ČASOPIS ZA SLOVENSKI JEZIK, KNJIŽEVNOST IN ZGODOVINO. IV. LETNIK. 1,—4. SNOPIČ. UREJAJO FR. KIDRIČ, R. NAHTIGAL, FR. RAMOVŠ. *s**5 . 5 v LJUBLJANA 1924. TISKALA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI. Milko Kos: Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom. i. Bavarska državna biblioteka v Monakovem hrani mea svojimi rokopisi pergamentni kodeks, signiran s št. 6426, kateri je znan učenemu svetu v prvi vrsti radi slovenskih tekstov, vpisanih na nekatere njegovih listov. O rokopisu in slovenskih odlomkih je pisala od početka 19. stoletja pa vse do najnovejše dobe dolga vrsta znanstvenikov, toda vsi so se le premalo ozirali na neslovenski, to je latinski del kodeksa. Vzrok je bil pač ta, ker večina izmed njih celotnega rokopisa sploh ni imela v rokah, temveč delala na podlagi napisanih, oziroma natisnjenih podatkov ter faksimilov. Zasluga, da je opozoril na veliko važnost, ki jo imajo latinski del našega rokopisa in njegovi pri-piski za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov gre vseučil. profesorju R. Nahtigalu.1 Cod. lat. 6426 monakovske državne biblioteke spada v fond rokopisov, katere so leta 1803. prenesli iz starega škofijskega mesta Freisinga2 v Monakovo.3 Njegova pripadnost k freisinški cerkvi svete Marije in svetega Korbinijana se da iz rokopisa samega dokazati. V vrhnem delu folija 2 je napisala roka 12. stoletja »iste liber est sancte Marie et sancti Corbi-niani Frisinge«. Tako glaseča se provenienčna označba je v starejših freisinških rokopisih kaj pogosta.4 Na hrbtu vezave je prilepljen papirnat listič s staro signaturo OM12: V 17. ali 18. stoletju je bil rokopis last freisinškega stolnega kapitlja. V spodnjem delu bakroreza, prilepljenega na notranjo stran 1 Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov, Časopis za slov. jezik, književnost in zgod., 1. 1918, 1—63. Citiram na kratko »Nahtigal.« - Pišem Freising in freisinški ker so slovenske oblike (Brizno, Briž-nik, Brižinje, brizinski, brižinski) skovane. »Brizinski« rabi, kakor vidim, prvi leta 1854. Janežič v Slov. slovnici, str. 120. 3 Rokopis je na kratko popisan v Catalogus codicum latinorum Bi-bliothecae regiae Monacensis, tom. 1, pars 3, str. 110 (Monachi 1873). 4 Theodor Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising, 1, str. XVIII (Ouellen und Erorterungen zur bayerischen und deutschen Ge-schichte. Neue Folge. 4). Citiram »Bitterauf«. sprednjih platnic in predstavljajočega na polumesecu stoječo kronano Mater Božjo z žezlom v desnici in z detetom v naročaju levice, stoji namreč napis INSIGNIA CAPITU[LI]. S svinčnikom pripisana signatura »Fril. 226«, katera se ponavlja tudi na lističu prilepljenem na hrbtu vezave, se nanaša na sig-naturo, katero je kodeks dobil v Monakovem pred danes veljavno. V Monakovem so uvrstili rokopis med cimelije in mu dali kot takemu najprej signaturo »Cim. IV 6 f.« (notica s svinčnikom na notranji strani sprednjih platnic), potem pa »Cim. 32.« (notica istotam in na papirnatem lističu prilepljenem na hrbtu vezave). Danes je naš rokopis signiran, kot sem že omenil, v vrsti latinskih rokopisov bavarske državne biblioteke s št. 6426. Rokopis obsega 169 pergamentnih folijev. Preiskujoč sestavo teh folijev glede na pole dobil sem sledečo razporeditev.1 F. 1: ovojni list zase; f. 2—25: trije kvaterniji; f. 26: posebej uvezan list; f. 27—34: en kvaternij: f. 35—40: en ternij: f. 41—47: en kvaternij, od katerega pa manjka med ff. 47 in 48 en list: f. 48 in 49: dva posamezna lista; f. 50—57: en kvaternij; f. 58—64: en kvaternij. od katerega je pa odrezana skoraj polovica f. 64 in za tem sledeči folij: f. 65—72: en kvaternij; f. 73—79: en kvaternij, od katerega pa manjka med ff. 78 in 79 en list: f. 80—86: en kvaternij, od katerega pa manjka en list med ff. 84 in 85 (tekst tu ni pomanjkljiv); f. 87 do 94: en kvaternij; f. 95—101: en kvaternij. od katerega je izrezan med ff. 96 in 97 en list (tekst je celoten): f. 102—109: en kvaternij; f. 110—119: en kvinternij, od katerega je med ff. 115 in 116 izrezan en list (teksta ne manjka); f. 120—134: dva kvaternija: f. 135—142: sestav osmerih listov, od katerih se držita začetna dva (135 in 136) skupaj s končnima (141. 142), srednji so pa prosto uvezani (137—140); f. 143—146: en binij; f. 147 in 148: dva uvezana lista: f. 149—153: en ternij. od katerega pa manjka med ff. 149 in 150 en list (tekst ni pomanjkljiv): f. 154—162: en kvinternij, od katerega je pa izrezan med ff. 159 in 160 en list: f. 163—169: en kvaternij, od katerega pa manjka zadnii (ovojni) list. čigar ostanki so danes prilepljeni na zadnje platnice. Pergament naših folijev ni nikakor enotne, temveč kaj različne kakovosti. Mehkemu in gladkemu pergamentu sledi trdo ustrojen, pergamentu rumene barve tak skoraj popolnoma bele barve in temu zopet pergament, po eni strani temne, po drugi pa svetlejše barve. Tudi število tekstnih vrst je v različnih delih kodeksa kaj različno. Imamo tekste napisane v 17., 19., 20.. 21., 22. in 1 Temeljni sestav srednjeveškega kodeksa je na dva folija prelomljena pola: zvezo dveh pol s skupaj štirimi foliji imenujemo binij, zvezo treh "ternij, zvezo štirih kvaternij (osem folijev), zvezo peterih kvinternij itd. 24. vrstah. 17 vrst: f. 149—162': 19 vrst: f. 135—147: 20 vrst: f. 50—57, 60—64, 80—134; 21 vrst: f. 58—59; 22 vrst: f. 163 do 169; 24 vrst: f. 2—49, 65—79. Pergamentne pole so uvezali nedolgo potem ko so bile popisane v v e z , katero smemo imenovati še sočasno. Obstoja iz lesenih, z belim usnjem prevlečenih platnic, v katere je vtisnjena priprosta ornamentika v obliki ravnih črt. Kovinasti sklep je odpadel. V notranjo stran zadnjih platnic vdolbena luknja kaže, da je bil kodeks na svoje mesto v biblioteki nekdaj pritrjen z verigo. Notranji strani sprednjih in zadnjih platnic sta prelepljeni s fragmentarnima pergamentnima listoma, katere je roka iz konca 13. ali pa iz začetka 14. stoletja popisala s tekstom iz psalmov. List na sprednji platnici je popisan s tekstom iz 36. psalma, vrsta 31—40 (od »lex dei eius in corde« do »quia speraverunt in eo«) in takoj nato z začetkom 37. psalma, od »domine ne in furore« do »in ira tua corripias me«. Od iste roke je popisan tudi list na zadnjih platnicah, ki obsega konec 18. psalma (vrsta 15) od »oris mei« do »redemptor meus«, nato dve vrsti antifone z notami, čemur sledi začetek 19. psalma od »exaudiat te dominus«« do »salus dexterae eius« (vrsta 7). Na hrbtu vezave in na notranjih straneh platnic so deloma prilepljeni listki s signaturami, deloma pa napisane signature, katere je imel. oziroma ima kodeks v freisinški in monakovski biblioteki. Važnejše teh bibliotekarskih označb sem že omenil. Rokopisni tekst je napisalo več različnih rok. Predno hočemo na podlagi paleografske analize določiti dobo kodek-sovega nastanka, si inčramo ogledati njegovo vsebino v celoti. Natančnejši pregled vsebine je potreben že radi tega, ker doslej najobširnejši priobčen vsebinski popis, to je mona-kovskega kustosa J. B. Bernharta v Kopitarjevem prepisu (»Copia Autographi custodis J. B. Bernhart«, 8 broširanih listov in folio iz Kopitarjeve zapuščine v državni licejski knjižnici v Ljubljani), ni brez mnogih napak.1 Kocieksove tekste je napisala, kot sem omenil, cela vrsta različnih rok. 2e posestno-zgodovinske beležke na fol. 1' je napisalo kar dvoje rok, in sicer prva beležko o kraju Godego na Trevisanskem od »God"go« do »ius macelli«, druga pa notice o freisinških podložnikih v Regensburgu in Ergoldingu. Označiti hočem ti dve roki na kratko s T/l in 1/2. Te notice ne stoje v nikaki vsebinski zvezi z na fol. 2 sledečim tekstom in so napisane boli slučajno na prazno notranjo stran lista, ki je pred vezavo celega kodeksa služčl kot ovojni list' ter so nastale, kakor kaže paleografski študij, pozneje kot sledeči glavni tekst. Ta začenja na fol. 2 z govorom o postnem času (do f. 17'). To in temu govoru sledeči govor o velikonočnem času (do f. 21) je napisala roka, ki jo na ff. 25—26 najdemo zopet kot roko govora o vestnem izpolnjevanju dolžnosti (roka 1/3). Vmes, na ff. 21—23, je napisala ena roka (1/4) »lectio sancti Augustini ad mortnos«, druga na ff. 23'—25 (roka 1/5) pa »ordo ad excommunicandum incorrigibiles«, torej stvari, ki vsaj deloma ne stoje v zvezi z zgorajšnjim govorniškim tekstom, temveč so bolj liturgičnega značaja. Na f. 26' končno je napisala nova roka (1/6) tekst začenjajoč z besedami »si cuius uxor constupra fuerit et propter ea maritus perdere illam mahinaverit«, ki ne stoji zopet v nobeni vsebinski zvezi s predidočim tekstom. S f. 26 je po našem raziskavanju v tehničnem smislu zaključen prvi del našega kodeksa. Obsega poleg ovojnega lista (f. 1), ki vsaj prvotno ni bil namenjen za glavni tekst, natančno tri' kvaternije: (ff. 2—25) + f. 26. Natančnejše preiskavanje kaže, da je f. 26 uvezan sam zase in sicer le za to, ker je piscu na f. 25 začenjajočega govora zmanjkalo prostora za nadaljevanje in konec njegoyega teksta. Na še prazni zadnji strani' tega folija je nato povsem druga roka napisala naknadno povsem drugovrsten tekst. Tudi srednjedober pergament folijev 1 do 26 se kaj očitno razlikuje od mehkega in gladkega pergamenta, ki začenja s folijem 27. Da tvorijo f. 1 do 26 skupino zase, dokazujejo tudi kustodi, s katerimi je štel pisec pole edino le v tem delu celotnega kodeksa (rimske številke na f. 9' in f. 17'), drugod pa ne. S f. 27 začenja po vsebini drugi tekst, nova pola in drugovrsten pergament. Roka, ki jo hočemo označiti s II/] napisala je na ff. 27—39' razne govore in sicer latinski1 pisan govor z grškim naslovom: Tste est sermo in festivitate sancti Michaelis« (ff. 61—62), »In purificati-one sancte Mariae« (govor, ff. 62—64). Tudi te tekste je napisala doslej neznana roka (HI/2). Za praznim f. 64' sledi na f. 65 od roke. ki smo jo že zgoraj spoznali in označili s 11/3 izpisek iz »concilium Africanum capitu-lum L.III.« Ker pa pisec tu na f. 65 ni shajal v drugače popisanem kodeksu s prostorom, nadaljeval je ta tekst na praznem prostoru, ki ga je našel spredaj najprej na f. 49' potem pa na f. 48. Za koncilskimi izpisi sledi na ff. 65'—69' spis o osmerih glavnih grehih začenjajoč »[0]cto sunt uicfia principalia« in nato spis o čednosti »fP]rimo sciendum est quid sit virtus« (f. 69'—71). Ta dva teksta je zapisala nova roka, ki io hočemo označiti s III/3. Na sledečih ff. 71—72 je napisala roka. ki smo jo že zgoraj spoznali kot roko raznih »sermon«-ov in označili s II/2 »Sermo de adventu spiritus sancti.« Stara znanka je tudi roka sledečega teksta (1/5) o raznih cerkvenih vprašanjih (f. 72), ki je že zgoraj na ff. 23'—25 in ff. 47—47' napisala po vsebini sorodne kratke sestavke. V tem oddelku sledite na f. 72' še dve formuli o maziljenju bolnika s sv. oljem. Ko so bili namreč posamezni deli že uvezani v skupen kodeks, pripisala je nova roka (III/4), jako podobna roki teksta, ki začenja na f. 73. na f. 72' te formule, ki po vsebini spadajo k »ordo ad uisitandum infirmum sine unguendum« in jih je pisec, hoteč jih imeti radi praktične rabe v neposredni bližini tega spisa, napisal neposredno pred njega na zadnjo prazno stran pergamentnega zvezka, uveza-nega pred (današnjim) folijem 73. Nov, četrti del našega kodeksa začenja s f. 73 in sega do f. 79, po obsegu prvotno ravno en kvaternij. Pergament je v nasprotju s pred-idočim trdim mehak in svetle barve. Največji prostor v tem četrtem delu zavzema liturgičen »Ordo ad uisitandum infirmum sine unguendum« (ff. 73—77). Ta tekst je napisala doslej neznana roka (IV/1), ravnotako kot sledeče antifone ob priliki procesij (f. 77') in formule o posvečevanju voska (»beneditt/o incensi«) na f. 77'. Od kvaternija je ostalo torej nepopisanih še celih šest strani ali trije foliji (ff. 78, 79 in 80). Prvega (f. 78) je uporabila roka liturgičnega teksta (IV/l), da je pripisila slovenski tekst, tako-zvani prvi slovenski odlomek (»Glagolite ponaz redka zlo-ueza...«). Od ostalih folijev manjka eden tik za prvim slov. spomenikom, danes tned ff. 78 in 79. Da so pri dragocenosti pergamenta v srednjem veku tega izrezavali. kjer je ostal nepopisan, ni nič nenavadnega. Toda ostalo je v tem delu kodeksa še vedno nekaj praznega prostora. Semkaj je vpisana tik za prvim slovenskim odlomkom na fi. 78'—79 lista raznih osebnih imen. Roka, ki jih je napisala, se je po natančnem paleografskem primerjanju izkazala ista kot ona, ki je na f. 1' napisala notice o freisinških posestvih v Regensburgu in Ergoldingti, torej 1/2. Za temi imeni sledeči »saeramentum Hebreorum« (na f. 79) je napisala doslej neznana roka, ki jo kot drugo v tem delu rokopisa hočemo označiti s IV/2. Zadnja stran četrtega dela (f. 79") ie ostala prvotno nepopisana. Nov obširen peti del kodeksa začenja s f. 80. Tu lahko razlikujemo sledeče roke in tekste. Roka V/l: »Ordo pualiter episeopus excommunicare infideles debeat. Ex concilio Rotomageno« (ff. 80—82): »Item alia excommunicationis allo-entio. Ex concilio Aureliano« (ff. 82—83); ->Item alia terribilior excommuni-catio. Ex concilio Turonico« (ff. 83—83'); »Excommunicatio breuis« (f. 83'); Oualiter episeopus reconciliet vel recipiet e.KCommimicatum« (ff. 83'—84); »Ex concilio Rotomageno«. O ubijalcu očeta ali matere (f. 84); »Unde su-pra« (sc. »ex concilio Rotomageno«), O udeležb: pastirjev in kmetov pri nedeljskih in prazniških mašah (f. 84). Roka V/2: »Sermo in dedicatione sanetae Mariae et saneti Corbi-niani« (ff. 84'—86'). Roka V/3: »LXVIIII. Prefacio ve! increpacio ad plebem« (f. 87); »LXXXV. Increpacio ad plebem« (ff. 87—90); »De inicio quadragesimae« (ff. 90'—94'): >In cena domini«, pridiga (ff. 94'—96'): pridiga z začetkom »Out ueritatis flumina« (ff. 96'—102): pridiga z začetkom »Cum semper nos dilectissimi« (ff. 102—104'); pridiga z začetkom »Duae res sunt fratres karissimi« (ff. 104'—106); »In natale .Tohannis Baptistae«, pridiga (ff. 106' do 108'); »Incipit prefacio saneti Ysidori episeopi. LXVII. Tostmonia f!l de C h ris ti passione« (f. 108'—109): »Incipiunt testimonia seripturarum« (ff. 109—118): velikonočna pridiga (ff. 118—118'); »Eivsdem de quadragesima-< (ff. 119—122): pridiga z začetkom »Modo fratres dilectissimi cum euange-lium legeretur« (ff. 122—124'): pridigarski tekst z začetkom »Seminaria a deo seminata« (ff. 124'—126'): »Tertia ammonitio per quam docemur ut co-gitationes turpes debeainus fugere...« (ff. 127—131): »Sermo de adventu domini« (ff. 131—'133): pridiga v Božiču z začetkom »Renoluitur annualis circulus« (ff. 133—134'): »De duodecim remissionibus peccatorum« (ff. 134' do 135): »Eiusdem de similitudine ulme arboris et uite« (ff. 135—133); »Admonitio ad illos qui sic elimosinas frequentius facinnt ut tamen et ra-pinam exerceant et adulteria cottidiana committant« (ff. 138'—142): ->De dileetione parentvm et decimis« (ff. 142—145'): »Ut qul oblationes defunc-torum retinent excommunicentur. Ex concilio Uasensi. Capitulum IIII.« (ff. 145—146'): »Ut basilic? in cuins terr'tnri'0 sunt in eius episeopi maneant potestate. Ex concilio Aurelianensi. Capitulum XIII.« (f. 146); »Concilio Meldensi tftulo LXXX. Scelerosi et in capitalibus uiciis ...« (ff. 146—147). Roka V/4: »Haec est constituti': uenerabilis ducis Heinrici et omnium primatum tam episeoporum quam comitum« (takozvane »constitutiones Ranshofenses« bavarskega vojvode Henrika II., ff. 147'—148). Vmes, med tekst teli glavnih rok, ste napisali še dve roki razne notice. Prvič je napisala roka, ki smo jo že zgoraj spoznali kot roko beležk o freisinških podložnikih v Regensburgu in Ergoldingu (f. 1") in osebnih imen lia ff. 78'—79 ter jo označili s 1/2, v našem delu imena podložnikov, ki so v Anišk: dolini pod oblastjo nekega Liutulfa (f. 126'). Drugič je pa neka doslej neznana roka (označiti jo hočemo s V/5) napisala na f. 146 »testes eoncambii Abrahe episcopi et Adalperonis«. Tekst v dveh stolpcih in v sedemnajsterih vrstah ter nova vsebina in nove pole, ki začenjajo s f. 149 kažejo, da imamo tu opraviti z novim (šesti m) oddelkom našega kodeksa. Tudi v njem lahko razlikujemo več rok. Najprej je roka, ki jo označujemo s VI/1, napisala tekst o postu z začetkom »|P]ostquam dei filius« (ff. 149 kolona 1 — f. 149' kolona 2) in tekst o umivanju nog in posvečevanju krizme na veliki četrtek začenjajoč »quid tst domino uiKus obsequium« (f. 149' kol. 2 — f. 151 kol. 1). Nato je roka VI/2 vpisala tekste: »Quid enim in psalmis non inueni-tur« (f. 151 kol. 1 — f. 152 kol. 2); »Incipit interpretatio alleluie« (f. 152' kol. 2 — f. 152' kol. 1); »Interpretatio glorif« (f. 152' kol. 1): notice o frei-sinškem posestvu Godego na Trevisanskem (f. 152' kol. 2 — f. 153 kol. l). Roki VI/1 in VI/2 imate navado pisati v dveh stolpcih. Sledite jima dve roki, ki ne pišete v dveh stolpcih temveč zdržema čez celo stran. Označiti ju hočemo s VI/3 in VI/4. In sicer je napisala roka VI/3: govor o pokori z začetkom »Fratres karissimi. Ex testimonio propri? conscientiae« (ff. 153'—155'): »Gregorius Etherio episeopo. CCXXXIIII. In libro regiminis. Quamuis liobis triste.« (pismo papeža Gregorja I. bonskemu škofu Eteriju, 602 nov., izd. Mon. Germ., Epist. 2, 373; ff. 155' do 156'); »Scripsit mihi tua dilectio X nostro portamus« (pismo istega iz februarja 601. Anatoliju diakonu v Carigradu, izd. Mon. Germ., Epist. 2, 299; ff. 156'—157). Takoj nato je vpisala nova doslej neznana roka VI/4 tekst, ki stoji v vsebinski zvezi s predidočimi pismi papeža Gregorja Velikega: »Gregorius Mariano arch!episcopo Ravennati. LXXVII.« (ff. 157—157', izd. Mon. Germ.. Epist. 2. 136). 2e dosedanji opis vsebine tega dela našega kodeksa kaže, da je služil ta zvezek bolj za slučajnostne vpise najrazličnejše vsebine. Poleg liturgič-nih tekstov se vrste notice o posestvih freisinške cerkve, poleg teh zopet pisma papeža Gregorja Velikega, vse to od različnih rok in enkrat v enem, drugič zopet v dveh stolpcih. Tak značaj slučajnostnega vpisa, v nobeni pravi zvezi z neposredno piedidočim ali sledečim tekstom, imata tudi takozvana drugi (začetek »Ecce bi detd nas nezegresil«, ff. 158' kol. 1 — 160 kol. 1) in tretji (začetek »Jazze zaglagolo«, ff. 160' kol. 1 — 161' kol. 1) slovenski odlo-m e k. Potom paleografskega primerjanja sem dognal, da ju je napisala ista roka kot zgoraj na ff. 151—153 tekste o vsebini psalmov, razlago aleluje ter glorije in notice o posestvu Godego (roka VI/2). Kakor zgoraj latinski piše tudi tukaj slovenski tekst ta roka v dveh stolpcih. Opozarjam še, da ie tam. kjer tekst drugega slov. odlomka preskoči od f. 159' (ifelezni cliufi) na t. 160 (ge raztrgachu) med tema dvema folijema en folij izrezan, kar ie lahko dokaz, da so prazen kodeksov pergament pred vpisom slovenskega teksta rabili tudi za druge svrlie in ga zato izrezavali ali ga pa tudi samo zato odstranili, ker je bil slabe kakovosti ali pomanjkljivo prepariran. Takoj za tretjim slovenskim odlomkom sledi od povsem druge roke (označimo jo s VI/5) nov tikst, ne več kot prejšnji v dveh, temveč v enem stolpcu: »Sermo in nativitate sanctae Mariae uirginis et sancti Cor-biniani confessoris« (ff. 161"—162'). Ista roka je pridala že obstoječima polarna šestega dela še en kvaternij in ga izpolnila s »Sermo de coena domini« (ff. 163—109). Roka teh dveh govorov kaže z ozirom na časovno dobo mlajši tipus nego ga imajo one predidočih slovenskih in latinskih tekstov. Druga stran fol. 169 je ostala nepopisana. Ako si predočimo posamezne dele in roke našega kodeksa dobimo sledečo razpredelbo: Prvi del (ff. 1—26). Roke: I/l (f. 1'); 1/2 (f. 1'); 13 (ff. 2—21. 25—26); 1/4 (ff. 21—23): 1/5 (ff. 23—25, tudi v drugem in tretjem delu): 1/6 (f. 26'). Drugi del (ff. 27—49). Roke: II,'1 (ff. 27—39"): II/2 (ff. 39"—47); 1/5 (ff. 47—47', tudi v prvem delu): II/3 (f. 48, 1. 49'. tudi v tretjem delu); 114 (ff. 48—49). Tretji del (ff. 50—72). Roke: II11 (ff. 50—57'): II1/2 (ff. 58—64); 11/3 (f. 65, tudi v drugem delu): III/3 (ff. 65—71); 11/2 (ff. 71—72, tudi v drugem delu); 1/5 (f. 72. tudi v prvem delu): 1114 (f. 72'). Četrti del (ff. 73—79). Roke: IV/1 (ff. 73—78'): 1/2 (ff. 78'—79, tudi v prvem in petem delu); IV/2 (f. 79). Peti del (ff. 80—148). Roke: V/l (ff. 80—84); V/2 (ff. 84—86'); V/3 (ff. 87—147): V/4 (ff. 147—148): 1 2 (f. 126', tudi v prvem in četrtem delu): V/5 (f. 146). Šesti del (ff. 149—169). Roke: VI/1 (ff. 149—159); VI/2 (ff. 151—153 in ff. 158'—161'): VI'3 (ff. 153'- 157); VI'4 (ff. 157—157'); VI/5 (ff. 161—169). To so roke pisav v kodeksu, katerim gre pripisovati gotovo sočasnost v postanku. Poleg tega pa imamo raztresenih v rokopisu celo vrsto notic nastalih pozneje. Provenienčno notico iz 12. stoletja na f. 2 »iste liber est sancte Marie et sancti Corbiniani Frisinge« smo že omenili. Pisne poizkuse iz 12. stol. imamo na f. 49' (»probatio«, »petina nichil valuit dicit qui scri-bere nescit«. »penna nichil valuit dicit qui scribere«), f. 50 (» . t. dei gratia....«). f. 147' (»var hin brivelin«), f. 148 (»vampuocel«), f. 148' (n. pr. »noster«. »quies«, »pater«, »svvester gib mir daz zelone«. posamezne črke, ornamentalne risbe), f. 162' (»vns ist div zet«), f. 163' (»swester gib mir daz zelone vnde sage miner niescelen«. nato dvakrat a drugič zabrisano »s\vester gib mir daz zelone«). Še 11. stoletju bi pripisoval zabrisani besedi »lam [-= primarni soliti« v desnem vogalu folija 57 in na glavo postavljene besede »cauete« oziroma »videte« in »quia« na i. 1' oziroma f. S'. Po najdbi slovenskih tekstov v začetku 19. stoletja je vzbudil kodeks novo pozornost. Takrat so njegovi preiskovalci vpisali vanj s svinčnikom vrsto notic. Enega so zanimale notice o posestvu Godego in opozoril je pri tozadevnem mestu na f. 1' s »v. / circa / finem / fol. 152 verso« na drugo mesto, ki govori o tem posestvu, na f. 146 ga je interesirala zamenjava med škofom Abrahamom in Adalberonom ter pristavil pri onemu imenu »Abr. 951—« pri temu pa »v Ebersberg?«, na f. 153 citira iz Meichelbeckove Historia Frisingensis »992 Meich. p. 147 = id. p. 177 de a. 972«), a tudi pisni poizkusi na ff. 147', 148', 162' in 163' ga zanimajo: na koncu je pa preštel liste kodeksa zaznamujoč zgoraj v desnem vogalu folija 169: »169 Bll./f.«. Druga oseba se je zopet zanimala za avtorje raznih latinskih tekstov, citirala Cezarija iz Arlesa ter druge freisinške kodekse na ff. 87', 127, 135 in 138'. Tretji je opozarjal na zvezo med tekstom koncilskih aktov na f. 49' in f. 65. Četrti je pri spisih na ff. 42, 127 in 135 citiral odgovarjajoči tisk v Mignejevi latinski patrologiji. Študij kodeksa z o z i r o m na njegovo vsebino in zunanje znake na m je podal dokaz, da ta obstoja iz šeste rili delov, kateri so v njem v eno celoto vezani. Tak nastoj kodeksa ni v srednjem veku nič nenavadnega. Zanj govori sorodna vsebina posameznih zvezkov, ki je na splošno liturgično-homiliaričnega značaja. Praktična uporaba je silila, da so uvezali razne zvezke s sorodno vsebino v en sam obširen zvezek. V svrho razlage organičnega nastoja posameznih tekstov hočem razlikovati takozvane glavne roke. ki so vpisale v posamezne zvezke po vsej verjetnosti tekste že pred vezavo v en kodeks. Te bi bile v prvem delu roki 1/3 in 1/4, ki ste napisali na ff. 2—23 tekste homiliaričnega značaja. V drugem delu je glavna roka II/l, ki je na ff. 27—39' napisala istotako govorniške tekste. V tretjem delu štejemo za glavne roke 1II'1, III/2 in ITI/3, ki so izpolnile folije 50—64 in folije 65—71. V četrtem delu je glavna roka IV/1, ki je napisala na ff. 73—78' li-turgičen tekst. V petem delu so glavne roke V/l, V/2 in V/3 s tekstom na ff. 80—147. V šestem delu končno štejem med glavne roke VI/1, VI/2, VI/3, VI/4 in VI/5. Vse ostale roke so napisale nekake dodatne tekste k glavnemu tekstu. Te postranske roke se vrste za glavnim tekstom v različnih delih v istem redu. Za glavnim tekstom drugega in tretjega dela pride dvakrat takoj roka 11/2, obakrat s teksti retoričnega značaja. V prvem, drugem in tretjem delu sledi takoj za glavnimi rokami postranska roka 1/5. V drugem in tretjem delu je vpisala roka 11/3 na prostor, ki ga je v drugače že popisanem kodeksu še našla, izpiske iz koncilskih določil. Kratke beležke o freisinških posestvih in podložnikih je vpisala roka 1/2 v prvi, četrti in peti del našega kodeksa. Tako vidimo, kako so, ko so bili že vsi deli skupaj uvezani v en kodeks, iskale iste roke v različnih partijah prostor za svoje vpiske. Poleg teh rok, ki so vpisale svoje tekste na različnih mestih kodeksa imamo pa tudi take, ki se nam v celem kodeksu le enkrat pojavijo, vsakokrat le s kratkimi teksti tam, kjer se jim je nudil ravno prostor, najraje pa ob koncu posameznih zvezkov, kjer je pač najpreje ostalo še nekaj praznega prostora. Tu je roka I/l z beležko o posestvu Godego, ki je našla mesto na ovojnem listu. Roka 1/6 je izbrala prostor na zadnji strani prvega zvezka s tekstom »si cuius vxor constupra fve-rit«. V drugem delu je na njegovih zadnjih praznih straneh napisala roka 11,4 kratko velikonočno pridigo. Zopet zadnjo stran tretjega dela je uporabila roka 1II/4, da je s kratkimi formulami pojasnila takoj sledeči liturgičen tekst v neposredno sledečem in takrat gotovo že uvezanem četrtem delu. Tudi zadnji nepopisani folij četrtega dela je dobil svojega pisca, ki je nanj napisal na sprednjo stran (f. 79) svoj kuriozen »sacra-mentum Hebreorum«. Verso tega folija (79') je sploh ostal nepopisan. Preiskava je dognala, da v petem delu folija 147 in 148 sploh ne spadata v sestav ostalih pol ter sta prosto uvezana, pač zato, ker je pisec predidočega teksta rabil prostor za konec svojih izpiskov iz koncilskih zaključkov; ker je pa tu ostalo še dovolj praznega prostora, vpisala je semkaj roka V/4 rans-hofensko »constitutio« bavarskega vojvode Henrika II.. ki po svoji vsebini ne stoji v nobeni zvezi ne s predidočim in ne s sledečim tekstom. Istotako v petem delu je uporabila roka V/5 prazen prostor za vpis štirivrstnega seznama prič pri zamenjavi škofa Abrahama in nekega Adalberona. Tudi zadnja stran petega dela našega kodeksa je ostala prvotno nepopisana. To vse smo navedli tako natančno, da lažje pokažemo, kako so prišli slovenski odlomki med obdajajoči jih latinski tekst. Oziraje se na celotni rokopis in njegovo vsebino lahko rečemo, da zveza med latinskimi in slovenskimi teksti ni organična, temveč obstoja le v toliko, da so vpisani v kodeks, čigar zunanji sestav tvori še s ter o po njihovi liturgično-homiliarični vsebini skupaj spadajoči!) zvezkov, poleg d r u g i h podobnih in sorodnih tudi trije slovenski teksti. k o j i h vsebina je istotako 1 i t u r g i č n o - h o -miliaričnega značaja. 2. Do sedaj se nismo dotaknili vprašanja o dobi postanka latinskih in slovenskih tekstov našega kodeksa. Za razrešitev tega vprašanja ste odprti dve poti. Doženemo to lahko potom paleografskega študija posameznih pisav ali pa opiraje se na historične podatke, ki nam jih nudi vsebina kodeksa samega v zvezi z drugimi sočasnimi historičnimi viri. Ubrati hočem najpreje prvo pot in potom paleografske analize dognati dobo kodeksovega postanka. Preiskujoč pisave našega rokopisa, v prvi vrsti seveda njegovih slovenskih tekstov, skušali so že različni raziskovalci dognati njegovo starost. Oeorg Heinrich Pertz je stavil leta 1824. prvi slovenski odlomek v 11. stoletje, drugi in tretji odlomek pa v 10. ako ne celo v 9. stoletje. Le predpostavljajoč slučaj, da je pisec posnemal starejše tekste, je mogoče tudi ta spomenik staviti v začetek 11. stoletja.1 Ulr. Fr. Kopp se je pridružil Pertzovemu mnenju, vendar pravi, da je na prvi pogled stavil rokopis v 12. stoletje.2 Jakob Grimm stavi slovenske tekste v 9. ali mogoče že v 10. stoletje. 11. stoletje se mu zdi izključeno.3 J. B. Bernhart stavi celoten kodeks v 10. stoletje; pridružuje se mu Kopitar.4 Tudi A. Schmeller datira večino kodeksovih tekstov z 10. stoletjem, pravi pa, da so gotovi deli lahko nastali v razdobju tja do srede 12. stoletja.5 V tiskanem katalogu rokopisov monakovske biblioteke je stavljen naš rokopis v 10.—12. stoletje.6 Laubmann in S. Riezler datirata leta 1895. slovenske in nekatere latinske tekste našega kodeksa s koncem 10. in po-četkom 11. stoletja.7 E. Miihlbacher sodi leta 1895., da je napisan prvi slovenski spomenik koncem 10. ali početkom 11. stoletja, lista freisinških podložnikov na ff. 78'—79 še v 11. stoletju, drugi in tretji slovenski spomenik v drugi polovici 11. stoletja in koncem tega stoletja za njima sledeči latinski »sermo«.8 Opozarjam, da so od imenovanih paleografov in filologov imeli rokopis v originalu pred seboj edino le Bernhart, Schmeller. Laubmann in Riezler. Ostali so izražali svojo sodbo le na podlagi faksimilov. 1 II. KenneHij, Co6pame c.ioBeHCKnxT> naMsiTHiiKOB-b Haxoa«mHxcH BHt PocciH, CaHKTneiep6ypn, 1827, 11—12. 2 KenneH b, 12. 3 KenneH-b, 12—13. 4 Kopitar, Glagolita Clozianus, XXXIV. Vindobonae 1836. r' Miinchener Gelehrte Anzeigen. 1837, 107. 6 Catalogus codicum manu seriptorum bibliothecae regiae Monacensis, 1873, 1, 3, 110. 7 Sodbi Laubmanna in S. Riezlerja iz leta 1895. pri V. Vondraku, Fri-sinske pamčtkv, iich vznik a vyznam v slovanskem pisemnietvi, v Praze 1896. 47. s Miihlbacherjeva izjava iz leta 1895. pri Vondraku, str. 47—48. V sledečili odstavkih hočem od paleografske strani preiskati pisave našega kodeksa, katerega sem par tednov študiral v monakovski držav ni biblioteki (julija 1922). Upoštevali hočem pri tem vse pisave, vendar podati v prvi vrsti analizo onih rok, ki so napisale slovenske tekste. Pisave našega kodeksa predstavljajo različno individualizirane vrste one minuskule, katera se je razvila na temelju karolinške minuskule, to je one vrste pisma, ki se je izoblikovalo za časa Karla Velikega v pisnih šolah zapadne Evrope in razširilo kmalu povsod, kjer so pisali z latinskimi pismenkami. Stoletja, ki slede dobi karolinške pisne reforme kažejo glede pisave le počasen razvoj, izhajajoč od karolinške minuskule. Izpremembe v pisavi so v 10. in 11. stoletju le majhne in malo očividne. Novi elementi prodirajo le polagoma. Ta navidezen zastoj v razvoju ima za posledico, da je v tej dobi možnost določiti od paleografske strani na precizen način spomenike z ozirom na kraj in čas postanka precej otežkočena. Gotova pravila in razločke za posamezne dobe tega pokarolinškega pisnega razvoja je kaj težko podati. Ravno v tej dobi, to je v 10. ali 11. stoletju, je pa naš kodeks nastal. Zato je natančnost pri določevanju njegovih paleografskih posebnosti posebno potrebna. Ozirati se je treba na deželo in če mogoče šolo, iz katere je naš kodeks izšel. Napačno bi bilo primerjati pisave našega, po vsem sodeč v območju freisinške cerkve, to je na Bavarskem, nastalega kodeksa mogoče s sočasnimi v Franciji nastalimi kodeksi. Pisave so bile ob istem času v eni deželi v vse drugačnem razvoju nego v drugi. Zato sem pri paleo-grafski analizi našega kodeksa uporabljal kot primerjalen v prvi vrsti bavarski in bližnji salzburški material. Imel sem v rokah vrsto kodeksov monakovske državne biblioteke, ki so freisinške provenience in datirajo iz 10. in 11. stoletja. Po Chroustovih Monumenta Palaeographica sem študiral pisave pisnih šol v Regensburgu. Wiirzburgu. Tegernseeju in Salz-burgu. Prvi slovenski odlomek je vpisan na ff. 78—78' našega kodeksa in kaže isto pisavo kakor predidoči latinski liturgičen tekst na ff. 73—77'. Paleografska analiza te pisave je dognala sledeče rezultate. Črke. a kaže zaprto uncialno obliko (a), katera je v teku 10. stoletja povsem izpodrinila odprto grški črki "> podobno obliko. Proti koncu tega stoletja so rabili odprto obliko ie nad-pisano v okrajšanih besedah, v našem tekstu jo najdemo v besedi sup = supra (f. 73', vrsti 12 in 13).1 Črke b, d. h in 1 imajo debela stoječa debla: d in l se končujeta spodaj v kratkih zaključnih črticah, kar je znak pisav prve polovice 11. stoletja.1 Take v ostrem kotu zavite črtice imajo ob svojem začetku in koncu tudi črke i, m, n in u, kar je znak latinske pisave iz konca 10. in početka 11. stoletja.2 Visoka oblika črke 2 (Z), ki jo najdemo tako pogostokrat v slovenskih besedah našega rokopisa je posebnost bavarskih pisnih šol iz konca 10. in začetka 11. stoletja.3 V nekem salz-burškem rokopisu, napisanem med leti 991. in 1023., naletimo na tak z pogostokrat sredi besede, torej ravnotako kakor v slovenskih tekstih.4 Lahko lomljenje črk. ki ga opažamo v bavarskih rokopisih mestoma že sredi 11. stoletja, v naših tekstih še nisem mogel zaslediti.5 Proces delitve besed se je v latinskih tekstih vršil polagoma tekom 10. in prve polovice 11. stoletja, le enozložne besede so n. pr. na Bavarskem že sredi tega stoletja družili s sledečimi (n. pr. abomnibus, cumomnibus, indie).6 Naš slovenski tekst je v tem oziru sledil popolnoma latinskim vzorcem. Tako najdemo v prvem slovenskem spomeniku skupaj pisano: ponaz, zenebeze. Okrogli s in špičasti v sta v našem tekstu še pogosta (f._73, vrsta 17—24; f. 73', v. 7, 23: f. 75, v. 3; f. 75', v. 18; f. 76, v. 11; f. 78', v. 14), prvi posebno v besedi deus na koncu. Ti dve črki sta karakteristični za 11. stoletje (Chroust VIII, 3 a), toda nanje naletimo že tudi v drugi polovici 10 stoletja. Špičasti v imamo n. pr. v nekem salzburškem kodeksu nastalem med 991. in 1023. tudi v sredi besede (Chroust VIII, 1). Isti pojav zasledimo v našem latinskem tekstu v besedi flagelktn-tvr (f. 78', v. 14, pripisek k slovenskemu tekstu), a v slovenskem tekstu prav pogostokrat (n. pr. miloztiuvi, izpovuede). Liga tur a /?, (ni) je v bavarskih rokopisih iz 2. polovice 11. stoletja že nekaj nenavadnega (Chroust III, 2, 8, 9), mi jo še najdemo v besedi nominis (f. 77, v. 19). Od drugih ligatur je omeniti st (/?, f. 73, 75), nt ( f. 73, v. 13) in ct {d, f. 74. v. 7; i. 74', v. 1; f. 75: f. 75'; t. 76; f. 76'). Posebno ct kaže prej na desetletja pred in po letu 1000 nego mogoče na dobo za kakih 50 do 70 let poznejšo (Chroust IV, 1 Ir. III, 2). Crko n v obliki N rabi naš pisec le na koncu besede amen (f. 74). Raba te črke v sredi besede bi pomenjala že v drugi polovici 10. stoletja arhaizem (Chroust III, 2). 1 Chroust, III, 5; III, 6. 2 Prim. pisavo nekega regensburškega kodeksa iz let 1024.—1027. v monakovski državni biblioteki (Chroust, III. 5). 3 Chroust, III. 2, 4, 6: IV, 1: VII, 9. 4 Chroust, VIII, 1. 5 Chroust. III, 7. Chroust, III. 7; II, 6. Raba črke e z repom: e (e caudata) in ue je proti koncu 10. stoletja in začetkom 11. stoletja v bavarskih rokopisili v istem tekstu in v istih besedah eno poleg drugega nekaj prav navadnega (Chroust 1, 6; III, 4). Isti pojav lahko zasledujemo tudi v našem tekstu pogostokrat (ecclesia in aecclesia, animae in unimv, gratiae in grafit itd.) Od kratic najdemo v latinskem tekstu: i za zlog rum na koncu besed (membrorum, i. 74, v. 4; peccatorum, f. 74, v. 7; f. 76, v. 7: f. 76, v. 19; suorum, i. 76, v. 7). e (est, f. 74; f. 75. v. 1). t (vel, f. 76, v. 20). Znamenje za zlog ur (ff. 74', 76, 76', 77). Črtica nad besedo za označbo izpadka različnih delov besede (pat = pater, omu — omnia). ; znamenje za zlog us na koncu besed (n. pr. frutrib;). , pri krajšanju zloga que v besedah atque, neque, queque, sicque, eiusque, p p m p za krajšanje zlogov per, pro in pre. ? znamenje za končni us v huiiis, eius (f. 74, v. 16: i. 76'. IS). Vse te kratice ne nudijo nič posebnega in jih najdemo neštetokrat v sodobnih latinskih rokopisih. Od slovenskih imamo krajšano edino le besedo uze kot zadnjo v 6. vrsti na f. 78. Toda tudi tukaj je pisec, ki drugače ni uporabljal kratic v slovenskem tekstu, krajšal le zato, ker mu je na koncu vrste zmanjkalo prostora. Na isti način .so v predidočem latinskem tekstu krajšane besede c«, que (f. 73, v. 19), qua (f. 73', v. 4). Staro pravilo je, da je s tako črtico nad zadnjo črko besede v redu označen izpadek črke m ali pa n. Od ločil naletimo v latinskem kot slovenskem tekstu edinole na piko. Nad besedami prvega slovenskega odlomka je 70krat postavljen akcent v obliki kratke poševne črtice. Po mojem mnenju je pisec tu ravnal tako, kakor so to delali skrbni pisci lat. tekstov tiste dobe, kateri so stavili akcentsko znamenje na razne zloge besed, posebno v tekstih, kateri so bili namenjeni za javno čitanje.1 Ravno naš tekst pa predstavlja splošno izpoved napisano za glasno in javno branje pred ljudstvom. Pisci lat. tekstov so stavili radi razločevanja taka naglasna znamenja posebno na predloge in veznike, katere so v 10. stol. navadno še pisali skupaj s sledečo besedo (prim. v lat. tekstu napisane od roke prvega slov. odolmka dvakrat dte, f. 75, v. 13: f. 76' v. 21; v slov. tekstu pa: i zuetemu, i zuetei f. 78, v. 3; iviieruiu, f. 78, v. 8; iuezem, f. 78, v. 5, 6, akcent spada tu nad i, čeprav je pisan skoraj nad u, stavili so ga vedno nekoliko na desno od naglašenega zloga; i inogu, f. 78, v. 19; iprotiume. 1 W. Wattenbach, Atileifung zur lat. Palaeographie, izd. 1886, 96. i. 78, v. 19; i odineh, f. 78, v. 22; i zuetei, i vzem, f. 78, v. 24; i mo, dvakrat, f. 78', v. 5. 6: i me, f. 78' v. 6; i/noi, f. 78' v. 7; i vuecfni, f. 78' v. 10; v uuek, f. 78', v. 11). Tudi tuje zveneča krajevna in osebna imena z v lat. jeziku neobičajnimi skupinami glasov imajo pogosto akcente (v našem slov. tekstu je posebno pogostokrat akcent tam kjer stoji v poleg a ali kakega drugega samoglasnika ali soglasnika, skoraj polovica akcentov stoji nad u ali v, n. pr.: miloztiavi, f. 78, v. 2; vuurd-ken, f. 78, v. 13; vuolu, vuede, f. 78, v. 14; vueceru, f. 78, v. 18; vuez, f. 78. v. 20; vuenfih, f. 78, 23; vriecfne, f. 78', v. 10). Da bi pa pomenjalo znamenje v našem odlomku mestoma piko nad črko i, kakor trdi to Vondrak (Fris. pamatky, 35—36) je izključeno, kajti prva znamenja v obliki črtic nad i-jem se pojavijo še-le v 12. stoletju. (Steffens, Lateinische Palaogra-phie. 1903, XIX). Zanimivejša v paleografskem oziru je roka, ki je napisala na ff. 158'—161' drugi in tretji slovenski odlomek in pred njima na ff. 151—153 latinski tekst. Na prvi pogled bi jo človek prisodil v starejšo dobo, izkazuje namreč starejši duktus in manjšo okretnost v pisanju nego roka prvega slovenskega odlomka. Natančnejša paleografska analiza nas bode poučila o dobi postanka teli tekstov. Odprto obliko črke a (). ki so jo rabili v drugi polovici 10. in v prvi polovici 11. stoletja le še v okrajšanih besedah, najdemo v našem tekstu enkrat v besedi supnominata (f. 153, v 10). Zgornji deli črk b, d, li in l imajo v latinskem in slovenskem tekstu obliko debelega kola; o kakih črticah, ki bi zaključevale te črke na zgoraj, kakor se pojavljajo v latinski pisavi še-le tekom 11. stoletja, ni v naših tekstih še nobenega sledu. Pri d, i, l, m, n in u najdemo take ostro zavite sklepne črtice na spodnjem robu črke. Take sklepne črtice pri teh črkah so značilne za pisavo latinskih tekstov okoli leta 1000 (Chrousi III. 6 a, 7). V bavarskih rokopisih iz prvih desetletij 11. stoletja je uncialni b še pogost (Chroust III, 5) in,.glej, najdemo ga isto-tako večkrat v drugem in tretjem slovenskem odlomku (f. 159, v. 8, 10; f. 159', v. 1, 2, 3, 13; f. 160, v. 3; f. 160', v. 14; f. 161, v. 1, 6, 8, 13). Kakor v prvem je tudi v drugem in tretjem slovenskem spomeniku oblika črke z jako značilna in ravno taka, kakor v bavarskih rokopisih iz desetletij pred in po letu 1000 (Chroust, III, 6 a, 2, 4, 9; IV, 1 b; VIII, 1). Napisana je ta črka v dveh variantah (Z in CA). O lomljenju črk, ki se pojavlja še-le v drugi polovici 11. stoletja, tudi v teh naših tekstih ni še nobenega sledu. Okrogli s naletimo le v tretjem slovenskem odlomku, ajše tu le v začetku besed sce (f. 160', v 14; f. 161, v. 9) in sco (f. 161, v. 9). Ta način uporabe okroglega s je v bavarskih rokopisih iz zadnjih desetletij 10. stoletja kaj običajen (prim. Chroust III, 2). Od 1 i g a t u r je v rabi prevrženi et (&.) kot veznik in tudi v sredi besede (&as = etas, f. 151, v. 15; iac& — iacet, f. 152', v. 2; pertin& = pertinet, f. 152', v. 17; f. 153, v. 17), dalje ct (f. 151, v. 16; f. 151, v. 17; f. 151', v. 1; f. 151', v. 3; f. 152, v. 9; i. 152, v. 10) in st (f. 151). Po analogiji teh ligatur v latinskih besedah uporabljal je pisec iste tudi v slovenskih tekstih (st: f. 158', v. 1, 3, 8, 12; f. 159, v. 3, 7, 12, 13, 16; f. 159', v. 2, 3, 4, 5. 6, 7. 8, 12, 13; f. 160, v. 6, 9; f. 160', v. 5; f. 161. v. 16; — ct: f. 159', v. 15). za et je rabil pisec tretjega slovenskega odlomka na prav isti način kakor preje v latinskih besedah sedaj v slovenskih: zu&ih (zuetih, f. 160', v. 1) in zuu& (f. 161 , v. 1). Ligaturo z?, v drugi polovici 11. stoletja n. pr. že redko (Chroust III, 9), je rabil pisec tretjega odlomka dvakrat ob koncu vrste zato ker mu je šlo tesno za prostor in je hotel spraviti besedo še v dotično začrtano vrsto (pomisleka, f. 160', v. 12; vlichogede^, f. 161, v. 1). Drugače to ligaturo že pisci 9. in 10. stoletja niso radi rabili. Poleg teh ligatur, navadnih v pisavi latinskih tekstov, ustvaril si je pisec slovenskih odlomkov še nove, neobičajne v latinski grafiki a posebej prilagodene značilnim parom črk v slovenskem jeziku. Te so: tz (f. 158', v. 12; f. 159, v. 10). rz (f. 158', v. 1, 9; f. 159, v. 16; f. 160, v. 8). sz (f. 158', v. 5; f. 159, v. 12), (f. 158', v. 6, 8, 11, 14, 15; f. 159, v. 2, 5, 6, 15; f. 159', v. 5, 9, 12, 16, 17; f. 161. v. 1, 2, 17). Ligaturo ez sem našel enkrat tudi v nekem salzburškem kodeksu, nastalem med 1. 1025. in 1. 1041. (Chroust VIII. 3 a). Ločila manjkajo v drugem slovenskem tekstu popolnoma. v tretjem pa najdemo edino-le piko. Na naglas v obliki strešice naletimo po enkrat v drugem (Tige, f. 159, v. 7) in v tretjem odlomku (bde, f. 160', v. 15). na naglas v obliki črtice oa petkrat v drugem odlomku (neprigemUioki, f. 158', v. nuiivmiki, f. 158' v. ker se ima čitati u zase: ugotouleno, f. 159, v. 13; nicacoie, f. 159', v. 2; iim, f. 160, v. 10). Že pri prvem slovenskem odlomku sem omenil, da sta uporabljena v latinskih spomenikih 10. in U. stoletja ae poleg (e caudata) eno poleg drugega. Isto lahko trdimo za naš latinski kakor tudi slovenski tekst na tem mestu kodeksa. V latinskem testu najdemo haec (f. 152, v. 1) poleg hvc (f. 152. v. 3), Brentae (f. 152', v. 7) poleg Brentv (f. 152', v. 13), edificatio-nem (f. 151. v. 13) poleg aetem? (f. 152', v. 6) itd. Prav tako ie uporabljal pisec v svojem slovenskem tekstu, in sicer v dru- gem odlomku eccv (f. 158', v. 1; f. 159, v. S), vmki (f. 158', v. 6/7), bosige (f. 158', v. 10), a poleg tega tudi priiuiae (f. 158', v. 13); v tretjem odlomku pa poleg mariae (f. 160, v. 13) tudi ztiicistve (f. 160', v. 13). Delitev besed je v drugem slovenskem odlomku neenotna in brez sistema; tretji odlomek pa piše kakor prvi predloge in veznike skupaj s sledečo besedo (n. pr. otboga, vtatbinach, odtogo, predtuima). V tem oziru ravna pisec ravnotako kakor so to delali v sočasnih latinskih tekstih. Ogledati si moramo še kratice. Latinski tekst ne nudi v tem oziru nič takega, kar bi ne bili že neštetokrat našli v drugih sodobnih latinskih tekstih. Tu imamo črtico nad besedo, ki označuje na splošno izpad različnih črk (n. pr. ho = homo, gta = gtoria, df = dicitur itd.) v redu pa izpadek črk m ali n, oziroma zlogov, v katerih se nahaja ena ali druga od teh dveh črk (tepore, f. 152', v. 3). S tako črtico imamo okrajšano tudi e = est in š = sunt ter stara nomina saera kot sps (spiritus), ses (sanetus), ds (deus) itd. Zlogi, v katerih se nahaja črka p so okrajšani na navadni način P (pro), p (pre) in p (per). Končni — ur je označen z znakom r, končni —us pa z znakom {reciuiratur f. 152, v. 1; inuenitur f. 152, v. 12; — omnibus f. 151', v. 6; f. 152, v. 16; carminibus f. 151', v. 10: cupientibus f. 151', v. 7). V slovenskem tekstu imamo okrajšane sledeče besede: nikJse (f. 159', v. 1). Ker znači črtica, kakor sem že omenil. redno izpadek črk m in n, čitati je tu nikimse, kar je tudi s filološkega stališča edino-le mogoče1, ne pa nikierse, kakor čita Vondrak (str. 44). sce (f. 160', v. 10, 12, 13, 14; f. 161, v. 9) in sco (f. 161, v. 9) je razrešiti popolnoma po latinsko: sanete oziroma saneto. Je to ena najstarejših krajšanih latinskih besed, v rabi že izza 5. stoletja. Zelo drzna je kratica t> za bosili (f. 160', v. 2, 17), uporabljena pa zato, ker je čitatelj tu itak lahko vedel, da mora čitati bosih, ker se ta beseda v dotičnem delu teksta večkrat ponavlja. fv ptiuuo (f. 161, v. 4) »je razrešiti kot pro popolnoma po sistemu latinskih abrevijatur. Zanimivo je okrajšana beseda xpen za krščen (f. 161, v. 6). Tu je pisec uporabil prastaro grško abrevijaturo za /p«~>toq = XPS. katero so že zgodaj v tej obliki prevzeli latinski teksti, označujoč z njo tudi latinskega Christus. Posamezne sklone te besede so latinski teksti že v 7. in 8. stoletju označevali kot /po, '/.PJ in po tej analogiji je pisec slovenskih tekstov napisal /.pen, kar bi se pravilno čitalo christen. 1 Fr. Ramovš, Drobnosti iz slovenske gramatike. Slavia, 1, 1922, 34—36. Ako premotrimo duktus, oblike posameznih črk, ligature in kratice pisav latinskih in slovenskih tekstov našega kodeksa v celoti, pridemo do zaključka, da je mogel ta nastati na vsak način v 10. ali 11. stoletju. Natančnejša paleografska analiza tekstov nam pa dopušča strniti časovno obdobje nastanka kodeksa še v ožje meje in to navzlic težkočam, ki jih, kakor sem že zgoraj omenil, nudi datiranje kodeksov v imenovanih dveh stoletjih. Primerjaje naše tekste v celoti in posameznostih s sočasnimi bavarskimi kodeksi sem prišel do zaključka, da je tudi naš kodeks moral nastati nekje v območju bavarskih pisnih šol in to v desetletjih neposredno pred in po letu 1000. Ako mi je dovoljeno strniti dobo postanka v okvir gotovih letnic hotel bi kot take navesti nekako 975 in 1025. Paleografski rezultat naših študij se torej glasi: glavne latinske in slovenske tekste nekdaj freisinškega, a danes monakovskega kodeksa 6426 so napisale v območju bavarskih pisnih šol različne roke v četrtletju neposredno pred ift po letu 1000. Glede slovenskih tekstov pa moram še posebej omeniti, da se v paleografskem oziru glede duktusa, oblik črk, 1 i g a t u r , kratic in drugih znakov ravnajo po m i n u s k u 1 i, kakor je bila v omenjeni dobi v prvi vrsti v rabi za tekste napisane v latinskem jeziku. 3. Drugo važno oporo za datiranje monakovskega kodeksa 6426 kot celote in v njem nahajajočih se slovenskih tekstov posebej nam nudijo notice historične vsebine, katere so v njem na raznih mestih vpisane. Teh notic je vseh skupaj osem. Obširno se je z njimi pečal že Nahtigal (stran 28 si.). Radi važnosti, ki jo imajo za datiranje kodeksovih tekstov smatram na mestu osvetliti jih še enkrat od historične strani ter pri tem ponoviti marsikatere važne izsledke, do katerih je prišel že Nahtigal, nekatera njegova izvajanja pa podvreči reviziji. 1. notica o freisinških posestvih v in okoli kraja Godego na Trevisanskem (f. 1'); 2. notica o dajatvah freisinških pod-ložnikov v Regensburgu in Ergoldingu na Bavarskem (f. 1'): 3. imenik 51 oseb »qui censum dederunt« in 74 drugih brez vsakega nadaljnega pripiska (ff. 78—79); 4. seznam podložni-kov v Aniški dolini na Štajerskem »sub potestate Liutulfi« (f. 126'); 5. seznam prič pri neki zamenjavi med freisinškim škofom Abrahamom in nekim Adalperonom (f. 146); 7. takozvana ranshofenska »constitutio« bavarskega vojvode Henrika II. (ff. 147'—148); 8. dve notici o že imenovanem kraju Godego (f. 152' kol. 2 — f. 153 kol. 1). Vzemimo najprej v pretres beležke, ki govore o kraju Godego. Godego je vas v distriktu Castelfranco in v pro-vinciji Treviso na Benečanskem. Ta kraj se v zvezi s freisinško cerkvijo omenja prvič v neki listini cesarja Otona I. Dne 28. maja 972. je daroval namreč ta vladar cerkvi sv. Kandida v Innichenu (v Pusterški dolini) posestva v trevisanski grofiji blizu reke Vallatus, dalje v kraju Chunio ob Brenti, katerega je neki Wicbertus dal židu Izaku in v kraju Piscatprus, potem v vicentinski grofiji dvor Godego s pravico mesnega trga v okviru naštetih meja in v okrožju treh milj ter ob obeh straneh reke Brente s pritiklinami, to pa tako, da naj ima od vsega tega dosmrtni užitek freisinški škof Abraham, v čigar roke se je daritev izvršila (»in manus nobis satis cari episcopi Abraham appellati ob remedium anim3 nostre tradidimus eo scilicet tenore, ut isdem iam dictus episcopus usque ad obitum sui absque contradictione omnium totum atque integrum teneat atque possideat, postea vero seruitio sancti Candidi redinte-grattmi perpetim inibi permansurum ad Inticam redeat atque respiciat«).1 Ta listina je ponarejena. Časovni podatki v eshatokolu ne soglašajo med seboj, v njem omenjena kancler Liudolf in višji kancler Hatto sta mogla komaj istočasno opravljati svojo službo. Od hronoloških podatkov kažeta annus incarnationis in indikcija na leto 972, leto kraljevanja na 965, leto cesarje-vanja na 969 in v nobenem teh let ne soglašata navedena dan in kraj. Navzlic tako potvorjenemu eshatokolu nimamo vsebini konteksta samega kaj ugovarjati, akoravno kaže tudi ta veliko površnosti, ki jih v drugih listinah Otona I. ni.2 Kraj Godego sam je v poznejših stoletjih dokazan kot freisinška posest in skoraj dobesedno je ponovil kontekst listine Otona f. njegov vnuk kralj Oton III. dne 5. novembra 992. Mogoče je listina Otona III. služila za predlogo pri poznejši fabrikaciji listine Otona I. Na vsak način je pa takrat, ko ie dne 5. novembra 992. kralj Oton III. v Dornburgu (pri Magdeburgu) izstavil freisinški škofiji drugo listino o imenovanih krajih na Trevi-sansketn in Vicentinskem prva še obstojala. Kralj namreč pravi, da ie freisinški škof Abraham »obtutibus nostris presentari fecit preceptum beate memorie domni aui nostri Ottonis uide-licet imperatoris augvsti, in quo continebatur ...«. Sledi skoraj dobesedno posneta vsebina listine iz leta 972. Nato je pa omenjena prošnja škofa Abrahama, naj mu kralj vse imenovano potrdi, nakar je ta na prošnjo svoje stare matere cesarice 1 Najboljši tisk v Monumenta Germaniae hist., Diplomata, 1, 612—613, št. 452; regest pri Bohmer-Ottenthal, Regesta imperii, II, 1, št. 541. 2 Ficker. Beitraege zur Urkundetilehre, 2, 184; Mon. Germ., Dipl., 1, str. 612, opazka; Bohmer-Ottenthal. 1. e. Adelhajde in z ozirom na »frequens seruitium quod ipse (namreč škof Abraham) deuoto animo sepius nobis exhibuit« potrdil dvor Godego (curtem Gudago) z vsemi pritiklinami cerkvi sv. Kandida v Innichenu z dosmrtnim užitkom škofa Abrahama.1 Skoraj dobesedno isti kontekst kot v teh dveh listinah se nahaja v noticah na f. 1' in ff. 152'—153 našega kodeksa. Radi lažjega primerjanja hočem semkaj uvrstiti oba teksta z variantami vred. Listina Otona I. (972 maj 28). Izdaja: Mon. Germ., Dipl. I, 612 do 613, št. 452. [cesar Oton I. daruje] »quasdam res nostri1 iuris sitas in comitatu Tarvisiano liaut longe a fluvio IJallatus2 et in loco qui dici-tur Chunio, qui situs est prope litus Brente, quii fuit Ysaac Judeo tradi-tus3 a VVicberto et in loco qui dici-tur Piscatorus et Vicentino* comitatu in circuitu Gudage ultria tria miliaria et in utraqne ripa Brente5 ius macelli et in eius finibus qu? inter istos designatos fines iacent, que appel-lantur8 Aunario, deinde terminante in aqua qu? dicitur Musone," deinde teminante in flumine Diso et deinde terminante in Litrano unde Silus resurgit, et de ipsa supranominata curte10 Gudago terminante in Auril-lia et deinde terminante in Rescict inter istos designatos fines cum pratis pascuis viis et inviis exdti-bus et reditibus fontibus aquis aquarumqtie decursibus piscationibus molendinis siluis Cod. monac. ff. 152'—153. (prvič izdal Zalili v Fontes rerum Austri-acarum, II. 36, 7; nato Hundt v Abli. d. k. bay. Akad. d. \Viss, III. Cl„ 14, 2. Abt., 77). (f. 152') »Gudago qui iacet in comitatu Taruisiano non longe a fluuio Uallat et in loco qui Aicitur Chunio qui situs est prope litus Brente qui fuit Isahac Judeo traditus a Uvigberto et in loco qui dicitur Piscator et Uincentino co-mitatv in circuitu Gudagae ultra tria miliania et in utraque Brente ius macelli.6 Breue recordacionis de curte no-stra Godigo uel quicquid ad eam pertinet.7 (f. 153) et in eius finibus qims inter istas designatas fines que apellantur Aunario deinde fir-mante in aqua qui dicitur Musone deinde firmante in flumine Diso et deinde firmante in Litrano unde Silus resurgit et de Ipsa curte supranominata firmante in Aurillia et deinde firmante in Rescio. Inter istas designatas fines pratis pascuis siluis 1 Najboljši tisk v izdaji Monum. Germaniae historica, Dipl., 2, 520 do 521, št. 109. 1 v listini iz 1. 992: imperialis. — 2 prepis v mnnakovskem kod. 189 f. 20: Uallat. — 3 v listini'iz 1. 992: Isaac traditus ludeo. — 1 poznejši prepisi listine imajo: Uincentino. — 5 v listini iz 1. 992: Brenfe. — 8 tekst od »Gudago qui iacet« do »ius macelli« stoji tudi na f. 1' kod. 6426 s sledečimi variantami: Godago, VvCgberto, Godagae in Brent?, namesto Gudago, Uvigberto, Gudage in Brente. — 7 tekst od »breue« do »pertinet« je napisan v spodnjem delu kol. 2 na f. 152' in tvori očividno naslov za celo notico na ff. 152'—153. — * v listini iz leta 992: apellantur. — 9 v listini iz leta 992: Musone. — nekateri prepisi listine iz 1. 992 imajo curte supra- et paludibus omnibusque rebus iuste legitimeque ad eandem curtem respicientibus quesitis et inquirenti-bus, ad servitium sancti Candidi ad Inticam in mantis nobis" satis čari episcopi12 Abraham appellati ob remedium animf nostre tradidi-mus.. .«13 paludibus omnia et in omnibus quantvm mihi14 pertinet.« Iz primerjanja tekstov je očividno, da je treba iskati predlogo za zapis v kodeksu v listinah bodisi Otona I. ali pa Otona III. Vprašanje, katera izmed teh dveh je služila za predlogo tekstu v kodeksu je težavno, ker nam kontekst prve izmed obeh ni ohranjen v originalu. Gotove sličnosti med tekstom listine iz leta 972. in tekstom v našem kodeksu bi govorile za to, da se opira naš zapis na tekst te listine. Obe imate besedni red »Ysaac (Isahac) Judeo traditus a Wicberto (Uvig-berto)« v nasprotju s »Isaac traditus Judeo a Wicberto« listine iz leta 992. Tekst listine iz leta 972., kakor se nam je ohranil v prepisu v kodeksu 189 državnega arhiva v Monakovem (f. 20), ima »Uallat« in »curte supranominata« istotako kakor zapis v kodeksu, ne pa »Uallatus« in »supranominata curte« kakor listina iz leta 992. To bi bile sličnosti, ki govore za odvisnost kodeksovega teksta od teksta listine iz leta 972. Gotove razlike pa, ki obstojajo med tekstom kodeksovega zapisa in tekstom listine iz leta 972. si pa lahko razlagamo tako, da so se dotična mesta v originalni listini iz leta 972. glasila kakor stoji v kodeksovem zapisu (»non longe«, »Piscator«, »Uincen-tino«, »firmante« [petkrat], »istas designatas«) ne pa »haut longe«, »Piscatorus«, »Uicentino«, »terminante« in »istos de-signatos«, kakor se glase v obeh listinah. Za ta slučaj bi lahko trdili, da je imel pisec kodeksovih notic pred seboj originalno listino iz leta 972., katera je bila, kakor smo videli, leta 972. pri potrditvi prve listine še ohranjena. Sličnosti med obema listinama pa govore za Fickerjevo domnevo, da se je ponarejevalec listine iz leta 972. opiral na tekst listine iz leta 992.1 Jasnost v to vprašanje bi nam prinesla najdba originalne listine iz leta 972. Na vsak način pa stoji eno: zapis o posestvu Godego na ff. 152'—153 je mogel nastati še-le po 28. maju leta 972., datumu v poštev prihajajoče listine.2 Ker je pa roka zapisa o posestvu Godego, kakor smo pri paleografski analizi videli, ista nominata. — 11 v listini iz 1. 992: sibi. — 12 v listini iz leta 992 za »episcopi« še »iam superius«. — 13 v listini iz 1. 992: anim? sue tradidit. — 14 ta »mihi« je napisan na razuri, zdi se. da je bilo preje tudi mihi napisano. 1 Beitraege zur Urkundenlehre, 2, 184. 2 Zapis na f. 1' smatram za poznejši krajši izpis iz zapisa na ff. 152* do 153. Kdaj je nastal o tem spodaj. kot roka drugega in tretjega slovenskega teksta je s tem podan važen rezultat: drugi in tretji slovenski odlomek nista mogla nastati pred 28. majem 972. leta, pač pa, ker sta vpisana za tekstom o posestvu Godego, še-le po tem datumu. Nemogoče ni, da je kodeksov zapis o posestvu Godego nastal ravno ob onem času, ko je leta 992. škof Abraham zaprosil za potrditev svojih posestev na Trevisanskem in Vicen-tinskem pri kralju Otonu III. Originalno listino je moral takrat vzeti iz svojega arhiva, da jo predloži kralju, a da si ohrani za vsak slučaj najvažnejši del njenega konteksta pustil ga je zapisati radi lažjega zapaintenja (breve recordationis!), v knjigo, katere vsebina ima, kakor je dokazal Nahtigal (stran 19—27) toliko skupnega s škofovskim poslovanjem. Mogoče je, da se je ravno ob priliki potrditve listine iz leta 972. leta 992. izgubil njen originalni izvod, ko ga je bilo treba predložiti kralju daleč od Freisinga v Dornburgu pri Magdeburgu. Domnevo o približno sočasnem postanku zapisa v kodeksu in listine iz leta 992. potrjuje tudi dejstvo, kako se imenuje celoten freisinški posestni kompleks v Italiji. V listini iz leta 972. se naštevajo posamezni kraji, eni »in comitatu Tarui-siano«, drugi v »Vicentino comitatv« in med temi tudi mimogrede »curtis« (dvor) Godego. Listina iz leta 992. sicer ponavlja najpreje tekst iz leta 972., ima pa v potrdilnem pasusu skupno ime za freisinška posestva na Trevisanskem in Vicen-tinskem, namreč »curtis Gudago«. Isto zaznamovanje za vsa tamošnja freisinška posestva pa najdemo tudi v zapisu našega kodeksa »breue recordacionis de c u r t e nostra G o d i g o uel quicquid ad eam pertinet«. Godego s svojim dvorom (curtis) je postal prejkone upravni in gospodarski centrum vseh tamkajšnjih freisinških posestev, katera so začeli od takrat naprej po glavnem kraju naprosto imenovati »curtis« Godego. To ravno tako, kakor je prišlo v navado imenovati obširen kompleks freisinških posestev na Gorenjskem po upravnem in gospodarskem središču (Škofji) Loki s »curtis Lonka«.1 Nahtigal polaga v svojih študijah veliko važnost na konec kodeksovega zapisa o posestvu Godego, kateri navezuje na pertinenčno formulo listine in se glasi »omnia et in omnibus quantvm m i h i pertinet«, sklepajoč, da se nanaša ta »mihi« na freisinškega škofa Abrahama, kajti le njemu je bilo do smrti podeljeno posestvo Godego, katero naj bi po njegovi smrti pripadlo innichenski cerkvi. Ker se predstavlja ta »mihi« tako osebno, domneva Nahtigal, je nemara celo dotično notico napisal škof Abraham sam. Tega mnenja je bil že Kopitar (Gla-golita Clozianus), prevzel ga je Merkel (Mon. Germ.. Leges. 3, 254) in registrira ga tudi Hundt: »als Aufzeichung von der Bi- 1 Zahn v Fontes rerum Austriacarum II. 31, str. 89 (1074). schofs eigener Hand gilt der Eintrag iiber Oodego auf der Riickseite des f. 152 und Vorseite des f. 153.«1 Meni se zdi neverjetno, da bi se visoki cerkveni dostojanstvenik kot je bil škof Abraham pečal osebno s takimi zapisi. Ako ni cela notica prepis iz kake danes neohranjene predloge, se ta »mihi« da razložiti tudi na ta način, da je ta tekst škof diktiral piscu v pero. Takih slučajev, da nastopa kaka oseba v kontekstu kot govoreča v prvi osebi imamo ravno iz časa škofa Abrahama več. Neki zamenjalni akt med nekim Aronom in škofom Abrahamom je kakor ponavadi zasnovan najprej v objektivni obliki. Po zamenjavi je pa eden izmed kontrahen-tov, Aron, prosil naj vpišejo tudi njegove pravne zadeve, katere je imel z nekim Sigihardom in Uualdcozom in ko so mu to dovolili, diktiral je piscu »Sigihardus... tradidit iugera V. mihi adiacentia. Econtra ego Aaron tradidi eidem Sigihar-do.. .«2 V drugih slučajih zopet je vpeljan eden kontrahent v subjektivni obliki kot »ego... tradidi« v tekst, ki je drugače zasnovan povsem objektivno.3 Tako si razlagam tudi zapis v našem kodeksu z njegovim »mihi« vred kot nastalega potom diktata. Omeniti vredno je pa tudi, da je roka, ki je zapisala ta zapis ista kot roka drugega slovenskega odlomka, ki je po splošnem mnenju jezikoslovcev istotako nastal potom diktata. Vendar ni potreba, da bi se ta »mihi« nanašal ravno na škofa Abrahama, kakor to misli Nahtigal. Posestvo Oodego po smrti škofa Abrahama (t 26. maja 994) ni pripadlo Innichenski cerkvi temveč ostalo še nadalje pod oblastjo freisinškega škofa. Ker je pa bilo preoddaljeno zamenjal ga je drugi naslednik škofa Abrahama škof Egilbert s trentinskim škofom Udalri-hom I. proti pogoju, da dobi zato od tega drugo posestvo, ki mu bo bolj pri rokah. Ker sta nastopila tako freisinški kot tren-tinski škof vlado leta 1006., trentinski Udalrih 1. je pa umrl okoli 24. avgusta leta 1022.,4 pade ta zamenjava med leta 11)06. in 1022. Radi pri izvršitvi zamenjave nastalih težkoč je pa razveljavil freisinški škof Egilbert črez nekaj let — že po smrti trentinskega škofa Udalriha I. — v soglasju z njegovim naslednikom škofom Udalrihom II. (vladal: 1022—1055) sklenjeno zamenjavo.5 Prejkone se je to zgodlo kmalu po nastopu vlade škofa Udalriha 11., to ie kmalu po letu 1022. Oodego je ostal torej last freisinškega škofa. Tamošnja posestva se omenjajo še pod škofom Egilbertom kot freisinška 1 Friedrith Hector Graf Hundt. Bayrische Urkunden aus dem XI und XII Jahrhundert. Abhandlungen der k. bayer. Akademie der Wiss. III. Cl. XIV. Bd. II. Abth., Miinchen 1S78. posebni odtis. str. 49. op. 5. 2 Bitterauf. 2. Lil—LIII in št. 1248 (.id 972—976). Bitterauf. 2, št. 1239 (972—976), 1259, 1260 (977-994). ' Gams, Series episcoporum ecclesiae catholieae, 317. B Zahn v Fontes rerum Austriacarum, II. 31. 60—61. št. 60 (k »c. 1020',). zemlja (med 1031 in 1039)1 in tudi v 12. in 13. stoletju lahko zasledujemo posestno kontinuiteto freisinške cerkve nad ozemljem in dvorom Godego.2 Tako vidimo, da so notice o posestvu Godego v našem kodeksu mogle nastati še-le po 28. maju 972., ko je prišlo to posestvo v last freisinške cerkve. Zunanji povod za vpis notice na ff. 151'—153 je bil dan mogoče o priliki, ko je škof Abraham leta 992. zaprosil za potrditev posestev na Trevisan-skem in Vicentinskem. Zunanji povod za vpis druge notice o Godegu na f. 1' so pa mogoče dala pogajanja škofa Egilberta s trentinskima škofoma Udalrihom 1. in Udalrihom II. Verjetnost te druge hipoteze hočem utrditi s sledečimi izvajanji o freisinških posestvih v Regensburgu in Ergoldingu. Neposredno za notico o kraju Godego na f. 1' sledi še na isti strani notica o freisinških podložnikih in njihovih dajatvah v in pri Regensburgu in vErgoldingu (okraj Lands-hut na Bavarskem) glaseča se tako-le: »Decem solidos a uiris qui sedent in Radespona persolui qui debentur et qui perti-nent ad curiam Ergoltinga. Et de curtilibus quae iacent in Radespona ■ 1111 - solidos argenti persolui debentur. A uiris qui exterius sunt •11- talenta dari debentur et XL nummi. Et illo-rum hominum numerus -L-lili-. Item in Radespona decem et octo feminae dare debent VII- solidos et VI- nummos. Item exterius sunt due de nonaginta feminae quae soluere debent • III- talenta et V - solidos.« Pod vlado freis. škofa Egilberta opazimo stremljenje pridobiti si v mestu Regensburgu lasten dvor. Enega je podaril škofu cesar Henrik II. (umrl 13. julija 1024) in ga 11. septembra 1024. potrdil njegov naslednik kralj Konrad II.3 Dva druga je škof Egilbert pridobil potom zamenjave od regensburškega škofa Gebharda I. (umrlega 27. marca 1023), in sicer enega v mestu samem, drugega pa izven mestnega obzidja (duo curti-lia.. . unum scilicet iacens in Radenspona quod Gezo clericus possidet, alterum curtile foras murum eiusdem urbis positum equiperantia T iugum).'1 S temi dvemi freisinškimi dvori je po mojem mnenju v zvezi notica na f. 1' našega kodeksa. Omenja davščine od dvora (curtile) ter podložnike obeh spolov v Regensburgu samem (in Radespona) in podložnike »qui exterius sunt«, ravnotako pa pozna tudi zamenjalni akt en dvor »in Radenspona« in drugega zunaj mesta (foras murum eiusdem urbis), Ker pa moremo ta zamenjalni akt približno datirati — Bitterauf ga datira z ozirom na v njem omenjenega freisin- 1 Bitterauf, 2, 291, št. 1437. 2 Zahn, 1. c„ 106, št. 108 (1159); 108, št. 110 (1159): 211, št. 206 (1261): 318, št. 294 (1272). 3 Listina izdana v Mon. Germ., Dipl., 4, 4. št. 3. 4 Bitterauf. 2. 255—256, št. 1394. škega odvetnika Odalschalka, ki se prvič pojavi leta 1022. in smrt regensburškega škofa Oebharda (t 27. marca 1023) z letnicama »1022—1023« — dana nam je tudi opora za datiranje notice v našem kodeksu. Nastati ni mogla pred letom 1022., pač pa je verjetnost velika, da je nastala kmalu potem ko je prišlalreisinška cerkev v posest tistih dveh dvorov v Regens-burgu. Z ozirom na paleografske posebnosti njene pisave ne bi potegnil spodnjo mejo postanka zapisa preko letnice smrti takrat vladajočega freisinškega škofa Egilberta, to je 1. 1039. Z zapisom v našem kodeksu je hotel freisinški pisec zabeležiti. kaj gre njegovi cerkvi od posestev, ki jih je ta nanovo pridobila in koliko oseb moškega in ženskega spola je prišlo pod oblast freisinškega škofa. Take notice gospodarskega značaja se v 11. stoletju začnejo pogosteje pojavljati in so predhodnice poznejših urbarjev. Da podkrepimo datiranje tiaše notice nekako v dobo okoli ali kmalu po letih 1022—1023 imamo še eno oporo. Neposredno pred notico o Regensburgu in Ergoldingu stoji vpisana notica o posestvu Godego tako, da začenja tekst druge še v isti vrsti kot se končuje tekst prve. Sicer ste roki obeh notic različni, a duktus in paleografska analiza kažeta na približno sočasnost. Gori smo izrekli verjetnost, da je nastal vpis o posestvu Godego na f. 1' ob priliki pogajanj med trentinskim škofom Udalrihom II. in freisinškim škofom Egilbertom kmalu po letu 1022. Kaj bi bilo torej čudnega, ako bi bile na isti strani skupaj vpisane notice, ki so glede na pisavo sočasne in ki se nanašajo na pravna dejanja izvršena v nevelikem časovnem razdobju, mogoče obe v letih 1022 ali 1023. Toda ako bi imelo ostati to le domneva, eno je gotovo: ista roka, katera je napisala na f. 1' notico o Regensburgu in Ergoldingu napisala je na ff. 78'—79 seznam osebnih imen in pristavila pri eni skupini teh: »isti sunt qui censuin dederunt«. S Schmellerjem1 sem mnenja, da je ta imenik le nadaljevanje notice na f. 1' ter predstavlja imena onih oseb moškega in ženskega spola, ki so bile cd leta 1022 ali 1023. dalje primorane plačevati davščino (census) freis. škofu. Število podložnikov na f. 1' se razlikuje od števila onih na ff. 78'—79 samo za 11. kar se da razlagati tako. da pisec ni doznal za imena vseh. Nahtigal je našel nekatera enako glaseča se imena v našem imeniku in v seznamu podložnikov, katere je med leti 977 in 981 dal freisinški škof Abraham na zgornjem Koroškem v naštetih krajih kleriku Ruodhariju kot zameno za druge v Gorenji Beli (Obervellach) in Stalin istotam.2 Radi teh slič- 1 Miinchener Gelehrte Anzeigen, 1837, 107—110: citat po Nahtigalu str. 7. " Akt je najbolje izdal Bitterauf. 2, 167—168. št. 1275 (h 1. »977—981«). nosti je prišel do sklepa, da je v našem kodeksu imenovane osebe »skoro brez dvoma istovetiti in pripisovati« istim krajem na Koroškem (str. 36—38). Po mojem mnenju je osebe, katere so se zvale Uuipo (Uvipa), Engiza (Engiza), Enzila, Liuppa (Liupa), Lanza (Lanzo), Azo, Minigo, Azza (Aza), Azala, Razo (Raza), Isanhart, Peza, Gisalrat (Kisalhart), lmizi, Adalsuint, Geza (Keza), Liuzzo, Liuza (Liutza) radi same sličnosti v imenih kaj težko identificirati. Ta imena so v tisti dobi v jugovzhodnem območju nemškega jezika kaj navadna. Pogled v imenik Bitteraufove izdaje freisinških tradicij ali pa v kako drugo zbirko dokumentaričnega gradiva iz tiste dobe nam kaže, da se samo v drugi polovici 10. in v prvi polovici 11. stoletja omenjajo taka imena prav pogostokrat. V seznamu oseb iz zgornje Koroške najdemo slovenska osebna imena (Tihinar, Goztibil, Goztizai, Radagozt, Vitina, Siuina, Lunota, Tichodrah, Lazdimir, Uuolconga, Zidebit, Godemir), v kodek-sovem zapisku taka manjkajo, kar kaže prej na kak popolnoma nemški kraj kot njihovo domovino. Zaporednost imen Azo in Minigo, skupna koroški listini in zapisu v našem kodeksu, se mi zdi preveč slučajna, da bi kaj dokazovala. Imenski seznam na ff. 78'—79 sledi neposredno za prvim slovenskim odlomkom in je moral torej biti vpisan časovno za njim na prazne folije kodeksa. S tem je podan dokaz, da je mogel nastati zapis prvega slovenskega spomenika najmanje še pred leti 1022—1039, ko je z ozirom na njegove paleograf-ske posebnosti mogel nastati ta seznam osebnih imen. Iz istih vzrokov je mogla neposredno pred regensburško notico vpisana notica o posestvu Godego nastati najmanje še pred leti 1022—1039. Ta notica o posestvu Godego je pa, kakor kaže besedilo, skoraj dobeseden a z ozirom na paleografske posebnosti mlajši izpis iz obširnejšega »breue recordacionis de curte nostra Godigo« na ff. 152'—153, torej je ta »breue recordacionis« v sredini kodeksa gotovo nastal pred kratkim zapisom na ovojnem listu. Ker je pa roka, katera je napisala na ff. 152' do 153 zapis o posestvu Godego ista kot roka drugega in tretjega slovenskega odlomka, dana nam je glede zapisa tudi ostalih dveh slovenskih odlomkov nekaka spodnja časovna meja, to sta letnici 1022 in 1023, kajti pred tem terminom na podlagi naših zgorajšnjih izvajanj ni mogla nastati regensburško-er-goldinška notica. Ker sem pa zgoraj tudi dokazal, da drugi in tretji slovenski odlomek nista napisana pred letom 972., dana nam je s tem doba njiju zapisa: 972—1022/1023. Ker pa paleo-grafska analiza ne dopušča, da bi stavili i prvi slov. odlomek pred leto 972. in ne nekako po letu 1039., a historični izsledki to datiranje v vsem potrjujejo in kažejo preje na dobo okoli 1022 1023 kot spodnjo časovno mejo, lahko rečemo glede vseh treh tekstov: zapis slovenskih odlomkov v kodeksu 6426 mo- nakovske državne biblioteke je nastal po letu 972., a med njimi oni drugega in tretjega pred leti 1022/1023, prvega tudi verjetno pred to dobo, na vsak način pa nekako pred letom 1039. Paleografski izsledki, na podlagi katerih sem stavil naše tekste v zadnje četrtletje desetega in prvo četrtletje enajstega stoletja podpirajo torej v vsakem oziru moje historične rezultate. Ostali historični teksti vpisani v naš kodeks se dajo isto-tako spraviti v sklad z dobo, v katero stavim postanek celega kodeksa in zapisa slovenskih tekstov še posebej. Na f. 126' stoji notica: »In Enisitala sub potestate Liutulfi haec mancipia sunt: Gotta cum suis filiis VI, Geza cum filiis V, Diotrat cum filis II.« Roka, ki jo je napisala kaže povsem iste poteze kot roka, ki je napisala na ff. 1', 78' in 79 notice o frei-sinških podložnikih v Regensburgu in Erdoldingu, o katerih sem rekel, da so nastale nekako med leti 1022—1039. »Enisitala« je posebno ime za oni del doline reke Aniže (Enns), kateri se lazteza na Štajerskem od salzburške meje do Admonta.1 Nah-tigal (str. 39) domneva, da bi mogel biti ta Liutulf, kateri je imel posestvo v zgornji aniški dolini isti kot oni Liutulfus ozir. Liutolfus, kateri je rekognosciral eno listino Otona I. za frei-sinško cerkev in škofa Abrahama. (Druga pri Nahtigalu citirana listina s kanclerjem Liutolfom ne prihaja tu v .poštev, ker je v dotičnem delu potvorjena. Gl. zgoraj str. 19). O tem Liutulfu vemo za marsikatere podatke. Od 29. aprila 952. dalje je bil notar in od 11. avgusta 953. do 15. oktobra 967. kancler Otona I., koncem leta 967. ali početkom 968. je postal škof v Osnabrucku in umrl 31. marca 978.2 Je-li imel in kako bi bil prišel osnabriiški škof do posestev v aniški dolini, o tem nam ni ničesar znanega in je tudi dokaj neverjetno. Na f. 146 je napisana od roke, na katero naletimo le enkrat v celem kodeksu, notica s sledečim besedilom: »Isti sunt testes concambii Abrahe episcopi et Adalperonis: Perahtold, Ruod-preht, Ludolf. Oto. Hestolf, Jodunch, Jodunch, Pero, Engilmar. Isti sunt serui: Humpreht, Sintpreht, Diotpreht, Reginhalm«.3 Z Nahtigalorn sem mnenja, da je omenjeni Adalpero član bavarske rodbine grofov iz Ebersberga in Sempta, in sicer Adal-bero I., kateri je umrl 11. sept. okoli leta 972.4 Za pridelitev našega Adalberona k tej rodbini govori dejstvo, da so nam znani ozki stiki, ki so vezali člane te rodbine s freisinško cerkvijo. Prednik škofa Abrahama, škof Lantbert, je zamenjaval 1 Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark, 168. 2 Bresslau, Handbuch der Urkundenlehre, 1, 2. izd., 439—440. 3 Prvič izdal že Hundt,'Abhandlungen d. k. bayer. Akad. d. \Viss, III. CI., 14, 2. Abth., drugič Bitterauf, 2, LIH. 4 Prim. Meichelbeck, Historiae Frisingensis t. 1, 176. zemljišča z grofom Adalberonom.1 O kaki listini, ki bi odgovarjala naši notici, mi pa ni ničesar znanega. Pač pa najdemo ista imena prič, kakor v našem zapisu tudi v tradicijskih aktih izza dobe Adalberona I. iz Ebersberga in Sempta, to pa ne samo po eno ime temveč dve do štiri imena skupaj v enem aktu enako glaseča se kakor v našem zapisu.2 Naš zapis po Bitteraufu (2, str. LIII) ni originalen, to je, ni vpisan takrat, ko se je zamenjava res izvršila, temveč poznejši prepis. V dobi, ko je nastal naš zapis so v pravnem življenju imele glavno dokazilno moč pri različnih pravnih aktih edino-le priče. Na imena teh so polagali pri zamenjavah, darovanjih itd. glaven pomen, z njimi vred je stala in padla prav-nokrepnost dejanja. Včasih niso na pergament niti napisali, za kaj je šlo pri pravnem dejanju, temveč zabeležili v glavnem le pri tem navzoče priče. Zapisovali so take sezname prič v kodekse, katerih vsebina nima s pravnim aktom prav nobenih zvez, tako n. pr. v Regensburgu v rokopis s homilijami, torej ravnotako kakor v našem slučaju." Ena taka »notitia testium« se nam je. kakor vidimo, ohranila v našem kodeksu v poznejšem prepisu. Zanimivo je pri tem, da nam je obstoj takih aktov znan ravno iz Ebersberga, domnevne domovine našega Adalberona/ Za postave bavarskega vojvode Henrika II., izdane v Rans-hofenu ob Innu in imenovane »constitutiones Ransho-fenses« nudi naš kodeks na ff. 147'—148 edini znan celoten tekst.® Te postave so nastale nekako v dobi 985—995 in se torej kaj vjemajo z dobo postanka naših tekstov." Vendar kaže paleografska analiza, da je vpisan tekst v naš kodeks nekoliko pozneje, nekako tekom prve polovice 11. stoletja. Kakor vidimo tudi ranshofenske postave, notica o pričali pri zamenjavi med škofom Abrahamom in Adalberonom in seznam podložnikov nekega Liutulfa ne nasprotujejo našim izvajanjem, ki smo jih izrekli gori glede historičnih beležk o posestvu Godego in freisinških podložnikih in davščinah v Regensburgu in Ergoldingu. Pač pa te notice izpopolnjujejo prejšnje in potrjujejo moje zgoraj izrečeno mnenje o dobi zapisa slovenskih tekstov našega kodeksa. 1 Bitterauf, 2. 78—79, št. 1152 ( k I. 956—957). 2 N. pr. Bitterauf. 2, št. 1157. 1164, 1166, 1168. 1175, 1176, 1182, 1192. 1203. 1204. 1205. 1217. 1220, 1225 itd. 3 Redlich v Mittheilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung. 5. 36 in Die Privaturkunden des Mittelalters. 73 (Handbuch d. mittelalt. und neueren Gesch., IV, 3). 4 Redlich v Mittheilungen etc., 5, 52. 5 Izdal Merkel, Monuinenta Germaniae hist., Leges. 3. 484—485. 6 Riezler, Geschichte Bayerns, 1, 374—375. 4 Slovenski teksti monakovskega kodeksa, kateri obsegajo, kakor znano, splošno izpoved starejše oblike, pridigo o grelni in mlajšo splošno izpoved, so nastali zato, ker se je izkazala dejanska potreba, imeti tako besedilo pri rokah. Ker kaže kodeks, v katerem so vpisani, v vsem znake freisinške prove-nience, se nam takoj vsiljuje misel, da so služili slovenski teksti članu freisinške cerkve pri izvrševanju njegovih duhovsko-pastirskih dolžnosti med Slovenci. Izrazil je to mnenje že Do-brovskj'1 in K(opitar) imenuje leta 1822. naše tekste »das nordkarantanische Vademecum eines Frevsinger Missionars«.2 Leta 1836. je Kopitar svojo trditev o freisinških odlomkih še razširil. V svojem »Glagolita Clozianus« trdi, da je avtor slovenskih odlomkov freisinški škof Abraham (953—994), Ka-rantanec po rodu, sklepajoč tako-le: Quae nempe in codice no-tantur de tcrminis donationis »mihi« pertinentis in Gudago comitatus Tarvisini, rnanu sint scripta ipsius Abrahami necesse (est, utpote cui s ol i (a. 972) ad vitae tempus obtigit haec Tra-ditio, post obitum cessura ecclesiae Aguntinae (Inticensi). C h a-rac tereni vero hujus notae de Gudago oculatus et peritus testis J. B. Bernhart eundem statuit cum charactere primae confessionis formulae, tantum paullo crassiorem. Et nota, J. B. Bernhartum universim in codice distinguere (idque non se sequentes sed mixtim invicem discurrentes) tres characte-res, omnes tamen ita similes inter se, ut si minus eidem scrip-tori diversae aetatis aut pennae. saltim eidem saeculo X. sint attribuendi. (Verbo fuit codex ipsius Abrahami Ep. »vademecum«), Dalje izvaja Kopitar s filološkega vidika, da je mogoče napisal Abraham sam slovenske spomenike vsaj deloma in pravi, da je ista roka kot notico o posestvu Godego ter 2. in 3. slov. odlomek napisala tudi ranshofenške konstitucije vojvode Henrika, kajti v teh in v obeh slov. odlomkih je zamenjavanje črk b in n pogosto.3 A. Schmeller ni v oceni Kopitarjevega »Glagolita Clozianus« tako trdno prepričan o avtorstvu Abrahamovem, temveč sklepa le »dass diese slavischen Formeln dem Zeitalter Abra-hams, oder gar ihm selbst nicht ganz ohne allen Zweifel zuge-schrieben werden dtirfen«. Odpušča pa odprto vprašanje, je-li pripisovati slov. tekste Batonu, kaplanu freis. škofa Elenharda (1053—1078).' 1 Slovanka, 1, 1814. 249—251 (citat po Vondraku, 67). 2 lahrbucher der Literatur, 17, (1822) 102. 3 Glagolita Clozianus (Vindobonae .1836), str. XXXIV, XLI in XLII. 4 Miinchener Gekhrte Anzeigen, 1837, št. 142, 107—110 (citat po Nah-tigalu str. 8). Da Bato ne pride v poštev je poudaril že Nahtigal (str. 6, op. 16). Pač pa so se Kopitarjevega mnenja glede Abrahama kot avtorja slov. odlomkov poprijeli brez drugega Merkel,1 Marn,2 Janežič,:1 Kleinmayr," a deloma Glaser"' in Sket." Vondrak se ne strinja s Kopitarjevim mnenjem.7 Gruden meni deloma po Schmellerju, da >.prvi spomenik, ki po najnovejših preiskavah datira iz konca desetega stoletja, je morda služil škofu Abrahamu... pri drugih dveh odlomkih, ki se pripisujejo koncu 11. stoletja, pa je misliti na freisinškega škofa Ellenharta in njegovega kaplana Wathona«.8 Moja zgorajšna izvajanja so, kakor menim, precej omajala Kopitarjeve zaključke. Prvič je ostalo posestvo Godego tudi po Abrahamovi smrti pod oblastjo freisinških škofov in se tisti »mihi«, ki ga po mojem mnenju ni napisala škofovska roka, nanaša lahko tudi na kakega Abrahamovega naslednika: drugič ste roki, ki ste pisali notico o tem posestvu in ransho-fenske konstitucije povsem drugi kot ona prvega slov. odlomka; tretjič ne kaže kodeks ne s paleografskega stališča in ne glede celotnega sestava take enotnosti kot jo domneva Kopitar. V nov tok je spravil vprašanje o avtorstvu slovenskih odlomkov Nahtigal v svoji, na široko zasnovani razpravi. Mnenja je, da je naš kodeks po svojem značaju in namenu zasnovan kot knjiga, katera je služila za privatno rabo nekega freisinškega škofa v njegovem pastirskem poklicu, zlasti med Slovenci, med katerimi je imela tedaj freisinška škofija zelo mnogobrojna in obsežna posestva. Posestno-zgodovinski pri-piski v kodeksu se tičejo vsi freisinške škofije, predpolagajo, oziroma se naslanjajo in so približno sočasno vpisani kot razne listine iz sredine škofovanja freisinškega škofa Abrahama (to je okoli leta 975.), zato je iskati tudi prvi postanek rokopisa v tej dobi in v škofu Abrahamu iniciatorja našega kodeksa. V tem potrjujejo Nahtigala vesti, ki jih imamo o goriško-koro-škem pokolenju škofa Abahama ter pregnanstvu, ki ga je prebil sredi svojega škofovanja najbrže v glavni freisinško-koro-ški cerkvi na Otoku ob Vrbskem jezeru, katero je opremil s knjigami; njegova ljubezen do knjig sploh: dalje njegovi stiki s koroškimi posestvi in stremljenje pridobiti freisinški cerkvi posest na slovenskih tleh, posebno pa na srednjem in severo-zapadnem Koroškem, kamor kažejo tudi posestno-zgodovinski 1 Monumenta Germaniae histor., Leges, 3. 254. 2 Jezičnik, 5, 48 si.: 26, 63 si. 3 Slovenska slovnica, izd. 1854, str. 120 (prim. Nahtigal, 8—10). 4 Zgodovina slovenskega slovstva, 1, 45. 5 Zgodovina slovenskega slovstva, 1, 45. 6 Slovenska slovstvena čitanka, 3. izd.. 1914, 23. 7 Frisinske pamatky, 5. 8 Zgodovina slovenskega naroda, 503. pripiski in dijalektološki značaj slovenskih odlomkov. Da podkrepi verjetnost svojih preiskavanj smatra Nahtigal za potrebno proučiti kodeks sam v originalu ter vse ohranjeno in dostopno freisinško rokopisno gradivo 10. in 11. stoletja.1 Nahtigalovemu mnenju se je pridružil Grafenauer, ki poleg tega, sledeč Kopitarju, še piše, da je bil Abraham po rodu Karantanec, najbrže Slovenec in da so nastali slovenski odlomki bržkone celo z njegovim sodelovanjem, in sicer prvi okrog leta 975., ko je bival Abraham več let stalno na Koroškem, drugi in tretji pa nekoliko pozneje, a bržkone še za življenja Abrahamovega.'2 Zgoraj sem dokazoval, da ne kaže glede celotnega sestava naš kodeks one enotnosti v sestavi kakor jo predvideva Nahtigal; dalje podal paleografsko analizo in kritično osvetlil posestno-zgodovinske zapise, kar sicer ne izključuje glede postanka kodeksovih tekstov dobe škofa Abrahama, a se lahko nanaša tudi na njegova naslednika. Preiskati moram še domnevno koroško - goriško po kolen je škofa Abrahama in njegovo bivanje na koroških tleh. Kar se tiče pokolenja škofa Abrahama in njegovih zvez s cerkvijo sv. Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru, zasledil sem prve vesti o tem pri koroškem zgodovinopisen Jakobu Unrestu (umrlemu 1. 1500.). V svojem »Chronicon Carinthiacum« piše Unrest dobesedno: »Hye find vermerekt Graffen im Lannd Karnndtn gefeffen, und der Chlo-fter-Stiffter. — Phaltzgraf in Karnndtn, nun die von Gortz ge-nant, und find doch geporn Hertzog von Karnndtn, wy dy (str. 524) Oelchrifft fagt, untter den ainer genant Graf Abraham ward Bischoff zu Freyfing, der hat geftifft dy Probstey zw Wertfee, und funff Phrunt dafelbs und ainen Techant. — Der annder Stiffter z\v Wertfee ift gewefen ein Edelman, genant Oorg Vnckhenftainer, der cham zu ainem Bischoff von Frei-fing genant Pifchof Waldan, der dy Zeyt zu Wert \vas, vvan die Lehnfchaft zu Wert von Recht und Alter gen Freysing gehort. \van Oraf Abraham von Gortz und Bifchoff zu Freifing das alfo giftifft und geordnet hat«.3 Nato podaja Unrest izvleček iz sicer znane darovnice, s katero je neki plemenitaš Jurij, ko je-prišel k freisinškemu škofu Waldonu (vladal 883—906) na Otok. kjer počivajo ostanki svetih mučenikov Primoža in Felicijana, podaril tamošnji cerkvi, škofu Waldonu in njegovemu odvetniku Vadalhohu vse to, kar je Heimo, sin Vitogojev, dal 1 Nahtigal, 27, 41, 43. 2 Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1. izd., 304: 2. izd., ,30—31. 3 Izdal Simon Frid. Hahn, Collectio monumentorum veterum et recen-tium, Brunsvigae 1724. 1. 523—524. nad Vrbskim jezerom v last svoji ženi Tunci, Jurijevi soprogi, z željo, da se on in njegova žena po smrti pokopljeta v cerkvi na Otoku in da se ju ondotni duhovniki spominjajo v svojih molitvah.1 Unrestovo kroniko, posebno pa oni del, ki govori o starem koroškem plemstvu, so v 16. stoletju mnogo prepisovali in ekscerpirali. Premonstatenški samostan v Strahovu v Pragi hrani rokopis iz leta 1596., v katerem je iz Unresta posnet med drugim tudi oni del kronike, kateri govori o starih koroških rodbinah, škofu Abrahamu in proštiji na Otoku.2 Podobne rokopisne izvlečke iz Unrestove kronike, ki jih citira kot »Elen-chus veterum familiarum Carinthiae« je moral imeti pred seboj bavarski historiograf Wiguleus Hund (1514—1588), ko je napisal v svojem leta 1582. v prvi izdaji izišlem delu »Metro-polis Salisbvrgensis« sledeče mesto: »Abraham... Hunc qui-dam putant fuiffe Palatinum Carinthiae, qui poftea Coinites de Gortz vocati funt. fundator Praepofiturae in Werd, ad Lacum Werdfee quinq; praebendarum vna cum Decano, ficuti legi in Elencho quodam ieripto veterum familiarum Carinthiae.«3 Koroški historiograf Hieronymus Megiser (c. 1553—1618) je črpal svoje podatke glede proštije na Otoku in škofa Abrahama iz dveh virov, ki jih kot taka razlikuje. Prvi, ki ga imenuje »Kharndterische Verzeichniisse« je moral biti podoben ekscerpt kot ga je uporabljal Hund, v njem pove isto kar ta, a pristavlja le. da je škof Abraham umrl leta 1005." Drugi vir, zaznamujoč ga s »Die gemeine Kharndterische VerzeichniiB« je posnetek iz Unrestove kronike. Ustanovitev te proštije po Abrahamu datira Megiser okoli 1. 1000/' Megiserju sledi v tem Valvasor.6 Prvi, kateri je, kolikor vem. spravil ustanovitev proštije ob Vrbskem jezeru v zvezo s prognanstvom škofa Abrahama na Koroškem je bil goriški historiograf jezuit Martin Bauzer (Bavčar. 1595—1668). V svojem kmalu po 1. 1654. nastalem a v rokopisu ostalem delu »Historia rerum Noricarum et Fo-roiuliensium«7 govori o uporu bavarskega vojvode Henrika in 1 Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, 3. 18—19. št. 48 k 1. (883 do 906): Fr. Kos. Gradivo za zgod. Slovencev. 2, št. 327. 2 P. Jacob Wichner, Ein altes Chronikenbuch, Beitrage zur Kunde steiermark. Geschichtsquel1en, 19. 1883, 75—76. -1 Metropolis Salisbvrgensis, izd. 1582 (Ingolstadii). 40—41:.izd. 1620 (Monachii), str. 105. * Po mojem mnenju zamenjuje Megiser tu leto smrti Abrahamove z letom, ko je umrl njegov naslednik na freisinški škof. stolici, Goteskalk (umrl 6. maja 1005). 5 Chronica des lobKchen Ertzhertzogthumbs Kharndten. Leipzig 1612, 685—686. s Das Erz-Herzogthum Karndten, 2. izdaja, 55. 7 Uporabljam prepis iz 1. 1777. v državni liceiski knjižnici v Ljubljani (rokopis 56, f. 100'). škofa Abrahama proti cesarju Otonu II. ter piše, da je bil vojvoda poslan v prognanstvo v Ingelheim, Abraham pa v Cor-vey, oba pa da sta skrivaj ušla domov (uterque vero exilium eludens clandestina fuga ad proprios lares rediit). Nato začenja Bauzer nov odstavek »Abrahamus interea in Carinthia ad patriam soluin delatus ex avitis suis censibus ad lacum Wertsee nuncupatum fundavit collegiatam ecclesiam cum de-cano et quinis canonicis sacram aedem patrocinio S. S. Primi et Feliciani martyrum erectam ipse cultui divino initiavit illa-tis in illam dictorum sanctorum lypsanis.« Kakor vidimo nam predstavlja Bauzer vso stvar tako, kakor da je bil iz pro-gnanstva ubegli škof poslan drugič v prognanstvo, sedaj na Koroško, svojo domovino. Kajti tudi Bauzer trdi, da je škof Abraham iz rodu goriško-palatinskih grofov.1 To in pa podatke o ustanovitvi proštije je mogel posneti iz Hunda in Me-giserja. podatke glede sredstev za ustanovo in relikvij pa dodati sam. Hunda in Bauzerja v rokopisu (citira ga kot »auth. hist. Noric. M. S.«) uporablja kranjski zgodovinopisec Ivan Ludvik Schonleben (1618—1681) v svojem 1. 1680. izišlem delu o Kranjski. Podal je nekoliko okrajšano poročilo po Bauzerju, a govori v nasprotju s tem že naravnost o begu škofa Abrahama na Koroško (»in exilium pulsus ab Ottone Imperatore ... in Carinthiam fugit, vbi ad lacum Wertsee« itd.).2 Schonlebnovo poročilo je posnel Valvasor in ga datira z »okoli 974«,3 registrira ga pa na kratko Viktor Steska." Poročilo o begu in koroškem prognanstvu škofa Abrahama prinaša tudi O. Adam Widl pišoč v svoji leta 1688. izišli knjigi »Div. Sebastianus Eberspergae Boiorum propitius« (Mo-nachii 1688), da sta zbežala »ad Carinthios« že celo oba, škof Abraham in bavarski vojvoda Henrik.5 Prvi. kateremu se ni zdelo Unrest-Hundovo sporočilo o pokolenju škofa Abrahama povsem zanesljivo, je bil historik freisinške cerkve Kari Meichelbeck (1669—17,34). V svoji freisinški Zgodovini piše dobesedno: »Sunt, qui apud Hundium in Metropoli existiment, Abraliamum nostrum fuisse ortum ex Palatinis Carinthiae ])ostea factis Comitibus Ooritiae. His Scriptoribus e coaevis membranis suffragari videtur, quod Abrahamus in vicinis Carinthiae partibus, & quidem in ho-dierna Carniolia bona quaedam propria habuerit, iisque res Ecciesiae suae Frisingensis plurimum auxerit, ut ex dicendis abunde constabit. Nos in re incerta nihil certi statuere sole- 1 Citir. rokopis, ff. 97', 100, 101'. 2 Carniolia antiqua et nova, I, 2, Labaci 1680, 517. 3 Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 2, 558. 4 Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom. Carniola, 7, 1916, 8. 5 Citat po Meiclieibecku. Historiae Frisingensis tomus I. 183. Glede Schonlebnovega in Widlovega poročila, katera citira, Meicheibeck sicer nima pomislekov, vendar navaja tudi vire, ki poznajo druge kraje kot kraje Abrahamovega pro-gnanstva. Le Schonlebnova letnica prognanstva »974« se mu zdi nemogoča.1 Tradicijo o koroškem pokolenju škofa Abrahama je pišoč o na novo najdenih slovenskih tekstih uporabil in kot nedvomno označil Kopitar, kateri imenuje škofa Abrahama enkrat »Carantanus«, drugič »Carniolus«.2 Za njim imenuje Ja-nežič tega vladiko »Abrahama Karantanskega« ;3 Miklosich »ei-nen geborenen Karantanen«4; Fr. H. Hundt piše o njem: »aus seiner Kenntnis der Slavischen Sprache hat man auf elterlichen Besitz in Krain geschlossen und sofort ihn dem spateren Gra-fenhause von Gorz zugevviesen«5; Wattenbach pravi o njem »er soli ein Slave gewesen sein«0; Glaser piše, »da je bil Slovenec«;7 Sket pa, da je bil »po rodu Karantanec«.8 Kakor mnoga druga vprašanja, ki so v zvezi s freisinškimi slovenskimi teksti, načel je Nahtigal znova tudi vprašanje o Abrahamovem pokolenju in prognanstvu na Koroškem. Navaja njegovo v vrsti freisinških škofov nenavadno svetopisemsko ime Abraham, kar bi moglo govoriti za njegovo nenemško pokolenje,fl vendar pušča vprašanje o njegovem rodu odprto. Glede prognanstva pa 'smatra z ozirom na poročilo pri Schon-lebnu in zamene posestev na Koroškem za verjetno, da je bival Abraham za časa svojega prognanstva tudi na Koroškem na Otoku ob Vrbskem jezeru, za kar zelo govori tudi zapisnik v tamošnjo cerkev za vlade škofa Abrahama došlili darov. Prognanstvo bi bilo trajalo nekako od 1. 974. do 1. 983. (Nahtigal. str. 43, 44, 47, 53—54). Več nego Nahtigal trdi Grafenauer, ko pravi, da je bil Abraham Karantanec in najbrže Slovenec ter da je prvi slovenski spomenik nastal bržkone z njegovim sodelovanjem okrog 1. 975., ko je živel Abraham več let stalno na Koroškem.10 Na Unrestovem poročilu iz druge polovice 15. stoletja sloni torej tradicija o Abrahomovem koroško-goriško-sloven- 1 Historiae Frisingensis tomus I. Augustae Vindel. et Graecii 1724. 173. i 83. 2 Glagolita Clozianus, XXXIV, XLT. 3 Slovenska slovnica, izd. 1854, 120. 4 Die christl. Terminologie der slav. Sprachen. Denkschriften d. k. Akad. d. Wiss„ pliil.-hist. Cl„ 24, 1875, 3. 5 Abhandlungen d. k. baver. Akad. d. Wissenschaften, III. Cl.. XIV. 2, Abth., 49. 6 Deutschlands Geschichtsquellen, 1, 2. izd., 374. op. 2. 7 Zgodovina slov. slovstva, 1, 45. 8 Slovenska slovstvena čitanka, izd. 1914, 23. 9 Proti temu govore imena Abel, Absalon. Adam, Aaron itd., ki so bila v 9. in 10. stol. na Bavarskem kaj navadna (Bitterauf, 2. register). 10 Kratka zgodovina slov. slovstva, 1. izd., str. 304; 2. izd., str. 30—31. skem pokolenju, ki smo jo zasledovali v literaturi do današnjih dni. Vprašanje je, je-li gre dotičnemu poročilu verodostojnost in je-li mogoče vzdržati to poročilo pred historično kritiko. Jakob Unrest je bil župnik v slovenski župniji pri Sv. Martinu nad Dholico (St. Martin am Techelsberg) nad 'Vrb-skim jezerom. Med drugim je napisal »koroško kroniko«, ki predstavlja po Kronesovi sodbi »eine ganz eigenthumliche Mischung von geschichtlicher Wahrheit. Sage und Erfindung«.1 V to kroniko je Unrest sprejel citirano poročilo o škofu Abrahamu, ki ga stavlja v rod goriških grofov, kateri so bili obenem palatinski grofje koroški. Mogoče nam lahko študij posestnih razmer na Koroškem v 10.- 12. stoletju prinese luč v to zagonetno Unrestovo poročilo. Kakor smo videli, pridobila je freisinška cerkev že v drugi polovici 9. stoletja posestva v Malniških Turah- na zgornjem Koroškem (gl. str. 25), a temelj freisinškemu posestnemu stanju v teh krajih — ki se že 1. 974. imenujejo pod skupnim imenom lurnske grofije2 — je položil škof Abraham s pridobitvijo posestev v Zgornji Beli in Stallu v dolini reke Moli. na lurnskem polju, ob Lieseri in v dolini reke Malte.3 V istih krajih so pridobili posestva še za življenja škofa Abrahama trije bratje: En-gelbert, grof v Pustertalu, Meginhard in Hartwich, poznejši brixenški škof (1022—1039).'' Potomci teh trjeh se pozneje imenujejo palatinski grofje koroški in grofje goriški. Grof Engel-bert, ki je bil med leti 1030. in 1039. že med mrtvimi, je imel za ženo neko Liutkardo, katera se je po smrti svojega prvega moža drugič omožila z bavarskim palatinskim grofom Aribo-nom. Ta Aribo, član imenitne bavarske plemiške rodbine, je pridobil obširna posestva na Koroškem in postal tudi soustanovitelj samostana v Millstattu. Umrl je brez direktnih potomcev v visoki starosti leta 1102. in podedoval svojima sinovoma Engelbertu in Majnhardu naslov palatinskega grofa (Engelbert se prvič tako imenuje leta 1107)" dedno odvetništvo v Millstattu in po svoii ženi Liutkardi prsestva v grofiji Lurn na Koroškem. Engelbertov brat Mainhard se je začel imenovati goriški grof in ie praoče te rodbine." Tako ie postala rodbina, koje 1 Die osterreichische Chrrnik Jakob Unresfs, Archiv f. osterr. Ge-schichte, 48, 423 si. 2 Mori. Germ., D£pl„ 2, 96: Gradivo, 2, št. 450. 3 Jakscli, o. c„ 3, št. 121, 122; Gradivo, 2, št. 452, 453. 4 Jaksch, o. c., 3, št. 174. Erlauterungen zum histor. Atlas der dsterr. Alpenlander, 1, 4, 57, 176—177. 5 Jaksch, o. c„ 3, št. 540. 6 Eisler, Die Legende vom heiligen Karantanerherzog Domitianus, Mitteilungen d. Instituts f. osterr. Geschichtsforschung, 28, 78—84; Heinr. Witte-Hagenau, Genealogische Untersuchungen zur Reichsgeschichte unter den salischen- Kaisern. istotam, Erganzungsband 5, 429—433. člani od leta 1122. dalje nosijo naslov koroškega palatinskega grofa, posestnica v istih krajih kot freisinška cerkev. Toda še več, eden izmed članov rodbine Aribonov, Henrik, bratranec omenjenega Aribona, je bil od 1098. do 1137. škof v Freisingu in je, prejkone proti zameni za druga, odstopil freisinška posestva na zgornjem Koroškem svojim sorodnikom, sinovom svojega bratranca, Engelbertu in Majnhardu, to tem raje, ker so bili ti ravno v istih krajih že lastniki zemlje in tako lahko zaokrožili svoje tamkajšne imetje.1 Unrest je moral torej poznati tradicijo ali pa kaj vedeti, da so postali koroški palat-inski grofje, ki so se imenovali tudi goriški grofje, lastniki iste zemlje, ki je prej pripadala freisinški cerkvi in postali tako na zgornjem Koroškem njeni nasledniki, moral je pa tudi vedeti, da je položil temelj freisinškim posestvom na zgornjem Koroškem škof Abraham, kojega eden naslednik je predal ta-ista koroško-palatinsko-goriškim grofom. Mogoče je pa tudi, kar je pa zgolj domneva, da je bil Abraham sam v sorodu z imenitno bavarsko rodbino Aribonov, ki je dala freisinški cerkvi itak škofa Henrika I.2 Poleg tega se je pa prejkone ohranila na Otoku samem, v čigar največji bližini in v fari, kjer je bila freisinška cerkev lastnica zemlje, je Unrest župnikoval, kaka lokalna tradicija o škofu Abrahamu, o katerem vemo, da je cerkev na Otoku bogato obdaroval s cerkvenim orodjem in knjigami,3 češ, da je ustanovnik tamošnje pro-štije s peterimi prebendami in dekanom. Posestna kontinuiteta od freisinške cerkve pa do koroško-palatinskih in goriških grofov, tradicija o ustanovitelju freisinško-koroškega posestnega stanja, rodbinske zveze med koroško-goriškimi grofi in starimi bavarskimi rodbinami, prehod naslova palatinskega grofa od teh na one ter lokalna tradicija z Otoka o škofu Abrahamu — to je po mojem mnenju moglo dati Unrestu podlago za njegovo poročilo o koroško-goriškem pokolenju freisin-škega škofa Abrahama, ki se ne da dokazati, a se vedno, celo 1 Erlauterungen zum histor. Atlas d. osterr. Alpenlander, 1, 4, 176—177. 2 Mnenja, da je bil Abraham član kake odlične bavarske rodbine je tudi Hundt (Abhandlungen der k. bayer. Akad. der Wiss., III. Cl., 14. 2. Abth., 50). 3 Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, 3, 48: Gradivo, 2, št. 504. — Z;;ano nam je, da je škof Abraham skrbel tudi pri drugih cerkvah za knjige in cerkveno opravo. Za freisinško cerkev je preskrbel po svojem nadku-planu Goteskalku prepise knjig v Metzu in Toulu in jo bogato opremil s cerkvenim orodjem in obleko (Catalogus cod. latinorum Bibl. regiae Mo-nacensis, 1, 3, 80, 82, 84, 91, 100, 105; Mon. Germ., SS„ 24, 320; Watten-bach, Deutschlands Geschichtsquellen, 1, 2. izd., 374). Ko je postal Gotes-kalk sam škof pisal je zanj knjige neki Antrich s svojimi učenci in sam je zamenjaval knjige s svoiim nadkaplanom Caharijom (Wattenbach, o. c„ 374; Bitterauf 2. št. 1322). brez vsake podlage pretvorjeno v slovensko pokolenje, ponavlja v znanstveni literaturi od Unrestovih časov pa do današnjih dni. Prav tako malo dokazati se da prognanstvo škofa Abrahama na koroških tleh. Tradicija o tem, pojavljajoča se še-le v drugi polovici 17. stoletja je tako kasna, da ji je že radi tega težko verjeti. Od verodostojnih virov imenujejo edino anali iz Altaicha kraj Abrahamovega prognanstva, a to je Corvey na Westfalskem.1 Corvey pozna tudi Bauzer, a dodaja poleg tega še beg iz prvega prognanstva in nekako drugo prognanstvo na Koroškem ter kombinira to z ustanovo proštije na Otoku ter koroško-goriškim pokolenjem škofa Abrahama. Kako sta Schonleben in Widl vso stvar naprej pletla sem pa že povedal. Sočasni in verodostojni viri ne vedo o vsem tem nič. Ali je Bauzer koroško prognanstvo freisinškega škofa sam skombi-niral, ali je imel'v tem še kakega predhodnika, ne morem reči. Mogoče ga je »priredil« po bavarskem kronistu Joh. Aventinu (1477—1534), ki tudi govori o dvojnem prognanstvu, prvem v Corvey, nato begu na Češko in drugem v Trier.2 Toda Aven-tinovo poročilo je ravno tako malo utemeljeno in verjetno kakor Bauzerjevo. Schonlebnovo po Bauzerju posneto poročilo smatra Nahtigal za verodostojno in pravi, da bi prognanstvo na Koroškem trajalo nekako od 1. 974. do smrti Otona II. leta 983. To ne velja, kajti znano nam je, da se je škof Abraham v tej dobi mudil januarja 979 v Brumptu,3 4. junija 981. v Schaftlarnu (južno od Monakovega) in 9. septembra okoli leta 981. v Freisingu.4 Na vsak način nimamo nobenega pravega dokaza glede bivanja škofa Abrahama na O t o k u ob Vrbskem jezeru ali pa za domnevo o njegovem pokol en ju iz rodu koroško -p ala-t i n s k i h ali goriških grofov ali pa celo za njegov slovenski rod. J Mori. Germ., SS., 20, 787. 2 J. Aventini Annalivm Boiorvm libri VJI (Basileae 1580). str. 396. Johannis Auentini... Chronica. Franckfurt am Mavn 1566. f. CCCLXXVIII. 3 Notae Tegernseenses, Mon. Germ., SS.. 15, 1067. 4 Bitterauf. 2. št. 1286, 1287, 1288. Petar Skok: Tri etimologije. i. Zadnji, koji se je bavio etimologijom riječi bezjak, bio je pokojni Štrekelj, Zur slaw. Lehnworterkunde p. 6.1 On je dao i neke detaljnije navode o geografskoj raširenosti ove riječi, neke nove potvrde iz pisanih spomenika i nekoliko semantičkih varijanata. Još smo daleko od toga, da znamo ovu riječ u svim ovirn pravcitna. Prof. Ilešič skuplja takočter materijal o njoj. On je imao dobrotu staviti mi na raspolaganje svoje biljeike, odakle vadim neke nove indikacije o geografskoj raširenosti i o značenju. Iz njegovih podataka proizlazi, da je ova riječ poznata i u Hercegovini (u Konjiču znači idijot), u Hrv. Primorju (u Crkvenici bezjak je čovjek, koji je spreman počiniti svako zlo), u Dalmaciji i Lici, gdje znači bedaka, u Slavoniji u značenju siromaha, prosjaka; na istoku sve do Novoga Sada u značenju suluda čovjeka. Za Srbiju je več Vuk zabilježio ovu riječ kao porugljiv naziv za ludo čeljade. U Sloveniji u Sevnici označuje vihrovita čovjeka. Centri, odakle se ova riječ širila na sve strane i gdje se najčešče upotrebljavala, jesu Hrv. Zagorje i Istra. U Istri se čitav kraj (cijeli pazinski kotar i gornji dio poreokoga) zove Bezjačija* Ovdje postoji i antiteza izmečtu Bezjaka i Vlaha. Vlasi su tik uz Bezjake u zapadnoj i južnoj Istri puljskoga kotara i u donjem dijelu porečkoga kotara. Bezjak je Vlasima porugljiv naziv, a Bezjacima je Vlah okrutan čovjek. Sto se etimologije tiče mislio je Štrekelj, odbivši ispravno predašnja razlaganja, da je bezjak posudena riječ iz tal. bislacco, koja se u istro-rom. izgovara bižg'ako,3 bežg'ako, žbilako (sbillaco je takoder potvrdeno, kako se prema Pianigiani, Voc. etimol. della 1. ital. Roma 1907 čini, več u starijem tal.). I doista, talijanska se riječ u semantičnom pogledu potpuno slaže sa slov. odnosno srp.-hrv. Ali valja istaknuti neke fonetske pojave, o kojima Štrekelj, kako se vidi, nije vodio računa. Prvo i prvo, istarsko-tal. oblici, 1 Njegovo tumačenje preuzima Berneker I 53. 2 Razlikovati se ima od Sanudove Bezjačije, koja označuje kraj oko Varaždina, v. Klaic, Topografske sitnice u Vjesuiku hrv. arh. društva n. s. IX, 191 si. 3 i mjesto e u slov prezimenima Bizjak potjecat če zacijelo od roman-skoga upliva, gdje je i mjesto e u redu radi nenaglašenosti i palatalnoga glasa, što slijedi. Siov. varijanta u prezimenima Vizjak bit če samo grafičkoga značenja, jer se b pisao kao w, pa je kasnije grafija djelovala na izgovor. \ koji se izgovaraju bizjako, iz Roviuja, Fasane i Vali. nalaze se u neposredno,! bližini Bezjačije.1 Što smo dalje od Bezjačije, to mjesto našega zj, koja je koiisonantska grupa nemoguea u tal. jezika, dolazi u tal. šl, šl, si ili metateza kao zbil'ako u Dinjanu; bišlak (Bormio). Istaknuti nadalje valja, da se u tal. bislacco nalazi koiisonantska grupa si, koja, kako se opcenito zna, nije romanska, i uvijek se, kad je god dolazila iz germ. ili slav., oblakšavala umetanjem kon-sonanta k isp. schiavo, schiatta i t. d. Kad je nastala iz lat. riječi u kompoziciji, bila je zamijenjena drugom običnijom bisluscus > berlusco REW 1128. Danas postoji si samo n složenicama s prefiksom ex (na pr. slanciare). Več po ovoj konsonantskoj grupi moglo bi se zaključiti da bislacco nije pučkog romanskoga postanja. Istaknuti uz ovaj mo-menat valja još i geografska raširenost od bislacco. Tal. riječ je raširena samo po sjevernoj Italiji sve do Genove. Na jugu je nepo-znata več u Bologni, a kako me informiše prof. Maver iz Padove na osnovu raspitkivanja kod svojih studenata Toskanaca, nepoznata je i u Eirenzi. Poznaju je ovi riječnici talijanskih dialekata: Boerio, Diz. venez. (1856); Nazari, Diz. bellunese (Oderzo 1876) [bislacaria sciattezza]; Azzolini, Voc. vernacolo ital.— roveretano e trentino (Vene-zia 1856,); Samarini, Voc. cremasco—ital. (Crema 1852) [bislacu spen-sierato, stravagante]; Cherubini, D,z. mUanese (a la bislacca a casaccio, a vanvera, alia sfatata, cioe negligente); Gambini, Voc. pavese—ital. (1850); Frisoni, Diz. moderno genovese —ital. (Genova 1910) [bislacco strano]; Foresti, Diz. piacentino (bislacc cattivo, pessimo, parlandosi di gusto); Malaspina, Diz. Parma (bislacch bislacco, bisbetico, stravagante, balzano; ma si usa anche in significazione di uno alia carlona, a caso, alia rustica, kao i drugdje). Ali i u sjevernoj Italiji, kao na pr. u Padovi (prema saopcenju prof. Mavera) riječ je poluliterarna, t. j. ne poznaju je seljaci, nego inteligentni slojevi. Proučavanje geografske^ raširenosti od bezjak i od bislacco dovodi do nesumnjiva zaključka, da se njihova područja dodiruju. Ako imamo u vidu ovu činjenicu i netalijansku konsonantsku grupu si, koja kaže, da bislacco, sve ako bi se i prihvatilo nevjerojatno tumačenje prema Diz. Crusca (dal lat. laxus in senso di sciolto, rilassato e dalla particella (lis, cambiata in bis), ne može biti pučkoga postanja, t. j. iz vulgarnoga latiniteta, onda dolazimo na misao, da je bislacco slavenska riječ, koja se je preko Mletaka i Furlanije širila po sjevernoj Italiji. Tom raširivanju je pogodovala okolnost, što je riječ porugljivog značenja. Isp. tal. ime za slav. vojnike sboghe od s bogom, odatle ime Jean Sbogar, naslov jedne novele Nodierove.2 Tal. koiisonantska grupa si u bislacco dade se lako protumačiti iz zj u bezjak. Ova je grupa supstituirana na zg' u istro-tal. Kako 1 Kociančič, Zgodovinske drobtinee po Gradiškem nabrane v letu 1853 (Arkiv za pov. jugosl. 111 182) potvrduje nam, da se Bizjaki zovu Talijani oko Tržiča, koji izopačeno talijanski govore. Vidi se dakle, da je naziv prenesen u ovome kraju i na Talijane. 2 Podatak iz disertacije mojega študenta g. Maixnera. u furlansko m i tal. u Istri i na Kvarneru Z daje j, naš je j u zj bio supstituiran sa /' (cf. zbifako). Putujuči dalje, /' je izgubio pala-talizaciju u vezi sa s (z). Konstatirali smo pokušaje metateze, da se Talijani rijese neobične grupe sl\ ali, kako je ova grupa došla u običaj u vezama sa ex i bis, nije čudo, sto je bila i pridržana. Raddoppiamento u -acco nastao je kao i u polacco. U semantičnom pogledu nesumnjivo je, da je srp.-hrv. bezjak (akcenat prema § 287 Leskien, Skr. Gramm. I), slov. bezjak (Ple-teršnik) riječ i po današnem svom značenju i po postanju pogrdna. Kako se spolni organi upotrebljavaju često za pogrčtivanje (na pr. kujon, kujonirati u Hrvatskoj preko njemačkoga, a ovo iz tal. coglione cf. Weigand, Deutsches Wbch. s. v.; isp. i jajar u Ak. Rj. IV 419), izgleda mi, da i bezjak može potjecati iz istoga vrela pogrda : bezj, -\-jaje -f- ak > *bezjajak, haplologijom bezjak. Semantični! paralelu, donekle i etimologičku imali bi u furlanskom bezoal, bazoal < *bisovalis balordo, sciocco Vidossich ZfrPh. XXX 202. Izgleda, kao da je tal. bislacco ponovno došao u naš jezik u obliku bezlekan budala, koja se riječ čuje po gradovima u Hrv. i Bosni, ali nemam za nju leksikografskih potvrda. II. Slovenci zovu na čitavoj svojoj teritoriji apostola Bartolomeja Jernej. Ovaj je oblik za njih karakterističan, tako da su na pr. u Istri Hrvati oni, koji kažu Bartul, a Slovenci oni, koji govore Jernej, oko Trsta Jama (gen. Jarnota), u sjev. Goriškoj (Soška dolina) Erneja, u Štajerskoj Ar ni, lijevo od Drave A me i t. d. Ovaj čudno-vati oblik zanimao je več Kopitara,1 kojemu je „eine schvver be-greifliche Corruption, wenn von Bartholomaus". Škrabec, Jezikoslovni spisi I p. 361 si., izvodi ga iz Irenaus (Eiptjralos iz eip/jvy mir). Kad bi ovo izvodenje bilo istinito, imali bi pred sobom osamljeni slučaj u hagiografiji, da je narod pomiješao imena dvojice svetaca. U Sloveniji bi ovaj slučaj bio posebice čudnovat, kad se zna, da je kult sv. Ireneja u ovoj zemlji posvetna nepoznat. U čitavoj Sloveniji nema crkve, koja bi bila posvečena ovome svecu. Iz ovoga razloga očito ne može biti ni vjerojatno, da ga je narod mogao konfundirati sa sv. Bartolom, prenesavši njegovo, ime na potonjega sveča. Naprotiv je kult sv. Bartola ovdje i te kako raširen.2 Po broju crkava posvečenih ovome svecu možemo s pravom zaključiti, da je Jernej pravi narodni slovenski svetac. Prof. Kovačič iz Maribora upozoruje me na interesantnu statističku čitijenicu, koja kaže, da je u ovome pogledu velika razlika izmedu teritorije sjeverno od Drave, koja je nekada pripadala solnogradskoj metropoliji, i teri- 1 Barth. Kopitars Kieinere Schriften I hg. v. Fr. Miklosich, p. 1. 2 isp. i veoma rašireno slovensko prezime Jerneje, izvedenica od Jernej s deminutivnim sufiksom -bc, kojemu odgovara u drugim prezimenima dem -ič. torije južno od Drave, koja je pripadala u prva vremena oglejskoj {akvilejskoj) metropoliji. Na teritoriji solnogradskoj, sto je zapremaju Slovenci, ima 13 crkava posvečenih sv. Bartulu, a na oglejskoj, t. j. južno od Drave 32 crkve, najviše u Kranjskoj. U detalju po slov. biskupijama razdijeljen je broj crkava sv. Bartula ovako: u celovačkoj biskupiji sjeverno od Drave ima 4 župne i 8 područnih crkava ovoga imena, južno od Drave 1 župna i 4 područne, u svemu sjeverno 12, južno 5; u mariboi-skoj biskupiji ima južno od Drave 6 župnih i 1 područna crkva, sjeverno od Drave 1 župna i nijedna p.dručna crkva, u svemu sjeverno 1, južno 7. U goričkoj je biskupiji začudo samo 1 područna crkva posvečena ovome svecu, dok ih u ljubljanskoj knezoškofiji iina 4 župne i 15 područnih. Prema Kovačiču donijeli su u ove krajeve kult sv. Bartola njemački vitezovi, koji su dobili znatne posjede u Kranjskoj i oko Ormoža u Štajerskoj. Ali lingvistički razlozi govore, kako če se niže vidjeti, imperativno za to, da je kult ovoga sveča kao i kult sv. Mohora došao preko Ogleja, a kako smo vidjeli, govore za ovaj nazor i statistički podaci, a najviše napokon okolnost, da se centar kulta ovoga sveča nalazi u Rimu, kamo su več g. 983. bile prenesene svečeve kosti. Slovenski se oblik Jernej nikako ne temelji na kakovom njemačkom s naglaskom na prvom slogu od početka (na pr. Bartel), nego na čisto latinskom obliku s naglaskom na -aus. Taj latinski oblik mogao je da dode u slovenske krajeve jedino preko Ogleja. Polaziti se naime ima od sanctus Bartholomaus sa sekundarnim naglaskom na svetačkom predikatu, jer svetačka imena dolaze samo s njime u vezi. To je ista pojava kao na pr. kod Bosanaca katolika, koji govore franjevački predikat pra = fra < frater u uskoj vezi s krsnim imenom, tako da se na nj prenaša noviji štokavski akcenat: Pravici < fra Vid (izgovor iz Ivanjske, kot. Banja Luka), Framarko < fra Marko (izgovor iz Kotor-Varoši) i t. d. Prema romanskoj fonetici bili su vokali u intertonici izloženi oslabljivanju i sinkopiranju, tako da su Slovenci ona dva o morali zacijelo čuti kao poluglasove, a ne kao u. K tome dolazi još i činjenica, da je početni konsonant svetačkoga imena, kad je u vezi sa svetačkim predikatom sv^t*, koji je kod Slovenaca indeclinabile šnt < sanctus, izvržen svako-vrsnoj asimilaciji prema dočetnom dentalu i. Vidi se to najbolje u mjesnim imenitna: Šmarje < Šntm. (= ecclesia sanctae Mariae), Smarjeta < S nt m.; Šmartno < Šntm. (dočetak je promjenjen prema adjektivima na -birb, jer se je pomišljalo na apelativ mesto)-, Šmihe'1; Smohor. U svim ovim primjerima izjednačena je grupa nt m u m. Drugi je slučaj asimilacije u tome, da početni konsonant gubi glas radi predidučeg bezzvučnog: Štanjel pri Gorici < Šntdaniet, Šempas < Sanctus Bassus; ili spirant se pretvara iz istoga razloga u zatvoreni konsonant: Sembid < Šntvid u Goričkoj, ili se t slijeva s j: Šemčiir kod Kranja =Stiuje (prvo / iščezlo radi disimilacije) u Vipavi < Sanctus Georc/ius, snkarn (prema prof. Ramovšu) = Št. Jernej u Dolenskoj i t. d. Uzevii 11 obzir običajno osciliranje izmečtu ar i er, disimilaciju m - m > m—/2,1 asimilaciju ntb > m2 i gubi tak srednjih konsonanata u grupi rtl/i, gore spomenuta veza *ŠntbarM'btnej nije mogla nista drugo da dade negoli *Šmernej, odakle je odbacivanjem svetačkoga predikata Šn! nastao novi nonnale Ernej—Jernej. Da je ovaj zaključak ispravan, dokazuje i drugo svetačko ime s promjenjenim početnim konsonantom: srp.-hrv Mikala, Mika, slov. Miklavž, Miklasdk, madž. Miklos, gdje se prijelaz n > m ne može nikako drugojačije tumaciti nego na osnovu disimilacije tri > tm. iz veze svetačkog predikata svgH, snt, madž. szent + Nicolaus. Ovorn prigodom bilježim i interesantan žumberački oblik Jami k (unijati), Jarnik (katolici), odatle noinen habitatoris jarničak (katolici) za slov. Št. Jernej, dialektično špkarn,3 kod Trubara K II 225 V shen lerneiskern polei. Jarnik se očito osniva na slov. dialek-tičnom izgovoru Jami — Jernej. Žumberčani su svetački predikat odbacili, jer šent kod njih znači vrag, a kako im je svetac Jami nepoznat, nijesu dodali ni svoga svetačkog predikata sveti slovenskom mjesnom imenu. Da riječ bude lakia za deklinovanje, nastala je supstitucija sufiksa -nik za slov. -ni, koji je i onako cest u srp.-hrv. mjesnim imenima. Ako isporedimo slov. oblik s tal. Bartolo, opažamo, da su Slovenci zadržali -maeus, a Talijani ga zabacilijer su ga identificirali sa posjedovnom zamjenicom meus, prema tipu fratelmo—fratello. 1 Isp. srp.-hrv. neimRr < tur. mi'mar, macedorum. maimar, Miklosich, Et Wbch 212, Ak. Rj. 7, 855 i manen za mamen Ak. Rj. VI 431, 441, manit, zaci-jelo i neman. -i < ne + mamb (o ovoj etimologiji v. moj članak uSlaviiI, p. 492), grč thijmiama > tam{n)jan 11, d. (Miklosich Et. Wbch 370) D similacija m > n u ovoj riječi nalazi se i u romanskim represenlantima, REW 8722. Maksin u Zumberku za Maksim, ti,koder i u imenima lokaliteta 1. Sukmasin u Jese-nicama u Poljicima (Ivaniševie ZbNŽO IX 314); na ovaj se lokalitet odnose potvrde vinea, terra a presbitero saneto Maximo u povelji Petra Cmoga a. 1080 (Rački, Doc. 130, 133, 134 i Kaer, Dvie opatije p. 22), 2. a. 1000 Sti Maximi ecclesia, danas školj Masan ili Majsan (na karti bivšeg a -ug. gen. stožera Maižan). Jireček, Christ. EIem>nt p. 21. 2 Ov>a asimilacija je sasvijem identična asimilaciji mb > m, koju često na!a/.imo u rom. jezicima, n. pr. tal. c/omito < cubitus očito preka *cumbitus (m može da polječe od cumbere, ali i ne mora). Konstatirao sam je još u srp-hrv. tudici u Dubrovniku tarnaš a .šala' adj. iamašan „šdljiv' (Mažuranič o. c p. 1441, odakle mu tal riječ tambascia ?), adv natamašno dosta šaljivo" Ak. Rj. VIL, 677; ovo u Zlarinu (Dalmacija) tomašnit »nerazumljiv n. pr. tomašnita rič od (pavrao/ci koja je riječ veoma raširena u roman, jezicima, v. REW 6458—9. Srp.-hrv. riieč pretpostavlja metatezu r — k u šidkarn sječa nas iste pojave u slov. keilan iz tjčdan pored tčdan, isp Ramovš ČJKZ. III, 55, i u nekim kajkavskim dijalektima, koje Mažuranič, Priloži etc. p. 1453. nažalost ne spominje, kjeden, čemu naliči u franc. dijalektima piquie za pitie (obratno u tabatiere od tabac). -rndus je za talijansku svijest bio suvišan. Suvišan nije bio iz lako razumljivih razloga ni Slovencima ni Srbohrvatima, koji posljednji napravile od grčkog izgovora svetačkoga imena, a pod uplivom pučke etimologije, Vratoldrnije. Ova je činjenica od važnosti za prosučiivanje naše crkvene terminologije. Ona nam kaže, da su crkveni izrazi dolazili k nama cesto puta ne putem pučkog roinan-skoga govora,nego putem prodikatora crkovnjaka u učenom latinskom ruhu Tal. Bartolo nalazi se samo kod Hrvata Bartul, Bartiio i hipo-koristik odatle u Dalmaciji Bare, Baro, Bariša (odatle prezimena Barič, Barisič). III. Imena mjesta Radgona = njem. Radkersburg i Radovljica, u govoru onoga kraja i oko Bleda Rado\ca = njem. Radmannsdorf veoma su važna za proučavanje naših osobnih imena, i to iz toga razloga, što za oba mjesna imena postoje uz slovenske oblike i veoma stari njemački prevodi. Etimologiju i tumacenje slov. oblika i njem. prevoda dao je več Pintar, Carniola II p. 45—50. u glavnome tačno. Radgona mu je adjektivna izvedenica od osobnog imena Radegoj, koje se češče spominje baš na slov. teritoriji, na pr. kao ime oslobočtenika a. 1075— 1090 (Kos, Gradivo III p. 183. št. 302) kao Ratigoi a. 1006—1039, kao podložnik frisinškog biskupa (ib. p. 15. št 19.) itd. Za temelj postavlja Pintar *Radegojina, čemu odgovara na srp.-hrv. teritoriji M6(j)slavina od Mojslav1 Ak. Rj. VII 17. U Radgona može se raditi i o adjektivnom sufiksu-b/?fc, isp. Komogojna u Hrv. Ak. Rj. V 245.2 A najverovatnije je tumacenje K. Štrekelja CZN. III. 47: Radgona < Radigojina < Radicjojevina ; za primarnost ovoga oblika govori kajk. Radgovina (Belostenec II. 444) i starije slovensko radagovnie u Hipolitovoj Nomenclaturi (prema prof. Ramovšu). U pogledu stezanja o ji > o moglo bi se upozoriti na oje > o u 1. Trbegovci u Murskom polju, njem. Terbegofzen a. 1265 Trebkogs-dorf (Zahn, ONB. p. 398) < *Trebegojevci od Trebegoj,3 od kojeg imena morao je postojati kod Slovenaca bipokoristik Trebo isp. Trbovle, njem. Trifail, čemu odgovara č. Tfebovle, r. Terebovli (cf. Miklosich, Bildung slaw. Personennamen, 65, 323); glede imena Trebegoj isp. ime hodočasnika u čedadskom samostanu Crepuco uxor 1 Isp Rad 222 p. 126, 136. Nema nišla z.ajedtiičko s Mons Claudius, koje se krivo prevodi, kako je Klaič, Vjesnik hrv. ar. dr. IX 186 si. pokazao, sa „Gora zaprta". 2 Uz pot-.rde, što ih navodi Ak. Rj., evo još iz Sm VIII 307, 308 a. 1312 Comogoijno, iz čega se vidi, da je današnji ž. r. kasnije nastao. Prije se imalo valjda dopuniti imanje ili mjesto, a kasnije vbsb. Madžarske latinske listine pišu i bez našeg adjekt vnog nastavka: Sm IX 415 a. 1328 predium Komogeij, Sm XII 98 si. a. 1352 villa Komogog. Prvi dio ovog složenog imena je laman. Isp. Monozlo za Moslavina, gdje je takoder u madž. obliku ispušten naš sufiks. 3 Isp prvi dio ovog osobnog imena sa Trebemir a. 1190, Sm II 243 (Zadar) i latinisiranim našim hipokoristikom Trebessius u Dubrovniku a. 1195, Sm II 272, Jire*ek, Romanen II 78. et Trebe... filius eius Trebego .. . (Kos II p. 252 it. 328), 2. Doma-govič1 u Hrv. < *Domagojeviči, 3. u žumberačkim unijatskim prezime-nima (familijskim imenima) u Liješcu Blagovič < Blagojevič, Pre-dovič < Predojevič, 4. isp. i Momlr < Moj mir Ak. Rj. VI 925, Gomir-je < Gojmerje Ak. Rj. III 265 (ovdje se može raditi o disimilaciji), Moslavina < Mojslavina. Dok se s Pintarovim tumačenjem slov. oblika potpuno slažem, ne mogu se saglasiti s njegovim razlaganjem njemačkoga prevoda. r u Radkersburg mu je „auffallender Rhotacismus". Da ga osvijetli, navodi druge toponomastičke primjere „einer solchen rutschenden Verscharfung des ,/' vor s". Istaknuti valja, da je ostavio nepro-tumačenim o > e (mislio je valjda na prijeglas). Ali svi primjeri, koje Pintar navodi za js > rs, slovenska su imena, koja sadrže u drugom dijelu kompozicije -goj, a bila su germanizirana. Za to mi se čini puno vjerojatnije, da se ne radi ni o kakovom makar i abnormalnom glasovnom prelazu, nego o substituciji najbližeg germanskoga imena na osnovu suzvucnosti. Dok je u Radkersburg bio Radegoj supstituiran sa stvnj. Ratger vec od g. 1182. (v. Zahii o. c. p. 273), bio je na drugom mjestu supstituiran sa stvnj. Radheri, nvnj. Rader (Forstemann, Altdeutsches Namenbuch2 l 1214): Raders-dorf a. 1197 Radigogsdorf. Stojgoj je bio supstituiran sa Stoger, koje je i danas njemačko prezime: Stogersdorf a. 1140 Stojgojsdorf ; Stanigoj sa Stanger, Sidigoj sa Sieger < stvnj. Sigiheri (Forstemann2 I 1326/7) i t. d. Izgleda čak, da sil postojala u onim krajevima i hibridna imena, pola njemačka, a pola slovenska, kao sto je Ruodigogsdorf a. 1238, danas Riegersdorf. Ruodi je očito cesti prvi elemenat njemačkih imena hrothi (cf. Forstemann2 I p. 885 si. Ricgaer p 1262, Richari p. 1265). 1 Možda na isto osobno ime smjera i possessio Domachofci in Luca (Croatia) a. 1298, Sra VII 322. — Domac/ovič je potvrden ovako več od 14. stolj. Sm IX 322 si. a. 1327, XIV 62 si. a. 1367. U tim se listinama spominje i poro-dica ovoga imena, po kojoj je posjed dobio svoje ime. Domagovič dakle ide medu tipička naša imena familijskih naselja na -ici, koja bi zapravo morala biti pluralia tantum, ali postaju i singularia, jer prevladava predodžba jedne familije, koja se ovako zove, a ne misli se na više članova, koji je sacinjavaju. 2 Takvih hibridnih imena pola germanskih a pola romanskih bilo je dosta kod Romana u krajevima, gdje su se obje nacije miješale, a tumače se time, što je drugi dio složenih imena bio i jednim i drugima nerazumljiv. Ovu je pojavu studirao na iberskom poluotoku Meyer-Liibke, Romanische Namenstudien II p. 54—55. Isp. takoder njegov Einfuhrung 3. izd. § 255. Križanja slavenskih i germanskih imena još nijesu študirana. Ruodigoj može se isporedivati sa (presente) Rudogio u Zadru Sm XIX 545 a. 1373. Citati se ima Rudoje. Križanja krščanskih i slavenskih imena ima na pr. u Dalmaciji dosta_ Jurislav Jireček, Romanen II 38. Ak. Rj. IV 690, Diminosclavus Sm XIV 545 a. 1373 od *Dmino za Dominko; Krešimir bit če izvedeno od Cressius, Crescius, Cresce, Criscius < Chrijsogomis (Jireček ib. II 30) -r mir is por. u Hispaniji Grescimirus, Gresomirus od Chrysostomus + got. mir (Meyer-Lubke o. c 54). Christophorus se nacionalizira kod nas u Hristivoje Ak. Rj III 697, Krstivoj ib. V 644; Jakov u Jakimir ib. IV 430. Istotako i čisto latinska imena Ursu.s > Hrs, Hrsoje ib. III 708, Ci/prianus u Ceprota Sm XIV 401 a. 1372 u Zadru. Od interesa je izbliže promatrati ovu supstituciju, jer se namece pitanje, kako je do nje moglo doci. Da se odgovori na to pitanje, valja najprije uočiti, kakovoj klasi mjesnih imena pripada Radgona. Posjedovni adjektivi Radgona, Moslavina, Komogojna i t. d. označuju očito naselje ili zemlju, koja je stajala u feudalnom odnošaju prema Radegoju, Mojslavu, *Komogoju i t. d. Oni su bili feudalni gospodari zemlje ili naselja. Po njima se je zemlja ili naselje za vječna vremena i prozvala. Očito je i to, da su slovenska imena primarna i da je njemački njihov prevod mogao nastati jedino iz feudalnih razloga, kada je bavarska kolonizacija u 9. i 10. stolječu znatno napredovala. Taj je prevod mogao dati i sam vlasnik feuda, koji se je za Slovence zvao Radegoj, a za njemačke svoje gospodare Ratger. Moguče je dakako, da su ovaj prevod učinili i bavarski kolonisti, kojih je moralo biti u večem broju u onom kraju. Bila ispravna koja mu drago od ovih alternativa, svakako se istice činjenica, da se -goj prevodi sa ger < got. gais. Drugo je pitanje, kako se ima protumačiti njemački prevod od Radovljica > Rado {ca. Slov. je oblik Pintar 1. c. dobro protumačio. Ispravno je, što kaže, da je to supstantivirani adjektiv od hipo-koristika Rado, čemu se može dodati samo to, da se može raditi i o hipokoristiku Radoje, ako se uzme na um mogučnost, da i ovdje postoji oje > o (v. primjere gore). Držim, da se u Radmannsdorf ne može raditi o onakovoj supstituciji najbližeg njem. imena kao u Radkersburg, gdje svakome dijelu slov. složenog imena odgovara najbliži njemački elemenat iz osobuih imena (Rade-goj = Rat-ger). U Rado ili Radoje nije bilo povoda za elemenat -mami. U Forstemanna21 p. 1216 mogu se do-duše nači potvrde za njem. osobno ime Radmati. Ali kad ne bi kod samih Slovenaca postojao pored Rado—Radoje još i Radman kao hipokoristik (isp. prezime Radmanovič kod katoličkih Bosanaca), teško da bi Nijemci došli do gornjega prevoda. Kao što se danas jednoj istoj osobi prema osječajnim okolnostima može kazati u isto doba Niko, Mika i Nikola i t. d., tako se mora uzeti, da su i feudalnog po jednika naselja ili zemlje Radovljice zvali njegovi podložnici Slovenci i Rado (Radoje) i Radman. Nijemcima je dakako bolje konvenirao slov. Radman, jer ih je sječao njihova Radmana. Za to su ovako i preveli Radovljicu.1 I Rado i Radoje i Radman hipokoristici su od Radomir, kao što su Vtiko, Vukoje, Vukman od Vukomer,2 Vuk(o)mir. -man nema nikakva posla s njem. mann. Ovaj veoma česti naš hipokoristički sufiks nastao je tako, da se je na skračenice od -mir (na pr. Radom od Radomir) na -m dodao drugi veoma česti hipokoristički sufiks -an (cf. Mile, Miloje, Milan i Milman). Skračenica na -m od imena na 1 Štrekelj ČZN. III. 55 izvodi Radmannsdorf iz *Radovansdorf. 2 Isp. latinisirane oblike ]Valcomerius a. 1264 Sm V 296, Volcomerius a. 1319 Sm VIII 544 i čisti srp -hrv. Wlkomer a. 1375 Sm XIV 505. Oblik Vukomer sačuvan je u imenu gorske kose Vukomeričke gorice. mir imamo sačuvanih u imenima mjesta. Radom je morao postojati na pr. kod Slovenaca, kako dokazuje Radornlja, potok i dolina u Kranjskoj. Ovakovih je skračenica bilo i kod Srba i Hrvata: Budim od Budirnir, Velim od Velimir, isp. adjektivna mjesna imena Budimla Ak. Rj. I 710 i Velimle, ravnina u Banjanima, Broz-Ivekovič II 707. Ovaj sufiks -man, koji je zapravo nastao od složenih imena na -mir bio je prenašan kasnije na razne druge slavenske ono-mastičke osnove, čak i na romanske, kako svjedoči vlaško ime u arandelskom hrisovulju Altoman,1 koje če biti rumunski prevod od kakvog slav. imena od drugi, = alt < alter (cf. Miklosich, Bildung slav. Personennamen 120 Družoje it.d.). Kao stoje slav. hipokoristički sufiks -an došao na čisto rumunsku riječ serb < seruus: Šarban, ime vlaha u žičkom, banjskom i arandelskom hrisovulju i jeduo uopče od najstarijih rum. imena (cf. Miklosich, Mon. serb. 59, 61, 63 Serban iz 13. stolj., isp. i ime mjesta Šerbanovac blizu Timoka), tako je i u Altoman došao slav. hipokoristički sufiks -man na rumunsku riječ alt = drugi. Analogno francuskim sufiksima -ard, -and, koja potječu zapravo od drugoga dijela franačkih imena na -hard, -ivald (cf. Meyer-Liibke, Hist. franz. Grammatik II 45, 175), čini se, da je i naš hipokoristički sufiks -man iz osobnih imena prenio svoju funkciju na druga apelativa, i to da se označi muško za razliku od ženskoga kod životinja : racman (u Žumberku kod katolika racak)—raca, purman—pura, cf. u ovoj funkciji takoder -an (puran u Žumberku, katolici), cfr. za druge primjere Vondrak, Vgl. slaw. Gr. I 429. 1 Sufiks -man sa o i kao vokalima za spajanje postoji i u rum. jeziku, isp. hotoman od hot razbojnik, gogoman od goga prostak, goliman od gol, v. Pascu, Sufixele romanesti p. 340 si. Ivan Prijatelj: Borba za individualnost slovenskega književnega .jezika v letih 1848.—1857. Važen pogoj za svoboden razmah in razvoj literature tvori vprašanje književnega jezika. Jezik, ki je v materialnem obratu, n. pr. v trgovini morebiti res samo občilo, pomeni v duševnem življenju naroda, zlasti pa v njegovi literarni umetnosti, vse kaj pomembnejšega in znamenitejšega. Ni treba, da bi današnji človek pripisoval jeziku vse one čare, ki jih je videla in slutila v njem zanosna romantika, s čimer pa je — to moramo vendar priznati •— vprav ona jako mogočno pospešila preporod raznih, zlasti malih in tudi slovanskih jezikovnih kultur; nekaj je v jeziku, kar ga visoko povzdiguje tudi nad takoimenovana sredstva drugih umetnostnih panog, n. pr. Upodabljajoče in glasbene umetnosti. Jezik ni samo več nego toni in glasbila, ampak tudi več nego barva, platno, marmor in bronca. Vse to so res samo mrtva, umovom vseh narodov enako uslužna, sama na sebi indiferentna sredstva, ki ožive šele takrat, ko se jih posluži kot svojih izrazil umetnik. Jezik pa je živa, že od sto in sto umov in vekov pregnetena snov. on ni izdelek, ampak umotvor, aparat, v katerem kot takem že leži misel in čuvstvo, preden se ga polasti miselc ali poet, da v njem snuje nove umotvore misli in čuvstev. V jeziku leži kontinuiteta med davnino in sedanjostjo rodu. Tam, kjer je prestala ona, nadaljuje ta. Zato je jezik duševna zakladnica, tvo-reča ponos slednjega naroda. Da govorimo v jeziku, ki so vanj položili svoje najboljše duhovi kakor Trubar, Vodnik, Prešeren, Levstik, Aškerc, Cankar, Župančič itd., to daje naši besedi polet, pogum in samozavest, Jezik je naš paladij tudi zato, ker je v njem bila od pamtiveka naša celokupnost, samobitnost in svoboda. Naj je narod še tako razdeljen po geografskih zaprekah in političnih mejah ter pregrajah, vsikdar je bil jezik ona, včasih edina vez. ki nas je kot narod družila v eno pod tem vnanjim vidnim znamenjem naše notranje samostojnosti, — Glavni elementi narodnosti: način mišljenja, verovanja, čuvstva in običajev, kulturne samodoločbe, vse to dobiva izraz in stalno posodo v jeziku. Jezik raste in se širi ter dviga kakor drevo, plast na plast. Njega tvorba je konstantna in pri- rodna. Ona dovoljuje samo organsko rast, ker ni umetno delo, ampak življenjsko ustvarjanje. Ta tvoritev celokupnega naroda ne dopušča nikakih skokov brez nevarnosti, da se vse skupaj usuši in strohni. Nešteto sestavin se vlaga v stavbo jezika, a vse morajo vanjo soglasno z merili in načeli, ki leže stavbi že v osnovi: kamenom, štrlečim preko začrtanega merila. se brusijo robovi, da se vlegajo v stari sklad, kakor bi bili zrastli v njem. Genialna iniciativa posameznikov, prihajajočih iz osrčja naroda, neizmerno pospešuje rast jezika, diletantska samovoljnost, ki ima svoj vir v edini dobri volji in v kakih postranskih, četudi idealnih tendencah, bega stavitelje samo v nenormalnih časih, dostopnih urnetničenju, stopa pa popolnoma v ozadje v dneh mirne, organske rasti, v katerih jezik počasno pa dosledno stremi po razločni, umevni enostavnosti, po glavnem pogoju vsakega dogovora, po pritrditvi večine, kar je vedno bil in vedno bo vsak jezik. — Zgodovina nam kaže. kako so nasilne revolucije v različnih narodih trgale vezi tradicionalnega državnega, socialnega ustroja, vere itd., a jezika se ni doteknila nobena revolucija, ker jezik ne pozna drugega kakor evolucijo.1 Koncem koncev so bile vse revolucije naperjene zoper avtokratstvo, jezik pa ni nikdar poznal avtokratske vlade, ker je od nekdaj — kakor rečeno — sam od sebe izključeval vsako samovoljnost. Delal ga je vedno ves tiarod, nikdar posameznik, tudi jezikoslovec ne. Ta ga je po besedah našega Kopitarja vedno samo registriral. Kakor bi bil filozof slab državnik, tako bi bil jezikoslovec slab zakono-dajavec jezika: iz teorij se ne sklada življenje, pač pa daje življenje dobro podlago teorijam, ki od svoje strani zopet a opljbjajo življenje, ako so res vzete iz življenja, ali pa tudi obleže ob strani, ako so se preveč oddaljile od njega. Jezik je večni mladenič, čigar rast ne preneha nikdar, jezik je večno ustvarjanje, jezik je življenje, o katerem marsikaj vemo, kako je hodilo, a ničesar, kam pojde, razen morebiti to, da samega sebe. to je svoje preteklosti ne bo zatajilo nikoli po geslu: nobena kulturna vrednota še ni zastonj eksistirala. In literarno razvit jezik je prvovrstna kulturna vrednota ... * I. Ilirska dediščina. Podkorenčan, Ma-c u n, Likar, dr. Š u b i c , J e r a n. — Romantika je vzbudila splošno zanimanje za slovenski jezik; pred romantiko so se samo nekateri redki izbraniki akademično ali takorekoč znanstveno ukvarjali ž njim. Bistvena znaka romantike pa sta: mogočen zanos, podžgan po svetovnih primerih, in leh-kotni polet preko vseh realnih težkoč in ovir. Dejanjskost se v romantiki omalovažuje in malone zanemarja. Duševni triumf in obup sta obe skrajni točki, med katerima niha romantikova duša, zlahka preskakujoč vse distance. Romantični triumf ali obup sta tudi bila oni dve gibali, ki sta od časa do časa, a v zanimivo redno se vrsteči zapovrstnosti v organični razvoj slovenskega književnega jezika vnašali debate s predlogi, da se naj jezik bolj ali manj naglo, bolj ali manj umetno povsem — izprevrže. Več ali manj romantike je v vsakem Slovencu prav do današnjih dni, in najljubše poprišče tega njegovega nagona tvori pri sanjavem malčku, ki bi bil rad velik, čim manjši je, baš jezik. Neposredno pred 1. 1848., po prestanku »Cbelice«, sta obup in žalost predmarčnega pritiskanja slovenščine k tlom, združena z zavestjo številčne neizmernosti slovanskih plemen, razgrevala narodno probujene glave slovenskih mladeničev, da so si za krajcarje, pritrgane od ust, nakupovali slovanske slovnice, se učili iž njih noč in dan slovanskih besed, jih spravljali v zvezo z domačimi. Kollarjeva vznesena »vzajemnost« jim je bila evangelij, zlasti potem, ko se je ilirizmu na iniciativo Kollarjevega učenca Ljudevita Gaja vsaj za silo posrečilo strniti dva sosednja južnoslovanska dialekta v eno. Gajev učenec, štajerski Slovenec Stanko Vraz, je z žarko, neposredno besedo na svojih popotovanjih po Slovenskem in s svojim vnetim in razsežnim korespondiranjem razplamtel srca navdušene slovenske mladine, da se je družila v krožke in se pridno učila ilirščine, četrtega slovanskega jezika, o katerem je pisal Kollar, da ga mora vsak izobražen Slovan toliko znati, da ga razume kot eno izmed glavnih slovanskih narečij, dopuščajoč, da se ostala, takozvana podnarečja ipak še nadalje uporabljajo za domače slovstvene potrebe. Mladi, navdušeni slovenski Ilirci so bili v svojih privatnih učilnicah izvedli takšno integracijo svojega jezika v južnoslovansko smer, da so hoteli ilirščino ne samo razumeti, ampak jo tudi pisati za svoje ljudstvo, vendar večina njih pod tem pogojem, da ilirščina sprejme iz slovenščine one elemente, ki so se njim z ozirom na staroslovenščino zdeli slovnično pravilnejši nego tozadevni ilirski. Te koncesije ilirščina iz umevnih razlogov ni nikoli naredila slovenščini (razen pri par besedah), ampak se je razvijala po prirodni poti, ki jo ji je kazala večina njenih pisateljev, prihajajočih iz središčnega ozemlja, brez ozira na pot, ki jo je nanjo vabila sem-patja gostujoča peščica slovenskih perifernih piscev. To je bil prvi razlog, da so se začeli ohlajati slovenski, zlasti kranjski, Ilirci. Drugi in brezprimerno'važnejši pa je bil naslednji: dokler je bilo pisanje navdušenih mladeničev privatno, namenjeno medsebojnemu občevanju in čitanju, se je s težavo sicer, a vendar za silo pisalo po ilirsko. Ko pa so stopili ti dijaki med ljudstvo in videli njegove potrebe ter spoznali za svojo nalogo to. da realnim potrebam realnega naroda po svoji moči odpo- morejo, so začeli govoriti in pisati ljudstvu v jeziku, o katerem so vedeli, da ga bo ljudstvo najlažje razumelo. Izkušnja je podala naslednji rezultat: v umovanju je bil ideal blizu in tako-rekoč z roko dosegljiv, v dejanjskem življenju pa so stopile na dan docela realne in povsem posebne potrebe, navezane na domači jezik, skoraj tako daleč oddaljen od idealnega vzajemnega. kakor je realnost oddaljena od idealnosti. Skok se ni posrečil. natura non dat saltum. A nekaj je ostalo, namreč smer razvoja, ki se ni zabrisala nikdar več.1 Impulz, ki ga je pred marcem jezikovnim zbliževalnim poizkusom dajal obup, je po marcu prevzel triumf. Romantika je podžigala dalje. Vsebino triumfu je dajala na Dunaju prokla-mirana ravnopravnost, vsebujoča izjavo, da se slovenščina sme uvesti v šole in urade. V »Novicah« se je otvorila debata o tem predmetu, ki so se je udeleževali: Peter Hicinger, Koz-ler, Ambrož, Podkorenčan, Bleiweis i. dr. Vsi noviški sotrud-niki so bili za to, da se začne že takoj uvajati v šolo in urad slovenščina; nemščina se naj pridrži kot pripomoček še toliko časa, da se domači jezik okrepi in zadobi potrebna književna pomagala. Ti novičarji so bili praktični delavci, delujoči že od početka »Novic« iz neposrednega hipa za neposredne potrebe, prihajajoči iz osrčja Slovenije, ki se je od 1. 1843. dalje gibala že v svojem mišičevju. Od teh praktikov so se razločevali slovenski idealisti, živeči in utripajoči po okrajinah kot posamezni. poedini, visoko napeti živci. Medtem ko so prvi zatikali lopate svojega uma v tla tam, kjer in kakor so stali na njih, so drugi začeli razbirati poljsko orodje in se ozirati po plugu, ki bi oral dolge brazde preko vseh malih in tudi velikih jarkov. Kakor predmarčne idealiste obup, je marčne zanesenjake podžigal triumf. Prejšnji so kakor potapljajoč se človek iskali opore, sedanji kakor rajajoč — objetja. Praktični novičarji so se trudili in premišljevali, kako bi v šole in urad uvedli slovenščino, obmejni idealisti te dobe. podprti od obmejnih llircev prejšnjega časa, so menili, da je zdaj udarila ura vse večje jezikovne integracije, ki naj bo predstopnia veliko važnejše državne integracije, takrat še nemogoče. Glavna razlika med mišljenjem enih in drugih je bila ta, da so idealisti imeli Slovence za vejo enega slovanskega drevesa, praktiki pa za drevesce v slovanskem gaju. Ta razlika se je razodela že takoj v debati o podomačeniu šol in uradov. Doteknil se je je v »Novicah« Podkorenčan (menda ljubljanski semeniški duhovnik Juri Vole), pišoč, nai se slovenščina krepi ob strani nemščine v uradu in šoli, dokler ji slovenska univerza ne pomore 1 Še bolj ko slovanska razvojna smer jezika pa je začela v posameznikih korenine poganjati ona težnja, iz katere je bilo pravzaprav izšlo to jezikovno gibanje, namreč težnja po političnem in državnem zedinjenju etnično, jezikovno in zemljepisno bližnjih si narodov slovanskih. do popolnega razcveta: »Bolj ko bo slovenšina razcvetala in zorila v Ljubljanskim vesoljnišu,1 veči bo slava domovine. Po tem se bo še le lepota slovenskiga narečja prav razvila in raz-odela; — naj ga nihče ne imenuje podnarečja: deblo je, in ne veja; je jedro in ne pužina ali pa lupina; je samolastna in blaga (žlahna) ruda, ki se nikakor ne sme s čim drugim stopiti in zgubiti. Naših južnih bratov narečje ima veliko medu, pa premalo popra; je sicer pripravno za govorništvo, pa pripravniši za petje; naše ima obojiga v pravni primeri; rezno teče v go-vorištvu, kakor bistra Sava; prijazno v pesmi na uho doni, kakor zvonov trijančanje po Slovenskim: naglas na predzadnjim zlogu mu daje veličanstvo v slovesnim govoru, njegov premik pa svobodo v petji, in lahkoto v pomenku. Vse soglas-nice so v besedah lepo zverstene, se lahko in gladko, pa ven-der razločno in krepko izgovarjajo: ne slišiš ne neprijetniga pt, ne zmlinčeniga ogerskiga gy iz slovensko govorečih ust; ob kratkim: Slovenska beseda ni divjaška ali neolikana, pa tudi ne otročja, ali premehka; ona je postavna in možka, kakor je Slovenec. Ona zasluži, de se ji med druzimi omikanimi jeziki vredin prostor da. kakoršniga je že davnej zaslužila. — S tem pa nočemo nobeniga jezika prezirati, in nobeniga naroda zaničevati; to se Slovencu ne spodobi. Svet je velika hiša, in vsi narodi v tem poslopji so si bratje: le tedaj je njegoviga Stvarnika visoki namen dosežen, kader bratje v edinosti med seboj žive.«2 Ta Volčeva apologija slovenskega jezika je brezdvomno domoljubno in romantično razgreta; pohvala slovenskega bla-goglasja je z ozirom na srbščino in ruščino nekoliko pretirana, neoporečno pa drži prednost slovenskega gibljivega akcenta zlasti za stihotvorstvo, ki jo deli z našim jezikom med slovanskimi sestrami samo še ruščina. Ali to so postranske stvari: vsak narod ima in s ponosom rabi tak jezik, kakršnega si je ustvaril. In kot tak mu tudi popolnoma zadostuje. Važnejša je Volčeva ugotovitev slovenščine kot samostojnega slovanskega jezika. Z ozirom na raznolikost in medsebojno veliko oddaljenost nemških dialektov so slovanski romantiki pogosto kazali nagnjenje, Slovanom nadeti tako jezikovno uniformo, s kakršno se glede literarnega jezika ponašajo Nemci. Brez ozira na to, da se je ustanovil in sprejel nemški enotni jezik v prilični davnini, pri malenkostni pismeni razvitosti ostalih dialektov in v docela drugačnih kulturnih okoliščinah, nego so bile one, ki so povzročile in pospeševale razvitek različnih slovanskih dialektov v književne jezike, brez ozira na te in še druge momente, izključujoče v tem pogledu gladko primero Slova- 1 Tu je pristavil Blei\veis opombo: -Bog daj, de bi naše serčne želje, tako razložno razglašene, ne bile glas vpijoaiga v pušavi! 2 »Novice« z dne 12. julija 1848. str. 119. nov z Nemci, moramo prav posebno podčrtati eno dejstvo, namreč kolektivizem Nemca in individualizem Slovana. Globoko temelji v nemški naturi težnja po velikih skupinah ne samo v gmotnem, ampak tudi v duševnem oziru. Nemec se čuti srečnega, če je samo kolesce v velikem mehanizmu, kateremu na ljubo se radovoljno odreka raznim svojim posebnostim. Nemški duh je duh uniforme sploh v vsakem pogledu, posebe tudi v jezikovnem. Temu nasproti je slovanski duh individualističnega značaja. Iz svoje številčne ogromnosti ni nikdar koval kapitala, pač pa je vedno brusil in likal svoje posebne dragocenosti, katerim je vsikdar veljala njegova ljubezen in njegovo negovanje. To velja za vse njegove lastitosti, to velja zlasti tudi za njegov jezik. Kar je pri Nemcih neznatno narečje, to je slovanski narodni psihi že poseben jezik. Ne gre za vprašanje, ali je to dobro ali slabo; dejstvo je tu, globoko narodnopsihološko dejstvo, s katerim mora računati vsak in ga ne sme pustiti v nemar nihče, kdor hoče graditi kulturo in civilizacijo na trdnem realnem temelju in ne na mehanično iz tujerodnih življenskih pogojev abstrahiranih idejah. Na taki ideologiji so vseskozi gradili naši romantiki, duševni otroci nemške romantike, in sicer ravnotako predmarčni Ilirci, kakor marčni obmejni entuziasti. Prve je bilo organično delo »Novic« v štiridesetih letih prestavilo ž njih zračnih višin na ozka, skopa in trda slovenska tla realnosti. Od Slovencev je samo Stanko Vraz ostal dosledno na idealističnih tleh ilirskih. češ. da »ne volji suhi Krajnski ovsenjak nego šečer i na-rašlame«, češ, da »neče da uzmeni Korotanske tarnine za Mo-starsko grozdje i sladjane smokve od mora kotarskog«, kakor je sam pisal Gaju dne 10. studnja 1836.1 Ostali slovenski Ilirci, koncem tridesetih in v prvi polovici štiridesetih let, vsi dopisniki in organizirana' Vrazovi, so se po 1. 1S43. vklenili v trdi jarem »Novic«, orjoč v njih domačo njivo, gradeč in razvijajoč s prikladnimi sestavinami vsak svojega narečja vseslovenski književni jezik, torej namesto ilirske slovensko integracijo. To njihovo delo je bilo v najboljšem teku, vsak noviški letnik ie kazal enotnejšo slovenščino. Takrat je prišla pomlad narodov, čas razgretih in razvnetih nad. Stari in mladi idealisti so skočili na noge, eni izmed njih misleč, da je sedaj udarila ura ilirske, drugi vseslovanske integracije. Prvi je povzdignil svoj glas v 3. št. »Slovenije« Ivan Macu n. »Slovenec iz Šta-jerskiga in zazdanji učitelj na latinskih šolah u Terstu«, bivši mariborski gimnazijski dijak Davorina Trstenjaka. nekdanjega vrazovca, poznejšega novičarja. Macun je posegel v omenjeno debato s člankom »Kakšen jezik bodemo vzeli za šole in pisarnice po slovenskih krajih«. V njem je izvajal: Namen sled- 1 Prim. Grada. VI., str. 313. njega naroda je izobraževati književni jezik in literaturo. »Pravo knjižestvo razcvesti zamore, ako se toljko bravcov in kup-cov knjig najde, da sta pisatelju čas in delo plačana. Drugič pa mora ta jezik, kolikor je mogoče duš obseči... in več je takšnih glav, boljše je.« Slovencev je premalo »za dosego knjiže-stva le malo kaj znamenitiga«. Slovenci tudi nimamo zgodovine, ki bi pisatelje navduševala za velika dela. igre in epične pesmi. »Ako hoče pesnik ali prozaist s svojimi spiski svoj narod spodbosti k višjem cilju človečanstva, mora njegove — narodove — slavne dela in može slaviti, sicer spisi ne bodo va-nj globoko segli... Zatorej slovensko knjižestvo po mislih mojih ni mogoče... Odkod pa le hočemo u slovenskem jeziku prozaičko, odkod pesničko berilo zložiti — za šole?... morali bomo se misli, kakor da bi kedaj slovenska literatura cvela, za časa braniti; ker je vkanljiva. — Izberimo si marveč drugi človečanskem našem namenu bolj priležen jezik ... Leti drugi jezik mora toljko duš imeti, da bo sčasoma knjižestvo moglo samo sebe rediti; on nam mora dogodivšino prinesti: on že mora, če je moč, kakšno knjižestvo imeti... posebno pa mora jezik biti, kteriga se bo tudi naš kmet v šolah lehko naučil.« Tak jezik bi bil po Macunovem mnenju za Slovence ali češki ali ilirski. Prvi je preoddaljen. »ostane nam tedaj le ilirski; in za upeljavo ilirskiga jezika bi jaz svoj glas dal». To je jezik, ki ga govori okrog 12 milijonov ljudi, narod, ki ima veliko zgodovino ter bogato književnost, zlasti dubrovniško. »Kar se poslednjič jezika tiče, kteri mora tak biti, da se ga naš kmet tudi počasi lehko rtauči, ni težko dokazati, da je slovenski jezik tako nazvanimu ilirskimu bolj v rodu in bliže, ko to ali uno nemško narečje od pismene nemšine... Tudi se bo mnogo naših besed v ilirski jezik in besednik vzelo, kadar bodo Slovenci začeli, ilirski pisati... ker pa z enim mahom drevo ne pade, bi se ilirski jezik kmalo imel uvesti u latinske šole, tudi bi se knjige za spodnje šole pripravile u ilirskem jeziku, u kanceliiah pa bi od začetka si vsak pomagal z slovenskim ali pa ilirskim, kakor bi mu bolj šlo.«1 Na čelu Macunovih razlogov za opustitev slovenščine stoji številčna veličina, ki je igrala v mišljenju slovanskih romanti-kov zmerom glavno vlogo. Kaj mislimo danes o nji? Odgovor na to vprašanje je v tesni zvezi z vprašanjem, kaj in kdo tvori duševno kulturo. V tem oziru pa mislim, da smo si danes na jasnem, da jo tvorijo v prvi vrsti velike genialne osebnosti, o katerih ne bo nihče trdil, da se porajaio samo v mnogobrojnih narodih. Res pa je. da je delovanje velikih osebnosti pri večjih uarodih in ugodnejših gmotnih ter moralnih razmerah manj otežkočeno, torej lažje. Naš Prešeren je udejstvil svojo geni- alno osebnost v majhnem narodu, v slabih gmotnih razmerah in v neznatnem krogu somišljenikov. In prav ta okoliščina in ž njo zvezane ovire so dale njegovemu delovanju ono idealno noto, katere se je samozavestno zavedal, izrecno poudarjajoč, da v nji ni bilo podtonov »lakote slave, blaga«. Še danes vidimo, da je duševna kultura pri malih narodih ne samo mogoča, ampak celo idealnejša, nego pri velikih, pri katerih postajajo duševni umotvori pogosto trgovski artikli. Malemu narodu Grkov se ima ves sedanji svet zahvaliti za podlago svoje kulture. Majhen je tudi narod Dancev in vendar je razvil literaturo, ki ne zadostuje v visoki meri samo njemu, ampak za-divlja tudi velike narode. Takoimenovani podnarodič proven-salski šteje baš sedaj pesnika, ki mu je nedavno svetovni tri-bunal Nobelov prisodil za delo, spisano v tem »narečju«, nagrado, preden so jo dobili pesniki velikih narodov. Duševna kultura ima svoj vir v intenzivnosti, ne v ekstenzivnosti; poslednja jo samo različno, v veliki meri ugodno, a — kakor smo rekli — v izvestni smeri tudi neugodno, neidealno — determinira. Drugi razlog Macunov — nedostatek slavne zgodovine — je v tesni zvezi z istodobno romantiko, ki je mislila, da se morejo velika umetnostna dela splesti samo iz zgodovinskih la-vorik naroda. Pozneje nastopivši realizem nam je dokazal, da more tudi nekazna in trda vsakdanjost »malega človeka« vdihniti umetnikom nesmrtne umotvore: a iz moderne smo videli, da je treba samo pojava velike osebnosti z veliko ustvarjajočo dušo, snov in drugi rekviziti se potem že najdejo. Tretji Macunov razlog glede sestave šolskega čtiva je ovrgla že njegova sodobnost s tem, da je precej enodušno odklonila njegovo jezikovno in stvarno neenotno »krestoma-tijo« ter se oprijela Bleiweisovih in Miklosichevih »Beril«, kes-neje Janežičevih »Cvetnikov«. — »Izberimo« si jezik, pravi Macun v nedemokratični dobi, ko se je par ljudi šlo narod in se je ljudstvo smatralo za nekak privesek inteligence. In pri tem je še mislil ta idealist, da se bo kmet tega »izbranega«, prinesenega jezika »počasi lehko naučil«; pri tem ga je zavajala že gori ocenjena primera z Nemci, potrjevalo staro1, a nikdar neizpolnjeno upanje vseh slovenskih Ilircev, da bo ilirščina sprejela vase elemente slovenščine, prav nič ga ni motilo vprašanje, kdo bo ta jezik pri Slovencih, pogrešajočih vsakih tesnejših zvez s sosednjim bratskim narodom, pravilno pisal (saj ga je Macun sam pisal slabo!). To, da ni niti malo 1 Primerjaj željo upoštevanja slovenščine od strani Ilircev pri Jarniku (Surmin, Hrvatski preporod. II., str. 54), pri Ravnikarju-Poženčanu (ČZN, VII., str. 292). pri Jeranu (CZN, VII., str. 306). pri Muršcu (ZMS, VII., str. 156), pri Navratilu (Vedež. 1849. str. 166): glej tudi: »Slovenija«, 1850, str. 1. podvomil, dali bo dunajska vlada pri narodu, ki je dosedaj imel nemško upravo in šolo, zraven pa že stoletja takorekoč privatno gojil in skrbno negoval svoj jezik, uvedla v šole in urade sosednji jezik, ta njegova lelikovernost se da razlagati samo s pretiranimi nadami, ki jih je bila vzbudila »pomlad narodov« pri nekaterih idealistih, ovaja pa malo realnega narodnopoli-tičnega miselca. Kako je podpirala bolj blaga, idealna želja Macunove načrte nego realna, z resničnostjo računajoča preudarnost, kaže zlasti ono mesto njegovega sestavka, kjer pisec govori o razmerju kmeta do literarnega jezika. Tedanji slovenski literarni jezik je tesno slonel na kmetiški govorici. Pod mogočnim vplivom Kopitarja, ki je tudi bratom Srbom s pomočjo Vuka dal v njih knjigo resnični narodni jezik, sta bila zlasti škof Ravnikar in Metelko, dva slovenska kopitarjanca, prvi s prakso, drugi s šolo, ustvarila Slovencem prozo, ki jo je razumel vsak kmet in ki je povzročila, da je literatura po razmerju množeče se pismenosti že kot mogočen faktor vplivala v najširše vrste naroda. Ljudstvo je rado segalo po molitvenikih janzenistov, »denen man — kakor pravi dobro Čop — die religiose u. mo-talische Bildung des krainischen Volkes, durch die es sich vor seinen slawischen und nichtslawischen Nachbarn auszeichnet, zunachts verdankt«.1 To organično jezikovno tradicijo so nadaljevale »Novice«. In ravno v »Novicah« je Macun dva meseca pred objavo svojega članka lehko čital naslednjo Likar-jevo »Prošnjo slovenskim in noviškim pisavcam«: »Kako imeniten čas je sedanji vsem stanovam, torej tudi kmetam, in kaj Novice zdaj vse povejo, sploh vsi Slovenci vejo, ali pa vediti želijo. Med temi željivnimi je pa nar več kmetov; zato sim primoran kmetiško stran poprijeti, in tistim rodoljubam, kterih sostavke v Novicah beremo, serčno prošnjo razglasiti, upajoč, de mi je verli sini Slovenije in naši bratje gotovo ne bojo overgli: Deržite se slovenskih besed, in le, kader teh nimate, prosite, de naj jih Vam drugi Slovani posodijo; zakaj saj veste, dragi domorodci! de če v enim sostavku le kakih dveh besedic ne razumemo, gotovo tudi celiga sostavka ne.« Samo pesnikom Likar — pač po fzgledu Koseskega — dovoljuje «drugih slovanskih besed včasi poiskati poleg pesniške svo-bodnosti«, nadaljujoč: »Svojo prošnjo podpirati, imam še več vzrokov, pa, ker mislim, de vsi prijatli kmetov z mano mislijo, sklenem svojo prošnjo z upam, de sim prostim kmetam vstre-gel. ker sim njih želje razglasil, in de mi tudi omikani ne bojo za zlo vzeli, ker vejo, de so Novice kmetu k nar večimu pridu, in de kmet nima časa, ne besednjaka ne slovnice prebirati.«2 1 Z M S, I., str. 147. 2 -.Novice« z dne 10. maja 1848. str. 80. K tem besedam je trezni praktikus Blehveis dodal opazko, v kateri pravi med drugim: »Naša misel je: Novice morajo lahko razumljive biti; bravci Novic tudi kmetiškiga stanu morajo pa tudi s časain vred eno stopnjo naprej storiti. V tem obstoji omikanje naroda, za ktero se poganjamo.« Bleiweis stoji jezikovno na organičnih slovenskih tleh z izrečno željo, da »je potreba mili slovenski jezik vedno bolj in bolj izobra-z o vati«.1 Ta praktični Bleiweisov dialog z .Likarjem je bil Macun popolnoma prezrl ali vsaj ozrl se ni nanj v svojem članku niti z besedico. — Macunu je odgovoril v »Sloveniji« dr. J. Š u b i c s člankom, v katerem prihaja na podlagi tudi bolj čuvstvenih nego realnih momentov do rezultata, docela nasprotnega Ma-cunovemu: »Mila slovenšina!« vzklika ta pisec. »Dozdaj so te Nemci zatirali«... zdaj pa je »med nami, med Slovenci Slovenec vstal, ki trobi, de imamo svoj jezik popustiti ter druziga — ilirskiga — se poprijeti, in le tega v šole in pisarnice vpeljati!« Da slovenščina nima literature? >;So imena: Vodnik, Volkmar, Slomšek, Vertovc, Prešerin. Murko, Krempl vam, gospod M., neznane?« Njegov nasprotnik da pogreša pri Slovencih slavne zgodovine! »Naj le debele Valvazorjeve knige prebira, in mnogo slavniga bo najdel, kar že dolgo slovenskiga Homera al Herodota perčakuje.« Da bi se kaj prida krestoma-tija ne dala napraviti? Že iz samih »Novic« bi se lehko sestavila. »'Torej — piše gosp. M. dalje — popustimo slovenski jezik in se obernimo k drugimu'. Tega pa ne! Per vsim. kar nam je sveto, materniga jezika, kteriga mile glase smo iz ust naših mater slišali, ne popustimo; ta bo nam vse svoje žive dni drag in ljub. Naši narodnosti, časti ino sreči ni nič bolj nevarniga. ko če se domači jezik zatere ino si ji ptuj prisili. Vzemi človeku jezik (Sprache) njegov in vse si mu vzel. Resnica je. de Iliri imajo obilnejšo literaturo, ki veliko lepiga in krepkiga ob-seže. ino branja nam dovolj ponudi: pa nikjer ni vkazano, de bi zavoljo tega mogli mi svoj jezik popustiti ino samo ilirskiga se naučiti. Verh tega književno izobraženi med nami tudi druge slavjanske narečja umejo, ter radi ilirske, češke in druge slavjanske knjige berejo. Kaj pa bo mili naš krnet rekel, ako mu bote omenili, de mora svoi krajnski ali slovenski jezik pozabiti in na svoje stare dni noviga ilirskiga, se navaditi?«2 Razen indeponderabilnih čuvstvenih razlogov te Šubičeve apologije slovenščine vzdržuje današnjo kritiko zlasti njegova trditev o nevarnosti eksperimentiranja s tako važnim elementom narodnosti, kakršnega je tvoril iezik zlasti v onem času, ko se je narodnost v vsem svojem obsegu takorekoč šele vzpo- 1 Ibid. 2 »Slovenija« z dne 28. julija 1848, str. 32. stavljala. Domači jezik je imel silno važno nalogo, pritegniti k narodu napol odrojene sloje v osrčju Slovenije, nalogo, ki bi je bratski jezik nikoli ne bil izvršil. Obmejno ljudstvo, ne pojmujoče idealističnih ciljev in potov take orientacije, bi se pa bilo v svoji celoti oklenilo rajše nemščine in italijanščine, ki mu je bila praktično priročnejša od ilirščine. S poudarjanjem soudeležbe kmeta, ozir. najširših narodnih plasti pri gradnji narodne kulture se Šubic dotika one prednosti slovenske, od temelja navzgor zgrajene kulturne strukture, ki je tudi v zvezi s pridržanjem našega narodnega jezika in s katero poleg Čehov Slovenci prednjačimo vsem Slovanom, zgradivšim povečini svoje posebne kulture odzgoraj navzdol in zročim zategadelj še danes v veliki meri na neuko ljudstvo v svojih deželah (napi. zlasti Hrvatje). Ivan Macun je bil začel pisati za šolsko in družinsko čtivo nekako zgodovinsko, zemljepisno, politično in literarno čitanko, katere politični del je za poizkušnjo objavil v »Sloveniji«'.1 V tej poizkušnji je tudi kratko reagiral na Šubičev ugovor glede jezika. Naznanil je, da bo v svojem delcu razpravljal tudi o vprašanju: »Kaj imamo storiti, de bomo se u jeziku Ilirom nekaj približnih«, nadaljujoč: »Sostavek g. Schubitza... me od moje misli.., nije odvernil; ker se je g. Sch. naj glav-nije zapreke za dosego knjižestva u slovenšini, namreč pre-maloga števila Slovencov ko umen brodar klisure izognil«. Jezik, ki ga piše Macun v tej poizkušnji — delca samega ni izdal nikoli — in pozneje v krestomatiji »Cvetje slovenskiga pes-ničtva« (1850), kaže pri precejšnji nedoslednosti več štajerskih provincializmov nego sistemne prikrojitve štokavščine za Slovence. Pozneje je Macun, imajoč za sabo 20letno službovanje na Hrvaškem, sam spoznal in. kakor bomo videli, precej trezno in pravilno presodil te nekdanje svoje in svojih somišljenikov neplodne poizkuse. — Jezikovno sodelovanje obmej-riikov ob naši književni slovenščini se je gibalo v dveh prav-cih: v donašanju lokalizmov v skupno slovensko jezikovno zakladnico in v propagiranju enotnega jezikovnega centra za vse južne Slovane. »Novice«, osrednji takratni slovenski organ, so se prvemu pravcu pridružile brez pridržka, drugi pravec pa so s svojega praktičnega stališča odklonile. In zanimivo je, da tudi v tem važnem vprašanju ni odločil tolikanj Bleiweis, kakor bolj njegovi sotrudniki. Par mesecev pred marčnimi dnevi je bil izdal Macunov ožji rojak. dr. Josip Muršec, »Kratko slovensko slovnico za pervence« (1847) in poslal en njen primerek kot dar, obenem tudi v oceno, uredniku »Novic«. Ta se mu je zanjo dne 20. februarja 1848 zahvalil z besedami: »Vaša slovnica meni prav dopade in bo svojima namenu lepo vstregla. V Novicah bomo enkrat še kaj več od nje govorili, ker siin gosp. Je-rana... prosil, de bi ob kratkim kritiko čez njo spisal, ker je Jeran visoko učen in terden gramatikar, kakoršniga skoraj na Krajnskim ni. Jez se v take reči nočem vtikati.. -«1 Pet mesecev kesneje je res začela v »Novicah« izhajati obširna, sicer nepodpisana, a kakor se iz citiranega Blei\veisovega pisma vidi, Jeranova kritika Murščevega delca. V karakteristiko kri-tičarja in kritikovanca je zanimivo pripomniti, da sta bila v narodnem oziru oba učenca — Vrazova, s tem razločkom, da je Muršec od 1. 1832. do 1. 1850. živahno korespondiral z Vrazom v svojem rodnem južnoštajerskem narečju,2 nekdanji kar-lovški dijak, Luka Jeran, pa od 1. 1843. do 1. 1845. po ilirsko, a potem samo še eno leto bolj po slovensko, nego po ilirsko; od poletja 1846 dalje pa Jeran ni več dopisoval Vrazu.3 Jeran v svoji kritiki pozdravlja Murščevo slovnico, češ, da jo je pisec »s premislikam osnoval, in razsnovanje skerbno prevdaril. Akoravno se semtertje — kar ni drugači misliti — v besedi, in v vezavi le štajarskimu narečju lastne like najdejo, se vendar slovnica po pravici sme ,slovenska' imenovati. Enake dela zlasti sedanji dobi zlo prav pridejo, ker so se ljudje jeli za sloven-šino zlo bolj poganjati, kakor kedej popred, in svet čedalje bolj spozna, de slovenšina svoje lastno lice ima, ki so ga učeni slovenci gladili ob času, ko se marsiktere druge slovanske stebla za slovstvo še niso kej menile.« Za Jerana, ki se je bil takrat že vpregel v praktično, neposredno delo za preprosto ljudstvo, je značilno stremljenje, kako bi »spet zedinil rod slo-venšč'ne (ne slovanščine) cele«. V tem zmislu poudarja Avgu-štinovo geslo: »In necessariis unitas!« in nadaljuje: »Iz slovnice, ako nje zlog primerimo z drugimi spisi iz uniga kraja, je očitno, de si je gosp. pisavec prizadeval vsim slovencam za-dovoliti, in zavoljo tega je marsikje zatajil navado svojiga kraja, kolikor ni slovenska. To je pot, ki nas k namenu pelje, in tako naj bi vsi pisavci delali, zlasti kader za vednost pišejo. Ko se v prid ljudstva z oziram na posebin kraj kej piše, naj se ogled občnosti slovenske sicer ne pogreša, vender naj bo namen, ki ga ima pisavec ravno pred seboj, njegova perva skerb.« To je stališče, ki je popolnoma podobno nekdanji Trubarjevi praksi. Stremljenje Jerana, nekdanjega ognjevitega Ilirca, se giblje sedaj, ko se je poprijel dejanjskega dela za ljudstvo, zgolj v mejah realne možnosti: »de se Slovenci bolj in bolj med seboj bližamo in umemo«.4 Praktično delo si postavlja mnogo manj dalekosežen cilj: ne več združevanja so- 1 ZMS, VII., str. 53. 2 Ihid. str. 124—159. 3 CZN, VII., 303—307. 4 »Novice« z dne 19. julija 1848, str. 125. rodnih jezikov, ampak integracijo narečij, a obenem s tem tudi konsolidacijo enega, v tem slučaju slovenskega jezika. Govoreč o razliki, ki jo dela centralna slovenščina med vprašalnimi in oziralnimi zaimki, pravi, da je to lastnost slovenskega jezika, ki je drugi slovanski jeziki ne poznajo. »Precej pri Her-vatih v ti reči, kakor v mnogih družili, vsa druga šega vlada, desiravno nekteri menijo, de je naše narečje podnarečje tako imenovaniga ilirskiga narečja, in de bi se z unim v eno stopiti dalo, in stopiti moglo, in de bi se po Slovenskim namesto slo-venskiga tako imenovano ilirsko narečje v pisarnice vpeljalo Nam je ilirsko narečje ljubo, vender razločki med slovenskim in ilirskim narečjem so preveliki, de bi se to zamoglo zgoditi; kdor obe narečji pozna in zna, mora to spoznati, če resnico ljubi. Razloček med slovenskim in ilirskim narečjem je veči, kot med češkim in slovaškim (pri ogerskih Slovencih), vender so se tudi poslednji v slovstvu od Čehov ločili, ko so jeli svoje lastno slovstvo dvigati, desiravno so bili ž njim že več sto let poprej v ti reči večidel sklenjeni; Slovenci pa s Hervati še nikoli niso bili v slovstvu sklenjeni.1 Pravijo: JKmet se bo že naučil ilirskiga jezika, ako se v kancelije vpelje', Pa povejte nam priljudno, ali je kmet zavoljo kancelij, ali so kancelije zavoljo kmeta? Pustimo kmeta, naj se uči kmetijstvo dobro opravljati, ob praznicih pa po duhovnim opravilu koristne reči brati, ne pa mu podtikati, de se bo ptujih narečij učil, ki še .šest resnic' lahko pozabi, desiravno jih tolikrat sliši. ,Man muss die Sprache so nehmen, wie sie ist', so nam kedej modri in skušeni profesor rekli. Mnogi častniki [višji uradnikil po Slovenskim se še slovenšine v pisarnice boje, ki jim je večidel znana: kaj bodo še le rekli, ako jim bo kdo iliršino vsiloval, ktere bi se mogli še taki učiti, ki že kej let ilirske knjige prebirajo: kako pa še le uni, ki še slovensko komei za silo znajo! In pa — ali ni slovenšina naš materni jezik, ki ga nas je mati Slovenija učila? Kteri hvaležni sin se bo prederznil mater iz hiše vreči, in namesto nje svojo teto, akoravno je materna sestra. v hišo vzeti? Ali bi ne bila krivica, slovenšino odvreči, ki je tako čista, bogata v oblikah (formah), in lepoglasna, de se z vsakim slovanskim narečjem zamore skusiti? Pravijo: .Slovencev nas je premalo, de bi slovenšino v šolah in pisarnicah imeli.' — Ko bi kdo rekel: .Pojdimo kopat, orat. trebit, bomo slovenšino vsejali, io bomo potem pleli, ji stregli in prekopa-vali. de bo iz nje lepo drevesce zraslo, kteriga bomo v pisar-nico — v šolo presadili: tu bi bilo treba delavcov, in bi uni ugovor kej veljal. Ker je pa drevesce lepe slovenšine že zra-šeno — in pa lično zrašeno stoji; torej se le v šole in pisarnice presadi, in Slovenci bodo z veseljem od njegoviga sadu vži- vali, akoravno jih ni 377 milijonov, kakor Kitajcov ali Kinezov. Kar je pa na tim drevesu še gerč, ptujih izraskov ali grintovih korenin, — vse to se bo sčasama nekaj oklestilo, nekaj bo po natori močno drevo samo odverglo. — Ako pa kdo pravi, de Slovenija nikakoršniga slovstva nima, de si naj torej slovstvo druziga narečja prilasti; se nam to ne zdi pametno. Slovenija, pri vsim tim, de se je zavoljo nemškiga nasiljstva komej po slovensko ganiti smela, vender brez slovstva ni. Kar pa ni. še bo; de so Slovenci k temu zmožni, kažejo poslednje leta, odkar so Novice jele izhajati. Pisavcov se tudi v Sloveniji nikoli ni manjkalo, kar so pa Nemcam pisali, to zdaj Nemci imajo, ne Slovenci. -— Tisto pa, kar so Dobrovčanje v šestnajstem in sedemnajstem stoletji pisali, sebi prilastovati. ne pomaga nič, ker naše ni. Kej druziga je, se enacih pomočkov z nami vrodnih bratov poslužiti v ta namen, de se domače slovstvo dviga. — Menitev pa, de se naj narečje z narečjem zmeša in zblodi, je ostarela in je še bolj v djanji, kot v besedi odstranjena; tega nas prepričujejo naj poslednejših dob razmere med Slovaki in Čehi, pa tudi med Slovenci in Iliri, med Lužičani in Čehi, med Moravci in Čehi itd. Pomnivne so besede Dra. Gj. Avgustinoviča ,o mešanju v jeziku i pravopisu' v tim oziru: ,Kao što se obično neodobrava mešanje jednog slavjanskog narečja drugim n. pr. ilirskoga ruskim, isto tako nemože se odobriti ni mešanje jednog podnarečja drugim; jer medju naj-glavniim zakonima cele naravi taj nalazimo: da sve što na svetu jest, ovakvo kakvo jest. u svojoj celoj bitnosti uzderžati se tersi, i ginuti počimlje, kako najmanje štogod od svoje bitnosti zgubi' itd. (Glej, Drja. Gj. Avgustinoviča misli o ilirskom pravopisu u Beču 1846.). — Nadjamo se. de nismo nikogar raz-žalili, svoje in mnogih slovesnih Slovencov misli mimogrede spoštovanim bravcam v ti reči razodevši, ki v našo dobo močno zadeva.«1 Zdelo se mi je potrebno obširneje citirati to mesto iz Je-ranove ocene Murščeve slovnice iz tega vzroka, ker so tvorili ti Jeranovi nazori odslej podlago jezikovnega naziranja ne samo Bleiweisa, ampak tudi večine novičarjev. V tem sestavku se Jeranu vidi, da ne pozna samo ilirizma, ampak tudi slovaški prostonarodni pokret, ono velevažno Šturovo delo iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, s katerim je ta mož v zvezi s svojimi somišljeniki (Sladkovičem. J. M. Hurbanom itd.), s takoimenovano »mlado Slovaško«, jezikovno odcepil Slovake od Čehov, kar še danes obžaluje Čeh Jakubec. kljub temu, da mora priznati, da je imel Štur najpošteneje mišljene vzroke za svoje ločilne načrte: z novim jezikom, ki si je jemal za podlago tipični slovaški osrednji dialekt, je upal Štur globlje prodreti v dušo naroda, dvigniti nivo njegove izobrazbe in njega narodno zavest... »ter zvezati odrojeno slovaško plemstvo z ljudstvom«, medtem ko so se Cehi po priznanju istega češkega literarnega zgodovinarja »malo brigali za oddaljeno slovaško ljudstvo«.1 Pridružena provinca nasproti centrali pridobi na svoji moči samo v gmotnem, državnem in obrambnem oziru, kakor pridobi ud od telesa; v duševnem oziru pa provinca odmrje, ako nima svojega lastnega osrčja. Za fizično kretanje mal narod neobhodno potrebuje večjega ekstenzivnega državnega kompleksa; duševno življenje, odvisno od individualne intenzivne iniciative, pa vsled uniformiranja tudi s sorodnim centrom brezdvomno izgubi in otrpne kakor ud. do katerega ne more vsled zaprek (tukaj jezikovnih) preveč zadrževana kri. — Jeranova trditev, da je treba preprostega človeka izobraževati v onem kolikortoliko razvitem jeziku, ki mu je najlažje umljiv, ker se preprosti človek ne utegne vaditi šele jezika, da bi se potem v njem česa potrebnega učil, ta trdi-ter se sklada z osnovnim pravilom vseh pedagogov, počenši od Komenskega; to trditev so zlasti Slovenci pogosto poudarjali napram nemškutarjem. — Še danes drži tudi Jeranov razlog o vlogi domačega jezika, ki jo ta ima pri izpreobračanju kulturnih renegatov, h katerim je spadala takrat skoraj vsa posvetna in meščanska inteligentna družba po Slovenskem. — Nič drugega ko resnica so bile tudi Jeranove besede, da so celo takratni slovenski Ilirci, ki so »že kej let ilirske knjige prebirali«, slabo in težko pisali ilirsko. Znano dejstvo je, da se bližnje sorodnega jezika dodobrega le redko in z največjo težavo naučiš; nehote ti zavija jezik po tvoje. Tako da se samo od sebe vriva vprašanje, ali se izplača tudi iz tega vzroka stremiti po uniformiranju, ko se vendar z bratom z neznatnim dušnim na- 1 Jakubec Jan: Geschichte der čechischen Litteratur, Leipzig 1907, str. 224. — Podroben liistoriat osamosvojitve slovaščine od češčine v teku vsega prejšnjega stoletja razvija dr. Milan Hodža v svoji knjigi: »Češko-siovenski razkol. Prispevky k dejinam slovenčiny. Turč. Sv. Martin, 1920.« Njegova končna sodba o Šturovi ideji slovaškega naroda se glasi, da se je Štur sicer motil v svojih predpostavkah, računajoč na idealno Ogrsko in idealno Rusijo v tem zmislu, da postane v bližnji dobi Ogrska narodnostno-ravnopravna država, v daljnejši' dob! pa Rusija vseslovanska država. Ne-glede na te uračune pa pripisuje zgodovinar češkoslovaškega »razkola« Šturu in njegovim naslednikom velik pomen: »I pri zasadnom svojorn omyle bol Štur nielen buditel'om, ale ii myslitel'om a politikom vel'keho slohu. Samostaina slovenčina ako vytvor čisto jazykovedny ma nedoceni-tel'ny dosah mravny a kulturni'... Bez inštrlimentu svojskej mluvy ne-boli by sme mali Sladkoviča takeho, akehoj nam ho dala slovenčina, ani Bottu, a nimi počinajuc až po Hviezdoslava, Kukučina a Ivana Krasku boli by sme zaostali nie-li nemi, zaiste bez priliehaveho slovesneho prejavu na-šej kulturnej a umeleckej hodnotv... Jednote a suručenstvu v P r a c i kulturnej neb ude d v o j n y v y r a z českosloven-s k e h o j a z y k a n i j a k o na z a v a d e.« (Hodža, Českoslov. rozkol, str. 13—14.) porom prav lehko razumeta, govoreč vsak svoj jezik, ki ga ne pačita, ampak rabita lepo in pravilno? — Na petem mestu poudarja Jeran čuvstveni moment svojine, v slovanski narodni psihiki — kakor sem že omenil — tako važen, da bi ga bi! javaljne odvagal romantični moment stremljenja po večji domovini. »Das Vaterland muss grosser sein,« je bilo vedno geslo Nemcev, ako človek premišljuje Slovane, bi skoraj rekel, da se jim bolj prilega drugi nemški pregovor: »Klein, aber mein!« Nekaj takega, kakor označuje ta rek, tudi odmeva iz Jeranovega članka. — Dobro poudarja Jeran tudi važnost kontinuitete že dolga stoletja samostojno negovanega jezika; kakor v fizičnem svetu, tako tudi v duševnem težko izginja, kar enkrat v resnici živi. — Posebe za Jerana, kakor tudi za ves tedanji ožji noviški krog pisateljev-Kranjcev, je zanimivo poudarjanje že petletnega izhajanja »Novic«, katerih praktično uspel poizkus je faktično bolj izpreobrnil jezikovno idealne kranjske llirce k slovenščini, nego visokoumna Prešernova poezija, kateri večina njih ni bila dorastla. Prešernova pesem jim ni branila potem, ko je bil mojster že skoraj utihnil, v mislili in na papirju razširjati meje jezika, šele Blei\veisovo praktično delo jih je poklicalo v jezikovno ožje, a neposredno porablji-vejše ojnice. In v teh so poslej orali tla, ki so jim bila po naravi najprej dana. — Da dubrovniška literatura, na katero se je skliceval Macun, bržkone povzročitelj te Jeranove diskusije, ni mogla nuditi živih semen slovenskemu literarnemu posevu, je jasno, saj niti pesniško nadarjenejši Ilirci (n. pr. Vraz, Vukoti-novič itd.) niso bogve kako visoko cenili njene umetnostne vrednosti. — Vendar predstavlja tudi za Jerana bratska književnost »pomoček, de se domače slovstvo dviga«, torej nekako moralno sredstvo v svrho oplojanja in v povzdigo ponosa. Kot na podoben »pomoček« se je skliceval ob istem času na ilirstvo tudi Blei\veis. ki je bil za svojo osebo kot človek ljudstva sicer uverjen, da — kakor pravi — »svoj materni jezik obdelovaje, se ne bo ločil več kmet od gospoda — oba bosta, kar sta, Slovenca«; obenem pa Bleiweis hvali in prinaša iz peresa nekega svojega sotrudnika članek, v katerem stoje besede: »Ni nas tako malo: Slovencov je poldrugi milijon, iti ilirstvo je veliko. Le Vaše šembrane škarje so tako šegave in umetne, de nas na tako drobne kosce rezati umejo. Nikar nas ne priklopite k svoji državni [nemški] vezi; ako to storite, nas k smerti obsodite«.1 Neoporečna je tudi Jeranova trditev, da je mehanično mešanje jezikov »ostarela« zahteva, možna »v besedi« in »odstranjena v djanji«. Jeziki se disimilirajo in asimilirajo trajno in uspešno samo po genetičnem potu. Končno je zanimivo, da si prisvaja Jeran Avgustinovičev citat, nadah-njen s hegelijansko zgodovinsko filozofijo. Še danes resnična je v tem citatu trditev, da je bistven znak vsega živega, torej tudi jezika to, da se vse, kar je res živo, vedno afirmira, nikoli pa ne negira. Narod in jezik, ki sta res živa, se izkušata obdržati, ako se tajita, nista ne sebi. ne komu drugemu potrebna in ne v korist, ampak tvorita življenjski balast. Življenje ju prej ali slej dobi pod svoja kolesa. II. Majar, Hicinger, Navratil, D rob nič, E i n-s p i e 1 e r , P o k 1 u k a r , dr. B 1 e i w e i s. — Sredi novembra 184S1 je izšla v Ljubljani pri Blasniku knjiga, ki je imela namen povzeti in izvršiti v nekoliko zmanjšanem obsegu jezikovno akcijo, ki se ni bila posrečila slovenskemu ilirizmu. Njen naslov se je glasil: »Pravila kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik. Spisal Matia Majer u Celovcu.« Ta knjiga, ki je kmalu po zmagoslavnih marčnih dneh našla v slovenski javnosti pri posameznikih živahen odmev, je bila nastala še v obupnih predmarčnih dneh.2 Majar jo je začel pisati pod vtiskom, ki ga je bila nanj napravila knjiga: »Hlasove o potrebe jednoty spisovneho jazi^ka pro Čechy, Mo-ravany a Slovaky. V Praze 1846«. Ta češka knjižica3 je obsegala zbornik prispevkov, v katerih so različni češki in po češko pišoči slovaški pisatelji, med poslednjimi tudi Jan Kollar. protestirali proti L'udevitu Šturu in njegovi »mladoslovaški« šoli. začenjajoči pisati Slovakom v njihovem domačem osrednjem narečju. Učenec nemške romantike, Jan Kollar, ki je po primeru enotnega nemškega naroda sanjal o ideji enega slovanskega naroda in vse svoje življenje deloval za to idejo, s katero je neizmerno veliko pripomogel k preporodu zapadnih in južnih slovanskih narodov, ta veliki idealist je bil duševni oče tudi našega Majarja. V svoji knjigi citira Majar mnogo mest iz Kollarjevih spisov in imenovanih »Hlasov«, med drugimi zlasti ona, ki govore o mogočnosti in slavi enotnih ter šibkosti in brezpotnembnosti razdrobljenih Slovanov: »Narod naš je velik, je naj veči u Evropi, pa po neslogi svoje žive dni tako razceplen i razdroblen, da ti ga u celosti jedva smemo svojega imenovati. Nesloga slavenska se je promenila že u histo-ričku poslovicu, po kteroj nas tudjinci zasmehavaju i zasra-muju; mi sami nad seboj zdihujemo i tugujemo: Oj mi nesložni Slaveni. mi raztergani narod!« Pri takih in enakih tožbah se Majarju kakor pisateljem »Hlasov« neprestano vsiljuje primer z Nemci: »Nemci su bili u tom mudrejši. oni su vedeli i vsigda 1 Glej »Slovenijo« z dne 17. novembra 1848, str. 160 in »Novice« z dne 22. novembra 1848, str. 198. 2 Prim. Majarjevo pismo Muršcu z dne 9. novembra 1847 v ZMS, VII., str. 42. 3 Prim. Literatura češka XIX. stoleti. Dil druhv. Druhe vvdani. V Praze, 1917. str. 379. se spomenjali: da vsako kraljestvo samo u sebi razdeleno pustne i pada kuča na kuču. Oj da bi take mi že jedenkrat zmu-dreli se, tudi mi nesložni svojeglavi Slaveni, koji se u ničem sjediniti nečemo!«1 Teoretična želja navdušenega, stiskanega Slovana in iz čisto drugačnih pogojev izvirajoči primer Nemcev sta mati in oče Majarjevih misli in predlogov, namenjenih praktični udej-stitvi. Koncepcija te udejstitve se v Majarjevi formulaciji bistveno ne loči od Kollarjeve in Vrazove. Kakor onadva tako tudi Majar enostavno odpravlja »dosadanjih 14 do 16 slaven-skih književnih jezikov in jezikičev« ter predpostavlja eden in edin slovanski jezik.2 Ta se deli »(ne gledeč na staroslavenšči-nu) na četiri narečja: namreč: češko i polsko, ilirsko i rusko«. Narečja se zopet dele na podnarečja, n. pr. ilirsko narečje »ima slovensko, horvatsko i serbsko podnarečje, nekteri pripočitaju tu sem i bulgarsko«.3 »U slovstvu smo daleko zaostali za drugimi narodi... Pišuči u 14 ali 16 književnih jezikih i jezikičih ne budemo nikadar imeli tako cvetečega slovstva, kakor bi nam trebalo i veljalo... U nekterih dosadanjih knj. jezikih se naučnih knjig še izdati ne može, ako bi ravno imeli gotove. Da knjiga nekoja može na svetlo se izdati bez škode, se mora od nje razprodati naj manje 400 iztiskov, da se doplača saj za naj-vecu potrebu, tiskarina, černilo i papir. Kde je še kak krajcar-ček za knjigarja... Kde je take še nešto za pisatelja ...«' Gotovo je moguče, da se naša narečja i podnarečja pribiižaju i slože. — saj u 4 narečja... Ako imaju Nemci več od 505 na-rečjah ... pa vendar samo jeden jedini književni jezik — zašto bi mi Slaveni ne mogli se u jednom knj. jeziku složiti?!... Ilirska podnarečja se lehko slože u jedno književno narečje ... Ova podnarečja su si... tako podobna, da priprosti i neučeni ljudi iz raznih il. podnarečjah. ako se sostanu, se govoreči dobro razume, izuzamši nekoje neznatne izraze. Ako že neučeni ljudi... znaju besedu tako oberniti. da se ... razume — bogme, slaba bi bila, ako bi samo učeni, študirani ljudi ne znali ali ne hoteli svoje podnarečje toliko spremeniti, da bi se razumeli... Ako se vsako podnarečje ostalim samo za jednu stupinju približa — su tri narečja že za tri stupinje, za tri koračaje bližeje kakor popred... Iz govora vsega naroda se moraju ustanoviti stalna pravila, kako se mora knj. narečje izobraževati... Pervo i naj višje pravilo... glasi tako le: Piši u svojem ilir-skom podnarečju. pa tako, da bude, kolikor moguče, podobno vsim ilirskim podnarečjem, i da se ne oddaljuje od drugih sla-venskih narečjah... ne možemo vzeti za obče književno na- 1 Pravila etc., str. 21. 2 Pravila etc., str. 11: »Narečjah je več, slavenski jezik samo jeden«* 3 Pravila etc., str. 10. 4 Pravila etc., str. 12. rečje niti podnarečja slovenskega, niti horvatskoga, niti serb-skoga, niti bulgarskoga, niti poslednie starodubrovničkoga, niti cerkvenoslavenskoga ... Književno ilirsko narečje ... mora biti kolikor moguče vsim podnarečjem podobno... bolj je podobno vsim zajedno, razumljivejše i ugodnejše je vsemu narodu ... Složimo se sada samo na debelo... na jedenkrat nije moguče sjediniti se u vsih stvarih... Ne bilo bi koristno, ako bi il. slovenski pisatelj jednim skokom... planil tako rekuč na vrat na nos u knj. ilirsko narečje, ker ga vsi ne mogu tako naglo slediti... Ilirsko-slovensko podnarečje sme sada samo onakove stvari ravnati i spremenjovati, u kterih se od podnarečja horvatskoga i serbskoga razlikuje... Ako bi hotel Slovenec ravnati i spremenjovati... i vse ono, u čem se razlikuje od českoslavenskoga, poljskoga i ruskoga narečja, njemu bi se moralo početi u glavi verteti... Čehi su pred nekoliko leti skusili po vseslavensko pisati i su morali od ove namere odu-stati, skoro nisu u slavenskom jeziku pišuči jeden drugoga razumeli ... nekaki nov jezik neče nikto kovati i izmišljevati... mesto tudjili rečih, namreč mesto germanismov, latinismov, turcismov, graecismov itd. budemo po malo počeli upotrebo-vati slavenske reči i izraze; mesto jednostranih ... (idiotismov i solicismov)... budemo polagano sprijeli reči i izraze vsemu narodu ali barem večoj njegovoj strani znane; mesto nedoslednih ... budemo vzeli dosledne (etymologičke); ako je u kojem podnarečju več rečih i izrazov za jeden isti slučaj... čemo upo-trebovati... onu reč i oni izraz, kteri je doslednejši... S vsemi svojemi mahnami se ne sme nijedno narečje za književni jezik šilom narinovati. to bi bila sila; naša poslovica pa kaže: Sila nije nikadar rnila! ... Slovenci, Horvati, Serblji i Bulgari... čeju pisati i u napred vsaki u svojem podnarečju vse, što je samo za priprosto ljudstvo svojega plemena, postavim, mo-litne i kmetijstva se tičuče knjižice... Nasproti vse. štogod je za izobražene ljudi namenjeno... se mora vsigdar pisati u književnom ilirskom, njim vsim razumljivom narečju.« To so glavne splošne smernice, ki jih predlaga Majar. Nato prehaja v podrobnosti, nasvetujoč, da se pridržita obe pisavi, cirilica in latinica, predlagajoč, da prva ohrani mehki znak (b), druga sprejme e in č, da se posamezne besede pišejo etimološko, da se piše klešče (mesto kleše), medja (mesto meja), -oga (do-broga, za trdimi soglasniki), -ega (našega, božjega, za mehkimi), dal (mesto dao), volk (mesto vuk), smert (ne smart ali smrt), lovec (mesto lovac), muž (mesto mož), v sklanji med drugim: jelenah i n jelenov, pri jelenih (ne -ima), s jeleni (ne -ima), pri kralju (ne -i), polj in poljah, ženu (ne ženo), s ženom, ali ,-oj (ne z ženo), žen i n ženah (pač pa vedno gen. plur. ko-stih). dve seli, dve ženi (pri naglašenih dve noge, tudi dveh, dvinh, dvih očiuh). ja jesem (sem), budem (biti ču), bih. biah, bil, sva, sta delala (»dvobrojnik; pa ne silimo nikogar š njim: možebiti da se ga po malo i ostali Iliri navade«), delaju, uče, delajue, tresuč itd. itd. V ostalem govori Majar o slovanskem slogu in slovanskih rečenicah in sklepa, da ni napisal vseli teh pravil samo za prozaike, ampak da se jih mora natanko držati tudi pesnik. To je bil prvi sklenjen, v teoriji in praksi iskreno zamišljen sistem, kakor ga je bil deloma postavil že Vraz. Vrazov je zlasti dualizem med nižjo in višjo literaturo, katerih ena se naj piše v podnarečju. druga v narečju. Razloček je samo ta, da je pustil Vraz veljati za južnoslovansko narečje samo ilirsko što-kavščino, kakršno so pisali zagrebški Ilirci brez koncesij posameznim podnarečjem, zlasti slovenskemu, Majar pa je v sistem svoje predlagane ilirščine sprejel tudi mnogo slovenskih elementov, ki so se mu zdeli z ozirom na staroslovenščino pravil-nejši nego štokavski »idiotismi«. Glavni znak po Majarju predlagane književne ilirščine je bil ta. da je njen avtor hotel pisati ž njo pravzaprav slovenščino z mnogimi flektivnimi. vokali-stičnimi in leksikaličnimi posebnostmi štokavščine, privzemajoč v besedni zaklad tudi nekaj čeških izrazov (žadati, vlast — -enec, zmizeti, take itd.). Bistvena hiba njegovega sistema je bila ta, da je bil to za slovanske jezikovne razmere preveč umeten jezik. Domačega se ni mogel v tem poslopju čutiti pripadnik nobenega južnoslovanskega rodu, če ni bil slučajno verziran v vseh slovanskih slovnicah. Vsi posamezni argumenti Majarjevili »Pravil« so vzeti iz ideologije dotedanje in istodobne romantike. Kakor Kollarju in Vrazu tudi njemu im-ponirajo številke, velik obseg, ekstenzivnost;1 notranja vsebina, domoraslost, demokratična zveza jezika z ljudsko govorico, skratka: intenzivnost jezikovne kulture za Majarja še ne eksistira. Navdušuje se za številno velike narode in številno velike literature. Spoznanje, da ima vsak narod takšno literaturo, kakršno duševno vzmore in kakršna mu zadostuje, mu še ni vzišlo. Tudi tega ne upošteva, da iz malega Betlehema lehko pride tudi kakšen Mesija, res, da mnogo težje nego iz velikega, v katerem ga dviga tudi milije, medtem ko mora, v malem narodu rojen, imeti vzmeti veliko bolj v lastni individualnosti. Bližnja sorodnost južnoslovanskih jezikov, ki je v preprostem govoru zelo velika, v omikanejšem pa se je malce razšla, ta sorodnost in podobnost mu vdihuje misel, da naj se 1 Ta nazor je žigosal že naš Fr. Levstik, veliki sovražnik vsake votle napihnjenosti, v sonetu »Zbor zverine«, kjer nastopa pred Bogom mravljinec, govoreč: »Mi najmočnejše imamo družine, Vsejal si ter pomnožil naše vrste«; nakar »star nemški medved da besedo«: »Leta mravljinec je Slovan gotovo, Ker. da je moč samo v številu, misli!« slovenščina, srbohrvaščina in bolgarščina po nekih »pravilih« med seboj zmešajo, z vejevjem prepletejo in strnejo. Ravno ta bližnja podobnost nas danes v realnejših dneh privaja do nasprotnih misli: vprav zato, ker so si ti trije jeziki tako podobni med seboj, se jih ne zplača nasilovati, ker se prostoljudski pripadniki vseh teh treh rodov lehko razumejo med sabo z majhno težavo, razumniki pa se lehko v dobi kratkega občevanja in sožitja z majhnim naporom privadijo tistim par inačicam, zakaj so pa razumniki. Seveda v ta namen, da jih razumejo, ne pa g o v o r e. Bližnje sorodne jezike razumeti je igrača, govoriti jih je — kakor rečeno — po navadi težje nego med seboj oddaljene jezike. Namreč govoriti ž njih prirodno izgo-varjavo (prononciation). Iz prizadevanja, govoriti jih, ne izide pogosto nič drugega kakor — spakovanje. Stvar je v nekoliko večjem obsegu ista, kakršna je v manjšem, ako hoče n. pr. Ljubljančan govoriti po ribniško! Raznolikost z enotnimi cilji v duševni kulturi ni znak zastoja; pač pa ]e enoličnost, uniformiranost znak pomanjkanja individualne iniciative in mehani-ziranja kulture. — Majar ni za silo, on se izreka zoper to, da bi se vsilil različnim rodovom en resničen jezik, kakor se je organično razvil »s vsemi mahnami«; pač pa pledira za to, da se vsem blizu sorodnim rodovom, pišočim že daljši ali krajši čas vsak svoj jezik, odslej zanaprej neki novi, iz raznorodnih sestavin umetno zgrajeni jezik koncem koncev — tudi vsili! Majar se seveda na več mestih zavaruje proti očitanju, da kuje nov jezik, on pravi, da ga samo izobražuje.1 V resnici pa je njegovo sestavljanje jezika iz elementov, tvorečih bistveno svojino in razliko sicer sorodnih, vendar raznih živih stvorov, ne samo umetno kovanje, ampak celo mehanično mešanje. Vsej književni srbohrvaščini se n. pr. ustavlja v govorici: volk, lovec, vsemu književnemu slovenskemu organizmu: medja, muž; ali je tu treba spakovalne uniforme, ko se brez posebne težave razumemo, ako ostanemo vsak pri svojem pri-rodnetn izgovoru? — Najbolj ranljivo mesto Majarjevega sistema pa je dualizem: za preprosto ljudstvo eno literaturo, za inteligenco drugo. S tem se nedemokratično privzdignjenemu jeziku izpodrezavajo korenine, podvezuje pritok živilnih sokov žive ljudske govorice, a ljudstvu, duševno obgrajenemu z literaturo nižje sorte, obteži izobrazba. Majar je moral najbrž sam čutiti slabe točke svojega predlaganega nesamoraslega, izpodrezanega jezika, zato je poudarjal važnost dialektov in citiral iz »lilasov« naslednje mesto: »U obče takova literatura je srečna, kteroi mnogo narečjah k službi stoji, ker lehko iz vsakoga nešto dobroga vzame i si izposudi; — kolikor narečjah toliko zakladov, kterih pesničtvo, slovnice i slovari 1 Pravila etc., str. 24. lehko uživaju i se lehko izveršuju«. Od Stanka Vraza se je Majar v principu ločil v tem, da je postavil »ovo temeljito pravilo«: »Piši u svojem podnarečju — to je za to, ker je vsaki u svojem govoru naj okretneji, i u njem lehko, gladko in ljubko piše, ako bi pa kto u jeden mah zapustivši svoje podnarečje se silil na tudje, bi bil ves slog prisiljen, kakor derven i bukov«.1 Ta bojazen, ki ji je tukaj dal duška, ga je najbrž obhajala pri sestavljanju sistema večkrat in — po pravici. Najbolj pa je bil Majarjev predlog posvečen smrti iz tega vzroka, ker je od vsakega slovanskega pisatelja takorekoč zahteval, da bi bil učen v vseh slovanskih slovnicah, da bi imel, pišoč v »podnarečju«, neprestano pred očmi neko imaginarno slovnico neposredno nadrejenega mu narečja, poleg tega nekoliko bolj v ozadju pa še bolj imaginarno slovnico nekega bodočega vse-slovanskega jezika. Kakor bomo videli, je bila edina plodna Majarjeva iniciativa ta, da se je književna slovenščina razvijala in likala v skladu z drugimi slovanskimi jeziki, a vendar tako, da ni nikdar zatajila bistvenih in svojinskih črt svojega tradicionalnega porekla. Majarjeva knjiga v tistih jesenskih dneh praktičnega dela leta 1848. splošno in takoj ni vzbudila v slovenskem časopisju posebnega odmeva. Edini H i c i n g e r 2 je napisal, ne sicer izrečno, a vendar očividno, pod vtiskom Majarjeve knjige v »Slovenijo« dne 1. decembra člančič: »O razmeri med Slovenci in Iliri«, v katerem je izražal mnenje, da mora iti pred zedinjeno Ilirijo zedinjena Slovenija: »Nar popred je treba, de smo Slovenci med seboj prav soedinjeni... Slovenske druž-tva so k edini Slovenii že veliko pripomogle ... Zlasti pa tudi šole za edino Slovenijo so koristiti u stanu... Nar popred te-dej za edino Slovenijo delajmo. Po tem bo Slovenski narod skupaj zamogel svet in sklep storiti, kako in koliko se z Iliri združiti«. Hicinger ni zoper ožjo zvezo z Iliri, vendar meni, da naj nje kakovost določijo deželni zbori, »ko bodo enkrat po ustavi napravljeni«. A že zdaj pravi sam za svojo osebo: »V kolikor koli tesno zvezo naj Slovenci z Iliri stopimo, vonder taka ne more biti, de bi mi med njimi popolnama zibnili ali se vtopili«. V zavesti nekaterih regionalnih posebnosti, ki so mu vrednote, se izreka celo zoper popolno politično in upravno edinstvo. Kar se tiče jezika, pravi kratko: »Zlo prašati bi bilo, 1 Pravila etc., str. 18. " Isti Hicinger je bil stavil že na velikem zboru ljubljanskega »Slovenskega društva« dne 22. novembra 1848 naslednji predlog: »... zastran združenja s Hervati, de bi se sicer lastniga slovenskiga narečja deržali, vendar priložnosti, jezik svoj ilirskimu v nekakih besedah približevati ne opustili, in sosebno tudi pr.i glagolih njihne čase: p. r. bih, biah po časi vpeljali«. (Slovenija z dne 28. novembra 1848, str. 171.) kaj bi naši seljani po deželi rekli, ako bi se jim namesti Slovenskima pa Ilirski jezik v šolah in kancelijah vpeljal. Nikar ne čislajte učeni Slovenci materniga lepiga jezika manj, kakor ga priprosti seljan ljubi. Res de se zna Slovenska beseda, ako se bolj omika, Ilirski bolj upodobiti; soenačiti z njo se pa ne bo lahko dala, bodi si tudi, de bi ilirski jezik za učeni jezik vzeli«.1 Razen čuvstvenega razloga navaja torej Hicinger samo še naš znani demokratični razlog za ohranitev sloven skega književnega jezika v svrho zveze z najširšimi plastir naroda. Dopušča pa možnost ilirščine kot učenega, znanstve nega jezika. Majarjeva »Pravila« so obležala vse leto 1848. pri knjigo-tržcu Lercherju v Ljubljani.2 Prihodnje leto je napisal isti pisec »Slovnico za Slovence« s »popolnoma slovenskim textom«;s samo sklanjatev in spregatev po ilirskem načinu je pridržal iz svojih »Pravil«. Tudi v političnih člankih, ki jih je takoj po izidu svojega sistema priobčeval v »Sloveniji«, se je držal bolj takrat običajne slovenščine nego svoje predlagane ilirščine." Tudi daljši članek »Učilišne knjige slavenske«5, v katerem je priporočal sestavitev šolskih knjig »u složnim, uzajemnem in vseslavjanskem duhu« (za Jugoslovane skupno v latinici in cirilici), je napisal po slovensko celo v onih partijah, ki jih je citiral iz svojih »Pravil«. Mislim, izrečenim v tem Majarjevem članku, se je pridružil v »Sloveniji«6 Navratil, priporočajoč začeti že v prvem razredu ljudskih šol z gajico in cirilico. »Kolika dobrota bo to za prihodnjo šolsko mladost. Kdor se bo hotel druge slovanske narečja učiti... bral bo vsako narečje brez spotikleja že ob prvim, kakor zdaj tisti Slovenci, ki so vajeni slovenšino v Gajevim (ilirskim) pravopisu brati brež težkote tudi ilirsko narečje v Gajevim pravopisu bero.« »V latinskih in višjih šolah naj bi se potem učile in sicer v cirilici te tri poglavitne narečja: ilirsko, rusko in češko... Se ve. de bi bilo bolje en sam književni jezik imeti; ali vsak bi želel prednost svojimu narečju; in pravda bi vtegnila morde na veke terpeti... Piši potem s cirilico po ilirsko, rusko in češko, vsak učeni Slovan te bo razumel. Po tim takim pa se bodo narečja eno drugimu čedalje bolj približavale in se čez več let morde v en sam jezik združile, ki bo književni. O srečna doba, kje si še ti! — Morebiti pa veliko bliže, kot si marsikdo misli.« 1 »Slovenija« z dne 1, decembra 1848, str. 174. 2 ZMS, VII., str. 43. 3 Ibid. 4 Prim. »Slovenija« z dne 12. in 15. decembra 1848, str. 186 in 189: z dne 26. decembra 1848, str. 201. 5 »Slovenija« ž dne 19. januarja 1849, str. 21 in dalje. " »Slovenija« z dne 2. februarja 1849. str. 37. Seveda o tem, kdo bo pisal take knjige, kdo bo učil, kdo se bo učil in kdo bo za kaj takega pridobil avstrijsko vlado, o tem možje v teh dneh splošnega zanesenjaštva niti mislili niso! — Navratil je poizkusil vsaj deloma tudi v »Vedežu« ostvariti Majarjeve predloge: v drugi polovici i. 1849. je pričel v njem prinašati vsakdanje pogovore in kratke basni v ilirščini z vzporednim slovenskim prevodom, »de se bode slovenska mladost malo po malo tudi lepe iliršine vadila«. (Priloga k 51. listu »Novic« za 1. 1849.) Upoštevajoč srbohrvaščino je pričakoval, da se bodo tudi Srbi in Hrvatje pri razvijanju svojega jezika ozirali na slovenščino. Prim. njegove besede: »Ilirske oblike, ki so na slovenskim tukaj ali tam že v rabi, imajo prednost pred drugimi, toliko več, ako je ilirska oblika tudi staroslo-venska. V rečeh pa, v kterih imajo vsi Slovenci še staroslovan-ske oblike, se morajo tudi Ilirci nam vkloniti«;1 (n. pr. pisati bil, ne pa bio itd.). Ko je izdal Majar v jeseni 1. 1849. svoje »Predpise latinsko- in cirilskoslavenske« za ljudske šole, je pisal Navratil v svojem »Vedežu«, da bodo učitelji sedaj po tej knjižici »svoje učence kmalo tudi s posvečeno cirilico sozna-nili«, da bodo leliko »ročno brali serbske in ruske knjige«." Z Majarjem in Navratilom se je strinjal urednik celjskih »Slovenskih novin«, Josip D rob nič, kateri se je v enem članku potegnil za to, da bi Slovenci in Iliri sprejemali po vzajemnem dogovoru nove izraze za svojo znanstveno terminologijo,3 v drugem svojem članku o »shodnem pravopisu« šolskih knjig pa se je potegnil poleg latinice tudi za cirilico po kombinirani staroslovenski in poboljšani Vukovi pisavi, pristavljajoč: »Hvala za to našemu dragemu Majerju, ker se je ob času prav oglasil — in hvala našemu g. Navratilu, ker jednakih svitlih misli s svojo ognjeno spodbodoj budi!«4 Takšno je bilo razpoloženje navdušenih, zlasti obmejnih rodoljubov v dobi zmagoslavnih veselih upov. Skoro nato pa je začela padati slana na to bohotno brsteče cvetje. Prišla je oktroirana ustava, ki je sicer še dopuščala ilirsko kraljestvo; a ni trajalo dolgo, ko se je to papirnato ilirsko kraljestvo v Avstriji raztrgalo ra pokrajinske kcsce, ko se je Ljubljen' vzeb nad-sodišče, ko so škofje obsojali mladi roječi nacionalizem, ko je vse slovenske peticije požrl ministrski koš. Takrat je začel delovati pri idealistih drugi romantični motor, namreč obup. Ta je podžgal zlasti E i n s p i e 1 e r j a , da se je vpregel v intenzivno delo. Ko je dne 20. julija 1849 javila »Slovenija«, da je sklenil Bach sklicati na Dunaj shod slov. pravnikov in jezikoslovcev v svrho prireditve kolikor mogoče enotne pravni- 1 Vedež, 1849, str. 166. - Vedež, 1849, str. 168. Prim. »Slovenija« z dne 13. aprila 1849, str. 81. ' »Slovenija« z dne 10. aprila 1849. str. 114. ške terminologije za Slovane, je izdal Einspieler v »Sloveniji« naslednjo parolo: »2e dolgo časa si nam ti. ljuba Slovenija! le žalostnih novic donesla; pa list 58 je nas serčno razveselil. Tista komisija, ki ima napraviti, po mnogoličnosti enolično pravniško terminologijo za vse avstrijske Slavjane je juterna zvezda prav lepega dnu. Uzajemnost in sloga je naša nada! Za to smo tudi veselo pozdravili zlato knjigo gosp. Matijeta Ma-jerja: ,Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje in obče sla-venski jezik'; ponižno slavni zbor na to važno knjigo opome-nimo in zraven vse gg. vlastence prosimo, sedaj od slavjanske vzajemnosti in približovanja slavjanskih narečij v časopisih i. t. d. mnogo govoriti!!!«1 »Slovenija« začne v več zaporednih številkah ponatiskovati glavna mesta iz Majarje-vih »Pravil«,2 imenujoč jih »važno knjigo, ktero tu bravcam še enkrat živo priporočimo«.3 V tem pa se razvije med pravimi in delnimi pristaši Majarjeve ilirščine, zbranimi okrog »Slovenije«, ter med »Novicami« takozvani boj za »nove oblike.« Primerno izobrazbi svojega čitateljstva so imele »Novice« mnogo manj visokoleteče, zato pa realnejše jezikovne skrbi nego »Slovenija«. B1 e i w e i s sam je živel še pod neposrednim vtiskorn Čop-Kopitarjeve abecedne vojne in se ni pri urejevanju »Novic« ničesar bolj bal in ničesar bolj izogibal ko takih jezikovnih bojev, ki bi imeli za predmet črkopis. Kar tiho in via facti je bil uvedel gajico in vsa osamljena prizadevanja za ohranitev bohoričice je zavračal na zadnji strani svojega lista s kako kratko opombo, napr.: »— naj se prekucnejo časi kakor se hočejo — Bohoričica nikdar ne bo iz groba vstala.«* V kritiki Slomškovih »Drobtinic za 1. 1847.« je dal tej svoji mržnji do abecednih prepirov duška z besedami: »Kdaj bojo tedej tudi Slovani jenjali abecedarji biti?! Oj! de bi si pač druge narode: Nemce. Lahe, Francoze, itd. v izgled vzeli, kterim je več na reči, kakor na čerki ležeče! Naj bi Slovenci rajši več pisali in dobriga, kakor pa se preganjali za gole čerke in se tako zmirej med abecedarje povračevali! Še nam po ušesih šumi nekdanje gerdo prepiranje zavoljo slovenske abecede (Slovenischer Abc-Krieg), ki je na. zadnje clo z dr... jenjalo!!! Pač res ie: de čerka mori. duh pa oživlja.«5-V tem času, ko so nekateri možje okrog »Slovenije« pod vodstvom Majarja, Kollarjevega učenca, v stremljenju po vseslovanskem jeziku izkušali doseči, da bi vsi Slovani pisali zaenkrat vsaj samo v štirih glavnih jezikih, ruskem, poliskem. češkem in ilirskem, ko so lioteJi vzkresiti neko umetno ilirščino na ta način, da bi 1 »Slovenija« z dne 31. juMja 1849, str. 242. 2 »bloveniia« z dne 7. avgusta do 4. septembra 1849. 3 ->Sloveniia« z dne 7. avgusta 1849. str. 252. 1 Vrvice z dne 14. februarja 1849. str. 30. 5 Novice« z dne 10. novembra 1847. str. 180. se slednji iz štirih južnoslovanskih rodov, pišoč sicer povečem v svojem »podnarečju«, ravnal po nekakih takih ali podobnih skupnih »pravilih«, kakor jih je bil povzel Majar iz srbohrvaščine in slovenščine, v tem času je začenjal Bleiweis novi letnik »Novic« (1849) s tem, da je na čelo prve številke postavil navodilo, kako naj se berejo sičniški znaki gajice v primeri z bohoričičnimi. V poznejšh letih mu ni bilo več treba ponavljati tega navodila. Ko je tako pokopal bohoričico brez vseh prerekanj, s kratkim odgovorom Metelku tudi metelčico,1 si je prizadeval biti tudi v višjih vprašanjih jezika in slovnice čim najbolj kratek. Vendar tu se ni dalo opraviti vse tako nakratko in via facti kakor v črkopisu. Književni jezik se je primerno povečanim potrebam časa brzo razvijal; mnenja o tem, kako se naj razvija, so bila različna. O teh vprašanjih je dobival urednik mnogo člankov, ki so jih »Novice« pogosto prinašale, »kakor so jih prejele — bravcam v prevdark«.2 Avtoritativno odločati take stvari se Blei\veis sicer ni čutil poklicanega, saj je pisal dne 20. II. 1848 drju. Muršcu: »Jez se v take reči nočem vtikati, ker gramatiko pretresovati se le globoko učenim grama-tikarjem spodobi.. ,«3 Vendar je iz takih debat posnemal tudi svoje lastno mnenje in ga navadno fiksiral v podčrtnih opazkah. V načelnem vprašanju glede slovenščine kot samostojnega literarnega jezika je stal Bleiweis vedno na avtonomnem stališču. Slovenščino je smatral za samostojen jezik: ako jo je imenoval kdaj narečje (podnarečje nikoli!), je to delal samo z ozirom na vseslovanski jezik, v čigar realizacijo je kakor vsi njegovi sodobniki tudi on veroval, kakor bomo takoj videli. V odgovoru na Podkorenčanovo vprašanje glede tujk v »Sloveniji« pravi, »de celo vse ptuje besede se ne morejo odvreči«, vendar ga obhaja misel, »de bi bilo bolj prav, ptujšino, kolikor je moč. opušati in se domačih besed deržati«, značilno pristavljajoč: »de tudi posihmal ohranimo ime, de Slovenci imamo čisto narečje, de malo Slovanov tako čistiga«.* — Majarjeva knjiga je bila že izšla in je bila — kakor smo videli — vso polovico prihodnjega leta (1S49) mrtva teoriia, ker njenih »pravil« niti avtor sam niti njeni ožji somišljeniki, dopisniki »Slovenije«, niso uveljavljali. V tem času je dal Blei\veis v »Novicah« besedo (po urednikovi sodbi: »veljavnemu slovenskemu jezikoslovcu«, pravzaprav pa zapečkarskemu domačemu jezikovnemu umovatelju) semeniškemu profesorju P o k 1 u -k a r j u . nekdanjemu prijatelju čudaka drja. Jakoba Zupana. Ta je začel takoj po Novem letu 1849. priobčevati v »Novicah« dolg članek: »Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga J »Novice« z dne 2. in 9. avgusta 1848, str. 133 in 136. 2 N. pr. »Novice« z dne 10. januarja 1849. str. 8. 3 ZMS, VII., str. 53. pravopisa slovo dali«. V njem se je Poklukar potezal za fonetično pisavo: sim biv, sim djav, perjatu, bev, vesev, dovg, soj, kdej, nekej, za kej... Utemeljeval je ta svoj predlog vrhu vsega z razlogom, da se s fonetično pisavo tudi bližamo Dal-matincem in Slavoncem, čeprav se odmikamo od kajkavskih Hrvatov. Glede zbliževanja in odmikanja je bil ta pisec naslednjega mnenja: »Po tem takim ni po nobeni plati nič dobička s tem približanjem; ali če bi bil kteri, ima enako zgubo zraven sebe. Upanje druziga in boljši približanja že davno pisavec tega v sebi nosi, namreč, de bo prišel čas, in de je morebiti že blizo, kjer bodo vsi slovanski narodi edini nar mogoč-niši pomočik svoje omike in povzdige spoznali, in se v popri-jemi eniga in ravno tistiga pisavniga ali pismovinskiga jezika (Literatursprache) zedinili.« Razlog za sprejem vseslovan-skega literarnega jezika je pri Poklukarju isti kakor pri Kol-larju, Vrazu in Majarju: »... kako se hočejo umetnije (Kiinste) in vednosti med njimi [Slovani] na vikši stopnjo povzdigniti, dokler so oni, zlasti nekteri narodi izmed njih v tako majhne ljudstva dveh, treh ali štirih milijonov razdeljeni! — De se vednosti in umetnije le po pisavcih razširiti zamorejo, je očitno. Pa koliko bravcov zamorejo pisavci od takih majhnih narodov upati, zlasti, kader od menj navadnih umetnost in znanj pišejo, ktere le redke bravce in učence imeti zamorejo? in ka-košni prid jih zamore podbudovati, se takih pisav in naukov podstopiti! ?« Iz istega razloga je prihajal Majar po Kollarju do zaključka, da je treba stremiti potom umetnega, premišljenega in kombiniranega zedinjevanja po štirih narečjih in kes-neje preko teh po enem vsesiovanskem jeziku, ki naj bi bil seveda tudi kombiniran iz vseh komponent. Poklukar ne govori nič o provizoričnih slovanskih »narečjih« in je tudi v vprašanju vseslovanskega literarnega jezika drugačnega mnenja nego Majar. On je zato, da se vzame eden slovanskih jezikov, kakršen je, za vseslovanski jezik in pravi v tem oziru: »Tode prašanje je še: ktero slovansko slovilo (Dialect) bo [truma bravcov in učencovl v občji pismovinski jezik izvolila? — Gotovo ne drugo, kakor ktero je nar mečji, nar lepši, nar ple-menitniši, in to je brez dvoma — Serbsko, ktero je v lepoglasji Laškimu ali Talijanskimu enako.«1 Uvedbo srbskega jezika pri vseh Slovanih si predstavlja Poklukar naivno lehko: »In tega, mislim, bodo Slovani, kader se v ti reči zedinijo, narpred v ljudske šole vpeljali, in po tem — preden en rod (30 let) preide, veči del v omikanih družbah in zbiralih v njem govorili, in vse imenitniši nauke in izdelke v njem pisali«. V podčrtni opombi k temu Poklukarjevemu članku formulira končno tudi Blehveis svoie stališče v tem vprašanju. Ka- kor večina takratnih ljudi se tudi on sklicuje na primer Nemcev, ki se v dialektih tudi težko razumejo med seboj, a imajo kljub temu en književni jezik. Kako in zakaj so Nemci do tega prišli, Slovani pa ne, o tem si Blei\veis ne beli glave, kakor si je takrat nihče ni belil. On je samo »te potrebe živo prepričan, de morajo Slovani kadaj eni edini pismovinski jezik imeti«, in na podlagi tega prepričanja misli, da si ga bodo tudi naredili. Bleiweis namreč ni mnenja, da si bodo izbrali eno ali drugo že gotovo narečje, kakor se že piše, on meni tako-le: vPismovinskiga jezika nam je Slovanom tedej tako potreba, kakor Nemcam — tode pismovinski slovanski jezik ne sme prisiljena mešanca biti, ampak mora izvirati sam iz sebe iz cveta vseh kar koli je moč izobraženih slovil ali narečij«. Blei-\veisovo stališče glede vseslovanskega literarnega jezika se torej približuje bolj Majarjevemu nego Poklukarjevemu s tem razločkom, da Bleiweis ne stremi po vseslovanščini šele potom ilirščine, ampak kar neposredno potom gojitve svojega lastnega narečja, čigar »cvet« se bo kdaj pozneje strnil s »cvetjem« drugih izobraženih slovanskih narečij v en jezik. In sicer kako strnil? Ne, kakor Majar predlaga: na podlagi kakršnihkoli umetnih »pravil«, izdelanih po slovničarjih, ampak sani iz sebe«, torej nekako organično. S tem je bila realizacija vseslovanščine odrinjena v nedogledno daljo, zakaj organično zrasti in strniti se more samo kaj takega, kar živi v najtesnejšem fizičnem, v tem slučaju bi bilo še bolj potrebno, da tudi v duševnem stiku. Ta dva pogoja pa za Slovane nista bila dana. Bleiweis je torej kot vseskozi praktičen človek postavil vseslovanski ideal na primeren piedestal, ga oddaljil v primerno bodočnost, za sedanjost pa je izdal naslednje geslo: »Dajmo tedej vsi slovanski narodi nar poprej zgubljene zaklade svojiga jezika pri prostim ljudstvu iskati; po tem nej izobražuje vsak narod svoj materni jezik — in sad vsiga tega bo kmalo občji pismovinski jezik«.1 Ta formula je koncem koncev več ali manj obveljala; do nje se je prihajalo na zaključku vseh debat, ki so že bile in ki so še imele priti; po tej formuli so se različni slovanski narodni jeziki zasidrali eni bolj. drugi manj v ljudske vrste in se obogatili vsak s svojo, individualno, domoraslo literaturo, a tisti »kmalo« glede vseslovanskega jezika, v katerega praktični Blei\veis najbrž sam ni veroval in ga je zapisal v drugi del svojega gesla ali pod vplivom romantičnega duha časa ali njemu v oportunsko koncesijo, tisti » bližnji« vseslovanski jezik se je odmikal v vedno daljšo daljo že zategadelj, ker goječ individualno se odmičeš občnemu, potrjujoč in oživljajoč delno obenem deluješ^ na to, da idealno obče živi realno življenje samo v delnem. Čim bolj se afirmira kak delni slovanski iezik v praksi, čim večjo litera- 1 lb:d. turo si ustvarja, tem manj je pričakovati, da se bo kdaj negiral, zatajil svojo duševnost, fiksirano v literaturi, ter jo za-nienil za literaturo v vseslovanskem jeziku, ki je še ni in ki se naj šele ustvari, ako se po Bleivveisovem geslu nismo odločili za kakšen že obstoječi slovanski jezik, ampak za tak, ki bo nastal iz vseh organično »sam iz sebe«. Čim bolj dejstvuje delno, tem manj je upanja, da se obče kdaj udejstvi, tem bolj postaja obče zgolj ideal, ki daje delnemu samo pravec. In to funkcijo je odslej tudi vršil idealni vseslovanski jezik: dajal je posameznim slovanskim jezikom, razvijajočim se v tesni zvezi s konkretnimi narodi, konvergentno smer zlasti v abstraktni imenoslovni nadstavbi, v dejanjsko bistvovanje pa ni stopil iz svojih imaginarnih višin nikdar in najbrž (pri slovanski individualistični psihiki) tudi nikoli ne bo. (Konec sledi.) Dr. Fr. Kidrič: Stapleton med Slovenci. § 1. Tomaž Stapleton, eden najslovitejših katoliških kon-troverzistov 16. veka, je prišel s Slovenci pač komaj da v neposredne stike, kajti živel in delal je ves čas daleč od slovenske zemlje. Narodil se je 1. 1535. na Angleškem v Henfieldu (Sussex); študiral je v Winchestru in Oxfordu, kjer je postal 1. 1556. magister svobodnih umetnosti; deloval je deloma na Angleškem, kjer je bil od 1. 1558. pa do preganjanja katolikov pod Elizabeto kanonik v Chichestru, deloma na Nizozemskem, v zavetišču preganjanih angleških katolikov, kjer je živel v Louvainu od 1. 1563. do 1569. življenje privatnega učenjaka, predaval v Douaiju od 1. 1569. do 1576. v angleškem seminarju teologijo, na visoki šoli pa po pridobitvi licencijata katekizem in po pridobitvi doktorata kontroverzo, bil po vrnitvi iz Rima v Louvainu 1. 1579. jezuitski novic, po izstopu iz reda pa zopet profesor v Douaiju in končno v Louvainu profesor svetopisemskih študij ter obenem kanonik pri Sv. Petru do smrti dne 3. oktobra 1598: študije so ga privedle še v Pariš (1559) in Rim (1559, 1576—1579). < Stapletonova dela so v glavnem polemična in homiletična. Med spisi, ki so imeli za glavni namen polemiko z raznimi nasprotniki rimske cerkve v reformacijski dobi, so sloveli zlasti: De principiis fidei doctrinalibus. Pariš 1579 (izvleček pod naslovom: Principiorum fidei doctrinalium relectio scholasti-ca, Antverpiae 1596); Speculum pravitatis hereticae, Pariš 1580; Antidota apostolica contra nostri temporis haereses, Antverpiae 1595 (2 zvezka); Triplicatio inchoata adversus Gulielmi Whitakeri anglocalvinistae duplicationem pro eccle-siae authoritate. Antverpiae 1596: Revere admiranda seu. De magnitudine romanae ecclesiae, Antverpiae 1599; Tres Tho-mae (= apostol, iz Canterburyja, Morus). Coloniae 1612 (nova izdaja Moorove biografije: Vita Thomae Mori, Graecii. 1689). V obliki pridig je izdal Stapleton dvoje del: Promptua-rium morale super evangelia domicalia totius anni, Antverpiae 1591 (2 zvezka: pars hiemalis z nedeljami od 1. advetne do binkoštne, pars aestivalis z nedeljami od 1. do 24. pobinko-štne; nove izdaje: Antverpiae, In officina Plantiniana, 1593; Venetiis, Apud Minimam Societatem, 1594; »editio altera, ab ipso authore aucta et recognita«, Coloniae Agrippinae 1620, in morebiti še druge; prevod: Promptuariuin morale, Das ist Sittliclie SpeiBkammer, Ingolstadt 1597, in morda še drugi); Promptuarium catholicum, Ad instructionem concionatorurn contra haereticos nostri temporis, super omnia evangelia to-tius anni tam dominicalia, quam de festis, Coloniae Agrippi-nae 1592 (nove izdaje: 5. istotam 1594; Venetiis, Apud Mi-nimam Societatem 1594; Coloniae Agrippinae 1613, in najbrž še druge). Tudi Stapletonovo drugo homiletično delo je predvsem polemično. L. 1620. je izšla v Parizu celotna izdaja Stapletonovili zbranih spisov v 4 zvezkih (Wetzer-Welte XI, 734—6; Katli. Handlexicon II, 2194). Promptuarium morale prinaša za vsako izmed 52 nedelj leta 3 stvari: a) evangeljski/tekst (brez uvodov, ki jih ima ta tekst v misalih, primeri 10); b) pericopen moralem huius evangelii, pod katero razume avtor načrt za pridigo na osnovi dotičnega evangelija, obsegajoč običajno 6—TO točk; c) _pri-digo samo, ki je navadno obširna (okoli 32 strani 8°). Praznikov tudi tistih ne upošteva, ki se nahajajo v misalu v oddelku de tempore poleg nedelj. Kontroverzistni Promptuarium catholicum. ozirajoč se ne le na nedelje, ampak tudi na 31 praznikov, ki se pa nahajajo pri Stapletonu vsi v isti seriji v drugem delu knjige, nima niti evangeljskega teksta niti perikop, ampak samo pridige. Nedeljskih epistol ne upošteva nobeden Stapletonovili promptuarijev. V izberi evangeljskega teksta sledita oba re-noviranemu rimskemu misalu (§ 10). § 2. Med Slovenci so bile Stapletonove knjige po vsej priliki močno razširjene. To pričajo še danes exlibrisi v raznih izdajah Stapletonovih del. ki se nahajajo v glavnih ljubljanskih knjižnicah (študijski, frančiškanski, semeniški). Ljubljanski škof (Hren?) si je nabavil za biblioteko v Gornjem gradu vsaj 3 dela: Antidota apostolica, Antverpiae 1595 (lic. 12911 V If); Principiorum fidei doctrinalium relectio, Antverpiae 1596 (lic. 13686 V L c); Triplicatio inchoata, Antverpiae 1596 (lic. 13686 V L c). Samostan jezuitov v Ljubljani je dobil 1. 1620. Promptuarium catholicum, Coloniae 1613 (lic. 15391 V P g) ter imel tudi Promtuarium morale, Coloniae 1620. ki je bil 1. 1633. (ali 1663?) last »magistri Philippi Ter-pini stolae capellani pettovii« (lic. 21666 V I e). Za biblioteko ljubljanskih frančiškanov si je omislil p. Žiga S k e r p i n oba Stapletonova promptuarija v beneški izdaji iz 1. 1594.: morale (franč. 6503, 13 f 25) in catholicum (franč. 8137, 17 f 83). Samostan diskalceatov v Ljublani je imel v svoji knjižnici Promptuarium catholicum. Coloniae 1594 (lic. 12930 V I f: primeri samostansko signaturo te knjige s samostansko signaturo kake knjige v licejki, kjer je diskalceatska prove- nijenca zabeležena, kakor n. pr. v signaturi licejke 13774 V L. e; 13782 V L e). A v g u š t i n e c P. G o o t s c h e e r je imel Vitam Thomae Mori v izdaji iz 1. 1689. (lic. 3817 111 C f). Michael L o -c h i r (?) je bil posestnik Promptuarii moralis, Antverpiae 1593 (lic. 21666 V 1 e), A n d r e a s C r a 11 i u s posestnik knjige Vere admiranda, Antverpiae 1599 (lic. 16033 VI F d). Za eno Stapletonovo knjigo, ki je danes v Ljubljani, prejšnji lastnik ni znan: Vita Thomae Mori, Graecii 1689 (sem. III D 7611 f). V tiskani slovenski knjigi 16. in 17. stoletja pa vkljub temu ni zapustil Stapleton nobenih vplivov. Edini slovenski literarni odmev poznanja Stapletona je rokopis licejke s signaturo 178 II C a, ki ga je v literarno evidenco uvedel Miklosich I. 1876. na osnovi Raičevega prepisa (III2 549, I2 597), Raič sam pa ga 1. 1887. ponatisnil (prog. drž. višje realke v Ljubljani). § 3. Rokopis licejke 178 II C ima na hrbtu napisa »Evan-gelia« in »M. S.«, a je brez vsake direktne provenijenčne oznake. Izmed katalogov biblioteke ga beleži najprej menda šele listovni katalog rokopisov, ki se je sestavil med 1. 1848. in 1858., ko so dobili tudi rokopisi (ne še"j)a tudi njihovi listki) tekoče številke, toda ostali med knjigami po štelažah in predalih (Štefan 85, 98). V seznamih Zoisovih knjig ga iščeš zaman: ne najdeš ga niti v Zoisovih lastnih katalogih med »Carniolica« (lic. Ms. 368), niti v katalogu Zoisovih knjig, ki jih je kupila licejka 1. 1823. Vkljub temu je pa skoraj gotovo, da je bil rokopis v posesti Zoisovi ter prišel v licejko z eno ali drugo serijo njegovih knjig. To domnevo bodpira predvsem vezava, ki ima vse znake vezave Zoisovih knjig (rjavo usnje, zlate črte ob robu in na hrbtu, bledozelene krpice za napise na hrbtu, zelen papir za notranjo stran platnic in prednje liste: primeri vezavo signatur: Ms 169 II C a, 6715, 9868: imitacije Zoisove vezave, ki si jih je omišljala licejska biblioteka, imajo svežezeleno usnje in, kjer je mogoče, na hrbtu B. L., primeri signature: Ms 150. 1708, 6716, 10064). Dalje je treba upoštevati še dejstvo, da se nahajajo v soseščini biblioteške signature rokopisa 178 II C po obeh straneh rokopisi iz Zoisove biblioteke. Zois je imel slabo navado, da je dajal stare knjige in rokopise na novo vezat, pri čemer ni obračal na ohranitev pro-venijenčnih notic niti najmanjše pažnje. Na ta način so se izgubile morda tudi našemu rokopisu platnice ali listi z beležkami, ki bi bili zgodovinarju skrajno dobrodošli! § 4. Rokopis ima priročno obliko male 8° (9 -.5 cm X 14-.8 cm). Paginiran prvotno ni bil. Sedanjo paginacijo od 1—128 mu je napisal nekdo s svinčnikom v naših dneh. Lista 1. in 128., ki sta prazna, spadata k drugemu papirnemu tipu ter sta se priključila pri knjigovezu. Danes obstoja rokopis iz 9 sešitkov (šivi med listi 6—7, 21—22, 29—30, 51—52, 67—68, 83—84, 98—99, 114—115, 124—125), vendar o pravilnih sešitkih ni mogoče govoriti, ker je več listkov prilepljenih na papir drugega tipa ali na sosednji list sešitka. V zvezi s to ugotovitvijo nas zaporednost praznikov proti koncu rokopisa takoj pouči, da so se listi od 121. naprej pri vezanju napačno uvrstili, ker so sledili in bi morali še slediti v tem redu: 121 (rojstvo Mar.), 127 (Matevž, 123 (Mihael), 124 (Simon in Juda), 125 (Vsi sveti), 126 (Verne duše — Martin), 122 (Katarina). Če napravimo to korekturo, tudi uvidimo, da pomeni križ na prvi popisani strani (2 a) in pa na 1. strani 122. lista (ki bi moral biti torej zadnji) začetek in konec neke zaokrožene celote. Listov se je izgubilo po vsej priliki sicer več. izmed tekstov omenjene zaokrožene celote pa menda samo eden (§ 5). § 5. Rokopis je v glavnem slovenski nedeljski in prazniški evangelistarij z latinskimi načrti pridig (perikopami). Vsebuje: a) 51 evangeljskih tekstov za n e d e 1 j e (2 a do 101 a: 1 je izgubljen, za 4. adventno se nahajata dva, za cvetno ga ni, ker je istoveten s tekstom za 1. adventno; med nedeljskimi evangeliji izjemoma tudi 4 nenedeljske evangelije ; b) za križev teden (48 a): c) za binkoštni torek (53 a); d) za praznik sv. Trojice (55 a) in e) za praznik Rešnjega Telesa (55 b); f) 25 evangelijev za praznike (102 a—127 b); g) 52 latinskih peri kop k nedeljskim evangelijem; h) neke vrste »p e r i k o p o« za praznika sv. Andreja (102 b) in sv. Miklavža (103 b): i) molitvena formularja za oče-naš in češčenamarijo (122 b: za praznikom sv. Katarine, je bilo torei prvotno na zadnji nepopisani strani rokopisa); 3naslovne beležke: j) Promptuarij Moralis in Euangelia Dominicalia partis Hijemalis Finis. Authore Magistro Thoma Stapletono, Anglo. S. Theologiae Doctore, et Regio Professore Luanij. Laus Deo. qui dedit velle et dedit perficere (53 a: po evangeliju in perikopi za binkoštno nedeljo); k) Promptuarij moralis super Fvangelia Dominicalia Pars Aestivalis (54 a: pred evangelijem za 1. pobinkoštno nedeljo); 1) Dominicarum Partis Aestualis Finis. Laus Deo qui dedit velle, et dedit perficere (101 a: na koncu evangeliia in perikope za 24. pobinkoštno nedeljo); m) f Fvangelia in testis Sanctorum totius Anni (102 a: pred evangelijem za praznik sv. Andreja); pisne vaje ali igrače: n) Vsemi tu! lift pifhe ofemdefet Inu ta gosput ie hualil tiga, kriuizhniga ihafaria de ie an taku saftopnu bil fturil (69 a); o) jesus maria francicus (!) dominus ostendat faciem suuam (!) tibi et miseriatur tui conuertat... sum det tibi pac-cem (!) Benedicat tibi dominuus (!) custodiat (vse prečrtano) Do oues meas (105 b); p) Ama dio (prečrtano); non falire fa pur Bene (prečrtano) lasa dire (105 b: prečrtano); r) Non falire, fa puer ben lassa dire (105 b). Iz evangeljskih tekstov, ki so se v rokopisu prvotno nahajali, se je izgubil gotovo evangelij za 1. nedeljo po sv. treh kraljih, ker se »pericope moralis huius Evangelij« v rokopisu še nahaja (13 a), dočim je sicer po vsej priliki vse ohranjeno. § 6. Pisalo je v rokopisu najmanj 7 rok: A je napisal vse evangeljske tekste razen treh. vse perikope, vse naslovne beležke in oba molitvena formularja (§5: a, b, f—m); B je dodal evangelij za binkoštni torek (§ 5 c); C je zabeležil še evangelija za praznika sv. Trojice in Rešnjega Telesa (§ 5: d, e); D (§ 5 n), E (§ 5 o), F (§ 5 p) in G (§ 5 r) so se samo vadili v pisanju ali igrali. Razen tega se nahajajo v nekaterih evangelijih roke A še korekture, ki jih je napravil deloma A sam (§ 16), deloma roka H (§ 19). Po paleografskih znakih spada pisava roke A pod latinski tip, ki se srečuje tudi pri nas od srede 16. dalje v 17. stoletje: .1 in / imata še isto obliko; d nastopa večinoma v visoki in le redko v poznejši okrogli obliki; e še večinoma ni pisan v eni potezi; h je vezan s sledečo črko; vez črke p s sledečo črko še ni dosledno izpeljana; r se še ne pojavlja v obliki, ki je spodaj okrogla: črki n in v se rabita druga poleg druge: kratice so že zelo redke. Predvsem gre za delo pisca A, ki je načrt zasnoval in svojo nalogo tudi izvršil. § 7. A je rabil dvoje raznih črnil, izmed katerih se je v poznejši dobi vsako razredčilo. S temni m črnilom (I a) so pisani: nenedeljski evangeliji do 1. adventne do 3. postne (fol. 2 a—31 a, evangelij 3. postne le do inkluzivno Lc 11. 20) in od binkoštne (fol. 52) do 3. po biti-koštili (fol. 58 b); nedeljske perikope od 1. adventne do 3. po-binkoštne (inkluzivno do 1. stavka); 2 izmed nadpisov (§ 5: j. k); beležke, korekture in novi naslovi (35 a. 39 a, 46 a, 48 b, 50 a); — z razredčenim temnim (I b): nedeljski evangeliji od 4. pobinkoštne (fol. 31 b. le druga polovica evangelija) in perikope od 3. pobinkoštne (inkluzivno 2. stavek) naprej do 24. pobinkoštne (101 a); 2 izmed nadpisov (§5: 1, m); oba molitvena formularja (§ 5 i); — z b 1 e d i m (II a): nedeljski evangeliji od 3. postne (samo druga polovica: L 11, 20—28) do 6. po veliki noči: neko novo nadaljevanje perikope k 2. adventni: - z razredčenim bledim (II b): vsi evangeliji v posebni prazniški seriji. Pozabiti se ne sme, da se vrača isto črnilo na različnih mestih rokopisa, in pa da sta pisana evangelij ter k njemu spadajoča perokopa sedaj z istim, sedaj z različnima črniloma. § 8. V odmeri prostora, ki ga je rabil A, se čuti neki sistem. V nedeljski seriji zavzemata evangelij in perikopa skupaj navadno po 2 lista, v prazniški po 1 list; tekst evangelija se začenja vedno na desni strani odprte knjige, neposredno za njim sledi perikopa, tako da ostaja med perikopo in novim evangeljskim tekstom (oziroma v prazniški seriji med obema evangeljskima tekstoma) navadno večji prazni prostor, ki presega v nedeljski seriji pogosto brez vsakega notranjega vzroka cel list (38, 43, 45, 47. 49, 51, 55. 63, 67, 71, 83, 87, 96); kjer pride v nedeljski seriji na isto nedeljo samo 1 list, se da navadno ugotoviti, da se je 1 list izgubil (2, 18, 30, 88). Brez izjeme pa ta sistem ni: k 6. nedelji po sv. treh kraljih manjkajoči drugi list ni izgubljen (21). ker se nahaja med tem (21) in prihodnjm listom z evangelijem za septuagesimo šiv sešitka; nedelji 24. po binkoštih so odmerjeni 3 listi (99—101); evangelija za praznik sv. Magdalene (115 b) in praznik Marijinega rojstva (120 b) se začenjata na levi strani odprte knjige nekako v sredini, beležka o evangeliju za praznik sv. Martina (126 b = evangeliju za praznik sv. Miklavža) na levi strani odprte knjige spodaj. § 9. Vpliv Stapletonovega Promptuarija moralis na naš rokopis ni tako velik, kakor bi se dalo sklepati iz naslovnih beležk (§ 5: j—m). Ta vpliv je viden namreč samo v dveh smereh pisca A: perikope so dosloven prepis perikop. ki jih prinaša poleg evan-geljskega teksta in pridige same Stapletonov Promptuarium morale: prva evangeljska serija je omejena ravno tako na same nedelje, kakor Stapletonov Promptuarium morale (§ 1). Pri tem niti ne sloni prevod nedeljskega evangeljskega teksta na latinskem tekstu Stapletonovega Promptuarija moralis 1 § 10), niti ne upošteva prazniška serija Promptuarium catho-licum. V označenem okviru se je A od Stapletona le malo odstranil. izvzemši odstranitve, ki iih je povzročil ozir na misal 10, 11). V nedeljski seriji upošteva le en moment več nego Stapleton, namreč križev teden: ker Stapletonov Promptuarium morale tega praznika ni upošteval, si A seveda tudi do-tične perikope ni mogel prepisati. Katero izdajo je A rabil, mi ob izdajah, ki jih imam na razpolago. ni mogoče ugotoviti. Nedvomno je imela njegova izdaja na koncu zimskega in letnega dela zaključek: Laus deo qui dedit velle et dedit perficere (§ 5: j, m). Izmed izdaj, ki so mi na razpolago, ima ta konec antverpenska izdaja iz leta 1593. in beneška iz 1. 1594.. nima ga pa kolnska iz 1. 1620., ki so jo imeli jezuiti (§ 2). Rokopis bi se mogel imenovati: slovenski evangelistarij s Stapletonovimi latinskimi perikopami. § 10. Vsak prevod evangelija v slovenskem evangelista-riju s Stapletonovimi perikopami kaže, da je prevoditelj imel pred sabo misal ter se dal voditi od tendence, da poda točen prevod latinskega evangeljskega teksta v misalu brez ozira na okoliščino, je li tekst misala čisto v skladu z drugimi redakcijami ali ne. Prevod evangelija je v našem evangelistariju redno tudi opremljen s prevodom uvoda: In illo tempore (oziroma: In illo tempore dixit Jesus discipulis suis ali podobno). Ti uvodi so v večini slučajev posebnost misala. Biblija večine teh slučajev nima, Luther jih je zavrgel. Stapletonov Promptuarium morale jih ne upošteva, izmed slovenskih protestantskih prirediteljev lekcionarja jih upoštevata v neki meri le Krelj in Juričič, torej tista dva, s katerima naš tekst nima nobene zveze (§ 14). — Samo dvakrat je napravil v tem oziru A napako: v evangeliju za 13. pobinkoštno nedeljo je izpustil ves uvod, menda pod vplivom Dalmatina: v uvodu evangelija za 23. pobinkoštno nedeljo je zanemaril stavek: loquente Jesu ad turbas. Kjer je v misalu v primeri z nekaterimi drugimi redakcijami evangelijev kaj izpuščenega ali drugače razporejenega, sledi naš prireditelj navadno misalu: primerjaj, kar je izpuščenega v evangeliju za praznik apostola Jakoba (Mt 20, 20 do 23) z dotičnim mestom v Dalmatinu (13 a) ali Trubarju (84): ali to, kar je v evangeliju za Vse svete (Mt 5, 1—11) drugače lazporejenega nego v Dalmatinu (4 b) ali Trubarju (13). — Le pomotoma je A tekst misala v prevodu okrajšal ali podaljšal: primeri z oglejskim misalom (§11) prazniške evangelije za sv. Miklavža (Lc 12, 35—40. namesto: 35—43), izpreobrnjenje sv. Pavla (Mt 19, 27—30 namesto: 27—29) in sv. Matijo (Mt 11. 25—28, namesto: 25—29). Kar je v prevodu našega evangelistarija čisto drugače povedano nego n. pr. v Dalmatinu ali Trubarju, se da v večini slučajev razložiti iz teksta misala, n. pr.: pri 5. p o v e 1 i k i noči (Jo 16, 24): missale aquileense: Petite et accipietis: Trubar 443: ProGite inu vi vsamete: Dalmatin 57 a: Profsite taku bote vseli; rokopis: Prosite, toku bodete preieli; pri-6. po veliki noči (Jo 16, 1—2); mis. aquil: Haec locutus sum vobis, ut non scandalizemini. Absque svnagogis facient vos: Trubar 440: Letu fem iest quom gouuril, de le vi ne fnio-tite. Oni vas bodo vtih Cerquah panouali: Dalmatin 46 b: Letu fim jeft k' vam govuril de le nesmotite. Ony vas bodo v' pan devali; rokopis: Te rezhi sem iest vom pak prauil, de se vi nabote pohuishali. Oni vas bodo von is fnig sijnagog oli fhul od Vergli; pri 7. po binkoštih (Mt 7. 21): mis. rom.: Non omnis, qui dicit mihi. Domine. Domine, intrabit in regnum caelorum: sed qui facit voluntatem Patris mei, qui in caelis est. intrabit in regnum caelorum; Trubar 25: Nekar viaki. kir k meni praui, Gofpud, Gofpud, pride vtu nebesku kraleuftuu, Sa-muzh, kateri dei to volo muiga Ozheta kir ie vnebeBih: Dalmatin 6 a: Nikar fleidni v Nebelku kajleftvu nepride, kateri k' meni praui, Golpud, Goipud: temuzh kateri ftury volo mojga Ozheta v' NebeBih; rokopis: Neka vfledkarni, kateri k meni praui: Gospud, Gosp. v Nebesku kraleftuu nepride: fa-muzh kateri sturij volo moiga Ozheta v Nebefih tijfti pride v to Nebesku kraleuftuu; za 22. p o binkoštih (Mt 22, 15): miss. rom.: consilium inierunt; Trubar 94: le fueituio; Dalmatin 14 a: fo se fvejtovali; rokopis: fo f le vsuet; itd. (slični primeri so tudi v evangeliju za prošnje dni, 9., 13. in 20. po binkoštih, Andreja, Miklavža, Štefana, svečnico, Matijo, oznane-nje Mar., Petra in Pavla, obiskanje Mar., Magdaleno, Lovrenca, Jerneja, Matevža, Mihaela, Vse svetnike. Katarino). §11. Misal, po katerem se je A ravnal, se je menjal: sedaj je bil to stari oglejski misal, sedaj novi missale romanum ex decreto concilii tridentini, ki ga je predpisal papež Pij V. z bulo Ono primum z dne 14. julija 1570 vsem cerkvam, ki že niso nad 200 let rabile drugega. Izmena preseneča s svojo zaporednostjo: a) pri prvih treh adventnih nedeljah, kjer ima vsak izmed označenih dveh tipov misala drugačno evangeljsko lekcijo, se je ravnal A po oglejskem misalu ter prevel Mt 21, 1—9, Lc 21, 25—33, Mt 11, 2—10 (miss. rom.: Lc 21, 25—33, Mt 11, 2—10, Jo 3, 19—28),čeravno je moral dotične perikope po Stapletonovem Promptu-ariju morale šele iskati; b) za 4. adventno nedeljo je napisal evangelij dvakrat zaporedoma, in sicer prvič po oglejskem (Jo 1, 19—28), drugič po rimskem misalu (Lc 3, 1—6); c) pri nedeljah od nedelje po božiču pa do tretje v postu (oculi), kjer je v evangeljski lekciji le pri 6. nedelji po sv. treh kraljih razlika (miss. aquil.: Mc 6, 47—56; miss. rom.: Mt 13, 31—35), opozarja v zvezi z ugotovitvijo sub b) tudi evangelij za omenjeno nedeljo, da je imel A ob prevajanju pred sabo rimski misal in ne oglejskega; d) pri nedeljah od 3. v postu do 6. po veliki noči (exaudi), kjer je lekcija v obeh misalih enaka, se sme iz okoliščine, da si je A pač zabeležil naslov: Dominica in pal-mis (37 a), ne pa tudi dotičnega evangelija, sklepati, da je rabil pri prevajanju oglejski misal, ki ima lekcijo Mt 21, lsq. za 1. adventno in cvetno nedeljo, dočim se čita v rimskem misalu samo na cvetno; e) pri nedeljah od binkoštne do 24. po binkoštih, kjer je evangelij v obeh misalih za 1. nedeljo (miss. aquil.: Lc 16. 1—31; miss. rom.: Lc 6. 36—42). 4. nedeljo (miss. aquil.: Lc 6, 36—42; miss. rom.: Lc 5, 1—11) in vse nedelje od 5.—24. (miss. aquil. ima isti evangelij vedno za 1 nedeljo pozneje kakor miss. rom.) različen, se ravna A vedno po rimskem misalu; f) pri prazniških evangelijih sledi A povsod tam, kjer je v izberi dotičnega evangelija med oglejskim in novim rimskim misalom razlika, oglejskemu obredu ter ima za praznik: sv. Miklavža — Lc 12, 35—40 (rom.: Mt 25, 14 sq.); sv. Lucije — Mt 25, 1—13 (rom.: Mt 13, 44 sq.); sv. Jerneja — (napačno zabeleženo: Jo 5) Lc 22, 24—30 (rom.: Lc 6, 12 sq.): sv. Mar- tina — »Ga bosh neihel Na S. Nicolausha dan no prainik« torej — Lc 12, 35—40 (rom.: M t 25, 14 sq.): sv. Katarine — M t 13, 44—50 (rom.: Mt 25, 1 sq.); g) za praznik sv. Simona in Jude ima sicer lekcijo rimskega misala (miss. aquil.: Jo 15, 12—16; miss. rom.: Jo 15, 17—25), kar pa more biti tudi pomota, ker se nahajata v oglejskem inisalu v commune aposto-rum et euangelistarum oba na isti strani (ed. 1519 fol. 252 b). Predloga misala se menja torej po večjih skupinah, ki se v nekem oziru krijejo s skupinami raznih črnil (§ 7). Katero izmed 4 tiskanih izdaj oglejskega misala je A rabil: augsburško iz 1. 1494. (lic. 13349), beneško iz 1. 1508. (Društvo za krščansko umetnost), 1517. (lic. 13760) ali 1519. (lic. 14413), nisem mogel določiti. Za datiranje našega rokopisa bi bil odgovor na to vprašanje tudi brezpomemben. Važnejše bi moglo biti, če bi se dalo določiti, kateri revidirani rimski misal je imel pred sabo, ker se je Pijev misal z bulama Cum sanctissimum z dne 7. julija 1604 in Si quid est z dne 2. septembra 1634 še dvakrat revidiral ter se je tikala revizija 1. 1604. zlasti tekstov in uvodov lekcij (Wetzer-Welte VIII, 1561). Vendar mi z ljubljanskimi pripomočki, kjer ravno za važno dobo od 1. 1604,—1634. nimam na razpolago nobenega tiskanega rimskega misala, tudi na to vprašanje ni mogoče odgovoriti: beneške izdaje misala iz 1. 1585. (lic. 13391), 1591. (lic. 36513: radi letnice cir. Tabulam perpetuam), 1681. (lic. 21534) ne nudijo dovolj opore. Le na dva do tri momente morem v tej zvezi opozoriti: v evangeliju za 5. nedeljo po bin-koštih (miss. rom.: Mt 5, 20—29) je prevedel A uvod: In illo tempore dixit Jesus discipulis suis: Amen dico vobis: nisi abundaverit. kakor ga imata n. pr. misala 1585, 1591, in ne uvoda: I. i. t. d. J. d. s.: Nisi abundaverit, kakor ga ima n. pr. misal 1681: drugi stavek evangelija za 21. nedeljo po binkoštih je prevedel: Tu Nebsku kraleuituu ie perglihanu enimu kralu (Mt 18, 23). imel je torej rimski misal. kjer se je čitalo: assimj-latum est regnum caelorum, dočim se pravi n. pr. v misalih iz 1. 1585.—1591.: Simile est regnum caelorum (Trubar 77: perglihanu; Dalmatin: glih). § 12. Slovenščina, ki jo piše A, ni niti posnemanje literarnega jezika 16. stoletja, ki bi pričalo, da je pisec priznal tradicionalno bazo, niti čisto narečje, ki bi opravičevalo sklep, da si je bil na jasnem, kaj iz lastnega govora hoče proti tradiciji uvajati in braniti. Tudi v serijah, ki so prevzete iz Dalmatina (§ 13), se nahajajo odstranitve od dolenjske predloge v smer gorenjščine, ki svedočijo z gotovostjo, da je bil A Gorenjec: h za g: noh (17. po bink.); š, ki se rabi skoro dosledno nam. šč: V pushauui (4. adv. po rim. mis.), ozhifuuaina (2. po treh kr.), ozhishen (3. po treh kr.) itd.; primeri kakor: gouorien« (gen. sing.: 4. adv. po rim. mis.), cdrefhene (l. po božiču), ioka«č (3. po treh kr.) itd.; oblike: osrau — ozdrav — (3. po treh kr., 12., 16. po bink.), sembli (24. po bink.), tempelna (1. po božiču), na za: ne (septuag., sexag.), volove za valove (4. po treh kr.), lostno (1. po bož.. 1. po bink.), v on za: vunkaj (sexag.), ino (2. po treh kr., binkoštna, 12. po bink. itd.) ali no (4. v adv. po rim. mis., 1. po bož., 3. po treh kraljih itd.) za inn; nom. ac. neutr. na o nam. na n: kriuo (septuag.), nekotero (sexag.), niegouo (3. quadrag.), gouuorilo (1. po bož.). dopolnilo (6. po treh kr.), irounano (4. adv. po rim. mis.), potemptano (sexag.), pifsano (quinquag.), itd.; dat. sing. na o nam. na n: proti temo folko (6. po treh kr.). ihafario (septuag.); instr. sing. na um nam. na om: imenam (3 po treh kr.). nebam (6. po treh kr., sexag.); dat. pl. na am nam. na om: Jogram (5. po treh kr., sexag.): oblike ni (septuag.). n/so (quinquag.), n/ste (5. quadrag.), itd., n/mayo (2. po treh kr., 6. po bink.), hozhmo (2. quadrag.), ozhmo (4. quadrag.); imper. pou/ (3. po treh kr.); itd. Število znakovr gorenjščine, med katerimi je zlasti tudi dosledno upoštevanje redukcije vokalov. se v tekstih, ki so prevedeni brez direktnega oslona na Dalmatina (§ 13), množi in pridružujejo se jim novi: ter h (13. po bink.), dol/; (Filip in Jakob), kreh (Jernej), glini = oni (4. adv. po ogl.). toko (2. adv.), glove (1. adv.), bliso (2. adv.). nrfem (4. adv. po ogl.). oshte (3. adv.), antnert ■— (4. adv. po ogl.. 4. quadrag.. 5. qua-drag. itd.), itd. Več momentov pa dokazuje že v prvih štirih tekstih, ki so bili prevedeni samostojno, brez direktnega oslona na Dalmatina (§ 13). da ie bil A že takrat, ko ie svoje delo začel, pod vplivom književnega jezika slovenskih protestantov, katerega se ves čas ni mogel oziroma deloma ni hotel otresti: konse-kventno pisanje končnega l (az/mosne v evang. za quadrag.. kjer ima Dalmatin drugo frazo s: petlal, in faz/bo poleg: 1 h a/bo v evang. za Mar. Magd. so izjeme); semli (1. adv.); n za 6: fkufi, gofpud (1. adv.). muj (Peter in Pavel), gud (Katarine): nfshli (1. adv., križev teden): inu (2. adv. itd.); nom. in acc. neutr. sing. na u: pohleunu (1. adv.); odriftuu, letu, roi-ftuu, sazhelu, perblishualu (2. adv. itd.): dat. sing. na a: timu volku (3. adv. itd.): instr. sing.: rasen um (2. adv.), folko«? (očiščenje M. D.); dat. pl.: zhlouekom (18. po bink.): itd. Obliki: oli (1. adv., 2. adv____14. po binkoštih itd.) in: voin (1. adv.. 2. adv.... 3. po treh kr.. sexag. itd.), ki izpodrivata Dalmatinovi obliki: ali in: vam tudi v tekstih iz njegove biblije, po sodbi kolege Ramovša, s katerim sem o kriterijih gorenjščine v tej zvezi sploh mnogo razpravljal, po vsej priliki nista koncesija Trubarjevemu jeziku, ampak posebnost ^-jevega gorenjskega narečja, kjer sta mogli nastati po istem procesu ka- kor v dolenjskem narečju Trubarjevem (prim. o za a v volove, glova, lostno!). Da je A poznal kake proizvode protestantske slovenske književnosti še predno je začel zajemati tekst iz Dalmatina, priča od 1. strani naprej tudi njegov pravopis. Ni pa imel dovolj slovniške naobrazbe, da bi bil sprejel ali si priredil pravopis, ki bi se oziral na vse posebnosti slovenskega jezika in jih skušal dosledno izražati. Po svoji pravopisni nedoslednosti zlasti v izražanju sičnikov in šumevcev je A bližji Trubarju nego Dalmatinu, a njegov pravopis tudi prosta kopija Trubarjevega ni (prim.: gosto rabo zh za z, ih ali sli za i ali s, w za b itd.). Opraviti imamo torej z Gorenjcem, ki si je prisvojil nekatere elemente literarne slovenščine 16. stoletja, a obenem brez vsakršne doslednosti skušal uveljaviti svoje narečje in vsakokratne svoje pravopisne domislice: na ta način pa je mogla nastati le neorganska mešanica. § 13. Dalmatinova bililija je izmed 6 publikacij slovenskih protestantov, ki so imeli med drugim tudi namen, služiti za slovenski evangelistarij, edina, s katero je A v pravi in nedvomni literarni zvezi. Na Dalmatina direktno se oslanja izmed tekstov roke A 35 evangelijev, torej skoraj polovica vseh sprejetih, ki pa imajo obenem vsi tudi razne prirediteljeve redakcijske, jezikovne in ortografske posebnosti: za 4. adventno po rimskem misalu (Lc 3. 1—6); nedeljo »infra octavam nat. Domini« (Lc 2, 33—40): 2. po sv. treh kraljih (Jo 2, 1—11); 3. po sv. treh kraljih (Mt S, 1 — 12); 4. po sv. treh kraljih (Mt 8, 23—27); 6. po sv. treh kraljih (Mt 13, 31—35): septuagesimo (Mt 20. 1—16); sexa-gesimo (Lc 8, 4—15); quinquagesimo (Lc, 31—43); 1. v postu (Mt 4, 1—11); 2. v postu (Mt 17, 1—19); 3. v postu (Lc 11, samo 14—20. vrste 21—28 so brez direktnega oslona na Dalmatina prevedene); binkoštno (Jo 14, 23—31); 1. po binkoštih (Lc 6, 36—42); 2. po bink. (Lc 14 [rokop. napačno: 161, 16—24); 3. po bink. (Lc 15 [rokop. napačno: 16], 1—10); 4. po bink. (Lc 5, 1—11); 5. po bink. (Mt 5, 20—24); 6. po bink. (Mt 8, 1—8); 7. po bink. (Mc 7, 15—21): 8 po bink. (Lc 16, 1—9); 10. po bink.' (Lc 18. 9—14); 11. po bink. (Mc 7, 31—37); 12. po bink. (Lc 10, 23—37); 13. po bink. (Lc 17. 11—19: le začetek in posamezne fraze, sicer nov prevod); 14. po bink. (Mt 6, 24—33); 15. po bink. (Lc 7. 11—16); 16. po bink. (Lc 14. 1—11); 17. po bink. (Mt 22. 34—46): 18. po bink. (Mt 9. 1—8): 19. po bink. (Mt 22. 1—14): 21. po bink. (Mt 18, 23—35); 22. po bink. (Mt 22, 15—21); 23. po bink. (Mt 9. 18—26); 24. po bink. (Mt 24. 15—35). Evangeljski teksti, ki jih je A prevzel iz Dalmatina, četudi z raznimi odstranitvami, in taki. ki jih je iz misala sam pre-vel. tvorijo torej večje serije, ki se zopet krijejo s serijami raz- nih črnil (§ 7) in raznih misalov (§ 11). Evangeliji za 5. po treh kraljih (Mt 13, 24—30), za 9. po binkoštih (Lc 19, 41—47), 13. po binkoštih (Lc 17, 11—19) in 20. po binkoštih (Jo 4, 46—53) sicer niso prevzeti naravnost iz Dalmatina, kakor bi z ozirom na njegovo soseščino smeli pričakovati, vendar to zaključkov, ki se dajo na osnovi gorenje ugotovitve narediti, ne more iz-premeniti. § 14. Prevodov evangeljske lekcije, ki bi jih bil vzel A iz kake tiskane slovenske knjige, razen tistih, ki se oslanjajo na Dalmatina (§ 13), v njegovem evangelistariju ni; mimo teh tekstov tudi za rahlejšo tekstovno zvezo med A-jevim evange-listarijem in drugimi publikacijami reformacijske in protirefor-macijske dobe, ki so prinašale tekst za evangeljsko lekcijo, ni mogoče dobiti trdnih dokazov. (Opozarjam pa, da morem v Ljubljani kontrolirati svoje zaključke, v kolikor se tičejo evan-gelistarija v Trubarjevem novem testamentu iz leta 1557. in pa evangelijev za nedelje od 1. adventne do velike noči v Span-genbergovi postili po Kreljevem prevodu iz 1. 1567., le s pomočjo prepisov posameznih odlomkov.) Na Kreljev evangelistarij iz leta 1567. in pa na Juriči-čevega iz leta 1578. v prevodu Spangenbergove postile opozarja ,4-jev prevod uvoda »In illo tempore« z »Hteistimu zhafu«. V rabi tega nenavadnega uvoda je A dosleden, le tekst Mc 8, l za 6. nedeljo po binkoštih, ki ga začenja slučajno tudi evangelist sam z »In diebus illis«, uvaja pod vplivom Dalmatinove predloge tudi A izjemoma z »V tem iftim zhasu«. Izhodišče slovenske fraze s predlogom »K ...« bi mogla biti nemška fraza »Zu jener Zeit«. Na razpolago mi je v Ljubljani le malo starih nemških evangelistarijev: plenarij v augsburški izdaji iz 1. 1513. (lic. 12811); »Evangelia, Samt den Episteln« v sultz-baški izdaji iz 1. 1716. (franč. 97 79. 20 h 37); »Die Lektionen« v ljubljanski izdaji Ivana Friderika Egerja (lic. 23547); vse te izdaje imajo na dotičnem mestu »In der Zeit«. Izmed slovenskih tiskanih lekcijonarjev prevajata le Krelj in Juričič na označeni posebni način: »K unimu zhafu«. Ta njun prevod preseneča tem boli. ker je po Luthrovem primeru tudi Spangen-berg omenjene uvode zavrgel (§ 10) in torej v tem oziru na prevodilca ni mogel vplivati. Hren ima »V vnim iftim zhafu«. Prezreti se pa ne sme, da se krijeta Krelj-Juričičev in A-jev prevod fraze le po zmislu in da se sicer ne da konstatirati niti najmanjša tekstovna odvisnost ,4-ja od Krelja ali Juričiča, kakor tudi ničesar ne govori za to, da bi bil A poleg misala rabil še tudi kako nemško predlogo. Po vsej priliki je del slovenske duhovščine vsled neke tradicije uvajal evangeljsko lekcijo z »K ...«, pa naj si sta povzročila to tradicijo Krelj-Ju-ričič ali že kdo pred njima. Na Trubarjev novi testament z l. 1582. spominja pri A-ju dvoje momentov izven teksta samega. Opozoril na paralelna mesta, ki jih Trubar in Dalmatin dosledno beležita, namreč A na splošno ne upošteva. Pred besedilom evangelija za praznik sv. Andreja (Mt 4, IS—22) pa je zabeležil z istim črnilom (II b) še: Mar. 1. Luc. 5. Sgodilu se ie 31. leti Chrifti (= paralelna mesta v Mc 1. 16; Lc 5, 2): tudi Trubar citira tukaj: Marc. 1. Matth. 3. Luc. 5 (12). dočiin navaja Dalmatin: Mar. 1 b. Luc. 6 b (4 b); in pred besedilom evangelija za praznik Matevža apostola (Mt 9, 9—13) zopet z istim črnilom (II b) še: Mar: 2: Luc: 15: in zopet citira Trubar tukaj: Marc. 2 Luc. 5. 15. (32). dočim ima Dalmatin: Marc. 2. b. Luc. 5 c. Kar bi se v tej zvezi še sicer dalo navesti, zasluži komaj da oznako tekstovne paralele: 2. quadra g. (Mt 17. 7): na fuoia oblizhia (Tr. 71: na nih oblizhie; Dalm. 11 a: obras): 2 pove 1. noči (Jo 11, 15): postavim moi leben... is stalle (ani-mam meam pono; Tr. 412: poftauim muio dusho... is shtale Dalm. 53 a: puftim moj leben... is Hleva); 3. po vel. noči (Jo 16, 20): Sarisnizo Sariznizo iest vom poueim (Amen, amen dico vobis; Tr. 442: Sa risnizo, fa rifnizo, iest vom poueim; Dalm. 57 a: Rifnizhnu, rifnizhnu jeft vam povem); k r i ž e v teden (Lc 11, 13): dobre dari dati (Tr. 282: dati dobre dari: Dalm. 38 a: dobre daruve dajati): 7. p o b i n k. (Mt 7. 15): derezi volkoui (lupi rapaces; Tr. 25: derozhi vulkuui: Dalm. 6 a: resdiravi Volkuvi); 8. p ob in k. (Lc 15. 3); Ta shaffar ie dial vsam febi (Ait enim vilicus intra se: Tr. 309: Ta Shafar pag praui vfatn vfebi: Dalm.: Ta Shaffar ie djal fatn v' febi): 14. p o bink. (Mt 6, 25): fpifba (esca: Tr. 22: Ipisha; Dalm. fhpen-dia); sv. Miklavž (Lc 12, 37): no pred nimi hodil no nim flufil (et transiens ministrabit illis: Tr. 292: inu hodil pred nimi inu nim ftregal; Dalm. 39 a: inu pride naprej inu jim bo flu-shil); sv. Janez e v. (Jo 21, 20): Petrus se pak okoli oberne no vidi tiga Jogra la nim iete (Conversus Petrus vidit illum di-scipulum ... sequentem: Tr. 466: Peter pag fe okuli oberne, inu fagleda tiga Jogra fa nim gredozh; Dalm. 60 a: Peter pak fe je okuli obernil, inu je vidil tiga Jogra sa nym gredozhiga); izpreobr. sv. Pavla (Mt 19, 28): Ste famanoi fhli spet vtim roiltvui, to ker ta Sijn tega zloueka bo fedel na tem ftolu tiga Gospoftua (in regeneratione cum sederit filius hominis in sede maiestatis suae, sedebitis et vos super sedes...; Tr. 82: De vi, kir fte fa meno hodili vletim drugim Roiftuu, kadar ta Svn tiga zhloueika bode fidel v tim Itoli nega Gofpostua.. Dalm. 12 b: kir fte sa mano hodili v' tem prerojenju, kadar bo Syn tiga zhlouveka iedil na ftolu ivoje zhaltv); sv. Matija (Mt 11. 25: Jeft tebe hualim no zeftim (confiter tibi: Tr. 44: iest fahualim tebe: Dalm. 8 b: Jeft tebe zhaftim). Da bi bil isti A, ki je takrat, ko je imel na razpolago Dalmatina, zajemal iz tega cele dotične serije (§§ 13. 16), v drugih razmerah imel sicer namesto Dalmatina pri roki Trubarja, a vzel iz tega vendarle samo nekaj neznatnih drobtinic, se mi zdi čisto izključeno. Tudi mi vsaj iz navedenih momentov niti eden ne more služiti za trden dokaz, da bi bil imel A kedaj koli med pisanjem svojega Iekcijonarja pred sabo Trubarjev novi testament ter sestavljal svoje delo po njem. Paralelna mesta je lahko našel sam ali jih dobil kje drugje — moja izdaja vul-gate Clementine iz I. 1922. ima ravno ista! — vse drugo je pa lahko slučajno, pri čemer pa odmev čitanja v prejšnji dobi ni izključen, kajti to je gotovo, da je dokaj slovenske produkcije prejšnje dobe že bil prečital, ko se je lotil sestave evangelisca-rija (§ 12). Evangelistarij v Trubarjevi postili iz letu 1595., ki ie skoro doslovno prevzet iz Dalmatinove biblije, bi mogel priti tukaj v poštev predvsem pri presoji tekstov, ki sem jih označil za posnetke po Dalmatinu (§ 13). Ker je pa A posnel tudi tekste, ki jih v postili ni (kakor na pr. Lc 3, 1—6 za 4. adventno nedeljo po rimskem misalu, ali Mt 13, 31—35 za 6. po treh kraljih itd.), je jasno, da je rabil Dalmatina in ne postile. Tudi med teksti Hrenovih Evangelijev in 1 y-s tov iz l. 1613. ali poznejših katoliških lekcijonarjev in temi, ki jih je pisala roka A, ni mogoče konstatirati nobene zveze, a teksti, ki jih v Hrenu ni (Lc 3, 1—6: Mt 13, 31—35 itd.) in jih je vzel torej A gotovo iz Dalmatina, so tudi tukaj dokaz, da je rabil A tam. kjer gre za teksta, ki jih je Hren skoro doslovno prevzel iz Dalmatina, Dalmatina in ne Hrena. - § 15. Praznikov je upošteval A v celem 28. namreč (po zaporednosti v cerkvenem letu) sv. Andreja, sv. Miklavža, sv. Lucijo, sv. Tomaža, sv. Štefana (med prazniki: v misalu med nedeljami), sv. Janeza ev. (med prazniki: v misalu med nedeljami), izpreobrnjenje sv. Pavla, svečnico, sv. Matijo, oznanjenje Marijino, sv. Filipa in Jakoba, križev teden (med nedeljami kakor v misalu!), rojstvo sv. Janeza Krstnika, sv. Petra in Pavla, obiskovanje Marijino, sv. Magdaleno, sv. Jakoba ap., sv. Lovrenca, vnebovzetje Marijino, sv. Jerneja, rojstvo Marijino, sv. Matevža, sv. Mihaela, sv. Simona in Judo, Vse svetnike, verne duše, sv. Martina in sv. Katarino. V primeri s Hrenovim lekcijonarjem iz 1. 1613. manjka v i4-ju cela vrsta evangelijev, namreč za: predbožični dan (med nedeljskimi), božično noč (med ned.). božični dan (med ned.. 2 lekciji), nedolžne otročiče (med. ned.), novo leto (med ned), tri kralje (med ned.), veliki četrtek (med ned.), pasijon za veliki teden (med ned.), evangelij za velikonočno nedeljo (med ned.), velikon. pondeljek (med ned.), velikon. torek (med ned.), sv. Jurija, sv. Marka, vnebohod (med ned.). binkoštni ponde- ljek (med ned.), bink. torek (med ned.), sv. Trojico (med ned.), sv. Rejšnje Telo (med ned.) in sv. Ano. V primeri s seznamom zapovedanih praznikov ljubljanske škofije (dies festi sub prae-cepto celebrandi), ki si jih je zapisal v svoj dnevnik škof Hren (Izvestja muz. dr. za Kr. 1893, 39—40), manjkajo v A-ju še drugi prazniki: sv. Barbara, spočetje Marijino, sv. Fabijan in Sebastijan, sv. Doroteja, sv. Gregor, najdenje sv. križa, sv. Florijan, sv. angel varuh (8. maja), sv. Urban. sv. Primož in Felicijan, patrona kranjske dežele, sv. Vid. Modest in Krescen-cija, sv. Ahac in drugi mučeniki, sv. Hermagor in Fortunat in sveta Margareta, sv. Krištof, sv. Ožbalt, Marija snežnica, sv. Radegunda, sv. Rok, sveti Avguštin in sv. Danijel, sv. Tilen, povišanje sv. križa, sv. Mavricij, sv. Lukež, sv. Uršula, sv. Leonard, sv. Elizabeta, darovanje Marijino. Dočim je izostanek praznikov, ki se nahajajo v misalu v oddelku de tempore med nedeljami, v zvezi s tehniko A-jevega dela (§ 16), opozarja izostanek nekaterih praznikov druge skupine na kraj in čas postanka: sv. Doroteja je bila patrona v Gornjem gradu, na njen god se je vršila tu sinoda ljubljanske škofije: god sv. Avguština in sv. Danijela je bil praznik savinjske doline: sv. Mohor in Fortunat sta bila patrona oglejskega patri-jarhata: god sv. Ahaca se je začel praznovati v spomin na zmago pri Sisku 22. junija 1593; praznovanje sv. Ane na dan 26. julija je notrdil papež šele 1. maja 1584 (Wetzer-Welte I, 861); praznik Marijinega darovanja je bil papež Pij V. pri reviziji brevirja opustil in šele Sikst V. (1585—1590) je zopet predpisal, da se sprejme v rimski koledar in praznuje z ofici-jem in mašo (Wetzer-Welte VIII, 817); praznovanje Marije snežnice za ves krščanski svet je uvedel šele Pij V. in šele Kle-ment VIII. (1592—1604) ga je povzdignil za festum duplex maius (Wetzer-Welte VIII, 821); praznovanje angeljev varuhov se je določilo dne 27. sept. 1608 kot »festum duplex ad li-bitum« ter se predpisalo za dežele v okviru rimskega cesarstva (Wetzer-Welte X. 2015). Prezreti se v tej zvezi tudi ne sme, da A-jev lekcijonar (kakor tudi Hrenov ne) nima teksta za god sv. Jožefa: še le 1. 1621. se je določil namreč ta god (19. marca) za zapovedan praznik (Wetzer-Welte VI, 1845). § 16. Soglasje serij v izmenjavanju črnila (§ 7) in misala (§ 11) ter v upoštevanju Dalmatina (§ 13) po moji sodbi ni slučajno. ampak je dokaz, da je pisal A svoje delo v raznih krajih in okoliščinah. Ko je evangelistarij začel sestavljati, je imel na razpolago Stapletonov Promptuarium morale ter delal v kraju, kjer je veljal oglejski misal. V teh okoliščinah je s pomočjo literarne verziranosti, ki si jo je bil že prej pridobil, samostojno po oglejskem misalu prevel evangelije za vse štiri adventne nedelje ter jim pripisal iz Stapletona dotične 4 perikope (fol. 2 a—8 a : črnilo I a). Med tem so se okoliščine izpremenile, da je moral A upoštevati revidirani rimski misal in dobil k Stapletonu na razpolago še Dalmatina. Začel je prirejati tekst po rimskem misalu ter obenem v izdatni meri upotrebljati Dalmatina, čeravno se ni odločil za dosioven prepis teksta Dalmatinove biblije ali sistematično posnemanje njenega jezika in pravopisa, ampak v glavnem ob izpremembi načina prevajanja ostal pri prejšnjem svojem načinu pisanja. Evangeljske lekcije rimskega misala za prve tri adventne nedelje mu ni bilo treba prevajati iznova, temveč to, kar je bilo po oglejskem misalu že prevedeno, samo drugače razporediti (§ 11: a, b). Lekcije Lc 3, 1 do 6, ki se čita po rimskem misalu na 4. adventno nedeljo (§ 11 b), pa A do takrat še ni bil prevedel. Napisal je torej slovenski evangelij in Stapletonovo latinsko perikopo za 4. adventno nedeljo še enkrat, potem pa nadaljeval s pisanjem evangelijev in Stapletonovih perikop ob vodstvu rimskega misala in ob pomoči Dalmatina do 3. nedelje v postu (fol. 9 a do 31 a: črnilo I a: za 3. postno le evangelij in sicer samo Lc 11. 1—20). Kam spada ob presojanju spremembe okoliščin naglas: ali na ohranitev črnila ali na izpremembo misala. ne morem povedati : iti more za nov kraj. kjer bi bil veljal rimski misal in se rabilo črnilo I a, bodisi, da bi ga bil prinesel A seboj, bodisi da bi mu bil sličnega tam našel, iti more pa tudi za prejšnji kraj, kjer bi se pa bile med tem uveljavile nove določbe o rabi misala: verjetnejša se mi zdi druga eventualnost. Ko je prispel A pri pisanju evangelija za 3. nedeljo v postu do Lc 11, 20 in napisal: aku ie ielt pak ikosi ta perst oli mozh Gospodi boga von — je moral dati pero iz rok ter po vsej priliki ostaviti tudi kraj, kjer ie delal s pomočjo rimskega misala. Dalmatina in Stapletona. Nadaljeval ie delo v kraju, kjer ni imel na razpolago niti Stapletona niti Dalmatina niti rimskega misala, ampak samo oglejski misal, iz katerega je moral zopet samostojno prevajati, brez direktnega oslona na Dalmatina. Tukaj.je končal evangelij Lc 11 za 3. postno nedeljo od besed: gonim, taku je vfai tu Nebesku kraljeuftvo kuam pershlu — dalje (31 b—32 a), napisal nedeljske evengelije (med njimi tudi evangelij za križev teden!) do 6. po veliki noči (fol. 33, 35—36 a. 37 a, 39, 41 a, 42, 44. 46 a, 48, 50 a), zabeležil dopolnilo k perikopi 2. adventne nedelje (fol. 3 b—4), vse s črnilom II a, izračunal potem prostor, ki ga bo rabil pozneje za letni del nedeljskih evangelijev (h kateremu je štel tukaj, kjer ni imel Stapletona, pomotoma tudi binkoštno nedeljo), ter napisal nato seriio prazniških evangelijev (fol. 102—127: črnilo II h). Po završitvi serije prazniških evangelijev se je A vrnil v kraj, kjer je imel zopet na razpolago Stapletona, rimski misal, Dalmatina — in temno črnilo 1 a, na čigar mesto je stopilo po • zneje razredčeno črnilo I b. Tukaj je nadaljeval in izpopolnjeval delo ob pomoči Stapletona, rimskega misala in Dalmatina ter napisal: nedeljske evangelije za poletni del od binkoštne do 24. nedelje po binkoštih (črnilo 1 a: fol. 52—58; črnilo 1 b: fol. 60—100); perikope iz Stapletona za evangelije od 3. postne do 6. po veliki noči, kjer je bil moral v prejšnjih razmerah pustiti prazen prostor (črnilo 1 a: fol. 32—50); perikope za evangelije poletnega dela od binkoštne do 24. nedelje po binkoštih, ki jih je pisal sedaj sproti takoj za evangeljskimi teksti (fol. 52 b—58 b: črnilo^ 1 a; fol. 58 b—101 a: črnilo I b); nadpise sproti (črnilo I a: § 5: j, k); nadpise nazaj (črnilo i b: § 5 m); nove nadpise nedeljam: »in passionis« (fol. 35 a: črn. 1 a), »in Albis« (fol. 39 a: črn. I a), »Evangelium Dominicae, et feria 2. et 3. et 4. Rogationuin« (fol. 48 a: črn. I a); očenaš in češčeno-marijo (sedaj 122 b), s katerima je rokopis zaključil (črnilo I b). Obenem je napravil sam nekatere korekture v evangelijih, ki jih je prevedel brez oslona na Dalmatina, bodisi, da je sedaj evangelistarij sistematično revidiral, bodisi, da ga je korigiral med pripravo za praktično rabo: v evangeliju za 5. nedeljo po veliki noči je v Jo 16, 25 »skosi perglihe« (in prover-biis) popravil (črn. I a) v »perpvosti« (po Dalm. 57 a: fkusi pripuvifti; Tr. 443: fkusi perpuuidi); v evangeliju za 6. nedeljo po veliki noči je v koncu: de kar lem iest vom prauil (Jo 16, 4) — »kar« pripisal šele sedaj (črn. I a); v evangeliju za 3. ad-ventno nedeljo je v Mt 11, 8 prejšnje »kateri ije Veni kamelini koshi oblezhen« (hominem mollibus vestitutum) popravil v »... Venim mehkim Guantu ...« (podobno Dalmatin in Trubar). A je pisal torej svoj evangelistarij po gotovem načrtu za bodočnost in ne morebiti sproti po praktični potrebi pridigarja, ker ta bi si bil moral beležiti izmenično sedaj nedeljsko sedaj prazniško lekcijo, kakor se pač vrstijo v cerkvenem letu. — Pod vplivom Stapletonovega Promptuarija morale je nedeljsko serijo od prazniške še strože ločil nego se godi to v misalu, kjer so gotovi veliki prazniki uvrščeni med nedeljami v oddelku »de tempore« (§ 15). — Izmenjava obreda v istem evan-gelistariju je nekaj nenavadnega. Ko se je odločil A enkrat za rimski obred, je mislil pač pri njem ostati. Zdi se pa, da se ni bil dokopal do jasnosti o razlikah lekcij po oglejskem in revidiranem rimskem misalu, zato je sledil v kraju, kjer je imel na razpolago samo oglejski misal, v zimskem delu nedeljskih od 3. v postu naprej in pri prazniških evangelijih, kjer je taktično med lekcijami obeh misalov le malo razlik, mirno oglejskemu misalu, misleč pač. da razlik sploh ni. obenem je pa odložil po- letni del nedeljskih evangelijev, kjer je imel razlike po vsej priliki v evidenci, na poznejši čas, ko pride zopet do rimskega misala. — Raba ali neraba Dalmatinove biblije je bila odvisna od fizične možnosti. Okoliščina, da je A serijo evangelijev, kjer je zajemal iz Dalmatina, tuintam prekinjal s samostojnimi prevodi (5. po treh kr„ 9. po bink., 13. po bink., 20. po bink.), bi mogla imeti enega iz sledečih vzrokov: da bi A z Dalmatinovim prevodom iz vsebinskih vzrokov ne bil zadovoljen; ali pa, da bi bil moral Dalmatina za kratek čas izročiti komu drugemu. — Epistol A ni prevajal, ker se običaj, citati pred pridigo narodu tudi epistolo, med Slovenci še ni bil splošno udomačil; Trubar in Dalmatin sta v svojih »registrih« zabeležila sicer tudi nedeljske in prazniške epistole, toda Krelj in Juričič sta prevajala le Spangenbergovo razlago evangelijev ne pa tudi epistol, ki je prvotno izšla v posebni knjigi, a tudi Luthrova »Hišna postila« razlaga le evangelije in prinaša torej tudi le evangeljske tekste. — A je nameraval sestaviti evangelista;* po vsej priliki v privatno rabo na pridižnici. bodisi, da gre le za njegovo osebo, ali pa za korporacijo; proti značaju njegovega lekcijonarja kot kakega oficialnega škofijskega lekcijo-narja govori že menjava obreda: tudi ni verjetno, da bi bil A imel namero dati svoj spis v pričujoči obliki s prepisi Stapletonovili latinskih perikop vred v tisk. — Izostanek večjega števila prazniških evangelijev ie povzročila ,4-jeva površnost: pri nedeljski seriji je sledil Stapletonu, ki praznikov ne upošteva, pri prazniški pa upošteval le 2. del misala. a pozabil, da mu manjka še cela vrsta praznikov, ki se nahajajo v prvem delu misala. § 17. Tekst, ki ga je prevel ali priredil A, ni brez notranjih napak. Da si ogledamo glavne: 3. po treh kraljih (Mt S, 5): accessit ad eum Centurio, rogans eum: ie k nemu en kapitan f topil siemenam Centurio (Tr. 27: perltopi knemu en Altman, ta nega profii; Dal. 6 b: je en kapitan k' njemu ftopil, ta je njega profsil); 5. po treh kraljih (Mt 13, 24): Cum autem dormirent homines, venit inimicus eius (= hominis, qui semi-navit bonum semen): kader fo pak fpali ti zhloueki, je pershel ta neh fourashnek (Tr. 51: nega; Dal. 9 b: njegou); 4. v p o -s tu (Jo 6, 2): et sequebatur eum multitudo magna, quia vide-bant signa: fa nim gre veliko volka, fa tega volo, de bi zaihne vidili (Tr. 385; fatu kir fo oni vidili; Dalm. 50 a: ker fo ony te zaihne vidili); 20. p o b i n k o š t i h (Jo 4, 48): nisi signa et prodigia videritis: dotler she zaihne no veliku terplene vidite (Tr. 377: Aku vi tih zaihnou inu zhudefiou ne vidite; Dal. 49 b: Kadar vy zajhnou inu zhudes nevidite); rojstvo Marijino (Mt 1, 4—6): Naason autem genuit Salmon. Salmon autem genuit Booz de Rahab. Booz autem genuit Obed- ex Ruth... David autem rex genuit Salomonem ex ea, quae fuit Uriae: Naalon ie pak rodil Salomona. Salomon ie pak rodil Boafa od tega Rutha... Dauid ta krail ie rodil Salomona, vn-kaije kateri je bil furije (Tr. 1 in Dalm. 3 pravilno); p raz ni k sv. Mihaela (Mt 18, 6): Oui autem scandalizaverit unum de pusillis istis, quid in me credunt. expedit ei: Zhe fe kateri pohuiiha nad tem Mladenizam, kateri name veruie, temu iftimu bi bole bilo (Tr. 74: Kateri pag fmoti eniga is leteih maicinih, kir vrne veruio, timu bi bule bilu; Dalm. 11 b: Kateri pak smoti eniga is letih nar manlhih, kateri v' mene verujo. timu bi bulfhe bilu). Vse te pogreške, razen prve, je napravil A v tekstih, ki jih je iznova prosto prevajal. Napake kažejo vsekakor, da ni bil siguren niti latinec niti komentator biblije. § 18. Latinske perikope, ki jih je prepisal A iz Stapletonovega Promptuarija morale (§ 9), izislega prvič 1. 1591. (§ 1). kažejo z gotovostjo, da je letnica 1591 — za postanek rokopisa terminus ante quem non; okoliščina, da A Hrenovega lekcijo-narja iz 1. 1613. ni upošteval (§ 14). mi je dokaz, da je priredil in zapisal svoj tekst pred 1. 1613. Da bi slovenski katoliški duhovnik z literarno erudicijo in ambicijo, ki ie uporablial Stapletona in Dalmatina ter prej čital najbrž tudi Trubarja (§§ 12, 13, 14), ne bil zvedel za Hrenov lekcijonar. če bi takrat že bil na svetlem, se mi zdi izključeno: a da bi se bil na enak način mučil z novim prevajanjem, iskal le po Dalmatinu, rabil dva misala in si ne omislil Hrenove knjige, če bi bil zanjo vedel — istotako. Nobeden izmed momentov, ki prihajajo v tej zvezi še v poštev, ne nasprotuje označenima časovnima mejnikoma 1591—1613: niti paleografski (§ 6) in jezikovni razlogi (§ 12). niti obravnava praznikov (§ 15) in postanek tekstov poznejšiii rok (§ 19), in zlasti tudi izmenična raba oglejskega in rimskega misala ne (§ 11). Boj za rimski misal in proti oglejskemu se je začel v oglejskem patrijarhatu oficijalno 1. 1596. (Ušeničnik Fr.: Bogoslovni vestnik 19i4, 121). V ljubljanski škofiji, ki vsled svoje eksempt-nosti ni bila pod patrijarhom, se je rabil rimski misal tuintam še do 1. 1666. (Ušeničnik 124). Vendar pa se določa že 1. 1604. na sinodi ljubljanske škofije, naj se duhovniki po možnosti poslužujejo rimskega obreda (Čas 1912, 50). Tudi v Hrenovi in-štrukciji za Collegium Marianum v Gornjem gradu se suponi-rajo knjige rimskega obreda (Orožen 11/1, 56). Sinoda iz leta 1604. pa je bil tak pripraven moment, ki je mogel posameznega duhovnika nakloniti, da je sklenil se v bodočnosti ravnati po rimskem obredu (§ 16). Oba skrajna mejnika za postanek tekstov roke A sta torej letnici 1591 in 1613; zelo verjetno pa je, da je začel A pisati tik pred sinodo 1. 1604. in nadaljeval tik po sinodi. O osebi pisca A se da le malo ugotoviti: da je bil Gorenjec (§ 12); dušni pastir, ki je bolj upošteval patrona ljubljanske škofije nego patrona patrijarhata ter obenem puščal ob strani lokalne praznike v štajerskem delu ljubljanske škofije (§ 15), pastiroval torej po vsej priliki pod ljubljanskim škofom, in sicer na Kranjskem; da je bil vnet dušni pastir, ki se je pripravljal za pridige po Staplčtonu ter si priredil za privatno rabo enega izmed tekstov, ki so bili v slovenskem jeziku duhovniku na Slovenskem najbolj potrebni, čitatelj protestantskih knjig, a malce slab slovničar (§ 12). latinist in biblist (§ 17). Vsiljuje se vprašanje, ali ni bil duhovnik z omenjenimi lastnostmi redovnik enega iz kranjskih samostanov, zlasti onih. ki so se v Zoisovih časih ukinili. V označeni dobi od 1. 1591.—1604.—1613. bi prišlo več kranjskih samostanov v poštev: cistercijanci v Stični in Kostanjevici. kartuzija Bistra, frančiškani v Novem mestu (Mil-ko\vicz. Kloster in Kr., 291, 395. 373, 429); jezuiti v Ljubljani, ki so prišli 9. decembra 1595 (rokop. beležka v ogl. mis. 1510, lic. 14413) ter 8. maja 1598 položili temeljni kamen za novi kolegij pri sv. Jakobu; avguštinci. ki so se vrnili po več ko 50-letni odsotnosti v Ljubljano šele dobršen čas po 1. 1600. ter dogradili cerkev šele do 18. maja 1628 (Vrhovec, Laibach 184); kapucini, ki so se naselili v Ljubljani 1. 1608. (Dimitz 111., 470); frančiškani v Ljubljani, ki so se po večletni odsotnosti mogli vrniti v svoj samostan po 15. februarju 1612 (Vrhovec 115). Redove, ki se z dušnim pastirstvom niso pečali ali ki so obdržali tudi še po reviziji rimskega misala svoj misal, pa ie treba iz kombinacije izključiti (misal za red kartuzijancev v lic pod 13834; frančiškanski v biblioteki franč. v Ljubljani s s ) Dalje dela v kombinaciji s samostani v označeni dobi težave obrazložba menjave misala v zvezi z izpremembo kraja Po času in usodi biblioteke sodi še najbolj v kombinacijo samostan jezuitov v Ljubljani, kjer se pa kombinacija ob misli na vsebinske napake, ki jih je napravil A (§ 17), zopet krha. Potreba, se omejiti pri iskanju avtorja .4 na ljubljanske samostane, pa sploh ne obstoja. Saj je bil tudi Gorenjec Adam bKaiar. ki je do 1. 1643. prevel v slovenščino Wo!fova premišljevanja, posvetni duhoven: od 1. 1642.-1645. je kapelanoval v Smartnu pri Kranju (Pokora, Besnica 217), vsaj med 1 165? do 1658 je zupmkoval v Kranju samem (Lavtižar, Zgod. žup~-mj v dek Kranj 19-20). Lahko si predstavljam, da je bil tudi več! f^i S' PaStU'' i jC Za,čel svoj lekcijonar pisati na kaki večji fan, kjer so imeli Stapletona, izpremenili vsled sinode 1. 1604. misal in dobili še Dalmatina, moral potem za nekaj časa oditi k cerkvi, ki ni imela niti literarnih pomočkov kakor prejšnja, niti volje, da bi si takoj omislila novi rimski misal, ter se zopet vrnil v prejšnji kraj. Reši lahko vprašanje pač le srečen slučaj: ugotovitev pisave! § 19. Teksti rok B in C ter korekture roke H pričajo, da so rabili ta evangelistarij za ,4-jem tudi še drugi slovenski pridigarji in to v dobi po 1. 1613. C je upotrebil prazen list med 1. in 2. pobinkoštno nedeljo, da izpopolni lekcijonar z evangelijem za praznika sv. Trojice in Rešnjega Telesa, izmed katerih je po rimskem misalu prvemu mesto pred 1. pobinkoštno, drugemu med 1. in 2. pobinkoštno nedeljo (§§ 6, 15). Evangelij za praznik sv. Trojice, ki je v oglejskem misalu Jo 15, 26—16, 4, v revidiranem rimskem pa Mt 28, 18—20, kaže, da je C rabil rimski misal. To bi se strinjalo z domnevo, da je bil C pri cerkvi, kjer je A svoj spis končal. Prevod je samostojen in se ne krije z nobenim znanih slovenskih lekcijonarjev. Evangelij za praznik Rešnjega Telesa, ki je v obeh misalih in torej tudi v Hrenu isti (Jo 6, 56—59), pa je prevzel C z malimi pravopisnimi in jezikovnimi izpremembami iz Hrena. C je rabil torej naš evangelistarij po 1. 1613.; pri tem je moral Mt 28, 18—20 prevesti samostojno, ker tega teksta v Hrenu, ki ima za praznik sv. Trojice Jo 3, 1—15, sploh ni našel. Črnilo, ki ga je rabil C. je sicer črnilu 1 a bolj podobno nego črnilu I b ali II a, vendar gotovo ni isto. B. ki je izpopolnil evangelistarij z evangelijem za praznik binkoštnega torka (§§ 6. 15), je storil to. sodeč po pisavi, dobršen čas po C-ju. torei po 1. 1613. Rabil ie najbrž rimski misal, ker je prevel uvod za Jo 10, 1—10: »V Vnim tijstem zhafu Je rekel Jesus h Farvieriam (ogl. misal: In illo tempore dixit Jesus discipulis suis; rimski:... Phariseis). Gotov znak pa to ni. ker ima tudi Hren:... k' Fariseom ..., čeravno se je ravnal po oglejskem misalu. Prevod je samostojen. H je samo korigiral .4-jev tekst: 4. po treh kraljih (Mt 8. 23—27): Jogri (A) — ty Jogri (ti); no — ieno: fe bijte — ie bojte (pravilno!): popretil — sapovedal; pokoni — pokorni: 6. po treh kraljih (Mt 13. 31—35): hozho — hozhem: Sueta — tega fueta: s e x a g. (Lc 8, 4—15): gredo tie mei Vscarbami, Vlikim blagi — skarbio v vlikim blagi; 3. q u a d r a g. (Lc 11. 14—28): zhes drugo — uerche te drugo: bink. (Jo 14. 23—31): bo — bode: kuom — kuam; vozil (=vozhil) — vuzil: kakaj — kjakaj: ino — inu; 12. po bink. (Lc 10, 23—37): kraleu — kralu; hotlu tu viditi — hotlu vidit; inu — ienu; leben verbam — leben sadobim: on ie _ on ie pak; dial — rekal; po zefti doli —po zefti ti poti; je Ihel — ker je fhel; ihal — fhel; vardival — osrauil; vardei ga _ osrauiga: fpendash — farzeras; antuertuuol — andgouo- rel; poidi no {turi tijiti glihi — poidi ti ienu ituri toku; Vnebovzetje Marijino (Lc 10, 38—42); ga gori vsame oli ga preime notre Vne hisho — ga ie gori vsela V ne hisho; bolo — bilu; fe fede — lede; k nemu oli knegouim nogam — k negovim nogam; no — ienu; polhlulha negouih belsed — ie poihluihada?) negovih (negovo?) belsedo; ililala — pollifala; okoli tekla no flulhila — nemu ilufhila; ftoji — Itopi; antver-tuie — antgovori; ie Ho komrash oli pomuiash — ie muias; ampak — polle; boli — bolfh ...; ne bo od ne Vset— ne bode nikuli od ne Vset. — H se je hotel predvsem približati tekstu misala; da bi bil delal svoje korekture na osnovi kake slovenske literarne predloge, ni evidentno. Najbližji literarnemu jeziku Dalmatinovemu (in Hrenovemu) je izmed omenjenih 3 piscev C, ki piše tudi v samostojnem prevodu končni — /, lustu;/, karkoli, B;/g (vrinjeno v Hrenov prevod drugega teksta), vendar bi mogla biti C in H Gorenjca, a le B, ki je pa zelo slabo prevajal, Dolenjec. Raba rokopisnega evangelistarija v času, ko bi že bil moral vsaj vsak župnik imeti izdajo Hrenovih »Evangelijev«, je socijalen pojav. Izdatek za knjigo je bil za večino mašnikov še vedno tako velik, da je bil marsikdo vesel, ako mu je mogel rokopis približno nadomeščati tiskano knjigo. Če je mogel o priliki izpopolniti svoj rokopis s pomočjo Hrenovega lekcijo-narja, je to storil (C), drugače je pa to, kar mu je v rokopisu manjkalo, prevajal sam (B, C), ali pa čitanje evangelija v narodnem jeziku tudi — opustil. Ob praktično veljav.o je prišel naš evangelistarij menda šele po 1. 1672., ko je izšla nova izdaja lekciionarja. _v Rokopis s Stapletonovimi latinskimi perikopami je najstarejši slovenski katoliški evangelistarij. Iz dobe pred njim so se nam ohranile k evangelistariju izpod peresa katoliškega slovenskega dušnega pastirja le glose, formular za uvod in en posamezen prazniški (patrocinijski) evangelij (Poe vest-riik 1923. 167—8V Zato bo ostal pri iskanju razvojne linije slovenskega katoliškega lekcijonarja vedno na vidnem mestu, četudi je sicer v zvezi s protestantsko literarno preteklostjo, ne pa z razvojem v sledeči katoliški dobi. Ob njem se nam kaže težavna pot. ki jo je hodil slovenski lekcijonar od običaja, čitati narodu evangelijsko lekcijo ob posameznih velikih praznikih, preko čitanja evangeljske lekcije vsako nedeljo in praznik do čitanja dveh delov: evangelija in epistole. K boju, ki se je vršil tudi na slovenskih tleh med starim oglejskim in revidiranim rimskim misalom, prinaša naš lekcijonar važno ilustracijo. Pri formuliranju zgodovine slovenskega književnega jezika in pri grajenju historične slovenske gramatike njegov jezik ne pride iz evidence, ker gre za najstarejše obsežnejše zapise Gorenjca, ki je poskušal obenem napraviti kompromis z literarno protestantsko dolenjščino. Obenem z evangelistarijem, ki se je sestavil do polovice ob formalnem vodstvu Stapletonovega Promptuarija morale, so služili slovenskemu pridigarju tudi latinski načrti pridig, ki si jih je izpisal A iz Stapletona. Preko svojih knjig samih pa je vplival Stapleton na slovensko pridigo še dalje nego preko teh rokopisnih beležk (§ 2). § 20. V literaturi o slovenskem lekcijonarju z latinskimi perikopami Stapletonovimi se je dotaknila večina raziskovalcev tudi tega ali onega izmed vprašanj, ki sem jih tukaj obravnaval: Miklosich, Vrgl. Gram. III2 (1876), 549, I2 (1878), 597, ki je prvi opozoril javnost na rokopis; Raič, ki ga je odkril in prepisal, svoj rokopis dal na razpolago Miklo-sichu, popisal ga za Žvaba (Ljubljanski Zvon 1886. 433—4), izdal (program višje drž. realke v Ljubljani 1887, 5—49) ter opremil z analizo pravopisa in jezika (program 1888, 3—66); Oblak, ki je ocenil Raičevo izdajo in analizo (Archiv f. slav. Phil. XI [18881, 258—64, 582—9; Ljublj. Zvon 1888. 632—5, 693—7); Sket, Slovstvena čitanka 1893, 77. 376 (v 3. izd. 78); Glaser, Zgod. I, 150; Breznik v razpravi o jeziku slovenskega lekcijonarja (Dom in Svet 1917. 282); Grafenauer, Kratka zgod. (v 2. izd. 79). Več kompleksov vprašanj, na katera se mi zdi točen odgovor za rešitev celega problema važen, se v navedeni literaturi sploh ni stavilo (§§ 2, 6 [paleografijal, 7. 10. 15, 17, 19), drugih se je ta ali oni le mimogrede ali splošno ali le od one strani dotaknil: § 1 (Miklosich; Raič 1887, 6; Sket 376); § 3 (Raič: 1886, 433; 1887, 5; Glaser); § 4 (Raič: 1886. 433; 1887, 5); § 5 (Miklosich: Raič: 1886, 433: 1887, 5: Glaser); § 6 (Raič 1887, 6); § 8 (Raič: 1886, 433; 1887. 5); § 9 (Miklosich; Raič 1888, 3; Sket 76: Glaser; Grafenauer); § 11 (Breznik); § 12 (Raič: 1886, 433: 1888. 6—9. 24: Oblak. Archiv XI, 584—5: Liubli. Zvon 1888, 632. 634. 635: Sket 376): § 13 (Raič: 1887, 5: 1888, 3; Oblak: Archiv XI, 260—2. 589): Zvon 1888, 696: Sket 376; Glaser; Breznik; Grafenauer): § 14 (Raič 1888. 3; Oblak: Archiv XI, 262, 264, 585, 589: Zvon 1888, 696: Grafenauer); § 16 (Raič: 1886, 433: 1888, 5: Glaser); § 18 (Raič: 1886. 433; 1887. 5: 1888. 3. 24; Oblak: Archiv XI, 259, 585; Zvon 1888, 696: Sket 76; Glaser; Breznik: Grafenauer). Metodične napake so povzročile, da se je pojavilo v omenjeni literaturi dokaj izgrešenih odgovorov in pa nasprotujočih si trditev, izmed katerih nobena ni bila dokazana, n. pr.: da sta pisali rokopis dve roki, »druga... 29. (= za binkoštni pon-deljek) i 31. evangelije (za praznik sv. Trojice), pri inih pa samo tu i tam kaj vmes: bodi si samo kake besede ali pa cele stavke, n. pr. evang. 11 (6. po treh kr., septuag.), 12« (Raič 1887, 6). dočim je ta stvar v resnici bistveno drugačna (§ 6): da gre za prevod evangeljskega teksta po Stapletonu (Miklo-sich; Raič 1888, 3; Sket 76; Olaser), dočim gre za prevod po misalu (§§ 9, 10); da so prvi štirje evangeliji prirejeni po oglejskem misalu, od 5. (= 2. evangelije za 4. adv.) pa vsi po rimskem (Breznik), dočim sta v resnici še tudi med temi 2 seriji prirejeni po oglejskem (§ 11); da gre za jezik, kakor ga je govoril »Dolenjec nekje blizu Ljubljane« (Raič 1888, 24), dočim se je dokazalo, da gre za gorenjščino (Oblak: Archiv XI, 584—5; Zvon 1888, 634—5), oziroma kompromis med avtorjevo gorenjščino in literarno dolenjščino (§ 12); da avtor ni zajemal iz Dalmatina (Raič: 1887, 15; 1888, 3), ali da so vzeti iz Dalmatina le nedeljski evangeliji od 1. po božiču do 3. v postu (Oblak, Archiv XI. 262), oziroma vsi od 4. adventne (po rimskem misalu) naprej (Breznik), dočim niti eno niti drugo ni pravilno (§ 13); da Trubarja sestavljalec ni rabil (Oblak, Archiv XI, 262), dočim se na drugi strani trdi, da je »evange-listar sestavljen po Dalmatinu in Trubarju« (Orafenauer). za kar pa ni mogoče dobiti trdnega dokaza (§ 14): da se pri sestavljanju iz Hrena ni zajemalo (Raič 1888, 3; Oblak: Archiv XI. 264, 585, 589; Zvon 1888. 696). dočim velja to samo za nisca A (§ 14), ne pa za C (§ 19): da bi se bila rabila morda kaka nemška predloga (Raič 1888. 3). oziroma neznana nam slovenska (Oblak: Archiv XI. 264), kar bi se pa moralo šele dokazati (§ 14); da bi si bil duhovnik ohranjene evangelije za nedelje in praznike sproti za prižnico prevajal (Raič: 1886, 433; 1887. 5). dočim dokazuje historijat A-jevega dela nasprotno (§ 16): da ie treba postanek rokonisa staviti v čas pred Hrenom (Raič: 1887. 5: 1888. 3: Orafenauer), nroti čemur se zagovarja drueod zopet čas sredine ali celo druga polovica 17. stoletja (Oblak: Archiv XI. 585: Zvon 1888, 696). oziroma čas po 1. 1634. (Breznik), dočim govorijo vsi kriteriji, v kolikor gre za .4. za pravilnost nrve trditve (§ 18): da je nastal rokopis »v kakem ljubljanskem samostanu pri jezuitih ali kapucinih« ( Orafenauer). dočim je lahko mogoče, da mu je avtor posvetni duhovnik (§ 18). Raičeva izdaja je porabna. če se popravi v zmislu nekaterih mojih ugotovitev (zlasti po §§ 6. 7, 16, 19). Roki A in C sta pisali tako leno in čitliivo. da se je porabna izdaja dala doseči. Večjim težkočam pa Raič ni bil kos. Poleg potrebe korektur po ravnokar navedenih paragrafih priča to med drugim njegov prepis evangelija za binkoštni torek (roka B). Tukaj je napravil Raič sledeče napake: Vnim tystem — nam. pravilnega: V Vnim tijstem: hlevu n. hlevu; pakhe te n. pak tete (hotel je napisati menda: tega); zheih tajili n. zhefh lafili (Jo 10, 8; venerunt); nafhel n. nefhel itd. Dodatek. V »specifikaciji« knjig bivšega jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki so se sprejele 1. maja 1775 za licejsko biblioteko, je zabeleženih več številk, kjer gre ali za podobne naslove ali je pa Stapleton izrečno imenovan: 294: Promptua-rium Morale super Evangelia Dominicalia: 297: Thomae Sta-pletoni Promptuarium Catholicum...; 359: Promptuarium Catholicum; 365: Promptuarium Morale super Evangelia Dominicalia totius Anni; 494: Promptuarium Morale super Evangelia, Auth: Thoma Stapletono Tomi II.; 498: Promptuarium Morale Super Evangelia Dominicalia totius Anni Pars aestu-alis. Menda se v licejki niso ohranili vsi Stapletoni, ki so prišli v njo iz bivšega jezuitskega kolegija, ker izmed primerkov, ki sem jih prej navedel, bi mogli spadati sem le še Lo-chirjev (?) in Kraljev primerek. (Andrej Kralj sicer ni bil jezuit, ampak od 1. 1603.—1620. stolni prošt ljubljanski, toda knjiga je mogla priti k jezuitom po njegovi smrti.) Preostaja mi še končno naloga, da določim vsaj na kratko tudi svoje stališče do »Pripomb k slovenskemu Stapletonu« iz peresa g. prof. drja. Ivana Grafenauerja. ki sledijo neposredno za mojim člankom ter se zaključujejo z zatrdilom, da moj članek cilja »docela ni mogel doseči«, češ. da »bo treba revidirati« zlasti moje sklepe glede točke, »da bi se različnost prevoda tolmačila z možnostjo, porabljati Dalmatinovo biblijo.« Hrbtenico mojih izvajanj tvori kongruenca na eni strani med rabo temnega črnila (I a in I b), Dalmatinove biblije, rimskega misala in Stapletonovega Promptuarija morale, iz katerega se prepisujejo latinske perikope, na drugi strani med rabo bledega črnila (II a in II b), rabo oglejskega misala, nerabo Dalmatina in nevpisovanjem Stapletonovih perikop, za katere se rušča orazen prostor, kamor se vpišejo pozneje s temnim črnilom. Kongruenca je od evangelija za četrto adventno nedeljo do rimskem misalu dalje takorekoč matematična, iz-vzemši nekaj slučajev nerabe Dalmatina, ki pa kongruence ne rušijo, ker se daio psihološko pojasnit'". Gre torej predvsem za to. ali so Grafenauerjeva izvajanja mojo stavbo kongruence res tako omajala, da bi moral zaključke, ki sem jih na omenjeno kongruenco naslonil, revidirati. Grafenauerjev stavek, da bi »sledil rokopis tudi tam, kjer odgovarja razvrstitev rimskemu misalu, uvodom oglejskega misala«, se zdi moji stavbi le tako dolgo opasen. dokler se ne opazi, da je slabo formuliran. Seveda se v tem slučaju sklep ne sme graditi zgolj na osnovi Stapletonovega lekcijo-narja brez proučavanja rimskega misala samega, oziroma zgolj na osnovi Hrena brez proučavanja oglejskega misala. Izmed evangelijev, ki jih je zbral Grafenauer v dokaz omenjenega stavka, evangelija za vernih duš dan in 5. nedeljo v postu sploh ne spadata sem, ker sta obe dotični seriji prirejeni po oglejskem misalu (§§ 11. 16), pri vseh ostalih pa imata ravno iste uvode n. pr. tudi revidirana rimska misala v beneških izdajah iz 1. 1585., oziroma 1591. Prireditelj rokopisa torej tukaj ni »sledil uvodom oglejskega misala«, pač pa je imel pred sabo tako izdajo rimskega misala, kjer ti uvodi še niso bili revidirani v zmislu določil, ki so veljavna še danes. Opasnejša bi bila moji kongruenci trditev, da je med prazniškimi evangeliji, kjer operiram z ugotovitvijo, da je cela serija prirejena po oglejskem misalu, evangelij /a dan vernih duš prirejen vendar le po rimskem misalu — če bi se bil Grafenauerju dokaz za trditev res tudi posrečil. Hren ima pač za ta dan evangelij Jo 11, 21—27, toda Grafenauer, ki je zopet sklepal brez proučavanja misala samega, se je s sklepom, da za ta dan »oglejski rnisale ima lekcijo iz Jan. 11, 21—27«, prenaglil. Dočim ima namreč revidirani rimski misai že v vseh starih izdajah, ki so mi na razpolago (1585, 1591, 1681) poleg raznih formularjev za črne maše še posebno mašo za dan vernih duš z evangelijem Jo 5, 25—29, omenjajo izdaje oglejskega misala »commemorationem omnium animarum eum pleno offitio« pač v koledarju pod 2. novembrom, nimajo pa za ta dan posebnega mašnega formularja in zlasti tudi ne beležijo, kateri evangelij se naj pri maši za vse verne duše čita. Mašni formular za dan vernih duš se je moral torej vzeti izmed formularjev za »offitium defunetorum«, kjer je nanizanih več evangeljskih lekcij na poljubno izbiro, med njimi Jo 11, 21—27 na prvem. Jo 5. 25—29 na petem mestu. Tako sta -prišla Hren in moj A za dan vernih duš ob vodstvu istega oglejskega misala skoro istodobno do dveh različnih evangeljskih lekcij. Da je A res tudi to lekcijo prazniške serije prevel po oglejskem in ne po rimskem misalu, dokazuje tudi redakcija uvoda: dočim uvaja namreč rimski misal to lekcijo z »In illo tempore: Dixit Jesus discipulis suis et turbis Judaeorum« (1585, 1591), oziroma »I. i. t.: D. J. turbis Judaeorum« (1681), jo uvaja oglejski misal z: »I. i. t.: D. J. discipulis suis« in slično tudi A. Grafenauerjeva domneva je torej napačna. Izmed Grafenauerjevih »paralel z Dalmatinom« pri evangelijih, za katerih prevajanje predpolagam jaz okoliščine brez možnosti posluževati se Dalmatinove biblije, tvori Lc 7, 37 (Magdal.) poseben problem. Stavek »Ecce mulier quae erat in civitate peccatrix« dela prevodilcem sploh težave, ker se z doslovnim prevodom danega besedila težko podčrta, da gre za žensko, ki je predstavljala v dotičnem mestu grešnico »par excel!ence« = žensko, ki se je proti plačilu udajala. Prevod Dalmatinov in ,4-jev sta si le v toliko podobna, da je »erat in civitate« iz oziralnega stavka v obeh prenešeno v glavnega k »mulier« (ena žena je bila v tem mesti), sicer pa obstojajo med obema prevodoma bistvene razlike: »ecce« je prevedeno v Dalmatinu kakor običajno s »pole«, v A-ju pa na poseben način z »iaftopite« ; iz oziralnega stavka je napravil Dalmatin nov glavni stavek s kazalnim zaimkom kot osebkom (ta je bila Greihniza), A pa apozicijo (ena Grefhniza). Na pritegnitev »erat in civitate« neposredno k »mulier« prideta tukaj zelo lahko dva prevajalca neodvisno drug od drugega. »Pogreška« ni originalno Dalmatinova. V Spangenbergu iz 1. 1550. (lic. 12788) čitam: »Vnd sihe, ein Weib war in der Statt, die war ein sunderin« (Luthrovega prevoda nimam pri roki). Tudi Trubar je prevel: »Inu pole, ena shena vtim Meiftu, katera ie bila ena gresh-niza«. Na drugi strani se mi pa zdi skrajno neverjetno, da bi nekdo, ki bi specijalno radi tega stavka šel gledat v Dalmatina (ali tudi v Trubarja), mogel iti mimo »pole« ter prevesti »ecce« z »faftopite«. Raba te fraze nasprotuje domnevi, da bi bil A pri prevajanju Lc 7, 37 iskal sveta pri Dalmatinu, verjetno pa napravlja domnevo, da je uporabljal vsaj takrat, ko ni imel pri roki Dalmatina, kak nemški prevod. Res se glasi ta stavek n. pr. v plenariju iz 1. 1513. takole: »Und nempt war ain fraw die da was in der stat ain sunderin...« Tudi med ostalimi Grafenauerjevimi »paralelami z Dalmatinom« pri evangelijih, ki so se prevedli po moji sodbi v okoliščinah, ko prevajalcu Dalmatin ni bil na razpolago, ni niti en prevod tak, da podobnost med njegovim in Dalmatinovim besedilom ne bi mogla biti slučajna, odmev literarne verziranosti, latinske predloge in nemškega posredovanja: stavek Mt 21, 2 (1. adv.) je v slovenščini kakor tudi v nemščini brez objekta nad mero težak in okoren, zato so vrinili objekt n. pr. Spangenberg, Trubar, Dalmatin, Hren in — A: v Mt 21, 28 (1. adv.) je »poloshili... nati poti« nastalo pod vplivom latinskega »straverunt... in via«; v Lc 7, 36 (Magdal.) je »discubuit« mogel prevesti z »doli fede hte mife« vsakdo, ki je rabil nemški evangelistarij ali pa čital v Dasypodijevem la-tinsko-nemškem slovarju (rabim izdajo 1. 1592.), da se pravi »discumbo«: »ich sitze zu Tisch«; v Lc 7, 41 (Magdal.) je mogel priti od izraza »faenerator« do slovenskega opisa »kateri Denarie na Buher von pofsoia« vsakdo, ki se je poučil v istem Dasypodiju, da pomeni »foenerator«: »eyn Wucherer«, »foenero«: »ich gib mit Wucher, ich leihe auff gewinn«; Lc 7, 42 (Magdal.) je mogel vriniti »mei letima dvema« (k lat. »quis«) vsakdo, ki je imel pred sabo obenem tudi nemško besedilo z »welcher unter denen« (n. pr. Spangenberg 1550, Ev. 1716; Dalmatin ima genetiv brez »mej«, zopet dokaz, da je imel A pred sabo poleg latinskega pač nemško besedilo, ne pa Dalmatina); Lc 7, 44 je mogel prevesti z »ti meni nifi Vode dal kmoim nogam« vsak, ki je upošteval tudi nemško besedilo (n. pr. Spangenberg 1550: du hast mir nicht wasser ge-geben zu meinen fiissen; v Dalmatinu »mir« ni prevedeno, tudi je zaporednost besed drugačna, zopet dokaz, da je rabil A pri prevajanju tega teksta pač tudi nemško predlogo, ne pa Dalmatina); v Lc 10, 37—39 (Ass. Mar.) je mogel dobiti A ravnotako kakor Dalmatin iz nemškega besedila: za »excepit« — »ta ga gori Vsame oli ga preime notre Vne hisho« (n. pr. Spangenberg 1550: die nam; ihn auff in jr hauB; — A je mnogo odvisnejši od nemškega besedila nego Trubar ali Dalmatin, zopet dokaz, da se je ravnal po nemški predlogi, ne slovenski); za »nomine« — dva izraza »Sijmenam«... »ie bolo ime« (n. pr. Spangenberg 1550: miit namen... hieB); za »huic erat so-ror« —- »Inu ona je iemela eno feftro« (n. pr. Spangenberg 1550: Vnd sie hatte eine Schwester). Omenjene »paralele z Dalmatinom« so torej le navidezne; domnevi Grafenauerjevi, da bi bil prireditelj teh serij »pri delu le dostikrat pogledal tudi v Dalmatina«, nekatere izmed njih naravnost nasprotujejo, vse pa govorijo za pravilnost domneve, da je prireditelj v okoliščinah, ko ni imel na razpolago-Dalmatina, pri delu le dostikrat pogledal tudi v nemški evan-gelistarij. Ravno v evangeliju za dan Marije Magdalene ima naš slovenski prireditelj stvari, ki jim absolutno ne more biti vir Dalmatin, ampak kak nemški prevod. Tako je prevedel v Lc 7, 37 latinski izraz »alabastrum ungenti« z »alabaste puhiho fto faubo«, dočim prevajata Trubar in Dalmatin to z »en glaž žalbe«. Izmed nemških prevodov imajo namreč tukaj nekateri »ain alabaster mit salben« (plenarij 1513), drugi »ain glas mit salben« (Spangenberg 1550; prim. Trubar in Dalmatin), tretji »ein Alabaster Buchs mit Salben« (Sulzbach 1715) itd. Naš slovenski prireditelj je rabil izdajo s to zadnjo redakcijo. — Ali drug primer: V Lc 7, 42 ima naš prireditelj pred vprašanjem poziv: Poui lefem. Ta poziv, ki ga latinski tekst nima, zopet ni originalno Dalmatinov. Med nemškimi prevodi se nahajajo namreč tudi takšni, ki imajo tukaj »sage an« (n. pr. Spangenberg 1550, Ev. Sulzbach 1715). Ker ima Trubar »po-uei tedai«, Dalmatin pa le »Povej«, je gotovo, da more biti »lefem« samo odmev nemške redakcije z »an« ali čim podobnim. V razbor vprašanja, kakšen nemški tekst je naš prireditelj porabljal in kaj vse pride na račun tega uporabljanja, se ob nemških dotičnih pripomočkih, ki so mi v Ljubljani na razpolago, še vedno ne morem spuščati (§ 14), zadovoljiti se moram s konstatacijo, da Grafenauer ni »odstranil možnosti, da bi se različnost prevoda tolmačila z možnostjo porabljati Dalmatinovo biblijo«. Stavba mojih kongruentnih serij je ostala torej trdna, Grafenauerjeva izvajanja niso njenih temeljev prav nič zamajala. To pa pomeni obenem že tudi novo ugotovitev: da se je namreč Grafenauerju dokaz za domnevo, da bi bila priredila slovenski tekst za A-ja dva različna prireditelja, A sam ga pa samo na lepo prepisal, ponesrečil. Da A ni samo prepisovalec, mi dokazujejo že važne korekture njegove roke (§§ 6, 16). A vsi Grafenauerjevi poizkusi, pojasniti postanek rokopisa v okviru domneve o vsaj dveh prirediteljih in pa prepisovalcu, se razbijajo ob neizprosni matematičnosti kongruence omenjenih okoliščin. Ako je prepisoval A tekste dveh prirediteljev v istem, »svojem« prostoru, kdo nam pojasni potem slučaj vseh slučajev, da se vrača v rokopisu od prve do zadnje strani sicer vedno zopet temno črnilo (I a, I b), da so pisane ž njim sicer vse perikope, razne opombe in korekture, izmed serij evangeljskih tekstov od 4. adventne nedelje naprej pa vendar le tiste in samo tiste, ki so prirejene po rimskem misalu in ob pomoči Dalmatinove biblije (§§ 7, 16)?! A kdor misli z Grafenauerjem. da A ni prepisoval v svojem prostoru ampak vedno »v bližini« tistega izmed »obeh prirediteljev«, za čigar tekst bi bilo šlo, ta mora spraviti med sabo v sklad in nam pojasniti: zakaj je A takrat, ko je delal prvič »v bližini« prireditelja z oglejskim misalom, sproti vpisoval perikope iz Stapletona in rabil temno črnilo, drugič pa rabil »v bližini« istega prireditelja bledo črnilo in moral ostaviti za perikopo prazen prostor? zakaj je A takrat, ko se je prvič »preselil« »od bližine« prireditelja z oglejskim misalom »v bližino« prireditelja z rimskim misalom, nadaljeval z istim črnilom, pozneje pa ob vsaki preselitvi črnilo menjal? zakaj je napisal A evangelij za 4. adventno nedeljo dvakrat, enkrat »v bližini« prireditelja z oglejskim, drugič »v bližini« prireditelja z rimskim misalom? zakaj je prepisal A za 3. nedelio v postu prvo polovico evangelija do srede stavka Lc 11, 20 »v bližini« prireditelja z rimskim misalom, Dalmatinom in Stapletonom. drugo polovico »v bližini« prireditelja z oglejskim misalom? kako bi si bila ob vsem tem oba prireditelja delo sploh razdelila? Prejkoslej sodim, da je A sicer slab latinist in biblist, a vendar le prireditelj slovenskega evangeli-starija s Stapletonovimi perikopami, ne pa samo njegov prepisovalec. Na vprašanje, ali je nastal naš rokopis med samostansko ali pa posvetno duhovščino, daje izmenjava misala meni ravno nasproten odgovor, kakor pa Grafenauerju. Vsaj v enem izmed ljubljanskih samostanov, ki Grafenauer v tej zvezi ž njimi računa, se namreč oglejski misal gotovo ni rabil: ka-pucini so imeli namreč obenem s frančiškani isti posebni misal, ki se je z lekcijami ravnal po rimskem misalu in ne po oglejskem. O tem, ali so rabili jezuitje, ki so se uredili v Ljubljani v času, ko je bilo obredno vprašanje že aktualno, pri Sv. Jakobu oba misala ali pa samo rimskega, se na osnovi gradiva, ki je doslej znano, ne da nič gotovega reči; upoštevanje oglejskega misala v Čandikovi prireditvi lekcijonarja ne dokazuje za šentjakobsko cerkev v tem oziru ničesar, ker je za lekcijo- nar določil misal gotovo ljubljanski škof. Prejkoslej pripuščam tudi možnost, da je bil prireditelj našega rokopisa posvetni duhovnik. O Grafenauerjevih »paralelah s Trubarjem« ponavljam sodbo, ki sem jo izrekel o njegovih »paralelah z Dalmatinom«: da so slučajne in navidezne. Pripominjam še, da Gra-fenauerjeva formulacija o Stapletonovih »sporadičnih uvodih«, ki da sem jih prezrl, ni točna. Stvar je namreč ta, da tistega tipičnega uvoda (In illo tempore) Stapleton pri nobenem evangeliju nima, pač pa tuintam gotove izpremembe in dodatke v začetku prvega stavka, da postane nadaljevanje poslušalcu bliže (5. post epiph.. de passione, 2. post pascham, 2., 5., 6., 9., 16., 19. post pentec.). Kakor sicer pozdravljam vsako novo ugotovitev v naši znanosti in kakor sem v tem oziru tudi vedno pripravljen se udati pred tehtnejšimi razlogi nego so moji. moram z ozirorn na Grafenauerjev poziv vendar le izjaviti: literarno-historični del Grafenauerjevih »Pripomb« me ni prepričal, da bi moral revidirati v kateri koli točki svoje sklepe. Da vidimo, kaj prinese linguistično-filologični del. Ivan Grafenauer: Pripombe k slovenskemu Stapletonu. Po prijaznosti g. pisatelja mi je mogoče v naslednjih vrsticah razložiti svoje v nekaterih točkah od njegovega nekoliko različno mnenje o rokopisu evangelistarija s Stapletonovimi perikopami. G. Fr. Kidrič je namreč vedel za moje proučevanje rokopisa, ki ga radi stanovskih poslov nisem mogel dovršiti z razpravo, vedel tudi iz nekaterih ustnih pogovorov in iz tistih šestih vrstic v moji Kratki zgodovini slovenskega slovstva2, str. 79, bistveno razlikujočih se od opomnje (2.) v prvi izdaji moje knjige (str. 68), da se najini sklepi ne strinjajo docela, in mi je hotel dati priliko, da svoje naziranje utemeljim. 1. Dvom, ali je Breznikovo, po Grudnovem pojasnilu o uvedbi rim. misala v ljubljanski škofiji izrečeno datiranje (DS 1917, 282), ki sem ga sprejel v 1. izd. Kratke zgodovine, pravilno, se mi je zbudilo še pred pripravo za 2. izdajo. Če je rokopis po Oblakovem in Breznikovem mnenju nastal šele v sredini 17. stoletja, oz. po 1. 1634., se mi je zdelo nemogoče, da bi sestavljavci rokopisa ne bili porabili tudi Hrenovih »Evangelijev in listov« (1613), zlasti ker sem po stanju rokopisa vedel, da so sodelovale pri sestavi in popravi — ne glede na preskuševavce peres — štiri roke (gl. § 6). Ze ko sem za prvo novo orientacijo začel primerjati razvrstitev lekcij v rokopisu z razvrstitvijo pri Hrenu (po oglejskem misalu) in v reformiranem rimskem misalu (in pri Schonlebnu). sem ugotovil, da niso vse lekcije od št. 5. dalje (po Raičevi štetvi) razvrščene po rimiskem misalu, ampak v dobršnem delu rokopisa, zlasti v drugi polovici (Evangelia in festis Sanctorum totius anni), po oglejskem. Dognal sem s tabelo, sestavljeno v ta namen, isto, kar dr. Kidrič v § 11, razen točke d), kjer se mi zdi mogoče, da bi bil pisec izpustil evangelij cvetne nedelje zato, ker je bil že napisan v začetku rokopisa kot evang. 1. adv. nedelje (po oglejskem mis.), četudi bi bil rabil rimski misal, in točke f), kjer je dr. Kidrič prezrl, da evangelij na vernih duš dan ni iz oglejskega misala, ampak iz rimskega.1 Že to dejstvo je docela omajalo datiranje po 1. 1634.; kajti to kolebanje med starim in novim misalom se mi 1 Oglejski misal ima lekcijo iz Jan. 11—27 (v rimskem misalu »in die obitus«), rimski pa Jan. 5, 25—29. je zdelo čisto nemogoče v času, ko naj bi bil že uveden novi rimski misal. Pokazalo pa se je še nekaj zanimivejšega. Kjer se razlikujejo uvodi oglejskega misala od uvodov novega rimskega misala (po 1. 1634., oz. menda že 1604.), sledi rokopis tudi tam, kjer odgovarja razvrstitev rimskemu misalu, uvodom oglejskega misala in prav tako Stapletonov po rimskem misalu razporejeni Promptuarium, v kolikor ima uvode1: 5. n e d. p o r a z g 1 a š e n j u G o s p.: (Mat. 13, 24—30): R o -k op i s (rim.): H teistimu zhasu Ie Gouoril Iesus hsuoym I o g r a m fkosi eno pergliho. Hren (ogl.): V Vnim iftim zhaffu, je govuril Iesus leto prigliho k' fvoim Iogrom. Stapl. (rim.): Dixit Iesus disci puliš suis parabolam hanc. Missale Romanu m (novi): I. i. t.: Dixit Jesus turbis parabolam hanc. — 5. n e d. v postu: (Jan. 8, 24, si.): R (rim., po Kidriču ogl.?): H teistimu Zhafu le rekol Iesus k eni Vnoshizi tih I u d o u inu temo Firstu teh F a r i o u. H (ogl.): V Vnim iftim zhaffu, je govuril Iesus k ' I udov'i ki mnoshizi inu k' Vihfhim Farjom. St (rim.): Dicebat Iesus turbis ludaeorum et princip i-bus Sacerdotum. MR (novi): I. i. t.: Dicebat Jesus turbis Judaeorum. — 2. ne d. po binkoštih: (Luk. 14, 16—24): R (rim.): H teistimu Zhafu ie rekel Iefus hfuoim I o g r a m fkosi eno pergliho. H (ogl.): V Vnim iftim zhaffu je Iesus k' fvoim Iogrom leto prigliho govuril. St (rim.): Dixit Jesus d i s c i p u 1 i s suis parabolam hanc. MR (novi): I. i. t.: Dixit Jesus Pharisaeis parabolam hanc. — Na vernih duš dan: (Jan. 5. 25—29): R (rim.): H teiftemu Zhasu je rekol Iesus h s u o i m I o e r a m. H (ogl.) —, St. (rim): —. MR (novi): I. i. t.: Dixit Jesus turbis Judaeorum (S c h o n 1 e b e n enako: k' Judoufki mnoshizi).2 To mi je zagotovilo, da rimski misal pred 1. 1634. — imel sem pred seboj Stapletonov Promptuarium v vseh izdajah li-cejske in frančiškanske knjižnice — ni imel tistih uvodov kot pozneje in sem videl, da se je t e r m i n u s p o s t a u e m iz-premenil v takega a n t e q u e m. Dr. Breznik je očitno nepravilno razumel Grudnovo obvestilo (DS 1917. 282., 1, op. 3.), da se ie takrat (1. 1634., morda bolje 1. 1604.) na novo določila oblika epistol in evangelijev: tačas ni šlo toliko za zaporednost lekcij, ki ie bila določena že poprej (Promptuarium ie izšel prvič že 1. 1591.), ampak za popravo besedila. Zdaj je bilo treba, da sem si ustvaril trden temelj za presojo. ali je letnica 1613. terminus ante quem ali post quem. 1 Dr. Kidrič je te sporadične uvode prezrl (§ 10, str. 82.). • K temu privzemi še uvod v ev. za 5. n e d. p o -b i n k o š t i h (Mat. 5, 20 si), citiran pri Kidriču na str. 84. drugo mesto (Mat. 18, 23) se mi zdi man.i značilno. V ta namen sem si izpisal vsa mesta, kjer se razlikujeta Dalmatin in Hren, in določil za vsako mesto, na koga se naslanja rokopis, če se sploh naslanja na enega izmed njiju. Dognal sem, da se glavni pisec A, kjer ni prevajal po svoje, ni držal Hrena, ampak Dalmatina, razen prav redkih izjem, ki so iahko slučajne (oz. nastale pod vplivom lat. misala ali mogoče Trubarjevim): I. adv. ned.: (Mat. 21. 1. d): Dal m... kadar fo ony vshe b 1 i s u b i 1 y k' Ierusalemu p r i f h 1 i, R: kadar le i e p e r b 1 i f h i u o 1 Iesus htemu meftu Ierulalem. M: Kadar ie ie Iesus p e r b 1 i s h i 1 k' Ierusalemu, T: kadar fe Kierufalemu perblishaio (podobno kot v R., Mis. preddobno a p p r o -p i n q u a s s e n t). — Mat. 21, 5: D: Z i on f ki Hzheri, R: ty Hzheri S y o n, U: hzheri Sion (Miss. filiae Sion). — 2. adv. ned.: Luk. 21, 25: D: Zaihni fe bodo godili, R: se bodo veliki zaihni sgodili, H: Se bodo zhudeisa godila Miss: E r u n t s i g n a). — D: de bodo zagovali. Morje inu valuvi bodo fhumeli, R: pred tim gori rafenum tiga M o r i a , H: pred tem fhumenjem tiga Morja, inu Valuvi (M. praeconfusione sonitus m a r i s. et fluctuum — Luk. 21. 28, D: gledajte gori, R: g 1 e d a i t q , H: gledajte (M. respicite). — L. 21, 29: D: na vie drevje, R: naufa D r e u-e f a, H: na vfe d r i v e I s a (M. omnes a r b o r e s). — 3. adv. ned.: Mat. 11, 5: D: pregledujo, R: Vidio, H: vidio (M. vi-dent). — Ned. po božiču: Luk. 2, 39: D: dokonjali (zastarelo!). R: dopernesli. H: dopernefli (M. perfecerunt). — 5. ned. po razgl. Oosp.: Mat. 13. 28: D: Sovrashnik. R: ta fourashni zhlouikh. H: fovrashni zhlovik (M. Inimicus homo). D: Hozhefhli de tja gremo, inu de jo i s p 1 e v e m o? R: hozh de gremo, no te ifte u n f b e r e m.o? H: Hozhefh li de gremo, inu de jo poberemo (M. colligimus) itd. itd. S Hrenom, ne z Dalmatinom pa soglašajo nekateri popravki poznejše roke (Kidričeve roke H) ali slučajno, kakor misli Kidrič (§ 19, str. 97), ali ne, je premalo jasno: 4. n e d. p o razgl. Oosp.: Mat. 8, 25: D: inu fo ga b u d i 1 i, M: fo ga s b u d i 1 i, R: inu foga budili, popr. s b u d i 1 i (lahko po M. suscitaverunt). — Mat. 8, 26: D: popretil, H: sapovedal, R: popretil, popr. Sapouedal (M. imperavit). — 12. ned. po bink.: Luk. 10, 24: D: tu viditi, H: viditi, R: tu viditi, popr. vidit. — L. 10, 26: D: djal, H: rekal, R. dial, popr.: rekol (enako 10, 30. a nepopravljeno Luk. 10, 28). Negotova, ali po Hrenu ali po Dalmatinu, sta popravka: Nebovzetje Marijino: Luk. 10, 38: ta ga gori Vsame oli ga preime notre Vne hisho (Tr.: ta ga vsame vfuio hisho), popr.: ga je gori Vsela V ne hisho; D in H: ta (v M nič) j e njega gori vsela v' fvojo hifho). — Luk. 10. 39: no pofhlufha negouih befsede. popr.: ienuie pofhlufha (dostavek — la je izostal!) negouih besedo. D in H: inu je njegovo beffedo poflufhala. Gotovo pa je, da je roka C porabila za evang. na dan sv. Rešnjega Telesa Hrenov evangelistarij. Uvod: R: je lesus kiudom rekal, H: je lesus k'Iudom rekal (M. R. turbis Judaeorum). — Jan. 6, 56: D: moje mefsu je t a p r a v a f h p i-sha-.tu pravu pytje. M: ena prava jejd.. enu pravu pytje, R: ena prava jejd (Hren!), alli fpysha (Dalm.).. enu prauu pytje. — Jan. 6, 58: D: shivel. H: shivil, R: shivil (enako Jan. 6, 59). — Jan. 6, 59: D: od N e-b a , M: odNebefs, R: odNebess (MR d e c a e 1 o). — D: Ozheti, H: Ozhovi, R: Ozhoui (gl. Kidrič. § 19). Sklep je soglasen s Kidričem: da je rokopis nastal pred 1. 1613. s posameznimi dostavki in popravki po tem letu. 2. Do sem bi Kidričevi in moji sklepi soglašali ali se izpopolnjevali. V vprašanju o načinu (in kraju) postanka si nasprotujejo. Sodil sem, da so nastali »v kakem ljubljanskem samostanu, pri jezuitih ali kapucinih«, čemur dr. Kidrič ugovarja (§ 18, str. 95, § 20, str. 99). Izhodišče mojega sklepanja so bile — poleg paleografske strani rokopisa — neke napake v besedilu, ki so mogle nastati le tako. da je prepisoval evangelije na čisto le tak pisec, ki, prvič, ni sam spisal prvotnih zapiskov, ki so bili zanj deloma težko čitljivi, in ki. drugič, tudi ni bil teologično posebno izobražen, vsaj prav malo znan s svetim pismom, in je zato predlogo precej brez misli samo lepopisno deval na papir. Uhajale so mu pri tem take napake, kakršnih pravi prireditelj nikdar ne bi bil mogel zagrešiti, ako bi bil svoje zapiske prepisoval sam. Le oglejmo si nekatera taka mesta: 1. a d v., oz. cvetna nedelja: Mat. 21. 1: Kadar fe ie perbliihiuol lefus htemu mestu lerufalemu. no ie prifhal kakave hti gori oliveti, pofhle ... MR: Cum appropinquasset Jesus Jerosolymis et ve-nisset Bethphage ad montem Oliveti. Napaka kakaye (kjakaje, tjakaje, tjakaj, namreč v Jeruzalem) m. Bethphage (Betfage) bi bila za prvotnega pisca pri prepisovanju nemogoča. mogoča je bila le drugemu prepisovavcu. ki je imel pred seboj slabo pisan koncept (prim. besedni sliki Betfage ali Vbetfage T r.. in kakaye). — 1. a d v. ne d.: Mat. 21, 5: t a kral (MR rex t u u s) m. t u o i (tui) kral. — 2. a d v. ne d.: Luk. 21, 27: Synu tiga zhlouestua (MR Fiiium hominis) m. tiga zhloueka (Dalm. in Trub.); Luk. 11, 32: na bo praefhla ta r a i t i n g a (olli roiftuu), MR non praeteri-bit g e n e r a t i o haec. Dvojni izraz kaže, da je prevoditelj izraz »g e n e r a t i o« pravilno razumel, napaka (m. kake sestavljenke z rod —?) je prepisovalčeva! — Sexage-s i m a: L. 8. 13: inu Vtem zhafu oni Vte fkushnaue doli padeio (MR in tempore tentationis recedunt) m. Dalm.: inu v'tem zhafsu te fkirfhnjave ony doli padeo. — 4. n e d. po vel. noči: Jan. 16, 7: Vom je nuzh, de iest kiakaye grem (MR e x p e d i t vobis ut ego vadam) m. n u z. — 6. n e d. p o v e 1. noči: Jan. 16, 3: No toysto vom bodo sategavolo sturili, de bodo oni moiga Ozheta no mene [posneli (Miss.... quia non noverunt Patrem neque me) m. niso. — Očiščevanje Device Marije: Luk. 2, 26: on nema tiga trosta Vi-diti (non visurum se mortem) m. te 1 m e r t i. — O z n a n j e-n j e D e v. Marije: Luk. 1, 29: kai be to fa ena 11 u s h b a oli zheshene bilu (M/? qualis esset ista s a 1 u t a t i o) m. v s d a n j e (tako Dalmatin in Trubar, prim. M 1 d a 1 a: Obisk. Mar., Luk. 1, 40.). — Luk. 1, 36: le-to ie ta fheshti Me-sez le tem, kateri fe nep oroden bo imenouol (MR hic mensis sextus est illi. q u a e vocatur sterilis) m. tei, katera ... neporodna ... imenouala. Prepisovavec z biblijo malo znan! — F i 1 i o in Jakob: Jan. 14, 3: de vi t u k aj bodete, ker sem iest (MR ut ubi sum ego, e t vos sitis) m. t u d i. — Mar. Magdalena: Luk. 7. 50: t a Vera (MR fides t u a) m. tuoia (tuia). — Na praznik Mihaelov: Mat. 18, 8: Zhe pakh tuoya roka oli naga ie 1 h u 1 u (MR si autem manus tua vel pes tuus scandalicat te) m. n o g a in s h a 1 i (žali). Prepisava-vec malo znan s sv. pismom! V to vrsto prištevam tudi napake, ki jih je naštel dr Kidrič v § 17 (str. 93—94) kot prevodne napake: Mt. 8, 5: kapitan... siemenam Cent uri o. Beseda »kapitan ;< kaže, da je prevajavec vedel, kaj je centurio, a prepisovavec je morebitno »ali Centurio« napačno prepisal (prim. tudi Mat. 8, 13). Enako je »n e h f o u r a s h n e k« (Mt. 13, 24) najbrž pisna hiba za nega: podobno: de bi z a i h n e v i d i 1 i (Jan. 6, 2) m. de f o (?); v e 1 i k u t e r p 1 e n e (MR p r o d i g i a) (Jan. 4, 48) m. velika zhudeffa ne; še jasneje pa je »o d tega Rut h a« (Mat. 1. 5) m. te Ruthe in »vnkaye. kateri je bil f u r v e« (Mat. 1, 6) m. vnkave katera je bila U r i j e. K temu se druži še precejšnje število izpustitev iz nepazljivosti prepisovavčeve (nekatera mogoče tudi prvotnega pre-pisovavca iz Dalmatina), tako 1. a d v. ned (Mat. 21, 7—8), 5. postno nedeljo (Jan. 8, 46). 5. ned. po vel. noči (Jan. 16, 27—28). 5. ned. po binkoštih (Mat. 5, 22), 24. n e d. p o b i n k o š t i h (Mat. 24, 17—18). Te prepisne napake se nahajajo v evangelijih obojega tipa, po oglejskem in rimskem misalu, prirejenih po Dalmatinu ali svobodno, a mnogo češče so pri slednjih. Iz tega sledi, da sta predloge pisali vsaj dve različni osebi, izmed katerih je eden — tisti, ki je prevajal bolj po svoje in po oglejskem misalu — pisal slabo, težko čitljivo pisavo, drugi, ki je prirejal lekcije bolj po Dalmatinu in po rimskem misalu, pa je pisal bolje. In zdaj k sklepom, ki slede iz moje domneve: K vsaj trem glavnim sotrudnikom prihajajo še trije (Kidričeve roke B, C, H), torej vsaj šest oseb, ki se skrčijo na vsaj štiri le, ako si upamo dodeliti dvema izmed trojice B, C, H tudi nalogo pre-vajavcev; tega pa varno ne moremo storiti. To nemajhno število sodelavcev, ki so imeli med seboj tudi teologično nena-obraženega pisca, ki jim je prepisoval dalje časa evangelije, mi je obrnilo misel v kraj, kjer je bivalo več duhovnikov in tudi neduhovnikov v medsebojni tesnejši zvezi, torej v kak samostan. Ker pa so bili v dobi med 1. 1604. do 1612. samostani po deželi skoro vseskozi docela ali vsaj na pol izpraznjeni in brez verske vneme, ker je cvetel v Ljubljani od 1. 1595. jezuitski, od 1. 1608. tudi kapucinski samostan, sem mislil na enega izmed teh dveh. Prepisovavec bi bil lahko kak laiški brat. Tudi uganka raznih misalov se nam najlaže razreši s to domnevo; v samostanih z več duhovniki (in v kolegiatnih cerkvah) je bilo treba več misalov, ki pa so bili ta čas lahko različnega tipa. Papež Pij V. je sicer z bulo »Quo primum tempore« z dne 14. julija 1570 ukazal, naj se uvede povsod normativni rimski misal. a je vendar dovolil rabo dosedanjih, od rimskega različnih misalov cerkvam, ki so jih rabile že nad 200 let (nisi consuetudine. quae... super ducentos annos Mis-sarum celebrandarum in eisdem Ecclesiis assidue observata est). Brez te izjeme je ponovil ta ukaz Klemen VIII. z bulo »Cum Sanctissimum« z dne 7. julija 1604, a z dovoljenjem, ki ga vsebuje tudi še trideset let pozneje bula Urbana VIII. »Si quid est« (2. sept. 1634), da so smele ubožne cerkve, kleriki, cerkvene osebe, knjigarji in tiskarji stare misale še hraniti, rabiti in prodajati. Po tem takem v ljubljanski škofiji pred letom 1604. rimski misal v obče sploh ni bil še v rabi, in oglejski mi-sali so se rabili v posameznih krajih še dolgo po I. 1634. Podeželske cerkve težko da bi se bile požurile z nabavo novega misala. saj prebogate vprav niso bile. in težko da bi bil pred I. 1613. tja zašla taka draga nova knjiga. Pač pa je to verjetno tam, kjer je bilo v rabi več misalov, torej poleg kolegijatnih cerkva predvsem v cvetočih samostanih, zlasti novih, ki so si morali potrebščine še izpopolnjevati: stari oglejski misali se radi tega še niso zavrgli, lahko je torej rabil eden prirediteljev lekcij oglejski, drugi pa rimski misal. Da prevladuje pri nedeljskih evangelijih bolj rimski, pri prazniških bolj oglejski misal, bi se dalo razložiti z deljeno vlogo nedeljskega in praz-niškega pridigarja, ki pa sta lahko od časa do časa iz kakih razlogov drug drugega namestovala. Opozorim naj. da se tako brez težave rešijo težkoče, ki jih delajo Kidriču v serijo po Dalmatinu prirejenih evangelijev vloženi samostojni prevodi (5. po razgl. Gosp., 9. po bink., 13. po bink.. 20. po bink.). iz katerih si skuša pomagati z domnevo, da pisec z Dalmatino- vira prevodom iz nam neranljivih »vsebinskih razlogov« ni bil zadovoljen. S to domnevo si razložimo najlaže tudi rabo različnega črnila, ki se v glavnem sicer strinja z razliko misalov in porabe ali neporabe Dalmatinove »Biblije«, a ne docela. Le-popisec je prepisoval prvotne zapiske najbrže v bližini in morda tudi pod nadzorstvom piscev (ki sta rabila različno črnilo), a ne tako dosledno, da bi se to pravilo iz kakih razlogov ne bilo moglo prekršiti. Vsekako to ni nič manj verjetno, kakor da bi bil pisec nosil črnilo s seboj v oddaljene kraje. Tudi stanje rokopisa govori za njegovo ohranitev v kakem samaostanu. Rokopis je nastajal polagoma, ne zdržema v enem letu, ampak najbrže več let. Rokopisu pa se vidi razen tega tudi. da ni bil nikdar vezan, dokler je bil v rabi in še dalje časa potem ne. Vezati ga je dal bržkone šele Zois (§ 3. str. 78). Sestajal je iz raznih neenakomernih leg zgnjenega papirja, iz nepravilnih sešitkov. ki so ležali pozneje, ko se niso več rabili, kje v knjižnici ali pisalni sobi in rabili piscem za peresne poskušnje; to pa se je godilo največ na vnanjih straneh posameznih nevezanih sešitkov, kar se ne bi bilo moglo goditi tako z vezano knjigo. V takih razmerah pa težko da bi se bila knjiga mogla ohraniti n. pr. v kakem mestnem ali podeželskem župnišču z menjajočimi se gospodarji, inventarji, gospodarstvi in gospodinjstvi. Kniiga pa je dejansko — še pred vezavo — izgubila le nekaj praznih listov in en sam popisan list ? evangelijem 1. nedelje po razgl. Gospodovem (str. 79, 80). Misliti moramo torej na kak samostan. Tudi ena izmed peresnih poskušenj se mi zdi, da potrjuje to domnevo, to je peresna poskušnja (str. 79): »jesus maria franci(s)cus dominus ostendat faciem suuam libi (t. j. tibi) et miseriatur tui convertat .1.« Taka mehanična poraba molitve k sv. Frančišku kaže na posebno češčenie niegovo. in to je lastno prav jezuitom za redovnega svetnika Frančiška Ksave-rija in za kapucince za ustanovitelja njihove redovne regule, sv. Frančiška Asiškega. 3. Bolj navidezno je nasprotje Kidričevega in mojega mnenja glede vpliva Trubarjevega. V »Kratki zgodovini slov. slovstva« (79) sem dejal na kratko, ker ni bilo prostora za utemeljevanje in razlikovanie, da ie naš evangelistarij »sestavljen po Dalmatinu in Trubarju« (bolje bi bilo morda, ko bi bil dejal »s spomini na Trubarja«), ne da bi točneje opredelil razliko glede dvojne vrste prireditev in glede razmerja obeh teh vrst do Dalmatina in Trubarja. Naj storim to zdaj. Eden izmed sestavljavcev (po Kidriču en sam tedaj, ko mu je bil Dalmatin pri rokah, § 13, str. 86.) je imel pri delu Dalmatina pred seboj na mizi poleg misala; delal je po Dalmatinu. ki ga je po misalu le tu in tam kaj popravil (Kidrič). Da bi bil imel ta sestavljavec tudi Trubarja pri sebi in kakor v misal časih pogledal tudi vanj, ni gotovo, gotovo je le, da ga je poznal in tudi kdaj čital. Več se da težko sklepati iz maloštevilnih skladov ž njim v nasprotju z Dalmatinom — ki se sam v Nov. zakonu močno naslanja na Trubarja. Izmed paralel, ki jih navaja Kidrič (§ 14, str. 88) spadajo sem samo Mat. 17, 7 (quadragesima), Mat. 7, 15 (7 po bink.), Luk. 15, 3 (8. po bink.), Mat. 6, 25 (14 po bink.). Iz svojih zapiskov — ki pa niso popolni. knjige pa so mi v teh kratkih dneh o velikonočnih počitnicah, ko to pišem, radi zaprte knjižnice nedostopne — naj navedem še dve, ki sta morda za znanje jasnejši od Kidričevih: 4. n e d. p o r a z g 1. Gosp., Mat. 8, 23: R: H. t. zh.: Je J e-s u s (dodano iz misala) noter V ta Zholn stopil, (M: As-cendente Jesu in naviculam, D: Inu on je v ' Z h o 1 n ftopil). Tr.: noter vta zholn. — Sexagesima, Luk. 8. 7: potentega ie ftem ternam gori fraflu, (M: et simul exortae spinae, D: tu ternje je shnym red sraflu). Tr.: tu terne ie shnim red g o r i f r a s 1 u.1 Vpliv štiva Trubarjevega so tudi spolniki, ki jih ima tudi ta del rokopisa na takih mestih, kjer ga pri Dalmatinu ni: n e d. p o b o ž i č u , Luk. 2, 40: V tem Duhu; 3. po razgl. G. Mat. 8, 12: fcripaine teh fob; 6. po razi. G. Mat. 13, 35: od fazhetka tega fueta; Sexagesima: natim pezuvij, Tr.: na tim Pezhouiei, D: na Pezhovjej. Nadalje piše dostikrat ei (za e), kjer piše Dalmatin e: uom poueim (kakor Trubar), poerosto: Sexag. Luk. 8. 11: feime; Ouinauag. Luk. 18, 34: Veidili; 1. ned. v postu: Mat. 4, 5: Meiftu i dr. Vendar bi to utegnil biti morda tudi ostanek dolenjske (ali notranjske) jezikovne oblike pisčeve, ki proseva skozi prepisovavčev gorenjski zastor (?). Glede drugega prevajavca, ki je prevajal po svoje, in sicer po latinskem misalu (morda tudi po kakem nemškem evangelistariju, kakor kaže tu in tam frazeologija: H teiftimu Zhafu, § 14, str. 87., poidi tie v temu miru, Dalm.: pojdi s' myrom i. dr.), se mi zdi (in tu se ne skladam s Kidričevo domnevo, da je prirejal pisec te lekcije, ko je bival v kraju, kjer mu Dalmatin ni bil dostopen), da je pri delu le dostikrat pogledal v Dalmatina in časih tudi v Trubarja. V potrdilo hočem navesti paralele iz evangelijev, ki jih imam v paralelnih prepisih doma (1. adv. ned., praznik Mar. Magd., Nebo-vzetje Marijino). Paralele z Dalmatinom (deloma združeno s Trubarjem): 1. a d v. n e d e 1 j a: Mat. 21, 2: Od uefhitejo (sc. oslico), no y o perpelita khmeni. D: te (oslico in žrebe) odveshita, inu perpelajta je (sc. oslico z žrebetom) k'meni. Tr.: te odueshita Za dokaailno moč teh paralel navedem mesto, kjer je pisec tak prislov izpustil, ko ga Dalmatin ima: 2. n. v postu. Mat. 17, 9: od fmerti oftane. Dalm. gori oftane. inu perpelaita kmeni. Misal ima tu: solvite et adducite inilii brez objekta. — Mat. 21, 6: Sta fhla pakh ta dua logra, no fia fturila, kar (bržkone pisna pomota za kakor!) yma ye Vka-fol Ieius (Miss. Euntes autem discipuli, fecerunt sicut praecepit illis Jesus). D: Itata Jogra Ihla tjakaj, inu 11 a fturila, kakor je nyma Iesus sapovedal. Prevzeto iz Dalmatina in razporejeno po latinskem besednem redu.1 — Marija Magdalena: Luk. 7, 36: Inui on gre noter v tega Fari-seerja hifso inui fe doli fede h te mife (Miss. Et ingressus domum Pharisaei discubuit.), D: Inu on je notar fhal, (Tr., gre notar) v ' t i g a Farisea Hifho, inu je fedel k'misi, (Tr.: inu s e d e h t i m i f i). — Luk. 7, 37: Invi faftopite, ena tli ena ie bila v tem mesti, ena G r e f h n i z a, (Miss. Et ecce mulier, quae erat in civitate peccatrix), D: Inu pole, ena Shena je bila v' t e m Mefti, ta je bila Grefhniza. Lat. besedilo je Dalm. in v Rokop. pogrešno prevedeno in to v istem zmislu! Prim. Weber: Das heil. Ev. J. Chr. nach Lukas, Freib. in Rreisgau, Herder: ein Weib, \velches in der Stadt eine Siin-derin war. — Luk. 7, 42: Poui lefem, kateri me i le t ima d u e m a gabo bole lubil, (Miss. Quis eum p 1 u s diligit), D: Povej, kateri is 1 e t i h d v e j u bo njega nar bujle lubil. Luk. 7, 44: ti meni nifi Vode dal k m o m nogam, (Miss. acjuam pedibus meis non dedisti, D: ti neli vode k'moim nogam dal. — Nebovzetje Marijino: Luk. 10, 38: ena Shena, Sijmenam Marta, ta ga gori Vsame oli ga preime notre Vne hisho (Miss. mulier quaedam Martha nomine e x c e p i t illum in domu sna). Dal.: ondi je bila ena Shena, (Tr.: inu ena shena) s ' i m e n o m M a r t a , ta je njega gori vsela v' fvojo hifho. (Tr.: ta ga vsame vfuio hisho). Luk. 10, 39 Inu ona ie iemela eno feftro, kateri ie bolo ime Mana, 1 Zelo zapeljivo bi bilo. tu nahajajočo se izpustitev (Mat. 21, 7—S, pri m. zgoraj!) postaviti na rovnš piščev, češ da je. prepisoval 5 z Dalmatina: R: No fta perpelala to Oflizo Item mladim no fo poloshili nih Gvant nati poti. D: inu fta perpelala to Ollizo inu Sherbe, inu lo polushili Ivoj Gvant (T: nih guant) na nyu, inu fo njega gori poffadili. Veliku Ludv pak je resgrinalu fvoj Gvant na pot (T: na to pot). — Pri Dalmatinu se nahaja namreč dvakratni izraz fvoj Gvant, ki je povzročil pomoto, v zaporednih vrstah tik drug nad drugim. Vendar pa kaže besedilo rokopisa, da ni goli prepis iz Dalmatina; posebno vidimo to pri besedah: nati roti (po M. in via). Ta mestnik s predlogom se pa druži sicer lahko z (izpuščenim) glagolom »razgrinjat i«, ne pa z glagolom -»p o 1 o ž i t i«, ki zahteva na vprašanje »kam?« predlog nas tožilnikom. Ta mestnik dokazuje torej, da je prvotni sestavljavec zapisal besedilo pravilno, a da se je zmotil prepisovavec; prvotno prikladni, a v prepisu neprikladni mestnik izključuje tudi možnost, da bi se bil zmotil prvotni pisec pri prepisovanju svojega koncepta. Zmotiti se je moral drug, manj izobražen prepisovavec. ki je le mehanično prepisoval prvopis drugega prireditelja. Besedilo kaže jasne zveze z Dalmatinom, manj jasne s Trubarjem. (Miss. fauic erat soror nomine Maria), D: Inu ona je imela eno Seftro, tej je bilu ime Maria. Primerjaj, kako je preveden isti latinski izraz »nomine« dvakrat po vrsti različno, a v skladu z Dalmatinom! Paralele s Trubarjem: 1. adv. n e d.: Mat. 21, 1: kadar fe ie perblifhiuol (sodobno!) Iesus h temu mestu Jerufa-lemu (Miss. Cum appropinquasset — preddobno! — Jesus Jerosolym;is, D:... fo (sc. učenci z Jezusom, po bibliji: appro-uinquassent)... vslie blisu bily ... prilhli — preddobno!, Tr.: kadar fe Kierufalemu p e r b 1 i s h a i o (sodobno!). — Marija Magdalena: Luk. 7. 36 gl. zgoraj. — Luk.: 7, 38: inui f a z h n e negoue noge nozhit f h n e f o 1 s a m i inui f n e lasmi ne Glaue fufhiti, (Miss. lacrimis coepit rigare pedes ejus, et c a p i 11 i s suis t e r g e b a t; D: inu je sazhela folsami njegove noge mozhiti, inu slafrni fvoje glave je brifsati), Tr.: inu fazhne shne felsami... ftemi lafmi nee glaue. — Luk. 7, 40: Iefus Antuertuie inui prani kne(m)u, (Miss. Et re-spondens Jesus, dixit ad illum, D: Iefus je odguvoril inu djal k'njemu), Tr.: Iefus odgouori inu praui knemu. Podobno Luk. 7, 43. — Luk. 7, 41: eden, kateriDenariena Buher von pofsoia, (Miss. foeneratori, Dalm.: En Buharnik), Tr.: en zhlouik. kir je Denarie poffaioual. Značilen zgled za združitev obeh vplivov, Trubarjevega in Dalmatinovega. — Luk. 7, 43: On pak praui knemu, (Miss. At lile dixit ei, D: On pak je djal k'njemu, Tr.: On pag praui knemu. — Luk. 7, 44: Inui on fe okoli oberne hti fheni, (Miss. Et conversus ad mulierem, D: Inu on fe je obernil h' tej Sheni), Tr.: Inu on le oberne hti s h e n i — Vidifh ti to f h e n o? (Miss. Vides hanc mulierem? D: Vidifhli leto Sheno), Tr.: vidish ti leto sheno? — Nebovzetje Marijino: Luk. 10, 38 gl. zgoraj! — Luk. 10, 39: ta fe fede (Tr.) knemu oli knegouim nogam (D.), Miss. quae e t i a m sedens s e c u s pedes Domini, D: ta je k' Iesufo-vim nogam fedla), Tr.: ta i f t a f e d e poleg Iefufouih nug. Paralelam s pripovednim sedanjikom bi glede porabe Trubarjeve morda lahko še kdo ugovarjal, o prevodu za foenera-tor se mi zdi nemogoče, da bi bil slučajen ali tudi le zajet iz spomina. O paralelah z Dalmatinom pa ni mogoče dvomiti. S tem sem mislim, dokazal, da sta rabila Dalmatina oba prireditelja, le v različni meri, Trubarja pa vsaj drugi, in hkrati utrdil prejšnji dokaz o dveh prirediteljih, ker sem odstranil možnost, da bi se različnost prevoda tolmačila z možnostjo, porabljati Dalmatinovo biblijo. Kidričeve sklepe glede te točke bo treba torej revidirati, hkrati pa ostane strogo lingvistično-filologična naloga, poiskati tudi mogoče jezikovne značilnosti, svojske posameznima prirediteljema, v kolikor se prikazujejo morda še izpod jezikovnega zastora prepisovavčevega. zakaj brez dvoma Gorenjec je po mojih mislih le ta, o obeh piscih o tem nisem prepričan.1 Ker si glede tega nisem prišel še na jasno, to je bilo poleg obilih stanovskih poslov krivo, da nameravana moja razprava ni dozorela za tisk. Kidričev donesek pa z literarnohistoričnega stališča toplo pozdravljam kot lep korak k cilju, dasi ga docela ni mogel še doseči. 1 Glede drugega pisca, ki je prirejal svobodneje, opozarjam na izraz v ev. na praznik očiščevanja M. D. (Luk. 2, 27) »po te voshanze te postane« (Miss. secundum consuetudinem legis), ki ga na tem mestu Dalm. in Trubar nimata. Franc Ramovš: Razvoj imperfekta v rezijanščini. Znano je sicer1, da je rezijanščina edino slovensko narečje, ki je do danes ohranilo nekdanji imperfekt. Ker pa to dejstvo ni dovolj poudarjeno ter se je nanj očividno že pozabilo,2 in ker fleksija rezijanskega imperfekta, ki je izredno zanimiva, v slavistični literaturi ni zabeležena in sploh nikjer ne razložena, je potrebno, da si ta starinski pojav podrobneje ogledamo.3 Prvotne nekontrahirane oblike imperfekta so bile tako v slovenščini kakor v vseh drugih slovanskih jezikih že zelo zgodaj izpodrinjene po kontrahiranih. Že v brižinskih spomenikih beremo med 15 primeri trinajst kontrahiranih (natroviiechu II. 45 < natro-veacliQ itd.), in samo dvakrat imamo nekontrahirano odeachu II. 47, zigreachu II. 50 in še to niso normalne nekontrahirane oblike, ker so po svoji tvorbi različne od vedeacht, in njihov e je korenski element. Rezijanščina je imela pred kakimi 100 leti (po pričevanju generacije iz 1. 1873. so njeni stari očetje še rabili take oblike, gl. Mat. str. 65 opom. in str. 70) še sledeče nekontrahirane oblike: znaah (enaka tvorba kot deachh); za imeachh so rabili ali mdbah ali myah (o postanku te dvojice gl. doli); hardceah, ardceah < grqdeach~b ter priddeah < pri-ideacfrb. Iz tega še ne sledi, da so kontrarhirane oblike sedanje rezijanščine mlad pojav (pozna jih še starejši katekizem iz 1. 1797.), marveč mislim, da so že zelo stare in da so navedene nekontrahirane le trdoživ arhaizem, ki se je ohranil pri oblikah izredno pogostne vsakdanje rabe Za kontrahirane oblike najdemo sledeče primere: I. sing. jezdeč hon, jcedcehen, oedcehen < jedeachi,; harddehon < grgdeach priddehon; rcečcehon za rečaach-b; tdehon in toešon za choteachi>; moehon in mahon za imeach-b; pravihon, pravion za pravi'aachz,; znahon; kopahan < kcjpaaclrb; pyšahon; pyhahon; rnajahon; srob-bahon\ jemjahon < jemiaach*; perhahen < *prihajahon, stcsl. pri- 1 Prim. Baudouin de Courtenay, Opyt § 31: Rez. Kat. § 324. 2 Miklošič Vgl. Gram. III.2160 in po njem Vondrak VSG. II. 161 orne-Djata le imperfekt v jeziku brižinskih spomenikov, za starejšo dobo navajata še nekaj primerov, ki so pa vsi iz kajkavščine. Tudi (ioyahu v Kreljevi postili iz 1. 1578, III. del, str 88 b je iz čakavščine, ki je v tej knjigi močno zastopana, prim. Ramovš, Čas. pro mod. fil. VIII. 8. Edina sled nekdanjega imperfekta je v slovenščini ohranjena v glagolu morati „mussen", čegar postanek si Musič, Rad 227, 1—58, napačno razlaga in o čemer hočem ob drugi priliki podrobneje razpravljati. 3 Primeri so zbrani po Baudouinu de Courtenayu, Materialy I. štev. t, 4, 10, 14, 15, 19 23, 99, 151, 156, 161, 172, 188, 201, 244, 247, 262,301, 309, 416, 425, 480, 543, 573, 577, 620, 623, 842, 964, 975, 984, 1269, 1295 in iz rezijanskega rokopisnega katekizma iz 1. 1797. v Mat. štev. 1418, 1427, 1429, 1431, 1433, 1434, 1435. chaždaacln; dahon < *diahon, stcsl. dejaach%; upgjahon < vbpijaach*; romuhahon (inf. rumunet; I. sg. prez. riimungn) < *rumunaach,b (glagol IV. vrste; iz ital. ruminare, prim. Štrekelj LMS. 1896, 162). — II. sing. jceddeše, oeddešy; mdešce; kopašb; majašb. — III. sing.jceddeše, oedceše; bcešce, boešb < beaše; tncešoe; teše; moroešce za možaaše; molžaše, mulžašb (ž je nastal po prekozložni asimilaciji na š) za mblzeaše; kličaše in kleče,še za kl^čaaše (akcentuacija in korenski vokalizem oblike kličaše govorita za to, da je ta oblika vplivana po perfektu ja kličel < klqčal%); prosyše za prošaaše; šiivaše; py-haše; majašb; srdebaše; kopašb; serješe; upuijaše; hučaše (hučati, hudim „coireuJ. I. dual. oedcehoiva, jcedcehaiva, kopahaiva. — II. dual. oeddešoeta, jcedoehata, kopahata. — III. dual. oedc&šeta, jcedcehata, kopa-hata. — I. plur cedcehomo, jcedcehamo, kopahamo, upuijahamo. — II. plur. cedoešcetce, joedobhate (za nagovorjeno osebo v sing.); oedce-šceta, joedoehata, kopahata (za nagovorjene osebe). — III. plur. čaka ho, upuijaho; jcedcehajo, kopahau; tobšou za choteachQ; oedcešoeii za jedeachq. — V rez. kat. beremo še za III. sing. bese, befse; messe, mefse; moresse, morefse; za III. plur. beho, teho, zachaho. Na podlagi teh primerov moremo nastaviti tole regularno flek-sijo: jedehon, jedeše, jedeše; jedehova, jedešeta, jedešeta; jedehomo, jedešete, jedeho. Oblika fleksijske osnove t. j. kontrahiranega vede-, dela- je večinoma pravilna. Izjeme so sledeče: 1) a. jedro tvori prezentova osnova, razširjena s karakterističnim e, a, proti prvotni infinitivovi: p [šah-, jeml'ah- (prim. že v supraseljskem kodeksu prijemljaaše in pod.); b. prezentova osnova izkazuje že tipično slovensko lice in je tudi v tej obliki razširjena z e: moreh- (k mogg, možešb > slov. moreš); c. gotovo najmlajši tip predstavlja imperfekt s prezentovo osnovo brez e, a: prosih-, pravih-. — 2) Kakor v drugih slovanskih jezikih, imamo tudi v rez. dial. menjavo med eli in ah: pri rečeh-, serjeh- imamo morda celo isti tip kot v prosih-, ali pa tudi rečeh-, serjeh- (prez. rcečče, serjce); dalje molžah-, klečeh- poleg klečah- (pravilno bi bilo klečah-); glede moreh- (eventualno moreh-) gl. gori; prim. že v briž. spom. tnachu (za *tnecho) II. 101. — 3) mdehon je pravilni zastopnik nekdanjega *imeh- < imeachb; oblika mahon < *imah- je storjena na podlagi prez. imamb; nekontrahirano mdeah je identično z mdehon; na podlagi prez. /me/g > imej e m (v slov. zapadnih dialektih je tak prezens običajen, gl. Valjavec, Rad 67, 24) > rez. praviloma *irnijen je nastal imperfekt *imejachrb > rez. myah (< imijah). Ker je rez. vokal g§ pravilni refleks psi. akutiranega, v zapadni južni slovanščini kasneje skrajšanega vokala (cesta > cdesta), dočim je psi. cirkumflektirani, novoakutirani in novo-cirkumflektirani e dal v rezijanščini T (lis < les*, jin e, ker za tak e bi morali imeti rezijan. i (prim. še rez. miha < mega, mojego), marveč redukcijo vokala -a-. S tem hočem reči, da je *imeah bilo nadomeščeno z *imeh šele po razmerju *kQpali: kQpaah, da je torej analogična in ne pravilno razvita kontrahirana oblika. Glede končnic imamo skladnost s praslovanščino v II. in III. sing. ter v II. dual. plur.: -še, -še, -šeta, -šete. I. in III. dual. in I. plur. izkazujejo proti praslovanščini iste izpremembe, ki jih najdemo pri istih osebah slov. prezenta: proti -chove imamo -hova, proti -chom pa -homo kakor neseva, nesemo proti neseve, nesernv; tako tudi izenačenje med II. in III. dual. v prez. neseta in impf. -šeta. Vpliv prezentovih končnic nam pojasni tudi končnico I. sing. in III plur. Končnica I. sing. se je izpreminjala po razmerju I. sing. do I. plur. dual. v prezentu; po dela-mo, dela-va: dela-m je k jedeho-mo, jedeho-va nastalo *jedeho-m in ker je končni -m v rezijanščini prešel v -n: jedehon. Vidi se iz tega, da se je kot fleksijska osnova občutilo pravzaprav jedeho-, kar bomo tudi še pri drugih izpre-membah opazili. V III. plur. je prvotno jedeho (ohranjeno še v ča-kaho, upuijaho in v kat. 1. 1797.) po III. plur. prez. dela-jo dobilo končnico -jo: jedehojo; intervokalični -j- more v nekaterih rez. govorih onemeti (Opyt § 46—8) in tako je nastalo *jedehoo in po zakonih rez. vokalne harmonije (Opyt § 211 si.) preide -o>u: kopahau, ceddešceu in tcešou (-ou > -ou). Končnica II. sing. je običajno -še ali -šb (enako v III. sing.), ki izkazuje redukcijo -e>-t>; redkeje imamo -ši (cedtiešy) ki je identično s -ši v tolminskem prez. II. sing. prideši, smeši (gl. Slov. Glasnik 1. 1866, str. 341) ali v rez. visi < veš (Mat. štev. 407, 415) in je analogično po si „[morbus], oz [ictus] qui mortificat", prim. č. mrtvice (istega pomena). Zastran pisave in izreke -u- (-vu) za -uo-prim. su/, tuj = svoj, tvoj, tur = tvor „ulcus", duje = dvoje, na udo — na vodo, zud = (v)zvod itd. Po I. 1860. so jeli pisati mrtvoud, češ, to je zloženka iz mrtev in ud .membrum". Če bi bilo res tako, tedaj bi morala biti beseda pridevnik s pomenom „membris mortuis praeditus", prim. volkodlak, kozo-nog, golorok, beloglav .. . 2. Besedo svilod „Seidenraupe" je najti v Bleiweisovem prevodu Hlubkove knjižice .Nauk murve in svilode rediti . . (1851), v „Novicah" 1. 1850 (pg. 215) v Cigaletovem D.-sl. WbJ (1860), v Drobničevem It.-nemsko-slov. besednjaku (1858, s v. baco) itd. Ne verjamem, da bi bila umetna skovanka, ker so take vedno napravljene po vzorcu kake številnejše besedne skupine (kategorije), za besedo svilod pa ni bilo šablone (na besedo zlod(i) ni misliti, ker se možje kakor Poklukar in Bleiweis gotovo niso zavedali njenega postanka iz z^lo-dejb in njenega dobesednega pomena »hudodelec"). Menim torej, daje samostalnik svilod „svilodelec" zložen iz osnove svilo-, korena de- „facere" na izgabni stopnji d- in izobrazila t>. Ker je beseda svila domača samo v Beli Krajini, Prekmurju, na vzh. Štajerskem in med kajkavci, nam je iskati tudi domačijo z'oženke svilod v onih krajih. 3. udh, ud, udo je „quod a trunco corporis separatum vel secretum est* (in to je bistveno za ude) prefiks u + koren d- (de-) z obrazilom -"b, oz. -o. Primeri: prid(T>) pride(ja)ti = sodi: stdeti = udi „secretum": *udeti ,secernere". 4. prod pri Krelju8 (pisano prud) .lucrum, commodum* je pro- + d(e)-+1 in odgovarja latinskemu profectus m. (franc. profit) od proficere. 5. uzda odgovarja po svojem pomenu in po pomenu podstave grškemu ardfiiov „uzda" (od azoua) in latinskemu Oreae, Oriae „uzda* (od os, oris), a tudi nemškemu Maulband „uzda". Podstava us-, ki tiči v samostalniku us-ta (prim. lat. Os: os-tium, z majhno modifikacijo pomena) se je zložila s korenom d(e) + obrazilo a in tako stvorjena beseda uz-d-a pomeni ,quod ori immittitur". Manj verjetno se mi zdi, da je podstavi us- „os, usta" pritak-njen formans -da (prim brazda, gyzda iz *gyd-da). Iv. Koštial. Izvor slov. svetniških imen Ilj, Tilj, Tilen in Tilih za lat. Aegidius. — K latinskemu Aegidius (ohranjeno v ital. Egidio, polj. Id z i < *gidi) je že v latinščini nastalo ali po zameni sufiksov ali pa tudi po disimilaeiji g', d' — d> g', d' — l: Aegilius (prim. špan. Gil). Slovenci so naše ime prevzeli iz bavarščine. Ako si hočemo slovenske oblike razložiti, si moramo biti 1 s pripombo: „nach Poklukar". 2 v prevodu Spangenbergove postile. najprej na jasnem o tem, kakšen razvoj ima Aegilius v bavarskih dialektih. Iz lat. Aegilius je nastalo v bavarščini najprej *gilj; kasneje preide j za konzonanco in za kratkim korenskim zlogom v -g- (gl. Schalz, Altbair. Gram. § 93) in tako dobimo obliko Gilg, ki jo imajo bavarski govori še zdaj, deloma izpremenjeno še po metatezi in po prehodu gl > dl kot Gigl, Gidl gl. Schmeller Frommann, Bayer. Wrtb I. 902, 879. Od konca IX. stol. dalje je prehajal končni -g v afrikato -kx (gl. Schatz I. c § 73); v koroški nemščini se je iz -kx razvil nadalje ki je končno zamrl, kakor je zamrl tudi -x < -k, -ch, razen tam, kjer je bil analogično vzdržan po cas. obl, v katerih se je kh, g, x, h nahajalo v notranjosti besede, gi. Lessiak PBB. 28, §§ 115, 116, 118. Dalje je treba imeti na umu, da se v bavarskih skupinah, sestojeeih iz sonornika in šumevca, jako rad in pogosto razvije sekundaren vokal, gl. Schatz 1. c. § 53 in an sand Ggligen Tagv klosterneuburški listini 1.1319., Font. rer. Austr. X. 330. V nekaterih govorih je bila oblika nom. sing. nadomeščena z obliko cas. obl.; ker se je naše ime sklanjalo po šibki deklinaciji (fleksijska končnica -en; gen. *gilj-en), dobimo po naznačeni generalizaciji v nom. obliko *giljen (gl. k tej generalizaciji Lessiak 1. c. 171). Po prehodu postkonzonantič-nega j > g in po dialektični izpremembi začetnega gi> ji> i (gl. k temu Lessiak 1. c. 149) je iz *giljen nastalo današnje kor -nem. ilgn. Bavarski lazvoj nam torej nudi sledeče oblike : gilj — gilg — gilkx, jilkx, jilikx — gilh, jilh — gil (prim. bav. rodbinsko ime Gil) oziroma : giljen, jiljen — gilgen, jilgen — ilgn. Slovenske oblike izvirajo iz bavarskih na tak-le način: 1 .)*jilh> slov. 11', gen. sprva U'a in potem analogično po nom. il'a; to obliko imamo v krajevnem imenu Št Ilj nad Mariborom (v tamošnjem govoru se glasi šnt-dl, šnt-dla; o o < i vsled sledečega votlega l; artikulacija vseh glasov je v tem slov. govoru ista kot v sosednjih nemških; za nemški votli / pa gl Lessiat 1. c. § 4; nemškega h slovenščina ni prevzemala); 2) *jilikx > slov. *ilix in v zvezi šnt-ilix je bil -t privzet k imenu tilix, -a; za zameno -kx s slov. prim nem. speck (»or.-nem špokx) > slox.šplx; prim. Titih, -a,-u,-am Rogeiij, Palm. Emp II. 243 (2 X), 248 (3 X) itd ; krajevno ime Sveti Tilih (pri Komnu na Krasu, gl. Štrekelj, Morphologie str. 22; karta podaja to ime s Sveto, v šematizmu stoji po Škrabcu, Cvet XI. 12: eccle«ia S. Aegidii in Sata; Škrabec misli zato na razvoj sveto <*svetu <*svet-i{; po njem tako tudi Pintar, Ljub. Zven 1.1913., str. 29; po Štreklju pa se ime izgovarja svieti tilix, gen. tllxa in zato je Sveto, Suta treba smatrati za spačenke, kakršnih je mnogo na zemljevidu, izdelanem po tujcih, na pr. Suovit ali Sounovich za Senovik in pod.); 3.) *jiljen> slov. *U'Sn, gen *U'na in s t- iz šnt-: Ttljdn, Titjna; Tlln (Stražišče pri Kranju). Po redukciji a je tll'dn prešlo v tlln in v tej obliki je mogel -n onemeti (prim. rabi < * rabin, rabldn, rablin), odtod: Tilj,-a (Duplice pri Grosupljem, Višnja gora; izvajanje oblike t ilj < *tiVn in ne iz *il' v prvi točki, je utemeljeno v dolgem akcentu, ki priča, da je bil to nekdaj nezadnji zlog besede). pr Ramovš. Otrozhia Biblia 1566. Izredni ljubeznivosti g. kolege N. B. Jopsona v Lr.ndonu sem dolžen hvalo, da morem poročati o Otrozhji Bibliji, katere po en primerek se je nahajal v Rimu in se še nahaja v Ulmu in Londonu, danes obširnejše nego predlanskim (Slavia I, 365—7): poslal nam je namreč poleg popisa primerka v British Museumu še natančen prepis vsega slovenskega in hrvaškega teksta in pa fotografijo naslovne ter 16. strani. Gre za publikacijo južnoslovanskih protestantov, ki je izšla brez avtorjevega imena pod sledečim naslovnim listom (črta pomenja konec vrste): OTROZHIA / BIBLIA. / tem £anbttriicf)lem / &annn ift unter atiberm ber / Satcdužmu? SSom / fiinfferlei fpra / d)en. / Deoteronomy na VI. / Inu te befede, katere tebi danaf / sapovem, bodefh utvoiem fer- / cu hranil: inu ije Otrokom tvoim./ oftril, inu od nijh govoril, fedezh / doma vhifhi tvoij, aili po / potu gredezh: kadar / leshefh inu / vstanefh. (Vinjeta v obliki lipovega lista.) / Anno M. D. LXVI. (Na koncu teksta — fing str. 127:) Drukanu / v' Regenspurgi / Ikusi, Joannesa / Burgera. / (Vinjeta v cbliki lipovega lista.) Mala 8" (velikost vezane knjige: 16 6 cm X 10-4 cm; velikost tiska na strani: 15*8 cm X 9-6 cm). 64 nepagini-ranih listov (—■ z naslovno stranjo 128 fingirano štetih strani: pole so signirane z A—H; 6., 7. in S. list v poli je vedno brez signature, torej n pr : Ae, A*, B. Bi, Bs, B*, B5; naslovni list — 1. fing. šteta stran — [A 1] a, 127. fing. šteta stran — [H 8] a). Tipa rimska in gotska (v slovanskem tekstu antikva »mittel« [?], v slovenskem katekizmu vprašanja in obrobne opombe gotica garmond, micijalke 3 cicero). Okraski še na fing šteti str. 6. in 8. (lipovi lističi v skupinah po 3), 71. m 12/. (ornamenti) in 126. (podoba moža [Kristusa?], ki ga častita dve osebi). Vsebina je označena razen v naslovu še enkrat: »Catechisis quin-que linguarum. Regulae vitae Chriitianae. Antithesis Papiiticae & Evan-gelicae fidei1« (2). Gre pa še za več stvari, ker knjiga vsebuje: 1) pod nad-pisom i»Alphabetum slavonicum« slovenski abecedar (3—6); 2) pod nad-pisom »Sazhetak katehisma kranlkiga« slovenski katekizem (7—18); 3) »Katehismus hervatski« (19—28); 4) nemški katekizem (29—39); 5) latinski katekizem (40—9); 6) italijanski katekizem (50—9); 7) »Bolhje poftave inu porozhenie kako ima vsakateri Vfvoiem ftanu inu Poklicaniu kar-ihaniku ter polhtenu shiveti« (60—9); 8) »Antithesis inu raslozhenie prave chriltianske inu antichriftianlke krive Vere« (70—120); 9) dve pesmi: a) na koncu slovenskega katekizma brez posebnega naslova (17—18: 4 kitice; zač.: Na dai Ozlia nafh lubi Bog; konec: V Nebelih isvelizhani. Amen); b) na koncu knjige pod naslovom »Pefam inu molitov, da Bog (voio cerkov pred Antichriftuiovo ter pofvetno iyllo ohrani« (121—25: 12 kitic; zač.: O Bog ozha nebefki krall; konec: kijr fhe Hipi v' tammi fide); 10 ) slovensko »Sdrava, o kralica Mati te Milofti« (= Salve Regina), ki je v polemične namene uvrščena med tekst (114). S tistimi znanimi nam 50 publikacijami v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku, ki so iih bili južnoslovanski protestanti do 1. 1566. objavili, je Otrozhja Biblija le v rahlem razmerju. Abecedar se ne sklada niti s Trubarjevima abecedarjema iz 1. 1551. in 1555., niti s hrvaškima iz 1. 1561., niti s hrvaškim poskusnim listom iz 1. 1564. Obseg mu je: a) velike in male latinske črke; b) »no-rnina literarum slavicarum«: As, Buki, Vidi, Glagolie, Dobro, Eiti, shivite, selo (-= S, s), semlia (= S, s), ijshe (— i, ij), I (= t< 0. Kako, Liudi, MiHite, Nafh, on, Pokoi, Reci, Slovo (= S, f), Terdo, uk (= U. u), Hir, Ot (= O, o), Fert, Ci (•= C, c), Zherv (= zli), flia ( Sh, fh), fcha ( Ch, Ich), Ier (= e), lat (— e), la, Ie, Iul; c) »vocales« (a, e, ij, i, o, u, e, e, ia, ie, iu); d) »syllabae« (ab, eb, ib, ob, ub, jab, iub, bab..., Vnaf..., Dulh ..., Plafch ... Nia...); e) »nota« o zlogovanju (»V fijllabiciraniu imafh puhftabe imenovati, koker Nembci alli Latini; rekoch a. f. r. nekar af, flovo, red...«); f) slovarček »vocabula« (v latinskem in slovenskem jeziku: Bog, Nebo, Svesda, Luna, Semlia, Shivot, Smert, Dufha, Mifha, drushina, Melto, Grad, Voda, Morte, zhlovik, Telo, Ozha, Syn, Mati, Hzhi, Vaf, Defhela, Kral, Kralevftvo); g) »dieta« (1 latinski1 rek; 4 slovenski reki: Jo 4, 15; Jo 15, 16 (— 16, 23); Jo 3, 5; Jo 6, 55). — Abecedar je po vsej priliki zasnovan tako, da bi ga vsaj deloma mogel rabiti tudi hrvaški otrok (a—d). Slovenski in hrvaški katekizem predstavljata isti t;p protestantskega malega katekizma (nemški, latinski in italijanski mi niso na razpolago). Ta tip se pa ne krije niti po razdelitvi tvarine niti po besedilu z nobenim izmed obeh glasovitih protestantskih malih katekizmov 16. stoletja, ki sta kurzirala že tudi med južnimi Slovani: niti z Brenčevim malim katekizmom (v lic. pod 13548 latinsko-grška izdaja 16. stoletja), čigar slovenski prevod ie bil objavil Trubar 1. 1551. v abecedarju in 1. 1564. v Cerkovni ordningi, hrvaški prevod pa njegova tovariša 1. 1561. v gla-goljskš in cirilski tabli za deco, niti z Luthrovim malim katekizmom (v lic. pod 13359 v nemški heidelberški izdaji' Concordije iz 1. 1582., pod 13530 pa izdaja brez letnice: Zw,ickau, Joh. Friedr. Hofer), ki1 sta ga bila menda izdala Konzul in Dalmatin 1. 1564. z latinskimi črkami (primerka univ. bibloteke v Baslu doslej nisem mogel videti). Katekizem Otrozhie Biblije, ki je sestavljen tako, da »Ozha vprasha, Dete odgovaria« (7), vsebuje v celem 9 vprašanj, odgovori na katera so pa deloma dolgi, ker obsegajo n. pr. celih 10 zapovedi itd. (1. vprašanje: Ozha: Kaj fi ti mole Dete? Dete: Jeft lam en Chriltian; 9. vprašanje: Povej ta fhefti poflednij del nafhiga karfhanfkiga katechifma. Te befede od Vezherie Chriltufove?). Tvarina je razdeljena na 6 delov, ki so: dekalog, vera, očenaš, »tu pri-digarltvu alli kluzhi od nebefkiga kralevftva«. krst, večerja Kristusova (Brenz: krst, vera, očenaš, dekalog, večgrj^, ključi; Luther: dekalog, vera, očenaš, "krst, spoved, ve^gga). Na koncu se nahaja »Sahvalenie: Mi fmo Ilifhali intTsaltopiii vlih ifieit delov nalhiga karfhanfkiga katehifma...« in pa pesem (pri Brenzu vsakdanje molitve, pri Luthru razen tega še »hišna tabla«), »Boshje poftave« obravnavajo: splošno zapoved ljubezni, dolžnosti duhovnikov, cerkvene občine, podložnikov, zakonskih, starišev — otrok, gospodarjev — hlapcev. Gre torej za obseg takozvane »Haustafel« v Luthrovem malem katekizmu (v lic. pod omenjenima signaturama: 13359, 13530). Trubar jo je bil priredil do 1. 1566. za katekizma 1. 1551. in 1555., vendar prinaša »Otrozhja Biblija« novo prireditev, ki je Luthrov tekst deloma razširila, deloma okrajšala (primerjati bi bilo treba s kako Luthrovo izdajo izpred 1. 1566). Antithesis je sistematična dogmatična polemika, ki so jo južno-slovanski protestanti sploh slabo gojili. Z nobeno njihovo slično publikacijo se ne da spraviti v zvezo direktne odvisnosti. (Razgovarianje 1555, prevodi Melanchthonovih Loci communes rerum theologicarum, augustane, apologije itd.). Tekst, ki ga objemata »predgovorenie« (70—1) in »saver-shenie« (118—19), ima 6 »artikulov«, kjer se obravnava vprašanje sv. pisma (72), porodnega greha in svobodne volje (82), evangelija in opra-vičenja (93), evharistije (104), svetnikov (109) in papežtva (115). Vsak »artikul« naglaša v prvem delu stališče protestantov, v drugem navaja njihove »prizhe«, v tretjem obravnava mnenje katolikov, v četrtem prinaša njihove »prizhe« in v petem, ki ga imenuje »razlozheriie«, naglaša še enkrat dokazno moč protestantskih argumentov. Ali je delo samostojno ali prevedeno, z ljubljanskimi literarnimi pripomočki ne morem določiti. Pesmi sicer nista vzeti iz pesmarice v Trubarjevem katekizmu I. 1551. ali iz pesmarice 1. 1563., vendar se da obema ugotoviti avtor, ker se nahajata v pesmaricah od 1. 1574. naprej pod njegovim pravim imenom: »Ne daj oče naš ljubi Bog« je Trubarjeva, »O Bog, oča, nebeški kralj« je Kreljeva. Iz knjige veje duh, ki kaže, da je bil avtor originala ali prireditelj prevoda v boju za Luthrovo duhovno nasledstvo na strani tistih, ki so kakor Flacius Illyr,:cus zametavali nazore Melanchthona in tovarišev ter zagovarjali konsekventni razvoj strogega lutrovstva. Med protestantskimi avtoritetami se navaja poleg Luthra, Brenza, Flaoija Illynika in augustane sicer tudi Melanchthon (75), iz drugih mest se pa vidi, da je avtor prisegal na mnenja, ki niso bila čisto Melanchthonova: da se vrši opra-vičenje brez sodelovanja svobodne volje človekove, da se zavživa z evharistijo resnični Kristus, da je treba adiaphora kakor kadila, kropila, podobe, oltarje itd. brezpogojno zavreči (79). Razplet verske situacije se predstavlja v Otrozhji Bibliji tako, »da bi prava Vera fovralhtva inu preganania ne imela. Da bi tudi Papesh vfakitnu svoio velt fra! pustil, inu nekar ftakovo fvoio inu figa fveta fillo smezhom inu ognom fvoie ftatute, inu vero branil, inu vludi liliil, ni tudi s blagom figa iveta ijh flepfil« (120). Pri tem se ne pove, ali se reklamira v državah, kjer so imeli moč protestanti, ista svoboda tudi za katolike. Poznamenovanje strank je »evangeliski« (72... 115) — »papisti« (79... 116) ali »papeshniki« (119). Naziv »prava katholilka Cerkev« se reklamira za protestante (73). Papežništvo se predstavlja za skupino, ki vsa »snamania Anti Chriftufova ima« (117), govori se o »papeshu inu njegovi Rimfki Synagogi« (103), o sektah, »katerih Papeshtvo deietkrat vezh ima (nego protestanti), koker tudi pianih inu kurberfkih fariev« (120). Izraza »far« in »probst« imata v Otrozhji Bibliji barvo zaničevanja (78). Na tonzuro se kaže z izrazom »platno briti« (80), mimogrede se prireditelj ponorčuje iz katoliških institucij maše, vic, celibata, Marijinega češčenja (79) itd. Imenoma se navaja izmed katoliških prvoborcev samo Hosius (80). Reprodukcija katoliškega mnenja ni vedno čisto pravilna. Na teritorij, kateremu je knjiga namenjena, se opozarja v nekaterih zanimivih zvezah. V »sahvaleniu« na koncu slovenskega katekizma moli dete: »...Boga Ozheta... sahvalimo: kar je vnalhih tudi slovenlkih de-shelah to sdravo luzh fvetiga Evangelia ushgal« (17); v hrvaškem tekstu moli dete slično: »...Tako imamo vfi sahvaliti i zhaft dati Bogu...: Sato da ie vaslovinfkih Semliah i Hervatfkoj pokraini ovu fpafitelnu ivitloft Ivoega Ivetoga Evangelia vushgal« (17); tam, kjer se naštevajo protestantske avtoritete, je tudi stavek: »inu mi vbosi kranlki Predikanti« (75); v polemiki čitaš: »Tamuzh da lo leti (Evangelifki) ta prava gmaina Boshia inu Chriitulova, ter foli v Rimu alli Wittenbersif., Vlublami alli v Konltan-tinopoly...« (116). Kakor v tekstu prevladuje torej tudi tukaj ozir na Slovence in zlasti Kranjce. Da je izdajatelj knjige in prireditelj njenega slovenskega dela res Sebastijan Krelj (Slavia I, 365), o tem sem se sedaj popolnoma uverii; jezik slovenskega teksta, pravopis v slovenskem in hrvaškem delu knjižice, verska orijentaoija, tiskarna in namen izključujejo vsak dvom. V Otrozhji Bibliji je formuliral torej Krelj prvič za slovensko javnost svojo jezikovno in pravopisno opozicijo proti Trubarju. Velika večina kriterijev grafike, po kateri se je ravnal 1. 1567. v prevodu Spangenbergove postile (Kopitar, Gramm. 418—28; Ramovš, ČJKZ I, 130—1; Strekelj, Slovnica 2), je fiksirana že v slovenskih tekstih Otrozhje Biblije; izjemo delajo: a) izražanje jotacijo pri n-u s črto nad /i-ora ali pri n-u in l-u s strešico (") ali dvema pikama (") ali črtama (") nad vokalom, ker se piše le izjemoma liibi (12) ali vklanaile (21. hrv.) sicer pa Hudi (3), semlia (5), lubil (51), kluzhi (8), semlio (9) itd.; b) predlogii k, h, s, z, v, ki se pišejo brez apostrofa. Na vprašanje, kdo je za Otrozhjo Biblijo priredil hrvaški tekst, vodil eventualno samostojno prirejanje katehetičnega in polemičnega teksta ter dal inicijativo in smernice za ureditev slovensko-hrvaškega pravopisa, pa gorenja ugotovitev ne daje odgovora, ker hrvaškega teksta gotovo ni priredil Krelj sam. Konzul in Dalmata sta odšla sicer po 2. marcu 1566 iz Wiirtenberške v Regensburg (Schnurrer 72), toda iz naše kombinacije se morata izključiti zlasti tudi radi okoliščine, da sta pisala hrvaščino z latinico po čisto drugi grafiki nego jo ima Otrozhja Biblija. Flacius Illyricus je bil od 1. 1562.—1566. tudi večinoma v Regensburgu, a ž njim je bil do odhoda na Kranjsko 1. 1563. tudi njegov famulus iz Jene in verski somišljenik Krelj (prim. Elze, Prediger, JGGPO 1900, 176; Bučar, Povijest 60^5). Rimski primerek Otrozhje Biblije ima notico, da ga je »Matthias Flaccaus lllypicus... donavi Achilli Pyrm. Gassero Lindav. 1566« (Kopitar, Hes. glossograpli; disc. 46—8). Vsiljuje se mi misel, da je treba vzeti tukaj v poštev tega poznavalca glagolice iz Istre. Ni izključeno, da je dobil Krelj od svojega učitelja razen jezikovnih kroatfzmov in marsičesa drugega tudi smernice pravopisne reforme. V podrobnejši razbor vprašanja se ob lite- rarnih potnagalih, ki so mi momentano na razpolago, ne morem spuščati. Razen Flacija bi mogel priti v poštev zlasti še Lenart Merčerič. Da ie Otrozhia Biblia tisti1 Kreljev katekizem, ki se je rabil v zmislu šolskega reda iz 1. 1575. v ljubljanski protestantski stanovski šoli (Slavia I, 367), se mi zdi sedaj tem gotovejše: šolski red govori namreč o Kreljevetn katekizmu, »quae continuet prima et praecipua nuda s e x capita religio-nis christianae« (Slavia 365), kar se sklada s Kreljevo delitvijo tvarine ne samo po zmislu, ampak tudi po besedilu (o poziciji Otrozhje Biblije med slovenskimi knjigami, ki so se rabile na ljubljanski stanovski šoli, se govori v posebnem članku). Za razumevanje abecednih nasprotstev v literarni Ljubljani v času od 1. 1566.—1578.—1581. se je dobilo ozadje. Krelju se je po vsej priliki še pred smrtjo posrečilo, da je uvedel svojo Otrozhjo Biblijo in ž njo svoj pravopis v stanovsko šolo, pridobiti1 je moral torej za svojo reformo vsaj tiste stanovske odbornike, ki so imeli' v šolskih stvareh besedo. Tako postane umljivo, da je dobil Juničič obenem z nalogo, da nadaljuje in završi Kreljevo prevajanje Spangenbergove postile, tudi zapoved, da ostane pri Kreljevem pravopisu. Otrozhja Biblija, ki pomenja zamašitev občutne vrzeli v protestantskem južnoslovenskem slovstvu dobe od 1. 1550.—1566., je obenem znamenita kot prvi poskus, da se zedinijo Slovenci in Hrvatje v skupni dosledni ortografiji na osnovi latinice. Na tej širil bazi se poskus ni uveljavil, ker pri hrvaških pisateljih ni našel odmeva, pri Slovencih pa je vplivala pravopisna reforma, ki se je predlagala prvič v Otrozhji Bibliji, v izdatni meri na definitivno ureditev pravopisa. Fr. Kidrič. Otrozhja Tabla (ali Biblia) o. 1580. Gre za sledeči listič: OTROZHIA mano Ne fturi fi obeniga Pilda oli Snaminia od tega kar ie sgorai na Nebefih ni kar je sdo lai na Semti ni kar ie v' Vodah pod Semlo Nemoli yh inu im neflushi. Kaj tli pomeni? Odgouor. Mi fe imamo Boga zhes vfe rezhi bati inu lubiti, inu niemu iamimu vupati. Ne Imenui Imena GOSPODA Boga tvofi] ga nepridnu. Sakaj GOSPOD bode shtraf[alj tiga, kir niega Ime nepridnu imenuie. Kal tu pomeni? Odgouor. Ali fe imamo Boga bati inu lubiti, da shnfie] gnuim Imenom ne shentuiemo. ne perfeguiemo ne zupramo, ne lashemo, olli ne golufamo, Te muz h v' feh nadlugah na nie klizhemo, moli mo, zheftimo inu hualimo. Spomnih da Prasnik pofuezhuiefh. Kaj tu pomeni? Odgouor. Mi fe imamo Boga bati inu lubiti, de niego ue befede inu prave Predige ne verahtamo Temuzh to ifto sa fveto dershiimo, radi po[flu] shamo inu fe i'e vuzhimo. Poshtui tuoiga Ozheta f,nu tuoio M[ater] de bo[fh] [dol]gu shiu na fem[li]. V knjigi ljubljanske licejke s siignaturo 13548 V K g je bil do leta 1923. na notranji strani prve platnice prilepljen listič, čigar ena (prej prilepljena'* stran ima tiskano besedilo, ki ga radi zamazanosti lističa z lepilom ne morem priobčiti v fotografski reprodukciji, pač pa ga objavljam v obliki in opremi originala (med oglatimi oklepaji tekst, ki ga suponiram, kjer manjka lista). Vsebina lističu je začetek prvega poglavja v Luthrovem malem katekizmu (v lic. pod 13359 ed. Heidelberg 15.82, pod 13530 ed. Zwickau, J. Fr. Hčfer). Gre za levo polovico četrti pole (14-7 cm X 9-2), na katere eni strani je bilo prvo poglavje Luthrovega malega katekizma po vsej priliki tako natisnjeno, da se je začelo takoj za nadpisom nad črto, nadaljevalo na levi (ohranjeni) in končalo na desni (izgubljeni) polovici, do-čim je ostala druga stran čisto prazna. Nad črto izgubljene polovice je stalo pač kaj takega kakor: TABLA (ali: BIBLIA?). Ne imej tujih Bogov pred (Otrozhia Biblia 1566: Ieft Golpod sam tvoj Bog, kiir lam tebe ilpe-lial is Egypfke deshele, od doma te flushbe: Ne imei tuili Bogov pred mano ...). Neznani knjigovez nam je pripomogel do dokaza, da so pošiljali tudi slovenski protestantje med rojake tiske v obliki tablic ali plakatov (tabu-lae, Drucke in Tafelform), kakršni so bili v 16. stoletju med Nemci zlasti pri stvareh za širje sloje priljubljeni. Luther je izdal v obliki tabul med drugim 1. 1529. prvo (nemško) izdajo svojega malega katekfema. Njegove tabule s katekizmom so izšle v dveh serijah: prva je obsegala menda dekalog, vero, očenaš in nekaj najvažnejših molitev (benedicite pred jedjo, gratiias po jedi), druga je obravnavala spoved, krst in obhajilo. Iz poznejše dobe so znane lastne Lu-throve izdaje malega katekizma sicer samo v obliki knjig (1529 tri, 1531, 1535, 1536, 1537, 1539, 1542), kjer so se pridružile prvotni vsebini še druge sestavine: predgovor (1529), jutranja in večerna molitev (1529), hišna tabla (1529), poročna knjiga (1529), krstna knjiga, »kurze weise zu beichten fiir die Einfaltigen dem Priiester«, litanija (15293), nov spovedni pouk »Wie man die Einfaltigen soli lehren beichten« namesto prejšnjega, nagovor z razlago pred prošnjami očenaša (1531), jezikovne izpremembe n. pr. v 2. zapovedi »missbrauchen« nam. »unniitzlich fiihren« (1537), nove jezikovne izpremembe, zlasti preureditev biblijskih citatov v hišni tabli v zmislu novega prevoda biblije, razširjenje hišne table, obljuba »auf daB dirs wohl gehe« v 4. zapovedi (1542), vse že v Sauermannovem latinskem prevodu iz 1. 1529., ki je prišel i. 1580. v formulo concordiae. Zgolj knjižna oblika je dokumentirana tudi za izdaje malega Luthrovega katekizma v 16. stoletju izpod drugih rok, kf so dodale Luthrovemu tekstu še »oblast ključev« in po primeru Brenčevih »Fragestiicke« iz I. 1535. posameznim poglavjem še razne uvode iti prehode. Vendar pa ni izključeno, da je vsaj Luther dal natisniti svoj mali katekizem v obliki plakata še večkrat. V tej obliki, ki je bila namenjena predvsem družinskim očetom, dočim je bil namenjen Luthrov mali katekizem v formi knjige predikantom (RealencykIopadie f. prot. Theol. X", 130—141), je bi! znan katekizem menda tudi na Slovenskem. Vprašanje, ali so izdali slovenski protestantje v obliki plakata po Luthrovem malem katekizmu samo dekalog ali še katero drugo poglavje, ki je bilo primerno za knjigo v rokah otrok, mora ostati odprto, dokler ne izpopolni našega znanja kaka nova najdba. Ni verjetno, da bi se bil napravil samo poizkus z dekalogom. Take »tabulae« pridejo še laže iz evidence kakor knjige, dokumentarično zanesljive podatke pa imamo samo o seriji protestantskih tiskov, ki so izšli1 v zvezi z Ungnadovim »biblijskim zavodom«, med katere naš plakat gotovo ne spada. Tiskarna, kjer se je Otrozhja Tabla natisnila, se da določiti z gotovostjo, čas tiska približno. Za tisk ohranjenega odlomka letaka se je rabilo troje vrst črk: za nadpis antične verzalke cicero 3, za tekst antikva cicero, za vprašanja kurziva cicero, ki si je pa izposojala znak K iz antikve. Omenjene tri vrste črk z vsemi posebnostmi so se rabile tudi v tiskarni Janža Man-delca v Ljubljani n. pr. za Dalmatinovega Straha 1. 1575., Pasijon 1. 1576., Pentatevha 1. 1578. in Juričičevo prireditev postile 1. 1578. Mandelc je bil s tiskarno v Ljubljani od poletja 1. 1575. tik pod 3. april 1582 (Ahn: Archiv f. Gesch. d. deutschen Buchhandels XIX 1897, 4, 8): bil bi prevelik slučaj, če b,; ne bila njegova tiskarna natisnila v označenem času tudi našega letaka. (Tiskati je nehal M. že Vh 1. pred 25. X. 1581, v 1. pol. 1580, gl. v dež. arh.) Knjiga, pri vezavi katere se je tabula uporabila, je grško-latinski mali Brenčev katekizem, torej knjiga, ki je bila s šolskim redom iz 1. 1584. predpisana za protestantsko stanovsko šolo v Ljubljani (prim. dotični1 moj članek). Na bivši notranji strani 1. platnice, t. j. na prazni strani našega letaka, je napisala roka 16. ali 17. stoletja: »haereticus«. To bi mogel biti migljaj, da je bila knjiga v protestantski biblioteki, ki so jo morali izročiti stanovi kranjski po dolgem obotavljanju 1. 1616. katoliškim nasprotnikom. V »specifikaciji« knjig jezuitskega kolegija, ki so se sprejele 1. maja 1775 za licejsko biblioteko, ta katekizem ni naveden, o knjigah, ki so prišle v licejko iz Gornjega grada, se pa ni napravil noben seznam. Naj si pa bo provenijenca knjige s signaturo 13648 kakršnakoli, toliko ie skoraj gotovo, da se je uvezala v njo slovenska tabula v Ljubljani pred 1. 1616. Katehetični tekst letaka je nov točen prevod po Luthru, dočim se ne sklada s Trubarjevim prevodom Luthrovega malega katekizma iz 1. 1555., ki je iz dobe pred 1. 1595. sploh edina doslej znana slovenska prireditev tega katekizma. Besedilo dekaloga, ki se sicer tudi nahaja v Luthrovem katekizmu, tvori poglavje zase, ker sta v bibliji dve različni redakciji (po vulg. Ex. 20, 2—17 in Deut. 6, o—21) in ker so se narodu mimo teh prednašale redakcije še z raznimi drugačnimi odstranitvami. V slovenskem protestantskem slovstvu se je zabeležil dekalog pred natiskom našega letaka vsaj sedemkrat (Abeced. 1551, Abeced. 1555, Cerkvena ordninga 1564, Otrozhia Biblia 1566, Katek. 1567, Katekizem 1575, Pent. 1578), toda niti eden teh tekstov ni čisto sličen drugemu. Razlike so deloma v besedilu, ki je sedaj okrajšano na najnujnejše (1551, 1555, 1564), sedaj zlasti tudi v prvi zapovedi opremljeno z uvodi in utemeljitvami' (1566, 1567, 1575, 1578), deloma v formuli zapovedi, oziroma prepovedi, ki se izraža sedai z »imaš« (1551, 1555, 1575, 1578) sedaj z imperativom (1564, 1567). Besedilo letaka se približuje Otrozhji" Bibliji. Jezik in ortografija časovnima mejnikoma 1575—1582 ne nasprotujeta. Jezik pove vkljub kratkosti odlomka vsaj toliko, da je bil avtor pod vplivom literarne slovenščine in da od doma vseh oblik, ki se tukaj pišejo, pač ni govoril (ftuni, nadlugah, odgovor, Boga; da — de; oli itd.). Pravopisnih novosti, ki so uveljavljene šele v Dalmatinovi1 bibliji in Bohoričevi slovnici (Ramovš, ČJKZ I [1918], 113—34), avtor letaka ne upošteva (nima: / za glasova i in i in za palataliizacijo, č za naglašeni e, naglasnih znakov, precizne ločitve šumevcev), pač pa upošteva tiste izmed Kreljevih reform, ki jih je začel Dalmatin od 1. 1575. sem polagoma uvajati in jih uvel pred revizijo biblije 1. 1581. (apostrof pri predlogu v'; ločitev sičnikov; delno razlikovanje med »u« in »v«...). Ta okoliščina dopušča domnevo, da se je tabula natisnila okoli 1. 1580. Pisec tabule je pač upošteval pisavo Dalmatinovih tiskov iz 1. 1575. do 1580., pisal je pa oblike, ki jih iščem zaman v omenjenih Dalmatinovih tiskih (oli, gospod). Pisava »v' feh« namesto »v' vleh« spada čisto pod razmišljanje v Bohoričevi slovnici, »da bi bilo pravilneiše pisati1« »v' ola« namesto »v'vola« (32), dočim Dalmatinovi tiski te dobe take pisave ne poznajo. Prireditelj Otrozhje Table — ozir. event. nove prireditve Luthro-vega malega katekizma bi pač mogel biti Bohorič, gotovo pa to ni. Fr. Kidrič. ' Bohoričev Elementale Labacense cum Nomenclatura. Serija izgubljenih protestantskih tiskov, ki sem jo objavil pred dvema > letoma (Slavia I, 378), je limela v smeri iskanja Bohoričevega Elementala delen uspeh. G. prof. Adolf Robida v Ljubljani mi je javil in tudi pričujočo mojo formulacijo potrdil, da je kot osmošolec 1. 1900. videl Bohoričev Elementale (»zelo tanka knjižica v obliki male 8°«) pri ljubljanskem anti-kvarju Fischerju, ki ga je prodal na Nizozemsko za 100 gld. neki trgovini, ki se je specialno pečala s pratikami in radi tega bila v zvezi tudi s Fischerjem. Tudii g. inšpektor dr. Janko Lokar se spominja, da mu ie nekaj sličnega pravil rajni Harambaša. Moje iskanje fiseherjevega primerka je bilo doslej brezuspešno. Fischer je umrl, a njegov.i tukajšnji znanci, do katerih sem se obrnil (gg. prof. Šlebinger, župnik Vrhovnik, knjigar Schvventner), ne vedo o primerku ničesar. Čudno se mi zdi, da ni zvedel za Fischerjevo akvizicijo tudi kateri takratnih ljubljanskih literarnozgodovinskih iskateljev, n. pr. Leveč ali Pintar, oziroma, da ne bi bil spravil primerka v znanstveno evidenco, če za slovenski unicum že ne bi bil mogel najti domačega kupca. O knjigi se da govoriti torej še vedno samo na osnovi učnih redov ljubljanske protestantske stanovske šole (glej dotični moj članek). V učnem redu iz 1. 1575. se pač omenja tabula elementaris latina in pa nomenclatura rerum Sebalda Heidena, ne pa tudi Bohoričev Elementale, čeravno je bil Bohorič, ki1 je bil takrat ravnatelj stanovske šole, sam tudi duševni oče omenjene revidirane naredbe. Migljai, da Bohoričev Elementale 1. 1575. ob reviziji šolskega reda še ne bi bil eksistiral? Tudi Frischlinov drugi predlog z dne 24. septembra 1582 Bohoričevega Elementala še ne omenja. To pa še ni dokaz, da knjiga takrat še ne bi bila eksistirala, ker Frischlin za 1. razred knjig sploh ne navaja. Prvič se omenja knjiga menda v Frischlinovem tretjem načrtu z dne 20. avgusta_1583, četudi1 brez avtorjevega imena: »In der ersten (Decurie (Ter i. KI.) sitzen die Abecedarij, welche daB lateiniseh (prečrtano: vndt Teutsch) abc ex tabula Elementaria lernen... In der annderen Decuria sitzen die buchstabierenden, welche auB dem Elementali Lateiniseh (prečrtano: vnnd Teutsch) lernen buchstabieren... In der vierten Decuria sitzen, die... alle Tag Zum \venigsten drej oder vier worter auB der Nomenclatura rerum, (prečrtano: wie solehes der Herr Rector fiir diese Ingenia; ob robu: Adrianj Junij).j. aul3wendig lernen... In der dritten stund recitieren die in quarta Decuria Jeder dreti vvordt auB der Nomenclatura rerum, Lateiniseh, deutsch vnd windisch, In massen denn solehes vvirdt ihnen in sonderheit aufzeichnet, vnndt in gedruckhten Nomencia-turis fiirgeben werden.« — Jasna je stvar šele v seznamu knjig za prvi razred: »Elementale (prečrtano: Latino-Germanicum; ob strani z drugim črnilom:) Labacense cum annexa Nomenclatura trium linguarum«. V zvezi z Bohoričevim imenom se omenja knjiga prvič menda 14. decembra[1583./Takrat je menila komisija, ki je razpravljala o Frischlino-vih načrtih, naj se vprašajo kolaboratorji, ali ne bi kazalo zlasti radi slovenskega jezika upotrebljati v prvem razredu tudi Bohoričev Elementale; sklenilo se je, naročiti rektorju Frischlinu, da pripusti radi vaje v tem jeziku »Elementale Labacense cum Nomenclatura trium linguarum latinae germanicae et sclavonicae«. V tem zrnislu je zabeležena Bohoričeva knjiga v šolskem redu, ki se je sprejel definitivno dne 15. februarja {1584.1 Tukaj se nanaša na Elementale več mest: 1. »In dieser («= I.) lllasse mag die vvindische dennoch in dem Elementali oder Nomenclatura hinzugethann vnd demnach das Elementale Labacense cum Nomenclatura trium lingu-arum Latinae, Germanicae et Sclavonicae hirzue gebraucht werden, >wie dann diezfaals Rector vnd die Collegae ad Captum puerorum sich zu richten haben« (VIII. pogl., fol. 20 a); 2. »In der dritten Stund reeiteren die Knaben in allen vier Decuriis (der I. KI.) etliche wort auB der Nomenclatura rerum Lateinisch, Teutsch vnd Windisch, Volgents werden Innen widerumb anndere sovil wortt fiirgezeichnet« (VIII. pogl. fol. 21 a); 3. »Biicher pro hac prima classe. 1. Elementale Labacense cum annexa Nomenclatura trium linguarum« (VIII. pogl., fol. 21 b). V lekcijskern katalogu iz 1. 1584. se omenja Elementale po vsej priliki pod naslovom: Ta-bula (in: tabela) Elementaria, ki je imela nad 11 poglavij. Zveze, v katerih se knjiga omenja, kažejo, da je Bohoričev Elementale slovenski pendant k latinski tabuli elementaris iz 1. 1575., torej začetnica, abecedar za osnovni' pouk v čitanju latinskega, nemškega in menda tudi slovenskega pisma, Nomenclatura pa latinsko-nemško-sloven-ski slovarček za učenje latinskih besed s pomočjo slovenskega ali nemškega maternega jezika, oziroma tudi' za učenje nemških besed s pomočjo slovenščine. To nain postane še jasnejše, če pokličemo na pomoč razpo-redbo in snov prvega razreda po šolski naredbi iz 1. 1584. ter na tej podlagi poskusimo dobiti snov, ki je mogla preostati le za Elementale in Nomenclatura. Prvi razred je imel 4 dekurije: »In der ersten sein die Buchstabiren-den oder Abcdarij, so das Abc lehrnen. In der annderen welche berait die Syllabas Conjungiren vnd aussprechen. In der dritten decuria, die nun ganze worter lesen, vnd auBsprechen, auch ein Lateinisch Abc schreiben lehrnen, vnd alle tag zwo schrifften aufvveisen sollen. In der viertten (Decuria) aber sein die so Euangelium Lateinisch perfecte lernen lesen, deB-gleichen auch die prima paradigmata Declinationum et Coniugationum: Dann den Teutschen vnd windischen Catechismum khenen, Latine vnd Teutsch schreiben, auch alle Tag drey oder vier wortter auB der Nomenclatura rerum memorieren sollen« (VIII. pogl., fol. 19 b). Da vidimo, kako se dajo s temi predpisi spraviti v sklad knjige, ki so bile predpisane. Grammaticae ArgentinensiS pars prima je nudila prve paradigme latinske deklinacije in konjugacije; Psalterium deutsch je bila kakor nekaka čitanka; Catechismus Brentii Teutsch vnd windlisch — je obsegal ves krščanski nauk za prvi razred; Euangeli Biichlein teutsch — služi zopet za čitanko; Euangelia Dominicalia latina — so tista knjiga, ki so jo morali učenci 4. dekurije znati perfektno čitati. Preostaja nam tedaj le še Elementale in Nomenclatura. Pri Nomenclaturi se pravi izrečno, da recitirajo iž nje v tretji uri vsi učenci prvega razreda nekaj latinskih, nemških in slovenskih besed, oziroma, da se morajo naučiti učenci 4. dekurije iž nje za vsak dan 3—4 besede na pamet. Vsebovala je torej precejšnje število latinskih besed, katerim je bil dodan tudi nemški in slovenski pomen. Nomenclatura je bil torej latinsko-nemško-slovenski slovarček, bodisi, da so sledile besede po abecednem redu, bodisi, da je bil urejen po predmetih. Za Elementale nam preostane edino črkovanje, zlogovanje in čitanje celih besed. Da gre za spis ravnatelja Bohoriča, je v aktu z dne 14. decembra •1583 izrečno povedano. Ako je knjiga tiskana v Ljubljani pri Mandelcu, kar je sicer verjetno a nI doslej še z ničemer potrjeno, imamo tudi oba časovna mejnika: ne pred 1. 1575. lin ne po 3. aprilu 1582 (ozir. 1. pol. 1580). Opozoril je znanstveniKe~prvi na F-lemcntaIe~rnenda"~Vodnik v Gesch. des Herzogthums Krain 1809, 45; zgodilo se je to nedvomno na o"snovi šolskega reda iz 1. 1584., ki ga je imel Linhart in ga daroval 13. julija 1795 licejki. Od takrat suponirajo knjigo n. pr.: Šafafik I, 48: Dimitz III, 192; Glaser I, 113; Ahn, Mannels deutsche Druckwerke, MMVK 1906, 4; Si- fir^r- mu monič I, 96; Ilešič, O pouku 6; Gruden, Zgodovina 669; Grafenauer, Kratka zgodovina (2. izd. 63); itd. Ker se ni obenem poskusil sistematični razbor dokumentov, je ostala predstava seveda nejasna in formulacija marsikatere trditve napačna. Fr. Kidrič. Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563—1598. Da vidimo, kaj iz šolskih n a r e d b , ki so bile za upravo stanovske šole v Ljubljani važne ali merodajne, se je ohranilo, kaj se predstavlja v njih kot glavni učni cilj šole in kdo je za njih sestavo pred zgodovino odgovoren. Ko se je šola ustanavljala, je bil Trubar v Ljubljani. Ker je bil organizator protestantske cerkve, je zelo verjetno, da je obenem s šolskim ravnateljem Budino sodeloval tudi pri določanju smernic za ureditev nove šole. Da bi bil sprejel v cerkveno naredbo, ki jo je ravnokar pripravljal za tisk, po svojem wirtemberškem ali mecklenburškem vzorcu tudi za ljubljansko šolo točna določila, za to ni čutil potrebe, pač pa je govoril v posebnem poglavju o potrebi šole ter obenem tudi poudaril, kako si delovanje šole med Slovenci v jezikovnem pogledu predstavlja (rnoja Kirchenordnung 109, 116—122). Podal je torej samo splošno šolsko naredbo za Slovence, prvo, ki se je spisala v slovenskem jeziku. Računal je pač tako, da zadostuje za ljubljanske razmere rokopisna šolska naredba. L. 1568. je predložil Bohorič vsaj svojo prvo naredbo za ljubljansko šolo v potrdilo stanovom, ki je pa niso vzeli v pretres, češ, vsak šolnik mora sam najbolje poznati svojo nalogo (Elze, JGGPO 1899, 123). Ta naredba se doslej ni našla. Ko so postali s 14. julijem 1574 ljubljanski predikantje nadzorniki stanovske šole (Elze 124) ter se naslednjega leta iznova pozvali, da vrše svojo nadzormiško dolžnost nad šolo (Dež. arhiv), je Bohorič svojo šolsko naredbo v juliju 1575 revidiral ter jo predložil pač nadzornikom, ki so menda napravili istodobno prvi osnutek instrukcije za Bohoričeve pomočnike-učitelje. V začetku 1. 1578. je. stanovski odbor instrukcijo pregledal in popravil. Bohorič je 25. aprila 1578 odbor prosil, za »Bestatigung der neuen Landschulordnung oder der Collaboratoren« (Dež. arhiv). Prepis Bohoričeve naredbe same so predložili odboru še istega leta nadzorniki. V odboru sta se dne 6. julija 1579- ko se je obenem pomnožilo število nadzornikov s 5 lajiki, naredba in instrukcija sicer prečitali, ne pa formalno uzakonili (Elze 126—7). i»Ordo scholae procerum in Carniolia revisus mense Julio 1575«, drugii red naše šole, ki mu je priključena tudi instrukcija za kolabora-torje, je ohranjen in v posnetkih objavljen (dež. arhiv v Lj„ šolstvo [nova preuredbal, stara št. fasc. 54 f g h, 1562—1599; Richter: MHVK 1854, 17—(18; Elze, Superint. 36—42; Dimitz III, 157—161; Elze, Rectoren, JGGPO 1899, 124—128; Kidrič: Slavia I, 365). Naredba ie brez podpisa. Latinski »Ordo« je pisala druga roka nego nemško instrukcijo, nobena izmed obeh pisav pa ni istovetna s pisavo takratnega ljubljanskega rektorja Bohoriča ali superintendenta Spindlerja. Veljal je do 15. febr. 1584. Predlogi za korekture šolskega reda iz 1. 1575. so se ohranili deloma v zapisnikih sej deželnega zbora, deloma kot akti1 deželnega arhiva (»šolstvo«), Docim ukrepi in koraki, pridobiti za Ljubljano Frischlina (Elze: Trubers Br. 525—549; Rectoren 136—149), ob sebi za naš problem niso pomenljivi, spada sem mišljenje ljubljanskih predikan-tov iz sredine 1. 1578. (ekscerpti: Dimitz III, 161—(163; Elze, Rectoren 125—131) in vsi Frischlinovi napori, uveljaviti za Ljubljano nov šolski red. Frischlinov prvi načrt, ki ga je predložil deželnemu odboru ob nastopu službe dne 27. julija 1582, se ni ohranil (sejne zapisnike, kjer se o tem govori, je skoro doslovno objavil Elze, Tr. Briefe 527—530). Iz naslednje dobe pa je ohranjena v deželnem arhivu: šolstvo, stara št. fasc. \ (nova prenaredba) 54, f g h, 1562—1599 skoro kompletna serija dokumentov, ki spada sem: Frischlinov drugi načrt z dne 24. septembra 1582 (doslovna objava: Walner v progr. višje gimn. v Lj. 1888); Frischlinov tretji' načrt z dne 1. avgusta 1583 (»Neuverfasste Schulordnung« —■ Wallner 22 misli, da ni ohranjena niti v originalu niti prepisu; Elze, Prediger 142 ima kratek posnetek); FriSchlinovo pismo z dne 20. avgusta 1583, s katerim je poslal tretji načrt odboru (doslovna objava: Elze, Tr. Briefe 531—533); ocena Frischlinovega tretjega načrta, ki so jo izročili 24. avgusta 1583 odboru predikantje Spindler, Schwei-ger, Tulščak in Felicijan Trubar (doslovna objava: Elze, Tr. Briefe 533 do 539); Frischlinovo pismo z dne 29. novembra 1583, s katerim javlja javno skušnjo( (doslovna objava: Elze, Tr. Briefe 541); zapisniki sej stanovskega odbora v času od 29. novembra do 4. decembra 1583, kjer se je izvolilo 4. decembra 1583 19 šolskih nadzornikov, izmed teh pa ožji odbor 7 članov (odbornik Hans Gallenberg; .predikanta Spindler in Dalmatin, deželni uradniki Bohorfč, Melhior Pantaleon, zapisnikar dež. sodišča, Egid Steiinfelner, fizik, Miha Verbec, carinski uradnik), čigar glavna naloga je bilo sklepanje o novi šolski naredbi (doslovna objava: Elze, Tr. Br!efe_541—545; eden zapisnik manjka); protokol sej, ki jih je imel v času od 11. decembra 1583.do 30. januarja 1584 omenjeni sedmeročlanski odbor, h katerim so pa prihajali iz širjega odbora tudi deželni tajnik Gotscheer, predikanti Schweiger, Tulščak in Felicijan Trubar ter mestni svetnik Wolf Gartner, dočim sta bila dva člana ožjega odbora, namreč/' Dalmatin ,;n Bohorič, že dlje časa v Wittenbergu (v dež. arhivu; ekscerpti: ' Wallner 26—34; Elze, Rcctoren 146); zapisnik deželnega odbora z-dne 24. januarja 1584 (ekscerpti: Dimitz III, 173; Wallner 34). Tretji red ljubljanske stanovske šole, ki ga je priredil na V osnovi drugega Frischlinovega načrta in ob upoštevanju izprememb v šolskem in'stanovskem odboru vojni sekretar Gebhard, deželni1 zbor pa sprejel dne 15. februarja 1584, je bil v veljavi do konca šole ter se je ohranil v več primerkih, ki so bili prvotno pač vsi v stanovskem arhivu v Ljubljani. Original, ki ga je pokloniil Linhart 1. 1795. licejski knjižnici (Ms. 68), ima nadpis: »Landtschafft Schiiell Inspectoren Instruction vnd Ordnung 1584« ter obsegi vsa določila, ki so ostala ob uzakonjenju nove naredbe za upravo šole v veljavi: 1. instrukcijo za nadzornike, ki jo je bil sestavil deželni sekretar Gottscheer, stanovi pa potrdili obenem s šolskim redom (isto tvarino po aktih v dež. arhivu omenja Wallner 31, 34); 2. pogodbo s Frischlinom z dne 1. avgusta 1582 (isto tvarino po aktih v dež.-arhivu reproducira Elze, Tr. Briefe 529—530); 3. šolski proračun, ki se je odobril dne 3. aprila 1582, veljal pa od 1. avgusta i. 1. naprej (objava po aktu v dež. arhivu: Elze: MHVK 1862, 110—111); 4. šolsko naredbo z dne 15. februarja 1584 (ekscerpti po tem primerku: Rechfeld: MHVK 1848, 45; Wilde: MHVK 1860, 66; Kidrič: Bohoričev Elementate); 5. sklep o 3 štipendijah za študij teologije v Tiibingenu, Heidelbergu ali Strassburgu z dne 3. aprila 1582 Jekscerpt po aktu v dež. arhivu: Dimitz III, 152); 6. for-mular reverza za štipendijate, ki so ga podpisali L julija 1582 Janž Wey-dinger, Janž Weiiser in Marka Kumprecht (imena po aktih v dež. arhivu registrira Dimitz III, 152), pozneje še pa Gregor Prosser in Abel Faschang. Na koncu cele zbirke se nahaja datum: »Laybach, den 8. Tag Monats May 1584« ter originalni pečati in podpisi deželnega oskrbnika Wolfa Thurna in še 8 odbornikov. Erberg si je dal celo zbirko prepisati, a prepis je poln pogreškov (dež. arhiv v Lj.). V deželnem arhivu so ostali 3 prepisi šolske naredbe same brez dodatkov št. 1, 2, 3, 5, 6 in brez omenjenih podpisov in pečatov (tudi sicer se z originalom le deloma krrejo). Eden je brez korektur (po tem primerku je napravil Diimitz III, 173—178 svoj obširni ekscerpt). Dva, ki sta pač oba iz dobe pred odobritvijo, imata polno korektur; v enem ki so ga podpisali šolniki Frischlin, Meiderlin, Braun, Semnizer in Selanez (vsi podpisi so prečrtani), se nahajajo važne korekture Frischlinove roke (ekscerpt Frischlinovih korektur: Elze, Rectoren 146). To je torej pravzaprav še četrti' Friischlinov načrt. Glavni končni namen ljubljanske protestanske stanovske šole, ki je imela od 1. 1563.—1584. štiri, od 1. 1584.—1598. pa pet razredov, je iz aktov in zlasti obeh naredb dobro razviden: dati učencem popolno obvladovanje latinščine v govoru in pisavi, osnovo grške gramatike za čitanje lažjih grških tekstov, glavne pojme iz računstva, glasbe in petja in pa trdno versko podlago, pogoj katere je bil v zmislu teh šolskih postav podan, ako se je naučil dijak na izust glavnih katehetičnih in molitvenih formularjev za šolo in dom in nekaj psalmov ter se obenem z lastnim čitanjem dobro seznanil z vsebino nedeljskega evangelistarija. V jezikovnem oziru je bila tudi tvarina veronauka, ki ga je učil vedno isti posvetni učitelj kakor vse ostale predmete razreda, vkljub posebnemu stališču v toliko podrejena jezikovnemu idealu šole, da se nahajajo med šolskimi knjigami za gotove stopnje razen latinskih in grških katekizmov tudi1 latinski evangelistarij (1575: I. razr. 2. in 3. odd., II. r., III. r.; 1584: I. r. 4. o., II. r„ III. r.), grško-latinski novi zakon (1575: IV. r.) oziroma grško-latinski evangelistarij (1584: IV. in V. r.). dočim so bile latinske in grške otročje molitve za dom in sem spadajoči odlomki iz 144. in 146. psalma itak v dotičnih katekizmih. Smernice za ljubljansko stanovsko šolo so se določale torej ob sodelovanju četirih skupin, katerih vsaka je bila v drugačnem razmerju do slovenskega jezika: plemstva, ki je vsled življenja med slovenskimi svojimi podložniki slovenščino po večini govorilo ali vsaj lomilo, četudi je ni imelo za svoj materni jezik; priseljenih Nemcev Spindlerja in Frisch-lina, ki sta se morala z »ljudskim jezikom« novega osredja šele seznaniti; inteligentov, ki s Slovenci niso imeli stika, četudi so jezik po večini pač razumeli; slovenskih inteligentov, ki so prišli s kmetov, se skupnosti s Slovenci in iz tega izvfrajočih dolžnosti zavedali ter bili deloma obenem tudi glavni nositelji literarnega slovenskega pokreta. Toda Trubar, ki je imel menda edini jasno in pravilno sliko o nalogah šolstva na Slovenskem, je moral iznova zapustiti Ljubljano in ni mogel uveljaviti pri organizaciji šolstva vse svoje misli1. A Dalmatin in Bohorič sta bila po nesrečnem slučaju ravno takrat iz Ljubljane odsotna, ko so padale najvažnejše odločitve za preosnovo šolskega reda. Vprašanje, ki slovenska literarna in kulturna zgodovina v tej zvezi nanjjnonTTsICatT odgovora, Inin dva dela: ali so pripravit? slovenski .protestantski pisci literarna pomagala, ki so bila predpogoj za upoštevanje slovenščine tudi v ljubljanski protestanski latinski šoli: ali je bilo faktična stališče slovenščine na tej šoli vedno v skladu s slovenskimi literarnimi učnimi pomagali »n dotakratnim slovenskim kulturnim razvojem. Pravičen biti more odgovor na to vprašanje le ob popolnem upoštevanju razmer, ki so biile" na slovenskem teritoriju vsled večstoletnega razvoja že v času sprejemanja prvih reformacijskih gesel nekaj vsakomur samo ob sebi razumljivega: vloge nemškega jezika, ki je bil tukaj vkljub favoriziranju latinščine v cerkvi, šoli, učeni literaturi in učenih krogih vendarle jezik za ustmeno in pismeno medsebojno občevanje plemstva iti inteligence (deioma tudi duhovniške), za pisane pogodbe in račune meščanskega trgovca in obrtnika, za administracijo in akte avtonomnih mestnih in deželnih, kakor tudi deželnoknježjih uradov. Pri oceni H_terju-nih pomagal za pouk slovenščine kot predmeta se v"Tem slučajuTre"šrne~"pbzabiti, da gre za dobo, ko so gospodarski in administrativni ožini že bili ustvarili tuintam po zapadni Evropi nižje šole zgolj na podlagi živega jezika, da je pa bilo berivo za žive jezike v vseh teh šolah zelo skromno in vseskozi nabožno in da se na pravilen šolski pouk gramatike živega jezika še nikjer ni mislilo. Pomagala za pouk slovenskega čitanja so bila v zalogi menda' ves čas obstoja ljubljanske stanovske šole v obliki, ki je bila primerna za šole: od 1. 1563.—1566. Trubarjev abecedar iz 1. il555. (abecedar iz 1. 1551. radi gotice rti bil več prikladen), od 1. 1566. do 80tih let abecedar v Kre-ljevi Otrozhji Bibliji, od 80tih let do 1. 1598. menda Bohoričev Elementale. Za ljubljanske razmere najprikladnejši je bi! Elementale, ako se je oziral razen na pouk v čftanju latinskega in nemškega jezika tudi na pouk v či- \ tanju slovenščine. Slovenskega pomagala za pouk v pisanju protestantski pisci niso poslali med rojake, v tem oziru je še sploh nadomeščalo knjigo navadno to, kar je napisal učitelj na tablo. Na potrebo gramatike slovenskega jezika se v dobi prvih 30 let protestantske literarne delavnosti menda sploh ni mislilo. Od L 1584. naprej so mogli segati po Bohoričevi slovnici tudi1 izmed ljubljanskih dijakov tisti, ki so že obvladali latinščino. Za namen knjige, ki je bila posvečena plemiškim sinovom na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, je označil avtor sam pojašnjevanje slovenščine, večjo pravilnost in utrjenost v slovenskem govorjenju in pisanju in sicer zlasti tudi pri preprostih ljudeh, češ, mladi plemiči naj dajo olikanim ljudem izpodbudo za olikano in pravilno pisanje v slovenskem jeziku ter za prebiranje slovenskih knjig, preprostim ljudem pa izpodbudo, da se v kratkem času nauče slovenske abecede (predg. **3). Vkljub tem besedam je pa gotovo, da Bohorič pri sestavljanju slovnice ni mislil na to, naj b.i se po njej učila slovenščina v ljubljanski ali sploh kaki šoli, ampak da je hotel v zmislu sodobne ideologije sestaviti le privaten kažipot za inteligenco iin zlasti slovenske pisatelje. S . ^ -- Da se je bilo poskrbelo za slovensko šolsko b e r i v o v primitivnem onodobnem obsegu, priča število začetnic in katekizmov, ki so prinašali večino tega, kar se je prištevalo sem. Pri ocenjevanju literarnih pomagal za upoštevanje slovenščine kot učnega jezika oziroma pravilnejše kot pomožnega jezika latinske šole je treba imeti v evidenci, da se cilj latinske šole brez vsakega upoštevanja narodnega jezika sicer ni dal doseči, da je pa postal na Slovenskem ta problem takoj komplioiranejši1 nego drugod, čim se je pojavilo vprašanje, kateri izmed živih jezikov naj se upošteva: nemški (oziroma italijanski) ali slovenski. Za slovenski pouk v e r o n a u k a in za slovenske verske vaje so omislili protestantski pisci večino potrebnih knjig in to pogosto v taki obliki, ki je bila za šolo primerna: Brenčev mali katekizem, ki je bil najpriljubljenejši tip katekizma kot otročje šolske knjige, je izšel v dobi 35 let vsaj petkrat:'leta 1551. v Abecedarju, 1/ 1564. v Cerkovni ordningi, 1/1567. obenem z nemškim, 1.''1575. v katekizmu z dvema izlagama, 1. 1585. posebej. Tri izmed teh izdaj so prave šolske knjige (1551, 1567, 1585). — Luthrov mali katekizem, ki se je šele polagoma uveljavljal tudi kot otročji katekizem, dočim je bil zasnovan bolj z vidika knjige, ki jo ima v rokah le kate-het, je izšel v slovenskem jeziku 1. 1555. v obliki knjige, okoli 1. 1580. menda v obliki tabule. Obe izdaji sta bili primerni za šolo. — Izrečna prireditev za šolske otroke je bil tudi poseben, Luthrovemu blizki tip katekizma v Otrozhji Bibliji iz 1. 1566. Vsekakor je bil slovenski protestantski katekizem na razpolago ves čas od 1. 1563.—1598. v obliki, ki je sodila v šolo. Nekoliko slabše ali v neprikladnejši obliki je b.ilo poskrbljeno za ostale tekste v službi veronauka v šoli ali šolarskih verskih vaj, vendar še vedno toliko, da tu ni moglo biti ovire za upoštevanje slovenščine v stanovski šoli Celotni molitven d ki so začeli izhajati razmeroma pozno in biLi prikrojeni brez posebnega ozira na šolo. Specialnih šolskih molitvenih for-mularjev tudi v abecedarjih in katekizmih ni, pač pa se nahajajo tukaj vsi molitveni formularji za verske vaje šolarjev doma, torej razen očenaša, vere in podobnih tekstov še: jutranja molitev (abeced. 1551, abeced. 1555, kat. 1555, 1575, 1585); večerna molitev (abeced. 1551, abeced. 1555, kat. 1555, kat. 1575, kat. 1585); molitev pred jedjo (144. psalm: abeced. 1551, abeced. 1555 [skrajšano], kat. 1555, kat. 1575, kat. 1585); molitev po jedi (144. in 146. psalm: abeced. 1551, abeced. 1555 [skrajšano], kat. 1575, kat. 1585). Nedeljske evangelije so izdali protestantje sicer samo v celotnih evangelijarijih (1557, 1582, 1584) in pa v postilah (1567, 1578, 1595), toda tekst je bil prirejen in končno obe Trubarjevi izdaji za šolo nista bili ravno čisto neprikladni. — Slovenski psalter je izšel že tretje leto po otvoritvi ljubljanske šole. — P e s m i so sprejeli protestantski pisatelji v posebne šolske knjige sicer malo: v Abecedarij I. 1555. o očenašu, v Otrozhijo Biblijo 2 pesemska teksta, toda posebnih cerkvenih pesmaric je bilo že od 4. leta obstoja šole naprej dovolj na razpolago (1567, 1574, 1579. 1584, 1595). Precej slabši rezultat se pokaže pri iskanju slovenskih pomagal za pouk posvetnih predmetov. Knjige s slovenskim pojasnjevanjem latfnskih paradi g m a t se je domislil menda šele Bohorič z Elementalom. Na slovarsko uporabo slovenščine v zvezi z latinščino se je mislilo pač že prej, toda prvi Literarni poskus še ni imel prave praktične vrednosti. Kreljev latinsko-slovenski slovarček v Otrozhji Bibliji je namreč tako kratek (24 besed), da za prepariranje latinskih tekstov praktično ne more priti v poštev. Resničen napredek v tem oziru je pomenila menda Bohoričeva latinsko-nemško-slovenska Nomenclatura. Frischlin je snoval »ein elementale fiir die abecedarios wie denn auch eine Nomenclaturam in sechs Sprachen« (pismo z dne 20. avg. 1583). Med temi šesterimi jeziki nameravanega Frischlinovega slovarčka je bila skoraj gotovo tudi slovenščina in po vsej priliki še hrvaščina (latinščina? nemščina? slovenščina? grščina? italijanščina? hrvaščina?). Bilo bi pre-čudno, če bi bil hotel novi ravnatelj skupino, ki jo je bil uvel že Bohorič, zmanjšati- za slovenščino, pomnožiti pa za več drugih živih jezikov, ki so bili v ljubljanski šoli gotovo mnogo manj potrebni od slovenščine (in nemščine). Pri sestavljanju je mogel gotovo v .izdatni meri uporabljati slovensko gradivo Bohoričeve Nomenclature. Kot pomočnik za event. hrvaški tekst bi mogel priti v poštev plemič Lenart Merčerič, ki je bil že za Ungnadov biblijski zavod prevedel preroke ter bil v tem času pri Kislovih v Ljubljani in v stikih s Frischlinom, kateremu je priskrbel iz biblioteke Kislovih pred jesenjo 1583 več latinskih slovnic (Dimitz III, 171). V prepisu nove šolske naredbe, ki jo je imel med 24. januarjem in 15. februarjem 1584 v izjavo, je Frischlin obe mesti, kjer se omenja Bohoričev Elementale cum Nomenclatura, (glej članek o Elementalu), popravil: v prvi je »>des Bochoritschen« prečrtal in ob strani pripisal »Frischlini« (z drugim črnilom zopet prečrtano), v drugi je »Elementale« podčrtal in ob strani pripisal »Nicodemi Frischlini« (z drugim črnilom zopet prečrtano). Ni torej izključeno, da se je Frischlinov Elementale z Nomenclatura v šestih jezikih vendarle natisnil (Elze, Rectoren 146), bodisi takrat, ko je bil Frischlin med 24. avgustom iti 29. novembrom 1583 6 tednov v Benetkah, ali pozneje pred 15. februarjem 1584. Končno se v tej zvezi ne sme pustiti popolnoma ob strani Megiserjev nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar iz 1. 1592., pri katerem ne govori sicer niti izbira besed niti1 izhajanje od nemščine za podmeno, ^la bii bil hotel avtor napisati pomagalo za dijaka latinskih šol, ki b;i bil govoril izmed živlih jezikov samo slovenščino, ki ga je pa vendar le mogel s" pridom rabiti Slovenec pri privatnem učenju nemščine in Nemec pri privatnem učenju slovenščine. Za pouk drugih posvetnih predmetov, ki so spadali v okvir ljubljanske stanovske šole, slovenski protestantje niso napisali nikakih knjig (rimske in arabske številke v Trubarjevem abecedniku 1551 pridejo komaj da v poštev). Vsekakor se mora priznati, da so poslali slovenski reformatorji naj knjižni trg toliko slovenskih knjig, ki so mogle postati tudi šolske knjige] da je bil predpogoj za začetek upoštevanja slovenščine kot predmeta itj pomagala na ljubljanski stanovski šoli podan. Ako je torej f akti č na stališče slovenščine na tej šoli bilo slabše nego n. pr. nem-l ščine, je treba iskat? vzrok temu prej drugod nego v stanju literarne produkcije. Razgoviorni jezik učencev med sabo in vprašalni, oziroma razlagalni jezik za šolske odnošaje med učenci in učitelji je smela biti do 14. februarja 1584 slovenščina v 1. razredu, nemščina še tudi v 2. in 3., od 15. februarja 1584 naprej pa je bila raba slovenščine v šoli, izvzemši 2 posebna predmeta v 1. razredu in morda gotove slučaje verskih vaj, sploh prepovedana, raba nemščine pa še v 2. in 3. razredu dovoljena (nar. 1575 dol. za 3. r.; nar. 1584 pogl. XIII). Ako se je ta izprememba v praksi res tudi vedno izvajala, kar se mi ne zdi verjetno, potem se pravi to toliko, da tudi v 1. razredu niti učenci niso smeli v slovenskem jeziku govoriti med sabo ali staviti učitelju kako vprašanje, niti jim učitelj ni smel v slovenskem jeziku kake stvari razložiti, izvzemši tista 2 slučaja. Povzročitelj te izpremembe pa ni bil Frischlin, kakor bi morda kdo pričakoval. Dočim je ostal Frischlin glede nemščine tam, kjer je bil Bohorič, je koncediral slovenščini še več nego njego^. prednik ter dopuščal nje rabo ne le v 1. razredu, ampak tudi še v 2.,\»jeseni osel« naj bi se obesil za rabo slovenščine šele učencem 3. razreda, za rabo nemščine pa učencem 4. (načrt z dne 24. septembra 1582). Ta predlog je izpremenila seja nadzornikov, kjer so bili prisotni Gallenberg, Spindler, Felicijan Trubar, Gartner in Verbec, v označenem zmislu dne 13. decembra 1583 (protokol), s čimer se je izpremenila seveda tudi dotična določba šolskega reda iz 1. 1575. Praksa je bila odvisna pač od učitelja. Namen teh določb je bii nedvomno zgolj pedagoški: da se nauči tisti, ki zna samo slovenski, prej nemški, tisti, ki ume že tudi nemščino, prej latiščine, ki je bila končni cilj šole. Določba o rabi živih jezikov obenem opozarja, da je bilo v ljub-ski stanovski šoli število šolskih knjig s slovenskim tekstom omejeno na minimum. Pouk v č i t a n j u latinskih črk, ki so bile obenem tudi črke slovenskega pisma, se je vršil nedvomno šele od takrat, ko je izšel Bohoričev Elementale, oziroma od 15. februarja 1584 naprej na osnovi knjige, ki je poleg latinščine in nemščine in dotnčnih črkopisov upoštevala še slovenščino in morebiti tudii še aplikacijo latinskega črkopisa na slovenskega. Četudi se navaja v šolski naredbi 1. 1575. samo »tabula elementaris la-tina,« vendar ni izključeno, da se je rabfl tudi v ljubljanski šola kateri izmed slovenskih abecedarjev, ki so izšli pred Bohoričevim Elementalom. Vsaj Kreljev abecedar so imeli učenci 1. razreda gotovo v roki, ker je bil v isti knjigi kakor predpisani katekizem. Tudi v tem slučaju je pa gotovo, da je pouk v čitanju latinskega teksta tvoril začetek. V tem se strinjajo-vsi predlogi in obe naredbi. Prilagoditev latinskega pisma na slovensko pisanje je bila tukaj gotovo vedno šele druga stopnja, kakor je bilo po vseh predlogih in naredbah tudi nemško pismo še le druga stopnja. Po- seben slovenski abecedar je bil tukaj1 tem nepotrebnejši, ker je bila aplikacija istth latinskih črk lažja. Za pouk katekizma so prihajati v poštev teksti v četirih, do 15. februarja 1584 celo v petih, če ne še v šestih jezikih (rimske štev. pomenijo razrede, arabske oddelke): mali Brenz: latinski (1575: I 1, I 2, III; 1584: II, III, IV, V); slovenski (1575 [— Krelj]: I 2, I 3, II; 1584 [-= Brenz]: I 1, I 2); nemški (1575: I 3, II; 1584: I 3, I 4, II); grški (1584: III, IV, V); mali Luther: nemški (1584: III); latinski (1584: IV, V). Italijanski katekizem (Brenž ali tisti, ki se nahaja v Kreljevi Otrozhji Bibliji?) se je vsaj nekaj časa pred 15. februarjem 1584 menda pač rabil, ker ga odpravljata tako protokol z dne 12. decembra 1583 (»der Welische Cathechismus solle und moge gar woll auBgelassen, und in diese unsere schull ntcht eingereiht werden«) kakor tudi naredba z dne 15. februarja 1584 (»der Welische Catechismus abcr, so vvenig auch dieselb Sprach in dieser Schuell allerhandt bewegnussen willen, nit eingemengt«). Ni izključeno, da se je rabil tudi Kreljev hrvaški katekizem, ako so bili med učenci 1. razreda Hrvati. Sploh se zdi, da 1. 1575. v šolsko naredbo niso prišle vse potrebne točke v pravilni formulaciji in pa da se taktične korekture iz časa med julijem 1575 in 15. februarjem 1584 niso pravočasno zabeležile. V naredbi 1. 1575. se predstavlja stvar tako, kakor da bi šlo takrat za slovenskega Brenza, dočim je Kreljev katekizem precej razlSčen od Brenčevega. Luthra mali katekizem se v naredbi 1. 1575. sploh ne omenja, a vendar priča razprava z dne 12. decembra 1583, da se je vsaj v nemški ali latinski izdaji že do takrat rabil (protokol). Nedvomno izpričana je torej za ljubljansko stanovsko šolo samo raba 2 slovenskih katekizmov: Krelja in Brenza. Da bi se v dobi od 1. 1563.—1566. slovenski katekizem tu ne bil učil, ni verjetno. Najbrž so se rabile na tej šoli sledeče izdaje slovenskega katekizma: od 1. 1563.—1566.: Brenz v Trubarjevem abecedarju iz 1. 1551. ali mali Luther iz 1. 1555.; od 1. 1566. do konca 70tih let: Krelj; od konca 70tih let do 1. 1585.: mali Brenz v Trubarjevi nemško-slovenski prireditvi iz 1. 1567.; od 1. 1585.—1598.: mali Brenz (=- Kratki wirfT kat.) 1585. Molitev na začetku in koncu pouka, je bila, izvzemši katekizem na začetku, vsaj do Frischlinovih časov menda tudi v 1. razredu brez slovenske izmene večinoma le nemška oziroma v višjih stopnjah tudi latinska, v naslednjih razredih le latinska: »Mane cantetur: Veni creator spi-ritus cum colecta. Deinde aliquis psalmus. Post Catechismus Brentii in-teger, latine, teutonice et slavice: non tamen simul et semel, sed mutatis vicibus seu alternatim (v začetku popoldanskega pouka katekizem odpade) ... ante dimissionem puerorum Biblicae sententiae latinae et germa-nicae: vel pars aliqua tabulae Oeconomicae recitetur, ac sub finem etc. serva Deus etc. cantetur (1575).« Šolski red iz 1. il584. ni dal o jeziku šoi- _ ske molitve nobene določbe: »Volgendts wann Ste zu vnd von der Schuell geen, Vor vnd nach den Lectionibus gesang- vnd Bettweis in dem Veni Sancte Vnd anndern in den Schuellen gebreuchigen gebettlein Gott dem Herren Vmb Verzeihung der Siinden, auch Vmb die gnad Vnd Crafft des Heiligen Geists, andechtig vnd samentlich anrueffen vnd betten.« Ta nejasnost ni v skladu niti s Frischlinovllm načrtom z dne 24. septembra 1582, kjer se o jeziku za »Veni sacte« sicer tudi ničesar ne pove, o »splošni molitvi« (gemain gebett) na koncu pouka pa predpisuje, naj jo molijo prvo- in drugošolci izmenoma nemški in slovenski, tretje- in četrtošolci pa latinski »uno praeeunte et ceteris sequentibus ad formam praescriptam«, niti s sklepom z dne 12. decembra 1583, da »das gebeth soli Teutsch in der un-■tersten, in den grossten (?) bei dem gewohnlichen lateinischen gebeth bleiben« (protokol). Dočlim so torej Gallenberg, Spindler, Gottscheer, Stein- > felder, Schweiger, Felicijan Trubar lin Verbec v nasprotju s Frischlinovim / predlogom sklenili, da bodi molitev tudi v prvem razredu samo nemška, f je bila slovenska molitev po tisti redakciji, ki je dobila 15. februarja 1584 zakonito veljavo, vendarle mogoča, ako ni raztegnil učitelj določlila o prepovedi rabe slovenščine tudi na molitev. Da se pa v ljubljanski stanovski šoli1 normalno v slovenskem jeziku na začetku in koncu pouka ni molilo, je tem verjetnejše, ker šolskih molitev razen očenaša v slovenskih protestantskih šolskih abecedarjih in katekizmih ni. Gotovo pa se je skrbelo v ljubljanski stanovski šoli za to, da se naučijo učenci molitvenih formularjev za dom razen v latinskem in nemškem tudi še v slovenskem jeziku. V šolskem redu iz 1. 1575. se podčrtuje ta naloga šole le indirektno: »Mline precabitur ad mensam vel Latina vel germanica, vel etiam vernacula lingva«. Frischlin govori v predlogu z dne 24. septembra 1582 v tej zvezii le o latinščini in nemščini: »Die Gebett, vvelehe die kinder morgendts vnd abends, wenn sie aufstehn vnd nidergehn, von vnd zum tiseh gehn, sollend zu gleicher weis aus dem Catechismo Brentiil ihnen Teutsch vnd Lateiniseh... furgehalten vnd erklartt vnd sie dahingehalten werden, das sie sollichen gebett nit alein ausswendig kiin-den, sondern auch daheim sprechen.« Toda način, kako govori Frischlin - """ pni teh molitvah o slovenščini in sploh maternem jeziku v načrtu z dne 1. aprila 1583, opravičuje domnevo, da je 1. 1582. slovenščino le pomotoma izostavil: »So viel aber die Khnaben in der ersten vnndt anderen decuria belanget, weiche noch sehr Jung vnndt Zarth, sollendt dieselbi-gen alleweg eine stundt oiferfeih' halb stundt spater zur morgenfriist, in die schul khommen, vnndt als Dald dte Abecedarili (=■ 1. decuria), dass vatter vnser, den glauben, die zehen gebot, nach der ordnung auffsagen, deB-gleichen auch ihre Tischgebett, vndt daneksagungen, Inmassen dann einem ijden solehe, von stuckh zur stuckh, fiirgeben worden, es gesehah gleich in Teiitscher, oder windisher, oder auch \valischen sprach, nach eines ijeden mutter sprach, dann man siie diese stuckh also bald .lernen soli, vnndt nicht warten, biB sie lesen khunden, vvie dann auch ihre altern in ihren heiisern daheim, solehes nicht vnterlassen«. V redakciji1, ki je postala dne 15. februarja 1584 zakon, je italijanščina izpuščena (pač iz istega vzroka kakor tudi pri katekizmu), sicer pa Friischliliova misel še točneje izražena: »----dahaimbt wann Sij (=■ die Schiiler) aufsteen, (solien sie) Ihre gewonliiche Morgen- vnd abendtgebett, sambt dem Vatter Vnser, auch Vor Vnd nach dem Essen, daB Benedicite vnd Gratias auf form vnd weifi in dem Cathechismo Brentij begniffen, sambt dem ainundfunfzigsten, oder ainem anndern defigleichen schonen Psalmen mit Andacht Vnd Heller stim sprechen, es gesehehe nun gleich auf Teutsch, wiindisch oder Latheinisch, welches Innen dann die Praeceptores alles ernsts einanndren (?) solien, dar zue auch die Eltern, die dahaimbs zuhalten nit Vndterlassen \verden«. Posebne slovenske knjige pa za pouk teh molitvenih formularjev niso bile potrebne, ker so se nahajali vsi v šolskih slovenskih katekizmih. Posebni slovenski prozaični molitveniki za cerkev se v določilih o verskih vajah niti v naredbi 1. 1575. niti v naredbi 1. 1584. ne predpolagajo, o sodelovanju učencev pri molitvah v cerkvi se govori sploh le brez oznake iezika (1575: litaneia; 1584: die kirchengesang, psalmen und Gebett ... singen und beten). Ker so se vodili dijaki stanovske šole menda že od 1. 1582. naprej oficialno k protestantski službi božji le »ob nedeljah, praznikih lin drugih dneh, kadar ie bila redna nemška pridiga«, je tem manj verjetno, da bi jih bili učitelji navajali k temu, naj bi jemali seboj katerega takratnih slovenskih molitvenikov. Vsaj do 1. 1582. je spadala k inventarju ljubljanskega protestantskega dijaka poleg nemške tudi slovenska pesmarica: »Hora instantis contio-nis pueri secum habeant hymnarios et germanicos et slavonicos, quos inspi-eient, tirni, cum in templo aliciuid vel antea vel post contionem erit canen-dum« (1575). Slovensko pesmarico so rabili takrat dijaki torej gotovo tudi pri pevskih vajah, kjer so se pripravljali vsak teden zlasti tudi za petie prihodnje nedelje oziroma prihodnjega praznika. V naredbi iz 1. 1584. pa kažejo zlasti določila o teh vajah, da so se bile med tem razmere za slovenščino v tej zvezi tako izpremenile, da j ti ostala vsaj na papirju nemščina sama: »Am Freytag soli Innen der Cantor den Coral gesanng als nemblich der gebreuchčgisten Teutschen Psallmen oder annder Gebett Lieder, aiines oder zwey nach gelegenhait der Zeit, welche man auf khunftigen Sontag oder Fest in den Khirchen singen soli, mit Vleifi vorsingen, Volgendts mit den Khnaben, so darzue qualificiert, auch den tigural, so khunfftigen Son: oder Festtag in der Khirchen gesungen werden soli, Exerciiereu vnnd Ubersingen«. Tudi te izpremunbe ni povzročil Frischlin, ki o godbi v drugem svojem načrtu sploh ne govori, v tretjem pa kratko brez oznake jezika. Formulirala se je stvar v seji odbora dne 13. decembra 1583, kjer so bili navzoči Gallenberg, Spindler, Steanfelder, Felicijan Trubar, Gartner in Verbec (protokol), prakticirala se je pa že prej in je v zvezi z delitvijo pevske službe med »latinsko« in pa takozvano »nemško šolo«, ki je iz časov, ko je služila zgolj pouku v nemškem čitanju, pisanju in računanju, obdržala svoje ime, čeravno se je v protestantskih časih upoštevala na njej v neki meri tudi slovenščina. 2e 1. 1578. so predlagali ljubljanski predi-kantje, naj se prepusti nemško in slovensko koralno petje nemški šoli, češ, mnoge »procesije« (t. j. pogrebi) so študliju latinskih šolarjev na kvar. Proračun z dne 3. aprila 1582 predvideva res posebnega nemškega in posebnega slovenskega kantorja: Semnizerja, učitelja 2. razreda, »\velcher auch fiirohin allerhandt bedennckhen wiillen Neben dem figurat den Teutschen Coralgesang in der Khirchen derigiren wirdet«, in pa Vinizia-nerja, i»nemškega šolmaštra«, čigar naloga je bila, »den allainigen windi-schen Corallgesang in der Khirchen vnd die begleitung der Conduct zu verr|ihten«.|Vprašanje se je rešilo torej po vsej priliki tako, da so od 1. avgusta 1582 naprej latinski šolarji hodili navadno le k nemškim pridigam, kjer se je pelo samo v nemškem in latinskem jeziku, dočim je bilo pri službi božji s slovensko pridigo slovensko koralno petje naloga »nemške« šole lin njenega učitelja. S tem je postala slovenska protestantska pesmariica potrebna učenccm »nemške«, nepotrebna pa dijakom stanovske šole. Istodobno se je rešilo, tudi vprašanje udeležbe pevcev iz stanovske šole pri pogrebih, kjer je tudi prihajala v poštev slovenska pesmarica. Šolski red iz 1. 1575 še predvideva udeležbo stanovske šole: »Ouando effertur funus, pueri binil decentes incendentes, inter eundum libellulis hym-narijs vtentur: funebres psalmodios inde canentes.« Ker je prešla s 1. avgustom 1582 ta funkcija na »nemško« šolo, se v šolskem redu iz 1. 1584. ne omenja več. Nerešeno mora ostati vprašanje upoštevanja živega jezika pri protestantskih šolskih gledaliških predstavah. Da so protestantske igre v Ljubljani obstojale, se mora sklepati iz »Historije Collegij Labacensis So-cietatis Jesu« (dež. muzej), kjer se poroča pod binkoštnim pondeljkom 1598 o jezuitski predstavi igre »Darovanje Izaka«, češ da se je predstavljala na mestu stare siromašnice mnogo bolje, kakor so jo kdaj predstavljali luterami (Koblar: Izobraž. knjižnica III, 31). Vsekakor se vidi, da se na stanovski šoli v Ljubljani več sem spada-jočih slovenskih knjig sploh nikoli ni rabilo, čeravno so bile na razpolago (evangelji, psalter, molitvenikO. če primerjamo upoštevanje slovenščine z upoštevanjem nemščine, nam postane ponižni položaj prve še očitnejši. 2e dosedanja 'izvajanja kažejo, da je bila raba ne'mščine neprimerno dalje časa dovoljena nego slovenščina, in da je imela nemščina- pri verskih vajah učencev velike prednosti. S tem pa dokazi z^ ugodnejši njen položaj še dolgo niso izčrpani. Med nemškimi knjigami, ki so se rabile, niso le pendanti k vsem dotičnim slovenskim, ampak jih je še mnogo več: nedeljski evangelistarij (1575: I 2. I 3, II; 1584: I, II): psalter (1584: I, II); zbirka verzov iz Biblije (1575); »druge pobožne knjige« (1575: I 3); aritmetika (1575: I 3); »nemški rokopisi« (1575: I 3); event. latinsko-nemška zbirka pa-radigmat (1575: II); latiinsko-nemški in nemško-latinski slovar Petra Das.v-podija (1575: IV, obenem s slovarjema Calepina in Nizolija, ki sta čisto latinska); nemška spisovnica (1584: IV). Knjige same kažejo, da se je negovala nemščina kot predmet in kot učni jezik v mnogo višji meri od slovenščine. Šola je vršila obenem z glavnim tudi svoj postranski namen »nemške šole«, kjer bi se naj vsak učenec izuril ne le v latinskem ampak tudi v nemškem pisanju in izražanju (1584: prevajanje iz nemščine v latinščino in obratno). Učitelji, in sicer po vsej priliki slovenski v nič manjši meri od nemških, so bili sploh mnenja, da se tukaj latinščina brez pomoči nemščine ne da miti učiti niti poučevati. Frischlin, ki ni bil, kakor smo videli, slovenščini niti najmanj sovražen, je to misel v svojem tretjem predlogu zelo jasno poudaril: »... wann ein Khnab die Lateinischen Buchsta-ben khennet, solle paedagogus lihn auch alsbald die Teiitschen lernen, nem-lich daB Teutsch a. b. c. welches in den gedruckhten biichern dem lateinischen sehr ahnlich ist, vnndt daB darumb, damit die Khnaben von Khind-heit auf zue der Teiitschen sprach angehalten werden, vnnd diešelbe fein allgemahlich fassen mogen, dann ohne die Teiitsche sprach, die Latein von vnB alhie nit khan vveder gelehret noch gelehrnet werden«. In vendar bi delal krivico, kdor bi koval iz navedenih ugotovitev proti pokretu med Slovenci in proti slovenskim pokretašem očitke. Glavno ni, ali se je upoštevala slovenščina v višjem protestantskem šolstvu med Slovenci v višji ali v manjši meri, glavno je, da se je sploh začela v šoli upoštevati. Očrtano upoštevanje nemščine v šoli na slovenskem teritoriju v dobi reformacije rti v primeri s preteklostjo nobena novost, pač pa je novost neko upoštevanje slovenščine. Takratnim Slovencem: maloštevilni skupini brez nacionalne države, ki bi tvorila trdno podlago za ustvarjanje v narodnem jeziku, brez dvora in plemstva, ki bi spadala z narodom v isto jezikovnokulturno sfero, imela interes na ustvarjanju v istem narodnem jeziku in širila interes za to, sploh brez pripadnikov, ki bi Jim bila višja literatura v slovenskem jeziku potrebna, ni moglo dati višie literature in artistično-literarne ambicije niti šest stoletij krščanskega srednjega veka, niti pol stoletja reformacije, niti poldrugo stoletje katoliške protireformacije. Vse te struje so mogle dati sličnim skupinam le bolj ali manj popoln repertoire svojega cerkveno-nabožnega pis-menstva, za Szpremembo vloge slovenščine izven cerkve in za porod artistične literature ob intenzivnejšem nadaljevanju verskega in drugega pis-menstva so biTf potrebni čisto drugačni idejni vali. Slovenski literarni in kulturni zgodovinar omenjenih treh razdobij mora imeti vedno v evidenci čisto svojevrsten problem: potrebo odgovora na vprašanje, ali so se cime za gojenje cerkvenonabožnega pismenstva v narodhem jeziku, ki so bile sploh v dotični struji, tudi na slovenščino pravilno prilagodile in v polnem obsegu izčrpale. Reformacijski pokret med Slovenci ni bil in ni mogel biti slovensko-nacionalističen, njegova naloga ni bila in ni mogla biti, da obstoječe jezikovno stanje izpremeni, pač pa je njegova naloga bila, da s taktičnim jezikovnim stanjem tudi na slovenskem teritoriju v zmislu svoje verske ideologije računa. In kdor pomeri vlogo slovenskega jezika in slovenskih knjig na ljubljanski protestantski stanovski šoli ob stanju v nepo-' sredni preteklosti in v neposredni prihodnosti, si mora priznati, da je ta vloga vkljub vsej svoji skromnosti pozitivna nova pridobitev, ki se v naslednji dobi na škodo slovenskega kulturnega razvoja ni v vsem svojem obsegu nadaljevala. Fr. Kidrič. jGregorJ?£r£iicJ (diskalceat pater Franciscus Xaverius a S. Igaatio). O »Bibliji Gregorja Vorenca« sem postavil v »Opombah k protiref. kombinacijo, da je istovetna s Kastelčevo biblijo, katere dva zvezk&Te nahajata v naši licejki (ČJKZ III, 92, 93, 95). Medtem sem dobil ne le dokaz za omenjeno domnevo, ampak obenem tudi izdatno izpopolnilo tega, kar so sploh pisali o Vorencu in njegovem delu: Gregor Dolničar 1. 1715. (IMK 1900, 173); Pohlin (Bibliotheca2 61); Levstik (LZ 1881, 784); Vrhovnik (v Danici 1904, 373—374: na osnovi dis-kalceatske kronike, ki se nahaja v muzeju); Grča (DiS 1919, 153—154: o Vorenčevem »Novum Dictionariuin« iz semeniške biblioteke v Gorici, pri katerem pa Grča radi nepoznanja literature o Vorencu avtorja, ki ga je imel sploh za Goričana, ni pravilno dognal, ampak namigaval o Gasparju Gregorčiču); Steska (D-iS 1919, 155—156: je korigiral Grčo, a prezrl donesek Vrhovnikov); in Radics (Alte Hauser I, 82). Viri za nove moje ugotovitve so vsi v študijski knjižnici v Ljubljani, kamor so prišli 1. 1786. iz ukinjenega samostana ljubljanskih diskalceatov: rokopisa 113 (1 zvezek) in 262 (2 zvezka), na katera me je opozoril g. dr. Milko Kos, ki licejkine rokopise ravnokar iznova popisuje, in Petra Dasy-pcdija Dictionarium latinogermanicum (in germanicolatinum), Argentorati, Theodosius Rihelius (predg. tiskarja ima datum: mense Martio 1592), na katerega sem naletel pri iskanju slovarjev s slovenskimi rokopisnimi beležkami "(sign. 5954 II Ef). Ključ za rešitev sem spadajočih vprašanj je ugotovitev Vorenčeve pisave, k čemur je pripomoglo več okoliščin: Voren-čev lastnoročni exlibris v Dasypodiju; podpisana Vorenčeva samostanska zaobljuba in testament (rkp. 113, ad fol. 370 b), na katera se nanaša v kazalu vsebine zbornika opazka »Professio me a; et Testamentum« (rkp. 113, 377 b). Vorenc je bil Kamničan. Oče in mati (Andrej in Jera) sta mu bila dne 2. junija 1682 še med živimi, istotako so mu živeli takrat še tudi bratje in sestre. Starši so spadali menda med bolj premožne ljudi, ker govori Vorenc v svojem testamentu z dne 2. junija 1682 o možnosti, da bi mu pripadel po njihovi smrti delež premičnin iin nepremičnin. Ker je bil omenjenega dne 22 let star, se je narodil okoli 1. 1660. ( To se strinja tudi z njegovim podatkom v dikcijonarju, da je bil 1. 1706. star 46 let, dočim nas vede di-skalceatska kronika, ki pravi, da je bil 26. junija 1730 star 71 let, prej v 1. 1659.) Brat Jernei je bil ljubljanski meščan ter imel več hiš (Radics I, 82—3). Kje se je prvotno izobraževal, se ne da dognati. Vsaj že I. 1681. se je moral odločiti za red diskalceatov, na katerega je krenil njegovo pozornost pač ljubljanski samostan. Njegov novicijat je obsegal vsaj dobo od srede 1. 1681. do srede 1. 1682., ker je dne 2. junija 1682 storil samostansko zaobljubo. V formularju se govori o zaobljubi »in conventu B. V. Mariae ad fontem prope Vtennain Austniae«. Zaobljubo je storil v roke »patri Ain-brosio a S. Maximiliiano priori huius conventus« (rkp. 113, ad fol. 370 b). V ljubljanskem samostanu diskalceatov je bil od 1. 1680. prijor p. Maximi-lianus a S. Sophia, a ko se je 1. 1682. ta odrekel, mu je sledil p. Sixtus a Transfiguratione. Vorenc torej ni napravili novicijata in storil zaobljube v Ljubljani, ampak v Mariabrunnu pri Dunaju, vendar je pa določil za glavnega dediča na eventualni svoj delež po starših ljubljanski samostan. (Neko ljko se ozira tudi na sorodnike.) V Mariabrunnu je ostal kot »clericus studens« še tudi po zaobljubi. Ko so se bližali 1. 1683. Turki Dunaju, se je Mariabrunnska družina razkropila ter Vorenc in še en klenik sta morala spremljati dvojico patrov proti Ljubljani, kamor sta pa dospela le Vorenc in en pater (rkp. 113, 147 a—148 a). V Ljubljani je prejel Vorenc dne 27. maja 1684 subdijakonat (DiS 1919, 155). Kje je bival med 1. 1684. in 1692.: v Ljubljani, vTVIaria-brunnu ali morda tudi na Češkem, z gradivom, ki ga imam na razpolago v Ljubljani, ne morem ugotoviti. Vsaj od 1. 1692. naprej je bival največ če ne morda stalno v ljubljanskem samostanu, kjer je opravljal večkrat posle prvih dostojanstev: subprijor je bil 1. 1692., 1694.—1700., 1706. do 1709., 1718,—1721., prijorjev namestnik od oktobra 1692—1693, prijor 1693,—1694., 1703.—1706., 1722,—1725. Brez skrbi samostanskega dosto- janstvenika je bil torej v tem času v Menijih od 1. 1700—1703., 1709.—1718., in od 1. 1725. naprej, če ni bil morda v kakem drugem diskalceatskem samostanu in imel take skrbi tam. Posebna potreba ljubljanskega diskalceatskega samostana in pa primer knjig Matije Kastelca ter Janeza Krstnika od Sv. Križa sta povzročila, da je začel Vorenc razen nemških in latinskih zapisovati tudi slovenske tekste ter razmišljati o važni izpopolnitvi takratnega slovenskega pismen-stvenega repertoarja. Ljubljanski diskalceati, ki so bili na Kranjskem (v Jami pri Šiški) šele izza 1. 1643., v Ljubljani sami pa šele izza 1. 1656., ob času Vorenčeve nastanitve v ljubljanskem samostanu še niso imeli slovenske literarne tradicije, kakor so jo že imeli takrat samostani jezuitov in kapucinov na slovenskem teritoriju. Nedostajanje slovenskega življa med diskalceati bi moglo priti za vzrok te okoliščine v poštev vsaj v prvih desetletjih po 1. 1643. oziroma 1656., ko se med Slovenci še ni bila uveljavila privlačnost samostana, ki je bil edini, katerega je imela italijanska kongregaciija bosonogih avgu-štincev ali diskalceatov (ustanovljena 1. 1592.) v slovenskem delu svoje nemško- češke pokrajine, čije glavni samostani so bili na Dunaju, v Mariabrunnu pri Dunaju, v Pragi itd. Jezikovne razmere v Ljubljani so imele pri ustanavljanju samostana sicer menda celo neko vlogo, vsaj Vorenc pripoveduje: »... Roma Viennam, et iterum Vienna Romam remeando per Ducatum Čarnioliae arrisit ipsi (patri Joanni Vincentio a S. Elenore, priori viennensi) metropolis Čarnioliae Labacum, ac incolae, quorum magna pars italioe, maxima germanice, vulgus vero nativa loquuntur, pa-riter procerum affectus, accularumque humanitas allexit eum ita poten-ter, ut destinaverit in corde suo hic aliquem conventum ordinis sui pro fratrum ex Germania in Italiam, et inde huc transmigrantium solatio, et hospitio aedificare« (rkp. 113, 140 a). V mortuariju, ki se nahaja v ljubljanski diskalceatski kroniki, so označeni samostanci tudi po svoji politično-pokrajinski pripadnosti (natione) in po dobi, bi je pretekla od takrat, ko so storili zaobljubo: fr. Calistus a s. Nicolao, Carniolanus (1630); fr. Anasta-sius a Nativitate Domini, Gorioiensis (1632); p. Joannes Clymaeus a s. Catharina, Austriacus (1633); p. Simplicianus a Assumptione, Boemus (1634); fr. Modestus ab Annuntiatione, Carniolanus (1641); fr. Simeon a Matre, Carniolanus (1641); p. Franciscus a s. Venceslao, Boemus (1643); Michael a Assumptione, Boemus (1646); fr. Daniel a s. Procopio, Boemus (1653); p. Alexius a s. Cruce, Boemus (1656); p. Mathias a Purificatione, Carniolanus (1656); p. Adeodatus a s. Josepho, Carniolanus (1658); p. Purchardus a s. Colomone, Carniolanus (1659); p. Donatus a s. Trinitate, Carniolanus (1659); itd. Izmed samostanskih predstojnikov (1643—1656: praesidentes, potem: priores), je bil prvi (p. iVincentius a s. Eleonora) Ne-apolitanec, drugi (p. Joannes Chrisostomus a Jesu Maria), ki je bil poprej prijor na Dunaju, najbrž Avstrijec (»natio« drugih se ne da ugotoviti, v kolikor niso zabeleženi pri imenih iz mortuarija). Ljubljanski mortuarij za narodnostne razmere v samostanu sicer ni vedno sigurno merilo, ker je mogel ta ali oni diskalceat — Kranjec umreti tudi v kakem drugem samostanu nemško-češke pokrajine, vendar se sme z neko rezervo menda sklepati: dočtm so bili med brati diskalceatskega reda Kranjci že pred ustanovitvijo naselbine v Jami oziroma v Ljubljani, so jeli šele proti koncu 50tih let 17. stoletja stopati v večjem številu v red taki kandidatje, ki so kot patri mogli tudi v slovenskem jeziku pridigati. Še I. 1667. je poročat ljubljanski škof o diskalceatih v Rim: »Ti šele postajajo znani v deželi. Primanjkuje jim patrov, ki bi znali slovensko pridigovatj in spovedovati« (Gruden, Zgodovina 958). Potreba slovenske pridige pri diskalceatih v Ljubljani je postala pereča menda sploh šele v Vorenčevih časih z ustanovitvijo bratovščin, ki so imele v diskalceatski cerkvi sv. Jožefa svoj sedež. Cerkev je bila namreč zgolj samostanska, kjer vse do 1. 1747. ni bilo redne službe božje s pridigo (Danica 1904, 237). Pridigalo se je tukaj prva desetletja samo o velikih praznikih, o godovih svetnikov, ki so se v avguštinskem redu posebno častili, o godu cerkvenega patrona, cerkvenega posvečenja in podobnih prilikah. O tem, v katerem jeziku so se te pridige v prvi dob.i govorile, nimam nobenih poročil. Ako so moje domneve o narodnostni pripadnosti ljubljanskih patrov-diskalceatov v prvih deoenijih po 1. 1643. oziroma 1656. pravilne, potem so morale biti pridige predvsem nemške, v kolikor pa so bile slovenske, so jih morali govoriti tuji pridigarji. Le polagoma se je razmerje na korist slovenske pridige zboljšalo, tako, da je mogla biti slovenska pridiga v bratovščini sv. Jožefa, ki se je ustanovila 1. 1679., in v mrtvaški bratovščini, ki je začela delovati 1. 1687., že enakopravna z nemško. Bratovščini sta praznovali v Vorenčevfih čaSttr Tia leto po 5 praznikov, namreč prva praznik sv. Jožefa, 2. nedeljo v maju, god sv. Ane, 2. nedeljo v oktobru in praznik Janeza evangelista, in to z godbo*svetim petjem ter kranjskimi in nemškimi pridigami, druga praznik vernih duš, prvo nedeljo v postu, najdenje križa, 2. nedeljo v juniju, 4. nedeljo v avgustu, in to z Rešnjim Telesom, ki se je izpostavilo, s kranjskimi in nemškimi pridigami, svetim petjem in litanijam! z godbo (rkp. 113, 143 b—144 a). Vorenc je bil po vsej priliki nekaj časa oficijalni pridigar za vse označene priložnosti v diskalceatski cerkvi. Zapisi pridig, ki si jih je v tem položaju priredil, so brez vsake literarne ambicije in cene. Gre skoraj redno za bolj ali manj doslovne prepise ali prevode po eni izmed 44 predlog, ki jo je prepisovavec v začetku pridige ali vsaj v indeksu na koncu zvezka tudi navel. V kolikor so pridige datirane, gre za dobo od 1. 1697. do 1706., ni pa izključeno, da je govorjena katera izmed njih že pred letom 1697. Po vsebini pridig se dajo nedelje in godovi, s katerimi so priflige označene, spraviti v glavnem v okvir označenih pridigarskih prilik pri ljubljanskih diskalceatih te dobe: 4. nedelja po treh kraljih (262 1, 308); 5. po treh kraljih (113, 48); sexagesima (113, 46); septuagesima (262 I, 317); 2. po veliki noči (262 I, 321); 3. po veliki noči (262 I, 323); 5. po veliki noči (262 I, 329); 4. po binkoštiih (113, 49); 5. po binkoštih (113, 70); 8. po binkoštih (113, 63); 14. po binkoštih (262 I, 336); 19. po binkoštih (262 I, 340); 20. po binkoštih (262 I, 346); 22. po binkoštih (262 I, 342); 24. po binkoštih (262 1, 352); novo leto (113, 154—188); trije kralji (113, 222—241); sv. Jožef (262 I, 6—34, 45—98); oznanjenje Marijino (113. 295 do 303); velika noč (113, 245—278); sv. Juri (262 I, 261); najdenje križa (262 I, 166—175); sv. Monika, mati Avguštinova (113, 316); sv. Gothard (262 JI, 254); binkošti (113, 279); sv. Jakob (262 I. 103); sv. Ana (262 I, 176—243); vnebovzetje Marijino (113, 304); sv. Avguštin (113, 320; 262 I, 272); sv. Nikolaj Tolentinski (113, 330); nedelja rožnega venca (113, 289); sv. Anton Padovanski (262 I, 244); sv. Andrej (262 I, 265); sv. Frančišek Ksaverij (262 I, 257); spočetje Marijino (113, 292); božič (113, 188); sv. Janez evangelist (262 I, 99—165); posvečenje cerkve (262 I, 276); sv. leto (262 I, 284); pridige za raine (262 II); pridige o posebnih grehih in čednostih brez označbe praznika (113, 6—134; 262 I. 312): posebne samostanske pridige n. pr, »pro accepto possessu professorii« itd. (113, 335 do 357). , . Največ pridig je zapisanih v nemškem jeziku (in to tudi v slučajih, kjer gre za nenemško predlogo), ie izjemoma se nahajajo v označenih treh Vorenčevih rokopisnih zvezkih tudi latinski in slovenski teksti. Slovenske pridige so v glavnem vzete iz Janeza od Sv. Ktiža, čigar tekst je pa Vorenc pogosto tako v jezikovnem kakor tudi v stilističnem oziru po svoje prikrojil. Gre za pridige: na 4. nedeljo po veliki noči, »v bratovščini sv Jožefa« (262 I, 91 a—93 b — Sacrum Promptuarium I, 41): na zadnjo nedeljo po binkoštih (262 I, 346—350 = S. P. 1/2, 200); o sv. Jožefu (262 I, 89—90 — S. P. 11, 101); o sv. Gothardu (262 I 254 = S. P. HI, 280); o sv. Ani (262 I, 200—203 — S. P. III, 393); o sv. Antonu (262 I, 250 = S. P. III, 299); o prazniku posvečenja cerkve (2 pridigi" 262 I, 276—'279 — S. P. IV, 265—275; 280—283 = S. P. IV, 276); »za rajne na 1. nedeljo v postu« (272-h276 — S. P. II, 187). Za eno slovensko pridigo na god sv. Ane nisem mogel najti kake predloge (262 J, 204—207). Isto velja tudi za manjše slovenske načrte pridig in sem spadajočih beležk, ki se tičejo pridige na praznik oznanjenia Marijinega (113, 299... 303, lističi med 299—300, 301—302; gre za glose in beležke v pridigi, k,i je zapisana sicer v nemškem jeziku); gesla »transe-amus usque Bethleem (262 I, listič med 94—95); odpustkov sv. leta (262 I, listi, med 284—285); gesla »amen, amen dico vobis, si quid petieritis« (262 I, 335). Zelo cesto je dodal Vorenc slovenski prevod nemškim ali slovenskim geslom na začetku pridige ali pa tudi citatom v pridigi sami (rkp. 113, 300; rkp. 262 I: 6, 12, 15, 16, 20, 24, 28, 53, 55, 58, 85, 94, 99, 103, 104, 107, 113, 115, 122, 127, 131, 137, 143, ad 147, 150, 154, 162, 166, 170 176, 190, 244, 269, 334; rkp. 262 II: 27, 30, 31, 33, 34, 35, 39, 47, 68, 109 234, 271, 276, ad 277, 288, ad 293, ad 297, 310, 336, 342, 352, 366, 410, 415, 420, 425, 432). >>....,, Jezik, v katerem se je v tej dobi na Slovenskem kaka pridiga zapisala ali tudi objavila, često ni identičen z jezikom, v katerem se je govorila (primeri Ušeničnikovo opazko v Bogoslovnem vestniku IV, 117). Ni izključeno, da je tudi Vorenc to ali drugo pridigo, ki si jo je napisal v nemškem, govoril v slovenskem jeziku. Na drugi strani je pa mogoče tudi to, da so mu biLi slovenski citati tuintam le okras nemški govorjene pridige. Pravilna orientacja v tem vprašanju je tem težja, ker se ne da prav dognati, so li imeli ljubljanski diskalceati v Vorenčevem času posebne nemške in posebne slovenske pridigarje, ali1 pa je pridigal isti ofi-cialni pridigar enkrat v nemškem, drugič v slovenskem jeziku. Kar si je zabeležil in shranil Vorenc še sicer tekstov, ki so v zvezi s pridigo, bratovščinami ali njegovimi samostanskimi interesi, so vsi nemški ali latinski: teorija pridige (262 I, 304—307; lat.), nekak katekizem (262 I, 284 'do 301: nemški), pesmi o sv. Jožefu (262 I, 42—44: nemški), molitve k sv. Jožefu (262 II, 37—44: nemški), odpustki bratovščine sv. Jožefa (262 I. 35 do 36: nemški), molitve (113, ad 1: lat.), obred posvečenja cerkve (113, 152: lat.), formularji prošenj za sprejem v red (113, 136—137: lat.), o vizi^ tacij' (113, 138: lat.), recept za črnilo (113, 157: nemški), zaobljuba in testament (113, ad 370: lat.), o dobrotnikih samostana v Vrateninu na Mo-ravskem (113, 287—288: lat.), doneski za zgodovino diskalceatov v Ljubljani v času od 1. 1642,—1700. (113, 140—150: lat.). Tudi ljubljanski diskaU ceati so spadali med tiste, ki so imeli1 nemško pridigo v Ljubljani za po-l trebnejšo nego je v resnici bila; 1. 1771. se je njihovemu nemškemu pridi-j gariu celo pripetilo, da je moral odstopiti, ker ni bilo nobenega poslušavca' (Danica 1904, 237). Vorenčevi doneski za zgodovino samostana, ki si jih je priredil pod naslovom »OrOgo, et ingressus PP. Eremit. Discalceatorum S. Patris Au-gustini in inferioris Austriae Ducatum Carnioliam«, imajo svojo zgodovinsko vrednost, četudi ise je ohranila samostanska kronika, ki se nahaja danes v deželnem muzeju. Vorenc in kronika se namreč v marsičem izpopolnjujeta. Kroniko je začel v ohranjeni obliki spisovati1 neki diskalceat šele okoli sredine 18. stoletja, a za dobo 1. 1642,—1700. sta rabila kronist in Vorenc po vsej prilike iste vire, ki so se izgubili. Sploh je zabeležil Vorenc tukaj marsikaj, česar v krcniki nii. Za slovenščino pozna Vorenc le izraz »kranjski jezik« — »lingua carniolica«. (DiS 1919, 154). Svojo provenijenco je označil v testamentu z dne 2. junija 1682 z besedami, ki1 jasno pričajo, kaka podrejena vloga se je prisojala takrat v ideologiji njegovih krogov pripadnosti k narodnojezččni skupini: »Ego fr. Franciscus Xaverius a S. Ignatio, in saeculo vocatus Gregorius "VVorenzh, natione lijtopolitanus, patria Carniolus...« Torej: po narodnosti Kamničan, po očetnjavi Kranjec. V eni izmed pridig o sv. Jožefu pravi: »Dahero so sag ein jeder Invvohner dieses Lands: Tu patronus eris mihi, sancte Josephe, ineique / Patria doneč erit, doneč et Orbis erit, So das Crajnland, Cralnerland ist, so lang die Welt wird bleiben, o Joseph, du mein Schutz Herr bist, will alles Dir verschreiben« (262 I, 8). V drugi pridigi se po Ertlovem primeru istoveti z Nemci: »Nicht Unrecht sagen wir Teutsche im Sprfchwort...« (262 I, 141 b). Tem pomenljivejše je, da je razširil svoje zanimanje za slovenski jezik daleč preko tega, kar je rabil neobhodno kot pridigar. Iz dotakratne slovenske literarne produkcije je poznal Vorenc po vsej priliki več stvari, nego je mogoče to danes na osnovi dostopnega dela njegove literarne ostaline dognati. Tako pravii v definitivni redakciji svojega slovarja, da je posnel pravopisna pravila za »kranjsko narečje iz starih kranjskih, hrvaških in ilirskih ter slovanskih (slavus — cerkvenoslovan-ski?) knjig« (DiS 1919. 154). Četudi iz rokopisov, ki so mi na razpolago, ni razvidno, da bi bili med temi tudi n. pr. Bohoričeva slovnica ali Alasijev slovar (sam ponavlja za Kastelcem, da »idioma Carniolicum caret sram-maticam«), je vendar verjetno, da je poznal produkcijo svoje dobe. Na Vorenčevo podčrtavanje poznanja »hrvaških, ilirskih in slovanskih knjig« je pa treba menda gledati s primerno skepso. Gotovo ie segel Vorenc takoj po pridigah Janeza od Sv. Kriza, čim so se pojavile na knjižnjeni trgu; to dokazujejo njegovi prepisi .iz njih. _ Ni izkiučeno, da je Vorenc poznal in rabil Megiserjev slovar iz i. 1592 V diskalceatski biblioteki, ki je prišla 1. 1786. v licejko, se je ta slovar v resnici tudi nahajal (katalog iz 1. 1786. v licejki), samo da ne morem dognati, kedaj je vanjo prišel. Po Kastelčevi smrti dne 19. januarja 1688 je dobil Vorenc njegov prevod biblije. Kar sem prej samo domneval (CJKZ III, 95), trdim sedaj, ko poznam Vorenčev rokopis, z gotovostjo: uvode in indekse k ohranjenima 2 zvezkoma Kastelčevega prevoda isv. pisma je napisal Vorenc. I a ugotovitev pa vsebuie obenem tudi dve drugi: pozitivno, da je Vorenc imel na razpolago Dalmatinovo biblijo, po kateri so ti uvodi prirejeni; negativno, da b blije ni sam prevel, ampak da je poročilo o njegovem prevodu Pohh-nova pomota. Dalie je verjetno, da je poznal tudi druge Kastelčeve stvari, vsaj tiste, ki so izšle v tisku, če ne morda tudi latinsko-kranjski (oziroma tudi kranjsko-latinski) slovar, ki je ostal v rokopisu. Vsekakor je zanimivo, da je priredil ob upoštevanju ravno istih dveh jezikov slovar tudi on. Prvi osnutek Vorenčevega latinsko-slovenskega slovarja vidim v li-cejkinem primerku Dasvpodijevega slovarja iz 1. 1592., kjer je pripisal Vorenc z lastno roko v latinsko-nemškem delu na vsaki izmed 700 strani več (včasih po 30) slovenskih izrazov (nekaj jih je tudi v nemško-latinskem delu in na platnicah). Zdi se, kakor da bi bil beležil Vorenc izraze zaporedoma od strani do strani. K latinsko-nemškemu »a, von, nach, fur auff, durch, wider, von, wegen. gegen« je pripisal ob strani »od, h, sa, na, Ikus.i«, k »ab« — »od, is«, k »abalieno, ich sondere ab, wende ab« — »oberne prozh«, k »abba« — »ozha« itd., brez slovenskega pripisa pa je pustil vse fraze k dotičnim besedam in vse ostale besede, ki se nahajajo med navedenimi (aba. abacaena, abacaenum, Abadon, abactor, abastus, abaculi, abaculus, abucus, Abae, Abaea, Abalatae, abagio, Abala, abalienatio, abambulant itd.). Vrzeli, ki napravljajo vtis, da sestavljavec slovenskega dotičnega izraza ali1 ni vedel ali ni imel za potrebno, da ga pripiše, bi mogle biti tudi odmev Kastelčevega slovarja, ki bi mu bil služil za predlogo. V definitivni redakciji svojega slovarja pravi Vorenc, da je besede pod črkami A—E sprejel vanio »ex Calepino 7 linguarum«, druge pa nabral iz raznih knjig in jih preložil na slovenski (Vorenc p"ravi pač: kranjski) jezik (DiS 1919, 153). Vesti ne morem kontrolirati, ker nimam na razpolago defi-nitivne redakcije Vorenčevega slovarja. V katalogu knjig, ki so prišle v h- cejko iz diskalceatske biblioteke, čitam tudi beležko: »Calepini Ambrosii Dietionarum septem linguarum Nr. 2, 3, 15, 17, 27«. Beležka meri pač v prvem redu na izdajo iz 1. 1778, torej na knjigo, ki tukaj za nas ne prihaja v poštev. Izmed 7 drugih slovarjev, ki so izšli pred 1. 1700. pod imenom italijanskega benediktinca Ambrozija da Calepio in se nahajajo danes v lieejki, je bila beneška izdaja iz 1. 1602., kjer se pojasnjujejo latinske besede s hebrejskimi, grškimi, italijanskimi, francoskimi1, španskimi in nemškimi, po vsej priliki tudi last diskalceatskega samostana (primeri samostansko signaturo te knjige s samostansko signaturo kake knjige v lieejki, kjer je diskalceat-ska provenijenca zabeležena, kakor n. pr. v signaturi 13774 V L e; 13782 V L e). Kakih beležk, ki bi pričale o rabi Vorenčevi, nima nobeden izmed licejkinih Calepinov. Vorenčevi zapisi slovenskega besednega zaklada v Dasypodiju iz 1. 1592. so nastali po moji sodbi okoli 1. 1700., vsekakor pa pred 1. 1703. Letnica 1703 se nahaja namreč že v enem izmed kronogramov definitivne redakcije (DiS 1919, 154). Do tega leta je bil pač Vorenc svojo zbirko že tako izpopolnil, da se je odločil za novi prepis lalinškaslaveiiskega. slovarja, ki ga je končal 1. 1706. ter ga hotel izdati v tisku pod naslovom »Novum Dietionarium, Seu Lexicon Universale. — Worterbuch. — Nove bessedne Buque, ali vsehsploh vsehzhihernih, vsehkupgmain bessedy Buque« obenem z odlomkom slovnice, tičočim se zlasti1 pravopisa, ekskur-zom o južnoslovanskih dijalektih ter speoijalnimi serijami imen sorodnikov, orodij, jedil, delov hiše, časa, umetnikov, delov telesa, bolezni, živali, rastlin ter rudnin (DiS 1919, 153, 155). V četrtem kronogramu je letnica 1710 (Pohlin in DiS 1919, 154), vsaj tega leta se je Vorenc z rokopisom torej še bavil. O vzrokih, da se slovar ni natisnil, se da samo ugibati: obotavljanje tiskarja, oziroma založnika? vest o Hipolfitovem slovarju? Vorenc sam je podčrtal zlasti dva namena, ki sta ga vodila pri sestavljanju latinsko-slovenskega slovarja: dati učiteljem in učencem latinskih šol srednika za učenje latinščine (in nemščine) s pomočjo slovenščine (DiS 1919, 154); opremiti pridigarja z literarnim pomagaloin za prelivanje latinskih pridigarskih vzorcev v slovenščino (DiS 1919, 154, 155). Spada torej med tiste redke može, ki so se ozirali1 že v 16. in 17. stoletju na potrebe Slovencev v latinski šoli, predpolagali za učenje latinščine upoštevanje slovenščine ter hoteli v ta namen ustvariti pomagalo, brez katerega je o kakem resnem upoštevanju slovenščine v latinski šoli sploh nemogoče govoriti. Pred Vorencem so storili nekaj z istim namenom in v isti smeri le Bohorič in morda še Kastelec. O slovenskem besednem zakladu svojega slovarja meni Vorenc, da je sprejel vanj besede, kakor se govore v ljubljanski1 okolici (DiS 1919, 154). V resnici so v njegovem jeziku (v kolikor ne gre za gole prepise) poleg elementov ljubljanskega govora, tudi spomini na njegov domači di-jalekt in zlasti močni1 odmevi dotakratne slovenske literarne produkcije, ki jo je poznal (in rabil. Po Vorenčevih lastnih izjavah o pravopisu (DiS 1919, 154) bi človek pričakoval, da bode vsaj pisava definitivne redakcije slovarja dosledna in urejena. V slovenskih tekstih, ki so mi na razpolago, ni pravopis dosleden posnetek niti Dalmatinovega niti1 Kastelčevega (z »I« ali »s« se izraža zdaj »s« zdaj »z«, s »fh« ali »sh« zdaj »z«, zdaj »ž«, navadno se piše »—nje« zjemoma pa tudi i»—nie« itd.). Definitivno se bo mogel oceniti Vorenčev jezik in pravopis takrat, ko bo zopet na razpolago tudi njegov »Novum Dietionarium«. Po 1. 1706. je dal Vorenc nekaj rokopisov, ki jih je napisal sam ali dobil iz Kastelčeve ostaline, vezati. Iz teh zvezkov se jih je našlo doslej 5: zvezek, čigar vsebina so predvsem pridige o raznih grehih in čednostih ter o velikih praznikih in pa beležke o zgodovfini ljubljanskih diskalceatov (rkp. 113); evezek pridig, ki so v zvezi predvsem s prazniki obeh bratovščin pri ljubljanskih diskalceatih (rkp. 262 I); zbirko pridig »defuneto-rum« (rkp. 262 II): Kastelčeve biblije 2. (knjigo Jozue do Paralipomenon) in 6. (novi testament) zvezek (licejka s. s.). Pri vezavi vseh teh zvezkov se je rabil isti pergamentni rokopis z nemško razlago psalmov, ki je bil napisan vsaj že v 15. stoletju. Da je vezava iz časa pred Vorenčevo smrt;o, dokazuje okoliščina, da iinajo razne opazke Vorenčeve roke (n. pr. ki.zala) lističi, ki so prišli v zvezo z rokopisom šele pri vezavi. Izmed generacije delavcev, ki so se istočasno z Vorencem pod vodstvom protireformacijskih gesel trudili, da se ustvari najnujnejše katoliško slovensko cerkveno pismenstvo, ter s tem nezavestno prispevali, da se pripravijo tla za druge panoge slovenskega pismenstva in vznik slovenske literature, jih je Vorenc, ki je umrl v ljubljanskem samostanu svojega reda dne 26. .junija 1730 (Danica 1904, 374), trojico preživel (Janeza od Sv~ Križa za loT Hlf)61ita za 8, Rogerija za 2 leti), dočim je druga trojica preživela njega (Basar za 8, Steržinar za 11, Paglovec za 29 let). O kakih osebnih njegovih stikih s tem ali drugim izmed njih ne govori noben dokument, kar mi jih je doslej znanih. Samostanci1 so se vbadali v svojih celicah in pogosto prepozno zvedeli, da je delo, kateremu so posvetili dober del svojega življenja, opravil v istem času že drugi. V našem slučaju se sme vendar o marsičem ugibati. Vorenc in Paglovec sta oba Kamničana, ko je prvi umrl, je bilo drugemu že 51 let; ni izključeno, da tvori Vorenc tisti most, preko katerega je prišel Kastelčev literarni program v Paglavčevo zavest, kjer se je razširil in poglobil. Med samostanskimi sobrati Vorenc neposredno menda ni vzbudil so-trudnikov na polju slovenskih pismenstvenih prizadevanj. Vendar je ostal spomin nanj in njegovo delo vzpodbuden pri marsikomu, ki mu je prišla v roke njegova literarna ostalina. Po Vorenčevi smrti je prišla njegova ostalina v last samostanske biblioteke in dobila njen exlibris (Kastelčeva biblija tiskanega, rkp. 113 in 262 in Dasypodius pisanega). Beležke in vložki novejših rok so sicer redki, vendar dokazujejo, da so ti rokopisi bili v evidenci (rkp. 113, 372: beležka o dogodkih dne 1. dec. 1763 in 21. avgusta 1772; dopis kranjskega deželnega glavarstva z dne 7. januarja 1775 itd.). Na lističu, ki ima na eni strani beležke Vorenčeve roke ter je prilepljen na notranjo stran platnice rokopisu 113 (pred 1. 1.), se nahaja beležka druge roke: Ad usum Patris Eliae Viennae. Beležke si ne morem zadovoljivo razložiti: ali se je nahajala na lističu že prej nego je pisal nanj Vorenc? ali je bil nekaj časa ves rokopis pri o. Eliji na Dunaju? Obenem z biblioteko diskalceatov so prišli 1. 1786. v lice:ko menda le 4 zvezki iz Vorenčeve ostaline (rkp. 113 in 262, ter Dasvpodius), ostali so prišli v druge roke že pred ukinitvijo samostana ali med dogodki, ki so sledili ukinitvi, tako: definitivna redakcija Iatinsko-slovenskega slovarja ki ga je dne 28. septembra 1865 daroval g. Kacin iz Otaleža bogoslovski knjižnici v Gorici (DiS 1919, 153); zvezek 2. in 6. Kastelčeve biblije, ki sta se našla pred 27. avgustom 1857 v Pšečah blizu Brežic v gradu barona Mascona (Carniola 1916, 218) in prišla v licejko preko Slovenske Matice; zv. 1., 3., 4. in 5. Kastelčeve biblije, ki jih je imel morda Pohlin in so še danes izgubljeni (ČJKZ III, 93). Pohlin, ki je bil v samostanu ljubljanskih diskalceatov od 1. 1763. do 1775. in od 1. 1781.—1784., je videl tukaj še vse Vorenčeve rokopise, iz-vzemši morda zadnji zvezek Kastelčeve biblije (s Kastelčevim podpisom), na čemur sloni najbrž njegova zmota, da je proglasil Kastelčevo biblijo za Vorenčevo. V tej zvezi postaja vedno verjetnejše, da bi bil Kastelčev prevod podlaga prevoda biblije, ki jo je hotel izdati Pohlin. Obenem pa postaja zelo verjetna tudi druga domneva: da je pogled na Vorenčevo osta-lino pomagal vneti Pohlina za slovensko literarno delo. Pri tem se je pri Pohlinu uveljavljal moment, ki je izviral iz pripadnosti ljubljanskega samostana k nemško-češki provinci, a na Vorenca še ni vplival: češki so-bratje in njihove knjige. Stike s češko preperodno literaturo je dobil Pohlin po vsej priliki še v Ljubljani. Vsekakor je Vorenc ustvaritelj slovenske literarne tradicije pri diskal-ceatih v Ljubljani. Fr. Kidrič. IVekaj Vodnikovih pisem Kopitarju. Ko je Kopitar dne 11. avgusta 1844 umrl, se je mnogo njegove zelo obširne korespondence porazgubilo in uničilo. Samo en njen del je rešil Miklosich in nekaj malega iž nje je s Kopitarjevo biblioteko prišlo v ljubljansko licejko. Dosedaj je bilo znano, da je Miklosich, prišedši po Kopitarjevi smrti v njegovo dunajsko stanovanje, rešil makulaciije predvsem Dobrovskega pisma, dasi tudi teh ne vseh. Samo ta pisma je Miklosich koncem 70tih let izročil Jagiču, kateri jih je začel od 1. 1879. dalje v partijah pr/iobčevati najprej v svojem »Ar-chivu«, odločivši se naposled za to, da jih izda obenem z odgovori Kopitarjevimi, shranjenimi v češkem muzeju, v posebni knjigi pod naslovom »Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar« kot prvi zvezek zbirke: »Istočniki dlja istoriiji slavjanskoj fololog.iji. Izdanje vtorogo otdelenja imp. akad. nauk. Sanktpeterburg 1885«. Priobčivši v »Archivu« 1879 prvo pismo Dobrovskega Kopitarju, je Jag.ič opremil to objavo z naslednjo podčrtno beležko: »Als nach dem Tode Kopitars der Advocat die Hinterlassenschaft in gerichtliche Verwahrung nalim, blieb eine grosse Anzahl von Briefen als werthlose Maculatur auf dem Boden des Zimmers liegen. Miklosich... erschien zur reehten Zelt, sah sich die Papiere naher an, und da ihm der Werth derselben sogleich einleuchtete, bat er um Erlaubniss, einiges zu sammel.n und aufzubewahren. Die Erlaubniss wurde bereitvvillig ertheilt. Unter anderem" was von dem Untergang gerettet wurde, befanden sich die Briefe Dobrovsky's an Kopitar, in einem Fascikel vom Verstorbenen seibst zusammengebunden .. .«' Že po tej Jagičevi beležki se je dalo sklepati, da je Miklosich rešil razen Dobrovskega pisem še kaj dopisov drugih Kopitarjevih korespon-dentov. A dokler je Miklosich živel, ni prišla o ostali po njem rešeni Kopitarjevi korespondenci nobena vest v javnost. Šele Ferdinand Menčik, kustos bivše dunajske dvorne biblioteke, je pred kakimi dvajsetimi leti zasledil ostali po Miklosichu rešeni del Kopitarjeve zapuščine pri sinu velikega slavista, deželnosodnem višjem svetniku Moricu Miklosichu na Dunaju, in si od poslednjega ta pisma tudi izprosil na posodo, da jih kopira ter izda, pomnožene s Kopitarjevimi dopisi inozemskim učenjakom (ki jih ie Menčik več let zbiral po vsej Evropi), in sicer kot III. zvezek »Istočnikov«. Ta knjiga se je v ruski akademiji že tudi tiskala — jaz sani sem pri bivšem kolegu Menčfku videl več ko 30 pol korekture — a končno izdajo knjige sta preprečili Menčikova smrt in svetovna vojna. Ali misli ruska akademija to knjigo še kdaj izdati ali ne, o tem se dosedaj še ni nič poročalo. — Pozneje sem se jaz mnogo trudil, da bi dobil v porabo oni del Kopitarjeve zapuščine, ki je ostal v posesti1 Miklosichevega sinu. Končno se mi je posrečilo, da je te dokumente Moric Miklosich dne 24. junija 1916 prepustil v last bivši dunajski dvorni biblioteki kot zavodu, na katerem sta službovala i njegov oče i Kopitar. Ta po Miklosichu rešeni in še ne objavljeni del Kopitarjeve ostaline vsebuje poleg večjega števila pisem raznih tujerodnih učenjakov tudi nekaj pisem Slovencev: Čopa, Jarnika, Ravnikarja, Rudeža in Vodnika, ki sem si jih jaz pred svojim odhodom z Dunaja 1. 1919. utegnil deloma prepisati (izvzemši eno tretjino zelo mnogoštevilnih Jarnikovih pisem). Po teh svojih prepisih objavljam v naslednjem najprej 6 pisem, ki jih je med leti 1808.—1817. pisal Vodnik Kopitarju. To so v pričujoči objavi pisma: I., II., III., IV.. VI. in VII. Original pisma I. a, ki ne predstavlja drugega nego Vodnikov koncept za pismo I., je zasledil v ljublj. licejki v Metelkovi zapuščini dr. Joža Glo-nar. Izvirnik Vodnikovega pisma V. je isti bibliotekar našel v oni Kopitarjevi zapušoM, ki je prišla v licejko obenem s Kopitarjevo biblioteko. S temi sedmimi (ozir. osmimi) pismi pa se ne izročajo javnosti še vsa pisma, ki Jih je pisal prvi slovenski poet prvemu slovenskemu slavistu. 1 Archiv f. slav. Phil. IV. (1879), str. 516. — Kakor Jagič na drugem mestu domneva, je zapadlo pogubi celo kakih 20 pisem Dobrovskega Kopitarju. (Prim. »Istoč.« I.. str. VIII.) Kakor bomo videli, je pisal Vodnik Kopitarju še eno aLi drugo pismo, ki pa je šlo očividno po zlu na tleh Kopitarjeve sobe po Kopitarjevi smrti takrat, ko je šest teh pisem rešil propada Miklosich in ko je eno izmed njih slučajno prišlo v inventar Kopitarjeve, pozneje za ljubljansko Kcejko kupljene biblioteke. Gofpod Kopitar! Velika nadloga mi je s' grammatiko isrozhena, vuner dodelana je, ras'un mojih korenin inu vafhe table; savol ktire fim v' sadregi, ki vafhih mifli ne vem. Jes fim prevezh med hrovati bil, imam prejhiroko flovenfko veft, inu rad hrovatovam, tedaj ni fim sa to; vi vejte, kaj fte miflili; naredite tablo vi. Na uni ftrani vam pofhlem vfe befčde, kar jih vem, de fe ravnajo po bogu, m o s h u al tatu. Sakladaviz nima vezh papirja, ftaviz pa nima poterplenja. Nevolnim fturite kratek predgovor. Kje leshi Brunner Wochenblatt? Linhartove pefme, inu kaj fhe drugiga imam Wildetu dati? Ludje komaj zhakajo na Grammatiko. Gofpoda Shobarja prafhajte, zhe hozhe imeti sadne lif te Meursove; per meni leshe, mu jih pofhlem. Krajnfki Lakoniz po lakonfko pifhe, jej vefte, de fo mu befede inu zherke drage inu de je vafh Vodnik m. p. [Na obratni strani:] bog duh Geist dolg. — meh dir dom duh Geruch Geschmack g/a/ god goft grad hlad klaf kv&j lan led mah med mir moj t paf plej rod j&d fin fmrad ftrah ftan val. — t a t kof laf noht tdjt. Kam pa s' t e m i? drog drug jčs kal Keim kap ker t m 6 s h nčf pah ptinj plas ploh plot rdb fad ferp flap jvet fhtor sid shleb tram trak t rej trejk? tur veter volk vos vran zep. I. a. Gofpod Kopitar! a Veliko nadlogo fte mi sapustili s' vajho grams matiko; nar vezhi sadrega je pa, de vafhih mifli ne vem, kako menite tablo sa befede naredit, ktire fe ravnajo po bogu, tatu inu moshu. (: na uni ftrani fim vfe take imena sapifal :) b Naredite nu pofhlite jo tedaj vi. Grammatika je dodelana, fhe rodove nektirih befedi bom perftavil. c Staviz inu sakladoviz fta she nevdlna; pervi nima vezh poten plenja, drugiga je fkerb sa papir. Glejte, de bo predgovor kratek. d Ludje she komej na njo zhakajo. Hitite! e Moje befedifhe pozhiva — de bi li fkoro to butaro odloshil! f Kam fte Brunner Wochenblatt hranili? g Linhartove Blumen a. Kr. imam Vildetu dati, inu ktire bukve fhe; to fim posabil? h Na uni ftrani vidite vfe teshave, ktire imam, kako bi imena v' eno hlevo fpravil, slafti jes, ki hrovatovam, inu fhe vezh konzov tatovu dajem, ko vi. Savol tejniga zhafa fim vfe tč moje potrebe na papir bres prave ver fte sme t al; nesamerte! Sej vefte, de fim vafh Vodnik m. p. [Na obratni strani tega koncepta ima Vodnik zabeleženo v štirih razpredelnicah celotno edninsko, dvojinsko in množinsko sklanjatev paradigem: bog, boga, boga; dolg, -a -a; meh, u -a; tat, -u -ova, ovu -u -ovi. Poleg teh sklanjatev si je Vodnik notiral tudi pod tem konceptom celo vrsto enozložnih besed moškega spola približno tako, kakor jih je potem v abecednem redu naštel na obratni strani pisma I., poslanega Kopitarju.] Opombe priobčevatelja: Vodnikovo pismo I. (s konceptom 1. a) tvori po vsej verjetnosti začetek korespondence med Vodnikom in Kopitarjem. Ker ni datirano, mu je treba določiti vsaj približni datum! V prvem stavku pisma in koncepta poudarja Vodnik, kako težko nalogo mu je na Dunaj odišli Kopitar poveril s svojo slovnico, ki se je vse leto 1808. tiskala v Ljubljani. Koncem marca 1808 je pisal Kopitar Dobrov-skemu, da sta dve poli njegove gramatike v založbi knjigotržca Koma v Ljubljani natisnjeni.2 Odšel pa je Kopitar na Dunaj študirat v zadnjih dneh oktobra 1808, ko je bil tisek njegovega dela dospel do strani 300, to je, do § 14., obravnavajočega glagol. Od tu dalje je nadzorovanje tiska izročil Vodniku.3 V prvem pismu, ki ga je pisal baron Zois Kopitarju na Dunaj dne 9. novembra 1808, mu je glede napredovanja tiska njegove slovnice javil: »Korn hat mir schon 2 Bogen zum Obersehen gebracht, die dana Vodnik superrevidirt und dem Setzer zugestellt hat. Vodnik verspricht immer das Worter-Verzeichniss zu iiberschreiben, aber bisher ist noch nichts erschienen — danebst spricht er auch von einem andern Anhang, namlich der Adverbien etc., auf eine etwas unbestimmte Weise, und sagt, dass er unter iihren Schriften diesen Aufsatz, denn er redigiren soli, nicht gefunden habe. Erinnern Sie mir, wie es damit eigentlich stehe, damit die Zeit nicht vertandelt werde, dann wie Sie wissen, ist Vodnik im Gebrau-che derselben kein Bonaparte«.* Vodnik je bil malo pred Kopitarjevim odhodom na Dunaj predložil dunajski c. kr. zalogi šolskih knjig rokopis svoje »Gesch. des Herzogthums Krain« etc. Kopitar se je hotel razmenišcu, s katerim sta se vsa prejšnja leta v Zoisovi hiši mnogo prepirala, nekoliko oddolžiti za oskrbovanje korekture svoje slovnice _ jh! l! sraven leshi vje jpijano na Dobrovjka. She na eno drugo poprejjhno pifmize jim odgovor dolshen. — Od Marka Brekerfeldoviga nizh nevem. Grammatika mi nobena ne pres jtaja, imam li jamize, nobenih dvojzov. Sa kaj je bankir (Klopesh ali klopezh?) imenvan? To ime mi je nesnano. V' krajnfki hijtorii jo nektire sablode, pojtavim: Veohnika name/1 Verhnika; prej: Ptolom, potlej Ptolem, uno je po Linhartu, to po rejnizi; auktorji nijo s' svesdizo kliz&ni, inu fhe vezh drugiga. Take rezhi bom popraviti perporozhil, kader bodo bukvize /pet natifvane. Gojpod Baron je letaj dolgo bolen. — Peutingerjovo tablo jim vjo prepifal inu\ dva grammatijta /ta jo smalala; sdaj jmo jo fpopali, tako je jvojimu jtarimu obrasu tolko podobna, kar je bilo nar vezh mogozhe. Heurenbachovo fhibo, s' ktiro je Scheyba tepel, jim po latinjko f kratil sa Siauveta inu sa druge Nenemze. (je Nenemez greh?) Zela misa na bregu pofhle posdravlenje. Jes pa vojhim pamet inu priasnojt, pofhtenojt inu lepo j pravo. — Imam she befedi okol 25 tavshent, inu jih bom jhe nabral, ne smijhlenih temozh navadnih inu snanih. Pred mojmi naberavzi fe mi je treba varvati; ni vfe slato, kar fe j veti. Nijim jlepar, deflih me kdo sa taki ga jhteje, kdor ni dalezh zhes fvoj selnik hodil. Autopfia pa ga je she dojti uzhila, kar ni meni verjel; pa bi ga jhe vezh uzhila, ko bi perloshnoft imel. Skufhnja je she tudi dofti popravila, tako de bo delo v' kratkim godno. Kaj slomka bo neki kdo rezhi mogel Ribnizhenam, ako oni p o f v 6 s d i m namest p o f d d i m pravio? Smifhleno ni; al druga je: imam li jes po njih pifati, al po Gorenzih? to je po bolj sbrufhenimu jesiku? al v' befedifhu po obojimu? Pijani liftek naj gre Dobrovfku svefto v' rokel Vodnik m. p.-ia. Opombe priobčevatelja: To Vodnikovo pismo je odgovor na neko neohranjeno nam Kopitarjevo, v katerem je dunajski slavist oči-vidno izpraševal Vodnika o tem, v kakšnem jeziku izdaja francoska uprava v »Ilirskih provincah« svoje naredbe. V tem oziru je bil Kopitar najbrž po sluhih in svoji kombinaciji javil že v svojem pismu z dne 20.124. novembra 1809 Dobrovskemu: i»In dem nunmehrigen Illyrfen [wird]...wie zu vermuthen, die Staatssprache slavisch sein.. ,«47 Bolj informirano se izraža Kopitar v svojem pismu istemu adresatu z dne 1.15. februarja 1910: »...in Illyrien ist fiir denveil das Krainische das herrschende Slawische neben 47 Istoč. I., str. 61. n ' Deutsch et Italianisch, wetl Vodnik just an der Hand ist und D a u c h y im Zoisischen Hause logirt.. .«4S V nadaljnjem javlja Vodnik Kopitarju, da misli francoska uprava ustanoviti v Ljubljani stolico slovensko-hrvaškega jezika, katero upa dobiti on. Z ozirom na to Vodnikovo obvestilo je sporočil Kopitar Zoisu dne 12. marca 1810; .»Gelingt es Vodnik, die Kanzel der Slaw. Sprache zu er-halten (weswegen ich ihn beneiden werde, besonders wenn ich als Scrip-tor [na dvorni biblioteki, za katero mesto je imel Kopitar ravno takrat vloženo prošnjo] durchfalle), so muss er zwar die Species 1. der 3 Slowe-nischen [das Windische in Krain, Steyer & Karnten] mit s ein en Schu-lern zu erschopfen suchen (denn soviel er selbst auch gehort haben mag, plura certe non audivit, quam audivit), aber dann unmittelbar auch 2 u n d 3 [das sogenannte Kroatische um Agram etc. und das VVlindische (ftari f 1 o v e n f k i jesik) in den Ungr. Komitaten am Plattensee] dazu nehmen. Hier wird er sagen: redit ad sanam mentem Kop. fizer me je le sa Hrovatazha fhpotval. Sed tamen est aliquid inter nostras rationes: Vodnik id agebat amore singularitatum, ego nune mit Bewusstseyn der G r u n d e. Das Ineinanderubergehen der kleinen Niianzen des Kraini-schen ins sogenannte Kroatische an der Grenze Untersteyermarks [kaj-kavšSina] soli aussert unmerklich seyn: freilich wenn man die ex trema Oberkrain und Agram vergleicht, so sticht es deutlicher ab, aber doch schwerlich mehr als Slowakisch und B o h m i s c h!«49 »Slifhim, de Kopitar hozhe lam sa Ie ...« V tem odstavku svojega pisma se Vodnik užaljen dotika načrta, ki ga je Kopitar v tem času res imel, da bi namreč Kopitar sam sestavil francosko-slovenski' slovarček. Kopitar je ob Novem letu 1810 ponudil svojemu ljublj. založniku Kornu kratko slovensko slovnico v francoskem jeziku. Skoro nato je svoj načrt razširil in sporočil dne 25. januarja 1810 Zoisu: »\Vahrscheinlich antwortet mir Korn auf mein letztes nicht, weil er, wegen E. G. Krankheit, die ver-langte letzte Resolution nicht fassen kann! Nun liegt mir aber H**bn*r [Heubner, dunajski knjigotržec] an, ihm ein petit vocabulaire fran-cois-carniolien von etwa 12 Bogen zu machen: er vvollte gern ein f 6/c auf diese Speculation verwenden: ich und er sollen den Gewinn moitie theilen... ich wiirde in dem erwahnten Vocabulaire pro interim unsre Krainische Orthographie beibehalten. Derweil hab' ich den Hfeubner] damit beschwichtigt, dass vielleicht in Krain die Leute auch auf den ge-scheuten Gedanken eines Vocabulaiires gekommen sind, und wir also erst von E. G. die Zusicherung haben miissen, dass E. G. von keinem ahnlichen Unternehmen in 111 y r I e n w a s b e k a n n t s e y. So gerne ich dem Korn, meinem alten Verleger, so einen Artikel vviinschte, so muss ich einmahl schon dem H[eubner] mein \Vort halten, wenn das entseheidende: ,Quod equidem sciam, hic nil tale pa-ratur' von E. G. hieher eintrifft. An Dictionnalires aller Art, und m ii n d -Lichen Auskunftsleuten iiber Krainisch, Kroat. Illyr. fehlt es mir nicht: wenn ich auch gestehe, dass Vodnik reichere Collectaneen haben mag. Obrigens konnte sich mein Vocabulaire mit seinem D i c t i o n -n a i r e sehr wohl vertragen. In 1 Monat kann so was hier begonnen und — gemacht ii. e. gedruckt seyn!«so Ta Kopitarjev načrt, o katerem je Vodnik gotovo zvedel od Zoisa, je Vodnika razžalil. O tem Vodnikovem razžaljenju je Zupan poročal Kopitarju, nakar je ta odgovoril Zupanu dne 15. februarja 1810: »Was das Kr. Lexicon anlangt, so habe ich keinen dergl. Antrag an Korn gemacht, wohl aber den, meine Gramm. mit franzos. vehiculo neu zu ediren, wo-rauf mir Korn sehr respeetabel geantwortet, aber auf meine weitere Ant-wort zu mečner Befremdung... kein Wort erwiedert... Selbst wenn 48 Istoč. I., str. 86. 49; s« Kz Vodnik meine vermeinte Unfreundschaft durch eine weniger vvirkliche ra-chen wollte, sagen Sie mir es, ut sciam ubi rerum sim! Mir ist es ziemlich gleichgiiitig, ob das SIawische durch mich, oder durch Valentin oder Sempronius gevvinnt, dum modo gewinnt. Muss ich denn ewig dem Vodnik in Weg treten? So gehe er doch selbst naprej ali nasaj: Kaj hoji na poti de drugi ne morejo hoditi, und ist noch aufgebracht, wenn einer, der mehr Eile hat, den Ruotzer ungefahr beriihrt! Wohl habe ich dem Korn einen Wink gegeben, dass Primitz in Oratz den Truber und Dalmatin Iexicj causa extrahirt, was unerlasslich ist.. ,«B1 »Korn je bukve prodal...« To Vodnikovo poročilo se tiče nekih nemških filoloških knjig, bi jih je bil Kopitar pri svojem odhodu na Dunaj prepustil Kornu v prodajo (Adelunga, Schadeja itd.). Wilde, ki je bil odšel na Dunaj ob Marmontovem prihodu v Ljubljano, je bil Kopitarju dolžan 70 gld. (Kopitarjevo pismo Zoisu z dne 18. oktobra 1809 v KZ.) »... sraven leshi vle fpifano na Dobrovlka.« Ta Vodnikov listek, priložen temu njegovemu pismu z naročilom, »naj gre Dobrovlku svelto v' roke«, je objavljen v »Istočnikih« I., str. 130 kot priloga Kopitarjevemu pismu na Dobrovskega z dne 26. marca 1810, v katerem piše Kopitar pa-trijarhu slavistike: .. und lege nur noch Vodnik's ganz selbstaus-g e d a c h t e , und meiner f e i n d 1 i c h e n f i d e s zur treuen Ablieferung an E. Hochwiirden anvertraute Alphabetsvorschlage pro omnibus slavis latino charaktere utentibus bei«. Ko je Dobrovsky ta Vodnikov »liltek« prejel, je nanj zapisal: »Komu tčžko necht' powrze a komu dussno necht' kassle«.52 »... eno drugo poprejihno piimize« (neohranjeno) je pisal Kopitar Vodniku dne 26. oktobra 1809, kakor se razvidi iz Kopitarjevega pisma 51 Istoč. II., str. 185. — Dobrovskemu je Kopitar samo dvakrat nekaj malega omenil o tem svojem leksikalnem načrtu, in sicer mu je pisal dne 20./24. novembra 1809: »Vodnik verspricht immer, dass sein teutscher Theii bald beendigt sein vverde. Čredam cum videro. Vielleicht schreckcn ihn ein Paar meiner Kameraden aus der monopolitischen Bequemlichkeit auf, vielleicht ich selbst, wenn ich nur Musse habe«. (Istoč. I., str. 62.) — Drugič mu je pisal dne 1./5. februarja 1810 naslednje: »Vodnik, hore ich, ist durch die von mir [ihm] iiber den Hals geschickten (aufgehetzten) bra-ven Lexico-Rivalen neuerdings aufgeschreckt worden: valeat quantum valere potest«. (Istoč. I., str. 86.) 52 Razen Dobrovskemu je izroči! Vodnik ta »liftek« tudi baronu Zoisu v bistveno istem iij samo malo preinačenem besedilu. Ta Vodnikov avto-gram, ki je pozneje iz Zoisove zapuščine prešel v Korytkovo last in tvori danes str. 243 in 244 takozvanega »Kristanovega zbornika« (prim. drja. Kidriča opis v .»Ljub. zvonu«, 1910, str. 301), nahajajočega se danes v ljublj. licejki, povzema prav tako kakor »liftek«, ki je šel Dobrovskemu v roke, najprej Janeza Žige V. Popoviča predlog enotnega črkopisa za vse z latinico pišoče narode. Vodnik je ta predlog poznal ne samo iz glavnega Popovičevega tiskanega dela (»Untersuchungen vom Meere, 1750, str. XX in 11), ampak tudi iz Popovičevih rokopisnih listkov, iž njegovih »in gram-maticam Vindicam cogitata et praeparata« (Šafarik, Gesch. d. sudslaw. Lit.,, str. 62), iz onih »Bruchstiicke von Popovitsch's grammatischen Arbeiten« (Kopitar, Gramm., str. XLV), ki so bili njegova last in ki se nahajajo, pisani vsi v tej Popovičevi ortografliji danes v ljublj. licejbi. (Prim. Petrov-sbij, Pervyje gody, str. 141.) Vodnik je na tem »liltku« za Dobrovskega Popovičev črkopis odklanjal in predlagal za fh — m, za s — 3, za sh — >k, za zh — i, za fzh = m (v avtogramu, izročenem Zoisu,-predlaga še zraven: "b e, pristavljajoč: »zu Ende noch: cqx, allenfalls fur fremde Worter«. it' Zoisu, nosečega isti datum in postskript: »Den Vodnik dari ich doch gleich hier einschliessen«.53 Glede Breckerfeldovega »Marka« prim. naslednje mesto v Kopitarjevem pismu Zupanu z dne 19. februarja 1802: »Prof. Schmidt [v Ljubljani] hatte von mir einen P. Marcus (Diction.), der ehedem dem v. Breckerfeld gehort hatte, und von ihm stark mit Margiinalien und eigenen Anhangen bereichert worden war... Als ich ,ihn von Wien aus voriges Jahr zuriick bat, schickte mir Vodnik einen seinigen Gutsman (den ich hier bei Beck umsonst haben kann): schau doch ein weraig nach, ob Du rneinen Marcus nicht bei Schmidt oder Vodnik ersdehst, sed mit Schonung der Schlan-kel.. ,«51 Kopitar je torej ne samo prof. Schmidta, ampak tudi Vodnika sumničil, da mu je eden ali drugi utajil njegovo knjigo! — Klopesch se je, če se prav spominjam, imenoval neki dunajski bankir. Vodnikovi popravki tiskovnih pogreškov se nanašajo na njegovo »Gesch. d. Herz. Krain« 1809 ( Veohnika, str. 10; Ptolom., str. 4; Ptolem., str. 9; tam tudi avtorji pod črto brez zvezdic). Scheybova izdaja Peutingerjevega zemljevida, ki jo je Kopitar tako težko na Dunaju dobil na posodo in Zoisu poslal za Siauveja v Ljubljano, da so jo tu, kakor se vidi iz tega Vodnikovega pisma prerisali, je na transportu in pač tudi pri kopiranju zelo trpela. O poškodbah na transportu je dal sporočiti Zois Kopitarju po svojem sekretarju Vincencu Karnofu dne 18. oktobra 1809, nakar mu je Kopitar dne 24. okt. 1809 odgovoril: »Solite das Ungluck (ungeachtet der besorders sorgfaltigen Packerey H[eubner]s, Einwickelung in Wachsleinwand etc.?), von Clemens [Zoisov sluga] nicht mehr zu heiilen seyn, so bitte nur um einen Wink: dann be-treibe ich die Bestellung eines neuen Ex[emplars] von den Erben der Ver-lagshandlung aus Mannhetm, das nicht iiber f. 40 kosten wird... und so komme ich mit allen Ehren heraus, oder glauben E. G. anders? mir fallt's nur so augenblicklich ein, solite das MS. von Heyrenbach auch ge-litten haben, so kann's Karnof nur kopieren: es i-st nicht von Heyrenbach selbst, sondern vom prede cessor P. Michels kopirt«.50 — Te knjižne pošiljke Zois tudi ni mogel vrniti do Novega leta 1810, do katerega roka si je bil Kopitar poslano knjigo izposodil prii patru Mihaelu. Zategadelj je Kopitar sporočil Zoisu dne 3. januarja 1810: »Zum P. Michel werde ich halt mtissen beichten gehen, und die Erkrankung von E. G., die abscheuli-chen Wege etc. als excusationes i d o n e a s anfiihren und — auf seine Giite hoffen. Wiisste ich, dass das Buch noch nicht auf dem Ruckwege ist, konnte ich vielleicht eine Fristestreckung bis May, wo trockene Wege sind, ansuchen und — erhalten: denn brauchen thut das Buch kein Pater; nur m ein Wort wollte ich halten, und das gutmiithige Zutrauen nicht tauschen«.56 O povrnitvi teh knjig pa je pisal Kopitar Zoisu dne 16. februarja 1810 ( torej 14 dni pred tem Vodnikovim pismom) naslednje: ->N e u n volle Tage verstnichen, bis Beck [Kopitarjev knjigar] das Lai-bacher Pakett mit den Itinerarien abhohlen liess: ein paar Tage brauchte ich selbst, um meine Verzweiflung iiber den durch den W e g, und auch durch den r o h e n Gebrauch (Dintenflecke, Unschlitttropfen) so gemiss-handelten Peutinger, herabzustimmen. Gestern endlich nahm ich ihn unter den Arm, um -ihn dem P. Michel zuruckzustellen, und gab ihm zugleich eine Zehnernote auf eine h. Messe ad intentionem, \vodurch meine jarisprudenz (nicht ohne Kampf mit dem Gewissen) die erste Be-schw.ichtigungsprobe a merveille abfiihrte. ... Einem a n d e r n hatte ich mich nicht getraut so ein Ex[emplar] zuriickzutragen: hier trosten mich die M a u se & R a 11 e n , da es nun einmahl geschehen ist, doch ut-cumque«.57 53, 55, se KZ 54 Istoč. II., str. 234. 57 KZ. Josef Benedikt Heyrenbach (1738—1779), avtor rokopisne kritike Scheybove izdaje Peutingeriane, je bil jezuit in zgodovinar, po ukinitvi redu jezusovcev eno leto nadštevilni, nato zadnji kustos dvorne knjižnice na Dunaju. Pisal je med drugim tudi »Ober die Slawen In Oesterreich« (Abh. d. bohm. Ges. d. Wiss). Njegova zelo obširna rokopisna ostalina z mnogimi razpravami o »slovenski marki« in škofijah na Koroškem in Štajerskem, kakor tudi s to kritiko Sche^ba je ostala po njegovi smrti v dun. dvorni knjižnici'. Za Heyrenbacha se je zanimal tudi Dobrovsky, ki je leta 1795. izdal neki »Prinos k Heyrenbachovi biografiji«. (Prim. Wurzbacha in tudi »Istoč.« I., str. 93 in 118.) Konec tega Vodnikovega pisma, posebno pa tiste besede, v katerih Vodnik Kopitarju očita, da »ni dalezh zhes fvoj selnik hodil«, so tako razjarile Kopitarja, da je (nekako v drugi polovici marca 1810) napisal Vodniku oster odgovor na lističu, ki ga je priložil nekemu pismu na Zoisa, tako, da ga je baron lehko bral. Ta odgovor je moral biti naravnost grob in tako vehementen, da ga je Zo?s Kopitarju vrnil. Še poprej pa je Kopitar pisal Zupanu v Ljubljano dne 31. marca 1810: »Lassen Sie sich von Vodnik die Antwort des Kopitar auf seinen perposto Brief geben, et judica domine caussam meam. Wo nahm' ich denn die Zeit her ad faciendum lexicon: sed animavi Primitium etc. et nil nocet terreri dominum commodinum... Saluta et Vodnikum, si vult amnestiam acoipere, ita tamen ut ego nou confidam in fide hominis levissimi et aitgivr^ntiioai «.0» Ko je Zois Kopitarju vrnil ta za Vodnika priloženi listek, ne da bi ga bil pokazal adre-satu, se je Kopitar vdal razsodbi Zoisa in baronu sporočil dne 25. aprila 1810: »De Vodniko quoniam ita iudicasti, gratias ago: laceravi schedu-lam & tacebo«.59 Podoba je, da se je Zupan trudil, da bi poravnal ta spor med Kopitarjem in Vodnikom, ki je bil narastel do vrhunca zaradi pričujočega Vodnikovega pisma in onega grobega Kopitarjevega listka, o katerem je Vodnik mogoče kaj zvedel. Najbrž na kakšen tak predlog glede sprave je Kopitar pisal Zupanu dne 6. avgusta 1810: »De Vodniko, cum barone parla quomodo sit aggredienda res, ut sibi constet; ego optiine cre-derem, si aperte: ich habe keinen Groll auf ihn, wiewohl ich fiir seinen Charakter keinen Kreuzer spedire«.60 Pošiljajoč omenjeno Zupanovo pismo, vsebujoče najbrž predlog glede sprave, v vpogled Dobrovskemu, dostavlja Kopitar svojemu mojstru v pismu z dne 8. avgusta 1810 nekaj podatkov o dotičnem svojem rezkem pismu: »Als Kommentar zu >Kupan's Briefe muss ach noch hinzusetzen, das mir Vodnik vor etwa 6 Monaten einen Monchs-brief [pričujoče pismo] geschrieben, worauf ich derbe Wahrheit ins G e s i c h t in einem offenen Einschluss in Baron Z.'s Brief enviederte. Der Baron remisit inclusam nolens ali iras gramaticorum, und so blieb Vodnik ohne Antwort. Ich bin sonst sehr versohnlich, und habe gar keinen Groll auf V., deswegen eben hatte ich mich ausgeschiittet«.01 — Kakor se razvidi iz Kopitarjevega pisma Zupanu z dne 18. avg. 1810, se je tudi graški Primiic trudil, da bi Kopitarja spravil z Vodnikom, kar je dalo Kopitarju povod, da je v tem pismu Primica in Vodnika takole označil: »O ho-minem molestum! ich habe nichts gegen V**, als dass er auch ein figulus ist, und nach meiner Meinung ein grundsatzloser Spieler, kein Denker in seinem Fache; dabei aber will er fiir den Fiihrer (Vodnik) der Slavitat passiren, was die nicht zugeben konnen, denen das Wohl et honor der Sla- 58 Istoč. II., str. 189—190. 59 KZ. — Na to stvar se je Kopitar še enkrat povrnil, ko je pisal Zoisu dne 6. junija 1810: »Vielleicht ware es gut, wenn E. G. dem Vod* gerade sagten, dass Sie meinen philologischen Brief retour ge- schickt haben: so wiisste er, woran er ist: ich habe keinen Groll auf ihn! (KZ.) 00 Istoč. II., str. 199. 81 Istoč. I., str. 162. vitat auch ans Herz ge\vachsen ist. Also lassen wir. das Ding gehen, wSe es kann: virtus ex contentione magis elucebit«.62 Kopitar je bil pripravljen, privoliti v spravo z Vodnikom že v poletju 1810, ako se Vodnik »poboljša«, in je pisal dne 24. avgusta 1810 Zupanu: »Vodnikum si speras vere esse in via emendationis, saluta a me figulissime: sed vvidrigenfalls absolutionem retine Janseni!«63 A do sprave in obnovitve korespondenčnih zvez med njima ni prišlo — do odkritja freisinških spomenikov, o katerih je Dobrovsky prvi5 sporočil Kopitarju dne 22. julija 1811.64 V septembru tega leta je bil Kopitar v Ljubljani in je z Vodnikom govoril zlasti o njegovem slovarju, o čemer je potem poročal Dobrovskemu dne 27. oktobra 1811: »Vodnik's Lexicon ist seit rneiner ersten AbreSse nach Wien (1808) um keinen Schritt vorgeriickt; jetzt sagte er mir (im Sept.), er werde nach Ostem anfangen zu drucken, sed credat Apella, non ego!«65 Ko Kopitar še mi imel prepisov freisinških spomenikov v rokah, je pisal Dobrovskemu dne 2. avgusta 1812 o Vodniku sodbo, ki kaže, da je bilo razmerje med njima še vedno sovražno in da najbrž še nista bila obnovila medsebojnega dopisovanja: »Vodnik nimmt sich heilig vor, sein Lexicon ums N. Jahr (1813 oder 1000 + x?) herauszugeben. Primitz [ki je obetal slovarček] hat ihn angeschreckt! Es ist aber einer ein Schuft, wie der andere; der jiingere doch etwas bes-s e r, wetl frischer«.60 Koncem septembra 1812 je poslal Dobrovsky Kopitarju in Zoisu prve prepise freisinških spomenikov z željo, da se o njih izrazi tudi Vodnik, pristavljajoč: »Ego autem vos Carniolanos sincere complec-tor omnes«.67 Na to izrečno željo Dobrovskega se je Kopitar odločil: »ich fordere die Vodnike auf ihr Scherflein beizutragen«, kakor je sporočil Dobrovskemu dne 26. septembra 1812.63 To je Kopitar storil najprej potom dopisa Zoisu z dne 26. septembra 1812, v katerem pravf: »... ich bitte E. O. dem Vodnik & C. zu sagen, dass ich alles herausgeben will: er also der-weil mir nichts verderben mochte«.69 Ponovno je prosil Kopitar Zoisa v pismu z dne 10. oktobra 1812: »Wegen den Sprachfragmenten bitte ich E. O. nochmahls, falls E. G. sie nicht s e 1 b s t herausgeben wollen, die ande-ren Slavisten Krains dahin zu bereden, dass sie nichts verderben, sondern mir rem integram lassen mogen: wollen sie mir ihre Bemer-kungen mittheilen so sollen sie offentlich Dank haben: aber das ganze am vviirdigsten herausgeben kann ich wohl hier tausendmahl leichter & besser als sie dort! Auch habe ith schon einige Einleitungen hier und da ad id getroffen!«70 V tem času — torej nekako koncem oktobra 1812 — je Kopitar od svoje strani po dveh letih prestanka obnovil svojo korespondenco z Vodnikom, proseč ga osebno, naj mu sestavi svoje opombe k freisinškim spomenikom. Ko mu Vodnik ni takoj odgovoril, je istočasno (dne 7. nov. 1812) pisal Zoisu: »Vodnik mochte mir giitigst a n t w o r t e n!«71 in Zupanu: »Vodnikum podrega ut scribat«.72 Tudi med februarjem in majem 1813 sta si Vodnik in Kopitar nekaj malega dopisovala.73 V juniju 1813 je Vodnik poslal Kopitarju svojo razlago freisinških spomenikov, ki jo je objavil Ja-gič v »Istočnikih«;74 Vodnikovo pismo na Kopitarja, ki je po vsej verjetno- 62 Ibid. II., str. 201. 33 Ibidem, str. 204. 154 Ibid. I., str. 210. 63 Ibidem, str. 222. 06 Ibidem, str. 279. 67 Ibidem, str. 285. 1.8 Ibidem, str. 287. 1.9 KZ. 70, 71 KZ. 72 Istoč. II., str. 249. 73 Prim. ibidem, str. 552 in 255. 74 Istoč. I., str. 344—353. sti bilo priloženo tej pošiljki, se nam ni ohranilo. Pač pa citira dr. Fr. Vidic v svojem članku »Vodnik in Kopitar«75 iz Vodnikove zapuščine v ljublj. muzeju nekaj besed zahvale, ki jih je nato sporočil Kopitar Vodniku, pišoč mu: »Gratias summas de misso praeclaro commentario. Non te poenitebit«. V teh letih se je razmerje med Kopitarjem in Vodnikom celo tako izboljšalo, da je Kopitar, kateremu je tako težko prišla iz ust in izpod peresa beseda ljubezni, pisal dne 13. junija 1814 Zupanu: »Amo et Vodnikum, quod tam bona matiza sit, et vos inladas shebeLizas ducat ad gore visoke ut ait«.76 — Po spravi, ki se je bila začela s pošiljatvijo freisinških spomenikov, se je nato obnovila stalna korespondenca med Kopitarjem in Vodnikom, tičoča se po večini Vodnikovega slovarja in novega črkopisa, ki naj bi ga iznašel z Dobrovskega pomočjo Kopitar in v katerem naj bi se potem natisnila Vodnikov slovar in novi prevod slovenske biblije. (Konec v prihodnjem letniku.) Priobčil Ivan Prijatelj. O zadnjih dnevih Kopitarjevega življenja. (Življenjepisni donesek.) Iz Kopitarjevih biografij ter dnevnikov je dovolj znana njegova štedljivost, kateri je vzrok tičal v njegovi fiksni ideji1, da bo kdaj v starosti umrl v bedi. Zato je že od mladosti štedil za pozna leta svojega življenja in nalagal del svojih prejemkov, dočim je drugi del žrtvoval za svoje knjige in dnevne potrebščine. Iz istih virov pa je tudi znano, da sta se ta njegova bojazen in slutnja skoro dobesedno izpolnili, ker je Kopitar res izgubil skoraj ves svoj ime-tek, ki ga je tekom časa posojal svojemu rojaku, dunajskemu odvetniku Gostiši, ki je zaradi1 svojih nesrečnih denarnih mahinacij tako žalostno končal. Brez kakega zavarovanja posojeni denar je Kopitar izgubil popolnoma; zaman se je trudil, da bi rešil vsaj majhen del svoje gotovine. Koliko je ta denarna katastrofa delovala na že šestdesetletnega Kopitarja, ki ie bil vse življenje v težki skrbi za svoj konec, se lahko pojmi in ni dvoma, da je to vedno bolnemu učenjaku tudi pospešilo njegovo smrt. Po priči2 njegovega biografa drja. Legis-Gliickseliga je ta zadeva popolnoma omajala Kopitarjevo duševno in fizično zdravje. Še poleti 1. 1844. se je Kopitar zdravil v Badenu pri Dunaju, toda vrnil se je sredi tega leta na Dunaj ter kmalu na smrt zbolel. Ker se je njegova bolezen vedno hujšala, ga je vzel po njegovi želji prijatelj in rojak prof. Josip Jenko k sebi v svojo hišo na Landstrasse št. 358. Prepeljati ga je dal na dan 30. julija iz njegovega stanovanja v tako imenovanem Biirgerspitalu, kjer je Kopitar zapuščen ležal pri tujih ljudeh. Pri prof. Jenku je torej Kopitar ležal od 30. julija do 11. avgusta 1844, kjer je imel zadostno oskrbo, kakor je najbolj razvidno iz dokumenta, ki se je ohranil v zapuščini Kopitarjevega prijatelja dr. M. J. Fesla, shranjeni v biblioteki1 Češkega Narodnega Muzeja v Pragi. Ta dokument je sicer suh uradni akt, ki ga je prof. Jenko vložil pri civilnem sodišču na Dunaju s prošnjo, da naj se mu iz Kopitarjeve ostaline izplača znesek 167 goldinarjev za stroške, ki jih je imel s Kopitarjevo boleznijo in oskrbo v svoji hiši, vkljub temu pa ima tudi svojo zgodovinsko vrednost kot pismen spomin na težke zadnje trenutke velikega slavista. Poleg tega je ta akt tudi krasen spomenik res velikega prijateljstva, ki ga je prof. Jenko izkazoval svojemu zapuščenemu roiaku v dobi, ko so ga drugi zapuščali.3 75 Liub. zvon, 1901, str. 686. TB Istoč. II., str. 265. 1 Jagič, Novija pisma Dobrovskago, Kopitara i drugih jugozapadnih Slavjan. Predgovor str. XXIX. 2 Jagič, Novija pisma, str. 351. 3 Jana Kollara Sebrane spisy IV, Cestopis druhy, str. 3, 4. : Prepisal sem si ta akt svoj čas v Pragi in priobčujem ga z dovoljenjem uprave Narodnega muzeja v Pragi v popolni vsebini. Folio format. Naslov: Civilgericht der k. k. Haupt u. Residenzstadt Wien. Josef Jenko, k. k. Professor an der Wiener Universitat, vvohnhaft auf der Landstrase No. 358 ca Herrn Dor. Pernfuss, als Bartolomaus Kopitarschen Verlassen-schafts-Curator um Liquidhaltung der inngedachten Forderung per 167 fl 28 bei der Kopitarschen Verlassenschaft und Zahlungsauflage, im Weigerungsfalle samt 4% Interessen und Gerichtskostenersatz bei sonstiger Execution; vorlaufig um Tagsagungsanordnung. Znotraj akta; Lobliches Civilgericht! Der am 11. lAugust 1844 gestorbene Herr Bartolomaus Kopitar, k. k. Hofrat, ist seit 30. Juli 1844 bis zu seinem Lebensende in meiner Wohnung auf der Landstrasse Nr. 358 krank gelegen, wo ich ihn als einen guten Freund und Landsmann auf sein Verlangen ta der Absicht aufnahm, damit es ihm, als einem Manne ohne eigenen Haushalt, an der in seinem Zu-stande so unentbehrlichen Hilfleistung und Pflege nicht gebreche. Er hatte bei mir nicht nur die Wohnung, sondern es wurde fiir ihn auch die Kost, Wasche und iiberhaupt alles besorgt, was nothwendig war. Nachdem er gestorben war, sorgte ich fiir das Abwaschen, Anklei-den und Bewachen der Leiiche, fiir das LeichenbegangniB und fiir alle damit verbundene Verrichtungen. Alles dieB war mit Unkosten verbunden, wobei insbesondere nicht unenvahnt bleiben kann, daB ich wegen der bei dieser Gelegenheit ge-schehenen Verunreininung meiner Wohnung genothigt war, eine mit be-deutenden Auslagen verbundene Renovierung derselben vorzunehmen, die sonst nicht notvvendig gewesen ware. Obschon es nun meinen Freundschaftsgefiihlen, die ich fiir den verstorbenen Hofrat Kopitar hegte, widerstreben wtirde, dafiir daB er bei mir wahrend seiner Krankheit wohnte, und fiir die ihm von mir erw,iesenen v.ielen und besclrvverlichen Dienste das geringste Entgelt anzusprechen, so sehe ich mich doch bei dem Umstande, daB mir meine Vermogensverhaltnisse nicht gestatten, wie ich vvollte und wiinschte darauf zu verzichten, jene Anspriiche bei der Kopitarschen Verlassenschaft anzumelden, welche sich auf baare Auslagen oder auf erlittenen Schaden griinden und welche in Folgendem bestehen: Der Fiaker, ih dem Hofrat Kopitar am 30. Juli 1844 aus seiner Wohnung im Biirgerspitale in die meinige gebracht wurde, hat ge- kostet ............ 1 fl — Fur die in der Krankenpflege verwendeten Personen an Lohn und Verpflegung verausgabt ........ 4 fl 30 Fur Chocolade, Reis, Gerste, Sago, Mehi, Eier, Rindfleisch, Kalbsleber, Kalbskopf, Huhner etc. zum Friihstiicke und zur Bereitung kraftiger Suppen und fiir das Reinigen der Wasche, zusammen . 23 fl 47 -Den Hausmeisterleuten fiir das Abwaschen und Ankleiden des Leich-nams, dann fiir die geleistete Aufsicht bei der Leiche durch 3 Tage und Nachte nebst Verpflegung, dann fiir die durch den Todtenfall not- wendig gewordenen Gange .......15 fl — Fiir die Wagen bei der Begleitung der Leiche auf den St. Marxer Friedhof ............. 8 fl — Fur das Todtengelaute bei den Elisabetinerinnen, welches gebrauchlich ist, so oft sich in ihrem Zinshause ein Todtenfall ergibt 5 fl — Fur die Erwirkung eines eigenen Grabes auf dem St. Marxer Fried- A) hote laut Rathschlag sub A .......30 fl 12 Dem Grabbesorger ......... 2 fl 28 Dem Conduct-Ansager und Le-ichenbesorger laut B) Specification B ...........218 fl 59 Die durch den Umstand, daB Herr Kopitar in meiner Wohnung krank darnieder lag und starb, verursachte Verunrečnigung derselben machte edne RenoVierung derselben notwendig, die sonst nicht erforderlich gewesen vvare; sie hat iiber 120 fl gekostet, wovon ich ungefahr die Halfte per 60 fl ansprechen zu konnen glaube. Fiir zwei meiner Leintiicher, vvelche als ein hier landesgebrauch-Iiches Geschenk den Hausmeisterleuten, die das Abwaschen und An-kleiden der Leiche besorgten zufielen . . . 2 fl 40 Fiir das Bettzeug, welches der an der Lungenschwindsucht gestorbene Hofrat Kopitar brauchte und das ich zu meinem Gebrauche nicht mehr behalten kann noch will, sondern es gegen Vergtitung nachstehender Bctrage der Verlassenschaft zur Verfiigung stelle, und zwar: 8 blaugestreifte Matrazenpolster ............9 fl 36 1 ledernen Matrazenpolster, alle 9 zusammen mit 42 M Rosshaar ........................1 fl 36 3 weifie Polsterziehen mit Bandeln............1 fl 30 1 Flanelldecke ....................2 fl —- 1 Barchentdecke ......................2 fl 30 4 gelbgestreifte Strosack polster ............3 fl 40 Hiezu kommen noch jene ........50 fl — vvelche ich als einen wohlverdienten Entgelt fiir die dem Verstorbe-nen geleisteten Dienste laut Ouittung sub C der Anna MHchich be- C) zahlt habe. Meine Anspriiche wider die Kopitar'sche Verlassenschaft belaufen sich demnach auf .......... 442 fl 28 x. Nachdem ich aber von der Sperr-Comission den Betrag per ......................275 fl — zur Bestreitung der Leichenkosten empfangen habe, so gebuhrt mir noch der Rest per .........167 fl 28 x, welchen ich hiemit bei' der Hofrat Kopitarschen Verlassenschaft durch D) meinen in D begwalteten Rechtsfreund mit der Bitte anmelde: Ein lobliches Civilgericht geruhe diese meine Forderung per 167 fl 28 x Cmze bei der Bartolomaus Kopitarschen Verlassenschaft fiir liquid zu halten und dem Herrn Dor. Pernfuss als Kopitarschen Verlassenschafts-Curator gegen, von meiner Seite zu geschehen, die Obergabe des oben specifizierten Bettzeuges an die Verlassenschaft die Zahlung der Forderung per 167 fl 28 x Cmze aus dem Kopitarschen Verlassenschaftsvermogen, und zwar im Weigerungsfalle samt 4% Interessen vom Tage dieser An-meldung nebst Gerichtskostenersatz bei sonstiger Execution des Nach-lasses aufzutragen; vorlaufig aber d'ieserwegen eine Tagsagung anzu-ordnen. Josef Jenko m. pr. Na zadnji strani akta pa se nahajajo uradne opazke, tikajoče se omenjene zadeve, iz katerih je razvidno, da se je 11. marca 1. 1845. Jenkovi prošnji ugodilo. Dr. V. Burian. Pleteršnikov »Pleteršnik«. Po ljubeznjivem posredovanju g. Maksa Hočevarja, mestnega šolskega nadzornika v Ljubljani, je državna li-cejska knjižnica v Ljubljani prejela iz Pleteršnikove zapuščine njegov lastni izvod slovarja, vezan v štiri zvezke in vseskozi interfolijiran, bo- gato opremljen z dodatki, ki jih je Pleteršnik vsa leta pridno vpisoval. Ker so ti dodatki popolnoma samostojno Pleteršnikovo delo, so za oceno Pleteršnika leksikografa mnogo bolj porabni ko slovar sam. »Ouod non est in actis (philologicis), non est in mundo«, ta deviza odseva iz prakse, po kateri se je ravnal Pleteršnik pri izberi in vpisovanju dodatkov. Knjižni jezik zanj kakor da sploh ne eksistira! Takoj na prvi strani najdemo pregled novih virov, ki so na vdejanih listih natančno ali bolj površno ekscerpirani. To so Valjavčeve opombe k prvim petim sešit-kom (LZ 1893—95), leksikalno blago, ki so ga od leta 1894. naprej v LMS in ZMS priobčili n. pr. Lužar, Pintar, Štrekelj in Navratil, Jovanovi »Domači obrti na Kranjskem« (DiS XVI), CZN 1914, Tumova terminologija za alpiniste (Plan. vest. 15 in 16), Štrekljev spis o Levčevem pravopisu in njega kritikah in dva rokopisa iz Matične zbirke (Kende in Kupljena). Na prvi pogled je jasno, da imamo tukaj izbrano in porabljeno samo d i j a -1 e k t i č n o gradivo, ki daje slovarju značaj slovenskega i d i j o t i k a. Preznačilno je, da ne najdemo niti citiranih niti vstavljenih dodatkov, ki jih je priobčil Oblak v svoji oceni prvih sešitkov slovarja (Arch. f. slav. Phiilol. 15, 594—601) in da so Oblakove besede v oceni 3. izd. Janežiče-vega slovensko-nemškega slovanja (ibid., 16, 471) ostale brez vsakega vpliva na Pleteršnikovo metodo izbiranja dodatkov. V »Pripomnjah« je na str. VI. pripisal k obsodbi Zalokarjeve zbirke par Zalokarjevih besed, ki bi naj to obsodbo potrdile, v »Kraticah« pa je pristavil par novih kratic za slovniške termine in porabljene nove vire. V slovarju samem je na mnogih mestih popravil abecedni red, ki je večkrat tako prevržen, da treba iskati kako besedo celo na drugi strani! Posamezni dodatki so v veliki večini točno citirani; iž njih dobimo v glavnem isto sliko, kakor nam jo kaže prej našteti pregled glavnih virov. Citirajo se v pretežni večini starejši pisatelji in teksti: Janez Sveto-kriški, Basar, Danjko, Serf, Ledinski, SNP, Škrabčevo Cvetje, Sketa Slovenska slovstvena čitanka, Državni in dež. zakoniki; Kres, 1MK, Argo itd. »Besednik« je naveden iz nekega ces. patenta iz 1. 1781. »kolesnice« iz Slomška; za »jurgelj« (clitoris) je priča dr. Sterger, pri raznih besedah stoji »Pišece«, ekscerpirana je ogrska slovenščina iz Kiiharjevega spisa v CZN. Nerodni ekscerpt fz Šašljevega doneska v DiS 1915, 108 (kačar, ka-njuh) zbuja komično prdstavo, kakor da sta i Šašelj i Pleteršnik menila, da se »Serpentarius serpentarius«, ta značilni afriški ptič, nahaja v Beli Krajini. Plaho, počasi in razmeroma zelo pozno pa prihajajo v dodatkih do veljave tudi novejši teksti in knjižni jezik; ti citati so za Pleteršnika leksikografa najbolj značilni. Citira se Planinski vestnik, nova serija Carniole, Kmetovalec 1916 in 1920, Slovenski sadjar 1917, Vedenikova knjiga o zdravju iz 1. 1918., citirajo se Jurčič, Trdina, Levstik in Murnikovi Znanci1. Denimo vrsto citatov iz knjižnega jezika za zgled sem: baročen: inserat v .»Slovencu« 25. maja 1919; bolehati za bledo mislijo: iz Cankarja brez citata in s prevodom »von des Gedankens Blasse angekrankelt«; bolničarka: inserat v »Slovencu« 29. maja 1919; brusiti komu komplimente: Cankar brez citata; bukova srajca: Pregelj, DiS, 1918, 33; doživetje: DiS, 1918, 44; garati: Finžgar, Razv. živ. 49, sich abmiihen, sich plagen?; garbati: Sorli, LZ, 1916, 292 sich abmiihen?; gladež — kradež: Milčinskega Tolovaj Mataj, 22; gonič: Novačan v LZ 1917, 24, kdor pri oranju vprego goni: gorman: iz govora poslanca Vesenjaka v parlamentu, priobčenega v »Slovencu« 29. junija 1919; gromozanski: Milčinskega Tolovaj Mataj, 128; hišnica: die Hausmeisterin, Ljub.; jedača in pijača: Kostanjevec. LZ 1916, 281; kloniti: sich nelgen, Cankar, Hlapec Jernej, 42: knjigovodkinja: inserat v »Slovencu«, 2. jul. 1919; načičkano (?) življenje: Prijatelj, LZ 1904, 20; spreminja v: LZ 1916, 263. Večina teli primerov in na njih osnovana sodba je vzeta Sz podrobnega študija dodatkov k stranem 1—432 prvega zvezka. Površen pregled ostalih dodatkov te sodbe ne spremeni, ampak jo le še potrjuje- knjižna slovenščina kot stvar na sebi in kot leksikografski problem je bila neka* kar je bilo Fleteršniku samo od daleč znano. Med slovenskimi slavisti dvajsetega stoletja je bil prav to, kar med pisatelji zakesneli Jurčičevi epigoni. Glonar. •i -u p,r?£r,amatične i. dr. opazke h Kosovi razpravi o freisinških spomenikih. (Dodatek k moji razpravi »Freisingensia III«1 — Freisingensia IV.) V _ svoji razpravi »Freisingensia III« sem pokazal važnost tudi latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku, dobi postanka in domovini slovenskih odlomkov. Pokazal sem, da dokazuje vsebina latinskega kodeksa, da je služila knjiga Ie škofu, in sicer brižinskemu škofu, a z ozirom na slovenske odlomke tudi pri njega poslovanju med Slovenci (str. 20 si.). Pokazal sem dalje, kako s tem pridobi, ker so nam škofje znani, na važnosti natančnejša časovna opredelitev postanka kodeksa na podlagi paleograf-ske analize in historičnih momentov, ter da je potrebna revizija dotedanjih nasprotujočih si paleografskih izsledkov in določitev vseh kodekso-vih pisarskih rok (str. 12, 42 i dr.). V historičnem oziru sem opozoril na ozke stike našega kodeksa z dobo škofa Abrahama (str. 28 si.) in na posebno karakteristično črto v njegovem posestno-zgodovinskem udejstvo-vanju, odlikujočem ga tako isto od njegovih prednikov kakor tudi naslednikov (str. 48, 50, 52, 54, 57). Tudi udeležba pri zaroti bavarsko-koroškega vojvode Henrlika II. Prepiralca skupno s češkim knezom Boleslavom II. in njegovim svakom, poljskim knezom Mečislavom (Meškom) proti bratrancu, nemškemu cesarju Otonu II. pomnožuje zanimivost njegove osebnosti (prum. str. 47).2 Zato sem tudi izrazil željo, da posveti slovenski zgodovinar iz teh raznih vidikov posebno študira škofu Abrahamu (str. 43). »Predvsem pa se mi zdi nujno«, sem pisal (str. 63), »da se ves ohranjeni in dostopni brižinsk: rokopisni material X.—XI. stol. preuči v primeri s pisavami vsega latinsko-slovenskega kodeksa, osnovnega teksta in pripiskov« (prim. k temu še ib. str. 39, 42, 48, 54, 58). »Poskrbeti bo treba tudi za reprodukcije ohranjenih lastnoročnih podpisov tedanjih škofov, kakor n. pr. Abrahama in Egilberta« (prim. k temu še ib. str. 44, 49). »Končno zahteva, kakor smo videli, tudi vsebina lat. dela kodeksa podrobno analizo.« Zato sem pozval zgodovinarje in bogoslovce, da glosi-rajo razpravo. A razprave »prva in glavna namera« je bila, dokazati »potrebo nadaljnjega študija na podlagi vsega kodeksa« (str. 63). Mojemu pozivu se je odzval prvi g. dr. M. Kos, kateremu je bila prilika dana, študiratli original kodeksa v Monakovem, in ki si je radi tega postavil v prvi vrsti nalogo, podati podrobno paleografsko analizo 1 ČJKZ 1, str. 1—63. — Kos piše »freisinški«, jaz ostanem pri dosedanjem »brižfnski«, ker je po slovenski fonetiki germanskih elementov pravilno tvorjeno ter se je v slovenistiki popolnoma udomačilo. Kolikor vem, bo tako tudi v Ramovševi historični slovnici slovenskega jezika, katere prvi del se sedaj tiska. Za ime za mesto Freising pa prihajajo v poštev vidiki, ki so za tuja krajevna imena sploh merodajni. 2 Pri tej priliki naj omenim, da se je ista leta ob ustanovitvi praške škofije s papeške strani po vsej verjetnosti omenjalo tudi slovansko bogoslužje. ki je na Češkem v Sazavskem samostanu životarilo še v naslednjem XI. stol. Prim. Ottuv slovnik naučnv IV 286 ter XXII 704. vsega kodeksa (pogl. 1.—2.), v drugi vrsti pa tudi pretres historičnih notic v kodeksu ter raznih tradicij o škofu Abrahamu (pogl. 3.—4.). Paleo-grafski analizi je dodan seveda tudi splošni opis rokopisa, kolikor je prihajal za paleografa v poštev, ni pa radi umevne omejlitve bivanja v Mona-kovem podan tudi podrobrii vsebinski opis, vsebinska analiza vsega kodeksa. Tako se n. pr. k fol. 72, roka I 5 omenja le »o raznih cerkvenih vprašanjih« (str. 5), ne izvemo tudi, kaj stoji na fol. 158 neposredno pred drugim slovenskim odlomkom, ali je prazen (str. 7) i. pod. Bila bi pa taka podrobna vsebinska analiza iz raznih razlogov tako isto važna. To sem pokazal v svojii razpravi, to se vidi tudi iz Kosovega opisa, ki na nekih mestih dopolnjuje od mene objavljeni opis Bernharta-Kopitarja. Tako stoii n. pr. na fol. 149 v., col. 2 — fol. 151, col. 1 tekst o umivanju nog in posve-čevanju krizme na veliki četrtek, kar je po izjavi teologa-izvedenca le škofova zadeva. Še več tega bi seveda nudilo poznavanje besedila različnih traktatov in manjših formul, pa tudi številnih vpisov raznih koncilskih in sinodskih določb, ki kot take najbrže niti niso vse označene, n. pr. na fol 47—47 v. zanimiv spis, naslovljen »omnibus episcopis, presbiteris, diaconi-bus ac reliquis clericis et cunctis principibus maioribus minoribus omnibus-que generaliter fidelibus«, v katerem je po Kosu govor o dolžnosti kleri-kov, poučevati povsod in vsakega v božii besedi (str. 4). Za tem pa sledi načrt tudi zanimivega govora o poslušnosti, ki jo imajo kleriki in laiki izkazovati škofom. Ob natančnejšem poznanju vse kodeksove vsebine bi bilo tudi lažje sklepati o kolektanskem značaju vsega kodeksa, ki sedaj na prvi pogled gotovo predstavlja precej slučajen in mehaničen mixtum compos.itum, kar pa bi se, kakor vse kaže, pri podrobni vsebinski analizi izdatno zmanjšalo, ker bi bilo potem mogoče bolje pojmiti splošni zrnisel sestava in medsebojno vez posameznih traktatov vsega kodeksa. Saj se vidi že sedaj iz tega, kar so napisale od Kosa določene »glavne roke« (str. 9) in kakor s,i to sledi v kodeksu ne glede na različne pergamentne zvezke, ki pa so bili po Kosu še sočasno zvezani (str. 3), da odgovarja kodeks po svoji ideji knjigam, ki so si jih začeli sestavljati škofje baš počenši z X.—XI. stol. in o katerih sem govoril v razpravi na str. 26—27 (prim. še str. 25). Naš kodeks pričenja v prvem zvezku z govoroma o postnem in velikonočnem času (fol. 2—21), katerima sledijo v drugem zvezku homilije in govori o veliki noči in božiču (fol. 27—47). V tretiem in četrtem zvezku pa imamo na početku obrede z molitvami (fol. 50—56 v., prav za prav pa do 60 v. ter fol. 73—78 v.), ki jih otvarjata »benedictio salis« in »benedictio aquae«, kar nahajamo tako na splošno tudi še v novejših ritualih (prim. mojo razpravo str. 25 ali tudi Rituale romanum, Labaci 1808, str. 11). Tudi glagolski evhologij se pričenja, vkljub temu da mu spredaj nekaj manjka, z »officium aquae benedictae« (prim. Geitler, Euchologium, str. XII ter mojo razpravo Freis. III 62). Pri petem in šestem zvezku se vidi1 še le večje ponehavanje redakcijske roke, dasi je tudi tu v posameznostih spoznavati izvesten zmisel v izbiri vpisov. V petem zvezku stoje sprva obredi izobčenja (fol. 80—84), potem pa slede pretežno pridige na glavne praznike in razne ž njimi v zvezi stoječe cerkvene momente (fol. 84 v. — 145 v.). V šestem in zadnjem zvezku je spočetka zopet tekst o postu ter o umivanju in posvečevanju krizme na veliki četrtek (fol. 149, col. 1 — 151, col. 1), dalje nejasno »qu;id enim in psalmis non invenitur« z interpretacijo aleluie in gloriie (fol. 151, col. 1 —152 v., col. 1), potem pa govor o pokori (fol. 153 v. —155 v.), za katerim sledita po nekih še ne pojašnjenih pismih papeža Grigorija (fol. 155 v.—157 v.) drugi in tretii slovenski odlomek- (fol. 158 v., col. 1 —161 v., col. l). Konec tvorita še dva govora, prvi brižinsko-lokalnega značaia, drugi »de coena domini« (fol. 161 v. — 169). Iz Kosovega opisa lepo sledi, da se kodeks ni zdržema pisal ali celo prepisaval, temveč je šele polagoma nastajal, iniciativa za niegov postanek in sestavo pa ie nedvomno izšla od določnega brižinskega škofa, kateremu vsekako pripada tudi neke vrste vrhnja redakcija večine rokopisa (Freis. III, str. 21, 57). Z ozirom na Kosov izsledek, da kaže roka zadnjih dveh govorov na mlajši1 tipus nego je to v predidočih slovenskih (in latinskih tekstih, bi mogli misliti tudi na kontinuatorja med njegovimi nasledniki. V glavnem delu kodeksa pa je gotovo opažati enotnejši zamisel. Zato ne morem v polni meri soglašati s Kosom, ki mu imata ne le zadnja dva slovenska odlomka »značaj slučajnostnih vpisov, v nobeni pravi zvezi z neposredno predidočim ali' sledečim tekstom« (str. 7), ampak mu je celo tudi prvi odlomek slučajno popal na svoje mesto, ker je od kvaternija v četrtem zvezku ostalo nekaj nepopisanih folijev, pa je »prvega (f. 78) uporabila roka Liturgičnega teksta (IV l), da je pripisala slovenski tekst, tako zvani prvi slovenski odlomek« (str. 5). Tako le vnanje pojmovanje mesta zlasti prvega odlomka ne more veljati, ker ne dokazuje le latinska formula molitve za odpuščanje grehov na koncu odlomka, da je to kos obreda, temveč je ta slovenska confessio generalis v ozki vsebinski stiki z ordo ad visitandum infirmum sive unguendum, v katerega je po Bern-harta-Kopitarja vpisu vključen tudi ordo confesionis (Freis. III 14). Opazil je to že Dobrovsky (prim. lib. str. 2). V imenovanem »ordo« stoji proti koncu »Tunc da lili confessionem et postea has orationes. — Tunc da illi absolutionem ad reconciliandum poenitentem, deinde sequantur has orationes«, a pred tem prim. še »canantur VII psalmi poenitentiae«. Vrhu tega je pisala po Kosu oboje ista roka (str. 5). Razen tega pa ie po njegovem mnenju (ib.) tudi v tretjem zvezku roka III 4, jako podobna roki IV 1, pripisala še dve formuli o maziljenju bolnika s sv. oljem. To se je zgodilo, kakor pravi, ko so bili posamezni zvezki1 že uvezani v skupen kodeks, pa je pisec formuli, »hoteč jih imeti radi praktične rabe v neposredni bližini tega spisa (t. j. dotičnega »ordo«), napisal neposredno pred njega na zadnjo prazno stran pergamentnega zvezka, uvezanega pred (današnjim) folijem 73«. Jaz bi šel še dalje ter bi te gotovega razloga trdil to isto tudi o »sermo de adventu spiritus« (fol. 71—72), o čemer glej še doli. Le »missa pro infirmo«, edina »missa« v kodeksu, je našla iz ne čisto jasnega vzroka mesto že na fol. 56 v. — 57 v. po obredih, ki jih je pisala ista roka kakor »miSso«. Ako je roka obreda pri posvečanju in maziljenju bolnikov napisala na fol. 77 v. še nepojašnjene antifone ob priliki procesij ter formule o posvečevanju voska (benedictio incensi), more vsaj zadnje biti v zvezi z »inducantur presbyteri cum fratribus et incenso atque atqua benedicta« v obredu. »Benedictio aquae« stoji v organični zvezi s podobnimi obredi na fol. 51 v., za njimi pa sledi že imenovana »missa pro infirmo«. Ako je prvi slovenski odlomek po odgovarjajočem obredu navidezno na početku onih strani kvaternija, ki so ostale prazne, je to morda radi tega, ker je bil prostor namenoma puščen še za potrebni slovenski tekst, ki mogoče ni bil niti takoj pri roki. Sicer pa ni nobenih pravih indicij tudi proti temu, da je roka odgovarjajočega obreda napisala vse zdržema in slovenski tekst bodisi po spominu, bodisi kako drugače kot prevod ali prepis. Že v razpravi Freis. III, str. 23 in 62 sem opozorilna neko sličnost ureditve vsebine v glagolskem evhologiju, kjer sestoji »čim. nadt ispove-dajgštiimb se« (fol. 66 v. — 79 v.), torej ordo confessionis, iz »poučen,ija«, šest molitev in pet psalmov, a sledi po molitvah »nad^ bolemb vipadi. šemb v'f, nedggT.«, ozir. »nadi coleemb bolbnaago pomazati« ter obredom za mrtvece (fol. 24—68 v.) z vrinkom, o katerem glej doli. (O mrtvecih nahajamo v brižinskem kodeksu fol. 21—23 »lectio s. Augustini ad mortuos«), Ako smatramo po današnjem naziranju za psalme poenitentiae (v brižinskem kodeksu se ne navajajo) ps. 6, 32, 38, 51, 102, 130 in 142, tedaj se ponavlja v evhologiju, kjer so psalmi izpisani, ps. 38 na četrtem mestu. Razen njega podava evhologij še ps. 4, 12, 24 (za njim je 38) in 53, pa je tudi pri njih neka podobnost, ne govoreč o tem, da ne vemo, katere psalme nam je predpolagati za brižinski kodeks, dasi je verjetno, da one, ki so najpreje našteti. Kar se tiče molitev obeh obredov v evhologiju, ni našel Geitler za večino od njih grških originalov, kar je zlasti zanimivo, ker je n. pr. prva molitev spovednega obreda dobeseden prevod starovisoko- nemške regenšburške svetoemeramske spovedne molitve, s katero ali bolje s katerim stojita v tekstnem stiku prvi in tretji slovenski odlomek, confes-sio generalis in spovedna molitev. Molitev v brižinskem kodeksu žal ne poznamo, ker nudi tudi Kosova fotografija tega dela kodeksa fol. 73, ki mi jo je g. dr. M. Kos kakor še od fol. 1 v., 78—78 v., 152 v,—153, 158 v,—161 v. ljubeznivo prepustil, le prvo str. fol. 73, na kateri stoje le še začetki molitev k »Hic ponent super infirmum manus sacerdotes«. Priznavam sicer, da je zelo mogoče, da se bodo na zadnje ožji tekstni stiki med brižinskim kodeksom in evhologijem omejili le na omenjena slovenska odlomka, da si je našel Sobolevskij »slovo boješčihi, radi« s sledečimi za njim molitvami za zdravje iz evhologija v cirilskih tekstih v zvezi z »Besedami« papeža Gregorja Velikega, ki so se že v stari dobi prevedle v cerkveno siovanšcino iz latinščine (prim. Freis. III 62), vendar smatram, da je le treba dati na to vprašanje končen odgovor, pa naj je tudi negativen, in da je paralelna analiza vsebinskega ustroja obeh kodeksov i brez drugih ožjih stikov važna ne le za teologa-zgodovinarja cerkvenih knjig. Tako sem že v Freis. III, str. 62 omenil, da je med molitve nad bolnimi in spovedni obred v evhologiju vrinjen obred »na poklonenie kolenoma byvajQšti vi svejgjg petbdesetbniCQ na esperine po prokimene* (fol. 59 v. — 66), v bri žlnskem kodeksu pa stoji neki »sermo de adventu spiritus« (fol. 71—72), ki ga je pisala druga roka govorov v drugem zvezku, pri dodatkih pred »ordo ad visitandum infirmum sive unguendurn,« združujočem oba obreda iz evhologija. Dasi so podobna analogna fakta v brižinskem kodeksu in v evhologiju gotovo le slučajna, nastala iz splošne cerkvene rabe, vendar niso brez pomena za presojo izvestne redakcijske roke pri sestavljanju bri-žinskega kodeksa, kateremu je bil ravno z uvezanjem posameznih perga-mentnih zvezkov v enotno knjigo postavljen konec, ne da se je zdelo potrebno dodati morda še nov sedmi zvezek. Škoda je, da se ne da določiti čas uvezave. Orisani nastanek kodeksa pa označa tudi Kos sam kot nekaj v srednjem veku »nič nenavadnega« (str. 9) ter v obče tudi priznava »sorodno vsebino posameznih zvezkov, ki je na splošno liturgično-homiliarič-nega značaja« (ib.), zanika pa organično zvezo med latinskimi in slovenskimi teksti (str. 10), med tem ko trdim jaz, da je zveza tesnejša nego le pri slučajnostnih vpisih, organična pa toliko, kolikor je sploh mogla biti pri tedaj potrebnih slovenskih cerkvenih tekstih. K opisu po Kosu bi imel še pripomniti, da je najbrže tiskovna pomota, ako stoji po fol. 83 v.—84 za podpičjem »ex concilio Rotomageno« brez kake druge označbe. Po fol. 84 je pri »unde supra« pristaviti pač zopet fol. 84, ker stoji isto tudi pri sledečem velezanimivem tekstu »o udeležbi pastirjev in kmetov pri nedeljskih in prazniških mašah«. Od Kosovih izsledkov so najvažnejši paleografski. Nasprotno z Miihl-bacherjevim mnenjem in soglasno z mojo domnevo (Freis. III 12 i dr.) govori Kos v paleografskem oziru ne le o slovenskih odlomkih, temveč o vsem kodeksu sploh pod vidikom .izvestne sočasnosti (str. 8), pa stavlja postanek kodeksa in dobo napisanja slovenskih odlomkov nekako v 1. 975 do 1025 (str. 18). Glede drugega in tretjega odlomka pravi celo, da bi ju »na prvi pogled človek prisodil v starejšo dobo, (roka) izkazuje namreč starejši1 duktus in manjšo okretnost v pisanju nego roka prvega slovenskega odlomka« (str. 15). Pri svojem paleograskem študiju je imel Kos »v rokah tudi vrsto kodeksov monakovske državne biblioteke, ki so freisinške provenience in datirajo iz 10. in 11. stol.« (str. 12). Vendar pa se mi1 zdi. da ni mogel Kos v tem oziru pač radi omejenega časa privleči k primerjanju vsega gradiva, kolikor bi ga bilo mogoče in potrebno. Koliko je sploh še takega nei-zgublie-nega brižinskega rokopisnega gradiva, se vidi n. pr. iz besed prof. Fr. Kosa v »Doneskih k zgodovini Škofje Loke«, ki pravi (str. IV), da ie v monakovskem kapiteljskem arhivu »več kot 500 zvezkov vsakovrstnih zgodovinskih spisov kakor listin, pisem, poročil, računov, protokolov itd.. ki pojasnjujejo delovanje freisinških škofov in stanje freisinškega gospostva v pretečenih stoletjih«. Potreba nadaljevanja takega primerjalnega brižin-sko-paleografskega študija sledi neizbežno že iz tega, da moramo sedaj po Kosovih izsledkih pripisati kodeks ne le dobi brižinskih škofov Abrahama (957—993), Goteskalka (993—1006) ter Egilberta (1006—1039), temveč na-lavnost enemu ali dvema izmed njih, oziroma vsem trem skupaj. Da je služila knjiga za škofovo poslovanje, kakor sem dokazal, privzema tudi Kos (str. 22). Tedaj bi bilo pa le važno podvreči primerjanju ves ohranjeni in dostopni, posebno še datirani in po piscih določeni rokopisni material (rokopise in listine) iz navedene dobe. Da se tak nahaja, sem omenil že v razpravi Freisingensia III. Tako imamo od škofa Abrahama lastnoročen podpis in menda tudi lastnoročne zapiske ter kodekse, pisane pod njim (Freis. III 44, 48). od škofa Egilberta podpis ter od njega samega pisane rokopise (ib. str. 49). O Goteskalku, ki je bil' pred zasedenjem škofove sto-lice Abrahamov nadkaplan, pa pripoveduje Kos sam (str. 36), da je dal Abraham po njem preskrbeti za brižinsko cerkev prepise knjig v Metzu in Toulu. Ko pa je postal škof, je pisal zanj knjige neki Antrich s svojimi učenci, a sam je . zamenjaval knjige s svojim nadkaplanom Cahardjem Končno imamo kodekse iz bližnje dobe tudi od škofa Ellenharda (1052 do 1078). Prim. Freis. III, str. 54. Pa tudi važne originalne listine iz tedanje dobe ali t. zv. traditioncs brižinske cerkve, zlasti take, ki so vezane na kako ime, bi bilo želeti primerjati. V opisu kodeksa poroča Kos (str. 9), da je neka novejša oseba citirala tam na fol. 87 v., 127, 135 in 138 v. druge brižinske kodekse. To se bo tikalo pač vsebine in bo tedaj bolj vsebinskega nego paleografskega pomena, vendar bi bilo tudi iz prvega ozira zanimivo vedeti, kake vrste so citirani kodeksi. V podrobnostih bi h Kosovim paleografskim opazovanjem omenil nekaj le glede t. zv. glavnih rok in glede t. zv. naglasnih znakov. V obče moram seveda ž njim popolnoma soglašati, ne vem pa, zakaj ni — glede prvega — vštel med glavne roke tudi II 2, ki je na fol. 39 v,—47 napisala »sermones« o božiču kot nadaljevanje govorov o veliki noči, pisanih po roki II 1. Prim. še v tretjem zvezku na fol. 71—72 od iste roke II 2 govor o binkoštih. Narobe se bo po boljšem poznavanju vsebine moralo v zvezi s paleografskimi vidiki od Kosovih glavnih rok najbrže neke še oddeliti kot drugovrstne poleg njegovih postranskih. Tedaj bo pa tudi Kosov izsledek razlikovanja 27 rok v kodeksu, med njimi z mojim povpravkom 16 glavnih in 11 postranskih, manj presenetljiv. Važno bi bilo še vprašanje, ne bi se li dalo vsaj do gotove meje dognati, ali ne pripadajo kake različne roke isti osebi. Na moment, je li pisal n. pr. prvi slovenski odlomek starejši ali mlajši človek, je mislil Miihlbacher. Upoštevanja vreden bi bil tudi moment prepletanja rok v rokopisu, ki ga po Kosovi analizi sicer ni veliko opažati, za katerega pa bi le bilo želeti bližjega pojasnila. Za slavista filologa so zanimiva Kosova razpravljanja o t. zv. naglasnih znakih v slovenskih odlomkih. Kakor znano, je zadnji izdajatelj brižinskih spomenikov, prof. Vondrak, nahajal v njih naravnost zaznamovanje slovanskega besednega naglasa, označenega na način staroviisoko-nemške grafike (Frisinske pamatky, str. 36 si.). To mnenje izraža Vondrak še v svoji najnovejši1 knjigi, drugi izdaji prvega dela primerjalne slovanske slovnice (Gottingen 1924, str. 220), kjer poroča tudi o starovi-sokonemškem zaznamovanju naglasa, ki ga je uvel Hrabanus Maurus (776—856), in sicer cirkumfleks za zaznamovanje naglašenih in nenagla-šenih dolgih, akut pa za zaznamovanje naglašenih kratkih zlogov. V slovenskih odlomkih brižinskega kodeksa se nahajajo naglasni znaki predvsem v prvem, v katerem tvorijo naravnost bistveno črto njegove grafike, v drugem odlomku je !e nekaj redkih slučajev, v tretjem pa sploh samo eden. V prvem odlomku je po Kosovem in mojem štetju okrog 70 istovrstnih naglasnih znakov v obliki kratke poševne črtice, ki jo je pisec pisal od spodaj navzgor, pa mu je pero pustilo na vrhu včasih več ali manj izrazito piko. Razen tega je pisec stavil znak kolikor toliko desno od črke, tako da ni vedno na istem mestu v istih slučajih, nahaja se včasih celo nad soglasnikom, ali pa veže s početkom in koncem dve črki, pa se je izrekla misel, da označuje znak le zlog brez zveze s kako črko. Ker je vprašanje naglasniii znakov v brižinskih slovenskih odlomkih, kakor je razvideti iz Vondrakovega pojmovanja, za slovanskega filologa nedvomno velike važnosti, naj mi bo dovoljeno, da izpišem po Kosovi fotografiji vse primere z naglasnim? znaki. Pri tem stavim znak nad tisto črko, nad katero je ofiividno postavljen ali h kateri iz tehtnih razlogov spada a t: na katero je z doljnjim početkom poševne črtice, ne z gornjim po večini debelejšim koncem vsmerjen. Pri položaju med črkami velja črka z leve, pri končnem vokalu je znak potisnjen k spredaj stoječemu konzonantu. V prvem odlomku se nahajajo v redu, kakor se vrste drug za drugim, sledeči slučaji (številka pred primerom označuje vrsto odlomka): 2 miloztiuvi, 3 /' (trikrat), 5—6 /' uzem (petkrat; da ne pripada znak k u, ampak k /' kakor stoji tu po vrsti, zato ne govori le smer črtice, ampak tudi v sledeči1 7. vrsti nahajajoče se uzeh brez znaka in brez /'; dvojni znak stoji 24 1'vzem), 6 devuam, 1 choku, 8 /' vueruiu (smer je proti i, mogli bi tedaj pisati tudi vueruiu), ib. na on zuet (zadnja beseda v sledeči vrsti), 9 /' meti mi ie iivuot (zadnja znaka sta primak-njena h konzonantoma, a ie je napisano strnjeno s sledečo besedo), 10 i'meti, 13 vuuraken (z označbo, kakor bi tu bil prefiks vb), 14 vuolu (dvakrat), ib. vuede (dvakrat), ib. Ili u nepraudnei (med u in n ni presledka), 15 ili ulii (radi nemožnosti take akcentuacije v loc. sing. in ker ni drugega u na početku v odlomku razen v sprednji vrsti1 neposredno pred tem stoječega u nepraudnei rote, so pa ravno predlogi, kakor bomo videli, zadobivali take označbe, je treba pač tudi tu deliti u Ui z u == v%, kar se je seveda izgovarjalo skupno s sledečim /), ib. ili v uzmazi, 17 ili zpe ili nezpe, 18 zueta vuecera, 19 /', ib. i protiu (brez presledka), 20 Ti edin, ib. vuez, 21 vuelica, ib. miloztivi (gornji konec tu zelo kratkega znaka se končava v precej debelo piko nad i, vendar ne more biti nobenega govora o morebitnem starovisokonemškem cirkumfleksu; znak ie isti akut, kakor sicer vseskozi v odlomku), 22 tvoriv (smer je očividno proti i, skoro i), ib. /', 23 vueniih i miniih, ib. ze tebe, 24 tvoriv (smer je proti i), ib. /' vzem zvetim, 25 vzel, 26 acofe, ib. tu« (po splošnem načinu pisanja bi se lehko nanašalo tudi na iz), 27 vfe, 27—28 za vuiz narod. 28 otel, 29—30 /' mo dufii, 30 V me, I' mo, 31 I' mo, ib. i moi (brez presledka), ib. iivuot (z vrhom nad t), 32 tud (znak ima smer k u). ib. »zovuei, ib. tvoimi (z vrhom nad i ali smerjo precej dolge črtice preko o k v), 34 vuecfne vuezelie i viiecini iivuot (v zadnji besedi tu znak ni nad konzonantom kakor 9 ali z vrhom nad konzonantom kakor 31, ampak je kratka črtica od t nekaj odmaknjena; po splošnem pisanju je označbo lehko pojmovati tudi kakor v prednjih treh primerih z vu), 35 v uuek. Kos vidi v navedenih primerih grafično navado »skrbnih piscev latinskih tekstov tiste dobe, kateri so stavili akcentsko znamenje na razne zloge besed, posebno v tekstih, kateri so bili namenjeni za javno črtanje« (str. 14). Stavili so se taki znaki radi razločevanja »posebno na predloge in veznike, katere so v 10. stol. ngvadno še pisali skupaj s sledečo besedo«, n. pr. v latinskem tekstu iste roke »ate« i. pod., čemur primerja Kos »Fzuetemu« i. pod. v slovenskem odlomku. Razen tega pripominja Kos še (str. 15), da stoji skoraj polovica akcentov nad u ali v, posebno pogostokrat tam, kjer se nahaja »v poleg u ali kakega drugega samoglasnika ali soglasnika«, n. pr. miloztiuv;, vuuraken i. pod. Tudi Vondrak, Frisinske pamatky str. 35 je dopuščal v vrsti slučajev le grafično navado brez zveze z akcentom ter je opozoril na drugod se nahajajoče pisave kakor U, tu, ui, a tudi sicer pri dvojnih vokalih kakor ad, ee, M ali celo konzonantih čč. Poleg tega pa je Vondrak trdil, da se je v drugih primerih ohranil sled zaznamovanja resničnega besednega naglasa, in sicer v: fivuot, narod, vuecera, dufu, devuam, miloztivf. tf, na on zuet, mo, tuo, tvoimi, tua, vufz, tvoriv, choku, vueruiu, vZovuef. vuede, zpe, otel, vzel, vuez, acoie, vie. Se nekaj drugih slučajev ne smatra sam za S°t°ve. 1 "da ce tudi premotrimo Vondrakove gori naštete primere s stalisca naglasa brez ozira na lego znaka v rokopisu, moramo reči da (nevpostevaje enozložne slučaje) ne le po večini neverjetni, ampak ne-kateri izmed njih celo naravnost nemogoči kakor n. pr. miloztivi, devuarn, vueruiu, dufu poleg vuecera, Vzel poleg otel, tvoimi i. dr. V prvem primeru je naglas miloztivi pač že sam po sebi izključen, ne glede tudi na to, da je v drugi vrsti jasno napisano miloztiuvi z znakom na v. Da bi pa razumeli označbo kot znak dolžine, ne velja, ker je to v starovisokoneinški grafiki cirkumfleks, ki ga v dveh slučajih v drugem in tretjem odlomku res tudi nahajamo in o pomenu katerega bo doli govor. Tedaj pa tudi dolgi eno-zložni akutifani slučaji kakor mo, tuo, tua, zpe, vuez ne prihajajo v poštev za akcent. Pri drugem in tretjem primeru devuam — vueruiu je bila prvotno na korenu naglašena rastoča intonacija (prim. s.-hrv. dje.va, čak. diva, rus. in bolg. deva; s.-hrv. vjerovati, bolg. veruvam, rus. verovat'),'pa ni nobenega povoda, dvomiti o tem tudi za koroški dialekt X. stol. Pri četrtem in petem slučaju dufu poleg vuecera imamo narobe opraviti prvotno z naglašeno padajočo -intonacijo na korenu (prim. s.-hrv. dušu, rus. dušu; s.-hrv. vgcer, rus. večer), pa bi za oni stari dialekt preie pričakovali večer nego dušo, ako je tak prehod padajočega naglasa tedaj sploh že bil, kar bi v obce ne bilo nemogoče (prim. sedanje rožansko nobii, vodo poleg v vudo, mosta poleg miiest i. pod., vendar pa duše Kres I 620—1 in II 207; glede nepremikavnega naglasa v duša prim. Škrabec, Cvetje XIII 9, o »dušo«, »duše« pa Rad 44, str. 64). Pri šestem in sedmem slučaju vzel poleg otel si tako isto nasprotujeta enaka primera (prim. rus. 6trial — otnala iri vz'al — vz'afa). V zadnjem slučaju tvoimi bi bilo odtezanje naglasa za tako rano dobo izključeno (prim. še danes rožansko hora poleg ziljskega goara Arch. f. slav. Phil. XXVII, str. 203). Pri številni uporabi akutnega znaka v prvem slovenskem odlomku ne more biti dvoma, da gre v glavnem le za neko grafično navado brez akcentno-fonetičnega pomena bodisi glede kvantitete, bodisi glede mesta akcenta, kar je na splošno ugotovil tudi Kos ter deloma priznal Vondrak. Največ uporabe t. zv. naglasnega znaka imamo pri vezniku /' in i (17 + 4). Z malo črko pisani veznik stoji' pri tem dvakrat (v. 19 in 31) poleg sledeče besede brez presledka, dvakrat (v. 23 in 34) s presledkom. Pod vplivom zaporedne predhodne pisave z veliko črko pisanega veznika /' z znakom nahajamo meh&nično začrtan znak dvakrat tudi pri /' v l'meti (v. 9 in 10), kjer je /' sploh tako napisano kakor sicer veznik /'. Brez znaka se veznik piše desetkrat (sedemkrat z veliko, trikrat z malo črko). Rabo znaka pri njem pojasnjuje Kos. Tako pa bi bilo tedaj že 23 slučajev pri I—i kot jasno le grafičnih izločiti. Na drugem mestu je imenovati razne pisave za v in u. Ako razlikujemo pri v med položajem na začetku, sredi in koncem besed (zaznamuje se to s črtico po črkah, pred črkami in z obeh strani črk) in ako postavimo slučaje, v katerih je stal po v prvotno eden iz obeh redukcijskih vokalov, v posebno rubriko, razlikujočo v prvem oddelku pisavo prepozicije prefiksov vb — vi,z in pronomina vbsb, tedaj dobimo sledeči statistični tabeli A—B s pisavami I—VI: Tabela A. I. II. III. IV. V. VI. 11 vii- : 1 vuu- : — : _ • 5 vu- — 2 uu- 1 v- 4-vu- : 1-uv-: 3-u-: 2- v-: 9-vu- 1-uv- 14- u- 2- v- Tabela B. I. II. III. IV. V. VI. ' 2u : — 2 v : 3 v - : 2u- 2 v-: — 1 vuiz : 1 vuez 1 uuizem — : 6 uz- 1 vzem . 1 vzem — : 4-u- — : 4-u Temu nasproti kažeta tabeli za pisave prvotnih u in Q sledečo sliko na tabelah C—D z le dvema pisavama I—II: Tabela C. Tabela D. i. II. I. II. — : 2 u- 1 v-: 1 v- — : 4-u- —: 1-u- — : 12-u 3-u : 8-u 2-v : 1-v Primeri, našteti v tabelah. Tab. A I: V. 14 vuolu (dvakrat), ib. vuede (dvakrat), 18 vuecera, 20 vuez (za vesi), 21 vuelica, 23 vuenfih, 34 vueclne — vueclni, ib. vuezelie proti v. 6 vuernicom, 8 vueruiu, 30 vuoliu, 31 vueru, 32 vueliu. — V. 6 devuam, 9, 31, 34 fivuot proti v. 2 izpovuede, 7 izpovueden, 11 izpovued, 12 zvuet, 15 zavuizti, 29 miloztivi, 30 zlovueza, 32 vzovuef, 33 izvuolieni. II: V. 13 vuuraken. Ker je znak tu nedvomno na v in ker ni v odlomku nobenega drugega slučaja pisave z vuu, a se prefiks v- v odlomku piše v obeh v njem se nahajajočih primerih z v, bi bili upravičeni, videti tudi v gornjem slučaju v r prefiks, tedaj bi pa bilo potreba prišteti v tabeli po 1 primer pri IV pod 2 uu- 1 -un- in v tab. B pri VI 2 v- še 1 v. Proti temu bi govorila le neobičajnost tega sufiksa pri glagolu vratiti. III. V- 2 miloztiuvi proti v. 11 miloztiuVi. IV: V. 35 uueka, uuek brez znaka. V: V. 18 zueta, 26 tua, 32 tuo proti v. 1 zloueza, 3—4 zuetemu (trikrat), 3, 24 zuetei, 8, 25 zuete, 9 zuet, 12 ztuoril, 16 v ziniftue, 22, 24 tuoriv, 35 ugotouliieno. VI: V. 34 v(y) brez znaka. — V. 21 miloztivi, 32 tvoitni proti v. 23 ztvoril, 24 zvetim. Tab. B L: Vbsb V. 27 viiiz proti v. 3 vuez. Ker se tu piše redukcijski vokal, spadata oba primera prav za prav pod tab. A I. IV. Vbsb. v. 4 uuizem. Ker se tudi tu piše redukcijski vokal, spada primer pod tab. A IV. V: V. 14 u nepraudnei rote in najbrže tudi, kakor je bilo že gori -obrazloženo, v. 15 ulfi. Vb — z. V. 9 uztati in v. 15 v uzmazi, obakrat brez znaka. V bsb. v. 5—6 uzem (petkrat) in v. 7 uzeh, povsodi, kakor je bilo gori pojasnjeno, brez znaka. ■vb- in -v"b- sredi besed. V. 6—7 praudnim (dvakrat), 14 nepraudnei, 8 beufi. ■vb in ■v■b koncem besed. V. 10—11 grechou, 19 protiu. VI. Vt> V. 15 V uzmazi, 35 v Uuek proti v. 16 v ziniftue, 17 v pogla-:golani, 27 v moku. V"b~: V. 25 vzel, 32 vzcvuef, obakrat le z znakom. Vbsb. V. 24 v'zem proti v. 28 vzem. Tab. C I: V. 31 uzliffal, 35 ugotoulieno. — V. 8 vueruiu, 10 otpuztic, 26 liubo, 30 dufu. — V. 3—4 zuetemu (trikrat), 3, 20 creztu, 4 michaelu, 5 petru, 16 tomu, 16 emu fe, 19 bogu, 20 memu. 28 zlodeiu. II: V. 27 Vfe proti v. 33 vzti. Tab. D I: V. 5 mufenicom brez znaka. — V. 7 choku, 8 vueruiu (tu bi po pisavi, kakor je bilo že gori rečeno, moglo biti tudi vueruiu), 30 dulu proti v. 13 pomngu (dvakrat), 14 vuolu (dvakrat), 27 v moku, 30 vuoliu, 31 vueru, 32 vueliu. II: V. 22, 24 tuoriž (tu bi se po pisavi, kakor je bilo tudi že gori rečeno, tako isto moglo misliti na tuoriv; vendar glej o teh primerih še doli) proti v. 11 moiv. Ker je vseh slučajev, pni katerih nosi črka v ali u znak, oziroma stoji znak na zlogu s tema dvema črkama, v skupnem številu šestintrideset, a je drugih primerov sploh samo še dvanajst, postane vsaka domneva o zaznamovanju istinitega naglasa tudi v teh primerih zelo sumljiva, ako ni za njo posebnih tehtnih razlogov. Da je temu res tako, dokazuje statistika slučajev z u ali v. Za prvotni glas u imamo med 20 primeri le enkrat vfe, kar pa nam je nedvomno, analogno z Vmeti, prispodobi« grafični navadi, zaznamovati prepozicijo in prefiks v^. ozir. vbz z naglasnim znakom (v našem odlomku šestkrat, ali morda celo sedemkrat z znakom proti petkrat brez znakov). Prim. gori Kosovo pripomnjo ter pri Wattenbachu, Anleitung zur lat. Palaeogr. str. 96: »Namentlich wurden auch die Prae-positionen d und e, gewohnlich mit dem folgenden Worte zusammenge-schrieben, zur Unterscheidung so bezeichnet«. Kakor vfe je treba razlagati tudi enkrat vzem poleg enkrat vzem in šestkrat uzem. Za prvotno zvezo v z redukcijskima vokaloma je sploh kakor tudi za prvotno u redovna pisava u : 18 + 18 u proti 9 + 2 v. To je zanimivo zaradi izgovora prvotnega Vb — vb. Ako se v pronominu vbsb piše redukcijski vokal, kakor naravno, v nomiinativu sing. (v. 27 vuiz in v. 3 vuez) in po tem pač tudi v dativu plur. v. 4 uuizem, nastopa za pisavo grafično pravilo, ki velja sicer pri zvezi v z vokali. Tu pa nam statistika popolnoma jasno in ne-ovržno kaže, da je z ene strani1 normalni izraz za v na začetku besed kombinacija (ali kombinacije) iz v in u, 22 kombinacijskih slučajev proti 1 v, narobe stoji sredi besed 21 slučajev z u ali v proti 15 slučajem s kombinacijo u in v, pri čemer prevalira na začetku besed vu (18 vu proti 4 drugim kombinacijam), v sredi besed u (17 u proti 4 v), z druge strani pa je pri tem prava domena za akcentuaaijo na začetku besed s 13 slučaji z naglasom proti 9 slučajem brez naglasa (prim. v. 34 primete vuecfne vuezelie f vuecfni fivuot), narobe je sredi besed 26 slučajev brez naglasa proti 10 z naglasom. Toda tudi tu je teh 10 naglasov sredi besed nastalo v pretežni večini slučajev pod vplivom pisave na začetku besed. Na to kaže štirikratno vu z naglasom na zlogu, katerim se pridružuje še enkratno uv\ sicer se tako vu—uv sredi besed v 10 slučajih ne zaznamuje z akcentom. S tem vu pa stoji v zvezi tudi sporadično u sredi besed, kakor kaže v. 18 zueta viiecera z očividniina znakoma na u. A tako pojmujem tudi v. 26 tua in v. 32 tuo z znakom na zlogu ter še redkejše v. 21 rniloztivi (poleg v. 2 miloztiu^i, z jasnim znakom na v, v. 11 miloztiuvi in v. 29 milostivui) in v. 32 tvoimi (kjer je smer črtice preko o proti v). Neko zanimivo posebno stališče pa zavzemajo z u—v pisani refleksi za nazalni vokal qui censum dederunt« 51 imen, a na fol. 78 v. še 74 imen (pri enem stoji vrhu tega »cum filiis V«). Kos pravi, da je razlika v številu le 11, prav za prav pa je 12 + 18, kar je pač prezrl, in razlaga razliko z domnevo, da pisec seznamov ni doznal za imena vseh (str. 25). Proti takemu zaključku pa se dajo izreči še drugi pomiselki razen razlike v številu. Mikalo bi vezati 51 imen na f. 78 y- s številom 54 moških na fol. 1 v., a 74 + 5 imen na fol. 79 s številom 88 + 18 žensk na fol. 1 v. Toda to ni mogoče, ker so v prvem in v drugem se-znarnku imen pomešana moška in ženska imena. Moj slušatelj germanist prof. dr. Mente je po Forstemannovetn »Altdeutsches Natnenbuch« naštel v prvem oddelku 34 nedvomnih moških in 9 ženskih imen (11 je dvomnih), v drugem pa 39 + !V moških ,in 23 ženskih (12 je dvomnih). Iz tega pa tudi sledi, da je v obeh seznamih skupaj mnogo več moških (7S) nego jih navaja zapis na fol. 1 v. S tem pa je podana med zapisom in seznamom taka nepremostljiva diferenca, da moramo v seznamu predpolagati še druga imena nego ona, ki so mišljena na fol. 1 v. V tem slučaju bi pa končna dvojica »Azo, Minigo« pred »Isti sunt qui censum dederunt« le mogla najti nekaj opore za razlago, kakor sem jo jaz podal, ki sem našel isto dvojico skupaj pisano v listini posestne zamene pod škofom Abrahamom na severno-zahodnem koroškem te 1. ok. 975. (Freis. III 36 si.). Kos misli sicer, da je taka zaporednost imen »preveč slučajna, da bi kaj dokazovala« (str. 26), meni se pa le zdi nekam presenetljiva, tem bolje ker ni Minigo nikakor pogostno ime. Forstemann ga pozna iz 9. stol. le iz dveh mest pri1 Meichelbecku, Historia frisingensis; pri tem pa gre celo naibrže za eno in isto osebo. Drugo je seveda vprašanje, kako zvezati oboje časovno. Vsekako pa ostane celo vprašanje še odprto in potrebuje za reši-tv tudi sodelovanja germanista. Grimm (prim. Vondrak, Friz. pam. str. 45) je bil celo mnenja, da so nekatera imena morda slovanska, kar pa ni verjetno. Pri notici »Isti sunt testes concambii Abrah® episcopi et Adalperonis« se Kos strinja z menoj, da je druga oseba bavarski grof Adalbero I., ki je umrl 1. 972. Ista imena prič je našel Kos v tradicijskih aktih iz Adalbero-nove dobe (str. 27—28). Po Bitteraufu je zapis poznejši prepis. Toda, če je imel zapis kak zmisel, tedaj ni moglo to biti časovno mnogo narazen.. Nekega pomena je gotovo tudi dejstvo, da se v noticah .v kodeksu iz škofov spominja le Abraham lin ne morda tudi kateri izmed njegovih naslednikov ali prednikov in da ne gre nobena notica časovno navzgor preko njega; navzdol pa segajo očividno poznejši pripisi po Kosovih zaključkih le še v Egilbertovo dobo. Razen tega se tičejo važnejše notice v pretežni meri dejstev izza Abrahamovega časa. Vprašanje o Liutulfu (fol. 126 v.) je ostalo dalje nepojašnjeno, dasi je Kos mnogo novega pribavil (str. 27). Vprašanje o »constitutio Ranshofen-sis« (fol. 147 v. — 14§; prim. Kos str. 28) bi mogla morda bolje osvetliti natančna filološka analiza tekstov in podrobnejši študij cele zadeve. V zvezi z noticami prihaja Kos str. 26 si. glede dobe postanka slovenskih odlomkov do sklepa, da drugi in tretji odlomek nista mogla nastati pred 1. 9/2. (radi iste roke pri starejši notici o Gudago) in ne po 1. 1022. do 1023. (radi poznejše notice o Gudago in regensburško-ergoldinške notice na fol. 1 v.); isti1 čas postanka pa je pripisovati tudi prvemu odlomku, gornjo mejo radi paleografske analize, spodnjo tudi radi regensburško-ergoldinske notice in seznama imen po odlomku. Zelo verjetno pa je ravno radi poznejše notice o Gudago tudi, da je starejša, kakor je že bilo rečeno iz časa ok. 992, če ne še preje, in da spadata toraj drugi in tretji odlomek še v dobo Abrahamovo, prvi odlomek pa pripada po roki in vsebini še mnogo bolj nego drugi in tretji k bistvenemu prvotnemu delu vsega kodeksa ter ga je tedaj staviti po postanku gotovo tudi pred 1. 992. S tem pa je dan kot iniciator in glavni redaktor kodeksa škof Abraham, o katerem verno, kakor priznava tudi Kos str. 36, da je cerkev na Otoku ob Vrbskem jezeru, ki je bilo središče brižinskih koroških posestev »bogato obdaroval s cerkvenim orodjem in knjigami« in katerega imenuje tudi Kos ib. »ustanovitelja freisinško-koroškega posestnega stanja«. Da pa je slovenski jezik na Koroškem užival tedaj druge pravice in drug ugled nego pozneje, dokazuje znani starodavni in za slovenskega kmeta tako častni obred umeščanja novega vojvode na knežjem kamenu pri Krnskem gradu na Go-sposvetskem polju nedaleč od Vrbskega jezera, ki se ie vršil v slovenskem jeziku, ali pa sprejem Ulriha Lichtensteina še 1. 1227. s slovenskim pozdravom »buge was primi, gralva Venus«. Mogoče, da so značilne za dobo tudi zarote, pri katerih je Bavarska s Karantanijo tedaj iskala in nahajala zaslombo pri Slovanih, Cehih in Poljakih. Knjiga s slovenskimi odlomki se je rabila po brižinskem škofu nedvomno na Koroškem in ne morda kje v Panoniji. Tudi obširno škofjeloško posestvo, ki ga je daroval Oto II. Abrahamu I. 973., ne prihaja tu posebno v poštev. V duhovniškem pogledu je ostalo celo pod oglejskimi patriarhi, pa so brižinski škofje samo predlagali duhovnike (prim. Koblar, Loško gospostvo friz. škofov, Izv. muz. dr. na Kranjskem I 62). Svet je bil tudi še pičlo obljuden. Še 1. 1160. so našteli zemljišč slovenskih le 153, bavarskih že 94 (ti so se začeli naseljevati že ok. 1. 1030.) ter koroških 40 (Koblar, 1. c. str. 59 si.). Prvi se imenujejo Sclaui, zadnji Karentani. Ti so bili, kakor kažejo imena iz 1. 1291., n. pr. Ztoyan, Zobodin i. dr., tudi Slovenci, pa je zanimivo, da so jih razlikovali od Slovencev domačinov. Jezikovno spadajo slovenski odlomki po mojem mnenju v Karantanijo in ne v Panonijo, kakor je mislil Jagiič (prim. Arch. XVIII 600), pa se zgodovinski in jezikovni podatki medsebojno podpirajo ter lepo skladajo. Da je bil kodeks v rabi še po škofu Abrahamu vsaj pod Egilbertom, zato govorita notici na fol. 1 v. Morebiti pripadata tej dobi še tudi z roko »mlajšega tipa«, kakor pravi Kos str. 8, pisana govora na koncu kodeksa. Ni li pa v kodeksu še kakega drugega migljaja o trajanju in načinu rabe knjige? V četrtem poglavju (str. 29 si.) podava Kos kritičen pretres važnejših faktov iz Abrahamovega življenja kakor o poreklu in pregnanstvu ter o ustanovitvi proštije na Otoku. Pri tem opozarja, da je bil Abraham 1. 979. v Brumptu v Alzaciji (prim. k temu Novotny, Ceske dejiny I 1, str. 594), 1. 981. pa v Monakovem in v Schaftlarnu južno od Monakovega. Iz tega pa seveda ne sledi, da ni bil kake čase tudi na Koroškem in na Otoku. Nedvomen dokaz za to so gotovo slovenski odlomki, ki so prišli v kodeks vendar po praktični potrebi in za katere je z ozirom na vse momente skrajno neverjetno, da bi bili nastali šele in samo pod njegovima naslednikoma Ooteskalkom in Egilbertom po 1. 993. Vsekako zahteva Abrahamova osebnost še vedno obširno samostojno monografijo, predvsem seveda njegovi stiki s Koroško. Raztegnilo bi1 se to pač najbolje na študijo brižinskega gospostva na Slovenskem v X. in XI. stol. sploh. Jz podrobnosti bi omenil, da je Abrahamovo starotestamentsko ime v vrsti tako rekoč tradicionalno praviloma nemških imen tedanjih brižinskih škofov vendar le precejšnja izjema (Freis. III 43). V obče bi pa zgostil vsa raz-motrivanja o postanku in domovini slovenskih odlomkov v stavek, da zavzemajo izsledki na splošno vedno bolj pravec v smeri dopustitve njihove časovne blizosti in Abrahama kot njih iniciatora. Kosovi razpravi, h kateri sem si dovolil dodati kot filolog z vidika fololoških interesov svoje pripomnje in programatične želje, se mora priznati, da je napisana vseskozi kritično in oprezno, morda celo malce namenoma preoprezno. Ž njo smo storili velik korak naprej i glede paleo-grafskega spoznanja na sploh i glede medsebojnega razmerja med poedi-nimi slovenskimi odlomki ter njimi in vsem kodeksom posebe. Ustvarjena je ž njo nova trdna podlaga, nadaljnjim študijam pa se odpirajo še bolj v raznih smereh novi vidiki Sn nove poti. Pripomba. O. dr. M. Kos, ki je bral moje opazke v korekturi kakor jaz njegovo razpravo, me je opozoril na sledeča dopolnila k razpravi in opazkam. Vsebinski popis v razpravi je skrajšan izvleček iz popisa, katerega je napravil po originalu 1 1922. v Monakovem. V tem popisu ni opuščen noben tekst. Tekst na f. 72, o katerem pravi, da govori o raznih-cerkvenih vprašanjih, je v polnem popisu prepisan v celoti. F. 158 pred drugim slovenskim odlomkom je prazen. Vprašanje, ali je bil tekst con-fessio generalis, kakor ga predstavlja prvi slovenski odlomek, kdaj v zvezi s predidočimi obredi pri obiskovanju in maznljenju bolnika, bi mogel razrešiti zgodovinar liturgiičnih obredov v 10. aH 11. stol. Sicer pa con-fessio generalis ne sledi neposredno za temi obredi temveč so med temi in ono vrinjene antifone ob priliki procesij in formule o posvečevanju voska. Podpičje pred »Ex concilio Rotomageno« na str. 6 je tiskovna napaka. bolje bi bilo tu staviti vejico. Istotam se »Unde supra« nanaša na tekst o ubijalcu očeta in matere, zato bi lahko citat »f. 84« stal tudi za besedama »unde supra«. Monakovsko rokopisno gradivo, citirano po »Doneskih za zgodovino Škofje Loke«, str. IV. je iz veliko kasnejše dobe (od 13. stol. dalje) (in pri paleografskem primerjanju s teksti iz 10. in 11. stol. ne prihaja v poštev (prim. Notizenblatt 1858, 317). Podpisi škofa Abrahama v neki listini, izdani okt. 968 v Ravenni1 in v buli papeža Ivana XIII., izdani 26. maja 969 v Rimu se niso ohranila v originalu; zato iz podpisov ne moremo razbrati originalnih grafičnih potez (gl. Bohmer-Ottenthal. Regesta imperii, II, 2. 474, 495). O kakih drugih originalnih podpisih ali zapisih škofov Abrahama ali Egilberta ni mogel Kos nič dognati, tudi študij freisinških tradicij v Bitteraufovi izdaji je dal le negativen rezultat. Priznam pa, pravli Kos. da je število oseb v Regensburgu in Ergoldingu, omenjeno na f. 1 v., težko kombinirati s seznamom osebnih imen na f. 78 v. — 79, vendar je roka obeh zapiskov ista. Osebno ime Minigo je na Bavarskem res bolj redko, vendar kaže pogled v register Bitteraufove knjige, da se je v 8. in 9. stol. vendarle uporabljalo: isto velja o imenu Abraham: poleg škofa so se tako zvali v 8.—11. stol. tudi nekateri drugi Bavarci (gl. register pri Bitteraufu). Bibliografija. (Za leti 1922 in 1923.) Sestavil dr. J. Šlebinger. Kratice: Č = Čas; ČJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino; ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje; DS = Dom in svet; GMDS = Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, A = Zgodovinski del, B = Prirodoslovni del; LZ = Ljubljanski zvon; Pop. = Popotnik; SN = Slovenski narod; SU = Slovenski učitelj; UT = Učiteljski tovariš; ZUZ = Zbornik za umetnostno zgodovino; RES = Revue des etudes slaves; ČMFL = Časopis pro moderni filologii a literatury; ČJL = Československo-jihoslovanska liga; EO = L' Europa orientale. I. Jezikoslovje. Avšič Martin, Slovarski doneski iz brežiškega okraja. ČZN XVII, 104—5. Popravki in dodatki h gradivu, objavljenemu v CZN XI. Belič Aleks., Les rapports mutuels du serbo-croate et du slovene. RES I, (Pariš 1921), 20 - 7. Benkovič Alojzij, Slovensko-latinski-nemški rastlinski imenik slovenskih dežel. Izdala Slov. šolska matica v Lj. 1922. 8°. Ref.: Jak. Zupančič: LZ 23, 318-9. Bratun Ivo, Ostanki tirolskih naseljencev v Sorici. Slovenec 18. 8. 23, št. 185. Breznik Anton, Jezikovne ocene. DS 23, 26 — 8: Stan. Krakov, Kroz buru, 1921. — F. S. Finžgar, Iz modernega sveta. Roman, 1922. — Borisav Stankovič, Nečista krv (1917). DS 23, 88. — Isidora Sekulič, Djakon Bogorodičine Crkve. Novela (1919). DS 23, 123. Presoja skladnjo in frazeologijo jezika v teh delih. Podčrtava predvsem tuji vpliv v rečenicah in v besednem zakladu. — Naše jezikovno edinstvo. DS 22, 138 — 9. (Zgodovinski pregled problema o razmerju med slov. pismenim jezikom in srbohrvaščino.) — O slovenski izreki. SU 23, 4—7, 43 — 5, 58—60 (še ne-končano). Derganc Fr., Filozofski slovar. Pop. 22, 23 (nadalj. iz prejšnjih letnikov). 2. Eržen France, Slovarček tujk. Mladika "IV? št. 1 —12 (priloga z drobižem). Glonar Joža, Narodno edinstvo in folklor. Jugoslavija 22, št. 245. — Naša geografska nomenklatura. Jugoslavija 22. št 244. — Iz naše geografije. Jugoslavija 22, št. 261. —- Problemi našega književnega jezika. (O članku dr. Milivoja Pavloviča v Srpskem knj. glasniku 16. nov. 22). Jugoslavija 22, št. 299. — Konservativnost v knjižnem jeziku. (Poročilo o Aleks. Beliče vem članku v Novem listu 4. jul. 23) Slovenec 23, št. 163. — Sintetična terminologija. (O S. Ferjančičevi „Začasni nem.-slov. kemijski terminologiji".) Slovenec 23, št. 169. — f Maks Pleteršnik. Slovenec 23, št. 207. Grafenauer Ivan, Naglas v nemških izposojenkah v slovenščini. (Donesek k zgodovini slovenskega naglasa) Razprave I, 358-391. Ilešic Fran, Maribor in Ljutomer. ČZN XVII, 76—89, z do-stavki v ČZN XVIII, 1, pod črto. — Brežice, Solčava. (Prispevek k zgodovini naših krajevnih imen.) ČZN XVIII, 1-16. Izreka trdega „l"-a v slovenščini pri šolskem pouku. Razpis pokrajinske uprave, oddelek za prosveto in vere 24. 3. 22, št. 1208, objavljen v SU 22, 118. Vlado K.: „L" in „o". UT 21.12 22, št. 51. Kelemina Jak., Nekatere slovenske tujke. ČZN XVII, 101—4. — Dr. Primus Lessiak: Die karntnischen Stationsnamen. Mit einer ausfiihrlichen Einleitung iiber die Karntner Ortsnamenbildung. Carinthia 1922. ČZN XVIII, 107-9. (Ocena.) Kern F. J., A complete pronouncing Dictionary of the English and Slovene languages. Popoln angleško-slovenski besednjak z angleško izgovarjavo. Tisk Ameriške Domovine, Cleveland, Ohio. 1919. V. 8°. 273 str. Ref.: Fran Miklavčič: Č XVI, 149-150. Koštial Ivan, Etimološke bilješke. Južslov. Filol. II, 308 — 310. 1. slov. „komaj2. slov. „finka", 3. slov. „punca\ — Gjuro Szabo, O značenju topografskog nazivlja u južno-slavenskim stranama. (Jugoslav. Njiva II.) GMDS II—III, A, 52—55. (Ocena.) Kovačič Jak., O slovniškem pouku. UT 22, št. 19 — 23. Ljubša M., Nekaj o naših krstnih imenih. Straža 10. 8. 23, štev. 90 Mazovec Iv., Naš jezikovni problem. Slovenec 22, št. 1. — Pravopis in zakonodajna avtonomija. Slovenec 23, št. 74. Murko Mat., Slovenski jezik v Jugoslaviji. LZ 22, 385—395. (O istem predmetu v srbohrvaščini v zagrebški Novi Evropi.) Musič Avg., Moči i morati u slovenskom jeziku. Rad Jugoslav. akad. u Zagrebu, knj. 227 (1923), 1—58. — Slovensko (n)obeden. Rad Jugoslav. akad. u Zagrebu, knj. 224 (1921), 190—220. Prim. Fr Ramovš, Slavia II. 11—7. Petrič Anton, Zagovorna knjiga. Ponatis rokopisa iz 1 1840 objavil dr. Nikolaj Omersa. ČZN XVII, 96—100. t Pleteršnik Maks, u. 13. 9. 23 v Pišecah. Nekrologi: Mladika IV, 398. — Jutro 14. 9. 23, št. 215 in 16. 9. 23, št. 217. — A. Debeljak: Jutranje novosti I, št. 190. — Dr. Joža Glonar: Slovenec 14. 9. 23. št. 207. — Maks Pirnat: Tabor IV, št. 213. — Fort. Lužar: SU 23, 141.--ič: Mlada Jugoslavija, 23,224—5. Ramovš Fr., Deklinacija slovenskega imena oča — oče < otbcb. Razprave I, 392 — 400. — Drobnosti iz slovenske gramatike. Slavia I, 27 — 37; 228—241. 1. Opazke k y-ju. 2. Konzonantične asimilacije pred sufiksoma -bsko in -bstvo. 3. Refleksi za prvotni skupini zdi in zgi. — Jan Baudouin de Courtenay. ČJKZ III, 150. — K poznavanju praslovanske metatonije. (Slov. a, shv. a — a iz novoakutiranih % in b.) Slavia II, 205—231. — O slovenskem novoakutiranem o > o, q, o. Južsl. Filol. II, 227—239. — P. Stanislav Škrabec: Jezikoslovni spisi I, 1.—4. snopič. Slavia II, 115 — 123. (Ocena) — Teden. (Popravek k ČJKZ III, 56.) ČJKZ III, 153. — Une isoglosse čakavo-kajkavienne. RES 23, 48—58. Skubic Ant., Pokrščevanje krajevnih imen v kočevskem in ribniškem okraju. (Odgovor na članek dr. Planinskega-Ogrina v SN 23, št. 152, 153.) Slovenec 23, št. 205—207. Slavič Mat., Prekmurski jezik. (Iz spisa „Naše Prekmurje".) Mladika IV, 354-5. Slovarček slovenskih strokovnih izrazov za tiskarne in knjigoveznice. (Sestavil I. Matičič.) Lj., 1923. Založilo društvo tiskar-narjev v Sloveniji in S. G. R. J. podružnica v Ljubljani. M. 8°. 19 str. Svetlič Rikard, Kazalo krajev na zemljevidu slovenskega ozemlja. Založila Slov. Matica v Lj., 1922. 8°. 178 str. Šašelj Ivan, Belokranjski pregovori in reki. Zapisal v Adlešičih. DS 22, 48. f Štrekelj Karel, Historična slovnica slovenskega jezika. Izdalo s podporo Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu Zgodovinsko društvo v Mariboru. 1922. V. 8°. 139 str. Snopič 1—3. (Ni več izšlo.) Vsebina: Slovenski slovničarji. Slovenska grafika. O pravopisu O glasovih slovenščine po njih izreki. Razmerje med glasovi našega jezika in glasovi stare slovenščine ter drugih jezikov. Ref.: J. A. Glonar: LZ 22, 437—8. — Fort. Lužar: SU 23, 92. — M R.: DS 22, 411-3. Tesniere Lucien, Sur quelques developpements de nasales en slovene. Bulletin de la Societe de linguistique de Pariš. Tome XXIV, num. 73. (Pariš 1923), 150—182. Tominšek Josip, Praprotnikov Slovensko-nemški slovar. Predelal dr. —, ravnatelj gimnazije v Mariboru. I. del. Slovensko nemški. V Lj., 1921. Založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. V. 8°. 214 str. Turna Henrik, Krajevno imenoslovje. Jadranski almanah za 1. 1923, 127—158. (Nekritično.) Veber Fr., O razmerju med besednim in stvarnim doživljajem. CJKZ III, 134—149. Wiesthaler Fran, Latinsko-slovenski ročni slovar. Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in uredil —, gimnazijski ravnatelj v pok. Tiskovne stroške pokril dr. Anton Bonaventura Jeglič, škof ljubljanski. Lj. 1923. 4°. XXXI -f 352 str. 1. snopič. „CJvod o latinskem jeziku' (str. IX—XXX) spisal dr. Josip Tominšek. Knjiga obsega iz slovarja od A-Caaroesi (Ni izšlo v knjigotrštvu.) Žunkovič Davorin, O naših krajevnih imenih. Straža XIV (1922), št. 31, 33, 42, 44, 46, 48; 49. II. Slovstvena zgodovina. Almanah katoliškega dijaštva za 1. 1922. V Ljubljani. 1922. 101 str. Ref. I. H. Luč XVIII, 165-6. — N. Velikonja. Socialna misel 22, 288. Antologija savremene jugoslovenske lirike. [Sestavila] Mirko Deanovič i Ante Petravič. Split. 1922. [Z bibliografijo.] Slovenska lirika na str. 62—76, 178-217, 303-18. (Aškerc Anton.) Desetletnica Aškerčeve smrti: Fr. Bevk: Mladika III, 189—190. — Fr. Govekar in M. Zamik: SN 22, št. 132. — Fr. Govekar: Iz neobjavljenih pisem. V spomin 10letnice A. pogreba. SN 22, št. 134, 135. — M. Koinanova: Slava A. spominu. Jugoslavija 22, štev. 134. — Manom velikega pesnika. Jutro 22, št. 137. — Dr. Iv. Pregelj: Aškerčeva umetniška oblika. (Površna glosa ob prvi 10 letnici njegove smrti.) DS 23, 23—26. — „Stara pravda" A. Aškerca. Tabor IV, št. 30. — Joža Glonar: Aškerc v Šmarju. LZ 23, 171—6. — M. Šnuderl: Aškerčeva rojstna hiša razpada. Po SN: Tabor III, št. 142. — H. W e n d e 1: Aus drei Kulturen. Berlin. 1922. Str. 228—37. — I. Zoreč: Slovenske pohl'ady 23, 46—8. — Vybor basni A.Aškerce. Preložil Jaroslav Vrchlicky. S uvodom dr. Jar. Boreckeho. V Praze, J. Otto 1923. 8°. 80 str. (Sbornik svetove poesie, svaz. 143.) Ref. Vaclav Burian: Vrchlickega prevod Aškerčevih poezij. LZ 23, 709-711. Babic Jovan J.: Slovenci i njihova književnost. Prosvetni glasnik 23, 613—21, 693—9. Joža Glonar: Slovenec 31. 12 23. Bajuk M., Narodna pesem v sekiricah [bibliografija]. Pevec 1921 — 1923 in dalje (v vseh štev.). [Beg Antej, Pozabljeni jubileji. (F. J. Repež, J. N. Primic, P. Dajnko, O. Caf, D. Hostnik, A. Brezovnik.) SN 26. 8. 23, št. 194. Bevk Fr., Krizantema v gumbiiici. (Niz primorskih kulturnih delavcev.) Mladika III (22), 20. — Prim. Vinko V.: Mladika II, 312 - 5. — Iv. Cankar ob 3. obletnici njegove smrti. Mladika III, 29—30. — Pogovor s Finžgarjem. Mladika III, 310—1. (Bile Janez.) Fran Ilešic: Slovenački prevod Mažuraničeve pesme „Smrt Smail-age Čengiča". Priloži II, 1 — 14. Borko Bož, Slovenski prevodi Petofija (v prekmurščini). Tabor 22, št. 149. — K. Schonlierr (K premieri drame „Ono" v mariborskem nar. gledališču). Tabor IV, št. 44. (Borštnik Ign.) Ivo Peruzzi: Ob triletnici smrti. Jugoslavija 23. 9. 22, št. 219. — Milan Vrbanič: Savremenik, 23, 122—4. Breznik Anton, gl. Ušeničnik Aleš. t Brezovnik Anton, u. 20. nov. 23 v Vojniku: Nova doba V, št. 133. — Ant. Petriček: UT 23, št. 48, 49. Brinar Jos., A. M. Slomšek. Nova doba IV, št. 110—2. (Cankar Ivan.) Kres I (1921), št. 5—6: Ivanu Cankarju posvečena številka: I Cankar. 71—9. — A. Podbevšek: Kurent. 1876-1918. 79—84. — 1. Cankar: Kako sem postal socialist. 85—7. — Albert Širok: Pri Iv. Cankarju. 87—92. — Štefanija Ravnikar: Cankarjev pokop. 92. — Krčan: Nekaj spominov. 93—4. — Ign Mihevc: Poredni Cankar. 94. — Iv M.: Tri iz njegovega življenja (Cankarjeva muha. C prijatelj otrok. C. družabnik.) 95 — 6 (—) Dogodek iz krčme sodruga I. Cankarja. (Odlomek iz njegovega predavanja na tržaškem „Ljudskem odru" 1. 1913.) — Bur-žuazija je odrekla delavnemu ljudstvu kulturo. (Iz C. predavanja na tržaškem „Ljudskem odru"). Naprej VI, št. 7. — Ob tretji obletnici njegove smrti: Fr. Bevk: Mladika III, 29—30. — 4. obletnica: Rad. Rehar: Tabor III, št. 279. — Sr. Kosovel: Jutro 22, št. 292 (201etnica 2. izd. Erotike.) — Fr. Erjavec: Iz C. delavnice. (Inačica črtice „Velika maša".) LZ 22, 726—733. — Jos. C. Oblak: Spomini na „Zadrugo". Ob petletnici C. smrti. Jutro 22, št. 298. — Gustav Strniša: Popotnik. (Spomin na Iv. C.) Jutro 22, št. 103. — M. Zarnik: Hlapci. Petdejanska drama Iv. C. (Ob otvoritvi sezone.) SN 22, št. 230, 231. — Uroš D ž oni č: Srp. knj. glasnik, NS, 9, 509—18, 594—604. — B. Vybiral: Archa, 22, 226—8. — Srečko Kosovel: Materin obraz iz Cankarjevega „Mojega življenja". Ženski svet 23, 25—6. — Isti: Lepa Vida v duši Cankarjevi. Ravno-tam, 193—194. — Joža Glonar: Cankarjev „Bebec Martin": LZ 23, 719—20. — Fr. Ilešic: Cankarova vinjeta „0 človeku, ki je izgubil prepričanje". Priloži II, 78—80. — Fr. Juvančič: Iz neobjavljenih pisem Iv. C. Gledališki list 21/2, štev. 11. — Milan Skrbinšek: Romantične duše. Ravnotam 22/3, št. 1. — O. Šest: Hlapci. Ravnotam, št. 2. Cvelbar Jos., Iz dnevnika J. Cvelbarja. Naprej VI, št. 244—7, 250—2. t Čebokli Andrej, u. 17. okt. 23 v Kredu pri Kobaridu. DS 23, 345. — Joža Lovrenčič: Slovenec 23, št. 236. Dante. (1321 — 1921.) Ob šeststoletnici smrti velikega genija. Izdal in uredil dr. Alojzij Res. Založila Kleinmayr & Bamberg. Ljubljana MCMXXI [izšlo 1923]. 4°. X + 304 str. Prinaša poleg drugega: Jože Debevec: D. v slovanskih prevodih, str. 71—84. — O. Župančič: Pekla peti spev, 87—92. — Jos. Puntar: D. in problem Prešernove »Nove pisarije", 95—260. — Milko Kos: Dantejevi sledovi med Jugoslovani, 271—6 V italijanski izdaji tega zbornika [Gorizia Giov. Paternolli MCMXXI — recte 1923] zavzemajo ti prispevki sledeče strani: Župančičev 77—85, Puntarjev 91—144, Kosov 155—60 (natisnjen tudi v EO 22, 146—9), Debevčev 163-176. (—) Dantejeva številka Mladike II (1921), št 17—18. Prinaša poleg d> ugega : Jož Puntar: Slovenska moderna in Dante. — Aleša U š e n i 5 n i k a prevod 33. speva »Raja". — Vene. Bele: Dantejeva jama pri Tolminu. Po S Rutarju. Debeljak Ant., Jean de La Fontaine (1621—1695). LZ 22, 311—4 (z oceno Iv. Hribarjevega prevoda Lafontainovih basni, I. del). — Francosko-jugoslovanski slovstveni stiki. SN 22, št. 129. Debevec Jož., Iv. Graf ena uer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva. (1920). DS 23, 29—30. (Ocena.) — Romantika. Mentor XIII, 53—6, 82—5, 113—5. (Detela Fr.) Sedemdesetletnica. Fr. Bevk: Mladika III, 66 (s sliko). — Dr. Ivan Pregelj: Kol. Moh. družbe za 1. 1922., 74—6 (s sliko). — f Prof. dr. Josip Marinko. Mentor XII, 70—3, 97—9, 129—132. — Luka Svetec. Moh. kol. za 1. 22, 65—73 (s sliko). (Dežman Karel.) Fr. Dr eni k: Dežman — uskok. SN 22, št. 191. — Dr. Fr. Kos: Ob stoletnici D. Dežmanovega (C. Desch-mann) rojstva. GMDS II, B, 52—6. (Seznam Dežmanovih prirodo-pisnih člankov.) Erjavec Fr., Literarno-historične beležke. DS 23, 245—6. (Popravki k S.Jenkovemu življenjepisu.) (Finžgar Fr. S.) Petdesetletnica: Mladika II, 74 — 5 (s sliko). — Iv. Pregelj: Moh. koledar za 1. 1922., 76 (s sliko). — Fr. Bevk: Pogovor s F. S. Finžgarjem. Mladika III, 310—1. (Franul de Weissenthurn Vinc.) Mil. Bekar: Mladika III, 127 (po Gr. Jerebovem članku v LZ 1892). Funtek Ant., O besedilu naših popularnih pesmi. LZ 22, 641—8, 705-715. G : Narodno pozorište u Ljubljani. Srp. knjiž. glasnik, NS, 9, 480. (Gangl Engelbert.) Petdesetletnica: Jutro 11. nov. 23, št. 265. — Slavnostna številka UT 6. nov. 23, št. 45: Uvodnik: Jubilar, mož dela in ustvarjanja. — Andr. Rape: V delu za mladino. — Ivo Trošt: Urednik „Zvončka" in njega ustanovitelj. — Tone Gaspari: G.— pesnik. — Rud. Dostal: Dramatik, kritik, estet. — L. Jelene: Organizator slovenskega in jugoslovanskega učiteljstva. — Iv. Dimnik: Urednik ^Učiteljskega Tovariša". — Pav. Plesničar: G in UJU. — Rad. Grum: G. kot politik. — Iv. Bajželj: G. Sokol. — Ferd. Juvanec: Organizator slovenskega šolstva po prevratu. — Fr. Škulj: Prvo srečanje. — Ant. Hren: Pred 25. leti. — Fr. Črnagoj: G. govornik. — Mir. Pretner: Trnjeva pot. — Iv. Dimnik: Životopis. — UT 23, št. 46: Belokrajina E. Ganglu ob njegovi 50 letnici. — Proslava G. 50letnice. — Mih. M. Sta-nojevič: Učitelj 23, 233—5. Glaser Janko, Nekaj pripomb h Grafenauerjevi „ Kratki zgodovini slovenskega slovstva". ČZN XVIII, 54—6. — „ Kratko po-pisanje življenja sv. Alfonza Marije od Ligvorija". (Bibliogr. beležka.) CZN XVIII, 106. (Glaser Karel.) Ant. Dolar: Prof. dr. K. G. (K desetletnici njegove smrti.) Tabor IV, št. 161. Glonar Joža, Aškerc v Šmarju. LZ 23, 171—6. — Knjige »Goriške Matice". Jugoslavija 22, št. 280. — Literarni odnošaji med štajerskimi Slovenci in Nemci v predmarčni dobi. II. Iz pisem v literarni zapuščini R. G. Puffa. Pisma Dav. Trstenjaka. ČZN XVIII, 32—43, 70—77. — Martin Pegius (Pegie, Pegeus) iz Polhovega gradca. (Iz delavnice ^Slovenskega biografskega leksikona".) LZ 23, 691—7. — + Nestor Memnonovič Petrovskij. (Poglavje iz rusko-slovenskih stikov.) LZ 22, 226—231, 300—6. — Simon Gregorčič. (Predavanje v ljubljanski „Soči* dne 21. jan. 22.) Jadranski almanah za 1. 1922., 159—173. (O Dom. Stnbrnega študiji o Gregorčiču in z dodatki o Dragojili Milekovi.) — Slovenski biografski leksikon. Jugoslavija 22, št. 155, 180. (Prim. o Slov. biogr. leksikonu: Jutro 22, št. 164 in Iv. Mazovec: Slovenec 22, št. 152.) — Hermann Wendel. Jugoslavija 26. 8. 22, št. 195. — f Jos. Stritar. Prager Presse 29. 11. 23. — Slovenska narodna glasba. Jugoslavija 5.10. 22, št. 229. — Naš prijatelj Jopson. Mladika, 23, 275—6. Goestl Fr., Nekaj jubilejev. (Iv. Nabergoj, p. Lad. Hrovat, Jos. Nolli, Jos. Marn . . .) SN 22, št. 75. — Slovenske operne skladbe in libreti, SN 22, št. 192, 199. Govekar Fr., Ahasverus Primus. (K 80letnici dr. Pavla Tur-nerja.) SN 22, št. 23. — Bohinjski Herodot. (K odkritju spominske plošče na rojstni hiši pisatelja dr. Jan. Mencingerja.) SN 22, it. 152. — Desetletnica Aškerčeve smrti. SN 22, št. 132, 134, 135. — Jos. Holeček. Povodom 701etnice njegovega rojstva. Holeček in Jugoslovani. Jutro 23, štev. 48. — O dveh pesnikih. (France Zbašnik in Vlad. Vi drič.) SN 22, št. 29, 30. — O pisateljih in njih modelih. SN 22, št. 53. — Spominu Fr. Maslja-Podlimbarskega. SN 22, št. 142. — Spomini na Stritarja. Jutro 27. 11. 23, št. 278. (Listek.) t Gradišnik Armin, u. 2. 1. 21. Fr. Krajnc: Ob spomeniku Armina Gradišnika, ustanovitelja Zaveze slov. učiteljstva. UT 22, št. 42 (s sliko) in v Novi dobi IV, št. 122—126. (Gregorčič Simon.) Simon Gregorčič. Napisal dr. Dominik Stri-brny. (Poslovenil in dodal »Epilog prelagatelja" ter »Register" Joža Glonar.) Tiskovna zadruga v Lj. 1922. 8°. 152 + (IV) str. (.Pota in cilji", 10. zv.) Ref.: Dr. L. R.: Č XVII, 260. — Dr. Iv. P r eg el j: DS 22, 287. — Njiva II, št. 3, 63—4. — Mladika III, 156—7 (ponatisnila oddelek: Kako sprejema Gregorčiča njegova domovina?) — L. Tesniere, RES, 22, 326—7. (—) Gregorčičeva številka Mladike II, št- 21 — 22: Pastuškin: Pevcu preroku. V 15. letu S. G. smrti. — Dr. Joža Lovrenčič: S. G. Ob 15. obletnici njegove smrti. — Fr. Žgur: S. G. (pesem). — Vene. Bele: Olepševalne rime pri G. — G. B.: Premišljevanje. Posvečeno S. G. — Fr. L.: G., ljubljenec vseh. — Hen. Hebat: Slovo od Rihemberga. — Gregorčičevo pismo v verzih (nečakinji Kristini Vrčon v Trstu) — Gregorčičeva samooznačba. (Jož. L ovr enčiče v slov. prevod Gregorčičeve rimane prošnje min. Gautschu za pokoj. Nemški izvirnik je priobčen po SN na ovitku Mladike.) — Pismo (Ant. Črva dne 26. 8. 82) S. Gregorčiču. (—) Argus [J. Samec]: S. Gregorčič med Italijani. LZ 23, 463—4. — Joža Glonar: S. G. (Predavanje v ljubljanski »Soči" 21. 1. 22.) Jadranski almanah za 1922, 159—173. — Iv. Cankar: Posvečenje S. Gregorčiču. Odlomek. Tam, str. 174. (Ponatis iz DS 20.) — Jutro 22, št. 279. I. St., Donesek k zgodovini slovenskega gledališča. (Ant/Levec v Sevnici.) Tabor IV, št. 203. Ilešic Fr., Monakovska »Jugend" ob pričetkih naše moderne. Njiva II, 28—33. — Prispevek k zgodovini slovenskosrbskih literarnih odnošajev. (Posnetki iz knjige Jov. Grčiča »Portreti s pisarna" I., in z dodatki iz „Stražilova".) LZ 23, 250—2, 314—5. —^ „Sin kmečkega cesarja". (Zgodovina in Jurčičeva povest.) Jutro 23, št. 54. — Slovenski pjesnik Val. Vodnik i Napoleonov katekizam. Buličev zbornik. 625 — 632. — Zagrebački primerak Bohoričeve slovenske (slovenačke) gramatike, 1584. Južsl. Filol. II, 211—6. — Zajednički rad Matice Slovenske i Matice Hrvatske. Jugoslov. njiva, 23,1,347—50. — Vliv češke knihy na slovinskou v prvni dobe narodniho obrozeni. Sbornik filologicky VII, 184-213. (Pohlin in Čehi, Jarnik in Čehi.) J-n [Stibler Miloš], Osemdesetletnica Bleivveisovih »Novic". Jutro 23, št. 155. t Janežič Ivan, u. 15. 6. 22. Slovenec 22, št. 136. Jankovič Ljubica: Iz slovenačke književnosti. Glasnik profe-sorskoga društva 22, 49—64. (Jeglič Ant. Bonaventura.) K srebrnemu jubileju škofovanja in k zlatemu mašništva. Mentor XIII, 109. — Mladika IV, 207-8. — Slovenec 23, št. 118. f Jelene Vitomir Fedor, u. 10. apr. 22 v Lj. Nekrologi: Jugoslavija 11. 4. 22, št. 84. — Jutro 22, št. 86, 88. — Ant. Skala: UT 22, št. 32. Jenko Simon, Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel F1 e r e. Z risbami okrasil Franjo Stiplovšek. Učiteljska tiskarna v Lj., 1923. 8°. Lil -f 107 str. Vsebina: Življenjepis (str. Vil—Lil). Izbor pesmi in povesti. Tolmač (91—104). (—) Fr. Erjavec: (Popravki k S. Jenkovemu življenjepisu.) DS 23, 245—6. — Makso P ima t: Pesnik S. J. (Govor ob priliki odkritja spominske plošče na hiši, kjer je umrl.) Tabor IV, štev. 216, 217. Jopson N. B.: Impressions from a journey of study in Slo-venia. The slavonic review. II, 171—2. = Slovenec 8. 7. 23. Jotič A. St. Istorija slovenačke književnosti. Beograd. 1920. 108 str. Fr. Ilešič: Prosvetni glasnik 21, 473—8. — U. Džonič: Ravnotam 2?, 500—5, 561-6. — Isti. Priloži II, 95 -9. Jurčič J., Spisi. Uredil dr. Ivan Grafenauer. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 8°. I. zvezek. 1922 275 str.: Uvod (Jos. Jurčič, življenjepisna črtica, stran 3—13). Narodne pravljice in pripovedke. Spomini na deda. Jurij Kozjak. Jesensko noč med slovenskimi polharji. Domen. Dva prijatelja. Opomnje (str. 267-274). II. zvezek. 1923. 287 str.; Jurij Kobila. Tihotapec. Vrban Smukova že-nitev. Kloštrski žolnir. Grad Rojinje. Golida. Opomnje (262—286). III. zvezek. 1922. 238 str.; Deseti brat. Nemški valpet. Opomnje (227—238). IV. zvezek. 1919. 244 4-(III) str.: Cvet in sad. Hči mestnega sodnika. Kozlovska sodba v Višnji gori. Dva brata. V. zvezek. 1917. 187 +(III) str.: Sosedov sin. Sin kmetskega cesarja. Mej dvema stoloma. VI. zvezek. 1919. 212 + (II) str.: Doktor Zober. Tugomer. Opomnje (209-212 + 11). VII. zvezek. 1922. 195 str.: Lepa Vida. Lipe. Pipa tobaka. Moč in pravica. V vojni krajini Pravda med bratoma. Opomnje (180—194). VIII. zvezek. 1923 216 str.: Ivan Erazem Tatenbah. Bojim se te. Črtica ii življenja politjcnega agitatorja. Telečja pečenka. Sest parov klobas. Po tobaku smrdiš Ženitev iz nevoščljivosti. Andreja Pajka Spomini starega Slovenca. Opomnje (191—215). IX. zvezek. 1923. 240 str.: Rokovnjači. Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ko je krompir kradel. Ponarejeni bankovci. Opomnje (207—239). X. zvezek. 1923. 219 str.: Slovenski svetec in učitelj Veronika Dese-niška. Opomnje (187—218). L. Tesničre: RfiS, 23, 166. — Jurčičevih zbranih spisov III. zvezek. Uredil dr. Ivan Prijatelj. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1922. 8°. XXXXII + 434 str. (Vsebina: Urednikov uvod: I -XXXXII. Kloštrski žolnir. Deseti brat. Urednikove opombe, 417—434.) Ocena: Dr. Jos. To min šek: LZ 23, 312-4 373—5. (Jurtela Fr.) Sedemdesetletnica narodnega delavca. Nova doba V, 6. okt. 23, št. 113. (Karlin Andrej). Ob nastopu novega lavantinskega knezoškofa : Mohorjev koledar za 24, 90 (s sliko). — Slov. gospodar 23, št 32. — Straža 23, št. 84. — Tabor 23, št. 169. t Kavčič Fridolin. Nova doba 22, št. 89. Kelemina Jak., Novi prevodi iz Shakespearja [Bogdanoviča, Šenoe, Župančiča]. LZ 22, 565—8, 628—9. — Trije labodje. LZ 22, 252—4. (Kette Dragotin.) Dr. Niko Župan i č: Dragotin Kete. (Secanja jednog prijatelja.) Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. II, 145—69. Tudi v posebnem odtisku Kidrič Fr., Doneski za zgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige od konca srednjega veka do 1. 1613. (1699.) Bogoslovni vestnik III, 149—169. (Korekture Fr. Pokorna na str. 313.) Slovenske glose iz konca 16. in začetka 17. stol. v tiskanih misalih in nekaterih pridigarskih zbornikih dokazujejo, da so prevajali takratni slov. duhovniki evangelij in tudi epistolo predvsem iz misala, pridige pa po latinskih predlogah sproti na slovenščino. Teksti te dobe pričajo, kak kulturni činitelj je bila Dalmatinova biblija. — Prof. Murko o «početkih jedinstvenega jezika Hrvatov in Srbov». LZ 22, 188—190. (Tudi o Vergerijevem programu enotnega lit. jezika za južne Slovane, ki bi naj bil izpodrinil tudi Trubarjev lit. jez.) — O sumljivih naslovih knjig v zgodovini južnoslov. pismenstva reformacijske dobe. Slavia I, 360—378. 1. Izdaja Znojilškovega katekizma iz dobe 1550—58 in tiskana slovenska augsburška veroizpoved pred 1559 1. v Moskvi. (Ni eksistirala) — 2. Troabecedna izdaja očenaša iz 1. 1561. (Ni eksistirala.) 3. Dvoabecedni az-bukvar A. Dalmate in Št. Konzula iz 1 1561. (Ni obstojal) 4. Posebnih ital. „Confessiones tres" ni bilo. 5. Dalmata in Konzul: ital. Postila, Tubinga-Urah, 1562 ali 1563. (Ni se natisnilo.) 6. Slovenski Ordinalie pred 1564. (Ni eksistiral) 7. .Catechesis slavica Crelii" je istovetna s Seb. Kreljevo Otročjo biblijo iz 1. 1566. 8. Trubarjeva pesmarica ok. 1570. ni izšla (Izdaje 1550, 1567, 1574, 1584, 1595.) 9. Mihajlo Bučič. 10. Slovensko - nemški katekizem 1575—1584. (Gre pač za kat. 1567.) — Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. (Obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih in Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja.) Razprave I, 179—272. — Opombe k protireformacijski (katoliški) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. CJKZ III, 73—133. Obsega na prvem mestu kronološki seznani slovenskih tiskov in rokopisov od 1600—1764, nato pa kritične opombe k 28 knjigam in rokopisom te dobe. — Trije prispevki k zgodovini slovenskega pismenstva v 16. stoletju. Južsl. Filol. II, 301—8. 1. Kdaj je izšla prva slovenska knjiga (o. 1551.)? 2. Ta pervi psalm shnega trijemi islagami, 1579 (brez imena kraja in tiskarja, na koncu:) Shkurianez inu kukouez sgurana inu dulana Crainzafta slushila. (Avtor: Trubar; tiskarna: Morhart v Tiibingenu.) 3. Kdo je priredil 4. izd. slovenske protestantske pesmarice: Ta celi Catehismus ... V Lublani, Jansh Mandelz, 1579? (Dalmatin brez Trubarjevega sodelovanja) — Trubarjevi na votivni sliki v Derendingenu iz 1587. leta. ZUZ II, 1 — 8. (3 žene: Barbara, Anastazija, Agnes; sinovi: Primož, Felicijan; hčere: Magdalena, Gertrud.) — Zborovanje delegatov čeških in južnoslovanskih akademij ter učenih društev v Zagrebu. LZ 22, 58—60. (Kopitar J.) K. Paul: Nezname dopisy P. J. Šafarika B. Ko-pitarovi z r. 1830—1. ČMFL VIII, 193—7. — Lj. Stojanovič: K. in Srbi pre poznanstva z Vukom. Beličev zbornik, 1 —16. (Kostanjevec Josip.) Rom. Bende: Svojemu prijatelju pisatelju J. K. k dvojnemu jubileju. (1863—1883—1923.) Murska Straža V, 6.11.23, št. 45. — M. Pirnat: Prijateljska beseda k 601etniči življenja in 40 letnici pisateljevanja njegovega. Tabor IV, 8. 12. 23, št. 278. Kotnik Franc, Blaž Hermeter (1828 —1860; koroški slov. pisatelj). Mladika IV, 468—470. — Drabosnjakov Ahasver. DS 22, 391—405. — Predigra kostanjske pasijonske igre. ČZN XVII, 89—96. (Primerja kostanjsko „ovčarijo" v rokopisu iz 1. 1841. z nemško iz Krške doline.) — Prispevki k slovenski bibliografiji (1779—1847). I. ČZN XVIII, 51—4. — Slomškov življenjepis p. Ožb. Rauša D. J. (1780—1855). Č XVII, 405—7. Kotnik Janko, Lesičjak. Črtica o koroškem ljudskem pesniku ob 90. obletnici rojstva in 15. obletnici njegove smrti. Mladika IV, 235-6, 277—8 (s sliko). Kovačič Maks, Primož Trubar in njegov slovenski cerkveni obrednik. Tabor III, 16. 4. 22, št. 88. (Po Fr. Kidričevi nemški monografiji.) — O. Župančiča Duma. (Poskus komentarja.) Glasnik profesorskoga društva III, 417—21. Kramar Franc. Kako in kje sem nabiral slovenske narodne pesmi. Cerkveni glasbenik 22, 77—81, 96-9; 23, 10—13, 30—5, 49—53, 66—70, 85—9, 106—10. (Krek Jan. Ev.) Iv. Dolenec: Krekov dom v Selcih. (Ob vzida vi spominske plošče na Selškem domu.) Slovenec 22, št. 85. — Dr. Krekova kuharska gospodinjska šola pri uršulinkah v Lj., Slovenec 22, št. 190. — A. V.: Spomina na Kreka. Slovenec 23, št. 1—12. — Iv. Dolenec: Krek ob smrti cesarjeviča Rudolfa. Slovenec 22, št. 140. — Nekaj Krekovih izrekov zbral I. Dolenec. Slovenec 23, št. 226, 227. — Iv. Dolenec: Temelji Krekove veličine. Študija o Krekovem značaju. Mentor XIII, 21—4, 58—63, 88—91, 132—6. — Ivo Horvat: Luč XVIII, 7. — I. Dolenec: Krekova pot do demokratičnega in socialnega mišljenja. Socialna misel 22, 222—5. — Izbrani spisi. I. zvezek: Mlada leta (1865—1892). Uredil Ivan Dolenec. Založilo Društvo dr. Janez Ev. Krek v Lj., 1923. V. 8°. 188 str. Vsebina: Krekova mlada leta (3—81). — Izbrani spisi: A. Pesmi in dramatični prizori. B. Pripovedni spisi. C. Naloge, članki in listki. — Pregled literature o Kreku do konca junija 1923. Gradivo za I. zvezek Krekovih izbranih spisov, shranjeno v Krekovem muzeju. Ref Dr. Lončar: Avtonomist 23, št. 35. — Slovenec 23, št. 175, 192. — G. P.: Hrv. prosvjeta 23, 391—2. — Joža Glonar: LZ 24, 53—4. Kristan Cvetko, Literarno pismo. Mlada Jugoslavija 23,109—12, t Kržič Anton, u. 3. 12. 20. Fr. Bevk: Mladika II, 15. Dobremu možu v spomin. 23. — Še nekaj spominov na prof. A. K.: Mladika II, 127 — 8. — A. Medved: Govor pri odkritju Kržičevega spomenika. SU 22, 115—6 (ponatis iz Slovenca 22, st. 194.) — Odkritje spominske plošče. SU 23, 141. — Jul. SI a psa k: Ob K. spomeniku. Slovenec 22, št. 192. — Jož. Vole: Prijatelju v spomin. Moh. koledar za 23, 67—9. — Vrtec 22, 134- 5. ' Kuba Ludvik: Moje styky s Jihem slovanskym. CJL 23, 25—6. f Kuhar Štefan, "u. 1. 1. 22 v Beltincih:^ Novine IX (v Čren-sovcih) 22, št. 2. — Prekmurski prvoboritelj Š. K. f: Slovenec 22, št. 5. — Arsen Wenzelides. Prekomurski narodni voda Š. K.: Jugoslav. njiva 22, I, 395—6. (Lampe Frančišek.) Ante Kordin: F. L. — naš vzornik. Luč XVII, 82—6. (Lavrič Karel ) Dr. J. Lovrenčič: Mladika III, 144-6 (s sliko). [Lebesgue Phileas.] Lioubo Sokolovitch: Lettres yougoslaves. Mercure de France 1. III. 22, 513—9. O novejših slovenskih literarnih in literarnozgodovinskih publikacijah. f Lendovšek Miha, u. 20. 3. 20. Dr. Ant. Medved: Moh. kol. za 23, 65—7 (s sliko). (Levstik Fr.) Dr. Pav. Strmšek: Levstikov „Op min k veselju* (in Holtyjeva „Aufmunterung zur Freude"). ČZN XVIII, 103—5. — B. Vy biral. Archa 23, 133—4. Lončar Drag., „Slovenska Matica* in slovenska akademija. LZ 23, 590—1. Lovrenčič Joža, Obrazi naših mož: Dr. Karel Lavrič. Mladika III, 144—6 (s sliko). — Valentin Stanič. Mladika III, 48—51, 78—80; 87, 116 (slika na str. 79). — „Soča voda . . Zgodovina ponarodnele pesmi. Mladika II, 186—8. (Prvotno besedilo zložila K. = Katica Staničeva v Kanalu; priobčila Soča III, 1873, št. 12.) (Mahnič Anton.) Bele Vene.: Mladika II, 11, 26—7 (s sliko). — Dr. Egidij: Koledar Goriške Matice za 22, 15—6. — Dr. Jos. Srebrnič: Moh. kol. za 23, 61 — 5 (s sliko). — Dr. AlešUše-n i č n i k : Dr. A. M. in filozofija sv. Tomaža Akvinskega. Č XVI, 121 —130. - Dr. Aleš Ušeničnik: Kritika Mahničeve filozofije. Č XVI, 212—220. (Odgovor na Vebrovo kritiko Mahničeve filozofije v Njivi 21, 423-436.) (Maister Rudolf.) E. Gangl: Zvonček 22, 195—7 (s sliko). f Malovrh Miroslav, u. 7. 3. 22: Jutro 22, št. 57. — SN 9. 3. 22. Mantuani Josip, O povijesti slovenske popijevke. Sv. Cecilija, 22, 102—4, 133—4, 165—7. — Poberite ostanke [o starih pesmaricah]. Pevec 21, 2—3. f Marinko Jos., u. 23. 7. 21. Dr. Fr. Detela: Mentor XII, 70-3, 97-9, 129-132 (s sliko). (Maselj Fr. - Podlimbarski.) Slava Podlimbarskemu! Narodnemu mučeniku Franu Maslju v spomin napisal Ivan Vrh ovni k. Izdali in založili Šentpeterski podružnici Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. 1922. 8°. 62 str. (—) Ob priliki prenosa telesnih ostankov Podlimbarskega iz Pulkave v Ljubljano: Fr. Bevk: Mladika III, 222. — Fr. Govekar: Spominu Fr. M.-P.: SN 24. 6. 22, it. 142. (Listek. Objavljeno predavanje Vide G o ve kar j eve.) Ob mučenikovi krsti. Tam (uvodnik). — Veličasten pogreb Podlimbarskega. SN 27. 6. 22, št. 144. — Ob krsti Podlimbarskega. Jutro 23. 6. 22, št. 147. — V domači zemlji. Jutro 22, št. 148. — „Gospodina Franja" zadnja pot. Jutro 22, št. 149. — Fr. Ilešič: Spomini na P. Jutro 22, št. 181. — Drob-tine iz korespondence P : SN 22, št. 190. — Iv. P o drža j: „Go-spodin Franjo" - Podlimbarski. (Objavljene dopisnice Fr. Maslja Pod-krajšku iz pregnanstva.) SN 22, št. 143. — Fr. Maslja - Podlimbarskega zbrani spisi. Uredil dr. Janko Šlebinger. Izdala in založila „Tiskovna zadruga". V Lj. 1923. I. zvezek: Slike in črtice. Gorski potoki. Tovariš Damjan. V. 8°. XXII + 448 str. (^Slovenski pisatelji".) Ref.: Dr. Iv. Lah; Jutro 24, št. 51 — Herm. Wendel: Prager Presse 13. 2. 24, št. 43 (večerna izd.). (Medved Ant.) Dr. Iv. Pregelj: Medvedova lirika. DS 23, 53—55. — Isti: Medvedova dramatika. DS 23, 119—122. — Gledališki list 22/3, št. 18. (Mencinger Janez.) Fr. Govekar: Bohinjski Herodot. (K odkritju spominske plošče na rojstni hiši pisatelja dr. J. M.) SN 22, št. 152. — Mojim slavilcem. (Mencingerjevo pismo iz Elizija.) SN 22, št. 153. — Spominu dr J. M.: SN 22, št. 154. — Iv. Lapajne: Dr. J. Mencinger. SN 22, št. 156. — Izbrani spisi. Izdala „Matica Slovenska". Uredil dr. Jos. Tominšek. III. zvezek: Povesti, satire, članki. Lj. 1922. 8°. 216 str. Urednikov predgovor (3-28: Odkritje spominske plošče. Osnutek M. življenja in slovstvenega delovanja) Urednikove opombe (147—215) Spisi dr. M.: Zgubljeni, pa spet najdeni sin. Mešana gospoda. Cmokavzar in Ušperna. Vodnikov Vršac, potlej pa še nekaj. Kmet in narodnost. (Meško Ksaver.) K. M. slovenski pripovjedač. A. Petra-vič: Četvrte študije i portreti. Split 1923. 151—82. (Moliere.) A. Debeljak v SN 22: Moliere v slovenskem prevodu. (Fr. Krste Frankopana prevod igrokaza George Dandin.) Št. 25. — Proslava M. tristoletnice v mariborskem gledališču. Tabor III, št. 55. — M. Zamik: ^Namišljeni bolnik" na ljubljanskem odru SN 22, št. 98, 99. — Skopuh. Komedija v 4 dejanjih. Prevel Makso S n u d e r I. Premijera in proslava 3001etnice M. rojstva v mariborskem gledališču. 17. 3. 22: Tabor III, št. 65. — Joško Kovič: „George Dandin". K premijeri v Narodnem gled. v Mariboru 17. 6. 23: Tabor IV, št. 135. — Naobraženi meščan. (Le Bourgeois Gentilhomme.) S francoskega prevel —lk— (A. Debeljak). Jugoslavija 22, št. 12. (Murn Jos. - Aleksandrov.) Dr. Ferdo K o r u n : Nova doba IV, it. 91, 92, 95. t Napotnik Mihael, lavant. knezoškof, u. 28. 3. 22 v Mariboru. Nekrologi: Jugoslavija 22, št. 74. — Jutro št. 75. — Novine IX, št. 15. — Slovenec št. 72. — Slov. gospodar št. 13, 14. — Straža št. 38—40. — Dr. Anton Medved: Mohorjev koledar za leto 1923 28—9. 'f Nerat M. J., u. 2 5. 22: Pop 22, 102—112. — Tabor III, št. 101. — K. P.: UT 22, št. 23. Ogrič P., Bogoiskatelji v modernih slovenskih literarnih in umetniških strujah. Socialna misel 23, 183 — 6. Omersa Nikolaj, A. T. Linhart in slovenska narodna pesem. ČZN XVIII, 47—51. Pesmi, Slovenske narodne. 16. snopič. Uredil dr. Joža Glonar. V Lj. 1923. Izdala in založila Slovenska Matica. V. 8°. *66+683 —819 str. Vsebina: Glonarjev Predgovor. Del VI.: Šaljive in za-bavljive. Kazalo začetkov. Ref. Janko Glaser: ČZN XIX, 41-3. (Piber Jože.) A. Vodnik: J. P. Luč XVII, 20—1, 25. (Podreka Peter.) Ivan Trinko: V proslavo beneškega Slovenca. Mladika III, 273—5. Podržaj Ivan, „Naša drama". SN 22, št. 158. Pregelj Ivan, Aškerčeva umetniška oblika. (Površna glosa ob prvi desetletnici njegove smrti.) DS 23, 23—6. — Dva naša pisatelja jubilanta: Dr. Fr. Detela, F. S. Finžgar. Moh. kol. za 22, 74—77. — Medvedova lirika. DS 23, 53—55. — Medvedova dramatika. DS 23, 119—122. — Rapsod govori. LZ 23, 254. (—) Fr. Bevk in Al. Res: Iv. Pregelj (karakteristika in o romanu „Plebanus Joannes"). Mladika III, 92—4 (s sliko). — Juš Kozak: I. Pr. O priliki njegovega dela „PIebanus Joannes". LZ 23, 182—5, 244—7. — Silv. Škerl: Iv. Pr. kot dramatik. Slovenec 22, št. 167. — Ljubomir Mar ako vi č: Hrv. prosvjeta 23, 199. — Gledališki list 23/4, št. 1. Prešeren Franc. Antologija. Uredio i predgovor napisao dr. Joža Glonar. Zagreb 1922. („Naši pjesnici" II.) 8°. 72 str. Ref.: Fr. K i d r i č : LZ 22, 758 - 9. — G-n: Srp. knjiž. glasnik NS, 7, 477. — Fr. Ilešic: Jugoslav. njiva 23, I, 33—5. ^ — Poezije doktorja Franceta Prešerna. Uredil L. Pintar. Peti natisk. V Lj. 1923. Založila Ig. pl. KIeinmayr & Fed. Bamberg. 8°. VI -f 217 str. Ocena: J. A. Glonar, LZ 23, 649-651. — Prešernova čitanka v dveh knjigah. Kot komentar k izdaji iz 1. 1847. z uporabo vseh ohranjenih rokopisov priredil dr. Avgust Žigon. Prevalje 1922. Tiskala in založila Tiskarna Družbe sv. Mohorja. 8°. IX -j- 232. Komentar k Prešernovim poezijam. Kronološki pregled prvih tiskov ter glavnih ugotovljenih podatkov o razvoju in poteh poetovega dela. Izdelal Avg. Žigon. Prevalje 1922. 96 str. Jos. Puntar. DS 23,219 — 221, 250 — 3. — L.Tesniere: RČS, 23, 165. y (—) Jos. Puntar: Dante in problem Prešernove „Nove pi-sarije". Dante (Lj. 1.921), 93—260. — Fedor Jevgenjevič Korš in Prešeren. (Po Archivu f. slav. Philologie XXXVII.) Mentor XIII, 30. — Radivoj Rehar: Prešeren germanofil. (Po Klabundovi „Gesch. der Weltliteratur".) Tabor 22, št. 151. — Fr. Štele: Poskus dati-ranja Langusove Julije. DS 25, 83—88. (Primičeva Julija je bila portretirana ob času Prešernove največje potrtosti, kar odgovarja koncu 1. 1833. in 1834. v pesnikovem življenju.) — Al. Turk: Dva Prešernova verza iz 1.1848. (priobčena v Novicah 1848, str. 34.) LZ 23, 720. Prijatelj Ivan, Predzgodovina ustanovitve »Slovenske matice". Razprave I, 1—34. = I. Zoreč, Slovenske pohl'ady 23, 445—50. (Primic Jan. Nep.) O stoletnici smrti. Dr. Iv. Lah: Pop. 23, 23 i"—244. " Puntar Jos., Dante in problem Prešernove „Nove pisarije". Dante (Lj. 1921), 93—260. — Čop — poet. DS 23, 296-8. — Prešernova čitanka. DS 23, 219—221, 250—3. (Ocena.) (Rape Andrej.) O 501etnici njegovega rojstva. E. Gangl: Zvonček 23, 279—80 (s sliko). — UT 23. 11. 22, št. 47. (Razlag Radoslav.) Košček Razlagove korespondence. Priobčil Iv. Vrh ovni k. GMDS II—III, A, 38-45. (Šest pisem R. Razlaga Ivanu Žvanu, kaplanu v bohinjski Srednji vasi iz 1. 1871. in 1872.) — Z. Lichteneker: Na Razlagovem grobu. Jutro 22, št. 268. Rehar Radivoj, Ivanu Cankarju. Ob 4. obletnici njegove smrti. Tabor 22, št 279. — Literarno gibanje mariborskega dijaštva. (,, Utrinki", „Hermes", „Soča".) Tabor 22, št. 59. — Mladi. Tabor 22, 87. Res Alojzij, Pot do romantiškega pojmovanja narodne pesmi. DS 23, 118—9, 153—4. Roječ Fr., Napredek slovenske drame. (O Golijevi mladinski igri „Petrčkove sanje".) Naprej 22, št. 4. — Strahopetci. (Kritične opazke o tvorni sili leposlovnih pisateljev današnjih dni.) Naprej 22, št. 173, 174. (Romih Tomaž.) Sedemdesetletnik. D. H (ume k): UT 23, št. 51, 52. t Silvester Radoslav, u. 30. 4. 23 v Vipavi. Fr. B e v k : Mladika IV, 318 (s sliko). Slavič Mat., Ob dvestoletnici prekmursko-slovenskega slovstva. Č XVII, 240—4. — Prekmurski prosvetni delavci. (Iz spisa „Naše Prekmurje".) Mladika IV, 395—6, 435—8. (Slomšek Ant. Martin.) Šestdesetletnica njegove smrti: Jos. Brinar: Nova doba 22, št. 110-112. — A. Debeljak: Jugoslavija 24. 9. 22, št. 220. — Jutro 22, št. 227. — Dr. Ant Medved: Mentor XIII, 1-3, 37—9. — Ant. Le ban: Zvonček 22, 241—3 (s sliko). — Slomškova 60. posmrtnica na Ponikvi. Slov. gospodar 22, št. 39. — Tabor 22, št. 218. — J. K. Vreže: A. M. S., oče slovenske šole in prvoboritelj za narodno omiko. (Govor ob 60 letnici na grobu.) SU 22, 94—99. — Fr. K o v a č i č: Slomšek o pouku slovenskega jezika pred sto leti. ČZN XVII, 1—14. (Prim. Fr. K i-dričev popravek: Datum Slomškove »Einleitung zu den slovenischen Vorlesungen". ČZN XIX, 40.) (Stanič Valentin.) Dr. J. Lovrenčič: Mladika III, 48-51, 78 — 80 (s sliko). — Isti: Vnanjost Staniča in nekaj značilnih anekdot iz njegovega življenja. Tam, str. 87, 116. Stritar Josip. Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil Saša Šantel. V Lj. 1923. Učiteljska tiskarna. (»Slovenski pesniki in pisatelji", XI. zvezek.) 8°. LXX + 411 str. Ref.: Eng. Gangl: Pop. 23, 274—5. — Joža Lovrenčič: DS 23, 298. (—) J. S., patriarh našega slovstva. Mladika II, 92. — J. Stritar v domovini. Jutro 28. 1. 23, št. 29. — Tabor 1. 2. 23, št. 25. — Fran Sterle: Kako sem slikal Stritarja. Jutro 23, št. 29. — F. S. Šegula: J.Stritarja zlata poroka. Slovenec 15.9.23, št. 208. — Umrl 25. 11. 23 v Rogaški Slatini, prepeljan v Ljubljano. Nekrologi: Fr. Albrecht: LZ 23, 657. — Jutranje novosti 23, št. 252, 254. — Iv. Albreht: J. S., človek in Slovan. Tam, št. 255. — Jutro 27. 11. 23, št. 278. — Fr. Govekar: Spomini na Stritarja. Jutro 23, št. 280. — Stritarjeva oporoka. Tam. — Nova doba V, št. 136. — J. A. Glonar: Prager Presse 29. 11. 23. — Straža 23, št. 136. UT23, št. 49. — Uroš Džonič: Srp. knj. glasnik, NS 10, 609—13. — Z. Kveder-Demetrovič: Jugoslav. njiva 23, II, 445—6. — Misao 23, 1856. (Svetec Luka.) Dr. Fr. Detela: Moh. kol. za leto 1922, 65—73 (s sliko). (Svetličič Fran.) Stanko Stanič: Pozabljenemu pesniku v spomin. Mladika III, 208—9. (Po J. Lokarju v DS 1900.) (Svetokriški Ivan o.) Venceslav Bele: Mladika III, 15 — 16. (Ne prinaša nič novega.) t Stoka Jaka. Mladika III, 287. — Janko Samec: Mladika III, 367-9 (s sliko). (Štrekelj Karel.) Iz korespondence prof. dr. K. Š. Priobčil dr. P. S t r m š e k. ČZN XVIII, 100—2. f Tavčar Ivan, u. 19. 2. 23. Nekrologi: Fr. Albrecht: Spominu dr. I. T.-Emila Leona. LZ 23, 129. — Iv. Barle: Spominčica na grob dr. I. T. Slovenec 22. 2. 23, št. 42. — Jak. Dimnik: Zvonček 23, 82—6 (s slikami). — J. D.: Moh. kol. za L 24, 90—2 (s sliko). — Jutranje novosti 23, št. 19. — J. A. Glonar: Prager Presse, 23, 23. 2. — Jutro 23, št. 42, 45. — K. K.: Kres II, 20. — Andr. K a 1 a n : Slovenec 23, št. 43. — Mladika IV, 114. — Dr. Lončar: Novi zapiski I, 11 — 12. — Dr. Iv. Lovrenčič: Nagrobni govor. Lovec X, 33—4. — Nova doba 23, št. 22—24. — Makso Pirnat (Podkrajec): Spomini na pisatelja dr. I. T. (Pisatelj I. T. pa naše šolske čitanke. Proslava T. ob njegovi smrti na realki v Maribora.) Tabor 23, št. 278. — Slovenec 23, 40, 42, 43. — SN 23, št. 41 (s prispevki Vlad. Ravniharja, Vik. Murnika, Zofke Kveder-Demetrovič, Mirana Jarca) 43,44,45 (dr. I. T. na zadnji poti). — Dr. Iv. Šuš teršic: Ljudski dnevnik 23, št. 16. — UT 23, št. 8 — J. Vesenjak: Straža 23, št. 21. — Uroš D ž oni c: Srp. knj. glasnik NS 8, 479-80. — A. Železnikar. The slavonic review, I, 3, 643—4. — Zofka Kveder-Demetrovič: Jugoslav. njiva 22, II, 208—13. — ČJL 22, 15 - Fr. Erjavec: Socialna misel 23, 78—80. — M. Zarnik: „Otok in Struga". (Dramatizirana Tavčarjeva novela na odru.) SN 7. 5. 22, št. 104. — Fr. Šuklje: Nekaj spominov na prijatelja I. T. Socialna misel 23, 72-6. Tominec Roman, Nekaj misli o porajajoči se slovenski literaturi. (Gl. Almanah, str. 59—65.) (Trinko Iv. - Zamejski.) Dr. Joža Lovrenčič: Ob pesnikovi 601etnici. Moh. kol za 1924, 94-5 (s sliko). — Dr. Al. Res u Oče beneških Slovencev. Ob 601etnici pesnika I. T. Mladika IV, 168—170. Turk Alojz, Člani novomeške „Zadruge". LZ 23, 128. (Turner Pavel.) Fran G o ve k ar: Ahasverus Primus. (K 80letnici dr. Pavla Turnerja.) SN 28. 1. 22, št. 23. — (Ponatis Tur-nerjeve črtice „0, ti zakajeni svet!") SN 22, št. 24. — Dr. P. T. osemdesetletnik: Tabor III, št. 18. Ušeničnik Aleš in Anton Breznik. Mnenje o stališču duhovnikov do umetniških struj. Ljublj. škofijski list 22, 42—4. Ponatis in replika: [Fr. Albrecht], LZ 22, 634-9. Valjavec Matija, Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel F1 e r e. Z risbami okrasil Rajko Š u b i c. Učiteljska tiskarna v Lj., 1922. 8°. LVII -f 182 str. Ref.: J. Debevec: Č XVII, 419—421. — Eng. Gangl: Pop. 23, 225. — L. Tesniere: RES 23, 165-6. — B Vybiral: Archa 23, 133-4. (Vilhar Miroslav) Koledar Gor. Matice za 1922, 63-4. — M. Kogoj: Pevec 22, 17. (Vodnik Anton.) Tine De beljak: Literaren uvod v A. Vodnikovo zbirko »Žalostne roke". Mentor XIII, 63 — 66. — Jože Pogačnik: A. Vodnikova pesniška zbirka „Vigilije". Slovenec 25. 8. 23, št. 191. — B. Stante: Tabor IV, št. 256. — Bogdan Radica: A. V. Hrv. prosvjeta 23, 508—16. (Vraz Stanko.) Dopisy československych spisovatelu Stanku Vrazovi a Ljudevitu Gajovi. K tisku upravil a poznamkami a uvodem opatnl Karel Paul. V Praze, 1923. XXII + 148 str. — Velimir Deželič: Danteov Pakao i Stanko Vraz. Nastavni vjesnik XXX, 5—14[z Vrazovim slovenskim prevodom III. speva „Pekla"]. — Isti: Kad je Vraz upoznao svoju Lavru? Ravnotam, 124—8. — K. Paul: Havliček a V. ČMFL, VIII, 124—7. f Volkov Jaromir. Nekrolog. Ivo Trošt: UT 21. 9. 22, št. 38. f Vuga Ciril Metod, u. 12. 7. 22. Šopek na grob moža. Mladika III, 245—6, 275—6, 363—5. — Slovenec 22, št. 158. [Vybiral B.]: Čehi in Slovenci. LZ 22, 382—3. O starih in novih slovstvenih stikih. Zoreč I.: Niečo o všeslavianskej idei u Slovincov. Slovenske pohl'ady 23, 237—9. (Zupan Jakob.) Iv. Vrh o v ni k: Dr. Jak. Zupana transparentni napis iz 1. 1814. GMDS II—III, A, 61—2. (Zupan Tomo.) 60letnica mašništva. Moh. kol. za 1924, 92—3 (s sliko). — Iv. Vrh ovni k: Mladika IV, 152—4. (Župančič Oton.) Anica Černej: O. Ž. kot mladinski pesnik. Pop. 22, 50—55. — B. K.: Pesme Otona Župančiča. Srp. knj. glasnik. NS 8, 79—89. — F. S. Copeland: O Ž. prevodih Shakespearja. LZ 22, 161 — 170 in v The slavonic review I, 261-4. — A. M. E. Glosa. LZ 23, 256. III. Zgodovina. Arko Mihael, Idrija in njen rudnik. Jadranski almanah za leto 1923, 120—3. Battisti Carlo, Donazioni medioevali al Convento dei Minori Conventuali in Gorizia. Gorizia 1922 (15 goriških listin iz dobe 1376-1522.) Bernik Franc, Zgodovina fare Domžale. Samozaložba. Natisnila Slatnarjeva tiskarna v Kamniku. 1923. 8°. 416 str. -f 42 tablic in zemljevid župnije Domžale. (Celje.) Nekaj listov iz celjske kronike. Nova doba V (1923), št. 75, 77, 78. Cvek Joško, Tolminski punt. (Odlomek iz predavanja.) SN 23, št. 76. Čebulj Regalat, p. O. F. M., Janzenizem na Slovenskem in frančiškani. (Donesek h kulturni zgodovini Slovencev.) Založila frančiškanska provincija Slovenije. Lj. 1922. 8°. VIII + 64 str. Ref.: Fr. Ušeničnik: Bog. vestnik III, 186—7. — L. Tesniere, RES III (1923), 166-167. Druzovič H., Mar i bor. Tabor IV (1923), štev. 291. (Bož. priloga.) Erjavec Fran, Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled. V Lj. 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. 8". 260 str. -f- 2 karti. („Znanstvena knjižnica", 6. zvezek.) Ref.: P. Flere: Pop. 23, 180—2. — J. A. Glonar in dr. Lončar: LZ 23, 253—7. — J. Lovrenčič: Č XVII, 408—410. — Ant. Kordin: Mentor XIII, 153. - P. Strmšek: ČZN XVIII, 109—110. — Slovenec 29 4. 23, št 97. — F. M.: ZUZ III (1923), 151-152. — L Tesniere: RES III (1923), 337-338. - J. D(ebevec): Socialna misel II (1923), 127—128. H. Wendel, Prag. Presse, 2. 6. 23. — Naša Istra (Naša neoslobodjena brača. Sveska 1. Knjige akcionarskog društva „Zavičaj" II.) Skoplje 1922. 8°. 16 str. (v cirilici, razširjen prevod iz slovenskega). Ghirardini G., La Venezia Giulia agli albori della storia. Me-morie Storiche Forogiuliesi, XVIII (Udine 1922). Glonar Joža. „Jugoslovenstvo" in to in ono. Jugoslavija 20. 8. 22, štev. 190. — Narod in nacija drugod in pri nas. Jugoslavija 8. 10. 22, štev. 232. — Universitas Labacensis. Prager Presse 23, 28. 3. (več. izd.) = Slovenec 1. 4. 23, št. 74. Govekar Fr., Iz starih zapiskov. (Vojteh Valenta, dr. V. Zarnik, Gerčar, dr. Costa in Perona.) Jutro 22, št. 266. Grossmann Kari, Eine neuaufgefundene Handschrift der drei Chroniken Unrests. Mitteilungen d. Instituts f. osterreichische Ge-schichtsforschung, 39, 368—371. t Gruden Jos., u. 1. okt. 22 v Lj.: Č XVII, 88. — J. Man-tuani: Slovenec 22, št. 216, 217. — Jos. Mantuani: GMDS II—III, A, 55—59. Grujic R. M., Srpsko-hrvatsko naseljavanje po Štajerskoj. Glasnik Geografskog društva, 1922, 113—125 (v cirilici). Ref.: Joža Glonar, Slovenec, 15.7. 1923, št. 157. Hauptinann Ljudmil, Mejna grofija Spodnjepanonska. (1. Pri-bina in Kocelj. 2. Meje Kocljeve marke.) Razprave I, 311—357. — Priroda in zgodovina v jugoslovanskem razvoju. Njiva II, št. 7, 113-133. Ref.: Dr. L.: Novi Zapiski, 1922, 149—150; — Fr. Ilešic: Srpski književni glasnik, nova serija, kn. 9, 1923,475—477; — Nikola Radojčič: Jugoslav. njiva VII (1923), 1. knjiga, 262-263. — Staroslovanska in staroslovenska „svoboda". Č XVII, 305—334. (Odgovor Jos. Malu: Nova pota slovenske historiogra-fije?) Prim. Jutro 23. 6. 23, št. 146. (Idrija.) Nekaj cerkvene zgodovine Idrije. Edinost 22, št. 263, 266, 269, 272, 275, 278, 281, 284, 290, 296, 302. Ilešič Fr., Narodna straža v Podčetrtku in Brežicah L 1848. ČZN XVIII, 43—44. — Vesti o Brežicah v letih 1848—1850. Nova doba 23, št. 9. — Pravoslavna služba božja v Ptuju 1813. ČZN XVIII, 44—45. — Slovenački autonomizam. Misao 23, 1572—82 (v cirilici). — Izvleček v Srp. knjiž. glas., nova ser., 23 (kn. 10) 552—3. Odgovori: Slovenec 4. 11. 23; — Šerko ibid. 6. 11. 23; — Kidrič: Jutro 6 11. 23; — Glonar: Avtonomist 10. 11. 23; — Orjuna 8 12. 23, št. 57 (uvodnik Viad. Levstika): Ramovš ibid. „V pojasnilo". t Jelene V. F., 1914—1918. Spomini jugoslovenskega dobro-voljca. Učiteljska tiskarna v Lj. 1922. 8U. VIII + 286 str. Ref.: Tabor III, št. 164. — A Skala: UT 22, Št. 32. — Zofka Kveder-Demetrovie, Jugoslav. Njiva VII (1923), knjiga 1, 304-305. Kavčič Fridolin, Ruška gimnazija. (Po ruški kroniki.) Tabor IV, št. 255. Kejžar Ivan, Zgodovina Slovanske čitalnice v Mariboru. (Govor o proslavi 601etnice.) Tabor III, št. 116—124. t Komatar Franc, u. 28. 6. 22. Glasnik profesorskoga društva 111 (1923), 167—169. — J. Mantuani: GMDS II—III, A, 59-61. Korun Ferdo, Socialni boji slovenskih kmetov in reformacija. Nova doba IV, št. 71—73. — Nekaj iz zgodovine celjskih grofov. Nova doba IV, št. 76—82. Kos Franc, Goriška Brda v srednjem veku. Jadranski almanah za leto 1923, 10 - 50. —• Iz zgodovine devinskih gospodov. Razprave I, 91 — 134. — K zgodovini Gorice v srednjem veku. GMDS II—III. A, 1—15 (nadalj. iz I let.) — O najstarijoj istoriji Slovenaca, Brastvo XVI (27. knjiga Društva sv. Save), Beograd 1921, 30 42 (v cirilici). — Reformacija medju Slovencima, Brastvo XVII (29. knjiga Društva sv. Save), Novi Sad 1923, 108—116 (v cirilici). Kos Milko, Dantejevi sledovi med Jugoslovani. Dante, Lj. 1921, 269—276. Italijanski prevod: Le traccie di Dante fra i Jugoslavi, L'Europa orientale, II (1922), 146—149 in v italijanski izdaji zbornika „Dante" (Gorizia 1921, Giov. Paternolli editore), 153—16'>. Koštial Iv., Slovenci in drugi Slovani v Gradcu pred 100 leti. SN 22, št. 205. Kovačic Fr.: Arn. Luschin-Ebengreuth, Die Zerreifiung der Steiermark. Zwei Denkschriften. (Ocena.) ČZN XVII, 43—7. — Davni predhodniki jugoslovanskega ujedinjenja. (Posnetek predavanja v marib Zgodovinskem društvu 3. 12. 1923.) Tabor IV, št. 276. — Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark. I. Bd. (Ocena.) ČZN XVII, 109—110. — Problemi ob zori naše zgodovine. (1. Problem o prihodu Hrvatov in Srbov. 2. Početki slovenske zgodovine. 3. Nekaj zgodovinske filozofije.) ČZN XVIII, 78—100. Kovačič M., Borba za našo državo v okviru Avstro-Ogrske. Tabor IV, št. 30, 36, 42, 48, 54, 60. Krisper Val., Tujski promet na Slovenskem nekdaj in sedaj. Jugoslavija 16. 7. 22, št. 161. Laszowsky E., Sevnica. Vijenac, I (1923), 1. knjiga, 54—57, 75—76, 95-96. Lavrie-Zaplaz A., Dopolnilne smernice k zgodovinski skici gen. Maistra glede Koroške. SN 22, št. 235 (glej Maister, Prvo poglavje koroškega plebiscita). — Moj odgovor na knjigo „Karntens Freiheitskampf". SN 22, št. 252, 255, 258, 260, 279. Leicht P. S., La costituzione provinciaie goriziana al tempo dei Conti. Memorie Storiche Forogiuliesi, XVIII (1922). Lenard Leopold, Slovenska ženska v dobi narodnega preporoda. Kulturno-zgodovinska skica. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila v Mariboru 1921 (na ovitku: 1922). 8°. 164 str. („Cirilova knjižnica", 3. zvezek.) Lesničar Janko, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju. Nova doba V, it. 112—116. Lončar Dragotin, Srbska kritika slovenske politike. Novi Zapiski 1922, 93-5, 113-7, 153—163, 185-195 (kot odgovor na članek Milovana Pravdice „Slovenačka politika i njeni uspesi"). Ponatis v Lončarjevi knjigi „PoIitika in zgodovina", 103 — 154. — Politika in zgodovina. Nekoliko odgovorov na dnevna vprašanja. V Ljubljani, 1923. Tisk in založba J. Blasnika naslednikov v Ljubljani. 8°. 154 -f (2) str. Maister Rud., Prvo poglavje koroškega plebiscita. SN 22, štev. 231. Majerhofer Janko, Koroški Slovenci v Julijski pokrajini. (V 3. oddelku: Nekaj stare zgodovine.) Kol. Goriške matice za 1922, 19-23. Mal Jos., Nova pota slovenske historiografije? Č XVII, 185—220. (I. Hipoteze in trditve. II. Kaj pravijo viri? III. Pod nemško oblastjo.) Ljudmila Hauptmanna replika: Staroslovanska in staroslovenska „svoboda". Č XVII, 305—334. — Jos. Malov odgovor: Epilog k staroslovenski svobodi. Č XVII, 335—342, ter: Čemu ne v jedro? Slovenec 24. 6. 23, št. 141. — Primeri A. Vrb. —: Katoliška in ne-katoliška znanost. Slovenec 20. in 21. 6. 23, štev. 137, 138. — Opomba uredništva Časa XVII, 368 in „Drobec za kulturno zgodovino v Slovencih", istotam, str. 423 s ponatisom prof. Haupt-mannovega članka v Jutru 23, št. 146. — Knežji kmet — plemičar. Slovenec 23, št. 180. Mantuani Jos., Djelovanje ljubljanskoga muzeja. Narodna starina, I (1923), zv. 3, 313-317. MatičiS Ivan, Na krvavih poljanah. Trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega slovenskega planinskega polka. S 25 slikami. Učiteljska tiskarna v Lj. 1922. 8°. 271 str. + 12 1. slik. Ref.: Tabor IV, št. 28. Nagy Josip, Juraj Dobrila, Jugoslavenska Njiva, 1922, 141—143. Nestor, gl. Vrhovnik Ivan. Oblak Jos. C., Ob Ljubljanici. Dodatek k sestavkom „Stara Ljubljana". Jutro 23, štev. 301 (prim. V r h o v n i k - N e s t o r, Iz stare Ljubljane). Pipuš Rad., Stiki med Slovenci in Čehi. Tabor IV, št. 241. Pirchegger H, Die ersten Tiirkeneinfalle (1396, 1415, 1418). Zeitschrift d. hist. Vereins f. Steiermark, XVIII (1922), 67—73. Pivko Ljud., Proti Avstriji. Slike iz borbe Jugoslovanov na italijanski fronti proti Avstriji. Založil Klub dobrovoljcev v Mariboru 1923. 8°. 64 str. — Zeleni kadri. Tabor III, št. 36, 38. Poschi A., Steierische Kirchenhospize im Mittelalter. Zeitschrift d. hist. Vereins f. Steiermark, XVIII (1922), 46—50. Pscholka G., Die landesfiirstlichen Stadte und Markte auf dem steirischen Landtag des Jahres 1458. Zeitschrift d. hist. Vereins f. Steiermark, XVIII (1922), 74—86. Puntschart P., Das Inwarts-Eigen im osterreichischen Dienst-recht des Mittelalters. Zeitschrift d. hist. Vereins fiir Steiermark, XVIII (1922), 56—66. Podlogar Leop., Iz zgodovine kranjskih trgov. Vrtec 22 (nadaljevanje iz 1921): 5. Kropa. 17—20, 41—43. — 6. Lašče. 58—60, 87—89, 114-6. - Vrtec 23: 7. Litija. 12—5, 39—41. - 8. Mengeš 62—4, 83 - 6, 102—5. - Roparji na slovenski zemlji. Zgodovinske drobtine. Mladika IV, 23-4, 65-7, 104, 182—4, 221—4, 263-4, 303-4, 341—3, 383-4. Polec Janko, Grb kraljestva Ilirije. Slovenski pravnik, 37 (1923), 85—94. Potočnik Alojzij, Krakovo in Trnovo v preteklih stoletjih. SN 22, št. 205, 214. Pravdica Milovan (psevdonim),^ Slovenačka politika i njeni uspesi. Ogled istorijske študije. Novi Život, 1922, kn. VIII, 161—7, 289—293, 330—5, 357—364 (kot odgovor glej Lončar, Srbska kritika slovenske politike). Prelog Milan, Pregled povijesti južnih Slavena. II. izdanje. Sarajevo 1922. Dio I. 8°. 164 + IV str. Dio II. 8°. 192 + IV. str. Premrou Mir., Nekaj dokumentov o glagolici na Slovenskem. (Iz vatikanskega arhiva.) ČZN XVIII, 16—29, 65-70. Ref.: K.Capuder: Č XVII, 368; odgovor Fr. K o v a č i c a : V obrambo in odgovor „Času" ČZN XVIII, 111—2. — Serie documentata dei vescovi Triestini dei secoli XV-XVIII, Archeografo Triestino, 3. serie, X (1923). Prepeluh Albin, Borba Andreja Einspielerja proti centralizmu. (Paralela med 1. 1862. in 1922.) Novi zapiski I, 133—140. Radojčič Nikola, Iz tiskanega zbornika Daniela Ložarja o Srbih. O priliki 350letnice kmečkega upora pod Matijo Gubcem. LZ 23, 388—397. Rozman Ivan, Naša bol. Nekoliko zgodovine k polomu na Koroškem. Zvezna tiskarna v Ljubljani, 1922. 8°. 65 str. Saria Balduin, Doneski k zgodovini turških in ogrskih napadov. ČZN XVII, 39—40. — Arheološka istraživanja u oblasti starog Poetovio. Starinar, Treča ser. I. (1922), 191—8. Schiffmann Konrad, Das Land ob der Enns. Eine altbaierische Landschaft in den Namen ihrer Siedlungen, Berge, Flusse und Seen. Miinchen-Berlin 1922. Druck und Verlag von R. Oldenbourg. 8°. XII + 248 str. (na str. 187—246 govori v poglavju „Die Slawen" o slovanski kolonizaciji na Gorenjem Avstrijskem). Schmid W., Beitrage zur Geschichte der fruhmittelalterlichen Besiedelung der Steiermark. Zeitschrift d. hist. Vereins f. Steiermark, XVIII (1922), 27—45. Skrabar V., Ruški mitrej. ČZN XVII, 15—20. — Nalasci iz latenskog doba u okolini Ptuja i Maribora. Sta-rinar, Treča ser., I. (1922), 145—9. Slamič Ant., Zavod sv. Hieronima v Rimu in Slovenci. Bogoslovni vestnik II, 20—35. Ref.: P. A, EO II (1922), 61—62. Slavič Mat., Prekmurje v zgodovini. (Iz spisa „Naše Prek-murje".) Mladika IV, 314-5. Stabej Jože, Slovenci v Nemčiji. (Nekaj zgodovinskega pregleda . . .) Slovenec 22, št. 110, 114—6. Stegenšek Avg., Historični portreti na oltarni podobi župne cerkve na Črni ali Ptujski gori. Po zapiskih f dr. Avg. Stegenška objavil dr. Fr. K o v a č i č. ČZN XVII, 57—76. Štele Fr., Umetnostni spomeniki Slovenije. I. Politični okraj Kamnik. Topografski opis. Založilo in izdalo Umetnostno-zgodovinsko društvo v Lj. V. 8°. (Priloga ZUZ II, 1922, III, 1923, str. 1—144.) — Stara Ljubljana. Predaval na občnem zboru Društva za povzdigo mesta Ljubljane. Slovenec 10. 6. 23, št. 129. — Umetnost in Slovenci. Kulturno-zgodovinski poskus. DS 23: 182—8, 212—9, 239—245, 287—296. Steska Viktor, Radovljiška matrikula iz 1. 1468. GMDS II—III. A, 23—37. Strmšek Pav., Iz bojev za notranjo ureditev naše države. Tabor IV, št. 160, 166, 172, 178, 183, 189. — Problemi naše državne ureditve in Slovenci. Založila knjigarna ^V. Weixl v Mariboru. 1923. 8°. 56 str. Šišic Ferdo, Seljačka buna od 1573. Jugoslavenska Njiva, VII (1923), 1. knjiga, 89—94, 170—173, 204—213, 235—241. Thompson Westfall James, German medieval expansion and the making of Austria. The Slavonic Review, II (1923), 263—288 (o prodiranju nemštva med alpskimi Slovenci v srednjem veku). Toni, Ettore de, Variazioni dei confini nel bacino del Nati-sone. Rivista della Soeieta filologica Friulana, III (1922), 24—49 (gradivo za zgodovino Tolminskega). Trinko Ivan, Beneška Slovenija. Zgodovinski obris. Jadranski almanah za leto 1923., 115—120. Ušeničnik Franc, Rigorizem naših janzenistov. Bogoslovni vestnik III, 1—49. t Verstovšek Karel, u. 27. 3. 23. Fr. L u k m a n: Č XVII, 370—2. — Slovenec 28.3.23, št. 70. — I. Vesenjak: Straža 28. 3. 23, št. 35. — Franjo Že bo t: Slov. gospodar 29. 3. 23, št. 15. — Slovo f dr. V.: Slov. gospodar 5. 4. 23, št. 16. — Tabor IV, štev. 71. Viator, Beneški Slovenci. Koledar Goriške matice za 1922, 16—19. Vrečer Rajko, Laške toplice. Nova doba V, št. 81. — (Zgodovinske črtice, posnete večinoma po Ig. Orožnu v Novi dobi 1923.): I. Žalec. Št 52. — II. Govče—Scharfenau. Št. 53. — III. Novi klošter. Št. 54. — IV. Novo Celje. V. Plevna. Št. 5fi. — VI. Zalog—Sallach. VIL Grmovje—Hofrain. Št. 75. — VIII. Prebold—Pragwald. IX. Štrovsnek—Straussenek. Št. 81. — X. Ojstrica—Ostrovitz. XI. Podgrad (Podgor). XII. Žovnek—Sanneck. Št. 87. — XIII. Vrbovec — Altenburg — Nazarje. Št. 90. — XIV. Gornji grad. Št. 92. Vreze Ivan K., Šmarje pri Jelšah. Zgodovina in opis njegovih svetišč in pridejanih 31 slik. 1923. Založila romarska cerkev sv. Roka pri Šmarju. 8°. 14 str. -f- 16 tabel. Vrhovnik Ivan, Nekaj o slovenskih pridigah v Slovenjgradcu (v 2. polovici 17. in v 1. pol. 18. stoletja). ČZN XVII, 33—36. [—] = Nestor, Iz stare Ljubljane. Ljubljana 1. 1802. Jutro 23, št. 272—291 (s presledki). Wendel Hermann, Anastasius Griin und die Siidslawen. (Aus drei Kulturen. Berlin 1922. Verlag fiir Soziahvissenschaft. Str. 201—209.) Županič Niko, Bela Srbija. Primedbe Jagičevom shvatanju K. Porfirogenita o dolasku Hrvata i Srba. Narodna starina (Zagreb) I, 107—118.