200
Marijan Tršar
DOVJAK V MESTNI GALERIJI
Ob obsežnem pregledu zadnjih treh let Dovjakovih slikarskih iskanj bom opustil privajeni način v vrednotenju razstavljenih dosežkov. Tokrat ne bom ugotavljal večjega ali manjšega reda v mnoštvu uporabljenih likovnih prvin; tudi ne bom primerjal teh zadnjih dosežkov s širšo domačo likovno zmogljivostjo. Predvsem me bo zanimala narava očitnega slikarjevega koraka naprej in nove možnosti, ki obetajo usmerjati nadaljnje Dovjakovo iskanje.
Kritika in občinstvo sta postali pozorni na slikarjevo delo v času, ko je Dovjak ustvaril vrsto čustveno nabitih, temačnih, rekel bi nekako pesimistično temačnih »postajnih čakalnic«. Ta tematika, ki mu je bila dobro poznana iz vsakdanje izkušnje, je pridobila slikarju dosti občudovavcev in tudi ugodne odmeve kritike. Vendar je slikar strogo avtokritično sodil, da se ob prepričljivi tematski vsebini likovna realizacija ne prebije v prvi plan vizualne senzacije. Zato pomenijo vsa naslednja leta Dovjakovo »študijsko« dobo, pa naj so bila to iskanja »na svojo roko« ali pod vplivom trikota — Čopič — Dovjak — Rijavec ali v šoli Andreja Lotha v Parizu. To obdobje je najbližje iskanjem analitičnega kubizma, secira-nja predmetnih obrisov, prisluškovanja notranjim napetostnim silnicam likov in teles, ki so jih znali kubisti tako prepričljivo izraziti v svojih zenitnih letih. Nedvomno je — razen redkih izjem, če je avtor že po naravi usmerjen v sintezo in analitično abecedo absolvira nekako mimogrede, kar sam v sebi! — analitičen uvod v globlje umevanje izraznih obrisov kot posledic notranje oblikovne strukture najbolj naraven in tudi pedagoško najbolj zanesljiv napotek končnemu cilju naproti. Iz izkušenj vemo, da analiza kubizma ni gojila barvitosti, reči smemo celo, da jo je zanemarjala. Tudi Dovjakova analitična faza se je odrekla njegovi značilni barvni pestrosti. Izživljala se je v skrče-
Dovjak v Mestni galeriji
nih, svetlobno tonskih lestvicah, kjer je le posamezna barva izstopala kot polnokrvno kromatično poživilo. Dovjak je iz svoje nekdanje kromatično simfonične kompozicije zdrknil v tonsko harmoničnost. Jel je opuščati tudi »čustveno zanimive« motive in se izživljal ob predmetih, preprostih stvareh vsakega dne. Skušal jim je domisliti tako nenavaden in izkristaliziran videz, da bi že ta pritegnil gledavčevo zanimanje.
V zadnjih letih se je slikar zlagoma »kopal« iz te »študijske« psihoze, ki je postajala zanj kdaj zaviralni moment, kdaj pa užitek ob že vnaprej znanih rezultatih. Zakaj, kakor je prav uporabiti metode kakšne historične slogovne generacije v študijske namene, pa je narobe postaviti si jih za svoj končni cilj. Pri Dovjaku smo kmalu opazili, da se upirata takemu analitičnemu vkalup-ljanju zlasti njegova prirojena želja za barvitostjo in neposrednost njegovega odzivanja okolici, ki jo živi, ter z njo povezana nagnjenost k tematiki. Po mnogih polovičnih »shizmah« od pravovernega analitičnega kubizma v dneh njegovh zadnjih Separacij, Žagarjev in Transfuzij opazimo slikarjevo vztrajno željo zamenjati seciranje oblik s sintetiziranjem, z domišljanjem novih vezav posameznih delov, celo združevanja priležnih telesnosti ipd. Barvitost dobiva vnovič veljavo v čedalje bolj razživetih likih, saj je prejšnjo iluzijo trodimenzionalnosti zamenjala ploskovna arabesknost. Ta prevzema kdaj vlogo pomenskega lika, ki nam kot na prvi pogled razumljiv znak pripoveduje o avtorjevem svetu, kdaj pa se zadovolji z ornamentalno okrasnostjo, ki polni ter razgibava vse tiste vmesne »praznine«, ki jim je slikar namenil vlogo podčrtavanja osrednje likovne govorice-Uporabil je tapetne vzorce, letrizme in snovne strukture. Predvsem pa je njegova skrb usmerjena v izraznost lika in ritmiko slikarske površine, ki mu pomeni poglavitno načelo komponira-nja celote.
Posebej je treba poudariti, da se tokrat slikar ni oprl na pravoverno kubi-stično sintezo, marveč je bližji sodobnim tokovom ekspresivne figuralike. Zato bomo v njegovem delu zasledili tako ritmizirane obrobe, ki spominjajo na secesijsko organičnost oblik ob začetku našega stoletja, kot na reklamno plakatski živžav in kadrsko ponavljanje, kakor jih terja smer agresivnega
vizualnega komuniciranja. In kot poseben slikarju lasten slogovni vložek —¦ tudi surrealistično »plavanje po zraku«, ki vzlic motivom interierov zanika vsako mi;el na realnost prostorske iluzije v Dovjakovem sedanjem slikarstvu.
Skušajmo na koncu nakazati poti, ki se Dovjaku odpirajo po tej sprostitvi. Predvsem je prešel iz »študija« po določenem vzorcu v študij, sledeč v prvi vrsti svojim nagnjenjem; v takega, ki ne eliminira izrazil, bistvenih slikarjevi ustvarjalni podstati — zlasti ne barvi in tematski vsebini, ki sta bili Dovjaku vselej pri srcu. Prizvok sodobne vizu-alnokomunikativne pestrosti je obet bodočih slikarjevih poti, saj peljejo v obširna, vseh možnosti polna neraziskana
201
202
Jože Šifrer
področja. In kaj nam je še pokazala pričujoča razstava: Dovjak je zlasti v pojmovanju portreta, te danes dokaj zanemarjene zvrsti, nakazal različne možnosti za nove rešitve. Izrazit občutek za psihološko deformacijo izraznega lika, se pravi za deformacijo po vsebini, ga naravnost sili, da tudi v tej smeri preizkusi svoje prirojene sposobnosti. Pa naj bo to v portretu kot ele-
mentu pokrajine ali svobodne kompozicije. Vsekakor pomeni sedanja stopnja Dovjakovih slikarskih realizacij bistven premik od nekdanjih. Ne moremo ji še prisoditi tiste polnokrvnosti in homogenosti, ki jo doseže umetnik v dobi dokončne kristalizacije, pomeni pa obet, da se ji bo v naslednji razvojni stopnji približal.
Marijan Tršar