Književna poročila
dobi komaj našla odziva. Remec je v podnaslovu zbirke napisal oznako «mlade povesti« in prav je storil; kako je že ponosen vzpon v epilogu, napisanem v zadnjih letih, v njem že zveni zrela moška beseda. Vidno je, da je Remec tem povestim zdavnaj odrastel; zanj pomenijo pot razvoja, zadovoljen pa bo ob njih tudi marsikateri bralec.                                                                        Mirko Pretnar.
J. s P. s Rabate: La geste de Marko. Poemes epiques des Serbes. Tananarive. Pitot de la Beaujardiere.  1922. 214 str.
«Ali bi ne mogel postati francoski jezik sredstvo, ki bi odkrivalo drugim narodom velike lepote čudovite srbske poezije in s tem obogatilo — že Goethe je izrazil tako željo — skupne temelje univerzalne književnosti?« (Iz predgovora k pričujoči knjigi, str. 10.)
J.sP.sRabate, v kolonialnem mestu Tananarivi na Madagaskarju živeči, še malo znani francoski poet, je prišel med vojno v stike s Srbi in se, od njih močne narodne poezije očaran in oplojen, odločil postati guslar, glasnik naše epske pesmi v tujini in posvetiti svoje pesniške in jezikovne zmožnosti «nerazdružni intelektualni alianci med Francijo in Jugoslavijo«. Ima že nekaj prednikov. Naj navedem hitro znanega mistifikatorja Merimeeja, barona d'Avrila, potem Augustea Dozona, bivšega francoskega generalnega konzula na Balkanu (zbirko jugoslovanskih junaških pesmi, Leroux, 1888) in pa Phileasa Lebesguea (glej dr. Debeljakovo  poročilo  v  letošnjem  «Ljubljanskem  Zvonu«,   str. 125.!)
Knjiga «L a geste de Marko«, posvečena «a la Nation serbe^croates slovene« in «au roi Alexandre 1», obsega uvodoma Zmaja Jovanoviča «Chante gouzla«, nato pa devet pesmi iz Markovega cikla. Vsaka teh pesmi je posvečena spominu enega naših starejših književnikov. Pesem «Marko in hčerka arabskega kralja« je Rabate pripisal «a la memoire de Vodnik, precurseur de la renais* sance slovene, auteur de l'Ode ,Reveil de l'Illyrie' (1811)». Zbirka ni točen pre* vod srbskih narodnih pesmi, ampak samo dokaj široka prepesnitev nekaterih odlomkov iz velike epske pesnitve, prosto preludiranje na izbrana temata iz obširne epopeje. Avtor se ni oklenil prvotnega ritma in prvobitne pesniške dikcije. Zadovoljil se je — kakor sam pravi — «a reproduire le mouvement melodique et 1'enluminure des chansons de geste«. A se mu tudi to ni preveč posrečilo. Narodna pesem je kratka, točna, jasna, Rabate pa pripoveduje na dolgo in široko, primerja, okrašuje, zavlačuje. Guslar poje: Vino pije kraljeviču Marko sa staricom Jevrosinom majkom (Oranje kr. M.). V knjigi «La geste de Marko« čitaš ta verza tako4e raztegnjena:
«Marko  Kralievitch,  a  la  haute  stature, avec sa mere, un soir, boit le vin noir des ceps, le vin qui met au coeur la soif des aventures et que le ciel murit aux coteaux de Prilep.«
Približno taka je vsa prepesnitev, katero deloma krase, deloma pa grde lesorezi, ki jih je avtor sam zamislil ali pa precej okorno posnel po Meštrovičevih skulpturah.
Ali bo mogočna pesem o junaškem kraljeviču — tako izpremenjena — dosegla svoj namen? Zanimanje za srbsko narodno epiko bo gotovo zbudila. Prave, tipične, literarne slike epskega cikla o hrabrem Marku pa si bo tuji bralec iz te zbirke mogel ustvariti bore malo. Če avtor misli, da bo to delo pomagalo Francozom «penetrer le mvstere des poesies primitives« (citat iz E. Monteguta, str. 8.) ali pa pokazati tujcem «le musicien et le poete de toute la race slave« (po Mickiewiczu, str. 8.), se  pač moti.   Na vsak način pa moramo biti poetu,
636
Kronika
ki na platnicah obljublja spet dve novi pesniški zbirki, «Les Haidouks» in «Kossovo! Kossovo!», hvaležni, da opozarja tujce na naše slovstvene lepote in opravlja v svetu pionirsko delo kulturnega zbližanja.              Dr. Pavel Karlin.
KRONIKA
Drama. Umetniška žetev pretekle sezone v splošnem ni bila posebno bogata. Mimo številnih, bolj ali manj brezbarvnih, za slovenski oder, njega rast in razvoj kolikortoliko malopomembnih stvari, ki so zablodile k nam nekako slučajno, preko dvomljivo uspelih poskusov, s slovenskimi igralci v originalu vprizarjati tuja, dasi v sorodnem jeziku pisana dela ter končno razen dvoje, troje res pomembnih, umetniško polnovrednih ter igralsko dostojno vprizorjenih inozemskih del, bo moral kronik slovenske drame zabeležiti predvsem tri pre* mijere originalnih dramskih del, ki po svoji literarni vrednosti in igralski inter* pretaciji najvidneje osvetljujejo sedanji nivo dramske in igralske umetnosti pri nas.
Kdor pa bi razen tega v repertoarju pretekle sezone rad videl linijo, raz* vojno črto, nekak pozitiven program, ki zavestno gradi in zida mlado stavbo slovenske dramske in igralske umetnosti, te črte, se bojim, ne bo zasledil. Ta šesta sezona izza obnovitve slovenskega gledališča pomenja bolj oddih nego napredek, hipen zastoj, razgledišče preko dosedanjega dela in uspeha: v žarišče ene sezone projicirani napori in prizadevanja petletne volje, vrline in nedostatki, zmage in porazi. Edino važno in pozitivno v repertoarju pretekle sezone je iz= razita volja, intenzivneje nego doslej gojiti originalno slovensko dramo. To je — upam — znak za bodočnost, vesel obet nove dobe, opomin igralcu in pisatelju. Priznati je namreč treba, da je v prejšnjih petih letih originalno slovensko delo —¦ ne po krivdi dramaturgovi — prišlo na oder le poredkoma, mimogrede. In ni njega vprizoritev raznetila avtorja za novo delo, niti ni delo ogrelo igralca in publike (izvzemši Cankarjevo «Pohujšanje»), pa najsi so nam v ti dobi govorila z odra najraznovrstnejša domača pisateljska imena: Ivan Cankar z večino svojih del, Fr. Finžgar, Ant. Funtek, Pavel Golia, Fr. Govekar, Al. Kraigher, Stanko Maj* cen, Ant. Medved, Ant. Novačan, Iv. Tavčar, Ivo Šorli... Zakaj vsa ta dramska dela (tudi večina Carkarjevih dram, čeprav so pisane z odličnim umetniškim instinktom) pogrešajo enega, najbistvenejšega: dramskega elementa. Dramski element pa ne obstoja samo v zapletu in razpletu nekega dejanja, v katastrofi ali veseli pobratimiji (to vam končno napravi vsak reporter), marveč je fluid, ki ga dramatično organizirani umetnik izžareva v poslednja vlakna svoje stvaritve, s katerim prešinja najneznatnejši prizorček in dozdevno najbrez* pomembnejšo besedico, je dan in noč, ki se iz vseh obzorij hkratu vsiplje na dejanje in nehanje kreatur, ki so se pred stvariteljskim očesom pisateljevim iz laživideza vsakdanjosti obudile v svoje prvotno, pravo in edino resnično živ* Ijenje. Pomanjkanje te polnokrvne dramatičnosti pri naših dramatikih priča, da so to lahko sicer izvrstni pisatelji, celo umetniki, niso pa v svojem bistvu polnovredni dramatični pisatelji.
Drama je organično vezana na oder. Naše gledališke prilike pa so zakrivile, da smo pisali drame brez odra, brez tistega oderskega instinkta, ki je nujno potreben vsakemu dramatiku. Tako je prišlo, da večina naše najboljše dramske produkcije ne sega preko dobrih «knjižnih» dram («Pohujšanje» je seveda iz* jema) in da smo se v svojih najboljših modernih delih naslanjali predvsem na
937