Ivo Svetina
Zaklinjanja*
i.
Zdaj, ko se sanje danijo nad menoj! Zapuščam speče telo nevednosti, da se zavest izgubi v gozdu, ki ni Narava; grabeč resničnost sanj, vežbqjoč Čisto Luč, ki ni od noči ne od dneva, le čudežne spremembe hči.
2.
Zdaj, ko se Zasmrtje svita nad menoj!
Zapuščen od snovi prividov,
naj um vzdrži v neskončnem Stanju,
naj zadobi trdnost in popolnost:
v trenutku, ko misel prisede,
naj ne strmoglavim v moč nore strasti.
3.
Zdaj, ko je zora hipa smrti nad menoj! Šibkost in reči sveta me snubijo najšibkejšo med njimi. Sem še lahko zbran sredi prostranstva čistega in razsvetljenega Nauka, mi bo uspelo pretočiti se v nčbesni prostor Nerojenega?
Ura je prišla, da vzame telo mesu in krvi. Ali že poznam telo, večno in prividom brata? Ko sem jutranje nebo smrtnega hipa.
* Iz gradiva za dramsko upesnitev Tibetanske knjige mrtvih.
5.
Zdaj, ko se boš zdanil ponovno Rojstvo! Zaželi si eno samo preprosto željo -bom še lahko storil drobno dobro delo, četudi bom ponavljal vse tisto, kar sem edino znal in vedel? Naj se odpro vrata tam, kjer se ženska imenuje po sebi in je mati, ko plavam v mavrični vodi -riba skorajšnjega vstajenja. Ker pride čas, ko bom potreboval moč in čisto ljubezen - neizmerljivo s srcem. Ko me ljubosumnost loči od Učitelja, Očeta - Matere.
6.
O Obotavljalec, ki misliš - upanja pijan da ne pride smrt.
Vdan brezplodnim dejanjem, življenju,
ki ga vidiš in okušaš edinega.
Zamudil boš veliko priložnost,
zmot prepoln, praznih rok tega življenja.
Ker samo Stanje Čistosti
je edina tvoja resnična nuja.
Ali tudi sedaj ne boš posvetil svojega bitja
njej, ki je le, če te ne bo morala čakati?
7.
O vi, Zavojevalci in vaši sinovi; Mir in Gnev noseči, izkušajoči mojo moč, iz usmiljenja in šibkosti klijočo.
Neg se zgodi, da mrak nevednosti potone v noč, na dnu katere se znova rodi dan, četudi izčrpan, a svetal, ko bom sam v sebi taval po Zasmrtju.
9.
Ko zašije svetloba Petih Modrosti, naj spoznam, brez strahu in groze, da sem njen sin - iz petere matere rojen.
Skozi Zasmrtje tavajoč, z desne Mir, z leve Gnev, da se ozek in grozeč zdi prehod, Steza, vodeča k ustju maternice -poslednjega stanja, v katerem sem še lahko - nerojen: polž, pes, prašič - bitje odrešeno strahu; grozo prek neba noseče.
11.
Nezaščiten pred poželenjem nagnjenj,
ki mi slede, psi zmagoslavni.
Koga naj prosim, da bo z menoj tu,
kjer vsak sam z vsemi samoto žre in golta!
In ko prispem, kamor si želim,
naj se zgodi, da izkusim še poslednjo
grozo: ki sem jaz sam njen oče, sin in brat.
12.
Ko zatulijo divje zveri,
naj se rjovenje v svete glasove
spremeni;
preganjan s snegom, dežjem, vetrom in temo,
naj se zgodi, da ugledam s sinjim očesom modri Zakon, ki zapovč konec poti.