SLOVENKA GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA Zvezek 11, V Trstu, 21, maja 1898. Letnik II. Pisemce. Dobil je drobno pisemce S peterimi pečati, Odprl in bral — ali, pač lepo Zna ljubica pisati. Skrbno je pisemce ves dan Na svojem srci nosil, Zvečer pa drugo že dekle Razvnet poljubca prosil. In božal ji je ličeca Se mlada in cvetoča, Na prsih mu je kmalo kri Zaplala živa, vroča. — Kaj mar mu bil je listič zdaj, Ta listič — skrbno skriti — Ko drugo ljubico je spet Smel vroče poljubiti. Kristina. Slovenskemu narodu. Ponosni smo Slovenci na prirodne lepote naše domovine. Ponosni smo na svoj jezik, ki sega s svojimi divnimi oblikami daleč tja v one čase, ko sta sveta brata Ciril in Metod oznanjala Slovanom ve- ličja božja v domači besedi. Ponosni smo na nepregledno število ju- nakov, ki so umirali za cesarja na bojnem polju. Ponosni smo na veleume, ki so se proslavili v raznih vednostnih strokah. Ponosni smo na vse tiste može, ki so s svojim vzornim delovanjem in z uma svetlim mečem omogočili, da se sedaj naš narod po pravici lahko prišteva prosvetljenim narodom. Položi na skudelico svetovne kulturne tehtnice poezije dok- torja Franceta Prešerna, in nepristranski sodnik mora reči: 240 Slovenskemu narodu. Slovenski narod jc zbok teh poezij vreden drug velikim kulturnim narodom. Doktor France Prešeren — naš slavec, ki si opeval v nedolžnih pesmih ljubezni sladkost in njene bridkosti — naš Orfej, ki so Te nebesa poslala »otajat Krajna našega sinove, njih in Slovencev vseh okrog rodove z domač'mi pesmam'«, — naš vo- ditelj, ki si »nam srca vnel za čast dežele, mej nami potolažil raz- prtije in spet zedinil rod Slovenšč'ne cele«, — propovednik S 1 o- vanstva, oznanujoč nam, da »največ sveta otrokom sliši Slave«, — prorok naš, ki si kakor Jeremija lil solnce domovinske ljubezni sredi naše tožne minolosti videč, kako »na tleh leže Slovenstva stebri stari, ječe pod težkim jarmom sini Slave« ter v duhu gledajoč, kako »vremena Kranjcem bodo se zjasnile, jim miVše zvezde, kakor zdaj sijale«, — doktor P" ranče Prešeren, stvaritelj našega lepega slovstva, naš veliki, neprecenljivi pesnik, na Tebe je ponosen naš narod. To je pokazal, ko ti je 1. 1852. postavil na grob kameniti spo- menik. To je razodel 1. 1872., ko je odičil Tvojo rojstveno hišo s spominsko ploščo. To je osvedočil, ko je proslavil Tvoj spomin z obe- liskom, dvigajočim se na obali Blejskega,jezera, katerega krasoto si tako vneto opeval. To je pokazal, ko je eno najživahnejših ulic lju- bljanskega mesta imenoval s Tvojim slavnim imenom. Davnoletna namera pa, katere uresničenje pričaj vsemu svetu, kako se slo- venski narod ponaša s svojim ljubljencem doktorjem Francetom Prešernom in kako mu je hvaležen, se — žal — dosedaj ni še izvela — namera, da bi se našemu največemu pesniku postavil dostojen spomenik v slovenskem stolnem mestu — v beli Ljubljani. Dne 8. februvarja prihodnjega leta poteče petdeset let, odkar v zemlji domači njegovo truplo leži. Dne 3. decembra 1. 1900. pa mine sto let, odkar se nam je porodil doktor Prešeren na visokem Gorenjskem, v okolici slovenskega raja. I Rojaki, v spomin njegove stoletnice naj se dvigne na enem ljubljanskih javnih trgov bronast spomenik doktorju Francetu Prešernu, dvigne naj se mu v Ljubljani, ki je mati »zemlje slovenske, pre- drage dežele«, v onem mestu, kjer je naš ljubljeni pesnik preživel največi del svojega življenja, kjer je zložil svoje najlepše pesmi. Slovenski narod, tvoje lepo slovstvo — sad XIX. stoletja — sloni na Prešernu: lepše ne moreš skleniti stoletja svojega narodnega in slovstvenega vstajenja, kakor če z dostojnim spomenikom proslaviš svojoga pesnika velikana. Kristina: Obbup. 241 Rojaki, izkažite se radodarne, da se uresniči 1. 1900. ta naša plemenita namera! Slovenke, vašo lepoto je opeval dr. France Pre- šeren, nabirajte zlasti ve darove za njegov sp om e n i k ! V Ljubljani, dne 7. maja i8g8. Odbor za nabiranje prispevl