile med široke rame. Sleherni dan se je izprehajal zjutraj od sedme pa do devete ure po trških šetališčih počasnih, vedno enako umerjenih korakov. Ostali del dneva je presedel večinoma na vrtu, baveč se s kakim malim, pri hiši potrebnim delom. Proti večeru je s soprogo obiskoval Ano. Za ves drugi svet se ni nič več brigal. Živela sta s soprogo skoro vedno le sama sebi in svojima otrokoma ter vnukoma. Neki dan pa je Grahor nenadoma zvedel vse tajnosti Gojkovega življenja! Vrnil se je bil z izprehoda prepadel in bled, sedel v svoj naslanjač, podprl glavo v koščene roke ter ni izpregovoril besedice ves dopoldan. Pri obedu pa, ko se mu je vsaka žlica jedi valjala po ustih, ne da bi jo mogel pogoltniti s pravim tekom in veseljem, je dejal hipoma svoji soprogi:
»In vendar sem se motil nad njim!«
Ona ga je čudno pogledala, kajti ni ga bila razumela.
»Nad kom?« je vprašala s tihim svojim glasom.
Grahor pa jc vstal ter začel hoditi po sobi gori in doli. Roke so se mu tresle, in glava mu jc lezla na prsi.
»Nad kom?« je dejal hripavo in se ustavil. »Glej, jaz sem res vzoren oče, da sem prodal svojega otroka, da sem prodal svojo hčer, ki zdaj že nekaj let počasi umira ob svojem zverinskem možu!«
Grahorica se je stresla. Grozne slutnje so ji napolnile dušo, a izpregovoriti si ni upala ničesar.
Nastal je molk; čule so se samo trde stopinje starega Grahorja, ki jc postajal vedno bolj razburjen. Nesreča hčerina mu je, še predno je vedel njen pravi izvor, glodala zdravje in življenje, a zdaj, ko si je začel domišljati, da je kriv njene nesreče samo On, ker je dovolil v zakon z Gojkom, zdaj jc bil popolnoma uničen in strt.
Hipoma se jc ustavil sredi sobe, nekoliko pomišljal, a takoj nato prijel klobuk in palico ter dejal soprogi:
»K njemu pojdem. Izpove naj se mi, in ako je res, kar sem zvedel, ga ustrelim kakor psa!»
Železna odločnost je bila v njegovih besedah, a iz oči mu je odsevala neka hipna blaznost, ki ga je bila v tem trenotku vsega prevzela.
Grahorica se je ustrašila ter vstala naglo, kolikor ji je dopuščala starost. Pristopila je k njemu, ga prijela za roke ter mu položila klobuk in palico zopet na prejšnji prostor.
»Kam hočeš zdaj, ljubi moj? Ne prenagli se, počakaj! Drevi posetiva skupaj Ano, in tistikrat se lahko pogovoriš z njim, kolikor in kar ti bode drago!«
Blazno se je nasmejal, jo pahnil od sebe ter hotel vnovič pograbiti klobuk in palico. Ali tedaj se je hipoma prijel z desnico za prsi na srčno stran, in obraz mu je prepregla smrtna bledost. Oči so se mu uprle v strop, iz prsi se mu je izvil globok vzdihljaj, in začel je skupaj lesti. Grahorica je viknila ter ga hotela udržati, a v tem hipu je telebnil z vso močjo na tla. Glava je zadela ob rob mize, in niti ganil se ni več. Zadela ga je bila srčna kap.
Grahorica se je vrgla na moža. tarnala, klicala, zdihovala, a on se ni hotel zbuditi. Šele črez dolgo je zaslišala glasni jok dekla, ki je imela ta čas opraviti v spodnjih prostorih. Naglo je prihitela v sobo ter zapazila žalostni prizor. Toliko je imela razuma, da je vzdignila Grahorico, ki je še vedno glasno stokala. Položila jo je na divan, a sama je tekla najprej po zdravnika, ki je došel v kratkem.
Zdravnik jc poskušal, de bi nesrečneža oživil, a vse je bilo zastonj.
O nenadni smrti jc zdravnik obvestil samo Pavlino, kajti Ana se mu je videla preslaba, in bal se je, da bi to pospešilo katastrofo tudi pri njej. Pavlina je bila ravno pri Ani, ko jc vstopil. Pregledal je Ano, potem pa pomignil Pavlini, naj gre z njim. V veži ji je v kratkem razodel, kar jo je zadelo. Pavlina je navidezno čudovito mirno sprejela žalostno novico; niti solze ji ni bilo v očesu. Koliko trpi, je bilo videti samo na smrtnobledem obrazu in na konvulzivnem tresenju rok, ki so stiskale beli robec.
»Ana ne sme tega vedeti,« je dejala, ko se je vračala od zdravnika v Anino sobo.
Tam je objela sestro, jo poljubila na bledo čelo, rekoč, da mora za nekaj časa domov.
V tem je že bil zdravnik obvestil tudi Gojka, kateremu je priporočil, da naj posebno zdaj pazi na svojo soprogo, da tega prehitro ne zve.
Gojko je izpregovoril nekoliko običajnih fraz ter se delal, kakor da ga je novica potila. Ali v srcu ni čutil ničesar. Se cclo ljubo mu je bilo, da je izgubil enega svojih nadzornikov. Toda preoblekel se je naglo ter odšel kmalu za Pavlino v Grahorjevo hišo . . .
Pavlina jc na svojem potu proti domu srečala Webra. Ta je prihitel k njej, ji stisnil roko ter izrazil svoje sožaljc ob dogodku, ki ga je ravnokar doznal. In videti je bilo, da mu besede gredo od srca, da res čuti, kar govori. Pavlina je uvidela, da je to morda edini človek, ki zdaj žaluje z njo, in hvaležna mu je bila.
»Spremite me,« je dejala mehko in stopala dalje.
V veži Grahorjeve hiše sc je poslovil od nje, ko je bil dahnil
rahel poljub na njeno čelo . . .
* *
*
»Komu zvoni?« je vprašala kmalu potem Ana deklo, ko je zaslišala glas drobnega navčka, s katerim so običajno zvonili »zadnjo uro«.
»Ne vem.« je dejala dekla, kateri je bilo tudi naročeno, da mora molčati, ter je odšla iz sobe.
Ani je bilo čudno pri srcu. Dolgo že ni bil nihče v trgu umrl, zato ji jc danes navček pel toliko tožneje, da, slišati je bilo, kakor bi plakal in zdihoval iz visoke line. In Ani je postalo tesno, in bilo ji je, kakor bi klenkalo njej sami.
Prekrižala se je ter začela moliti za pokojnika. In molila je goreče in zraven mislila, kako morebiti kdo tudi skoraj sklene roke ter pomoli zanjo, ki jc na istem potu kakor oni, kateri se je ločil danes iz tc solzne doline.
Proti večeru se je zopet zglasila Pavlina ter povedala Ani, da mora zdaj nekoliko časa doma ostati, ker jc oče nekoliko obolel.
Ana se je prestrašila: »Pa vendar ni nič hudega?«
»Ne, samo malo se je bil prehladil,« je odgovorila Pavlina in zardela v vidni zadregi.
»Hvala Bogu, da le ni nič hudega! Lc ostani doma, žc potrpim sama z deklo! Pa skrbno čuvaj dragega starčka, da v kratkem ozdravi,« je dejala s solzami v očeh . . .
Tretji dan pa se je pomikal izprevod z mrličem mimo Gojko-vega stanovanja. Zvonovi so tožno brneli, in še tožneje se je glasil izpred krste žalobni »miserere«.
Ana je bila v postelji, a je imela odprto okno, ko so nesli očeta mimo. In vonj po kadilu se je razširil tudi v njeno sobo, in ta vonj je bil zadnji pozdrav Grahorjev svoji ljubljeni hčeri.
Izprevod se je vedno dalje odmikal; iz daljave so se čuli samo
šc nejasni glasovi kraljevega psalma, dokler niso popolnoma zamrli.
/
* *
Drugi dan po pogrebu je Pavlina Ani naznanila, da je zdravnik nasvetoval očetu, naj gre nekoliko časa v kake toplice, in da sc oče res tja odpravlja.
»Kako je pa to, da mc nič nc obišče?« vpraša Ana.
»Zdravnik mu je zabičal, da še ne sme prav nič razburjati, zato te samo pozdravlja. Ker upa, da kmalu ozdravi in se vrne, se itak vidita v kratkem.«
Ana je vse to verjela, posebno še, ko jc na večer došla k njej tudi mati, ki je vse to potrdila.
Naslednje dni sta bili Pavlina in stara Grahorica vedno pri Ani, a med njimi je bilo nekam mrtvaško tiho, nobenega veselega glasu ni bilo slišati . . .
Gojko je v tem nadaljeval svoje prejšnje življenje. Lc redkokdaj se je oglasil pri Ani, in še takrat je bil ali oduren ali pa tako lnnavsko-sladck, da ji je vzbujal samo neprijetne občutke. Z Bratičcm pa sta tičala skupaj ob vsaki prosti uri in vedno Še pozno v noč. Čestokrat sta prihajala domov s prepolno glavo in pokvarjenim želodcem.
IV.
Pri Bratičcvih so se začeli najžalostncjši dnevi. Vsako jutro jc zunaj vzhajalo solnce na najjasnejšem nebu, z bližnjih vrtov se je čulo sladko ptičje petje, in v drevesnih vrhovih je tajinstveno šumelo listje v rahli sapi. Veselila se je življenja vsaka najmanjša stvarca božja ter izpodbujala človeka, govoreč mu glasno in umljivo v nekem sladko-skrivnostnem jeziku: veseli se tudi ti, črpaj veselje iz stoterih kipečih čas, ki ti jih ponuja sedaj vsa stvarnica!
Tudi Ivanka jc slišala ta glas; poželjivo je hotela iztegniti roke po najbližji čaši, v kateri sta kakor kristal bleščala — srčni mir in zadovoljnost. Ni še dolgo, kar je imela to čašo dan za dnevom pri
-------------s-vrqpb—ustfo, kar ju~ piki iz nje - v^^drtigih pö^&r^Y^-^&dnj^Sü^p' jö-
bila privadila kakor kaki vsakdanji stvari, in niti zavedala se ni več, koliko dobroto uživa iz nje. A sedaj, ko se ji je ta čaŠa od-meknila tako daleč, da so ji bile prekratke roke, da bi jo mogla zopet potegniti k sebi, sedaj je uvidela, kaj je izgubila, in megla žalosti ji je prepregla srce. In ta nadražja kupa se je odmikala vedno dalje in dalje! . . .
Vsako jutro je vstajala Ivanka s težko glavo, in po ves dan ji ni zbežala senca nezadovoljnosti raz bledo čelo. Soprog se ni dosti menil zanjo. Redno je dohajal samo k obedu opoldne, a zjutraj je v bližnji kavarni navadno zvrnil par kozarčkov žganja, predno je odšel v pisarnico, da si je »dušo privezal«. Zvečer je večerjal najraje »Pri vinski trti«, kjer sta se shajala z Gojkom in drugimi takimi, ki jih ni dom posebno veselil. Ko jc po noči pozno prišel domov, je zbudil po navadi s svojim ropotanjem ženo in otroka, a vpil in razgrajal je nad njo, ako se jc drznila kaj ziniti. Včasih je še poskušala, da bi mu z laskanjem in lepo besedo genija srce, a ko jc uvidela, da jc vse zastonj, je opustila tudi to ter molčala kakor zid.
Ni torej čuda, da je ob takih razmerah duh njen zašel na kriva pota. Ko sta otroka spala, je navadno ždela ter zrla srpo predse. Vglobila se jc v prijetne minole čase, popolnoma pozabivši svojega soproga. In vse njene misli so uhajale h Gojku, ki ga je nekdaj ljubila z vso silo mladega srca. In čutila je, kako se ji ta ljubezen vrača z neodoljivo močjo; tresla se je pred njo, a hkratu je bila vsa blažena v njej. In sama je uvidela, da je izgubljena, ako jc kaj nepričakovanega ne reši.
Gojko v tem tudi ni miroval. Skrbno je pomagal Bratiča spravljati od prave poti, a hkratu mu je prišlo na misel, da se mora pred njegovo soprogo napraviti čistega in nedolžnega. Napisal ji je dolgo pismo, v katerem je obžaloval, da ga Bratič noče poslušati in nehati popivati. On da vse stori, da bi ga odvrnil od pijačenja, in prav zato zahaja večkrat z njim, da ga kolikor toliko vsaj nadzoruje. Seveda hoče tudi nadalje zastaviti vse svoje moči, da bi ga rešil, ako j c le mogoče.
Ko je Ivanka prejela ta list, se je glasno zasmejala. Uvidela je takoj celo komedijo. A ko je čitala te vrste drugič in tretjič, je vendar začela dvomiti, ali ni morda to, kar piše, resnično. Po dolgem ugibanju in razmišljanju je prišla cclo do zaključka, da ji Gojko piše resnico ter da ji hoče storiti to uslugo iz nekdanje prijaznosti. In njena razsodnost je bila že tako medla, da je videla v tem činu Gojkovem sčasoma samo resnično in globoko ljubezen njegovo do sebe! In odzdaj jc živela samo Še v neki omotici, v neki nerazsodnosti. Izpozabila se je celo tako daleč, da je Gojku na to pismo odgovorila ter ga prosila, naj čuva i nadalje .nad njenim soprogom, za kar mu bode gotovo hvaležna! Dasi jc pa v resnici že vsa živela samo za svojega nekdanjega ljubimca, vendar si jc želela še vedno,
da bi se povrnili oni časi, ko je z Bratičem živela v tako lepem miru in v slogi. Misliti je celo začela, kako bi bilo udobno, ako bi Bratič postal zopet stari Bratič, a Gojko njun prijatelj! —
V.
Dnevi so potekali hitro. Izza vrtnih plotov so že vzdigovale georgine bujne, široke cvetove ter naznanjale, da se bliža jesen, otožna jesen.
Neki popoldan, ko sta bili Pavlina in Grahorica zopet pri Ani, je bila ta nenavadno slaba, vendar je venomer govorila; pripovedovala je najraje dogodke iz svoje mladosti. Spominjala se je natančno najmanjših stvari, katere ji siccr nikdar niso prišle na misel, in katerih se nista mogli spomniti niti mati niti Pavlina. Posebno je mnogo govorila o očetu ter ga živo naslikala v marsikaterem oziru.
Pavlini in Grahorlci se je zdelo pri tem živahnem opisovanju, da živita zopet v onih srečnih in blaženih časih mladostnih let, in pozabili sta celo na to, da bi ji zabranili pregosto in premučno govorjenje. Videlo se jima je, da imata zopet starega Grahorja med sabo, da živi in se giblje med njimi, jih opazuje s svojim milim očesom ter se s svojo resno besedo razgovarja z njimi.
Kar vpraša Ana: »Mama, kaj ata še vedno nič ne piše? Kdaj se vrne? O, kako rada bi ga že videla!«
Dasi je bila Grahorica pripravljena na to vprašanje, vendar jo je spravilo v vidno zadrego. Razmišljati je začela, ali nc bi bilo prav, ako bi hčeri razodela čisto resnico. Toda ustrašila se je posledic, in videlo se ji jc brutalno, da bi ji prizadela zdaj toliko žalost, ko bode morda itak kmalu morala umreti.
Že je mislila na kak nov izgovor, ko zopet nenadno izpregovori Ana: »Oh, mama, zakaj ga ni tukaj ? Poslovila bi se od njega! Mama, meni je tako čudno slabo, bliža se mi ura . . . mama . . . ata . . . Pavlina . . .«
Naslonila se je v postelji niže ter zaklopila oči. Dihala je tesno. Pavlina in Grahorica sta se ustrašili ter pristopili k njej.
V tem trenotku so se odprla vrata, in v sobo je stopil Gojko. Hotel je mimo njih v sobo, da bi se preoblekel in odšel z doma; toda Pavlina mu zastavi pot: »Samo danes ne hodi nikamor! Glej, Ana ne bode dolgo!« Pokazala je na posteljo, kamor so mu nehote sledile oči. Pavlino pa so polile solze.
Gojko je pristopil k postelji ter se sklonil.
V tem hipu je Ana odprla oči, in srečal se je njen pogled z njegovim. Toda ust ni odprla, samo v njenem pogledu je bila nema prošnja: »Že vsaj danes vstani doma!«
Toda Gojko te prošnje ni razumel, ali je ni hotel razumeti, Ana jc začela zopet rahleje dihati, izkušala se je celo nasmehniti in se nekoliko skloniti v postelji.
Gojko se je obrnil ter dejal poltiho: »Nič ne bode hudega. Pazite, da bode mirna! Jaz imam neko nujno pot, toda vrnem se kmalu!«
Nobeden ni več izpregovoril besedice. Kmalu nato pa je Gojko zapustil hišo ter odšel k — »Vinski trti«, da bi se tam sešel z Bra-
tičem, kakor sta se bila sinoči dogovorila.
* *
*
Počasnih korakov je stopical Gojko po dolgi trški ulici, držeč desnico trdo stisnjeno na hrbtu, a z levico mahajoč semtertja. Glavo je držal kvišku in na obrazu je kazal resnobo, ki se jc pa vedno bolj umikala, kolikor bolj se je bližal hiši, kjer je stanoval Bratič. Ko je zagledal okno, ob katerem je često slonela Ivanka, mu je legel celo nasmeh okoli ustnic, in oko se mu je uprlo tja gori. In res je stala tudi danes Ivanka ob oknu, in ko je stopal mimo, se ni umeknila, marveč mu jc z nekim veselim izrazom na licu odzdravila.
Gojku je to ugajalo, in živahneje je stopil dalje. Usta so se mu cclo zaokrožila, in zažvižgal jc predse napol tiho ono tedaj navadno »ribarico malo« . . .
Ko jc vstopil k očetu Pilatu, jc osupnil. Tam je sedela danes, dasi je bilo zelo zgodaj, že jako glasna in hrupna družba, v kateri je kraljeval Sahar. Bil je že rdeč kakor puran, in glas se mu jc zadiral. Okoli njega je čepelo nekoliko drugih znanih obrazov, in vsi so gledali kakor miši iz moke. Med njimi jc bil tudi Bratič, ki jc komaj še poznal Gojka. Glava mu je žc lezla nizdoli, male brke so bile vse mokre in slinaste, oči pa so se mu križema upirale na različne predmete.
»Hoj, duša, kje si? Kaj tako pozno, duša? Ti duša . . . duša ti!« je vpil ter se prigugal h Gojku, hoteč ga je poljubiti.
Gojko je uvidel, da je Bratič popolnoma vinjen, zato ga je počasi odvil od sebe ter ga zopet posadil na stol.
»Kako jc pa to, da si žc tako vesel? Saj so uradne ure komaj minile?« je vprašal Gojko.
»E, e, veš . . . veš, danes pa nisem bil v uradu. Glej, ta . . . moj prijatelj izza mladih let mc je zadržal,« jc jccal Bratič, kažoč na bledega, majhnega .Človeka.
Ta je vstal ter se predstavil Gojku kot notarski solicitator Grm iz Ajdovice.
Sedli so zopet ter pili.
Ni še preteklo dolgo, ko je Bratič hipoma vstal tc kolovratil proti vratom. Nikomur ni rekel ničesar, le sam s seboj je mrmral ter izginil v veži.
Ko se le ni predolgo vrnil, je stopil Gojko za njim; toda niti v hiši niti v okolici ga ni bilo. To sc jc videlo Gojku sumljivo. Krenil je doli po ozki ulici, da bi morda kje kaj opazil, toda nikjer nič. Šele, ko jc dospel skoro do glavne ulice, je zaslišal neki vrišč in vpitje otrok. Pospešil je korake, in skoro na oglu je zagledal žalosten prizor. Bratič je ležal na ccsti, z obrazom obrnjen proti tlom, ves oprašen od belega cestnega prahu. Levico je imel zvito pod sabo, a desnica je bila iztegnjena daleč proč po umazanem tlaku. Hropel jc glasno, in iz ust so se mu cedile belkaste pene. Okoli njega je pa bilo krdelo otrok, ki so ga vpijoč drezali, a zbirati so se začeli tudi že odrasli ljudje.
V	tem se je bilo že zmračilo, in to je bilo še dobro, da ga ni vsak takoj spoznal.
Gojko jc najprej odstranil otroke ter se izrazil proti odraslim ljudem, da je Bratiču prišlo slabo, in da je potreben pomoči. Nekdo je pristopil, da sta ga vzdignila in tresla.
Šele črez dolgo se je Bratič toliko opomogel, da je zučutil noge pod sabo. Tedaj pa jc Gojko odslovil pomagača pa začel prijatelju prigovarjati, in res se je dal Bratič dalje voditi. Dasi je na Gojku skoro ves visel, vendar ga je naposled z vso silo spravil do stanovanja . . .
* * *
Ura je že bila odbila deset.
V	mali stranski sobi BratiČevega stanovanja je na nizkem predalniku brlela nočna svetiljka. Skozi rdečkasto steklo se jc motno svetlikalo rumeno olje, na katerem je plavala drobna lučea, venomer migljajoč s sajastim plamenom; le nerazločno so se Črtali predmeti v njenem svitu.
Na usnjatem divanu sta sedela Ivanka in — Gojko ter se objemala.
Vrata v spalnico so bila odprta. Tam je na postelji ležal Bratič in glasno smrčal.
Ivanka se hipoma izvije ter vstane. Z roko si pogladi zmršcnc lase, se ustopi tik pred Gojka, upre oči trdno vanj ter izpregovori polglasno, naglašujoč vsako besedo:
»Danes ste obhajali svojo zmago nad menoj. Najsi bode ta zmaga pridobljena tako ali tako, gotovo jc, da vam jo jc olajšal oni tamle« — pokazala je proti Bratiču. — »A priznati vam moram, da sem vas do tega trenotka res ljubila, vnovič ljubila kakor v nekdanjih časih; v tem hipu pa, ko ste zlorabili to ljubezen v svoje namene, se je zopet izkadila v nič. In sedaj vidite pred sabo — onečaščeno ženo, ženo, ki nc bode vedela več, kam bi pogledala v družbi poštenih ljudi. In to ste učinili vi, to je danes učinil — moj soprog!«
Zasmejala se je hripavo, a takoj nato si zakrila obraz in zaihtela.
Gojko se je ustrašil. Še pred nekoliko hipi jo jc stiskal v razkošni blaženosti na svoje srcc; menil je, da je zopet njegova, vsa njegova, a zdaj pa to govorjenje! Iztegnil jc roke, da bi jo objel, a ona sc je odmeknila in mu resno ukazala:
»Ne doteknite se mc več in pojdite. Pojdite!«
Ko se le ni hotel odstraniti, je udarila z nogo ob tla in viknila glasno: »Pojdite! ... Ali ne slišite? — Pojdite!«
Mehanski jc vzel klobuk ter tiho stopil iz sobe. Uvidcl je, cla mu ni ostati, a čutil ni, kaj jc nocoj učinil. Vendar je bil sam s seboj zadovoljen, in ko je bil spodaj na ulici, sc jc nasmehnil ter polglasno vzkliknil: »In vendar si bila zopet moja!« . . .
Ko je bilo v sobi zopet vse tiho, se jc Ivanka zgrudila na divan ter začela glasno plakati. Telo se ji je zvijalo v bolečinah, ki so ji hkratu preplule dušo.
Ko se jc nekoliko potolažila, jc začela razmišljati, kako se je to moglo dogoditi. In v.svojem srcu jc zopet začutila ono bolečino, ki jo jc prevzela, ko je bila zagledala nocoj svojega moža do studa pijanega. Še je videla, kako ga jc bil Gojko pririnil skozi duri v sobo, kjer je takoj omahnil na posteljo. Ivanki je tedaj do zadnje iskrice ugasnila ljubezen do njega. In tedaj, ko jc bil Bratič trdno zaspal, sc ji jc vnovič približal Gojko in ji zopet začel praviti o svoji ljubezni.
V njenem srcu je nastal boj, a misel, kako bi se nad možem maščevala, da jc to napravil, ta misel jo jc vso prevzela in zapeljala ...
»Ljubljanski Zvon« 10. XIX. 1S99.	42
In zdaj se je zopet zavedela. Uvidela je polagoma vso podlost Gojkovo, uvidela, da je zašla grozno daleč, da je padla v brezno, ki jo bržčas pogoltne . .
Nad gorami se je že začelo svitati, jutranji zvonovi so se oglašali od vseh strani, a Ivanka je šc vedno bedela na divanu, stisnjena v dve gubi, brišoč si krvavo obrobljene, motne oči . . .
(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
Ivan Cankar: »Vinjete«. Jaz se vsakega novega prikazka na našem knjižnem trgu danes še ravno tako po otročje veselim, kakor sem se ga v onih dneh, ko sem še drgnil hlače po šolskih klopeh. Časi so se sicer, hvala Bogu, izpremenili; na našem literarnem polju ni več take suše, kakor je bila, a meni je veselje navzlic temu ostalo. Da, naravnost nervozen postanem ob vsakem novem pojavu v našem slovstvu, in tisti dan, ko dobim novo slovensko knjigo v roke, jc zame praznik . . .
Umevno je torej, da sem bil tudi Cankarjevih »Vinjet« vesel. Ogledal sem si knjigo najprej od zunaj, kakor jc že moja navada, in priznati sem moral: lična, moderno opremljena knjiga! Nato sem se hotel seznaniti z vsebino in pregledal sem kazalo . . . Devetindvajset komadov in 325 strani — na vsak komad pride torej poprečno ... ali predno sem začel računiti, mi jc obstal pogled na zadnji strani knjige, t. j. ravno pred kazalom. Aj, kaj pa dela ta podoba tukaj? Kaj pomeni ta skrcmženi obraz, ta kuštrava glava z gosjim peresom v ustih, z zlomljenim rogom na vrhu, ušesa dolga, hlapasta, brada zmršena, čelo in lice potno — vsaj videti jc tako . . . »Oni imajo nazore« — a tako! To velja kritikom torej! Dobra misel, originalen način, pokazati literarnim sit-nežem njih onemoglost, zakriviti žc naprej ost njih puščicam! Take mršave buče smo torej mi kritiki? Poglejmo se v ogledalo, in čc se ujema . . . Da, ujema se! In nazorov bo za silo tudi! . . . Urežimo torej gosje pero in pišimo! Pišimo, toda — resno! — —
Jaz bi priporočal vsakomu, ki namerava čitati Cankarjeve »Vinjete« — in upam, da jih bode dosti — naj prične z »Epilogom«. Izpoved, katero nahajamo ondi, je velezanimiva. Cankar se tu slovesno odpoveduje realizmu, katerega pripadnik je prej bil. In reči moram, da se z razlogi, katere navaja za to, popolnoma strinjam. Tudi jaz sem in sem bil že od kraja odločen nasprotnik onega skrajnjega realizma, ki je obdelaval vedno le eno in sicer naj-odurnejšo stran človeškega življenja, pa je mislil, daje to že vse; onega realizma, katerega najvišji smoter jc bil samo, popisati do pičicc posamezen čin človeški, pa se je ponašal, kakor bi nam bil podal celega človeka, kakor bi bil prodrl v najtemnejše kote človeškega žitja. Da realizem te vrste nc more imeti obstanka, jc izprevidel vsak, kdor ni bil slep in je proučeval, če ne drugih, pa vsaj samega sebe . . .
In res je nastal kar hipoma preobrat in celo radikalnejši, nego je bilo pričakovati. Nastopili so povsod možje, katere je razmišljevanje dovedlo do
popolnoma druzega prepričanja, nego so je pred kratkim še sčepcrilo v slovstvu. In do tega je moralo priti! Kdorkoli se je zasačil pri dejanju, kakršna so bila najljubši predmet akrajnjemu realizmu, m se vprašal: »Kaj, to sem jazr... To je vsa vsebinah je moral odločno odgovorili: »Ne!« Saj je vendar čutit, kako se bori v njem atom zoper atom, kako je vsak njegov korak, vsako njegovo početje le posledica notranjih bojev, kako sledi vsaki nasladi, vsakemu užitku le prepogostemu - kes!
»Zwei .Seelen wohnen stets in mir!« pravi Faust. Dve duši - marsikdo jih čuti morda tudi več! Da, fiziologija in patologija sta dve lepi vedi, a slepili bi sami sebe, ako bi trdili, da zadostujeta. Morda, kadar bosta še vse drugače razviti . . . Prav uce tisti, ki naglašajo kompliciranost človeške duše; komplicirano je vse človeško bitje, in raztelesba človeškega trupla nam nikakor ne more dati popolnoma zadovoljivega, popolnoma jasnega odgovora. Vso res tisto: rojstvo, vzgoja, ^milieu«: to vse so vele važni faktorji, katerih vplivu se bo človek težko kdaj popolnoma odtegnil. To je davno priznana in obče znana resnica; toda to šc ni vse... Da jc stališče, katero je zavzemal sk raj nji realizem, preomejeno, to so torej doznati novi «iterati; spoznavaš njegovo dušno siroma-ščino, so se zdrznili, kakor bi sc bili zbudili iz težkih sanj. in ko so so iznebili njegovih tesnih okov. se jim jc v razkošnem veselju raztopilo srce. Poglobili so se sami vase, in njih duševnim očem sc je odprla velika, krasna perspektiva! Dvigalo jih je spet v jasne višave; poslali so zopet ponosni na svoje člove-eanstvo in dati so hoteli duška svoji pre kip oči duši, svojemu toliko časa zatajevanemu srcu. Razodcti so boleli vse, prav vse, kar jim je polnilo drhteče prsi . . . Prijeli so za pero, da bi pisali, tla bi odkrili sami sebe, toda —* kakor Kakor bi zadeli z glavo ob kamenito steno, so odleteli omamljeni nazaj! Čutili so. tako živo čutili; zdelo sc jim je, da razumejo svet, da razumejo sami sebe, a kako izraziti svoje čute, kako povedati svoje misli? . . . Jezik ji- bil tako okoren, beseda tako trda, tako siromašna! . . . Trudili so se in poskušali — zaman! Iti prepričali so se, via tako ne gre . . . Jezik ima tako malo prikladnih besed, tako beraški in robat je nasproti tako bogatim in tako subtilnim pojavom duševnega življenja! . . . Kako torej.1 -
>Kar se ne da povedati naravnost, neposredno, naj se izrazi s pripodab-Ijanjem!« je bil odgovor na to vprašanje. »Dovolj je. če vzbudi pisatelj v čitatelj u tudi le samo slutnjo o tem, kar je hotel povedali, če vzbudi v njem občutje, sorodno njegovemu občutju . .
Tako se je rodil simbolizem. In to je bil po mojem mnenju povsem naraven razvitek. Tudi navaden človek si pomaga na ta način. Poznam preprostega človeka, ki govori vedno v prispodobah in to povsem neprisiljeno. Sredi stavka preokrenc in ti zavije v najlepšo podobo to. kar ti je bil začel pripovedovati z navadnimi besedami. In njegove podobe imajo to prednost, da so jasne! Kolikokrat sem ga zavidal za ta njegov talent!
To je bil torej povsem naraven razvitek, in pomenil bi bil lahko napredek. Ali med simbolisti je bilo ubogo malo izvoljencev, in Še tistim je le prevečkrat pošla logika. Pisava simbolistov je postajala temnejša in temnejša: na mesto simbolizma je stopil misticizem! Za Salamonovo visoko pesmijo s sedmimi pečati zapečatena knjiga Janezova! . . . Aj, misticizem, to je bilo spet nekaj! Zdaj se je dalo zopet slepariti! Pod plaščem duhovitosti se je skrivala plitvost, duševna praznota, lepo doneče fraze so mamilo uho, a človeška pamet jo jokala . . .
Čim temnejši je bil kak pisatelj, toliko bolj se jc tolkel ob prsi, tolika večja jc bila njegova slava ... A razumeti ga jc mora) vsakdo, čeprav jc bil teman! Kdor je zmajeval z, glavo, je bil ljudem v posmeh. In zato je bil med tisoč čitatelji komaj eden, ki si je upal priznati javno, da mu je nejasno, kar je čital. A mene ni sram povedati na vsa usta, da Przibiszewskega »Mrtvaške maše« nisem razumel, in da je ta proizvod v svoji celoti meni nezmiscl. In čc sc osmešim tudi pred vsem slovenskim svetom, izpovem na glas, da niti Cankarjevih »Vinjet« nc razumem povsod . . .
Ne, tudi dekadentje niso rešili zagonetke, ki nas mori, ki nas tišči in muči . . . Tudi dekadentje so ostali naši dolžniki, tudi zoper nje se pojavlja reakcija . . .
Ä kaj torej zdaj? . . . Vsekakor se treba povrniti, kajti naprej nc gre več! . . . Kakor povsod, tako tudi v slovstvu oni večni obtok! . . . Kamor pogledamo, vidimo nastopati ono toli zasmehovano, potnilovano in zaničevano romantiko — seveda v nekoliko modernejši toaleti... Tudi Cankarjeve »Vinjcte« spominjajo jako jako na romantiko, pravzaprav pa so nekaka zmes romantike, realizma in misticizma . . .
Če bi kdo mene vprašal, za kaj bi se odločil jaz in sem li za to, da se povrnemo k romantiki, bi odgovoril: nc! A to morda proti željam in potrebam svojega srca. Naravnost priznavam, da so mi bile romantične povesti včasih v največjo naslado, in da jih še dandanes čitam rad. Toda viška umetnosti po mojem mnenju romantika ne more doseči. Ko bi moja beseda kaj veljala, bi rekel: držimo se onega specifično ruskega, z najblažjim idealizmom prepojenega realizma, ali pa tudi onega realizma, vsled katerega jc Goethe postal tako velik ...
Toda čc pa to nam več nc zadostuje?... Če čutimo mi še vse drugače, če je naša duša še vse bolj razvita? . . . No, potem popolnimo najprej svoj jezik, a bodimo kolikor mogoče jasni! Siccr pa, ali ni gola iluzija to, kar si domišljajo naši mistiki ? Kak Goethe ali Turgenjev je imel najmanj tako popolno dušo in najmanj tako razvito živčevje kakor katerikoli sedanjih deka-dentov . . . »Toda povedala nista vsega!« Dobro torej, povejte vi še več! . . . A zdi se mi, da bi mnogim sedanjim pisateljem lahko zaklicali z Goethejem: »Warum denn in die Ferne schweifen?. . .« Kaj je treba tolikega napora? Dočim so mistiki s svojim pregorečim prizadevanjem, da bi razodeli vse skrivnosti človeškega bitja in žitja, zabredli tako daleč, da so naravnost nerazumljivi, nahajamo baš pri Goetheju prekrasne zglede za to, kako sc da često z'najpreprostejšimi sredstvi doseči največji uspeh, in kako majhna stvar jc pravzaprav pravemu umetniku, razstreti zastor, ki tajnostno krije naše duševno življenje. Veliki večini imponuje v Faustu brez dvojbe obilica globokih misli; jaz pasem se od nekdaj najbolj divil oni čudoviti enostavnosti umetniških pripomočkov, oni neposrednosti in naivnosti, s katero nam razodeva pesnik v tem duhovitem delu čuvstvovanje človeškega srca. Samo en zgled... »Bester Mann, von Ilcrzcn lieb' ich dich!« Kako preproste so tc besede, ki jih govori Metka Faustu v prizoru na vrtu, kako preproste, a komu ne zadrhti srcc spričo prisrčnosti, ki odmeva iz njih ? To je pristen glas, tako in nič drugače ni mogla govoriti nemška devica, ko ji je nepopisne sreče prekipelo srce . . .
Kam merijo moje besede? . . . Pustimo misticizem in izkušajmo biti jasni! ... Pa kdo poreče: »Kaj pa drugi del Fausta?« — Gotovo je v njem marsikaj skritega in temnega, a zato ga pa tudi presega prvi.
Toda se nekoliko besed o Cankarju samem. Ena Cankarjevih »Vinjet* ima naslov: »Čudna povest«. Maogim sc bode zdela morda večina njegovih povesti čudna. A če niso že čmdae r.e povesti, nenavadne so vsekakor. Cankar jc ponosen na to: »Jaz sem jas!« kliče kritikom, jaz raa ne zamerim tega m priznavam rad, da ve. zakaj je ponosen.
Opomnil sem že, da si mi vidijo njegovi proizvodi nekaka smes romantike, realizma m misticizma. Najbolje pri ja vsekakor romantika. Kjer se hoče postavili na realistična r3a, se nji ne zdi srečen. Vzemimo le povest »O čebel* njaku«. Meat se vidijo enačaji posameznih 03eb v tej povesti ne.istirr.itt, in tudi z dejanjem se ne moreča prav sprijazniti. »Povest je posneta po resničnem dogodka«, odvrne morda pisatelj. Prav lahko mogoče, a fco je potem le nov dokaz z& to. <ia je marsikaj, kar se je v resnici zgodi'o, man] verjetno, nego kar <e je izmislilo s pravim pasnjšklm instinktom. Vsekakor pa mislim, da se je vršao dejanje, ako nam je podal pisatelj res resničen dogodek, v Istim dokaj drugače. nego nam ga opisajc on. (sto se lahko reče o »Adi*. Prav (doir.o, da zmede Jepa ciganka r-tfadeniču glave, in da gre on z njo v svet, toda v taki/» okolnostih. kakor čitamo v *A<ii*} se to »i dogaja! . . . N». realističnih tie a torej Cankar ni doma. Nc Č«ti li morebiti tega sam? Sc ni h morda bas raditega približal misticizmu? M« m misticizem ie nekako sredstvo v to; da prikrije z »jim boij medic strani svojih umotvorov? Narcie je naredilo vtisk, kakor bi. Cankarjev misticizem no izviral is srčne potrebe; zdi se mi, da inu je le v nekak okrasek, da se ga poslužuje torej namenoma, premišljeno . . . Vsaj nekateri proizvodi mi vzbujajo to misel. Včasih vodi Cankar čitatelja dokaj dolgo po temi, tako da se ga loteva morda že nejevolja. Kar dvigne aagrinjalo. in strmeč si maneš oči. A komaj se začneš prav zavedati, komaj so se ti oči nekoliko vsesale v sliko, pa ti jo zopet zastre, kakor bi se ba.'., da ti ie nc bi pokazal preveč . . . Ta načšrt pripovedovanja jc gotovo j s ko mikaven. Človek poaabi pri tem popolnoma vsebino, ki je pri Cankarju več]idol jako navadna, vsakdanja, m se divi zgolj spretnosti, s katero zna pisatelj napraviti is preproste, vsakomu znane snovi zares krasno sliko Nc »kaj«, temveč »kako« je Cankarju glavna stvar.
Marsikaj se v »Vinjetah« preveč poaavlja. Ko bi pobral vkup vse »SHaste« nosove, ki jih omenja pisatelj na raznih krajih, bi jib. nabral polno košarico — toda kam % njim:? . . ,
Preobširen bi postal, če bi hotel navajati svoje mf.sli o vsaki »VinjcJ!« posebej. Dalo bi se gotovo sc marsikaj grajati m h valiti, a to prepuščam drugim. Medost.at.ne bi sa mi vendar sdeie moje vrste, ako ne bi omeni! še njegove pereče satire. Črtica >0 človeku, ki je »gub:; prepričanje« je živ dokaz za to. da bije Cankarja krepka satirična Žila. Na strogo logično stališče se seveda tudi t». ne smemo postaviti. Kako je mogoče vsporejati rdeče vezanega »Bädeckerj a« s »prepričanjem«, v zeleno usnje vezanim, to raz u mej. kdor more! NavsCks temu sluti vsakdo, kaj ie hotel Cankar povedati, in se smeje . . .
Kakor som omeni! že gori, same tuje Cankar v »Epilog«« 0:10 vrsto realism». kateremu zadostuje »kos življenja mr.z. vsebine, brez ideje, brez vsake zveze 2 večnostjo , . .« Z ozirom na to je smel vsakdo pričakovati v Cankarjevi)» spisih tudi »Ide j«. A po teh se oziramo zam^n! Razburjal (cam j??, živce, mibavaJ nas v rasna čuvsiva, a svojih misli nam m razodel. In. vendar človek r«c č»ti same, temveč tudi misli, da, mnogo več misli, nego Čuti ... V tem ozira Cactkar naših nad torej ni izpolnil. Toda, ali ne zahtevamo od pisatelja
Cankarjeve starosti preveč ? Ni li zadosti, da nam je dal tako globoko pogledati v svoje .srce? . . . Jaz mislim, da smo za sedaj lahko zadovoljni z njim. Nenavadno nadarjenost je dokazal tudi s tem, kar nam je podal. Le nizkotna zavist bi mu odrekala talent. Kdor ima oči, se bo divil barvam, ki jih meče na platno, in kdor ima srec, pritrdi, da zna Cankar ubirati strune, ki nam nc zvene vsak dan na uho . . .
Njegova pisava jc plamencča, a pero pomoči včasih naravnost v svojo srčno kri . . . Koga nc gane njegova »Jedna sama noč Meni jc izvabila solze v oči! . . .
Cankar jc torej dokazal, da smemo pričakovati šc mnogo lepega od njega, a dolžnost slovenskega občinstva je, da svoje talente podpira. Zato naj si vsak izobraženi Slovenec omisli Cankarjeve »Vinjcte« in jih čita.	Z.
Cerkniško jezero. Spisal Jožef Žirovnik. Izdala in založila »Slovenska Matica«. Natisnila Blazni kov a tiskarna. Mala S°. Str. 107, pet pokrajinskih p o d o b v t c k s t u in zemljevid: Cerkniško jezero in njega okolica, narisal A. Sitsch, natisnil E. Holzel.
Pisatelj se je lotil hvale vredne naloge, seznaniti svoje rojake podrobneje s Cerkniškim jezerom, o katerem mnogi nc vemo več, nego kar smo se učili v šoli mimogrede, namreč, da je presihajoče in pa »da je svetovno znano in občudovano kakor naravno čudo«. Slovencem podati lično knjižico, pripove-dujočo izključno o enem izmed najzanimivejših delov njih domovine, je srečna misel, in pisatelj se je oklenil svoje naloge z iskrenostjo in ljubeznijo.
Se predno se jc lotil izvršitve svojega namena, sc jc moral odločiti glede načina te izvršitve: da napiše ali vznösit leposloven opis ali pa moderno znanstveno prirodopisno monografijo. V stvarnem oziru pa mu jc bilo izpolniti dve zahtevi. Pisatelj je imel in tudi porabil priliko, da jc predmet svoje razprave na svoje oči pregledoval in proučeval, in tako je bil izpolnjen prvi pogoj za srečno stvarno izvršitev podjetja. Drugi nič manj važni pogoj v istem zmislu je, da pisatelj spozna in umno uporabi literaturo o predmetu, ki ga hoče opisati. V tem oziru naš monograf ni imel težke naloge. Slovstvo o Krasu in njega posebnostih, med katere spada i Cerkniško jezero, jc sicer zelo obsežno in raztreseno, ali prav v najnovejšem času, namreč leta 1893., je strnil profesor zem-Ijepisja na vseučilišču v Belem gradu, Jo van Cvijič1). mnogoštevilne, v raznih jezikih pisane razprave in opazke; obenem je proučeval na svoje oči kraški svet v Srbiji, na Kranjskem in drugod ter je na to podal zcmljcpiscem nc suhe kompilacije, nego novo, s svojimi nazori nadahnjeno, s svojim koloritom oživljeno cclotno podobo o Krasu in njega pojavih. Eno leto po Cvijičevi knjigi jc izšla Krau sova o podzemeljskih duplinah-), in tudi ta se bavi kolikor toliko s posebnostmi Cerkniškega jezera. Obe knjigi naštevata obsežno literaturo o svoj-stvih kraškega sveta, Cvijičcva celo brezprimerno popolno. Pa tudi z njima ni zaključena vrsta dosedaj priobčenih študij o tem predmetu.3)
') Cvijič. Das Karstphaenomcn. Versuch einer morphologischen Monographie. Geographische Abhandlungen, herausgegeben von A. Pcnck, Bd. V, Heft 3. Wien, Holzel 1893.
*) Kraus, Höhlenkunde, Wien 1894. — Gerold.
3) Znamenite so n. pr. opazke, ki jih javlja o postanku Cerkniške kotline in jezera F. Kossmat v Verhandlungen der geologischen Reichsanstalt in Wien 1897, pag. 82—84.
Vsak pisatelj — bodisi, da piše le za strokovne kroge, ali pa da poučuje v poljudni obliki omikance sploh — se mora ravnati po načelu, ki je dandanes uveljavljeno že povsod, koder čislajo napredek. Ozirati se mu je namreč na dela, ki so jih objavili o isti snovi drugi pisatelji pred njim. Učiti se mora sam, predno hoče učiti druge. Lc tedaj more leposlovni pisatelj izbrati najzanimivejša vprašanja, da jih reši v vzneseni obliki, znanstveni pisatelj pa lc tedaj utegne snov vsestransko temeljito obravnavati in se izogniti marsikaterim zmotam', tudi takim, v katere so zašli žc drugi pred njim. In hvale vreden običaj je, da znanstveni pisatelj imenuje vire, na katere je utemeljil svojo razpravo. Tako izkaže, da se je sam do volj no poučil, predno je stopil v javnost; tako si zasnuje zaupanje v čitatelju, ki se hoče čitaje poučiti, in omogoči kontrolo strokovnjakom, ki se hočejo kritiško vglobiti v predmet razprave. Ona brezpogojna zahteva — prava conditio, sine qua non — je dejansko pripoznana tudi pri slovenskih pisateljih. Naši jezikoslovci, zgodovinarji in prirodoslovci navajajo vire, iz katerih so črpali, in se sklicujejo nanje. Oni velezaslužni strokovnjak, ki je pri nas uvedel »prirodoznanski zemljepis« — sedanji šolski svetnik, prof. J. Jesenko — navaja v svoji knjigi imenovanega naslova (izdala »Slovenska Matica« 1. 1874.) na štirih drobno tiskanih straneh slovstvene pripomočke, katere je avtor »zlasti« rabil. Naš mojster v poljudno-znanstvenem pripovedovanju, ravnatelj Ivan Šubic, nam jc podal na 19 straneh prirodopisno črtico o ljubljanskem barju (v šolskem poročilu višje gimnazije ljubljanske 1. 1886.), a našteva v uvodu nad 20 »važnih virov«, ki so temelj razpravici, še druge pa navaja v tekstu.
Dobrodošla knjiga Žirovnikova si ni odbrala naloge, vžigati čitatelja z vznositim, oduševljenim pripovedovanjem, z umetniškim slikanjem narave in prizorov iz nje. Knjižni odsek Matičin je sicer priobčil razpravo v »Zabavni knjižnici«, a to je ukrenil, kakor čujemo, lc v zadregi. Pisatelj sam je brez dvojbe nameraval podati svojim rojakom opis, ki bi jih zanimal nc po svoji obliki, nego po stvarni vsebini. Odločil sc je za to, da nam napiše moderno zemljepisno monografijo. Seveda mu jc bilo do tega, da pridobi svoji razpravi kolikor možno obilo čitatcljcv. S tega stališča nam je torej Žirovnikovo knjižico presojevati.
Pisatelj jc zbral mnogo gradiva in ga jc umno razvrstil. Njegova knjiga razvija preprosto pripovedujoč jasno sliko o znamenitem jezeru in njega čudnih posebnostih; o zemlji, ki se razprostira ob njegovih obalih; o ljudeh, ki stanujejo ob jezeru in so si uravnali življenje v marsičem po njegovih lastnostih i. t. d. Žirovnik omenja nekoliko ondotno živalstvo in rastlinstvo; pri-dcjal jc nekatere zgodovinske črtice in na koncu celo mično pripovedko, ki knjigo marsikomu omili. Nazornost uspešno podpira pet po fotografijah posnetih slik, ki predočujejo: trg Cerknico, Veliko Karlovico, Drugi (mali) škocjanski most, Veliki škocjanski most (zunaj) in Veliki škocjanski most (znotraj). Zelo dobrodošel jc prav čedno zvršeni Albert Sitschcv zemljevid, ki .predočuje »Cerkniško jezero in njega okolico«, dasi (z ozirom na gmotno stran) na njem ni izražena navpična izobrazba tal.
Prepričani smo tudi, da je Žirovnikova knjiga Slovence iznova opozorila na Čudo, ki ga hrani njih domovina. Ali število onih, ki bi se, prečitavši knjigo, čutili dejansko izpodbujene, da se napravijo na pöt in na svoje oči spoznajo znamenit kos slovenske zemlje, bi bilo gotovo dosti znatnejše, ako bi imel gospod pisatelj ali dragoceni dar, vžigati čitatelja z vznositim, oduševljenim pri-
povedovanjem, ali pa, ako bi bil svojo razpravo povzdignil na nekoliko višje stališče po zahtevah moderne zemljepisne monografije.
Gosp. pisatelj je umno uporabil bistra opazovanja pogumnega hidrotehnika Putika, ki značijo brez dvojbe znaten napredek v spoznavanju prirodnih moči, delujočih nad zemljo in pod zemljo v cerkniški okolici. Tudi nekoliko drugega književnega gradiva jc spretno vpletenega, in g. pisatelj se na hvale vreden način v tekstu sklicuje na razprave, katere je vpošteval — le žal, da se tej dolžnosti nc odzivlje dosledno vseskozi, kjer jc treba. Ali dokaj važnega gradiva je bilo avtorju na razpolaganje žc zbranega le v imenovanih knjigah Cvijičevih in Krausovih — in vendar ga ni porabil. Moderna znanost jc rešila marsikatero vprašanje o Krasu ter razmotrovanje o Cerkniškem jezeru bistveno dvignila nad Valvasorjevo stališče naivnega občudovanja. Dandanes nam jc jasno delovanje onih prirodnih sil, ki so Cerkniško kotlino in jezero ter njega pritoke in odtoke ustvarile in jih vzdržujejo. Ž i rov ni kova vse hvale vredna in nam dobrodošla knjiga bi bila brez dvojbe pridobila moderen značaj in trajno vrednost v mladi slovenski poljudno-znanstveni literaturi, ako bi se bila nad golo, preprosto opisovanje povzdignila in nam razložila, zakaj in kako je vse to nastalo, kar imenujemo »svetovnoznano cerkniško čudo«!
(Konec prihodnjič.)
Fcrd. Scidl.
Prvo splošno avstrijsko jubilejno romanje v sveto deželo. Spisal Jožef Zid anšek, prof. na kn.-šk. lavantinskem bogoslovnem učilišču. V Mariboru 1899. Založil pisatelj; tiskala tiskarna sv. Cirila. 8°. Str. 10 + 207. Mchkovcza-nemu izvodu je cena 40 kr., trdovezanemu 50 kr., v platno vezanemu 65 kr. Naroča se v tiskarni sv. Cirila v Mariboru. — Slovensko potopisno slovstvo o Palestini in sosednjih deželah je že precej naraslo. Prvo knjigo tc stroke jc dal Slovencem Mihael Verne pod naslovom: »Potovanje v Sveto Deželo v letu 1857*. Takisto kakor Vcrnctova jc zastarela tudi Jcranova knjiga iz 1. 1872.: »Popotovanje v Sveto Deželo, v Egipt, Fcnicijo, Sirijo, na Libanon, v Carigrad in druge kraje«. Preti nekaterimi leti je izšlo v »Družbi sv. Mohorja« lepo ilustrovano, tehtovito opisovanje svete dežele in svetih krajev iz peresa drja. Frančiška Lampcta. Njegov »Jeruzalemski romar« stoji na višini sedanjega palestinoslovja. Nanj in na nekatere nemške potopise se naslanja g. prof. Zidanšek v svoji gori oznanjeni knjigi. Pisatelj seje mudil izven svoje domovine dober mesec, od 13. dne aprila do 15. dne maja m. 1. Kar jc izkusil na potu, ki gaje vodil preko sredozemskega morja in Egipta v Palestino, kar jc opazil tja in nazaj gredoč, kar je čutil na svetih mestih, ki so vsaj po imenu vsakomu znana, to in še marsikaj drugega iz davne svetne in cerkvene zgodovine in iz bajeslovja je opisal v svoji knjigi v lahkotnem, miČncm, felj-tonskem slogu. Preprostim Slovencem, katerim je zlasti namenjen ta potopis, se gotovo prikupi ter bode vzbujal med njimi zanimanje za daljne jutrovske pokrajine. Knjigo zaljšata dve podobi. Ker je čisti dobiček, kolikor ga utegne prinesti ta lepa knjiga, namenjena naši šolski družbi sv. Cirila in Metoda, zato jo najtoplcjc priporočamo slovenskemu občinstvu.	—ar.
Vzgoja in omika ali izvir sreče. (Neobhodno potrebna knjiga za vsakega človeka, ki se hoče sam, lahko in hitro navaditi vsega potrebnega, da more sebe in druge blažiti in prav olikati). Spisal po najboljših virih in navodilih Jožef Val enč i č. — Prvi natis. V Ljubljani, meseca junija 1899. Založil in na
svetlo dal pisatelj. Tiskala »Narodna tiskarna«. Str. 254, cena 1 gld 80 kr. — Tako slove popolni naslov knjigi, ki smo je omenili v osmi številki »Zvonovi«. Knjiga ni izvirno delo, pisatelj pa je pridejal marsikaj tudi iz svojega. Valcn-čičeva knjiga podaje Slovcnccm vseh slojev praktična navodila, kako sc naj vedejo v najrazličnejših položajih, v najrazličnejših razmerah z najrazličnejšimi ljudmi doma, v cerkvi, šoli, v družbi, na javnih zabaviščih, pri igrah, na plesu itd. Priznati treba, daje bil pisatelj jako natančen, da jc obdelal svojo snov kolikor možno obširno ter da se je trudil, da bi bil razumljiv. Nedostatek knjige pa je pisateljeva gostobesednost in nekak pridigarski ton. Večkrat mu izgine tudi izpred oči meja, ki loči najvišje kroge od najnižjih (ali narobe), ter predpisuje vsem isto. Pisatelj jc opazoval navade samo v enem — bržčas v rojstnem — kraju, pa misli, da so tiste navade znane in veljavne povsod drugod. Čestokrat je v svojih predpisih tudi prestrog ter nadeva vse pretesne spone. Iz tega pa lahko nastane lesenost, neokretnost in okornost v vedenju in govorjenju. Želimo, da bi se učili Slovenci in Slovenke iz tc knjige samo najboljšega! Pisatelj se nadeja v kratkem žc II. izdaje; ne bilo bi torej lepo, ako bi mu brezbrižnost rojakov zamorila toli idealno nado.	A'.
Stolctnica Blaža Potočnika. Stoletnicc buditeljev Slovenstva se vrste druga za drugo. Pred durmi sta nam Slomšckova in Prešernova, letos pa jc minila Potočnikova. Lepo so se jc spominjali Šcntvidčani, združeni z narodnimi društvi iz Ljubljane in okolice, v nedeljo dne 17. septembra t. 1. Hvaležni so svojemu nekdanjemu duhovnemu očetu, ker je za svojega 39letncga župnikovanja v Šentvidu toliko storil za njih prospeh. Zgradil jim jc šolsko poslopje, ustanovil čitalnico, povzdignil mlekarstvo ter položil temelj sedanjemu razcvetu ondotnih obrtov. A Blaž Potočnik ni samo krajevno zaslužen veljak, njegovo ime sc nc blesti samo v tesnem okviru šentviške povestnicc, on je znamenit v zgodovini vesoljnega slovenskega naroda. Uspešni sledovi njegove mnogostranske delavnosti so globoko vtisnjeni v razvoju slovenskega politi-škega, kulturnega in slovstvenega življenja. Tem kratkim vrsticam ni namen, predočiti Blaža Potočnika politiško delovanje, pač pa bi radi z njimi izpod-budili rojake k hvaležnosti za njegove kulturne in slovstvene čine.
Pesnik in pevec — skladatelj — hkratu jc bil Potočnik in pel j c svete in posvetne pesmi. Kakšno borno pesemsko hrano so dajali v 18. stoletju razni Repeži, Rcdcskiniji . . . slovenskim cerkvam! Potočnik jc z Gregorjem Riharjcm pometel to spakudrano šaro z naših korov ter jo nadomestil s krasnimi, dostojnimi cerkvenimi pesmimi. Iz vesele domače družbe je izrinil nemško pesem. Namesto nje se jc glasila poslej Potočnikova: »Pridi Gorenje . ..«, »Kdor ima srce . . .«, »Zvonikarjcva«. Pozneje se jc pridružil Čcbeli-čarjem. S pesmimi je zalagal »Slovenski cerkveni časopis«, »Novicc«, »Ljubljanski časnik« in »Čebelico«. Prispel je na pomoč »Drobtinicam« in Vodnikovemu »Spominiku«. Na Potočnika jc sprožil dr. Prešeren puščico »Prej pevcu potlej homeopatu«. Čcbcličarja Potočnika jako hvali Čop: »Reinheit und Corrccthcit der Sprachc geben seinen schriftstellerischen Erzeugnissen einen vorzüglichen Werth. An der Krainischen Biene nahm er glcich von Anfang thätigen Antheil. und seine Beitrüge gehören zu den ausgezeichnetsten in der Sammlung. Kr trifft namentlich den eigentlichen Licdcrton gut, wie im Untcrkrainerlicde (Dolcnska I. 32), im Liedc der Schnitterinnen (S. 45.) usw.« Iz Potočnikovih pesmi, ki seveda ne dosezajo sedanje višine naše poezije, odseva vesela narav pesnikova,
v njih bije pristna narodna žila; zato so se mnoge izmed njih tako prikupile našemu ljudstvu, da so popolnoma po narode le. -- Nc mislimo natančneje opisovati Potočnikovega delovanja na šolskem polju — spisal je slovensko-nemško slovnico za šolsko rabo in knjigo za računstvo — takisto ne namerjamo occnjati njegovih zaslug za slovensko časnikarstvo in koledarstvo niti naštevati njegovih nabožnih knjig in spisov, poudariti hočemo le še neko važno točko iz njegovega delovanja: on jc bil eden izmed tistih razboritih mož, ki so napeljali s 1 o v e n s k i k n j i ž e v n i j e z i k v s c d a n j o naravno strugo ter so se krepko porobu postavili jezikovni mešanici, ki so jo hoteli uvesti Majar, Macun, Razlag. Kako jc Potočnik ljubil slovenščino ter gorel za njen razvoj, priča njegov predgovor k nemški pisani slovnici »Grammatik der slowenischen Sprache« 1S49. »To narečje vesoljnega slovanskega jezika so do najnovejših časov prezirali celo omikani Slovenci — piše ondukaj
—	ter ga, dasi po krivici, izmed vseh slovanskih jezikov skoraj najmanj cenili; kot ncizobrazno so obsodili slovenščino na smrt ter jo zatirali sistematiški. Tako krutega preganjanja pač ne zasluži slovenski jezik, in obsoditi so ga mogli samo taki, ki ga prav nič ne poznajo in se niti ne potrudijo malo prelistati kako slovensko slovnico, katerih jc več in so nekatere izmed njih prav dobre; samo taki nevedneži morejo hladnokrvno trditi, da je slovenščina nepopoln, docela ncizobrazen jezik, ki se ga ni moči naučiti.« Nasprotnike slovenščini pobija potem, kažoč na njeno častilo starost, na brižinske spominike, na slovstvo v 16. stoletju, na biblijo, že dvakrat prevedeno na slovenski jezik, na rastoče število slovenskih knjig, po katerih hlastno sega slovensko ljudstvo. Kakor Koscski v znani poslanici: Bravccm »Novic«, opominja tudi Potočnik svoje vrstnike, naj čistijo slovenski jezik, naj si na vso moč prizadevajo za njegov procvet in njegovo omiko sedaj, ko so po cesarski milosti razdrobljeni stoletja stari, tožeči okovi. Hkratu naznanja, kako naj se spopolnjuje slovenščina. Ne samo na podlagi sorodnih narečij in staroslovcnščine, ona naj se preporodi sama iz sebe. Skrbno naj se nabirajo krajevna in osebna imena, iz njih naj se počr-pajo izvirne, žc pozabljene korenike. Kadar se kujejo iz dosedanjih znanih ko-renik nove besede, treba paziti, kako govori narod. V njegovem duhu naj se razvija slovenščina. Da bo jezik blagoglasnejši, izgovarjajmo vsak samoglasnik popolnoma in čisto; tako govori po mnogih slovenskih pokrajinah tudi narod. Tikisto popolnoma in čisto naj se izgovarja l\ moški deležnikovi končnici. Slovenščina naj se ne iznebi nobene v narodu ukoreninjene oblike, katere slučajno nimajo drugi Slovani, češ, da bi se jim po tej poti približali, kakor menijo nekateri novejši slovenski jezikoslovci in pisatelji. Jezik je nekaj živega, nekaj samoniklega, nihče mu ne sme sile delati. Slovničar naj slovniška jezikovna pravila izvaja iz jezika samega, nikakor pa jih ne sme on dajati jeziku.
—	Ali nc veljajo ta načela, ki jih je utemeljeval Potočnik pred petdesetimi leti, še dandanašnji? Ali ni jasno gledal naš starina pred seboj poti, po kateri se povzpne dotlej zanemarjana slovenščina kvišku?
Dne 4. oktobra 1891. I. jc vzidala šentviška »Narodna čitalnica«, praznujoča petindvajsctlctnico, spominsko ploščo svojemu ustanovitelju Blažu Potočniku; tedaj jc izdal g. nadučitelj Janko Žiro vn i k oduševljcno spomenico — životopis gospoda očeta Blaža Potočnika. Dne 17. septembra 1.1. pa so se razkropile iz prijaznega Št. Vida nad Lj ubljano razglednice s podobo s t o -letnika Potočnika, obrobljeno z njegovim verzom: »Kdor hoče živeti in
srečo imeti, naj dela veselo pa mo!: na} vmes.« V desnem kot« razglednice ]e napis: »Ob slovesni stoletnici rojstva slovenskega pesnika in skladate', j a Blaža Potočnika svoiemv« sistanovitešju Narodna čit&b.ica v Št. Vidu nad Ljubljano.« »Ljubljanski Zvon«, ki sc je spomrnjal Blaža Potočnika o prvi slavnosti, se pridružuje tudi letošnjim slaviteljem presaslušnegs. siovstveaifca.	—ca-
Pavla DiaRona slavnost, V Čedada (Cividaie) na Furlanskem so prašno vali od 3.—10. m. m. enajsto stoletnico smrt: Pavia D:a'.<:ona; cangobar-škega zgodovinarja. Poleg »zgodovinskega kongresa« je foiio še vse polno ljudskih veselic, razsvetljava, godba, petje Tomadinovega oratorija »vstajenje«, obrtno-poijedeiska razstava ir. razstava goveje živine, sestanek furlanskih učiteljev in alpinistov (turistov) itd.
O Pavki Diakonu in važnosti njegovega delu zz s-ovensko zgodovinopisje je razpravljal poepissr.ee že. L IS"5. v podlistku goriške »Soče« pod naslovom »Rasmere meti Slovenci ir. Langobardi«. Ta spis je Issel popravljen ia po-mnosea v »Zgodovinskih črticah is poknežene grofje goriško - gradišČar.ske« v Gorici 1896. L (str. 81.—123.). Zatem jc priobčil v Matičinem »Letopisu« 1, 1885. rasp.tavo »Kakošno važnost imajo Pavla Diakena knjige »De gestis Langobar-dorum*sa starejšo agodovino Slovencev.« Tam je opisano tudi živi; en je in delovanje Pavla Diakons, kolikor je o njem snano. Tu naj sledi torej le še nekaj malega, kar se oslarija na novejše preiskave.
Pavel Diakonus se ie rodii. kakor se vobče trdi, v Čedadu :it sicer med 1. 720.-72$. (Waits. Scriptures reruns La.igobardicaruni, Berlin 1878). Occ mu je bi: preprost Langobard Wayne fried, sato se ttidi P. D. navadno imenuje »Warnefridi filios«. O svojih piadedih i« rajih nezgodah pripoveduje se'.o naivno v »V. knjigi, 37. poglavju, kako so bili v avarsko sužnost odpeljani, kako je njegov praded Lupichis pobegnil, kako mu je volk (lupus!) pot kazal, ir: kako se ga je neka slovenska i ena usmilila; da. ni gladu pogsüil in da je srečno prispel v svojo domovino. Warneßid je namenil svojega sina sa dufeovski stas, m tako je postat naš Pavel »diakon« akvliejske cerkve, kar pomesti toliko, kot francoski »abbe«. Ko je postal furlanski vojvoda Rate bis kralj langobarški, je šel s njim tudi P. D, v Pavijo, la-agobar&o prestolnico, kjer jc posta- domač učitelj na kraljevem dvoru. V tej službi je ostal P. D. tudi za poslednjega kralja D es j deri j av ki mu «e bil izroči! svojo hčer Adelpcrgo v vzgoje. Ko seje ta omožila z benevenskiro vojvodo, je šel R D s n: o v d.oienjo Italijo in se seznanil s memškim življenjem v Montekasmu blizu Akvna r.a Napolif.vm-skem. To življenje mu je jako pr.ijaio, in ko je i. 772. propadla langobsrška kraljevina, je šel po sgleda svojega starega dobrotnika Ratcltisa v omenjeni samostan,
L. ??6. so se bili Lan.gobardi m Furlanskem še «aferat vsd:.gn?.i.r. proti Karlu Velikemu, toda on jih jc tilugal in hudo kasno val. Med kaznjenci jc bil tudi Pavlov brat Aricnis, katerega so odpeljali v zapor na Neiftško in mu sa-plenili premoženje. tako da je morala njegova osaraljerr.a žena s četverimi otrok? lakot trpeti Da bi brat« ir. svakinji pomagal, je spisal latinsko šalostfciko ter jo osebno nesel Karlu na dvor v Cahe. Ta korak je imel po vol j en uspeh, in Pavel je ostal iz hvaležnosti pri kralju., ki je bil osnoval akademijo učenjakov. Toda mrzla Nemčija ni Ugajala Pavtu; prosi! je vedno Kar:?., na; bi ga odpustil % dvora, in res ga je kralj usllšal okoli L 783., ali pa je morda Pavel šc osebne spremljal Karla v Italijo decembra meseca 785.1 Po letu 787. i, nahajamo našega
zgodovinarja že zopet v Montckasinu. Tu je živel zelo pobožno in spisaval zgodovino svojega naroda. Umrl je dne 13. aprila, kakor se splošno misli, 1. 799.
Še kot Adelpergin učitelj je spisal P. D. »Rimsko zgodovino« do 1. 555., ki je služila skoro 1000 let vsem srednjim šolam kot učna knjiga. To zgodovino je nameraval popolniti z dogodki do svojega časa, ali mesto tega je napisal zgodovino svojega naroda »De gestis Langobardorum«. V tej zgodovini omenja P. D. pogostoma tudi Slovencev, ki so se skupno z Obri in mnogokrat pod njih imenom borili z Langobardi, hoteč tudi v Italijo prodreti. Prvikrat omenja P. D. Slovencev v IV. knjigi, 7. in 10. poglavju, ko so se 1. 594. (ali 595.) bojevali z Bavarci, potem v IV. 24. in 39. (tu je govor o predelu »Cagcllia* in kraju »Meclaria« v Ziljski dolini na Koroškem). Bitke pri »Floviju« (Fiumc na Furlanskem) 1. 663. so se gotovo udeležili tudi Slovenci z Obri vred (V. 19). Istega leta je bežal Lupov sin Ar ne frit k »Slovencem na Koroško« (V. 22), a 1. 664. jc potolkel Vectari Slovence pri kraju »Broxas« (V.23). Okoli 1.700. so uničili Slovenci na gori Špik vse furlansko plemstvo (VI. 25), a 1. 725. jih je potolkel vojvoda Pcmmo pri »Lauriani« (Lavariano južno od Vidma; VI. 44). L. 738. jc pridrl vojvoda Ratchis v »Karniolo«, deželo Slovencev, katerih je mnogo pomoril in pokončal, a moral se je kmalu zopet umakniti nazaj na Furlansko (VI. 51).
To so važnejši podatki iz Pavlove zgodovine o Slovencih; natančneje naj se blagovolijo častiti čitatelji poučiti v gori omenjenih spisih.
Rokopisov te zgodovine se nahaja več (tudi v Čedadu jc eden iz XIII. stoletja), a zdi se, da jc istočasen oni, ki se nahaja v Gothi. Tudi tiskanih izdaj je že mnogo (priredili Lindcnbrog, Muratori, Waitz itd.). Na nemški jezik jo je prevedel O. Abel in predelal R. Jacobi, Lipsko 1878. O njej so razpravljali poleg Italijanov zlasti Nemci (Dümmlcr, Sickcl), pa tudi Francozi, Angleži (Hodgkin) in šc cclo Madjari (Marki Sandor). Vidi se torej, da so se razni narodi močno zanimali za zgodovino Langobardov, in tudi Slovenci imajo mnogo vzroka, proučevati jo, toda zelo previdno in skeptično! —
Za zgodovinski kongres se jc bilo oglasilo 99 učenih društev in zavodov, ined njimi »SI. Matica«, večina avstrijskih vseučilišč, vsi italijanski zavodi in društva v Trstu, vse italijanske visoke šole, mnogo nemških vseučilišč (tudi berlinsko), potem vseučilišča v Londonu, Oksfordu itd. Prišli pa niso vsi za-zastopniki, tako n. pr. ni bilo zastopnika arheološkega muzeja v Spletu. Kongresu je bilo predloženih 12 tiskanih del, med njimi tudi omenjeni dve slovenski razpravi, o katerih je izročil pisatelj kratek posnetek v italijanskem jeziku. Dalje jc bilo predloženih deset pismenih razprav, ki so se večinoma čitale ob zborovanjn. Kot samostalen predlog je bil oglasil p. Ambrož Amelli, naj se izdado vnovič vsa Pavlova dela.
Kongres se je otvoril dne 3. septembra prav slovesno. Sprejem na kolodvoru ob 11. dopoldne jc bil veličasten. Bilo je brez števila ljudstva prisotnega, godba jc svirala vesele poskočnice, vse mesto je bilo v zastavah. Goste so sprejeli odborniki v svečanih oblekah ter jih odvedli v kočijah na municipij, kjer so jih pogostili s čašo maršale in jim odkazali stanovanja. Od municipija jc šel slovesen izprevod v »Convitto nazionalc Paolo Diacono», ki sc jc še pred kratkim časom imenoval »Istituto Stellini« na čast velikega etika Jakoba Štclina, rojenega med beneškimi Slovenci (šele 1. 1890. so ga izpremenili v »naroden zavod« z omenjenim imenom). V nekdanji cerkvi bivšega klarisinskega samo-
stana je pozdravil zborovatclje mestni župan Morgante in poudarja) znanstveni značaj kongresa, ki naj se ogiblje političnih razprav, češ, da »znanost vse zc-dinjuje.« Za njim je govoril državni poslanec čedajskega okraja in torej tudi beneških Slovencev, žid Morpurgo, opravičeval odsotnost naučnega ministra, ki je bil obljubil priti, in predlagal udanostni pozdrav kralju, o katerem se je tudi govorilo, da hoče kongres počastiti. Popoldne je mesto Čedad priredilo zboro-vatoljcm majhen, a i'/.boren banket, pri katerem pa so se vkljub županovemu opominu slišali tudi politični govori, ker tržaški poslanec Hortis je prinesel pozdrave »julijskih pokrajin«, t. j. avstrijskega Primorja. Pozneje sta se Hortis in
-Mivrpurgo .še dolgo-nn *fmic.m pnsvrfcm'ftla pri r.aprtih durih. ■ lafet dan no sr 'ir. 11 volili tudi posamezni odseki, ki naj bi predlagali vprašanja, o katerih naj sc kongres posvetuje. Za prvega predsednika je bil izvoljen prelat Amelli kot zastopnik samostana montekasinskega.
Dne 4. septembra so se kaj dolgo pričkali o celokupni izdaji Pavlovih del. Sklenili so, izvoliti v ta namen odsek sedmerih mož. in sicer naj bi bili štirje Italijani in trije Nemci, ali, kakor se je od začetka predlagalo in jc tudi že sklenjeno bilo, »trije zunanji« (stranieri). V ta odsek naj bi prišli zastopniki čedajskega mesta, beneškega in rimskega zgodovinskega društva ter samostana montekasinskega; »zunanje« pa naj zastopajo vseučiliški profesor Lusciiin v Gradcu, zastopnik budimpe.štanskega vseušilišča in Anglež Hodgkin. Potein sta predavala tu omenjeni učenjak o sorodnosti med Langobardi in Anglosasi ter o vzporednosti njih zgodovine, Marki Sandor (v madjarski italijanščini) pa o sledovih Langobardov na Ogrskem ter o tamošnjih najdbah iz iste dobe, ko jc cvctla langobarška država (izražal jc popolnoma napačno mnenje, da so te starine langobarškega izvira).
Dne 5. septembra je kaj krasno govoril g. V. Capctti o poezijah Pavla Diakona in potem prof. dr. Musoni, beneški Slovenec in župan v Št. Petru Slovene v. Razlagal je važnost Pavla Diakona tudi za slovensko zgodovinopisje, in kako so se Slovenci mirnim potom kot poljedelci naselili po furlanskih gričih in deloma tudi po ravnini; bitka pri Brišču (Broxas) in na gori Špiku da sta bili lc izjemi, posamezna slučaja, političnega pomena da niso imele nikoli te priselitve. Nadalje jc predava) vseučiliški prof. Baudouin de Courtenay, ki je bil ta dan častni predsednik, in le preveč poudarjal, da govori s strogo znanstvenega stališča, svareč pred strašilom panslavizma. Ime »Slovan* je tolmačil čisto napačno, češ, da so to ime dali Romani Slovanom, ko so slišali, da se skoro vsako njih osebno ime končuje na »slav«. O imenu »Slovcncc« jc trdil, da je to politična izmišljotina, ki šc ni nad 30—40 let stara. (G. profesor je pozabil, da se žc v XIV. stoletju čita v beneških spisih izraz »Schiavonia Veneta«, da slovenski Benečani od nekdaj imenujejo svoj jezik »slovinj«, da se sosednji Brici na Goriškem zovejo *Slovinci«, ravno tako kakor tudi Dubrovčani). O Rczijanih jc trdil, da govore svoj jezik, ki ni nobenemu drugemu slovanskemu podoben, in ki je mešanica nekega prvotnega jezika in nekega slovanskega narečja; terski ali tarčetski Slovenci da govore hrvaški kakor ljudstvo na kvar-nerskih otokih, nadiški Slovenci hrvaško-slovensko mešanico in šele idrijski Benečani da govore tako, kakor njih sosedi v goriških Brdih. Ta govor ni ugajal tudi zaradi slabe izrazbe ne.
Okoli poldneva so se jeli kongresni gostje žc močno razhajati. Sklenilo se jc, naj se snidc prihodnji kongres v Akvileji in sicer v tisočletno proslavo
sv. Pav!ina; oglejskega patri javna, ki je pregovori! Karte Velikega, nai podjarmi Slovenec, da bi jih lože k sv. vem fapreobrni'..	S, A'.
Stanko Pirnat f. £i».o 28. avgusta weseca je promim) v Mokronogu notar Stanko P i m at, čigar ime je bilo v z&dttjih petih tetsh večkrat čitati v po-ročnih * Ljublj. Zvona«. Prrnat, rojen dno 7. iuöija ?.859. k v Šiorah r.? Štajerskem. od Kiiadosti vnet glasbenik, je stopži 1. 1894. na d«« kot skladatelj. »Glasbena Matica« Jc prokvedla rečenega ieta v koncertu Pirnatov osoxerogiasnx mešani, zbor »Žalost«, ki jc iaše! 1. 1S95, % moškim čotvorospevom »Pomiad in jesen« vred. Sledili so v nastopnih let&. mešani zbori in siccr L 1895'.: »Vapo-roladna pesem«, 1S58. i. pa »Naša zvezda«. »Bog je moj ščit* m »Oblaku«. Vse tc skiadbe jo izdala »Glasbena Matica«, Letos jc izdal Psrgat v Schwentnerjevi satogi zvezek po nJem za koncert har.monjsovanih »Slovanskih narodnih pesem..« Veliko število skladb je zapustil pokojnik v rokopisu. O Pim&tovüh skladbah je bile moči vsekdar jo s priznanjem soditi; odlikoval sc je ta skladbonik po zreli, plemenito občuteni fakturi, jirišk? nežni me'.odiki, Njegovim skladbam je vtisnjen pečat soHduosti, znr.k resno preadarjeno izdelave. Kolikor jo manjkalo Phuata glede i?ivencije> io nadomeščeno s svokovitostjo; bogatost v polno-svočju iborovem jc bilo Pirna tu sploh prvo in poglavitne načelo pri sldadanju. Pri tern svoje:« teženju je ime! Pirnat tudi vsekdar prav lepih uspehov, ki nikdar rte preminejo-, nego mu obraarjo v siovenskč glasbeni literaturi trajno dobro ime. Bodi v vsakem oziru simpatičnem« rodotj«b« eckten sporntet!
—0$-r
KaroUna Svčtla f. Dne 7. m. m. ic mmfa v Pragi češka pisateljica in rcdoljtfbka Karo.Vina Svčiia, roj. Rottova. To pesniško inre si jc pridela po rojstnem kraju svojega ««oša, prof. Petra Mužaka, k5 jo bit f« Svčtle, vasi ob čnožju pogorja Jesteda.. Veselje do pisateljevanja in češko savest jc vzbudil v nje] kakor tudi v njeni sestri Žosiji Pod'ipski posnejš* njen «?.oŽ, ki je v burnem, letu 1S4S. zahaja! v rodbino Rottovo kot domači ačitelf. h tistih dob isvirajo njene prve povesti, Pozneje jc pa vse svojo veliko riadarjcaosc obrnila v io. da je v obširnih in mojstrsko osnovanih romani» objavljala dušo naroda, biva-jecega pod Joštedom, kjer jo vsako poletje preživela. Hotela jc dokazati, da je tudi preprosti scls'd človek zmožen, sprejemati v sebe ter utwevan la razširjati najvišje ideie, slasti verske ia socialne; zato je tudi v svojih, glavnih romanih: »Križ pri potoku«, »Vaški rornan«, »Fraatina in Bogota;, co« skozinskoz tendon-ciczna. — Izrocd rimožlee drobnejšfh povesti je omeniti *Kubičko« (Poljub), po kateri je posneto besedilo Smetanove opere istega imoaa. Vs3ed fcettden-c.iosnosti so »jeni roman i cesto neverjetni in včasih nekotifeo neužitni. - Ka-.tolina SvetU se jc živahno udeleževala vsega javnega življenja; budila in orga-nizovate je češko ženstvo, katerem« je ined togfoi osnovala »Ženskv v^.vobni spožek«, ustanavljal -cobraževalna m sokolska društva in zlasti naporno delovala za ra?.šujanje češkega šolstva rja tako izpostavljenem kraju, kakor je pod Je-štčdom blisu nemškega Seicfcenberga. V ta nacnen je napisala cclo vrsto povesti tendenčne vsebine. Leta 1S90- c.c je «meknila javnemu življenj« in se ?.agk-bi;a v studijo filozofskih in mističnih spisov — Glede n?. njene v resnici velike zasktge j ft wnewta velika žalost, je ob njeni smrti prešinila ves češki narod.
Slovensko gledališče. Ob zaključku lanjsk.e sezono se je bila vnela po časopisih zivaVma polemika glede našega gjecteiišea. Puščice so letelo sornintja,
in izgovorila se jc marsikatera ostra in tudi krivična beseda. Kakor vselej ob taki priliki sc jc reklo tudi tukaj lahko: »pcccatur intra in extra muros!« Na obeh straneh so se trdile resnične in napačne reči, in tu kakor tam se je mahnilo nekoliko preko meje.
Mi smo bili vedno pri tistih, ki so zahtevali, da neguj naše gledališče pred vsem dramatiške proizvode naših domačih pisateljev, in še vedno smo odločno zoper to, da bi smel pobrati kamen vsakdo ter ga vreči v pisatelja, čigar izvirno delo ni morda našlo milosti pri našem občinstvu. Tudi mi trdimo, da sc jc za našo dramo šc vedno premalo storilo, kajti ako vprašamo, koliko jc šlo onih osemnajsttisoč goldinarjev, ki jih je porabilo minolo sezono naše gledališče, za nagrade izvirnim delom, zvemo za tako minimalen znesek, da nam najbrže sramote šine kri v lica. Dobro vemo, v kakih gmotnih stiskah je inten-danca našega gledališča od nekdaj, in nikakor nismo hoteli reči, da bi se bilo moralo onih tisočakov, ki so bili na razpolago, potrošiti več v podporo domačih pisateljev, temveč samo pokazati smo hoteli, kako ubogo malo se pri nas v istini stori za razvoj dramatiškega slovstva, in da bi morali odločilni faktorji vendarle skrbeti za to, da dobodo kaj denarja tudi v omenjeno svrho.
Navzlic temu pa, da nam jc bil razvoj naše drame vedno pri srcu, se nikakor nismo mogli ogreti za predlog tistih, ki so svetovali, da naj se opera opusti ter z dotičnimi sredstvi pospešuje drama. Res je: ako bi se vsa podpora, ki jo uživa naše gledališče, naklonila drami, potem bi se dalo brez dvojbe kaj doseči, in naše dramatiško slovstvo bi se gotovo obogatilo. Toda tu moramo pritegniti onim, ki poudarjajo politiški moment gledališča. Razmere v Ljubljani so šc zmerom take, da moramo gledati kolikor toliko tudi na zunanji uspeh, a kdor noče zavijati resnice, mora priznati, da smo nasprotnikom in tujcem dozdaj imponirali samo z opero, a nc z dramo. Zato nc smemo imeti samo kulturnega, temveč tudi politični pomen našega gledališča v čislih, a naloga in siccr nelahka naloga intcndancc je, da primerno uvažujc oba ta momenta in da vsakemu nakloni, kar mu gre.
Nc da sc tajiti, da sc je v prejšnjih časih grešilo v tem oziru, da se jc kulturni, torej važnejši moment podrejal političnemu, a da se misli resno na to, da se ta nedostatek odpravi, o tem nas je uvcril program, ki ga jc izdalo vodstvo našega gledališča za bodočo sezono.
Intcndanca našega gledališča je prešla deloma v nove roke. Gospodje, ki so prej celo vrsto let nosili težko breme gledališkega vodstva, so se rado-voljno umeknili novim silam, a ostali so navzlic temu v odboru, hoteč Ic-tc podpirati s svojim svetom, ako bi bilo treba. S tem so pokazali jasno, da jim jc šlo vsekdar za stvar, a nc za slavo, pa da jim jc prav, ako se posreči drugim, kar se njim ni posrečilo.
Vsekakor jc dobro, da nastopajo tudi nove sile, in kolikor sc da presoditi dozdaj, jc dramatičnemu društvu lc Čestitati, da sta mu posvetila svoje moči dva tako odlična moža, kakor sta gospod Hubad in gospod Milčinski. Prvi sc jc zavzel z vso vnemo za opero, drugi za dramo. Baš požrtvovalnost, s katero sta se lotila svojega posla, pa je nam najboljši porok za končni uspeh, in trdno se nadejamo, tla jc baš zdaj prišel tisti čas, ko bode slovensko občinstvo s svojim gledališčem lahko zadovoljno. Iz programa je razvidno, da hoče nova intcndanca zadostiti enemu poglavitnih postulatov, ki so se doslej stavili do vodstva našega gledališča: uprizarjati hoče pred vsem slovenske, potem
slovanske in šele na tretjem mestu tuje proizvode. A med tujimi nam obeta dela tako slavnih pisateljev, kakor so Ibsen, Hauptmann, Langmann in izmed starejših Grillparzcr — sarpa imena, ki jih dozdaj nismo čitali na naših gledaliških listih. Slovenskega občinstva čaka torej letos izreden užitek, in vsakdo, kdor je količkaj navdušen za zavod tako eminentnega pomena, bode z veseljem zahajal v naše gledališče.
Naposled le šc par besed glede naših kritik. Mnogim so naše kritike premalo rezke, premalo odločne, premalo krepke. Lc-ti naj blagohotno pomislijo, daje dramatika naj nežnejša cvetka na vrtu našega slovstva, in zato jc po našem mnenju treba z njo ravnati jako previdno. Dalje naj pomislijo, da kritika nc sme nikdar voditi strast ali pristranost. Prvi pogoj vsake kritike je, da nima svojega vira niti v prijateljstvu niti sovraštvu, nc v simpatiji ne v mržnji. Mi nc pišemo niti na priporočilo niti ne vsled kake prošnje, in zato ni v naših kritikah tistega brezpogojnega in pretiravanega hvalisanja, ki smo ga žc nekaj časa navajeni, pa tudi ne tistega oblastnega in prepotentnega zadiranja in pobijanja s kolom, s katerim izkušajo nekateri spraviti sebe na površje. »Vsakemu svoje!« je naše gaslo. Kar se nam zdi hvale vredno, hvalimo, kar se nam zdi graje vredno, grajamo. Pri tem se pa nikakor ne smatramo za nezmotljive. Za to, kaj je lepo, ni absolutnega merila; to se da samo čutiti, slutiti. V toliko so torej tudi naše kritike subjektivne, a v vsakem drugem oziru so objektivne, nepristranske, kolikor jc to sploh mogoče. Take bodo tudi poslej.
Emil Korytko — kdaj je prišel v Ljubljano? To vprašanje se jc preteh-tovalo v osmi številki »Ljubljanskega Zvona« v tem zmislu, da jc pritegniti Kolbcrgovi letnici 1834 ali 1835, a nc Vrazovi 1837. — V prilog Vrazovi trditvi bi se vendar morda dala tolmačiti sledeča okolnost. Svojo poljsko pesem »Na lepe Ljubljančanke«') je zložil Korytko »dnia 4go kwietnia 1837 u Lub-lanie« in ji pridcial opombo: »ICstnc earum autem magna quantitas?—Nescio!« Iz tc opombe bi se morda smelo sklepati, da pesnik tedaj ni šc dolgo bival v Lubljani, ker se je v opombi tako dvomno izrazil o kolikosti (množini) ljubljanskih lepot, ki jih je v pesmi sami s tako domišljivim navdušenjem slavil in opeval. — Ali si ni najlažje to tolmačiti tako, da je prišel v Ljubljano šele prve mesece leta 1837., da torej 4. aprila Ljubljane v ccloti ni še dosti poznal — ?
V nagrobnem napisu, ki ga je za Korytka zložil Prešeren, je treba v drugem granesu ločilo postaviti pred nc za besedo »fortan«, tedaj se glasi: Der Mensch muss untergehen, Die Menschheit bleibt; fortan Wird mit ihr das bestehen, Was er für sie gethan. —
Popravek. V »Mojo sonato« sc je vrinil disakord. V 2. pesmi se mora glasiti drugi verz: »v najlepšem cvetu sredi plodnih /<;//«, a nc: »v najlepšem cvetu sredi plodnih leU.
l) Prešeren jc to Korytkovo navdušenko iz poljščine preložil na slovenščino. —