X. leto. št. 8.
1914. August.
L^gl rczk

Y0t


1?V
MARIJIN LIST
r?=
Nevtepeno Poprijeta Devica Marija,
Zmožna Gospa Vogrska. — POBOŽEN MESEČEN LIST. ==
Vrejuje ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Čerensovcih. CSERFOLD (Žalam
Balkanyi Erno Alsolendva i Muraszombat
Dari na Samostan za našo Slovensko Krajino:
Dohodki od Marijinoga Lista 2931 K 46 f. Interes zadnji od teh penez 23 K 62 t., Serec Anton z Szombathelya 3 K, Edšidt Števan z Giderovec 100 K, Klekl Jožef z Čerensovec 3417 K 34 f, Kožar Anton z Satahovec 2 K, Celeč Števan z Črnec 1 K, Edšidt Jožef z Giderovec 5 K, Žerden Števan z Velke Polane 1 K, Kreslin Maria z Dolnje Bistrice 10 K, Štimec Juri z Srednje Bistrice 5 K, Leitman Jiiri z Kotoribe 5 K, Odaja pohižtva na kiiplenom Krajnškom imanji 899 K 50 f, Krenus Ivan z Beltinec 4 K, Krenus Jožef z Beltinec 10 K, Lonec Maria z Čerensovec 10 K, Čačič Jožef z Čerensovec 5 K, Samostan z Celja 1.60 K, Rozman Jožef z Graca 10 K, Dolnje-Lendavski Slovenci 2 K, Čahuk Maria z Martjanec 1 K, Kolenko Jožef z Dolnje Bistrice 2 K, Kiizmič Matjaš z Štrigove 1 K, Donša Kata z Martjanec 1 K, Knežič Maria z Martjanec 1 K, Vass Ana z Martjanec 2 K, Lonec Maria z Dolnje Bistrice 1 K, Horvath Kata z Hotize 2 K. Vkup 7459 K 52 f.
Dari na Misijone:
Hanc Jula z Žiškov 1 K. Žalig Anton z Čerensovec 40 f. Cigan Matjaš z Žiškov 1 K, Dolnje-Lendavski Slovenci 6 K, N. N. 1 K. Vkup: 9 K 40. Julija 14-ga odposlano na salezianske misione.
Na veržejski Samostan:
Dolnje-Lendavski Slovenci 4 K, N. N. 1 K. Vkup : 5 K. Odposlano julija 14-ga.
Popolni odpustki.
Za tretji red: augusta 12, (odveza) 15, (odveza) 16, (dvoji ..i odveza) 19, 25, (odveza.) Septembra 4., 8-ga (odveza). I
X. leto. 8. št.	1914. august.
ZMOŽNA GOSPA VOGRSKA - POBOŽEN MESEČEN LIST.
VREJUJE GA:
KLEKL JOŽEF
plebanoš na pokoji v Črensovcih. Cserfold (Zalamegye). Z dovoljenjom višešnje cerkvene oblasti.
Prihaja vsaki mesec 8-ga na veseli spomin petdesetletnice 1. 1904. dec. 8-ga obhajane zavolo razglašenja verske pravice o Marijinom nevtepenom poprijetji, šteri den je te pobožen list prvič slovencom vogrskim do rok dani. — Cena 2 koroni, v Ameriko 3.
Velikameša.
Dnes maticerkev obhaja smrt i z diišov-telom v nebo idenje Marijino. Mudimo se mi tudi pri teh dogodkah. Prijetna je bila Marijina smrt, ar je nikaj ne trpela! Vse bolečine i slabosti, ves strah, ki se ponavla v zadnji
voraj, vse to je nasledek poprijetnoga greha, kaštiga so za greh, štero more plačati vsaki človek. Marija pa ne bila nigdar niti v dotiki s poprijetja grehom, zato je tiidi ne trpela na nasledki greha. Ona je mrla, ali ne tak kak drugi ludje. Smrt ne prišla za volo telovne slabosti, ali zavolo starosti, tiidi njoj pozročila ne nikši bolečin; njena smrt je bila ločitev duše od tela, ki se je zvršila iz najslajše lubezni do Boga. Marija ne bila v zadnjoj vori slaba, ne mela smrtnoga znoja; njeno lice je bilo veselo i jasno kak sunce, oznanuvalo je vsem nazočim najslajši mir v srci, šteromi je liibezen boža še teliko vdarcov dopustila, keliko je bilo potrebno za tisti hip, šteroga je Marija že naprej znala, gda de zapustila duša njeno telo.
Ona ne najšla nikaj, kaj bi jo moglo žalostiti. Kaj bi moglo njo strašiti pred smrtjov? Lehko pogled nazaj v živlenje, ali pogled na teliko milosti, ali večni sodnik? Marija je lehko brez skrbi gledala nezaj na svoje živlenje, vej je bilo brezi vsakoga zamazka; njeno živlenje je bilo čisto, sveto i popolno, živlenje ki je zaslužilo neskončno plačo. Boži milost je gotovo ne nišče teliko sprejeo kak ona; ali ona je pa nje tiidi vse dobro has-niivala. Mariji so bile doblene milosti v tolažbo, ar je je dobro hasniivala. Ali bi jo strašo večni sodnik? Sodnik je bio njeni lastiven Sin, šteroga je skrbno zgojila. Nigdar ga ne zapustila, srčno ga je liibila i naslediivala do križa. Kaj nal bi teda Marijo pri ločitvi žalostilo? Morebit tisto kaj nas liidi? Ja liidje se bojijo smrti, ar je ta loči od bogastva i veselja, od časti i slave; ar jih loči od tela, štero njim je bilo šker nasladnosti ar jih loči od sveta, v šterom so najšli vso svojo srečo. Pri Mariji pa vse toga ne bilo. Ona ne mela skuz za svetom, nikše navezanosti na svet i nikšega veselja v sveti. Zapustila ne nikšega imanja, ar je bila vedno sir-maška; nikše časti, ar je je ne od sveta prejela; nikše
zveze zliidmi, ar je bila navezana samo na Boga; veš njeni kinč so bila nebesa, kjer je mela svoje srce teda se je brez skrbi sveta ločila, ar nikaj ne bilo na njem, kaj bi lubila. O kak blažena smrt!
Marija je najšla pri svojoj smrti vse, ka jo je moglo tolažiti i veseliti. Nikaj nas v smrti ne de bole veselilo, kak to, da smo spunjavali svoje stanovske dužnosti, da smo si pridobili veliko zaslug i jakosti. I to veselje je mela Marija v popolnoj meri. Nikše dužnosti v njenom stani ne bilo, štere ne bi spunila pupunoma, od tistih dužnosti, štere je mela proti starišom, do tistih, štere je mela kak mati Sina božega ; i vse te dužnosti je Marija spunila pupunoma, iz najčistejšega namena, iz svete liibezni do Boga. Ka naj pravim šele od nje jakosti? Šteri človek na zemli je meo gda teliko i takše jakosti? Njoj ne falila nikša krepost, štero more meti čista duša. I vse te kreposti je mela ona v pupunoj meri. K^kše je bilo šele njeno zašliiženje, ar je bila njena lubezen tak neizreklivo velika. Ali ne teda najšla Marija pri svojoj smrti vsega, ka jo je moglo razveseliti?
Marija je mrla i je bila vzeta v nebesa. Apoštolje so pokopali njeno telo. Ali kaj se je zgodilo z tem telom ? Bi ono tiidi moglo postati dedščina črvov i prhnobe, kak pravi Job? Bi to telo ki je nosilo Sina božega, postalo prah i pepeo? Ne, zaistino se ne spodobilo, da bi mati tistoga, ki je vstajenje i živlenje, preminolo. Ona je ležala ovak v grobi, nego, le nekaj vor; kjer najdejo drugi ludje konec svoje slave, tam je Marija naišla šele začetek Njeno telo je bilo obdano z novim živlenjom, nova moč jo je obsenčala, svetlost veličanstva jo je obdala i svetla kak sunce se je zdignola iz skuzne doline iz temnoga groba skoz oblakov z nebeške višave. To je bilo prvo plačilo z šterim je Bog plačao njene jakosti, potom jo je vzeo v izpremenjenim telom k sebi. Što bi popisao te slovesen sprevod, te veličanstni prihod Marijin
v nebesa ? Vsi kori angelov so njoj prišli proti, vrata nebeška so se odprla i med rajskim spevanjom je prišla Marija v vsej svojoj lepoti v nebo. Tam jo je sprejeo Bog Oča kak svojo hčer, Bog Sin jo je pozdravo kak svojo mater i Bog sveti Duh kak svojo zaročnico. l\akše je bilo veselje v nebesah! K^rubi i serafi so jo slavili za volo lubezni, v šteroj je gorela; vse vrste zveličani so se njoj vklanjale, i svetniki so jo častili kak svojo kralico.
O, kakša čustva so te prehodila srce Marijino, gda je stala pred obličjom božim, gda je bila v morji vse sreče! Zveličiteo jo je kronao s kronov večnoga plačila. To je bilo vse veličastnejše, kak čtemo od Šalamonove matere. Oda je Šalamon zagledno svojo mater, je stano i jo posado na prelepi prestol. Pri Mariji se je to vse veličastnejše zvršilo. Ona je zasedla prestol večne slave za svoje kreposti i vrline. Postala je priprošnica za vse človeštvo, prebežališče grešnikov.
Najponižnejše Srce Jezusovo.
Vse stopnje njegovoga očivesnoga živlenja, njegovo včenje, so nam zapustile sled genlive ponižnosti, vej so bile stopnje, po šterih je hodo Agjnec Boži — ponižnost sama.
To se je vidlo včasi v začetki. Tam pri Jordani si je pridobo že tri vučenike Janoša, Andraša i brata njegovoga, Petra. Med potjov proti Galileji si je privzeo ešče Filipa. Te je šo včasi pravit svojemi prijateli Na-tanaeli, da je naišeo Mešiaša, Jezuš da je z Nazareta. Natanael nikak zaničlivo odgovori: »Iz Nazareta? Ali more iz Nazareta kaj dobroga priti?« Vsega vidoči Jezuš je bar za taksi odgovor dobro znao, pa se denok
nikaj ne razžaljenoga čiito, ravno za volo svoje nebeške ponižnosti si je tak zaničevano mesto za svoje vnogo-letno prebivanje zvolo.
Oda se njemi Natanael približa, njemi nikaj na oči ne meče, liki ga šče pohvali: »Ovo to je pravi Izraelec, v šterom ne jalnosti, mož šteri prav od srca govori kaj misli.« Prvi je bio, ki je na Jezušovom potiivanji zanič-livo od njega govoro — i ponižno Srce si ga zvoli za apoštola. Naskori zatem so ga prišli Ivanovi vučenicje pitat, či je on Mešiaš, ali naj drugoga čakajo. Njim ne naravnost odgovoro, i ne popisavao svoje bože mogočnosti; od svoje peršone ne omeno, le na svoja dela jih zaverne.
Tiidi je ne rad od svoje peršone govoro, ogibao se je povsod hvale i sam je pravo, da ne išče svoje časti. — Oda so ga liidje šteli postaviti za krala — se njim je skrio; gda so ga pa zaničevali, je ostano i ponižno prenašao. Šterim je čudne dobrote delio, celo obsedeni, so oznaniivali njegovo slavo, on njim je pa velo mučati; zasramovanje je pa ponižno posliišao. Vsakomi tudi naj bole nizkomi je bio prijazen i dobrotliv, i ravno do nizkih i sirmaških šče bole. Oda je prišeo v Kafarnaum, ne šo v hišo imenitni, liki njegove prve stopnje so bile na morsko bregovje, - k trpečim delavnim ribičom. Tiidi svoje vučenike i apoštole si je zeb-rao z delavskoga stana. Sam se je šteo najnižje vrste liidem računati, ar brezi lastivnoga premoženja od al-moštva živo, ar ne meo teliko svojega, kam bi glavo naslono.
Šče posebno pa se njegova ponižnost na zadnje pokazala. Poglednimo ga pri zadnjoj večerji v tistom slovesnom hipi, gda je slovo jernao od svojih. Srčno veselje razodevle, da ma priliko ešče z apoštoli jesti viizemskoga agnjeca — tiidi z Judašom; ponižno njim dvori, vsem — tiidi izodavci, Zatem stane od stola, zgornjo
obleko sleče, prepaše se, posodo vode v zeine v roke, — ka misli delati ? O pogledni čudo: nebeški Kra°» Pre<3 šterim kerubini i serafini trepečejo, poklekne pred Petra i njemi začne noge prati i vednako vsem drugim. Potom pali sede za stol i razlaga, zakaj je to včino. O premilo Srce! ali je istina trbelo razlagati to djanje, ali smo istina tak trdi, da nam ne zadosta le gledati, liki nam moreš šče z rečjov povedati: Zgled najvekše ponižnosti sem vam zapusto, da tudi vi tak delaje.
Pa to še ne vse, še nikaj veličastnejšega se zgodi pri zadnjoj večerji. O angelje boži pridite z nebes gledat i slavit vednako, šče vekšo čudo bože ponižnosti, kak ste ga z trepetanjom oznanuvali prvo božično noč v Betlehemi. Tam se je grešnomi sveti pokazao Zveličiteo v podobi slaboga jokajočega deteta, ali ovo, tii pa zakrije božo i človečo naturo v podobe kruha i vina, i tak skriti šče ostati med nami do sodnjega dneva. O angelske trume, molite i slavite novo čudo bože ponižnosti v presvetom Rešnom Teli; kak nigda nad Betle-hemom, zaspevlite tudi nad Jeruzalemom, nad hižov, kje so apoštolje z Jezušom zbrani pri zadnjoj večerji: »Gloria in excelsis Deo!« Dika Bogi na višini i mir ludem na zemli. Jezuš je tak rekoč na novo rojen: v neznatni podobah kruha i vina, v neskončanoj ponižnosti šče živeti med nami v vsakom šče tak zapiiščenom kraji! 1 celo zavžiti se da vsakomi brez razločka stana, što šče. Ali ne čutiš tudi ti dragi čtevec, da nam v tebernaklni ešče najbole glasno veli Jezušovo Srce: »Včite se od mene, jaz sem krotek i iz srca ponižen« ?
Poglednimo šče na zadnje korono Jezusove ponižnosti na Kalvariji, gde visi i mira na sramotnom križi med dvema razbojnikoma!
Tudi nam ne trbe dugše razlage, sam pogled na mirajočega Agnjeca Božega že vse pove. »Po niz o je
sam sebe, ar je bio pokoren do smrti, smrti pa na križi« (Pil. 2, 8.)
Pa tiidi z rečjov nam je Jezuš Knstuš pri vnogih prilikah pokazao, kak jako njegovo Srce liibi ponižnost. Tak je v »predgi na gori« v šteroj nam je nebeški vučenik prvič skupno razlagao glavne dužnosti krščanstva, včasi prva reč: »Blaženi so siromacje v diihi ar njih je nebeško kralestvo.« Siromacje v diihi so pa po razlaganji cerkveni vučenikov ravno ponižni. Ali njemi neso teda ponižni najbole pri srci, ar njim pred vsemi drugimi nebeško kralestvo obeče? Ravno te navuk je z drugimi rečmi šče večkrat ponavlao. »Zaistino vam povem, či se nepobolšate, i ne bodete kak deca, ne pridete v nebeško kralestvo.« Pri tej prilikah je ponavlao: »Što se zvisi, bo ponižan; što se pa ponizi, bo povišan.« I sploh mi ne niedna jakost znana, da bi jo Jezuš teliko-krat preporačao kak ponižnost.
Ponižnosti nas vči, gda nas prepričuje, da sami iz sebe nikaj nesmo i nikaj ne moremo : »Što zmed vas more z svojov skrbjov pridjati le eden laket k svojoj dugosti ?« (Mat 6, 27.) 1 na drugom kraji »Jaz sem vinski trs, vi pa mladike. Što vmeni ostane i jaz v njem, tisti prinese obilno sadii; ar brezi mene nikaj ne morete včiniti". (Jan. 15.)
Ponižnosti nas vči, gda nam prepovedavle, naj ne iščemo hvale pri ludstvi. »Oda se postite se ne delajte žalostni, kak skažlivci; mažejo naimre svoje obraze, da bi liidje vidili ka se postijo. Zaistino vam povem, prijeli so svoje plačilo . . . Oda almoštvo davleš, ne trobi pred sebov, kak skažlivci delajo po shodicah i po trgi, da bi bili od liidstva hvaljeni. Oda almoštvo davleš, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica . . I gda molite, ne bodite kak skažlivci, šteri radi v shodnicah i na vogli potov stojijo i molijo, da bi je liidje vidili.« itd.
Ponižnosti nas vči, gda nam veli, naj se odpovemo
vsemi štimanji i časti lakovnosti: »Vse kakoli vam velijo (pisačje i farizei,) spunite i včinite, po njuvih delaj pa nigdar ne delajte. Vsa svoja dela činijo, da bi jih ludje gledali; delajo si naimre širše listke i vekše robe v krili. 1 majo radi prva mesta pri večerjaj i prve stoce v shod-nicali i pozdravlanja na trgi i da njim ludje pravijo: vučiteo. Vi pa se ne dajte vučitela imeniivati, zakaj eden je vaš vučiteo, vi vsi ste pa bratje« (Mat. 23.)
Ponižnosti nas vči, ar posebno tistim, štere je Bog postavo nad druge, preporača ponižno priludnost: »Znajte, da poglavarje narodov gospodujejo črez nje, i šteri so vekši, jih majo v oblasti. Med vami pa ne bodi tak ; liki šteri šče med vami vekši biti, naj bo vas služabnik. 1 šteri šče med vami prvi biti, naj bo vaš hlapec. Ravno kak Sin človeči ne prišeo da bi se njemi dvorilo, liki da bi on dvoro». (Mat. 20.)
Ponižnosti nas vči, ar žele, da vse lastivno dopa-denje zavolo dobri del hitro v sebi zadušimo: »Či ste tiidi vse včinoli ka vam je zapovedano, teda pravite: nevredni hlapci smo, ar smo včinoli le to, kaj smo dužni včiniti«.
Znam, da to šče ne vse, ka se da povedati od prevelike ponižnosti, štera se razodevle v Jezušovom obnašanji i govorenji, vendar viipam, da ti bo že teliko pripomoglo, da si bo pridoče bole prizadevao za jakost, ki je Jezušovomi Srci tak liiba, i tebi tak jako potrebna. Zgodovina kaže i skušnja vči, da je v gizdosti poguba, v ponižnosti je rešenje.
Angelje so šteli v svojoj gizdosti biti Bogi jednaki i sunjeni so bili z visoki nebes v strašno peklensko glo-bočino. Adam i Eva zapelana po šatani, sta tiidi štela teliko biti kak Bog i v toj prevzetnosti sta zablodila v strašni jaj i za sebov sta v nesrečo potegnola ves človeči narod.
1 kaj včini Sin Boži ? Kak se vsmili nevolnoga človeštva ? Vidi se mi, tak da bi šteo govoriti:

»Jaz sem kriv, da moj Oča z gubi teliko svojih stvari. Angelje so šteli meni jednaki biti pa so se pogii-bili; človek jih je nasleduvao pa je celi človeči narod v nesrečo zapelao, ar je tudi šteo meni jednaki biti. Vse mi je nevoščeno i šče meni jednako biti. Naj njim bode, sam jih ščem pozvati, njim ščem celo zapovedati, da naj bodo meni jednaki. V takšoj podobi se njim bom pokazao, da od zdaj naprej ne de nišče pogubleni, što šče meni jednaki postati, liki vsaki de zveličan. Tak bi si mislo — je govoro Sin Boži, prišeo je na svejt, sprejeo našo podobo človečo naturo, vsemi ludstvi se je za zgled postavo i zdaj nam kaže svoje Srce, ar nas vse zove, da bodimo njemi jednaki rekoč:
»Včite se od mene, ar jas sem krotek i iz srca ponižen!«
—r*~'----- cagma Cia	ji^i rj I	—1' Tra C-JB3I.TTI--' i—■■—'.—im f-1' ~ sa »i<i«S -čT.i5iy ' M ffiHTM r ilTTaffami
gBžK^HBZSiilHH • V^JKJEl^I^l *TC>r rfjfuivliii	MITCrOTMTSžfl efzz^v&s-t-zv-* 1»
Sveta Monika.
Nezmerna žalost je popadnola Monike srce, gda je sina od sebe odtrgnjenoga vidla. Včasi bi rada za njim šla, samo kak, da nema penez pa nega ladje, štera bi tam ta mela pot zravnano. Tak je štimala, ka se njoj srce razpoči od te strašne žalosti, z milim jočom napuni celo krajino, hodi kre brega 'gor pa doli tak, či ne bi bila pri pravoj pameti.
Augustin je tudi samo zdaj prečiito, ka je včino, da mater tak hudo povrgao. V svojem listi se spomene od toga greha, gda etak skriči gori: »Zapelao sam mater, svojo dobro mater, o Bog moj, pa si mi ti zato te veliki greh tudi odpusto!«
Monika se stem nazaj povrne na v svoj dom, v Tha-gasto, naj moli tem bole goreče za svojega nevernoga sina, dokeč jo Bog ne pomore, ka bi šla za njim.
Augustin 383-ga leta tak na jesen je prišao v Rim. V Rimi je pa te že tiidi jako razširjena bila kriva vera manikhejcov. On na velko nesrečo svojo pri ednom ma-nikhejci zeme stan. Čiravno, ka je on že ne držao te krive vere, od naslednikov njenih se li ne šteo z cela odtrgnoti, z drugi kraj je pa to njemi samo na hasek bilo, ar je meo priliko viditi vse one grdostije, štere so manikhejci delali, pa štere je v Karthago varaši samo sumleo, da so manikhejci ne bili zadosta previdni proti Atigustini; ne so znali, či on že ne drži ž njimi.
To odorno, grehšno živlenje je bio on sad, šteroga je ta kriva vera prinašala, štero je Augustin dosega mao za pravo držao, vu šteroj je pravico iskao. Zdaj je spoznao, kak jako se vkano, i zato se nakani v srci, ka več niti čuti si ne da od te krive vere. Ali kam se oberne zdaj ? To že zna, to je spoznao, ka vera manikhejcov prava vera Kristuša ne more biti. Tak se vidilo, ka druge poti ne ga zdaj za njega, kak se povrnoti nazaj v naroče sv. materecerkvi. Či bi to Augustin zdaj včasi včino, kelko bi skrajšao svojo križno pot. Ali pravičnost boža je nači želela, on je dokonča mogao stlačiti to križno pot, naj tak sebe za vrednoga včini na on stališ, šteroga je njemi Bog odredo. Pehar je mogao vospiti do dna.
K tomi so se pridružile ešče druge zviinešnje nevole, štere je Augustin v Rimi mogao prestati i štere so njegovo diišo ešče bole spotrle. Neimre v Rimi je nevarno obetežao, iz šteroga betega je on sam ne mislo, kabi gda gorstano. Nadale šola, štero je on gordžao i v šteroj je včio, je tiidi ne prinašala takši sad, kakšega bi on rad vido. To vse je jako dolpobilo njegovo diišo ino povekšavalo samo njegovo notrešnjo bolečino. Ali g. Bog je neskončano smileni, ki nešče smrti grešnika, nego naj se povrne i žive. Ne je šteo tudi smrti Augus-tinove, liki čakao je, dokeč se povrne nazaj k Njemi.
Svete Monike oči so tam veriistiivale ober betežnoga svojega sina, či ravno ka je daleč od njega bila. Telo njegovo je pomali nazaj dobilo svojo moč on je rešeni bio od nagle smrti. Augustin si sam začno premišlavati ino iskati zrok, zakaj je Bog njega rešo smrti i štera je bila ta roka, ka je nazaj držala božo srditost od njega?
Očivestno pravi, ka to li samo svojoj materi, sv. Moniki, ma zahvaliti :
»Moja mati ne znala, či sam tak nevarno bete-žen bio, liki zato je ona molila za mene; nigdar nemo-rem povedati, kak goreče je liibila mene moja mati«. (Conf. I. V.)
1 vu drugom mesti si pa etak zdihavle: Pa zakoj volo bi bila ona gosta i goreča molitev, štero je vsaki den v nebo pošilala pred Tebe, Gospodne! Kak? Ti, o Bog neskončane milosti, pa bi ti mogao zavrčti pokorno i ponižno srce edne dovice, štera je v tak obilnoj meri delila sirmakon miloščino, štera je v tak velkom poštenjej držala tvoje sveče ino vsakši den se vdeležila tvoje naj-sveteše daritve ... Bi moglo zavrči edne dovice skuze, s šterimi je ne zlato i srebro prosila od Tebe, nego dušo svojega sina: brez vse pomoči bi njo od sebe odpiisto? Ne, Gospodne, Ti si posluno njo, ino si dale zvršavao svoje delo na moje odrešenje.
(Dale.)
Čiidovitno spreobrnenje.
Velko pozornost je zbudo leta 1847 v Parizi Kohen Herman, umetnik glasbe. Bio je židoske vere. Eden vojvoda ga je povabo, naj bi na majnikovoj pobožnosti vodo pevce. Že večkrat je bio nazoči pri katoličanskoj
božoj službi, samo ka je to nej melo nanjega nikšega vpliva, nikšega zanimanja. Zdaj je pa blagoslov Oltar-skoga svestva tak vplivao na njega, ka si je dol poklekno. Od toga časa je nej meo več pokoja. Dostakrat je prišeo v cerkev k večernicam, pa je pomali začno hoditi tiidi k meši. Tak se njemi je čiilo, kak či bi ga Oltarsko svestvo vleklo k sebi, pa se je nej mogeo od njega ločiti. V notranjosti se njemi je .večkrat oglasilo nekaj, ka njemi je pravilo: Katoličanec moreš postanoti. Ešče tistoga leta, augusta 28. se je dao okrstiti. K Gospod-novomi stoli ga je vlekla takša moč, šteroj je nej mogeo proti stati. Nekelko mesecov sledkar je v cerkvi karmelitank bio ves v molitev vtopleni pred Oltarskim svestvom.
Njegova duša se je zevsema zjedinila z Jezušom. Tam je klečao pa molo tak dugo, ka ga je pobiraš prišeo opominat, naj ide z cerkvi. Vnoči so najmre samo ženske ostale v cerkvi pa molile najsvetejše Svestvo. On je težko odhajao, pa se je odločo, ka osnove društvo možkov, ki do hodili molit Oltarsko svestvo. Leta 1848 so že kotrige toga društva klečale pred Oltarskim svestvom pa molile. To društvo molbe Oltarskoga svestva se je potom razširilo po čelom Francoskom, on je pa stopo v red karmelitancov. Njegova mati je večkrat skušala, ka bi ga spravila nazaj v židostvo, samo ka je bilo zaman. V kratkom časi je postao duhovnik, pa je že v svojoj prvoj predgi opominao posliišavce, naj se gosto prečiščavlejo. Zatem je bos hodo po krajini pa je pov-sedi z velkov gorečnostjov predgao od Oltarskoga svestva. Njegova sestra, gda ga je ednok vidla, s kakšov pobožnostjov je neseo najsvetejše svestvo na Telovo pod nebov, se je tiidi sama spreobrnola pa je postala katoličanka.
„ Ordkimadds." 1914.
tJKJL /a. f| fjfc* t
+ © V? VKS ^

Asiška sv. Klara.
Sveta Klara je v svojem srci veliko pobožnost gojila do Nasvetejšega oltarskoga Svestva. Prigodilo se je ednok, ka so divji saraceni napadli mesto Assiz, kje je njeni samostan bio. Že so po lestvicah plezili gor na mestno steno, k šteroj je i njeni samostan prizidani bio. Nune so vse pobite i tužne bile. Javkale i jokale so. Klara je pa bila te čas ravno betežna. Z pomočjov svojih redovnih sester ide v kapelico, vzeme posodo, v šteroj se je Najsvetejše oltarsko Svestvo gorshranilo, i ide k mestnim vratam pa tam goreče prosi Jezusa, naj jih ne da v roke poganov. Na to srčno molitev se čiije glas „Jaz bom vas vsikdar brano". I glejte, saraceni se prestrahšijo i se podajo v beg, spokaplejo dol z lestvic i mesto je rešeno. Augusta 12-ga je god svete Klare. Ona je bila ta prva med ženskami, štere so stopila v red sv. Frančiška. Nune njenoga reda se zovejo Klarisse,
Tužna Francuska.
Orožno je, ka so počinjali francuski divjacje, gda so redovnike, redovniške možke pa ženske družbe stirali vo z svoje države. Z tem početjom so oropali deco ravno najbole sirmaškoga liistva tistih dobrot, štere so njim nudili redovnicje s tem, ka so je včili po šolaj pa izobražiivali. To zgiibo so tej neverniki nej mogoči več nadomestiti.
Zato se pa od dneva do dneva čiijejo žalostni glasi z francoskih provinc, ka bi naj pomagali redovniške družbe, naj bi te ležej nadaljavale delo krščanske kulture.
Ali što bi pa zmogeo telko pomoči, kak bi tii potrebna bila? Pa što bi meo volo Francuze v tom pomagati? Vej francuska neverna vlada oropa pa po sili vzeme ešče tiste hiže pa cerkvi, štere so se zozidale z almoštva.
Nikaj ne škodi, či Francuzje povsedi zgubijo svoj vpliv; pa nikaj ne škodi, či tudi zgubijo pomali svoje kolonije, šterih so tak nej vredni, pa v šterih samo roplejo i kvarijo liistvo.
Takša država, štera natelko zametavle pravico pa oskrunjavle svete i verske reči, je tak nej za drugo, či kak najprvle na nikoj pride.
Zato pa zdaj že listi nanč več ne objavlajo pisem, štere prihajajo z francoskih provinc i prosijo podpore.
(Hirndk 1914.)
Zmaga križa.
Lansko leto smo obsliižavali 1600 letnico, kak se ' je križ pa ž njim vred krščanstvo odslobodilo poganskoga
jarma. Pri toj priliki so prišli veseli glasi z južne Amerike, gde začajo postavlati križ nazaj na vsa tista mesta, odkod so ga pred par desetletji odpravili.
Minolo je kakših 20 let, kak so v Braziliji gda so odloČili cerkev od države, odpravili vsa verska znamenja z javnih zidin.
Katoličanci so se tomi jako protivili, pa so zahtevali predevsem, naj .se razpetje, to najpoglavitnejše znamenje spravi nazaj v sodne dvorane. Dozdaj se njim je že posrečilo v mesti Para vse ovire premagati pa so križ spravili nazaj na njegovo staro častno mesto. S tem je včinjeni začetek. Ravno taksi uspeh so dosegnoli tiidi stanovnicje mesta Sv. Pavla.
Leta 1912. se je osnovalo zastopstvo pod stotnikom Marcelinom de Karolom v te namen, ka bi med lustvom napravilo gibanje, naj se zavrženi križ spravi nazaj na svoje mesto, štero se njega dostaja. Oda so sodnijske oblasti to vidile, so že več nej mogle proti stati vnogim prošnjam, štere so od dneva do dneva prihajale, pa so zato radovolno sprijale zahtevo zastopstva, i ešče so dovolile, naj se vrši to z velkov slovesnostjov.
Tak se je zgodilo, ka so leta 1912. sept. 22. dneva v mesti Sv. Pavla pripravili velko slovesnost. Prišlo je vkup več dvajseti jezer liidi, navekše možki. Odvečara ob pol treh je šlo častno zastopstvo v hižo bogaboječe družine Leitove, naj bi tamodnot prineslo staro častitlivo razpetje. Dr. Dias de Silva, mestni župan, je vzeo v roke z najvekšov spoštlivostjov razpetje, je je prle po-niido vnogim gospodom i gospam, ka so je kiišiivali, zatem je je pa prineso z hiže pred liistvo, štero ga je tam čakalo. Oda je vnožina zaglednola sveto znamenje, razpetje, so moški spojemali kranščake z glav pa so vsi v eden glas kričali: »Hvaljen bodi Jezuš Kristuš!«
Nato je dao župan razpetje Dias Oskari, ki je bio tajnik zastopstva, naj je on nese v preseciji po mesti.
Ta presecija je pomenila velko zmago našega Zve-ličitela. Liidem so se po poti, kot je presecija šla, zas-kuzile oči od samoga veselja pa so dol poklekali pred razpetjom, vojacje so njemi skaživali čast kak vojvodom, v presecji je igralo 12 band najlepše pesmi pa viže, z z oken so pa metali cvetlice na podobo razpetoga Kristusa. Včasi za razpetjom so nesli narodno zastavo, k šteroj so se med potjov pridružile zastave večih društev, naj s tem pokažejo svojo velko vdanost do Zveličitela.
Na vulici Baraš de Itapeninga je edna velka gospa z velkim glasom trikrat pozdravila razpetje z rečmi: »Hvaljen bodi Jezuš Kristuš!« Nato je vnožina liistva od velkoga veselja z rokami vkup pokala pa ponavlala te lepe reči.
Navdušenost je pa dosegnola svoj vrhunec pred zi-dinov sodnije, gde so presecijo čakali duhovniki pa posvetni gospodje.
Oda so oblastnicje v posvetovalno dvorano stopili, je predsednik sodnije Melo Adolf otvoro slovesno spra-višče, na šterom je častno predsedništvo sprijao sam pravosodni minister dr. Primitivo Sete. Zatem je vseu-čeliški profesor Štefan Almeida med slovesnim govorom aao prek razpetje predsedniki sodnije Nato so vsi, ki so bili nazoči, od veselja pokali z rokami pa kričali »živijo«, pokeč je nej predsednik jMelo stopo na govorniški oder. Zdaj je naednok vse tiho postalo, predsednik je pa začao etak govoriti:
»Oda sam zvedo za vaš namen, ka podobo razpetoga Zveličitela pali nazaj ščete spraviti v sodno dvorano, sam si včasi mislo, ka proti lomi ne smem stanoti, či to v resnici žele večina liidi. Da se je pa glas večine tak lepo pokazao, zato si kak predsednik sodnije držim za dužnost, naj sprejmem te dragi dar, šteroga mi prek-date, pa naj poskrbim, ka se postavi na ono mesto, štero se ga dostaja.
»Čutenja pa, štera nam sijajo z obličja toga vse liibezni vrednoga Nazarenca, naj prehodijo vse tiste gospode, ki so pozvani, ka sodijo nad svojimi bližnjimi. Jaz sam toga prepričanja, ka podoba Jezušova ne more žaliti nikomi vere, verskik nazorov.
»Naj ga časti štokoli kak Boga, ali pa naj ga gleda kak človeka, to edno je istina: njegove navuke od lii-beznosti, od sebezatajiivanja, od smilenja, od odpuščanja pa od pravičnosti nišče ne zavrže, či je samo nej zgiibo povsem zapopadek dobroga. Pa ki križa nikak ovači ne more poštiivati, naj gleda konči tak na njega, kak na podobo nedužnoga, šteroga je eden bojazlivi, pa od srdov liistva zmešani sodnik na smrt obsodo«.
Gda je spregovoro te reči, je vzeo razpetje pa je je med velkim veseljom nazočih položo na okinčeno mesto. Liidstvo, štero je že voni ne potrplivo čakalo, z velkim veseljom šlo v sodno dvorano, naj tam pred razpetjom skaže svojo vdanost, štero čuti proti svojemi Zveličiteli.
Vsa slovesnost se je dokončala v najlepšem redi, brezi vsake neprijetnosti.
Nazadnje je šče vredno zapomliti tiidi to, ka so se tej veseli dogodki v Ameriki vršili ravno te, gda se sveti Oča dali odiok, naj se obslužavle 1600 letnica, kak se je križ pa ž njim vred krščanstvo odslobodilo pogan-skoga jarma. Na te način je postala brazilijska slovesnost za zgled celomi sveti, zato ka je pokazala, v kak-šem duhi bi se mogla obhajati ta znamenita letnica.
Naj bo to leto dariivano Bogi za spravo za vsa tista sramotna preganjanja, z šterimi so ti kruti tiirki več sto let tak grozno preganjali krščenike, pa naj bo to leto tiidi proti voli skrivnih nasprotnikov križa obnovlenje one lepe zmage nad polmesečnim poganom, ki si je telko stolet z najvekšov močjov prizadevao, ka bi na nikoj spravo krščansko omiko, krščanske države, pa ki je naš sirmaški narod tak grozno preganjao. (Hirnok.)
LIST ZA DECO.
Pridi v srce moje, liibi Jezuš.
Mala Gejtika je šla domo z šole pa je jako bila zamišlena. Na njenorn črstvom lici se je vidla razburkanost, v glavi so njoj pa rojile misli, kak rojijo v zims-kom vremeni po zraki male snežinke, gda podpihne veter. Ka je pa napravilo rnaloj deklički telko skrbi, ka je postala tak jako zamišlena ?
Oh, nekaj lepoga se je zgodilo v šoli! Gospon kaplan so oznanili, ka se na drugi den začne pripravlanje k prvomi svetomi prečiščavanji; zato so pa opomenoli vse tiste, ki do vredni se vdeležiti te velke milosti, naj napravijo v svojem srci prijetno stanuvališče dragomi Jezuši. Opomenoli so je, naj preiskavlejo svojo dušnovest, naj poiščejo te vekše hibe, prilublene strasti, pa naj je z srca iztrebijo! Naj očistijo srce greha, pa naj zasadijo v nje jakosti! Ma na to priliko vsaki, samo jo more porabiti.
V takše očiščeno pa jakostno srce pride z veseijom Jezuš pa, prinese s sebov svoje nebeške dare.
To si je premišlavala mala Gejtika, pa je že po poti začnola preiskavati, štero so njene vekše hibe pa prilublene strasti. Nej n-joj je trbelo dugo iskati, ka je je najšla. Bila je najmre precej trdokorna, pa je skoro nej mino den, ka se starišom na velko žalost ne bi svadila z svojim malim bratom, tak ka je svaja pa kreganje na dnevnom redi bilo pri njima. Zvun toga je pa mela tudi to lastnost, ka je rada materi kaj potegnoli; pa či so jo mati zavolo toga tudi večkrat pokazniivali, je zato li nikaj nej melo mira pred njov nej v kunji, nej v kleti, pa nej v kamrici. Mati so se zatoga volo vsaki den skuzili nad njov. Zato si je pa zdaj premišlavala, ka se more pobolšati, zato ka Jezuš v takše srce nebi šo z veseijom.
Po kratkom premišlavanji se je močno odločila, ka se pobolša, samo z materjov bi šče rada gučala pa jih prosila, ka bi njoj na pomoč bili. Liki drugi od toga ne sme znati nišče!
Oda je domo prišla, je mater v kuhnji najšla pa so jo včasi' pitali, ka se je včila v šoli, pa či so gospon kaplan bili zadovolni ž njov. Gejtika je nato povedala, ka so pravili gospon kaplan, pa je malo pokesnič i sramežlivo dodjala, ka bi do prvoga svetoga prečišča-vanja rada brezi sladkora jela kavo. To pa zato, ka bi tak prihranjeni sladkor odnesla staroj siroti Dori, štera se je odzvuna vesi držala. Pa odpovedala bi se tiidi rada, ka po nedelaj pogač nebi jela, ka bi te na den prvoga prečiščavanja ves prihranjeni sladkor pa edno celo pogačo nesla Dori. Zviin toga pa proti svojemi brati tiidi ne žele biti več tak prepirliva, nego šče v meri živeti ž njim.
Mater so pobile skuze od veselja, gda je to čiila od svoje dekličke, pa njoj je z drage vole rada dovolila, ka je želela, samo opominala jo je, naj prosi od Boga potrebne milosti, zato ka smo brezi bože pomoči nej mogoči včiniti nikaj dobra.
Gejtika je zdaj začnola zvesto spunjavati svoje ob-liibe. Sprva njoj je šlo malo pretežko, sladkor vkraj devati pa piti bridko kavo. Z božov pomočjov se je pa zato premagala, pa je čiduže več sladkora bilo v škatuli, štero so njoj mati dali, ka bi v njega devala sladkor. Za te sladkor je pa zvedo Gejtikin brat Drago pa njoj ga je pomali začno krasti. Oda je ravno zadnji žaloš vzeo, ga je Gejtika zadobišala, pa so jo obleteli velki čemerje. Zgrabila je brata pa je že zdignola roko, ka bi ga vdarila, gda njoj je naednok na pamet prišlo, ka je obečala Jezuši. Nato je roko nazaj dolpiistila pa je pri miri nehala svojega brata, samo v očeh se njoj zasvetijo skuze, pa etak pravi svojemi brati: »Drago, vej si
ti nej mene okrao, nego si okrao Jezuša! Jaz sam tisti sladkor hranila za siroto staro Doro, pa ka človek sir-makom da, tisto da Bogi na posodo!« Te nenavadno sladke pa krotke reči, štere je spregovorila sestrica, so genole njenoga brata, pa se njemi je zbudila diišnavest. Oda se je Gejtika zatem znova hapila sladkor vktip-devati v šlatulo, se je nej mogla načiidiivati, kak hitro je raseo kup. Ona je najmre nej vzela v pamet, či je njeni brat tiidi noso sladkor v tisto škatulo. To je včino skrma, pa zato, ka ga je diišnavest na to nadigavala.
Tak je pomali prišeo blaženi den prvoga svetoga prečiščavanja. Eden den prle je Gejtika naprej vzela sladkor, šteroga je precej velki kup bio, mati so pa spekli edno velko pogačo, pa je te nesla oboje siroti Dori, štera se njoj je lepo zahvalila pa je z skuznatimi očmi prosila boži blagoslov toj deklički, štera ma tak plemenito srce. Gejtika je zdaj sprevidila prvič v svojem živ-lenji, ka je dosta veselejše dar dati, nego pa dar dobiti, pa je z veselim obrazom šla domo. — Zatem je postala ž nje vrle deklina, zato ka se je navčila, kak more sebe premagati. Svoja slaba nagnjenja je srečno vkrotila pa nazadnje zevsema pregnala.
Po takšem pobolšanji je deklička v resnici lejko zvala Zveličara v svoje srce: „Pridi v moje srce, liibi Jezuš, pripravila sam ti v njem prijetno stanuvališče!"
(Hirndk 1914.)
OF^ŠECJi^	Jafet	3aE£	JBEC $eeC ji^C JaiC JacC 3MTC 3BEC 3
POVRNJENI BRAT. (istinska zgodba.)
Na kraji mesta Nev-Jorka v ednoj sirmaškoj pod-strešnoj sobici je sedela edna starovična ženska. Pri
celo slabom posveti je čtela knigo, štero njoj je poslao sin, ki je bio duhovnik. Časi-časi je poglednola na steno na voro, štere kazalec se je hitro premikavao dale, tak ka je za kratek čas kazao polnoči.
Bog dragi, — je zdejnola ženska, gda je vidla, kak kesno že je ka si misli moj lagoji sin Ivan. Že je polnoči, pa ga šče izdaj nega domo. Zaistino je pali z svojimi prijatli v šteroj krčmi, pa se nikaj ne briga za svojo mater-dovico, štera ga doma žalostno čaka. Raz-sipavle pa peneze, štere si je celi tjeden zaslužo, pa njemi jaz niti na miseo ne pridem. Kak dugo bo to trpelo? Pa kakši bo konec tomi lejkomišlenomi živlenji? Ali samo mi naj pride domo! Vej je Francovo pismo ravno dobroga hipa prišlo.
Zatem se je znova hapila čteti z lepe molitvene knige, štero njoj je ravno tisti den prineso pismonosec. Kakšteč je bila trudna, si je ne legla spat, nej samo zato, ka bi počakala domo Ivana, nego bole zato nej, ka bi do konca prečtela knigo.
Jako jo je zanimala. Bila je pobožna pa bogaboječa ženska, i kniga, v šteroj so bili tak lepi navuki, je jako velki vpliv mela na njo.
—	Jezušovo najsveteše Srce pa velka obltiba, — to je bilo ime ali naslov poglavji, štero je ravno čtela. Z zanimivanjom je čtela dvogovor, šteri se je vršo med Margetov Alakokve pa med Jezusom, šteri se njoj je prikazao. Potegnola se je bliže k slabomi posveti pa si je zmenola oči, ka bi bole vidla čteti. Čtela je s pazli-vostjov, zato ka jo je cela zgodba jako presenetila, naj-raj je pa šče čtela obliibe, štere je včino Jezuš tistim, ki njegovo presveto Srce verno pa pobožno častijo.
Ešče napol glasno je ponavlala te obliibe, štere obliibe so njo najbole zanimale zavolo Žalostnoga stališa, v šterom se je nahajala.
—	V družino prinesem mirovčino — je šepetala.
-— O, dragi Jezuš, to bi trebelo meni je dostavila. Mirovčino! Zato ka njeni sin Ivan s svojim pijančiivan-jom pa z svojim kreganjom vsigdar kali mer pri hiži.
Kania inači sam jaz želela preživeti svoja zadnja leta na zemli, — si je premišlavala dale. Po ranoj smrti svojega moža sam delala, se trudila vnoči pa vudne, dostakrat sam bole delala, kak sam moči mela, naj bi samo pripravila vsa potrebna, pa bi z svojiva sinu zgo-jila poštene liidi. Poleg dušnevesti sam vsigdar zvesto spunjavala svoje materinske dužnosti, naj bi ednokrat, gda me večni Sodeč na račun pozove, njemi zamogla povedati, ka sam kak mati dobro dopunila svoje po-zvanje.
Pa ka se je zgodilo? Sin Franc je sledo svojemi pozvanji pa je stopo v Jezošovo Družbo. Ne bo dugo, ka ga posvetijo za duhovnika. Srečna sam, ka sam mogla ednoga sinil daruvati Bogi za slugo. V to moje veselje pa vlevle bridke kaplice moj mlajši sin Ivan, z šteroga nanč pošteni človek ne bo, nej pa dober krščenik. On raj posluša na svoje lagoje prijatele, nego pa opomine svoje matere i brata.
- O, pa kak inači sam jaz mislila, ka se zgodi to vse. Mislila sam, ka si kak skrben delavec poskrbi za lepo bodočnost, si spravi, ka de meo svoj dom, gde bi tudi jaz preživela zadnja leta v miri i pokoji. Pa kak inači se je vse zgodilo!
Zbrisala si je skuznate oči pa je z žalostjov nadal-javala pogovor sama z sebov:
Nego ti znaš, Gospodne Bože, ka sam ne jaz kriva, či je moj sin Ivan postao neveren pa zapravlivi. Včinila sam vse, ka sam mogla, ka bi ga obdržala na dobroj poti. Živlenje ga je pa zapelalo z te poti, pa zdaj nemam več mira, nej veselja. Skrben delavec je, dosta zasluži, samo ka vse zapravi. Pijančuje, cerkvi se ogible, na molitev nanč ne misli, pa či domo pride,. zavrača
moje opomine s preklinjanjom pa z kreganjoni. O, da bi nam dalo, drago Srce Jezusovo, družinski mir!
Zatem je čtela dale:
-- V trplenji je tolažim, sam njim stanovitno pribežališče v živlenji, najbole pa šče na smrtnoj vori; grešnicje najdejo vretino smilenosti v mojem srci pa nezmerno morje dobrot, mlačne duše pa postanejo pobožne ...
— Presveto Srce Jezušovo, jaz bom te lubila, bom te častila, — samo ne odtegni svoje milošče od mene pa od mojega sinu Ivana, — je zdihavala ženska. — Pa da si obečo, ka blagosloviš hiže, v šterih bo se podoba tvojega presvetoga Srca častila, zato jaz spravim v svojo hižičko podobo Jezušovoga Srca pa bom pred njov molila za svojega nevernoga i lagojega sinu, — častila bom te od dneva do dneva vsigdar.
Kak dobro je, ka mi je Franc, komi sam v zadnjem pismi potožila svoj žalosten stališ, poslao to lepo knigo, naj si ž nje tolažbo pa vupanje zajimlem, — je pravila pa se je zdignola z stolca, na šterom je sedela. — Zdaj pa že ne bom več čakala Ivana. Naj pride, gdašteč pride. Samo molila bom za njega k pre-svetomi Srci Jezušovomi vsaki den . ..
Na stol je položila nekšo hrano za Ivana, či odkod pride. Svoje materinske lubeznosti je nej znala odteg-noti niti od svojega lagojega sinu ne. Zatem si je poslala posteo pa se je ravno hapila moliti večerašnjo molitev, gda so se li začiiii žmetni stopaji po stubaj, pa-nej dugo potom je stopo v sobico Ivan.
Lica je meo rdeča, oči so se njemi svetile od zav-žite pijače, pa se njemi je jezik žmetno obračao, gda se je poklanjao.
Ravno je edna vora bila.
Mati ga je nikaj nej karala. Samo si je pokleknola pa je molila naglas z nove molitvene knige:
Blaženi Peter Canisius.
Proti Luther Martina krivoj veri je Bog obiido blaženoga Petra. Te je z svojimi navuki, posebno z svojim katekizmum jezere nojezere pripelao nazaj v krilo katoličanske matere cerkvi. Ravno na Nemškom je največ duš rešo. Po njegovom vodstvi se je pet deklin iz naše kraleske hiše odpovedalo sveti. Stopile so v samostan v Hall-i na Tirolskom i mrle vse v diihi svetosti. Imena njih so: Magdalena, Margeta, Jelena, Eleonora i Christina. Mesto posvetne dike, kak slika kaže, raj lelije nosijo v rokah i cerkvene reči, kaj vse pomeni njihovo deviško, bogoltibno živlenje. BI. Peter je bio kotriga jezuito-koga reda. Sveti se njegov den 27-ga aprila.
—	Gospod pa Zveličitel, Jezuš Kristus! Ne prosim samo za svoje srce blagoslova, šteri se izlevle s tvojega presvetoga Srca, liki te prosim tiidi za zveličanje grešne diiše mojega sinii Ivana, šteroga si s predragov svojov krvjov odkiipo. O, Gospodne Bože, daj, ka te moj lagoji sin tudi pride za kratek čas k tvojemi presvetomi Srci, k toj vretini i morji neskončne lubezni, pa naj se v njem z vseh grehov očisti, tebe pa naj zdaj i vsigdar liibi...
—	Mati, ka pa to pomeni? — je pitao zdaj Ivan, ki je pri stoli sedo pa se je ravno hapo jesti; gde je pa začiio svoje ime, je začao poslušati materine reči. Nazadnje je nej mogeo strpeti, ka je ne bi pitao, ka to pomeni.
—	Za tebe molim, sin moj, — je odgovorila mati pa je stanola. — Za tebe molim pa bom molila vsaki den, pokeč se ne pologšaš pa ne postaneš nazaj dober krščenik. Včinim to vsaki den, tak ka boš čtio na svoja viiha, naj sprevidiš z toga, ka se tudi za tvojo nemrtelno diišo skrbim.
—	Gda bo že ednok konec toj pobožnosti? — jo je pitao zdaj Ivan.
—	Nigdar, dragi moj sin...
—	No, te bom pa meo kaj poslušati! — je pravo zdaj čemerno mladi človek. - Raj nanč ne bom domo hodo.
—	Nigdar ne bo konca pobožnosti k presvetomi Jezošovomi Srci! — je nadaljevala zdaj mati, pa je ne poslušala, ka njeni sin guči. — Najprle bom zato molila, ka bi se pobolšao, patom pa zato, ka bi tudi dober ostao.
—	Na dobroj poti sam jaz, - je pravo Ivan. Delam pa živem . ..
Nego za diišo se nikaj ne skrbiš, ga je karala mati. Ne živeš tak, kak se spodobi krščeniki. Boga ne moliš, v cerkev ne hodiš .. .
—	To naj činijo popevje . . .
—	Pa pošteni ludje, ki znajo, ka so dužni Bogi.
—	Na že mi pali začate predgati! — je pravo na to Ivan.
Ne, sin moj. Predgati jaz ne vem. Jaz te samo opominam, zato ka je to materinska dužnost. Predgo de ti držao tvoj brat Franc, ki ti je eto pismo poslao.
—	Dnes nemam vole poslušati njegovih maziljenih reči, — je odgovoro Ivan pa je pismo vrgeo na stol i si je čemeren legeo dol.
Ešče je spao, gda je mati odišla k svetoj meši, zato ka je ravno nedela bila. Gda je domo prišla, je na steno obesila podobo Srca Jezušovoga, štero je kupila, pa je začala pripravlati obed.
Poldne je zbudila globoko spavajočega Ivana, pa ga je zvala k obedi.
Komaj si je Ivan seo k stolovi, je mati pokleknola pred podobo Jezušovoga Srca pa je naglas začala moliti za njega.
Ivan se je začao gnjezditi na svojem mesti, pa se je počiito jako neprijetno. V svojih čemeraj je začno čteti bratovo pismo, štero njemi je mati poleg tanjera nalekla. Gda je prečteo par vrstic, je je z čemerami vrgeo kstrani, se je zaničlivo nasmejao pa pravo:
Zročeni sam v obrambo presvetoga Jezušovoga Srca! Ka je pali to?
To je skrb materinske pa bratovske lubezni, je odgovorila mati. Ta kniga, štero sam včeraj dobila od Franca, vsebuje tiste oblube, štere je Jezuš včino tistim, ki njegovo presveto Srce častijo.
—	To je pa kaj vredno! se je nasmejao Ivan. — Naj si samo ztem krati čas.
Nato je odišeo z čemerami.
Mater je to razžalostilo, samo ka je mela viipanje v Jezušovih oblubaj. Verno je molila k presvetomi Srci Jezušovomi, naj bi se njeni lagoji sin pobolšao.
Sin se je pa ne pobolšao.
Tak se je vidlo, kak či bi bile zaman materine prošnje.
Čiduže se je bole potaplao, pa je nadaljavao svoje božno živlenje.
Eden den je stem stopo pred mater, ka njoj je povedao, ka jo povrže pa de šo po sveti srečo kušat. Glas je ravno zišeo, ka so odkrili velka zlata pola. To ga je šče tembole vabilo.
Mati ga je zaman stavlala. Zezavala se je na svojo starost i onemoglost, da je pa bilo zaman.
Vej- vas pomore Srce Jezušovo! — je pravo zdaj zaničlivo materi njeni pokvarjeni si. Samo ka gda je vido, ka je mati na te bogoskrunske reči vkup spad-nola, se hapila jokati, te se je obudilo v njem tisto malo čutenje, štero je šče bilo v njem, pa je dostavo tolažlivo:
No, pa jaz vam tiidi pošlem z svojega zaslužka kaj na pomoč.
Zatem je odišeo.
Minoli so tjedni, meseci, pa je ne bilo od njega nikšega glasa. Tak je tudi nikaj nej prišlo materi na pomoč ž njegovoga zaslužka, kak njoj je te obečo.
Mati-dovica je pa mogla z stradanjom preživeti svoje stare dneve. Pa je zato nej spadnola v dvojnost. Mela je stanovitno vero. Delala je, pa molila.
Molila je tiidi za svojega sinu, ki se je odtepo daleč po sveti, pa od šteroga je nej znala, ali je živ, ali pa mrtev.
II.
Leta 1896. je eden jezuitski zavod poleg Nev-Jorka obiskala edna delavka.
Hitro naj ide z menov eden spovednik, zato ka je betežnik na smrtnoj posteli, — je pravila vratari.
Vratar je pa samo Giordani Franca patra najšeo v hiži. Ovi so vsi nindri voni bili. Tomi je zato povedao, ka žele delavka.
Pater Franc je včasi kredi bio, pa je šo.
—	Što je betežnik? — je zvedavao med potjov.
—	Eden delavec.
—	Vaš mož, brat, ali kakši drugi rod?
Niedno nej. Delavec je, ki pri meni stanjiije. Mi ga samo tak zovemo: zamazani medved, je odgovorila ženska, pa da je vidla, ka pater z čiidivanjom gleda na njo, je dale pripovedavala:
—	Njegovoga pravoga imena ne vem jaz, pa znam drugi tudi nišče nej tii pri nas. Pred par tjedni je prišeo sem pa je proso službo. Da je močen, krepki človek, zato je dobo včasi delo; pogodili so ga na dneve pa so njemi dali precej žmetno delo. Vsigdar je pa bio zamazani, nesnažen, na sebe je nikaj nej dao, či njemi je pa što kaj pravo, je muvo, mrčao pa kuno. Zato so ga pa zvali za zamazanoga medveda. Jaz sam ga vzela na stanje, zato ka gda je sem prišeo, je šče meo nikše peneze, pa mi je najemnino na tri mesece naprej do! plačao. Vej mi je od tistoga časa že večkrat žao, zakaj sam ga vzela v svoje staniivanje, zato ka je pijanec pa vseli pijan pride domo. Takšega hipa pa smrdi ž njega žganica, guči grde, božne reči, pa preklinja. Že bi ga večkrat odposlala, samo ka sam sirota, sam tiste peneze, ka mi je naprej plačao, porabila, pa njemi jih ne morem nazaj dati, zato se pa morem ž njim nevolivati pa trpeti. Že je bio šče samo eden tjeden z tistih treh mesecov, kak sam ga vzela na stanuvanje, pa sam se veselila, ka njemi zdaj lejko gorpovem pa se oslobodim njegovih božnih gučov, pa grdoga preklinjanja. Zdaj je pa na nagli zbetežao pa mi je tak na šinjeki ostao . . .
Sirota ženska! — je spregovoro vmes pater, ki je dobro posltišao ženskine reči.
—	Hja, bormeč je to osoda siromaškoga človeka, si je pogučala nato ženska. -— Sreča, ka sam šče
par grošov najšla v njegovoj obleki. Z tem sam plačala vračitela pa vrastvo. Moj trud i najemnimo mi pa samo Bog povrne, či de njegova sveta vola.
Zaistino vam povrne, — je odgovoro pater, — zato ka pri njem dosta valajo dobra pa smilena djanja. Pa tiidi lejko računate, ka de vam betežnik zahvalen, či odzdravi. Oda de si mogeo pali sliižiti, vam že plača.
—	Ne ozdravi on več, častiti gospod, je pravila nato hitro delavka. — Zdravnicje tak pravijo. Pa tiidi sama vidim, ka je že na kraji. Zato sam se pa paščila k vam, naj njemi konči dušo rešimo, zato ka ta more biti jako grešna, da je tak božno živo.
—	Jako lepo je to za vas, draga ženska, ka se tudi za dušo driigoga, tujega krščenika skrbite - jo je pohvalo pater.
—	To je moja krščanska dužnost — je odgovorila delavka.
—	Vi zaistino dobro znate, kakše dužnosti mate proti svojemi bližnjemi.
—	Nej sam samo katoličanka, liki živem tiidi poleg vere, — je odgovorila ženska. — Zato mi je pa bilo na velko žalost božno živlenje pa grdo preklinjanje toga mojega stanovnika.
—	Ka pa či je betežnik nanč nej katoličanee, -— je pravo pater po kratkom mučanji.
—	Katoličanee je, mi je sam pravo, zato ka sam ga pitala. Pa gda je zagledno podobo presvetoga Jezu-šovoga srca v mojoj hižici, je pravo, ka je njegova mati tudi mela takšo podobo, pa je pred njov mela navado moliti za njega.
—	Je to istina? — je pitao pater pa je včasi dostavo: — Te se je nej pogiibila toga človeka duša,
zato ka je smilenost presvetoga Jezušovoga Srca velka. Njegova sveta milošča ne zapusti tiste, ki so preporo-čeni v njegovo obrambo.
—	Ne vem, častiti gospod, či bo tak, zato ka je betežnik ešče te preklinjao, gda sam njemi naznanila, ka bom šla po spovednika, zato ka ne morem dovoliti, ka bi tak mro, ka se z Bogom ne bi prle zmiro. Pravo mi je, naj ne zovem ta duhovnika, ka on nešče gučati ž njim, pa či pride, ga stira tamodnot. Mislim, ka de ga težko spraviti na pravo pot.
Mejrno vupanje! Boža milošča pa smilenost presvetoga Jezušovoga Srca delata čude — je pripomlo nato jeruitski pater.
—	Daj bar Bog dao! — je zdejnola delavka.
Kak velko je bilo njidva čuduvanje, gda se je v sobici betežnoga delavca zgodilo vse inači, kak je delavka čakala, pa kak je to že patri naprej povedala.
Betežnik je zagledno duhovnika, je nej preklinjao, pa ga niti nej odposlao. Proti njemi je vtegno roke, pa nej zato, ka bi njemi dveri pokazao, liki zato, ka bi ga k sebi zvao.
—	Hvala Bogi, ka ste prišli — je pravo duhovniki, gda je te stopo k posteli. — Jako bi se rad zmiro z Gospodnim Bogom !
Nato se je spovedao z skuznatimi očmi. Bio je zahvalen za duhovnikove reči, štere so ga tolažile pa na požaluvanje opominale. Pripravo se je k svetomi prečiš-čavanji pa je z veseljom vzeo k sebi sveto telo Jezuša Kristusa. Gda je dobo tiidi slednje mazanje, je z duhovnikom vred molo, je kazao takšo vero pa pobožnost, kak jo majo čiste plemenite duše.
Duhovnik se je torni čiduže bole čiidivao.
Vej ga je pa delavka nej tak popisala. Ona je čakala, ka de se protivo, de trdokoren, zdaj je pa vse kak lepo gladko pa genlivo šlo ž njim.
Ka se je tu zgodilo ? — si je premišlavao duhovnik.
Ka je ornehčilo srce tomi betežniki ? Ka je je na-dignolo, ka je sprijalo miloščo božo ?
To se je jako čudno vidlo, zato je pa duhovnik ne nahao, ka ne bi pitao :
—	Povej mi očivesno, dragi prijateo, ali si ti nej meo navade čaši-časi kaj moliti, či ravno ka si bio neveren, pa si nej šteo poznati Boga ? Povej mi, či si meo navado opravlati kakšo malo molitvico ali pa pobožno zdihavati ? To vse zato pitam, ka tvojega tak hitroga spreobrnenja nemrem zapopadnoti.
—	Nej sam molo, nej ! — je odgovoro betežnik. Vej ste culi, častiti gospod, ka sam vam pravo, ka sam živo božno. Žao mi je, nego jaz sam nej molo nikaj, zato ka sam se že več let nikaj nej brigao nej za Boga pa nej za molitev. Molili so pa za mene moja draga mati, z štere sam se jaz zavolo toga zosmejavao pa se ž njih norca delao.
—	Oh, kelko i prekelko so jokali sirota! — je pravo dale betežnik po kratkom odmori. — Dosta so trpeli zavolo moje lagojine. Oda so vidli, ka ne pomaga nej lepa reč, nej joč, so me eden večer, na to se dobro spominam, preporočili v obrambo presvetomi Jezušovomi Srci. Molili so za mene z nekše nove knige, štero njim je poslao moj brat, ki se je šolao za duhovnika.
Častiti gospod je nato ešče bole pazlivo poslušao betežnika, ki je etak nadaljavo svoj govor:
—	Toga dogodka ne morem pozabiti, zato ka je bio nenavaden. Zviintoga so šče kupili mati podobo Jezošo-voga Srca, pa kelkokrat sam jaz prišeo domo z dela, vseli so pred to podobo pokleknoli pa so molili za mene. Jaz nesrečen človek sam se pa smejao ž njih, pa sam se njim norca delaO. Oni so pa zato li neprestano molili za mene. Pa ešče te, gda sam jih zadnjikrat vido, so mi pravili: »Dragi moj sin, te pa li neščeš ta pustiti
- ŽŠ6 —

toga božnoga živlenja, neščeš nazaj na dobro pot priti pa se zmiriti z Bogom ? Zaman te prosim ? Zaman jočem ? Pa ednok se že spreobrneš, moreš se spreobr-noti. Ka ne dosegnejo moje lepe reči pa skuze, tisto bo že dosegnola lubezen presvetoga Jezušovoga Srca, zato ka je On obltibo, ka ne zapusti tistih, šteri so njemi v obrambo preporočeni. Bog pa tudi spuni, ka je obečao. Jaz bom molila za tebe neprestano k presvetomi Srci Jezusovomi. Prek te dam pa te preporočim njemi pa njegovoj neskončnoj lubezni pa smilenosti. Nigdar ne prehenjam prositi za tvoje spreobrnenje !"
Zdaj si je betežnik malo odejno, pa je potom dale pravo :
Ja, to so pravili moja draga mati. Pravili so liibezlivo pa dobrovolno. Jaz sam pa bio taksi hudobaŠ, ka sam se ž njih smejao, pa se njim norca delao, i sam njihovo žalost pa bridkosti s tem povekšavao, ka sam jih povrgeo. Živo sam božno, razvuzdano živlenje, štero mi je nazadnje podkopalo zdravje pa me je spravilo v smrtno bolezen. Ali spreobrnosam se! Kak sem že zapomlo, sam meo ednoga brata, ki je postao duhovnik. Za pravo istino je tudi on molo za mene, pa tak jaz, častiti gos-toj dvojoj duši mam zahvaliti — to je moje močno prepričanje — ka me zdaj na poskradnjoj vori nej zapustila smilenost boža, pa sam se zmiro z Bogom.
(Dale.)
Za Srca Jezušovoga bratovčino: Augusta 15-ga, Septembra 4-ga, ali 6-ga, 8-ga i eden šterikoli den meseca.
Za bratovčino Oltarskoga Svestva: Augusta 15-ga: Septembra 3-ga, 8-ga i eden šterikoli den meseca.
Za bratovčino karmelskoga škasulera: Augusta 15-ga, 16-ga, (dvoji) 27-ga, 31-ga; Septembra 2-ga pa 8-ga.
Za bratovčino živoga rožnoga venca: Augusta 15-ga, 16-ga.
K zadoblenji popolnih odpustkov je potrebno spoved, pre-• čiščavanje opraviti i v namen materecerkve moliti. Navadno se moli 5 očanašov, 5 zdravimarj. Da je k zadoblenji večih popolnih odpiiskov tiidi obiskanje cerkve naprejspisano, (tretjeredniki majo več takših) naj po obhajili z cerkvi idoč se v njo ešče ednok povrnejo i tekrat zmolijo zapovedanih 5 očanašov i 5 zadravimarj. Najbolše je pa več zmoliti, da na den zavolo večih bratovčin več popolnih odpustkov zamore človek dobiti. Edno čislo bi za vse zadostovalo. Ki vsaki den, ali konči 5-krat na tjeden hodi vredno k sv. obhajili, brez spovedi dobi vse popolne odpustke na te dneve spadajoče. (Ac. S. S. XXXIX. 62. 1906. febr. 14.)
Na znanje.
Cena Marijinoga lista je za domače 2 K., za amerikance tri.
List se more naednok naprej dolplačati. Ki je to ne mogoči vči-niti, sme na pol leta 1 korono, ali na edno štrtino leta 50 filerov plačati naprej.
Vsaki naročnik, ki se toga predpisa pri plači drži, dobi k listi brezplačno proti konci leta kalendar leta 1915-ga.
Vsi naročniki so spisani v serafinsko lubezni družbo „i zato se za nje žive i pokojne na leto više tri jezero sveti meš služi". Ta družba je v Linci i oskrblava siromaško, sirotinsko deco.
Za širitele, pisatele i druge podpirače se vsaki mesec zpozosed služi edna sveta meša z vsemi vernimi dušami v vicah vred.
Peneze i vsa pisma naj se pošilajo samo na te naslov:
Klekl Jožef
vpok. plebanoš v Čerensovcih. Cserfold, Žalam.
Naročniki k listi dobijo kalendar Srca Jezu-
šovoga, če list dolplatijo. Kalendarje se bodo koncom meseca septembra začeli razpošilati.
Vsebina.
Velikameša......;...........•	225'
Najponižnejše Srce Jezusovo...........228
Sveta Monika................233
Čiidovitno spreobrnjenje.............235
Tužna Francuska ..............'	238
Zmaga križa . ................238
Pridi v srce moje liibi Jezuš . . :........242
Povrnjeni sin............■...•".	244