Književna poročila
premnogih potovanj (preromal je pol Evrope, bil v Aziji in Afriki), pričarati med pripovedovanje sveže, cesto na moč fantastično gledane pokrajinske slike in pestre, pravljično smele podobe nadzemskih in podzemskih krajin in vplesti v sicer premočrtno se razvijajoče zgodbe mnogo iskrene šegavosti in dobrih, mla* dini včasih manj umljivih dovtipov in šaljivih prizorov.
Andersen je napisal svoje pravljice po večini le od kipeče invencije in burne fantazije gnan in je "pogumno puščal v nernar vse pridigarsko moraliziranje in krepostno šolmaštersko' poučevanje, brez katerega si naši slovenski pravljičarji in zgodbarji mladinske povestice sploh misliti ne morejo. Doraščajoči otrok naj si ob čitanju in napetem duhovnem sodoživljanju zgodbe predvsem bistri do* mišljijo in usmerja lastno predstavno iznajdljivost. Pravljica naj mu odgrinja prostran pogled v slutene svetove, ki jih žalibog ni, in obsvetljuje razgled po dogodkih in pojavih, ki so v realnem življenju medlejši, neznatnejši, okornejši. Naučiti ga mora preko klavrnega življenskega vijuganja švigati onstran resnic? nosti, sanjati, graditi (četudi v oblake), tvoriti. Šibarskega zgledovanja in polizanih naukov za škilasto presojanje in pohlevno prenašanje tistega, kar mu daruje sedanjost, nudita otrokom v zadostni meri šola in dom. In življenje samo, če je dovzeten zanj ...
Pričujoča zbirka mojstrovih pravljic (ki seveda niso poslovenjene iz danskega -« izvirnika, a bi bilo umestno, da bi prevajalka povedala, po kateri izdaji jih je ponašila, z^di se, da je prevod iz nemščine), se dostojno čita. Utva piše dokaj gladko tekoč in domače zveneč pravljični slog, ki se izbranim povesticam verno prilega. Tu in tam (pa dosti redko) naletiš na malenkostne nerodnosti v izražanju, na vidnejše prestopke zoper pravopisna pravila drja. Breznika in na okorno zasukane stavke, ki pa v splošnem ne kvarijo ugodnega celotnega vtisa.
Dobro je storila prevajalka, da nam je poskusila krajevno in časovno pri= bližati nekatere metafore. Tudi večino lastnih imen in vsakojake medmete je posrečeno po domače povedala.                                                             Pavel Karlin.
An te Kovač  (Pfificus): Impresije iz jedne  epohe  (kroz zemlje i gradove).
Zagreb, 1923. Komisijonalna naklada Hrvatskog štamparskog zavoda, d. d.
Avtor je prišel z gališkega bojišča v rusko ujetništvo. Tam so srbski častniki prestrezali ujete Avstrijce jugoslovanske narodnosti in jim v sporazumu z rusko vlado dajali na izbero: ali «prostovoljno» v srbski «korpus», ali pa v trdo ujet? ništvo Bog ve kam. Idealisti in tisti, ki so se bali neznanih razmer v korumpirani deželi, so se dali vpisati v srbsko armado «prostovoljcev», drugi pa so večinoma še v Rusiji, če se niso sami rešili.. .
To in pot prostovoljskih čet iz Rusije v Anglijo, na Francosko in v Afriko avtor vedro in temperamentno popisuje.
Posamezni odstavki so, čeprav je knjiga tendenčna, naravnost literarni. Pre* srčno in pretresljivo je pismo na str. 70.
Zanimiva knjiga je poučna in bo zlasti za poznejšega zgodovinarja zelo dragocena.
Jezik ni čist, je časnikarski in ubog. Pa temu se ni čuditi, če vemo, da se ,   avtorjev  psevdonim   glasi   natančno   lepo  po   «domače» —  Pfificus.
Ivan Zortc.
Branimir Čosič: Priče o Boškoviču. Izdanje S. B. Cvijanoviča, Beograd, 1924.
Povestica, obsegajoča 50 strani, ima dva dela: «Magdalena, bestidnica» in «Priča bez naslova«. Ampak ta dva naslova ne povesta nič. Kdo je «bestidnica»? Pa vendar ne tista uboga kabaretna pevka? In zakaj ima drugi del naslov, kakor bi bil posebna povest? Kdo je Boškovič  in kje so povesti c njem?
189
Kronika
Dejanja, nazornega, tvornega, dramatičnega dejanja je v povesti malo; vse je zgolj medlo, nespretno, po nekem staromodnem vzorcu prikrojeno pripove= dovanje, ki pogosto utruja in dolgočasi. — Jezik je ubog, časnikarski, brez živah* nega in poetičnega poleta tudi tam, kjer bi bilo po situaciji to pričakovati.
Ivan lorec.
KRONIKA
Macharjeva šestdesetletnica. Ko je v 80. letih na Češkem nastopil M a s a r y k z realizmom v vedi in politiki, sta se mu pridružila žurnalist H e r b e n in literat M a c h a r, ki je 29. februarja t. 1. praznoval šestdesetletnico svojega rojstva. Machar je bojna natura, ki je šel v podrobnostih predaleč, a v celoti je zadel prav. Podiral je malike, ko je pobijal kraljestvo teme in krivice: človek iskrenosti in resničnosti, krepke individualnosti in čuteče socijalnosti. Slovence so seznanjali z Macharjem zlasti dr. Ant. Dermota, ki je prevedel «Magdaleno» (1903.) in manjše spise v starih «Naših Zapiskih», dalje V. M. Zalar, ki je prevedel «Rim» (1911.), nekaj pesmi v obnovljenih «Naših Zapiskih« in zbornik «Strup iz Judeje» ter dr. J. Glonar, ki je poslovenil izbor življenjepisnih črtic «Konfesije literata». — Macharjev pomen ni samo literaren, ampak tudi političen. Zgodovina Masarvkovega realizma v boju s «staročeštvom» in «mladočeštvom» je ozko združena z njegovim imenom. Ni nastopal na govorniškem odru, ampak s peresom, v Herbenovem «Času», a to z neizprosno odkritostjo in žgočim sar* kazmom. V slovenskem javnem življenju mu nalikujeta Fr. Levstik in Ivan Cankar. V svetovni vojni si je pridobil Machar velike zasluge za svobodo svojega naroda. Češkim čestitkam se ob njegovi šestdesetletnici pridružujejo tudi naše.
Dr. L.
Antonin Sova, tip pesnika. J. S. Machar in Antonin Sova sta poleg Bf ezine glavna predstavljatelja češke literarne generacije devetdesetih let. Vsak posa« meznik izmed te trojice pomenja zase močno individualnost in izrazito pesniško smer, dočim so vsi trije skupno vplivali tudi na razvoj češke kulture na prelomu XIX. in XX. stoletja. Dočim obstoja Macharjev pomen bolj v tem splošnem kulturnem momentu, tiči vpliv Sove in Bfezine predvsem v pesništvu.
Najstarejši med obema, Antonin Sova (rojen 26. februarja 1864.), pomenja neke vrste sintezo ostalih dveh: intelektualnega Machar j a in himni čnega Bfezine. Od obeh pa se razlikuje po bogastvu svojega čuvstva in senzualni čutljivosti. A dočim je Bfezina v svojem pesniškem delu ustvaril cel sistem svojega mističnega nazora, sta Machar in Sova ostala zvesta zemlji in sodobnosti. In v tem oziru sta si Machar in Sova bolj sorodna pojava. Oba sta premislila in preživela vse krize svoje krčevite in kaotične dobe, toda Sova je bil v nasprotju z racijonali* stičnim Macharjem predvsem človek čuvstva, ki je s tega stališča umeval in umetniški potenciral vsakdanjo resnico. Komaj je ostavil realizem svojih pes* niških prvencev, je reduciral realnost na en sam znak, simbol svojih vizij, sanj in sluten j. In tako  je postal poleg Bfezine prvi stvaritelj  češkega simbolizma.
Sova je v svojem jedru vseskozi lirik impresijonističnega značaja. Vse nje* govo pesniško delo, ki je v idejnem oziru precej kaotično, je ena sama lirična pesem intimne glasbe, prekrasnih metafor in tipičnih simbolov. Ta impresijo* nistični lirik je tekom svojega pesniškega in umetniškega razvoja dospel od subjektivne bolezni h kolektivni ljubezni in tako se je našel na povsem drugem polu nego uporni Machar, ki je s svojim geslom «v žolču je moč» izhajal
190