List 11.
Politiški oddelek.
Petdesetletnica revolucije.
Z velikim hrupom so Nemci v nedeljo 13. t. m. slavili petdeseto obletnico onega dne, ko je na Dunaji nastala revolucija in ko je zmagovito prodrlo načelo ljudsko suverenitete, dočim so se Slovani kvečjemu le mimogrede spominjali tega dne.
Res, da so Nemci in ž njimi združeni elementi ta dan poskušali fruktificirati v svoje politične namene, toda vzlic temu in vzlic vsem pomislekom, kateri se morejo še sicer navesti, bi bila pač naša dolžnost, da smo se spomin ali tudi mi 13. marca 1848., ker smo bili kakor vsi   drugi   narodi deležni dobrih uspehov one revolucije.
Razmere, v katerih so do tega dneva ječili vsi avstrijski narodi, so bile tako žalostne, da si jih niti predstavljati ne more, kdor ne pregleda povestnice prve polovice našega veka.
Država je bila predmet izkoriš* ovanja najbrezvest-nejših ljudij. Uradništvo je bilo korumpirano, širokovestno, samosilno in slabo poučeno, vojaštvo je bilo postalo v dolgih letih miiu samo še kasta, katera ni imela posebno visokih nazorov o svojem poklicu. In vojaštvo in uradništvo je vladalo državo. Justica je bila žalostna; z državnimi denarji se je brezvestno gospodarilo; defravdacije pri državnih blagajnah so bile na dnevnem redu; državna uprava je bila pod vsako kritiko; svobode ni bilo čisto rič; davki so bili ogromni.
Socijalne razmere so bile jako tužne. Grajščak, ple-menitaš, je bil vse, kmet pa je bil tlačen in je čestokrat od lakote umiral. Za povzdigo kmetijstva, za blagostanje kmetskega prebivalstva in za njega gmotni in duševni napredek se ni nihče brigal. Kmetijstvo je propadalo in kar je kmetovalca z neusmiljeno roko tiščalo v propast siromaštva, je bila stoletja stara, vnebovpijoča krivica, to je bila tlaka.
Nič boljše se ni godilo meščanstvu. Vsa produkcija je bila sredi velikanske evolucije; rokodelska produkcija se je pretvarjala v tvorniško in ta evolucija je bila že dospela do tja, kjer provzroči propadanje rokodelstva. Stari časi, ko je imelo rokodelstvo „zlato dno", so bili že minoli, in obrtni stan po mestih je bil v najobupnejšem položaju.
Dočim so vladale v državi take razmere, ter navdajale vse prebivalstvo z največjo nevoljo, so še zunaj države narodi čedalje krepkejše gibali in od zunaj so čez črnorumene mejnike prihajale nove ideje, ki so razburjale novega duha v vedno večji meri. Čedalje bolj so narodi čutili veliko krivico, da morajo za državo sicer žrtvovati kri in življenje ter plačevati ogromne davke, da pa so popolnoma brezpravni, čedalje bolje so uvidevali, da obstoji država radi državljanov in ne državljani radi države ; čedalje jasnejše je bilo, da jim gre važna beseda v državi in zategadelj so čedalje močnejše ču tili potrebo, priboriti si to, česar se jim je kratilo.
Po celi državi je odmeval klic po ustavi, pojedna-kosti vseh stanov, po politični in duševni svobodi in ker vladajoči mogočneži, na čelu jim knez Metternich, tega glasu niso hoteli slušati, prišlo je dne 13. marca 1848. 1. do revolucije.
V cesarski prestolnici je tekla kri, tekla je nemška kri in tekla je tudi slovanska kri, kar pričajo imena marčnih žrtev, Konjiček, Šambrk, Drevec, Rus, KuhaČ, Kalina. Revolucije so se udeležili vsi narodi v bratski slogi in ljubezni in podrli so stari sistem ter ustvarili podlago novemu sistemu
Da se ni 13. marca 1848 dvignil narod, bi morda še danes ne imeli ustave in vsaj neke svobode, še danes bi ječali v okovih in še danes bi ubogi kmet hodil na tlako k ošabnemu grajščaku.
Naš namen ni,  popisovati dogodbe marčnih dnij, a/ dasi smo načeloma nasprotniki revolucije, moramo vander priznati,   da je revolucija v marcu  1. 1848. rodila obilo\ zlatega sadu  in da žrtve marčnih dnij pač zaslužijo, da N
102
položimo   tudi  mi  Slovenci na njih grob cvetko v izraz hvaležnosti.
Revolucija 1. 1848 pa je za nas Slovence važna ne samo ker smo postali deležni vseh njenih političnih pridobitev kakor vsi drugi narodi, nego tudi v narod-nostnom oziru. Kako revno je bilo do I. 1848. vse naše narodno življenje. Bleiweis je bil šele začel ledino orati, toda posebnih uspehov še ni bil mogel doseči. „Noviceu so bile tedaj jedini slovenski list, so bile duševno središče vsega naroda. Leto 1848. je to takorekoč čez noč povsem premenilo, Dobili smo celo vrsto listov, literarna in znanstvena delavnost se je začela razvijati, društva so nastajala v vseh večjih slovenskih krajih, tlake oproščenega kmeta je prešinil duh narodne zavednosti in dobili smo svoj politični program, kateri živi še danes v vseh naših srcih in čigar prva določba glasi: Slovencem — zjedinjeno Slovenijo.
Revolucija nas je potisnila za polstoletja najprej in če smo v tej dobi napredovali v vseh ozirih ter si kolikor toliko zagotovili pogoje narodnemu življenju, je to zasluga tiste dobe, katere petdesetletnica  praznujemo letos.
Revolucija 1. 1848. ni odpravila vsega, kar je bilo v državi gnilega, a če se spominjamo tistih, katerih kri je tekla na dunajskem tlaku za srečo avstrijskih narodov, navdaja nas tudi želja, naj bi naša staroslavna monarhija, kateri smo v neomajeni zvestobi in ljubezni udani, vender že spoznala, da je zadnji čas, ustvariti si trdne iundamente in organično uredbo, času primerne institucije in duh popolne pravičnosti ter spoštovanja vseh narodov in stanov to pomladi habsburško državo in pomore njej in njenim narodom do nove sreče.