350 Razne vesti.
Razne vesti.
v Ljubljani, meseca novembra 1931.
Kronika društva »Praviiika«. V spomin na pokojnega predsednika dr. D. Majarona je položilo društvo dne 1. novembra 1931 na njegov grob venec z napisom. — Društvu so pristopili naslednji novi člani: dr. š u c Stane, odvetniški kandidat v Šoštanju, dr. V 1 d o e v i č Matija, odvetnik v Dubrovniku, dr. J u r k o v i č Joso, univerzitetni docent v Ljubljani, L a j o v i c Anton, apelacijski sodnik v Ljubljani, dr. V i -s e n j a k Alojz, odvetnik v Ptuju.
Osebne vesti. Za starešino sreskega sodišča v Kranjski gori je postavljen dr. Bregar Stanko. — Postavljeni so: za banskega inšpektorja dr. A n d r e j k a Rudolf, za banskega svetnika dr. M a r a ž Dioniz, za sekretarja v notranjem ministrstvu dr. Šiška Janko, za sreske načelnike dr. Čuš Tina (Krško), žnidaršič Josip (Ljubljana), dr. Ogrin Pran (Kranj), Voušek Fran (Kamnik), dr. Ha-cin Lovro (Dravograd), M a k a r Milan (Maribor, desni breg), za sreska podnačelnika Bavdek Ivan (Kočevje) in dr. Vidic Janko (Logatec); dalje za banskega svetnika pri banski upravi dunavske banovine v Novem Sadu dr. Mlekuž Josip. Postavljena sta: za svetnika pri direkciji pošte in telegrafa v Ljubljani dr. K u r b u s Bogdan, za sekretarja pri upravnem sodišču v Celju dr. L i n i n g e r Ivan. — Imenovana sta za notarja dr. Z e v n i k Anton v Kamniku in K o g e j Jakob v Mariboru. — Odvetniško pisarno so otvorili: dr. Mikuletič Fortunat v Celju, dr. T o m i n š e k Gojmir v Višnji gori, dr. B r e n c e Ljudevit v Ljubljani. Preselila sta se z odvetniško pisarno dr. B r a j š a Stojan v Split in dr. M o j z e r Anton v Ljubljano. — Umrli so odvetniki dr. Slavik Edvard, Kvas Miroslav in dr. Je r al a Fran.
Raizne vesti. 351
Dr. Edvard Slavik (20. XI. 186,5 do 28. X. 19S1). Z dr. Edvardom Slavikom je legel v grob en pravi slovenski pra,vnik, en pravi slovenski advokat.
Moža, ki se je izkazoval s srčno in umstveno kulturo, s plemenitim, trdnim značajem in izredno inteligenco, z ljubeznijo do vsega lepega v prlrodi in umetnosti, do resnice in pravice v zasebnem in javnem življenju, bi šlo opisati v celi njegovi veličini, z vseh strani. A tudi zgolj kot pravnika, je prikazen dr. Edvarda S 1 a v i k a bila takih dimenizij in takega pomena, da bi bilo prav, da drugo pero, sposobnejše in bolj slobodno, očrta njegov lik za glasilo slovenskih pravnikov, — edino, odkar je moral umolkniti naš tržaški »Pravni Vestnik«.
Dr. Edvard Slavik je bil advokat v Trstu. Imel je eno izmed najuglednej.š:h pisarnic, mnogo let v družbi z bivšim svojim šeiom dr. Gustavom Gregorinom, dokler ni le-ta med svetovno vojno, zapustivši Avstrijo, vstopil v Jugosloveneki odbor. Poleg civilne prakse se je rad pečal tudi s kazenskimi stvarmi. Povrh pa je, zvest ponosni tradiciji svojega stanu, delal na vsem obsežnem torišču, ki ga je sposobnim in delavnim našim pravnikom nudilo razvijajoče se javno-kulturno, ekonomsko, socialno življenje našega naroda v onih krajih ob morju, na zapadu in jugu Julijskih Alp do Snežnika. Do onega časa, ko so dogodki, ki so preobrazili politično karto našega kontinenta, dovedli tudi v naši ožji domovini do globokih prememb, je Slavikovo delovanje bUo koncentrirano bolj na Trst, na tako imenovano Tržaško okolico, združeno z mestom v eno občino, in hkrati za časa Avstrije, v eno avtonomno >krono-vino« ter na ostalo ozemlje, ki gravitira proti Trstu. Tu je bil dr. Edvard Slavik, pravi naš tržaški okoličan, čeprav češke rodovine, res doma: v rodni vasi, v velikem obmorskem mestu, v njegovem bližnjem zaledju. Potem so se pa, po vojni, razmere docela premenile. Našemu narodnemu življenju so bili odvzeti pogoji za daljnji avtonomni razvoj. Ko se je spričo tega pojavilo nagonsko stremljenje po samoohrani v sintezi državljanske pokorščine in narodne zvestobe, je dr. Slavik med Slovenci in Hrvati Julijske Krajine zrasel iz svojega ožjega delokroga kakor orjak. Z vsem bogastvom srca in luna, s požrtvovalnostjo in junaštvom se je posvetil še bolj kot kdaj prej službi svojega naroda, da bi ga srčil in krepil, mu svetoval in pomagal.
V praktičnem pravniškem delu je dr. Slavik združeval s solidnim strokovnim znanjem, in to v posebni meri, ono skoraj umetniško intuicijo, s katero se mora odvetnik in kazenski branitelj poglabljati v vsak posamezni primer, iskajoč mu prave rešitve z realizmom in fantazijo, z meto-dičnostjo brez pedajitnosti, zasledujoč svoj cilj vztrajno in hladnokrvno, Lpret;ic in energično. Vsem, ki so mogli opazovati dr. S I a v i k a pri sodnih razpravah, zlasti tudi kot kazenskega branitelja, ostane neizbrisna v spominu sugestivna pojava tega moža: njegovo duhovito lice, ostrih črt, njegov pronicavi, bistri pogled, skoraj še bolj zgovoren kot njegova beseda, ki je bila tako priprosta in tehtna, tako prepričevalna s svojo železno logičnostjo in z neizčrpno, a hkrati svojo jezgrovito argumentacijo. Kako mu je lice kakšenkrat zažarelo v ogorčenju, kakšenkrat še rajši se nasmehnilo v ironiji in sarkazmu, kadar je bilo treba razkrivati laž in zavračati krivico in nasilje! Kako je dr. Slavik sam za sebe preziral frazo, kako jo je znal zdrobiti in razpršiti, če so jo drugi rabili pred njim!
352 Razne vesti.
Da, pravnik-advokat brez madeža, brez bojazni, to je bil dr. Edvard Slavik.
Gotovo je bil pravnik dr. Slavik široki javnosti najbolj znan, kolikor je nastopal kot advokat ali kazenski branitelj na sodišču. Ali prav tudi kot pravnik se je on izkazal pri svojem drugem delu morda še bolj, čeprav manj vidno. Kot odbornik pri raznih zadrugah ia društvih je bU vedno tudi njihov najbolj uvaževani pravni svetovalec. Pri socialnem in političnem snovanju našega življa v onih krajih je njegova pravniška zdrava pamet — ta najznačilnejša odlika njega kot pravnika — pomagala postavljati trdno podlago našemu delu in ga voditi po varnih potih. Pri upravljanju in urejevanju »Edinosti«, v zastopanju naših narodnih pravic in interesov v javnih korporacijah in nasproti oblastvom, povsod, vsekdar, tudi v najtežjih in najnevarnejših momentih, je dr. S 1 a-vik, s taktno umerjenostjo in z možato odločnostjo, ves zavzet za stvar, katero je branil, a tudi poln razumevanja za nasprotnikovo stališče, dajal polno mero svojega znanja in svoje skušenosti, svojega ostroumnega prodiranja v bistvo stvari in čudovito hitrega in sigurnega spoznavanja prave poti, ali vsaj, če ni bilo drugače mogoče, najboljšega izhoda.
Dr. Edvard Slavik ni na žalost imel ambicije, da bi ostali za njim trajni dokazi njegovih visokih pravniških sposobnosti, ki bi bili ohranili njegovo ime poznejšim rodovom. Narobe, rad je ostajal v senci anonimnosti, zadovoljujoč se s tem, da je on dajal inspiracijo, da je on začrtaval koncept, prepuščajoč drugim zadoščenje priznanega avtorstva. Prav radi tega hočem jaz za milega starejšega prijatelja in zvestega tovariša, kot eden onih, ki so imeli srečo z njim v tesnejši zvezi vkupaj delati, tukaj na tem mestu pričati, da je naš narod izgubil v dr. S1 a-v i k u pravnika, ki je bil svetovalec in branitelj ne samo posameznikom, nego tudi narodni skupnosti in ki zasluži, da se mu ime zapiše za vedno med ona, s katerimi se ponaša naše slovensko pravništvo.
Dr. Josip WUfan.
Redna  glavna  skupščina Advokatske komiore  v  Ljubljani.  Dne
24. oktobra 1931. se je vršila redna glavna skupščina Advokatske komore v Ljubljani. Zborovanje je vodil podpredsednik dr. ž i r o v n i k Janko, ki se je po kratkih uvodnih besedah spominjal izza zadnje skupščine preminulih tovarišev, osobito velezaslužnega dolgoletnega predsednika advokatske komore dr. Majarona Danila.
Poročilo o delovanju odbora v poslovnem letu 1930/1931 je podal hkrati z računskim poročilom dr. Lovrenčič Ivan. Iz poročila je bilo razvidno, da je bilo komori v minuli poslovni dobi predloženih v reševanje 1459 zadev. Ta številka dokazuje, da je poslovanje komore v zadnjem času zelo naraslo. Poročevalec je nato ugotovil, da je štela komora 1. julija 1931 točno 250 članov, advokatskih pripravnikov pa 61.
Zunanje poslovanje komore se je osredotočilo v udeležbi na pravniškem kongresu v Bratislavi, na katerem so zastopali komoro trije delegati. Zanimiva je bila tudi ugotovitev živahnega delovanja Saveza advokatskih komor, ki je našlo izraza v številnih resolucijah, ki so bile predložene ministru pravde. Cesto je bila komora pozvana, da poda svoje mišljenje o raznih zakonskih osnutkih. Takim pozivom je komora tem raje ustregla, ker so ti zakonski načrti cesto tudi posegali v interesno sfero advokatskega stanu. Zlasti je komora dosegla remeduro kazenskega sodnega postopka, da so advokatski pripravniki dopuščeni
Raiznc ve«ti. 353
kot namestniki branilcev pred okrajnimi sodišči. V pogledu blagajniškega poslovanja komore je važno dejstvo, da so bile iz podpornega sklada razdeljene podpore revnim vdovam advokatov v skupnem znesku 33,100 Din. Pri določitvi komornega prispevka za leto 1932 je sklenila skupščina, upoštevajoč vladajočo gospodarsko krizo, da se zniža prispevek na Din 300.— za advokate, dočim ostane prispevek za advokatske pripravnike po Din 100.— nespremenjen.
Pri volitvah je bil za predsednika izbran dosedanji podpredsednik dr. Ž i r o v n i k Janko, za podpredsednika dr. Krivic Rudolf, za odbornika na izpra^jeno mesto dr. M u 11 e r Fero. V disciplinski svet, ki ae obnovi vsako leto za šest izžrebanih članov, so bili izvoljeni: dr. Bost j a n č i č Leopold, dr. K a 1 a n Ernest, dr. Lovrenčič Ivan, dr. Tavčar Ivan, dr. Urbane Anton, dr. žužek Bogdan. V komisijo za advokatski izpit je skupščina izvolila: dr. Adlešiča Jura, dr. H a C i na Josipa, dr. K r e j č i j a Viljema, dr. Krivica Rudolfa, dr. S a j o v i C a Josipa ml., dr, S m o 1 et a Albina, dr. š v i g 1 j a Antona in dr. T e k a v č i č a Frana.
Pri slučajnostih se je skupščina bavila z raznimi stanovskimi vprašanji po predlogih članstva. Sklenilo se je tudi, da se ustanovi lastno strokovno glasilo in je bilo naloženo novemu odboru, da to izvede.
Prvi shod pravnikov slovanskih držav \ Bratislavi 1. 1933. Kakor sili dandanašnja potreba vse evropske države, da bi se v interesu gospodarske varnosti in zavarovanja trajnega delovnega in tvornega miru evropskega prebivalstva vzajemno zbliževale in sporazumevale ter s tem pripravljale bodočo novo uravnovešeno evropsko tvorbo, tako je zlasti dolžnost pravnikov sosednih si držav, da začno v lastnem področju polagati temelje pravnim pogojem te bodoče tvorbe. Dolžnost sodelovanja zadeva v prvi vrsti pravnike slovanskih držav brez razlike narodnosti, kajti zanje veljajo za vzajemno sodelovanje še drugi ugodni in uspešni pogoji kakor:
1. Potreba-, da se spoznavajo pravniki med seboj kot svobodni državljani novih slovanskih držav, za katere so povečini že dokončali zakonodajno zedinjevaLno delo.
2. Spomin na doslej mogočno delujoča skupna izročila iz njih kulturne zgodovine.
3. Idejna vez slovanske miselnosti, katero je treba koristno in ustvarjajoče prilagoditi duhu vseobčne kulture in vzajemnemu prijateljskemu sožitju današnjih evropskih državnih tvorb.
4. Bližje jezikovno sorodstvo, ki omogoča hitro izmenjavo znanstvenih nazorov brez znanja tujih jezikov.
Zavest tega skupneg^a znanstvenega sodelovanja se je pojavila na III. shodu češkoslovaških pravnikov v Bratislavi leta 1930., kjer se znanstvenih razprav o pravnih vprašanjih iz češkoslovaškega prava niso udeležili le tovariši slovanskih in drugih evropskih držav, marveč tudi tovariši z daljnega Japonskega ter je bil predložen predlog, da naj se ustvari bolj živahno vzajemno sodelovanje pravnikov slovanskih držav.
To misel so sprejeli soglasno na zasebnem posvetovanju nekateri slovanski udeležniki. ki so sklenili prirediti v slovanskih državah vzajemna znanstvena predavanja in sklicati pravnike slovanskih držav na prvo • javno znanstveno zborovanje.
354 Razne vesti.
Tekom leta 1931 so temu pritrdili uradi, ustanove, korporacije, društva in posamezniki v slovanskih državah in je bil ustanovljen pripravljalni odbor, naveden spodaj.
Pripravljalni odbor je imel svoja posvetovanja v Krakovu, Varšavi,   Sofiji,   Beogradu, Skoplju in Pragi in je sklenil soglasno to-le:
1. Pripravljalni odbor poziva pravnike slovanskih držav na prvo javno znanstveno Zborovanje v Bratislavo jeseni 1933.
2. Ustanavlja tele znanstvene odseke za: I. zasebno pravo, II. trgovsko in menično pravo, III. civilni sodni postopek, IV. kazensko pravo, materialno in postopek, občno in vojaško, V. ustavno in upravno pravo, VI. gospodarska in finančna vprašanja, VII. zgodovino slovanskega prava.
3. Nujno prosi pravniške urade, ustanove, korporacije, društva in posameznike, da bi prispevali uslužno k dostojnemu uresničenju prvega znanstvenega shoda pravnikov slovanskih držav in poslali najpozneje do 31. dec. 1931 pripravljalnemu odboru pi'edloge o vprašanjih za posamezne znanstvene odseke. Izbrana temata bodo dogotovljena pismeno najpozneje do 1. febr. 1933. Spisana dela naj po možnosti ne presegajo treh tiskovnih pol. Dela bodo honorirana.
4. V mesecih marcu in aprilu 1933 bodo priposlana znanstvena dela natisnjena in razposlana za Študij priglašenim udeležnikom in gostom. Pripombe k delom se morejo podajati do 1. sept. 1933. Znanstvena dela in pripombe naj bodo podani v avtorjevem jeziku in priložen jim bodi jedrnat obseg njih bistvene vsebine, ki bo na koncu dela natisnjen v drugih slovanskih jezikih, v francoskem jeziku in poleg tega tudi v jeziku, v katerem se priglasi najmanj ena petina udeležnikov shoda.
5. Udeležnik shoda sme biti vsak absolvirani pravnik, državljan poljski, bolgarski, jugoslovenski in češkoslovaški. Drugi so dobrodošli gostje.
6. Prispevek za shod znaša 25 zlotov, 400 levov, 160 Din ali 100 Kč.
7. Razpravljalni jeziki so jeziki slovanski. O pripustnosti drugega jezika odloča predsednik.
8. Vabila na shod se bodo razpošiljala, ko bodo določena temata shoda in zagotovljeni referenti.
9. Vse dopise je začasno pošiljati na naslov: Dr. Ciril Bafinka. ¦odvetnik in glavni tajnik pripravljalnega odbora v Bratislavi.
V Krakovu dne 26. sept. 1931, v Varšavi dne 27. sept. 1931, v Sofiji dne 3. okt. 1931, v Skoplju dne 5. okt. 1931, v Pragi dne 26. okt. 1931.
Dr. Kazimir Kumaniecky, predsednik; dr. S. S. B o b č e v, I. podpredsednik; dr. Dragoljub Arandjelovič, H. podpredsednik; dr. Jan K a p r a s, m. podpredsednik; dr. Ciril B a f i n k a, glavni tajnik; IV. podpredsedniško mesto nezasedeno: je pridržano državljanom S. S. S. R.
člani odbora: Konrad Berezowski, svetnik najvišjega sodišča v Varšavi, Josef Č a p e k, senatni predsednik v Pragi. dr. Ljuben D a-n a j 1 o v, odvetnik v Sofiji, dr. Rudolf Dominik, univ. profesor v Brnu, dr. Josif Fadenhecht, univ. profesor v Sofiji, dr. Lavoslav Henigsberg, apelacijski sodnik v Zagrebu, N. N. I k o n o m o v. apelacijski sodnik v Sofiji, dr. VAclav J o a c h i m, min. načelnik v Pragi, Dimitr J o s i f č e v, apelacijski sodnik in predsednik Zveze bolgarskih sodnikov v Sofiji, dr, Stanko   Ij a p a j n e,   univ.  profesor v
Raizine vesti. 355
Ljubljani, dr. Konstantin M a č i k, podpredsednik višjega deželnega sodišča v Košicah, Vasil N. M i t a k o v, predsednik kodif. kom. v Sofiji, dr. Antoni Peretiatkowicz, univ. profesor v Poznanju, dr. Ži-vojin Peric, univ. profesor v Beogradu, Stanislav P e s z y n s k i, odvetnik v Varšavi, dr. Ivo P o lite o, predsednik advokatske komore v Zagrebu, dr. Rudolf Rauscher, univ. profesor v Bratislavi, Ivan R u -n e v s k i, predsednik odvetniškega sveta v Sofiji, dr. Kamil Štefko, univ. profesor v Lvovu, dr. Ivo S u b b o t i č, min. načelnik v Beogradu, Leon S u m o r o k, svetnik v Vilnu, dr. Anton Urbane, odvetnik v Ljubljani. (Po praškem Pravniku.)
Glasovi zoper psihoanalizo. Vera v rešilno moč psihoanalize, ki so jo oznanjali Sigmund Freud in njegova šola, pojema. Kakor znano, uči Freud, da psihoanaliza leči nevroze in psihoze. Hipnoze in suge-stivne metode odstranjajo samo pojave navedenih bolezni; jedra bolezni se ne dotikajo. To jedro tvorijo seksualne želje, zastrti goni. Jedro ostane zakrito s plastmi nevrotičnih motenj, a te se pojavljajo telesno (konverzije). Psihoanaliza mora prodirati do najzgodnejše detinske dobe, mora se baviti zlasti s sanjami, mora odkrivati vzroke odrinjenih gonov, mora razlagati včasih nedoumne simbole itd.; ko pa odkrije in razloži paeientu vzroke motnje, postane psiha nezavisna od tajne sile, ki vzdržuje motnje, — in pacient ozdravi. Ni, da bi govorili obširno o pomenu Freudove terapije duševnih bolezni za kazensko pravo. Ako bi obveljala kot pravilna, morala bi se — seveda — tehnika kazenske procedure postaviti na čisto nov temelj, nastopila bi potreba znanstvenega proučevanja značaja poedinih zločincev. Zdi se pa, da so praktični uspehi Freudove šole tako zelo omajani, da navzlic velikemu številu njegovih pristašev med zdravniki in lajiki, navzlic mnogobrojnim psihoanalitičnim klinikam ni več daleč temeljit preobrat v oceni Freudovih znanstvenih metod, čas za nove metode v kazenskem postopku, oprte na Freudovo globočinsko psihoanalizo, še ni prišel in bržčas nikoli ne pride. Prepričevalni dokaz za to vidimo v razkroju njegove šole na precejšnje število drobcev, pa tudi v dejstvu, da ga resna znanost odklanja. Ugledna revija, monakov-ski »SUddeutsche Monatshefte« je izdala v avgustu 1931. posebno številko pod devizo »Gegen Psychoanalyse«. V tej se oglašajo zelo ugledni pisatelji vseskozi zoper Freudove metode. Redakcija sama očita ironično v uvodniku Freudu, da je pobegnil v svojo nevrozo: »Die Wahrheit fllr eine Neurose zu halten«. Prof. Hoche (Breisgau) je napisal razpravo o psihoanalitičnem pokretu v okviru zgodovine duha in trdi, da je celo nedokazano, da bi kdorkoli kadarkoli vsled odrinjenja starih afektov zbolel, a da F r e u d in njegovi privrženci nikjer ne govore o izvirih hib v metodi. Dunajski priv, doc. A 11 e r s, zdravnik, razglablja o predpostavkah psihoanalize v pogledu svetovnega nabiranja in označuje psihoanalizo za spaček (Ausgeburt) materialističnega naturalizma. Prof. FriedlSnder (Freiburg) se izraža porazno o psihoanalitični terapiji: nad trideset let se je bavil ž njo, pa je prišel do spoznanja, da se F r e u d nima svojim prijateljem za nič, tisku za vse zahvaliti. Berlinski zdravnik P 1 a c z e k navaja nevarnosti Freudove terapije, zlasti pri razlaganjih sanj, ki utegnejo pri lastnih »vernikih« dovesti do hudih nesreč. Maylan (Monakovo) pač hvali genialno zamisel Freudovih tez, ali on sodi, da se njegova šola nahaja na razpotju, kajti Freud je delal iz ¦sovraštva, ki ga je izpodbadalo kakor želo v mesu, »alle geistigen Werte
356 Raizinc vesti.
zu unterwilhlen, an deren ihm unerreiclibarer Hohe er als Sehnsuchtiger geblendet litt.« (Avtor menda namigava na dejstvo, da medicinska fakulteta na Dunaju ni nikdar ponudila Freudu, ki je na Dimaju živel in deloval, vseučiliške stolice). Helena Klepetar (Dunaj), ki je bila sama bolnišnična sestra, popisuje način, kako so jo psihoanalitično lečili, in navaja o seksualnih stvareh smešno drastične stvari, ki jih tu niti ne bi mogli ponavljati. Prof. Aschaffenburg (Koln) govori s stališča kriminalne politike. On se sklicuje na to, da so razni svetovni kongresi, veljajoči vprašanju izvrševanja kazni, že pristali na misel, da bi bilo najbolje izrekati kazni na prostosti brez določene dobe. To idejo pisec pozdravlja, ampak samo pogojno, če se po človeški moči sploh d& zanesljivo spoznati bit vsakega poedinega zločinca. Pomoč za rešitev te naloge bi bila dobro došla, pa naj pride od koderkoli. Toda ona nas ne sme voditi v zablode, kakor Freudove metode in zato odklanja njegovo psihoanalizo. — Tehtni glasovi navedenih pisateljev, ki uživajo po večini evropski sloves, bodo našli gotovo pravilnega razumevanja tudi pri pravnikih, ki se bavijo s kriminalno politiko.
Dr. Metod Dolenc. Zasebne tožbe v kazenskih stvareh v Nemčiji — uradno odpravljive.
Zasilni zakon za Nemčijo, ki je bil izdan dne 6. oktobra 1931.. ima v 6. delu zanimivo določbo, da sme sodišče samozasebno tožbo radi žaljenja časti od vložitve tožbe pa do razglasitve sodbe v 2. instanci na ta način odpraviti, da postopek ustavi, češ da je krivda storilca majhna, a posledica dejanja da so neznatne narave, da torej stvar ni vredna nadaljnjega sodnega pregona. Zoper takšen sklep imajo stranke pravico takojšnje pritožbe. Stroške postopka sme sodišče na obe stranki primerno razdeliti. Referent senat, preds. Baumbach (Berlin) je v »Deutsch. Jur. Zeitung«, (1931, str. 1285) to novoto toplo pozdravil, pa vendar izrazil neke pomisleke glede drugih zasebnih pregonljivih deliktov izven žalitev časti. Seveda ni nobene potrebe, da bi se stranke za malenkostne, praktično brezpomembne žalitve tožarile in državi povzročale brezplodno delo in s tem tudi kopo bremen. Ugovarjati pa se dš,, da bi morala država tako določbo seveda najprej sama za uradno pregonljive zločine ustanoviti, ki so včasih baš tako neznatnega pomena, kakor žalitve na časti. Tega pa ne stori, ker vztraja — zase — pri načelu legalitete. Vsekakor pa daje Nemčija z omenjeno določbo sodnikom znova velike pravice in jim na ta način izkazuje veliko zaupanje. Ali se bo ta novota v sodnem kazenskem postopku obnesla, bo pač odvisno od vprašanja, po katerih objektivnih vidikih bo sodišče upoštevalo ali neupoštevalo subjektivno barvane nagibe k tožbam radi žalitve časti. Zdi se nam, da bo treba v tem pogledu najtemeljitejših poizvedb o značaju in položaju obeh strank in da bodo le-te, če naj bo ustavitev res upravičena, zahtevale še več dela, kakor pa izvedba kazenske pravde same. Dr. Metod Dolenc.
Popravki, čitatelji naj izvolijo popraviti naslednji dve napaki v zadnji (9, 10) številki »Slovenskega Pravnika«. Pisec članka na strani
282. »Postopek ob izvajanju § 462 o. d. z____« je dr. Josip Tomšič, ne
Ivan. — Na str. 296., vrsta 11. mora stati namesto »predsednik« pravilno »podpredsednik«.