Vladko  in zrakoplovi.
ancs pridejo zrakoplovi!« je vršalo od ust dy ust. Pa ne s strahoin, bolj z nagajivo ravnodušnostjo. In pa tudi z radovednostjo, češ, kaj boš ti rekel, če ti po-vem to novico. Pa ta novica je bila že bolj stara, kajti čuti jo je bilo malone vsak dan. In tudi zrako-plovi so pripluli že večkrat nad mesto. Seveda tisti, ki jih še niso videli, so se zbali bomb in s strahom pričakovali kaj bo. Človek itna to dobro lastnost, da se hitro privadi vsemu, tudi neprijetnostirn.
»Pa  naj  pridejo!«   so   ravnodušno  odgovarjali ljudje. Saj jih vsak dan pričakujemo!«
»In če pridejo, jaz ne grem nikamor,« je smeje se zatrjevala Tončka. »Midva ostaneva tu in ne bova bežala, kajne Vladko?«
Mali je pokiinal. »Bodo metali bombe?« je izpraševal. »Na naju mcnda ne bodo merili«.
»Pa saj imam jaz puško!« je vzkliknil.
»Saj res,« se mu je smejala Tončka. »Ti boš s svojo puško strcljal naiije, pa bodo gotovo bežali.«
»Ja, ja!« je radostno skakal Vladko. —
Šel je in poiskal svojo puško. Pa če bi jo drugi z lučjo iskali ob bcleni dnevu, je ne bi našli.
Tako skrivališče si jc našel mali prebrisanček za svoje dragocenosti. Ali ujranete? Seveda nc. V peči, kjer so kurili sanio pozimi je imel celo kraino. Tudi takih stvari je skril tja, ki jih je mamica potem zaman iskala po ce!i hiši!
»Jo že imani!« je pritekel k Tončki. »Le glej, da boš dobro meril!«
— ¦*,    106   --¦-----
Takoj je poizkusil. Vlckel je stol k oknu, ki ga jc odprl. Nastavil si jc puškino kopito na ramo in meril proti nebu. Pa mu jc nagajalo.
»Eh!«, je nevoljno vzkliknil. Drevo, ki je molelo svoje z jabolki oblo-žene veje notri v okno, mu je bilo napoti.
Zlezel je s stola in mahnil pred hišo poizkušat. Tončka je kutiala in pospravljala ter že pozabila na zrakoplovc, ko zasliši, da jo Vladko na vcs              !
glas kliče. Koj nato je že tudi pritekel v kuhinjo in klical: »Plan, plan!« Hotel je reči aeroplan kakor je slišal odrasle in kar pomeni zrakoplov, kar gotovo že majhni čitateljčki tudi vedo.
»Beži, beži«, se mu je smejala Tončka. »Kje?«
»Res, res. Pojdi gledat!« je skoro užaljen zatrjeval in jo vlekc! za roko.                                                                                                                                                    •                                                   --.¦.-'.: * ,.-.*.,• ..-•?..
Pa je bilo res. Začulo se je močno streljanje z griča nad mestom in vmes vršanje zrakoplovnega motorja. Dasi je nevarno na prostem, ven-dar bi vsak rad opazoval zanimivi in lepi prizor: kako kroži velikanski zrakoplov nad mestom in se umika izstrelkom, ki pokajo okoli njega.
Tončka je vzdignila Vladkota v naročje in stekla ž njirn na vrt. Tam so že ostali stanovalci hiše gledali in se živahno razgovarjali.
Pokanje topov  in strojnih pušk tako od blizu je bilo silno. Pa ni nič             ;
motilo gledalcev. Njihove oči so se zagledale v dva lepa ogromna ptiča, ki sta plula prav nad njimi zdaj više zdaj niže. Dobro so razločili pilota, ki je vodil zrakoplov. Spodaj in zgoraj, na desni in levi so pokalf izstrelki in čarobno ovijali zrakoplova za hipe v dim.
Tončka, ki je zanimivo zrla v lepi prizor, se je ozrla po Vladku, ker vra ni čutila poleg sebe. Ni ?a bilo poieg. V strahu ie nagln pogledala po vrtu in ga opazila na drugem koncu vrta.
»Oj, ta otrok! Nič se ne boji«, se je hudovala. »Kaj neki počenja tatn sam« je rekla glasno in se mu bližala, tako, da je ni mog-el videti.
Vladko je stal na vrtni klopi zelo važen in resen. Držal je v rokali              '
svojo puško in — streljal ž njo zrakoplove. Vsak hip jc izprožil pcte-lina in pri tem klical: »Bumf, burnf, bumbumbumf, bum, buin!« Kakor bi hotel s svojim glasom izpolniti pomanjkljivo puško.
»No, ali si katerega zadel?« se jc zdajci nglasila Toneka.
»Sem, sem. Vidiš, kako se kadi?« je navdušeno vzkliknil mali branitelj.
Zrakoplova, ki sta se med tem ali zbala naših strelov: ali pa sta imcla druge namene, sta se obrnila.,
Vladko je videl, da ju je »pregnal« s svojo puško, se je ncčesa domislil in urno splezal s klopi. Puško je vrgcl v travo in stckcl po vrtu.
»Kam pa tečeš?« je zaklicala za njim Tončka.
»Rešpetin«, ji je v teku odgovoril.
»No zdaj bo pa spct kaj« si je lnislila Tončka in se vrnila k ostaliin. Zrakoplova sta se dvignila in polagoma odplula proti zahodu.  Oledali so              '
za njima.
i                   5 francoske fronte:    Zbirališče   nemških aeroplanov, označenih s črnimi  križi. 9                   !              I
— *,   108   >¦—                            '                 j
»Bežijo!« se je oglasil zadaj nekje Vladko. To je zvenelo tako po-nosno-radostno, da so se vsi hkratu ozrli. In vsi hkrati so bušili v tako prisrčen smeh, kakor bi zagledali pred seboj samo velikonočno gnjat in medeno potico. Pa je bilo res smešno videti.
Vladko je široko stal, glavico skoro na tilniku in gledal v nebo skozi svoj »rešpetin«. Ta njegov »rešpetin« je bilo pa tudi nekaj izredno smeš-nega. Dedek je med podstrešno kramo iztaknil star daljnogled in ga pri-nesel malemu. Ta daljnogled pa ni imel nobene šipe in je bil votel. Videti je bilo skozi odprtine oči.
Vladka je glasni smeh le zmotil, da je sklonil srlavo. Njegove očke so se prešerno smejale skozi daljnogledovi odprtini. \n smejal se je še on z ostalimi in od veselja poskočil. —
Zvečer pa se je navihanček pobahal Šibenikovemu Poldetu: »Pa smo jih le!«
Tončki je pa tožil, da ga glavica boli in kazal na tilnik.
»Zakaj si pa tako gledal skozi tvoj »rešpetin!« ga je ta podražila.