Davorin Trstenjak.
(Spisal Božidar Flegerič.)
Ako čitaš ime Davorina Trstenjaka, zmisliš se nehote na slavnega pokojnika, bivšega starinoslovca, zgodovinopisca in pesnika. Toda naš Davorin ni z onim nič v rodu. Porodil se je naš Davorin Trstenjak dne 8. listopada leta 1848. na Krčevinah v župniji sv. Miklavža v ormoškem okraju. Krčevine so neznatna vas, v kateri so na precej velikem posestvu že v minulem stoletju gospodarili Trstenjaki. Njegov oče Ivan Kr. je že osemdesetletnik, a dosti krepak ter še ne-nehoma dela, kolikor mu je možno v visoki starosti. Pokojne matere Anke, roj. Žni-daričke, predniki so bili prišli iz Višnice (v Zagorju) na Holm pri Ormožu. Trste-njakov ded Matija je bil pameten mož. Naučil se je od nekega dosluženega vojaka citati in pisati ter si je kot priden in previden   gospodar  vse
zapisaval, koliko je katero leto dobil žita, koliko polovnjakov je nalil vina v svojem krasnem vinogradu Brebrovniku, in kaj se je kje imenitnega zgodilo.
Izmed  sedmero   otrok  je  Davorin   najstarejši. Oče je marljivo kmetoval in sodaril ter se je jako trudil za vzgojo svojih otrok. „Dom in svet" 1898, št. 8.
Davorin Trstenjak.
Davorina je pošiljal v šolo na bližnji Holm, kjer mu je bil učitelj pokojni Frančišek Kotnik, a na Holm ni dolgo v šolo zahajal. Ko je nekaj odrastel, moral je v šolo k sv. Miklavžu. Ondašnji upokojeni učitelj, gospod Martin Repič, mi cesto pripoveda, kako
se je vrli oče trudil za svojega malega sinka, pogostoma proseč učitelja, naj gleda, da se mu otrok v šoli čimveč nauči. Pri sv. Miklavžu je bila za tistega časa samo dvorazredna šola, in vsak dečko, ki je hotel stopiti v gimnazij v bližnjem Va-raždinu, moral je narediti izkušnjo za četrti razred, kar ni bilo Bog ve kako težko; vsak je plačal 8 gld., dobil iz predpisanih predmetov nekaj lahkih vprašanj, in izkušnja je bila gotova. Vsak jo je prebil, kdor se ji je podvrgel. Na gimnaziji Davorin ni imel nikakega veselja do učenja jezikov, a tembolj ga je zanimalo naravoslovje. Pridno je iskal in nabiral raznovrstne žuželke, lovil kače in hrčke ter se je na tak način zelo prikupil pokojnemu profesorju Lazarju. Do-vršivši šest gimnazijalnih razredov je šel v Zagreb v učiteljišče, katero je dovršil L 1870. Leto dni  potem  je  bil   domači   učitelj   pri
15
226
Bošidar Flegerič: Božidar Trstenjak.
dvorskem sovetniku Daubachu, kjer je vrlo dobro poučeval sina in hčer. Leta 1872. je služil na zasebni dekliški šoli gospe Cvii-čeve v Zagrebu in istega leta je postal učitelj na glavni šoli v Karlovcu, a leta 1873. že ravnatelj ondašnje višje dekliške šole, kjer je služboval do meseca vinotoka leta 1889. Ne ve se, zbok kakega vzroka je bil premeščen na meščansko šolo v Kostajnico, kjer še sedaj deluje uspešno in v vsakem oziru blagonosno. Karlovčanom je bilo sila žal za Trstenjaka; trudili so se, dobiti ga nazaj v svojo sredino, toda vsi napori so bili zaman.
Davorin Trstenjak je izredno marljiv in delaven. Človek, ki ga pozna, mora se res čuditi njegovi marljivosti in vstrajnosti. Rav-nateljevanje na meščanskih šolah zahteva obilo dela in truda, a zraven tega je Trstenjak zel6 ploden pisatelj. Slovenski ni ničesa napisal; ne moremo ga torej prištevati slovenskim pisateljem, a vendar je naš ponos, ker prisrčno ljubi drago domovino. Hrvaška je dobila več pisateljev rojenih Slovencev.
Oglejmo si Trstenjakova književna dela:
Pisateljevati je začel naš Davorin že leta 1873. Svoje prvence je objavljal v listu: „Pučki prijatelj". Ta list je tedaj izdaval gospod Dragotin Jagic (brat glasovitega profesorja slavistike dr. Vatroslava Jagica), sedaj tajnik kr. zem. vlade v Zagrebu. V tem listu je priobčil več poljudnih in zanimivih sestavkov; čitajočemu hrvaškemu občinstvu so tako ugajali, da je odločno zahtevalo, da jih uredništvo izda v posebni knjigi. In to se je res zgodilo. Knjižica je imela naslov: „Zdravoslovje. Nauk, kako mora naš seljak živjeti, djecu si odgojivati, kucu graditi itd., da bude zdrav i dulje živ."
Istega časa je začel marljivi pisatelj pisati za pedagogični list: „Napredak", vsled česar ga je književno društvo „Hrvatski pedago-gijsko-književni zbor" v Zagrebu imenovalo svojim pravim udom.
Potem je napisal ta-le dela:
^Dobra kučanica." 1880. To delce je izdal hrvaški pedagogijsko-književni zbor in je prevedeno tudi v bulgarščino. L. 1896. je izšlo že četrto pomnoženo izdanje. Hrvaška vlada
je uvedla to delo kot učilno knjigo v višje dekliške šole in ponavljalnice, kar je storila tudi bosenska vlada. Ko je hrvaški narod kanil slaviti petdesetletnico svojega preporoda, predlagalo se je, da se tiskajo v ta spomin štiri najboljša popularna dela in da se po več stotisoč izvodov razdeli narodu; tedaj se je odločilo, da se med temi izdd tudi Trstenjakova: „Dobra kucanica."
vPutne uspomene" 1880. Izdal Dessel-brunner v Senju. To je dokaj obširno delo, v katerem gospod pisatelj prostodušno pri-poveda, kako je že za svoje dijaške dobe imel posebno veliko veselje do potovanja po mili mu hrvaški zemlji, ki mu je sedaj druga domovina, katere se je oklenil z vso silo svojega srca. V tem delu je vse odkritosrčno popisal, kar se mu je kje na potovanju ugodnega in neugodnega pripetilo in kar je kje videl in doživel. Pokojni Avgust Senoa, izvrsten hrvaški romanopisec in pesnik, pohvalil je lepo to delo v „Viencu", a kar je Senoa pohvalil, to mora biti res kaj izbornega. Jezik je prekrasen.
vSavka i Stanko, izvorna pripoviest odraslijoj mladeži." 1882. Ocena tega dela je bila povsem povoljna in mladina jo jako rada čita. Pokojni češki pedagog in književnik I. Mašek je mislil to delo prevesti v češčino, toda prerana smrt je to lepo namero preprečila.
^Škotski vrt u selu.u 1883. Izdal hrvaški pedagogijsko-književni zbor. To delo je priporočila hrvaška vlada vsem ljudskim šolam in to gotovo največ zbok tega, ker se je bilo zelo pohvalno ocenilo. Po tem delu je osnovanih in urejenih sila mnogo šolskih vrtov po Hrvaški, Slavoniji in Dalmaciji. Tudi bosenska vlada je to delo toplo priporočila svojim šolam.
„Rane i melemu, črtice iz življenja. 1887. To delce je izdala Matica hrvaška. Ocena je bila zelo povoljna.
»Ptice.u Izdalo društvo sv. Jeronima, štirje zvezki. To delo je med hrvaškim narodom dobro razširjeno, pisano s pesniškim navdušenjem. Njegova ocena je povsod polna hvale. Znamenito in zanimivo je  to,  da so v tem
Bošidar Flegeric: Davorin Trstenjak.
227
delu zbrana narodna imena raznih ptic iz vseh stranij Hrvaške, Slavonije, Dalmacije, Črne gore in Srbije. Pisatelj je imel mnogo truda in stroškov, ko je iskal v šolskih počitnicah v navedenih zemljah narodna imena mnogovrstnih ptic.
»Dobar kučanik." 1891. Izdala knjigarna jugoslovanske akademije. To delo je vseuči-liščni profesor in hrvaški pisatelj dr. Blaž Lorkovic v „Obzoru" jako pohvalno ocenil. Rodoljubi kupujejo to knjigo in jo dele med prosti narod, kar je res posebne hvale vredno.
„ U radu je spas. 1885. Pripoviest za mladež." Izdal hrvaški pedagogijsko - književni zbor. To delce je poslovenil Božidar Flegeric, a izdal Janez Giontini, knjigar v Ljubljani.
»Mladi učitelj}1 1891. Izdala knjigarna Lavoslava Hartmanna. Tu so sveti in praktični vzgledi učitelju v prvem razredu in roditeljem. To delo so vsi časniki srčno pozdravili, a posebno pedagogiški. Prvi hrvaški pedagog, profesor Štefan Basariček, je napisal o tem delu zelo povoljno oceno. Bolgara Ilija Gudev in Todor Tačev prevela sta je v bolgarščino. Hrvaška vlada je tudi to delo priporočila svojim šolam.
»Ljubicice. Črtice za odraslu mladež." 1895. Izdal hrvaški pedagogijsko-književni zbor. Hrvaški „Napredak", srbski „Učitelj" v Belemgradu in sarajevski „Skolski vijestnik", pa tudi drugi časniki so prinesli zelo dobre ocene teh kratkih povestic. Božidar Flegeric jih je nekaj poslovenil.
»Igre.u 1896. To delo je izdala vseuči-liška knjigarna Frančiška Suppana v Zagrebu. Vsebina tega dela je filozofsko-peda-gogijska. Vsi hrvaški pedagogijski časniki so bili polni njegove hvale. Ljudevit Dvor-nikovič, hvalevredni hrvaški pedagog, je je izredno hvaljeno ocenil v „Napredku", D. Gru-čarov je prevaja v bolgarščino.
»Život i rad Ivana Filipoviča.u 1897. Izdal tudi hrvaški pedagogijsko-književni zbor. Delo je obširno, ima 20 podob. Ivan Filipovič je spisal veliki hrvaško-nemški in nemško-hrvaški slovar. Tudi ročni slovar je iz njegovega peresa. Bilje nenavaden človek;
njega smemo po vsi pravici imenovati pre-poroditelja hrvaške šole in očeta hrvaškega učiteljstva.
Razven tega je napisal mnogo sestavkov in razprav v „Napredku", v „Viencu" in mnogih drugih hrvaških časnikih. Tudi v šolskih programih v Karlovcu in v Kostaj-nici je mnogo njegovih sestavkov.
V rokopisu ima še ta-le dela:
»Slike is Švicarske}1- To delo je nagradila „Matica hrvatska". »Slike is peda-gogije.u »Prirodopisna obuka u pučkoj Školi.u »Posljedice dobra i slau in »Srčike", črtice za mladež.
Leta 1889. se je v Zagrebu odprl učiteljski dom. O tej priliki je imelo hrvaško učiteljstvo svoje zborovanje, na katerem se je razpravljala Trstenjakova pedagogiška razprava, spisana za to nenavadno svečanost.
Razprava se je vsprejela brez izpremembe, in sestavitelj je zanjo dobil deset zlatov nagrade od „Saveza hrvatskih učiteljskih dru-štava", a tega denarja ni zase porabil, temveč ga je blagodusno daroval „Učiteljskemu domu".
Davorin Trstenjak ima lep govorniški dar, kar je sijajno pokazal kot slavnostni govornik o priliki odkritja spominika pokojnemu Valentinu Mandelcu'), slavnemu rodoljubu Vraniču in dr. Simoniču, mestnemu načelniku.
') Valentin Mandelc se je porodil leta 1837. v Kranju, kjer je zvršil početne šole. Na gimnaziji je imel izvrstne sošolce, pokojnega pisatelja Valentina Zamika, pesnika Simona Jenka in še sedaj živečega pesnika Stritarja. Maturo je naredil z odliko, učil se potem jezikoslovja na Dunaju, od koder je prišel 1. 1859. kot suplent na gimnazij v Varaždin. Leta 1863. je šel v drugem tečaju na Dunaj, od koder je prišel v jesen istega leta za suplenta v Karlovec, kjer je umrl za sušico. Pokojnik je bil dobrodušen, blag in sila nadarjen človek. Že na gimnaziji se je poskusil s pesništvom, katero je nad vse čislal. Znajoč dobro francoski, je priredil nekaj šaljivih iger za slovenski oder iz francoščine. Umel je tudi dobro italijanski in posebno ruski. Poslovenil je prvi del Goethejevega „Fausta", za katero delo mu je neki knjigar v Karlovcu ponudil 300 gld., a po-nudilcu je rekel, da „Faust" še ni dosti opiljen. Kje je sedaj ta prevod, ne vem.
15-
228
BoBidar Flegerič:
Davorin Trstenjak.
Na tretjem občnem učiteljskem zborovanju v Oseku je bil izvestitelj, in njegove resolucije so se soglasno sprejemale brez izpremembe. V učiteljskih zborovanjih je bil mnogokrat izvestitelj.
V  Karlovcu je bil Davorin Trstenjak v vsakem društvu izmed glavnih činiteljev. Prvemu hrvaškemu pevskemu društvu „Zori" je bil predsednik, akoprem sam ni pevec. Predsednik je bil tudi učiteljskemu društvu, društvu sv. Vekoslava za podpiranje siromašne šolske mladine blagajnik. Za ognjegasno društvo, v katerem je bil spreten plezec, izdelal je pravila in službovnik. Diletantskemu gledališkemu društvu je bil ravnatelj. Gospodarski podružnici je bil podpredsednik, toda vsa predsednikova opravila so bila na njegovi skrbi.
Čitalnici v Karlovcu je uredil veliko knjižnico ter dobil od nje za nagrado zlat prstan. Knjižnico mu je pomagal urejevati gospod Ivan Steklasa, kr. gimnazijski profesor.
V  Karlovcu je sam uredil veliki šolski vrt, kakoršnega prej ni bilo na vsi hrvaški zemlji. V njem je zasadil 70 vrst najple-menitejših sadnih dreves, katera je skrbno gojil, a ko so dorastla za presajevanje, razdelil jih je mnogo tisoč posestnikom v Karlovcu in v okolici. V prostih urah je ta vrt pomagal sam kopati in obdelavati, kakor je bilo za katere dobe potrebno. Njegov bu-čelnak v šolskem vrtu je bil na dobrem glasu. V njem je bilo vseh mogočih modernih panjev. Potrosil je za ta bučelnjak 300 gld. Iz mnogih krajev so prihajali radovedni in ukaželjni ljudje, da vidijo Trstenja-kov šolski vrt in v njem izredno lepi bučelnjak. Hrvaška zem. vlada je odredila, da je bil v tem vrtu sadjerejski tečaj za učitelj^ in tudi prosti kmetje in posestniki, kateri so se zanimali za sadjarstvo, smeli so vanj vstopati.  Trstenjak je sam  bil  učitelj.
Na karlovški gospodarsko-obrtniški izložbi je bil odlikovan za sadjarstvo in vrtnarstvo in druge reči.
Leta 1891. je bila v Zagrebu jubilarna izložba in  na  tej  izložbi je  dobil  Davorin
Trstenjak veliko kolajno za svoja gospodarska in književna dela.
Leta 1892. na izložbi učil v Zagrebu je dobil za svoja književna dela in prirodo-pisno zbirko diplomo priznanico.
Že kot dijak na gimnaziji v Varaždinu je imel Trstenjak posebno veliko veselje do živalstva, katero je z leti vedno rastlo. Priredil je mnogo stotin ptic in drugih živalij, da je imel veliko in krasno zbirko, kakoršne nima noben hrvaški gimnazij. Delal je tudi nekaj za muzej v Zagrebu. Na predlog vse-učiliških profesorjev dr. Pilara in Brusine je postal ud c. kr. zoološko-botaniškega društva na Dunaju.
Vseučiliški profesor Spiro Brusina, kateri je ravnatelj zoološkega muzeja, imenoval je Trstenjaku na čast novo vrst polža „Menalopsis Trstenjaki", kar je res hvale vredno za našega neumorno delavnega rojaka.
Kakor prej v Karlovcu, tako je sedaj naš Davorin delaven v Kostajnici, ozirajoč se povsodi na občno korist prebivalcem v okolici. Tukaj samo jeden primer! Kraj Kostaj-nice je breg „Djed", kateri je bil ves gol; a on, spoznavši, da bi bil ta goli „Djed" kdaj okoličanom še lahko v korist, zasadil ga je s šolsko mladino z jelkami, katere so sedaj že okoli dva metra visoke in jih je na „Djedu", ki je sedaj lepo zelen, preko 3000. Kako naporno in trudapolno je tako delo, ve vsak, ki se le količkaj peča s kmetijstvom.
Trstenjak je že kot dijak mnogo peš potoval. Kot učitelj je pa prepotoval vso avstro-ogersko državo, vso severno Italijo, vso Švicarsko, v obče velik del Evrope, kjer je pozorno opazoval vsak napredek, a največ v šolah.
L. 1873. je bil na zborovanju slovanskih pedagogov na Dunaju, na velikem učiteljskem zborovanju v Pragi. Na učiteljskem zborovanju v Šabcu v Srbiji je zastopal „Savez hrvatskih učiteljskih društava". Iz tega lahko vidi čitatelj, da se naš Davorin ne boji ni truda ni stroškov, ako velja kje kaj storiti šolstvu v korist.
Anton Medved: Smrt in življenje.
229
Davorin Trstenjak je mož srednje, zel6 krepke postave; pod visokim čelom mu švigajo milo-prijazne rujavkaste oči. Pokojni Davorin Trstenjak je pisal o svojem rojaku in prijatelju Stanku Vrazu, da je bil človek brez vsake strasti, da je strastno ljubil le svoj narod. To isto moremo trditi o našem Davorinu. On je varčen, vedno trezen, na vsak vinar dobro pazeč gospodar, ki ne ljubi nikakih v Hrvatih že od davnosti navadnih velikih pojedin, katere so ljudem cesto na škodo in kvar, vneto ljubi le je-dino svoj slovenski in hrvaški narod, kateri mu je dal drugo domovino. Drugo njegovo strast smemo tukaj navesti in ta strast je po zimi ugodna zabava, to je lov. Davorin je velik prijatelj divjačine in dober lovec, kakor malone vsi njegovi bližnji moški sorodniki. Akoprem je naš Davorin zelo previden gospodar, ne moremo in ne smemo reči, da bi ne imel radodarnih rok, ker podpira z denarjem vsako dobro in narodu koristno podjetje. Ni plemenitega namena, za katerega bi med Hrvati ne bil nabiral in tudi nabral dokaj milodarov. Zato je tudi poseben ljubljenec hrvaškega naroda. Isto-tako spoštuje in ljubi našega štajerskega rojaka hrvaško učiteljstvo. V Kostajnici uživa lep ugled med ondotnim prebivalstvom, katero mu je poverilo ravnateljstvo svoje „pu-čke hranilnice", katera daje denarje na male obresti.
Kostajniška šola je na jako dobrem glasu. Zemeljski šolski nadzornik Stipetič je rekel o neki priliki, da je ona najbolja na Hrvaškem, a pred Trstenjakom   se je štela med
Smrt in
Mrtvaški zvonovi ha večer Zvene preko tihe doline, Na mrtvega nas trpina Spominjajo žive trpine.
zadnje. Iz tega je jasno razvidno, kako imenitna učiteljska moč je učitelj Slovenec med Hrvati.
Mož je blage čudi, toda pogumen. Kot izvrsten plavač je še bivši gimnazijalec v Varaždinu otel nekemu učencu iz četrtega normalnega razreda življenje; dečko se je kopal v Plitvici, kjer ga je bistra voda zavila pod mlin. Pomoči ni bilo nikake, a naš Davorin ni pet ni šest je skočil oblečen v vodo, potonil se in izvlekel dečka iz vode.
Kot dijak je bil na vseh slovenskih taborih, kjer se je navduševal za narodne ideje.
Trstenjakovo življenje smemo po vsi pravici srečno imenovati. Dne 11. vel. srpana 1. 1873. se je v Karlovcu oženil. Žena mu je rojena Karlovcanka Barbara Holjac, ki je dobra in vestna učiteljica. Sreča je bila zanj, da je bila tudi ona ž njim vred premeščena, kar se navadno ne dogaja. Iz tega srečnega zakona je bilo čvetero otrok. Prva hčerka Ljubica je umrla v Karlovcu kot izvrstna učenka, tudi prvi sin Ivan, ki je bil zelo nadarjen, umrl je, ko še ni začel v šolo hoditi. A večje veselje imata pridna in vzgledna roditelja s svojima še živečima otrokoma: hčerko Milico je vzel v Kostajnici vzgleden in premožen trgovec Stucin, katerega ded je bil rodom Slovenec s Kranjskega. Najmlajši sin Milan je dober dijak.
Našemu Davorinu je letos 25 let, kar je začel pisatelje vati. V vseh njegovih delih je jezik blagoglasen, krepak in jedrnat, zlog prost, jednostaven in eleganten. Kakor deluje Hrvatom v korist, tako pa Slovencem v ponos.
življenje.
Kdor vedno le smrt premišlja, Kako mu življenje preseda; Kdor misli le na življenje, Kako ga prestraši — smrt bleda!
Anton Medved.