^Jesip ^agliaruzzi-^ft/ilan
(t 1. marca 1885.J
Josip pagliaruzzi-^rilan

III. knjiga.
V GORICI 1896. IZDAL ANTON KLODIČ - SABLADOSKI.
Tisk.in zal. ,,Goriška tiskarna" A. Gabršjek.

Ysebina.
Stran
Pesnikov rojstni kraj.............VII
Krilanov životopis.............XVII
Novo leto na kmetih . ............ 3
Za vasjo..................15
Nekaj o koristi in potrebi zemljepisja.....27
Sinica...................43
Grob v kotu.................53
Oči.....................69
Razpor in sprava..............87
Nekateri nemški prevodi Krilanovih pesmi . . . 137

lešnikov rojstni kraj
Kobariška dolina.
(Slikala z matajurskega pobočja sinova viteza Klodiča, Maks in Adolf; posnetek po fotografiji).
Kaj lepšega dati li more svet, Ko ti domači so kraji, Kjer vžival veselje sem mladih let, Kjer tekli mi časi najslaji.
Pagliaruzzi-Krilan, Poezije I. 36.
r) ragi čitatelj ! Ge kreneš \ iz Gorice ^^ proti severu po Soški dolini skozi Kanal, Ročinj, Giginj ter prideš do konca čiginjskega polja, te razveseli in oživi nad volčansko vasjo, kjer se cesta zasukne navzdol, prekrasen razgled po obširni tolminsko-kobariški dolini.
Na zelenem podanku visokega gorovja imaš pred seboj vas, obsejano z nebrojnim sadonosnim drevjem, ki jo skoro skriva očem; za vasjo se razprostira proti severu in proti vzhodu do Soče lepo, rodovitno polje; onkraj
Soče se dviga stožcu podoben, z gostim lesov jem obrasten hrib, na katerem je stal nekdaj tolminski grad, in na čigar podanku se širi proti jugu prijazen tolminski trg. Za tolminskim trgom pa se dviga zeleno gorovje, katero presezajo, zapiraje obzorje, v polukrogu vijoči se Krnovi odrastki. Na severu se vzpenjajo v ravni črti nad volčansko vasjo zelene planine, nad katerimi moli proti nebu sivi, 2246 m visoki Krn.
Ko prehodiš volčansko vas ter se obrneš na tolminskem razpotju na levo, ti stisne obzorje vrsta nižjih zelenih vrhov, in tudi Krnov goli vrhunec se skrije kmalu za njimi; na levi pa se ti pokažejo trije vrhovi, ki se vidijo v daljavi kakor zobje velikanske pile, vrezane v obrobek golega vršca. Pojdi še četrt ure dalje, pa ti izgine tudi omenjena trojica izpred oči. Odslej ti podaje pot kake pol ure le enolično sliko tesnega okrožja zelenih hribov in sinjega neba. Ko se pa cesta zavije med dolg drevored, ki je z zelenimi travniki in

grmovjem obdan ter od volčanske vasi tri četrt ure oddaljen, tedaj se ti zopet razširi obzorje proti severozapadni strani do Krnovega vzporednika, do zelenega, 1667 m visokega «Stola». Še pol ure hoda, pa si na mostiču, ki prepreza v Sočo tekoči «Beli Potok».
Na mostiču tega potoka se ti zopet prikaže ona trojica v svoji polni, velikanski obliki in še više nad njo se vzpenjajoče čelo 2505 m visokega Pre-strelnika, v njem pa bleščeče oko, predor, ki ga je prevrtal hudič, kakor pripoveduje narod, ko se je z glavo za-telebil v njegovo steno, da bi jo predrl ter tako dospel pred mater božjo na Sv. Višarje in se gore polastil. Skoro v isti črti se beli na Krnovem pobočju med drevjem zvonik libušinjske cerkve.
Od omenjenega mostiča pelje cesta skoro v ravni črti do kamenskih mlinov, pri katerih te vabijo na počitek bistri studenci in mehka trata.
Dalje grede, zagledaš najprej nad-drežniške Krnove odrastke, potem cer-
kev svetega Lavrencija, ki stoji onkraj Soče na podolgastem hribu med gostim lesovjem. Ko prideš pod Kolovrat — tako se imenuje zeleno pogorje od vol-čanskih Rovtov do Kolkovega pobočja — ti zablišči naproti cerkev sv. Antona na hribčku kraj pogorja, ki se razteza od Stola pa tja do Soče — «Ozko» imenuje ljudstvo to pogorje — pred njim pa se lešči visoki zvonik kobariške župne cerkve. Stopi nekoliko korakov naprej, pa zagledaš ulico kobariškega trga, katera se vije pod cerkvico sv. Antona na desno proti Soči.
Na «Kačovah», na majhnem robu na cesti se ti odpre čudovito lep razgled po lcobariški dolini in njeni velikanski ograji. Skozi ravan se vije sinjkasta Soča med gostim vrbovjem in širokim prodom; na levi strani pa se zelene nad cesto prostrane idrijske senožeti, posute z nebrojnimi kopami; spredaj se dviguje Ozko pogorje in za njim mogočni Prestrelnik, ki se na videz ujema s Kr-novimi odrastki. Od hriba sv. Antona
nad Kobaridom se vije drežniško ob-gorje do Razora, ki je loči od libušinj-skih gozdov in pašnikov ter pripeljava Bačico v Sočo; nad libušinjskimi pašniki se vzpenja Krnov planinski hrbet; skoro prav tebi nasproti se beli že omenjena cerkev sv. Lavrencija, nekoliko više pa nad njo cerkev sv. Duha, pri kateri se širi libušinjska vas; še više opaziš vrsensko selišče, a še dalje proti desni, niže od omenjenega selišča, se leskeče v solnčnem svitu slap deročega hudournika liki velikanska, iz visočine v strašno globočino segajoča vrv. Radostno se ti ustavljajo oči na vsakem kraju krasne doline in na njeni tako raznolični ograji ter se ne morejo napasti lepote, katero jim tukaj ponuja bogata narava.
Ko prideš do drugega drevoreda na tej cesti, se skrije Prestrelnik za nižjimi gorami. Še pol ure hoda, in prišel si do precej velike idrijske vasi, ki se širi skoro zakrita med sadnim drevjem sredi jako rodovitnega polja.
Prehodi to in bližnje mlinsko se-lišče, stopi na mostič, ki vodi črez Idrijo, pa zagledaš prijazni kobariški trg na skrajnem robu slikovite doline.
Ko prideš vanj, se potrudi še po hribčku navzgor do cerkve sv. Antona, tja do razgleda po ravnini.
Pri cerkvi stoječemu, ti strmi nasproti na iztočni strani kakih 1000 m visoka Krnova stena; pod Krnom vidiš na isti strani 1524 m visoki Kozljak in na njegovem podanlcu sotesko, skozi katero vije Soča od severa v globoki, v skale izdolbeni, s kamenenim mostom prepreženi strugi svoje zelenkaste valove v kobariško dolino. Pogled ti hiti za šumečimi valovi ter se radostno ustavlja nad rodovitnim poljem, ki se širi ob reki ter je obsejano z nebrojnim sadnim drevjem. To polje in pa na Krnovem pobočju ležeče vasi: Ladri, Smast, Libušnje z že omenjeno cerkvijo sv. Duha in cerkev sv. Lavrencija, sezidana na hribu, enakem debeli kopi, na desni strani pa planinsko pobočje in
sleme Kolka, ki je na podanku lepo z gozdom prepasano: vse to ti ustvarja tako čarobno sliko, kakršno vidiš v naravi le redko. Proti jugu obrnjen, opaziš v ravnini že omenjeno mlinsko zaselje in idrijsko vas; prav tebi nasproti se temni gozd, skozi kateri se vije pot polagoma na idrijske pašnike do Golobov, majhne vasi livške občine, in na široki hrbet 1243 m visokega zelenega Kolka. Na zapadni strani se ti odpira drugi del doline, ki ga zaslanja kot mogočna ograja na levi gozdnati 1685 m visoki Matajur, na desni pa «Ozko» pogorje. Na pobočju Matajurja slonita vasi Svinja in Sužid; na cesti, držeči v Italijo, vas Staro selo in zaselje Rob, a Krejska vas na podanku Stola, ki se dviguje nasproti Matajurju; v «Kotu» se vidijo vasi: Potoki, Borjana, Sedlo, Stano-višče in še dalje breginjske senožeti. Od Starega sela sem se blešči v ravnini med poljem v premi, umetno izkopani strugi Idrija, ki se izteka v Sočo pod mlinskim zaseljem. Oči ti slede
nehote njenemu toku ter se ti ustavijo naposled na kobariškem trgu. Na misel ti pridejo pesnikove besede:
Zato, ko jaz jemljem od vas slovo, In gredem v vrtinec sveta, Zato mi srce je tako težko In teče mi potok solza.
Oj z Bogom, oj z Bogom ti, mala vas, Oj z Bogom ti, ravno polje! Pozdravljam te, hribov zelenih pas, Pozdravljam vas, glasne vode.
In koder bom hodil in bival jaz V vseh krajih široke zemlje, Na vaju bom mislil, polje in vas, Na vas, oj gore in vode!
Poezije, I. 6.
r
Krilanova rojstna hiša.
(Risal g. Ant. Gwaiz).



F Kobaridu (1859-1868).
Med vami nekdaj sem vesel igral, In letal in skakal okrog, Ko v sreči otročji še nisem znal Življenja skrbi in nadlog.
koro na sredi kobariškega trga, blizu
cerkve in lipe, stoji najlepša, največja hiša, do leta 1879. last Pagliaruzzi-jeve rodbine.
V tej se je porodil dne 26. maja 1859. leta Josip Pagliaruzzi, ki se je kot pesnik imenoval Krilan.
Njegova mati, Marija, je bila pobožna, dobrotljiva žena, dobra mati, skrbna, marljiva gospodinja.
O teh njenih vrlinah si se lahko prepričal, če si opazoval, kako je skrbela, da so se pripravili ob nedeljah in
Poezije, I. 5.
praznikih šopki cvetlic iz obširnega hišnega vrta za oltar v župni cerkvi, s kako obilnim darom in prijaznim obrazom je odpravljala ubožčke, kako vestno je gledala na to, da so hodili otročiči lepo opravljeni v šolo, s kako ljubeznijo je skrbela za njih dušno in telesno blaginjo, kako odločno je odkazovala poslom vsakdanja dela in delavcem opravila, pa tudi skrbno jih krepila z dobro hrano. Pri njej je pač veljalo geslo: Moli in delaj.
Josipov oče, Izidor, je bil tudi jako delaven mož. Kakor so zahtevala opravila in čas, je posloval zdaj v občinski pisarnici, zdaj odpravljal pošto, zdaj pripravljal čebelarske vozove, da bi se prepeljale čebele na pašo. Med enim delom in drugim se je pomenkoval s sosedom-kupcem o trgovinskih stvareh, z drugim o močvirju, za katerega izsu-šenje se je potegoval z vso močjo, in če je prišel dekan Jekše na pošto, se je razgovarjal z njim o notranji politiki in položaju našega cesarstva in sploh o
vseh vprašanjih, ki zanimajo izobraženega človeka, najraje pa o narodnem gospodarstvu. — Iz njegovih pogovorov si spoznal, da je izobražen mož.
Dovršil je bil oče gimnazijo v Gorici in pravoslovne nauke na vseučilišču na Dunaju, kjer je vstopil za praktikanta pri tedanji c. kr. združeni upravi ko-morskih dohodkov. Že 10. decembra 1842. leta, šest tednov po nastopu, je dobil od uprave spričevalo sposobnosti, marljivosti in vzornega obnašanja in pa službo. Tu je služboval dve leti, dokler ga ni pozval priletni oče domov, da bi mu izročil gospodarstvo. Prav zato, ker je bil jako izobražen, postaven in pošten mož, so ga občinarji izvolili za župana in volilci poslali v deželni zbor, v katerem je sodeloval v prid pokrajine Goriške in Gradiške celih dvajset let. Naravno je pa tudi, da je bil kot najbolj izobražen med zasebniki kobariške doline nekoliko samovladarski, in da je bil brezobziren v svojih poslih ter je izkušal vselej spraviti do veljave svoje
prepričanje, če tudi so mu nasprotovali vsi. To dokazuje prav tisto izsuševanje močvirja, ki se je nekdaj širilo med Kobaridom in Starim selom; za-nje se je potegoval silno odločno in uspešno ves čas svojega poslanstva. Prav tisti dan, ko je izdihnil svojo dušo, dne 25. septembra leta 1884., je bil z vršen zadnji prekop, po katerem se je izravnala struga, po kateri se izteka v Sočo rečica Idrija, in ki je bila preje zaradi mnogih zavojev redilnica smradnega kobari-škega močvirja.
Sploh je pospeševal oče Izidor, kjer je le mogel, korist svojega kraja in okraja.'Kot ud okrajnega šolskega sveta je posebno strogo silil na to, da bi otroci redno hodili v šolo. Strog je bil tudi s svojimi otroci, pa tudi skrben oče jim je bil. Toda poleg vse strogosti mož ni bil čemeren in kislega obraza. Rad je imel družbo, rad je vabil prijatelje na kozarček vina, rad je zapel lepo Slomšekovo:
„ Preljubo veselje, oj kje si domu?'
ali kako drugo slovensko ali nemško pesem; saj je pa tudi imel sam kaj prijeten glas. —
„Nec stirps prima fui"
je smel reči o sebi Josip z Ovidijem. O najstarejši mu sestri Matildi je pa veljal skoro popolnoma Ovidijev stih:
„Iamque septem vitae soror geminaverat annos",
ko je Josip prišel na svet.
Druga sestra Marija je imela takrat skoro dve leti, brat Alfonz deset, Albin osem let. Desetega decembra leta 1862. se mu je porodila najmlajša mu sestra Adela.
Lepo je bilo videti to družino v sreči, in še leta 1865. sem rekel očetu Izidoru, da bi bilo težko najti družino, ki bi bila tako srečna kakor njegova.
V teh tako prijetnih odnošajih je preživel naš Pepič otroško dobo.
Ko je bil goden za šolo, ga je poslal oče v kobariško, takrat še le dvorazredno narodno šolo. Fran Do-minko, izvrstni ravnatelj tiste šole, ki

je sedaj četverorazrednica, in priprav-ljalnice za učiteljišče, in šolski nadzornik tolminskega okraja, mu je bil prvi voditelj na polju posvetnih ved, in kobariški dekan, Andrej Jekše, pravi vzor duhovnega pastirja, kateremu je po vsej pravici postavil Simon Gregorčič v «Zvonu» leta 1883. na 250. str. (Poezije, II. zvezek iz leta 1888., stran 86.) nevenoč spominek, mu je bil učitelj veronauka, a je tudi sicer močno vplival nanj. — Da se je torej deček navzel ljubezni do rojstnega kraja in do prelepe rojstne doline, v kateri je preživel tako srečne dni, je bila naravna stvar; a tudi ljubezen do naroda, med katerim je živel, se mu je ukoreninila v globino srca, kakor kažejo kaj jasno njegove pesmi:
Jaz vedno le na-te sem mislil, Predragi, premili moj dom! Nikoli te nisem pozabil, In tudi nikdar te ne bom.
Poezije, II. 5.
V Gorici (1868-1878).
Ko je naš Pepič dovršil drugo leto v kobariški narodni šoli, ga je poslal oče meseca novembra leta 1868. v Gorico v šolo ter ga je dal k meni na stanovanje. Stopil je Pepič v tretji razred vadnice, združene z učiteljiščem. Nekoliko časa mu je bil učitelj Valentin Kumar, poslej pa vrli Anton Hribar, znani slovenski skladatelj. Ta je kaj dobro vplival nanj, ker je bil sicer jako natančen in strog, ob enem pa pravičen in jako prijazen s svojimi učenci. Paglia-ruzzi pa je bil tudi kaj pazljiv in marljiv učenec, ki ni izgubil v šoli nobene učiteljeve besede, a doma ni zanemaril nobene naloge. Sošolcem in tovarišem se je kmalu močno priljubil, in kako se ne bi bil, ko ni storil nikomur nič ža-lega, pač pa je ustregel vsakemu, če je le mogel. Že tedaj, ko je stanoval pri meni, sem opazoval pri njem vpliv njegove pobožne matere, ki ni prepuščala deklam svojih dolžnosti, ampak je vsako
jutro, ko je vstal, vsak večer, ko je šel spat, sama molila z njim, dokler je bil še doma. Naš Pepič ni vstal nikdar, da ne bi bil molil, ni legel nikdar na nočni počitek, da se ne bi bil zahvalil gospodarju sveta za prejete dobrote. Takisto je molil pred jedjo in po jedi ter ohranil to hvale vredno navado do smrti.
Meseca oktobra leta 1870. je vstopil Josip v goriško gimnazijo.
Ker sem meseca novembra istega leta jaz odšel v Poreč za pokrajinskega šolskega nadzornika, in ker je prišla za menoj meseca mareija leta 1871. tudi moja družina, si je moral oče Izidor poiskati za svojega sina drugega gospodarja. Stanoval je odslej največ časa pri učitelju mestne šole, g. Samcu, pa tudi pri drugih gospodarjih. Vsi so mi hvalili, kolikorkrat sem prišel v Gorico, vzgledno vedenje in vztrajno marljivost njegovo. Meseca septembra leta 1871. sem bil premeščen iz Poreča v Gradec in nisem Josipa videl več do meseca oktobra leta 1872., ko sem prišel v

Kobarid na odpust. Ko pa sem bil leta 1873. premeščen iz Gradca v Trst, sem zahajal vsak mesec v Gorico, in tedaj sem imel prilike dovolj, da sem videl Pepiča.
V šoli se je odlikoval, kakor so mi pravili njegovi profesorji, vedno tako, da mi ga ni bilo treba priganjati, temveč da sem ga moral včasih še odvračati od prenapornega učenja. Že zgodaj je začel čitati in je prečital mnogo slovenskih in nemških knjig; tudi srbščini se je rano priučil. Pri vsem tem pa nisem slutil v njem posebnih duševnih sil, če tudi je bil odličnjak med součenci. Pisal mi je namreč prav suhoparna, enolična pisma do dovršenega petnajstega leta. Ko pa je prestopil v peti gimnazijski razred in se je nekoliko seznanil s Homerjem, je bilo, kakor da bi bile odpale spone, ki so stiskale doslej njegovega duha. Kako so mu je v pismih vrstila misel za mislijo v lepi, logični zvezi! Kako dobro izdelani pa polni lepih, primernih izrazov so bili sedaj njegovi stavki! Pa naj kdo reče, da nič
ne hasnijo staroklasični nauki! Opazivši to izpremembo, sem ga izpodbujal, naj iz latinskih in grških klasikov ne bere le tega, kar mu ponuja šola, marveč naj jih prebira tudi sam v prostih urah s pomočjo slovarja, kolikor mu bode mogoče. Tako je tudi storil. Ko sem mu rekel konec šolskega leta 1875. —76.: «Pepič, no, poskusiva, ali si zmožen preložiti Homerja na slovenski jezik tudi v takih odlomkih, katerih nisi bral v šoli», je bil takoj voljan poskusiti, in preložil mi je, kjerkoli sem mu odprl knjigo, da sem mu le povedal pomen kake neznane besede.
Pa tudi slovenske pesnike je začel marljivo citati in tudi kupovati slovenske in nemške knjige ob svoji mesečnini, ki mu jo je dajal oče na razpolaganje, ali ob tem, kar mu je včasih poslala mati. Imel pa je hvale vredno navado, da je po večkrat prečital vsako knjigo, in da si je zabeleževal v zapisnik neznane reke in lepe misli, ki jih je bil našel v knjigah. Posebno ugodno je
bilo zanj, da je prišlo leta 1875. — 76. njegova sestra Marija v Gorico na učiteljišče, in da se jima je drugo leto pridružila tudi sestra Adela, tako da so skupaj stanovali vsi trije in tako manj čutili ločitev od doma.
Konec šolskega leta 1878. je dostal Josip zrelostni izpit na goriški gimnaziji, kakor je bilo pričakovati, z odliko.
Na Dunaju (1878-1882).
Proč je doba mila Zlatih sanj in mira; Pred menoj odpira Žizni se obzor.
Poezije, II. 78.
Po dovršeni gimnaziji je nastalo za Josipa vprašanje: Kaj sedaj? Oče je bil praktičen mož in prepričan, da mu je sin
„Fortia verbosi natus ad arma fori" ;
sinu pa
„Iam puero coelestia sacra placebant, In suum furtim Musa trahebat opus".
Kadar se je govorilo o profesuri in o poeziji, mu je odgovarjal oče takisto, kakor je rekal Ovidiju oče :
„Studium quid inutile tentas ?
Maeonides nullas ipse reliquit opes"
če tudi oče Izidor ni navajal prav teh stihov.
Da bi torej ustregel očetovi želji, se je vpisal na dunajskem vseučilišču za pravoslovca. Bil je pa največ doma in le malokrat je šel za malo časa na Dunaj. Pa le malo časa je užival veselje, ki mu ga je zavdajalo življenje na očetovem domu v rojstnem kraju.
Preselila se je namreč družina Pagliaruzzijeva meseca oktobra leta 1879. v Gorico, kjer je bil kupil oče Izidor primerno hišo. Tu je bil Josip zaradi veselosti, šaljivosti in zaradi duhovitih napitnic, ki jih je improvizoval v slovenskem, nemškem, italijanskem in furlanskem jeziku, kmalu ljubljenec vseh družb, v katere je zahajal.
V Gorici (1882-1885).
Dvignil že sem krila V zrafje gor prostrano ; Črno pa pod mano Smrt zija navzgor.
Poezije, II. 78.
Po dovršenih štirih letih pravo-slovnih naukov — v tem času se je pa tudi seznanjal s klasiki vseh narodov, če ni mogel po izvirnikih, pa vsaj po prevodih — je stopil naš Josip v prakso pri deželnem sodišču v Gorici, pri katerem se je odlikoval s točnostjo in s posebno spretnostjo v izvrševanju svojih poslov.
V tem je pa prav marljivo zlagal pesmi ter si je pridobil v stihotvorju toliko izurjenost, da je mogel o sebi reči, kar pravi Ovidij o sebi:
„Sponte sua carmen numeros veniebat ad aptos, Et quod tentabam dicere, versus erat".
Konec leta 1884. je izstopil Josip iz prakse pri c. kr. deželnem sodišču ter se hotel poprijeti odvetništva.
Učenje za doktorat, praksa pri odvetniku, katero je bil začel, učenje tujih jezikov, francoščine, angleščine in ruščine, čitanje poetičnih proizvodov in poleg tega še ponavljanje naravoslovnih naukov, ki so se mu bili omilili izza gimnazijske dobe, potem — last, not least — pesnikovanje: vse to delo, ob enem nadaljevano, mu je živce tako razburilo, da ga brez #škode ni mogel dolgo prenašati. Neumorno, naporno delovanje je gotovo kolikor toliko pripomoglo, da je začel bolehati meseca januarja leta 1885., in da ga je usmrtila meningitida prvega marcija leta 1885. ob dveh popoludne.
Zemeljske ostanke Josipove so prepeljali v Kobarid v domačo rakev dne 3. marcija. In tako se je izpolnila pesniku vsaj tista želja, katero je bil izrazil v stihih:
l)a tukaj bi živel in spal nekdaj, Bile so edine želje.
Poezije, I- 6.
Razni prijatelji in znanci so pisali v različnih listih o prerani smrti našega Josipa; tako je prinesel «Ljubljanski Zvon» v 4. številki istega leta obširnejši životopis njegov iz peresa sošolca in prijatelja K. Štreklja. Tudi «Slovan» je priobčil v 7. številki leta 1885. Josi-povo sliko in životopis, ki ga je spisal častiti mu prijatelj, pesnik Simon Gregorčič, ki mu je položil tudi nevenoč venec na grob, pesem, ki naj jo tukaj ponatisnemo:
Oh, tudi ti si moral pasti, Ti, ena mi najslajših nad, Ko jel si najkrepkejše rasti, Ko zlat si jel roditi sad ... Dehnila v te je mrzla smrt, In sad stoter je v cvetju strt.
Srce ti je svetišče bilo, A v njem častit in svet oltar, Kjer večnemu si žgal kadilo, Kjer domu žgal si vreden dar; In čednost slednjo, slednji vzor, Ta sveti družil je prostor.
Tvoj duh — zakladnica bogata, Kjer mnog je ležal biser skrit, In dragi kamni, ruda zlata, Tu širili so jasen svit; Te bil bi obrusil, prekoval Ter domu v dar jih slaven dal.
Srce ti vzorno, um sijajen, A med obema krasen sklad; Značaj ti čist in neomajen, Bil cel si mož, če prav še mlad! Kaj s takimi darmi pač bil Bi lahko tu še izvršil!
Gojil to nado sem veselo, Da z vencem narodnih zaslug Odičiš kdaj si moško čelo; A venec zdaj ti vijem drug. Oh, zlati moj ljubljenec ti, Zdaj grobni pletem venec ti.
Zadušil rad bi solze vroče, Kot mož bi nosil rad gorje; A ni zatreti solz mogoče, Prepolno jih je to srcš: Pridrl na dan je njih potok, Drhteč zdaj plakain kot otrok.
A tudi ti si ga izgubil, Oj, narod moj. ne jaz sam6; Kako te on srčno je ljubil, Kako ti služil je zvesto! Zato, moj rod, z menoj žaluj, Izgubo bridko objokuj!
A vse solze, ki pri pogrebi Gomilo z njimi močimo, Jih tožni lijemo le sebi, O ranjkih jih ne točimo: Saj ti so srečni vrh zvezda, Kjer ni vzdihljajev, ne solza.
Ti zlata duša, duša srečna, Si med duhovi srečnimi, In jasno luč te neizrečna Obseva z žarki večnimi. Ljubezni in resnice svit Brezkončen je črez te razkrit.
Za venec tukaj si se trudil, In bil bi lep si pridobil; A lepši Bog ti je ponudil, Ti sveto čelo z njim ovil! Sam večno mlad, neumrjoč Zdaj venec nosiš nevenoč!
Da je bil pa Krilan res «zlata duša», kakor pravi pesnik Simon Gregorčič, dokazuje to-le pismo, katero je pisal Josip dne 21. decembra leta 1884. ko-bariškemu dekanu Andreju Jekšetu:
«Prečastiti gospod dekan!
Lahko mi verujete, da ne vem, kako bi začel to pismo, da ne znam, kake besede bi izbral, da bi izražale, če tudi slabo, ono hvaležnost, katero čutimo jaz in moji sestri do Vas, nepozabni naš gospod dekan. Bog Vam plati vse one brezštevilne dobrote, katere ste izkazali naši družini, posebno pretekle počitnice, ko ste bili največja zaslomba in tolažba ubogemu' bolnemu očetu in spremljevavec na zadnjem potu njegovem ! Povejte, prečastiti gospod dekan, kako bi mogel jaz pozabiti onega strašnega dne 27. septembra, ko sva skupaj peljala iz Gorice v Kobarid truplo mojega očeta? In ako ne Jbi bilo Vas z
menoj, kaka bi bila še le tedaj ona pot in oni dnevi v Kobaridu!
Pač bi bil graje vreden, ako bi mislil, da moram jaz poplačati take dobrote. Vendar pa je odmenjena plača tudi takim delom; ali te plače ne more dati ves svet, to ima samo višnji Bog v svoji oblasti, in on naj jo siplje iz polnih rok na častito Vašo sivo glavo v novem in še v mnogih, mnogih letih, in ko ležete i Vi k zasluženemu,, ne-kalj enemu počitku in poj dete v sveta nebesa!
Kakor vidite, gospod dekan, nekaj čudno in zmedeno je to voščilo, vse drugače, nego Vaše jasne in modre besede. Ali saj je tudi meni čudno in zmedeno v duši in srcu, in solza mi sili v oko, ko se spominjam onih dni in z njimi Vas, prečastiti gospod dekan.
Blagovolite prijazno sprejeti one kaplje, katere Vam je pripeljal voznik, nikakor ne kot povračilo, ampak samo kot prav majhen viden dokaz naše neskončne in neginljive hvaležnosti doVas.
Pozdravljaje Vas iz dna srca, tudi v imenu sester, ostajem
prevdani in prehvaležni
Vam
Josip Pagliaruzzi».
Ali si je ustvaril Josip trajen spomenik v svojih spisih, ali si je, kakor pravi pesnik Gregorčič, priboril «tukaj lep venec», naj sodi občinstvo, kateremu jih podajem v teh zvezkih.
Anton Klodie ■ Sabladoski.
Del Kobarida od zapadne strani.
llesip fagliaruzzi-^rilan



Sovo leto na kmetih


|V ikoli se še ni zdela jutranja služba c^f' božja vaški mladini tako dolga kakor danes; nikoli še niso otroci tako težko klečali kakor danes; nikoli niso molili tako malo. Ko je molil duhovnik po evangeliju nekoliko očenašev za one, ki so umrli v starem letu, in za srečno novo leto, so se pregibale tudi otrokom ustnice; ali ko bi bil povprašal kakega paglavca, kaj in za koga je molil, gotovo bi bil sramežljivo pogledal v tla, odgovoril pa ne bi bil nič, ker tudi res ni vedel, kaj je molil; saj so bile njegove misli danes zunaj cerkve, kamor bi bil že najrajše šel tudi on.

Služba božja je končana. Še enkrat pokleknejo, duhovnik blagoslovi svojo čredo, potem pa zagrme po cerkvi otročji črevlji, in vaška mladež se usuje iz cerkve. Glasno in živo pomenkovanje se začne, otroci se razdele v majhne čete, in hajdi konja kovat!
Najprej seveda lete v župnišče. Gospodovi kuharici ta ropot ni posebno všeč, in zato jezno ukazuje otrokom, naj se pobero iz veže. Ali danes ne opravi nič. Kakor bi bili k tlom pri-rastli, stoje otroci ter mirno gledajo jezečo se hišno. Vedno nove čete prihajajo, da jih je že polna vsa veža. Tiho šepetanje se začne, vprašanja in odgovori se čujejo; ali kar umolkne vse, in klobuki izginejo z glav, kajti ravnokar je vstopil duhovni gospod v vežo, vrnivši se iz cerkve. «Voščim veselo novo leto — Bog vam daj vse dobro — Da bi bili še danes leto zdravi in veseli!...» se glasi od vseh strani, in otroci se rijejo okrog gospoda, moleč mu z desnico jabolko, krompir ali tudi
oblico. In gospod, ki je dobra duša, stopi v svojo izbo ter prinese polno skledico novcev, četrtakov, celo kaka desetica se blišči med njimi. Potem vzame iz iztegnjenih rok jabolko za jabolkom ter potisne novec vanje, temu tudi dva ali četrtak in onemu svetlo desetico. Kako bistro gledajo mali vo-ščivci na gospodove prste, kaj vpiči v jabolko, kako zagrabi vsak svoje in, «Bog povrni!» mrmraje, hite ven, kjer jih že čakajo tovariši. «Kaj ti je dal?» «koliko imaš ti?» kličejo prišlecu in se gnetejo okrog njega, da bi mu pomagali šteti, če tudi je samo eden ali dva novca, potem pa hitro dalje k temu ali onemu sorodniku. Po poti grede, pa vsak še enkrat pregleda svoje jabolko, prešteva, koliko «žrebljev» že ima njegov konj, ter potisne novce globoko v sredo, da se komaj vidijo. Kaj danes mar otrokom mraz, sneg in led! če se komu po poti zdrsne, ker ne pazi, kam stopi, in če telebi v sneg, kaj to, samo da ni padel noben novec iz jabolka!
Kar ima vas otrok, vsi so danes zunaj, dečki in deklice, veliki in mali. Ce le more hoditi, že ga vleče starši brat ali sestra za roko s seboj ter ga poučuje po poti, kako mora voščiti in prositi, da mu podkujejo konjiča, ki ga drži v premrzli roki. Bolj mali in plašljivi hodijo v velikih krdelih, da imajo več poguma, odrastli pa stopajo po trije ali štirje vkup ter nočejo sprejeti novih v družbo, kajti če jih je več, dobi manj vsak.
Proti deseti, enajsti uri je vsa vas obrana; pri vsakem stricu in ujcu, pri vsakem svaku in teti so že bili, in dasi skrbno premišljujejo, ali so koga pozabili, ni nobenega več. Tedaj vstopijo v kako vežo ali pod kako streho ter štejejo svoj dobitek, ne enkrat ali dvakrat, tudi več nego desetkrat vedno z istim veseljem. Največ pa jih stoji doli pred Kovačičem, ki prodaje sladčice. Mož si je te dni priskrbel novih, in zdaj so razpostavljene v njegovem oknu v prozornih steklenih loncih. «Hej! to mora biti dobro», «slišiš, jaz bi rad to
kupil», «ne, ne, to je bolje, jaz sem že to pokusil», se pomenkujejo med seboj, željno zroč v okno, za katerim se smeje zviti prodajavec. He, ko bi se moglo to zastonj dobiti — ali Kovačič hoče imeti novce, zastonj ne da nič. «Nu, pa saj imam dovolj novcev, če enega oddam, se še poznalo ne bo», mrmra otrok ter obrača jabolko, premišljuje, katerega bi neki najprej nesel v prodajalnico. «Eh ta je tako grd, naj bo», in potegne ga počasi iz jabolka in s težkim srcem ga nese noter za sladčice. Ali kamor je šel eden, gre tudi drugi; prvi je prebil led in ugladil pot, in tako izgineva novec za novcem iz jabolka. O joj, zdaj je v jabolku že več praznih luknjic nego novcev! Tisti presneti Kovačič ga je zmotil; «ako ne bi bil šel k njemu, bi imel še vse», se kesa otrok, vzame ostale novce iz jabolka, jih očedi in odrgne, da se svetle kakor novi, ter jih shrani za semenj v stari mošnjici, katero si je bil izprosil od matere. Tako jo čuva, kakor bi bila polna samih svetlih rumenjakov, in

po noči jo skriva pod svojim zglavjem, da se mu sanja o samih novcih, katere pobira s tal in gati v mošnjico; ali ko zjutraj prešteva svoje premoženje, nima niti enega več nego prejšnji dan. Odra-stli dečki pa igrajo za novce, skriti pod kako lopo na kakem dvorišču, dokler jih ne zapodi gospodar ali ne izgine zadnji novec iz jabolka — prvi začetek poznejše nesrečne strasti!
Ne samo otroci, tudi stare pripog-njene ženice se vesele že dalje časa novega leta. Takoj po maši prileze starka v kako premožnišo hišo, stopi za ognjišče ter pričakuje gospodinje. In kadar pride ta v kuhinjo, tedaj ti začne voščiti, da te ušesa bole: «Bog obvaruj vas in vaše otročiče vsega hudega, Bog vam daj ljubo zdravje, Bog daj, da bi se živina lepo redila, sveti Andrej brani krave nesreče, in sveti Štefan pazi, da se ne bi poškodoval konj, Bog daj rajnkim mir božji; Bog vam vse povrni, kar ste mi dobrega storili! Bog in Devica Marija daj otročičem pravo pamet, da bi
postali, kakor njih mati, tako pobožni in tako dobrih rok. Sveti Florjan ohrani hišo ognja in druge nesreče, in vsi svetniki naj prosijo Boga za dobro letino!« Tako beseduje brez konca in kraja ženica za ognjem in vsakega svetnika, ki ji pride na um, prosi, naj hrani to ali ono pri hiši, kar ji prej ni prišlo v misel. In gospodinja, ki pa sliši zelo malo, kaj vse ji vošči starka, ji nalije skledico kave. Hej, kako ji to diši! To je njena najljubša hrana, in prav zaradi nje je prišla danes tako zgodaj. Pri odhodu ji pade tudi kak novčič v dlan, in potem začne zopet voščilo s kraja, da bi sami svetniki utekli.
Najbolj silijo h gospodu župniku, ker on ne gleda na vsak novec; a toliko bolj gospodova hišna, ki vsako po strani pogleda in bi jo najrajši zapodila z vsemi njenimi voščili. Ali človek ne sme vsega storiti, kar želi, in tako mora tudi hišna požreti svojo jezico. Vsako toliko pride gospod iz izbe v kuhinjo, kjer sprejema voščila svojih vaščanov, in tedaj
se ti začne voščen je brez konca in kraja, brez miru in odpočitka, da je treba človeku svete potrpežljivosti. Hvala Bogu, da je novo leto samo enkrat v letu; to je edina tolažba v takih slučajih!
Možje so od nekdaj sovražniki predolgih govorov, to slabost imajo le jezične ženske. Ako vidi sosed soseda, znanec znanca na cesti ali tam na voglu, stopi k njemu, mu poda roko, govoreč: «Bog daj, da bi se še danes leto videla zdrava in vesela!» in konec je. Zato pa se zbirajo možje danes bolj ko navadno v gostilni pri dobrem vinu ter si napivajo s pravo moško pijačo. In kdo bi mu zameril, ako izpije danes nekoliko kozarcev več; saj je danes prvi dan novega leta, katero treba dobro začeti po starem pregovoru: Dober začetek, dober konec.
Tucli hišne gospodinje si voščijo vse dobro v novem letu in med tem si skrivaj gledajo na ognjišče, koliko loncev stoji na njem, in kaj gleda iz njih, kaj kuha danes soseda, ali bodo imeli
tukaj boljše kosilo nego doma. Eh, ta ženska radovednost!
In tudi odrastla mladina, ki le tja v dan živi in nori, kakor pravijo stare ženice in možje, tudi ta mladina si vošči danes veselo novo leto. In marsikako vaško dekle ima danes pri veliki maši novo ruto okoli vratu ali nov predpasnik, katerega ji je dal za vezilo davi oni brhki mladenič, s katerim se že nekaj časa tako rada gledata. In pogosto se zgodi, da pride za novoletnim vezilom drugo vezilo, ki ju zveže za vse življenje. Bog daj, da bi se jima tedaj izpolnilo vse, kar sta si danes voščila, da bi še mnogo novih let doživela v miru in sreči!

a vasjo
rav tam v kotu male dolinice na podanku gore se razteza majhna vasica. Majhna je, pa srečna; kajti, oddaljena od posvetnega hrupa in šuma, ne pozna tistih skrbi, ki se zbirajo kakor temni oblaki na obzorju človeškega življenja in človeku zakrivajo solnce mirne sreče. Tukaj v prosti naravi žive srečni ljudje, zadovoljni s tem, kar jim rado-voljno podaje mati priroda, ne hrepeneč po zlatu in slavi. Tukaj v tem čistem gorskem ozračju, pod tem jasnim nebom so si ohranili čisto in jasno dušo, katere še ni okužil strupeni dih sebičnosti.
2
Tam doli proti jugu se vleče majhen griček. Ves je lepo zelen; tu pa tam stoji kak star, širokovejnat oreh ali kaka visoka divja črešnja, in tam na levi se začenja teman smrekov gozd. Na podanku griča izvira studenček ter se vije kakor živo srebro po ozki strugi dalje po dolini. Ob njegovih bregih rasto šibke beke in visoki topoli, in lepe cvetice se ogledujejo v kristalni vodici.
Na ta hribček se vežejo najlepši spomini vseh vaščanov, starih in mladih, moških in ženskih. Saj je vsak tukaj preživel najlepše svoje ure in dneve," sladke ure mladosti, ko še ni vedel, kaj je skrb in bol, ko se je smejal ves svet krog njega in tudi on z njim; ko je še mislil, da je svet za to, da se on na njem veseli in raduje, ko še ni spoznal njegovih bridkosti in težav, ko je ves božji dan tukaj preletal in preskakal ter se potem ves truden vrgel sladkemu spanju v naročje, da bi ponovil jutri, kar je delal danes.
Ko začne debeli sneg kopneti in prvi zvončki in vijolice plaho pogleda-vajo izpod bele odeje, tekajo že vsi vaški otroci sem-le, trgajo lepe cvetice ter jih potem, veselo vriskaje, mečejo v potoček in gledajo, kako se vrti in podi druga za drugo naprej po dolinici. Veselo skačejo črez ozko strugo ter se dreve proti gozdu, iz gozda na hribček, s hribčka pa nazaj črez studenček v gozd. Ce pa se kateremu spotakne noga, da se izvrne v bistro vodo, tedaj se smejejo vsi iz srca in se rogajo ubogemu nesrečnežu, ki ne ve, kaj bi začel, ali bi se jokal, ali smejal, dokler ne potegne tudi on z njimi in veselo skače dalje, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. In ko začne trava poganjati in vmes cvetejo lepe cvetice, tedaj se podijo urni otroci po njej ter love pisane metulje, ki letajo od cvetice do cvetice, če pa se prikaže od kake strani gospodar, tedaj se razkropijo, kakor bi trenil, po dolinici, ali pa krenejo v gozd, kjer se mu potem nagajivo posmehujejo izza
2*
kake smreke in čakajo, da zopet odide, da se bodo potem dalje lovili po zelenem griču. Ko drevje cvete, plezajo po njem po rjave hrošče, da jih priveza-vajo potem na niti in zopet izpuščajo v zrak, smeje se revnim živalcam, ki bi tako rade zopet vzletele gori na ljubi cvet, ako jih ne bi držale otroške roke.
Ko se v gorkem poletnem solncu sadje žari pocl drevjem med zelenim perjem, ne vidiš tam na hribčku niti enega sadu na vseh drevesih. Vse sadje je izginilo z dreves, samo malo listja še visi po njih. Gospodar sadja še pokusil ni, kajti ko je bilo še po polnem zeleno, je že izginilo po otroških grlih.
Ko pride po trudapolnem tednu veseli dan počitka, gredo vaška dekleta po gladko uglajeni stezici, na lepi hribček in začnejo peti tako lepo in sladko, kakor more peti le prosto slovensko dekle, kateremu je petje tako priljubljeno. Za njimi se začuje moško petje, in vse se veselo obrnejo, dobro vede, da so prišli vaški mladeniči za
njimi kakor vsako nedeljo. Tedaj začnejo plesati lahko in brhko, kakor skače lahkonoga srna gori po senožetih nad smrekovim gozdom. In nazadnje sedejo in začno iz nova peti, še lepše in močneje nego prej, tako polnoglasno, da se razlega po celi dolini z vaškega griča. Pridni kmetič in pridne vaščanke, ki hodijo gori po stezi na polje, postajejo in poslušajo te ubrane glasove, in nevede začn6 tudi one vmes peti, prav po tihem, da ne bi slišal mladi zarod, da so se celo njim omečila srca na stare dni. In ženice se pogovarjajo o lepih mladeničih in dekletih ter ugibljejo, katera dva med tistimi tam doli bi bila lep par o prihodnjem pustu, in druge važne reči. In še starček, ki se je napotil proti gozdu, postane in vleče te lepo doneče glasove na uho, te glasove, ki so mu tako ljubi in'znani, katere je tudi on pel nekdaj tako rad, ko je bil še mlad in ko je tudi v njegovem srcu cvetla še lepa in vesela pomlad prve ljubezni. Iz srca privošči mladini ne-

dolžno veselje; saj je bil tudi on tak, kakor so ti - le veseli mladeniči tam spodaj, saj se je tudi on nekdaj tako ljubo in veselo razgovarjal s svojim dekletom, ki že leži pod mrzlo odejo, kakor se razgovarjajo oni tam na hribčku. In misli se mu vzdignejo iz sedanjosti in letijo nazaj, daleč nazaj, v srečne čase njegove mladosti.---
In spomin se mu posili. Dneve premišlja, ki so bili, in na tihem briše solze. Še le, ko je že zašlo zlato solnce tamkaj za hribom in se je že začelo mračiti, se vzdigne vesela dražba ter odide pevaje proti vasi. Vsi so šli domov, samo dva sta se izgubila, tako tiho, da ju nihče ni- opazil. Doli po hribčku sta hitela, doli k malemu studencu, ki izvira pod košatim orehom. Tam ob robu sedita in poslušata žuborjenje bistre vodice, ki skaklja po gladkem kamenju. In razumeta jo, kaj jima govori — in srečna sta. Ko pa začno svetle zvezdice nad njima migljati in se prikaže izza
gore bledi mesec, ta prijatelj vseh ljubečih, tedaj vstaneta, in dekle se pri-pogne in utrga cvetico pri studencu ter jo poda s tresočo roko njemu, kateri jo potem pritisne k ustom in vtakne za klobuk, prvo cvetko sladke ljubezni. Potem odideta tiho proti vasi, da ju nihče ne vidi, da ne bi drugi dan stare, brezzobe babe, brusile svojih jezikov, ker ne privoščijo drugim sreče, ki je njim že davno prešla. Tako so se jima danes odprla lepa nebesa ljubezni, in še v sanjah se držita za roki pri studencu pod gričem. Bog daj, da bi jima bledi mesec še dostikrat tako ljubo svetil kakor danes.
Pravo življenje pa se začne tam na griču, ko leži debela bela odeja na trudni zemlji, ko je vsa okolica s snegom pokrita. Od vseh strani se zbirajo otroci tja na griček, in tu se začne brezskrbno, nedolžno veselje, kakor je morejo uživati le nedolžna otroška srca. Ti tam so se vstopili v dve stranki, in sedaj letajo snežene krogle po zraku; tam
oni vale veliko sneženo kroglo po snegu, da vse bolj narašča, in zopet tam drče drugi na majhnih saneh po griču v dolino, hitro kakor strela. In tam doli pri studencu so pridne roke takoj odpravile ves sneg, in sedaj drče urno po ledu, drugi pa stoje ob robu in občudujejo spretnost svojih tovarišev. Sedaj se začuje veselo vpitje z griča, in takoj vre vse tja na vrh. Sredi hribčka stoji sneženi mož, in vse se gnete okoli njega, vriska in poje. In nazadnje si podado roke in skačejo okoli tega svojega boga. A joj, sedaj prileti snežena krogla, in nesrečnežu pade glava na tla. Kakor bi trenil, se usuje cela toča .nanj, in kmalu ni sluha ne duha A'eč o njem. — Tako živijo srečni otroci tudi po zimi tam na griču, ne zmeneč se za burjo, naj jim še tako močno brije okrog ušes in nosov, in še le pozno popoludne postane zopet vse tiho in mirno tam na griču za vasjo. Veseli otroci pa sanjajo cele noči o sneženih možeh, o saneh in o gladkem ledu, dokler jih ne kliče novi
dan zopet tja na griček in k zamrzlerau studencu.
Tako preživijo vsi vaščani kot otroci najlepši čas svojega življenja tam na zelenem griču ob bistri vodici malega potočka. Iz nekdanjih otrok postanejo možje, in drugi otroci stopijo na njih mesto; tako se godi od leta do leta venomer dalje in dalje. Ni tedaj čudo, da se je vsem vaščanom tako zelo prikupil zeleni hribček, saj je tam prava njih domovina. Saj se vežejo na ta griček najlepši spomini iz otroških let in iz dobe, ko je vzrastla v njih srcu lepa cvetka ljubezni. Tam doli ob potočku rasto prve vijolice, ki jih hodi trgat proti večeru vaško dekle, da jih poda svojemu ljubemu, ko pride v pozni noči pod njeno okence in ji bode govoril o svoji neskončni ljubezni. In na tem griču se shajajo vsako nedeljo vaški mladeniči in dekleta ter veselo prepevajo narodne pesmi. Tam pod tem hribčkom, pod tistim orehom pri studencu je bilo, ko sta se prvič dobila sama ter
se pomenkovala o svoji sreči in nesreči. Tam je tudi bilo, ko je ukradel predrzni ljubimec prvi poljub z rdečih ustnic, ki mu je vžgal tako velik plamen v srcu. Za prvim poljubom je sledil drugi in še neskončna vrsta drugih, dokler ni sklenil mašnik njiju rok za večno. Še tedaj se spominjajo vaščanje onih srečnih tre-notkov na griču ob robu gozda, in še na stare dni jim misli kaj rade uhajajo v tihi noči iz temne sobe tja na griček za vasjo!
lokaj
o koristi in potrebi zemljepisja

ko premišljujemo zgodovino človeš-Tv, kega rodu od prvih časov do sedaj, se moramo čuditi velikosti človeškega duha, in priznati nam je, da je res v sorodu z najpopolnišim bitjem. Vse, kar se mu je pokazalo, je izkušal človeški duh umeti in razložiti; spuščal se je in se še spušča vedno v neizmerne globo-čine morja in kakor veličastna postojna se vije v brezkončne višave pod sinje nebo, kjer prešteva neštevilne zvezde in preiskuje pota, katera jim je odločil stvarnik, in po katerih se premičejo toliko tisočletij. On hodi po vrhu zemlje,
meri in opazuje vse, tudi najmanjša stvarca mu ni premajhna, in prodira celo v notranje prostore našega planeta. Vse, kar izve in iznajde, spravi v sistematično celoto, kateri se pravi veda. Tako so nastale počasi različne vede, katere pa še nikakor niso dokončane, temveč vsak dan pride kaka nova iznajdba k starim. To se tiče posebno zemljepisja, katero je tako staro kakor človeški rod; vendar se je še le v novejšem času tako razširilo, da sedaj obsega že vso zemljo.
Zemljepisje je kakor zgodovina ena najlepših, najkoristniših in najpo-trebniših ved. Kakor mora vsak omi-kanec poznati zgodovino, da spozna iz nje, kako so se razvijali posamezni narodi in ves človeški rod, in da spozna iz preteklosti sedanjost — kajti le tako je to mogoče — takisto mora poznati tudi zemljepisje; kajti brez zemljepisja ni mogoče umeti zgodovine. Ni potreba, da zna vsakdo za vsak kraj, za vsako vodico — ne, to lahko zna strokovnjak — ali imenitne kraje, kjer se je bil kak
odločilen boj, ali kateri so imenitni zbok drugih imenitnosti, dežele in posamezne države, njih lego, površje in druge važnosti, to mora poznati vsak, kdor se hoče prištevati omikancem.
Kdor hoče poznati moč in veljavo kake dežele, mora poznati njen zemljepis, kajti samo iz tega more posneti vse to. Ta nam pove, kako površje ima dežela, ali je rodovitna, česa največ prideluje, s katerimi deželami meji, kaki so njeni prebivalci, in druge enake reči. Iz tega pa vsakdo lahko povzame ne le veljavo in moč, ampak celo prihodnost te dežele. Zemljepis nam pove, zakaj so se Rimljani tako dolgo in tako ljuto borili za Sicilijo, dokler si niso popolnoma podvrgli tega otoka. Sicilija je bila in je še jako rodovitna; posebno dobro rastejo na njej različna žita. Že v starih časih, ko otok ni bil še pod Rimljani, so ti pogosto kupovali žito v Siciliji ter je vozili v Rim, da so tako odvračali pretečo lakoto. Tudi je bila Sicilija jako imenitna za kupčijo
in sploh za gospodstvo na Sredozemskem morju, ker tako rekoč deli to morje v dva dela in je vlada. Zaradi teh prednosti so se že Feničanje in pozneje Grki naselili na tem otoku, in zategadelj je grška omika tukaj cvetla kakor v domačiji. Zato so si Rimljani na vso moč prizadevali, da bi dobili ta otok, in res se je od tedaj začela rimska moč na suhem in na morju.
Kdor pozna zemljepisje velikega avstralskega otoka, ve, da so se Angleži naselili na jugovzhodu, odkoder razteza evropska omika svoje dobro-dejne roke dalje v notranjost. Prvi hip se človek temu čudi, zakaj se niso naselili Angleži na severni in zahodni strani, odkoder bi imeli dosti manj poti do drugih angleških naselbin v Indiji in do Angleške same. Zemljepisje Avstralije mu razloži tudi to. Avstralija je na severu in zapadu, kolikor je do sedaj poznamo, iz večine pustinja, v kateri je j ako malo vode, in kjer je dežela j ako malo pripravna za naselbine. Tudi
so bregovi jako peščeni, in voda ob njih plitva, da ni nobenega dobrega pristanišča na tej strani. Na jugovzhodu pa se vzdigujejo srednje gore z rodovitnimi dolinami, po katerih tečejo precej velike vode. Dežela je rodovitna, rastlinstvo je jako mnogovrstno; posebno ugajajo kraji živinoreji. Kar pa povzdiguje ta del nad vse druge, to je zlato, katerega tukaj kopljejo jako mnogo, za Kalifornijo največ na zemlji. Ker se gore vlečejo celo do morja, je tukaj prav dosti dobrih pristanišč, ob katerih so nastala precej velika kupčijska mesta, kakor Sydney, Melbourne, Adelaide, ki so glavna kupčijska mesta na južni polovici velikega oceana. Naselbine vedno rastejo, omika se vse bolj širi, in marsikak Anglež, ki v domovini ni mogel živeti, je našel v teh krajih svojo srečo.
Zemljepisje nam razlaga tudi imena mnogoterih dežel po njih lastnostih. Tako n. pr. se je zval zahodni del severne Grške Epirus, to je kopna zemlja, v nasprotju k jonskim otokom. Avstrija
3
je dežela, ki leži na vzhodu, Prusija, dežela, ki meji na Rusko, Nizozemsko je zemlja, ki je nižja od morskega površja, in tako dalje.
Zemljepisje nam pojasnjuje veliko dogodb, ki bi se nam zdele skoraj neverjetne. Kako bi se bili mogli tisti grški junaki pri Termopilah braniti proti tako ogromni množici toliko časa, ako jih ne bi bila podpirala posebnost kraja? Ali kako je to, da je švicarska dežela prosta že od nekdaj ? Kako se je mogel švicarski narod, ki je tako majhen, ubraniti železnih vitezov habsburških in hrabrih čet mogočnega vojvode Karla Drznega? Kako to, da je bila Švica mirna in srečna, ko je bila vsa Evropa v ognju? Velikanske gore z ozkimi soteskami, čisti in zdravi zrak, ki je krepil roko švicarskemu ribiču in lovcu, prosto življenje v divje-krasni naravi — vse to je ubranilo v zvezi s hrabrimi prebivalci deželo sužnosti in nesreče.
Kako bi se bila mogla mala Holan-dija braniti proti hrabrim četam Filipa
II. in Ljudevita XIV., ako ne bi bila nižja od morskega površja, in ako ne bi bila tako premrežena s prekopi? Ko je že sovražnik menil, da je uničil hrabre prebivalce, so se predrli jezi, in sovrag je moral pustiti ves plen, vesel, da je rešil življenje.
Zemljepisje dežele razloži zgodovinarju glavne poteze v značaju naroda, ki prebiva v tisti deželi; kajti bivališče jako vpliva na človeka, na njegovo dušo, jezik in običaje. Le poglejmo na staro Grško. Kak razloček je tu med Dorci in Jonci. Prvi, ki so živeli iz večine v goratih krajih, kjer je bilo podnebje ostro, so bili bolj surovi in neotesani, a zdravi, krepki in hrabri in so se naj dalje branili mehkužnosti in sužnosti mogočnega Rima. Ves ta značaj se nam kaže tudi v njih jeziku, ki je bil med vsemi grškimi narečji najtrši in najkrepkejši. Jonci so prebivali bolj po ravninah, na morskih bregovih, pod krasno-milim nebom. Zaradi tega so bili bolj mirni in mehki in so se pozneje med vsemi Grki
najbolj pomehkužili. Njili duh je bil živ in Arse vtiske zunanjega sveta je takoj sprejel vase. Ta rod je imel poseben čut za vse, kar je lepo in vzvišeno, in zato so ljubili med vsemi Grki najbolj raznovrstne vede in umetnosti. Ker je bila njih dežela kmalu premajhna za množeče se ljudstvo in ga ni mogla več rediti, si je bilo treba drugod iskati živeža, in bistroumni Jonci so hitro našli pot, po kateri jim je bilo hoditi. Narava sama jim jo je ponudila. Vzhodna Grška namreč, kjer so bivali Jonci, je ustvarjena za kupčijo. Tisti neštevilni otoki, ki so raztrošeni pred njo po vsem egejskem morju, so j ako pospeševali brodarstvo; kajti že v začetku brodar-stva si je upal brodar na morje; saj je bil vedno blizu kakega otoka in kakega pristanišča, kamor je lahko ušel preteči nevihti. Ti otoki so nekak most, ki veže vzhodno Grško z Malo Azijo, in zaradi tega je bila v prvih časih Grška družiteljica Aziji in Evropi, kakor je bila zahodna Indija vez med Severno
in Južno Ameriko. In res nam pripovedujejo tudi narodne pripovedke, da se je brodarstvo na Grškem najprej razvilo tukaj na vzhodu, kjer so bivali Jonci, in da so Jonci že zgodaj občevali z Malo Azijo. Take pripovedke so: pripovedka o Argonavtih, o veliki kretski državi pod slavnim Minom, pripovedka o trojanski vojski in druge. Tudi preseljevanje grških rodov v sosednjo Malo Azijo nam to potrjuje. Kmalu so se merili Jonci s Feničani, in njih ladije so obiskovale vse bregove, ki so bili kar posuti z jonskimi naselbinami, odkoder so Jonci privažali vsega potrebnega v domačijo.
Tako nam tudi zemljepisje razlaga, zakaj so bili Egipčani, ki so prebivali v ravnini, mirnega, Perzi, ki so stanovali v goratih krajih, bojevitega značaja. Tudi stari Slovani, ki so prebivali po širokih planjavah za Karpati, so bili jako miroljubni in so se že od nekdaj pečali s poljedelstvom.

Zemljepisje nam tucli pove, zakaj se je mogla v Indiji in na Grškem razviti tako velika omika. Obe deželi sta polotoka, ki sezata daleč v morje, in zategadelj sta imeli jako veliko kupčijo. Že to občevanje z drugimi deželami in narodi, to poznanje tujih krajev, ljudi in običajev je veliko pripomoglo, da je pognala omika svoje kali ter se je potem bolj in bolj utrjevala v teh narodih. Obe deželi je branila že narava sama proti surovim zovražnikom, ki bi bili omiko zatrli takoj v početku. Od treh strani namreč ju je objemalo morje, na severni strani pa so se vzdigovale visoke gore kakor trden zid proti barbarom, v Indiji visoki Himalaja, na Grškem Pind s svojimi panogami. Tako sta bili te dve deželi zavarovani proti sovražniku in sta se lahko samostojno razvijali; in res sta imeli te dve deželi v starem veku največjo omiko, kateri se še dandanes čudi vsak omikanec.
Zemljepisje nam tudi razlaga razloček med značajem južnih in severnih
narodov. Življenje v krasnih krajih, v cistern zraku, pod trajno jasnim nebom, na katerem stoji solnce v vsej svoji krasoti, in odkoder pošilja svoje žgoče žarke na zemljo, je vzrok, da so ti narodi navadno vroče in lahke krvi, da imajo jako živo domišljijo, prirojen čut za vse, kar je lepo. Zato najdemo med romanskimi narodi, ki bivajo na jugu, toliko umetnikov vsake vrste in primeroma manj učenjakov. Življenje teh narodov je jako nestanovitno. Navadno so brezskrbni, veseli, lahkoživi, a pogosto jim zavre gorka kri, in tedaj se pokaže njih strašna jeza, ki pa navadno kmalu preide kakor nevihta, ki je prihrula na njih jasno nebo in zakrila za kratek čas svetlo solnce. A če se je strast pri njih ukoreninila, tedaj ne odjenja več, in z največjo trdnostjo hoče doseči svoj smoter, naj stoji, kar hoče; slepo gre za njim.
Nasproti pa so severni narodi, ki žive pod mrzlim obnebjem, v bolj mokrot-nih, meglenih krajih, kjer jim grdi oblaki
tako pogosto zakrivajo krasno solnce, bolj trdi, počasni, flegmatični, nimajo tako krepke fantazije, tako bistrega razuma in takega čuta za lepo, kakor južni. Žive premišljeno, vsak dan venomer. Njih občutki so bolj stanovitni nego na jugu, in oni jih ne kažejo v zunanjem kakor južni narodi, ki se v prvi sili dado voditi od svojih občutkov, ampak jih brzdajo in skrivajo v svojih prsih. Kadar se lotijo dela, ga tudi izvrše, počasi, pa gotovo; južni ljudje se lotijo vsakega dela, a malo-katero končajo. V vojski so severni narodi previdni in stanovitni, južni dero v svojem ognju nepremišljeno v smrt. Ta razloček med temi narodi se nam kaže tudi v narodnih pesmih. Balada namreč, narodna pesem na severu, ljubi posebno strašne in grozne prizore, v katerih se nam kaže vsa neprijaznost narave, jezika in značaja; romanca pa, ki se glasi na jugu, dije vso milobo, čarobnost in ljubeznivost južne prirode in južnega jezika in nam živo slika veliko senti-
mentalnost južnih ljudi. Značaj slovanskih narodov spada po bivališču tudi v ta dva dela. Jugoslovani, ki so bliže juga, so bolj vroče krvi, severni Slovani pa so bolj flegmatični; v nas Slovencih, ki prebivamo v sredi, se strinjata oba značaja.
Zemljepisje nam pove, kako je to, da je Egipet tako rodoviten, ko so vse dežele okrog tako puste. Egipet namreč je ozka dolina, skozi katero teče mogočni Nil. Nil pa je nanosil v tisočletjih veliko rodovitne zemlje po severnem Egiptu, kateremu pravimo Delta. Na zahodu Egipta se razprostira strašna Sahara, a vrsta libijskih gor varuje Egipet pred peskom Sahare, ki bi ga bil že davno zasul, da ni bilo teh gor. Ko začne spomladi deževati v južnih krajih, kjer izvira Nil, izstopi ta reka, poplavi vso deželo in pusti za seboj obilo blata, v katerem žito izvrstno raste. Zaradi izredne rodovitnosti in obilega žita, ki ga je pošiljal v stari Rim, so imenovali stari kakor Sicilijo tudi Egipet — rimsko žitnico.
Nikoli ni bilo znanje zemljepisja bolj potrebno, nego dandanes; to zahteva splošna omika. Če se hoče kdo prištevati omikancem, mora znati zemljepisje. Kajti vsak dan pride lahko v take razmere, da mu je treba«o tem govoriti. Ce hoče tedaj umeti različne govore ljudi, in če hoče, da ga imajo za omi-kanca, je treba, da zna zemljepisje.
Iz teh zgledov, katere sem navedel, se posname lahko, kako koristno in potrebno je omikancu znanje zemljepisja. Umeva se, da je to le majhen del koristi, katero nam daje zemljepisje. Pravo korist njegovo čuti vsak, kdor se peča z njim, in zato se še bolj poprime te vede. A tudi, če zemljepisje ne bi bilo tako koristno in potrebno, bi se moral človek z njim pečati, kajti ne bi-li bilo več nego sramotno, ako ne bi poznal umni in pametni človek zemlje, svojega bivališča, ko pozna še neumna žival kraj, kjer živi?
*
linica.
Obraz iz narave.
J Jragi bravec! Gotovo si se že izpre-hajal kakega lepega jesenskega dne po domačem polju in si prišel tudi tja pod vasico v sadni gozdič, kjer si že otrok plezal po drevju, utrgal mnogokako rumeno jabolko z veje in se potem skrivaj posmehoval skopemu gospodarju, ki od tolikega daru božjega še enega jabolka ne privošči lačnemu otroškemu želodcu! Nu, danes se ni bati možu, da bi ti vstalo grešno poželenje po prepovedanem sadu v srcu — tebe danes druge reči bolj mikajo nego tista jabolka, če se tudi tako lepo žare po drevju!
*
Hej, kako življenje je v tem gozdiču pod vasico! Nad teboj, spredaj, zadaj, ob straneh ti poje in cvrči, in ko se oziraš po enem teh drobnih pevcev, že se oglasi prav nad tvojo glavo: čin-čin-čerere, priču, priču! Glej ga, predrzneža, kako je stopil na vejo, in meni nič, tebi nič tolče s lcljunčkom po črvu, ki ga tišči v močnih nohtičih. In kako šegavo, nagajivo te pogleduje s svojimi živimi očesci nad belim licem! Kako lepo se mu podaje široka črna proga po sredi rumenih prsi in rumeno-zelenkasta odeja po malem hrbtu! In kako je živa ta mala sinica! Z veje na vejo, z drevesa na drevo, navzgor, navzdol ti skače in šviga, hitro kakor misel, da je pravo veselje, jo gledati, ko uganja svoje plezavske in letalne umetnosti. Nikdar in nikjer ni miru, zmirom mora imeti kaj opravka! Tukaj potolče z drobnim kljunom na suho skorjo in izvleče malo gosenico, tam pobrska v kaki poki, in zopet tam pleza ob drobni vejici in išče mrčesa za
vedno lačni želodček. In zraven se vedno glasi s svojim kratkim, a tako veselim in prijetnim petjem. Ves božji dan preskače in prepoje, nikdar se ne naveliča, nikdar ne utrudi!
Drobna sinica je po vsem Slovenskem doma. Spomladi in po letu se drži goratih krajev, kjer vzreja dvakrat na leto svoj drobni zarod. To so hudi časi za veselo ptico, časi skrbi in truda; saj po deset lačnih kljunov pitati od zore do mraka tudi ni majhno delo. Kako se trudita skrbna roditelja, da bi nasitila malo družino, in vendar se jima to komaj posreči. Brez počitka letata ves dan od gnezda na drevo, od drevesa v gnezdo. Kaj se menita za trud, ko jo, treba otročičem donašati hrane; saj so oni njiju največja sreča! In ti, človek! Ali ti ne zalije rdečica obraza, ko gledaš te drobne ptice in vidiš, kako se trudijo za svoj zarod?!
Ko je pa konec poletja in je hrane po gorah jako malo, se pripodi stari in mladi svet tropoma v nižave, in tedaj
se začne še le pravo življenje in veselje po naših logih in vrtih! Vse jih je polno, povsod se razlega njih kratko, glasno petje! A človek, ta hudobni človek jim še tega veselja ne privošči! Saj njegovemu trdemu srcu je veselje, drugim razdirati srečo! Že dolgo prej si ureže bosopet vaški paglavec ob potočku za vasjo drobnih bekovih vejic, splete iz njih kletko, in hajdi z njo na staro hruško pred hišo! Po cele dni preži in gleda na drevo, a kletka je še vedno odprta. A glej, sem od sosedovega vrta je zdaj priletela sinica in veselo skaklja po starih vejah. Zdaj je pri kletki. Kako težko čaka razoglavi deček tam za mejo svoje žrtve, kako mu utriplje hudobno srce! A ptica je prebrisana; izkusila je že mnogokaj na svetu in veselo odleti od kletke na visoki oreh; prevarjeni paglavec pa zre milo za njo in v svoji brezsrčnosti se celo jezi, da je srečno ušla nevarnosti. — Sedaj jih prileti cel roj na hruško, in neizkušen mladič pri-skače naravnost h kletki, stopi vanjo
in — plenk! se zapre kletka. Kako skoči mali lovec izza meje, kako zavriska — hudobnik! Kakor veverica spleza na debelo drevo — nekoliko trenotij, in uboga siničica že visi v ptičnici nad hišnimi vrati. Kako se zaganja sirota v trde železne niti, da ima kmalu vse čelo krvavo — a vse nič ne pomaga. Kaj hoče sirota — udati se mora nemili usodi. Kako žalostno gleda na staro hruško, koder skačeje njene tovarišice, kako milo odpeva njih veselemu petju — hudobni deček se pa veseli, da je ujel tako dobrega pevca, in ne pomisli, da je to petje le odmev žalosti, ki zaliva ubožici drobno srčece!
A kaj še le, ko pride o ranem jutru neusmiljeni ptičar z odurnim čukom in nastavi izdajalne limanice po grmovju. Kar usuje se roj drobnih živalic na grmovje in vrišči okrog nočne ptice; pa še ne čutijo, da so jim zvezane nožice. Še le kadar stopi kruti mož izza grma in hočejo odleteti, spoznajo svojo nesrečo. Vse moči napenjajo, da bi se
4
oprostile trdnih vezi — a vse zastonj Drugo za drugo prime in vrže hladnokrvno ob tla, brezsrčnik, in nihče ga ne kaznuje zaradi te hudobije!
Kadar se mili slavčki, glasni škr-janci, ponižne prepelice in druge ptice poslove od nas in odlete v gorke južne dežele, kjer klije večna pomlad, ostanejo drobne sinice pri nas in oživljajo še vedno naše vrte. In ko beli sneg zapade goro in dol in burja vrši skozi golo vejevje, se priklatijo ubožice «s trebuhom za kruhom» v vas in stikajo klavrno okoli hiš, da bi našle kako zrno, ali da bi jim usmiljena roka vrgla kako mrvo pred prag, da bi utešile kruleči želodček. Tako prežive v sosedstvu človekovem dolgo, mrzlo zimo; hudo se jim godi, večkrat jih v mrzli noči prebudi hudi glad iz nemirnega spanja — a kadar vendar potihne ledeni veter ter se sneg začne tajati in zelenje poganja, sinice veselo odlete na zeleno drevo. Vse zimske težave in bridkosti so po-
zabljene, in zopet se začne veselo staro življenje v zelenem logu!
Staro in mlado, vse ima rado lahkoživo, šegavo sinico, posebno pa.je ljubljenka veselih vaških otrok. In ni čudo; saj so tudi oni tako brezskrbni, veseli in nagajivi kakor mala ptičica!
In ko slišim jaz tvoje veselo petje, drobna sinica, ko te gledam, kako brezskrbno skakljaš po drevju, se mi vsili spomin onih blaženih, srečnih dni, ko sem tudi jaz tako brezskrbno in veselo skakal in igral po domačem polju in se smejal v svet, ki je bil še tako lep, tako lep! Zato mi bodi prav iz srca pozdravljena ljuba sinica, podoba brezskrbne, srečne mladosti!


foob Y Kotu

w
c^ečkrat me je bil že povabil župnik Y- v Hrastju, star očetov prijatelj, naj pridem o počitnicah k njemu. Večkrat sem se napravljal, a vedno je prišlo kaj vmes, da sem moral ostati doma. Nu, zdaj sem bil končal gimnazijo, in vesel in lahek sem se napotil v Hrastje.
Neko nedeljo, ne dolgo po mojem prihodu, je šel gospod župnik malo bolj zgodaj spat nego navadno. Jaz sem šel iz hiše; hotel sem se nekoliko izprehoditi v lepi noči. Nevede sem prišel do pokopališča ter se ustavil pri vratih. Bila so,
kakor je navada pri pokopališčih, zbita iz ozkih in dolgih, nekoliko narazen stoječih deščic.
Vse je bilo mirno in tiho, samo lahek pih je vel črez travo in cvetlice na grobeh. Že sem hotel oditi ter sem pregledal še enkrat ves vj*t, kar zapazim tam v kotu na grobu neko podobo. Bil je mož, nekoliko bolje oblečen nego navaden kmet. Obraz je imel skrit med rokami, in zdaj se mu je izvil težek, vzdih iz prsi. Kdo je neki to? Kaj dela tu ob tej uri? sem si mislil. A tujec tam me je bil zapazil, vstal ter lehkotno splezal črez zid za pokopališče. Čakal sem, ali pride morda po tisti poti, kjer sem stal jaz, a krenil je bil po stezi črez polje proti glavni cesti.
Drugi dan popoludne sva šla z župnikom mimo pokopališča. Vrata so bila priprta, in midva sva stopila noter. Radoveden sem šel h grobu, na katerem je klečal sinoči oni mož. Na grobu je rastlo mnogo lepih cvetlic, katerim se je poznalo, da jih goji skrbna roka; nad
grobom pa je bil vzidan velik kamen, najlepši marmor na vsem pokopališču.
Na vrhu je stal majhen angelj, držeč roke na obraz, skozi prste pa so mu kapale debele solze. Spodaj je bila izsekana sveča, črez sredo prelomljena, in kosa, pri kateri je ležala roža.
V sredi svetlega kamna pa je bilo zapisano:
META SMREKAR
IZ POTOKA, umrla 16. aprila 1870.
Pod tem napisom pa so bile izklesane naslednje kitice:
Spavaj sladko, Meta moja. Mir neskaljen vživaj ti; Čista, sveta duša tvoja Naj se v raju veseli. Ne greni naj tebi raja Neznosljivo to goijč, Meni v prsih ki razsaja, Ki razjeda mi srce. Tudi mene smrt preblaga Vzame z zemlje te kedaj; Oh, potem pa, Meta draga, Združena sva vekomaj!
«Kak lep spominek! Kdo pa je tu pokopan ?» sem vprašal gospoda. «Prav tukaj sem videl sinoči klečečega moža», «Da, da! Nesrečni France je bil. — Kakor vidite, leži tu ženska. Revica je veliko pretrpela! Nu, zdaj ji je dobro», je vzdihnil dobrosrčni gospod. «To je žalostna zgodba. O priliki vam jo povem, ako boste hoteli».
Zvečer sva sedela z gospodom po večerji na vrtu. Lep večer je bil. Nešte-vilno zvezdic je migljalo nad nama, in na vzhodu je vstajal svetli mesec v polni krasoti. Župnik je bil dobre volje; tedaj sem ga spomnil njegove obljube, in on je začel pripovedovati:-
«Stari Dovan tam na trgu, katerega smo lani pokopali, je imel dva sina, tega Toneta, ki je po njegovi smrti prevzel gospodarstvo, in mlajšega Franceta. France je kazal dobro glavo in je bil v šoli vedno med boljšimi; zato ga je dal oče v mesto v šolo, starejšega pa k nekemu trgovcu, da bi se privadil kupčiji; kajti Dovanovi so imeli že tedaj veliko
- prodajalnico. S kraja je bil France tudi prav priden, ali počasi je jel zanemarjati učenje. Očetu to ni bilo prav; dela je bilo doma vedno več, in nazadnje ga je pridržal doma.
France je bil lep, čvrst mladenič, temnih las in temnih oči. Imel je prav dobro srce in zelo pametno se je vedel. Z mladeniči se ni mnogo pečal; najraje je bil sam ter je prebiral knjige, ali pa je tuhtal, kako bi poboljšal ta in oni domači stroj ali iznašel kak novi. Zato je imel res glavo in veselje; že na realki se je najraje bavil s tem. V mestu je bil kakih šest let. Navadil se je bil prav dobro pisati slovenski in nemški. Očetu je to prav dobro prišlo; kajti on je bil župan in sin njegov pisar.
Dovanovi in Strgarjevi so si nekoliko v sorodu; zato ni bilo čudno, da je bil France pogosto pri Strgarjevih. Strgarju je bilo to zelo všeč, kajti na skrivnem je že računil, koliko stotakov bi utegnil prinesti France v hišo; saj ves svet ve, da so Dovanovi bogati,
prav bogati. Tudi oče Dovan ni bil nasproten tej misli; saj po tem takem bi bil mlajši sin prav dobro preskrbljen. In Strgarjeva Mina je mislila, da že drugače ne more biti, in se je vedla, kakor bi že bila zaročena s Francetom.
Ali vsi so se motili! —
Pri Strgarjevih je služila tedaj neka Meta Smrekarjeva iz Potoka. Bila je hči revnih starišev, a zelo pridno, pokorno dekle. Še se je spominjam, ko je hodila k meni v šolo. Pravo veselje je bilo, gledati to nedolžno deklico!
In ta Meta je segla Francetu tako globoko v srce. Zaradi nje je zahajal tako pogosto k Strgarjevim, ne zaradi Mine, kakor so vsi mislili. Moral je seveda svojo ljubezen skrivati; kajti, ako bi bil stari Strgar to slutil, bi ga bil pahnil skozi vrata; kajti bil je prevzeten mož in nagle jeze.
Neko popoludne je našel France Meto samo v kuhinji. Mina je bila šla k sorodnikom, menim tja v Skalo, oče pa je bil pri Dovanu. čeprav je France
tako pogosto občeval v Strgarjevi hiši, vendar ni razodel Meti nikoli jasno svoje ljubezni. Trenotek je bil ugoden, in on ji je vse povedal. Dekle je imelo tedaj 18 let. Nedolžno je bilo kot otrok in zelo nevedno v teh rečeh. V svoji preprostosti je tudi ono mislilo, da snubi France Mino, in da so bile njegove besede proti njej le šala ali gola prijaznost. Lahko si torej mislite, kako je bilo ubogo dete veselo in srečno. Tako nista zapazila, da stari Strgar opazuje in posluša na dvorišču pri odprtem oknu.
«Aha, tako je!» je zagrmelo hipoma skozi okno. «Poberi se iz moje hiše, malovrednež, in ne pridi mi več pred očf».
Omamljen od nepričakovanega napada, je zapustil France hišo, da se nikdar več ne bi vrnil, a tudi Meta je morala še tisti večer zvezati svoje reči ter iti domov.
Hude čase so imeli zdaj pri Dova-novih. Oče je zahteval, mati prosila, naj zapusti ono borno dekle, ki nima čisto
nič, ki bi prineslo hiši samo sramoto, ter naj si izbere raje drugo. Ali France je bil zvest. Bila je to prva in zadnja njegova ljubezen. Po dnevu je tičal doma, ali pa je lazil sam po polju, zvečer pa je hodil v Potok. Prestati ni mogel brez svoje Mete, ubogi mladenič.
Stari Dovan je posojal ljudem denar proti precejšnjim obrestim. Tudi Metkin oče mu je bil dolžan kakih sto goldinarjev. Nekega dne, ko je prišel v njegovo prodajalnico, ga je poklical na stran ter mu zabičil, naj svoji hčeri prepove govoriti s Francetom, sicer ga bode terjal zaradi onega denarja in, če bo treba, tudi tožil. Kje bi pa vzel revni Smrekar kar tako naglo ves ta denar? Zato je res zagrozil Meti, da mora Franceta pustiti. A France se ni dal oplašiti. V temni noči, ob hudi nevihti, ko je vse spalo, je hodil v Potok pod Metino okno.
Oče Dovan je vedel, da sin ni pozabil Mete. «Oženim ga», si je mislil «pa bo vsemu konec za zmeraj».
Toda varal se je. Vse prigovarjanje, naj pusti Meto in vzame drugo, je bilo brez uspeha. France je odločno rekel, da ne vzame druge nego njo. «Naj ti bo», je zavpil naposled oče, «naj ti bo; toda zapomni si, da od mene ne dobiš križa, če vzameš ono beračico».
Od tistega dne Franceta ni bilo več domov. Šel je v mesto ter dobil službo v tamošnji veliki tovarni za stroje. Ker si je bil o tem v šoli in pozneje doma pridobil precej znanja, in ker je imel veselje, je dospel takoj do višje službe. Delal je, kolikor je mogel, kakor živina, noč in dan. Hotel si je pridobiti denarja in dobro službo, da bi potem mogel poročiti Meto.
Ubogo dekle! Koliko je ono med tem trpelo! Mati ji je umrla, in oče je bil zelo strog. Hudo je morala delati, pri tem pa poslušati venomer zbadljive besede očeta, ki ji je hotel po vsej sili izpuliti ljubezen do Franceta, vetrnjaka
in potepuha, kakor ga je vedno zmerjal. *
* *
Tako je bila zima prešla. Čeprav je France delal ves dan, je vendar pogosto skrivaj zahajal v Potok, kake tri ure hoda od mesta. Zgodaj v jutro se je vračal v mesto in delal potem spet ves dan, ne da bi bil kaj spal.
Meta je slabela in bolehala. Oče se je jezil. Prigovarjal in ukazoval ji je, naj si ga izbije iz glave, a ubogo dekle ga ni moglo pozabiti. Nekega večera — bilo je prve dni spomladi; sneg je bil skopnel, a mrzel veter je pihal, in po noči je zmrzovalo — je prišel Smrekar pozno vinjen domov.
«Ali vzameš Andreja, ali pa pojdeš pri tej priči iz hiše!»
Ubogo dekle se je treslo ter padlo očetu pred noge; zaplakalo je ter ihteč prosilo, naj je ne izpodi. Toda on jo je prijel za roko, vlekel k durim ter pahnil
črez prag.
Temna mrzla noč je bila. Z neba je lil dež ter premočil siroto do kože. Obupno je tavala okrog, ne vedoč, kam gre. Slednjič je prišla pred sosedov
senik na travniku ter legla vanj. Bila je to na pol podrta koliba, in veter je rezal skozi njo. Obup in mraz nista pustila revi, da bi se bila odpočila. Drugo jutro so jo našli nezavestno. Huda mrzlica jo je stresala, glava ji je gorela, in čudno je govorila. Bledla je. Poslali so v mesto po zdravnika. Zapisal ji je nekaj, a videlo se mu je, da sam več ne upa ozdravljenja.
Neko soboto popoludne so poslali po-me, naj denem bolnico v sv. olje. Pozno v noč sem sedel pri njeni postelji ter ji prigovarjal. Vse je bilo zastonj. Venomer je klicala Franceta, naj jo reši iz strašnega plamena, ki šviga okoli nje, naj jo reši iz silne vode, ki ji sili v usta.
Kar se odpro vrata na stežaj, in France plane noter. Lasje so mu raz-mršeni vihrali okoli glave, obraz je bil bled kot stena, in debele potne kaplje so mu stale na čelu. Kakor besen je planil k postelji ter se zgrudil pri zglavju na kolena.
«Meta, ljuba moja Meta», je zastokal v divjem strahu. «Govorili so, da si že mrtva, ti grozni ljudje! Hvala Bogu, pa ti živiš in boš živela. Oh, Meta, ti me ne smeš zapustiti, ljuba moja Meta!»
Bolnica je uprla, smehljaje se, vanj mrkle oči ter z velikim trudom zašepe-tala: «Torej si vendar prišel, France! — Saj sem vedela, da prideš !... Tako težko bi mi bilo, ko ne bi bil prišel še enkrat pozdravljat svojo Meto, ki te ima tako rada, oh, tako rada — — oh, meni se meša--France--z Bogom — — France! — —»
Še enkrat ji je zablisnil v mročem očesu žar veselja in sreče, lahek smehljaj je zletel črez veli obraz — in ni je bilo več. —
Kakor okamenel, je strmel ubogi mladenič v njen obraz, a besedice ni rekel. Kakor bi trenil, pa se je zdramil, jo prijel hlastno za roko, ji potipal čelo ter planil kvišku. Kakšen mu je bil obraz, vam ne morem povedati; jaz še nikdar nisem videl takega strahu in obupa.
«Mr — tva!» se mu je krčevito izvilo iz prsi kakor iz groba, in z rokami si je pokril oči. Potem se je nagnil k njej, ji poljubil roke in lice, se prijel z obema rokama za glavo, kakor da bi jo hotel držati, da ne poči, ter šel omahujoč iz sobe,
*
* *
Prve dni je taval ubogi mladenič kakor iz uma okoli. Z nikomer ni govoril, vseh se je ogibal. V vas ga ni bilo nič, hodil je po polju in po gozdu. Nazadnje je šel v mesto ter delal nekoliko časa. Ko je imel dovolj denarja, je dal narediti tisti kamen, ki ste ga videli danes na pokopališču v zidu.
Sedaj prebiva pri svojem stricu v Zalogu. Bere in piše pisma ter druga dela opravlja. Bali so se, da izgubi pamet; tako strašno je trpel. Družbe ne mara, navadno hodi sam. Tod okoli ga redko videvamo. Pri svojih ni bil več, odkar ga je oče izgnal. Pogosto pa hodi v mraku tja na pokopališče, na nje grob, za katerega zelo skrbi.
Vse tiste cvetke na njem je sam zasadil in jih skrbno goji. Tam doli vam pre-kleči in premoli ure in ure. Nekateri-krat sem ga ustavil ter ga jel tolažiti, a tedaj je vedno žalostno odkimal in odšel. Dolgo ne bo več trpel, revež, strašno je bled in slab. V dveh letih se je tako predrugačil, da ga človek
komaj spozna. Bog se ga usmili!» *
* *
Pol leta pozneje sem prejel od župnika pismo; med drugim mi je pisal: «Oni nesrečni France Dovanov, o katerem sem vam zadnjič pravil, je že preminil. Vročniča ga je prijela. Teden dni je ležal brez zavesti ter strašno bledel. Noč in dan je klical svojo Meto. V torek smo ga pokopali. Zraven Mete leži. Sedaj bo zadovoljen, ubožec, saj zdaj sta združena. Bog jima daj večni mir in pokoj!»
(Pusten govor)

Slavna gospoda!
akor vidite, je doletela mene velika čast, da začnem nocojšnjo veselico. Ali sem vreden te časti, ali ne, to boste vi sodili. Zdaj sem tu, in odstopiti kar tako, meni nič, tebi nič, ni lahko, ker bi se mi gotovo vsi smejali. Saj bi to bilo res že več nego pustno. Da vam po pravici povem, nič posebnega poguma nimam govoriti pred vami; nekako tesno mi je pri srcu; kajti toliko in take gospode v Kobaridu ni kaj navadnega. Vendar, kadar se tako malo seznanimo med seboj, bode že bolje.
Predvsem moram pozdraviti slavno občinstvo. Moj pozdrav ne bode dolg, ker so dolgi pozdravi strašno dolgočasni. Jaz vas prav kratko, a prav iz srca pozdravljam. Dobro nam došli vsi možje, vse žene, posebno pa dekleta, vsi domačini, posebno pa tuji znanci, katere je kak veter zanesel od koderkoli v naš Kobarid.
Morebiti ste že malo radovedni, o čem bodem govoril; saj pravijo, da so posebno ženske strašno radovedne. — Nu, da vas ne bode ta radovednost preveč mučila, naj vam takoj povem, o čem bodem govoril. Govoril bodem o očeh, in sicer ne o kakih kurjih očesih, katerih nas Bog varuj, ker bi potem ne mogli plesati po besedi, ampak o pravih pravcatih človeških očeh. Najprej vas prosim, imejte potrpljenje z menoj in z mojim govorom. Moj govor ne bode, kdo ve kako pameten; saj je sedaj pust, in ako je človeku kakšenkrat malo tako kratek čas, mu to dobro stori; saj za pamet je post dolg dovolj, še predolg.

001.
73
Naše oči čepe v veliki votlini pod čelom kakor polž v svoji hiši. To je prav pametno; kajti, ako človek kam pade ali z glavo kam butne — in vi vsi veste, da otroci in tudi stari prav pogostoma padejo — se očem prav nič ne zgodi. Človek dobi k večjemu kak rog ali «činko» na čelo, ki pa prav kmalu preide, posebno ako se pritisne hitro kak četrtak nanjo. Zato, ker so naše oči v votlini, se nam zde dosti manjše, nego so v resnici. Naše oči so nekako tako velike, kakor tiste dobove kroglice — saj jih poznate — s katerimi naši otroci po letu igrajo «popotnico».
Kakor vsi veste, ima vsak človek drugačne oči. Ta ima sive, oni rjave, zopet drug modre ali črne; da, celo rdeče oči imajo ljudje prav kakor tisti naši domači beli zajčki; vendar takih oči pri nas ni videti. — Ako bi vas vprašal, kakšne oči so najlepše, kaj bi mi vi odgovorili? Ta bi rekel: «Najlepše oči so rjave», a oni bi se oglasil: «Ni res, najlepše oči so sive»; zopet drug bi
trdil, da najlepše oči so modre — in jaz bi prav močno zakričal: «Najlepše oči so črne». — Zakaj? Tega vam pa ne povem. — Tako bi se morda prepirali vso noč, kar pa meni in vsem mladim ljudem ne bi bilo po volji, kajti mi ne smemo noči izgubiti, ampak se hočemo prav dobro naplesati! Saj veste, da mlada kri nima miru, dokler se ne zasukne!
Pred očesom so trepalnice, ki oči varujejo in jih v spanju pokrivajo; vendar so tudi taki ljudje, ki spe z odprtimi očmi, prav kakor zajec. Posebno otroci v šoli imajo to grdo navado. V tem, ko ima ubogi učitelj opravilo s kakim porednežem v prvi klopi, se zagleda kak Frančič, Tončič, Drejčič, ali kako mu je že ime, v katerega pajka v kotu, ko je ravno kako muho ujel, in kadar ga pokliče učitelj, naj bere dalje, se strese od strahu, začne debelo gledati in oči meti, kakor bi se bil ravnokar prebudil iz trdnega spanja. Nu, otrokom bi človek to še odpustil, saj so

otroci. Pa kaj mislite, celo stari ljudje, ki bi vendar morali že pamet imeti, spe celo v cerkvi! Ko duhovnik najbolj živo propoveduje, se zagleda kaka ženica, Bog ve, kam, in ne čuje niti besedice gospodove. Da, včasih ji začnejo celo trepalnice skupaj lesti, izprva počasi, potem pa vedno bolj kima in nazadnje zaspi v božjem imenu; Bog ji daj lahko noč! Upam, da mi med vami ne naredi nihče te sramote, da bi zaspal med mojim govorom; če pa je kak tak grešnik med vami, mu Bog ta greh odpusti, jaz mu ga ne!
Človeške oči so j ako gibke. Obračamo jih lahko na vse strani, na levo, na desno, navzgor, navzdol, da, celo križem lahko gledamo, kar pa ni nič posebno imenitno. Samo tega ne moremo, da bi z enim očesom na eno, z drugim na drugo stran gledali. Vsi ljudje imamo jako gibke oči, a najbolj ženske. Jaz sem že večkrat opazoval naša dekleta, ko so šla po veliki maši ob nedeljah črez naš trg domov. Tako
ponižno, tako lepo vam stopa, da bi človek mislil: «Nu, ta pač nima še tistih muh po glavi, ta še po poti moli. A da bi vi videli njene oči! Kakor blisk jih obrača sedaj sem, sedaj tja, sedaj na sužiške mladeniče pod lipo, sedaj na idrijske pred Graheljnovo hišo, sedaj spet na kobariške na Šandrovem voglu. Nikoli ne mirujejo njeni pogledi, in vse to se dogaja tako skrivaj, da človek prav nič ne zapazi. Le sami opazujte naša dekleta, in videli bodete, ali ne govorim resnice. Meni se je ta izurjenost ženskih oči zdela jako dobra, in tudi jaz sem hotel svoje oči tako navaditi in izuriti, kakor jih imajo naša dekleta — toda ni šlo po nobenem načinu. Mi možje imamo preokorne oči za to; kaj takega morejo samo ženske. Nu, pa mi ženskim ne zavidamo te prednosti, kajti, ako ženske ne bi znalo tako dobro obračati svojih oči, ne bi vedele, kaj se pred njimi in ob strani godi, in potem ne bi mogle pri svojem delu svojih jezičkov brusiti; ako pa ženske
svojega jezička nimajo v delu, ne morejo živeti, kakor vsi veste. To je njim prav v zdravje. Da pa naše ženske ne bodo mislile, da so samo one take, jim povem, da so ženske povsod, kjer jih je Bog dal, enako radovedne in zgovorne. Povsod ima mož strašen križ z njimi!
Pred nekoliko leti so našli neko čudno belezen na očeh, katere poprej še poznali niso. Neki ljudje imajo namreč na videz dobre oči, a nekih barv ne morejo razločevati. Tako je na Nemškem in na Angleškem mnogo ljudi, ki ne poznajo druge barve, nego rumeno in modro, zopet drugi samo rdečo in zeleno; ves svet vidijo eni rumen in moder, drugi rdeč in zelen. Nu, kaj se vam zdi, tak svet mora biti prav lep, še mnogo lepši, nego naš? Neki ljudje pa vidijo vse sivo. Nu, pri nas ni treba, da ima človek še le take oči, ki ne vidijo drugega nego sivo; saj mi, četudi imamo, hvala Bogu, prav zdrave oči, vidimo svet največkrat siv, ko nam tiste presnete megle pokrivajo prav pogosto nebo in naše
gore. Včasih je taka slepota za neke barve prav sitna. Tako n. pr. je prišel nekdaj na Nemškem imeniten general k veliki paradi. Ko gleda okoli sebe, vidi, da se mu vsi smejejo. On gleda in gleda, kaj bi bilo temu vzrok, a ne zapazi ničesar. Veste, kaj je bilo? Ne da bi bil prišel kakor vsi drugi častniki v teinnozeleni obleki, v živordeči je bil prišel, a njemu se je zdela temno-zelena. Zato so se mu smejali.
Oči so jako velik dar božji in človeku nad vse potrebne in koristne; zato jih moramo pa tudi prav pridno varovati. Oči so pa podvržene prav mnogim boleznim. Že vsak prah, ki prileti v oko, provzroči v njem bolečino. Vsi veste, kako je to sitno, kadar nam pride kaka smet v oko. Človek ne more gledati, ampak mižati mora, in solze mu zalivajo oči. Ako čutimo smet v očesu, jo moramo hitro izneti. Najbolje je, ako stisnemo oko od vnanjega proti notranjemu kotu. Ako to ne pomaga, moramo trepalnice obrniti in smet s koščkom
platna odpraviti. Če trepalnice obrnemo, to čisto nič ne boli, vendar neki ljudje mislijo, da mora to biti strašna bolečina, in mnogi kar gledati ne morejo tistega belega v očesu. Zlasti matere imajo tako mehko srčece. če pride otroku kaka smet v oko, si začne seveda naj preje oči meti in prav pridno jokati. Mati ga tolaži, kar more: «1 molči, i bodi priden, i ti dam sladkorčka» i. t. d. Dete se ne more ustaviti in vrišči dalje, kakor da bode sedaj pa sedaj po njem. Nazadnje treba očeta poklicati. Eh, oče je ves drug, nego mati! Prime otroka, ga posadi na kolena, mu obrne trepalnice, vzame smet, in konec je komedije. Otrok seveda se vije in dere pri tem, kakor da bi ga oče na meh odiral, da je še samo mater groza pred svojim možem, ki ima tako trdo srce. Eh, Bog je že vedel, zakaj je dal možu malo bolj trdo srce nego ženi; kajti če bi tudi možje imeli tako mehko srce kakor žene, bi šlo na svetu vse križem kražem.
- Jaz prav dobro vem, kako se tre-
palnice obračajo, in rad bi vam to takoj tu pokazal. Toda bojim se, da se kaka poslušalka tega ne bi preveč ustrašila, ali da ji ne bi celo slabo prišlo. Ako pa kaka mati ne bode znala kaj početi z otrokom, naj ga le k meni prinese; jaz ga ji gotovo ozdravim.
Malo hujše je, ako nam prileti večji in trši košček kake reči v oko z veliko silo. Tedaj ga je treba takoj izneti. To pa ni lahko, in zato je treba večkrat brž poklicati zdravnika. Mnogokateri je že oslepil, ker ni o pravem času poklical zdravnika. Posebno ženam in dekletom je pri šivanju biti j ako opreznim, da se jim šivanka ne zdrobi in jim ostri konec ne skoči v oči, ker bi tako lahko oslepele. Tudi lovci morajo jako paziti, kadar streljajo, da jim ne prileti košček skulice v oko. Nu, pri nas ta nevarnost ni velika, ker imamo, hvala Bogu malo lovcev, in še ti nosijo puško na rami kar tako zaradi lepšega, da zajce strašijo.
Večkrat nam prileti tudi kak trd in velik košček v oko in ostane v njem,
a mi še ne vemo zanj, ker je zadel na manj občutljivo mesto v očesu. Tako sem bral, da je neki mož na Poljskem nosil več mesecev v očesu — ne jemljite mi za zlo gospoda, da moram imenovati to neprijetno živalco — mrtvo stenico. Nu, ta je moral imeti presneto trde oči!
Še neka druga bolezen se kaj rada loti naših oči, to je ječmen. Prav v kotu očesa začne rdeti, vedno bolj, nazadnje zarumeni, in ječmen je zrel. Naše ženice znajo kaj izvrstno zdraviti to bolezen. Najpoprej zapode vse kokoši ter pokličejo samega petelina. Potem vzamejo pest ječmena in z njim trikrat potegnejo črez bolno oko, mrmraj e nekaj čudnega, ter vržejo ječmen petelinu, ki ga prav veselo pozoblje in se smeje, da so še dan danes taki norci na svetu, ki verujejo vražam!
Nekdaj so imeli ljudje dosti boljše oči nego dan danes. Sedanji ljudje si preveč kvarijo oči, bodisi z branjem, s šivanjem ali s kakim drugim drobnim delom. Zato vidite, da nosi toliko mladih
6
ljudi tiste naočnike na nosu, ki pa nekim prav grdo stoje. Nu, če jih kdo mora imeti, naj bi že bilo; pa dan danes so ti naočniki prav v modi, kakor se pravi; posebno po mestih jih nosijo mladi ljudje, četudi imajo prav zdrave oči, ker mislijo, da s tem dekleta bolj v oči bodejo. Jaz ne vem, ali je to taka strašna sreča, ako človek dekleta v oči bode! Jaz mislim, da je ono dekle pač malo Čudno, ki se da v oči bosti. Ko bi bil jaz dekle, si gotovo tega ne bi dal očitati.
Po letu vidite, da nosijo tiste velike črne naočnike, ki bi se jih kaka stara ženica kar ustrašila in se pred njimi prekrižala; kajti take oči ima menda sam peklenšček.
Oko imenujemo zrcalo človeške duše in to po pravici. Vse, kar se človeku godi v srcu, vse se mu pozna na očeh. Veselje in žalost, strah in up, sovraštvo in ljubezen, vse se mu sveti že v očeh, in tisti grdi greh in tista grda črna zavist se mu blišči že v očesu. Saj ste gotovo že videli oči zavidljivega
človeka! To so grde oči, ki onega neprestano spremljajo, ki mu kaj zavidajo; na vsako stopinjo, na vsak korak njegov pazijo, kaj dela, kako dela, s kom govori, da, celo kam gleda. Prav zato, ker so zavidljivega človeka oči tako grde, je nastala vraža, da stori človek s hudim pogledom, da krava nima več mleka, ali da človeku slabo pride. Hvala Bogu, da človeške oči nimajo te moči; kajti potem gotovo ne bi bil nihče zdrav, ker bi si potem ljudje drug drugemu uroke narejali!
Posebno ljubezen se pozna v očeh. Naj jo dekle še tako skriva, oko jo izda. Jaz prav dobro poznam, kdo je zaljubljen, kdo ne. Opazoval sem naša dekleta, in reči moram, da so skoro vse zaljubljene, prav močno zaljubljene. Nu, saj to ni greh, še lepo je, pravijo!
Neki ljudje imajo nekake čudne oči, ki se svetijo, kakor bi bile polite. To so mokre oči in so najlepše oči.
Ljudje o očeh večkrat prav čudno govore. Ako kdo pripoveduje kako čudno
6*
dogodbo in ga kdo kaj ne more razumeti, ampak ga malo debelo gleda, ga pogostoma prav surovo zavrne: «Beži, beži, gledaš debelo kakor vol». In vendar ima prav poštene človeške oči. Zopet o kom drugem, ki ima dobre bistre oči, pravijo, da gleda, kakor zajec, in vendar morda še ne vedo, kako zajec gleda. Kadar je človek malo zaspan, ali kadar ga je preveč pokusil, tako, da mu oči malo vkup lezejo, se mu smejejo, rekoč: «Glej te, glejte, gleda kakor miš iz moke», četudi ne vedo, kako miš iz moke gleda, ker miš gotovo nikogar v moki ne čaka, ampak prej pete odnese. O nekih ljudeh govore, da imajo mačje oči. Še meni so to rekli, in vendar nisem ukradel svojih oči nobeni mački! Gotovo ste že vsi slišali, da pravijo takemu človeku, kateremu gre kaka jed posebno v slast, da je z očmi. Še meni — kajti tudi jaz imam dober tek — so včasih tako rekli, in vendar vem, da sem nosil jedi le v usta, nikoli v oči! Ako kdo ne vidi dobro in ne more razločiti kake reči v daljavi,
mu pravijo, da ima meglo ali celo špeh na očeh. Zopet drugim, ki imajo nekoliko bolne oči, namreč rdeče meso, pravijo, da imajo pečenko v očeh, in revež morebiti pečenke še nikoli pokusil ni!
Neki ljudje imajo čudne oči, ki človeku prav nič ne ugajajo. Take oči človeka vedno opazujejo; prav mirno, a neprestano vanj gledajo, kakor bi mu hotele pogledati v dno duše. Te se zo-vejo bodeče oči in so jako neprijetne. Zopet drugi ljudje imajo strašne oči, katerih se človek kar boji. Posebno učitelji imajo radi take oči, in to otroci prav dobro vedo. Drugi ljudje bi pa radi imeli take strašne oči in zaradi tega prav debelo gledajo, ker upajo, da bodo imeli tako ljudje strah pred njimi.
Naši možje, ki so bili v Bosni, so pravili, da imajo Bošnjaki tako strašne oči, da človeka gledajo, kakor bi ga hotele požreti. Nu, ako so res Bošnjaki imeli tako grde oči, tudi Bošnjakinje niso mogle imeti posebne lepote v očeh, ker se ni nobeden naših mož zagledal
v nobeno — in tega so se naše ženice doma kaj močno bale — ampak vsi so se vrnili domov kot zvesti možje, kar je našim ženam jako ugajalo. «Glejte, glejte», so tedaj med seboj govorile, «saj so naši možje res dobre duše, še boljše, nego smo me mislile».
Oči imajo neko čudovito moč v sebi. Z očmi človek lahko ukroti najbolj divjo zver, ako ji prav trdo v oči pogleda. Pa ne samo na zverine imajo človeške oči velik upliv, tudi na človeka samega. Posebno ženske oči, govore ljudje, imajo tako moč v sebi, da jih človek kar pustiti in pozabiti ne more, ako je kdaj globoko vanje pogledal, da vedno in vedno le na-nje misli, z eno besedo, da se prav do ušes vanje zaljubi. Tako sem slišal ljudi praviti; jaz te čudne moči ženskih oči še nisem dovolj izkusil in zato vam ne morem nič posebnega povedati. Kadar se pa prav pošteno zagledam, tedaj vam tudi to razložim, če bodete hoteli poslušati!
»>>X«gf
[azpor m sprava
I.
vT/rtvaški zvon je bil odpel, in velika množica vaščanov se je vračala pozno na večer jesenskega dne s pokopališča domov, pomenkujoč se o rajni Turjanki, kateri Bog daj večno luč. Saj je bila dobra in pobožna žena, ki je storila dobrega, kolikor je mogla. Vsem naprej so tekli vaški otroci, kar najhitreje so jih nesle urne mlade noge, da bi prej ko mogoče pridirjali do Turja-nove hiše; saj bo delil oče Turjan po stari navadi s polno roko denar, da bi molili za dušo predrage rajnice.
Počasi se je vse poizgubilo s pokopališča; tudi kopači so končali svoje žalostno delo in odšli. Samo še mlado dekle, vse utopljeno v žalost, je klečalo, solzeč se na novem grobu. In kaj ne bi molila za njo, ki je storila toliko dobrega, ki ji je bila prava mati, odkar so ji bili zagrebli njeno ubogo mamico. Takrat je bila ona še nerazumen otrok. Uboga Minka! Toliko nesreče je že prišlo nad njo v otroških letih!
Očeta še poznala ni, matere se komaj spominja, in še ta skromni spomin je žalosten, prav žalosten!
Spominja se, kako jo je po noči Turjanka zbudila ter nesla k postelji v kotu temotne koče, v kateri je ležala bleda žena — njena mati. Svojo velo roko je iztegnila po njej, jo pripognila k sebi, pritisnila mrzle ustnice na njeno čelo ter zaprla tiste mile oči. Nikoli več jih ni videla uboga Minka. Mati Turjanka pa je pritisnila jokajoče dete k sebi ter odšla z njim iz sobe. Kaj je bilo potem, ne ve več, samo to ji je še v spominu,
da sta prišli na prosto, kjer je pihal mrzel veter, in da jo je mati Turjanka še bolj zavila v zavoj.
Ko se je Minka spet zbudila, ni bila več v znani domači sobici v svoji trdi posteljici, temveč v prostorni, svetli sobi, v lepi, mehki postelji. Osupla se je ozirala po neznanem prostoru ter začela klicati mamo, a mame le ni bilo. Vsa prestrašena je jela nazadnje prav glasno jokati. Na to je prišla stara Tereza, Turjanova dekla, ki je že tudi davno umrla, jo jela tolažiti, jo oblekla ter odnesla doli v obednico, po kateri je pohajal oče Turjan, držeč kratko pipico med zobmi. Njej pa se je to še-bolj čudno zdelo, še bolj je jokala in silila domov, domov. Oče Turjan jo je tolažil iz prva s kratkimi besedami ter ji prigovarjal, naj bo tiha, a ker se le ni hotela umiriti, je šel godrnjaje iz sobe ter zaloputnil duri za seboj! Ona pa je jokala in stokala pred durmi, da je bila vsa obleka premočena od solza! črez dolgo časa se odpro spet duri, in mati
Turjanka vstopi v temnem oblačilu, jo vzame v naročje, ji pogladi razmršene lase s čela, ji obriše mokre oči ter ji začne s prijetnim svojim glasom tako milo prigovarjati, da se je dekletce počasi pomirilo ter se zaupno oklenilo prijazne žene krog vratu. Potem ji da Turjanka velik kos belega kruha, kakršnega še prej nikoli ni jedla, ter odide, priporočujoč, naj bode pridna in mirna. A kmalu za njo pride mali Andrejček, ji začne razkazovati svoje lepe igrače, katerih se revica ni mogla nagledati, ter ji pokaže, kako se treba z njimi igrati.
Tako ji je pretekel čas v družbi z Andrejčkom, da sama ni vedela, kako. Le zdaj pa zdaj se je zmislila na svojo mamico ter hotela k njej; ali kmalu se je spet umirila ter igrala dalje s svojim tovarišem.
Mati Turjanka je bila ves dan z doma; samo enkrat je še prišla gledat, kaj delata otroka. Proti večeru je spet prišla ter vprašala Minko, ali bi rada videla mamo. In dete je popustilo igrače
ter priskočilo k dobri ženi, proseč jo, naj jo pelje k mami. Šli sta iz hiše po polju za vasjo ter prišli na konec vasi, kjer je stala med drugim drevjem njena mala kočica. Pred kočo je stalo mnogo ljudi, ki so gledali s tožnimi očmi malo dete in Turjanko, da se je revica še bolj pritisnila h krilu svoje voditeljice. V koči je bila tema; sredi koče je bila visoka miza, okrog nje so stale luči, in na njej je ležala s sklenjenimi rokami njena mati, bledih lic, z zaprtimi očmi. Mati Turjanka je vzdignila siroto, in ta je prijela mamo za roko, ki je bila mrzla kakor led, ter jo je hotela zbuditi Toda mati ni nič izpregovorila, še oči ni odprla; mirno in nepremično je ležala. Uboga Minka je še glasneje zaklicala ter pogladila materi upalo lice, a mati se ni zmenila za-njo. Na to se je začelo ubogo dete na glas jokati in se je sklenilo matere okrog vratu, da jo je Turjanka komaj odvila. Odnesla jo je iz sobe vkljub njenemu jokanju in upiranju ter jo odnesla domov, tolažeč
jo, naj molči, saj bode zdaj ona njena mati. A Minka ni hotela tega slišati; jokala je ter silila k svoji mami, domov, domov. Dolgo časa potem je še jokala ter hotela k mami, a naposled se je privadila Turjanovim in je mirno živela pri njih.
Mati Turjanka ji je bila druga mati. Skrbela je za-njo kakor za svojo hčer in zagovarjala jo je pri očetu, kadar je v naglici zakričal nad rejenko. Oh, in to ženo, to njeno zavetnico, to njeno drugo mater, so zakopali danes! Vsa njena postrežba, ves njen trud, vse je bilo zastonj! In zdaj je sama, prav sama na tem svetu! Nihče je nima rad, nihče se ne zmeni za-njo, izimši morda edinega Andreja, kateremu jo je rajnica še na smrtni postelji priporočila.
Take misli so rojile ubogi Minki po glavi, in obile solze so ji kapale na grob, v katerega so zagrebli mater Tur-janko. Dolgo je klečala; še zapazila ni, da se je bilo solnce že skrilo za gore, in da se že mrači. Predramivši se iz
tožnih misli, je vstala ter šla k bližnjemu grobu, v katerem je počivala že toliko let rajna njena mati; tu je nekoliko pomolila ter odšla ihteč z vrta, kjer sta bili pokopani njeni največji dobrotnici.
II.
Ko je bil Turjan prevzel po očetu gospodarstvo, je bilo to jako majhno in precej zadolženo; a on ni obupal, temveč se je krepko lotil dela ter si s pridnostjo in varčnostjo toliko opomogel, da je mogel v kratkem času poplačati vse dolgove. Vedno bolje in bolje se mu je godilo, in sedaj je izmed najimo-vitejših kmetov v Starem Selu. Ima lepo prostorno hišo na trgu, obilo polja, najmanj po dva konja in osem repov goveje živine. Dela je pri taki hiši seveda obilo, zato je treba pridne gospodinje. In rajna Turjanka je bila taka gospodinja; imela je bistro oko in urno roko. Zato pa je šlo tudi vse tako lepo redno pri hiši.
Pri delu ji je prav pridno pomagala Minka, in sedaj, ko rajnioe ni bilo več, je bilo vse gospodinjstvo Minki na skrbi. Iz početka je šlo res težko, kajti manjkalo ji je vodilne roke; a počasi se je pridno dekle vsemu privadilo, in tako je gospodinjila, da so se vaške gospodinje kar čudile; celo oče Turjan, kateremu ni bila vsaka reč po volji, jo je večkrat pohvalil, seveda kratko in nekako prisiljeno, kakor bi mu hvala težko šla z jezika.
Minka je bridko čutila izgubo rajne Turjanke, ki je ravnala z njo, kakor da bi bila njena hči. Sedaj, ko je ni bilo več, je morala slišati po nedolžnem marsikako osorno besedo gospodarjevo; in še zagovarjati se ni smela, kajti oče Turjan ni trpel niti najmanjšega nasprotovanja. Njemu Minka ni bila nič dru-zega nego dekla, in tako je tudi ravnal z njo. Ko je bila raj niča rekla svojemu možu, da ostani dete odslej pri njih, mu ni bilo to nič posebno po volji, a molčal je; kajti Minkina mati je bila
nekoliko v sorodu Turjanovi gospodinji. Tako je bil Turjan nekako primoran vzeti siroto v hišo, ker drugače bi bili ljudje govorili, da je brez srca. Sicer pa on ni bil tako hud, kakor se je zdel, a skrbno je skrival vsak srčni čut pred ljudmi. Uboga sirota se mu je v resnici smilila, zato tudi ni ugovarjal svoji pri-drugi, in ko je pozneje rejenka zrastla v brhko deklico ter pridno pri hiši pomagala, je bil z njo zadovoljen in tako jo je tudi po gospodinjim smrti obdržal v hiši.
Turjan je imel sedem otrok; štirje so mu bili umrli, in ostali so mu samo trije sinovi Andrej, Tone in France. Andrej je bil sedaj lep, čvrst mladenič kakih triindvajset let ter je vrlo pomagal očetu pri gospodarstvu. Bil je priden delavec, vesel tovariš in pokoren sin. Tone, ki je bil ravnokar dovršil šestnajsto leto, je bil tudi priden mladenič ter je delal po svoji moči, da ga je bil oče prav vesel. France je bil lani dokončal domače šole ter letos odšel v bližnje mesto na višje šole, v katerih se je pridno učil.
Četudi je bil oče Turjan še precej trden mož, je vendar mislil na to, kako bi dobil nevesto v hišo; saj Minke danes ali jutri premanjka. Seveda bi mu morala biti všeč; vsaka tudi ni dobra. Nu, saj si pa Andrej tudi lahko izbira; pač vsaka bi bila vesela, ko bi prišla k Tur-janovim, kjer je vsega obilo. Najbolj bi bila očetu po volji Urhova Tereza, ki bi lepo doto v hišo prinesla in pa tisto njivo v Laščah, ki je zraven Turjanove in njega že toliko let v oči bode. Tudi je vedel, da bi bilo to Urhu prav po volji; kajti večkrat se mu je zdelo, da je to reč tako od daleč omenjal. Zato je sklenil, da izpregovori o tej stvari z Andrejem samim. Da bi le-ta delal kako zapreko, to mu še na misel ni prišlo; saj je Urhova deklina mlada in čedna. In tudi, ko bi Andrej mislil na kako drugo, bi si jo gotovo izbil iz glave ter se udal očetu, kakor se spodobi dobremu sinu.
III.
To je že tako! Vsaka reč mora biti na svetu in tudi stare ženice; kdo neki bi pa raznašal novosti, ako bi onih ne bilo ? Kdo bi potem zdražbe delal med hišnimi gospodinjami? One ti pa vse ovohajo, vse poizvedo, potem pa na dolgo in široko razpravljajo vsako še tako neznatno reč, in če nimajo nobene pri roki, pa si jo jo izmislijo; saj je to prav lahko in prav dobro pomaga.
Tudi v Starem selu so imeli lepo število takih zlobudravih stark; izmed najglasovitejših je bila Vranova Urša. Vse bolj premožne hiše v selu in okolici je obiskovala, nabirala kruha in novosti, katere je potem okrog trosila.
Ta Vranova Urša se je priplazila neko sredo popoludne v Turjanovo hišo, četudi je ni mogel tukaj nihče trpeti. Minka in dekla sta delali na polju, oče je pa na dvorišču oralo vlekel izpod strehe, ker se bo jutri oralo, ko se vrne
Andrej s konji iz mesta, kamor se je bil davi odpravil po različno blago. Urša je čakala in čakala v kuhinji, a ker le ni hotelo nobenega biti, je stopila na dvor, misleč si: «Ker smo že tu, pa poskusimo pri starem; morebiti vendar vrže kak novec, ki jih ima polne mernike«. Oče Turjan je mirno ogledoval oralo, ali bo treba kake poprave, kakor da ne bi bil zapazil Urše.
«Hvaljen bodi Jezus Kristus», se tiho oglasi beračica. «Amen», odgovori on kratko, ne da bi povzdignil glavo.
«Kaj pa boš oral?»
«Ječmen».
«Da, da, lepo vreme imamo, in žito gotovo prav hitro izleze na dan; taki dnevi so, da lepši ne morejo biti. I, pa pridni ste, pridni, vsi, kar vas je pri hiši. Vse o pravem času, nikdar ne zamudite dneva. In pa rajnica — Bog ji daj videti večno luč in ji povrni vse, kar mi je dobrega storila — to vam je bila sama dobrota, sama pridnost! V vsej naši dolini ni bilo take gospodinje in
je ne bo; ne bo je ne, nikoli je ne bo! Rajna Katra je bila prav ustvarjena za to hišo; take bi trebalo Andreju, take. — Pa ker že govoriva o tem, bi te rada vprašala, ali je res, kar govore ljudje».
«Meni ni nič mar, kaj ljudje klepe-tajo», je odvrnil Turjan osorno, da se je videlo, da mu beračica in njeno govorjenje nič ne ugajata.
«Pa saj govore o vaši novi gospodinji«, reče tiho, skrivnostno stara Urša.
«0 naši novi gospodinji?» se zasmeje zaničljivo Turjan; «ta je pa že puhla. Jaz nič ne vem o gospodinji», pristavi ter veže dalje ročico, ki se je bila pri zadnjem oranju zlomila.
«Ljudje pa pravijo, da bodete imeli tam jeseni poroko, in da bo nevesta vaša Minka», nadaljuje skrivnostno starka, ki je bila zapazila, da se je bila zbudila staremu radovednost, katere pa ni hotel kazati.
«Kaj praviš, ali se ti meša baba!» zavpije oče Turjan. «Druge ljudi imej za norca, mene ne boš!» Po teh besedah
gre v kuhinjo, izbrska iz pepela goreč ogel ter ga dene v pipo, ki mu je bila ugasnila.
«Nu, saj veš, da se ti nisem še nikoli zlagala in se ti ne bom, tebi; jaz ti pravim le to, kar ljudje govore». Tako je govorila Urša staremu Turjanu, da bi ga umirila, ko se je bil vrnil k oralu.
«In Minka se je sama hvalila, da jo ima Andrej rad, da jo vzame, in da bo potem sama gospodinjila, kakor bo hotela, da bodo morali vsi delati, kakor bo ona hotela«, se je lagala brezvestna starka, da bi starega prepričala, da se mu res ni zlagala.
«Moral, haha, jaz moral, to bomo videli!» se roga Turjan ves razjarjen, «Jaz moral! Kdo je gospodar v tej hiši? Jaz sem gospodar, jaz in nihče drug, in jaz bom ukazoval, jaz in nihče drug». je vpil Turjan, da se je lažniva Urša boječe umikala.
«Tu imaš», pravi ter ji vrže dese-tico pred noge, «pa varuj se, da ne zineš besedice».
«0, nikar se ne boj, nikar se ne boj, ljubi moj; jaz znam molčati kakor stena», je mrmrala starka ter se pobrala z dvorišča, zadovoljna in vesela tem bolj, ker se je že bala, da ji je nerodni jezik vse pokvaril.
Kar je pripovedovala starka, ni bilo vse izmišljeno. Dekleta in žene so res že več časa govoričile o Andreju in o Minki, a to le tako, kakor žene navadno govore o mladih ljudeh, ko ugibljejo v svojih zborih, katera dva bi utegnila postati mož in žena, katera dva bi bila lepa dvojica, in o drugih takih rečeh. Stara Urša je tu pa tam slišala take pogovore ter jih prinesla staremu Tur-janu na uho, zraven pa se še nesramno zlagala, da se je Minka tako po vasi hvalila. Uboga Minka! Ona, ki je bila tako tiha, tako ponižna, ona da bi se bila tako hvalila?! Saj si še misliti ni upala na to! In kadar se ji je v tihi noči vrinila sladka, presladka misel, da bi se vendar utegnilo uresničiti njeno tajno hrepenenje, da bi ji Bog morda
naklonil to srečo, da bi kdaj z Andrejem združena živela, tedaj se je vselej streslo ubogo dete ter izkušalo na vsak način prepoditi to blaženo misel. Nemogoče, nemogoče! Kaj bi rekli ljudje, kaj bi dejal osorni oče Turjan! Samo, da bi kaj takega slišal, pa bi me pognal od hiše! — In kako bi tudi mogla kaj takega le upati?! Ona, zapuščena sirota, po milosti v to hišo sprejeta, on pa tako lep, čvrst, tako bogat mladenič, ki ima toliko deklet na izbero, mladih, lepih, bogatih! Moj Bog, kako bi si mogla le to domišljati! In saj še prav ne ve, ali jo Andrej res ljubi! Res, da je zelo prijazen in dober z njo, bolj nego z vsako drugo, da izkuša ustreči vsaki njeni želji, toda on je tak, ker drugačen ne more biti, ker je tako dober človek, ne zato, ker jo morda ljubi. Ne, ne, nemogoče, je šepetala, iz sladkih sanj se zbudivši, in tedaj ji je često prirosila solza v oko, solza prave, čiste, nedolžne ljubezni. — In ona da bi se bila tako hvalila, tako nesramno hvalila, ona?!
IV.
Razdražen je bil oče Turjan. To se je videlo na tem, kako je vrgel verigo pod oralo, kako je sedel na stopnico pod skednjem, kako je spuščal dim iz male pipe. Neprijetne misli so se mu podile po glavi, in zdaj pa zdaj je vzel pipo iz ust, pljunil na stran ter jezno pomrmral: «Tako daleč se je izpozabilo to dekle, da meče svoje oči na mojega sina, ona, ki nima nič, prav nič! Na mojega sina! In še hvalila se je okoli in mene pri ljudeh smešila, češ, staremu ne bo prav, pa bo moral. Ha, moral! Kmalu bomo videli, kdo bo moral, kdo je gospodar! Toliko let sem te zastonj redil, in ti mi tako vračaš, nehvaležna stvar! — Kaj pa, ko bi se bila tista stara Urša zlegala? Tocla ne, zlagala se ni, ker meni se ne bi drznila. Ne, ni se zlegala; saj bi bil že davno lahko sam opazil, kako se dobrika mojemu
sinu, kako jo on zagovarja. In ko sem mu oni dan omenil o Urhovi Terezi, je kar molčal in se pobral. Slep sem bil, slep! Že kdaj bi bil moral dekle poslati od hiše — saj je dovolj veliko — in vsega tega ne bi bilo. — Da, od hiše naj gre, ta nehvaležnost, še danes naj gre! — Kaj pa poreko ljudje? «Prav je storil», poreko; «saj je dovolj časa jedla njegov kruh, zdaj naj si ga pa sama služi». In Andrej že pride k pameti; še jezil se bo na dekle, ki se je tako ustilo». —
Tako in enako je mrmral oče Turjan in trdno sklenil da mora Minka od hiše, cla bo konec tistega klepetanja med ljudmi.
Ko sta prišli Minka in dekla domov, jima še odzdravil ni, temveč je srepo v tla gledal in se delal, kakor da ne bi bil ničesar čul. Obema se je to čudno zdelo, in Minka je večkrat nekako v strahu pogledala izza ognjišča na očeta Turjana; da ni nič dobrega, to je slutila, a kaj ga je tako razdražilo, si ni
mogla misliti. Ona gotovo ne, saj ji njena vest ničesar ne očita.
Pri večerji so vsi trije molčali. Ko so pojedli in je dekla šla iz izbe in je hotela tudi Minka za njo, ji reče Turjan, naj ostane.
«Koliko let si ti pri nas?» vpraša osuplo in prestrašeno Minko, srepo v mizo zroč.
«Štirinajst«, mu odgovori tiho.
«Koliko si s seboj prinesla?«
«Nič», mu odvrne počasi s tihim glasom.
«In koliko imaš sedaj ?» «Nič».
«Kar imaš, imaš samo od mene. Toda to ti je vse premalo. Ti bi rada vse dobila, nehvaležnica! Mojega sina si hotela omrežiti, ha, mojega sina!» je ponavljal zbadljivo s povzdignjenim glasom. «In stari bo moral, tako se ti hvališ, stari bo moral!»
«Ali, oče!» reče ubogo dekle, glasno
ihteč.
«Nič oče! Molči, saj vemo, kaj so babje solze! Jaz pa ti pravim, da- ne bo; tu sem jaz gospodar, da veš, jaz», je vpil Turjan.
«Nocoj boš zadnjikrat spala pod mojo streho; jutri idi, kamor hočeš, najbolje kam daleč, da te ne bom videl ni jaz, ni moj sin. On ne bo nikdar tvoj, nikdar, to ti prisežem», se je to-gotil in rotil oče Turjan, vrgel desetak pred Minko, ki je vsa zmešana ihtela, šel mrmraje iz sobe ter zaloputnil duri za seboj.
V.
Solnce se je bilo ravno prikazalo nad Brdom ko je stopil staroselski gospod župnik iz župnišča ter šel proti cerkvi, da bi izpovedoval in potem ma-ševal. Stopivši skozi vrata na pokopališče, zapazi tam v zadnjem kotu čedno oblečeno žensko, ki je na grobu klečala, zraven nje na tleh pa culico. «Ivdo kleči neki tam na onem grobu, tako zgodaj ?»
si je mislil. «Oni grob je že precej star, in nihče se ne zmeni zanj, samo Turja-nova Minka pogosto moli na njem; kajti tam leži njena uboga mati, tista nesrečna Trdinova Neža. Pa ne, da bi bila to Minka! Toda tako zgodaj! In ta culica, kaj hoče tu?» — Dobri gospod je imel Minko zelo rad, ker je vedel, da je pobožno in pridno dekle. V srce se mu je smilila revica, ko jo je večkrat proti večeru tako otožno videl na grobu rajne matere ali rajne Turjanke. Kadar je mogel, je izpregovoril nekoliko tolažil-nih besed z njo, z ubogo siroto, ki je bila tako sama na svetu. Zato je stopil bliže, da bi se prepričal, ali je res ona. Ženska je začula njegove korake ter se ozrla. Res je bila Minka. Naglo si je obrisala obraz s predpasnikom, vstala, stopila nekoliko bliže ter, zbegano v tla zroč, voščila gospodu s tresočim se glasom dobro jutro.
«Bog daj, ljubo dete! Kaj pa pomeni to, da si danes že tako zgodaj tu, in pa ta čulica?»
«Po svetu moram, častiti gospod», je odgovorilo dekle tiho in solze so mu zabliščale v nedolžnih očeh.
«Kaj praviš! Zakaj pa? Ali ti ni več všeč pri Turjanovih?»
«0 všeč, zelo všeč! Ali oče Turjan me noče več», pravi ihteč ubogo dekle, zakrivajoč si s predpasnikom obraz.
«Noče te več! Zakaj pa ne?» je vpraševal dalje osuplo gospod.
«Nič ne vem; jaz si nisem nobene krivde v svesti», je odgovorila Minka, še vedno ihteč.
«Nu, prenaglil se je; pozneje mu bo gotove žal. Ne jokaj, Minka! Vse se še poravna. Po maši pojdem jaz k njemu...»
«Ne, ne, častiti gospod, ne, lepo prosim», mu je seglo dekle v govor. «Mene niti ne omenite, jaz se ne vrnem več tja, ker mi je to ostro prepovedal«.
«Tako! Nu, čudne muhe ima včasih Turjan, a navadno ne trpe dolgo. Ne jokaj, Minka, ne jokaj! S'amo malo

potrpi, in vse bo zopet prav», je tolažil dobri gospod ubogo dekle.
«Kam pa pojdeš», jo je vprašal naposled, videč, da se noče nikakor več vrniti k Turjanovim.
«Služit pojdem — kam, še sama ne vem. Moj Bog, tako zapuščena sem zdaj», in glasen jok je zaprl glas ubogemu dekletu.
«Ne jokaj, otrok moj, ne jokaj ; saj čuje še vedno nad teboj nebeški oče, ki vse vidi in ve, 011 te bode varoval in vodil; zato ne jokaj, otrok! — Sedaj le opravi, kar imaš še opraviti; po maši pa pridi k meni». Tako ji je govoril usmiljeni mož ter odšel v cerkev.
Zapuščeno dekle je iskalo tolažbe na grobeh rajne matere in njene naslednice, katere mož jo sedaj osorno od hiše podi. Oh, ko bi bila mati Turjanka še živa, nikoli se ne bi bilo to zgodilo; saj Turjanka jo je ljubila kakor svojo hčer.
Tisti dan opoludne je bila Minka že na Kamnem, majhni vasi, kaki dve
uri od Starega seia, v Zebkovi hiši. Zebek je bil brat staroselskega župnika, premožen kmet in dober mož. Ko je povedala, da jo je brat k njemu poslal, in ga sama lepo prosila, da bi jo vzel za deklo, jo je Zebek rad sprejel; kajti dela je bilo obilo, in dekle mu je od nekdaj ugajalo. Sicer se je tudi njemu čudno zdelo, kako da je Minka zapustila Turjanovo hišo in šla služit; toda ker je poznal nrav starega Turjana, ni več nadlegoval Minke z vprašanji, misleč si: «Saj že pride na dan, in če tudi ne pride, kaj to meni mar!»
In ni se kesal Zebek, da je vzel zapuščeno siroto k sebi. Kolikor je imel dekel, nobena ni bila tako urna, vestna in pridna, kakor Minka, in mati Zebkova je kar ni mogla prehvaliti.
Minka pa je bila tudi zadovoljna, da je bila prišla v to hišo; kajti ljudje so bili dobri, in vas je bila dovolj daleč od Starega sela; težko, da bi jo kedaj videl oče Turjan. «A tudi ocl Andreja sem daleč», ji je šinilo v misel; «pa še
bolje, saj ga moram pozabiti, kakor je ukazal oče Turjan!» — In globok vzdih-ljaj se je iz vil iz prsi ubogemu dekletu, ki je moralo šiloma zatirati sladki čut prve ljubezni. Uboga Minka!
VI.
Zelo je bilo žal Andreju, ko je prišel tisti dan domov in mu je dekla povedala, kaj se je bilo zgodilo z Minko; zelo mu je bilo hudo. Andrej je imel Minko rad, prav močno rad, če prav ni tega očitno kazal. Že davno je bil v srcu sklenil, da bo edino Minka njegova žena; zato se ga je polastil zaradi zadnjega dogodka nekak nemir, da se ne bi razrušilo njegovo tajno upanje. Zakaj je oče Minko odpodil, tega dekla Andreju ni mogla povedati; samo toliko je znala, da je oče Minko po večerji v izbi zadržal, da je bil hud z njo, potem pa je razdražen iz izbe prišel ter šel takoj spat. Minka je ves večer jokala, a razodeti ji ni hotela ničesar, in danes
8
na vse zgodaj je izginila, kam, tega dekla ni vedela. Andreju se je vse to prav čudno zdelo, zato je hotel vse od očeta poizvedeti. Turjan je bil sina nekako mrzlo sprejel in vse jutro je iz-pregovoril le malo besed z njim in samo o tem, kaj in kako je v mestu kupil, kako so šli konji, in da bo treba orati. Andrej pa je hotel vendar poskusiti, ali ne bi bilo mogoče, kaj od očeta izvedeti in ga morda tudi pomiriti, da bi Minko nazaj poklical.
«Oče, kje je Minka ?» je vprašal po kosilu Andrej.
«Kaj meni mar, kje je, samo da je ni v moji hiši».
«Oče, zakaj ste jo odpodili», je dalje vprašal sin z očitajočim glasom.
«Zakaj? Kaj to tebe briga? To jaz vem, ti pa ne vprašuj več»., mu je odgovoril osorno in zapovedljivo Turjan.
Sin, videč, da je oče razdražen, in da bi bilo še slabše, ko bi ga dalje iz-praševal, je vstal ter šel iz sobe. Hotel je kako drugače poizvedeti, kam se je
obrnila Minka, in potem z njo samo govoriti.
* *
Dogodek ta se je seveda takoj razglasil po Starem selu, in žene so imele zopet dovolj lepega in zanimivega gradiva za svoje pogovore ter so ugibale na vse strani, zakaj je stari Turjan odgnal Minko. Stara Urša je imela sedaj dovolj gradiva in lepe čase ; ker je namreč tako skrivnostno zagotavljala, da vse ve, so jo vaške gospodinje prav rade sprejemale in niso gledale na košček kruha ali na krajcar, da bi jim le starka razodela, kar je vedela. In ona je res pozabila Turjanu dano obljubo ter je prav obširno pripovedovala razgovor z očetom Turjanom, vmes pa tudi prav pridno legala, da je bilo bolj zanimivo. Tako so že drugi dan vsi vedeli, da je Turjan odpodil Minko, ker se je bila zagledala v Andreja. Tudi Andrej je ujel tu pa tam kako besedo iz teh govorov ter je iz vsega posnel pravi vzrok te dogodbe. «Težko pojde», je mislil sam
pri sebi, wče je čuden in svojeglaven; toda naj velja, kar hoče — Minka mora biti moja».
V nedeljo so govorih po Starem selu, da je Minka na Kamnem pri Zebku. Takoj po kosilu se je odpravil Andrej proti Kamnemu. Pred vasjo je zavil s ceste na polje, ker ni hotel, da bi ga ljudje videli. Prišedši k majhni skupini sadnih dreves, na katerih so tu pa tam poganjali prvi popki, je zapazil žensko, ki je sedela pod drevesom. Ona ga je tudi zagledala, vstala ter mu šla naproti; res je bila Minka.
«Andrej, ti tukaj ? » je vprašala Minka osupla in vesela.
«Da, Minka, tebe sem prišel iskat. Povej mi vendar, kaj se je zgodilo».
In ona mu je vse odkritosrčno povedala.
«Da si nedolžna, sem popolnem prepričan; toda povej mi, Minka», je rekel s prosečim glasom, «povej mi, ali me imaš res vsaj malo rada?»
Dekle je še bolj zardelo nego prej, ko mu je pripovedovalo, zrlo sramežljivo v tla in molčalo.
«Glej Minka», je nadaljeval on s tresočim se glasom, «meni se zdi sedaj tako strašno pusto in prazno doma, odkar tebe ni več, in danes, ko sem zvedel, da si tu pri Zebkovih, me je s čudno silo gnalo sem k tebi. In ti me nimaš prav nič rada», je dostavil tiho, in kakor nekako lahko očitanje se je glasilo v teh besedah.
Sedaj se ni mogla več držati.
«Da, da, nad vse na svetu», je za-šepetala ter mu padla na prsi. A on jo je stisnil k sebi, kakor da je ne bi hotel nikdar izpustiti.
Krog njiju se je probujala narava k novemu življenju, in tudi v njiju srcih se je zbujalo novo življenje, in oba sta bila srečna, tako srečna, kakor še nikoli poprej ne.
VII.
Pri Turjanovih je bilo sedaj vse drugače; dela obilo na vseh straneh, a gospodinje nikjer. Tudi tistega veselja in složnosti, ki sta prej vladali v hiši, ni bilo več, in nekaka soparica je ležala nad njo, kakor leži po letu pred hudim vremenom. Ni bilo čutiti druge besede nego kratkih ukazov, ki jih je dajal stari Turjan z osornim glasom. S sinom je govoril kolikor mogoče malo in večkrat po cele dneve prav nič. Minkino ime se ni nikoli čulo; samo enkrat je je bil omenil Andrej očetu, hoteč ga prositi, naj jo nazaj pokliče; toda oče ga je tako odločno in osorno zavrnil, da je takoj umolknil in sklenil, da ne bo več govoril o njej, dokler ne pride čas. «Tedaj pa odgovorim odločno, kakor se spodobi možu, naj že pride, kar hoče». In tako je tudi storil.
Kakor po navadi, sta sedela tudi tri tedne po Minkini ločitvi oče in sin
po večerji molče za mizo. Ravno je hotel vstati Andrej, ko so se odprle duri in je vstopil sosed Blažin, s katerim je Turjan še največ občeval. Prišel je prosit Turjana, naj mu posodi jutri zjutraj konja, češ, da mora izorati tisto ped zemlje tam za Prodom. Turjan mu je obljubil; potem pa sta govorila še o tem in onem. Toda razgovor je bil nekako prisiljen, in beseda domačinu ni tekla prav rada iz ust; zato je pripomnil na zadnje sosed, ki se je včasih rad malo pošalil: «Eh, kaj je vraga v vaju zalezlo, cla imata tako malo besed; saj nekdaj sta bila druga moža! Posebno ti, Andrej, ki si sedaj v najboljših letih! Tako molčiš, kakor bi ti bil jezik prirastel. Presneto, tak mladenič za ženitev, pa tako molčiš! Tako te ne bodo imela dekleta rada. Pa ker že o tem govorimo, kdaj pa bodete imeli ženitnino, kaj ? Treba bi že bilo, treba; saj ste brez gospodinje, in sedaj gremo v leto, in dela bo črez glavo. Hej, Andrej, ali si si že kaj ogledal naša dekleta? Mohorjeva ne bi bila napačna,
Jožkova tudi ne, a ta Urhova, Urhova bi bila najboljša za-te. Lepo dekle je, med najlepšimi v naši vasi, in s praznimi rokami tudi ne pride v hišo. Nu, Andrej, zini katero, zini, pa bom jaz snubač; saj oče gotovo bo nasproten«, je besedoval šaljivi Blažili ter pogledal na starega Turjana, kakor da bi pričakoval odgovora.
«Nasproten ne bi bil, nasproten«, reče počasi stari Turjan, popravljajoč tobak v pipici, vesel, da je Blažin ta pogovor sprožil; «saj gospodinje nam bo res treba«.
«Prav tako, prav, oče Turjan ! Sedaj pa še ti katero reci, Andrej«, je silil Blažin. «Kaj bi se tako kislo držal, tak mladenič«, je pridejal, videč, da Andrej vedno molči in srepo zre v mizo. «Le reci, katero bi rad, in gotovo jo dobomo; še prav rada pride, naj bo katera koli«.
Nu, tudi jaz mislim, da se nobena ne bi branila priti v Turjanovo hišo. Hvala Bogu, vsega imamo dovolj, ni se bati tako hitro pomanjkanja«, je go-
voril počasi Turjan, nekako ponosno in samosvestno, ter puhnil krepko iz pipe, pričakujoč odgovora od sina.
«Kaj bi govoril», je rekel naposled tiho in počasno Andrej; «saj veste, katero bi rad!»
«Jaz nič ne vem», je odvrnil, z glavo raajoč, oče, «nič, prav nič»; in povzdignil je počasi oči s tal v soseda.
«Nu, pa govori, katero bi rad», je prigovarjal sosed Andreju.
Andrej je uprl trdno oči v očeta pa rekel s trdnim, odločnim glasom: «Minko!»
«Ha, tisto pritepenko», je zavpil porogljivo Turjan, «tisto--—»
«S to j te oče», mu je segel sin v besedo ter skočil po koncu; njegov obraz je bil bled, oči so se mu svetile, in od notranje razburjenosti se mu je tresel glas. «To je preveč! Kaj more ona za to, da je njena mati vzela siromaka, in da je bila tako nesrečna! Toda poštena žena je bila, in tudi Minka je poštena. Samo ona bo moja žena, ona ali nobena!»
«Vzemi jo, vzemi; toda to ti povem: ne pridi mi več pred oči!» je kričal strašno razjarjen Turjan za odhajajočim sinom ter udaril s pestjo ob mizo, da je zaječala.
Sosed je osupel gledal starega moža, kateremu je bila šinila kri v lica od silne jeze; izpregovoril je še nekoliko besed, a videč, da je odveč, je voščil «lahko noč» ter odšel.
VIII.
Nevihta, ki se je toliko časa zbirala nad Turjanovo hišo, se je usula. Oče Turjan je bil silno razsrjen, sin pa globoko užaljen.
Andrej je bil pokoren in miren mladenič, ki ni imel navade, da bi bil ugovarjal očetu; toda takrat je bilo v njem zavrelo, in ni se mogel brzdati. In kako bi bil tudi mogel, ko mu je oče žalil najljubšo stvar na svetu, in najsi je bil tudi njegov oče.
Oče ga je zapodil; doma torej ni mogel in ni hotel ostati. «Zakaj tudi?
Saj bi bila samo jeza in prepir v hiši», si je mislil Andrej, urno stopaje v mraku po cesti proti Kamnemu. «Na Ogrsko pojdem z Zebkovim Štefanom«, je mrmral sam s seboj. «Tam si prislužim kaj denarja, potem se vrnem in vzamem Minko. Majhna hišica je hitro sezidana, in pridnemu in poštenemu gospodarju ne manjka nikoli kruha«. In čvrsti mladenič si je slikal lepe podobe o prihodnosti.
Toda ne dolgo, in vest se mu je zbujala. «Oče je le oče«, je govorilo v njem; «sin mu mora biti pokoren ter prenašati tudi njegove sitnosti, posebno če je star. In ti ga sedaj zapustiš ter pojdeš daleč ocl njega, sedaj, ko bode toliko dela v hiši in na polju, ko je vsaka pridna roka zlata vredna — —»
«Naj pa Tone pomaga«, si je sam ugovarjal Andrej. «Jaz sem se dovolj ubijal; naj se sedaj še brat uči gospodariti. Saj pa oče lahko tudi delavca naj me. In ako bo oče hotel vzeti Minko zopet v hišo, pridem tudi jaz zopet k
njemu, ko se vrnemo jeseni domov. Tudi se med tem očetu jeza poleže, in ko bo videl, koliko sem si tam prislužil, bo gotovo bolj voljan«.
«Ali pa ne moreš tudi doma počakati, da se oče pomiri, in raje tukaj še pridneje delati ter očetu pomagati? Me-niš-li, da oče ne bo vedel ceniti tvoje pridnosti doma> — mu je odvrnil notranji glas — «ko bo videl, kako si priden, kako spoštuješ očeta in ljubiš Minko? In tedaj ti bo to ljubše, ker si ne boš imel ničesar očitati, ker si lahko porečeš: «Zaslužil sem jo, kakor se spodobi pravemu sinu». Ce tudi bo s po-četka osoren, če tudi bo dal čutiti svojo jezo, ne moreš-li tudi tega prenesti? Nisi-li njegov sin, ali te ni on zredil, ali ni vse, kar imaš, od njega? In pomisli, kako bo očeta bolelo!»
Že je Andrej omahoval, že je spoznal, da se je prenaglil, in morda bi se bil že vrnil; toda ta lepa priložnost, ki se mu je ponujala, da bi videl svet, da bi pokazal očetu, da se zna tudi sam
rediti, in pa tisti užaljeni ponos, ki je tako krepak v človeku, mu nista pustila, da bi poslušal glas vesti, ki mu je velel: «Slabo delaš; vrni se k očetu». Le še urneje je stopal proti Kamnemu, da bi šel drugi dan s Štefanovim krdelom na Ogrsko.
Ker je namreč v tistih goratih krajih, kjer leži Staro selo, mnogo prebivalstva, a premalo polja, da bi vse preredilo, porabijo možje, ki nimajo doma opravka, vsako priliko, ki jim obeta zaslužka. Zato jih gre vsako pomlad prav mnogo na Ogrsko, Avstrijsko, Štajersko in Tirolsko in sploh, koder delajo železnice in delavce dobro plačujejo; pozno jeseni se pa vračajo z zasluženim denarjem domov.
Tako se je napravljalo tudi sedaj kakih sto mož na severno Ogrsko, in določeno je bilo, da odrinejo drugi dan pod vodstvom Zebkovega Štefana, kateremu je bil sporočil podjetnik, pri katerem je Štefan že večkrat delal, in kateri ga je radi njegove poštenosti in
pridnosti čislal, naj nabere v gorah kakih sto mož, in naj jih pripelje na gorenje Ogrsko. S temi je torej sklenil iti tudi Andrej, in če tudi ga je Minka tisti večer iskreno prosila, naj ne zapusti očeta v taki jezi in zadregi, naj ne hodi tako daleč od nje, je res drugo jutro odrinil na Ogrsko.
IX.
Prišla je bila pozna jesen. Kmetje so bili z večine že vse pospravili, in samo repo in zelje je bilo videti po njivah. Pri Turjanovih je šlo s početka prav hudo, kajti ni bilo ni Andreja, ni Minke. Turjan je to dobro čutil, a nikoli ni zinil besedice o njih. Delal je, kolikor je mogel, najel hlapca in še eno deklo in je naposled vse srečno podelal. «Ka-li je mislil«, je zamrmral včasih zaničljivo, ko je hodil po polnih shrambah, «ka-li je mislil, da brez njega ne bom mogel nič storiti, da ga bom nazaj klical, naj mi pride pomagat. Bodi, kjer je; jaz ga ne potrebujem«.
Zaradi nastalega mraza so bili na Ogrskem nehali delati, in delavci so se vračali domov. Tudi mnogo Staroselcev je bilo prišlo, in ti so povedali v selu, da je bilo mnogo zaslužka, a da jih je mnogo zbolelo in med njimi tudi Tur-janov Andrej. Prav priden je bil in mnogo si je bil prislužil, a nenadoma ga je nekaj bilo prijelo, in pustiti je moral delo. Prevelik trud, neredno in slabo življenje, katerega ni bil vajen, in neka notranja bolest so ga bili vrgli na posteljo. Počasi je bil nekoliko okreval, da je mogel z drugimi na pot domov; toda po poti se je bila bolezen shujšala, in komaj se je bil privlekel do Kamnega, kjer sedaj leži pri Zebkovih.
Tako so pripovedovali po Starem selu delavci, ki so se bili vrnili z Ogrskega. Mnogo se je govorilo o Turja-novem Andreju. Tudi očetu Turjanu so prišli pravit o sinu. In stara očetovska ljubezen, ki jo je toliko časa šiloma dušil, se mu je z nova zbujala in mu velela, naj pohiti k sinu ter naj mu od-
pusti. «Saj je dovolj kaznovan!» Toda to kesanje je trajalo le trenotek; kajti brž ko se je oglasila zopet neukročena njegova trma, pa je zadušila tihi klic srca. «Kaj sin! Nehvaležnež, malopridnež je», je zamrmral jezno; «ako ni bilo njemu mar za-me, tudi meni ne bode mar zanj». Tako je zopet zmagala stara trma, največja napaka, očetovsko ljubezen.
Toda večkrat in večkrat se je oglasilo srce, in bolj in bolj mu je očitala vest, da tudi on ni prav ravnal, da se je prenaglil, ko je Minko od hiše spodil ter s tem sina hudo razžalil, in kateri-krat bi bil šel rad k njemu ter mu odpustil. «Toda kaj poreko ljudje, kaj si bo mislil sin? Da je on zmagal, da je moral oče odjenjati. Ne, tega pa ne! Če ni bilo njemu mar za-me, tudi meni ne bode zanj», tako je vselej sklenil svoj notranji boj!
X.
Tako je preteklo več dni. Andrej je ležal pri Zebkovih hudo bolan. Zeb-
kovi so stregli bolniku, kolikor so mogli; kajti bili so dobri ljudje, in vrhu tega sta si bila Andrej in Štefan dobra prijatelja, posebno odkar sta bila skupaj na Ogrskem; saj na tujem se rojak še bolj oklene rojaka nego v domačem kraju.
Najbolj pa je Minka skrbela za bolnika. Več nego stokrat je priletela v njegovo sobo ter povprašala, ali česa potrebuje, in pozno v noč je sedela pri njegovem zglavju, ali pa je tudi cele noči prebdela pri njem. Vsi so se čudili dekletu, ki je po dnevu toliko delalo in si potem še tako potrebnega spanja ni privoščilo.
Toda Andrej ni bil samo telesno bolan, ampak tudi duševno. Že na Ogrskem se je bil večkrat bridko pokesal, da je očeta tako zapustil, da ga je tako razžalil, in morda bi se bil povrnil; toda velika daljava, strah, da ga oče ne bi hotel sprejeti, pred vsem pa ponos, radi katerega se mu je to poniževalno in ne-možato zdelo, ga je odvračal. In prav
do zadnjega se je upiral, da bi poslal Štefana k očetu. Vedno je pričakoval, da vest o sinovi bolezni omehča očeta, da pride k njemu, ali da pride vsaj vprašat po njem, in zato ničesar ni storil. Nekoliko dni se je bojeval Andrejev krivi ponos z njegovo vestjo, nazadnje je zmagala vest. «Ti moraš začeti«, je dejal sam sebi, «ti si njegov sin!» In res je poklical Štefana ter mu dejal:
«Štefan, idi tja v Staro selo pa reci očetu, naj ne bo več hud na-me, in naj me pride obiskat«.
In Štefan je šel. Stari Turjan je molče poslušal Štefana. Zopet se mu je oglasilo srce: «Saj je tvoj sin!« In vest mu je govorila: «Saj si tudi ti kriv!» Toda tista nesrečna trma in neumni ponos sta napela vso silo in tudi takrat zatrla glas srca in vesti.
«Ako ni bilo prej njemu mar za-me, pa še meni sedaj ni nič mar zanj«, je odgovoril kratko Štefanu in odšel.
Andreja je ta odgovor prav hudo zbodel; še bolj tih in žalosten je bil.
Minka ni mogla več gledati Andrejevega dušnega trpljenja. Neko jutro se je kar odpravila v Staro selo, šla k dobrodušnemu župniku ter mu vse odkrito povedala.
«Le umiri se, ubogo dete, in povej tvojemu Andreju, da pojdem še danes k očetu ter ga pregovorim«.
Huda pot je bila to! To je dobro vedel tudi sam gospod župnik, a bil je mož-beseda; saj je bilo njegovo največje veselje, delati spravo med izročenimi mu ovčicami ter zdraviti njih duše.
Oče Turjan je bil prav vesel žup-nikovega prihoda. Prinesel je steklenico vina ter prosil gosta, naj sede. S po-četka se je pletel govor o najnavad-nejših rečeh, o letini, vremenu, živini in tako dalje; a počasi in premišljeno je zavil župnik govor na sina.
«Povejte mi, oče Turjan, kdaj pa se vrne vaš sin Andrej. Dolgo je že od doma; kakih osem ali devet mesecev bo, ako se ne motim«.
Turjanu se je zmračilo čelo, in oči je povesil in uprl v tla, a rekel ni besede.
«Slišal sem, da je malo bolan, in cla leži tam pri mojem bratu na Kam-nem», je nadaljeval počasi, skrbno opazujoč vtisk prvih svojih besed. «Toda upam, da bolezen ni nevarna. Kdaj pa ste bili zadnjič tam?«
Turjan je še vedno srepo zrl v tla ter premikal pipo v ustih iz kota v kot, pa še vedno trdovratno molčal. Ko pa ga je gospod še enkrat povprašal, je izgovoril med zobmi z veliko težavo: «Nisem še bil tam«. «Niste še bili?« je ponovil osuplo duhovnik; «niste še bili, in 011 je vaš sin! Kako je to mogoče, oče Turjan? Vem, da sta si bila nekaj navzkriž; toda pomislite, oče, on je mlad, in mlada kri je nagla. Res, da ni prav storil; a tudi vi, vi oče, ste se prenaglili. Res, da je vaš sin; ali tudi oče ne sme ravnati s svojim sinom, kakor hoče, in zlasti še s tako odraslim. Tudi otrok ima svojo pamet in svojo pravico!«
«In vas lii-li prosil odpuščanja ?» je nadaljeval župnik s trdim, očitovalnim glasom. «In vi mu nočete odpustiti, oče! Saj je sin božji odpustil celo onim, ki so ga na smrt obsodili in križali po nedolžnem! Oče, zakaj ne posnemate svojega odrešenika!?»
Molčeč, uničen je sedel ponosni mož poleg župnika ter si ni upal povzdigniti oči v gospoda, ki je tako tehtno, tako prepričevalno govoril. Stara ljubezen pa je tudi zopet povzdignila svoj glas, močneje nego kdaj ; videlo se je starcu na obrazu, da se bojuje sam s seboj. Trma in ponos sta"sicer napela še enkrat vse sile, da bi zmagala v tem odločilnem trenotku, a zastonj — led se je bil otajal, in ljubezen je zmagala!'
«Vidite, gospod župnik», je rekel po kratkem prestanku Turjan, premikajoč se v zadregi na stolu semtertja, «že večkrat so me obhajale take misli, a jaz sem vedno mislil, da ne smem odjenjati. Vi ne veste, kako mi je bilo takrat težko, da sem ostal trden! Kako
sem se silil! Nu, seclaj pa je vsega tega konec! Še danes zaprežem, pa se popeljem na Kamno».
«Tako je prav, prijatelj, tako je prav», je rekel ginjeno in veselo župnik, roko moleč očetu Turjanu. «S a j sem vedel, da imate dobro srce, in da sta samo trma in krivi ponos vzrok vaši trdosrčnosti. Bog daj srečo vam in vašim otrokom, Bog jo daj», je dostavil presrčno dušni pastir, stresel Turjanu roko ter odšel vesel in zadovoljen, da je spet mir naredil, kakor uči sam božji sin.
Odslej se je vozfl stari Turjan pogosto tja na Kamno. Zbog tega je bil tudi Andrej ves izpremenjen, in bolezen se mu je kar vidno obračala na bolje; saj je bil sedaj njegov duh miren in vesel, in to je zelo ugodno vplivalo na njegovo zdravje.
A tudi oče je bil kakor prerojen; vsakikrat se je vrnil bolj vesel in zadovoljen od sina domov. Vedno je imel sina v misli, in sinovi podobi se je po-
gosto pridružila še Minkina, in ni ju več razganjal kakor nekdaj. Andrej in Zeb-kovi niso mogli prehvaliti Minke, kako je pridna, in kako skrbi za Andreja, in on sam je večkrat videl, kako skrbno je stregla bolnemu sinu. In videl jo je v spominu, kako je nekdaj tekala po njegovi hiši, povsod urejajoč in pripravljajoč, nikdar trudna, nikdar brez dela. In ko jo je primerjal z drugimi dekleti, tudi z Urhovo Rezo, katera je to poletje pogosto pri njem delala, si je moral priznati, da je velik, prav velik razloček mecl njimi.
Vsak dan je bil prijaznejši z Minko, in nekako smilila so mu je ubožica, ko je videl, kako se ga boji in ogiblje, in tedaj se je večkrat tako prekanjeno po-smehljal in pomrmral, a rekel ni ničesar.
Neko nedeljo zjutraj pa je pridirjal na Zebkov dvor Turjan z lepo opravljenim vozom, v katerega je bil vprežen čil vranec. Andrej, ki je bil že skoraj popolnoma zdrav, je sedel v vozu. Oče, sedeč spredaj na vozu, se je obrnil k
Minki, ki je stala, svetlo gledajoč, tam na strani, ji nagajivo pomežiknil ter ji prijazno rekel:
«Nu, Minka, pa še ti prisedi, ker je že prostora za dva».
Minka je zardela tja do las in tako neizrečeno milo je pogledala očeta, da se mu je staro srce kar veselja zasme-jalo, in nikoli ni več pozabil tistega pogleda.
Zebkovi pa, stoječ okrog vozička, so se dobro volj no nasmehnili ter pohvalili očeta Turjana; mati Zebkova pa je Minki podala roko ter rekla s solznimi očmi: «Bog ti daj srečo, Minka! Zahvali Boga in ne zabi ga nikdar!»
Oče Turjan pa je veselo poknil z bičem, in voziček je zdrdral proti Staremu selu, noseč tri srečne ljudi.
Nekateri nemški precedi


AuF clem Schlachtfelde.
Prevedel Anton Klodič-Sabladaski.
i——.
Der Angriff beginnt, der Kampf ist entfacht, Drei Krieger eilen ins Tosen der Schlacht.
Der Schatten des Grarns sich senkt aufs Gesicht Den Dreien, aufs Herz der Sorge Gewicht.
Der Erste die Hand fiihrt iiber die Brau', Wischt heimlich die Zahr' aus des Auges Blau.
Mir gramt sich daheim die theuere Braut, Ein Engel ist sie, so lieb und so traut.
Verkiindet hat zweimal uns schon der Vicar, Und Sonntag schon sollten wir vor den Altar.
Die Sehnsucht mein Herz nach der Jungfrau
verzehrt,
Weiss Gott, ob der Tod mir die Heimkehr nicht
wehrt.
Der Zweite die Hand fiihrt iiber die Brau', Wischt heimlich die Zahr' aus des Auges Blau.
Ich gab daheim auf das Miitterchen acht, Sie pflegte und hegt' ich mit allen Bedacht.
Die Zeit hat begraben, die \varen ihr lieb; Und ich nur allein als Stiitze ihr blieb.
Mein Herz ums verlassene Miitterchen bangt. Weiss Gott, ob mein Fuss je zur Heimat gelangt.
Der Dritte die Hand fiihrt iiber die Brau', Wischt heimlich die Zahr' aus des Auges Blau.
Drei kleine Kinder besorgt' ich allein, Der Tod hat genommen ihr Miitterlein.
Wer wird sie versorgen mit Speise und Trank, Wer liebreich sie pflegen, sind schwach sie und
krank ?
Die armen Waisen, wer nimmt sie in Schutz? Weiss Gott, iiberleb' ich den feindlichen Trutz?
Stili schreiten sie iibers Gefilde dahin, Zur blutigen Ernte marschieren sie hin.
Als Abends die Sterrie erglanzen in Pracht, Begraben die Drei hat ewige Nacht.
Es raffte der Sturm sie des Kampfes dahin, Braut, Mutter und Kinder, was kiimmern sie ihn.
Das sehtoarze Weib.
Prevedel Anton Kloilič-Sablailoski.
In Schnee gehiillt und frostige Nacht Liegt hinter der Wolga der Landschaft Pracht. Dahin durch den Schnee ins Dunkel der Nacht Ein Reiter spornet den Rappen mit Macht.

«Nur weiter, nur weiter, Du wackeres Ross, Nicht hemm' Dich der Flocken \virbelnder Tross! Auf, renne, auf, fliege ins Dunkel der 'Nacht, Als triig' Dich wie Voglein Gefieders Macht! Was kiimmert uns Frost, was kiimmert uns Nacht, Stets trotzen wir beide voli Muth ihrer Macht. Ob auch der Schnee hat verwehet den Weg, Wir finden im Felde doch jeglichen Steg. Zwolf Monde schon stampft mir bei Nacht und
bei Tag
Dein Huf das Gefilde mit eilendem Schlag. Ob peitschet der Sturm, ob des Regens Flut Die Steppe, ob dorrt sie der Sonne Glut, Zu jeglicher Zeit, zu jeglicher Stund' Wohl eilten wir hin auf des Dorfleins-Grund, Und fanden dort unten ersehnte Rast Und Lohn fiir des Rittes ermiidende Hast. Nur weiter, nur weiter, Du wackeres Ross, Nicht hemm' Dich der Flocken wirbelnder Tross! O renne, o fliege ins Dunkel der Nacht, Als triig' Dich wie Voglein Gefieders Macht! Ach, \viisstest Du nur, ach, vviisstest Du nur, Welch' Sorge und Furcht das Herz mir durchfuhr! Uns ward erzahlet die schreckliche Mar', Dass auch im Dorflein die Seuche schon \var',
Im Dorflein, in \velchem diejenige lebt, Zu der hin die Seele in Liebe mir strebt. Kosaken umreiten des Dorfleins Saum, Dass niemand betrete, verlass' dessen Raum. Das schwarze Weib, die furchtbare Pest, Begehet darin ihr schreckliches Fest. Sie wiithet gar grausam und mordet; der Wuth, Dem schrecklichen Morden nichts Einhalt thut. Vielleicht, ach, vielleicht schon hat sie zur Stund' Ergriffen auch sie, in des Todes Schlund Vielleicht schon gerissen... ach nein, ach nein, Mein Gott, Du beschiitztest mein Magdelein! O renne, o renne, Du \vackeres Ross, Ins Schneefeld hin durch der Flocken Geschoss! Sieh, 's Herz zerfleischt mir der Sorge Pein, O eile, o renne, mein Rosselein!»
Inmitten der Steppe ein Dorflein liegt, Davor ein Kosak im Sattel sich \viegt. Er ziigelt das Ross, halt eifrige -Wacht, Nimmt lauschenden Ohres gar sorgsam Bedacht, Dass Niemand vom Dorf auf die Steppe heraus Sich vvage, ins Dorf von der Steppe aus.
«Wer da?» der Kosak ruft hin in die Nacht. «Nur stille, nur stille, Du treffliche Wacht, x Nur stille, nur stille und sorge Dich nicht, Ich bin es, Dein Freund, ein Kosak, der da
spricht!
Her iiber die Steppe fiihrt mich mein Ritt, Ins Dorflein lenk' ich des Rosses Tritt». «Ins Dorflein, mein Freundchen, darfst Du mir
nicht,
Darin die Schwarze die Herzen nun bricht». «Nicht schreckt mich des sch\varzen Weibes
Gesicht,
Ins Dorflein zu reiten, wehre mir nicht 1» «Dem Hetman steh' mit dem Kopfe ich ein, Dass niemand betritt mir des Dorfes Rain». «Ich muss, o grolle mir, grolle mir nicht, Hinein, eh' die Sontje das Dunkel durchbricht! Sieh, Freund, im Dorfe ein Madchen mir bliiht, Fiir welches mein Herz ist in Liebe ergliiht. Ein Madchen so jung, ein Madchen so hold, Ein Madchen so lieb und so treu mir wie Gold! Drei Tage schon sah ich nicht ihre Gestalt, Zu ihr hin zieht mich der Sehnsucht Gewalt. Ach, weiss Gott, ob nicht auch schon vielleicht Das sch\varze Weib hat ihr Antlitz gebleicht!
Die Sorge der Liebe, des Zvveifels Pein, Sie drangen mich machtig zum Liebchen hinein. Auch du bist voli Kraft und Jugendlust, Mein Bruder, die Liebe in deiner Brust Wird auch schon, so denk' ich, sich regen mit
Macht,
In deinem Herzen schon halten die Wacht: Gewiss, Du fuhlest mit mir wohl den Schmerz, Die Angst, die heut' nachts mir erfiillen das
Herz!
Erlaub', o erlaub', dass ins Dorflein ich geh', Dass \vieder ihr strahlendes Antlitz ich seh'!» «Wohlan denn, so geh! Ich halte Dich nicht, Heraus Dich zu lassen, wehrt mir die Pflicht».
Von neuem sinkt auf die Erde die Nacht, Der Sturm jagt iiber die Steppe mit Macht. Die leichten Flocken treibet der Wind, Zu \virbelnden Tanze verworren sie sind. Zuriick von der grausen Steppe, zuriick, O Reiter, versuch' nicht vermessen das Gliick! Den Reiter schrecket nicht Sturm, nicht Nacht, Er reitet hinein in des Sturmes Macht.
Vor sich halt zart er ein Madchen im Arm Und lehnt es ans Herz und halt es warm. «Ach, Ivan, Furcht beschleicht mir das Herz, Ach, mich durchzucket unsaglicher Schmerz! < «Geliebte, nicht schreck' Dich, nicht schreck'
Dich die Nacht, Nicht schreck' Dich des Nordwinds stiirmende
Macht!
Denn ich und mein treues, \vackeres Ross, Wir kennen der Steppe geraumigen Schoss. Mein treuer Rappe ist frisch und stark, Die Nacht dem Kosakenblick uns verbarg. Weit hinten schon liegt der verseuchte Ort, Ich bring' Dich, Geliebte, in sicheren Port, Dahin, wo die Liifte wehen noch rein, Noch fremd ist der Seuche schreckliche Pein, Und dort dann werden \vir leben vereint, In Gliick und seligen Freuden geeint». «Ach, Ivan, ach, Ivan, ich fiirchte mich sehr, Ach, mich, mich driickt es im Herzen so schwer! Denn Vater und Mutter und Briiderpaar Die Pest hat entrafft mir zur Todtenschar«. «Sie —- klage, o klage mir nicht! — derzeit Geniessen die e\vige Seligkeit.
Ich werde dir Vater und Mutter sein, Hab' innig ins Herz Dich geschlossen ein». Der Jiingling drucket das Madchen ans Herz Und suchet ihm wegzukiissen den Schmerz. Der Sturm dahin durch die Steppe braust, Die beiden im Wirbel der Flocken umsaust. Die Adern durchwiihlt ihnen brennender Schmerz, Das Grauen des Todes sich lagert aufs Herz. «Mein Gott! Was soli die qualende Furcht, Der Schmerz, der mir grausam die Adern durch-In mir, ach, raset versengende Glut, [furcht? Den Kopf mir erfasset des Sch\vindels FlutU «Gedulde, gedulde Dich kurze Zeit, Zur rettenden Hiitte ist's nicht mehr vveit!» Und weiter treibt durch die Nacht und den Schnee Das Paar ins Gefild' der Verz\veifiung Weh. «Mein Gott, was bedeutet der bohrende Schmerz, Die Angst, die mich qualet, mir schniiret das
Herz?
Ach, Ivan, ach, Ivan, ich denke, auch mich \Vill ziehen die Schwarze als Beute an sich!» «Ach, rede nicht, rede nicht so, Du mein Herz, Du weckest in mir unsaglichen Schmerz!« Und hin durch das Schneefeld fliehet das Paar: Der Himrnel uns vor der Schwarzen bewahr'!
10*
«Warum doch kamst Du mich holen? Wozu? Ge\veiht bist dem Tode mit mir nun auch Du»
•	Mit Dir, meines Lebens Zierde und Lust, Nur leb' ich und sterbe mit Deinem Verlust«. Und weiter treibt durch die Nacht und den
Schnee
Das Paar ins Gefild' der Verzweiflung Weh. «Mein Gott, mein Gott, was bedeutet die Furcht, Der Schmetz, der mir grausam die Adern durch-
furcht ?»
Und \veiter durchs Schneefeld eilet das Paar: Der Himmel uns vor der Sch\varzen bewahr'!
•	Ach, Ivan, ach, Ivan, das sch\varze Weib Presst, wiirget mich schon, das schreckliche
\Veib!»
«0 schweige, o sch\veige, Du Liebchen mein, Mich fasset unsaglichen Grausens Pein!» Und \veiter treibt durch die Nacht und den Schnee Den Reiter und sie der Verzweiflung \Veh. «Erbarme doch unser der Himmel sich, Schiitz' sie vor dem grausigen Tode und mich!» «Ach, Ivan, ach ...» rufet sie leise und bang, Kein Wort mehr ihrem Mund sich entrang. Bang driickt er die Maid ans geangstigte Herz Und kiisst ihr den Mund in Liebe und Schmerz,
Doch \veh', ihre Lippen sich starr nun und kalt, Gebleicht hat ihr Antlitz des Todes Gewalt! Erst starret dem Jiingling vor Schauder das Blut, Dann stromt durch die Adern ihm Fiebersglut, Die Todte umschliesst er mit zitterndem Arm Und sucht ihr zu kiissen die Wangen warm. Und weiter und weiter der Rappe flieht — Umsonst, aus der Flucht nicht Rettung erbliiht! Wenn eitimal das schwarze Weib sich envahlt, Den sicher die Grause zur Beute auch zahlt. Dem Reiter versaget die junge Kraft, Der finstere Tod ihm dieselbe entrafft, Im Tode noch krampfhaft die Leiche er halt, Vom Ross auf den eisigen Boden er fallt. Im Tod noch umarmt auf dem Steppenfeld, Nun liegen die Maid und der junge Held. Der Sturm auf der Steppe die Flocken erhebt, Das Paar er mit eisiger Dečke um\vebt.
Das Eiebchen.
Prevedel A. Funtek.
Aufgebahrt im diist'ren Zimmer Lag ein Jiingling bleich und stumm; Kerzen brannten fahl am Sarge, Rosen bliihten ringsherum.
Von friihmorgens bis spat abends Kamen Leute betend hin; Alle kamen, und doch, jemand Hatte kein Gebet fiir ihn!
Alle kamen, nur die Liebste Ihres Todten nicht gedenkt, Sie, das junge, holde Madchen, Dem er einst sein Herz geschenkt!
Vor dem Hause eifrig fliisternd, Stand der jungen Madchen Chor, Und geheimnisvolle Worte Wisperten sie sich ins Ohr:
«Alle kamen, alle kamen «Und besprengten betend ihn; «Nur die eine, nur die eine «Nicht zum Abschiedsgruss erschien!
«Wie ich's dachte, \vie ich's meinte: «Sie ist falsch und ohne Herz! «Niemals hat sie ihn geliebet,
•	Nein, sie trieb mit ihm nur Scherz!»
Im Gemach die greisen Frauen Summen betend fiir und fiir; Mit den diirren Kiefern klappernd, Schielen scharf sie hin zur Thiir.
Jedermann mit Fleiss betrachtend, Schiitteln sie das graue Haupt, Geben Ausdruck ihrem Grame, Sagen sich, was jede glaubt:
•	Seht doch, seht doch, alle kamen, «Sie allein kommt nicht herein!
«Wer kann's fassen, \ver kann's glauben, «Kann man denn so herzlos sein ?
«Mag's denn bleiben, wer kann's andern, »Schlecht ist's um die Treu bestellt! «Kein Gemiit und kein Gewissen, »Lieblos denkt die junge Welt!»
Doch am friihen Morgen tonte Dumpf der Glocke Todtenlied; Wer ist's wieder, dessen Seele In der Nacht von Erden schied.
Rasch verbreitet sich die Kunde, Mann vernimmt sie allervvarts: Ihr, der Braut des todten Jiinglings, Brach vor Gram das wehe Herz! —
Razun snopičev I - -_>(i „ Slovanske knjižni ce"
-izšli so, .še ti-le^	■
27.	— „Freskušnja in rešitev" ali „D6ma najbolje", češki spisal X. Gekal, poslovenil Simon Gregorčič mL
28.	— Petdesetletnica. Simona Gregorčiča — Drugo izJanje.
29.	— Nai'odite pripovedke v Soških pl^ilitlah, zbral in napisal"A. G. II.
30.	— Iz "spisov Pavline Pajkove. - ,
31.	— Slike iz -Prage, — češki spisar E. Herold; poslovenil Jos. Faganeij.	_	'
02. — J. ,Ke bodimo lipov les!*. Češki spisaV Fr. Pravda (Vojteh Hlinkk), poslovenil Simon Pompiov. — II. -»Blazni goslar". češki spisal Josip Kajetan Tyl, poslovenil "A.- Fetrič.
33. -,-r »GardisJ?. češki spisal Alojzij Jiraset, uo'stl-A. Benkovič.
•#34. .-pr ■ I. „Al)la':. .-— II. „ O nepravem časo", spisala Milena Mrazovih poslovenili Minka Y-v<J. M III. „Iz sela*, spisal Ksaver-Šandor Gjalski, poslovenil Kosec. /.
35.	— „G«rjiipa-naša kupa",; poljski spisal Lucijan Tatomir (,„.Lu-ba\va" (.'poslovenil S. Tugomil. -v „Kaznnčiči". .Povest iz življenje
. Bošnjakov, HrVdtski spisal Ivan Lenušič, poslovenil Ivan Čestimir
36.	— gradu in pod gradom". Češki,spisala Boienji Nemčeva.
-Poslovenil -Petrovič.	.. ,	^ ,
37.	j—- .Godeevsjia Lizika". Pripovedka. Češki spisal VitSzslav Halek. Pod. Anonvnj. •—, jOlga^Žilinska". «51ika iz :horbe'Slovakov za
v svoj narodni obstanek. Spisal Jan Jariča.; Poslpveriil PiofeofSki.
38.	m 39. — ..Izbrane pesmi". Zložil Anton Funtek..
40.	„Materini blagoslov". ~lgra v treh 'dejanjih. .Spisal Anton Klodič- Sabladoskii	^ ■'' ~
41.	—'",P©savoek". Slika iž življenja v polpretekli dql>i. Spisal Anton Sušoik^ -.	.t>
42-43..^- I. JSmdtliii". Povest. Spisal DobftfVec. — JI. „Za. negotovimi^ težnjami". - Vaška povest. Slovaški spisala Ljudmila PodjavoriuiikiW poslovenil Anohvm.
44-45. - Poezije. .Zložil 3osip fagliaruzzi-Krilan. II.
46.	—, Jkoni.ia". vfezirjeva .mat*. Srbski spisa; Čeda Mijatovič,-foslovenil Podravski.	- - * ■
47.	.Narodne pripovedke v Soških planinah". III.'—Iz zbirke. Jos. ICende in A, G.	-	" ' .
48-49. —"Poezije. Zložil Josip Pagliai:uzži-Krila;i. 1. >
50-51. - -.Preko mbrja^-Jirvatski spisal Evgenij" Kumičič. Poslovenil A. Z. .Lovanski.,	č :
52-53-54. .Zbrani Spisi". 111. ,knjiga. Sjjasil Josip Pagliarozzi-Krilan* ,