Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 11-6 11 Oikos ekonomije in ekologije -od gospodinje do menedžerjg in nazaj Andrej Klemene Kot je že skoraj splošno znano, pojma ekonomija in ekologija izvirata iz starogrškega pojma oikos'. Pojem ekologije etimološko nima nikakršne zveze s pojmom narave, ki za stare Grke ni bila mrtev objekt znanstvene in tehnične manipulacije, temveč "physis*, celota vsega, kar je, v kateri bogovi sicer niso več eno z elementi, temveč jih le pomenijo (Adomo, Horkheiner 1981: 128), toda celo v prvih poizkusih metafizično racionalne podobe sveta se podslat ne more izvili iz pajčolana mitične mreže sveta, polnega začaranih duhovnih sil tudi lam, kjer logos hoče izgnati mitsko kozmogonične utemeljitve sveta. Za tem, kar so zgodovinarji filozofije z začetka tega stoletja (npr. Vorlânder, Windelband in Bumet) razložili kot dogodek naivne in spontane refleksije o prirodi, čudež, ki je prapočelo modrosti Zahoda, se zarisujejo stara božanstva."Ko so elementi postali narava, so odvrgli videz individualizirani!) bogov, vendar pa so ostali dejavne in žive moči, ki so še vedno razumljene kot božanske; kadar phvsis deluje, je vsa prežeta s tisto modrostjo in pravičnostjo, ki sta bila Zeusova apanaža (Vernant 1986: 79). V konsteLaciji mreže elementov duhovnega univerzuma polis narava ne zaseda mesta mrtve substance, ki jo osmišljuje šele spoznavajoči subjekt, ker ta mreža še ni stkana iz pojmov, temveč iz podob, ki so neločljivo povezane z imeni bogov. Nič ne sili v to, da bi se iz oikosa razvil pojem okolja, medtem ko razkroj male kmečke posesti in sprememba statusa plemiške aristokracije v zemljiško veleposestniški stan, povzročena z naraščajočim obsegom trgovine in blagovne menjave, kol stvarni prisili izsilita spremembo agore iz središča političnega univerzuma polis v tržnico (Vernant 1986; Thompson 1977). Pojem ekonomije je tako kol vsi filozofski pojmi porojen na atenski tržnici, zgodovinskem mestu rojslva miselne abstrakcije. Vse do Adama Smitha je bila namreč problematika politične ekonomije imanentna vsaki resni filozofiji in je skozi Marxov obrat filozofije kot kritike politične ekonomije hotela zasesti tron izjalovljenih obetov nemške klasične filozofije. Filogenetsko ima pojem ekonomije svojo zasnovo v oikosu, medtem ko je pomen samovzdržnega gospodarslva'gospodinjstva zgodovinsko ugasnil. Menjave dis-kurzivnih formacij prekrijejo registre pomenov pojma v zgodovini, vendar šele 1 Doklerjev Griko - slovenski «lotu iz 1«U 1915 ima pod pojmo« OiKOO in OlKia naJtele naslednje pomene: I. a) kita, poslopje, stanovanje, koč», Uior, b) »oha, kram, dvorana, svettlče, palača, prestolnica, votlina, leiiile. gnezdo; 2- gospodarstvo, gospodinjstvo, doma/e življenje; al rodbinsko imetje, premoženje, b) rodbina, drvi lina, posli: 3. domovina, ofetnjava. 555555555555555555555555X5555 12 Arxdrrj Kltmrnt v diskurzu znanosti pojmi postanejo znaki za stvari, razrešeni motele večpomenskosti znamenj neidentičnega, ki se skrivajo v njej. Potreben je bil sunek od zunaj, da se oikos poskuša razumeti v navezavi na prvotni smisel in da je filozofija po svoji epistemološki naravnanosti poslala arheologija vedenja. Sunek je prišel prav z mesta, kjer je so bile zgodovinske naplavine pojmovnih pomenov najbolj radikalno zabrisane - mesta pozitivne matematično naravoslovne epistemologije. Leta 1866 je nemški biolog in kemik Emst Haeckel osnoval ekologijo - sintetično zmes različnih naravoslovnih ved, kot poddis-ciplino biologije. Velja za njenega začetnika, ne glede na to, daje bil Malthus v svojem eseju On the Principles of ihr Population, natisnjenem leta 1798, z obravnavo problema katastrofalnih posledic eksponenčne rasti enega faktorja znotraj zafirtega sistema, veliko bližji današnji teoretski evalvaciji problema in daje pojem v podobnem smislu še prej uporabil 2e Aleksander von Humboldt6. Ekologija kot veda naj bi se ukvarjala z interakcijami znotraj sistemov, ki jih sicer 'klasične* discipline obravnavajo le s kategorialnim aparatom ene stroke in zato niso sposobne dojeli kompleksnosti interakcij med živimi organizmi in njihovim okoljem. Ekologija naj bi bila veda o okolju - v svojem hotenju je ie latenlna kritika pomanjkanja sintetičnega dela v znanosti njeno paradoksalno ime "veda o okolju", pa še razkriva vero pozitivne znanosti, da je predmet njene analize narava sama. Ime ekologija je v tem smislu simptom zgrešenega srečanja med znanostjo in naravo (več o tem Nennen 1991: pogl. II). Potrebno je bilo skoraj še celo stoletje do izida knjige Williama Knapp« The Social Cosls of Private Enterprise, da so postali ekonomisti prvič pozorni na problem ekološkega gospodarjenja. V Knappovi analizi produkcijskih faktorjev se okolje prvič pojavi ne kot "prosta" proizvodna "dobrina", temveč kot produkcijski faktor. Tako je bilo tudi s stališča ekonomije same leta 1958 priznano, da izvor vsega bogastva ni (človeško) delo (v opoziciji do fiziokratske "zemlje"), ampak tudi "delo narave", kot je več kot tričetrt stoletja (1875) prej opozoril Marx v Kritiki Gothskega programa. Marau vsekakor ne gre odrekati, da je v Kritiki Gothskega programa kot Filozof videl ne le preko nosov ideologov delavskih strank temveč tudi preko horizonta politekonomov svojega časa. Na tem mestu se ne bom spuščal v problem Marxovega razumevanja narave (Schmidt 1977). Vendar problema socialnih stroškov proizvodnje in njihove internalizacije ni mogoče rešiti s filozofskim opozorilom, da je "narava prav tako vir uporabnih vrednosti .... kakor delo, ki je samo le izraz neke naravne sile, človeške delovne sile" (Mam 1977: 486). Dokler "storitvam" narave prediciramo delo, ki je v Marxovi filozofiji tista s|iecifična razlika, ki loči človeka od opice (narave), potem dialektični um spet enkrat izvaja salto mortale, v dobri veri, da se bo ujel na noge. Razlika med "delom narave* in "človeškim delom" je ukinjena v "človeškem delu, ki je samo le izraz neke naravne sile*, namesto da bi bila tematizirana diferenca med enim in drugim. V' nasprotju s Heglovo koncepcijo krožnega procesa večnega vračanja enakega v sferi narave, medtem ko spirala kot metaforična prispodoba za gibanje duha že predpostavlja tisto neomejenost, ki jo je Hegel sam sicer vedno karal in črtil kot "slabo neskončnost", je teoretska fizika od termodinamike naprej razvijala motiv lineamo-entropičnih naravnih (»rocesov, ki so danes predmet teorije Oikoi tkonomijt in rkologi/t ■ od gospodinj* do menedietja in nataj 13 fraktalov, teorij kaosa in energetske ekonomije (Kirn 1991; Georgeacu-Roegen 1991 (.Vendar se kljub tej opazki na račun Hegla ne kaže kar tako hitro odreči heglovski analizi zgodovine pojmov. Historični pogled zgodovine ekonomske teorije nam odkrije v menjavi pojmov, s katerimi se pojasnjuje izvor bogastva, zgodbo zgodovinskega zatona razreda, ki se je legitimiral na simbolični prezentaciji premoči narave in naravne neenakosti. Diskurz naravnega prava je obglavil legitimacijsko moč te prezen-tacije. Čeprav so, kot se je do sedaj v boju za uveljavitev nove konslelacije diskurzov vedno spodobilo, podolgcm in počez padale glave, pa ne glede na Jtevilo glav, ki so jih odsekale p ros vel I jene giljotine, ni bilo mogoče obglavili ekonomske funkcije aristokracije. 'Zemljiika renta" je bil pojem, s katerim se je zgodil heglovski "aufhebung" aristokracije v zgodovini politične ekonomije. ' Mitski obseg pomena zemlja, zvezan s svetom dostojanstva iz roda v rod prehajajoči!) veščin in vedenj ter mitologije krožnega toka ponavljajočih se naravnih ritmov, je bil razvrednoten v posedovanje lastnine, katere vrednost določa trg, sama pa ni utemeljena na trgu. Kultura aristokracije je preživela samo tam, kjer je bil prehod iz ene v drugo diskurzivno formacijo dovolj dolg, da so se plemiški sinovi naučili, da je edina renta, ki zagotavlja aristokratsko življenje, renta, ki jo prina&t denar kot blago oz. obresti kot njegova cena, ali kjer se je statusno legitimacijski simbol visokorodnosti dalo kupovati kot nekoč prej papeževe odpustke in se je dolžnost Častnega in zvestega služenja gospodarju dialektično prelevila v dolžnost laskanja. V obeh primerih pa se je kultura simbolično mitičnega odnosa do narave kot dela produkcijskega procesa uspela ohraniti le tam, kjer je ostala drobna kmečka posest junkerjem, revolucijam in agroindustrializaciji navkljub osnova za pridelavo hrane. Etos oikosa se je ohranil le v kulturi konservativne kmečke srenje. S tem nočem reči, da imajo danes ugovori zdrave kmečke pameti proti stvarnim prisilam klasične tržne ekonomije tisto težo, ki jim jo pripisujejo kmečki veljaki, ko sklicujoč se na "kmeta kot po naravi najboljšega ekologa" nasprotujejo zahtevam "pomežčanjenih" naravovarstvenikov. Ekonomisti so se lahko s|>opadli s problemom vrednotenja "dela narave" šele, ko je bilo le-to znanstveno pojasnjeno kot sistemi snovnih in energetskih interakcij. Šele ko filozofsko kategorijo 'delo narave" nadomesti znanstvena analitična diferenca med sistemom in okoljem, je mogoče intemalizirati eksterne stroške, saj je mogoče z znanstvenim instrumentarijem dokazati, da bo npr. določena termocentrala ob izkoriščanju te in te vrste premoga soraz- 2 "Zemljilka renta" je tudi «lep« pepa. potlačeno mesto delovne teorije vred nem ti in poizkua historične pojaanitve kapitalistične družbene formacije. Delo Adama Smitha je Mogoče razumeli kot klasično tudi v smislu. da njegova analiza produkcijskih faktorjev (proizvodnih tvorcev) okrnvnata "zemljo", "fizično proizvedeni kapital" (»4roje itd.) in človeško delo ko< enakovredne, čeprav je človelko delo listo, ki tvori bogastvo narodov v obsegu, s kalema nevidna roka skrbi za njegovo najbolj racionalno interakcijo z ostalima dvema. Se le rndikalaa verzija delovne teorije vrednosti je ontologizirala delo v edini izvor bogastva. boj med delom in kapitalom pa kot motor zgodotinnkega napredka Kjer Man si aledil laalni onlologizariji dela, je le nvidel, da je moderna družba strukturno sestavljena iz trvh ramdor: lastnikov zemlje, kapitala in delovne sile. Ti razredi so moderni mino zalo, ker njihova dralbcna bit ni utemeljena v del«, temveč v njihovem razmerju do blagovne forme kol celične forme druibe 14 Andrej Klemene memo z obratovalnim ¿asom proizvedla toliko in toliko ton žveplovega dioksida, zaradi katerega bo ob predpostavljenih klimatskih pogojih v času < zmanjšan prirast lesne mase gozdov za tak in tak odstotek. Mogoče je oceniti tudi sinergetski učinek proizvodnje ogljikovega dioksida le termocentrale in zmanjšane sposobnosti naravne predelave ogljikovega dioksida v kisik zaradi poškodovan ost i gozdov, ki je rezultat proizvodnje 'kislega dežja". Vse to je mogoče storiti le ob predpostavki, da je del "dela narave" predpostavljen kot okolje nekega sistema. V našem primeru so to "klimatski pogoji"3. S problematiko 'socialnih stroškov" proizvodnje je dogmatski dremež homo oeconomicusa, moškega, ki vedno ve, kaj hoče, ker ga o tem pouči trg, ki dela komenzurabilna blaga z različno uporabno vrednostjo, zmotila mora simptomatičnega vračanja potlačenega. Da se je ekonomija sploh lahko vzpostavila kot avtonomen družbeni subsistem, ki ni vezan na moralne norme družbenega občevanja, je morala menjalna abstrakcija postati substancialna sintetična družbena vez. Šele abstrakcija od katerekoli naravne lastnosti stvari omogoča univerzalizacijo blagovnega občevanja. Abstrakcija od snovno energetskih interakcij, ki potekajo v ozadju interakcij med lastniki blag, je nujna zgodovinska cena vzpostavitve ekonomije. Toda vsebina potlačitve spregovori v formi abstraktnega znanstvenega diskurza, ki se ne opira na metaforiko "dela narave", temveč na racionalno argumentan vni kalkulaciji nezaželjenih stroškov produkcije, ki jih na klasični utemeljitvi ekonomije vzpostavljene institucije trga niso sposobne zaznati. Zato za ekonomski proces ne more več veljati zgodovinski postulat emancipacije ekonomije, ki veleva obravnavati blaga, 'kot da bi v njih narava zadržala svoj dih" (Sohn-Rethel), temveč ga je potrebno obravnavati z vidika razlike dveh subsistemov - subsistema energetsko snovnih procesov in subsistema uvrednotenja kapitala. Vendar ekonomija, veda o družbi, ki se je najdalj časa držala paradigme klasične mehanike (Georgescu-Roegen 1991: 59), za to ni imela ustrezne epistemologije. Izposoje konceptov iz termodinamike pa so vodile k temu, da so pionirji energetske ekonomije v stroškovni analizi začeli operirati z nediferenciranim pojmom "energije", kot občim ekvivalentom stroškov vseh interakcij, in tako kot nadomestek za denar kot merilo vrednosti dobili še bolj abstrakten pojem, ki ga za razliko od denarja tudi ni mogoče empirično uporabljati kot generaliziran medij ekonomskega občevanja. Hermanu E. Dalyju 4 gre zasluga, daje na podlagi pionirskega dela Nicholasa Ceorgescu-Roegna vzpostavil vodilno diferenco med subsistemom energetsko 3 Veadar je tudi kliulitc pogoje >*ofo£e «ultiinb aulnuto leoretiCao: tenaorentrala, ki ji javaoal s« poJUfi mMlrcflik itadij o sjrnera vpliv« u kvaliteto zrak* v mestu naprti levji delei krivde la »nog v nmakik mesecih. laKko npr. naročiU Kadijo, ki bi dokaiala. da «o klimatski pogoji uai nek Mstem. ki je v veliki seri rezultat velikega delela individualnih karitf pri oakriii mesta * toplotno energijo, če bi mrslo individualna kurt&fa nadomestilo • sistemom daljinskega ogrevanja, bi ne klimatski pogoji v mestu spremeniti do le mere, da bi bilo dolgoročno učinkoviteje in ceneje postavili sistem daljinskega ogrevanja in igradili novo centralo, kol pa naprtiti sedanji breme 95-odslotsega razivepljevanja 4 Prevod njegovega teksta "Ekonomika la vadriljivoat: u ekonomijo ravnovesnega stanja" objavljamo v lej ilevilki Časopisa Ob termiaa 'ekonomija ravnovesnega stanja1* je treba ♦ Oikot ekonomij* in ekologije - od gospodinj* do menrdlerja in naiaj 15 snovnih interakcij, ki imajo linearno enlropični značaj in, subeistemom krožnega toka menjalnih interakciji. Noben holističen spoj ekonomije in ekologije ni mogoč, temveč je treba ekonomski sistem obravnavati kot dva suhsislema, ki ne moreta imeti skupne epislemologije in »ta drug za dnigega okolje. S tem je pojem okolja tudi v ekonomiji izgubil svojo nedolžnost in poetal prazno mesto, preostanek, ki ostane po racionalizaciji, utemeljeni na vodilni zarezi. Toda s tem, ko je racionalni diskurz reflektiral svojo performativno razsežnost in "ve, da vidi, da ne vidi'(Luhmann), je na praznem mestu preostanka pustil prostor za mimetične prakse, ki so onstran diskurzivne zareze sistema, formirajo pa tiste identitete in življenjske stile, ki lahko prevzamejo nase ob teoretični redifiniciji trga in njegovi politični reinstitucionalizaciji etični imperativ ohranjanja fizičnih in estetskih vrednot naravnega okolja. Problema internalizacije ekonomskih eksternalij ekonomski sistem ne more rešiti po kriterijih, ki so imanentni krožnemu toku menjave, ali kot pravi Herman E. Daly - "trg si svojih meja ne more postavljati sam". Kot primer daje morski zaliv kot zaprt sistem. Če prepustimo trgu, kot najboljšemu mehanizmu alokacije kapitala tudi nalogo, da ugotovi, kje so meje reprodukcijske sposobnosti zaliva kot biotopa, lahko predpostavimo, da se bo to zgodilo šele, ko bo ujela zadnja rib«. Takrat se Je le izkaže, da denarja ni mogoče jesti, toda pokaže se tudi to, da je z denarjem mogoče investirati,v razvoj "zvitosti uma", ki naj bi nas oskrbel s sredstvi, ki nam bodo naredila dostopna in ekonomsko rentabilna oddaljena lovišča. Toda danes je ie vsak povprečen pot rožni k v visokorazvitih potrošniških družbah informiran o tem, da novih lovišč ni več ali pa so stroški za njihovo izkoriščanje ne le visoki v ekonomskem smislu, temveč zahtevajo tudi izredno visoke stroške politične legitimacije. InternaJizacija socialnih stroškov je poslala eden glavnih problemov sodobne ekonomske teorije, ekološki davek pa najsplošnejše ekonomsko sredstvo politike varstva okolja v razvitem kapitalističnem gospodarstvu. "Pa vendar podatki, kijih navaja Horvat, kažejo, da v resnici tako imenovani ekološki davek veliko bolj kot ekološkim ciljem služi polnjenju državne blagajne s pomočjo politično zelo produktivne legitimacije", je zapisal kolega Janez Šušleršič na 37. strani revije, ki jo držite v rokah. Če si trg ne more postavljati meja sam, kol trdi Daly, in če je politični proces * vsaj tako nepopoln mehanizem alokncije kot trg, kot dokazuje v navezavi na tu objavljeni tekst Andreja Horvata Janez isušleržič v svojem tekstu " 'Okolju prijazna' javna izbira?", ali ne ponuja model vzdržljivega potrošništva (sus- ♦ povedati, d« ■« ga k ase uacajcitli a stanjem ekonomskega ravnovesja. ki poam, laično rečno, usklajeno»! ponudbe i* povpraševanja. "Ekonomija ravnovesnega stanja" p* zahteva usklajenost fizičnik in snovnih inputov i» outpulov ali povedano drugače. zagotavljanje reprodukcijske sposobnosti ekosislcms kol okolja menjalnega loka. S Krojni lok menjave je zdrulen t fizikalnim loko* snovi in energije, ki pa ni krožen tok snovi in energije je konec koncev linearen in brez zavojev, zapenjajoč ne z izčrpavanjem virov z nizko entropijo iz okolja, končuje pa ne z onesnalenjem okolja in odpadki z visoko entropijo. Snovi lakko recikliramo, ker pa nobeno recikliranje snovi ni stooodstotno, recikliranje energije pa ni izvedljivo, je lok snovi i* energije (ali pretok) navsezadnje linearen..... Preučevali gospodarstvo s krolnim tokom, ne da bi upoftevali pretok, je podobno kol itudij fiziologije s sistemom obtočil, ne da b< kdaj omenili prebavni trakl.* (Daly 1991: 77) 16 Andrej Klemene tainable consumersim) lislo politično reinstitucionalizacijo trga, ki omogoča gospodinji, da v racionalno izbiro vkalkulira tudi etični imperativ ohranjanja ponovno začarane narave? Institucionalni kontekst vzdržljivega potrošništva po drugi strani omogoča mervedžerju, da se obnaša kol dobra stara gospodinja, ki ve, da "vsaka reč 4e enkrat prav pride* in jo shrani, namesto, da bi jo med sanjarjenjem o tem, kako si bo enkrat v prihodnosti lahko privoščila lepšo in boljšo, vrgla proč. S tem bi politiko razbremenili pritiska, da prevzame moralni imperativ ohranjanja okolja izključno nase in se postavlja v vlogo (neučinkovitega) vrhovnega moralnega razsodnika ter spel gradi tron, ki so mu moderne druibe odrekle legitimno«!. Literatura ADORNO. Theodor Wiesengrund, HORKHEIMER M« (1981): 'Poj«.. razsvetljenstva,' v: Kriti fna teorija druibe, Cankarjeva založb«: Ljubljana. DALY, Herman E. (1990): 'Economy and S uslai liability: Toward Steady Stale Economy*, v: H. Daly in J. Cobb: For the Common Good: Redirecting the Economy Towards Community, the Environment and a Sustainable Future, Green Print: Harlland. DALY, Herman E. (1991): "Krožni tok menjalne vrednosti in linearni pretok snovi in euergije: printer uapsfno postavljene konkretnosti*, Zbornik: Ekologija, energija, entropija-, Aiam: Maribor. EKINS, Paul: Sustainable Consumerism, tipkopis. GEORCESCU-ROEGEN, Nicholas (199la): 'Entropijaki zakon in ekonomiki proces*. V: Ekologija, ekonomija, entropija. Aram: Maribor. GEORCESCU-ROEGEN, Nicholas (1991b): 'Ravnovesno alanje in ekološka odrefilev*. V: Ekologija, ekonomija, entropija. Aram: Maribor. HORVAT, Andrej (1991): Davek na energijo: ekolotki ali poliUfm dank?, tipkopis. KIRN, Andrej (1991): 'Ekološko enlropijaks senca človekovega dela*, v: Ekologija, ekonomija, entropija, Aram: Maribor. KOKOT, Marjan (1991): 'Sistemska druibena teorija?*, Časopis ta kritiko manosti 140/141: Ljubljana. LUHMANN, Nildas (1991): 'Avtopoezis socialnih sistemov". Časopis ta kntko tnanosti 140/141: Ljubljana. LUHMANN, Niklas (1991): 'Zaznavanje in komuniciranje spolnih interesov'. Časopis ta kritko znanosti 14