KARLO RUPEL
violinista — violinist
Programme — Spored:
Tartini:	Sonata	(II	trillo	del	diavolo)
Larghetto — Allegro energico Grave — Allegro assai
Bach:
Fuga
Debussy:	Sonata
Allegro vivo Finale
— Intermedio •
Dvorak:	Danza slava. — Slovanski ples
Adamič:	Andantino
Paganini: Capriccio XIII, XX.
Paganini: Sonatina
Bazzini:	La rida dei folletti.
Vrvež škratov
&
Al pianoforte — Pri klavirju: ZORA ZARNIKOVA
MARTEDI, 2 DECEMBRE 1941-XX TOREK, 2. DECEMBRA 1941-XX GRANDE SALA DELL ’ ALBERGO UNION VELIKA UNIONSKA DVORANA INIZIO ALLE ORE 18.30 ZAČETEK OB 18.30
Pianoforte:	Y	BLÜTHNER
Klavir:	)
LJUBLJANA
II programma:
II programma si divide in due parti diverse l’una dall’altra per stile e contenuto: la prima comprende tre opere di epoche diverse; la seconda, tutta una serie di attraenti pezzi di carattere lirico e virtuosistico.
Esso si apre con la sonata in Sol minore di Tartini, nella quäle ricorre il tema del „trillo“: quello stesso ehe i contemporanei del grande compositore, ammirati della sua arte dissero gli fosse stato suggerito dal de-monio. La composizione concisa e chiara, oltre i trilli, e ricca come tutti sanno, di una sor-prendente e convincente drammaticita resa magistralmente anche dal punto di vista ar-monico e melodico.
Altro numero della prima parte e la prima sonata per violino di Bach, pietra di paragone della virtuositä violinistka Lo stile polifonico supera in essa le capacita espressive degli stru-menti ad arco dei quali trae spunti ed effetti corali
In ben altra atmosfera si muove la sonata di Debussy, dove la tendenza neoclassica del-1’autore comincia ad apparire; Si concretera compiutamente nelle successive sonate per stru-menti diversi Questa composizione dimostra il polito nitore dello stile di questo grande e contiene molti interessanti spunti melodici tratti dal folclore francese e dalle melodie orientali.
La seconda parte del programma e’carat-terizzata dalla „Danza Slava“ di Dvorak, il va-go „andantino“ di Adamič, „Caprici“ di Paganini e del medesimo autore, la vivace „Sonatina“.
Inf ine la „Ridda dei Folletti“ di Bazzini, composizione vivace ricca di spunti melodici.
K sporedu:
Program violinskega koncerta obsega dva dela, ki sta med seboj slogovno in vsebinsko izrazito ločena. V prvem troje monumentalnih del iz treh dob, v drugem vrsta prikupnih, manjših skladb liričnega ali virtuoznega značaja.
Na prvem mestu slovita Tartinijeva sonata v g-molu, koje trilčkovo temo je po mnenju začudenih sodobnikov prišepetoval sam vrag skladatelju. Dejansko je skladba jasno, konciz-no zgrajena in nudi mnogo zanimivosti ne samo v trilčku samem, ki je res rabljen skoraj do pretiravanja, nego tudi v harmonskem in melodičnem pogledu, zlasti pa v svoji presenetljivi, a prepričljivi dramatičnosti. Bachova prva violinska sonata je pravi preskusni kamen violinske virtuoznosti: v njej so natrpane tež-koče obremenjenega polifonnega sloga, ki skoraj prekorači izrazne zmožnosti posameznega godala, kateremu zaupa naravnost zborovske, odnosno akordične učinke, ki so ponekod tvegani. Zlasti stroga in neizprosno dosledno zgrajena fuga vsebuje tehnične brezobzirnosti, katerih omiljenje je glavni del truda, potrebnega za temeljito obvladanje tudi vsebinsko zelo zahtevne skladbe. — V čisto drugem ozračju se giblje Debussyjeva Sonata, čeprav je skladatelj ravno v dobi njenega nastanka (poletje 1925.) nagibal k oživitvi staroklasič-nih form. Takrat je Debussy želel dokončati svoj drugi godalni kvartet (ki je ostal nedokončan), vendar se je odvrnil od njega in se hotel posvetiti docela čisti, klasični glasbi. To
neoklasično stremljenje je našlo odraz v načrtu šestero sonat za različne instrumente; od teh jih je dovršil le troje: prvo za violončelo in klavir, drugo za flauto, violo in harfo ter tretjo za violino in klavir Na rokopisu zadnje je zapisal opombo: „četrta bo za oboo, rog in clavičembal“. Smrt mu je iztrgala pero iz rok pred dovršitvijo načrta, s katerim je hotel upravičiti svoj vzdevek „Claude de France". Sonato je skladatelj izvajal sam v prvič ob sodelovanju violinista Gastona Pouletja, 5. maja 1917. leta v Parizu Skladba očituje lahkotnost njegovega sloga zadnjih let, vsebuje pa tudi mnogo zanimivih melodičnih potez, posnetih iz francoske folklore in orientalskih napevov V dragi polovici sporeda srečamo priljubljeni Dvorakov Slovanski ples v e-molu, ljubki Adamičev „Andantino“, katerega je koncertant priredil za gosli in klavir, dvoje virtuoznih Paganinijevih „Kapric“ ter istega skladatelja živahno „Sonatino“ in za zaključek zavzetni Bazzinijev „Ples škratov“, živa virtuozna skladba, porojena iz duha instrumenta in hvaležna v učinkovitosti.
L M. Š.