45
NEZNANA  DEŽELA
Jože   U d o v i č
Vrt visoto nad Tnoijeni. Tiha roika se doitilka vej, vSega med pričakujoče rože, pctaplja se v senco, bela od samih dišav.
Od kod so \ se te vonjave? So jih mogoče pnipeljala ognjena jadra iz dežele za morjem?
Je m^ogoče ob teh bregovih pristal zamorec s staro barko, ki ima zapeljivo smehljajočo se nimfo na sprednji strani, in prinesel mamljivo vabilo?
Morda me je zvabilo jutro
v neznano deželo,
skrito tujim očem
za zidom bele svetlobe?
Je to dežela
tisoč in enega jutra,
je to' dežela
tisoč in enega dne?
Iz vinograda sta stopila dva moža in držita na rami velik, višnjev grozd, obešen na upognjenein trsu.
Morje je do obzorja posuto z listi belih vrtnic.
46