Hladnikia 7: 29-31 (1996) 35 perulo-Carpinetum). V podobnih združbah (Asperulo taurinae-Carpinetum, Fraxino-Alne- tum incanae) in v istem višinskem pasu jo je M. WRABER (1965) našel ob Nadiži v Bregin- jskem kotu. Na nekoliko drugačnih rastiščih, že v spodnjem gorskem pasu (600 do 800 m nm. v.), turinska perla uspeva na začetku Stolovega grebena nad Kobaridom. Turinska perla po podatkih iz literature (KRAŠAN 1863: 360, POSPICHAL 1897-99: 696-697, ZIRNICH in MEZZENA 1986: 360) uspeva tudi v okolici Gorice, v Goriških Brdih (Podsabotin, Kojsko) in pri Solkanu (pod vzpetino Katarina - sedaj Kekec) ter pri Vrhpolju v Vipavski dolini. Zaradi Pospichalove opombe, da je ta vrsta pogostejša višje v dolini Soče, bo treba njeni razširjenosti v Posočju še posvetiti pozornost. Literatura BECK, G. 1907: Vegetationsstudien in den Ostalpen. I. Die Verbreitung der mediterranen, illyrischen und mitteleuropäisch-alpinen Flora im Isonzotale. Sitzungber. d. Akad. d. Wiss. Wien Mathem-naturw Kl., Bd. 116: 1-96 (1439-1534), Wien. COHRS, A. 1954: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repertorium (Berlin! 56(2): 97-143. ČERNIC, D., L. POLDINI & T. WRABER 1966: Erborizzazioni nelle Prealpi Giulie del Torre Boll Soc Adriat Sei. Nat. Trieste (Trieste) 54(4): 3-7. KRAŠAN, F. 1863: Beiträge zur Flora der Umgebung von Görz. Österr. Bot. Zeitschr 13(11)- 345-362 13(12): 385-396. KRASAN, F. 1867: Eine Exkursion in die Gebirge von Tolmein und Karfreit. Österr Bot Zeitschr 17- 348- 359. MARTINČIČ, A. 1984: Rubiaceae. V. MARTINČIČ, A„ F. SUSNIK: Mala flora Slovenije, s. 496-504, DZS, Ljubljana. MEZZENA, R. 1986: L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. civ. Stor. nat. Trieste 38(1): 1-519, Trieste. MIKULETIČ, V. 1978: Novo nahajališče turinske perle (Asperula taurina L.). Soški gozdar (Tolmin) 14(1- 2): 40. POSPICHAL, E. 1897-1899: Flora des österreichischen Küstenlandes. I-II, Franz Deuticke, Leipzig-Wien. WRABER, M. 1965: Gozdna vegetacija ob gornji Nadiži z ekološkega, fitocenološkega in ekonomskega vidika. Elaborat. Biološki inštitut SAZU, Ljubljana, 36 s. WRABER, T. 1971: Floristika v Sloveniji v letih 1969 in 1970. Biološki vestnik (Ljubljana) 19: 207-219 Igor DAKSKOBLER 29. Campanula marchesettii Witasek Novo, doslej najbolj severno nahajališče ilirskega endemita New, up to now northernmost locality of the Illyrian endemic 9947/4 (UTM UL99): Slovenija, Srednje Posočje, severni del Sabotina (Nad Dolgim hribam), 400 do 500 m nm. v., apnenec, Genisto sericeae-Seslerietum kalnikensis, Amelanchiero- Ostryetum. Leg. I. DAKSKOBLER, 29. 9. 1994, det. L. POLDINI 27. 3. 1995, ZRC. Doslej znano najbolj severno nahajališče ilirskega progresivnega endemita Campanula marchesettii je bil Čaven na robu Trnovskega gozda (T. WRABER & SKOBERNE 1989: 79). Jeseni 36 Notulae ad floram Sloveniae leta 1994j e prvi avtor (I. DAKSKOBLER) ob popisovanju rastlinstva v severnem delu Sabotina na grebenu nabral zvončico, ki jo je na prvi pogled določil za vrsto Campanula rotundifolia. Naslednjo pomlad (27. 3. 1995) seje o flori in vegetaciji Sabotina v Trstu pogovarjal z drugim avtorjem (L. POLDINIJEM). Ta jeomenjeno zvončico, po primerjavi s herbarijskimi primerki z Nanosa, določil za vrsto Campanula marchesetti. O njenem uspevanju na Sabotinu je dom- neval že prej, saj jo je necvetočo opazil v severnem delu grebena. Pravilnost določitve je kasneje, 26. 3. 1996, v ljubljanskem univerzitetnem herbariju potrdil tudi prof. T. WRABER. Marchesettijevo zvončico smo doslej našli le v severnem oz. severozahodnem delu Sa- botinovega grebena (najjužneje pri koti 516 m nad žel. postajo Šentmaver). Raste v asociaci- jah Genisto sericeae-Seslerietum kalnikensis (vikariantna oblika asociacije Genisto sericeae- Seslerietum juncifoliae) mAmelanchiero-Ostryetum, torej na kamnitih traviščih in v prav tako kamnitih nizkih svetlih gozdičih čmega gabra, malega jesena, puhastega hrasta, trikrpega javorja in lipe. Po Marchesettijevih podatkih (LONA 1952: 139) naj bi vrsta Campanula marchesettii rasla tudi na Sv. Valentinu. Na grebenu Sv. Valentin - Sabotin in okoli glavnega vrha Sabotina je doslej nismo opazili, pač pa je v tem delu pogosta vrsta Campanula justiniana. Literatura LONA, C. 1952: La flora delle Alpi Giulie nell'Orto botanico alpino "Juliana" di Alberto Bois de Chesne. Atti Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste 18: 125-264, Trieste. WRABER, T. & P. SKOBERNE 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave (Ljubljana) 14-15: 1-429. Igor DAKSKOBLER & Livio POLDINI 30. Cortusa matthioli L. Novo nahajališče na območju Porezna (Julijske Alpe) New locality in the area of Mt. Porezen (the Julian Alps) 9749/4 (UTM VM21): Slovenija, zgornja Baška dolina, povirje Batave pod Črnim vrhom, 900 do 1000 m nm. v., koluvij ob žlebovih in gt&pah,Adenostylo glabrae-Cortusetum matthiolii. Det. I. DAKSKOBLER, 2. 6. 1994, avtorjev popis. 9849/2 (UTM VM11): Slovenija, zgornja Baška dolina, Špičnokova grapa, okoli 900 m nm. v., vlažen previs ob manjšem slapu, Adenostylo glabrae-Cortusetum matthiolii. Det. I. DAKSKOBLER, 26. 6. 1994 in 14. 5. 1995, avtorjev popis. Nahajališče Matthiolijeve kortuzovke (rdečih zvončkov) na severnih pobočjih Črnega vrha (1377 m) in Špičnoka (1287 m) - 9849/2 smo podrobneje opisali pred leti (DAKSKOBLER & MAYER 1992). Do takrat smo to vrsto našli v višinskem pasu od okoli 1000 do 1350 m. Pri nadaljnjih raziskavah smo jo opazili tudi nižje, vse do nadmorske višine okoli 900 m. Najnižja nahajališča nad Batavo so že v drugem kvadrantu srednjeevropskega kartiranja flore - 9749/4. Približno v isti nadmorski višini, okoli 900 m, sem kortuzovko našel tudi na prisojni (jugo- zahodni) strani grebena Črni vrh - Špičnok, v Špičnokovi grapi. Ta grapa se nižje, po združitvi