UčiteUstvu in učiteljskim društvom v pre- udarek. (Po shodu zaupnikov narodno-napredne stranke.) (Dalje in konec.) Že davno se je pretresalo to vprašanje že od strani strokovnjakov, pri deželnem odboru in dežtlni zbornici. Govorili in pisali so za ustanovitev takega zavoda tudi na Gorenjskem. To je čisto prav, a Dolenjeem se ga ne sme vzeti, Notranjcem pa ničesar dati, ki so najpotrebnejši pouka in napredka zaradi bede in slabega zemljišča. Učitelji, ki prihajajo na Grm v kmetijski kurz, so opazili to potrebo že davno. Po navadi pride iz vsakega okraja po eden. Mnogo vidijo iu slišijo tukaj praktiškega in teoretiškega, a vsakdo je prepričan, ta ni izvedljivo povsod. Trtoreja, vinarstvo in kletarstvo ni za Gorenjca, niti za večji del NotraDJcev ne. Obče je koristna za vse samo sadjereja, o drugem se v učit. kurzu ne sliši ničesar. 0 živinoreji, umnem obdelovanju zemlje, čebelarstvu pa tudi o mlekarstvu, umnem gospodarstvu, knjigovodstvu i. t. d. ni mogoče v kurzu podučevati zaradi prepičlega časa. Ugibalo se je že, da bi se razdelil pouk po krajevnih razmerah: za Vipavce in Dolenjce vinoreja in sadjarstvo, za druge pa sadjarstvo, živinoreja, čebelarastvo i. t. d. po razmerju časa. Mnogim učiteljem se je zdel ta predlog jako umpsten, a zgoraj je odločila glavna oseba s trditvijo: nUčitelj mora biti sposoben v vsaki stroki. Učitelji se selijo vedno. Kdor pride y vinorodne kraje, mora biti vešč v vinarstvu." To je odločilo; glava je povedala glavno misel kot nedotakljivo, edino pravo in nespremenljivo. Je že tako pri nas v naši Ijubi Avstriji, da imajo usodo, smer, srečo in odločitev v vseh rečeh navadno le taki ljudje, ki o vsej stvari ne razumejo ničesar. Kdo bo neki gledal tako natanko! To je pač vse eno, samo da se pravo pogodi. In taki strokovnjaki gotovo pogodijo povsod pravo, zato pa gre pri nas vse tako rakovo pot, Eazume se, da iraajo taki tudi usodo šolstva v rokah, a da bi ti vprašali učitelje kot strokovnjake o šolstvu za mnenje — tega Bog ne daj! Ravno tako je bila želja učiteljstva glede kurza na Grmu pokopana za večno. Vsi se morajo učiti trtoreje, vinarstva in kletarstva, čeprav ne vidijo v svojem šolskem okraju nikdar trte, še manj grozdja. Bog čuvaj, da bi se ta predmet zamenil s prepotrebnim poukom iz živinoreje in mlekarstva, ki sta danes glavna vira dohodkov našega kmeta. Ali naj ostane res vedno tako? Učiteljstvo mora zopet postaviti to važno vprašanje na dnevni red. Vsa učiteljska društva prosimo, da vzamejo v pretres to vprašanje pri prihodnem društvenem zborovanju. Učiteljski kurz naj se loči v bodoče na vinorodne in sadorodne-živincrejne kraje. Izid sklepa naj se pošlje na deželni šolski svet v daljno razpravo in rešitev. Sedaj prihaja premalo učiteljev v kurz. Letos jih je bilo dvanajst, to se nam zdi premalo za vso deželo. Ali je mogoče, da bi prišli kedaj vsi na vrsto? Sedaj se jemljejo v kurz le samo takšni učitelji, ki imajo doma šolske vrtove; kdor tega nima, ne pride nikdar v tak tečaj. Ali so res samo šolski vrtovi vir pouka iz kmetijstva? Učitelj mora biti zlasti na kmetih mož na svojem mestu, ako hoče dobiti ugled in spoštovanje pri kmetih. Šolski vrtovi so potrebni in tudi koristni zaradi odgoje šolske mladine, a ti dajejo učiteljem premnogo dela in truda, večkrat tudi iveliko nehvaležnosti, zamere in obrekovanja. Ako je šolski vrt majhen, ni vreden imena šolskega vrta. Ta mora imeti drevesa matičnjake za zgled obdelovanja, rezanja, raznovrstnosti sadja in hranitev tega. Na majhnem šolskem vrtu se ne da pokazati vsega zaradi premajhnega prostora. Ako je šolski vrt velik, se ga da lepo urediti, obdelati, nasaditi in obsejati — ali to stane mnogo denarja. Lepota in čednost na šolskem vrtu sta potrebna zaradi zgleda in izpodbude, a to stane veliko, ker plevel sili vedno na površje; okopavati, čistiti, prilivati in obrezavati je treba tudi neprestano, a tudi to stane časa in truda. Kdo pa naj izvršuje vsa ta dela, kdo naj trpi stroške? To pripada navadno šolskemu voditelju, on je vrtnar, šolski vodja, učitelj in še s premnogimi drugimi posli obdan in uprežen mož s premnogimi skrbmi. Ako je šolski vrt velik, bi moral biti v njem ncprestano nastavljen vrtnar, če bi ga hotel urediti in imeti v lepem redu. Veliki, lepi in zgledni šolski vrtovi so drag šport, ki ga navadni učitelj s svojo borno plačo ne more zmagovati. Obeine, oziroma krajni šolski sveti ne dajejo radi podpore za obdelovanje šolskega vrta, ker prepuščajo učitelju užitek, zaradi česar mora ta skrbeti sara za vse. Ako ni vse v redu, ubogi učitelj! Vlečejo ga po zobeh, da mu kmalu mine veselje do vrta in vrtnarstva. Danes so delavci tako dragi, da se nikdar ne izplača s temi obdelovati šolskih vrtov. Učitelj z družino si navadno pomaga sam kakor ve in zna. Da ni vedno in povsod vse v redu, se samo razume; naši šolski vrtovi so v slabem stanju zaradi pomanjkanja delavnih moči, mizerije učiteljeve in pomanjkanja podpor. Ni sramotno delati, marveč častno in celo zdravo je za učitelja imeti po končani šoli nekaj ur opravka na vrta. To tudi vsak rad dela, a vsega sam ne mora zmagovati. treba je plačati delavca, če bi ga bilo mogoče vselej dobiti. Ko je na vrtu največ dela, ne dobiš nobeuega. za noben denar; delaj sam, ali pa se pusti vleči po zobeh! Užitek šolskega vrta s skrbmi, delom in stroški je navadno deficit. Naša slavna vlada daje podpore za šolske vrtove cele vojvodine Kranjske na leto — čujte in strmite! — celih 600 K. Kdor hoče dobiti delež od 50 K, mora vložiti kolkovano prošnjo, rešitev je navadno brezuspešna in ti si vrhu tega še ob krono! Na ta način se podpira šolstvo, napredek in učiteljstvo v borbi za kmetijstvo. Tista slavna vlada, ki ima za vojaštvo denarja dovolj, za učiteljstvo, napredek kmetijstva in kmeta ga nima. Ali naj tudi to ostane vedno tako? — Ako se ne bomo ganili sami, nam ne bodo usiljevali podpor. Naša sveta dolžnost je, da odločno zahtevamo podpore za vzdrževanje vseh šolskih vrtov. Učiteljska društva naj vzamejo v pretres tudi to vprašanje: prošnje za take podpore za vsak šolski vrt brez izjeme naj se vlagajo vsako leto, dokler ne bodo rešene ugodno. Obenem naj se zahteva, da se odpošlje več učiteljev v tečaj za nadaljno izobrazbo s primerno podpovo, da bo mogoče tem izhajati. Nam učiteljem je temeljita strokovna izobrazba iz kmetijstva neobhodno potrebna. Mi smo med narodom; imamo srce in dobro voljo pomagati narodu do boljše blaginje, a če hočemo pomagati, moramo biti sami v posameznih strokah dobro podkovani. S polovičarstvom, ugibanjpm in negotovostjo se samo osmešimo; bolje niž kakor bi s takim postopanjem jemali ugled sebi in stanu. Mi smatramo nadaljno izobraževanje iz raznih strok kmetijstva za nekaj nujno potrebnega. Vsak učitelj bi moral že nastopiti kot novinec dobro podkovan iz teh predmetov. Na učiteljiščih se mora poučevati v bodoče kmetijstvo bolj obširno, natančno in zgledno. Učenci naj vidijo to, kar se teoretiško uče: to ostane, sama teorija pa izpuhti. Za vse to se mora pa imeti učiteljev veščakov, ne pa polovi&arjev, samo teoretikov — če ne že površnežev in nesposobnežev, kakršne je imelo več izmed nas. Tudi v tem oziru so naredili od merodajne strani korake že na ministrstvo — a razume se, da je bila ta lepa, prepotrebna in izvrstna misel odločno odbita. Na ta način ne moremo napredovati, če bi tudi hoteli, dokler imajo odločilno besedo Ijudje, ki ne poslušajo nobenega dobrega in pametnega sveta. Dokler bodo gospodarili starokopitneži in nevedneži, je o pravem napredku iz kmetijstva nemogoče govoriti. Upamo, da se bo tem ljudem izpodbil stolček po občni volilni pravici. Ako ne bodo ljudski zastopniki sami sebi boteli dobro, potem jim tudi tni ne moremo pomagati. Mi moramo odločno zabtevati, naj bodo učitelji kmetijstva na učiteljiščih pravi strokovnjaki; kmetijstvo naj se poučuje obširneje in temeljiteje, ker to zahteva tek 6asa. Učitelj veščak iz tega predmeta bi bil prava dobrota za našega kmeta. Sedaj, ko smo uvrščeni po štatusu, ni med nami več te neprestane, večne selitve. Vsak nese s seboj svojo stalno plačo, kamor gre — prebere si malo ali celo nič. To je za nas in kmetiške razmere jako dobro. Učitelj se udomači v svojem šolskem okrožju; spozna vse razmere in jih lahko uvažuje. Vsak kraj ima svoje lastne razmere in podnebje, po teh se mora učitelj ravnati. Ako je strokovnjak, lahko svetuje, dela in napravi mnogo dobrega. Zato bi bilo prekoristno tudi za nas in našo nadaljno izobrazbo, da bi bila v vsakem delu naše dežele po ena strokovna šola, kamor bi lahko o priliki zahajali, ogledovali napredek, poslušali predavanja in s tem popolnovali svoje izkušnje sebi in našemu kmetijstvu v prid. Isto kakor pri nas bi se moralo zgoditi tudi za druge dežele, kjer bivamo Slovenei. Tudi SpodDJe Štajersko, Goriško in Istra bi morale imeti svoje strokovDe šole, ločene po narodnosti. Učiteljstvo naj to misel dobro pretresa v bodočih učiteljskih skupinab. Sklepi in nasveti naj se odpošljejo naši »Zavezi1* za nadaljno uvaževanje. Ako se mi lotimo takoj tega dela, vendar ta zadeva, če bi tudi šlo prav srečno, ne bo rešena tako hitro. Pri nas se rešujejo vse zadeve v politiki, gospodarstvu in socijalnih zadevah jako počasi. Ako se pomisli namreč, da je bila druga železniška zveza s Trstom na dnevnem redu celih 50 let. je dovolj jasno povedano. DoDra in koristna misel se mora neprestano povdarjati — drugače se prav rada pozabi. Mi moramo le s silo kaj doseči; zgoraj nam vržejo drobtino, samo da mirujemo. Za dobro stvar moramo biti torej jako agilni. Naš kmet je podlaga in temelj državni blaginji, nanj se mora naša država tudi ozirati, če hoče kmetu pomagati — pomagati mu pa drugače ne more kakor s temeljito strokovno izobrazbo, pri tem pride pa v poštev v prvi vrsti učiteljstvo in šola. Rekli smo že, da je do rešitve tega problema še dolga pot, kaj je nam storiti do časa rešitve ? — Mi moramo _ajprej sami pokazati, da imamo res dobro voljo storiti kaj dobrega v tem oziru. Dobri sveti na papirju, prazne besede v družbi in razna posvetovanja o raznih prilikab brez dejanj so podobni megli. Bolje je malo govoriti, pa veliko delati. Tek časa zahteva od nas, da stopimo med narod s pozitivDirn delom, da mu s tem pomagamo, ker le z delom nam je mogoče priboriti si ugled, spoštovanje in boljšo bodočnost. Naš kmet ima na videz mnogo osrečevalcev in prijateljev, ako pa mi te vrste ljudi dolgo in natančneje opazujemo, vidimo takoj, da ti niso njegovi pravi prijatelji, marveč se mu dobrikajo z drugim nameuom — da ga vodijo v politiške boje za nadvlado, ga organizirajo za svoj žep, ga zlorabljajo in slepijo z vero, samo da jim je bolj pokoren in vdan. Mi ne potrebujemo takih prijateljev, pomagati moramo kmetu brez sebičnosti in koristolovstva. Kdor ima srce za narod, rad žrtvuje v priliki zanj kako urico in nekoliko truda, kdor pa tega nima — je kruhoborec in navadeu tlačan. Dokler ne bo rešeno označeno vprašanje zaradi strokovnih šol, ne smemo držati križem rok, marveč delati takoj v tem zmislu naprej. Imamo v vsakem okraju nekaj takih mož, ki so v eni ali drugi stroki veščaki — in ti so naši tovariši in učitelji. Namen učiteljskih društev je, da se učiteljstvo v prijateljskem krogu poteza za koristi svojih stanovskih zadev. izpolnuje in izobražuje s predavanjem svoje okrožje znanosti, da napreduje y strokah, ki so s šolo in učiteljstvom v tesni zvezi. Gotovo je kmetijstvo z učiteljstvom in šolo v tesni zvezi. Ako naprosimo torej te veščake, da bi nam povedali svoje iskuŠDJe, ki bi tudi nam jako koristile, gotovo nam ne bodo odrekli tega. Ne sarao ti, marveč tudi drugi nam bi radovoljno pomagali, če jih prosimo in obvestimo o tem. G. Gombač se je izjavil, da radovoljno stori to, ako ga učiteljstvo povabi pravočasno, da si uredi čas, ker je vedno na potovaDJu. Dolenjcem bi morda ustregel, če ne že g. vodja, ki ima preobilno posla, vsaj g. Rohrman ali g. Lapajne. Na ta način bi dobila učiteljska društva in zborovanja pravi značaj, živahnost in pomen. Ako se bomo začeli v tem oziru živahno gibati, nam gotovo pojdejo na roko tudi višji krogi. Naše prošnje in želje ne bodo glas vpijočega v puščavi, marveč ozirali se bodo nanje. To narn je lahko storiti; to prinese koristi nam in našemu narodu. Taka predavanja niso nova, marveč že uvedena v Krškem okraju. Ti vrli naši tovariši so nam vsem pokazali pot, ki je in mora biti prava. Posnemajmo jih pridno! Nobeno učiteljsko društvo naj nima zborovanja v prihodnosti širom naše domovine, da bi ne imelo poleg stanovskib zadev, pedagoškib - didaktiških, tudi agrarno - socijalnib točk na dnevnem redu. Zanimive razprave naj se pošlje našemu stanovskemu listu »Učiteljskercri Tovarišu", ki jih bo gotovo objavil tudi nani drugim v pretres, pouk in uporabo. Izobrazujmo se sami, potem šele stopimo na delo, ki bo rodilo obilnega blagoslova, če se ga poprimemo z vnemo! Preden končamo to razpravo, preiti moramo zaradi natančnega pojasnila zopet na našo zaraotano politiško polje. Pojasnili smo v ^Učiteljskemu Tovarišu" v članku BMed dvema ognjema", da moramo biti edini, ker sta nas sedaj začela kruto napadati obe naši bojujoči se stranki. Takrat smo izjavili, da bi morali prinesti obe stranki kot uvodnik v svojih glasilih naš odgovor na neosnovan napad v BSloveoskemu Narodu". Tega ni storila liberalna, še manje pa klerikalna stranka. Resuice ne mara slišati ta ne ona. Mnogokrat je pisal BSlovenski Narod", da se naj učiteljstvo priduo drži šole, politiškega boja naj se izogiblje! Ko bo naš Darod dovolj izobražen, bo že sam znal dobiti pravo politiško smer. Boj s klerikalizmom bo že sam dobojeval brez nae. To je treba sedaj pribiti, ker je našlo le deset učiteljev milost v ujegovih očeh, le-ti so bili namreč sotrudniki njegovi, vsi drugi so mu nepotrebni, lahko izbaja brez nas, a škodo trpeli bomo le mi sami, oni pa prav nifi. Vse to moramo vzeti na znanje. Danes smo povedali svoje mnenje in željo, kako bomo delali za narod. če bomo morali zaradi tega še škodo trpeti, govorili bomo o tem pri drugi priliki. To pa povemo odkrito, da nismo kot učitelji in odgojitelji molčali do sedaj klerikalizmu, zaprli smo mu usta tako, da se ne upa z nami v boj — ravno tako ne bomo molčali liberalizmu. Naše delo je delo za Ijudstvo. Iz ljubezni za narod bočemo brezobzirno govoriti vedno le golo resnieo, ki se opira na gola dejstva. Do danes nas ni mogel obglaviti klerikalizem in upamo, da nas tudi v bodoče ne bo, ravno tako nas ne bo liberalizem. Mi smo učitelji, dolžuost naša ,je, govoriti vedno in povsod golo resnieo. če se zmotimo nebote radi popravimo, kar pa pride iz našega prepričanja, pri tem ostanemo, če nas ima potem kdo rad ali pa ne. Mi živimo v veliki bedi, a r»jši poginemo, kakor bi šli iz tira prepričanja. Kolo časa se hitro suče. Kdor je danes mogočen, je lahko jutri neznatna oseba. Bliža se druga politiška doba — doba splošne volilne pravice. Učiteljstvo v splošnosti ne bi prišlo niti v poštev, ali mi postanemo s svojo organizacijo, s svojim delom in z agitacijo lahko velevažen faktor. 0 bodočnosti ne moremo še danes govoriti, ta pride o priliki na vrsto. Naša sveta dolžnost je pa, da se pripravljamo. Delo za Ijudstvo naj nas druži, krepi in enači! Kdor neumorno dela za narod, tega narod ne more zavreči, če ima tudi brezštevilno obrekovalcev. Učiteljstfo naj toraj zaupa v svojo lastno roo6, v* organizacijo in delo — vse naj se pa naslanja na ljubezen do človeštva!