Slaba knjiga najvecji sovrazm k Kdor goji gada na lastnih prsih, se ne sme pritožiti, če ga piči ter mu zastrupi telo. Kdor zauživa mišnico, bo kmalu podlegel njenemu strupu. Prav tako se godi tistemu, ki čita in sprejema v sebe duhovni strup iz slabih knjig. Naravni zakon obvezuje človeka, da pazi na zdravje svojega telesa. To zdravje mora gojiti in s primernimi sredstvi utrjevati in okrepljati. Skrbno se mora izogibati vsemu, kar bi moglo zmanjšati zdravje, ga ogrožati ter spravljati v nevarnost. Isti naravni zakon obvezuje človeka, da tudi skrbi za zdravje svoje duše ter da jo ohrani vedno svežo in krepko. V to svrho je potrebno, da se vestno izogiblje slabe družbe in slabe knjige. Slaba družba in pisci slabih knjig so pomožni organi hudobnega duha. Ni to naša sodba, marveč je tako sodil naš veliki škof Aiiton Marlin Slomšek, ki je pred več kot sto leti v svoji znameniti knjigi »Življenja srečen pot«, namenjeni mladeničem, naslovil na slovensko mladino tole svarilo: »Kakor ima hudoben duh svoje pomagače, ki mu pomagajo zapeIjevati ljudi, česar sam izvesti ne more, tako ima tudi svoje pisarje, ki za njega pišejo in duhovno hrano prodajajo, ki je z duhovnim strupom pomešana.« Papež Pij XII. je v svojern govoru v tem mesecu označil slabo knjigo celo za bolj nevarno kot slabo družbo, ker se slabe družbe človek sramuje, slabo knjigo pa čita skrivaj. V tem svojem govoru o slabi knjigi je papež opozoril na to, da se je že sv. apostol Pavel boril zoper slabe knjige, posebno zoper takšne, ki so gojile praznoverje, vražarstvo ali pa dražile nižje nagone človeka. Uspeh njegovih besed, ki jih je v tej zadevi govoril v maloazijskem mestu T "szu, je bil velik: ljudje so prinesli na trg svoje knjige v vrednosti 50.000 srebernikov ter so jih vpričo vseh zažgali. Cerkev bi ne bila Cerkev, če bi ne sku- šala obvarovati svojih članov pred strupom za zdravo življenje duše. Ne more biti svobode, da bi smel človek brati vse, kakor tudi ni svobode, da bi mogel uživati vse, kar mu pride pod roko. Nikakor ni prepovedano krščanskemu možu in ženi brati povesti, v katerih so popisana plemenita človeška čustva medsebojne ljubezni, kakor jo hoče Bog v soglasju 8 prirodnim in nravstvenim zakonom. Sv. pismo samo nam opisuje take nežne stvari, ki so navdihnjene od resničnega in človekove nravstvene odgovornosti prežetega srčnega nagnjenja. Imamo tudi velike romanopisce, ki nam opisujejo ljubezen v njenih najsrčnejših, pa tudi najplemenitejših in nravstveno visokih pojavih. Toda okoli lepih cvetov človeškega umetniškega stvarjenja se na polju književnosti bohoti brez števila strupenih proizvodov, ki uspavajo človeško čednost s svojim omamljajočim nečistim dihom. Mladenič in mladenka, ki pravita, da nista več otroka in da poznata življenje, pa iz tega sklepata, da smeta poznati tudi vse, kar je slabo, spačeno in grdo, sta na krivem potu. Ni namreč res, da bi življenje dobro, pravilno in izčrpno poznal samo tisti, ki se je podal v njegove nižine, kjer je najbližja nevarnost, da si sam oskruni domišljijo ter okuži dušo. Proti nravstvenemu zlu in zastrupljajoči umazaniji ni nobene zavarovanosti. Ta strup je podoben onemu, ki ga prenašajo žuželke, katere povzročajo tako zvano spalno bolezen. Podobno kakor ta strup tudi nečiste predstave in podobe, če se jih ne znamo ubraniti, povzročijo najprej samo majhno krajevno vnetje, počasi pa okužijo vso kri in z njo ves človeški organizem. Koliko zla povzroči roman, ki draži čutnost, ali nemoralni časopis in umazane podobe! Tako človek sam podira jezove, ki ga varujejo pred blatnimi valovi, v katerih zatone sramežlji- vost, ki je ena največjdh odlik človeške duše in duha. Resnobne besede sv. očeta veljajo za slovensko književnost prav tako, kakor za književnost drugih narodov. V naši književnosti se je namreč zadnja leta tako razbohotila nemoralna umazanija, da je s tem ustvarjena največja nevarnost za moralo našega naroda, predvsem njegove mladine. Kakor neka žival najbolj uživa, če leže v blatno mlakužo, tako se tudi gotovi pisci »umetniško« najbolj izživljajo, ko oblikujejo v svojih povestih nastopajoče osebe iz blata moralne in spolne razbrzdanosti. Ob takem čtivu vzraste mladina lahkomiselna, trmasta, tjavdan živeča, brez čuta za resnost in pravi namen življenja, brez smisla za samopremagovanje in žrtvovanje, samo po alkoholnem in spolnem uživanju biastajoča. Kakšen bo narod, ki bo vzrastel iz takšne mladine? Kakšna bo njegova bodočnost? Na obzorju njegove bodočnosti se že črtajo obrisi propada. Zato pa odločen boj zoper nemoralno umazanijo, ki jo razširjajo med našim ljudstvom knjige, katere meče na naš književni trg brezdno prepada ali kakor je stvarno in nazorno rekel naš veliki Slomšek, sotrudništvo hudobnega duha! Boj tudi takšnim listom in časnikom, ki prodajajo med našim narodom slovenske prevode moralne gnusobe iz drugih jezikov! V našem listu smo že večkrat posvarili naše ljudstvo pred takšnimi časniki, zlasti pred onimi, ki zahajajo med preprosto Ijudstvo, kateremu zastrupljajo naraščaj. S svetim očetom zlasti opozarjamo starše, da morajo skrbno paziti, kaj čitajo njihovi otroci, da ne bi kakšna nemoralna knijga čez noč razrušila stavbo nežne otroške duše in jo storila nesrečno za vse življenje. Mladini v roke samo najboljše!