PRISPEVKI ZA SLOVENSKI FOTOGRAFSKI LEKSIKON
Mirko Kambie, Ljubljana
V razstavnem katalogu ¡50 let fotografije na Slovenskem, I. del (¡839-1919) sem doda! poglavje Seznam fotografov, ki vsebuje 93 imen s kratkimi biografskimi podatki. Odbral sem predvsem tiste fotografe, katerih dela so bila razstavljena ali posebej omenjena. Za hitro orientacijo na doslej malo znanem ali sploh neznanem področju slovenske fotografije je to zadoščalo. Bilo pa je dovolj gradiva za obširnejšo predstavitev teli avtorjev, skupaj z navedbo virov in literature. Omejitev je narekoval obseg kataloga.
Raziskovanje gradiva za omenjeni katalog me je napeljalo na zamisel o slovenskem fotografskem leksikonu, sprva predvsem v obliki biografij posameznih fotografov, Naš znani Slovenski biografski leksikon, zaključen s 15, zvezkom (1991), je odmeril fotografom le malo pozornosti, delna izjema so zadnji zvezki. Tudi Enciklopedija Slovenije v dosedanjih petih knjigah do fotografov ni bila ravno radodarna
Toda fotografija postaja pod pritiskom svetovnih tendenc z vsakim dnem pomembnejše področje. Rezultati znanstvenih raziskav zbujajo narodne in mednarodne interese, Življenjepisi fotografov so se znašli v slikovitih kontekstih bogato opremljenih monografij, medlem ko so kratki biografski podatki nujno potrebni že zaradi opredeljevanja obširnega fotografskega gradiva. Prvi katalog je nakazal smer tudi naslednjima dvema, ki sta izšla proti koncu leta l<W0:1!. del (1919-1945) in 111. del (1945-1990). ludi tu najdemo osnovne podatke o fotografih tega časa, seveda le v okviru koncepta razstave,
Veliko več problemov povzroča starejše obdobje slovenske fotografije, saj je treba priklicati na dan podatke tako rekoč iz nič, s trdim arhivskim deiom
in s kombinirano metodo raziskovalnega dela.
Avstrijci so že leta 1983 v obširnem katalogu razstave Geschichte der Fotografie in OHerreich (Band II) posvetili posebno pozornost Leksikonu avstrijske fotografije. Ta vsebuje biografske in bibliografske podatke oseh, ki so poklonile svoj večji ali tudi manjši delež avstrijski fotografski kulturi. Ne gre le za imena poklicnih in amaterskih fotografov, temveč tudi za pisce knjig, puhlicistc, fotokemike in tehnike, znanstvenike, umetnike kot pobudnike likovnega razvoja fotografije, proizvajalce in trgovce fotografske opreme, založnike itd,
123
Avtorji avstrijskega leksikona so si izoblikovali osnovne principe m gesla, podobno kot uredniki splošnih biografskih leksikonov, seveda z upoštevanjem speeifike fotografske stroke, zlasti terminologije.
Ta avstrijska prizadevanja so bila že pred letom 1983 vključena v raziskovalni projekt z. naslovom Viri in bibliografija za zgodovino fotografije v Avstriji, ki gaje moralno in finančno podprlo Zvezno ministrstvo za znanost in raziskave.
Za nastajanje leksikona slovenske fotografije bo najbolje, če z lastno vnemo sproti odkrivamo in objavljamo kratke biografije ali delne informacije, sicer se lahko porazgubi marsikaj, kar je bilo odkrito z nemajhnim trudom in zasebnim finansiranjem.
Tu navajam dve pomembni imeni: dr. Rado Frlan in A, Zanki. Prvega sem omenil kot biografski problem v članku Slovenski fotoimpresionizeni (cf. ZUZ, n v, XXV, 1989, pp. 86-87). Drugi pa ostaja kljub zanimivim objavam še vedno biografska uganka. Pri dr. Frlanu se je kombinirana raziskovalna metoda obnesla, saj je dokumentacija trdna. Tu objavljam glavne podatke.
Frlan, dr. Rado (1875-1902)
Zdravnik, fotoamater, verjetno prvi slovenski fotoimpresionist, Rodil se je 27. 4. 1875 v Prcdmostu Št. 2 (Poljane nad Škofjo Loko). Krščen je bil na ime Jakob. Šolal se je v Škofji Loki, nato na gimnaziji v Kranju, od 5. razreda pa na novomeški gimnaziji, kjer je maturiral v jesenskem roku leta 1892/93. Vpisal se je na medicino in 16. 3, 1899 promoviral na univerzi v Gradcu za doktorja splošne medicine. Zaradi šibkega zdravja in močnega prehlada je 5. 8. 1902 umrl v svojem 28. letu. Pokopan je v Poljanah.
Podatke je mogoče preveriti v matičnih knjigah župnije Poljane, na originalni diplomi iz L. 1899, ki jo hranijo sorodniki, in po ustnih podatkih sorodnikov. Podatke o gimnaziji najdemo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota Novo mesto, Frlanove sorodnike sem odkril L 1989, intervjuval pa jih januarja 1990,
Pomembnost Frlanove fotografije je mogoče presoditi na podlagi dveh objav v Planinskem vestniku i/, leta 1901, ki sem ju povzel v članku Slovenski impresionizem (ZUZ, op, cit,, 1989), Hr. Frlan je prešel ž» pred letom 1901 iz neposredne fotografije na zahtevnejšo umetniško fotografijo z gumijevim postopkom in pigmentiranjem, kar je sam skromno poimenoval »študije, poskusi«. Z razstavo v okviru Slovenskega planinskega društva v Ljubljani 1. 1901 je bil deležen odlikovanja in zelo pohvalne kritike, i izrecnim poudarkom, da gre pri fotografiji dr, Frlana za "moderno, kakor je moderen secesionizem«.
Frlanova bogata razstavna zbirka se je povsem porazgubila, Sorodniki hranijo le nekaj običajnih motivov, med katerimi je tudi družinska slika Fr-lanovih skupaj z mladim zdravnikom. Posnetek je verjetno njegovo dcio. Sodeč po kopijah slik s plošč je Frlan uporabljal aparat formata 13 x 18 cm, ki je bil ob koncu stoletja običajen med zahtevnejšimi amaterji.
124
Ohranjen je tudi izvirni portret dr. Friana, izdelan v fotografskem ateljeju Spalke & Kluge v Gradcu, verjetno 1. 1899. Po tej predlogi je naredil leta 1904 Lojze Šubic v ZDA večji portret v olju in ga poslal Frlanovim za spomin v Poljane.
Na srečo sem odkril vsaj en primerek F rl a nove impresionistične fotografije, in sicer po naključju v enem od treh albumov zdravnika dr. Milana Papeža (1873-1948). Albume zdaj hranijo v Mestnem muzeju v Idriji, kjer je dr. Papež deloval med leti 1905 in 1923. bil je agilen amater, vendar le v mejah čiste, realistične fotografije. Precej t eni en motiv predstavlja park z drevjem, vodo in labodi, pod sliko je v albumu s svinčnikom zapisano; (iummidruck, dr. Frlan.
Ker sta bila Papež in Frlan skoraj enake starosti, je mogoče, da sta se poznala že iz študijskih let, saj sta bila oba zdravnika in ljubiteljska fotografa. Verjetno se je dr. Frlan navdušil za umetniško (impresionistično oz. piktona-listično) fotografijo med študijem v Gradcu, kamor so gotovo segli vplivi znane trojice avstrijske fotografske secesije: Ilenneberg~Kulin-Watzek. Biografski podatki čisto pozabljenega dr. Friana so prav gotovo odkritje, ki s: zasluži posebno pozornost, saj gre za razgledanega m ustvarjalnega mladega človeka, ki je na začetku stoletja odprl slovenski fotografiji pot v moderno smer.
A Zanki (? - ?)
A. 7-ankl (izg. Cankl) seje pojavil v slovenski in avstrijski biografski publicistiki kot pisec soiidnih člankov in uporabnih brošuric. Njegova beseda o fotografiji v slovenščini in nemščini je povezovala konec 19, in začetek 20. stoletja.
Zanki je bil v stiku z urednikom Doma in svetu dr. Frančiškom Lampc-tom, Žal nam je zapustil Lampe (e bežno, preskromno, čeprav razveseljivo sporočilo: »A. Zanki je naš rojak, Slovenec.« To je objavil leta 1899, ko je domače fotografe obvestil, da je izšla Zank lova knjižica o svetlomeru.
Zank lova biografija bo še nekaj časa uganka, Njegove objave v tisku so bile doslej deležne kar lepe pozornosti, verjetno manj na Slovenskem kot v tujini. Oglejmo si šjiri Zank love objave,
V Planinskem vestniku leta 1898 (pp. 101 ss. in 117 ss,) je izšel obširen Zank lov članek O fotografiji, v katerem razpravlja avtor o fotografiji najprej načelno, potem preide v zelo nazornih, konkretnih opisih na takratne fotografske aparate in objektive, končno pa tudi na likovno področje. O slovenskih fotografih je Zanki zapisal, da so še premalo organizirani in daje ustanovitev fotografskega odseka pri Slovenskem planinskem društvu vredna pohvale. Hkrati navaja, da imajo drugi narodi že veliko klubov, ki blagodejno vplivajo na razvoj umetniške fotografije. Te lepe umetnosti naj bi se oprijela predvsem slovenska inteligenca. Po njegovem nobena stroka v domači literaturi ni tako zanemarjena kot fotografija. Avtor zatrjuje, da je mogoče umetniška dela ustvarjati tudi v fotografskem mediju.
125
Zanki ocenjuje delovanje poklicnih fotografov in amaterjev, o čemer so radikal ncje razmiiljali čem stoletja pozneje, leta 1923. Zanki piše. da so poklicni fotografi sicer mojstri tehnike, a so vezani na okus publike, naročnikov, ostajajo konservativni in se posmehujejo pojmu fotografska umetnost. Nasprotno pa umetniki slikarji priznavajo, da je tudi fotografija lahko umetnost.
To so bila torej Zanklova izhodišča, namenjena slovenski publiki že leta 1898, skoraj pred sto leti.
Po teh načelnih ugotovit vab Zanki podrobneje opiše fotoaparate, mehov-ke različnih izvedb angleške, francoske in nemške izdelave. Vsak izdelovalec je namreč skušal uveljaviti svoje praktične novosti. Nekatere od teh, npr. izravnavo linij z nagibom sprednje ali zadnje strani mehovke. Zanki tudi natančneje opisuje. Avtor priporoča predvsem aparate in s tem plošče formata 13 x 18 cm, kar zagotavlja neposrednim kopijam zadostno velikost brez po-večcvalnika, Avtor navaja tudi cene aparatov in svoja priporočila ¿a nakup.
Posebna zanimivost je Zanklov opis različnih objektivov. Za portret so uporabljali drugačne leče kot za pokrajino. Razen enojnih, trdnih objektivov so ustvarili optiki tudi komplete leč (tako imenovane objektivne vložke). Takšen komplet je vseboval štiri ali več akromatskih leč, ki jih je fotograf sam odbiral in po lastni presoji kombiniral. Za kombinacijo je bila odločilna motivika (portret, pokrajina) in velikost mehovke (13 x 18 cm oz. manjša ali večja). Leče je vlagal v kovinski (medeninast) obroček. Kot zanimivost naj dodam, da je znana firma Goerz (Berlin. London, New York) še leta 1911 v svojem ceniku priporočala takšen komplet leč za aparate 9 x 12 cm do 18 x 24 cm, z efekti širokokotnega normalnega objektiva in teleobjektiva.
Poleg tega Zanki navaja podatek, ki nam je danes dragocen za Likovno analizo takratne portretne fotografije. Piše namreč, da odlični evropski amaterji, tako na Dunaju kot v Franciji in Angliji, premikajo ostrino iz optičnega v kemično gorišče. Pri tem je šlo za minimalno razliko, le 0,02 optičnega goniča. Prav s tem je bila dosežena rahla neostrina, mehkoba obrisa, ki sliko polepša. »Slika je mehka, nje perspektiva resnična,« pravi Zanki. To pa je odlika portretov v večjem formatu. Popolna ostrina bi bila v takih primerih trda in bi bodla v oči. Takšen mehak portret tudi ne potrebuje retuŠe.
S tem strokovnim člankom nam je A. Zanki posredoval izhodišče za presojo okoliščin, v katerih se je začel porajati slovenski fotografski impresionizem, konkretno tudi piktonalistična dela dr. Rada Frlana, čeprav Zanki ne omenja nobenega imena.
Leta 1900 je naredil A. Zanki slovenski fotografiji pomembno mednarodno uslugo. V ugledni dunajski reviji Wiener freie Photographen Zeitung je objavil z naslovom Prispevek k zgodovini fotografije obširen članek o slovenskem izumitelju Janezu Puharju. Zanki je povzel podatke po člankih dr. A, Müllerja v Argu in po dr. F, Lampetu v Domu m svetu iz leta 1893. Ta objava v ugledni reviji je naletela na širok odmev v nemško govoreči Evropi. (Cf. Mirko Kambič, Janez Puhar (1814-1864), novi prispevki k njegovi biografiji, Kranjski zbornik 1990, Kranj 1990, p. l!7.)
126
Leta 1899 (z datumom J900J je izšla druga izdaja Zanklove brošunce o svetlomerih v znani založbi W. Knapp v Kale a S, O tem deluje sproti poročal slovenskim amaterjem dr. Lampe na ovitku decembrske številke Doma in sveta 1899, t natančno navedbo naslova tega Zanklovega dela, - Žal v obširni arhivski korespondenci dr. Lam peta ni nobene pisemske i/menjave z A. Zan-klom, da bi zvedeli vsaj za njegovo bivališče.
V Avstrijski nacionalni biblioteki na Dunaju sem našel kartotečni list z imenom A. Zanki. Gre ¿a redek izvod brošure Ädress-Buch der Photographen Österreichs„ Nach ämtlichen Quellen zusammengestellt von A. Zanki, Wien 1901. To je imenik poklicnih fotografov /u celotno Avstrijo. Razdeljen je po deželah, mestih in krajih. V njem najdemo imena fotografov na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem in se s tem seznanimo s stanjem v Sloveniji na prehodu stoletja. Zanimiva je npr. primerjava med Ljubljano in Dunajem. Po potresu je imela Ljubljana ob koncu stoletja le 6 ateljejev, Dunaj pa istočasno okrog 250. Tako lahko ocenimo razmerje med številom slik (produkcije) v Ljubljani in na Dunaju.
A. Zanki je torej vTedcn naše pozornosti in vneme za nadaljnje biografske raziskave. Samo ime nehote spominja na firmo A. Zank] & Söhne, Graz, ki je imela podružnico tudi v Ljubljani, v znani sccesijski hiši na Prešernovem trgu. Ustanoviteljica firme je h:la Anna Zank!, noheden od njenih sinov pa ni imel imena z začetnico A. - Verjetno bo treba pričeti z raziskavami na Dunaju.
127