302
Razstava v Plovdivu.
II.
Zadnjikrat smo obljubili, da danes spregovorimo nekaj besed o Plovdivu samem, še le potem bodemo govorili o razstavi sami. Plovdiv je drugo mesto, rekli bi drugo stolno mesto Bolgarije. Dokler Bolgari niso bili zjedinjeni, je Plovdiv bil glavno mesto Vzhodne Rumelije.
Lepa je že lega tega mesta. Sredi trakiške ravnine na desnem bregu Marice so skale in na teh skalah stoji mesto. Ne da se povedati, kako je lep pogled na mesto. Svetlosive skale nad zeleno planjavo, gori pa bele hišice, v katerih oknih se lesketajo solnčni žarki. Najširši in najvišji hrib mesta je pa Džambaz-Tepe v sredi. Severni breg tega hriba je do vrha pokrit s hišami, južni del je pa jako strmen in na vrhu strmine stoji pa lepo poslopje, s katerega je krasen pogled na Rodopske gore. Sploh se ob horicontu iz Plovdiva na vse strani vidi visoko gorovje.
Hiše so pisano pleskane in največ pa lesene, toda jako lepe in snažne. Na Džambaz-Tepe, kjer prebivajo bogatini, so hiše podobne italijanskim vilam. Kaj prijeten je paulijanski del mesta, kjer bivajo katoliški Bolgari. Tu so po ulicah lepi drevoredi. Najbolj živahen je severn del mesta, kjer je lep mesten park, kjer je poprej bilo turško pokopališče, nekaj novih šolskih poslopij in vladna palača. Poslednja je brez vsake prave oblike in gotovo bi nikdo ne mogel povedati, v kakem slogu da je zidana. V tem poslopji so stanovali poprej turški guvernerji in nekaj časa pa guverner vzhodno rumelijske avtonomne pokrajine. Na drugi strani Marice je revno predmestje Rilska. Kaj lepe hiše so pa na jugozapadni strani od kolodvora.
Starih znamenitih poslopij Plovdiv nima veliko. Omeniti sta le dve večji mozeji, grška in nekaj bolgarskih cerkva. Lepo je pa nedavno zidana bolgarska velika cerkev svetega Cirila in Metoda ob Marici.
Lep pogled je s Sahat-Tepe najljubšega sprehajališča plovdivskih prebivalcev ob hladnih poletnih zlasti nedelskih večerih. Najboljši razgled je z urnega stolpa, od tam si lahko ogledaš vse mesto, zeleno planjavo brez gozdov z vasmi noter do Rodopskih in Balkanskih gor. Od tod se vidi polovica nekdanje Vzhodne Rumelije.
Plovdivsko prebivalstvo je jako mešano, kakor sploh prebivalstvo izhodnih mest. Večina prebivalcev so Bolgari, potem je pa mnogo Turkov, Grkov, nekaj španjskih žido^ Armencev, ciganov in tujcev raznih narodnostij. Po ulicah se sliši največ govoriti bolgarščina, potem pa turščina in neka spakedrana nova grščina, ki bi se dala primerjati ljubljanski nemščini. Plovdivski meščanje so jako prijazni ljudje in se precej spominjajo na prebivalstvo manjših italijanskih in grških mest.
Kakor sploh Bolgarija^ je tudi Plovdiv v nekem preporodnem stanji. Tu se meša staro in novo. Stara poslopja, poleg novih palač. Tukaj te kaj spominja na davno preteklost, tam te pa zopet druga stvar spominja na napredek sedanjega veka. Deroča reka Marica te spominja žalostne bolgarske zgodovine. Kar je nam Slovencem Sava, to je Bolgarom Marica. Opevajo jo v raznih narodnih in umetnih pesmih. In tu na bregovih te pomenljive reke je bolgarski narod razstavil plodove svojega dela in uma, v razstavi, o kateri hočemo spregovoriti več drugi pot.
Obrtnija.