Izbrani spevi

Publja O vid ja N a s o n a

poslovenil

BLAŽU BEVK

III. popravljena izdaja.

Lastniške pravice pridržane

V Gorici, tisk. Giov. Paternolli
1912 .

Iv3q« Insid^I

jsrioaja'/! e j b i O e 11 cf is «1

lirmoleon

>1738 U5AJS

'64o2

.K[Bbsi B(rsp'/inqoq ,ifl

UlOTji5ir;l; •/ •10 .4?H ,bhoD V


Pretvorbe. (Ex Metamorphoseon).

I. Spev.

Vsebi-a Metamorfoz
Opis Kaosa. Vstvarjenje.

Duh moj; me sili opevat pretvorjeni bitja v telesa :
Mili, bodite bogovi mi (saj tudi to vaše je delo !)
Moje p'o8etj& podpirajte vi od začetka všeh vekov
Seta do današnjega dne, izvajajte spev vekovečen.

Stvarjenje. I. (5—88).

Prej ko nastalo je .motje ter zemlja, nebo, ki pokriva,
Bilo v vesoljni naravi obličje je zemlje le eno,
Kojetnu rekli so kaos, to mašo brez vredbe, oblike
Pruzega .nic ko. gromada nevrejena raznih odlomkov.
Bistvo prvotnih tvarin, ki v neredu, prepiru so bili.
Svetu ni Inči sijaja Titan Te mogočni podajal,

Peb obnovil ni rogov še zlatili z naraščanjem rednim,
Zemlja še tudi visela ni krog in krog z zrakom

[Obdana,

Z lastno Se težo ni mogla držati se v etru viseča.
Ni.Amfititra krog zemeljske, oble zdaj rok še stegnila;
Z zemljo je bilo povsod pomešano morje, ozračje.
Cuj, nedostopna še zemlja, in nepreplavljiv je bil

[valček.

Zrak še ni imel svetoble in stvpr ne pristojne, oblike,
Jedno oviralo drago jc v jednem in istem telesu.
Kajti že v jednem in istem telesu je mrzlo z vročino,
Vlažno pa s suhim in mehko s trdino, pezalno brez

[teže

Bilo s,v.oj boj. je mogo.čen v obstanek vesoljne narave.
Spor ta ublažil je bog in boljše narave uplivi.

— 4  —

Ona ločila nebo je od zemlje, od nje vse valovje
In odločila je čisto obnebje od gostili soparov.

Ko razpršila je to, uzemši iz kupov neznanih.
Združila ločeno® je, po prostoru v mir tanjenim.

Moč ognjevita brez peze oboka, obnebja v višinah,
Dvigne brž kvišku se in pa.Zasede najvišjo trdnjavo,
Zemlja gostejša kot ta, tvarine vse nase potegne.
Teža jo tlači navzdol in morje okoli stoječe :

Hitro skrajne prostore zasede, trdino obkroži.
Mas,o vredil je in ločil kateri že koli nesmrtnik
In je razdeljeno skrožil v ude posamezne spravil
Zemljo :  obkrpžil takoj v obliko je kroga velikega,

Da od ysake strani bi jednako okrožena bila.

Morje potem je Tazlir, ukažaje' deročim valovom,
Zemljo naj le posuše, opljuto z obrežjem obdajo.
Tudi pridjal je stndeiiee ter strašno močvirje, jezera,
Reke po dolu der.oče, obdal je z okrožjem bregovja,
Ki so različne pO kraju, jih deloma žpmlja popije,
Deloma v morje hite, jih deloma zemlja požira.

Vode namesto da V brege hite; še v mtjflč' valijo.
Ukažal je poln se/širit in dolom ponižat ule naglo,
Gozdom se z Ustjem pOkriti in hribom se kvišku

Wfc#i ? T8

Kakor obzorje dvojita dva pasa na desni, na lčvi se
Strani, jednako peteri že pasje bolj topel'kot oni.
Božja previdnost tak z istim številom je težo mejila,
Toliko'pasov jednako je zemlja prostorna pokrila.
Slednji pa radi vročine velike še zdaj ni obljuden;
Sneg te visoki pokriva, med njimi postavil vladar je
Zmerno obnebje tu dol, kjer vroče z mrzloto se "menja.
Zrak je nad tem, ki je toliko težji kot ogenj žareči,
Kolikor teža vodovja je, lažja ko teža Ja zemlje:
Tjekaj oblakom veli in meglam zasesti prostore,

Dalje še grdimi, ki srca ljudi naj pretresa spodbudno
Z bliski vetrove, kr gtotri in bobnenje delijo okoli
Stvarnik pripustil ni tem več vladanja smeri, v celoti,
Težko se jim je postaviti v bran, ker že bistro vsak

[Svoje

— 5 —

Vodi v smeri različni, da svet se, ne strga obsežni.
Toliko vendar navskrižja je' bratov v vedrem prepiru,
' Veter k vzhodu poda! se je,, k. jutranji zarji Sabate,
V Peizjo k vznožjn hribov, ki. ‘jutranjejiH solnije

‘ ' [zlatilo.

Zahod in kraj,' ki Obseva /ga" šdlnce zahoda žareče, .
Veter zahoda Zeflrju najbližji je V Trintiji, vzbruhne
Severni vfter strašan in pa drugi tam zemeljski deli,
Vklenjen od temnili oblakov obdan on topi se u Vodi,
Veter deževni, ki z juga pihlja, da namaka vso zemljo
Brzo razgrnil narl to pa tekoči, je eter nezmerni,
Peze, ki'nima nobene, ne zemlje nobenega sleda.
Komaj šedanes mogoče je njim se postaviti v hrambo,
Komaj vse to omejil je S prav varno ograjo, ko

‘ [zvezde

Že zasijale so tu, ki dolgo so tlačene bile.

Da ni. ostal pa kak kfaj brčz bitij živečih osamljen,
Zvezde in bitja .bogov usprejele obzorje nebes so,
Val v bivališče dan je'bil ribicam lesketajočim,
Zemlja sprejela je divje zverine; zrak tiče poskočne.
Bjtje pa večje časti; sposobno za višje' je vzore
Bj(o ni tudi Še tacega, ki bi vladalo druga.

Ustvarjen bil človek je, li ga upodobifje stvarnik

[vesoljstva

S semena božjega, boljšega sveta začetnik nzorni;
Morda ohranila sveža od etra je skrčena zemlja,
Seniena v bistvu sorodna nebesnim odličnim prvinam,
Mešana to s hudourniki učinil je Japefa sinko
Prav po vzvišenem vzoru ves svet vladajočih bogov.
Prage, živali vse upognjene zemljo prostorno le zrejo.
Dal je čl.oveku čitejši. pogled, naj ga k nebu obrača,
Proti višavam z obličjem obrnjen naj zvezde pregleda.
Zemlja Še pusta, brez prave podobe in prave oblike,
Še ogrnita z obliko Ijadij je do zdaj' še'neznanih.

Štiri dobe svetov. (89—162).

Zlata prvotno nastala je doba, ki še brez sodnika,

Ter prostovoljno., brez vsake postave, je pirat o gojila

— 6  —

Kazni strahu, še. ni bife,' nabitih besed ne . pretihiih
Kisi še čital na, ploščah, proseča drunai še ni bala
Strogi sodnika obraz in varni, so bili brez'njega;
Smreka posekana 'prišla še ni dol iz hribov visokih
V silno valovje,. da iskala kraje bi nyviU svetov 7 .

Niso poznali zemljani še drugo obrežje ko lastno,
Niso obdajali strmi nasipi še mest jim cvetočih,

Nihče ni. rabil takrat še tube iz razne kovine,

Še brez vojščakov živeli so narodi v blaženem miru.
Zemlja brez .služnosti vsake in nedotakljiva od krampa
Ranjena bila še. ni od pluga, orala nikakegar,

Dala iz sebe je, Y8e prostovoljno, brez vsakega dela;
Bili so vsi zadovoljni, ni silil kdo drugfe jedače.
Morske, hribovja.'so črešnje nabirali m pa zobati,
Dalje drnulje,- robidje viseče na trnjeyih vejah,

Želod, ki padal iz vejic košatih je. Jupitra dreva.
Tedna še pomlad porajala s lilidi vse je liVade:

Veter zahodni rahljal brez semena uzrastle ‘je,cvetke,
Ne še obdelana zemlja rodija je sadja obilno,

Njive še ne razorane so dale broj polnega klasja,
Reke so tekle Iz mleka in reke vse nektarja polne.

S hrastja. zelenega kapal je .vedno med zlatorumeni.
Ko pa. poslali Saturna so v Tartara tmiue preštrašhe!,
Svet je pod Jupitrom bil in sledila je srebrna doba,
Slabša ko zlato, koristnejša vendar ko 'zmerna kovina.
Jupiter skrajšal je čas prelepe nekdanje pomladi,
Speljal je zimo in vroče poletje in jesen bogato
Kratko še pomlad, tak leto delivši u štiri glej dobe.
Zrak je prvotno žarel ves vnet od vročine, sobote,
Led, so zmrznili vetrovi, ki visel povsod je navzdoli.
Lju.d naselil se je v hišah in hiše so bile prvotno
Jame in gosto.grmovje ter z ličjem privezane veje'.
Prvič,, ko Žitno se. šeme je Vrglb u brazde po njivah
In se zasulo, se vzignejo vklenjene male'živali.

*

* *

Tretja za njo pa sledila je bronasta doba-medena.
Stroga v postopanju, bolj uporabna Za strašno orožje,

- I-

Vendar.brea vsakih zločinstev ,1 e s trdega železa je

[zadaja,

Brž polastilo vse zlo se je dobe preskromne kovine.
Sram in pravica, resnica zbežala prav naglo je dalje,
Prostor zasede zavist, sleparstvo. in zlo vsakovrstno,
Zasledovanja moči, poldgpnost velika imetja.

Jadra se dajo vetrovom, mornar jih poznal ni še dosti,
Slično podladje, ki dolgo stoje na višini hribovja
Tamkaj plesale, veslale so dolgo na valih neznanih.
Kakor že solnčni .svetlobi vetrovom in zraku določil
Skupno lastnino miritelj prespretni s prav dolgo je

[mejo.

Ni se zahtevalo setve le in pa pristojne jedače
Z njive bogate še rili v osrčje so ozemlje obsežne:
Skritega kar pomaknili v kraljestvo še tanin šo poskrili,
Skrite zaklade in sredstva za zla sp kopali iz zemlje,
Prišlo je na pozorjšče pogubno zlato in železo.

Boj se pričel je z obojim srditi, "ki vse uničuje.

Čaj'!'s krvavečo roko vihtelo orožje, se ostro!
Kopno živelo je vse, da gost ni pri .gostu bil varen,
Tast ne pred zetom, sobratka ljubezen Je bila prav

[redka.

Strastno soprogi pretil je soprog in ona pa . možu

[enako ;

Bledega strupa, mešaje so mačehe strašno uporne
Sin je pred časom poprašal po dobi življenja očeta.
Bila je zmagana tudi. otročja ljubezen-devica
Astreja, zadnja nebeških pustila'je kraje krvave.

Da bi visoko pbjiebje bolj .varno ne bilo kot zemlja,
Pravi se,.da velikani nebes so kraljestvo vtrdili
Ter so groniade hribovja do zvezd naložili z višino.
Vsegamogočni pa oče. porijšil Olimp je kar z bliskom.
Bliskoma vrgel je, Peljona z Ose od spodaj ležeče.

Ž lastno ko jezo podsute podobe so spodaj ležale,
Pravi se, zemlja namakana s krvjo sinov jej preblagih
Mokra brž gorko je kri oživela, življenje jej dala,

In da ostali sledovi spomini rodu bi še dalje, ,

Isto v podobo človeka pretvori. Potomstvo prekrit o-,

— š  —

Višjim pretilo, umore prestrašile je bilo snujoče
In krvoločno, se pravi; pes.ker iz krvi je nastalo.

Jupiter sklone pokončati človeški rod.

I. (163-232).

Oče Saturn, ko videl vse to je, z nebesne višine
Zrtihnil 'je, zmislil na tihem se čina, ki ni še razširjen;
Namreč prizora, ki dalo omizje Lfkaona svojeem,
Srca lastil se je srd, ki Jupitra slave je vreden.
Skliče on naglo ves zbor, zamuda jih ni zadržala,
Pot se je vzvišena zrla na nebu očitno še jasnem:
Rimska jej cesta ime je blišcobna, značilna, prekrasna.
Pot ta za višje bogove do dvora je liiše kraljeve,
Gromodajalca. Ob desni in levi že polnijo krasne
Dvore imenitnih bogov, ki irnajo vrata dvokrflna,
Nižja skupina bogov je prebivala v raznih prostorih,
Tu nebeščani 'so vrli postavili svoje penate.

Kraj ta, če‘ drzno trditi, povedati smem, ne pretiram
Smelo trdim in smem zvati to dvorec nebes prevelikih.
Višji bogovi sedeli so zbrani v dvoranah prekrasnih,
Sam je na sedežu in pa naslonjen na žezlo kbsteno,
Trikrat, li štikrat, potresel je strašno on glavo kosmato,
Dvignil s tem činom je zemljo in morje in zvezde

[blesteče.

Ustne srdito odpre, izjavi tako SP' mogočno :

.Nisem bi bolj uznemlrjen za vladanje vsega svetovja
Takrat, ko kačjih nog sleherni brž.si ošnreli oblastno sto
Rok položiti obnebju, ki Kilo že davno mi udano.
Divji sovražnik,. če bil je že takrat, boril seje vendar
Eden sam rod, li upoma, mbgočua, sovrstna skupina.
Zdaj pa’ ko Nerej omamit že skoro vesoljno je zemljo,
Treba uničiti rod' je človeški, prisegam pri rekah,

Ki so pod zemljo, ter v Štfgija gajih pod zemljo tečejo.
Vse se uporabljalo, rana pa neozdravljiva se mora
Z mečem iztrebiti brž, da del ne okuži se zdravi.
Polubogove imam deželne in Nimfe in Faurie,

— 9  —

Dalje Šatirne in gozdne bogove, živeče po hribih::

Te kei- na smatramo' vredne za višje časti še nebeško,
Vsaj jim postimo v bivališče zemljo, kojo smo dali jim.
Mislite višji bogovi, da bili bi oni vsaj varni,

Ko mi je v bistvu hudobni Likaon napravil zaroto,
Meni, ki imam res blisk v oblasti in vas prav vladam? 11
Vsi so priče'! nevoljno mrmrati, izzivajo strogo,

Naj se odstrani ga brž in tak je. iko besna drulial.
Naj se iztrebi iz Cezarja krvi, ime rimsko zahteva,
Strah polastil se je roda človeškega zemlje vesoljne,
Ko zapretil še je hitri pogin in polom zasnoval.

Veta zanesljivo, August, da naklonjenost tebi udanih
Prijala ni, kot ne Jupitru svojih. Ko z glasom z močjo
Vse ukrotil je; :  molčali so, usta zaprta držali.

Ko se ves vik in pa krik je polegel z resnobo vladarja,
Z novim je Jupiter govorom spet odstranil molčanje:
n Oni je kazen prestal, le sleherno skrb opustite.

Kako zločinstvo, kak srd maščevanja, pojasniti hočem.
Dobe ves zlobni vpliv je prišel do ušes vsem hitro.

Z željo, da ni vtemeljeno to, grem- z vi,šine Olimpa,
Brž kakor Bog, pa v človeški podobi preiščem vso

[zemljo.

Kak broj zločinstev, prestopkov dobil sem povsod, je

[predolgo,

Vse vam našteti: Glas bil je manjši ko pristna resnica.
Menatom sem prekoračit ko strašno zatišje zverine,
Dalje Gileno s smrekovim gozdom Lyeea mrzloto.

Šel šem n mesto v bogato palačo Arkadje trinoga.

Ni gostoljubna, a mrak že večerni pripeljal je noč.

Z znaki spoznal sem, da prišel je bog. in ga ljudstvo

[že moli.

Smešil Likaon je prvi molitve udanih rogljivo,

Kmalu usklikne : „Jaz liocem z očitnim poskusom

[spoznati

Ali tu bog je, li kak umrjoči, da v dvomih ne bo: še
Skušal on SpeeBga me in po noči zavratno umoriti.
Kes mu ugajal poskus: načrt izvršiti je zloben.
Nezadovoljen pa s tem: odreže vrat še kazliču, ki

— 10  —

Dali so njemu nekoč, ga bivalei z Molose prikladno
Kuhal tako je še v vodi prevreli vse ude. ppl mrtve,
Deloma pa še opekel jih je nad žrjuvico žgočo.

Ko pa postavil vse to je na mizo, sem s srdom

■ s iiv . .' , [plamena ,. 1

Hišo posul mn vso, na hišne bogove vredne gospoda.
Strah ga obide, zbeži 1  tja na polje prostorno,-tihotno,
Tuli in skuša zaman govoriti, od njega dobila
Srd je zverina, obrne se brž krvoločno do. črede.
Zdaj se še vedno raduje, proslavlja vse:žrtve krvi.
Cape postalo mn krilo in roke so gole koščene.

V volka pretvori se sled, ohranil je bivše postave.
Sličen je sivkaste barve in besnih obličja potezic.
Iste oči mu iskre* vsa podoba je besnega; bitja,

Hiša je uničena, ki zaslužila pogina ni sama,

Erinis besna vlada zemljo kot se dale« razteza;
Skoro bi mislil, da skupno sklenili zaroto so zlob«.
Sklenjeno je, naj brž kazen prestane ko kdo je zaslužil.
Jupitra ukaz odobrili hekteri so brž, se zdraže vsi,
Desni še bolj je, a drugi z uskiiki so svoje- storili. .
Boli je kljub temu povzročila zguba človeštva vsem
.< 1. ■ : :  [skupno,

Vse radovedno vprašuje, da kaka oblika v bodoče
Zemlje bo in kdo na oltarjih bo žrtve kadila zažigal?
Morda Ii misli izdati dežele zverinam za ropstvo?
Kralj vseh mogočnih bogov ves strah vprašalcem

[odbija

— Ima za drugo le skrb — obljubi potomstvo jim

[novo,

Čudnega izvora in bivšemu ljudstvu ne. bode enako.

Devkaljon in Pira I. (253—415).

Hotel je zemljo vso z bliski in treski takoj pokončati;
Bal se je, da ne zagorel bi eter presveti, vsled plama,
Da ne nastal bi požar v obsegu nebesne ošine.
Spomni' se knjige usodne* ki.pravi, da čas bo že,prišel
Zemlji in nebu, nebesnemu dvoru požar bo preteči;

— 41  =

S trudom, z umetnostjo, zdelani temelj sveta l)o

[porušen.

Puške, ki roke Ciklopov storile, se zopet odstranijo?
Sklene poslati on kazen nasprotno ter rod ves človeški
S krutim potopom končati in plohe'z obnebja izliti.
Hitro v dupline Eolija severne druge vetrove.

Vžeiie oblake razširjene, koji ves krog razpršijo;
Veter se južni izžene. Bučeče razgraja iu tuli,

Strašno obzorje vse v smolnato orno temoto pokrije.
Brada je težka vsled plohe, od sivih las lije še voda;
Megle na čelu sedijo ter prša, peruti rosijo :

Ko 'razprostrte oblake je z roko mogočno pritiskal.
Brzd nastane grmenje, z neba pa se ploha, razlije ;
June.poslanka, oblečena: s pisanim krilom je krasnim,
Vleče vodovje vse nase, a Iris oblake napaja.

IC tlom so potlačehe setve m upi zaman so vseh

[trttdov,

Trud in pa žrtve So leta že vržene k tlom pokončane.
Jupitra srd zadovoljen ni s sredstvi iz sinjega neba,
Njega podpira še brat s prestrašno močjo ves.črnikast.
Skliče vse reke. Ko iste so v dvore vladarja vstopile,
De jim, bodriva! jih s kratkim, a resnim govorom:
„Dolgih besed mi ni treba. Bazlijte zdaj vaše že

[sklade.

Treba je. Jame, dupline odprite, nasip odstranite.
Beke da Hase v celotnem obsegu z vso silo vzdržijo.
'Ukazal tako je, a one razširijo tok odprtinam,

V teku nevguanem valijo zdaj dalje se v morje

[globoko.

Sam pa potresal je zemljo s trizobom in ta je odprla
Poti; vodovju drhteča, vsled sile potresnih prizorov.
Plane ubeglo vodovje čez polja, planjave prostrane,
Setve uniči rastline 1  in črede ljudi koprneče.

Hiše in hišne kapele s svetiščem za skupno molitev.
Ce pa ostala izjemno je hiša brez vsake poškodbe,
Le vpiraje se zlu, brž 1  strop in oboj jo pokrije.
Stavbe visoke pogreznene skrite v vrtincu so strašnem.
Bilo med zemljo In morjem razlike ni takrat nobene,.

Jlorje postalo je vse, imelo bregov ni obmorskih.

Ta se že vspenja na hribček, a oni sameva te  v čolnu,
Vesla držaje se ta«i,. kjer ravno pred kratkim oraljq,
Drugi že pluje čez setve in griče polepljene koepj
Ujel:Je na vrtili brgstovja ta ribe veliko, debelo.
Morda slučajno je sidra na trati zeleni obstala.
Hrbtiee ladje so šle čez vinograde spodaj ležete,.
Kjer skor nedavno se pasle so vitke se koze na paši.
Morski zdaj spakasti psi se valjajo tam po livadi,

A Nerejide pod vodo strmijo, zroč gaje in mesta,
Hiše delfini bivalei se gozdov, hiteč na mladike,
Debla s prestrašilo močjo potresajo v srdu rohnečem.
Volk je med čredo ovac, on z levi tja plava po vrsti.
Ziblje valovja vse vai in tigra še npsi površje,

Bliska moč več ne uspeva nujascu, jelenu ne hitrost.
Dolgo izkaja trdine, kjer mogel t)i .^e. odpočiti,

Padel u morje poskočni je ptiček že kril utrujenih.
Glej, razbrzdanost morja pokrila je griče okoli.

Novi neznani valovi so pljuskali v gorske vrhove;
Dele izdatne odnesejo vali deroči v daljave,

Rojim pa val prizanesel je, lakota vse. brž iipiči.
Ločila Fooja od fraj Etajičnih vso je Eo.uijo,

Kraj rodoviten, kot tak speval je morski okoliš;
Takrat široka livada vodovja, ki naglo nastalo,
Tamkaj dviguje se hrib, je strm in ima dva Roglja,
Zove Parnas se in spenja »e skor u višavo oblakov.
Ko je Devkalijon Se-tu — saj clru,go je morje, požrlo —
S svojo soprogo živeč, pripeljal se tja je u čolnu,

So jo prosile vse Nimfe v Korvcičnili jamah, boginje
Hribov in Tlieinis znanilka mogočna preroštva, ki
čuvala. Boljšega bjlo moja i>i takrat in. prijatelja
Prave, kot on in ne žene, udane Bogu kot je ona.
Jupiter vidi, da vodni niočviriji poplavili svet, so
In da med toliko tisoč, edina je ona živeča.
Nekaznovana oba, častilca vzorna, pobožna,

Dalje, pokaže nebesa dežele, deželam pa eter.

Morja srd trajal ni dalje, ko trizob orožje je vrglo
.V stran že pomirii vladar je vse morsko vodovje;.

— 18  =•

Skliče nad morje v višine štrlečega školjastih ramen,
Temnega Tritona in mu veli, naj zapiha v donečo
školjko, da z znakom- oddanim prikliče valovjehobneeč.
Vojtel ro‘g oni popade, ki ves je zakrivljen navzdoli,
Raste narašča v zavinko, v širino, ki tamkaj začenja,
•fiog, ko se s sapo napolni sred morske širjave' brez¬
mejne.

2 glasom bobni in odmeva obrežje izhoda, zahoda.
Takrat dotakne se ro-snatih usten od brade mokrotnih,
tStlasno pi-skaje vrnitev, kot Je napovedano bilo. :

Culi strmeči So glas zdaj valovi vsi zemlje in morja.,
Brzdal' valove v daljavo odmev je glasan in prestrašen,
Morje že ima bregove vse in v poln-e struge potokov
Padajo naglo voclč in vspenjati se vidi že lrfibe.
Napne površje se zemlje, narašča že suhe prostore,
Val pojenjajo, polagoma kažejo vrhe že gozdi.

V listju ostalo je mešano blato in razna nesnaga.
Svet opuštošen, ko zrl Devkaljo-n je daleč okoli,
Kraje globoke molčeče, os-hmljene tamkaj stoječe.
Piro tolaži on zdaj, jej pravi solzeč se obupno:

,Sestra, soproga, ti sama živeča ostala mi žena,

Kojo,-pridružil mi rod je človeški sorodni in zakon,
Družijo najti še tesne vezi in nevarnosti razne.
Ljudstvo dežel sva, izhoda zahoda ostala edina.

Rod sva edini, ker drugo vse vzelo je morje srdito,-
Upi še naju življenja gotovo vsi niso zadostni,

Nama oblasti vznemirjajo vedno še misli prestrašile.
Kak bi počutila ti se prebridka v poginu brez mene?
Kdo bi potrto tolažil te v bolestih strašno pekočih ?
Jaz bi veruj mi, sledil ti ko tudi požiral bobneči bi
Val nre, kot sama že veš, v globino bi mene po-

[goltnil.

O, ko z umetnostjo mojga očeta bi rod obnovil,

Spet in bi zemlji vlil upodobljeno novo življenje.

Rod iHurjoči zdaj še obstoji le iz naju edino.

Višjih to bila je volja, ostala vzgled sva ljudjem“

To Je govoril ihteč, oba sta sklenila vzajemno;

Z vnemo boginjo prositi izrekov, upiivov božanskih.

— 14  —

Bližata se brez odmora valovom Cetisa zdaj skupno,
Sicer še kalnim, a vendar .že , tekli po bivši so strugi.
Ko pa z voiio sta "lavo, obleko, život poškropila;
Brž se podasta v svetišče, boginje presvete, mogočne.
Strop li oboj je,,bil. ves z mahpviuo ojSraščen ostudno,,
-Zraven, oltarji.so bili v svojišču do zdaj se, brez ognja.
Ko dotaknila stopnic svetišča 'se, pa‘de brž vsaki
K tlom,..poljubivši drhteče tam kamen vos mrzel,stoječi
Vsklikneta : „jčo ;bi bogovi premagani in omeoeni
Bili in srd. se bogov že polegel, tak prosim, povej mi,
Teinis kako bi nazaj se namestila narodov zguba-,

Ti, .dobrotljiva vladika svetov potopljenih, pomagaj!,"
Ginjena, boginja vendar -preroško izjavi; „Pojtita
Tjekaj v svetišče, zagrnita,, glavo, odložita krilo
Vsako ter matere svoje kosti ;šp mešajta za. sabp“.
Dolgo strmeli so. vsi,.a prva pfelomi molčanje
Pira,..odreče ukazom boginje ubogati dalje,

Valit z luSanj.em kosti boji se zdaj materne senc.e.

Še. se ponovno, zamislita v temno uganko izreka
Skritega, kterega dal orakelj je v razmišljovanje.

Sin Prometa pomiri zdaj z mirno besedo Epinifiteja
Hčerko, rekpp : ^Bistroumnost, slepi li, naj slednjo
Kajti orakelj je dober in krivega vsaj ne. svetuje.
Mati velika je zemlja; telesne kosti so kam.'ni
Zemlje s telesa s.o zvani, je treba nazaj jili metati 11 ,
.Migljej soproga,če tudi osupnil Nitauj.o je,

Upi ostali so vendar dvomljivi in še nezaupni.

Bila oba nezaupna. sta božjim ukazom zelo.

Bode li v škodo vprizoriti vendar poskus 'napovedani?
Proč-, se odstranita, glavo zakrivši odvežeta krilo,
Lučata kamenje, kot napovedano, zadej za sab.n.
Kamenje, kdo veroval bi, ko priča ne bila bi starost?
Kmalu pustivši trdpbo, postalo je sčasoma mpbko
Ter vspodobn.0, da laliko >;podojbi ,s‘e prepej približno,
Vendar ni bil še. razvit, kot z mramorja bil je pričeti,
Ni bil zadostno izdelan,-jednacil j,e, trpki tvarini.

Del, ki bil vla|en, ilmrt,. v’,meso, Se prav kmalu prpt-

[vori,

15  —

V st'rtš- in podobo človeka, postal je že uporabljiv.
Trdo ne more upogniti se, v kost se pretvori, počasi.
Žila kamena slovela je vodno pod istim imonom.

V kratkem glej času sprejeli so kamni po višji

:  [odredbi -

Moško podobo, Čelučalo moško jili bitje je samo-;
Kahliii frleči od žene, vsprejeji so žensko obliko.

Tak sino posledno postali mi trdi za delo naporno.
To so 'dokazi zadostni, da vemo kako smo nastali.

F anion. II. (1—332).

Dvigi na stebrih, se dvor kraljevo vladarja svetioble’
Svete! zlata je svetlobe in piropa rdeče žerjavee.
Slonokbst s sjajem ogrinjala zgornji oboj je prav častno
Srebrna luč ob vhodu tam dvojnik vrat je svetila.
Zmagala Snov je umetnost. Saj Muleiber pas oceana,
Zemljo vesoljno, obnebje in vse, kar se spenja v

[višinah;

Sinjkaste ima bogove val; Tritona grom ki pošilja
Proteijadstar »zajemni, Aegena, ki Hrbet strašanski,
Stiska, Vrfijema z orjaško mogočno roko in pa Doris in
Hčerke; ki deloma kot-plavajoče okoli se zdijo, -
Deloma mirno sedeče, zelene-lase si sušijo,

Delovim? vodi jih riba, a vsem ni enako obličje,

Ko neenako, a skoro je tako, kot sester je pravih.
Moške in mesta in gozde divjačino ima vsa zemlja,
Reke. deroče in Nimfe; in drugo moči še uplivne.
Gori okoli se uspOnja podoba nebes, ki bliščijo :

Šest jiii olr dešni, a šest jih ob levi je strani uhoda,
Sinko Kliinena, ko došel je semkaj po ozki brežini,
Brzo podvrže, 1  koraka k obličju očeta udano,

T dkaj od (Meč obstane, -prenašat ne more več luči.
Purpurni. plašč pa ogrinja tam Feba na knežjem

[prestolu,

Ki je bil poln smaragdov in' biseri krasno. okiiičan,
Dan in pa leta in mešee so stali mu prav ob desnici;
Pomlad-mladostno jfc stala, cvetk venec na vrhu držaje

— 185

Tudi poletje v&e napo okinčan«, 8 klasjem ovito.
Stala tain jesen i natlačeni čebri so, mošta in grozdja,
Zima ledena odprli od sivih je glav in lasovja
Solnce na sredi prostora, ki vse razmotriva, okoli;
Solnce z mladenča očmi, vse vidi in pa opazuje.

„S hojo kaj iščeš? Kaj hočeš ti tukaj se v gozdu
. kili o : . ris / ■ j skalovja,

„Faeton 1 Vredni potomec očetu, ki se ne vtaji 1
Oni začenja ; ,.<)  luč ti brezmejna vsega sveta 1
Oče ti Feb, dovoliš, da uporabiti smem to ime in
Krivde KIymene ne skriva, zagrinja n pravljic mamilo,
Daj mi zastavo' roditeljj 'da vrod tfvbj se mene ušteje,
V naših pa srefli uniči vse dvome zadevne prav hitro?.
Faeton pravi; in oče odkrije raz glave ves sij in
Blesk še zareči, veli mu udano zdaj bliže stopiti.

Zdaj ga objame. „Saj nisi ti vreden,-da mene preziraš,
Klimene ti je reshično pravično označil podatke.

Da ti izgine ves dvom, zahtevaj darilo, kot .-hočeš;
Spolnem ti željo : o bodi ti Stiks mi zdaj priča

:  • - 1 besede;-

Strašne prisege bogu in našita očem u mrzenjeM
Komaj vse to je povedal, voz hoče očeta imeti,

Vsaj za en dan in še zraven krmilo peruinih konjičev.
Obžaloval je prisege, .že trikrat li štirkrat je stresel
Glavo žarečo ; beseda mi Mlaje s tvojo, gotovo
Nepremišljeno reče: Dovoli mi sinko obljube ne
Dati! Priznavam, edino to braniti tebi bi hotel.
Odsvetovati ti smem. Nevarne vse želje so tvoje.
Faeton, ti preveliko zahtevaš, ker služba ne-prija ta
Takim močem in pa dobi mladeniških let nedprastlk
Smrtno si imel usodo, a smrtno ni tvoje strmljenje.
Višje celo je kot je dopuščeno večnemu užiti.

Ti brez pomiselka snuješ. Vredi naj si vsak je po

[svoje;

Vendar obstati le nihče ne more na osi žareči,

Kes izvzet sem le jaz, Olimpa knez daljnega vrli,
Kteri iz strašne desiiice vse bliske in treske pošilja,
NoČ-e voditi te aprege; a kdd se bo z Jupitrom meril?

— 17  —

Strma najppvo jo, pot, da komaj se gori napnejo,

Rano konjiči živalmi. Že plaši višina obnebja,

Strah in pa 'groza prestaja me gledati zemljo in morje;.
Srce drhti, strahopetno trepeče,* skrbi je vse jsolno.
Širina je kdnečho pot, potreba vodnika je veščega 1 .
Tista tam doli n valih Steguje roke, da ne usprejme,
Tejis celo še boji, v globino da kam jaz ne padem.
Misli kako trajajoči zagon že obnebje in zvezde
Nase potegne in suče v vrtincu prav naglo okoli.

Jaz pa. strmim le navzgor, kljubujem viharju edini,
Zmagam Zaprekam Vsem in v bran se postavim n

[vrtincu,

Naj podeli se mi voz, kaj meniš ? Utegneš gotovo
Fi-oti tečaju drdrati, da os te deroča rie uzanie ?
Mesta bogov in svetiš'ča bliščeea z bogastvom,

[imetjem ?

Zalezovanja pretijo po, poti, postave zverinske !

Če se  ti pota držiš, zabredel: n zmote ne bodeš;
Treba kljub teinu, da grCŠVb foliji tik bika ko Srečaš,
Tudi pri jitniiohdja in žrelu prestrašnega leva,

In pri škorpjbilii, ki kremplje zakriva obsežno krvave,
Dalje pri groznemu raku, ki sključi jih v drugem

[zavinku!

Nič naj ne misli, da konje, ki srčnost imajo ognjeno

V pršili m  prhajo z gobca in z nosa, prav lahko

[vkrotiš

Drzno krmiliš jih ! komaj trpijo me strašno, 'srditi,
Tilnik protivi sč : in zoperstavlja vajetom ustrajno.
Vendar ne 'iisp^ejmiod mene 'darila, le kake-britkosti
Sinkovaruj se le, zboljšaj ti željo, saj čas jC !  pri*

'■ [hladen !

Oh ne verjamejp vsi, da rojen s krvi si ti naše, 1
Hočeš zasiaVo podam ti, gotovo skrbi jaž zastavo!
Skažem'kot oče' se' š strahom sprilčujeijr 1 Te prosim,
Smelo poglej "mi V obličjih! poglej mi v osrčje pre¬
drago.

V istem spoznal boš gotovo pozornost, ogetovo 1 '

[vnemo 1

2

— 18  -

Slednjič poglej, se okoli bogastva, ki svet tl jih nudi,
■Cuj le, izberi si kako blaginjo v nebesih, na zemlji;
V morju. Izprosi si kako blaginjo, odrečem ne nikdar !
Temu le, prosim, se mi odpovej, ki se zove sc pravno
Kazen kot čast, a ti Faeton smelo zahtevaj v darilo!
Kaj krog vratu me objemaš, nevedno s priliznjeno

[roko ?

Dvoma ne imej, a prisega velja naj pri Stigičnih vitlih !
Vse, karaikoli želel, naj ti bode pač želja razšodna!
Feb opomine skonča. A psuje jih oni le dalje,

Cilj ima vedno pred sabo, po vozu še dlje hrepeni.
Ko zoperstavljal se Sol in odlašal je, kar se je dalo,
Pelje mladenča k visoki zapregi, k ognjenemu daru.
Zlata je. često podvoz, ojesa so zlata bliščeča.

Gor na kolesu je venec; urejene prečke srebrne.
Chrjrsolit iišpa ves jarem povratno, so kameni dragi,
Ki zrcaljujejo Feba glej v svitu žarečega bleska.
Faeton srčen, ko to opazuje, se čudom, začudi,
Delom Aurora odpira že purpurna vrata djamantna,
Tudi cvetlični predvor. Ko zarja rudeča vzhaja,
Zginejo zvezde bliščece z nebes požorišča ' in

[Lucifer

Vodi vso vojno in zadnji zapušča nebes postojanke.
Oče ko hitro zapazi že zemljo, nebo rmlečiti se,
Zginjati lune polagoma tudi bledeče rogove,

Titan obrzdati konja vsem Horam zdaj nujno ukaže.
Držo, zvrst,sp povelje, tekalci drdrajo ognjeni,

S sokom Ambrozje ob jaslih uzvišenih dobro so siti
Peljejo semkaj boginje in z uzdo rožljajo vkrote; se,.
Z oljem presvetim dotakne se oče zdaj sina obličja,
Vrlo utrdi ga, krepi,, da plani bo prenašati mogel.

Z žarki mu venca lase, vsled. toge, Vitkosti kipijo
Vzdilfi že iz globočine srca mu in reče sledeče
„Tukaj poslušal bi vsaj opomine, svarila očeta;

Pusti, ti deček, ostrogo in rabi uspešno ■ vajeti 1
Sami letijo.; jih zadrževati je delo naporno.

Tudi ne. vberi poti skozi pet uspbreamh si pasov.
Vije po prečuiei pot zakrivljena, prečna še ugodna,

— 19  —

Ktera v pasovih pa treh, tek krši ogiblje okrožja
Južnega se, kakor tudi severne, burne, viharne med¬
vedke :

Tukaj je vožnja; poznaš natančno sledove kolesa!
Zemlja, nebo da dobijo primerne čvrstilne toplote,
Voz ne ponižaj, pa tudi ne spusti ga kvišku v eter.
Greš previsoko, požgeš obokani dom nebeščanom.

V kraje če nižje krmiliš, po sredi le varna je cesta,
Voz da ti brž ne zdrži na desno, kjer vije se kača',
Da ne izdrkne ob levi v globino kjer broj je oltarjev,
Smer naj ti bode le. ta, vse drugo naj vodi Fortuna,
Ko govorim, se dotakne na žarnih bregovih Iiespere
Stebrov glej vlažna že noč provzroči ti lahko zamudo.
To naj že bode! Ivo jutranja zarja se uspeuja iz

[tmine.

Hitro ti primi zdaj v roko jermene ! Če srce je vdano,
Svet uvažuj uporaben, a voz naj te dalje ne briga:
To še zainoreš na tleh ugodnih in trdnih stoječi,

Prej kot na osi nevešč okorno vsled želje se giblješ-!
Gledati smeš a dopusti bliščavo da zemlji podajam."
Skokoma skoči na voz eterični, čvrsti mladenič,
Vstane veselo, z roko dotakne se vajet mu danih,
Ter se zalivali očetu, kateri mu dal jih nevoljno je.
Vendar perutni konjiči kot Pirois, Eous, Aeton
Flegon četrti, napolnejo zrak z rezgetanjem prodirnim
Prhajo iskreno plam podkov pa vdarja u zatvorbe.

Ko jih pa Tetis zavrne, spoznala ni sredstev vnuka,
Prostor neskončnih nebes, odpira se, dirjajo dalje,
Zrak še z nogami cebaje teptajo, ozračje se giblje.
Megle stoječe se z mahanjem čilih perut razpršijo,
Dirjajo konji u skok pred vetrom viharnim vzhodnim.
Lahka je bila vsa teža in solnčni upregi neznatna,
Živo se čutilo ni več jarmove teže, navadne.

Kakor brez peze poglej, podladje u valih se ziblje:
Ko pa čvetero uprega zapazi lahkoto brez vsake
Teže, znebivši se bremena skoči veselo po zraku,
Skače tarnaje kot voz vlekel bi prazen v zabavo.

To pa zapazi uprega, brž plane in skokoma dirja.

Konji ne tečejo dalje, pa prejšnjem reč tiru poskočijo,
Onj prestraši se, vajet ne more več v brzdi držati,
Ker ni spozna! pa poti, ni mogel'več' spretno voditi.
Prvi ogrejejo zdaj ozebli se biki ftri v.ozu,

Skušali glej so zaman u valovili morja se utopiti,
Kača ki v bljižneni ledenem tečaju se je trtabonUt,
Prej vsled nužlote brez toge strahu ni prpvztočala

jfflljen!"

K novemu, srdu naskoku ogreje se in s,e napenja.

Da si pobegnil’ves plah, strahopeten tako so dejali,
Boot, kot počasen si bil, tvoj voz to je'silil ostati.
Vendar, ko Faeton revni visoko z obzorja dol gleda.
Kraje globoko, globoko’okoli prostrano lo^ceč, '
Bledo obličje je’i'mel, kolena SO njenih še tresla ;

V blesku sijaja, temofa ovira mu bistre poglede,

£0 bi očeta konjičev ne bil se. nikdar jaz dotaknil!
Vsaj, kd bi lastnega roda he požnal ne vprašal’po

[njemu !

Zvati se Jlcrppsa sin je zadostno ! Tako ga PdneSe ;
Sila kot ladjo, če biirja .spuščeno' odnese po morju.
Ako jo krmar bogovom u plen pripusti in obljubam,
Kaj je storiti? Saj mnogo obzorja je pustil za hrbtom,
Vidi prav mnogo reči srce to in ono pregleda.

Škili naprej) ee osoda mu tudi dosego odreka,

Proti zahodu nazaj, zdaj proti vzhodi! on gleda.

Kaj bj zdaj’ vendar pope!, vajeti "držeč razpilšljiije
'ljudi imena skakalcev,' konjičev je cesto, pozahli.

Plah, strahopeten'ogleda prikazni'na pisanem nebu,
Zraven postave prestrašile, zre' divjo zverine različne,
Dvoje štorpjopov taijd iabte' krvi' iri zavija, v zavihek,
^adej raztjezabs.e rep,'ščipajnjce ^predaj vpogili je,
Prostor dven znakov petesiim nepolne s retesom

feefdiho.

Spako to vidi mladenič, ki polna potu je iii strupa,
Zvija se rane, in hod vsiljuje S krivino strupeno.

Skpr nezavesten pusti preplašen zdaj pasti jermene.
Padli, strbunknili vznak so na hrbet, dotikajo tla se ;
Dirjajo konji okrog, 'ne vkrofi jm več zdajci nobeden.

— h  —

V kraje nežhaile ,in puste gredo kot jih žene 'naghehje,
Neožiraje gia vstavile Se sile ušjilio še visoko

V  eter had zvezde, vsa konjska oprava zdrži tja v

puščavo.

Brž.črez strašanske višine in strmq i  prepadg bežijo,
Padajo in preletijo vše kraje, ki blizu šo zemlje,
Liiiio prešine štriiienje, feo dirjati vidi konjiČO;
Bratove škoro n skok, da blisk njih puhti tja V oblake.
Ogehj objema povratno kipele iz zemlje vrhunce,
Zemlje trdina kroji .se, šoki žjvil se sušijo,

Travnate bilke bledijo, di-ev Škriplje, Šumija že Vse

[listje,

Setev je suha že vsa, pristopna zažiganja škodi.
Skromna 'še mesta z visokiin zidovjem vse kmalu

jukončajb ;

Narodov raznih Ves rod njih deblo požar pokončiije,
Ter vpepeli. Zagorijo z hribovjem vsi gofedi košati,
Athos in Tauros iu Tmojos Oeta plamtijo, gorijo ;

Ida, ki imela, je polno deročih studencev, je šnlia.
Helikon vik še deViški, bodbči ter Hapm Eagrijški,
Strašno gori tudi Etna Ih ogenj .jiodvojOni bruha, .
Parnas dvoglhyi in Eriks in Cint in zraveh še Otris,
Rodope, tuni ki konečho nima snega in pa Minias,
Dindima tudi gori in z Mikalo sovrstn.i Citoron
Tudi mrzlota ne vesi te Sbitia, j : e Kauk.iž v plamenu ;
Osp in Pinll ih Olimp, ki visoko pred njima še dviga,
Alpe prežračne gorijo, oblačne celo Apenine,

Faeton gleda .osuplo, kak sleherni 'deli že sveta.

Piam so le 2 diplom vali, ter ne more prenašat vročine
Žrak kdt z oboka peči, iz ust huj gori plameneči,
Zraven občuti pekočega voza Ž.e mučne upli.ve,
Koscev pepela in vrženih iskr ne more prestati,
Kroginkrog dima puli vroči dušiini obdaja fea mirno.
Kamor gre, kjer se nahaja, povsod 'je le tniina nez-

[ndsna,

Znii nič; konjiči ko tiči po zraku poskočno 1'rlijo.
Šlenijo, kri jim uškrpi na površje po žilah živahnih,
lieine Etjojisko povsod črnila je z barvo teftioino.

22  _

Zdajci postala je Libja peščena in suha; mokroto ,
Vzela, je Nimfe visečih las plakale krog so vodnja¬
kov in

Jezer. Booeija stoka po Dircu in Argos Amimone

[čaka,

Slednjič Epliira Pirenide. Strašno valovje razsaja!
Reke ki breg so v daljavo strebile ne vstrajajo stalne
Sred silovitih vrtincev valovja Tanajs izhlapeva,
Starček Penej ima glas ves zamolkel, Teurantiski

[Kajk,

Fokis, tok Erimant, s tabo tekoči brž Izmen,

Ksant, ki mu dvojni požar je namenjen in' rumeni

[Likom,

Tudi veseli Meander, ti ki se zakrivljen po vračaš,.
Dalje še Melas Migdonijski Tenar Euroias vodovja ki
Poln Babilonski je. Eufrat gori in gori še Orontes,
Termodon, Gang tudi Fas in pa Hister prestrašno
, [deroči,

Vroč je Alfej, gorijo bregovi. Sperhejde povratno,

V plamu topi se zlato, ki ga Tag iz daljave donaša,

S petjem presladkim oživlja poraja ves breg Meonija,
Grejejo tam se labudi v močvirnati reki Kaj sfer
Nil strahovito ubežal do skrajnih dežele mejnikov,
Skriva se glavo, ki .vedno je skrita sedmero izlivom;
Pusti peščeni izlivi sedmeri brez vode so doli.

Slična osoda suši tudi Ismar in Hebr in Strimon,

Tudi hesperične reke kot Rena in Pad in pa Rodon,
Tibris, kateremu moč zagotovljena davno je višja.
Poka vsa zemlja od suše, prodira do Tartara luči,
Kralju podzemlje soprogi njegovi to strah provzročuje.
Morje se krči in stiska; le peska nasip je planjava,
Brezen ki stal je nedavno z vodovjem okoli obdani,
Hribi vskipevajo s tal, množijo Ciklade stresene.
Iščejo ribe v globinah krepila; ne upajo več se nad
Morsko gladino. Delfin se dviguje v valih zakrivljen.
Spakasti morski psi hrbet stegujejo v valih deročih.
Plavajo vpehani kroginkrog. Pravi se, da celo Nerej
Doris in hčerke se skrivajo v divnih različnih duplinah,

— 23  —

Trikrat je, hotel, Neptun iz valov roke potegniti in
Temno obličje,' a trikrat ni nesel žrjavce žareče.
Telus redilno obdaja pa kroginkrog morja okrožje,
Tam med valovjem morja studenci okoli so zbrani,
Ki so pozorno še stisnili v mater osrčje pretemno,
Skor do vratu posušeni obraz je, ki vse plemeni,
Koko pritisne na čelo, že zdajci s prekrasnim po-

[tresom

Vse glej okoli pretrese, zgrtulivši se malce v nižino
Taka ko je kot navadno že z glasom zamolknim

[pričela je:

„Hočeš če — in če zaslužim zakaj pa odlašaš ti z

[bliskom ?

Ti ki najvišji bogov Si ? Li nmrjenl naj z ognja uplivom
Tvojega ognja ! v tolažbo mi bode vzročitelj udarca
Komaj zaslišat iz grla vtegnil sem te le besede !

Usta že davi britkost — poglej še lase krog viseče 1
Polno oko je, poglej, obličje je polno pepela!

Daš mi ti tako zahvalo — za rast in hvaležnost —

[za trud za

Mojo zvestobo, da rane jaz ostrega pluga, da rane
Krampa prenašam, ko zmueen trpinčen sem leto za

[letom ?

Listja živini, jedil oskrbim pravočasno ugodnih
Koda človeškemu vam podarim kadila v darilo,
če pa trpljenje zaslužil sem, kaj pa je morsko vo-

[dovje ?

Če pa ne utegnem te ganiti jaz in še lastni tvoj

[bratec,

Naj te vsaj gane nebo! Oglej si tečaj še vsaki,

Dim od tečajev vali se ! Če isti vam ogenj skazi še,
Hiše porušijo vam se vse ! Celo Atlas se trese.

Se prizadeva a komaj na ramah vzdržuje pekočo
Os! Če pa morje dežele in dvor še vladarja izgine,

V kaos se stari pogreznemo skupno ! Le reši iz platna,
če kaj ostalo skrbi .za zdravje in srečo je drago !“
To govorivši ni mogel več Tel vzdržati vročine
Muk in trpljenja, ni mogel več dlje govoriti, obličje

— 24 —

Vpogne nje ona zemlji, ki vdobijelm je v globočino,
Oče glej vsogamočni spriču.ie nebesne piOci,.

Tisti, ki vez mu podelil, zdro-bi se, ce brž ga ne resi,
Z groznim prizorom zdaj skoči osuplo v najviipo

,, .... 5 . . ,  . . jTrijnjuvo

Zemljo od tamkaj prostrano z oblaki ogrinja okoli,
Grom tam vzbuja vos blisk in pa tresk razpošilja,

Da bi ognil obnebje premalo je imelo, oblakov,
Takrat ni mogel z neba poslati več d'ežja mokrote,
Cuj, zagrmi že prav glasno ob desni useša pa švigne
miškoma tresk u vodnika ga vrže z življenja kolesja,
Ogenj srditi plapoče s prestrašnim plamenom po konci,
1 ’lalio tarnajo zdaj konji, ter skokoma v stran tja
. •• , [zbežijo.

Utrgajo jermen in jarem z vratov se .otrese, odpade.
Brzde ježijo odpadle, je utrgana os od ojesa,

Tam so napere koles razdrobljenih, yoza razdrtine
Krog raztresene so : Faeton ves je ožgan od plamena,
He  je prekucnil na glavo, po zraku je letel prav
■ i  . [dolgo;

Kakor se čestokrat vidi, ut.rinjatj zvezde z obzorja,
Ako resnično ne dado, kljub temu še zdi padajoča.
Daleč od doma v nasprotni, deželi nek glavni že tek,
Eridan sprejme ga, ter mu izpere pen t eč'e. obličje.
Nimfe večern.e pa častno .pokopljejo truplo troklano,

Z vdarci še skoro puhteče spominka napis Označuje:

Faeton tukaj počiva, ki voz je očeta krmili),

Ce ga. ni vzdržal, a imel je vendar veliko poguma*.
Skrilje zdaj oče potrto, z britkosjjo obdano .obličje;
Ako verujemo, kot se trdi, da en dan je bil cesto
i ,, , i ■ , v ,. .[brez

Solnčnega sjaja, podari edini .so dali svetlobo.

7Ao  to koristilo vendar je v nekem oziru prirodi.

Kadnt utemeljitelj Thebe. ITI. (1—ISO).

Jupiter bika varljivo podobo je .skoraj odložil.

Da se poznati v okraja Diktajieniii tirat on Europi;

— 25  -*

Oče nicradenlfo Kadmu poiskati resno veleva,

Kazen določi, ko iste ne mrtvel nikjer i)i dobiti,

S kraja izgon ljubezhjiv držo vit že v istemu činu,

Ko je prehodil vse kraje, kdo Jupitra iinjde skrivnosti.
Srda očeta in pa dorhovihe 'ogiblje izgnan še,

Sin Agencija gvekrog, upraŠa pri vedeštvu Feba
Udano, katero deželo v bivališče lroče izbrati.

Vola boš srečal na polju, odvrne zdaj Feb veličastno,
V jarmu vklenjen ni bil, ni pluga nikdar še vlekel.
Teci pozorno za njim, za vodnikom, ko ustavi se

[vpehan,

U, travi k počitku, postavi zidbvje in zvajga Boeocjo.
Kadm pa komaj stovpivši zdaj v jamo Kastaije

[studenca,

Qlej že zapazi, ko mladostni Semkaj koraka počasi,
Nosil na tilniku znaka nobenega službe ni vpregne.
Oni sledivši mu, 'gleda korake pritiskane s hojo.

Feba, začetnika vsake poti, pa na tihem proslavja,
Cefiza brode, Panopa livade 'prehodi isfcaje,

Volje obstal in širokooblokano čelo dviguje.

I^višku visoko rogato, ter z miikanjetn zrak je napolnil,
Ko se ozira nazaj, zapaizi že On spremljevalce
Ki mu Sledijo, tak vleže še v travo in stegne vse nrle,
Kadm ves ginjen zahvale, poljublja zdaj zemljo mn tujo
Ter blagoslavlja neznano hribovje, poljubja livado.
Jupitru hoče darove podati; že hlapcem ukaže
Iskati živih studencev, vodovja v škropljenje žrtveno.
Tam je sameval star gozd, od sekire zadeti še nikdar.
Jama na sredi, z grmovjem in vrbjetn je bila obdan!!,
Tvorilo nizki obok je okorno naloženo kamnje.

Bilo zadostno je Vode. Zmaj SlArsi se skrival je v

[vrelcu,

Svetel greben mu zlatm, iz oži mu iskri plani ognjeni.
Truplo všled strupa oteklo .debelo,z troklanim jezikom,
Stali trovrstni iobje So  v čeljustih z ostrino p'6 konci.
Ko , pa možje, ki na poti so bili iz Tira gredoči,

Pošli v Lesovje so gostega gozda ušpehani strašno,
tirna v valovje spuščena zabrenka, iz jame pa dolge

— 26  —

Stegne zdaj glavo vijolčasti zmaj, ter :  sikanje vžiga.
Urne odpadejo iz rok, z obličja pa kri mu že teče,
Tresejo , udje se vsem, prešinil jih strah je veliki.

Oni poskočno zvijaje se v lusknati krožeč, obodec
Tvori se s skoki po vrhu brezmejne zavite obode;
Do polovice v ozračje se lahko prodirno spustivši,
Gleda dol v gozd: v velikosti kot velik in visok je

[4

Ako pa vsega pregledaš, povratnika dva on prekroži
Foeniki hočejo v bran se podati li v beg še spustiti
Ali če strah jih oviral je; to ali oho izbrati;

Pičiti, hoče nektere, a druge z, ovitki končati,

Puh pa strupeni, ki z žrela ga prha, omami vso druge
Solnce z višine že skrčilo'sencoi je' v krajih različnih.
Sin Agenorja motri, kaj mudi se tovarišem brzo,
Gleda za njimi, a v bran nm je levova glava kosmata.
Sulica z jekla in kopje metalno v orožje mu Služi,
Sredstvo u bran in pogum veljavnejši kakor vse drugo.
Hitro ko pride tja v. gozd, telesa umorjena vidi,

In zmagovalca sovraga motri se stegnenim krakom,
Liže bolestne si rane potrtih s krvavim jezikom:
Bom maščevalec li pa spremljevalec, jaz smrti še vašč,
Eekel je, vzdigne srdito nek kamen z desnico pokonci
Velik sicer, a vihti ga s čim večjo unemo po zraku.
Strašno zidovje, z visokostoječinii stolpi drhtelo bi,
Treslo bi v hipu se padca; a zmaj je ostal še ne-

[ranjcn,

Luske, prhuti so krila mu, trdno ima kožo temotno.
Trčeni vržek odbije od kože oklop mu hranilni.

S srčnostjo iste, ne zmaga zmaj kopja metalnega, tudi
Vrženo ravno tja v levo hrbtišče, kjer začne krivina,
Cuj, že obstane, zadrto jekleno ostrino u lakte.

Oni vsled bola potrt na hrbet, zdaj glavo zavije,

■Rane motreč, on še sulice grize oblesje leseno;

Sloko je gugal in. klesal okoli od kože oklop mit
Tresel se v sunkih hranilni prav črvsto in krepko.
Komaj ga izdere iz hrbta, v kosteh mu ostalo je jeklo.
Ko pa k navadnemu srdu pridruži sc rana zdaj prejšnja,

27  —

Grlo zateče mn, žile vse polne so toka otekline,

Žrelo okuženo, belkasta pena obdaja strupena,

Zrelo že Stigično piha, puh črn zastrupi ozračje,

Kmalu potem se zavije v brezmejno obsežnemu okrogu,.
Včasih postavi pokončno se, kakor kak tram u višine;
Silno se zdaj zaleti, pridrmasti kot kak hudournik,

S prsi se plazi, potere gozde, ki so mu v oviro.

Malce odstopi Agenorid in sp varuje naskoka,

V leva okrilju, steguje tja ost, zadržuje napeto
Glavo se, mu bližajočo, a besni le škriplje, grozivši
Tudi železni držaj, zobovje vse krha z ostrino.

Teči pričela je kri rudeča iz nebnega dela,

Trave zelene škropeča kri barva s škropljenjem okoli.
Rana je bila lahkotna, ker oni odskočil je strelu
Kanjenju vrat odtegnivši, udarec zadan zadržuje,

Dokler porinil mu ni Agenorid u grlo železa
Tei -  ga pritisnil globoko, oviral je zvijanja daljno
Hrast in tako mu preboden bil tilnik je z lesom

[obenem.

Krivo postalo drevo je vsled teže zverine neznosne, .
Deblo ihtelo prestrašno je šibano z repa uplivom.

Ko zmagovalec premaganca prostor motri, pregleduje.
Glas on začuje, ne ve, odkod da prihaja že isti;

Cul se odmev je: kaj gledaš potrtega zmaja debelo
Sin Agenorja ? Saj gledali bodo te kmalu ko zmaja.
On trepetaje predolgo je z barvo že zgubil zavednost,
Ustaja po konci mu las vsled strašno plačilnih

[prizorov.

Palas, moža pomočnica, spustivši z nebes se mu bliža,
Ona vsejati veli mu v zemljo zrahljano zobovje.

Kačje, naraščaj da res uzraste bodočega ljudstva.

Oni res uboga, že zemlja z ostidno se pluga odpira,
Setev človeško zaseje, po ukazu v brazde zobovje.
Zdajci, kdo mislil bi? začne se ganiti zemeljska gruda,
Sulice ost se prikaže najprvo iz brazde razdrte.

Kmalu čeladnate glave, ovite krog z barvanim šopkom,.
Kmalu že ramena, prša in pa oborožene roke.

S tal izkipeva iu vzraste že tolpa oklepanih moških.

— 28 —

Znakte pokaže najprvo odkrije s prizori Oblima,
Drugo polagoma uvrščeno v vojnem pohodu, stojijo
Tukaj ter z nogo še vstopijo d'ol ha obrob spodnji.
Kadna prestraši '|.e novi. Sovražnik, orožje pbpade :
Ne 'oboroži še! klife..teli,"eden, ki zemlja jih nosi,
Vsklikne med ljudstvom, le v sfcrivhe še Vojne Zarote

. [u® tifefej.

Brata, ki zemlja rodila, potrl, tako je bra k žemlji;

Z mečem drvenim ga lopiie in usmrti ga "cesto Še s

, [kopjem.

Ta pa, ki smrt mu zadal je; več dlje ne živi in
j . . .. [umrje,

On pa izdihne zrakove sprejete na šličiji nacul.

Srd je, [enaki obsenjijjl vso tolpo srdito in kraje;

Eden Si drugemu rane zadajo "Ogreti za Umore,

Že je mladina, kateri Je. kratko življenje je Všteto,
Materno žemljo krvavo 'teptala ždij s hladnimi prši,
Saj jih ostalo le ‘pet, od kterili je Elvijon "edeh.

Vrgel je isti na tla orožje kot Titon mu ukazal.

Ter brastoljubno. pomirjenje hotel je in brž dOsegel.
Ti š'o ostali tovariši dela Sidonškemu goštu.

Ter je postavil še mestece Foebe pd Vedezev Svetu.

Pentej in Bak. III. (527—73Sj.

Liber prikaže sej.čujejo Slavnostni vskliki še glasni',
Tolpa prihaja; možem se rnhtere, tdšče pridružijo,
Nizki visoki se sloji pomikajo, k slavnosti .redki.
Kakoršen srd je ? Li Marsa pbtbmhtvo, li kačja ža-

[lega

Vas je potrla in š strahom obdala? jim Pentej deje.
Bron če zazvenita ob bron, li zakrivljenih cevi

... [žvenkarije

Ali magija ?. da vas, ki še moč bojeviti nikoli
Plašil ni, niti trompet, ne vojiio orožje katero.
Zensko zdaj vpitje in blažnošt ogreta od vinskih

. ....  - . jhiciloV.

Tolpa Vrez vsega značiija in boben nevredni premaga,

— ga —

Vas občudujem, vi starčki, ker daječ po morju ste .

[dosti,

Tiros ste tu vtemejiiti, bogove ste tu naselili
Meni v kreposti $te"bližjd.mladeiici ki imate orožje
Palico'krepko, čelada vam prija kot listnati venec,
trosim, bbilite mi udani, š kateregakoli ste roda!
pa naj vam oni 'pogum, ki usmrtil jih toliko sam je,
Zmaj vaš praded ! ki umrl za jezera je iu studence ;
Zmagajte vendar že v borbi, obrambi za slavo ki

[prija !

Krepke j?, čvrste smrti], iztirajte vi pa strakljivce,
Dedni sijaj da nazaj dobite! če Thebi obstanek
Dolgi ni dan bil; grmelo lneahio Orodje je v ozidje,
itoštvo rožljalo z železom je, ogenj je vše vničeval 1
Tuzsi bi bili potem ; brez krivde bi le mjfovaH,
JJritko uso^To in solze bi Ute bre? srama debele.
Peček in že brez orožja, naj Tliebo nam v plen pri-

jdobodc V

Kteri ni vnet še za boj, za konje, orožje in drugo;
Ljubi kajene lase te ž mfro in tenčaflje mehko,
Purpiir iu pisano krilo, ki polno Zlata jb, bliščobe 2
Silil ga bodem, izzival, ko v stran se odpravite skupno
Proč, da pote mi očeta in službo, kateto opravlja !
Trna Akrizij pogum, božanstvo minljivo s sramoto.
Blatiti bogu Argolje, da zraven trata zaklepa
Periteja glej, s čejoskupno zdaj Thebo' že plaši kak

[tujec? ’

I,dite hitijo ! tak slugom veli in vodnika zvezajtb.

Sem pripeljite 1 povelje podano takoj izvršite !

ISTjega kažiiiue že de'd ih Atfiam,' Sorodniki drugi
'"friufijo ^fej še žiiman, vkrote da ga zA-hžntmi Sredstvi,
firitko posjane svarilo, ge bolj ga razjari prikriti
Srd, vsak poliijšek prOvzročai jč škodo izdatnejši večjo.
Vidci lijak hudourni sem mirilo sunjljati z višine,
iiiliče. oviral ga ni, zdaj v teku i-Opotho drvečem;
Ako pa v bruhnili kak tram, robotjh zašjp je, brž teče
Šjjnejp skočilo,' bobneče', rohofildVes blaten površino.
Vračajo, glej se krvavi, ‘a Kje zdOifal jčpa  BaktV'

— 30  —

Vprašaš gospod. Pa tajili so cesto kje videti njega.
Tega dejali so, vzeli smo za spremljevalca in lila p ca
Žrtve. Vročijo ga zvezane imel na hrbtu je roke,
Kteri nekoč je častil v Tireni še z ljudstvom bogove.
Pentej ga gleda s srditim osornim pogledom pozorno.
Komaj ko malce mu kazen odloži usklikiie : „Prokleti
Žrtve si smrti dajal, svarilen uzgled boš vsem drugim,
Tvoje povej mi ime? Kako se pa zovejo starši?
Dom? in zakaj novodobne ti žrtve gojiš, obiskuješ?
Oni odvrne brez vsega strahu: Aket se jaz zovem;
Dom je Meonija mi, so stariši moji le revmi.

Oče zapustil mi ni imetja in njiv za oranje,

Volnatih. ovc in pa črede govede v podporo za delo.
Vkvarjal se je siromak le z vrvico, s trnkom vedno,
Ribice glej skakajoče je s trsjem vlačil k obrežju.
Njemu imetje je bila umetnost, učil me je spretnost:
Sprejmi o sinko ti moj, kar imam, naslednik si, dedič
Moj, je dejal: „Le sprejmi blaginje, a nič mi ni vročii
Razen valov, ki jih smatram edine za delež očetov.
Kmalu potem, da bi ve Ino ne čepel na eni skalini,
Krmiti sem se učil, z levico sem vesla obračal
Spretno, zapazil deževja sem zvezdo olenijske koze,
Tajget Hijado blestečo medvedinjo zrl sem večkrat,
Koče sem videl vetrov, bregovje ukrcanju ugodno.

Ko proti Delu sem jadral, dospel sem v Iiijo še časno,
Gibčno sfcočivši na breg, zasip sem peščeni prehodil.
Ko dokončala je noč, prikaže se zarja žareča.
Vstanem, stndenčne vode donesti velim in pokažem
Pot po, ovinkih držečo do valov različnih izvirkov.
Vse kar se vidi tu, vzdramim še spremstvo vrnivši se

[k morju.

Plen kakor meni dobil je on na izpraznjenem polju,
Dečka deviške oblike k obrežju zdaj morskemu pelje,
Kakor od Vina, limete omamljen se guglja zdaj oni,
Komaj sledivši.mu. Gledal obličje sem lišp in pa hojo;
Nisem opazil tam nič, kar vtegnilo enkrat bi umreti.

' To vse spoznavši, sem rekel tovarišem: Ivtero bo¬
žanstvo

31  —

V istem premvi telesu ne znam, a božanstvo je

Vanjem !

Kdotsitikoli, nam milost izkaži iu delo ti nase
Brž blagoslovi! Odpusti pa tam ! a za nas več ne moli;
Diktjs vsklika, ki Vnaj je plezat na rajne najvišje,
Spretno se spuščat je znal, po vrvi prijemši še spušča,
Govor polivali! je Libis in Melantos' čuvaj predladje,
To potrdil je. Alcimecl, ki z glasom ubranim veslačem,
Urejene takte je dajal in slično bodrite!) Epopej;
Druge enako po vrsti slepila je le ropaželjnost.

Tega* jaz trpel ne bom, da bi peza nam ladjo kvarila,
Smelo 'trditi še imajo vsi vrhovno oblast v tem ob-

[ziru,

Branil pri vhodu jaz bom ; nastopa še bolj zdaj srdito.
Likabas bil je oduren med vsemi, v pregnanstvo

[iztiran,

Z mesta je Turškega zbežal, da kazen dostaue umora.
Zgrabi zavratno s pestjo' me žilasto, mlado, dobivši.
On m  me bil prekucnil z brodovja u moije globoko,
Ko bi omamljeni viseč ne ostal bil na vrvenem štriku.
Cin. odobruje. druhat brezbožna, a Bak še vzdiguje.
Sam jelko bi ga vpitje iz sladkega 1  spanja zbudilo.
Vinjenost z vodo izgine ter prša z zavestjo zmodruje.
Kako je vpitje ? Kaj delate ? pravi, povejte mornarji,
Kak šem jaz prišel tu sem’, kam mislite mene 'Teliti ?
Plah ti no bodi, moj sin, de Prorej, povej mi ti luko,
Kamor ti priti želiš. Na breg te posedemo tjakaj.
Liber jim z ladjo veli prot Naksona bregom krmiti.
Tam je moj dom; gostoljubje vam žemlja bo rodna

■ [delila.

Krivo prisegli so Vsi primorju in pa pri božanstvih.
Meni veleli'so jadra utrditi na slikano ladjo/

Bil mi ob desni'je Kad'0, Pripenjal sem jaz jadrovino
Ofet pa vsklikue ‘in reče : „ Neumnež kaj ti le po¬
čenjaš ?

Vse je rohnelo in vpilo, na stran se ti leve obrni,
Škilili eni so, drugi mi v uho šepete dajali.

Čudom sem čudil se činu, krmarstvo sprejel je že drugi l

— 32  —

Tak sem odtegnil se službi, umetnosti tem in zlo-.

[dejstvu.

Zmerjala tolpa me v^a je. neznosno še zraven mrmraje.
Vsklikne Etaleon : Odvisna od tetic je naša blaginja, t
V celem oti.segu in zasramovalec. zdaj skoči na krmo.
Delo prevzemni od Kaksa krulili nazaj. O bog varan
Kot da obentil, ni slutil prevaro ter gleda in pazi
Žadnje raz Iadijne. Širne tja v morsko valovjc sumeče,
Reče kot kak sarafan: Mornarji, obljubili riište '
Bregov, li nisem jaz tje odjadrati željo izrazil.

Tam pa sem kazen zablnžlt? Oh kitko vi Slavo dobite,
Dečka mladenei Če varate ? Ste mnogo,brojni, jaz eden.
Davno sem plakat že: Solzam par mojim še smeje

[zločinska.

Roka, preganja valove z zasukanjem vesel prav nagici.
Zdajci prisezam pri-njemu,‘da.pravo jaz tebi vporoeiin,
Drugega ni mi boga v bližati ko,t on je vsevedni
Z večjo verjetnostjo pravo pustivši 'v valovih ni staja
Ladja drugače kot stala bi tani na ladjarničf Suhi.
Rolnj začudenja vesla vihtijo, in jadra spustijo,

Dol ubežati z močjo podvojeno skušajo* naglo,

Vesla' glej v. 'vozlih zavirih ovija okoli bršljanček,
Spleten krog V jadra Čebulaste cvetko pihljajo visijo.
Čelo pokrito je z vencem iz grozdja, ki'poln je jagod.
Steblo želeno vihteč, okrašeno z listjem je trtnim.
Krog in krog njega so tigri iu senpe malenkostnih

[risov.

Mgtva telesa naslikanih pardov v podobah različnih.
Planejo kvišku možje,'vs,e to jp povzročila blaznost,
Stran, a najprvo* je nosit plavute teiiiotno kcdoiios’;
Tam' na' telesu potrtem obokano krivi hrbtišče.

Klice tibakas nm: -Vjiajd olililj-i prečudni ti hodiš?
Ustne široko' odpre sp, ko ta se, svoj govor* razvija,
Gojjgek strdi se, postane luskiiiat z utrjeno kozo.
Lybiš poganja pa vesla z močjo, ki priv trdno šo

[stala ;

Gleda kak strnjene zdaj roke so u kratkem prostora
Vidi-da niso roke, postale so č.esJo peruti.

33  —

Drugi steguje še rame, da vrvi ovite rnzmota:

Ramen več nima pohabljeno truplo se gubi na kupček,
Zdrkne in skoči tja v morsko valovje a repek kot

[srp je

V zmislu pol lune v rog zakroženi skrajei so zviti.
Skačejo skokoma krog ter kaplje škropeče rosijo,
Dvigajo zdaj se v valove, potem pa na morja površje.
Besni vrtijo se kakor plavoč, telesa se sučejo krasna
Lučjo ter prhajo morsko vodovje iz nosnic odprtih.
Dvajset jih barka nosila je, vendar ostal sem le sam.
Plah in premražen, bledel sem tresoč se kot šiba,
Komaj telo okrepi mi bog me vzdrami mi reče

S srca iztrebi ti strah in drži se Dije. Ko došel očem

[k njej,

Sam na ajtarjih kadila zažigal sem v Bukovi službi.
Uha prevratu smo nudili radi, zdaj Pontej še reče,
Da hi z odmorom se daljnim ublažila vendar moč

[srda,

„ Brž odpeljite ga hlapci, ga zmučite z mukami kruto,
Njemu telo, odpošljite ga k Stigični roki usodni!“

Brž izpeljan in iztiran od tukaj je Tiren Akotos

V čajbo zaprt ne boji se smrti. Pripravljajo hitro
Smrtno mučilno železo in plamen zareči in drugo.
Sama se vrata zapro, iz rok mu odpadejo naglo,

Tak omaguje že klic, a ni ga, da utrga verige,
Vendar Echionid vratarju ukaže oditi, sam ide;

Petje vršilo se, klic je odmeval preglasni bakantov,
Kakor čil konj, ko odmcvanje bojnega klica začuje,
Srčno pogubno vskipi n boj hrepeneč se podati.

Tak bil je Pentej razdražen vsled dolgega vpitja,

[poskoči.

Krik, ki odmeval po zraku in netil le ogenj je srda.
Skoro tam v gozda sredini tam v krogu omejenih

[gozdov,

Kraj brez dveves je, goljava prostrana okoli raz¬
gledna.

Sveto ko tam razmišljuje s pogledom oskrunjenim oni;
Njega najprvo pogleda, nagibov je blaznosti vneti,

3

— 34 —

Mati najprvo zdaj Tiraa na Penteja tja zavihtivši,
Pridite ! Ji ta zakliče, le pridite sestri oboji.

Oni mrjasee, ki tava po našili livadah, in draži,
Tjekaj krdela leti, razganja vse zdsuži zdaj skupno,
Tolpa preganja ga, že obupuje besede izjavi.

Ta obupuje v milejši obliki, svoj govor razvija.

Sam se obsodi in sam navaja vso krivdo prestrašno.
Reši me! kliče Antonoe matere sestro še zraven,
Prosim uljuduo, naj gane ti srce Aktaona senca.

Ve o Akiaonu ona še nič a odloži prosečega,

Roke več rok isti stegniti ne more zdaj k materi svoji;
Ampak le rane pokaže, odkrivši si ude z obleke.
Mati, on reče, poglej! Pogleda zatuli Agane.

Vrat ves omamljen zasuka, vihra vse lasovje po

[zraku;

Glavo odtrgano s prsti krvavimi prime in vsklikne:
To, vrstniki, dolo to vaše je z zmago naporno dob¬
ljeno :

Brzo kot listje dreves, ki mrzlota jesenska zadene,
Komaj še slabo vise, odpiha jih veter jesenski:

Taki so udje moža, če roka hudobna jih zlomi;

S takimi vzgledi navdušeni nove še žrtve častijo
Dajo kadila že nove oltarje Izmame častijo.

Nihče ni zvedel kako in kedaj in pa kje kaj častijo.

Piram ia Tiz&a. IV..(55—73, 70—160).

Piram ia Tizba, kot vzor bil mladeučev je prvi v

[posnemo,

Druga glej, dev krasotica, deželo je jutra slovela.
Vzgledno živela sta v hišah, ki druga pri drugi jo

[stala,

Mesto visoko Somiramis z zidonv, z opeko vtrdila.
Bližnje sezaanje koraki k ljubavi med njima vredijo.
Sčasoma se je gojila ljubezen; a k skupnemu žitjn
Ljubčkov iso bili protivni roditelji, tega braniti
Vendar ne Smeli M, zmerno enako gojila ijubav

[sta.

— 35  —

čustva sc vnamejo čutna med njima, nobeden ni

[vedel,

Z migleji, znaki pogovore snidenja vse sta vršila;
Skriva čim bolj se/ tem bolj se plam skriti razvnema.
Skupni zid špranjo dobil je povodom zidanja poslopij,
Zlo nepoznano se vleklo je v vrsti prav dolgih

[stoletij.

Kaj ne zapazi ljubezen goreča — sta videla prva.
Služilo to je kot pot ljubkovanju in glasom šepeta,
Čestokrat Tizba tu Piram tam skupno stoječa ob steni,
Dihanje težko iz ust pojavi se, misli si vsaki:

„ Stena zavistna, čemu li stojiš ti ljubljencema v bran?
Oh, nehvaležna pa vsaj ne bodiva, zalivale sva dolžna;
Špranja je sredstvo, do uh preprijaznili prodira naj

[govor.

Često sedeča, lepo pogovarjala sta se med sabo,
„Nazdar! zdravstuj! sta po noči dejala ob urah

[počitka,

Poljubovaia sta steno, poljubi skoz špranjo so drli
Onkraj. Le jutranja zarja odstranila nočni je ogenj.
Solnce rastline vse rosnate z žarki je brž posušilo:
Skupno že 'snideta se na navajenem, kraju. Mrmraje
Marsikaj skleneta, zlasti, da v noči poskušala bosta
Tiho čuvaje prevarati z doma zbežati na skrivnem.

S hiše stopivsa, hoteč se izogniti mestu na prosto,
Gresta pod milo Obnebje na polje/po poti pa skleneta
Snideti skupno ob robu se Kina, tako določila sta.
Skriti hoteč se pod senco drevesa, ki nosno je jabolk
Belih ko sneg, sto bil murve je drev ob potoku

[stoječi.

Sporazumljeno. Že dan se počasoma h koncu nagiblje,
V brezen vodovja zahaja, z vodovja pa noč že pri-

[haja.

Zvita ko Tizba zapah pozorno otvori železni.

Svojce varaje izide, obličje vsa plašna zakrije.'

K hribčku li grobu dospevši se vsede pod drev’ dogo¬
vorno

Drznost učini ljubezen glej ravno zdaj levinja pride.

Krutega ropa govedo že sita peneča steguje
Zrelo, da žejo ugasila bi v valih potoka v bližini.

To babilonska ko Tizba pri luninem svitu zagleda,
Daleč že plaha zbeži, se zmuzne v duplino temotno,
Toda bežeči begunki odpade zaveza za hrbtom.

Ko ugasila je levinja žejo tam v valili potoka,

Strga bežeča glej zver dekličino najdeno ruto,

Ki je slučajno brez nje na tleli razprostrta ležala.
Piram pozneje izide, videč pa u prahu visokem
Sled prav gotovo zverine, zbledi po obličju ves

[plašen;

Ko pa zagleda obleko vso s krvjo oblito, usklikne:
»Noč ta edina bo žrtvi obe pokončala ljubeči,

Najbolj vredna življenja prav dolgega bila je ona
Duša le moja je kriva in jaz sem, oh, tebe usmrtil 1
Pomilovanja vredna, ker ukazal sem semkaj ti priti
V kraj ta prepoln strahu, zakaj nisem prišel že prvi
Strgajte levi vi zlobno telo in osrčje požrite
Vedno, ki skupno prebivate tukaj u skalah visečih.
Glej, strahopetnež želi si smrti, prt Tizbe vzame
Znanki je solze, obleki poljube povrstno vrstil.
»Sprejmi, jej reče, ti tudi hlapčuje sedaj naše krvce,
Jeklo, s katerim opasan,, si v spodnje telo še porine.
Britko umiraje potegne ga, zopet iz rane žareče.
Ležal na hrbtu na tleh je, kri pa je curkoma lila.

Ni vsaj drugačen prizor, ko počila cev bi svinčena,
Ter pokažena iz pokline pretesne, brizgaje bi sikala
Vodni trak, ki se uspenja, prodira skoz zrak tja v

[obočje.

Sadje škropljeno s krvjo drevesno vse zgleda ko črno ;
S krvjo napojene dela oživlja moč rasti poraja,

Vse korenike in z barvo ko purpnr vse jagode kinča.
Cuj že polegel se strah jej in varati noče ljubimca,
Vrne se, išče mladenča z očmi in pa s srcem vnetim,
Hoče povedati njemu, nevarnostim kakim ušla je.
Pride v določeni kraj, spozna tu drevo in obliko
Tak negotovo sad drevja učini ter misli li pravi.
Dvom jo vzemirja, tresoča zre krčenje udov udarcev,

— 37 —

Ha, brž odstopi obličje bolj belo ko pušpan sloneče'
Ista se trese ko morska gladina, ko veter zapiha.
Brez obotavljanja bržo spozna še ljubimca, osupla
Roke nevredne ploskajo z udarci dviguje in puli
Z giave lasovje, objame mu ljubko telo in s solzami
Rane jok maka s krvjo nameša, oči poljubuje,

Upira kričeča pogled tja v njega vskliknje še dalje :
„Pirata, oh kako naklnčje je tebe potrto, ttzelo ?

Daj mi odgovor, saj kliče te Tizba predraga, poslušaj,
Dvigni ležečo in sklonjeno glavo pokonci, poglej me.'
Pirama Tizbe klic vzdrami pogleda oči za smrt trudne,
Ko jo zagleda zatisne jih zopet k počitku, umiraje
Toda spoznalo nje oko je nožnico slonokosteno,
Prazno, brez meča, vsklikne: '„'Glej,  roka ljubezni ne¬
srečne

Tebe usmrtila. Tudi zame ta roba v to svrho je močna,
Zraven je tudi ljubezen, ki ranjenju moč bo gojila.
Mrtvecu bodem sledila ti smatrata ko zaročenka
Smrtni sem nemila čin, ker spremljala tebe sem semkaj,
Smrt le zamogla te vzeti, ti s smrtjo iztrgan ne bodeš,
Vendar v imenu obeh se vas prosi, vi moji, njegovi
Stariči pomilovani, da ne odrečete njima,

Ki ju družila gotova ljubezen je, ni jih združila,
Smrtjo pokopati drug poleg drugega v skupnem gro-

[bišču.

Ti pa drevo, ki z vejami zdaj kriješ telo samo eno
V kratkem boš času pokrivalo žrtve nesrečnežev dvojih;
Znamenje smrti ohrani, britkosti prinašaj primerno
Sadje spomine prizorov dvakratnega strašnega zlega. “
To zgovorivši postavi pod prša že meča ostrino
Ost brž porine v notrajnost, ki gorka umora še bila.
Ganile nje so molitve bogove in staviše zraven
Kar od gromade ostalo, le to pa počiva v majolki.

Perzej in Atlas. IV. (615—662).

Plen znameniti pospravlja domov ali kačjega zmaja,
Letel glej Perzej po svežem je zraku s peruti mahaje;

— :;s —

Ko zmagovalec je visel nad Libisko peska pustoto,
Kaplje krvave so padale z glave Gorgonske navzdoli,
S kačami pisanih barv se je zemlja živahno plodila.
Kraj ta postal je bogat, nevaren v sled kačjega strupa,
Zibljejo njega uporni vetrovi po zraku brezmejnem
Semtertje skor po vzoru vodenih oblakov obočja,

Dol iz višine ozračja motri razprostrte vse kraje
Z urnim frlenjem leti čez vesoljni krog zemeljski

[naglo,

Trikrat je šel čez tečaja in dlje čez povratnika mrzla.
Plovil je zdaj do izhoda in zdaj do zahoda tekoče..
Ean skončuje, a noč se bližuje, se ustavi v 'deželi
Atlasa skor ob zahodu on skromnega išče počitka.
Dokler ni Lucifer sklical Anrore, Aurora pa solnca.
Tu je bil Jafeta sin nek Atlas, med vsemi zemljani
Imel telesno postavo je strašno in občudovano.

Kraji oddaljeni zemlje in morja podredjeno kralju
Solnca, ki konje težko dihajoče pod morje potaplja,
Tisoč ovac in govede približno število hodilo
V pašnikih njiv in težilo sosednih nikako obližje:
Listje dreves je blestelo ko pristno zlato vse žareče.
Zlato vejevje je— zlato je sadje, katero držijo
Onemu Perzej deja: „Prijatelj, če gane te slava,

Koda velikega Jupiter mojega mi je začetnik.

Če si motritelj ti činov, oglej si še naša dejanja,
čuj gostoljubnosti prosim in še prenočišča v počitek' 1 .
Spomni se stare prerokbe s Parnasa mn dala jo Temis.
„Prišel o Atlas bo čas, drevo ti oropano bode,
Jupitra sin bo imel ves plen dragocenosti krasne ?
Tega boječ se obzidal je Atlas svoj vrt sadoDosni
Z zidom neznosnemu zmaju ga vroči u varstvo gotovo.
Ta je odganjal od mej vse tujce pozorno in zvesto.
Ujemo celo je dejal: „Le umakni se zmaj, da ti Ju¬
piter

Zlo ne zada za vso slavo o vrlih vseh činih zlagano“.
Silo uporablja pretitve, poskuša z rokami spoditi,

Ker obotavlja se, meša prijetnim besedam izraze
Krepke, šibkejše narave pa kdo bi se meril z Atlantom.

— 39 —

Kaka mu moč jo ? Ljubezen ker našo premalo upo¬
števaš,

Reče mu, sprejmi darilo pokaže mu glavo Meduze.
Ko se potem pa nazaj ob levi polagoma vsukne.
Kamen postale njegove kosti so ob strani vsaki.

Ki se povečalo strašno kot so določili bogovi,
Zvezdno številno obnebje počiva na glavi njegovi.

Prozerpine rop. V. (385—445, 40-2—571).

Jezero stalo ne daleč od Hene je zidov globoko,
Zvalo se Perg je, imelo vodovje je silno prostorno.
Petja labudov na valih ne čuje več Kaister kot ono.
Gozd, ki obdaja vso stran, krasi vse vodovje okoli,
Solnčno vročino pa branijo vode in jader preproge.

V hlad so mladike, cvetlice različne in zemlja hla-

[divna.

Trajala večna pomlad je. Prozerpina v gaju igraje
Trga vijolice, lilije bele po trati cvetoči,

Z vnemo gorečo napolni košare, predpasnik, oprsje.
Ko s pomagalkami naglo tekmuje, hoteč prekositi .jih,
Takrat zagleda jo Dis, se zaljubi, jo ukrade, odpelje.
Tak se z ljubimko u beg mudilo je, njemu boginja
Plašna po materi vpije po vrstnicah nam, ko pokliče.
Ker je imela ob vrhu razparano krilo, so padle
Cvetke nabrane z odpasanjem krila, dehteče na zemljo,
Blaga nedolžnost, priprosto jej dičiia mlada je leta,
Skromna izguba povzroči devici že bolni težave.
Ropar jahaje podviže, poganja u skok že konjiča.
Zove ga, sivkasto uzdo, čez vrat in čez uzdo potegne^
Trese ga, beg pospešuje, poganja voziček drdraje,
Vleče se v jezeru in po močvirju od žvepla smrdečem.
Palici zvanem v hribovja škrbini, duplini ležečem,
Kjer so Bakijadi, rod, ki je nastal ob ožini Korinta
Zidali mesto z ozidjem v pristaniščih skoz neenakih,
Tam med Cijano Aretuzo Piseje zaliv se nahaja.

Ki vsled vrstečih, štrlečih se roglov prav ozek postaja.

V kraju tem Cijana je bila, vodovje po njej se imenuje,

40  —

Najimenitnejša Nimf siciličnift bila je slavnih.

Dvigne, vspne so iz vrtinca do zgornjega dela telesa.
Hitro spoznavat boginjo, vsMifcnie: „Zdaj dalje ne

[pojte.

Cere ne moreš ti zet postati, če ona ne mara.

Lahko se prosi, a vendar se ropno ne da odpeljati,
Ako jaz malo z velikim primerjati smem, tudi mene
Ljubko me Anapia ljubil, udarna sem se poročila,

Bila naprošena sem, ue s silo kot reva ugrabljena.
Tak modrujoča steguje roke zdaj ha kraje različne.
Srda ni držal Saturn več dalje, svaril je še konje,
Žezlo kraljevo, mogočno zabrusi v globino vrtinca.

Z roko, da v zemlje vdrtino do Tartara zvrta globoko
Vstavi, sprejme pa voz sred žrela navzdol! drdraje.
Cjano užalil je rop boginje:in dejstvo, da prava
Zvirka se njunega so zaničevala, bol tiho prenaša,

V srcu !i rano, katere tolažba ne more zacelit.

Več, togoti se v solzah, tdgtfje se stanjša v vodovje,
Kojih velika boginja je bila.. Se videlo udje

Skoro se mehčati, kosti -upogibati, nohtov trdoba
Vidno izginjati, prvi topijo in tanjšajo udje se
čutni, občutni vsega telesa, lasje iu pa prsti
Stegna in noge vseh udov, pretvorjenje brzo zvrši se

V valih premrzlih. Se ramena, hrbet in strani in prša
Stanjšajo, zleknejo naglo se v bistri potoček tekoči.
Konečno voda živahno še kri izpodrine rudečo,

Vrine v topeče se žile in nič se no more prijeti,

Mati potrta je hčerko iskala u krajih in morjih
Vseh, a zaman je vprašanje, iskanje prav daleč okoli.
Ona brez vsega počitka opazi ne mokrih las došle
Zorne Aurore ue Hespere. Ona prižgala na Etni
Smreki goreči, je polno plamena neumorno prenaša
Baklji skoz tmine obsežne. Oživljeni dan, ko napočil je
Zvezde ob zoru zbledivši še hčerko iskala je skrbna
Daleč in daleč od solnčega vzhoda pa tja do zahoda.
Kot da tarnala boginja je v valiti in raznih deželah.
Vse to našteti bi trajalo dolgo, ne najde se kraja,
Kjer bi ne bila iskala. Brez vspolia se vrne v Sicilijo,

— 41

Cjano obišče. A ta je spremenjena bila, drugače bi
Znala povedati marši še kaj, a vendar hoteč govoriti
Ust in jezika ni imela, ne sredstev kako se izrazit.
Znamenje dala je vendar očitno že materi znano,

Pas nek Perzefone tam na površju valov jej pokaže,
Kteri slučajno joj tamkaj odpadel v vrtinec besneči;
Tega spoznavši ta kakor bi zvedela zdajci o ropu,
Da jej ukradena, ruje lase si in trka z rokama
Prša. Vsled bolesti strašne zelo prizadeta potrta.

Ve še do zdaj ne, kje biva nje hčerka, ter zmerja

[vse kraje,

Vse nehvaležne nazivlja, povdarja, da niso vredni
Zemlje zakladov, ne sadja ne dragih številnih dobrot,
Zlasti Trinakrija, kjer je dobila izgube sledove.
Strašno srdita želi usmrtiti vole in kmete
Njivam, planotam zaupano skriti, a seme skaziti
Vso rodovitnost po svetu, vse zemlje poznane obsežne
Je brez vsakega vspeha, zamorjene v bilkah so setve,
Ptice popikajo semenska zrna na njivi vsejana
Ljuljka, osat in zeljišča izpodrivajo žetev pšenično.
Dvigne Elejska Alieja zdaj glavo iz srebrnih valov,

S čela odstrani lase, za uho jih brska in reče;

-Mati po sveta vesoljnem iskane ti hčerke, pridelkov
Prosim, pomiri se, srda ne imej do dežele predrage.
Kraj ta zakrivil ni nic, nerad se je ropu odklenil.
Srda ne bruhaj na kraj, ki tebi ni žalosti storil.

Saj nič ne prosim za dom, ko tujka sem prišla jaz

[semkaj,

Piza domovje jo moje, v Elidi tam 'mam začetek.
Bivam v Sikaniji tu ko tujka, pa ljubši kot oni
Mi je ta kraj. Aretuza zdaj tukaj zdaj tam jaz prc-

[bivam.

Tega imej dobrotljiva. Zakaj sem jaz dom zapustila,
Sem po valovih morja velikega v Ortigjo prišla.

To vse opisati, čakati treba bo ugodnejših časov,

Ko se otreseš skrbi, veselja radostno žiješ,

Zemlje prodor mi je pot, da skočim iz brezna na

[svetlo

42

Glavo mogočno vspenjam, motreč tu pa tam vse pri-

[kazni,

Zvezde in sinje obnebje, ker nisem teh vajen prizorov,
Ko pa pod zemljo jaz tečem, kjer mrtvih kraljestvo

[d onmje,

Tvojo Prozerpino zrem, ki ima pogled nam enaki.
Žalostna in strahopetna je bila, a zdaj je kraljica
Teme, kraljestva najvišjega, vendar soproga mogočna
Njega vladarja, ki vlada oblastno podzemljske kraje“.
Mati posluša strmeč je skoz okamnela vsa plaha,
Pride omamljena zopet k zavesti po strašnem udarcu.
Zgine omamljenost, pelje se v vozu zdaj v višje ob-

[zorje

Zraka. Tam stavši potrta v obličju, srdita pred Ju-

■[ pitrom

Kuštrasta pravi: „Piakaje sem došla glej semkaj O

[Jupiter

K tebi! Užaljena prosim za moje in tvoje potomstvo.
Ako ljubezen ne tli do mene, naj hčerka te gane
Prosim udano imej u skrbeh jo pozorno, je naju
čila rojenka, naj skrb ti malenkostna vendar ne bodi
Zdajci za rod. Ker dobila se hčerka je s trudom iskana.
Zgubljenje-najdenje ako ti zoveš in zraven, če veš kje
Biva, to najdenje smatraš. Bom sicer prestala bolezen
Ropa, da vsaj zanesljivo mi zopet povrne ugrabljeno.
Roparja vredna ni biti soproga ta hčerka, če tudi
Moja ni več“.. Nadaljuje zdaj Jupiter: ^Skupne ljubezni
Biser mi dana je s tabo predragi in skrb za to hčerko.
Svarno, pravično, če stvar razmišljujem, to čin ni

[žaljenja,

Prava ljubav je to oni ko zet ne bo srama povzročil,
Nama. Dovoli boginja, če manjkalo drugo bi koliko
Znači ponos biti Jupitra brat, ker pa drugo je v redu
In mi podredjen je le po usodi, če imaš pa želje.
Hočeš ločitev — naj vrne Prozerpina gor se v nebesa.
Toda z pogojem, da tamkaj jedil ni okusila z usti.
Kajti tako je določeno v trdnih odredbah vse Parkov.
Djal je. A Cera ustraja, če hčerko speljati, iz Huda.

— 43

j Tega pa ne dovoli še usoda, ker deva kršila
Post je, hodeča po skrbno obdelanih vrtih je vtrgaia
Z vpognjenih vej vam drevesa sad jablana zreli in vzela
j Zraven z rumenkaste čaše je zrn nabrala debelih
Sedem in z ustmi zgrudila trdino je. Videl očitno
| Afjkala to je, katerega slavna podzemeljska Nimfa
Je Aheronu ljubimcu u temnih duplinah povila.

Videl vse to je, z izdajstvom vrnitev je onemogočil.
Vzdihne kraljiea podzemlje svetov, pretvori to pričo

V svetnega ptička Elegetona imel je glavo škrop¬

ljeno

V kljun in u perje velike oči. Prizadeti ogrne
Brzo s peruti rumenimi, tja proti glavi raztočiini
Sprejme še kremplje zakrivljene komaj pregiblje z

[■naporom.

Ptiček postane, ostuden znanilec in vedež natančni,
Kaznih pretečih britkosti in sova, umij očim zlovedež
Z znamenji kot ovaduh vsaj zaslužil je kazen pravično,
Ker blebetajo z jezikom zakrivil je stvarno ločitev
O Ahelojdi od kot vam je perje in ptičje nožiče,

Ali ne nosite deve obličje? ker spremljale ste ve
Spretne Sirene Prozerpino v krogu sovrstnic ko trgala,
Brala spomladne je bujno dehteče, cvetoče cvetice V
Ko sta iskale zaman po svetu jo, v krajih različnih,
Hteli se vzdramiti morskih valov ves pozor prav urno;
Z željo dobiti plavute, da ložje bo dvigat se plavat
Tjekaj nad morsko gladino. Naklonjeni vaši bogovi
Ude so vaše, v peruti pretvorili gledali isto
Se rumeneti, da bode pa petje namenjeno ginjati
Vsaki posluh, vam ostala je ustna zgovornost jezika,.
Raba vporaba v zameno ostal vam je, čujte, strmite;
Pristni prekrasni deviški obraz in pa glas ves človeški
Jupiter, srednik med bratom, užaljeno sestro potrto
Enakomerno zdelil vam je leto tekoče na delo.
Skupno božanstva kraljestev dveh zdaj je boginja.
Toliko mescev je z materjo slično pa tudi z soprogom.
Brzo pretvori nje dušni se vpliv, preobrazi še .čudno.
Celo boginje, ki Diva žalila je svetlo kot solnce,

'

— 44 —

Ktero nevadno so krili še temni oblaki deževja,
Žarnega solnca sij vspenja z oblakov se prav zma¬
govalno.

Nijefca. VI. (146-224, 225—281,..283—293,'295—312).

Lidija cela buči po mestih se širi novica,

Ki po deželi povsod govori o dogodku prečudnem
Predno se Nijoba je vpregla u jarem zakonski,

Ko še' v Meonu na SISIn bivala krasna devica;
Vendar svarila ni kazen Araline družabniee ljudstva,
Da bi se bala nebeških, glasove rabivši le tihe.

C vrstilo mnogo ppgirmje. Nespretnost soproga zna-

[čilna,

Niti rod njiju kraljestva mogočnega, blišč celoskupen,
Toliko radosti ni jej povzročil, ce vse jej dopalo,"
Kakor potomstvo. Najsrečnejša bila je mater Nijobe
Zvana, če dopadajeaja bi toliko v sebi ne imela.
Kajti Tirezija hčerka li Kanto bodočnost sluteča
-Šla sredi mestnih je ulic od božjega duha. zavzeta,
Vsklikala krog je in vpila : „Šem pridite,'žene Izmenske
Ter prinesite Latoni in dvojčkoma naše Latone,

Hitro kadila molitvi u dar; krog lasovja ovite !

Se lavorik to zahteva Latoua po meni! Vse uboga:
Tebe soproge odpravijo se, vse okrašene z listjem,
Svetemu plamu kadila neso in proseče besede.

Bliža se Nijoba s tolpo, katera jo spremlja uvrščeno,
Dražestna v frigičnem krita, v katero zlato je všito,
Kolikor jeza dopušča, je krasna; dostatno se giblje,
Koder obličje krasi jo čez ramena skoro viseče!
Polna napuha prevzetno obrača poglede okoli;
„Kaka je' blaznost 1 *, vsklikne,- „bogove katere 1  se čujo
Bolj spoštovati ko vidne. Latono, če vi na oltarjih
Slavno častite, a meni premanjka kadila potrebnega?
Mene vpodobil je Tantal, kateri edini k obedu
Neumrjočih je šel; me rodila je hčerka Atlanta
Zvana Plejada Tajgeta, nje oče je nosil na rami
Njen oče zračni tečaj: Bil Jupitra sin je in sinka

— 45  —

Bil je soprog. Mi udano je ljudstvo n Frigiji vedno;
Meni udana trdnjava je Kadm; zidišec, mogočno,
Ljudstvo, ki tamkaj prebiva, s soprogom vladam pre-

[vidno !

Kamor se koli ozrem v palači, brezmejno imetje
Se vprizori pogledom! Jaz sama boginja sem čila,
Sedem hčera pa še imam, cvetočih mladeničev toliko
Zetov in snahov ! Se vprašate, kaj je Nijob.a prev¬
zetna ;

Vi si še upate, Kočo neko, Latono, Titanido.

Bolj upoštevati, sicer ne vem jaz čegava je hčerka,
Ko je vsa zemlja velika ji prostor domovja odrekla:
Vaša boginja ni bila sprejeta v nebesih, na zemlji!
Niti v vodovju, begunka je bila na zemlje obličju!
Dokler jej Del ne namigne in vsklikne sočutno ves

[ginjen:

»Tavaš, ti krožiš po svetu, a jaz po vodovju", jej

[reče !

Nestanoviten jej kraj, v bivališče Del jej pokloni.
Sina imela je dva, sedmeri del moje blaginje !

Srečna sem, kdo mi zanika in srečna ostanem v

[bodoče,

Kdo si usoja dvomiti, bogastvo me je utrdilo 1
Večji sem, da bi Fortuna utegnila mi škodovati!

Ce mi odtegne obilno, več bode mi ona pustila!
Blagre presega že strah! Pomislite skrajšati utegne
Meni kaj tega, kar moja rojenea vladata dobro;
Vendar ne padem do dvojnega broja Latone nesrečne,
S celo druhaljo le malo je več saj nerodovitna!

Idite, idite proč od žrtev in lovor raz glave
Brž odložite. Odložijo dar neskončani ostrne
Z glasom tihotnim častili boginjo so kakor spodobno.
Neumrjoča začuje otožno. Na Cinla najvišjih
Vrhih začne govoriti Latona devojčkoma dvema.
Glejta, jaz vaju sem mati rodivši vsaj vaju sem srečna,
Samo Junoni se umaknem in drugi boginji nobeni.
Dvomijo da sem boginja! Podijo me proč od oltarjev,.
Kjer sem od vekov češčena, če se ne ganeta sinka!

— 46  —

Te ni edina britkost! Saj zasramovanje pridjaia
'Tantala hči je še novo pred svojimi upala smešit
Vaju in mene cel6, čaj, nerodovitno me zvavši.

Rekla zločinka tako je z jezikom rotilnim očeta:
Prošenj še Lr.če pridružiti k tej pripovedki Latona,
Jenjaj! jej hčerka veli. Oh hitro po zraku letaje
Došla u Kadma sta dvor, z oblaki ogrnjen je dobro.
Ravno prostrano raztezalo polje se je obsežno.

S konji je bilo vse z drdranjem koles poteptano;
Gruče drobilo je konjsko kopito se svojimi udarci,
Nijoba Amtijona sedem prečvrstih sinov junaških
Skoči na konje, ki Barvani bili so s tirisko barvo,
Kritje je vroče, vajeti krmilne zlata so bliščale.
Izmen kateri najprvo porodnici materi bolest,

Radost prinesel je, v krogu obrnil čvetero kopitni
Tek je, ter brzdal krotil je žrelo peneče prestrašno
Stokrat gorje mi! zaupije zdaj ravno u prša zadeti,
Kosi on strel a z roko unirjočo vajeti zapušča
Zgrudi ob stran se polagoma z desnega zgiba navzdol}."
Sifil ko tula rožljanje začuje, najprvo pobegne,

Teče prav naglo ko krmar ki je vajen deževja,

Vetra pihljaj mu ne uteče nobeden. Ce tudi on dirja,
Keizogibhi strel smrti preganja bešhečega naglo;

Z grla štrlelo železo prodirno je kakor je bilo;
Ravno na vrat in na grlo v selo je nagnjeno doli.
Zemljo škropivši s krvjo, deročo kipečo okoli
Redim nesrečni in z dedom enakega imena Tantal,
Trud ko navadni sta dneva pozorno lepo omejila,

Sta obrnila pozornost opravkom mladeniškim borstva.
Že se borita zares, med sabo .zapletenim udi,

Prša ob prsih slone: se sproži tetiva napeta,

Strel brž prodere oba, ki tesno sta združena bila,
Zdilineta milo oba ter padeta bridko na zemljo,
Zvijata se v bolečinali prestrašnih oči obrnivši
Še proti Iliči izdihneta dušo preblago zdaj s smrtjo/
Aifenor gleda oba in bivši na prša se močno
Pride in vzdigne oba; objeinši zdaj ude že mrzle;
Delo zvvšivši se zgrudi ker Feb ga iz Dela zadene,

— 47

S temno jeklenko v srce, katero razkosa se y koso.
Skupno zvrši se takrat, da plača sekira obrne
Z dihanjem kri izkipera rudeea v ozračje puhteče.
Cilj neostriženi Damasihton ni te zadela ta rana
Prosto. Predere že strel, v členovju kolena mu nogo,
Gibčno upogiblje, ko hoče orožje morilno vzeti,

Strel mu že drugi zleti, globoko do grla predirno,
Zopet se vlije mu kri, sikajo visoko se dviga,
Žarkoma ista kipeča dviguje v ozračje se čisto.
Zadnji enako sinov Iijonej zdaj dviga že kvišku
Roke, vsklikuje proseče : ..Nebeški bogovi vsi skupno,
Treba prositi ni vse : Prizanesite ! prizanesite !

Ginjen na to je bil bog ko strel nevkrotljivi zadeti,
Spuščen lahkotno le mujenje učini ker ni pregloboko
Vrinil v srce se, prodrl občutno ni znakov osrčja.
Klici otožni in ljudstva potrtost ter solze služnika,
Materi hitro so oznanjevale britkosti te hiše:

Ona z začudenjem čuje, srdita jezi se še dalje,

Da so se upali višji še toliko vpliva vzdramiti.
Amfijon oče imaie že ranjena prša z železom,

Oh umiraje »končal je žo z lučjo britkosti življenja,
Oh kako Nijoba vendar oddaljena zdaj je od Nijobe,
Ki prepovedala ljudstvu latvičue žrtve oltarje,

Ko skozi mesto je šla, je glavo pregnila na tilnik
Svojcem nadležna sovražniku je milovanja vredna !
Nagnjena ona na trupla je mrzla brez reda, izbira,
Ona poljube deli otrokom v slovo prav ginljive.
Vzdignila pa je roke, potem proti nebu sklepajo;

»Ti grozovitim srce nasiti Kationa z britkostjo
Našo“, jej reče: ..Srce nasiti si z mojo zdaj revo !

Ti poskakuj, ker neso me k grobu, sovražna zma-

Rečein zmagalka, zakaj ? Ostalo mi več je rs«
Kakor pa tobi presrečni! Po toliko žrtvah jaz zma-
, [gam J'

Rekliv Nijoba je, planša doni iz napetega loka,

Vsi so se tresli strahu okoli, le ona je vstrajna, .

Zlo jo ohrabri. So stale u žalosti, temnih'oblakov

— 48 —

Sestre z lasovjem visečim krog bratov njih odrov

[mrtvaških,

Ena puščico izdira, katera prodrla v notrajnost,
Zgrudi na brata obličje se vsa onemogla, umrje.
Druga si tam prizadeva tolažiti mater potrto;

Hitro utihne, molči, za skrivno se rano le briga.
Uteči že hoče, zaman, se zdrkne ob sestro stoječo.
Ko pa leži, obledi, ta skrije se, ona se trose.

Šest jih je padlo u smrt, na ranah različnih krvave,
Zadnja ostala je še, katero s telesom je mati,

S krilom pokrila. „To pusti edino najmanjšo ti meni.
Samo najmanjšo od vseh, zahtevam,“ vpije. „Le eua!“
Ko je prosila sprošena, k tlom zgrudi se osamljena s
Tukaj od mrtvih sinov hčera je obdana edino,

Vsa je otrpla v brhkostih, lasovja več zrak ne vpo-

[gihlje,

Bledo obličje je vse potrto, na licih otožnih
Zdaj se oko ne obrača več, živega nič ni v podobi;
V ustih z otrplim nebnim obokom zmrzuje že jezik, '
Žila poneha že biti in utripljejo daljno deliti.

Vrat se ne upogne več, roka ne giblje več v členih,
Noga ne more hoditi, srce in pa jetra so skala.
Vendar še ploha, vrtiuec viharni odnese jo urno
Tjekaj v domovje. Tam gori visoko na hribu,

Taka pretaka solzice in zdaj še je mramor pretrden.

Licijski kmetje in žabe. VI. (313—381).

Takrat so bali se vsi očitnega srda božanstva,

Žena in zraven se mož, zamišljeni vsi so v obrade
Skazali čast so boginji porodnici dvojčkov ginljiviii;
Ko se navadno zgodi dogodke okrog so, nosili.

Rekel je eden od teh, na krasnih livadah Ličijo :
„Kmetje predsvetni so tam kaznjivo boginjo rotili,

Cin je ta malo poznan, a vendar je le znamenitem
Videl močvirni ribnjak in kraj sem jaz tega dogodka,
Kajti starikasti oče šibkoten za daljno potvanje,

Mi je naročil, ukazal govedo od tamkaj privesti,

— 49  —

Dal mi za spremstvo takoj junaka jc Lieijev roda.
Ko prehodila sva vse, že pašnike daleč okoli;

Sredi ježem je stal, obdan od pepela daritev
Tam je zastaran oltar, okinoan z zelenjem je trsja.
Tu spremljevalec obstane in milost mi tiho šepeče.
Proti jezeru in jaz sem milostne vzdihe pošiljal.
Zrtvenik li je Najadov, sem prašal, jaz ali pa Fauna?
Ali pa kraja, božanstva? A tujec mi dalje v odgovor:
„0 ti mladenič, tu ni kak bog na hribovja oltarjih —
Svojega ona ga zovc, kateri Jnno kraljica
Enkrat vos svet prepove, le Dol tavajočo sprejme,
Da jej naprošeni mir, okoli otoka krožeči.

Tamkaj ob palmi sloneča in Paiade drevu zelenem,
Dvojčka Kationa povila je proti mačehe volji.

Ušla je od tamkaj porodnica, dvojčka na prsih noseča.
Pride v Kimere in Lieije kraje po dolgem naporu
Trudna, ko ravno je solnee livade že z žarki ogrelo;
Žeja jo muči in liže osušene dele nebesne;

Prša so utrujena vsa, valeti sesanja malih otrok;

Y  dola nižavi vibnjak zagleda zdaj prav valoviti.

Kjer so nabirali vitr za pletenje kmetje okoli,

Bičje in ločje ter grbasto trsje rastoče v močvirju.
Bližje pristopi Titanja, poklekne, se upogne prot’ zemlji,
Da bi zajela požirek te vode hladilne v krepilo.
Kmečka drnhal prepove ji. Odvrne na. to brž boginja,
„Kaj mi vi branite vode ? Za skupno uporabo je ista.
Kolača ne zraka ne vode ni učinila za se narava
Za izkljuičljivo uporabo. Ohčinskega skupnega imetja
Bi se poslužila rada in vodo zajela v pijačo.

Nočem členovja in udov utrujenih si omočiti,

Ampak si žejo ugasiti. So suha vsa usta otrpla
Manjka mokrote za govor mi grlo im usta so suha,
Glas mi opešal je, komaj še diliam, jaz rabim krepila.
Vode požirek bo nektar! Življenje bi ž njo zadobite.
Dali z vodo bi življenje mi, vstrajati čem vam hva-

fležna,

Oinejo naj vas, otroci ročice Stegujejo milo."

Kes so. stegnili roke otroci z naročja oviti.

4

50 —

Kterega bi ne ganile boginje uljudne besede ?

Vendar vstrajajo vsi trdovratno braneči usluge,

Ko ne zbežala bi proč, bi jo sramotili, psovali,

Ni še zadostno, z rokami, z nogami so skušali zlobni
Vodo jezera in blato valili cebaje, skakaje
Žeja jej mine vsled jeze. Nevredne ne prosi več Keja
Hčerka in zgubljati noče besed več v dosego namena.
Roke povzdigne v nebo, pomembeno sodbo izreče:

„Trajen bodite spomin in večno v jezeru živite 11 .

Kar zapreti jim boginja se tudi je vse izvršilo,

Kmete je to veselilo potapljati ude v vodovje,
Dvigati glavo iz vode in plavati tam po površju,.
Čestokrat greti si ude ob bregu, skočiti v valovje
Hladno. Še zdaj blebetavi in grdi jeziki brez srama
Kreg in vpitje gojijo če tudi so dol pod vodovjem.
Kvakajo v valih in s kvakanjem zmerjajo in sramotijo.
Glas jim je hripav, vsled kvakanja vrat pa napet in

[oteka

Usta odprta se širijo, hrbet se glave dotika,

Hrbet zelenkast je, trebuh, največji telesa del belkast,
Mladostno skakljajo žabice v mlaki močvirni kvakaje.

Kuga na Egini. Minili doni. VII. (313—381).

Tlačilo kraje nebo je s strašno temoto v začetku
In je žarečo vročino razpršilo gori v oblake.

Luna, ko štirkrat združivši rogove je krog dovršila.
Štirkrat s pojemanjem krog je uničila, zopet razdjala,
Južni vetrovi vsi so pihali se smrtnimi hlidi.

Smelo trdi se, da zlo se vrinilo v zvirke je jezer;
Kač pa na tisoč in tisoč, je lazilo v njivah pustotnih,
S strupom okužile vse so reke, vodice okoli :

Z bolestjo tie in ovac, psov, volov in divjih živali
Nagla bolezni se moč spoznala je. Ubogi oralec
Gledal je plah in strmeč, kak padajo voli pri delu.
Skor kakor mrtvi sred brazd se zgrudijo k tlom one-

[mogli.

čredi obraščeni z volno, je volna že sama odpadla;

— 51  —

Glej, blebetaje na tla že padajo trupla potrta.

Zdaj oneeeščen od zmag, na bivše časti že pozabi,
Bridko zdihuje ob jaslih pripravljen, da častno pogine.
Divji zaje več ne besni, na tek se jelen ne zanaša,
Tudi medvedi zdaj več ne tlačijo razne živine.

Vse le boleha okrog. Po gozdih, na njivah, na potih
Mrtva že trupla leže in zrak je okužen, zasmrajen.
Djal bom odkrito, da psi jih roparski več ne povohajo,
Ptiči in niti volkovi, razpadla so, gnjila vzročila
Škodo s hlapenjem, okuženje širi se daleč okoli.
Kmete nesrečne je kuga morila in begala strašno
Ter se vgnezdila v zidiščih velikih je mest in pa

[krajev.

Dalje žrjavea prestrašila vsled dihanja vedno se veča,
Jezik kosmat je, vsled strašnega vnetja zakrožen,

[otekel,

Usta vsled žeje so suha, odprta so gorkim vetrovom,
Sprideni zrak se zajema skor ust odprtino prenašat.
Težka je vsake postelje odeja in žrtve ležijo
Nage na tleh in telo se noče shladiti. Nasprotno;
Ugreje se tlak, ki žareč od sil je vročine telesne.

Ni ga, da zlo omejil bi, vznemirja osoda zdravnike.
Zlo se vrine, podjetniki umetnosti škodo trpijo.

Bliže če kdo se nahaja skrbeč za bolnika pozorno,
Toliko bliže nahaja se smrti, ko zginejo upi,

Vsake rešitve, bolezen prestrašna le s smrtjo skončuje.
Željam udajo ne se več, skrbeč za koristno potrebno,
Nič ni koristnega. Sram je zbežala, Ležijo, na rekah,
Tokih, potokih, vodnjakih, ležiščih je vse tu prostrano.
Prej ko življenje ugasniti noče tud želja do pitja.

S tem so obteženi vsi, mogoče jim priti ni z vode:
Strašno nesrečnim postelja se tudi da skakajo kvišku
Skoke ovira če moč, telesa po zemlji ležijo.

Plahi bežijo, boječ se hišnih bogov in poznanih.
Pogubonosno se zdi že vsakemu lastno domovje
Skrit ker vzrok je, kraj znani deležen vse krivde in

[zla je.

Lahko po potih bi zrl pol mrtve okoli capljati,

Dokler jim stati mogoče- je bilo, a dragi plakaje
Bdili so tamkaj na tleh, zvijejo se v zadnjih zdihljajih
Iskrile so jim oči in k zvezdam obnebja visečga
Ude držali so, smrt zasači jih umirajoče
Kak mi je bilo takrat, ob srcu pri takih prizorih ?
Prav nič drugače kot vse, mrzil bi življenje naporno
Kamor ozrl pogled si, je ljudstvo ležalo po zemlji,
Kakor odpade z mladik vse sadje, ko zrelo z vejevja,
Ali s hrastevja želod, ko veje vihar upogiblje.

Proti nam spenja svetišče prostorno se, ima stopnice
Dolge, je Jupitra last, kdo žrtev kad.1 ni donašal
Njemu zaman, kak soprog za soprogo in oče za sina
Molil tu uda n o, zaupno življenje skončavši prerano,

V rokah držaje po,sodo kadila brez vsakega uspeha,
Ne še porabljeno v čast in v g vrbe 'puhtilne bogovom.
Kdo ni zaman jim kadil zažiga 1 , z gorečo vnemo,
Kolikokrat pripeljani so voli se zgrudili mrtvi
K tlom., nodočakali smrtnega udarca, duhovnik obljube
Molil je žrtvi, vlivajo še pristnega vina med roge.
Jupitru, zase, za dom, za troje otrok darovaje,
Strašno tuliti sem čul živinče povodom daritev,

Videl kak isto se k tlom je zgrudilo gltoro brez udarca,
Hitro oblilo je vrat s krvjo nabrušeno rezilo.

Bolna so- ©nova zgubila vse znake resnice in. zraven.
Božja svarila; a v čreva se vrinejo strašne bolezni.
K.azprost,rta> se zre zdaj tam pred oltarjem še trupla,
Mrtva, da smrt se predočila v bujnih je barvah

[navzočim,

Del se obesi z vrvjo in prežene strah- smrti le a smrtjo,
Kličejo še bližajočo »sodo iz lastnih nagibov.

Mrtva telesa pokopljejo se brez navadnih obredov,
Duri me zmagajo žrtev, na zemlji prostrano ležijo.
Zraven visoki groia&di povratno se vročajo v žrelo.
Že več me pride v poštev sramota v nikakem ozi-vu,
Tam se za  ogenj bore, že bije se boj pri gromadi.
Duše hčerk, mater, ml&denčev in starčkov okrog

[tavajoče.

Brez milovanja in pJakamja ni ga sočutnega srca,

Ni ga prostora za grobe,, za ogenj, drvi ne zadosti.
ZroČ vos osupel usodo viharno nesreče, sem vskliknil:
„Jupiter" ako je res, in zmišijeno ni, da Azopido
iSi zakonito objel, te oče veliki ni sram, da
Oče si inoj, le nazaj povrni vse moje, pokoplji

V grob“. Ko začul je besede, brž z bliskom in treskom
Znake ugodne dajoč, vprašalen tako odgovarja:

„Kar mi daruješ, hvaležno sprejmem v zahvalo obljube 1 *.
Bila slučajno takrat navzoča je Jupitra smreka
Sveta, Dodonskega semena, redke krasote, širokih
Vej tu zaglednl sem v dolgem sprevodu jaz mravljo

[ki nesle

Sadje so v vrstah prav dolgih, a v. gobčkih nosiie
v  ' [so težo.

Sle so po poti ko v žlebu, vskliknem začudeno ginjen:
r Daj dobrotljivi ti oče mi broj državljanov udanili,
Prazna zidišča napolni!“ Drhtela je smreka visoka,
Dala šumenje, ko veter je majal brez bolev občutnih.
Tresli so udje se, las pa vsaki je vstajal po konci.
Vendar poljubil zemljo sem, deblo in bistvene dele.
Nisem pa upov izjavil, a vendar duševno sem upal.
Noč se približa, telo trudno vsled skrbi iu naporov,
Sen brž objame in zdelo se mi, da stoji ona smreka
Spenja pred mano vejata, košato se kvišku, broj živih
Bitij na vejali SO 1  dviga in doli na njive vsiplje
Ljudstvo li vojno, ki polno mu zrna s tvarin raznoterih
Zdelo se hitro, da raste iu večje in večje postaja,

S tla dvigujoč se pokončno stojen brž odstrani vso

[vitkost

Zraven broj nog in pa udov ter temnato barvo odloži,
•Ude s človeško podobo obleče, pozornost budeči.

Sen mi je ubežal, čujoč prizora jaz sanj ne uvažujem
Ter pomiljujeni, da v višjih bogovih ni več pomoči mi.

V  hiši nastalo mrmranje je silno in zdelo se mi je
Zopet, da čujem človeške glasove nevajene sluhu.
Stnatral vse to sem za sen, a nagioma Telamon pride,
Reče : „Ti oče boš večje doživel kot upaš, veruješ.
Pridi ven“: Šel sem in zrl sem toliko mož, kot v sanjah

— 54

Snival sem videti take, spoznam vse po vrsti stoječe.
Došli so bližje, nazdravili so me ko kralja z veseljem.
Jupitru dal sem obljubo in novim narodom vse mesto,
Njive bivalcev minolih lastnine, zval rod sem Mirmone.
Znači ime njih začetek. Podobe oblike si videl.
Prejšni značaj so ohranili in ga imajo še vedno
Varčen je, vstranjen ta rod, za delo trpežen, sposoben.
Zna pridobiti si sredstev ohraniti vse pridobljeno.
Starosti ker si enake, poguma, slede ti u vojno
Veter vzhodni ko bode — ki tebe je semkaj pridejal
Veter vzhodni, ki njega pretvoril — se bode v zahodni.

Dedal in Ikar. Vin. (183-235).

Pedal do Krete srdit, zaradi predolgega, izgnanstva
Kodnega kraja ljubav, mu upe u srcu prižiga.

Bil je od morja obdan. „Naj dežela vodovje zapira,
Vsklikne, nebo milostljivo mi bode gotovo odprto*.
Tam mi življena bo cilj, stremljenje bo vsako skon-

[čano !

Minos naj vlada le vse, saj zraka on menda ne vlada*.
Keče in misli obrača do ročnosti neizvedljivih,

Nove postave deli naravi. Vreja si preje,

Spretno začenja z najmanjšimi, krajša sledila najdaljšim,
Tak so nastale peruti. Enako nareja piščalko
Kmet z ovsenice cevi neenakih počasu vrojenih.
Združene zveže jih, skrivi v oblok in zasuče na sredi,
Konečno združi jih z voskom, dobijo podobo peruti.
Deček Ikarij je stal v bližini gledaje to delo,

Ne da bi vedel da z lastno nevarnostjo igro zvršuje ;
Zdaj z smehljajočim obličjem, dotika se perja, katero
Veter je lahki vpogibal, zdaj vosek rumeni ogreva,

S prsti mehča, čudotvorno očetovo delo ovira.

Ko iznajdljivost skončal je umetnik zdaj lastno je

[truplo

Dvigne na krila in plava v ozračnem obzorju veselo.
Sina uči in svari: „Ti dam opomine, moj Ikar,

Teci po srednji mi poti, perut da ne bodeš pohabil

55

Dol ko v nižave letiš, a višje da žar jih ne ugreje.
Plavaj oddaljen ti sredi obeh prav previdno, pozorno.
Heliko Bota ne glej na desni ne meča Oriona
Tamkaj ob levi. Le teci za mano. Mu da navodila
Ter mu obesi peruti na ramena, ki so nevešča,

Ko ga svari, opominja so rosnata starčkova lica.
Roka očeta drhti. Poljube on sinu podaja,

Ktere v bodoče v drugič gotovo ne bode ponavljal.
Kvišku se vzdigne leti v skrbeh le za sina odzadaj,
Skoro tako kakor ptič, mladiča ko z gnezda izpelje,
V zrak ga svari, opominja na ročnosti zla nedostatke.
Svoja on krila pregiblje, na sinove gleda peruti,

Vidi jih marsikateri, ki z roko svoj trnek premika,
Spretno obrača in ribe lovi, li pastir ko naslonjen
Tamkaj na palco pastirsko, orač ki oralo krmili,

Čudi prikazni se vse, misleč, si, da to so bogovi,
Kteri po zraku lete. Na levi so bili že Sama
Dela in Para, je stal ob desni Lebint iu Kalimne.
Deček raduje se v teku predrznem z velikim veseljem.
Kmalu voditelja že zapusti se spustivsi v višave,

Želja nebes ga navduši, da v višje obzorje se spušča,
Vosek dehteči zmehčala je žarna moč solnca. pekoča.
Perja se vez raztopi, odpadejo naglo peruti,

Ramena naga steguje, pogreša krmilnega stroja.

Zraka ne najde zadosti, ki bi ga držal v ozračju;
Pade obraz, ki je klical očeta ime, u valovje
Modro in plavo ko zdaj je zvano po njemu pomijivo.
Oče nesrečni, ne več oče „Ika.rij“, zdaj reče:

Kje si Ikarij, Ikarij, kje vendar naj tebe poiščem ?
Perje zagleda na valih ležeče in isti prekolne
Hitro umetnosti vse, telo pa pokoplje že mrtvo.

Zove se zdaj še ta kraj z imenom pokopanca vedno.

Kalidonski lov in Mele agar j a smrt.

VIII. (267—284, 287 — 525).

Hitro razširil je glas po mestih Tezeja sloveče.

Častno ime, a ves rod Aliaje bogate v pogubah

Strašnih je iskal zavetja pri njemu. Njegove opore
Sprosil zaupno proseč je Kaiidon, če tudi imela
Je Meleagra. Povod bil je prošnji mrjasee prečudni,
Sluga in pa maščevalec Dijane sovražne. Se pravi,
Da je prinesel Enej od polnih pridelkov bogatega
Leta poljskega sadja prvino Cerere Ideja pa
Vina in olja Paladje Minerve v dar lepolasi.

Pri poljedelstva boginjah začenši dospelo češčenjs
Je do najvjšjih bogov. Trdi se, da samo oltarji
Prazni brez vsakih daril ostali Minerve so slavne.
Jeza se loti bogov. Zločinstvo brez kazni ne bode !
Reče : Naj zovejo le me brezslavno, ne bom pa trpela,
Pa se me zove brez zla, brez srda in pa maščevanja 1
Tjakaj na trate Eneja za kazen mrjasea zdaj pošlje.
Bil je ta velik, Epir pač nima volov tako čvrstih
Niti livade in trate Sicilije nimajo manjših.

Ogenj in zraven še kri iskri iz pogledov jim bistrih;
Tilnik je kakor branik, mogočno pokončno se dviga;
Pene mu vroče teko iz gobea po gibi široki,

Tudi zobovje podobno je indijskim zobom primerno ;
Ogenj iz gobea mu prha vejevje okoli požiga.

Setve na tla potepta, ko v bilkah rastoče stojijo, —
Kmetom požanje ves up, ker klasje in sadje potrga,
čakajo hrami zaman, kleti in pa skednji so prazni.
Latniki padajo dol, ker polni so zrelega grozdja,
Jagode z oijenatih vej visijo bogato obložene.

Proti živini srdit je, pastirji ne psi več ne morejo
Braniti in ukrotiti govedo. Vse ljudstvo narazen
Teče, pobegne, gotovo je samo še v mestnih zidisuik ;
Konečno zbere Meleager tolpo mladenčev junaških,
Bila oba Tindarida, odlična sta s pestjo v boju,

Drugi na konjih in Jazon, ki prvo je ladjo iztesal,
Tezej s Piritoom bil je podoba vzajemnosti srečne,
Dalje Testjada oba potomca Afareja, Linkoj
Idas in Venej in besni Leukip s kopjem izvežban,
Vrli Akast, Hipotoj in pa Drijas in Foniks
Ta bil Amintorja sin je, oba Aktorida in Filej.

Ki bil iz Elje poslan je. A Telamon tudi Ahileja.

— 57  —

Oče kateri bogovom jednačil je ; Z Peresom lujantiski
JoUij junak in prečvrsti Euricij in Ehjon, kateri
Nedosegljiv bil je v bojih, Narieiski Leleks Panopej
-Hilej in Hipak In Nestor, ki bil je še v letih mla¬
dostnih.

Dalje še.tisti, katere Hipokooa s stare Amikle poslal je
Zet Penelope s Parazijskim Ankejeni in pa preroški
Ampikid iu zdaj se gotovi Elkid in Tegejra Likaj3kega
Oaja ponos in krasota. Ta zgoraj priveže obleko
■S trpnem utrdivši jo umetno je bilo iasovje nje vbrano
V šopke. Tul slonokoste-ui rožljal jej je na ramenih

[levih

Poln orožja je bil, a lok držal je v lovi ponosno,

Vse lepotičje kraseče ga bilo v resnici je kakor
Slike deviške mladenea, mladenško pa vse pri devici.
Isto jo časno zapazi junak lCalidonski, želi jo
Vendar brez vsake odredbe božanstva je skrivom
Srkal ljubezni vpliv ter rekel: O srečen pač bode
Tisti, katerega vrednega najde si v zakon življenja.”
Več pa izjaviti tu ne dopušča ne čas, sramožljivost.

Z vnemo gorečnostjo snuje on delo veliko velikega
Boja. Tam v plani začenja nek gozd se razteza čez
Polja obsežna; tu sekalo ni se, razgled se odpira
Dol po planjavi, ko došli možje so, raztegnejo mreže
Lovske in snamejo psom vezi in okove raz gobcev.
Del zasleduje stopinje in išče dobiti predmete
Lastne nesreče. Dolina je bila podobna kotlini.
Kamor potoki dero, tja teče povodenj deževja.

Mlaka globoka obraščena z vrbjem je, s trsjem, z

{grmičjem.

Planil mrjascc od tu je -V tolpo sovražno poskočno
Ravno tako kakor blisk, ko švigne iz temnih oblakov
Veje se vpognejo k tlom, povzroči lesovje bučanje.
Hitro mladeniči vsi, kričaje, v desnici orožje
Hrabro držijo, blišči njih široko železo. A oni
Plane razžene vse pse ko vsaki nasproti stoji
Besnemu ter lajajoče v stran odganja z udarci.
Dvojčka pa brata še nista visela takrat, kot obnebja.

58

Zvezde. Prekrasna oba sta jahala čila na konjih,
Belih ko sneg, a vihtela sta v zraku ost sulice svetle.
Z mahanjem gibčnim. Krvi bi prelivanje skoro nastalo,
Če bi ščetinec tja v gozd ne pobegnil košati tja v kraje
Nedostopne za sulice konje v goščavi vejevja.
Telamon njemu sledi v neprevidnosti jako goreči
Padel bi bil na obraz, v obrambo so mu korenike
Pelej ko tega povzdigne tak brzo puščico Tegeja
Tja na tetivo položi sproživši strel naglo iz loka,
Ravno pod uhom zverine se vrine, opraska brž kožo
Barva krvavo ščetinje. Se ni vzradostila bolj vspeha,
Strela kot pa Meleager. Kri prvič zapazi in drnzim
Kri on pokaže, deja : „ Junaštva plačilo te čaka,
Moštvo rudeče postaja, bodrijo se sami med sabo
S krikom jim raste pogum streljaje brez vsakega reda.
Množica strelom škoduje, ovira strel in zadržuje,
Toda Arkadij, ki imel sekiro dvoplatno jo v roki:
Besno zdaj proti osodi vsklikuje, učite se mladci!
Koliko boljše je moško orožje od ženskega, le pritrdite,
Delu! Ga bode Latonja li z lastnim orožjem branila
A pokončala ga bo kljub Dijane protivov ta roka.!“
Take napihnen prevzetnež bahaške besede izreče,
Zgrabi z obema rokama dvoplatno sekiro prav naglo,
Stopi na prste se vzdigne, predrzneža hitro doteče.
Besna naskoči žival predrzneža zdaj smrtnosno,

Loti oblastno se tam, kjer pot je do smrti najbližja,

V lakotni del mu pošast zadala dve rani je smrtni.
Ankej zvali se na tla, osrčje in čreva krvava
Padajo s toki krvi, da vsa krvaveča je zemlja.
Piritous, Iksjona sin, zdaj napade sovražnike krute,
Kopje on lovsko je držal v desnici zelo krčevito.
Temu dejal je Egid: Najljubši si del moje duše,
Ljubši si mi kakor sam si dopuščena nama je hrabrost!

V škodo je bila Anceju le čilavost drzna, on reče !
Puščico grčasto drenovko z ostjo jekleno kovana,

S tem zavihti, a spuščeni v hipu, da cilj svoj doseže
Listnata veja pa Jupitra hrasta jo je zadržala.

■Spustil enako je strel Ezonid, a tega osoda

— 59  —

Naglo odvrne v pogubo nedolžnega psička v bližini.
Zletel je spuščen u trebuh ter trebuh in zemljo predere.
Roka Enida imela je vspeh raznolični od puščic,
Spuščenih prva v zemlji obstane, a druga sred hrbta.
Ravno ko oni razsaja s telesom okoli krožeči,

Sikajo pene s krvjo približa se rane vzročitelj,
Raztogoti zdaj sovražnika s srdov bliščeče on kopje
Lovsko zabode globoko v grbo nasproti stoječo.
Skažejo zdaj mu radost tovariši z vskliknim upitjem,
Hočejo stiskati roke zmagalcu, strmeči pa zrejo
Divjo to strašno žival, razprostrta na tleh je ležala,
Jo občudujejo, se je dotakniti nihče ne upa,

Varno ni, okrvavil je vsaki še svoje orožje.

On pa junaško z nogo zdaj stopi na glavo pogubno,
K tlom jo potlači takoj potem pa sledeče izjavi:
Sprejmi Nonakrija plen ti zdaj osvojitve skončane,
Moja naj slava s teboj, naj bode lepo razdeljena.

Kar je sovražniku vzel ščetinasto kožo raz hrbta,

Dal jej je zraven glavo z zobovjem trdno oboroženo.
Z darom napravi jej oni presrčno veselje in radost.
Drugi zavistno so zrli, zamolklo mrmranje se čuti
Glasno klicaje in roke dvigaje vpili Testjadi so
Testja sinovi: „Odloži o žena ne smeš se lastiti
Naše ti slave, krasoti ti tvoji preveč ne zaupaj,

Da te dobrotnik ljubezni ves ginjen ne bode zapustil,
Njej pa darilo vzamejo, njemu pravico do njega.

Ni mavortinski junak prenašal, vsled strašnega srda,
Rekel je: „Učite se roparji tuje časti, kako daleč
Cini oddaljeni so od pretitev“ ! Zdaj prša Pleksipa
Strica predere z železom, ko slutil ni take osode.
Tokseja kteri je dvomil, ugibal, kaj hoče storiti,
Tuhta li če maščevati se, zbal se osode je brata.

Ni več pomislil glej meč, gorak še od prvega umora.
Zopet ogreje s krvjo, porine n prša njegova.

Hvalo bogovom donese za sina, zmagalca Alteja
Tja v svetišče nazaj, ko vrnejo trupla se bratov
Mrtvih jejo, ko razglasijo o smrti se tužni glasovi,
Ona potrta se bije, z vpitjem zelo duhomornim

— 60  —

Kmalu Hiteča vso mesto napolni iu solze pretaka,
.Krila pozlačena, kmalu zamenja s črnikasto barvo,
Ko je bil zglašen morilec, poneha vse žalovr.aje,
Solze se vse spremenijo v žoljeuo le maščevanje.
Glavnje poleno je tamkaj ležalo, ko Testja rodivši
Mirno počiva, so brž sestrice ga vrgle na ogegj,
Nitko osoilno so vile s pritisnjenim palcem iu rekle:
„Tebi rejenček enako življenja dolgost podelimo,
Kakor tn lesu“. Boginje odstranijo se, ko izrekle
Spev so usodni. A mati s plamena zdaj vejo gorečo
Vzame, oblije z vodo jo tekočo, ostal pa je dolgo
Ta le v notranjih dvoranah, dosegel, da tvojo je starost,
Čvrsti mladenič. Izpelje ga mati, ukaže nabrati
Trsk in vejevja gromado napravi, da isto zakuri.
Štirkrat poskuša sedaj, da vejo u plamen ufakne :
Štirkrat skesa se, odneha, se kregajo mati in sestra
Dve ste vlekle.srce na kraje različne narazen,
čestokrat že. zablodi obličje vsled straha pred grehom
Čestokrat tudi oči se že rudečijo od jeze.

Kmalu je bilo obličje podobno pretilki prizorov.
Strašnih, a zopet podobno le taki ki ima sočutje.
Divji žareči ko srd je solze posušil obraza,

Najdejo solze se spet. Kakor ladja, katero vetrovi
In pa vetrovom nasprotno stremljenje, le dalje potegne,
Dvojno občuti že moč, obema uboga nestalna.

Ravno tako omaguje Testija, ki ginjena v cestah
Kmalu pomiri ves srd, a zopet ga le ponovi.

Vendar pričenja zreč že sestra dobivati materno,
Sence sorodne krvi z krvjo potolažiti resno,

Matere ona ko krši dolžnosti je ljubljena sestra.
Pogubonosni ko ogenj postaja močnejši srditi
Rekla je: „Moje meso in kri naj gromada uniči!“

Ko pa z brezčutno roko držala lesovje je vsodu«,
Stopi nesrečna pred žrtvenik smrti in reče tako-le :
„Ve maščevalne ste tri boginje Eumenide, prosim
Vaš obrnite pogled zdaj tja k maščevanja oltarju,
Zlobo kaznujem, vstajam! se smrt naj maščuje s smrtjo!
Toraj zločinstvo sledi z zločinstvi in mrlič z mrliči!

— 61

Z žalostjo, ki se množi, naj uniči se hiša zločinstva !
Li naj se srečni Enej raduje zdaj s sinovo zmago ?
Testij pa bo brez otrok ? Oba žalostinke zapojta.
Bratovski ravnokar umrli vi duši obdati te moje
Usluge ter sprejmite žrtve mrliške zastavo življenja.
Stokrat gorje mi? Kam tavam? Odpustite bratje
Materi! Koke otrpnejo mi pri podjetju. Zaslužil,
Priznavam, umreti je dni; le smrti vzročitelj ni všeč mi
Toraj brez kazni ostane naj živ, zmagovalec uspehov
Sam Kalidonsko kraljestvo, a vi naj ležali bi tukaj
Prah in pepel in pa sence mrzlotne ? Resnično
'Pega trpeti »e morem. Naj zlobnež pogine, naj vzatae
S sabo vse upe očeta; kraljestvo domovje naj pade.
Kje je ves materni čst? In kje so obveznosti Staričev ?
Kje so težave, katero prenašal sem mesecev deset ?
Oh, k® bi bil ti uničen že z ognjena prvotno, prestal bi!
Živel si' z našim darilom, umrl po- naši boš krivdi.
Sprejmi darilo za tvoje dejanje, dvakratno podeli'
Enkrat ob rojstvu in kmalu potem ti življenje nazaj !
Ali položi n grob me tje kjer počivajo bratje.

Hočem in vendar ne morem, kaj treba je meni storiti.
Hitro vprizorijo vse se rane mi bratov in tudi
Slika prelite krvi, ljubezen ime moje maj.ke
To omeči mi srce. Nesrečna. Jaz! Zmagali boste
Slabo., pa zmagajte, bratje; če spravna daritev
Tista bo, ki sem jo izročila, sledila vam jaz bom gotovo. *
Reče, z desnico tresočo zdaj glavnjo smrtiino zavrže
V ogenj. Ta vzdihne, li »doto se J*, da vzdihuje,

Ko jo objame plam ognjeni s svojo žrjavco žarečo.
Ne da bi slutil, odKlaljon KeJeager z učinki plamena
Uničen- občuti osrčje, vse suh® in z ognjem nevidnim
Vstrajsto premaga on vse bolečine Velikega ognja.

Se pritožuje da padel bo častno, umrl brez kivi.

Rane An.keja on zove presrčne, očeta že starega
Brate in sestrice, ljubko, 'soproge on- kliče z vzdihi,

Z zadnjimi BdflhJjejl ust, tako tudi matere kliče.

Raste s plamenom brhkost, pojema. Naenkrat oboje
Ugasne, polagoma dihanje v zrak pihljajoči izgine,
Zgine polagoma ogenj, pepel pa pokrije vse oglje.

— 62 —

Filemon in Baucis. VIII. (611—651, 655—7-24).

Bog je vodovja utihnil. Prizor je prestrašni vse ganil.
Vernike Iksija sin osmešil je kot sramotilen
Živih bogov in pa trmast po svoji uporni naravi.
Rekel je: O Alieloj, izmišljotinke nam praviš.

Misliš bogovi, da naši mogočni so, ako nam dajo
In pa vzamejo zopet podobo podeljeno enkrat."

Vsi so strmeli in govora niso hoteli odobriti,

Zlasti dejal je pa Leleks, ki zrel je bil v letih ra-

[zuma:

„Moč je brezmejna nebesna, brez konca in kraja je

[trajna,

Kar so hoteli bogovi, to vse se zvršilo je dobro.

Da pa ti v dvomih ne boš, nahaja se v frigičnih hribih,
Hrastič v lipe bližini, obdan je z zidovjem primerno.
Videl jaz isti sem kraj, poslal me je Pitej v Pelopo
Trate, katere nekoč je oče vladal mogočno.

Blizu močvirje je stalo, ta kraj bil obljuden je dobro;
Zdaj so tu same vode potapljavcev in vodnih kokoši,
Jupiter prišel je tja nekoč u človeški podobi,

Dalje z očetom Atlant, ki nosil je palco klicarsko.

Ko odložijo peruti, podajo se v hišo priprosto,

Da prenočišče dobe, so trudni, upehani silno.

Hiš jim zaprlo tisoč je vrata z zapahi brezčutno,

Ena jih sprejme pod streho prijazno in prav postrež-

[Ijivo.

S slamo in trsjem je krita, kjer Baucis pobožna že-

[nica,

Starka, Filemon nje mož starikast, sta združena bila
Že od mladosti živela sta skupno, se starala skupno.
Bedo in revo spoznavši, prenašala z mirnim sta srcem.
V hiši domujeta dva, ubogata in ukazujeta.

Ko nebeščani v hišico malo vstopijo, vpognejo
Glavo ter grejo skoz nizka vrata naravnost v sobo.
Starček ukaže na stol jim sesti in se odpočiti,

Klop to pogrnila Baucis postrežna je s platnom do-

[mačim.

— 63  —

Brž na ognjišču pepel od prejšnjega dneva razbrska,
K iskram pa listje žrjavco podtika, zapiha šibkotno;
Plamen užiga gorivo, vzbuja na razne načine.

Listje osušeno zmes, in hosto drobljeno na kosce,
Semkaj donaša, s podstrešja polena in hosto že suho,
Piam zagori to lomivši poklada pod kotlič obešen.
Zelje donaša, ki mož je ravno prinesel iz vrta.

Oni dvoroglate vilice vzame, zabode v hrbtišče
Prašičevim; okajene gori na tramu viseče.

Sname jo doli in kos odreže ob strani mesnine.

Kuha odrezke v kropu vrelem, da mehko postane.
Čas uporabijo, čuj, v pogovore razne med sabo,

Se trstja podzglavje zrahlja, katero na postljije stalo
Z vrbja imelo noge ležišče je vdelane trdno.

To sta pokrila z odejo navadno ob praznikih večjih.
Ta pa je bila že revna in stara, obdrgnjena dobro,
Nezadovoljno ležišče gotovo vsled nje pa ni bilo.
Sedli bogovi k obedu so. Starka jim streže strahotno,
Hoče pogrniti mizo, a noga ni tretja enaka,

Trsko, črepinjo vzame, podloži, vravnava zdaj mizo.
Jagodno juho deviške Minerve, jesenskih dernuljic,
Kočno na mizo pregrnjeno zdajci prinese prikuho,

Ki so namakane v soku tekočem salate in redkvic,
Sira in jajc opečenih na mehko v pepelu žarečem.
Vse to postavi na mizo v iltanih trdnih posodah,

Vrč se postavi na mizo, s srebra je ednakega delan,
čaše iz bukve lesa izdolbljene, preprečene z vozkom
Kmalu po kratkem odmoru že pošlje ognjišče jedila,
Vina novejša odstranijo, se nadomestijo s starmi,

Ki je služilo v posladek po dobrem priprostem obedu.
Tu so orehi, osušene fige, namešane z datlji,

Jabolka, slive in češpljo v široko pletenih košarah.
Grozdje že zrelo, nabrano v vinogradu hišnem na

[trtah,

Sredi nahaja se krog, medu, ki je sladek, okusen,
Zraven obrazi prijazni postrežna volja dobrotna.

Zdajci opazita: skledica prazna se sama napolni,
Vrček izpraznjeni vinca napolni se sam že od sebe.

~ <>t —

PJaha osupla, "bo.ita sp,  roke stegujeta kvišku,

Prošnje molitve Fiiemon in Baneis izrekata udano.
Prosita brž odpuščanja, za jed in za slabo postrežbe!
Goska je bila jedina euvaika domovja te hiše,

To sta sklenila zaklati in gostom v gostijo podati;
Hitra v letanja utrudila je kmalu počasna se starka,
Dolgo je tekala, kenečno vendar priteče v zavetje
Gostov nebeških; umor bogovi ustavijo rekši:

„Mi smo .bogovi, brezbožne sosede pa bode gotovo
Kazen zaslužena kmalu zadela, vidva pa ostaneta
Prosta nesreče, zapustita vaju (lom ovje ter spremljajta
Nas in podajta se z nam? čez strme vrhove hribovja.
Vbogala sta in oprta na palico gresta res dalje.

Pot je naporna, utrudljiva, le » trudom sta prišla do

[vrha.

Daleč sta bila tako ko segne strel loka v daljavo.
Čudom začudita se, ko vidita uničene kraje,

Drugo v močvirju je vse, ie hiša je njiju ostala.
Pomi.lovavši pretužno osodo sosedov se hiša
Stara, premajhna za dva, pretvori v krasno svetišče.
Stebri se dvigajo tam, tramovje kjer stalo je enkrat ;
Streha postala je vsa naenkrat rumena in zlata,

Tlak je bil z mramoija krog in krog dobro vložen,

[uglajen,

Rekel potem je Latam obema prijazno sledeče:

„Starček pravični in žena enako pravična, vredna
Vrlega nnjža, povejta nam, kaj pa želita v zahvalo."
Barreis molči, a Fiiemon bogovom izjavi zdaj mnenje:
»Itoar* željo postati duhovnika, nadzorovati
Vaju svetišče, ker složno sva tukaj na svetu živela,
Isto naj časno umijeva groba jaz videti žene
Nočem in tud’ ne želim, da bi ona pokokaia mene.
Željam sledilo je brž potrdilo. Postala čuvaja
Hitro svetišča sta vse dneve življenja na zemlji živeča.
Ko onemogla, potrta od let in pa starosti dolge
Ravno pri svetih stopnicah sta stala se pomenkovala,
Kak sta skrbela za kraj; Filemona vidi- Baueida
Ozeleneti i:i stari Fiiemon Bdueido enako.

— G5 —

Ko čez obličje obeh vršiček se vspenjat je kvišku
Sta istočasno oba v pozdrav si dejala z besedo :
„Bodi mi zdrav o soprog! obličje pokrije zelenje,
Vedno se kažejo tam bivalci od Fimbrije reke.
Prostor sosedne ljudi, iz dveh ki teles so nastali.
Resnicoljubni povedali starčki so to le dogodbo,

Saj ni vzroka slepiti. Jaz videl sem vence viseče
Tamkaj na vejah mladikah, pridjal sem še druge ter

[rekel

„Ljubčki bogov so pobožni: častijo se, ker so časti.i.“

Orfej in Evridika. X. (1—77).

Skozi obočje vesoljno žafrana že s plaščem ogrnjen.
Gre Himenej že po zraku, do mrzlih Cikonov obrežja,
Kliče brez vspeha zaman, ga skrbni Orfej vspodbudno.
Oni prikaže se brž ; besed pa ne rabi slovesnih,

Nima pogledov veselih, ne slutenj bodočnosti srečne.
Baklja, katero drži, le šušlja tam po solznatem dimu.
Vedno brez gibanja tli vsakega ogenj žareči.
Strašnejši ko pojasnilo, je bil pa vspeh znameniti,
Ravno poroeenko spremljal, Najadov je broj tja po-

[trati,

Piči na peto jo gož, zastrupljena od zoba je umrla.
Objokoval u višine nebes Rodopejski je ženo
Pevec prav dolgo, a zdaj da poskušal bi Senco hla-

[dilno,

Upa skoz Tenara vrata do Stiksa usodnega priti.
Skozi pokopancev brojna ozračja krdela, z višine
Bliža Perzefoni, se zraven še milo prepeva in vsklika
Sile moči ste svetov, prostorov pod zemljo enako,
Sprejmite vse nas in sleherno vstvarjeno bitje, rojeno!
Ako pustite resnico izjaviti, ne da se lepša
Zlo in razširja, saj stopil jaz nisem tu do:i, Ja zrl
Tartara tmine bi grdo pošast, da Meduze bi vklenil:
Trikrat zalaja po žrtvah in kačah tako hrepeneča,
Vzrok, da sem prišel soproga je, kajti stopivši na kačo
Vlila in pihnila strupa je v rano, ji skrajšala leta.

5

— 6G —

Hotel trpeti ko mož sem, zmagal je vendar le Amor.
Dobro prav dobro pozna boga se na vzvišenih

[krajih.

Ali poznate ga spodaj ? Ne vem, a verujem gotovo.
Ako De vara glas ropa, ki čestokrat bil je opevan.
Amor vas združil na kraju miru je in groze prestrašne.'

V Kaosu sinjem, molčečem v tihoti kraljestva brez

[meje !

Rešite, prosim Euridiko, vendar pospešite usodo !

Vse vam je padlo po kratkem odmoru li prej ali sleje,
Tjakaj drvimo vsi do enega istega kraja,

Tjekaj strmimo, naš dom nahaja se tamkaj,še zadnji,
Vladate roda človeškega trajno kraljestvo najbolje.
Td, ko postarano z leti in zrelo, postane vam pravno
Last in posestvo ; za dar zahtevam užitek nekdanji,
Ako usoda odreče poročencev dar mi, tako sem
Sklenil, vrniti se več nikdar! Veselite obojih se
Smrti! Tako govorečega, s strunami spev spremljajo¬
čega

Duše brez krvi so le milovale. Ni čakal .več Tantal
Valov bežečih. Iksjona kolo se ustavljalo vedno je;

V teku prodirnem je; pikali niso več jeter predrzno
Ptički Belidi, posode so v miru pustili; ti Sisif
Sedel na mramornem kamnu si. Pravi se, prvič da

[takrat

Solze močile so lica, Eumenidov spev jih mehčal je.
Niti kraljeva soproga, a niti ki vlada podzemlje
Njemu, ki prosi, braniti ne more; Euridiko skliče«

V senci tam novonmrlih je bila, počasi koraka
Vslod rane. Dobil Rodopejski Orfej jo z pozivom,

[oči naj

Nikdar nazaj ne obrne, da ubegne z doline Averna;
Kajti drugače se dar prepreči bodoči in uniči.

Vspno se po stezi, v tihotni tišini navkreber držeči,
Strma je, temna, meglena., prepražena s sivo temoto;
Niso še bili več daleč od kraja in zemlje površja.
Zdajci v skrbeh, da zastane in željen pogledati vendar
Prav ljubeznjivo. obrne oči in nazaj še pogleda.

— 67  —

Brzo še zgrudi nazaj in stegnivši roke se boreč,

Da se ne vjame nesrečna lovi se po zraku bežečem.
V drugič vmiraje ni vendar tožila o svojem soprogu.
Kaj bi tožila ko to, da je bila ljubljena ? Dejala mu
Zadnjič: Zdravstvuj, je v slovo, kar je komaj zaslišal.
Zgrudi se zopet utrujena tjakaj, od kamor je prišla.
Skor nič drugače Orfej ni strmel vsled smrti soproge.
Ki podvojena ko tisti, ki gledal je plaho vratove tri
Psa in bil poln strahu je, ker imel okove je isti.
Strah ga prej noče zapustiti, kakor narava od prej,
Ko se prikazat je kamen že skozi prodirno telo;
Olen, ki krivdo prevzemši ni htel biti kriv in deležen,
Leta nesrečna zaupala v lastni si stas in vdana ti
Srca, so kameni, ktere studenčnata Ida donaša.

Čuj zdaj prosečega uiti hotečega le zadržuje še
Brodnik na brodu. Že sedem dni tamkaj žaluje sedeči
Ravno na bregu ihteč je brez vsakih krepil, le bol

[srca

Reve, britkosti in solze so bile v jedilno mu tolažbo.
Zre, da bogovi podzemlja so kruti, poda se v hribovje
Rodope in pa na Hem, ki ga severni veter vzne-

Jmirja.

Jelen strašanski je bil razprostrt in se senčil u senci,
Lastno glavb je okrival z vejami preko košatih.
Kakor zlato so bliščali rogovi viseči strmeči po
Zgibi, a vratni trakovi vihrali po nežnoobčutnem so
Vratu in srebrna toka z jermenom vtrjena stala že
Skor je nad čelom, imaje približno enako že starost.
Uka občja krasilo krog seno je broj biserov zlatili.
Ta brez strahu iu bojcčnosti vso je strašljivost odložil,
Cesto obiskal je hiše, upognil vrat je gladenju
čestokrat prišel v roke je slučajno še nepoznane
Vendar med drugimi bil je najlepši ti Cejskega ljudstva,
Ljub in prijeten o Cipar bil jelen je tebi. Saj vodil
Njega na pašo, si k vodi, k studencu in spletal
Pisane cvetke okol mu rogov in krmilil kot jezdec na
Hrbtu sedeč obračaje vajeti, ko pnrpur bliščeči in
Semtertje lahko si gobček vpogljivi pregibal jahaje.

— 68  —

Vroče je bilo vsled dneva, pripekalo solnee je žarno;
Strašna vročina pritiskala lakte, rokove je krive.
Truden uleže se jelen s telesom na travnato zemljo,.'
Dihal tako je hladilno pihljanje košatega drevja.

Fant nepreviden zvan Cipar, opazi za ščipnatim dro-.

feom,

Umirajočega skoro videč vsled rane neznozne,

Sklene, da hoče umreti. Kako ga Feb ljubko tolaži,
Lože primernejši, da bi prenašal svoj bol, ga svari.
Tak opominja ga, deček ihti in izprosi ko zadnji
Dar mu bogov, da bi imel britkosti on vedno pred sabo.
Jok mu je solze in kri v bridkosti neskončni utrinja).
V barvo zelenkasto udje polagoma se spremenijo.
Kavno viseli lasje čez čelo so belosneženo.

Kodri postali so sršavi in so štrleli po koncu;

Z vrha gor v zvezdno obnebje se spenjali zroči.
Bridko potrto zdihuje pa bog, o ti deček miltiješ.
Pomiloval boš še druge, tovariš boš ti vseh trpečih.

Ciparis. X. (110—142),

Jelen strašan, ki bil Nimfam posvečen, je imel rogovje
Krog razprostrto; pokrival z vejami rogato je glavo.
Kakor zlato so blesteli rogovi po gibi viseči
Njemu krasila vrat je vrvica kamenov dragih.

S krasnim jermenom utrjena kapsula mn je visela
Skoro nad čelom imaje približno prav slično že sta-

[rost;

Uha oboja krog šene je broj biserov zlatih krasilo.

Ta odloživši strašljivost, boječnost mu že prirojeno
Hiše obiskal je rad in vrat upogibal je kvantam;

Da so gladili božali, ako mu tudi neznani.

Ko jim je prišel v roke premnogokrat v raznih pri-
. . lilijah.

Vendar med drugimi Cejskega ljudstva prekrasni ti

[Cipar,

Bil je ta jelep posebno prijeten, priljubljen ti vedno,
Njega na pašo na vodo k studencu si vodil ndauo.

— 69 —

Brž si prepletel rogove mu s cvetkami barv razno¬
ličnih

Si ga krmilil sedeč na hrbtu obračaje kot jezdec,

Z uzdo bliščečo si gobček vpogibai mu semtertjc

[gibčno.

Vroče je bilo sred dneva pripekalo solnce je žarno,
Rakovi lakti upognjeni krivi so bili pekoči.

Truden vleže se jelen s telesom na travnato zemljo,
Dihal hladilno pihljanje košatih dreves da je v sebe.
S špičastim kopjem pa lovskim zadel ga je Cipar tn

[raiiil,

Ko ga je videl umirati deček vsled rafte prestrašne
Začne ihteti in pa tugovati, želi Zdaj umreti
Sam. Glej bodril ga je Feb, v tolažbo naj se že pomiri
Ložje prenašati bol, svari opominja ga stvarno,
Deček ihteči je dar izprosil od milih bogov,

Da bi britkosti in bol ohranil tl svojem Spominu,
Solze pretakal je bridke da udje so vsi otrpneii,

Ko je zastala vsa kri, bledijo opešani udje;

Barvo takoj spremene, zelenkasti so in upadli.

Ravno tako vsi lasje po belkastem čelu viseči,

Vršavi kodri postali so kvišku prot nebu štrleči
Bridko zdihuje zdaj bog, o deček premili, ki druge
Sam pomiluješ sočutno, si sam milovanja potreben.

Orfeja smrt. XI. (1—70, 73—84).

Tracije vedež Orfej je s spevom jednakim drevesa,
Divje živali in skale sloveče že zase dobil;

Mlade Cikonske, ki prša so skrivale s kožo živalsko
Strašno napete, prevzetne zagledajo zdajci Orfeja,

Z vrba višine, ki spere je brenkal na strune doneče.
Ena teh kodrastih las tja po zraku šopinio visečih,
Kopje zavrže, zabresti tja v vedeža ustne Apola
Žobčasto z listjem ovito, povzroči mu madež brez

[rane:

Dragih orožje metalno je kamen, kateri izpuščen
V zraku očaran od gosli glasu zdaj pred noge mu pade,

70  —

Kot odpuščanja bi hotel prositi za grdo početje.

Boj nepremišljen pa traja še dalje z naskokom vdržnost
Neha, kraljuje Ezinja srdita boginja ko Furja.

Petje bi ublažilo in pa ukrotilo vse strele različne.
Vpitje prestrašno pojema takoj Berecin stiska Flavta
Ploskanje rok in bahansko tulenje prevpiije glasove;
Vrženi kameni vsi od pevca krvi so rudeči.

Prve Menade, Bahantinje, ptičice brojne in kače
Divjih živali goščavo od pevca glasov presenečenih
Slavo Orfeja podro. Od tukaj z rokami krvavimi giejo
Proti Orfeju v gneči, ko tiči po dneva če sovo
Vidijo mimo leteti. Tako pripodijo se ravno
Zdajci Bahantinje, planejo brž na Orfeja srdito
Psi kot ob naskoku jelena, če je na strani oboji
Tam na bojišču v gledišču jelen ko pripravljena žrtev.
Vedeža naglo poiščejo palice tirsa z zelenjem
Z listjem zato nepripravljene mečejo v njega debele
Zemeljske gruče, mladike, drevesne in trde kremene
Da ne premanjkalo kopij metalnih bi njihnemu srdu;
Vozne živali z oralom vrinjenim zemljo zorajo
Tudi nedaleč razkopljejo setev še z trudom velikim
Njivo obdelajo trdno. Ko tolpo žensk besnih zagledajo,
Hitro ubežijo, pustivši orodje različno pri miru.

Vse razmetane po trati ležijo sekire in krampi,

Brane pretežke in druge priprave. Togotne pokradbe
Vse so in bile srdite prete.če z rogovi poklali so
Hočejo vedeža šiloma zdaj umoriti ter njega, kateri
Prvič takrat govori, zaman so vse prošnje njegove.

Z glasom ne more jih več omečiti in pregovoriti
Strastno umore ga zločinsko. Tak dušo izdihne v

[ozračje,

Hitro skoz usta, katere umele so skale prestrašne,
Divje živali pri Jupitra usodbi v pričo duhov so.
Tebe, o Orfej, milujejo tički potrti, živali,

Divje, kremeni pretrdih in gozdi, ki spev tvoj so culi,
Nimfe drevesno ko listje so svoje otresle z vejevja.
Tebe milujejo res, trdi se, da polnijo reke
S svojimi solzami struge bregove Najadov Drijadov

— 71  —

Črno lasovje jim doli viseče. Orfeja že udje
Zdajci ležijo po tleh, nastlani in pa razprostrti
Glavo sprejmeš o Hebr in Ciro enako o čudež
Ravno po reki gredoč so gosli prav milo donele.
Znano ni meni mrmranje katero je jezik mrmral
Žalostno pesem, u breg otožni odmev ki je dajal,

Že je priplaval v morje in tok domovinski pustivši,
Tu polaste se bregov zdaj Sezbe in dalje Mekrimne.
Kača prestrašna se stegne v peščeno obrežje do glave
In na lasovje viseče. A tu je že zopet Apolon.
Pičenja brani poskus, učini, da ista otrpne,

V kamen se hitro strdi nje žrelo odprto stoječe
Je okamnelo, ko zevalo ravno je hlastno pihaje.
Orfeja senca zahaja pod zemlje površje na kraje,
Ktere je videl že prej spoznal jih je zopet prav dobro.
Gaje pregledal je vse pobožnih ter najde Euridiko,
Lastno soprogo ginljivo objame z rokami premilo.

Tu se sprehajata vkup, vsporedno korake druživši,
Zdajci koraka za njo zdaj, Orfej pa prvi koraka,

Tu pred soprogo naprej ter gleda na njo prav pozorno
La mu je nihče zdaj več ne bode kam drugam od-

[peljal.

Vendar brez kazni Sijaj, to noče pustiti zločinstvo,
Strašno tuguje ves bol o zgubi preroka svetišča;
Zveže v gozdu takoj vse matere, žene Edonov
Baku udanih ljudi, ki zrle so tako zlodejstvo,

Vse s koreninami vkup in sicer za prste na nogah,
Kakor vsaka nekoč Orfeju je hitro sledila.

Vse te nategne in ost tja v zemljo posili prodirno,
Vsaka poskusi takoj, ko bila na tleh je zvezana,
Kakor če ptiček u past nastavljeno nogo zavije,
Ktero je ptičar pretkan prav skrivoma tjakaj postavil,
Vidi cvrčeč da je ujet, s peruti še bije in maha.
Trese se zanjka in past pregiblje, lomasti okrog.
Slično poskusi takoj že vsaka zvezanih zbežati,
Poskusi vrše se zaman, držijo jo glej korenine,
Stiskajo jo pretrdno ob vsakem poskusu, ubega,

Isce ko prstov in noge, in nohtov že hitro opazi,

Kak se vrašča že les, u meče različne in bitke,
Stegna ko tiplje okrog lesovje le bije z desnico:
Prša postala so les prav trden in ramena tudi.

Roke raztegnjene so že s k or o mladikam enake,

Tak si v prizorih .gotov, da varal se nisi zatrdno.

Midas. XI. (85—145).

Bak zadovoljen ni s tem nikakor, vse polje pu-

[stivši

Z boljšim številom privržencev Timol vinograd obišče,
Paktola trate, bregovje zlata ni imelo še takrat,
Vsled dragocenosti peska, je bil pa ta kraj znameniten.
Tega obiskale cesto Bahinje, Satire so v spremstvu
Silena ni; Ta vsled starosti vinca se zibal počasi
V .pijanosti starčka so Frigije kmetje vjeli, zvezali.

Z venci na glavi ga peljejo k -Frigije kralju Midu,
Kteremu Orfej iz Trakje je slavnosti nočne razlagal
Z Eumolpom Kekropskim. Isti spoznavši tovarša za-

[veze

Došlega gosta veselo sprejme, z gostijo proslavlja
S praznikom večnim, ki trajal pet dni in noči je po-

[vrstno.

Jutranja zvezda prignala ednajstič je zvezdic krdelo,
Kralj ko veselo se tjakaj na Cidisko polje napoti
Silen gojencu mladostnemu zopet povrne nazaj.

Temu dal bog je veseli dan, vrnil se spet je učitelj,
Radostno sme si darilo izbrati v obziru potrebnem.
Ta uporabiti mislil darove je zlobno in reče :

.Učini rumeno zlato, kar se bodem dotaknil s te-
v  Pesom!“

.Želji on brž pritrdi, izda mu darilo .pogubno,

Liber pa zraven žaluje, da boljšega ni kaj izprosil.
Proč se odstrani junak Berecinski, nesreče vesel je,
Dano besedo poskuša, se vsega dotakne okoli.

Komaj veruje še sebi, ko smreka prav nizkega debla
Svetlo zeleno mladiko odlomi, mladika je bila
Zlata. Vzdigne od tla zdaj kamen se svetlo blesteči

7.3  —

Pristno zlato, ko dotakne se gmoe zlata je jep kup-

[oek.

Žitu, ko je dozorelo; bodeče zdaj klasje potrga;
Zlata glej bila je žetev. Ko sadje potrga z drevcsja
Jabolka zdela so se kot darila Hesperidskih .Nimf.

Če se dotakne visokih podbojev kdo s prstom prav

[rahlo,

Skoro kot ogenj svetijo podboji se, ako opral si
V čistih valovih roke še Danae val vara rudečkast od
Rok. Že pripravijo mize služabniki skrbni veselemu
Polne so slastnih mesnin pečenega poljskega sadja.
Ko se pa z lastno roko on dotakne le žitnega klasja
Sveto darilo otrpne, ko hotel meso je razklati
Često z zobmi, pločevina rumena zaškriplje v zobovju.
Trtni sok stvarnika samo dobroto naineša on z vodo
Kakor tekoče zlato, se razlilo je doli po grlu.

Zdaj pa ostrašilo zlo novodobno, je bogat a reven,
Hoče blaginji vbežati, izprošeno vse le sovraži,

Kar pridobil je ga več ne nasiti, žge žeja mu grlo
Suho, zlato osovraženo muči ga le po zaslužku.

Roke in ramena svetla prot nebu obupno dviguje,
^Milost izkaži ti oče Lebdi! Le odpusti! Grešil sem!“
Vsklikne. „Odpusti mi in pa nesrečo odvzemi od

[mene!“

Rog preprijazni ko Bon svojo krivdo spozna se obtoži
Bak. Ta vse prečastno darilo zdaj reši in sklep raz¬
veljavi

Dan ne ostane ti delež zlata, ki izprošeno slabo,

Hitro podaj se gor k reki nedaleč od Sarda mogoč-

[nega;

Hodi .čez hriba strmine, naproti tekočim valovom.
Vkreni po pravi jo poti, izvirek da pravi ti najdeš.
Vrelec ko najdeš peneči, kateri izvira mogočno,

Glavo vtakni v vodovje, s telesa operi ves madež.
Midas kralj stopi k valovju glasom po ukazu .povelja
Barvajo reko, s telesa človeškega tečejo v jv(5de,
Zdajci poglej že od semena žile postarane trdne,
Trata otrpne in gruče so v strugi zlateno mokrotne.

— 74

Oj k s in Halcijone. XI. (474—748).

Z luke so skoro ušli in veter je pihal v vrvi:

Tja proti boku mornar je vesla viseča upognil,

Bajno postavi pošev in jadra raztegne široko,

Ter jih vetrovom izda, da pihali s silo so vanje.
Manj ali več kakor pol je morja že rilec razoral:
Daleč vsaki je breg, ko morje se začne beliti.
Semkaj pluskaje z močjo, Eur le močnejši postaja,
Bajne spustite mi dol z višine pa jadr drevesa!
Vsklikne zdaj hitro pilot in jadra krog kolov, ovite,
Tu ukazuje vihar, protivi se vedno povelju
In ni pustilo besed, več Slišati morje besneče.

Tu vtrdijo strani, ta vkrade še vesla vetrovom;

Tu se vstvarja izliva valovje se v morsko valovje,
Grozno razsaja vihar, vetrovi okoli bučijo.

V boju z vetrovi so vsi, da z breznov srditost se

[dviga.

Ladje voditelj že sam obupal je in pa priznava,

Da on vsega ne zna, ne vkazati ne prepovedati;

Ko to prestrašno teži, kiubuje umetnosti, izkušnji.
Ljudstva vpitje doni in škripljejo vrvi na ladji,

Val se zaganja u val, pretresa grmenje ves eter.
Spenja se kviško naval in zdi se, da morje srdito
Sili k obnebju navzgor, da gane s škropljenjem oblake.
Pesek rumeni prši z globine vseh breznov notranjih,
Sili k obnebju navzgor, zaganja se s strašnim naporom.
Barvan kot pesek je ves in črn kot stigični valček.
Zopet ponikne se dol in belo peneče odmeva.

Bavno tako se krmili v viharjih trahiniška ladja.
Zdajci visoko se vspno ko hribov visokih vrhovi,

Dol u globine se zdi, da zre Aheronta globoko:
Zdajci pomika se dol v valovja krvine viseče,

Dviga z globine vrtincev se zdi proti nebu strmeča.
Čestokrat v boku brenči, ko pluskajo vali rohneči,
Skoro nič manj ne zveni, kot oven železni srdito,
Kadar trdnjavo razpadeno votio hrumeče naskoči.
Kakor srditi kak lev, moči podvoji ob naskoku.

— 75  —

Tak ko narašča že val z vetrovi zaganja se v ladjo-
Finska že v njene strani in višje nad njo že štrbunkne,.
Kilji se majajo vsi, oluščen okritja je vosek.

Zeva poklina povsod, odpira dotoke vodovju.

Glej že z oblakov prši z odprtih se vliva deževje,

Zdi se, da sinje nebo se z morja valovi združuje
In da v višine nebes naval se iz breznov dviguje.
Jadra premočil je dež in skupno z nebeškim vodovjem
Meša vodovje morja, še eter ne kaže več zvezdic.
Slepo zdaj noč žo vihar prežene s prestrašno temoto.
Bliskov bliščeči sijaj preganja temote z jasnenjem;
Gromov bobneči vdar razsiplje že morje zavrelo.

V ladje prostore zdaj val poskoči, napolni praznote.
Kakor srditi vojak, ki se odlikuje med možtvom.

Ko že vprizoril naskok je v mestno prav trdno trd--

[njavo,

Konečno up zadobi, osrči ga slavodobitje,

Vendar zidovje dobi od tisoč gotovo le eden.

Tak se dviguje valovje bobneče v višine nad bokom,
Dviga s srdito močjo kipeči se val na površje
In ne odjenja nikdar utrujeni ladji slediti;

Nego se vrine v okop na ladjo si že osvojeno.
Tresejo v mestu se vsi, ko kopljejo edni od zunaj.
Drugi lastijo se že zidovja mestnega znotraj.

Spretnost ne učini tu nič, žo pada pogum ino srčnost.
Kolikor pride valov, že toliko smrti se bliža.

Plaka tu eden, strmi in srečnim vse žrtve prišteva,
Ktere pokriva žo grob, obljube ta nebu pošilja;

Dviga zaman gor roke, v višave nevidnega neba,
Prosi obrambe moči; ta misli na brate, očete,

Ta pa na ženo, otroke, karkoli je vsaki zapustil.

Cejks se spominja Halcjone iz ust se njegovih

[razlega

Samo Halcjone ime, po eni on sami tuguje.

Radostno tjakaj on zre, rad videl domače bi kraje
Ter bi s pogledi motril nazadnje še lastno domovje.
Kje se nahaja, ne zna, vrtinci so morja preljuti.

^ taline oblakov nebo oblačno se hitro zakrije,

— 76  —

Da se podvojena zdi podoba in slika ponočna.
Jadralk poka, hrešči vsled skokov deževnih vrtincev.
Poka krmilo trdno in že zmagonosno dviguje
Val se na valih oblokanih, kjer pričakuje že plenov.
Skofo lahkotneje nič kot Atos li Pinda hribovje,
Vrgel štrbunknil bi kdo u morsko valovje odprto.
Poči od zgoraj navzdol ter s težo in sunkom pre-

[strašnim,

Ladjo takoj potopi. Del moštva pogrezne se z ladjo
Z močjo, vrtinca privlačno ne pride več k bivši osodi
Prav krčevito so drugi držali se ladij stranice,

Cejks, ki je žezlo imel, steguje roke po tramovih.
Kliče proseč pomoči očeta, sorodnike druge.

Kliče oh ! kliče zaman. A čestokrat v ustih plavača,
Glas po Halvjoni doni. On misli na njo in jo zove,
Da pred Halcjone očmi, telo naj mu umijejo vali.
Mrtvo tako on želi, pokopljejo pa naj prijatelji,

Kadar še plava, ime on kliče v valovih Halcjone.
Toda v šumenju valov zgubijo se mili glasovi,

Poči ter se razkropi, da valček mu glavo zakrije.
Lucifer v tmiue pokrit, prikaže se ves nepoznan mu;
Ker pa ni mogel to noč z Olimpa višave Zbežati,

S tmino oblakov takoj Obličje je svoje zagrnil.

Eola hčerka do zdaj ni znala bridkosti nobene,

Šteje povratno noči in možu pripravlja obleko,

Ktero oblekel bo on in katero bo sama nosila.
Strašno se zdaj vešeli in komaj že čaka vrnitve,

Višje častila je vse, kadila jim vedue zažiga.

Vendar častila je bolj Junona prekrasno svetišče.

Ona k darilniku gre, za moža, ki več ga ne vidi,
Prost, da zdrav bi ostal, domov da se kmalu povrne.
Moli zaupno lepo, da druge bi rajši ne imel.

Vendar od toliko želj, le ta se je njej izpolnila.
Prošenj zdaj več ne trpi boginja za mrtvega drugih,
Da pa odstranjenje rok od svojih oltarjev pospeši,
Reče: O Irida ti, znanilka si mojih ukazov.

Zvesta le teci u dvor, kjer spanje domuje, da pošlje
Sanje HalejODi, da da v podohi odsotnega Cejksa,

— 77  —

Da vse resnično izve, karkoli se je dogodilo.

Reče Inus in s krilom vseh barv ogrne se Irida dobro.
Ko na obnebja obod oblokani je prehodila,

Gre po ukazu na dom v skalovje kraljevo skrivnostno.
Blizu pri Cimrik je tam votlina globoka v skalovje,

V hribu domuje pa bog, ki spanje pošilja in sanje.
Zjutraj, opoldne, zvečer nikdar ne doseže prostora
Z žarki blestečimi Feb. Iz dna izhlapeva megleni
Bili dubomomi zelo in mrščenje tu je temotno,
Ptiček nobeden ni tam z škrlatno grebenim obličjem.
Da bi Auroro znanil in z tajanjem psiček nobeden
Nočne ne moti tihote in obiskovalcev do dvora,

Tudi živina, zverjad, šumenje velevja ne moti,

Govor človeški se tani ne čuje, kjer mir je tihota.
Lete izvira potok iz vznožja skalovja prodira,

Tiho mrmraje Šumija, po kremeni valček usodni.
Vspevajo krog odprtine cvetice dehteče od moka,
Broj raznoličnih zeljišč, omamljena mleko skrivnostno.
Noč izsesava iz' njih škropeča vse rosnate kraje,

Tu ni škripanja vrat in tu ni mogočnih zapahov.

Hiša odprta je vedno in nima čuvaja na pragu,

V dvora votlini stoji, ležišče na Ebena tminah,
Pernica sivkastih barv pokrita je s sivo odejo,
Tamkaj, raztegnen je bog, utrujene ude utrjuje;

Toda krog njega podob nahaja različnih še mnogo.
Zračnih broj sanj je okrog, kot žitnega klasja na njivi.
Ali kot listja dreves in peska na morskem obrežjn.

V jamo stopivši, z roko devica vse sšnje odganja,
Sveto domovje lepo sijaj oblačila razsvetlja.

Komaj otvori oči ter pogleda nemoteni bog,

Zopet in zopet zaspi, se z brado dotika oprsja.

Strese se zopet navzdol na ramena nizko sloneča.
Toda spoznavši, kaj če, vpraša. „0 Irida“, reče.
»Spanje/ ti bitij si mir, o spanje prijetno bogovom !
Duhu si hlažgni mir, preganjaš skrbi in pa srca
Dneva dogodke motriš, za delo utruješ vse ude!

Sanje pripjavi ti sem v posnemanja pravi obliki,

' Trabin IterktfUčni brž k Halejoni v kraljevi podobi

78  —

Ladje razbitja prizor pokažejo naj prav natančno
To je glej June ukaz “ Ko Irida vse je zvršila,

Hitro odstrani se proč, prestajati skoro ne more,
Spanju ko butne v nog<5, že čuti vznemirjenje udov.
Teče in naglo zbeži, po poti nazaj v obnebje.

Oče pokliče takoj v krdeli rojencev ogromni,

Semkaj umetnika brž, da podobe v sanjah posnema.
Spretnejši ni je moči vpodobit’ način govorjenja.
Vzame obleko seboj, uporabne besede od njega,

On se prikaže tako v podobi človeške narave
Ta je v podobi zverine, li tiča, li kače zavite.

Ikelos zovejo njega bogovi, ljudje Fobetora.

Biva pač tretji še tam, ki ima različne darove
Je duhoviti fant v kraje kamenje vodovje.

V trame z lahkoto se vrine, kar duša pogreša vprizori
Svoje obličje tako vladarjem in kraljem po noči.
Kažejo drugi tedaj pa mamijo ljudstvo priprosto,

Gre mimo starih vseh pa u krogu sobratov tam zbranih,
Morfeja da izvrši ukaz Taumantiske Iride;

Spanje izbere. Potem sen zopet je lahko utrujen,

Z glavo se tja zavali, se skrivši na rahlo podzglavje.
Oni po noči zbeži, brezšumno peruti dvigaje,

Hitro po temi leteč do mesta Hemonije pride.
Tamkaj peruti odloži in Cejksa podobo obleče,
Vzame podobo in stas enako tako kot mu lastna
Bled in celotno potrt, mrliču je skoro enaki,

Brada njegova se zdi mokrotna, od valov oprana.
Sila mokrota z lasovja soproga je curkoma naglo.
Vpognjena je nad ležiščem, potrta tuguje z obličjem
Vsklikne li Cejksa poznaš ti Cejksa revna soproga?
Mi je pretvorila smrt obličje ? Poglej, ne poznaš !

Saj si dobila nazaj ti senco moža za soproga!

Niso koristile glej Halcjona mi tvoje obljube!

Mrtev sem, ne domišljaj si v vrsti živečih, da bivam.
Tamkaj na morju dobil egejskemu našo je ladjo
Južni oblakov vihar, v vrtincih jo suče, razbije.

Ustne pa moje takoj vodovje jo slano zalilo,

Naj te ne mami nikdo, znanilec dvomljiv in sumljiv.

79  —

Tudi ne slušaj nestalno razširjenih plitvih povestic,
Sara ti dogodke povem, osodo potopijenca britko.
Vstani ter solze pretakaj in žalostno krilo obleči,
Toraj ne pusti, da grem u Tartara tmine brez stokov.
Morfej pridruži svoj glas, dozdeval se njej je soproga
Zdel se je kakor ihteč kot prave bi solze pretakal.
Kretal z rokami tako je kot Cejks je imel navado,
Solzna vzdihne Halcjone tresoča steguje u spanju
Roke ter išče moža, ozračje objema ginljivo.

Vstavi se, kam pa hitiš ? Počakaj da ideva skupaj!
Lastni vznemiri jo glas, prizor jo omami soproga.
Vstane in gleda okrog, li on je, katerega ravno
Zrla je, dali so luč služabniki semkaj pozvani.

Ko ga ne najde nikjer, potrta je vsa in otožna.

Z roko si bije glavo, obleko na prsih si trga,

Rani si prša potem, lase si iz glave poruje.

A oskrbnici veli, ko vpraša po srda jo vzrokih.

Ni več Halcjone nikjer! oh ni je več reče: Umrla
S Cejksom je ! Upanje plitvo, mamilo zbežalo je hitro !
Oh z ladjelomom poginil je ! Videla ino spoznala
Jaz sem obličje njegovo Hoteč ga vzdržati stegnila
Roke. A senca je bila, glej, senca resnična soproga,
Sicer ni imel prizor navadnih potez več obličja.

To lesketalo ni več u prejšnemu sijaju žareče.

Bil je odgrnjen in bled, lasovje še vedno mokrotno,
Zrla nesrečnica sem, moža milovanja vredna!

Tukaj v prizoru je stal, li najdejo še se sledovi.

Tega boječ se takrat, ker slutila v duhu sem ravno
Sem ga prosila, nikar slediti viharju brez mene.

Ko v ladjelom si odšel umirat, jaz sem prosila.

Da bi odpeljal še mene družabnico tvojo, predrago !
Rada bi bila sledila, brez tebe življenja bi dnevov
Jaz ne imela in smrt bi naju ločila no bila !

Daleč od tebe pa zdaj umiram na valih tu ljutih;
Morje požira brez tebe me ! Ako bi morala dalje
Borno živeti, še bolj srdita ko morje postanem.

Ko bi se trebalo dlje boriti se meni z britkostjo !

Bila ne bodem več boja, ne zapustim te predragi!

— 80

Tebi ostanem naj jaz spremljevalka prezvesta ! če krila
Urna ne bode oba, naj združi pa naju že črka;

Ce se ne bodo kosti, ime naj dotika se imena.

Več reči bolj prepove k vsaki besedi pridruži
Vdarec se, britko ihtim in vzdihi iz srca kipijo.
Zjutraj zarano je šla na morsko obrežje široko,

Da bi' še videla kraj, kjer gledala ga je odhajati.

Ko se mudita je tam: „On tukaj je vrvi odvezal!
Tukaj dobila poljub sem ravno, ko on je odhajal !“
Ko si predoči vse to, pogleda na morsko gladino.
Zdajci v daljavi valov tekočih zagleda še nekaj.

To pa je kakor telo. Ostane n dvomih in čaka
To, ko pritiral je val če’ tudi še precej oddaljen,

Zdi se ji vendar telo človeško, enake oblike.

Tu postoji in motri, ugiblje, kaj to bi le bilo.

Gane se ne, da spozna, prizor ladjeloma jo brzo
Ko da pretakala solz obilno bi, reče . „Ti revček,
Kterisikoli, gorje ti soprogi enako! A truplo
Pride počasi v bližino in bolj ko ga še ogleduje,
Zginjajo vedno še bolj ji misli enake iz glave.

Val ga pritira na breg, spoznala je znano obličje.
Gleda in bil je soprog. Kes on je! ginljivo vsklikne,
Usta, obleko, lase zdaj trga steguje ihteča
Proti Cejksu roke. Soprog si se vrnil mi dragi!

Tak si se vrnil nazaj? O revček mi dragi, vsklikne.
Brani vodovje riašip, umetno narejeno jezo.

Ublaži niorja in najprvo viharje utrudi valov.

Tukaj že val vskipi, o moč čudotvorna! se spenja,

S krili že bije zdaj zrak, dehteči lepo pihljajoči
Tič milovanja vredni nad valčki jih že razprostira,

V teku kp svojem frli, otožno potrto in plaho
Ustniee dajo odmev, ko s kljunčkom hlepeče doneče,
Ko se telesa dotakne otrplo je bilo brez krvi,

Zdaj se krog udov predragih ovile s pomlajenim žarom,
Njemu dajala zaman poljube je v ustne že trde.

Ali je čutil to Cejks s pregibanjem valov li glavo
Skušal vzdigniti, vsi to dvomijo, on pa je čutil,
Koiiečnb vendar oba le vsprejmeta tiča podobe,

— 81 —

Z višjih uplivno močjo je vspevala zdajci ljubezen.
Trajala združenja vez je vedno v ptičjem zarodu,
Bodo poročenci vsi roditelji imenovani.

Zimskega časa pa sedem prav mirnih dni v teku
Tiho Halcjone vali nad vodo u gnezdu visečem.
Vožnja gotova je zdaj. Eol zabranuje vetrovom
Beg obvaruje naval, skrbeči za morsko tihoto.

Alegorija Farne. XII. (39—63).

Sredi svetov pa je kraj med zemljo in morjem raz¬
nežen

In med nebesnimi kraji, kjer mejnik trdobne je zemlje.
Tam se odpira pogled, kje kaj, kako daleč že sega.
Vsaki glas pride polagoma vendar do votlih ušes.
Farna vlada ta kraj, nje dom je trdnjava velika,
Brezštevilnih tisoč vhodov, odprtih dom ima.

Prag ob vhodu zaprt, nikomur ni z močnim zapahom.
Noč in pa dan je odprt nje dom iz bobneče kovine,
Močno odmeva se, glas brončena ponavlja, kar sliši.
Vendar vpitja tam ni. šumenje je rahlo v valovih
Kakor se čuje od daleč iz ploskanja valov kipečih.
Glas je podoben bobnenju, ko Jupiter stresa oblake
Črne in grom se okrog razlega z hruščenjem pre-

[strašnim.

Tamkaj vlada le krik. Že pride, izide vesela
Tolpa druhal čuj izmišljene deloma prave novosti
Krožijo vedno okrog z besedičenjem čestokrat podlim.
Plitva napolni jim snov vsa usta odprta, posest ta
Siri se dalje, v krogih skupinah izmišijenost dalje še

[veča.

Ta le posluša, pridene pa zopet kaj novega zraven.
Tu lahkovernost, tu zmota je skor brez pomiselkov
• [vsakih.

Plitvo veselje, britkost strahopetnost in hitra vstaja,
Neosnovane govore vrstijo činitelji razni.

Kar se na nebu vrši, n morju vse sama že vidi,

Celo obzorje motri na zemlji in svet preiskuje.

6

— 8-2  —

Ahil in Cikn. XII. 64—145).

Ta je povedala z vojno, da bližajo tolpe se grozne,
Ladje že grške, sovražnik prihaja nepričakovano.
Kajti Trojani ves breg varujejo, izkrcanje branijo.
Padel boš Protesilaj, ti s sulico Hektorja prvi,

Ranjen je, vsojeno to, in vojna pričeta bo stala
Žrtev Danajskih že broj in Hektor spoznan je po smrti.
Niso spoznali pa tisti iz Frigje Ahajcev, kaj zmore
Prava vsled skromno prelitve krvi. Zrudečilo Sigeje
Se je obrežje, že sin zdaj Cikn Neptuna daruje
Smrti mož tisoč, Ahil leti že na vozu ponosno.

S treskom vse sulice k tlem Peljaške zavrže vse tolpe
V vojskinih trumah li Cikna, li Hektorja išče, naporno
Cikna napade. Se z Hektorjem vojna odloži v deseto
Leto. K sovražniku voz ohrne rotivši se strašno,
Konje, ki imeli so v jarmu uklonjene trde vratove
Dalje z rokami vihteč bliščeče orožje je rekel:

„Ti pa mladenič imej, kdorkoli si v smrti tolažbo !
Bodi v spomin ti. Ahil Hemonijski te je umoril. 4
Samo do tu Akacid: Sledila je sulica silna.

Sulica cilja če tudi zgrešila ni vendar opravil
Skoro ničesar, ker ost ostrina sfrlela spuščena
S topim udarcem mu zmlinčila samo nekoliko prs je.
v „Sinti boginje 4  deja. Poznali smo prej te po glasu;
čudiš se toraj, da rana nam zdaj še oddaljena je.
(Čudil se sam je). Ne ta, ki ga zreš ti s čelado od

[grive,

Temno rumeno, ne teža levice, le votlo zaščitje
Uspeva. V pomoč lepotičja in lišpa sem iskal v istih.
Mars tudi s tega le vzroka orožje v roko vzame,
če bi odstranil ugodnost odkritja, neranjen odšel bom.
Nič ne pomaga Nerejide sin biti, ampak le rojstvo
Tistega, kteri Nereja in hčerko in morje vlada. 4
Reče tako in brž strel zažene, ki bil je obleki,

Ščita tja v Akacida. Raztrga kovino volovskih kož
Hrbtnih po vrstno devet, a v deseti vdrtim obslane
To pa otrese junak, zaluča že vnovič zdaj z roko

— 83  —

Krepko tresoči se strel, ostalo brez ran je telesje.
Tretji ni vtegnil več strel opraskati, raniti Cikna
Skoro odkritega, žrtvi puščenega in osamljenega.
Skor nič drugače ko bik se je togotil on srdito
V cirkusu rut iskajoč, rudečih, dražil le zabavnih,

Ki pa se ognejo sunkom udarcem v prostoru zaprtem.
On ogleduje, spuščeno iz sulice, če je železo ?

Strela ustavlja držaj: ,,'i'ak šibka mi roka je,“
v [reče;

nCvrste imela moči je, prej jih je zdaj že izgubila?
Bil sem gotovo krepak, razdjal sem zidovje Sirnezje,
Ali ko Tenedos in pa letoniško Tebo napolnil
Z njihvo krvjo sem ko Kajk rudee bil je tokov

[krvavih,

Tekel in Telaf dvakrat občutil učinke je sulice
Moje. Kjer toliko usmrtenih kupov naredil sem davno ;
Videl ^sem stati v gromadah na bregu jih često u

[vrstah.

Moja desnica je bila mi vedno ostane še krepka."

On je govoril tako kot činom bi prejšnim ne upal,
Sulico vrže v nasproti stoječega Menota močno,

Rodu Sicijskega, zlomi oklep mu in spodaj ležeča
Prša. Glej umirajočemu, kteri je zemljo težil in jo
Z glavo udarcema butal, izruje iz gorke zdaj rane
Isti še strel in deja: „To roka je sulica, s ktero
Zmago dobili smo mi jo rabil bom ravno za njega,
Sličnega prosim uspeha. To reče poišče si Cikna
Ni se pa varala, sulica brizga krog ramenov levih
Neizogibna od tu, odvrne se kakor s skalovja,

Toda brez vspelia, zaman je radost, veselje prerano
Rane nobene ni, kri je bila Menota tekoča.

Skoči potem iz voza, srdito in glasno zavpije,

Z mečem blišeečim poišče sovražnika, snuje spopade,
Ščit in čelado uzre prevrtano z brušenim mečem
Poškodovano je že železo na trdem telesu.

Rol pa ne more zdaj več prenašati, meč on odtrga
Trikrat, li štirkrat možu z močjo po obrazu udari
Z mečem, držajem ga užge po sencih. Sledi mu še dalje,

84 —

Vpehancu noče pustiti počitka. Se silno prestraši
Kamen spodtiklej ovira korake cesto po poti,

Cikna zdaj vrže Ahil čez njega tja vznak prav srdito.
S silno močjo ga telebi in brcne vznak ga potere
K tlom in še S ščitom, kolenom mu prša pritiska sr-

[dito.

Stisne trakove čelade, ki vtrjene ravno poti brado
Tlačijo sapnik, zapirajo sapo življenja poti mu.

Ter se pripravi kako oropal bi še premagalca,

Vidi orožje puščeno. Pretvoril Bog morja, telo je

V belega ptička, ime to njemu je vedno ostalo.

Smrt Ahila. XII. (580—611).

Bog, ki s trizobom vse pomorske krmili valove,

V duhu jezi se telo, da sina pretvorjeno vidi

V ptice, zato vskipi sovraštvo mn brž do Ahila.
Bruha z osrčja ves srd srditi in pa nespravljivi.

Bitka morilna pa ta je trajala leto deseto,

Konečno Smintn veli, ki bil je ostrižen, Sledeče:
„Meni najljubši sinov si, brata si z mano zidove
Troje postavljal. Zaman ihtiš, ko žo vidiš gradove,
Kterim usojen razpad, purnšenje v kratkem je času.
Plakaš ti morda zato, ker tisoč jih mnogo je padlo
Mož, ki so branili trdno zidovje n stiskali, napadih.
Stopa li morda, ni treba vseli šteti, pred tebe že ždajei
Hektorja senca, kateri se hrabro boril je za Pergaih ?
Besni, srditi in bolj krvoločni kot boj še prekruti,
Videl bo, ko ga dobim, ker moč mn trizoba pokažem.
Čutil bo bridko. Dopuščen, ker ni več Sovražni spo-

[padek

Rani ga S puščico, ko se ne bode zavedal, a Skrivno.“
Deliški zdaj pritrdi obljubi storiti, odneha
Z lastnim in Stričevim srdOm zakrit so v oblakih

[prikaže

Iv tolpi Ilijaški, tamkaj opazi pa Parisa v vojni krvavi
Streljati Argivc pa smatra boga se oblastno, rekoč

[jim :

— 85  —

„ Prosim, kaj zgubljaš puščice streljaje to ljudstvo?
Ako ljubezen in skrb do tvojih ti imaš obrni
Z bojem se brž do Arkidov, maščuj se za brate

[upadle. “

Reče, pokaže tedaj Pelida, ki z mečem telesa
Tolp je Trojanov že k tlom potrl, obrne zdaj njega
Lok in desnico vihteč mu strel je zadal smrtonosni.
Prijama starčka po Hektorja smrti je to veselilo,

Ti zmagovalec, Ahil si velik mogočen in hraber,
Toda premagan ti boš od roparja grške soproge,

Ako bi bilo namenjeno pasti ti z žensko u boju,

Naj bi bil raje ti sam pod vojno veliko poginil.

Skoči potem iz voza, srdito in glasno vpije,

Z mečem bliščečim poišče sovraga in snuje spopad.
Ščit in čelado vzre prevrtano z brušenim mečem,
Poškodovano je že železo na trdem telesu.

Bol pa ne more zdaj več prenašati, meč on odtrga
Trikrat li štirkrat možu z močjo po obrazu udari
Z mečem, držajem ga vžge po sencih. Sledi mu še

[dalje,

Upelmncu noče pustiti počitka. Se silno prestraši
Kamen spodtikljaj ovira korake često po poti,

Cikna zdaj vrže Ahil čez njega tja vznak prav srdito.
S silno močjo ga telebi in brcne vznak in potere
IC tlom in še s ščitom, kolenom mu prsi pritiska.
Stisne trakove čelade, ki vtrjene ravno pod brado
Tlačijo sapnik, vstavljajo sapo življenja poti mu.

Ter se pripravi, kako oropal bi še premagalca.

Vidi orožje puščeno. Pretvoril bog morja telo je.

V belega ptička. Ime to njemu je vedno ostalo.

Ajaks in I liks.

xnr. ( 1 — 50 , 58 — 229 , 231 — 294 , 290 — 331 . 333—378,
380 — 398 ).

Ko so posedli že vsi, je ljudstvo u zboru le stale,
Vstane pa hitro Ajaks, lastnik on sedmerega ščita.
Srda ukrotilo srce ni, gleda zlovoljno zamišljen

86  —

Tja na Sigejični breg, brodovje na brega stoječe;
Koke stegnivši deja : „Borim se, o Jupiter, vsklikne,
„Tukaj za našo le stvar, Ulil« pa se meri zdaj z

[mano !

Ni obotavljal se oni ubežati pred Hektorja, jezo.
Plani sem prenašal le sani, odganjal ga proč od bro-

[dovja.

Bolje z gotovo besedo vpodobljeno se bojevati
Kakor pa s prosto roko. Ni lahko mi tega trditi,
Onemu pa izvršiti. In kolikor v bojnem vrvenji
Moja malenkost zamore, i oni z močjo govorjenja,
Treba Pelasgi mi ni, naštevati mojih vam činov
Videli sami ste vse, Uliks naj našteje vse svoje
Cine zvršene brez prič, le tniinam ponočnim so znani.
Smelo trdim, da zahteva plačilo še precej veliko,
Toda zmanjšuje sijaj mu on, ki tekmuje ob strani.
Ajaksa nič ne napihne, če treba je kaj pridobiti.

Oni plačilo dobil je zdajci že glasom razsodbe,

Ako premagan pa bo soborilec, bo vendar označen.
Hrabrost če moja se čini sumljiva, sem vendar le

[slaven

Zlasti vsled rojstva stanu, Telemona sinko sem vrli,
Troje sem se polastil za časa Herkula junaka,

Z Jazonom in s pagazejično ladjo n Kolke sem došel.
Njemu bil oče Eak je, temine molčeče je vladal
Tam, kjer skalovje veliko Eolida Silila tlači.

Eaka Jupiter brž za lastnega sina spoznava
In ga prišteva med rod. Od Jupitra Ajaks je tretji.

O vi Ahivi! Dobe pradedje naj vendar ne spora,'

V zvezi so meni z Ahilom velikim, zelo blagodušnim.
Brat bil je meni junak in bratovski delež zahtevam,
Kaj hoče pa Sifeza sin, jednak mu je v sporih in

[spletkah,

S tujimi imeni on rod še Eaka hoče slepiti ?

Toraj naj se prepove orožje mi, ker sem podal se

V vojsko brez vsega poziva, če nihče ni mene po-

[zivljal.

Prednost naj ta zadobi, ki zadnji je rabil orožje.

— 87  —

Vslužbenje v vojsko mrzi, odvrača od sebe previdno,
Dokler ni vendar Naupljad še bolj duhovit kakor oni
Zvito prevaro odkril, uporneža silil k orožju ?

Naj li vzame sedaj orožje najbolje ker hotel
Prej li ni imel skrbi, nobenega si osvojiti ?

Naj brez časti in daril prijateljskih toraj ostanem,
Ker sem ponudil se brž nevarnostim in pa nezgodam ?
Naj bo brezumje resnično ali dozdevno skovano !

Ko bi zdražitelj zločinstva nikdar ne prišel bil na

[Kriško !

On svetoval je le zlo ! Na semna samotno obrežje
Peaza ljubljeni sin bi nam v očitek ne došel!

Kteri se, kakor trde, zdaj skrivaš po gozdnih duplinah,
Kamenje ganeš ihteč, privoščiš vse Laertjadu,

Kar je zaslužil, zaman ne prosiš nesmrtnikov večnih!
Zdaj pa je oni, ki z nami se združil je v boje krvave,
Že onemogel, potrt, izmučen od glada, bolezni.
Mehko oblači se prav živeč le od ptičev. Puščice
Ki so namenjene Troji, žrtvuje le ptičev streljanju.
Oni še čilo živi, ker spremljal Uliksa ni v vojsko.
Rad zaostal Palamed nesrečni bi bil še med svojci,
Živel bi vsaj brez očitka, da umrl je sicer prerano.
Oni brezumja takoj se spomni, odkritega zlobno
Grkov izdal daje  stvar, obdolženje opravičuje
Hitro pokaže zlato, katero je prej že pokopal.

Vzel je Ahivom vso moč, s pregnanstvom in tudi z

[umorom.

Tak se Uliks je boril, srdit in zelo bojaželjen!

Skoro je res prekosil v zgovornosti Nestorja samega;
On me prepričal ne bo, da zlobno je tako početje
Nestorja se iznebiti. Ko glasno Uliksa je klical.
Starost, in ranjeni konj so bili uzroki zamude.

Čudom ob priliki tej prijatelji so ga izdali.

Da pa izmišljenja vsa jaz nisem skoval in iztuhtal,
Znano Tetidu je to, ki čestokrat ga je ozmerjal
Ter je prijatelju beg očital tresočemu javno.

S pravim pogledom stvari motrijo človeške bogovi-
Rabi on zdaj pomoči, katero je vedno odklanjal,

— 88  —

Kakor zapustil jo vse, je tudi od vseli zdaj zapuščen.
To le pravilo za znak postavil je sebi v krmilo;
Kliče prijatelje vse. Drhtečega videl sem stati
Trese se plah od strahu, bledi in trepeče pred smrtjo.
Primem za ščit in pokril na tleli sem ležečega hitro,
Rešim življenje obupancu, skromno le slavo je imel.
Ako vstrajaš u boju, dopusti da tja se podamo ;
Spravi sovražnika sem ti z rano in s strahom v za-

i vetje !

Skrij se. prav hitro za ščit, pod istim bojuj se ti z

[mano !

Da boš ti slavo dobil. Ko rešil sem njega ki so mu
Rane odrekle vso moč, da mogel bi stati na nogah,
Ubežal je naglo ko piš, ovirala ni ga več rana.
Hektor nahaja se tu, bogove on pelje na vojsko;
Kamor on plane, Uliks ne vstrašiš Se ti pač edini;
Čvrstim, krepkejšim on strah povzroči s predrznim na¬
stopom 1

Tega sem, ko veselil se uspehov prelivanja krvce,
Naglo potrl jaz k tlom, nek kamen ga vrgel je doli',
Ko je zahteval sam boj, ponudim se njemu v to svrno;
Vi ste Ahivi ihteč osodo mi ugodno sprosiii;

Vaše molitve so uspeh imele, so uslišane bile.

Boja izid je bii tak, da oni ni mene premagal!

Ogenj Trojanci neso,. železo in meč, Jupitra še
Proti brodovju Danajcev, kjer bival govornik Uliks je
Branil sem ladij tisoč jaz s prsi in upal vrnitev!
Dajte za ladje vse orožja mi še v razpolago,

Ako povedati smem resnico, bo večja jim slava
Kakor za mene in čast bo naša vzajemna sloveča.
Išče orožja Ajaks, Ajaksa ne išče orožje.

Činom primerja Itak naj Resa Dolona junaka,

Prijama Helena ujel s prosveto Palado je ropno !

Ni se zvršilo prav nič tam brez Dijomeda junaka.
Ako pa nudite vi orožje tak skromnim zaslugam,

Le razdelite in del Dijomeda bodi največji!

Kaj Itačanu bo to, ki čin izvršil je le skrivaj ?
Neoborožen slepil in varal je svoje sovrage !

— 89  —

Saj je čelade sijaj, ki žarke zlatene krog meče,
Zalezovanja odkril izdavši vse skrite v zatišju.

Glava dulihišna ni še teže enake nosila.

Pod Ahileja čelado. Oklopje Pelida je težko,

Zlasti za ramena, ki so nevešča za boje krvave;
Prijal ne bode pač ščit, če tudi je spretno izdelan.
Strahopetni levici naj tudi za krepko prijemlje.

Kaj ti zahtevaš daril predrznih in tebe slabečih,

1  Ako ti istih poda Ahivisko ljudstvo udano,

Bode vzrokov dovolj, da vse ti po vrstno premagaš,
Tebi ostane le beg, v tem geslu edino vse zmagaš,
Toda počasen bo beg, ker vlačiš ti težo sijaja.
Nedotakljiv naj bo ščit, ki bojev se je izogibal,
Moga predrl je strel, naslednika kliče v zameno,

Kaj je še treba besed? Z dejanjem se skušajmo

[stvarno !

Vrže orožje moža še čvrstega v tolpe sovražne,

Vi prinesite ga brž in ž njim donašalca krasite!
Tistega, ki sem donese in to karkoli prinese!

Sin Telamona skončal je, zadnjim besedam sledilo
Ljudstva mrmranje in blišč je daleč okoli hrameče;
Dokler ni vstopil Laert, junak bojeviti, predrzni
Ter je oči ki so v tla obrnjene, k knezu obrnil.

K govoru nsta odpre, milobne besede izreče :

„Moje ko želje uspeh imele bi z vašimi bile,

O vi Pelazgi, potem ne trebalo ljutih bi bojev,

Imel orožje Ahil bi tvojo enako mi tebe !

To zabranjuje pa vam in meni prebridka osoda,

Z roko brisaje oči, ko solze iz njili bi ti lile ;

Kdo bi pa brzo Sledil velikemu zdaj Ahilejtl!

Kakor le on da sledil Ahil je Danajceih pogumno!
Temu ne bode u prid, da topoglav je ko se kaže.
Da vam Ahivi v korist služila je vsaj topoglavost,
Moja predrznost, če smem predrzno jo jaz imenovati^
Ki se uporabljala zdaj, za vas, za gospoda je vedno,
Ta brez zavisti naj bo, dobrih naj nikdo ne zanika.
Nihče naj jih ne taji, ker to je pravično in modro,
Rod in pradedje vse, kar nismo storili mi sami,

90  —

Komaj jaz našo to last imenujem resnično in pravo
Kajti ker Ajaks trdil, da Jupitra on je potomec,
Našega tudi rodu, le Jupiter sam je začetnik
Nas pa stopinje le tri od onega ločijo stvarno.

Meni je oče Laert, a temu Arcezij in Jupiter,

Nihče z dežele ni ušel preganjan po kakem načinu,
Tudi cilenski bog u drugo mi služil je plemstvo
Zlasti po materi bog, zastopan pri dveh je rojeneih,
Ne ker sem bolj plemenit po matere rodu visokem,
Niti zato, ker mi oče nedolžen je bratove krvi,

Jaz le orožja želim; pretuhtajte stvar po zaslugah!
Da iz obzira, ker brat je bil Telamona Pelejus,
Ajaksu to ni v zaslugo in niso uplivi sorodstva,
Čednosti samo sijaj se išče u bojnem obzorju !

Ako se vpraša po bljižnem sorodstvu in dedičih prav-

[nih:

„Tukaj je oče Pelej in Pir je pa rojeni sinko.

Kje se nahaja Ajaks? Li v Pitjo, li v Pir je odšel?
Teukr v bližini ni manj soroden Ahileju v vrsti.

Če jih zahteva in če vzame naj toraj orožje ?

Samo vsled činov tedaj nahajajo se razprtije,

Mnogo sem več izvršil, kot moje trditve trdijo
Meni to lahko se zdi, tok časa mi bodi krmilo..
Dobrovedoča naprej smrt sina Nerejiska mati
Brž z nepoznano ga nošo ogrne, pokrije. Slepilo
Krilo in varalo Ajaksa celo in zraven še druge.

Jaz v lepotičje sem žensko zamešal orožje različno,
Ker je imelo namen, moža duhovitost vzdramiti,
Vendar ovrgel junak deviških oblek ni odstranil
Ko sem pa njemu dejal, ki nosil je ščit in pa sulico
Pergam, oj sinko ti moj! ohranjen ki bil je propada
Kaj^ zakasnuješ pogin zadati ti Troji mogočni ?
Močnega sem odposlal za čine, dejanja mogočne,
čini njegovi vsi, dejanja so moja zvršena.

S sulico Telefa k tlom sem vrgel, premaganca zdravil.
Moje junaštvo je to, da Tebe so padle uporne,

Meni verujte uzel sem Tened in Krizo in Kilo
Mesta mogočna in Skir, verujte mi, z mojo desnico

91

Padlo zidovje je vse Lirnezije in se zdrobilo.

Drugo pa da-zamolčim, poskrbel sem tudi potrebno
Hektorja je umoril, da padel je Hektor vsled mene.
Naj se orožje vroči mu, ki bo odkril Ahileja;

Kar sem jaz živemu dal, naj mrtvi mu zopet povrne-
Kakor je enega bol Danajce vse skupno prešinil,

Ladij pa gkoro tisoč, je polnilo Aulis eubojieno,

Čakali že smo dovolj, da veter v brodovje bi pihal.
Bilo pa vse je zaman. Osodni izreki prestrogi
Tirjali so Agamemnonu hčerko nedolžno Dijani.

Branil je oče ihteč, svarivši nesmrtnika resno.

V kralja osebi je bil še oče zastopan obupni.

Odprem z besedo srce, mu ljudstva blaginje predečim.
Tamkaj priznavam jaz sam Agamemnon naj mi od—

[pusti,

Stvar sem težavno zvršil pred nekim pristranskim

[sodnikom.

Ganila tega korist je ljudstva in brata vzajemno,

Da si je slavo in čast s prelivanjem krvi oskrbel.

K materi bodem poslan, to niso srčili, slepili
So jo na razni način, če Telamon tjekaj bi došel,
Jadra ne imela bi zdaj ugodnega vetra za vožnjo.

V ilijske dvore sem šel, pogumni predrzni poslanec;
Videl sem Kurijo Troje velike, vanjo sem stopil.
Polna je bila tedaj še moštva. Nevstrašeno stvarno
Grško zadevo zvršil sem glasom ukaza, naročbe.
Parida tožim nazaj ter plen in Heleno zahtevam,
Komaj so, o Menelaj, kar tebi prav dobro je znano.
Roko od zla odvrnili. Ta dan je bil prvi pogube,
Skupne^ Bi trajalo res predolgo naštevati čine,

Koje zvršil sem v korist za časa vseh bojev težavnih..
Hitro po bojih prvotnih ostali sovražniki dolgo

V varnosti samih zidišč; prilike za hoje ni bilo.

Bili očitni smo boj mi komaj n letu desetem

Kaj si pa delal med tem ti boje edino ki snuješ ?'
Drugega gkoro ti nič ne umeš ko bojev vrvenje;
Dobrega kaj si zvršil ? Po meni ko ti pozveduješ,
Vprašaš po činih, prežim v ozadju jaz skrit na sovraga..

Snujem zvijače, obdal sem jarke z okopom okoli;
Dajem tovarsem pogum, bodreč jih naj vstrajajo v

[boju,

Zraven jih pridno učim živil uporabljeuje vspešno,
Dalje, na kaki način je treba se oborožiti.

Idem z uzgledom naprej, ko kaže prikladno potreba.
Glej ti na Jupitra ukaz ko varan u sanjski podobi,
Skrb odstraniti veli za vojno že ravno pričeto.

Oni povelje takoj z uzroki lepo vtenieljuje.

Ajaks bi tega ne smel pustiti! Porušenje Trojo !

On naj zahteva, veli! Po možnosti naj se bojuje!
Onih zakaj ne vzdrži, ki hočejo tja se podati ?
Zgrabi orožje naj brž! V posnemanje tolpi z uzgle-

.[dom!

Dati bi moral vzgled, da množica bi mu sledila!

To bi bahaču odveč no bilo, zakaj je pobegnil ?
Videl sem. Mene je sram, ko ti si sramotno ubežal!
Rekel takoj, sem svareč.: „Knj delate tu strahopetci ?
Kako brezumje vas tira tovariši, da ste vi Trojo
Skoro dobljeno iz rok pustili ? Kaj boste prinesli
V letu desetem domov ko samo blamažo, sramoto ?“
S takim govorom me bolj nadušil je, ,da sem odrinil
S tolpo k brodovju in pa domotožju se hitro odtegnil.
Skupaj je sklical Atrid preplašen drhteče sodruge,
Upal ni Telomouid besedice ziniti dalje.

Terzit se upal je brž z osorno in rezko besedo
Kralje napasti, sokriv sem bil prizadevanja vsega.
Vstanem, pogumno bodrim tovariše obupajoče.

S klici, pozivi pričel kreposti sem v srcih gojiti.

Oni karkoli storili od takrat, to delo je moje-
Trudov napornih je plod, odvrnil begunce sem časno.
Konečno kdo te želi in hvali iz vrste Danajcev ?

Z mano delil je Tedid rad čine ter njemu ugajam;
Mene je oni dobil Uliksu tovariša zvestega.

Nekaj je vendar že to, da sem tisočerih edini
Kterega z vrste je zbral Dijomed pristaša je pravega.
Tirala ni me osoda, kljub temu brez vsakih predsod¬
kov,

Šel sem v t mina h noči v nevarnostih strašno ve’ikih,
Frigija, Dolona k tlom potrl sem, ki se je upal
Ki tako nmoril potem, ko izdal je okoluosti tiste.
Zvedel načrte sem vse, zvijačne ukrepe Trojanov.

Ni mi ostajalo nič več vedeti, izpraševati;

Lahko bi vrnil domov se venčan s vso slavo pristojno,
Nezadovoljen še s tem šotore sem Resa obiskal,

V lastnem šotoru ubil sem njega in pa spremljevalce.
Ko se zgodilo je to, sem brž zmagonosno odrinil,
Sedel sem častno na voz, odšel sem v sijajnem spre¬
hodu.

Zdaj mi orožje pa tistega, kterega konje sovražnik
•Te za plačilo za noč zahteval, odrekate Ajaks
Bil naj bi bolj zaslnžljiv I Lucijskega kneza Sarpeda,
Moj* (jih potrl jc meč,, predrl sem v boju krvavem
Kerana Ifita sina in Kotonnja tudi Alabastra;

Halja Akandra, Pritana in tudi Noemona;

Kajti prebridko jaz smrt zadal sem Kerzidamu Toonn.
Tudi nesrečnežem vam ‘Enomu in tudi Karopsi;

Drugi sloveči še manj pod Iljona zidom so padli,
Ranjeni z mojo roko. Someščani, jaz imam obilno
Ran prizadetih povsod, častitljevih že po prostoru.
Ako besedam pa vi ne verujete, semkaj poglejte !"
Strga obleko z roko raz prs, zatrjuje navdušen :
„Prva vi vadite tu za vaše zadeve trpeča,

Kapljice vendar krvi prelil Telamon ni nobene,

Ude on nosi brez ran. Pa kaj nam pomaga, če pravi.
Kak da orožje za bran donašal brodovju Pelazgon,
Proti Trojancem in Zenu. Trdim, da je nosil orožje
Ni moj namen pa dejanj zanikati častnik hudobno.

Da se ne bode lastil zaslnge le sam nzajemne.

Malce tla bodem častil in vam sobo rilce m pripustil!
Aktorid zgnal je nazaj gotovo Trojance od ladij,
Kojim pretil je požar z branitelji vsemi pogubni.

Tudi da upal je sam se meriti s Hektorja močjo,
Mislil je, zabil je kralja vodnikov in mene celotno.
On deveteri n službi je prednosti imel z osodo !

Kak, vi junaki, Uspeh imeli so vsi vaši boji ?

— 94  —

Hektor odstrani se proč brez ran je,- brez vsake po-

[škodbe,

Meni je strašno gorje ! Trpljenje veliko me sili,

Da se spominjam jaz dne, ko padel Ahil je junaški!
Nepremagljivi branik Danajcev. Ne solze, bridkosti
Niso ovirale več telesa iz zemlje pobrati!

Cujte, na ramenih, dem, odnesli so truplo Ahila.
Vzeli orožje so to, katero sem želel nositi!

Imam jaz svojstva moči za težo jednako sposobna;

V meni še vije srce, ki ceniti zna vse zasluge,
Odlikovanja vsa. Vporabila mati za sina
Hoje in prošnjo je res, nebeške darove, umnosti
Strašne. Bojevnik surov, da vzame brez vsega sočutja
Ščita vzornih podob, ne pozna oceana, ne krajev,
Zvezdic z visokim obnebjem, Plejado v, Hijadov, Med-

[vedov.

Ki ne zahaja nikdar, različnih no mest več blišcečih,
Meč Oriona. Zdaj pa hoče orožje imeti,

Ktero ne ume reči, obdolžil je mene, da v vojni
Službi sem ubežal, začel prepozno opravke vršiti.

Ali ne čuti, Ahileja srčnega da ponižuje ?

Hlinstvo če zove se zlo, oba se pa hliniva zlobno.
Kazen če zove odmor, jaz došel sem prej kakor oni.
Žene mudila ljubav jo mene a matere njega.

Njim bil začetek je dan, a vam le nasledek!
Nerodoviten ostanem, ne morem odstranit očitanj,

Se ne bojim, če tudi ne morem braniti uspešno,
Bistri Uliksa ga um, dobil je, a ne pa Ajaksa.

Da, blebetaje z osornim jezikom me psoval je osorno,
Vas sramotil je grdo, očital vam čine je grde.

Kaj je neumestno zelo, da sem Palameda zatožil.
Vam pa li služi u čast, da njega ste brž obsodili ?

Ni zagovarjal Naupljad velikega zla in očitnega
Tudi vi niste zatožb poslušali, razmišljevali.

Videli vi ste vse to, saj bilo na dnevnem je redu.
Biti zatožen vsaj nisem zaslužil, da Peaza sina
Lemen Vulkanski že ima. Dejanja vi vaša že sami
Opravičujete, ker ste soglasno z vsklikom trdili.

— 95  —

Nočem tajiti nikdar, nasvete sem dajal mu ugodne.
Vojsk in napornih poti, naj pridno ogiblje se vedno
Ljubi naj blaženi mir, da zlajša si reve bridkosti.
Mene ubogal je brž in zdaj še živi mi veselo.
Dobromisleči nasvet je bil poln prijateljstva, sreče,
Vspešen, ker vedeži hočejo da osvoji se on Troje.
Tega mi ne naročite, bo bolje, če daste ukaze
Sinu Telamona znal vsled jeze bolezni vtolažiti
Bode z besedo moža zvijačno ga zvabil bo v svrhe
Brej šel bo Simois nazaj, prej Ida bo stala brez listja,
Prej bo Ahajec pomoč naklonil Trojanam potrebno,
Kakor za vašo bi stvar počival jaz in bistroumje
Ajaks® bilo v korist Danajeem bi vedno in zmerom.
Ti grozovit Filoklet, tovarišem, kralju in meni
Tudi če nisi naklonjen. Preklinjaš rotiš če me silno
Ako v srditosti in krvoločnosti tudi zahtevaš
Toke krvi, da bi lili iz žil mi vstal naj bi dalje;

Jaz le v tvoji oblasti in ti pa v moji enaka!

Tvojega saj sem ujel dardanskega vedeža zvito
Ko sem določbe bogov in Troje osodo razkrinkal
Skriti ko Palade znak sem frigične tolpe sovražne
Zopet junaško dobil. In z mano se Ajaks je meril
Kajti osoda brez nje odrekla je Trojo vzeti
?je je junaški Ajaks. In kje so prevzetne besede
Čvrstega moža, zakaj bojiš se ? Zakaj pa Uliksus
Upa. še iti skoz straže ponočne na straži bedeče
Z meči srditimi upa napasti zidovje Trojancev,
Zraven stoječi še grad, na strašni višini najvišji
N zeti svetišču boginjo, oropano semkaj donesti
Skozi sovražno druhal. če tega ne zvršil bi čina
Sin Telamona, zaman v levici bi kopje obračal,
Zmago sem Troje dobil. V tisti sem noči mogočno
Pergam premagal, tedaj sem silil, da brž se je vdalo.
Nam ti Titida, končaj z mrmranjem, obličjem pokaži
Mojim tovarišem vsem v dokaz da dobil je plačilo.
Ti ko donašal si ščit za krepko brodovje Danajcev
Bil nisi vendar ti sam, te spremljala tolpa je razna
Meni pa eden če sam ne znal bi, da mora bojevnik.

Vedno razumnega ubogati, biti podredjen ukazom
In da plačilo ne prija edino močem silovitim;

Skčro bori se le sam in zraven Ajaks še razumni,
Euripil slično krepak in sin Andremona junaški;

Ni se pogrešalo tu Idomeneja, Merjana, Krečana,

Niti vzornih Atridov. Ti krepki so z roko in niso
V boju za mano in spretnosti moji, niso slabejsi
Tebi desnica koristna in glava da ukaze vodila.

Moč ti je dana brez uma, na srcu jo meri bodočnost
Znaš bojevati se spretno, čas bojev Atrid določuje.
Ti si s telesom močnejši, jaz imam pa prednosti uma
Kolikor tisti ki ladjo krmili je višji krmarju
Kolikor večji voditelj je kakor vojak, tebe prese-

[gam,

Nič manj v telesu človeka razum ni močnejši od roke
Tvori navadno vso moč, ki ima snovi vodilne.

Dajte vladarji takoj čuvajem vi vašim plačila,

Dajte za trude in skrb mi let mnogoterih v kterih,
Živel sem poln nemirov, priznanje mi to v odškod-

[nino

Dolžno mi vsaj za zasluge. Skončani so vsi že napori;
Ovirajoče osodne določbe odstranil sem hitro.

Ko sem dosegel, da Prijam visoki se lahko vzame
Sem si ga že osvojil. Pri upih vseh našili vzajem-

[nih,

Dalje pri Troje zidovju, ki ima razpasti in pa pri bo-

[govih,

Ktere sovražniku vzel sem, prosim če kaj še ostane,
Treba zvršiti pozor ! Orožje kateremu dati
Zdajci pokaže na sliko Minerve, ki polna osod je.
Kneginje tolpa je vsa že ginjena. Kar se pa tiče
Kaj vse doseže zgovornost uspeh dokazuje modrosti.
Nosil orožje je čvrstega moža, a tisti ki se zoperstavil
On ki je Hektorja sam, ki železu in ognju in Jupitru
Se je protivil, ne more se zdajci v jezi zdržati
Bol je potrla moža, katerega nič ui vkrotilo.

Prime in zgrabi za meč ter vsklikne: „Vsaj to je zdaj

[moje.“

— 97 —

Ali zahteva Uliks zdaj zase še to. Uporabiti
Hočem krvavi jaz meč, ki čestokrat bil je oškropljen
S krvjo Frigičanov z umorom lastnika bo zdaj kr-

[vavel.

Nihče Ajaksa ne zmaga, le Ajaks premaga se sam"
Reče, v oprsje, ki ran je mnogo že bridkih dobilo,
Tja, kjer železju se pot odprla je, jeklo zabrusi.

Niso zamogle roke zdaj meča izpuliti iz rane:

Zgine Herzilija z zvezdo iz zemlje u zračno obzorje,
Z znano roko jo seboj ustanovnik iz Rima odpelje.
Menja s telesom ime jej prejšnjo, jo Horo nazivlja,
Roja boginja Kvirinu je zdajci pridružena stalno.

Apoteoza Eneja. XIV. (581—608).

Hrabrost Eneja posilila vse je bogove in Juno,
Enkrat skončati prepir, ki trajal že precej je dolgo;
Ko je kraljestvo rastočega Jula vtemeljeno bilo,

Bil Citereje junak je, zrel za nebeško kraljestvo.
Vendar bogove proseč, ovije očetu se slednjič
Krog vratu mu rekoč z udano otroško ljubavjo:

»Nisi ti bil mi pretrd, oj oče, ob času nikakem,
Mojemu Eneju ded njegov si, podeli božanstvo,
Skromno če tudi, če sploh podeliš mu. Zadosti je

[zreti

Enkrat kraljestvo neljubo in iti čez Stiksovo reko."
Vsi potrdili so to, bogovi še kralja soproga
Isto kimaje prizna, z veselim obrazom trdeča
Oče odvrne potem: »Nebeških ste vredni zakladov.
Ti, ki me prosiš in ta, za kterega prosiš, le sprejmi
Hčerka, karkoli želiš. Raduje se laskavo njemu,

Bodi hvaležna srčno, vetrovi z golobjo uprego
Peljejo njo tja na breg Lavrente, prikrito pod trsjem.
Z reke valovi že gre Numicij tja v morje široko.
Temu izmiti vse zlo Eneja ukaže pogubno,

In naj v teku tihotnem odnese n morje prostrano.
Venere ukazom rogljati čuj brž zadosti in odstrani

7

— aa —

Z vali, z umivanjem, z drgnenjem, kar bi Eneju vteg-

[nilo

Biti pogubnega smrtnega. Boljši le del se protivi.
Mati mazili telo z dišavo nebeško, prijetno,

Maže.z ambrozjo obraz namešano z nektarjem sladkim.
Tak ga vsposobi v Boga in ljudstvo ga zove Kvirina
Moli ga kakor boga, slave ga v svetiščih, oltarjih.

Eomul in Herzilija. XIV. (772—851).

Vojne je vladala moč, Amulja krivičnega daleč,
Bližnjo Avsonije vlast in starček Amulij z vnukom,
Sprejme kraljestvo takoj, utrdijo na praznik Palilje
Mestna zidišča se vsa. Sabinski očetje in Lacij
Bili prehrabri so boj. Torpeja. izdihne potrta
Dušo preblago, ko pot odpre se do daljne' trdnjave.
V kazen zadeta takoj je s ščitom prodirnim globoko.
Oni iz Kure od tam, zadržujejo prav po vzgledu
Raznih molčečih volkov, le v ustih glasove,' metajoj
Cesto telesa, ki sem jili premagal, iskaje dospeti
Vendar še tjakaj do vrat,' katere zaprl je Iljad.

Ene Saturnija brž odpria je' sama pozorno,

Ne da škripanje duri. posilijo tesni tečaji,

Venus,"edina vzre, da upadli zapahi so vhoda.

Tu je gotovo takrat pripravljena bila zapreti
Iste, Če tudi nikdar dovoljeno bilo ni strogo
Dejstev in činov bogov na kaki način premeriti.

Janii svetišču okraj pridruženi'tega je potok
Mrzli namakal, takrat Najadi Avsonje zasedejo.

Teh pomdči je prosila in Nimfam ni bilo mogoče
Željam bogov opravičenim več kljubovati, izvabile
Vodne'so toke voda in reke studence iz zemlje.
Januš svetišča vhod ni bil nedostopen še takrat,

Tudi zapiral ri val uikakih še potov daljavam.

Žvepla predrzno v vodovja bogati studenec, so djali,

S smolo šo.žile voda glpbokoležečih zažgali.

S takimi sredstvi v dno še temeljno raznih izvirkov
Vrinjal gorkote je vpliv.. Vodovje, ki ravnokar strašno

— 99  —

Z trpko toploto vseh alpskih potokov borilo se kruto.
Ognju pekočemu zdaj gotovo ne moreš vbežati.
Vdasta stežaja oba se hitro z ognjenim škropljenjem,
Z novim studencem vhod, se divjim Sabincem zaprl,
Dokler bo Mars še vihtel orožje. Ker Romu] pričel je
Boj kot prvak in rimska vsa zemlja je krita s Sa-

[bincev,

Mrtveci, z žrtvami, meč je tolpe njegove prekrsti
Zmešal, kri zeta s krvjo očanca se sklene, vsaj končno.
Zopet s pomirjenjem boj naj smatra se kot dokončani,
Taeij naj bo sovladar in bitka naj vendar poneha.
Tacij je bil umorjen, oboji zdaj narod vladaš
Romul enakopravično. čelado odloži očeta.

Hitro bogov in ljudi z besedami Mars je odvrnil:
„Oče, nastopil je čas, kraljestvo je rimsko vtrjeno,

S temelji prave moči in vlada se zdaj neodvisno,
Meni da se zadosti in mojemu zraven nečaku
Glasom podanih obljub nebesom se mora zročiti;
Zemlji ukraden je bil, so znane mi dobro besede,
Vzeti da hočeš v nebo ti enega. Naj se izpolni.
Vsegamočni je dal dovoljenje, ogrnil obočje
S tmino oblakov že svet, pretresa ves z gromom in

[bliskom.

Ko po Gravidij uzre izvestno že znake skončanja,
Hitro na sulico vprt poskoči na čvrste konjiče.

Tlači jih vdarce dajoč, v ozračje odpelje se drzno.
Kmalu vrh hriba je stal, vrh hriba ki zvan Palatin je,
Iljada vzame seboj, ker hotel je ravno oditi,

Pravo kraljevo nazaj Kviritineem vrniti v zahvalo.
Brž se razlije telo n zraku pretankem vmrljivo,
Kakor se kroglja stopi, svinčena spuščena iz puščice.
Krasna eeščenja bolj vredna postava nastopi, je taka
Kakor je slika Kvirina, kateri ogrnjen je v Trabjo.
Ko se soproga ihti po izgubljencu plaka, Ivini
Juno kraljeva veli, naj z mavrico gre dol k Herzilji,
sporoči ukaz naj v zmislu sledečem približno :
TtO ti gospa ! ki ves svet Latincev, te častno pro¬
slavlja,

— 100  —

Bila sloveči si lišp, prej vredna moža veleuma,
Zdajci soproga skrbna Kvirina, prav bridka ustavi
Jok in ne plakaj bridko, če videti hočeš soproga.

Gaj ti obišči z menoj, zelen je na hribu Kvirina,
Romula kralja krasi svetišče obdan je ves s senco.“
Iris uboga se k tlom spustivši Herziljo po ukazu,
Nagovori zdaj tako z nastopno besedo prijazno.
Resno odvrne, oči zdaj komaj dviguje v višave:

„Ni mi boginja mogoče povedati, kdo da si ti;

Res je gotovo, boginja si, pelji me pravi, pokaži
Brž mi soproga obraz; Če to mi usoda nakloni,
Njega videča, nebo, nebeško bom mislila zreti."

Brzo z Taumantisko gre on devo na Romula hribček.
Glej, vtrinjajoča na tla, se zvezda je z bliskom spustila,
Sij nje blesteči je čarobno vplival, spremembo kra-

[sivši,

Z zvezdo Herzilija brž izgine v ozračno obnebje.
Tlačilo jih je oje krvavo, a vdarja, poganja
Z bičem jim vdarce dajoč, v ozračje odpelje se drzno.
Ustanovitelj jo Rima je z roko že znano odpeljal.
Menja s telesom ime ji, prejšnjo jo Horo nazivlja,
Ista boginja je vsa Kvirinu pridružena skupno.

Nauki Pitagora. XV. (178—213).

Vse je tekoče okrog, prizor se spreminja ti slednji.
Časi glej minejo vsi, ko reke deroče teko ti.

Reka obstati ne more, ne ura ki naglo brž zgine.

Val se za valom podi, kot val ki prihaja potisnjen,
Prejšnjega zopet nazaj odriva, potiska v ozadje.

Časi bežijo tako, sledivši jim zopet zdaj novi.

Kar je pred nami bilo, za nami se zdaj že nahaja,
Kar še ni bilo pa bo, trenutki se vsi obnovijo.

Vidiš prestrašne noči, ko prostor so ves prehodile,
Bližajo dnevu se vse. Bliščeči že solnca sijaji,

Nočnim ki tmiman slede, radostno oživljajo bitja.
Barve enake več ni, na nebu ko vse že k počitku,
Trudno se vgledo je tja in luna bliščeča nastopa.

— 101

Z belim konjičem zlati, Palantija, luči znanilka,

Febu obnebje lepo. Ščit božji je zemlje obočje,

Rano se dviga rodeč, ko spenja iz robov se zemlje
Bel je v višinah poti, ker v etru zrcali se modro
Ter se ogiblje že tal dotikanja stika pozorno.

Ista ne more nikdar ponočne Dijane podoba
Biti in vedno rastoča, je manjša nje pristna oblika,
Kakor naslednja je večja ko zemeljska krogtja gotovo.
Kajti ne vidiš razločno, da leto je deljeno v štiri
Dele različne, po vrsti posnema vse dobe življenja,
Dobe življenja ljudi. Vse solnčno je, ljubko prijetno.
Teku življenja enači. Iz sokov poraja se skupno
Trava brez vsakih moči je šibka, a z upi tolaži
Kmete. Potem pa začenja vse evesti povrstno po

[njivah

Raznih prekrasnih cvetic, a moči še ni videti v bitju.
Krepko je leto še bolj, pretvori še pomlad v poletje,
Že je mladenič krepak, ga dobe življenja čvrstijo
In bogatejši še bolj ter bolj ognjevito in čilo.
Neposredno sledi pa jesen, mladost ko poneha,

Vroča je, zrela in mila stoječa v sredini ponosno.
Ravno med. starčkom, mladenčem imaje že sivo la-

[sovje.

Kmaln nastopi s tresočim korakom že zima prestrašila,
Ta se nahaja brez las ali ima lasovje vse belo.

Apoteoza Cezarja. XV. (746—870).

V našem svetišču ko bog, sprejet bil je tuji vzajemno.
Cezar bil v mestu je bog. Odličnega v boju in miru
Boji skončani v slovesnih sprevodih ko čini mirovni,
Odlikovanja, časti so v zvezde slavile junaka.

Vrlo proslavljal ga sin, po zmagah je bojih med ljud-

[stvom,

Cezar izvršil je broj različnih dejanj plodonosnih.
Večji ga čin ne slavi, ko ta da postal mn je oče,
Kes je veljak ko vzor, ukrotiti podjarmiti čete,

Brojne Britance, ki tam so bili ob morskih obalih;

— 102

Skozi vodovje tekočega Nila po sedmih iztokih
Peljal je ladje, ukrotil Numidije uporneže strašne,
Juba Ciniphinja in Pont Mitridu prevzetno udani,
Ljudstvu Kvirina dobil vse to je in mnogo še drugega,
Polno zaslužil je zmag proslavljal jih vendar najmlajši
Sina vzor, da rodil junaka je hrabrega silno
S tega oblastjo bogovi človeštvo ste vi blagrovali,
Da ni umrjoči postal po rodu vsem drugim enaki
Moral postati je bog. Eneja krasotna vzorna
Mati videča vse to, prizor je še zrla prebitki
Snuje da zdajci se smrt vladarju z orožja vrvenjem.
Strašno potrta medli in de srečujočim bogovom:

„Glejte vi s kakim naporom in zalezovanjem velikim,
Kak se zavratno preti potuhnjeno blagi osebi,

Ktera ostala mi je edina od Jula Dardanija.

Naj me še vedno skrbi vznemirjajo, tarejo nove,
Mene, ki meč Kalidonski Tidida prehudo je ranil,
Zdaj vznemirja me strah ozidje nebranjene Troje
Ktero potrta vsa zrem, jaz bodisi sina po morju
Jadrati v enomer krog, po potih nevarnih in krivih;
Bodisi tihih obiskati sedeže boj bojevati;

Turnom li z Juno še več, da prav se resnično izjavim?
Kaj se spominjam izgub, ki rod so moj hrabri zadele?
Strah ki vznemirja ga zdaj, ne pušča mu drugih spo-

1 mirto v.

Evo poglejte vi tu, že brusijo meči se ostri. ■

Te zadržujte in zlo, zabranite, vdano vas prosim,

S smrtjo duhovnika vsaj tie vgasite "Veste plamena.*
Take besede zaman, zgovarja zdaj Venns Vsa plaha
Proti obnebju drhti, ter gane najvišje bogove.

Isti če tudi nikdar ne morejo uničiti sklepov.
Nespremenljivih sestra veličastnih so znaki bridkosti
Broj dopustili spoznati. Se pravi rožljanje orožja
Da se je culo krepko, iz črnih oblakov, z obnebja
Strašne trompete,. doneči rogovi na nebu znaneči
Polno strahu in gorja, Bridkostni prizor tudi solnca
Dajal le bledi sijaj je zemeljskim krajem okoli, ;
Baklje plamtele so cesto v sredini pod modrim obnebjeih,

— 108 —

Lile so plohe in dež je čestokrat kapljal Krvavi.
Lucifer bil je teman, obličje mu temno škropljeno,
Škropljen bil lunin je voz, s krvavimi znaki umazan.
Tisočkrat z znaki gorja upila je Štikova sova.
Slonokost polna je solz, se čnlo je petje iz gajev,
Vpitje in polno pretil donelo iz raznih je krajev.
Žrtev in spravnih daril in znakov ugodnih več najti.
Vstaje velike še čas že bliža, to zaači osrčje.

Mrzlica tudi preti, predobena glava se najde

V drobju. Razlega se psov le lajanje tamkaj po trgu,

V mestu enako krog hiš ih tudi okoli svetišča,

Sence molčeče okrog so drhtele in plašile mesto,
Ljudstva pa skritih nesreč usod bližajočih se skrivno
Ni pa označil kak hog. Nosili so meče v posvečeiife
Kraje, v svetišča seboj. Nobeden več prostor u mesta,
Ni tak prikladen zločinstvom preStrašfainl umorom ko

[kurja.

Bije Citerea zdaj z obema rokami’ se v prša,

Strašno pa skriti želi v oblake zdaj svojega sina,
Kamor bil rešen nekoč je Pariš pred krutim Atrldom,
Tjakaj Etiej je pšel Dijomeda ostremu meču.

Jupiter ji pa veli: Zamoreš odvrniti ličefka
Sama usodo to proč. V hišo sestric ti mi pojdi,
Tamkaj blagajne so vdelane trdno, ti najdeš
Te iz železa in bronci, so vtrjene, nerazrešljive.
Treska z obnebja srditega bliska in tudi poloma
Ni se jim bati nikdar. Tam trojega roda usode
Skrite v železo dobiš. Vse bisere in pa demante.

Sam sem jih videi, v spomin sem zapisal fazne be¬
ležke.

Hočem povedati Vse, bodočnost ne bo ti neznana.

Ta pa, Za kterga skrbiš, Citerea, čaš je dopolnil,
Mnogo preživel je let; katere dolžan je bil zemlji.

Da se napoti ko bog v nebo in da bode v svetiščih
Slavljen, pospešil boš sam in sinko mu lastni,

Dedič imena je sam, da pezo mu vročeno nosi,
Našega bode duha, za boje vsled očetomora
Ko maščevalec krepak, zlodejstvo da strogo kaznuje.

— 104  —

On je poskrbel za mir oblegani Mutini trajni,

Farsala čvrsti okraj občutil njegovo je vodstvo.
Zopet Filipi s krvjo, napojena bo v Emantiji
Kraju, veliko ime premagano bo v Sikulskih
Valih. Soproga pa bo egiptijska padla gotovo
Vojvoda rimskega, čuj zakonski, ni zvezi verjela,

Saj je pretila zaman, da naš kapitolij bo služen
Njunemu Kanopu. Kaj naštevam naj kraje barbarske,
Ljudstva, ki se ob straneh nahajajo zdaj Oceana?
Vse kar poljuditi svet zamore, bo njena lastnina.
Tudi obsežno morje mu bode podložno udano.

Kraji ko mir zadobe, pozornost duha on obrne,

Hitro do pravnih svari kot pravični postavodajalec,
Bode postave snoval in z lastnim vzgledom, vedenjem
Nravstveno stanje vredil z ozirom na čase bodoče,
Kteri še priti v poštev utegnejo sinu. Zakona
Pravega dal bo ukaz, ime in skrbi naj sprejme.

Ko pa dosegel starost, on piliških let bo ko starček.
Takrat dosegel nebes bo sedeže gor nad zvezdami.
Ti pa učini medtem, da duša telesa umoijenega,
Zvezda postane nekoč in Julij božji s svetišča
Zrl bo naš kapitol in forum tako veličasten. “

Komaj bil govor skončan je, v sredi senata prostora,
Venus dobrotna stoji, nevidna iz Cezarja udov,

Dušo vzame takoj iz telesa; zdaj ločeni več ne do-

[pušča,

Da ta v zraku sprši, nad zvezde seboj jo odnese.

Z isto ko kvišku leti, ognjeno, blestečo zagleda,

Ko iz oprsja vsplamfci, naravnost u zračne višine.
Gori nad luno zleti, za sabo pa v teku pustivši
Piam, ki žareč in repat, sveti se ko zvezda nebesna.
Sina ko čine motri, priznava, da večji veljajo
Kakor pa njeni, zato raduje se, da jo je zmagal.
Svoje če on prepove proslavljati čine različne
Bolj kot očetove glas, ki prost neodvisen je vplivov;
Vendar vsiljuje se mu proti volji u točki edini.

Atrej v dejanjih časti, za Agamemnonom se nahaja.
Tezej Egeja. Ahil prekosi pa Peleja delih.

— 105 —

Konečno vzglede podam primerne. Saturn je manjši
Kakor pa Jupiter. Dvor še obnebja je Jupitra boga
Last, on vladar je svetov kraljestva trozvezne oblike
Svet je Augustova last. Vladar in pa oče je vsaki.
„0 vi bogovi tovavši Eneja, pred kterem še ogenj,
Meček morilni zbeži, bogovi domači in ti o Kvirinus,
Kot utemeljitelj si mesta, Gradivij, si oče resnični
Vesta, penati slave cezarski te, z Vesto cezarsko
Feb, kakor hišni si bog vzvišeni Jupiter, kteri
Vladaš Tarpejiski dvor in drugi, ki pevcu pristuje,
Da označuje i vas, dolžnost mu je sveta, vas prosim:
— Pozni naj bo oni dan, poznejši ko moje življenje
Sega naj bo oni dan, ko glava Augusta, ki zemljo
Vladal zapustil v nebo ko bog preseli se mogočni.
On naj bo blag, milostljiv, odsoten bogovom naj-

[višjim.

Epilog. Pesnik o delu. XV. (871—879.)

Zdajci sem delo zvršil. Ga Jupitra srd in pa ogenj,
Niti kak meč, li starost ne bode uničiti mogla.

Tisti naj pride le dan, ki ima oblast do telesa.

Čas naj življenja skonča, ko njemu že bode pri¬
kladno :

Z delom se boljšim pa bom jaz dvignil nad zvezdne

[višave,

Bom neminljiv in ime bo trajno mi neizbrisljivo,
Kamor še sega upliv Rimljanstvu pridobljenih krajov,
Nepremagljiv in čitljiv jaz bom vekovečen med ljud¬
stvom,

Se bo odmeval moj glas če pesniki slutijo pravo.

Jamque opus exegi, quod nec loviš ira nec ignis
Nec poterit ferrum nec edax abolere vetustas.
Cum volet, illa dies, quae nil nisi eorporis huius.
Ius habet, incerti spatium mihi finiat aevi:

Parte tamen meliore mei super alta perennis

106 —

Astra ferar, notnenqne erit indelebile nostrum.
Quaeqne patet domitis Romana potentia terris
Čre legar populi perque omnia saecula farna,

Siquid habent veri vatum prae,sagia vivam.

Mnsae Nimphaequae opus amore boe typis mandavi.
Aecipe Dido munus, dedrcatum memoriae perenni;
Vivam tu mecum eris Theiopea decus viventium.

EX FASTORUM LIBRIS.

Posvetitev Cezarju (Jermaniku. I. (1—10,13—r26).

Hočem opevati čaše iz dobe Rimljanske, z uzroki,
Zvezde vzhoda že vse — zvezde zahodne zemlje.

Z milim pogledom to stvar, sprejmi o Cesar G'er-

[manik.

Ladja boječa leti — vodi, krmili vso pot.

Skromni če dar je časti, neguj ga ti, ga ne zavrzi,
Bližaj se, bodi udan — vspehom je le posvečen.
Spomnil se bodeš presvetih navad, ki so v starih

[analih,

Tam zabelježen je dan — kake zasluge imel.

Našel boš tam tudi naše domače vse praznike pisane;
Cesto očeta boš bral — cesto še dede ti zval.
Orožje naj Cezarja drugi opevajo, jaz bom oltarje,
Zraven pa dneve še vse — ki jih je svetim prištel.
Tedaj prikimaj še nieni, ki tvoje zasluge proslavljam,
Zraven plačljivi veš strah — iztrebi mi ven iz srca:
Skazi se mi milostljiv, opevu vpliv da podeliš,

Kakor ti gledaš stoji — ali ilpada moj duh.

List se že trese, podvreči se mora on knezovi sodbi,
Samemu kralju, bogu — ko se je v čtivo poslal;
Kajti občutili smo plodonosnost izvežbanih ustnic,
Plašne obdolžence vse — ko je z orožjem podil.
Samo notranji pritisk, ko še naši umetnosti upogne,
Kak valovito drve — otiski pojavi duha.

Če dopuščeno krmili ti pevec Še pevčeva vesla,
Srečen da leta s teboj — vodstvo boš v rokah imel.

— 107

Prvi januar. I. (63—88).

Leto presrečno, Germanik, poglej, oznanjuje ti Januš,
Prvi si uvrščen u spev — moj si prvenec postal.
Januš dvoglavi, tekočega tihega leta izvirek,

Gledaš ti izmed bogov — hrbet, ti vedno še sam,
Knezom ob strani ti stoj, z naporom in trudom držijo
Zemlji tu mir brez skrbi — morju potrebni pokoj ;
Stoj ti očetom in ljudstvu Kvirina pogumno ob strani
Odpri svetišču sijaj — z migljejem tvojim vsaj.

Dan je napočil ugoden. Odprite vi srca in jezik,
Treba je zbranih besed — treba proslavljati dan.
Prosta prepira naj bodo vsa uha in prosta še krega;
Brojni a zlobni ti ljud — delo odloži ti vse.

Vidiš, kak eter sveti se, vsled plama dehtečega žarno.
Sad je cilise drsklja — tam na oltarjih goreč
S svojim sijajem zadene že plamen svetišče vse zlato.
Lučka že gor drgeta — proti višinam neba.

V čistih oblekah v trdnjavo Tarpejsko v višine le ide,
Ljud tudi istih je barv — praznik udano slavi.

Novi še fasci vršč, bliščijo že novi škrlati;

Slonokost ima svoj sij — peza ga nova tišči.

Junci nevešči za delo upognejo udarcem ovratje,
Pašnik Paliska jim bil — v pašo je s trato živil.
Jupiter s svojega dvora vesoljni ko svet razmotriva,
Drugega nič kot Okraj — Rimski vedri mu pogled.
Bodi pozdravljen ti dan, veselja se vrni srečnejši, f
Vedno ti k ljudstvu nazaj — kateremu čast vsa velja.

Evander Herkul in Kak. I. (497—586).

Ko se osrčil je duh — z besedo premišljeno majke
Z ladjo prepluje ves val, ko je v Hesperjo odšel.

Že na povelje premodre Karmete prot’ reki vozari,
On le krmili naprej — Tuseije val že uzre; .

Zrla ta reka je kraj, Terentiski brod ga obdaja;

Vidi puščavo le koč — pusto je skoro povsod.

Stala v ozadju je ladje, z lasovjem visečim okoli

— 108

In zadržuje z roko — vstavlja krmarju le tok.

Svoje steguje roke, tja k desnemu bregu v daljavo,
Trikrat udari z nogo — v smrekovih žagamo pod.
Komaj Evauder vzdrži s trudno jo svojo roko.

Reče. Bogovi potem — bodite mi zdravi vseh krajev.
Zemlja zdravstvuj tudi ti, dala boš nebu boge,

Reke, potoki ste lišp sveta gostoljubnega vedno,
Nimfe ve častne ste kras — gajev Najadov ste zbor!
Bodeva jaz in moj sin v odnošajih ugodnih vas zrla,
Vedno naj bode ta breg — srečni stik blaženih nog!
Morda se varam, postanejo hribi ti strašno zidovje,
Tirjal od tega bo svet — kraja vreditev postav
Temu hribovju ves svet bo prilično enkrat obljuden.
Kdo pa bi toraj verjel — kraj ta da poln povsod ?
Pridejo hitro na breg Dardanije ladje že nove,

Žena bo zopet vzrok — novi da boj se prične.

Palas, predragi mi vnuk, pogubno orožje kaj jemlješ ?-
Vzemi! saj bodeš ubit — skromni ne bo te potrl.
Troja premagana res, a boš zmagovala zatrta:

Ko bo posip razvalin — zopet sovragu za dom.
Pergarn Neptuna v plamen zažgite in pa upepelite!
Manj li je vzvišen pepel — kakor vesoljni ta svet ?
Kmalu pobožni Enej, svetišča bo nova upeljal,

Vesta le sprejmi takoj — Iljona zopet v boga.

Prišel ugodni bo čas, ko vas in pa zemljo bo branil.
Bog, ki je češčen bo sam — dar in pa žrtve vršil.
Bramba pri hiši Avgusta, domovju bo vedno ostala.
Dom ta vajeti imel — vladal kraljestvo bo sam,
Vnuk njegov kot boga, rojenee bo tudi odklonil.

Z duhom bo sinjih nebes — breme očeta vzdržal,
Kakor bom češčen nekoč, na trajno stoječih oltarjih,
Julja Avgusta tedaj — novo kraljestvo naj bo.
'Prorokovanja tako, do naših skor časov vršivši,

Jezik ustavi takoj — govor še ni bil skončan.

Z ladje prognani zdaj gre, kraje zagleda on Lacja:
Srečen je vendar tak mož — tu je v proguanstvu

[živel!,

Dolgo ni trajalo več, že nove so hiše nastale.

— 109

V hribih Avzonje nikdo — večjih ni bil kot Arkad.
Tjakaj zdaj žene junak, takoj kritejisko čredo,

Cesto prehodi junak — kij v rokah imaje edin.

Ko mu Tegeje je dom, postrežbo ugodno ponudil,
Bikov v čredi ni vseh — zmanjkala sta mu oba.

Išče in išče povsod na sled pa tatvini ne pride:

Kak je vlekel seboj — v jamo prostorno goved,

Kak aventinskim u strah bil gozdom je daleč okoli.
Zlo to vznemirjalo vse — tuji domači tu rod.

Strašni obraz in moči, primerne telesu je imela
Zmaja prav krepko telo — Mulciber mu je očak:
Strašno obsežna duplina, mu služila je v stanovanje,
Našle to divje zveri — komaj so sredi livad,

Bile nad durmi kosti nabite so roke človeške.

Bel je bil često ves pod — samih človeških kosti.
Jupitra rejenec gre, ko slabo je čuval govedo :
Ukradene zdajci prično — kak rujovenje doni:

Rekel je, eujem sklik in šel sem sledivši glasovom,
Pride zmagalec skoz gozd — ravno do jame vrat.
Oni zasul je vhod, z napisom zidovja razdjanega
Komaj deset bi upreg — delo odstranilo v kraj:

Z rameni oni se vpre, stalo na njem je obnebje.

S sunkom omaja takoj — delo se ziblje vsled sil.

Ko se posuje zasip, eter pretresa ropot

Kak že pričenja svoj boj, z desnico nasproti vihtečo.

Kamenje rabi za bran — lučanje debel in vej,

Ker ni dosežen namen, očeta uporablja umetno.
Bljuva prestrašni plamen — iz ust in še tuli grdo.
Kolikorkrat on strašnč, zaprha bi mislil da Tifje
Diha ko bruhal bi blisk — z Etne ognjenika plam.
Alcid mu pride naprot, kij trikrat li štirkrat po vrsti
Urno zabrusi v obraz tla u nasprotnika stran.

Oni se zvrne po tleh in kri se cedi mu iz ustnic,
Umirajoč zdaj že tla — s prsi potrto tepta.

Enega bika v dar, daruje zmagalec ti Jupiter.

Ter je povabil Evander v kraje še zraven ves ljud.
Zida potem si oltar, največji se ta imenuje,

Mesta dobil je okraj — brž od govede ime.

— 110  —

Vendar pa ne zamolči Evandrova mati bližaje,

Čas ko zadostno se svet — s Herkulom je veselil,
Prerokovalka presrečna živela kot ona boginja,
Zdajci boginja ima — dan ki je v mescu zvari Jan.

Praznik miru. I. 709—722).

Pesem nas sama peljala k oltarju miru je in sloge
Meseč tekoči skonča — zdaj manjkata le še dva dni.
Aktijsko listje krasi, ti venca, lasovje na glavi
Bodi navzoča nam Paks — mila ostani nam tu !

Ako sovražnikov manjka, povodov do zmage, nam

[manjka;

Knezom u slavo boš ti — v večjo ko bil ji ves boj.
Ima orožje vojak, orožje naj v mejah vzdržuje,

Naj se trompeta glasi — pohod ko bode pričel.
Zemlje začetek in konec potomcev Eneja se plaši;
Ako se Rima kak kraj — bal ni naj ljubi ga zdaj.
Dajte kadila duhovni na plamen oltarjev miru,

Belo živinče naj v žrtev — pade :  ker celo ima kri.
Trajni da hiše bo mir, gojila ohranila udano,

To le prosite bogov — cilj so podanih obljub.

Arijon. II. (83—118).

Morje Arijona ktero ne zna in ne ve nič o njem ?

S spevom tekoče krotil — vedno je čiste vode.
Čestokrat volka, ki jagnje . podil je, on z glavo od¬
vračal,

Jagnje podil ko je volk — češče je vstavilo tek.
Čestokrat, zajci in psi počivali v seuci so eni,
Zraven medvedinje tam — levinja bdi že sred skal.
Vrana jezična pri ptičku Palade brez boja je zdela.
Skupno golob in kragulj — združeno bivala sta.
Cintija, strmel je Arijon preglasni nad tvojim načrtom,
Kakor delil bi jih brat — njemu na razni način.
Slava Arijona vzdramila, cesto je mesta Sikulov,

Bil je avzonijski breg — ginjen od lire vnet.

— 111

Vrnivši domov se od tukaj je Arijou stopil u ladjo,
Sabo je nosil zaklad — ki mu ga dal je razum.
Morda bojiš se nesrečnež, nezuosnih ti vetrov in valov,
Morje je varno ti bolj — kakor pa lastni tvoj čoln.
Kajti krmilar že vstopil je tjakaj z nasajenim mečem,
Tolpa zarotna je vsa — z roko orožje vihteč.

Zase kaj hočeš ti z mečem mornar, le krmili ti ladjo ?
Več naj orožje ne to — prsti že tvoji drže !

Oni neustrašeno je rekel proseč : Ne umikam se smrti
Lira naj meni se da — godbo da zopet gojim. “

Vse dovole, se. smejijo odlogu. On sprejme pa venec,
Kteri predragi moj Feb — kinčat zamore tvoj glas.
On je oblekel zdaj lialjo, vso barvano s tirskini

[škrlatom,

Dvakrat pa s palcem je bil s struno, da dala bi glas-,
Kakor labod, če od pernate strele od daleč
V belo je sence zadet — poje na bridki način,

Skoči potem brž okinčan v sredino tja v morsko vaiovje
Višnjevo ladij škropi — pluskanje morskih valov.
Pravi se, ;kar pa verjenost presega, delfin se ponudi.
S hrbtom upognjenim glej — novo je težo imel.

Oni na njemu sedeč in gosli držeč še zapoje.

Brž potolažil je spev — vode vesoljne morja
Cine pobožne motrijo, bogovi, delfina pa vzame
Jupiter v dvore nebes — zvezd mu izroči devet.

Pogin 30(1 Fabijev. II. (193—242).

Idove dneve pulite oltarji domačega Fauna,

Tam, kjer preseka otok — ločeni val vseh voda
To je bil tudi nek dan, na tratah vejentiskih padlo
Fabijev bilo tristo — v boju in zraven še šest.

Hiša edina mo.či in breme je mesta sprejela,
Združeno skoro roke. — dano orožje vijite.

Čvrsti bojevniki vsi iz šotora le enega vrejo,

Vsaki pa svojstva ima — vodja postati še često.

Pot skozi desni vhod karmentiskih vrat je najbližja.
Ti pa kdorkoli že si — zli znak te le tja ne pusti.

112

Pravi se, Fabjev tristo po poti tej drlo je v vrsti;
Krivde je prost ta vhod — slab ima vendar pomen.
Prišli v dotiko z deročo Kremero so, naglo stopaje.
Moten in zimski je bil •— takrat vodovja ves tok.
Šotor postavijo z golimi meči in vešči u boju,

Skozi Tirencev ves roj sami na vojsko gredo;

Prav nič drugače ko z gor bi libijskih levi drvili,

Ko bi napadli ovac — čredo sred bajnih livad.
Narazen grejo sovražniki, rane so v hrbet dobili,
Kraj je okoli rudeč — s Tuškov krvjo je oblit.

Padli so padli večkrat, jim zmagati dano ni bilo,
Priti v boju do zmag. — Snujejo skrito napad.
Tamkaj je bila ravnina, do hribov in gozdov segaje.
Vse to primerno je prav — skriti pogumno zverjad.
Malo jih skriva še plan z govedo osamljeno tamkaj
Tolpa ostala bedi — skrita po gajih skrbno.

Kakor naraste potok bučeči po dežja nalivih,

Ali ko taja sneg — ko ga zefir otali,

Hitro po strugi drvi, vodovja ne vstavlja ob bregih,
Fabji napolnijo dol — s svojimi tolpami čet,

Vse karkoli vzro — k tlom brez straha potro.

Kam plemeniti greš rod, sovražniku več ne zaupaš!
Plemstvo priprosto le boj — orožja se strašnega peg
Zvito podleže pogum, sovragi na polje letijo.

Ki je odprto povsod — kraj brž zasede vsak.

Kaj naj pa vendar zočno premaloštevilni prot tolpi?
Kaj jim ostalo je zdaj — v togi nadlogi nesreč?
Kakor mrjasec u gozdih Lavrentiskih goni zverine,

Z gobcem ognjenim takoj — strga poskočne vse pse,
Kmalu pogine še sam. Pomira tak ljud tu brez kazni.
Ranijo se med seboj — z roko uporno trdno;

Fabje vse v boj je poslal, en dan je povzročil poraz
Skušali v boja so srd — žrtve je dan pomoril.
Vendar, da Herkula rod ostane, skrbeli so rodno
Kot je verjetno, zato — bila božanskih je skrb.
Nešedorasen in ne še sposoben za bojno orožje
Deček iz Fabjev rodu — bil je osamljen puščen,
Namreč da Maksim nekoč zamogel si rojen ti biti,

Da obnoviti že vlast — je omogočil odmor.

— 113 —

Komni in KTirin. II. (475—512).

Dan je nastopni še prost, Kvirinu je tretji posvečen.
Tisti ki imel to ime — zval se je Romul poprej,
Kuriš se morda je sulica zvala pri starih Sabincih,

Šel od orožja je bog — bojev, u zvezdni sijaj
Naj so Kviriti že svojemu kralju ime to podali
Kajti Rimljanom v moč — jim je pridružil ves svet.
Nova zidišča ko videl je oče, ves čil, bojeviti,

Romul skončal je kak boj — z mečem je žrtve vršil.
„Jupiter Rimsko oblastvo še ima zadostno vpliva,
Treba mu smelo še ni — mojega sina opor.

Sina očetu ti vrni. Odpadel če tudi je eden,

Ta naj še ki mi ostal — zase za Rena velja,

Eden pa bode, ki v sinji nebesni obok ga boš dvigal
Kot si ti meni dejal — dober bo Jupitra sklep.
Jupiter kimnil je; kimanje strašni potres uprizori
Tresla tečaja se dva — Atlas obrne nebo.

Tukaj je kraj, ta kaprijsko močvirje so stari ga zvali
Romul si morda dajal — tvojim postave že tani,
Solnce se skrilo, oblaki prepregli so sivo obnebje,
Plohi podoben izliv — dež strahovito je lil.

Tamkaj grmi in ves veter dvoji se naprej vsled bli¬
skov,

Z vprego očeta glej kralj — k zvezdam gor zdirja n

" . [beg-

Žalost! očetje so prišli do slutnje umora le krive,
Morda ostal bi bil sam — skril se v srcih ljudi,

Julij Prokul, iz Albe je Longe zdaj prišel naproti.
Lune bil žarni je sij — trebalo lune vsaj ni;

Tresel ob desni se plot vsled skočnega brzega giba
Vstavi ost naglo korak — štrli mu po konci vsak las.
Krasen, s trabejo okinčan, nadzemljski kaže se Romul,
Sredi poti postoji — četi tu zbrani veli:

»Cujte Kviriti! Povelje vam dam žalovati ne dalje,
Naj ne teko vam solze — čast mi božanstva skruneč,
Tolpa pobožna, kadil naj donaša Kvirinu dar spravni*
V čislih naj imajo boj ■— rodne umetnosti vse.“

8

— 114 —

Tak govorivši .je zginil v zračne višine pogledom,

Ta pa brž sklice ves ljud — in jim tolmači ukaz.
Zval je po njemu ta hrib, svetišča boga so zidali.
Strogo v določenih dneh — :  praznike slavlja še ded.

Terminalija. II. (639—684).

Noč ko »končala.'bo, prične boga najčeščenje.na-

[vadno,

Loči on mejo livad — z mejniki vse omeji.

Termin, kot kamen, H kol, če zakopan si v njivi glo-

i boke.

Stari proslavlja te: bog — daje božanstva ti. čast.
Venčata mejna posestnika dva te na razne načine,
Venca podasta ti dva — mlinca doneseta dva.

Tam se postavi oltar, kmetica donese zdaj ogenj
V roki črepinje, držeč : — ognja žrjavce: vmes.

Starček nasekal je drv, polenili pa tresk nagromadil:
On je vporabil ves trud — liosto naloži pri tleh.
Piam je zapihal na Inbu košari široki podobnem,
Deček tam zraven stoječ — v roki košaro drži,

Sadja ko vrgel je trikrat v žrjaveo plamtečo žarečo.
Hčerka še mlada, pa med — v krogih okoli deli,

Z jagnet zaklanih krvjo potresen bo termin občinski,
Tudi odklanja ne več — svinje dojiske daru.

Zbira soseščina ljud, praznuje da redko slovesnost,
Hvalnice že p.evajoč — Termin le tebi u čast.
Narode, mesta, kraljestva mogočna ti trdno mejiš nam,
Vladal za njive prepir — vedni brez tebe bi le.

Nisi ti hlepen časti, ne daš podkupiti se z zlatom,
Polje ki zročano ti — braniš postavno naprej,

Ce Terejantiski svet zadevo bil označil nam,

Tam na gromadi orožja Otriad bi čitan ne- bil.

Koliko žrtev krvi — posvetil je on za domovje,

Kaj se zgodilo, ko že obnovil Kapitol se je zopet
Tolpa bogov je ušla — Jupitru vrnila kraj,

Termin, kot stari trde, v svetišču dobil se je samo.

Z Jupitrom tam je ostal — z Jupitrom sedež ima.

115

Lukujico streha svetišča že zdajci na vrhu ima,

Videl da zvezd bi sijaj — a drugega skoro pa nič,
Zibanja prostega Termin od tega več časa ti nimaš,
Prosim ostani le tam — kamor si bil postavljen.

Nič ne dopusti ti vsilju soseda, kateri, kaj prosi,
Jupitra da se ne zdiš — bolj da človeka ljubiš.

Ako te plug ali kramp premaga, vsklikni mogočno:
„Njiva njegova je ta — ona pač tvoja je last “

Pot se nahaja, ki ljudstvo v lavrentijske kraje upelje:
čreva ovac prenapolnil je  volne, tam zre darovati
Kamin šesteri u vrst — venkaj iz mesta seštet,
Narodom drugim se kraj-je dal prav gotovo omejen,
Rimski mogočni okraj — isti je kakor sveta.

Osvojitev Gabije. II. (687—710).

Zadnje gospostvo čez Rimsko [kraljestvo je imel Tar-

[kvinij,

Mož ta krivienež je bil — spreten v orožju za boj.
Mesta nektera dobil je, a druga je često uničil.

Gabjo na zviti način — si pridobil je v last,

Kajti najmlajši od treh Superba bil sin je očiten.
Sredi temotne noči — v šotor sovražni je šel.

Meče ko deli so v stran, jim dejh: „Le ga usmrtite,
Bratje želijo to vsi — oče je vedno srdit!

On mi je s šibo prestrastno že čestokrat hrbet mesaril"
To da zamogel trdit — moral je udarce dobit.

Luna sijala je, zrli mladenča so, meče poskrili,

Hrbet razgoljen in nag — kazal udarcev je znak.
Plakali zraven so tudi proseč ga, naj z njimi gre v

[vojsko.

Zvit kot je bil pritrdi — varal nevedneže je.

Ko se ohrabri mogočen postane, pozove očeta
Da bi pokazal mu pot — kak bi Gabijo dobil.

Dobro obdelani vrt dehtečih cvetic je bil blizu,
Zemljo dvojil je potok — vodni šumeval je tok.

Tam je Tarkvinij vsa skrita povelja dobival,

Palico vzame v roke — lilijam poseče glave.

Ko se poslanec povrne pove, da so lilije potrte.

116

Reče premišljeno sin — „Ukaz jaz očeta poznam."
Cuj brez odmora, načelniki mesta se vsi pomorijo.
Prazna zidišča. so vsa — dana voditeljem v last.

Matrijonalija. III. (167—192, 195—230).

Ako je vedežem dano zaslišati skrivno nesmrtnih
Govore, kakor gre glas — potem me o tem ti obvesti.
Sposoben Gravidij si prav, opravke ti moške vršiti,
Smelo te prosim, povej — zakaj pa matrone tvoj

[praznik

Vedno častijo. „Dejal sem Mavor, mi dal je odgovor,
Dal je čelado na stran — ščit še v rokah drži:
„Bog, ki orožje gojim, naprošen bom mir zasnovati,
Moje korake v šotor — novi bom jaz obrnil.

Nič me ne žali začetek. I tamkaj me čaka veselje,
Nič naj Minerva ne de — sama da tukaj vse ve.
Pevec vplivni vseh dni, latinskih poslušaj ti mene,
Kar pa ti koli želiš — v srcu ohrani vse to.
Skromen bil Rim je nekoč, še v svojem prvotnem

[začetku,

V malem pa bi je zaup — v meji ugodnejši čas.
Stalo je trdno zidišče, a tesno za ljudstva bodoča.
Vprašaš za kraljevi dvor — ti mojega sina najmlajšega.
Z bičja li ločja dobiš — kočico tamkaj tesno.

Zibelj je stala za sen presladki na bilkah prav

[skromnih,

Vendar je prišel do zvezd s tega ležišča vesel.

Imel že takrat Rimljan ime je, ki večjo je bilo
Vendar soproge in imel — tasta nobenega ne,

Zete, soseščina vsa potrebne je zaničevala,

Malo sem vere dobil — kakor začetnik rodu.

Njim škodovalo je to, da v hlevih so le stanovali,
Ovce so pasli, oral — le malo jim bilo je v last.
Spolno se druži še ptič, divjačina vsaka kot kača
Svoje le išče, želi — plodi se glasom želja.

Narodom slana je vez — noče nobena moža..

To me težilo, duha sem Romu! ti dal od očeta.

117

„Vse ti z orožjen dobiš — s prošnjami že dokončaj
Kom ti vse drugo pove, priredi mu Romal kak praznik.
Kaj se zgodilo takrat — slavnost ko njemu vršiš.
Eur je srdit in vsi, katere britkost je zadela,

Tast je z orožjem pričel — zetu on boj napove.
Skoro ovopanci ime so tudi že matere imeli,

Bil med sorodniki boj — se dolgo je in pa strašno.
Zdajci zbero se gospe v posvečenem June svetišču,
Snaha tam moja tako — zbranim deja in veli:

„Vi odpeljani tako, saj to nam je skoro enako
Biti ne smemo me več — v naši ljubezni brezčutne;
Bojne tu vrste stoje, za kako naj prosimo stranko.
Tu se nahaja soprog - oče pa tam ima meč.

Zdaj je vprašanje, li hočemo biti udove, sirote.
Hočem vam dati nasvet —jaz ljubezajiv in pa krepak.
Dajala jim je nasvet. Ubogajo, las si vredijo,

Z žalostnim krilom potem — krijejo svoje telo.

Vrste stoje že za boj, za smrt so pripravljene tudi,
Imel označiti rog — znake je ravno za boj.

Ko odpeljane vstope potem med očete soproge,

V rokah otroke držeč — dragi najljubši zaklad.

Ko so dospele z lasmi razbrskanimi sredi polja,
Upognejo zbrani vsi — hitro kelena do tal,

Kot bi čutili, roke otroci s prijetnim vpitjem
K starim stegujejo tja, — milo klicaje na glas,

Kdor je le mogel, ihteč je deda poklical zaupno.
Kdor je le mogel vpit — bil je prisiljen čutit.

Pade orožje možem in jeza poneha naenkrat,

Tasti podajo roke — zetom in ti jih drže.

Hčerke objemajo brž, nazdravijo jih duhovito,

Tast glej vnuka drži — s ščitom ga prime sladko.
Matere Ebaliske vse od takrat vzajemno slavijo,

Prvi pemembeni dan — mojih značilnih Ka ! end.

Ana Perena. III. (523—656, 661—674).

Ane Perene je dan, ob Idovih časih prazničnih,

Tiber od tvojih bregov — daleč oddaljen ni več.

— 118  —

Ljudstvo se zbira vkup po tratah livadah zelenih,

S svojo družabnico vsak — tamkaj na travi leži.

Del je pod milim obnebjem, a utice drugi vrstijo
Drugi iz vejic pieto — listnat prijeten šotor.

Drugi iz trsja mladik, iz palic za stebre sposobnih,
Kole zabivajo v tla — krog pa razpno oblačil.

Vroči, rudeči so vsi, od vina od solnca opekli,
Toliko prosijo let — kolikor spili so Čas.

Kakšnega v trumi dobiš, ki Nestorja spraznil je leta,
Drugi, sloveč je vsied čaš — bil je Šibili enak.

Peli ubrano so vsi, v glediščih so se naučili,

S petjem, z besedo, roke — semtertje stegajo vprek.
Vsi se veselo vrte — krog vrča glej v plesnih za¬
bavali.

Kak ji vihrajo lasje, deva ko še zavrti.

Gugajo se vračajoč. — v posmeh so druhali' zabavni.
Srečni, presrečni se zde, tolpe jih glede strme.

Srečal sem take nekoč, značilni pohod naj omenim.
Starka je vlekla moža — pijana sta bila oba.

Kdo ta boginja molči, glas ljudstva je ne imenuje!
Temeljem sklepa stvari jaz zamolčati ne smem.

Dide nesrečne vnel, je plani .ognjevite ljubezni,

Tjekaj k gromadi hiti — s smrtjb' da se pokori.

Bil je primešan pepel, na grobu na mramorjn plošči,
Cital se kratki je spev — mrtve je krasni odmev.
„Smrtni vzrok in pa meč, podal mi je Enej zavestno,
Dido je padla z roko — sama zvršivši uinor,“

Hitro v kraljestvo privre Numivi, je bilo brez brambe,
Mavr nem.udoha Jarb — dima se brž polasti,

Svet si nekdanjih sramot, zdaj vendar vsklikne vet?

[selo :

„Njo, ki sem večkrat spodil — zdajei v oblasti imam."
Tire} se brž poslove, gredi po nagibih zmešnjave,
Kakor bučele roje — kadar kraijice ni več.

Trikrat je skedenj sprejel že žito za ndatvo vrejeno,
Trikrat napolnil se mošt — v votle je trdne kadi,
Ana spojena ihti od hiše zapušča že dom
Sestrin, a prej ji še da — dar ki pristnje le nji.

119  —

Mehki nasvebal pepel, mazil se mešanih z solzami,
Sprejme iz temonov brž — zmes iz lasovja vmes.
Trikrat „nazdar“ še veli in trikrat pepela donese,

K ustnim ga tlači, se zrli — sestra nahaja se v njem.
Čolnič, tovarše (lobi za beg, zdaj odrine z vetrovi
Mesto še gleda motri — sestrino delo je to.

Prav rodovitni otok Melita, Kostire je delež.

Kraj ta oplakne nek val — Libije rodne morja.
Tjakaj prav naglo hiti, v gostoljubje kraljice zaupa,
Tamkaj je vladal nek Bat — kralj u zakladih bogat.
Ta ko zaslišal obeh, usodo je: sester, vsklikne:
„Reven če tudi je kraj — tvoja naj bode pa last.“
Dar gostoijubija ki bil do konca vse!) dni ji tekočih;
Bal se je vendar zelo — strašno Pigmaljona moč.
Dvakrat zvršilo že tek, je solnce, ko leto nastopi,

V letu pa tretjemu kraj — novi se je določil.

Brat nje zahteva izgon, de kralj, ki orožje sovraži,
„Nismo za boje nikdar — reši naj tebe brž beg.“
Kakor dejano, zbeži, a iadjo vetrovom izroči,

Trd bolj kot vsako morje — neizprosljiv bil je brat.
Pri ribjerodnemu valu, kjer Kratiš je kraj kameniti,
Kamero zove ga ljud — kteri je tamkaj doma.
Vožnja je bila do tja namenjena, skoro ne dalje,
Kakor zalučana v zrak — prača spuščena zleti.

Ves!a vpadejo glej, jih zrak premetuje okoli.

„Z vesli pfdrezajte val — rekel je vrli krmar.“ ■>;
Trudijo vsi se zaman, z vrvjo potegniti vesla,

Ladja zadene v vihar — južni jo veter vrti,

Trudil zaman se krmar je, v morja valovje zabrede,
Zgine pogledom tako — nagloma izpred oči.

Val se dviguje, morje poni se iz spodnje globine,
Siva jo spretnost premaga, krmilar ne sprejme več

[vodstva

Ladje, li išče povsod vplivnih moči še obljub.

V valih razburkanih v krog, vrti Feničanka se zgnana,
Mokre zakriva oči — s krilom, katero drži.

Zdaj še le Dido zares sestra presrečno imenuje
Drugo vsako tako — ako tu tlači zemljo.

— 120  —

Veter glej tira strašau tja ladjo ob brege Lavrente,
Ko so vsi prišli na kraj — mirno je, zgine brž

[proč.

Kaj je v Lacij prišla ? v kraje neznanih dežel;

Eneji tulita za se, veli mu Ahat zdaj sledeče:

„Ana je.“ Vzdigne obraz — glasno nje zove ime.
Kam naj sirota zbeži ? Kateri brlog naj poišče ?

Kaj naj začne pred očmi — sestre usodo ima ?

Vidi tresočo junak Eitereje, reče ji tožno,

„Piaka, vznemirja spomin — Eliza mi tvoja naenkrat.
Ana pri kraju večkrat tem cula si praviti javno,

Da mi podan bo v last — glasom ugodnih usod.
Tebi, bogovom vsem in pa spremljevalcem prisegam,
Kteri so došli v ta kraj — mojo počasnost mrže;

Me ni vznemirila smrt njih strah bil odstranjen je

[skoro,

Meni je stokrat gorje! — bila je strašno trdna.

Vidila sem ne povej na prsih jaz rane nevredne,

Ko sem v Tartara dom — ravno oditi jaz hotel.

Ti pa, če došla si k nam, na naše obrežje preudarno,
Ali kraljestva ima — ugodnosti mojega bog.

Jaz sem popolnoma svest si tebi, da mnogo, Eliza,
Hvale dolžan sem ti vse, vredna vsled tebe si mi.“
Ko je tako govoril, verjela je njemu poslušno.

Nji ni ostal dragi up — blodnjo odkrije vso.

Ko je v hišo prišla, ogrnjena v Tirske obleke,

Začne Enej, govori — druga pa tolpa molči:

Modri nagiblje vzrok, soproga Lavinja, me tebi,

To priproeim nje del — uničil je nek ladjelom.

S Tira doma je, v last imela kraljestvo je bregov
Libije; prosim imej — njo kot sestrico neguj,

Vse obljubuje Lavinja, a v srcu molčaje le skriva
Neizvedljivo bridkost — in jezo prikriva skrbno.
Mnogo ko vidi daril, katere očem se ponude,

Zdelo se mi je takrat — da mnogo še dado skrivno.
Vedela ona ni prav, kaj treba storiti, mrzi jih,
Zalezovanja želi — išče jih, hoče le smrt;

Bila je noč in se zdi, da Dido pred posteljo sestre

— 121  —

1  Tamkaj stoji, krvavi — ima v neredu lase,

Uteci ne čakaj! veli ji, pusti domovje nevarno.

Kadar še to govori — veter pred vratmi Šumija;
Vstane, iz oken spusti navzdol se na trato, na polje.
Hitro ohrabri jo strah — srce prešinja pogum
Krilo razpase, leti kadar volkove je cul,

Njo je Numicij rogat potegnil v valovja vrvenje,
Skrije v prestrašni jo val — skrita ostane ves čas.
Išče Sidonka medtem, povsod se. po tratah livadah,

Z glasnim vpitjem hršei — znak in pa sled zre še

[nog.

Pride zdaj tudi na breg, na bregu sledovi so bili,
Noga vedoča kroti — tiho šumenje voda.

Zdi se da sama veli: Numicja sem sladkega Nimfa,
Skrita sem vedno v vodah — Ana Perena sem jaz.
Jedli veselo so tam, tavale okrog po livadah,

Z vinom obilnim so dan — zraven slovili spomin
Prišla do uh mi je stvar, katero z nastopnim razložim:
Tudi zadeva ta ni — nevei-jetni pojav li izmišljen.
Niso tribuni takrat, še ščitili starega ljudstva,

Ktero vbežalo na vrh — je svetega hriba potrto,
Kmalu živila pošla so, ktera seboj so prinesli.
Zmanjkal potrebni je sad — uporabljiv za ljudi.
Tamkaj živela gospa je Ana, predmestja Bovile,
Revna je bila zelo — a pridna in drugim za vzgled
S trakom prav lehkim lase je sive privezane imela
Ona s tresočo roko — ljudske kolače stori.

Te razdelila med ljudi je rano, a čestokrat z dimom.
Ljudstvu v zalogo je ta — bila je res dobrobit,

Ko se povrnil je mir, dajo Pereni spomin,

Ker onemoglim vsem — dajala ona je moč.

Liberalija, HI. (725—790)

Tretji dan hitro po Idili, posvečen je bil samo Baku.
Bodi naklonjen o Bak — pevce tvoj praznik slavi.
Speva je tega vsa smer vzroke navesti posamne,
Starka poživlja ljudi — ter jim kolače deli

122  —

Liber, pred tvojim se rojstvom so bili oltarji brez

[slave, ■ ;  '

Trava zelena povsod — mrzla ognjišča goji.

Ko si premagal ti (Jang in kraje vzhoda, se pravi,
Vse si prvenstvo nazaj —•  Jupiter zopet podal,

Cimet in polno dišav najprvo na žrtvenik del si,
Dalje osrčja volov •— žrtve različne goved.

Žrtveno bitje ime dobilo je od ustanovitelja.

Ker si na žrtvenik del — tega v spravo nasul.

Žrtve dajo se bogu, on sladki sen rad vsprejema,
Bak ta iznajdelj je med — slast to podaja ljudem.
Prišel od Hebra nekoč, peščenega on od Safirje,

Šale brez hvale nikdar — naša ne vzbuja povest.

Že se je skoro prišlo do Kodope Pange cvetoče,
Spremljevalcev roke — vzdramijo neki ropot.

Tiči se tudi zbero privabi jih strašno vpitje;

Branita provzroči ropot — tudi bučele slede, 1
Liber medtem ko roje zapre jih v drevesno duplino,
S tem je on iivalo dobit — sladkega znajdbo medu.
Ko so okusili slaj — Satiri ih plešasti starček,
Skrbno preišče ves gaj — da bi satovje dobil,

Kteri takoj zasledi bučanje, šumenje v topolu,

Vosek še zraven uzre skriva da najdenje to.

On sam na hrbtu sedi, osliča k topolu priveže,

Zdaj ob topola ga lub —trdno  priveže za les.

Spleza počasi navzgor, držeč se' košatega debla,
Hlastno preišče ves drev — med da bi skriti dobil.
Tisoč sršenov privre, opikajo z želom mu plešo,
Skvarijo brž mu obraz — ploSčnati nos rud oči.

Pade počasi vznak, kopito oslovsko ga vdari;

Hitro Satiri teko v pomoč mu smejijo se starcu,

Ker je že imel obraz otekel in kraljevo hodi.

Smeje se njemu sam Bog svetuje mu blatne ovitke.
Uboga nasvetom, obraz — drgne in spira z zemljo.
Skriti ni vendar vzrok, zakaj da ženica vgnete ;

S Tirzom oživel je ples — ženski da se zavrti.
Vprašaš po vzkrokih čemu da starka počenja to delo?
Starost ta vino želi — slasten je Bakovi dar.

123

Oče uživa pa med na gorkih pogačah namazan,

Mi izumitelju med — radi podamo sladak.

Kaj je z bršljanom tako obdana ? Bršljan je prijeten
Baku jaz hočem sedaj stvarno povedati vse.

Snaha ko dečka lovi, so nisiske nimfe povratno
Listje vložile okrog zibke kot divnati lišp.

Zdajci ostane še to, zakaj se je Bak ti žareči.
Dečkom delila takrat — tega priprosta vsem.

Bodisi ker kot otrok mladenič si vedno upoštevan.
Dobo ker srednjo gojiš — ta med obema tiči.

Ali zato ker si oče, očetje ti dajo zaklade
In se izročijo vsi — skrbi in tvoji moči.

Ali zato, ker si Liber, se prosta enako obleka
Zove po tebi tako — prosti življenja se tok;

Ali ker stari z vnemo so vse poljedelstvo gojili,

Delo senator vršil — v kraju očeta je njiv,

Konzul je fasce držal, pri plngn zakrivljenem večkrat,
Bilo očitanja ni — žnljeve imeti roke;

Ljudstvo z dežele prišlo je k igram v mesto veselo.
Ni jih pripeljal nagib — ampak le čast do bogov.
Vin izumitelj imel jo igre ob dneh določenih,

Ktere z boginje deli •— 'z bakljenosečo vos čas;

Da pa zamogel je zbor novinca slovesno vpeljati,
Zdel se vročitve je dan — togi nalašč kot izbran.
Nagni mi oče glavo, prijetno rogove mirovne
Mojemu duhu ti daj — veslam primemo še smer.

Quinquatrns maiores. III. (800—834)

Dan je edini vmes, potem se praznuje Minerve,
Praznik ta dan ima inie — venča ga ravno pet dni.
Prvi ta prost je krvi, spopad ni dovoljen z orožjem;
Praznik, ta ima izvor — rojstvo Minerve slaveč..
Drugi in trije naslednji slavijo se v gladkemu teku;
Dečki in deve sedaj, molite k Paladi zaupno.

Kdor se Paladi nda — spreten ho res in učen.
Voljno deklice skute, če Palas se spravno pomiri,
Preslico brž izvrše — delo jim gre brž od rok,

124 —

Ona pri statvah uči, osnutek lepo izvršiti,

Delo z glavnikom zgosti — tanko krasno vredi.
Madeže, ki z oblačil ti poškodovanih odstraniš.

Njo le v čislih imej — kotel za volno ki daš.

Nihče nadplatov vezi vravnati ne more pravilno
Spretnost če Tija ima — ako Paladi ni prav.

Ce se vsled gibčnosti rok, primerja s Epejom še starini
Bode še le pomanjkljiv — Palas če se stogoti.

Vi ki odganjate v stran, vse Feba bolezni prav spretno,
Malo od vašega v dar — žrtvujete vi vaši boginji.
Tolpa prevarana zdaj, učitelje vas vsled plačila
Ne upošteva tako — nove gojence dajoč.

Ti pa ki dleto vihtiš in z barvami tablo vžigaš
Ti pa ki spretno roko — skale vsposobiš za sklad,
Ona boginja je del, tisočerih gotovo in petja;

Ako zaslužim naj bo — mila še mojim rečem.

Mille dea est operam. Certe dea earminis illa est.

Si mereor, studiis adsit amica meis !

Ludi cereales. (Žitne igre.; IV. (393—416).

Žitne so igre sledile. Ni treba podatkov uzrokom :
Boginje zvan je vsak dar — svoje zasluge ima.

Prvi ljudje so imeli v jedilo zelišča zelena.

Dala jih zemlja, je vsem — pluga ni rabil nikdo.
Travo zeleno so s trat potrgali, z žita pa klasje,
Nežnega listja in vrh — služil v navadno je jed.
Mnogo pozneje želod nastal je za rabo vsakdanjo,
Dobro je bilo drevo — hrano je dalo povsod,

Ceres za boljšo še jed, pripravi človeka zamenja
Kmalu potem že želod — s hrano koristnejšo bolj.
Ta le govedi veli, naj tilnik svoj v jarem uklene;
Zemlja v brazdi uzre — prvič zdaj sobica sijaj.

V čislih je bilo jeklo, železo ni bilo še znano.

To je imelo namen — skrito ostati vselej.

Ceres raduje se, mir če traja, prosite vi kmetje,

Mir da porajal bo kraj — miren da bode vladar.

Pira boginji v dar vi dajte in solnatih zrn,

125 —

Zrn različnih kadil — vsujte na stari oltar.

Ako kadila pa ni — zažgite vi baklje ovite,

Malo Cereri je dost — ako iz čistih je rok.

Nože od bika vi proč, držite duhovni s predpasom
Bik naj le orje naprej — svinjo darujte u dar,
Tilniku, ki je za jarem, sekira naj le prizanese,

On naj še dalje živi — tudi naj tn še na tleh.

Prozerpine rop. IV. (419—618).

S skalami tremi štrlil, trinakriski svet je tja v morje,
Njemu je dala ime — lega ugodna nalašč.

Cere prijeten je dom, mest ima polno okoli;

Hena med vsemi najbolj — ima obdelani svet.

Hladna Arkhiza pozvala je matere višji hnesmrtnih.
Tudi boginja glej las — zlatih k obedu je šla.
Hčerko so spremljale kakor navadno deklice odbrane,
Bosa po tratah okrog — tava in kroži lepo.

Kraj se nahaja v dolini košati, mokrotno je škropljen.
Vlažen vsled samih voda — katere drvijo navzdol.
Tamkaj je vspevalo trav, prav toliko kolikor jih ima
Sama narava rastlik, — tlom so cvetice v okras.

Ko jih zagleda veli: „Sem pridite, ve spremljevalke,
V nedro vložite cvetic — semkaj stopite naprej. “
Plen brez koristi, vedril je srca deviška prekrasna,
Pridnost vnema vse — da se ne čuti težkoč.

Koše ta polne iz vrb upognjenih prav izpletene,

Ona le išče cvetic — ta pa vijoličen šop,

Z nohti na prstih ta makovo glavo potiplje in piha,
Ona oprsje krasi — ta jih v nedra vali;

Ona le išče cvetic, a ta pa nabira vijolic,

Z nohti na prstu glavo — makovo tiplje še ta,

Ene vedriš Hijacint, Amarant zadržuješ ti druge,
Timiam so ljubili ti — Kasjo in deteljo ti.

Največ so trgali rož in mnogo cvetic raznoličnih;
Sama pa trga safran — belkastih krasnih cvetic.

Trga in trga naprej, tovarišic ne sledi ji nobena,
Skoro osamljena bdi — nihče ni v premstvu pri nji.

— 126  —

Ko jo zagleda pa stric, (Pluto) odstrani jo brž in
, [odpelje,

Konji jo temni neso — hitro v kraljestva sijaj.

Ona še vsklika veli: ^Odpeljejo mati zdaj mene,"
Blaga raztrga takoj krila potrta raz prs;

Disu odpira medtem uhod; nevajeni konji
Niso utegnili več — dneva prenašati sij.

Zbor tovaršie jej veli; imele cvetic so nabranih:
„Pridi Perzefona zdaj — tvoja davila so tu.“

Toda poznava molči, hribovje okoli žaluje,

Strašno v skrbeh si z roko — prša odkrita bij<5.
Ceres potrta od rev je zdajci v Heno stopila —
Vsklikne medtem in veli — „Reva sem, kje si mi

hči ?“

Ukrade omamljena zdaj se, kakor smo slišali stvarno,
Trecje Menade beže — kvišku strle jim lasje,

Kakor le krava ječi, ko tele dojivki se vzame,

Išče po gaju povsod — dete boginja tako.

Vzdihov ne more krotiti, brzo koraka in teče,

Hena sred tvojih livad — tek je pričela odrok.
Tamkaj nadplatov sledi, spozuavši deklice, zagleda
Vidi potlačil da tla — stas ji je često poznan.

Morda bi bil to ji dan najzadnji vseli blodenj pre,T

[bridkih,

Svinje ko znakov sledov — ne bi razbrskale brž.

Že z Leoutinom naprej in z reko Amenano teče
K tvojemu bregu Acis — ki travoroden stojiš,

Gre ob Cijaoi naprej, ob Anape rahlih izvirkih,

Tudi ob Geli hiti — tok nje srdito drvi.

Že je Ortigjo nazaj pustila, Megarko tudi,

Dalje Puntagije kraj — kjer je simetiski val;

V jamo kiklopov, ki vsa okajena je od ognjišča,

V kraj ki srpat je, ime — Drepanca često je zvau. .

V Himere, Didime, Agrigent, Tauromen, Metero
To rodovitni je kraj — pašnik za sveto govedo
Prišla od tod je tja v Taps, Kamerino, v Tempe

Helorje

Tjakaj, kjer vedno Eriks — tvori Zefiru vhod.

— 127

Že je Pelerjo potem, Lijbejo in Pahin shodila,
Skrajne vrhove ,je tri — kraja dežele okrog.

Kamor že stopi, povsod vse kraje z bridkostjo na-

[polne,

Kakor če ptiček ihteč — Itis zgubljeno lovi.

Kliče „Perzefono“ zdaj potem pa se. „hčerko“ vspo-

[redno.

Čestokrat kliče na glas — eno li drugo ime.

Zdajci Perzefona več ni slišala Cere, ne hčerka,
Matere vsako ime — večkrat se čuje odmev,

Vedno se kliče veli, pastirja če vidi li kmeta:

„Znate li, deva je šla -n-  tukaj po poti in kam ?“
Barvane so vse stvari, že krije temota svetove,

Vse le okoli molči — vtihnili tudi so psi.

Etna visoko stoji, nad breznom Tifoje prestrašne;
Kadar ta plamen puhti — zemlja v bližni gori;
Tamkaj dve smreki prižge svetilka daljavam sveteči.
Ravno zato se poda — baklja ob Cerese dneh.

Jama duplina je tam, vpodobljena s kameuov krivih
Kraj ni dostopen ljudemniti  zverini okrog.

Ko so dospeli že tja, je vpregla obuzdane zmaje
Ravno pred voz in morja — vale obkroži okrog.
Sirtoan tako je všla in tebi Karibda zanklajska,

Slično Nizajiskim psom — zmajem za vsak ladjelom ;
Morju je Adrije ušla, korintskemu morju deljenemu,
Prišla tako na tvoj breg •— k Atiskim krajem je zdaj,
Tu je sedela najprvo potrta na kamenu mrzlem.
„Žalosti kamen" še zdaj — zove ga vsaki Kekrop
Vstraja pod nebom več dni zaporedoma in se ne gane,
Lune prenaša sijaj — litje deževja in ploh.

Sleherni kraj tu usod je polni kar Eleuzin se zove,
Ceri je kraj posvečen — Celeja trata poprej.

Nosil je ravno domov, jagode in pa želode,

Ktere je stresel z grmov — zraven še les za plamen.
Hčerka je gnala domov, dve kozi iz pašnikov hriba,
Mali bolehal je sin v zibki potrto ležeč.

„Mati!“ ji deva veli — boginja se ganez imenom.
•■Kaj si brez spremstva ti tu, v kraju pustinj se nahajaš!“

» 128  —

Starček obstane, tišči ga peza in tlači, poprosi
Njo, naj v kočico gre — polna če tudi je rev.
Vendar odkloni takoj; predstavi ženico pokrito.

Da mu odgovor veli — ko jo vznemirja trdo:

„Hodi brez vsakih ovir, vstrajaj ti oče mi vedno !
Ukradena meni je hči. — Mila usoda ti bolj,

Reče, že polna je solz, bogovi ne plakajo radi —
Rosnata kapljica solz — kane ji ravno sred prs.
Plakala čutno oba sta starček in zraven devica;
Starček pravični deja — to v pojasnilo veli:

„Naj ti bo rešena hči, katero za ukradeno smatraš,
Vstani zdaj, ne zasramuj — kocine strehe dlje vee.“
„Pelje“ boginja veli, me neznan ti način je uspehov."
Vstane, raz kamena brž — starčku vesela sledi.
Pravi bolnik spremljevalki, kako da mu sinko boleha,
Spati ne more, ker bol — tare ga vedno čutni.

Ko če k Penatom oditi, nabira po tratah sadike
Maka, ki vzbuja le sen — tla so ga polna povsod.
Ko ga nabira odrok, pozabi, pokusi to seme ;

S tem je nasitila glad — mučni nadležni zelo.

Ko je z začetkom noči skončala postiti se dalje,
Mistiki kroženje zvezd — za časa obeda ustavijo.

Ko se prestopi čez prag, bridkosti že vidi veliko;
Upov rešitve ni več — dečku množil se je bol.
Mater pozdravi potem, ime Metanira je imela,
Dečkove ustne na to k njenim pritisne sladko,

Zginila brž je bledost, moči pri telesu opazi;

Ustne nebeške, sijaj — tvorijo novih moči.

Hiša vesela je zdaj, so radi vsi oče in mati,

Zraven raduje se hči — trije so tvorili dom.

Sirotko z mlekom za jed postavijo v tečno krepilo
Sadja in polno medu — v skledah je polno satu,
Ceres jedil se vzdrži, da makove tebi vonjave,

Z mlekom ti to podeli — deček da sladko zaspiš.

Pol je minilo noči, je ura presladkih počitkov,

Vzame jo zdaj Triptolem — v svoje naročje lahko,
Trikrat jo boža z roko, izreke tri ona navede;

Take izreke da glas — smrtnikov nihče jih zna,

— 1‘29  —

Dečku pokrije telo s pepelom ki tli na ognjišču,

Da ki odstranil ogenj — težo človeško zdaj proč.
Mati se zdajci zbudi iz spanja, vsldikne vsa plašna:
„Kaj pa ti delaš?“ telo:— hitro iz ognja zvali.
Boginja zdaj ji veli: „Nisi in zlobna si ti,

Z materno tvojo skrbjo — dar brezpliven je moj;
Sicer ostane umrjoč, oral in sejal bo pa prvi,

On bo plačilo dobil — trud ves povrne mu svet.“
Reče tako se odstrani v oblake na zmajevem vozu,
Ceres prav urno drči •— z zmajevim vozom gre proč.
Sunjon je pustil nazaj, za:iv pirejiški tudi,

Ravno tako tudi breg — ki je ob desni kipel.

Pride v egejisko morje, tu vidi Ciklade v skupinah,
Ona prepodi vode — jonijski ikarijski vai.

Pride potem v Helespont, obsežni skoz Azije mesta,
Tava visoko tu pot — v kraje različnih strani.

Zdajci k Arabcem, Indijanom jili vidi, ko zbirajo miro.

Libija tukaj leži — Meroe pusti okraj

Pride v He3perijo k Renu, k Rodanu in k Padu,

K tebi o Tiber nekoč — oče boš močnih voda.

Kam me odpeljelo zdaj ? Brez konca, bi lahko naštela
Kraje, dežele, ves svet je Ceres preromala skoro.
Tava na nebu okrog se z zvezdami že pogovarja,

Ki pri tečajih stoje — mrzlih, ledenih zelo
Daleč so proč od morja: „Parhasike zvezde, vi lahko
Veste spoznate reči — v morje ne greste nikdar
Hčerko Perzefono zdaj pokažite materi tužni !“

Reče tako in veli — Heliee hitro ji de:

„Prosta zlodejstev je noč. Le solnce uprašaj o ropu,
Deve saj vidi sijaj, kar se po dnevu godi."

Solnce zdaj reče, veli: Ne trudi zaman neuspešno,
Njo ki ti iščeš, ima — z Jupitra bratom viast."
Dolgo tuguje s seboj, gromovniku konečno reče;

Poin ie znakov obraz — rev in različnih nadlog.

„Ako zatrdno ti znaš in svest si Prozex - pine rojstva,
Mora imeti na pol — skrb in sočutje do te.

Ko sem obkrožila svet, mi znani so čini krivice,
Ropar uživa zdaj sad — plačo zločinstva in zla.

9

1?>0  -

Ni zaslužila v moža PerzeiVma zdajci morilca,

Ali da meni kak tast — da se na taki način.
Hujšega, kaj hi prestala ko Giges bi bil zmagovalec,
Kakor jaz zdajci trpim — vlast ko ti imaš nebes.
Vendar brez kazni naj bo. brez maščevanja jaz hočem,
Sama trpeti nazaj — dati jo mora in fin
Prejšnji takoj poravnati. A Jupiter jo potolaži
In opraviči, da črn — ta je rodila ljubav.

»Tudi nemaren ni svak za nas, plemeniti jaz nisem.
Dvor moj v nebesih stoji — drugi vodovje ima
Ta pa podzemeljski svet. če srce ti ni upogljivo
In si že sklenil trdno — rušiti zakonski jarem,
Hočem poskušati zdaj, če trezna je ona ostala;

Ako pa vstrajala ni — žena rim bo pod zemljo.
Palico klicarsko nesoč, peruti njegove vzame,

Teče v Tartara kraj —. odzvavši pozivu se stvarno,
Hitro začuden pove — kar je tak trdnega zrl.
»Ukradena, reče, je post takoj prelomila vzemši
Z zrnami tremi nek lnb — jablan so pariških kras.“
Mati skrbeča pa rev nič manj ni občutila kakor
Rop bi z vršil Se sedaj — komaj pomiri se ta.

Reče ni torej nebo pripravljeno nam v bivališče
Ukaže v tenariski dol — mene naj tudi vsprejrno.

To bi zvršila, pogoj ko Jupiter ne bi postavil,
Mescev v nebesih da šest — ona Prozerpina bo.
Oeres zdaj vendar dobi pogum in pa jasno obličje,
Žitne si vence krog las — dene klasovje, združi.
Žetev bogata zori, po njivah zapuščenih silno,

Komaj imetje držal — skedenj na kupih je vse.

Ttemoljšter Birna smrt Berna. IV. ( 809 — 860 ).;

Brat Numitorja prestal je kazen, vsa tolpa pastirjem
Bila je udftna takrat — dvojčkoma dvema trdno.
Kmete združivši vkup zidovje postaviti hčefa,

Kdo bo viadavee obeh — v dvomih ostal je načrt,
»Treba ni bojev, dejal je Romiil, so pač zanesljivi
Tiči poskusiva zdaj — z tiči znanilo usod.

131

Ugajal obema je sklep ta, vrh Palatiria košatega
Gre, (ločim drugi se brž — vrh Aventina vspne.
Ptičev šest videl je Kem; si  dvakrat po šest Kom v

[vrsti.

Sklep je obstal in dobil — Ronml je mesto v oblast.
Ugoden izbere se dan, označi se s plugom zidišče.
Pale slovesnost je tu — z njo se zdaj delo prične.
Jama se skoplje v tla, globina se s sadjem napolne,
Zemljo iz bližnjih livad — ukoplje se brž na osip;
Jarek se polni z zemljo.— darilnih se tjakaj postavi
Ze na ognjišču gori — ogenj pripravljen za dar.

V plug li oralo potem, on belkasto kravo upreže,

Z belosneženim tedaj — volom vlekla je plug.

Kralja bil govor je ta: „Utemeljitelju mesta pomagaj
Jupiter, oče in Mars — Vesta ti mati otrok !

Kolikor sme se in vas bogovi vpoštevati, dajte,

Da se to delo zvrši — z vašo uplivno močjo;
Trajnost obstane in meč vladarju svetov naj prav

[dolgo.

Jutra večera naj kraj — vsbod in zahod motri.

Milo je prosil že dal je Jupiter z gromom ob desni,
Njemu v vodilo nek znak — poslal s tečaja je blisk.
Temelj postavijo brž meščani veseli vsled Znaka

V kratkem zidišče stoji — novo se spenja navzgor.
„Delo to vodi nek Celer,“ katerega Romal pozval je
Tvoja naj bodi to skrb — Celer mu resno veli:
„Nihče ne sme pa čez zid; čez jarek stopiti označen.
S plugom mu dana je smer — uporneže čaka naj

[smrt."

Tega ni vedel pa Rem, on smeši nizkotno zidišče
Reče rogljivo: Kaj Ijud — s takim bo zidom gotov?"
Skoči čez mejnik, a lopne ga Celer s polenom po

[glavi,

Kmalu leži on na tleh — ranjen in ves krvaveč.
Kralj ko novico izve, natihoma solze pretaka,

Rano potrto motri — skrito jo v srcu drži.

Noče ihteti, vzgled ohrani le v srcu in reče :

„Tak naj se upa sovrag — iti kateri čez zid."

132 —

On je poskrbel pogreb, a skrivati solz ne utegne.

Ves je potrt in ihteč — s tem se odkrije ljubav,
Mrtvemu zadnje dajoč poljube na krsti zdaj reče:
„Ljubi mi brat le zdravstvuj — vzet si mi ti nevede;
Zdajci mazili telo, ki imelo je biti zažgano;

Isto učini Faustu! — Akca enako z lasmi.

Objokovalo mladeniča skupno je ljudstvo vzajemno,
IConečno vsujejo plani — v kup ki je zložen s polen.
Mesto se spenja navzgor, kdo kteremu takrat verjel >

[bi ?

Z nogo oblasti nekoč — polno dobilo bo zmag.

Vladaj vse in pod Cezarjem močnim vstrajaj ti vedno,
Čestokrat tudi imej — več jih iz tega rodu.

Bobre stare navade, šege, običaji. V. (57—72).

„Sive čaščenje glave, je bilo nekoč spoštvano,

Starčka zgrbančen obraz — vrednost je veliko imel.
Marsa so delo vodili mladeniči, bitke junaške.

Vsaki je imel svoj kraj — bil je namesto bogov.
Starčki šibkejši od njih, nesposobni za rabo orožja,
Domu so bili v pomoč — svete vodilne dajoč.

Kurija starim edino je bilo odprta še vedno,

Starosti milo ime — bilo je vzeto v senat.

Starosta dajal je ljudstvu pravico po trdnih postavali,
Bilo je vrejeno vse — v svrho dobitve časti.

Sredi mladeničev gre, a ne da bi bili nevoljni,

Ti. ko na sredi jo šel — če spremljevalca je imej.

Kdo sramožljivih besed se upal je ziniti takrat,

Ko je bil starček navzoč ? — Grajo je dala starost.
Romnl je videl vse to in zval je duhove očete,

Vodstvo vseh glavnih zadev — v mestu je prijalo

[njim.

Merkurju. V. (663—692).

Bližaj, Atlanta vnuk se, katerega ena Plejado v
Dala v Arkadji nekoč — Jupitru rojstva je sad,

V miru in v boju je bil razsodnik pri višjih in tudi

— 133

Nižjih bogovih in pot — z lahko podvizaš nogo,

Z igro si lire vesel in tudi vesel si na tekmah,

Kjer si se mojster učil — kretanja vzvišeno moč,
Tebi očetje nekoč svetišče so k cirkusu tljali.

Kavno ob idili ta dan — praznik je tvoj znamenit.
Kdor se izjavi blago da svoje vse hoče prodati
Prosi s kadilom lepo — da mu dobiček podaš.

Blizu kapinskih vrat Merkurja studenec se najde;

Ge se verjetno to zdi — boginja zakriva ta vir.
Tjakaj trgovec z obleko prepasano čisto koraka,
Kotlič v rokah drži — polnega nese on proč.
Lovorjev zmoči on šop in vse poškropi on z mladiko
Mokro okoli okrog — novo vodovje povsod,

Tudi njegove lase škropi on z mladiko mokrotno,

Z glasom varljivim veli — kot je bil vajen glasno
Bivšega časa operi prisege, mi reče nljudno:

„Madež operi besed — zlobnih iz prejšnih mi dni,“
Bodisi da sem pozval za pričo jaz tebe, da sklical
Bi se na Jupitra moč — z upom da čul to ne bo,
Bodisi da sem boga, boginjo katero prevaral,

Brzi vetrovi takoj — besede odpihajo podle !

Naj ga bodoči mi dan prisega dovoljena bode
Naj se nebeški nikar — ne brigajo več za moj govor
Daj mi dobička in daj vžituo mi radost dobička
Leni da bode v korist — kupca če sem omotih
Takemu, ki to želi, Merkur iz višine se smeje.

Misli da ukradel je sam raznih Ortigje goved.

Talia Mercurius poscentem ridet ab alto
Se memor Ortygias snripuisse boves.

Jupiter Pistor. VI, (351—394).

Cincta premebantnr trucibus Capitolia Galiis;

Bil je obdan Kapitol od Galov zdivjanih okoli;

Dolgo obleganje glad — mučni provzroči ljudem.

Da se bogovi h kraljevemu tronu pozovejo, reče
Jupiter Maršu veli: ,, Začni “ de oni takoj:

»Sicer neznana povsem, usoda in sreča je mojih,

— 134  —

Vendar ihteči, za bol — dušni zdaj nima besed.

Ako zahtevaš, da sram z nesrečo pridružen opišem.
Rim je sovražnik vzel — kteri je došel iz Alp,

Mestu oblastvo svetov obljubljeno bilo je davn.o,
Jupiter hotel je to — bode naj mestom uzor !

Že je vkrotilo sosede, etruskisko tudi orožje,

V toku nahaja se up — proč je odstranjeno vse.
Vidimo starčke nekoč vpoštevane, čislane, slavne:

V tkanih oblekah na tla — padajo žrtve sive.

Iliske Veste zalog-, iz sedežev proč se odnese;

Mislijo namreč vsi — to da bogovi žive.

Ce upoštevajo dvor, v katerem vi bivate zdajci,

In da je mnogo svetišč — padlo z obleganjem brž,
Zvedeli vi bi potem da v službi bogov ni več sredstev
In da kadila vpliv — zgubljen je skoro zaman;

Ko bi nastala priložnost za boje odkrite. Orožje
Zgrabili vsi bi pptcm — hrabro, če tudi brez zmag !
Tolpa barbarska sedaj, vse tiste brez sredstev živ-

[Ijenskih:

Plahih se smrti boječ — ki so v zatišju hribov. 1 *
Venera reče potem Kvirin odgovarja v ornatu,

Vesta enako veli — mnogo za Latij svoj.

Jupiter zdajci veli: ,Vsa skrb za zidovje naj bode
Skupna, premagana zdaj — Galja naj se pokori.

Učini, da žito ki manjka, se tu v obilnosti najde, ;
Tvojega doma nikdar — Vesta ne pusti v nemar. ;
Kar se Še žita dobi, naj stroji ga zmeljejo votli,

Kar ga je padlo iz rok tega je ogenj vtrdil.“

To je veleval, Saturniška deva ukazu je brata
Brž pritrdila takrat. — Bilo je že polnoči,

Delo naporno voditelje utrudi in k spanju zaziblje;
Jupiter zdaj jim veli — z ustmi veleva, kar če:
„Vzdignite se in zaklad sred tolpe sovražne vrzite,
Tega oddati najbolj — sami se :  branite zdaj.

Spanje, prešlo je, dvom jiii vznemirja, da vprašajo

[zdaj,

Kteri jim dan je zaklad — kterega naj izroče.

Ceres se zdela je, to so vrgli, Cecalija darila.

— 135  —

Vrženo glej zabrenči — lopne čelade in ščit,

Da bi premagal jih glad, ta misel jim zgine, sovražnik
Bil je odstranjen, oltar — krasni se Jupitru da.

Metel reši Paladij. VI. 419—454 .

Moemia Dardanides super nova fecerat Ilus
Ravno Dardanec je II, zidišče prav trdno postavil,
Imel je polno ‘še II — v Aziji zakladov zlata,

Skoči tako se trdi, podoba nebeške Minerve
Gori na strme vrhe — iliskih krajev in mest.

Skrbel sem videti to svetišče in kraje sem gledal.
Tempelj ostal pa je tam —' Palas imela je Rim,
Vprašan je Smintej in dal v košatemu gaju, v temoti
Skoro v odgovor je to — z glasom donečim iz ust:

„ Zdajci boginjo nebes ohranite, rešite mesto,

Kraja ta bode vlast — zvesto vzela seboj “

Saj to varuje zdaj II. V visokemu dvoru zaprto,

Ima jo njeni čuvaj — Laomedonovi ded.

Slabo za Prijana časa je bila ohranjena sama ;

Htela je biti tako, sklep — nje premagal je kras.

Li jo Adrastovi sin, li Uliks sposoben za zgago,

Ali je Enej ta kip vzel — negotov je zločin.

Last je Rimljanska in Vesta, ki v luči sijaju,

Vidi pozorno vse to, hrani varuje krepko.

Oh ! kak hoje se očetje, za časa ko Vesta, je v plamti,
Strašno gori zdaj nje dom — kmalu bi bil jo zasul.
Ogenj presveti plamti, tam z ognjem zločinstva sopimo.
Z ognjem presvetim plamen — neposvečen menjuje se

[stalno.

Plakale so vse služabnice, las jim na glavi je zmeden,
Uničil že skoro je strah — skupno telesne moči.
Piane po konci Metel, preglasno zdaj reče navzočim:
„Pridite semkaj v pomoč — plakanje nima moči,

V rokah deviških naprej zastavo usode nosite,

Ta, ki ni delež obljub — zbriše se samo z roko !

Jaz sem nesrečni, deja ! obotavljati vam se ni treba.
Ti le odlašajo še — kleknejo plahi na tla.

— 13G —

Vodo zajema nekoč in roke po konci dvigaje
Vsklika: „V svetišče bom šel — kamor ne sme kakimož,
Ako pa to je zločin, naj kazen me krivde zadene.

Če jaz umrjen naj Rim — svoboden bode in prost. 11
Rekel tako je in plane, boginja vpošteva dejanje,
Pontifiks ji podeli — v službi presveto prostost.

EX TRISTIUJI LIBRI,S.

Molitve. I. (1—70).

Di maris et caeli (quid enim nisi vota supersunt ?j
Morja obnebja bogovi, kar meni ostane želja še,
Ladje porušene zdaj — udov ne ločite proč.

Tudi Vas prosim sedaj, da s Cezarjem se ne srdite,
Čestokrat, kadar kak bog — tlači, da drugim pomoč.
Mulciber Troji, a Troja Apolu junaško kljubuje;
Teukre le Venus goji — Palas sovražno preti.

Eneji Saturna mrzil je pri Turnu v bližini stoječi;

Z Venere bil pomočjo — on je gotov in krepak.
Čestokrat skoro srdit Uliksa previdnega Neptun
Tiral je, stricu tedaj — vzame Minerva ga brž.

Da nam božanstvo stoji, ob stoku če tudi smo daleč
Kdo bo zabranil, če bog — drugi na nas je srdit.
Skoro jaz zgubljam zaman, besed nekoristnih nesrečni,
Ustne ki to govore val — pluskajoči škropi,

Moje besede pa jug preštrasni odganja v daljave,
Noče da moje kipe — prošnje k bogovom nebes.

Isti vetrovi neso, brez škode ne bodem le ene,

Jadra molitve ne vem — kam je namenjen njih tek.
Oh jaz nesrečnež, navzgor še spenja vodovje hribovja !
Kmalu bi mislil do zvezd — hočejo priti v stik!

Kak se nizkotno spuste doline v morje razklano !

Že bi se mislilo zdaj - s Tartarom došle so v stile.
Kamorsekoli ozre, ni drugega kakor le morje,

Zrak je z oblaki obdan — val pa obdaja morje ;

Tam med obema buči in v vrtincih razsaja
Morski val. Niti ne ve — komu poslušen bi bil.

137

Eur je zajemal moči, od solčnega vzhoda rodečega.
Kmalu zapiha Zefir — pošlje ga pozni večer.

Zdaj od medvedinje suhe že burja razsaja mrzlotna
Zdajci premaga nas kot — z juga sovrag pridrvi.
Glej, negotov jo krmar, ne najde več begu izhoda ;
Kako ukrenil bi smer — spretno z nesrečo slepi.
Skoro poginejo vsi, ni upov rešitve nobeue;

Ko govorim in bedim, val — mi obraz že škropi,
Moje življenje bo val zadušil zaman so vse prošnje,
Val smrtnonosni že vre — v usta, da nas usmrti,
Zalilo revno soprogo je moje pregnanstvo prestrašno
Samo edino le to — ona občuti od rev.

Ona ne ve, da morje neizmerno telo premetuje;

Ona ne ve, da vihar — meni že s smrtjo preti.
Dobro, da nisem seboj na ladjo je pustil stopiti,
Smrti da dvojne prestal — nisem nesrečnež takrat.
Zdajci, če tudi poginem, ker prosta nevarnosti vseh je,
Bode življenja mi pol — vendar ostala nazaj.

Kak se oblaki svetijo vsled hitrega ognja žareči,
Pokanje zdajci doni — sem ob nebeške osi!

Dilje stranic od valov dobivajo sunke lahkotne,
Ravno tako kakor zid — kadar ga stroji utrde.

Val, ki se semkaj vali, valovje premaga po vrsti;

Se po deveti podi — prej kot ednajsta je tu.

Smrti se jaz ne bojim, način milovanja je vreden.
Proč z ladjelomom sedaj — smrt naj mi bode v dar,
Saj je vtolažbo, če pade se glasom usode, li z mečem,
Če um rjo če telč — zgrudi na trda se tla.

Čakati groba, katerega smo priporočali svojim,

Nekaj je, vendar da v jed — nismo mi ribam morja.
Mislite stvarno, da take jaz smrti vreden pač nisem.
Saj se ne peljem jaz sam. — Žrtvam nedolžnim zakaj
Kazen bo moja v kvar ? — Bogovi nebes in vodovja,
Vam je v varstvo morje — vstavite zdaj vaš vpliv,
Prosim pustite mi vsaj življenje, da nesem do krajev,
To mi je Cezarja srd — mili naklonil v dar!

Hočete, da jaz vse zlo zasluženo kazen prestanem ;
Krivda je moja za smrt — preskromna čemza vodnikom.

—* 138

Ako bi mene poslal tja do Stikovih valov še .Cezn:,
K temu bi on pomoči — Vaše ne rabil nikdar.

Moč mu je dana v svrhe, življenja mi on ne zavida,
Kar mi on je podelil — to mi vzame nazaj.

Vi, ki gotovo kot mislim, ste prosti vsakih zločinov,
Vi zadovoljni ste zdaj— z mojo nesrečo povsod.

Slovo od Kima. I. 3.

Cum sunit illius tristissima noctis imago,

Kadar pred dušo noči mi stopi prebridka podoba,
Takrat, ko v mestu prebil —glavnem sem zadnje jaz dni;
Ko se spominjam noči, ko mnogo blaginj sem zapustil;
Solze iz mojih oči — kanejo zdajci na tla.

Že se približal je dan, ko Cezar mi meje Avzonje
Brž zapustiti veli — ter me iz krajev spodi.

Časa jaz nisem imel, a niti slovesa spretnosti,

Trdo postane srce. — ravno vsled dolgih zamud.
Nisem jaz imel skrbi, da sužnjega li spremljevalca
Zbral bi, pregnanstva oblek — dragega in kaj zlata..
Bil som omamljen tako, kot od Jupitra bliska zadeti,
Kteri živi in ne ve — skoro prav nič od reči.

Ko pa odstrani oblak, bridkostne pojave iz duše,

Misli sem zopet izbral — zadnjikrat zdajci v slovo.
Svojim prijateljem rečem, potrtim vsled moje usode,
Malo ostalo doslej — meni je udanih srčno.

Ljuba soproga drži ihtečega, sama plakaje, ■

Toki deroči zdaj solz — kapljajo nama iz oči.

Ločena hčerka od naju, je bila na libijskem bregu,
Znano pa bilo ji ni — kaj da se z mano zvrši.
Kamorsekoli ozreš 7  zdiliovanje, ihtenje opaziš,

V sobi je taki prizor — kakor bi bil kak pogreb.
Žena in mož in služabniki so vsled pogreba potrti,

V hiši s solzami polit —• skoro že vsaki je kot.

Ako pri malih rečeh vzglede velike porabim,

Tak je bil Troje obraz — ko so oblegati jo.

Že so glasovi ljudi in psov se pomirili skoro,

Luna konjiče noči — čvrsto podi le navzgor;

139  —

K nji zdaj gledaje od nje Kapitol pogledujem od

(strani,

Ki je bil domu zaman — združen, osuplo dejam:

„0 vi bogovi, darujte, vi v sedežih skoro sosednih,

O ve svetišča, nikdar — zrl ne bom vas z očmi.

O vi bogovi, ki v mestu Kvirina visokem živite,

Vam naj velja moj pozdrav — blagi vse Sase naprej,.
Tudi če primem za.ščit, prepozno ko ranjen sem silno;
Vendar odložite meni pregnanstvo od jeze zadevne.
Prosim nebeškemu možu povejte, da zmota ne vara,
Da ne bo mislil zločin — mali te-ži me prestop.

Ako, kar veste, on ve, ki kazen je meni odredil,
Rečem, pred bogom ne bom — vendar nesrečen

[otrok. “

S temi molitvami glej, sem prosil nadzemeljska bitja,
Zraven soproga ihteč — glas ji obstane v molk.

Ona je bila z lasmi še v kodrih, s tresočimi astmi,

V pričo domačih bogov — pride z ognjiščem v stik.
Mnogo izjavi besed do nasprotnih, Penatov premilih,
Nimajo, učinka, zaman — p laka miluje moža.

Časa odlok se je skrčil in noč že nastopa k zamudi;
Medved pararski sedaj — krog se osi zavrti.

Kaj naj storim siromak ? Zadržuje ijubav me do doma,
Zadnja je bila ta noč — ko mi zaukazan je beg.
čestokrat jaz sem dejal, ko kdo je podvizal le dalje,
Kam ti podvižeš, hitiš f — Kam se tako ti mudi ?
Kam in od kod je tvoj hod, a varal sem cesto se

[zraven,

Samega sebe, da čas — meni odmeril bi pot.

Trikrat sem stopil na prag, a trikrat sem zopet se

[vrnil,

Noga se brani naprej — z duhom imaje obzir.
Čestokrat že sem „nazdar“ izrekel, vrnivši se zopet,
Mnogo pripomnem rekoč — dal ko bi zadnji poljub,
čestokrat, iste dajoe ukaze, sem varal le sebe,

Zopet pogledam nazaj — z milim očesom zakiad.
Konečno vendar velim, zakaj jaz podvižem, v Scitje.
Kraje jaz grem zapustim — Rim, to obeh je odlok.

140

Živemu meni zabrani soproga živeča še vedno
Dom in domovje, ljudi — ude prezveste ljubke;

Vas o tovariše, ktere sem ljubil prav bratsko udano,
Srca ki družila vez — Tezeja zvestih vrlin !

Dokler mi še dopuščeno, vas bodem objemal, ker

[moram.

Nikdar ne bodem več smel — ura mi vsaka je v prid.
Zdaj brez odmora pustim neskončne besede govora,
Zadnjič objemam vse — ljubi kar tukaj moj duh.
Ravno ko to govorim in plakara, že je obnebje
Svetlo, nesrečam v znak — jutranja zvezda brli.
Strgan bom v kose tako, kot ude zapustil bi svoje,
Zdi se telesa da del — skoro odločen je proč.

Take občutil je Met, takrat bolečine, ko strgan,

Bil je na razne strani. — Konji izdajo odhod
Zdajci nastane pa krik, zdiliovanjc in vpitje mi dragih,
Prša razgoljena glej — roke otožne bij<5.

Zdaj se soproga drži, ramen ločlvšega tužno,

Ko že stočilo se solz — mnogo je, bridko deja:

„Iti ne moreš ti proč, ker šla bova skupno po svetu,
Hočem v pregnanstvo vse dni — tvoja soproga ti'

[bom.

Zame je strebljena pot, me sprejmejo zemeljski kraji,
Pezo le skromno z menoj — ladja tekoča dobi,
Cezarja srd ti veli domovje premilo pustiti.

To le ostane ljubav — Cezar mi bode ljubav."

To le poskusi, poprej poslušala ravno je isto ;

Komaj se vendar uda — zmaga obzir jo korist.

Grem, ta sprevod, držeči do groba a brez je pogreba
Raskav in grbav obraz — mažejo prašni lasje.

Ona takoj v nezavest se zgrudi na tla vsted bridkosti,
S temi, tako se trdi — skoro pol mrtva leži.

Vstane, imela lase od zemlje je, blata vse prašne,

Z udi vstane od tal — mrzla se trese strašno,

Sebe miluje potem, vse hišne bogove puščene;
Čestokrat kliče ime — vzetega ropno moža.

Nič manj ne plaka ihti, kot hčerke li moje bi Zrla,''
Kje na gromadi telo — v plamu kot žrtev v teh.

141

Hotela je umreti in s tem zgubiti V3e mišljenje s smrtjo,
Jo zadržuje obzir — samo do mene v močeh;

Ona naj dalje živi, usode določbe so take,

Toraj naj ona živi — njemu naj bode v pomoč.

Vihar. I. 4.

Tingitur oceano custos Erymantbidos ursae,

V morju se spušča čuvaj medvedinje Erimantiske,
Šiba valovje morja — z zvezdo veliko strašno.
Jonisko morje sedaj prejadramo, ne iz nagibov,

Strah nas učvrsti strašan — drzni postajamo bolj.

Jaz sem nesrečen, morje viharji razburjajo silni,

Z valov osrčja vali — pesek droban se navzgor.
Finska v višine ko hrib, ob ladjinem delu od spredaj,
Bije podobe bogov val — ploskajoči navzgor !

Poka tramovje iz smrek, rožljajo verige napete;

Kilj se ves trese, ihti — ravno vsled naših nadlog.
Plah že postaja mornar, hlodi strahopeten prestrašilo,
Ladji premagan sledi — krmiti več je ne zna.

K:.kor če jezdec moči več nima, da uzde bi vzdržal,
Nič ne koristi mu več — konj jo v oblasti ima;
Ravno tako zdaj krmar, valovje navalom izroči
Ladjo, da ista zgreši — pot in odkazano smer.

Ako ne pošlje Eol spremenjenih vetrov naproti,
Skoro zabreden v kraj — kamor bi iti ne smel.
Daleč Ilirijo ob levi pustivši, zagledam Italijo,

Dal se je meni ukaz — beg iu izgon je moj dei.
Prosim, naj veter konča iskati dežel prepovedanih,

Z mano enako in on — naj se bogu pokori.

Ravno ko to govorim ter voščim boječ se vrnitve,

S strašno srdito močjo — pluska val v razne strani.
Zdaj prizanesite vsaj bogovi vi modremu morju,
Usmilite mene se vi — Jupiter meni preti.

Dušo utrujeno brž iztrgajte smrti prekruti,

Ako rešitve je čas — njemu pretil je pogin.

OpravnSenje. I 7.

Predgovor k pretvorbam.

Si qn!s habet nostris similes in imagine vultirš,

Meni če sličen obraz v podobi kateri nahajaš,

Vzemi iz mojih lasov — Itaka bršljanovo vez.

Znaki enaki so kras, ki diči le pesnike čvrste
Mojim zadevam nikdar — venec ne prija svečan.
Skrivaš, kar to ti povem, zapomni vse to si prav

[dobro;

Saj me na prstli imaš — vedno me nosiš seboj,

Mojo podobo v zlato obrobljeno imaš mulečo,

Mili pregnanca obraz — zreš ko zamoreš le ti.

Kadar to gledaš, ti pride na misel in rečeš potrta :
„Kak je oddaljen zelo — Nazon v pregnanstvu trpi !“
Tvoja zvestoba mi ugaja, večja podoba so pesmi
Moje, jih čitaj želim — kakoršnekoli se zde ;

Spevi različnih pretvorb, podobe človeške znanijo
Delo gospoda naprej — beg je prekinil drzan.

Te in pa dragih še broj zažgal sem povodom ločitve!,
V ogenj sem vrgel ves kup — spisov različnih tvarin.
Kot je Tesjada zažgala na trsjti še lastnega sina,
Boljša kot mati, se zdi — sestra je bila zares;

Kavno tako sem zagnal jaz knjige nedolžne na ogenj,
Lastno meso, da sežge — kruta gromada ga brž.
Bodisi, ker sem sovražil vse muze kot lastne zločine,
Ali ker pesmi le stvor — bile v razvoju so še
Niso uničene vse, ohranjene so kot jaz mislim,

Mislim da hrani prepis — se v mnogih izvodili raz-

[ličnih,

Zdajci jaz prosim, naj dalje živijo, čitatelj ne trati
Časa naj name misleč — čestokrat se veseli.
Potrpežljivo jih bral nobeden ne bode z vnemo,

Ako se dobro ne zna — zadnjih da manjka jim rok.
Z nakla je delo izšlo nedovršeno je skoro oddano.
Piliti moral bi spev — da bi veljavo dobil;

Hvale ne maram obzir imejte čitatelji vrli.

Hvaljen, čitatelj, le bom — ako ne bom ti kvarljiv.

Sprejmi med drugimi vrst ti sest, ki na prvi so strani
Knjige, zatrdno če veš - - da vso prikladnost goj bi
„Kdorsitikoli, ki v stik si z knjigami prišel lastniku
Vzetih, naj prostor jim da — vsaj starodavni naš liho.
Sodil da knjige boš prav, pomisli, da ni on zdajfilelj,
Javnosti jih je pogreb — kakor ukradene zdal.

Kar se pa tiče napak, neopiljenih spevov v celoti,

Ko hi popravljati smol — prav bi poprave zvršil.

Bolan in siromak. III. 3.

Ha«c mea si času miraris, epistula quare
Alterius digitis scripta sit: aeger eram.

Ako ti morda strmiš, zakaj da je z drugimi prsti
Pisan prisotni ta list —- bil sem potrt in bolan
Bivam v krajih dežele neznane brez sredstev potrebnih
Čestokrat skoro ne vem — kaj mi bo služilo v jed.
Lahko veruješ, kako je meni ob srcu, ko bivam
Med Sauromati le sam — tukaj med Geti sem plah.
Zraka ne morem prenašati, nisem privajen tej vodi,
Meni ne ugaja ta kraj — skoro ne vem jaz zakaj
Ni mi udoben ta dom, jedil ni pristojnih bolniških.
Tukaj nobenega ni — lajšal da meni bi zlo.

Ni ga prijatelja, ki bi tolažil me z raznimi sredstvi,
Da bi pregnal mi dolg čas — pravil mi razne reči.
Truden in skoro potrt — samevam med ljudstvom v

[tujini,

V krajih trpinec sedaj — nimam karkoli želim.

Pride na misel nii vse, premagaš soproga mi razne
Misli, prizore duha — srce te išče vse dni.

S tabo lepo govorim in glas moj te kliče, nazdravlja.
Ni je v vrsti noči •— dneva brez tebe tu ni.

Pravijo često trde, da blodim na razne načine,

Ker izgovarjam ime — tvoje brez vsakih opazk.

Ko se že skrči nebo in jezik bo službi odrekel,

Vinca jaz bodem krepil — kapljic dobival zdravil,
Ako bo takrat kedo sporočil, da žena je prišla,

Up mi do tebe bo dal — vzrok do življenja moči.

144  —

Jaz negotov sem življenja, ti morda pa tamkaj veselo
Dneve v radosti živiš — nič ko o meni ne veš!
Tega ne učiniš trditi, predraga, sem trdno prepričan.
Časa brez mene ti tok — žalosten je in grenak.
Moja usoda če let število že bo dokončala,

In se približal mi bo ■— konec življenja strašim.

Naj mi še vzorni bogovi pred smrtjo naklonijo milost,
Da bom doma pokopan — kjer očetnjave je kraj.
Bodisi, da se podaljša mi kazen do smrtnih trenutkov,
Bodisi da pa skonca — smrt to pregnanstvo bridko,
Prej bi bil lako skončal, presrečne življenja mi dneve,
Zdaj sem življenje dobil — a hujše pregnanstvo, ko

[smrt.

Kaj naj umrjem sedaj, oddaljen na bregu samotnem,
Bridka ostane mi smrt t-  kraj še bridkejše stori !
Moje ne bode telo na postelji uničeno umrlo,

Nihče prisoten ne bo — da bi mrliča izdal !

Takrat ne bode moj duh za kratek čas več odgovarjal,
Ženi ko bo na obraz — lila obilnost mi solz !

Tudi ne bodem dajal ukazov več, roka prijazna
Meni ne bode oči — trudnih zatisnila več ;

Ampak brez vsega pogreba, brez slave spominske bo

[zemlja

Tuja barbarska glavo — vzela k počitku tja v grob!
Ko boš to čula, srce vznemirjeno bode, potrto,

Bila s tresočo roko — prša boš meni v spomin ?

Ali ne bodeš ti rok zaman stegovala v te kraje,
Klicala bodeš zaman — tvojega moža ime ?

Vendar ne trgaj ti lic, Iasovja ne brskaj v bridkosti;
Vedi življenja takrat — konec je bil že zadan,

Ko sem zapustil svoj dom, misli, da takrat sem umiral,
Prva težavna res smrt — bila je zame takrat.

Zdaj če zamoreš vzorna soproga, a tega ne moreš,
Kolikor tebi mogoče je, lajšaj ves bol ti s trpljenjem,
Trdo ohrani srce — nima moči brez vrlin.

Naj bi s telesom moj duh enako umrl še časno.

Del na nobeden ne ušel — hlastni gromadi bi izdan;
Kajti če vzvišeni duh tja v sinje ozračje odrine,

— 145

Smrti če prost je izrek — starca iz Same je res,

Bo po sarmatiski senci rimljanski še taval okoli, ^

In ko ko tujec ostal — v krogu neznanih mu duš.
Prosim to le posreduj, da shranijo v srcu se malem
Moje razpadle kosti — mrlič ne bodem pregnan.

Tu naj ne bode ovir, ubitega brata pokoplje
Sestra Tebanka v grob — kralj je prepoved izdal.

Z listjem zagrni kosti in praha amoina primešaj,

Vse to zakopaj v tla — tja na predmestja okraj.
Verze v mramor na grobu v debelimi črkami vdolbi,
Potnik hiteči da bral — bode vklesani napis:

„Kteri jaz tukaj ležim, sem pesnik premile ljubezni,
Nazo je meni ime — umrl sem jaz vsled darov.

Tebi pa mimo ki greš, če ljubil si, ne bode ti težko
Reči: Počiva mehko — tukaj naj Nazona kost “

To je zadosten napis; ker večji in daljši spomini
Trajni se v knjigah vrste — pisani meni v spomin;
Ti podelijo, trdim zatrdno, če tudi provzročile
Škodo so pesniku v čast — v čase ugodnejših dob.
Ti pa mrliču daruj mrliška darila in vence
Vlažne in mokre od solz — žalosti iskren izraz.
Ogenj če tudi telo upepelil je, občutil pepel bo
Znakov pobožnih upliv — geslo ljubavnih vezi.

Rad bi ti pisal še več — glas je obmolknil, potrt mi,
Jezik je skoro že suh — nimam nobene moči.
Sprejmi od mene izrek, je morda že zadnji izrečen,
Rečem v slovo ti zdravstvuj — jaz sem potrt in bo-

[lan.

Svarilo. III. 4. (1—6, 8—14, 17—46'.

O ti prijatelj, ki zvest si bil mi že v časih prebridkih,
Bil si ti meni udan — sreča ko proč je odšla;

Ako veruješ prijatelju, kterega skušnje modrijo,

Živi prav skromno, le sam — proč od velikih imen.
Živi le sam in varuj odličnih se, kar je mogoče;

Z dvora visokega blisk — strogi ti vedno preti.

Kajti če tudi mogotci koristijo tebi, je boljo,

10

— 14i>

Da ne koristijo nič — škodo če lahko store,

Čolnič izpuščen zbeži vetrovom viharnim po zimi,
Mnogo več daje skrbi — jader širokih upliv.

Vidiš, da skorjica lahka na vodah visokih še plava,
Težo mogočno pa brž — v valih morje potopi.

Ako svarilec jaz sam bi bil opominjan že preje,
Morda bi zdajci že bil— v glavnemu mestu svetov.
Dokler sem živel s teboj, mi vetrič ugodni je pihal,
Čolnič je dalje veslal — v mimo stoječih vodah.
Ako se zdrsne komu na planem, kar je pa težavno,
Pade, da hipoma s tia — vzdigne se iaiiko takoj;
Kadar pa s strehe visoke Elpenor je padel nesrečni,
Kralju ko senca tedaj — šibka naproti on gre.

Kaj se zgodilo, da Dadal s peruti gotovo je maha!
Ikar da sinjim vodam — dal je primerno ime ?

Skoro gotovo, kor ta visoko, a oni je nizko
Letel, imela perut — lasnih pač nista oba.

Meni veruj, da živi le dobro, kdor skrito sameva,
Vsaki .naj vstraja le sam — svoji usodi udan.

Eumed ne bil hi ostal siromak, če bi sinko prevzetni,
Konjev Ahila ne bii — zase lepo pridobil.

Merops hi sina. ne zrl spremenjenega v plamen ža-

[reei,

Hčerko pa vsako v drevo — Faeton, če bi bil ded.
Ti visokosti se boj, le krči načrte življenja.

Ti visokosti se boj — in razkošnosti, skrči le jadra
Kaznih načrtov vseh dni — vreden ti nisi spodtik.
Prija življenja ti tek prav mirno na zemlji vršiti,

Naj ti usode sijaj — zadostnih dni podeli.

Da ti privoščim jaz to, zasiužiš z miloto, dobroto,
Kakor z zvestobo saj to — meni si’ ti ukazoval.
Videl sem tebe ihteti vsled moje usode bridkostne,r !
Kakor verjetno se zdi — kazal mi to je obraz.

Videl sem tvoje solze, oblile so moje obličje,

Tiste sem takrat vžil — z mojimi vzdihi v jed.

Zdaj zagovarjaš pregnanca ko prvi prijatelj z unemo,
Lajšaš mi boi, od drugod — jaz ne dobim pomoči,
Vstrajaj brez jezo in leta vesela zadostno uživaj

— 147 —

Skromno, prijateljev vez — pridruži si v milo tolažbo.
Ljubi Nazona ime, katero pregnano ni bilo.

Drugo vse ima morje — scitisko hrani gorje.

Perili. III. 7.

Brzo mi, pisani list, Perilo pozdraviti teci,

Si pospešitelj zadev — mojih znanilec, mu reče.
Najdeš jo morda pri mamici mili sedečo, igraje;

Ali jo smelo dobiš — tam pri Peridah svoj čas.
Vsako početje pusti, ko zve, da si prišel, bo vprašala.
Kaj te privedlo je sem — kaj uganjam, počenjam

[odsoten ?

Smelo povej ji, da tukaj živim kot ne prija živeti,

Mi dolgočasno je tu — nič ne olajša mi bol
K Muzi sem zopet odšel, če tudi mi je škodovala,
Rabim merilo besed — verzov sledf vspored.

Reci ji : „Kaj še strmiš po splošnem strmenju in

[poješ ?

Ali navdušeni spev — poješ na rodni način ?

Kajti narava usoda ti dala je nrav sramežljivo,
Redkih premnogo darov — lastnost in čilost duha.
To do Pegasida vod, najprvo sem spremljal, da ven-

[dar,

Žila bogatih voda — trpko nikdar ne izmre;

To .sem opazil najprvo jaz v nežni mladosti, device
Bil sem kot oče vodnik — hčerki vzorni vsekdar.
Ako ostane ogenj ti v prsih še vedno goreči
Lezbe premagala bo — sama pesnikinja čin.

Toda bojim se zelo, usoda bi te zadržala
In da :  postal bi tvoj duh — len in potrt radi rev
Mojih in dokler sem smel, sem večkrat jaz čital po¬
zorno.

Ali ko ti si slavil bil sam si povod sramotilk.

Mojih te kazni vzgled učinil je morda nadležno,

Ker so mi pesmice zlo — škodo zadale strašno.
Strah brž odstrani takoj, Perila da žena ne ostane,
Niti kak mož od poti — da ga tvoj spev ne znori,

— 148 —

Spretno odstrani nagib k lenobi, povrni nazaj se
K vrlim umetnostim zdaj — k spevom presvetim

[zares.

Krasno obličje nekoč ogrdi se po letih premnogih;
Grbav, starikast obraz — poln bo raskavih peg,
Starost nadležna z roko zagrabi krasotno podobo,
Pride brez šuma k ljudem — tiho koraka od rok.
Ako poreče kedo : ^Prekrasna je bila“ čutila
Samo boš bol in' pa stok — znači zrcalo ti laž.
Zmerno je tvoje imetje, če tudi si večjega vredna.
Misli si, da tvoj je zaklad — skoro bogastvu enak,
Sreča ponuja to, komur že hoče in zopet vzame,
Kmalu postane ta Ir — ki bil nevadno je Krez.

Kaj naj naštevam drobnosti ? Saj nimamo večnega

[ničesar

Tukaj mi nič kot srca — in pa blaginje duha.

Tu brez domovja in vas ter hiše več nimam nobene.
Proč so mi vzeli vse — kar so zamokli takrat;

Le bistroumje me spremlja in to me oživlja z ve¬
seljem,

Cezar do tega moči — nima, to moja je last.

Naj to življenje skonča mi z mečem kdorkoli že hoče,
Slava mi bode v ponos — Erazu še po smrti sloveč;
Dokler bo Kim bojeviti še zrl raz holmcev sedmerih
Kot zmagovalec ta kraj — čitan bom v enomer.

Ti če stremljenja uporaba presrečna te tudi nazdravlja,
Uteči gromadi vselej, dokler se nudi ti čas.

Zima v Tomi. III. 10.

Ako spominja se kdo, tam Nazona, ki je oddaljen,

In če ostalo ime — moje je v mestu brez nje,

Ve naj, da suženj trpim, tu v sužnosti strašni tugujem,
V krogu nahajam se zvezd — nimajo z morjem dotik.
Divji obdaja me rod Saurometov, Besov in Grtov.
Vsako teh čudnih imen — vredno je mojga duha.
Dokler je vlažen še zrak, nas brani na sredi še Bister.
Kadar tekoč je z vodo — vojsko odganja od nas.

— 149  —

Kadar pokaže obraz, pa zima otožna drhteči,

Sret se okoli beli — mramor mrzlati deli,

Kadar že sever in sneg pod Arktosom bivati brani,
Takrat še kaže tečaj — ljudstvo pritiska tišči.

Sneg po vseh krajih leži, pa solnce in dež ga ne taja;
Burja ga le potrdi — trajen je, nič ne skopni,
čestokrat se pripeti, še prvi ne zgine, že drugi.
Pride, zapade okraj — tamkaj ostane več let.

Severa taka je moč, ko isti pometati začne,

Stolpe z planoto zravna — strehe odtrga, vali.

Komaj varuje kožuh in trdna obleka mrzlote.

Skrito je celo telo — vidi se zamo obraz,
čestokrat tudi lasje, sprejeti so, skoro ledeni,

Bela vsa brada visi — kajti pokriva jo sneg,

Vino se skupaj drži, obliko posodo imaje,

Sladkega vinca požir — v kosih ljudem se deli.

Kaj naj naštevam kako, otrjen je potok ledeni,
ICapljejo z mlak se povsod — vtrjene skorje ledu ?
Tok, ki ni ožji kot tisti, kateri papirojenosen,

Ister celo se strdi — zmrznjen se v morje vali,
Kadar pa veter strdi vodovje vijolčasto modro
Leze počasi v morje — po strugi pokriti z vodovjem,
Kjer ladje veslale so prej, mogoče je peš zdaj hoditi
Konjska že vdarja podkev — po vodni površja trdini;
Voli sarmatiski zdaj barbarske vozove velike
Spravljajo komaj čez most, spodaj pa vodni je tok.
Komaj verjetno se zdi, neresnica nobena plačila
Tukaj nikdar ne dobi — priča verjame naj to.

Videl sem strašno morje, pokrita gladina je z ledom,
Gladka lupina vodo — krije ne giblje se nič.

Ni še zadostno, da sem to videl jaz, stopim prav

[trden,

Tja na trdino voda — noga mokrotna le ni.

Ako Leander nekoč bi imel bil morje enako,

Tvoja ne bila bi smrt — krivda ožine morja.

Krivi delfini se v zrak ne mogli bi spenjati višje,

Ako bi skušali to — brani jim trpka zmrzav;

Severni veter buči, če tudi s perutmi okoli

Vendar ne bode kak val — morski srditi nastal.
Ladje pokrije vse led, kot mramorja plošče pokri¬
jejo,

Tlak, da nobeden več čoln — vode ne bode dvojih
Videl sem zmrznjene ribe v krdel ali v morju tičati.
Del je ostal še potem — živel jo dalje zares,

Bodisi da kak vpliv mogočnega vetra vodovje
Morsko prav naglo zgosti — bodisi val, da vodic

V reki se brž posuši, če Ister vetrovi vravnajo,

S konjem hitečim sovrag — kruti takoj pridrvi.
Zraven sovražnik močan je, s konjem poskočnim s

[puščico,

Ktera prav daleč leti — ter opustoši okraj.

Eni vsi plahi zbeže, ker nihče okraja ne brani;

Rop se za ropom vrši — krade imetje povsod se,
Skromno živino in tudi vozove ter drugo otodjO,
Kolikorkoii blaginj — imel je kaki trpin.

Del se odpelje jih proč, so roke jim zadoj zvezane,
On se obrača zaman — v dom in ne pelje nazaj;

Del njih se zgrudi na tla, jih puščica ostra predobe,
Kajti pomočen bil v strup — brzoleteči je strel.

Kar jim odnesti in pa odpeljati ni bilo mogoče,

Strli so, vničil je plam — koče pa vse upelil.

Tudi ko vlada že mir, jih strah vznemirja pred vojsko,
Nihče ne orje zemljč — pluga ne rabi nikdo.

Vidi sovraga, li kraji različni boje se sovražnika
Kterega ni še nikjer — pusto in prazno je vse.

V senčnatih latnikih trt, grozdov ni sladkih dobiti
Kadi visoke za mošt — prazne stojijo zaman.

Sadja ta kraj ne rodi, ničesar ne'najde Akontij,
Pisani da bi podal — vrli viadarki kak zlog.

Mnogo se vidi tu trat brez listja brez drevja v pla-

[njavi,

Krajev, katerih pač mož — srčni motril ni nikdar.

Ko se ogrinja ves svet, v velike prostorne piartjave,
Našli so meni ta kraj — v kazen ne vem že zakaj.

— 151 —

Ifigenija na Tanrfsu. IV. 4. (55—88)'.

Mrzlo obrežje drži me Ponta Euzina še trdno,

Stari so dali Aksen — temu že davno ime.

Zmerni vetrovi nikdar, ne gibljejo morskih tam valov.
Ladja prijazna nikdar — v mirni zaliv ne veslja.
Bivajo tukaj ljudje, ki iščejo plen krvoločen,

Kakor boje se morja — ravno tako in zemlje.

Tisti, kateri krvi človeške želijo z veseljem,

Skoro pod isto leže — zvezdo obnebja mirno.

Daleč od mene ni kraj, kjer Tauriskin darilnik stoji,
Boginje, ktera drži — tul, ki je škropljen s krvjo.

Ko pa je vendar Orest pobožen, hudoben se dvomi
Tjekaj zalovljen dospel — furje spodijo ga v beg,
Focej mu bil je sodrug, prisrčno udana v ljubezni.
Bila telesno sta dva — enega vendar duhaj
Zvezana skupaj oba, k oltarju se peljeta strašnemu,
Kteri pred vratmi s krvjo — bil je rndeee oblit.
Tega ni ustrašila smrt njegova, ne onega tega
Drugi za druzega smrt — bil je užaljen in plah.

Z mečem že tukaj stoji svečenica potegnemin doli,
Grško brodovje okrog — vez že okorna &šči.

Ko Ifigenija tako, je brata spoznala zatrdno, .

Njega objema sladko — smrti mu še ne želi.

Rada odnesla podobo boginje je, Ktera sovražila
Strašne je žrtve darov — v drugi ugodnejši kraj,

Kraj ta najzadnji je. del vse zemlje obsežne, velike,
Meni so blizu ljudje — bogovi se njega boje,

Moji deželi se žrtve človeške v bližini dobijo,

Ako barbarični kraj — Na,zona lasten še ni.

Da bi vetrovi, katei'i Oresta so že odpeljali,

Jadra vsa moja nazaj — dali bi zopet Bogu.

Zadnji up. IV. 6.

Sčasoma potrpežljv postane in bik poljedelca,

V jarem zakrivljen vrat — nudi in začne orati;
Sčasomo uzdi še konj uboga, držeči pogumno,

— 152  —

V gobec vsprejine, drži — v zobovju on uzdo okorno,
Sčasoma srd se vkroti še Plimskih levov mogočni,
Jeze on več ne goji —■ srda ne najde se. več.

Tudi indijanska pošast, protivna svarilom vodnika,
Vkročena nemo trpi — jarem suženjstva goji,

Čas pospešuje, da grozd se polne z grebenom nategnjen
Jagode komaj drže — vino katero goje.
čas pospešuje, da sad v rumenkaste grozde doraste,
Zraven učini potem — da je ugoden okus.

Stanjša čas sleherni zob, oralo, ki novo drdra,

Skrha opili kremen — ugladi vsakteri demant.
Sčasoma vmiri, vkroti še jezo prikrito in zlajša
Bol in vsako bridkost — srce potrto vredi.

Starost zamore vse, ki bliža z brezšumno se nogo,
Lajšati ista ne zna — vendar zadani mi bol.

Dvakrat pod golo nogo je grozdje že zmaščeno bilo.
Tekom več časa postal jaz nisem še potrpežljiv,

Moje srce le greni — nova zadana mi bol.

Voli poštami boje se jarma, povodom vklepanja
Tudi vkročeni konj — uzdi nadležni uteče.

Tnžnejša moja je bol sedanja kot bivše trpljenje.

Ako enak^e ti zdi — trajnost ga lajša, trdi:

Znana ni bila poprej nesreča še, moja prebridka;
Kakor je zdaj, a mori — tlači spoznana me bol,
Svežih najeti moči malenkost ni vendar nobena,

Ne da uničil poprej — čas bi z nesrečo moči.

Novi borilec krepak postane na pesku rumenem,

Bolj nego tisti, ki 'čas — roke je utrudil z naporom.
Boljši borilec je ta, ki z orožjem bliščečim koraka,
Kakor pa oni krvav — komaj orožje drži.

Ladja dovršena zdaj prav lahko prenaša viharje,

Stara poruši se brš kadar razsaja vihar.

Kavno tako sem poprej bridkosti prenašal udan,

Prej ko je čas podvojil — zlo in obilno nadlog.

Meni verujte, slabim in kolikor upam telesu,

V kratkem napade me zlo — moja nesreča bo to;
Nimam nobenih moči, ne barve več prejšnje, rudeče.
Kožica tanka sedaj — moje pokriva kosti.

— 153 -

Duh moj bolan še bolj, kot bolno telo oslabelo.

On premišljuje le zlo — lastno nesrečo motri,
Glavnega mesta ne zrem, tovarišev mojih ne dragih,
Kar mi je pravi zaklad — moje soproge tu ni.
Seitiski tukaj je ljud in Goti, ki nosijo hlače
Meni škoduje vse to — kar znam in karkoli ne zrem.
Eden ostane mi up, kateri me vendar tolaži,

S smrtjo da mojo skonča — bol me ne bo več mu-
> [čila.

Samoživljenjepis. IV. 10.

Kdo sem jaz, ki ljubav občinstva prestavljam ginljivo,
D,a ti potomstvo spoznaš — kterega eitaš povsod,
kultno bogati moj dom na valih je tamkaj prehladnih,
M.ilij devetkrat deset — daleč od mesta leži.

Tukaj sem se porodi), da čas ti ne bode neznani;
Konzula takrat oba — prišla sta z mano na svet.
Ako pa to kaj izda od pradedov star dedič v vrsti,

\  Sreče ni bil to pojav — vitez da on je postal.

Nisem jaz prvorojenec nek bratec je bil že, pred
„ [mano,

Štirikrat mesece tri — prej je bil tisti rojen.

Jutranja zvezda obema je ista ob rojstvu svetila,
Slavnostni dan za oba — bila kolača sta dva.

Izmed peterih ta dan, je bil v proslavo Minerve,
Ktera takoj krvavi — boj ko prekruti prične.

Nežni otroei dobili pouk smo potrebni očeta,

S skrbjo smo v mesto odšli — v svrho za višji pouk.
Bratec moj vedno gojil govorništvo je iz mladosti,

? Rojen za krepki je boj — tržni z obilo besed.

Meni že dečku nebes je vzvišena služba dopadla,
Skrivoma vpelje nekoč — me Muza na delo pesnitve.
Cesto mi oče veli, čemu se ukvarjaš z učenjem ?
Plitvim Meonid še sam — pustil imetja ni nič.

Ginjen z besedami ves, ko Helikon že sem zapustil,
Gasil sem vedno v poskus — skoro brez vsakih miril.
Sam je od sebe moj spis v verzih označil mi speve
j Ko sem zapisal kak zvok — prijal je spretno za verz.

— 154  —

Ker so brez šuma že všla mi leta tekoča po vrsti,
Togo prostejšo potem — vzela sva bratec in jaz,
Zraven obrobljen škrlat se nama na rame položi,
Vendar stremljenje vse — nama ostane naprej.

Brat, ko dočakal je let deset podvojivši življenje,
Umrl in hitro, začel — del sem progrešati nad.

Prve prejel sem časti, jaz v zorni mladosti z vese¬
ljem,

Bil sem jaz vendar nekoč — delež možakov za tri.
Meni ostal je senat, se stisnila mera je krojača;

Teža pa ona preveč — trla je moje moči.

Dosti trpežno telo ni bilo in duh nesposoben
Da bi prenašal ta trud — tako sem protekcje od-

[klonil.

Sestre Aonijske svet, mi dajo poiskati novih
Mnogo ugodnejših del — katere sem vedno jaz ljubil.
Pesnike onega časa sem čital vpošteval z vnemo,
Kjer se je vedež glasil mislil sem, da je kak Bog.
Čestokrat Maeer mi bral starejši od mene je „tiee/

;• „Kteri da gad usmrti — kako zelišče ozdravlja. 11
često Propercij mi bral je svoje plamene izdelke
Vezala naju je vez — bil je tovariš mi zvest.

Pontik je bil znamenit v heksametrih, Bas pa v jambih
Krajšala sta mi oba — čas na sprehodih povsod.
Moje uho je Horac ubrani takoj pridobil,

Ko na Ausonko nekoč — liro je brenkal svoj spev.
Videl Vergilja sem še, Tibulu ni dala usoda,

Bridka več časa časti — v svrho prijateljskih zvez.
Ta bil naslednik je tvoj, o Gal a Propercij od njega,
Jaz sem četrti postal — v vrsti kot hotel je čas.
Kakor sem stare častil, tako so me mlajši ljubili,
Talija moja potem znana postane odrok.

Ko sem jaz ljudstvu prebral najprvo vse pesmi mla-

[dostne,

Brado obrili takrat — enkrat !i dvakrat so mi.

Duh moj vspodbujen je zval po mestu opevane speve,
Korina vendar tako — bilo ni pristno ime.

Mnogo sem pisal iri dal napačno sem ognju v- popravo,

— 155  —

Da bil popravil mi plani — kar je potrebno poprav.
Takrat ko vbežal sem proč, sem mnogo gradiva uničil,
Morda dopadlo bi kaj — bil sem na pesmi srdit.
Mehko je bilo srce- in nepremagljivo z orožjem
Strastne kupide povod — isto je brž omečil.

Tak če sem tudi jaz bil, da ogenj me skromni je vnemal,
Ni se pod mojim imenom — vendar glasilo nikdar,
Mlad še, soprogo dobil nevredno sem in nesposobno,
Malo le časa z menoj — biia poročena je.

Njej je sledila potem še draga, brez graje vsake,
Vendar ostala ta ni — dolgo v zvezi z menoj.
Zadnja, ki v letih poznejših je vstrajala z mano do-

[slodno,

Zre in trpi, ko moža — zgnali v pregnanstva so kraj.
Hčerka me moja dvakrat rodovitna je deda storila,

V zorni mladosti slučaj — bil je od dveh naraščaj.
Že je roditelj usodo dopolnil k devetim je lustrom,
Novih predložil devet — sicer za njim ne ihtim.
Plakal je ravno tako, kot njemu bi jaz bil odtrgan.
Kmalir sem skazat potem — materi zadnjo še čast,
Srečna sta bila oba, pokopana ob pravem sta času,
Ker sta umrla, ko dan — kazni je moje pričel.

Srečen, da nisem postal nesrečen za časa življenja
Starišev, da jih ni bol — moj presenetil preveč.

Ako pa mrtvim še kaj ostane, namesto imena
Senca gromade zbeži — dim se prav naglo sprši,
Kadar označena vest do starišev sonce prodore.

In se moj širi zločin — po Stigičnem trgu med tolpo
— Vedite toraj vzrok, dovoljeno ni vas slepiti —
/nuj!;: provzroči izgon — ne pa kateri zločin.

Dosti za Mane je to. Do vaš se obrnem udana
Srca se. vrnem nazaj — vas še zanima moj čin.

Leta, ko boljša so šla, osivelo lasovje je glave,

Sivi. zamešal se las — s starimi že je lasmi;

Ravno po rojstvu je konj zmagoslavno okinčan de¬
setkrat

Oljko odnesel seboj — Piše kot dani mn dar,

Ko mi veleva že srd gospod, ki ranjen je hudo

— 156  —

K Euksine morju naj gre — (la brž Tomito uzre.
Mojega padca vzrok, ki vsem še predobro je znan
Ta naj izpričan ne bo — ravno tako kot želim
Kaj naj vam zdajci povem o krivici tovarišev, hlapcev
Mnogo sem trpel do zdaj — ložjega nič kakor beg.
Mojemu duhu se zdi, zlu izdati se vendar nevredno,
Duh moj kot nepremagljiv — kaže se z rabo moči.
Mene pozabim in tek življenja marljivega vrlo,

Z roko navajeno brž — časa orožje dobim;

Polno prestal sem nezgod po suhem, po morju okoli,
Kakor se zvedic dobi — sredi tečajev okrog.
Končeno ko sem že dlje jaz taval v blodnjah okoli,
Sem na sarmantiski breg — Getom obmejni dospel.

, Tu me orožje obda, sosedov mi zlajša bridkosti,
Čvrsto rožljanje glasov — ubranodoneči moj spev,
Ako nobenega ni, da na uho bi njemu donelo.
Vendar tako preživim — dan in se varam ves dan,
Da ne vznemirja me gnus dneva in raznih nadlog.
Muza, ti hvalo velim — v tolažbo si meni obilno,

Ti si v vedrilo skrbem — sredstvo zdravilo si žil.
Vodiš in spremljaš me proč od Histere krajev sa-

[rnotnih,

Prostor ugodni mi daš — ravno Helikone kraj.

Meni izjemno ti daš za časa življenja redkosti
Častno uzorno ime — kar le pogreb podeli.

Ni še razgledal kak srd, kateri sedanje zmanjšuje,

Z zobom sovražnim do zdaj — trudov še mojih

[upliv.

Pesnikov tudi če vas sedanji rodil je premnogo,

Tudi moj up ni ostal — skromen in nepozabljiv.
Prednost če mnogim jaz dam, ne bom jaz manj čislan

[kot oni,

Mene vpošteval bo svet — čtivo bom ljudstvu povsod,
Slutnje še pesnikov vsaj resnice znanilke so budne.
Hitro ko umrjen ne bom — tvoj več povrnem se v

[prah.

Bodisi, da sem to čast po milosti s petjem zaslužil,
Laskave hvale izraz — vsprejmi čitatelj v spomin.

— 157

Žalostinke. V. 1.

Štirim ti knjigam od prej, ki Getlski breg opisujejo.
Tudi ko knjigo dodaj — prosim udan ti vselej,
Pesnika ista usoda prav stvarno, lepo opisuje.
Ljubkega nič ne dobi — v knjigi le bridke snovi,
Tužni, kot moj položaj, enako so spevi bridkostni,
Strinja s predmetom se spis — opisujoč broj nadlog.
‘ Srečen in cesto vese! opeval sem radost mladosti,
Zdaj me je skoro že sram — da sem bil pesnikoval.
Ko sem že padel, skrbim, da padec se moj prav

[objavi,

Sam sem vzrok in dokaz — mojih nesrečnih usod,
Kakor je kajstrijski ptič, na bregu ležaje otožno,

Z ustmi objavil lepo — se bližajočo mu smrt;

Ravno tako poskrbim, zavržen v sarmasko bregovje,
Da moja smrt ne zbeži — kakor puhteči kak dim.
Išče pa kdo le zabav, uglajenih spevov vedrilnih,

(  Temu najprvo povem — spise naj vrže na stran.
Boljši za njega je Gal, Propertij in drugi sovrstni,
Mnogo je vzornih duhov — kterih imena slave.

Da bi ne spadal nikdar v število preslavnih možakov!
Meni je često gorje — zakaj me je muza ogrela?

Saj sem pokoro prestal in pesnik vesele ljubezni,
Daleč odtod je odšel — v scitiski, Histre okraj,

Kar je ostalo duha, pozornost obračam na pesmi.
Splošne in tebi velim — moje le čislaj ime.

Ako kedo izmed vas bo vprašal, zakaj jaz opevam
Samo bridkostne stvari — mnogo sem trpel nadlog.

* Z umom, z umetnostjo nisem jaz tega nikakor se¬
stavil,

Lastne nesreče izliv — dal mi vporabno je snov.
Mojih nahaja usod zapisan se del le preskromni,
Srečen je, kdor potrpi — šteje, če lahko, izkaze 1
Kolikor vej ima gozd in kolikor Tibera peska,

Koliko trave goji — Markovo polje povsod,

Toliko zla sem prestal — nimajo sredstev miru
, Muza mi daje vpliv — s kterim se še radostim.

— 158  —

„Kaj ti jo Nazo pa-ciij, bridkostnega speva? ti rečeš.
Istih usod bo enkrat — cilj tudi mene dobil,

Kar poliliIjujem, mi brž oskrbite iz polnili studencev
Mojih pojav ni besed — ampak le mojih usod.
če mi predragi moj: dom, s soprogo pa zopet povrneš,
Jasen naj bo mi obraz — isto naj bodem kot prej.
Ako se Cezarja srd mi ublaži, ki nepremagljiv je,
Speve ti bodem koval — polne veselja šaljivk.

Moja pisava kot prej, ne bode šaljiva, igračna,
Enkrat le dala povod — meni do rev je nadlog.
Samo to, kar odobri, bodem opeval v bodoče;

Kazni če skrajša se del — Getom, da hitro zbežim.
Kaj naj opeva moj spis zdaj drugega kakor bridkosti ?
Prija piščalka lepo — ravno sedaj za pogreb.

Praviš, da lože bi bol prenašal bil s samim molča-

[njem,

če bi nesrečo molče — skrivoma nosil le sam.

Kaj to zahtevaš; slede naj vzdihi nobedni trpljenju,
Plakati mu prepoveš — njemu, ki ranjen je ves?.
Falaris je dovolil, naj v jeklu Perilo rujove,

Z glasoni naj bika ihti — .ako ga boi žalosti!

Ko ni bil ranjen Ahil več s Prijama solzami čutno
Hočeš ti bolj kot sovrag — zdaj ostro ihtenje krotiti?
Ko je Eatone zarod Njobo nerodno uničil
Ni ji takrat zapretil — lica naj ima brez solz.

Nekaj je vendar, ki bol z besedo bi lajšati moglo
Prohno Hakjeno stori — bridka da vsaka ihti.

To pa je dalo povod, da Pejasa sinko z upitjem.
Svojim je skalo utrudil — v Lemna premrzli duplini,
Neka zaprta bridkost v notrajnosti tli in pa gloda,

On je prisiljen tedaj — svoje moei da dvoji.

Rajši naj le odpusti li kupe naj spisov odtoži,

Ako čitatelj se zdi — moja ti plitva korist.

Spisi ti moji u kvar — kakor pisatelju glej,

„Slabi sq,“  smelo priznam. Kdo sili te slabo sprejeti,
Kdo ti pa še prepove — varan da vse odložiš?

Tega ti jaz ne velim, naj čitajo tu se v popravi.

Niso barbarski, kot kraj — ampak ubrana so snov

— 159

Naj ne primerja mo Rim s prvaki pesnitve nikakor.
Med Sauromati pa bom vedno jaz zvan duhovit,
Konečuo nisem časti jaz klepen in sredstev ne rabim,
Mene ne briga kak klic — da me na delo budi.
Nočem, da duh moj v skrbeh koprni in sameva otožno.
Vrinejo če se skrbi — zginejo, ko jih spodim
Vzrok sem pokazal pisanja zakaj odpošiljam, vprašate.
Z vami jaz biti želim — kakoršmkoli bom tu.

Tolažba v pesništva. V. 7.

Pismo, katero ti čitaš, prihaja iz onih ti krajev,

Kjer se v vodovje morja — Histra izteka ves tok.
Ako ti dana sladkost življenja je tukaj na zemlji,
Toraj ostane šc del — moje usode bliščeč.

Kakor navadno vprašaš ti mene o stanju, predragi,
Kak se mi tukaj godi — veš, če tudi molčim.
Revček sem in siromak, vsebina je mojih bridkosti,
Vsaki tarnal bo tako — Cezar če njega mrzi.

Zvedeti vedno želiš, kako s Tomitansko je tolpo,

Kje se nahaja ta kraj — v kakih jaz krajih živim.

Z Grki in Geti če breg je skoro poljuden okoli,
Vendar je poln najbolj — Getov nemirnih okrog.
Tolpa velika povsod se Getov in Grkov potika,
Semtertje urno gredč — jahajo konje okrog.

Nihče sc tam ne dobi, ki ne nosil hi tula in loka,

In pa rumenkastih strel — polne ki strupa so kač.
Divji je glas in srdit skoro je Marsa pogled;

Brada in niti lasje — ne more odtrgati roka.

Desna počasna pa ni, da ranila z nožem bi ostrim,

Ki ga ob strani drži — vsaki junaški barbar.

Nazo med temi živi, ljubezni pozabi on svoje,

Pevec tvoj vidi vse to — čuje prijatelj vse to !

O, da pri njih bi živel, in tamkaj ne umrl prerano,
Senca naj daleč bo proč — kjer osovražen je kraj 1
Kar mi ti pišeš, da v polnili glediščih se pleše po

[pesmih

Mojih, in da se ploska — verzom živahno krepko:

— 160  —

Smelo zatrdno ti veš, za gledališče nisem prirejal
Pesmi in spevov nikdar — Muza ne išče časti: >“

Vendar mi ni neprijetno, karkoli se tamkaj predsta¬
vlja.

Da bom med ljudstvom živel — trajen in nepozabljiv.
Večkrat razmišljam nazaj, da najdem zabavo vedrilno,
Pesmi skovane mrzim — moje Pieride vse.

Trezno ko stvar razmotrim, brez njih ni mogoče mi ,

[biti, *

Strelu sledim, ki s krvjo — mojih je ran krvaveč,
Ladja, katera sedaj na valih Eubeje je strta,

Drzne se vendar sedaj — po Kafarije morju veslati.
Nisem čuječ, da bi bil proslavljen od ljudstva s po-

[hvalo,

Nič ne skrbim za ime — niti za kako korist.

Mučim potrtost duha, odganjam od sebe bridkosti,

S tem se pomirim takoj — moje tolažim skrbi.

Kaj na pustotnera obrežju naj vendar počenjam sirota,
Boljšega kaj naj storim — da se nadlog jaz iznebim.
Ako motrim jaz ta kraj, neprijeten je, ves zanemar¬
jen :

Kraja bolj tužnega ni — tukaj na svetu nikjer;

Ako motrim jaz ljudi, ljudje so nevredni imena,

Besni so divji celo — kakor volkovi gredo.

Nič ne boje se postav, pravičnost vplivom se umika
Prava potrtno leži — z mečem bojevne moči.

Komaj se mraza ogibljejo s hlačami in kožami
Z dolgimi kriti lasmi — zmrzli obrazi so vsi.

Mnogim ostali nazaj, so Grškega govora znaki,

Spačil popačil je vse — Getišiki skoro že slog.

Nihče se tu ne dobi med ljudmi, ki besede navadne
Znal bi latinsko takoj — pristno poviti v prevod.

Pesnik Rimljanski sem sam, prisiljeno ve dovolite,

Muze, da zdaj govorim — brž na sarmatski način.

Glej, se sramujem, priznam, razvajen ne najdem iz-

[razov,

Pristno latinskih besed — prav uporabit za verz.

Sicer ne dvomim, da ni v tej knjigi barbarskih narečij

161

Krivda pa ni to ljudij — kriv je edino le kraj.

Da jaz jako ne izgubim obeevarije z 'Avzouje' jezikom,
Da ne utiliiie moj glas — v zvokih naj'isti'do*WI. "
Čisto s seboj govorim, ponavljhm besede navadne,
Znake tako ponovim' — vrsto 'streriiljenja ZahtdV.

Duh moj in čas niibcži, šžntievath"tdko jaz Oddaljen,
Ne da bi razinišljeval — bridki ilesteče pojav.
Trudim še škoro "zaman, nesrečo da š petfettl"pozabim
Dosji je ako dobim — tako plačilo za trud.

DODATEK K PRETVORBAM.

> r . > i i ;  . i j  ... . t

Kalisto.

Jupiter, ko je ves svet prehodil, že truden od etra,
Dev krasOtico uzre na tratah Arkitdjef'honakrijskflr;
Vname srce se (To nje, ljubiti bn’jci želi. ' '

Dejio pa bilo n.i 'nje"oskubljeho 'Volhd riihljati;
ffiti spreminjati Jas Všteti noše in drugih obzirov;
Kitilo zaponka drži, a kddretfrfk liefošnežerit ■

Tesno na glavi tišji, v krasilo je devi ponosno.
Vzame lok, kopje, in tul, kot trabantinja, Febe;

Bilo boginje nikjTar v višavah jVIensilških ni tdke.
Vendar vsa šr'e.ča"zbeži, usoda' je'"Vsaka mibljiva !
Solnčna vprega je' pla ‘čez poldne V prostorih obnebja,
Ko je stopila 'v gozd, kateri ni' šč" bil Oshkan. '
Spro'žiIa naglo je lok, iž ramen pa tuleč je"snela,
Deže 'zdajci na tla, ki bila'So s tfavO nastlalia,

S tilnikom kfilajje jul poslikali ZA" č'aSh pbSltka.
Jupiter trojno videČ‘brež vsakega vbfstvil nadzorstva,
Takrat o ti reče, veli, soproga fiji Kadi ncfiAjde';' •
Ako sled .tildi /lobi, bb' klicanje njb iVeiždatno !

On se'pokaže sedaj v podobi in noši Dijane :

Deva si spremstva, vetij' ‘ti mojega fes'spremljevalka,
Kje si uprizorila lov ? Iz 'trate 'oshplK se vždignč,''
Tebi viadarka, pozdrav, lidani poklon ti izjavim'!

Saj te jaz čislam,,'še bolj.kot Jupitra tulli Se čuje !

11

162  —

S smehom jo sliši vesel, s poljubi obsiplje jo tiho,
Ne po navadi devic, občutno ne pa poželjivo.
Pripoveduje kako in v kakem lesovju je bila;

Kako je lovila zveri, zadržuje jo sila nevidna;

Se posvetuje takoj, bori in vojskuje se krepko,

Kot dopuste ji moči devici prekrasni iu mladi.

Ko bi Saturna ti liči vse zrla bi bila brdkejša,

Sicer se krepko bori, katera pa žena zamorej
Jupitru, kteri bogov bi uspešno v bran se postavil.
Prav zmagoslavno pa zdaj gre Jupiter v etra višine,
Ona sovraži ta kraj, grmovje, skalovje, gozdovje.
Skoro stopivši ne ve, kje tul je, kje puščice brze,
Kje na vejovju se lok nahaja, osupla pozabi
Diktema bliža se glej, je v spremstvu veselega zbora,
Kavno čez Menal nazaj, ponosna je lovskih uspehov,
Ko jo zagleda, veli, poklicana se obtavlja;

Kak se Kalisto boji, misleč da je Jupiter v devi.

Ko spremljevalke pa uzre, ji Nimfe, se brž potolaži,
Vidi, da ni tu prevar; ter vstopi n vrsto sovrstnic.
Kak jej je vendar težko, z obličjem da zla ne raz-

[krinka!

Komaj od tal že pogled dviguje, ne gre ko navadno,
Prva s krdela naprej ob strani boginje mogočna.

Ona ves čas le molči; zalije ji sram rudečica.

Ko bi device ne bila spoznala Dijana po znakih
Tisoč bi krivdo takoj; saj Nimfe jo vendar spoznajo.
Hitro gromovnika glej, občuti soproga razmerja,

Toda odloži za čas ugodnejši vse maščevanje,

V kratkem je zginil že rok; dobi tekmovalka Arkada,
To je Junoni srce užalilo strašno prebridko.

Polna poguma ga zre in gleda rojenca srdito.

Tega, prešestnica, de, je manjkalo tebi po vrhu,

Da si dobila še sad, užaljenje bilo je strašno.
Rojstvo rojenca v nečast soprogu je mojemu vedno !
Boš pokorila to zlo ! Predrzno pohabila bom ti
Stas, ker mi ugajaš takp ti sebi in mojemu možu
Zgrabi za čelo,, za čop, jo vrže z obličjem na zemljo.
Vzdigne ponižno roke, skrivijo se v krempljate tace;

— 163  —

Rabi namesto jih nog, a z žrelom široko odprtim
l!il je pohabljen obraz, katerega čislal je Jupiter.
Ganile da ne srca bi prošnje nje ali besede,

Vzame ji konečno dar govora, le srda nevolja
Glas, ki je poln pretil, se čuje lirščati iz grla.

Ki oznanuje le bol, potrto njo bridko usoda,

K nebu in k zvezdam roke kot bile so zdajci, dvi-

fouje

Jupitra zvati ne sme nehvaležnega, v mislih le misli.

V gozdu samotnem večkrat počivati več si ne upa.
Bliža se hiši, kjer dom imela nekoč je in njive
Kastne ! Podijo zdaj psi po strmih jo skalah, pokimali!
Čestokrat plaha beži, prej lovka, boji se zdaj lovcev,
češče, ko vidi zveri, se skriva, pozabi še sebe;

In pred medvedom drhti, medvedinja sama potrta.
Plaha boječ se volkov, če volk je bil tudi nje oče.
Arkas prikaže se sin, a poznal likanske majke,

Skoro več ni, ker je bil odsoten let celih petnajst
Ko je zverino lovil, izgrabil si je dol v pozorišče,

S prejo opasan v vozlih prehodi vse gozde erinian-

[tiske

Mati zapazi to brž. Ko ona Arkada zagleda,

Vtiline in brž postoji, spoznavši ga njemu enači.

Oni se ustraši, drhti. Spoznal je ni, njega ko gleda,
Venomer ima oči obrnjene samo v njega.

Ko ga poživlja, naj k nji približa se, hoče že v prša
Smrtni zadati ji strel, a vsegamogočni jo brani;

Njo in umora zločin; v viharju jo vzdigne v ozračje
Tja jo pripne na neb6, kjer zvezda blesteča postane.

V srdu se Juno napne, ko zre tekmovalko na nebu
Se lesketati, brž gre k Oceanu, in k Tetidi sivi

V strašno globino moija, od tam so bogove ganili.
Zdajci o vzrokih poti izprašana da pojasnila.

Vi me vprašate, kaj sem došla iz etera stolov,

Sama kraljica bogov? Namesto pa mene že druga,
Vlada v nebesih ! Jaz bom lažnjivka naj zvana če ne bi
Videli mojo bridkost na nebu v zvezdnih sijajih,
Kadar temota ves svet pokrije, prizor označuje,

Bol moj tam konec osi, oli robit tečaja, kjer Vije
V kratkem .prostoru še pkv.bg žilnaiiji, nsijžittliiji bkbli.
Kaj je še, da se goje užaliti Juhe potrte,

Ter se pfed^ježo trešb, iižaljenke, ktera koristi.

Moja neskončna je moč; velike reči š‘dm storila!
]Sjsem hotela, da bo .kak človek boginja, je ždajbi.'
Strogo kaznujem zločin, jaz ieriieljev višjih hplivov.
Kazni zločincem, delim, z velikim uplivom mu danim!
Saj se povrne ji stas, oblika živali naj zgihd;

Inalia, hčerki storil Hronidi iž ArgA takb j'e.

Zvezdo, katera. stoji na tiebu v plačilo pohote,
Zžene, da v valili morja vlačuga ne najdb kopeli.
Hitro boginje morja, pritrdijo ubogljivo tikreptt,
Hčerka Saturna zbeži v vozičku tja V Vno'di'6 ozraejb.

ro-Arg-Sirinks.

Tamkaj v Tesaliji gaj pbdan je,od gozdov pi;AV ktritnh.
jfempej še fove ta do'i ;  po katetem k 'jtbnečinti vati
Penej se vije krasno, iz Pinda vznožjk Wvira,
Vodopad, tvori strašan, pijh švrka iz vodnih soparov.
Vrhe dreves on Škropi z liučanjeiii, bobndhjem, štfttfb-
^ , [fijdtfi.

Daleč prestrasno doiii, 'omahli daljavo okoli,

Tukaj je sijdeŽ in do'iii j  dvorane boga šo VdilbVjh,

V jami sjiajirie jšedi in daje Valovoiii postave.

.Kraja, vodarje drvi tik izbira se 'v  vedtidinu dVoititi

Dalje ~se krotki ’in Ea's ‘in “drugi bogovi.

Rek, ko jim truden je tek od blodenj ' še v 'inbrje

4t  . (  . [ižtdka.

Inah zgrešil pa je,saih, globpkb v strugi je‘skriti,
Ubogi je,, s.solzanji val rosi in žaluje po 'hčerki,

,de, kot zgubtjeai. Ne ve, li 'živa. se ždilj ‘še ‘haliAja;
Ali že. v senco, je,'sia, nikjer jo dobiti ne mdre,

Miši,j da, .ni več nikjer, boji 'še' najTiujšlh 'posledic.
Jupiter zrl je'se, vračajoče od'reke'ji "reče:

„Deva, ki vredna zelo si Jupitra jn boš osrečila,

S svojo ljujieznjo koga, le pridi, te prosim, v senco
Gaja, Jki res Je krasan.“ Otlkfžč ji 8'enČliati prostor,
Solnčni so žarki takrat, pripekali' ravno opoldne. '
„Ako se sama bojiš ti iti v šotore živalske
Pelje te lahko kak bog tja v gaja skrivnostno te-

""  (moto

Np kak oil nitjih bogoy, ki nahajajo zadnjih se vrstah,
> Ampak jki žrelo drži, npba sam rt rol^i mogočni.

On, ki pošilja vsak 'blisk, z nebesnih višin na vse kraje.
Vejiflgr ne ubeži! Zbeži. Že Lerna zapušča livade,’
Pašnike, .ppijfi in plan .Lirkeje, ki broj ima drevja’,

Ko že zagrnil je bog, Vse trate okoli s .temoto,

S tepimni ohlakopi in beg zadržal je njo' sramotivši.
•Tuno pogleda tedaj na kraje iri (Čudoiji se čudi,

Megle, da unipile noč temotno jjo v sojnčnem' 'sijaju:
T^iji .zapazi takoj, da megla od reke jve’ pride/ ’

Niti od puhpv .zemlje, iz močvirjev li/drnglh uzrokov
Kje.se izhaja j nje mož, gledaje okrog razniišljhje.
Znano ji Jbdo je zlo, nežvestneža češčA zasači.

Ko ga,vnebesih ne uzre/ dejat '„Li še varam jaz

' 1  ([morda

Ali sem varana,“ ojž iz ,vetra višin se na zemljo,
Hitro spijsti in spršT, vso meglo z besedo narazen.
Slutil soprog je' obisk, zato inahivisko ilevo
Jupiter brž spremeni v jiodobo prav belkaste krave.
Tudi, kot krava krasna je. Nehote'.najde’jo Junij,
,Kjkvi podobe, krasno in vpraša navidezno dalje.

Komu pnstnje ? j)d kod je prišla ? iž 'črede katere?!
Jupiter luže in de, iz .zemlje.je prišla kar sama.

S tem razgovor konča in prikladno kakemu laštniku

Juno Saturnija de,, podari jo meni v darilo

Kaj je storiti sedaj? Ljubimko izdati' je strašno !

.Ne je izdati, (še, bolj, sumljivo je in, pa pereče.

Tukaj. svetlijo mu prani a, tam odsvetuje ljubezen;
Zmagala sram je ijuhav, a ko bi to skronino' darilo
•Sestri soprogi, se brž odvrnilo, bi se ne ždelo/ "
Krava, da pravi ni dar, li krava ni prava veljavna.

166 —

Ko tekmovalko dobi, boginja še zdaj ne odneha,

Bati se, oh se boji le Jupitra, zraven pa plena,
Dokler jo Argu ne da Arestorja sinu v varstvo.
Glavo pa imel je Arg, z očmi tisočerimi obdano,
Dvoje imele pokoj so, druge svetijo na straži.
Kamorsekoli ozre, zagleda on vedno le Io :

Vidi le njo pred očmi, njo tudi obrnjen zagleda.
Pase naj hoče ves dan; ko skrije se šolnce za gore,
Takrat jo zopet zapre, krog tilnika vez ji priveže.
Listje drevesno le je nesrečnica in pa zelišča
Grenka uživa, na tla se uleže, namesto v posteljo
Mehko zrahljano lepo in pije le kalno vodovje.

Ko bi proseče roke, hotela prot Argu vzdigniti
Nima nobenih več vok, da bi jih stegnila k Argu,

Ko vsiljuje se jok, rujovenje iz nst se le čnje
Ystraši se, bridko ihti, ko lastne začuje glasove.
Zdajci, ko pride na breg, kjer igre je večkrat igrala
Tjakaj na Inaha breg, ko novo rogovje zagleda,

V valih, se ustraši zel<5, pred sabo osupla pobegne.
Nihče Najadov je več spoznati ne mora ne Inah
Vendar očetu sledi, sledi tudi ljubkim sestricam.
Šopek ji Inah poda, zelišč in natrgane trave,

Istega v gležnju drži, poljubi zdaj roko očeta,

A zadržuje ne solz, besede ko bi pa sledile,

Hotela bi res pomoči, ime in usoda bi izdala.

Toda namesto besed je črko v pesek vdolbila,

Ta mu odkrila takoj pretvorbo zdaj nje je telesa.
„Oh jaz nesrečnež 1“ veli zdaj Inah, viseč ob rogovih
Krave tuleče zelč in beli vrat ji objame.

Klic on obnavlja „ gorje!“ „Moj otrok preljubi, te

[iščem

Bridko po tratah povsod sem, hčerka, te skrbno jaz

[iskal.“

Ko pa te nisem dobil, je bol bil še manjši ko zdajci,
Kakor je isti sedaj, ko tebe, preblaga, sem našel.

Ti na vse to le molčiš in z mukanjem dajaš odgovor.
Vzdihi kipe iz srca mi, skrbeč sem za tvojo možitev,
Zeta najprvo želim od tebe, potem pa vnuka!

1G7 —

Zdajci od črede je inož določen ti, s čredo še sinko.
S smrtjo ne morem jaz bol dokončati k nesreči ne-

[smrtni

Bog sem jaz; smrtna vrata zaprta nam iz večnosti
V zopetno večnost, le boi, bridkosti, nadloge odpira.“
Ko je tako govoril, odstrani ga Arg mnogooki.

Materi ukradeno ličer na pašnike druge odpelje;

Sam pa izbere si kraj na vrhu visokega hriba,
Tamkaj sedeči on zre na kraje različne okraja,
Jupiter mogel ni dlje več gledati Io bridkosti,
Lastnega sina pozvat je, Plejada je tega rodila;
Njemu ukaže, veli, naj Arga zavratno ubije.

Peto s peruti utrdi, gorjačo v desnico vzame,

Trden klobuk ko pokrov, na glavo položi povrhu.

Ko je pa'Jupitra sin vse to že poskrbel počasi,

Z dvora nebes izpusti na zemljo peruti, gorjačo
Vrže on mahoma v stran, le palico v rokah držaje;
Hodi in goni pastir po pašah tja koze prignane,

Poje in piska glasno v p ščalko prav spretno vrejeno.
Čarobno glas je donel, Junone čuvaju vsklikne:

„Arg ti, kdorkoli si, znaj, da lahko počivaš ha skali
Malce vsaj tukaj z menoj; nikjer ne dobiš ti ugod¬
nejše

Paše za tvojo goved, pastirjem je senca prijetna."
Sedel Atlanski bog (Merkur) je pri njemu v pogovorih

[raznih,

Prav razvedrilnih, je dan brž minil, s piščalko piskaje;
Hoče čuvaja oči za spanje vsposobiti sladko,

Oni protivi zaman zaspancu se, ki se mu sili,

Ko je omamljen že del oči, je čuječi še drugi.
Vpraša ga tudi, kako pastirska piščalka se znajdla;
Smelo se pravi, trdi iznajdba, da je najnovejša,

Bog še navaja potem, a v hribih Arkadje samotno
Bila je Hamadrijad nonakriskih Nimfa sloveča;

Zvale so Nimfe Sirinko jo. Večkrat s satiri, bogovi
Šalila se je nalašč in burke je ž njimi gojila.

Skazala večkrat je čut Ortigje boginji je z lovom,
Dalje z devištvom, še prav imela je kakor Dijana.

1(58  —

Skoro na taki način se smatrala je kot Latonja
... _ [(Dijana),

Lojk.je iuiela z,rogov, z zlatarje ,tyil Dijani narejen.
Manila, vse je jako. Z hribov, se; vračate Likeje,
Pana slučajno, uzv.e; ta imel. je, venec . kro'g glave,

S smrekovih, du  j,e nihiclik, in reče sledeče besede:
„Samo ostalo.jp„to., navesti še vse ‘govorjenje
Prošnje, ,da Nimfa. boga. je- vse sramotila zadostno,
Da skoz .puščale.leteč je prišla do reke tekoče
Ladona, ki, je, peščen. Ko tek nje ovirajo vali,

Sestre proprosi v.alovp, naj njo spremenijo sjpretvorbp.
Pan, ko ie iste l.Q,v[l, misleč, da Siririgo ugrabi, Nimfe.
V rokah, pstal pfu je trnek namesto cvetoče je
Ko pa zdihuje npk glas, začuli vetrovi so v trsju
Milodoneči šepet in tiho otožno šumenje.

Umetnost, glasu, je boga (Pana) očarala in razvedrila.
Vzkliknil na to je še Pan: „Ta glas naj bo zveza med

[nama !“

Združenje, ločja, mladik, oh.ranjlo deve ime je.

Ko, pa je hotel Merkur , 1  po ve,dati to, je opazil,

Veke da. Arga je. sen 'premagal' in sladko zazibal;
Hitro on glas zadrži, omamljeiije se utrjuje.

C .žitio čarpvno,.oči dotakne, se že onemoglih
,Iu kimajočemu udar ^daj.z mečem srpatim nadene
Tam, kjer se'glava drži vratu. Krvavečega vrže
.Zdajci s, .skaline navzdpl, skalovje.s krvjo poškropivši.
Tukaj samevaš tj Arg,,‘p,očiv;iš,’je luč Ugasnila,

Ktera je tebi. po.vsoil svetila in druge temnila.

Juno sprejetji, te, je, peruti je tiča krasila,

Z.dragimi biseri rpp je zravep lepo okrasila.

Hitro vnaipe srce, nje, teče srdita ko besna
Strašni .uprizori. .prizor oče.m in, pa, duši vlačuge
Blaznosti ,ž,elo vflpdi v nje prhajo v beg žhpodivši
Skozi vse kraje sv.e.ta. zvršila Je ,to maščevanje.

Nil ti ostal si še sapi kot zadnji za strašne bridkosti,
Ko, se pa .tega, dotakne, se zgrudi na, tla, na kolena
Pade mi breg 11 , v znak, že tilnik drhteči dviguje
Kar Še zamore stori, obraz proti nebu povzdigne.

— IG9 —

Strašno zdihtfje, 'ihti, mrmraje okara trdobo
Jupitrit, kbndc trpljenja proseča. A oni ovije
Roke krdg 'hrbta Soproge, jo prosi to kazen SkOnčati.
B Brzdaj v bodeče 'ti 'strah, nikdar ti ne 'bodem po-v-

[zročil,"

Reče, „več teh bolečin." 'Za pričo poživlja vodovje,
Sprava boginje skonča se, oha dobila jo zopet.

Dlaka odpade ji proč, rogovi so manjši-in manjši;
Skrči okrožje oči, še goltanec postal je človeški,
Ramena in pa roke 'pomlajene so in cvetoče ;

Farldji se brž razdovje V petero razraščenih prstov.
KHavjih več nima sledov, le belkasto polt in obliko.
Nimfa zdaj v službi dveh nog je prav zadovoljna in

[varčna,

Vstane, zdaj se pa boji govoriti, da. tulila ne. bi.
Plaka, zdaj zopet prične govorjenje navadno človeško.
Zdajci jo v časti bogov, obdajajo truma velika,

Broj svečenikinj stoji ji vedno ob strani n službi.

EnPčpa.

Ravno Ozračje Merkur, mahaje s penjti premiri.
Jupiter kliče ga v stran, ljubezni vzroke skrivaje :
Mojih ukazov, ti sin, zvršitel.j prezvesti' on reče,

Broz mi odmora podaj, se doli v navadnemu teku,
Kjer se vspenja nek kraj, gor k Maji v višine ne-

[besne.

Ta kot Sidonija slavi, ljudje ga tako imenujejo;
Tjakaj se naglo podaj, tam pase goveda se kralja,

V travi hribovja nekje, jo ženi do morja obalov.
Rekel je Bni tako;’gčveda izgnana iz hribov.

Gre do puštotnih bregov, kjer hčerka mogočnega

■ [kralja

igre mladostne'igra, obdana je'v krogu dfev tirških.
Saj se ne strinjata vkup, ne moreta bivati skupaj,
Vladanja vpliv in' ljubav: žapušča on" žezla Veljavo,
Večnih mčgočni vladar, troplamni žar v rokah držaje,
Migljej njegbv že ves'sVet, šb kemije osrčje.' pretresa

170  —

Brž se ogrne grdo, pridruži govedi se, tuli,

Rasti prekrasnih zelišč prehodi vse trate livade.

Bele je barve kot sneg, kateri še ni bil pohojen,

Ni ga omečil še pih, kak južnega vetra ugodni,

Žilav imel je vrat, pod gibo viseče pa vime.

Malo rogovje je res, vpodobljeno spretnejše kakor
Umetne ga roke store, da lepši je kakor vsak biser.
Celo nikdar ne preti, ni strašno njegovo oko.

Sama milota obraz obdaja. Afenorja hčerka
Čudom se čudi strmi boječa se vsake dotike
S cvetkami skuša potem se bližati ustnim blestečim.
Rad ljubeznjivi je bog, za slast pa pohotnosti večje
Roko poljubi srečno, in komaj prenaša zavitek.

Zdaj jo pogleda leti po trati zeleni slsakaje;
Belosneženo telo raztegne po morskemu pesku.

Mine polagoma strah, podari jej prša, da pleska
Z roko deviško jih zdaj, potem pa ponudi rogove
Da jih ovenča, krasi Že upa se deva uzorna,

Biku, če tudi nevešča, sedeti ponosno na hrbet.

Plazi tihotno se bog od kraja in suhih obalov,

Zmoči varljivi korak najprvo v sprednjih valovih;
Dalje in dalje potem, odnese svoj plen na sredino
Morja. V obupu le zre nazaj tja v bregove peščene,
Ima v desnici' še rog, z levico drži se pa hrbta;
Krila vihrajo okrog, ko vetriček jih upogiblje.

Dafua.

Ljubil najprvo je Feb penejisko Dafno uzorno,

Bila Peneja je hči, cvetoča še v dobi življenja,

Usoda ogrela: ga ni, le jeza Kupide srdite

Delij Apolon, ponosen že prej vsled zmage nad kačo,

[je videl

Kak je tetivo napel in z lokom pomiril naravnost,
Kaj ti bo, deček, povej, koristilo močno orožje?

Mu osramočen veli, to prija le ramenom mojim,

— 171  —

Ranim vsako zverjad in zraven sovražnika smrtno,
Pitona sem jaz že k tlom potrl z številnimi streli.
Njega, ki podkev tišči s trebuhom prestrašnim stru-

[penim,

Baklja če tvoja ti plane, ljubezni prečutne vname,
Bodi mi skoro gotov brez slave to naše čutiti.

Venere sin pa veli: „Tvoj lok o ti Feb že zadene,
Moji pa tebe v stran; kot vse kar živi ti presežeš,
Ravno tako tvoja čast pred mojo na zemlji izgine."
Amor zdaj reče in zrak s perutmi raztegnenmi bije,
Pride in brž obstoji, na glavi košati Parnasa,

Puščici vzame zdaj dve iz tula, ki bil je odložen.
Slični različnih stvari, ta zganja, ta vživa ljubezen.
Ta, ki jo vžiga, je zlat, blestečo ost ima in ostro,

Ta, ki podi jo, je top, le svinec pod cevko imajo.
Tega odposlal je bog penejski Nimfi mogočni,

Onega vrže skoz kost Apolonu v mozek notranji.
Eden zaljubi se brž, ljubimca ogiblje se drugi,

Samo lesovje in lov ter plen še odpade nje srca.
Mnogi snubili so njo, mrzila je ona snubače,

Gozdov pustote prešla je plaho pred možem tarnaje.
Amor ne briga jo, Him in ne zaročitev katera.
Čestokrat oče je djal : „Vnuka otrok mi podcli.“
Krasni svoj mili obraz, rudečica ognja pobarva,

Zdajci okoli vratu očetu ovije se ljubko.

Oče podeli mi dar, devica ostati vse čase,

Reče Dijani nekoč, je .Jupiter prošnjo uslišal."
Ustregel je oni ji sploh, a tebi milina ovira
Zeljo spolniti, in stas krasan ti že to zabranjuje.
Ljubi iskreno jo Feb, združitev on z Dafno le hoče.
Kar pa on upa, želi, ga lastni orakelj le brani.

Kakor po žetvi sežge strnišče še tamkaj po njivah,
Kakor plot vname požar, ko potnik se z bakljo pri-

[bliža,

Ali ob zoru jo v stran zavrže, ko več je ne rabi,
Ravno tako tudi bog vsplamtel je kot ogenj in pla-

[men,

^ upi srce' si krepi, ljubezen goji on brezskrbno.

— 172  —

Nepoeosane lase on gleda po zraku vjse.ee,

Vsklika kak tvorili .kras bi isti seašauj, vr.ejeni.

Vidi da njene oči -kot zvezdice so lesketajoče,

Usta prekrasna on zre, pogled pa mu ne zadostuje.
Prste proslavlja, roke, uje .ramena skrbno Oflkr.ita;
Skrito se lespši rau ,zdi kot .vetra ,pih ona uteče.

Nič se ne zmeni, ihti, ta oni tekoči zakliče;

Nimfa pencjska me .Suj, .ustavi se, prosim to uJju^O'!
Cukaj, božanka me, stoj ! Pred .volkom tak jagne.po.-

[begne,

Slično košuta beži pred levom, golobček pred orlom,
Vsi da sovragu uteko, sledim ti z vzroki Jjubimstvp.
Jaz .sem nesrečen, gorje, da .vendar ne padeš, ne, raniš
Nog si skakaje čez trn, da iboii ne,bom povzročitelj;
Kraj jo osoren in pust, ne teci, ne leti tak naglo.
Jenjaj, ;te .prosim lqpo, odnehal bom tebe poditi!
Vprašaj najprvo, .komu-ugajaš'! .Jaz .nisem iz hribov,
Tudi jaz nisem pastir, ki pase govedo in ovce.

Saj ti gotovo ne veš, ; pred .kom ti ppdvijžeš in tečeš,
Ravno zato pa bežiš. Bežečo jaz Beliijsko vladam,
Klar in pa Tened.je moj in mesto ,Patove.Še .glavno-
Jupiter me je rodil, kar biloj.e, je,in,p.a.bode,

Jaz-prerokujem, velim in strune zabrenkajo ..pesem.
Spretno zadene moj strel in spretnejše ..puščica,,enu,
Ktera v mirno srce mi. rano globoke.zadaja.

Znašel sem zdravljenja moč, svet zovouiue odrešenika
Ozdravljajočih zelišč, ubogajo mene uplivi.

Škoda, da vendar ijubav. zelišče uikako.ne zdravi,
Sredstva, -katera, vsem koristijo, mojstru, ne lxpte;“
Mnogo; povedati če, a Batna, preplašna. uteče,.

Sredi pusti ga .'besed med. govorom še nekončanim.
Brdka se čini mu. zdaj, vetrovi, so. ude .odkrili,

Veter zapihal je hud,-vihrajo, nje krila prekrasna
Ravno ob prša, lasje šumljajo ob vetrčku zadaj,
Ljubkost,, krasoto nje bpg povečal je v me,ri ojjiini.
Balje ni mogel zdaj več, nesmrtni mladenič prenašati,
Ba ljubkoval bi zastonj, še huje spodbuja ga Amor.
Bevi ljubljenki sledi, koraka, prav hitro, stopnje;

— 173  —

Kakor bi gališki pes zagledal na prostem kje zajca,
Oni podviže za plen, a ta nameruje rešitev,

Vsaki trenutek se zdi, da njega doteče in zgrabi,
Gobček steguje, moli, ko skokoma dirja in teče
Drugi je v dvomih, da brž ga ujame in zgrabi prav

[strastno,

Skoro se Zdi mu jetnik a uteče napadu poskočno.
Taka sta deva in bog, ta v upu je, ona pa v strahu.
Zasledovalec leti za njo, ima Amorja krila,

Vedno hitreje on gre, tekmuje ne da si pokoja,

Že plapolajoče lase čez 'tilnik viseče on piha.

Zginjajo že ji moči, Utrujena je kot od dela,

Gleda tja v Petreja val, vsa plaha dolgega bega,

Oče mi daj pomoči, če imaš božanske dotoke,
zemlja razkroji‘se tam, kjer tebi najbolj sem do,padla,.
Ali phetvo-vi ta Stas, tižaljjctoje, ki povzročaj«.

Komaj molitev ‘skdnča, prešine otrpnerrje ude,

Prša ovije brž Juh, 'lasje spremenijo <Se <v 'listje,

Roke so kakor veje m noge so : iz korenine.

Vrh jej ogrne dbraz odtane ji samo krasota. •:

•Tijtfbil pretvorjeni stas je Teb v obliki drevesa,

Ko je ‘Za deblo prijel, z desnico občuti, da srce
Ravno 'pod 'lubjem 'drhti, ko veje ,kot ude Objame,
Dbsu 'poljube deli, a 'les pred 'poljubi se 'ogiblje.

Bog pa ha'to ji deja: „Ker maja soproga me'moreš
Biti, vsaj bodi dreVo ti moje, 'na zemlji ovijaj
Gosli, htse in 'pa tul, maj lovorji vedno 'krasijo !
•Vojvodom 'Riurškim 'btFŠ 'lišp, -ko bodo glasovi šumeli,.
Ko zni&gOstavja ne klic, 'razlegal nekoč bo okoli,

Zrl bo vse kapitdl, 'sprevode 'in 'slavnosti razne;

Ti 'pa 'kot zventi 'čuvaj Augustinovih dvorov ostani
*Prdno pri vratih 'ko brati, hitast tam na sredi varuj.
Kot je mladeniška glava 'z  lssovjem mi vedno ‘pre-

[krasna,

Stalno ti listnati kin'č ; iiAj ibode pvečaStno krasilo
Ren tAlco je škoričal, a ( lovor,'ki ravno poganjal .
VejeHnladibe je vHi ko glavo v 'zahvalcupogibal.

— 174  —

Piton.

Druge rodila stvari je zemlja v različnih oblikah,
Sama oci sebe, ko žar je solnca ogrel tekočino
Ki je ostala ko sled iu blato prevlažnih močvirjev,
Ko je napihnil pritisk vročine, že semena razna,
Začnejo kmalu iz tal poganjati kal plodonosno.
Kakor v osrčju so tlela, obliko različno dobijo.
Ravnotako je, ko Nil sedmeroiztočni zapustil
Njiv je obsežnih poplav in vali se uganejo v strugo,
Staro in blato potem žar solnca pekoči ogreje,
Kmetje tam najdejo broj različnih živali oraje.

Njive med temi vzro različne v prvotnih izvorih,

V hipu, ko ravno prično začenjati in se ploditi,
Mnoge v razvitku tedaj so udov in v istem telesu,
Najde se čestokrat del še pristno robate tvarine;
Kajti ko pravo že zmes vročina in vlaga topijo,
Spiodijo se iz obeh tvarin, vse razvija se stvarno.
Voda če ogenj mrzi, gorkota vlažna vse uniči;

Mladi zalegi lepo ugodna je sloga razdružena.

Ko je s povodnijo že svet in z blatom ogrnjena

[zemlja,

Solnca pekoči žar, pih ozračja, ogreje tvarine;

Broj brezštevilnih stvari nastane v prvotnih oblikah,
Deloma jih obnovi še v novih prizorih različnih.
Sicer hotela ta ni, a tebe je Piton rodila
Novim ljudem si v strah, ti bila o kača izredna:
'Tolik je bil tvoj obseg v prostoru hribovja obseženi,
Saj je Apolu do zdaj orožje do srn in jelenov,

Rabil edino, moril s puščicami tisoč in tisoč,

Ter jih preganjal, podil čez sivo skalovje hribovja.
Skoro nabasan že tul je spraznil vsled strelov obilnih,
Kri iz strupenih je ran kar curkoma lila okoli,

Cina da slavo pa čas uničiti ne bi vtegnil,

Brž tekmovaja je tek za pitiske igre vpeljal,

Zvane so bile tako po imenu kače vstreljene.

Vsaki mladenič dobil je venec za zmagodobitje,
Hrastov v plačilo za boj s pestjo za letanje in vožnje.

175  —

Vencev iz bršljana takrat ni bilo v navadi. Apolon
Odlikovancev krasil je glave z različnimi venci
Kaznih zelišč in dreves, spodbujal je s tem tekmovalce.

Vran in vrana (Koronis).

Želji bogovi morja so vsi zadostili. Zdaj Jun«
čvrsto se vzdigne gor v zrak na vozu, katerega vlekli
Pisani pavi seboj so, bili po smrti so Arga
Pisani, kakor ti vran, dobil ki peruti si črne.

Belkast si prej pa ti bil, bolj belkast kakor snežnike.
Srebrnobel bil nekoč ta tič je in perje enako,
Srebrnobelo tako enačil je belim golobom.

Grši ni bil ko gosi, ki z glasom čuječim so imele
Braniti ves kapitol ko vodo ljubeči labudi.

Jezik povzročil je zlo, po krivdi zgovornosti strastne
Barvo je zgubil nekoč, postala je beli nasprotna.
Lepše liemonijskih žen v Tesaliji pači se ne najde,
Ko je Koronida, vzor je bila Larisank cvetočih.

Tebi dopadla, o Feb, gotovo je toliko časa,

Dokler jo dičil značaj, sramožljivosti je in čistosti.
Toda Apolona tič zapazi prešestva nje hibo,

Krivdo da skrito izve takoj nesprosljivi znanilec
Teče li gospodu naprej, obvesti da ga pravočasno.
Sraka zgovorna sledi mn nagloma, da poizvedla
Vse bi. Ko .vzroke dozna, pritrdi in mu reče ginljivo:
„Ne zaničuj ti svaril, po pravi ti poti ne hodiš,

Kaj sem jaz bila nekoč, kaj zdaj sem postala, po-

[misli!

Sama zvestoba vzrok je moji sedanji nesreči.
Erihtonja nekoč rojenea zaprla je Palas,

V iz bičja spleteni zaboj trem sestram deviškim Ke-

[kropa

Konečno to izroči s pogojem skrivnosti ne zreti.

V listju topola košatega zrla sem njihvo namero,

Kaj da z zakladom store, katerega so v varstvo sprejele.
Vročeno čuvali dve ste Pandrosa zraven še Herza;
Toda Aglaura veli strahopetnima stvar to pogledat,

— 176  —

Vozle odveže z roko in vidi otroki! y zaboju,

Zraven čepel je nek zmaj zaviti n krpžpe predfilgb
Nujno vladarko o tem obyestila sem prav igvpijtno,
Kmalu dobila plačilo ovadbe sem jaz, čuj sledeče.
Ljubček Minprve lipkpp sem zgubil jaz njeno obrambo,
Zdajci pognan sem v stran, za nočnimi tiči samevam.
Moja usoda vzgled, svarilo bodrilno je ticam,

Da ne podajo pikdar v nevarnosti se pogovorov-
Neprostovoljno in ne brez ponudbe je m e 0 e  izjjfala,
V svrlie ko lastnega ptiča. K Paladi ti zdi se lftjiko.
Sam bož prepričal, če tudi srdita je, vepdar ne bode
Dejstev tajila pikdar. Bodil me je v fokinskem kroju
Sam Ivoronej, jaz povem ti znano resnico in dejstvo.
Bila kraljeva sepi liči, snubili SO mene .snubači
Bazni, mogočni a stas povzročil je .niepj nesrečo.

Ko sem na bregu morja sprehajala se prav počasno
Kakor navadno, morja vladar me zagleda ob kraju,
Hitro občuti ljubav. S prošnjam k,o pip ne opravi,
Niti z besedo .priliznjeno, z raznimi sredstvi uporabil
Silo je. Nago sledil mi. .Zbežala spin breg zapns.tivsi,
Trudim se ško.ro zaman po mehkemu pesku bežati
Vsa onemogla tedaj bogo.y;e, ljudi jaz jrftkUfiem,
Nudijo da .mi pomoč, a pibče umrjpčib ni slišidi
Deva devici po,moč, .prinese ju jo pptolpžk
Boke jaz dvignem y nebo, .mi brž' počrnijo peruti,

Z ramen zaženem potem obleko, jo perje .okrase.
Krilo postalo takoj je iz pej-ja zabodeno v .kožo,

Prša ko naga z roko potipati hočem navadno,

Vidim, da nimam več rok, ne prs več 'odkritih in

[llbSi! 1 -

Hočem leteti, a nog ni .pesek več .držal ko .preje.
Trdno se vzdignem od ;tal, .frječa po .zraku v višinah,
Dana Minervi tako Minervi sem za spremljevalko.

Kaj mi koristi vse .to, če .s®dqž moj častni .zased.®!

Če je Niktimnna.ptič,postala vsted strašnih sploei n O v-
Nisi li morda iti čui, obveščen od k.oga slučajno,

Da je. očeta šotor -Niktmena osramotila,?

Ona: je sicer zdaj, ptič, a v svesti si .krivde prea.trs^p®

- 177  —

Se le ogiblje sveta pogledov, svetlobe in skriva
V tmini sramoto in zlo z ozračja jo ptički podijo."
Tak besediči naprej, a vran ji zdaj reče sledeče:

„Vsi opomini le zlo naj tebi nlonesejo hudo,

Kajti sovražim, mrzim jaz migleje plitve vsake
On ne prekine, poti Apolu gospodu naznani.

Davorjev venec takoj odpade ljubečemu, ko je oznanil
Zlo in osupli zločin in bog je brž zgubil poglede,
Barvo in zraven še glas prijetni, ko srce vsled srda
Strašno goreče drhti, vzame navadno orožje,

Hitro zakrivljeni lok nategne, prevrta puščico
Prša njej ktera večkrat sedela ob njega je strani.
Zdajci zadeto je strel prebodel, vzdihne globoko.
Naglo potegne ga iz prs. Telesa vse ude oblije
Kri prav rodeča. Veli zdaj ona. „Prav rada pokoro
Tebi opravim, o Feb,, a prej poroditi, da umreva.
Dva iu pa eden uknp. Življenje tako je prelila,

Smrti mrzlota telč prešine, ko dušo izdihne.

Pozno, prepozno drhti ljubeči vsled kazni prestrašile,
Samega, sebe mrzi in čuti, da jezen postaja,

Tiča sovraži, ki zlo odkril mu je vzroke bridkosti,
Da jebridkostno začul, v to svrho sovraži puščico,
Roko in zraven še lok, da mnor se je kruti izvršil.
Mrtvo objeti on če, uporablja vsa sredstva zdravilstva,
Vendar vse je zaman, usodi pomoč nakloniti.

Ko že gromado uzre, ki mrtve bo ude zažgala,
Zdihijej mu šine, iz. prs globokih, obličje nesmrtnih
Biti oblito ne sme s solzami. Tako kakor krava,

Ako teletu sesalcu ob desnem ušesu zdrobilo
Sence Iti kladiva udar, medtem ko jbi videla sama
Prša ko jej poškropi z voujavo, objame jo ljubko.
Zadnjo ji skaže še čast, katera takoj ji pristuje,

Topel nikakor ni Feb, da zarod njegov znameniti
Bi spremenil se v pepel, strga s plamenov zdaj sina.
Z mater naročja takoj ga vleče v duplino Kirona.
Vranu pa zdaj prepove med belimi ptiči živeti,

Kteri je čakal daril v polivalo, za prave ovadbe.

12

— 178  —

Agiaur.

Vzdigfie Visoko Merkur se gori v ozračje g peruti,
Zrl po zi‘akn Meč, mi trate Mtinilije je vedita.
Gledal' Minerve je kraj in Vrtov nHsade Liceja.

Nesle slučajno takrat, nedolžne device darila
Glasom so starih iiaVad v okinčahiii kosili na glavi
Tja v okrašeni dvor Minerve Pklfi.de ihdgflčfte.

Ko ’ se je vračala, bog krilati jo ilrnd zapazi,

V teku naraviiošt iiaprej on noče, Obrne se zopet.
Kroži v krvitil okrog; Saj i-aviio tako kakor Sokol;'*
Ptič ttajhifrejšl ko ližre osrčja mesnine živali,

Ki so riaiilenjeiie v dar, boječ se duhovnikov zbrahili
Tam pri darrniku krog SO griče v krogu okoli.

Veš je obupan in plah, ne upa več dalje frleli.

Cilj On otiki-oži želja S peruti mahaje krog žrtev:
Slično v atiski dvor Merkur jo -Ubere- po zrakti.
Naglo in gibčho trli, prekvož-i ozračja višine.

Kolikor Lucifer bolj, ko zvezde sveti se mi nebu,
Kolikor luna svetlejša je; kakor pa Lucifer svetli,
Tak VeliSksfneje bolj kol deve vse Hirza Koraka
Bjla je Minč in ponos sprevoda prazničnega vsega
in spremljevalka vsem. Vsied njnue krasote osupne,
IfšfraŠi sd Jupitra sin Merkur, Ko je visel v zraku,
Tlela v njem je ljubav, ko Svinec, katerega vi-že
Prača, prat hitro leti, ogreje se v kraku Meči,

Ogenj potem žadobi v Oblakih, ki hi bil itllt litšten.
Menja Merkur Zdaj svoj tek. Z Obnebja rib žeiiiijo

'poskoči:-

NiČ še  Oti iie Spremeni, kei 1  svbš-tsi je svoje lepot®-
Ako je tudi bfez graje, poviša jo Vendar še skrbno,
Sčeš.e Si gladko ldše, Obleko iz plet si ebleee;
Krasno da žameta lišp ih Zlatili veitiin se opazi,
Palico v deShi drži, s katero priganjal, odganjal
Spanje je, Ta še sveti, enako podplati na peti.
Znotraj palača je'tri prav skrite ihtela sobane;
Slonokostenilv je plošč in drugih habitih vse polno,
Pandros je bival na desni, Agianr pa na levi in Herza

179  —

V srednji je bivala ta. A tista, ki je stanovala

V levi, Merkurja prihod je prva zapazila hitro,

Upa si vprašati boga po imenu, po vzrokih prihoda,
Dal jej odgovor vnuk je Atlasa in pa Plepne:

„Jaz sem, ki nosim skoz zfak ukaze ožeta. Moj oče
Jupiter sam je močan s prihodi nikakor ne varam,
Prosim, vstrajaj ti Zvest, sestrini in mojemu rodu,
Strine mi ne zaničuj, irobna, ki tebi pristuje.

Herza prihoda vzrok je mojega semkaj. Te prosim
Mojo srčno Ijubav neguj. Z očmi ga pogleda Aglaur,
S kterimi zrla nekoč skrivnosti je skrite Minerve,
Hoče za uslugo zlata, zahteva obilno ga zdajci,
Zraven še hoče medtem tlomovje, da kmalu zapusti.
Bojna boginja pdgled otožni obrne na Argla,

Vzdihne globoko težko iz srca, da prša in zraven
Egis nad prsi drhti. Spominja se zlobno* da ista
Roka odkrila takrat skrivnost, ko je zrla potomea,
Sama rojenčka nekoč brez matere tu je povila,

Ljuba naj bode Bogn in ljuba sestricam preblagim?
Ker je v skoposti zlato potirja a,. da bo bogata,

Hitro je tekla na dom Invidje zelo strnponosen.

Dom nje v dolini, leži, nedostopen je solnou vetrovom,
Pust in mrzloten ta kraj je Orku zakrit nedostopen
Mili toploti, [vetrovom) ternota tu vedno domuje pre-

, [strašna.

Tjekaj, ko vojna boginja je došla, obstane pred hišo
Nima pravice da šla v domovje bi, lahko potrka
S goliče ostjo na duri. Opro se vrata pretresena
Gleda kak gadje meso Invidja uživa jedilo,

Njune pogube oči odvrne takoj od prizorov,

Ona se vzdigne takoj od zemlje, pustivši telesa,

Ko pa prekrasno boginjo z orožjem okinčauo vidi,
Vzdihhe potrta zelč, obličja poteze zgrbanči,

Vsa bledolična drhti, upadla stihotna telesna,

Križem gledaje le škili zobje kot rja so ji črni
Prša pobarval ji žolč je, so skoro zeleno rumena.
Jezik strupen je in sem jih manjka izjemsi če vsiljen
Javi se od bolečih, ki pf-idejo na pozorišče.

180

Manjka ji spanja; skrbi jo tarejo vedno euječe;

Z mržnio uspehe ljudi, motri jih nevoljna, 'jih prei-
" . ■ [skuje. '.;

Druge- in .sebe mrzi s tem kazen sam sebi nalaga;
Ako do nje tudi mržnjo imela je/ reče Tritonija,
Vendar ji kratko tako jedernato; z uplivno besedo:
„Kekropa hčerko vsaj eno s svojim zadeni ti stropom.
To je potrebno, Aglaur, da boš ti zvan, brž ob-

[molkne.

Naglo vstane od tal, upre se na sulico, teče.

Grdo pogleda, uzre :  zdaj ona. boginjo bežati,

Tiho medtem zamrmra potrta vsled spehov Minerve,
Palico zgrabi, okrog je ovita s trnjem bodečim,

S črnim oblakom potem ogrne se, kamor pač stopi
Setve cvetoče nje hod pohodi, požge vsa zelišča,;
Vrhe najvišjih dreves polomi z okuženim upihniti
Narodom tamkaj dele. A konečno vendar zagleda
Tritonski dvor, ki blesti se, ker poln je zakladov,

[imetja;

Komaj že solze kroti, ne vidi povodov jokanja.

Hitro povelje zvrši, ko stopi v Kekropovo sobo
Hčerkinih prs so dotakne z roko umazano orno;

S trnjem bodečim, z britkostjo srce ji njeno napolne;
Ona ji vlije strupa v kosti in posamezne ude,

V pljuča, v osrčje ga vlije, strup vso telo ji okuži.
Da pa bridkosti vzrok ne vrine se v druge prostore,
Sestre predeči ji stas in zakonsko zvezo presrčno,
Blaženo njeno ljubav, boga v veličastni obliki
Zraven povOkša vse to. Aglauro skrivnostna bolezen
Muči, trpinči; strašno vzdihuje, ihti silovito
Dneve in cele noči. Najbolj siromašna tnguje*'.-
Vsa koperni vsled nadlog, topi se kot led tam na

[solncn

Herze presrečno takoj, ogreje imetje jo živo
Kakor kak trnjevi grm če ogenj zakuri se v sredi
Isti se s plamom ne ižge, a tli le počasi v pepelu.
Umreti hotela je večkrat, da bi ne zrla okolnosti;
Čestokrat kakor zločin to hoče očetu odkriti

— 181  —

Konečiio vsede na prag se, (la bi boga odslovila.

Ko bo prihaja! v njen dom, a ko se ji ,le priknpuje
Z milo besedo sladko mu reče odločno. Poslušaj i
Jenjaj od tukaj ne igrem, dokler ne odstranim te

[resno.

Ta naj pogodba velja, je rekel junak cileniski
S palico - vrata odpre, , ko ista če vstati, upogniti
Ude, otrpne vsak člen, ki gibčen je in se vpogiblje,
Trudi, bori se z močjo, .da vzdigne po konci telo;
Kite in žilo kolen so trde otrpnjene čisto.

Neka mrzlota telo prešine in nohti zbledijo,

Žile vsled izgube krvi otrpnejo in se vtrdijo,

Kakor je rakovi bol, ki zdrave vse ude okuži,

Pešati kmalu začno, bolehati dalje vseskozi.

Ravno .tako do srca in v prša prodira mrzlota
Kjer so; življenja snovi in dihanja toki spojeni.

Upala, ni se na dan z ugovori in z besedilom
Ko bi poskušala glas, odmeva poti bi ne našel
Kameri postal ji je vrat; usta enako so kamen;

Vsa okamnela kot kip sedela je tamkaj potrta ;

Kip kameniti ni bel, mišljenje ga je očrnilo

Ociroe.

Siren premodri Oentaur je Delija rod in Korone
Sam prav veselo vzgojil, zato je prevzeten vsled

[službe.

Glejte že Iiirona hči, se bliža, rumeno lasovje
Z glave na rame visi, ji kine lepotičje je (leve.
Hčerko to 'njemu nekoč je Nimfa Kariklo rodila,
Ravno ob strugi; deročega, toka, jo zvavši Ociroe.

Njej pa ni bilo dovolj, umetnosti znati očeta,

Skrito usodo večkrat opela je (livno skrivnostno.

Ko jo vznemiri nek srd in prerokovanja občutnost,
Vname ,jo bitje božansko, ki bila je v srcu globoko,
Gleda otroka in de! Rešitelj ti zemlje nevojne,
Vsklikne le rasti otrok ! Ljudje umrjoči ti hvalo
Bodo dajali vsakrat; daš dušam pobeglim vrnitev!

Vendar tako kljubujoč bogovom, ne upaš storiti
Vnovič, ti brani nek p lam pridedov iz vekov že

[davnih, >

Z Boga v mrliča blediš in bog ti z mrliča postaneš;
Dvakrat tako spremeni usoda se tvoja skrivnostno.
Ti pa si oče, junak in nisi umrjoeim podoben
Ampak določen tako, da vekomaj, vekomaj trajaš
Smrt pretrpeti želiš, ko kačina kri bolečine
Strašne provzroči ti ranjene ude vse spraska
Večnemu tebi je smrt božanstvo določilo bridko
Ločijo nitke ti tri sestrice, ki vladajo v krogu
Eno usodi je še ostalo. Iz srca globine zdaj
Vzdihne, obličje rose ji solze deroče po licah
Moja usoda hiti pred mano, vsklikne potrta,

Govor zastane zapre ji rabo še lastnega glasa!

Že ne veljajo mi več umetnosti, ktere boginja
Srd maščevalni vzbude! Bodočnosti, ko bi ne mislil!
Že se razvija razum, človeški mi, vidim razločno !
Vabi zelišče poljA me, polja naj plan prekoračim
Mene vspodbuja pogum! Postanem že konj in po

[rasti

Njemu soroden zakaj ? Saj oče telo ima dvojno !
Bridko tugnje tako, a sklep žalostnih otožen;

Cuje se malo besed ue zde se to konja glasovi;

Kot da posnemal bi konj jih tak zarezgeče preglasno.

Leukotoe.

Sol je zapazil nekoč ljubimstvo Venere z 'Marsom.
Bila je skrivna ljubav; kljub temu iztuhtal je dejstvo.
Njega je čin užalostil; soprogu in sinu Junone
Brzo soproga zločin pove in še kraje'navaja.

Onemu pade takoj, železo krvavo iz desnice,

Iz jekla si brž oskrbi prav tanko verižico zalo.
Mrežioe tenke potem izpili prav drobno, umetno,
Sprede predica nikdar, enakili nitek sukanih fino
S tkanjem dehtečim tako avahna tramov ne prepreže.

•=■ 183  —

Glavk iu Sieila.

Zdaj Nerejidov pusti (jalateja vso <|ružl»Q naenkrat;
Plavajo mirno okrog po morskih valovili tavajo.

Scila se vrne domov; ne ppa več morskim valovom.
V vlažnemu pesku valja, odkrita se trudna od lipcla;
Skozi ožino voda samotno se zpuizne v kopeli,

Tukaj si zmoči telo jp ude si čvrsti s krepilom,

!  ‘JBopje osušeno s tal dviguje se cesto vse velo.

kujejo radi možje, od trpdov počivajo radj,

I Tam se nahajal je dol, nasajen s cipresami, jelkami,

I Pil je Gargafija zvan, Dijani posvečen slovesno.
Gozdnata jama leži globoko v dola tišini,

Umetnost je ni okrasila, narava jo je upodobila.

Bat.

Belij je taval ojirog v Elisu in po mesiriskih
Tratah, iskpje Živine, s kožuhom pastirskim ogrnjen.
T desni pa čvrsto držal gorjačo jo oljkipo gozdno,

V levi pastirsko piščalko, cevi je ta sedem imela.
Misli ljubavue goječ, vedri se piščalko siringo,

Krave med tem, se trdi, zbežalo so njemu v Pijoko,
Polje. To videl je sin atlantske Maje sloveče.

V gozdu jih skriva skrbno, ko spretnostjo jih je iz-

[valnl.

Za to tatvino ni znal prav nihče ko starček poznani,
Bival osamljen je tam, so Bata ga zvali sosedje.
v  pašnikih gozdnih po tratah livadah jo čuval boga¬

tega

želeja čredo, čuvaj bil konjev je razne govedo.

Tega boječ se, na stran pozove ga ter ga poprosi:
sAko te vpraša kedo, si videl li čredo, zanikaj,

Da ne ovadiš me ti, za uslugo sprejmi to kravo
Belo, plemenov vzor. Podari mu jo prav z veseljem.“
Tujec odvrne potem: Le mirno odidi, ne boj se !
Kamen ovadil bi prej, ko jaz uprizorjeno ropstvo.
Kamen pokaže v znak, da hoče molčati previdno.

— 184  —

Toda navidezno gre, a vrne se zopet Merkurij,
Jupitra slavljeni sin, podobo in glas spremenivši,
Reže : „Si videl li kmet ti morda živinčeta, ktera
Tukaj po poti hoditi, te prosim ne skrivaj tatvine,
Kravo ti brejb bom dal n plačilo za vsa pojasnila."
Starček v zadregi ko j  zdaj plačilo podvojeno vidi,
Reče : Za hribom dobiš ti čredo, za hribom je bila.

S smehom odvrne zdaj bog: Izdal si brezvestnež ti

[mene ?

Mene si meni izdal ? Brž prša zdajalea pretvori
V kremen pretrdni, ostal znamee je, skušanca znači.

Tariatio fortunae.

Omnia sunt hominum tenni pendentia filo,

Et subito času, quaa valuere, ruunt.

Divitis audita est eni non opulenjia Croesi?
Nempe tamen vitam captus ab boste tulit,
lile SjraSoma modo formidatus in urbe
yix hnmili duram reppulit arte farnem.

Quid fuefat Magiio maius'? tamen itle rogavit

Submis.sa fugiens voce elientis opem.

lile Iugurthino clanis Cimbrorjue triumpho,

Qrio- victris 'totiens consule Roma fuit,

In caeiio IilariuV iacuit cannaqne pnlustri,

Pertulit et tanto malta pudenda viro. .

Ludit in liumanis di vinil' pbfeiitia rebus,

Et' certam praesens vix habet bora lidem.

(

— 185 —

Autoliiograpliia.

(Glej „Samoživljenjepis“ stran 153 prevoda).

Ule ego qui fuerirn, tenerorum lusor amorum,

Quem legis, ut noriš, accipe posteritas.

Sulmo mihi patria est, gelidis uberrimus undis,

Milia qui novies distat ab urbe decem.

Editus hic ego sum, nec non ut tempora noriš.

Cum eecidit fato consul uterque pari;

Si quid id est, usque a proavis vetus ordinis heres,
Non modo fortunae munere factus eques.

Nec stirps prima fut; genito sum fratre creatus,

Qui tribus ante quater mensibus ortus erat.

Lucifer amboruiu natalibus adfuit idem:

Una celebrata est per duo liba dies.

Haec est armiferae testis de quinqtie Minerva®,
Quae fieri pugna prima cruenta soleL
Protinus ejccolimur teneri, cura'que parentis
Imus ad insignes Urbis ab arte vivos.

Frater ad eloquium viridi tendebat ab aevOj
Fortia verbosi natus ad arma fori.

At mihi iam puero caelestia sacra placebant,

Inque suum furtim Musa trabebat opus

Saepe pater dixit: Studium quid inutilc temptas V

Maeonides nullas ipse reliquit opes.

Motus eram dieti« totOque Ilelicone relieto
Scribere temptabam verba šobita inodis.

Sponte sua carmen numeros veniebat ad aptos.

Et quod temptabam scribere, versus erat.

Interea, tacito passu labentibus annis.

Liberior fratri sumpta mihique toga est,
tnduiturque umeriš cum lato purpura olavo>

Et studium nobis, quod fuit ante, manet.

Iamque decem vitae frater geminaverat annos,

Cum perit, et coepi parte carere mei.

Cepimus et tenerae primes aetotis honores,

— 186  —

Eque viris quondam pars tribus una fui.

Cnria restabat; clayi inensura eq.acta est:

Mains erat nostris viribus illud onus.

Nec patiens corpus, nee mapa fuit apta tabori,
Sollicitaeque fugax ambitionis eram;

Et petere. Maine suadebant tata sorares
Otia, iudicio semper amata mea.

Temporia illius eolui fovique poetas,

Quotque aderant vates, rebar adease deps,

Saepe suas volucvea legit mihi grandior aevq,
Quaeque nocet serpens, quae iuvat borba, Macer,
Saepe suas selituB reeiture Propertius ignes
Iure Hodaliču, ijqo mihi iunctus erat.

Ponticus heroo, Bassus quoque cjarus iambis
Dulcia convietus mernbra fuere mei.

Et tenuit nostras nnraerosua Horatiua aures,

Dum ferit Ausonia carmina eulta lyra.

Vergilimn vidi tantiim; nee armira Tibiilla
Tempus amicitiae fata dedere raeae.

Suecesor fuit hit) fibi, G-alle, Propertius illi,

Quartus ab his serie temporis ipse fui,

Utque ego maiores, sie me eoluere minores,

Notaque non tardo faeta Tbalia mea est.

Carmina cum pidtpum populo iuvenalia legi,

Barba resecta mihi bisre semelve fuit.

Moverat ingenium totain cantata per Urbem
Nomine non vero dieta Corinna mihi.

Malta quidem seripsi: sed quae vitiosa putavj erenravb
Emendatnris ignibus ipse dedi.

Tune quoque, eurn fugerem, quaedam placitura
Iratus studia eanninibusque uieis.

Molle Cupidineis nee inexpugnabilo teliš
Cor mihi, quodque leviš cansa nraveret, erat.

Cum tameu hie essem mininioque. accenderer igni,
Nomine sub nostra fabula nulla fuit.

Paene mihi puero nec digna nee uti is uxor
Est data, quae tempus per hreve nnpta fuit.

Illi successit, quamvis sine eriinino, OQniunx,

187

Non tarnen in nostro firma futura toro.

Ultima, quae meeum seros permanait in aniios,
Sustinut coniunx essulis esso viri.

Filia me mea bi3 prima fecunda inventa,

Sed non ex nno coniuge, feoit avuni.

Et iam eomplerat genitor sua fata novemque.
Addiderat lnstris altera lnstra novem.

Non aliter fievi, quam me fletnrns ademptum
lile fuit. Matri proxima iusta tuli,

Felices ambo tempestivequae šepniti,

Ante diem poeuae quod p eri er e meae !

Me quoque felicem quod non viventibus illis
Sum miser et de me quod dolpere nihil.

Si tamen exstinctis aliquid nisi nomina restant
Et graeilis struetos effugit umbra rogos,

Farna, pareptales, si vos mea contigit, umbrae
Et sunt in Stygio erimina nostra toro.

Scite, preeor, causam (nee vos mihi fallere fas est)
Errorem iussae, non seelns, esse fugae.

Mannibus boe satis est. Ad vos, studiosa, revertor,
Pectora, quae vitae quaeritis aeta meae.
lam mihi canities, pujsi« melioribus annis,

Venerat, antiquas miscneratqae coinas;

Postque meos ortus Pisaea vinctus oliva
Abstulerat decies praetnia vietor eques:

Gum maris Bnxini positos ad laeva Tomitas
Quaerere me laesi principis ira iubet.

Causa meae cunctis niminin quoqne nota ruinae
Indieio non est testificanda meo.

Quid referam comitumque nefas famulosque nocentes
Ipsa malta tuli non leviora fuga.

Indigna a malis mens est succumbere seque
Praestitit invictam, viribus usa suis.

Oblitusque mei dnctaeque per otia vitae,

Insolita cepi temporis arina manu;

Totque tuli terra casus pe!agoque, quot inter
Occultum stellae conspicuumque polum.

Tacta mihi tandem longis erroribus aeto

— 188

limeta pharetratis Savmatis oni Greti«.

Hic ego finitimis *quamvis circnmsoner armis,

Tristia, quo possnm, canuine fata levo.

Qnod quamvis nemo est,- cuius referatur ad aures^
Sic tamen absumo decipioque (lični.

Ergo quod vivo durisque laboribus obsto, 1
Nec me sollicitae taedia lucis habent,

Gratia, Musa, ti bi; nam tu solaeiapraebes.

Tu cura requies, tu medicina veniš.

Tu dux et come« es, tu nos abducis ab Histro.

In medioque mihi das Helicone loeum,

Tu mihi, quod ranim est, vivo sublime dedisti
Nomen, ab exsequiis quod dare farna soletji
Nec, qui detraetat praesentia,- Livor; iniquo
(Jllum de nostris deute moiiiordit opus.

Nam tulerint magnos cmn saeculanostra poeta,« illis
Non fuit ingenio farna maligna meo.

Cumque ego praeponam multos mihi, non minor
Dicor et in toto plurimus orbe legor.

Siquid habent igitur vatum praesagia veri,

Protinus ut moriar, non ero, terca, .tam.

Sive favore tuli, sive 'hanoi ego čarnima famam,.

Iure tibi grates, camlkle leetor, ago.

189 —

KAZALO.

!. Ex Metamorphoseon libris.

Pretvorbe.

Stran

Uvod . ... ;  . ....  . . 3

Stvarjenje. I. (5—88). 3

Štiri dobe svetov. I. (80—162). 5

Jupiter sklene pokončati .Sloveli rod. I.

(163—252)    8

Devkaljon in Pira. I. 253—415;. 10

Faeton II. (1—332). 15

Kadm utemeljitelj T f liel)e. III. ‘i—130) ... 24

Pentej in Bak. III. 527—733). 28

Piram in Tizba. IV. (55—73, 76—166) ', v  . . 34

Perzej in Atlas. IV. (615—662);.37

Prozerpine rop. V. (385—415, 462—571) ... 39

Nijoba. VI. (146—224, 225—281, 283—293,

295—312) . . .. 44

lucijski kmetje in žabe. VI. 3:13—381) ... 48

Kuga na Egini. Mirmidoni. VII. 528—660) . . 50

Dedal in Ikar VIII. 183—235   54

Kalidonski lov in Meleagarja smrt. VIII. 267—248)

287—525) .. . •.55

Filemou in Baucis. VIII. (511—651, 655—724) 62

Orfej in Euridika. X. 1-77.65

' GSparis. X: 110—142).68

190 —

Stran

Orfeja smrt. XI. (1—70, 73—84). 69

Midas. XI. (85-145). 72

Cejks in Halcijone. XI. i474—748).14

Alegorija Farne. XII. (39—63). 81

Ahil in Ciltn. XII. (64—145). 82

Smrt Ahila. XII. (580—661) .......  84

Ajaks in Uiiks. XIII. (i—56, 58—229, 231—294,

296—331, 333—378, 380-398). 85

Apoteoza Eneja. XIV. (681—608).91

Romul in Herzilija. XIV. ,(772—851) ....  98

Nauki Pitagora. XV. (178—213) . . . . . . 100

Apoteoza Cezarja. &V. (746—870). 101

Epilog. Pesnik o delu. XV. (871—879) . . . 105

Ex Fastoruni libris.

Posvetitev Cezarju Germaniku. I. (1—10, 18—26) 106

Prvi januar I. (63—88).i . . i07

Evander, Herkul in Kak. I. 497—586) , , , . 107

Praznik miru. I. (709—722) . . . ... . HO

Arijon. II« (83—118)' .....  i ...  . 110

Pogin 306 Fabijev. II. (193—242).lil

Romul in Ivvirin II; (475—512).116

Terminalija. II. (639—684) i  , «.IH

Osvojitev Gabije. II. (687—710) i.115

Matronalija IH. (167 -192, 195—230) . ... H®

Ana Perena. III. (523—656, 661—674) ... H 7

Liberalija, III; (725—790) ........  121

Quinquatrus maiores. III. 809—834) ....  123

Eudi cereales. (Žitne igre). IV. (393—416) . . 124

— 191 —

Stran

i Prozerpine rop. IV. (419—618).135

Utemeljitev Rima, smrt Rema. IV. (80.9—860) . 180

Dobre stare navade, šege, običaji. V. (57—72) 132

Merkurju. V. (663—692).i . 132

Jiipiter Pistor. VI. (351—394). 133

Metel reši Paladij. VI. (419—454) 135

£x Tristium libris.

Molitev. I. (1 — 70)  136

Slovo od Rima. I. 3.138

Vihar I. 4.141

Opravičenje. Predgovor k pretvorbam. I. 7. . 142

Bolan in siromak. III. 3.143

Svarilo. III. 4. (1—6, 8—i4, 17—46) ....  145

Perili. III. 7.147

Zima v Tomi. III. 10. . . . •.148

Ifigenija na Taurisu. IV. 4. (55—88) ....  151

Zadnji up. IV. G.151

Samoživljenjepis. IV. 10.153

Žalostinke. V. 1.154

Tolažba v pesništvu. V. 7.159

Dodatek k pretvorbam.

j Kalisto.161

Io-Arg-Sirinks.164

Europa .169

Dafna.170

Piton.174

Vran in vrana (Koronis) .175

— 192 -

Stran

Aglaur.. . .178

Oeivo.e. 181

Leukotoe ..182

Glavk in Scila.183

Bat ..  183

Vaviatio fortunae ...........  184

Autobiographia.185