_m KRONIKA 2000 izvirno znanstveno delo UDK 39:796.92(497.12 Snežnik) prejeto: 13. 3. 2000 Svetozar Guček ekonomist v pokoju SI-1231 Ljubljana-Črnuče, Mlinska pot 29 Snežniško smučanje prednjači v začetkih sodobnega smučanja v Srednji Evropi IZVLEČEK Odsluženi vojaki iz avstroogrsl 2000 prevzel za svojim predhodnikom Bodensteinom. Tako navaja Hace svoje mnenje o začetku so- dobnega smučanja na tem področju že konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 19. sto- letja. Te in podobne Hacetove trditve moramo ob- ravnavati precej previdno. Tako tudi to, da so hodili gojenci te šole tedensko s krplji in smučmi v Leskovo dolino krmit divjad, predvsem jelene. Po natančnem Schollmayerjevem opisu so okoliški kmetje v letih 1848-1865 v snežniških gozdovih skoraj povsem iztrebili jelenjad in je bilo v sedem- desetih letih zaslediti namesto tropov le še redke posamezne živali. Oboro za jelene so leta 1899 ob- novili in je ostala do leta 1907. Imenovali so jo Zve- rinjak. To ime za ta predel se je obdržalo do danes. Ker je bil Schollmayer izredno natančen in strokoven opisovalec, imajo njegove trditve in delo ob uvajanju smučanja v tem predelu zgodovinsko trdnost, saj npr. izrecno navaja, da so bili okoli leta 1891 v Avstriji nekateri lastniki veleposestev opremili vse svoje, v gozdovih zaposleno osebje, s smučmi in so rezultati razveseljivi. Hace je bil pi- satelj in moramo njegove trditve sprejeti z rezervo. So pa vsekakor zanimive. Naslovna stran priročnika Na smučkah (1893). Poleg praktičnega in uspešnega dela pri uvajanju smuči je nedvomno tudi velika zasluga SchoUmayerja tudi njegov prispevek k literaturi o smučanju. Leta 1893 je napisal in pri založbi Joh. Leonsen v Celovcu izdal 85 strani obsegajoče knjigo; imenuje jo priročnik "Auf Schneeschuhen" s podnaslovom "Ein Handbuch für Forstleute, Jäger und Touristen" (Na smučeh - Priročnik za gozdarje, lovce in turiste) z enajstimi lesorezi, vtisnjenimi med besedilom, prikazujejo predvsem smučarsko opremo. Pisec je bil že takrat daljno- viden in je predvideval smuči ne le kot pripo- moček za poklicno delo v gozdarstvu, ampak tudi že za uporabo v športu. Zakaj in kako tudi to? Iz Schollmayerjevega dnevnika, ki ga je pisal vsak dan od prihoda na grad Snežnik leta 1884 do leta 1930, ko je bil že 11 let upokojen in ga je vzorno prepisala njegova hčerka Margareta pred leti, izvemo marsikaj o zelo razgibanem življenju na gradu Snežnik. Družina Schönburg Walden- burg je bivala v zimskem času, nekako od sep- tembra, oktobra do maja, junija, vsako leto v Nem- čiji (Hermsdorf), v poletni sezoni pa na gradu. Tam so sprejemali številne goste na krajše in daljše obiske in celo na dopuste, prirejali so lov, gle- dališke predstave in plese, celo ognjemete, prazno- vali s povabljenimi gosti rojstne dneve, se podajali na izlete v gozdarske kolonije tega veleposestva in celo na Snežnik (1769 m), pogosti so bili obiski na "kavo" k SchoUmayerju ali v kolonije v popol- danskem času itd. Dostikrat je bilo na Mašun, kjer je prebival Schollmayer do oktobra 1902, povab- ljeno tudi uradništvo gradu, enkrat omenja celo kar 50 prebivalcev bližnjega Loža. Z gozdarskimi kolonijami in gospodarskimi poslopji so morali vzdrževati stalne poslovne zveze vse leto. Kot ve- lik ljubitelj narave je Schollmayer zanesljivo na- vdušil prebivalce gradu in grajske uradnike ter goste za izlete do kolonij v poletnem času. Kaj pa pozimi? Povsem logično lahko sklepamo, da niso v zimskem času ostale te gozdarske kolonije osam- ljene, dostop do njih pa je bil zaradi obilnega sne- ga in kljub 15 gozdnim cestam zelo otežkočen včasih celo nekaj časa nemogoč. Kaj boljšega za premagovanje teh ovir in lažji dostop kakor smuči! Poleg službenih obiskov še šport na smučeh, torej kolikor toliko nepretrgano komuniciranje z gra- dom za vse potrebe. Schollmayerjeva knjiga je plod navdušenja, da je končno našel v smučeh rešitev za težave goz- darske službe v zimskem času. Vzor so mu bili, razumljivo, Norvežani, kar večkrat citira v njej Nansena. Knjigo je posvetil "s hvaležnostjo" svoji dragi materi v spomin na zimske mesece leta 1891. Poleg uvoda je v knjigi šest poglavij. V njih zajema razvoj krpelj in smuči. Oba predmeta opiše še posebej, nato tehniko smučanja, smučanje kot šport, v službi lovstva in vojaštva. Iz besedila je razvidno, da mu je bila znana tuja literatura, ki jo tudi citira (škof Olaus Magnus - 1555, dr. F. Nan- sen, Andreas Scheliessnig (Železnik?), gozdar iz 68 2 KRONIKA 2000 SVETOZAR GUČEK: SNEŽNIŠKO SMUČANJE PREDNJAČI V ZAČETKIH SODOBNEGA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI, 65-70 Avstrije, itd.). Veliko je podrobnosti v opisu opreme, v skicah pa je zaslediti kar norveško opremo, ne le smuči, ampak tudi streme in obu- tev. Knjiga je pravi priročnik ali učbenik za tehniko smučanja, obenem pa izraža neprikrito željo in tendenco pisatelja, da bi navdušil ljudi za zimsko naravo in posebej še za smučanje. Vabi prebivalce mest v naravo in na smučanje, prika- zuje njegovo veliko prednost v poklicu in posebej v vojnah. Posnema Nansena, saj tudi on navaja dogodke iz bitke pri Oslu marca leta 1200, opiše Laponca, ki je kot smučar z zvijačo zvabil veliko sovražno enoto Rusov v prepad, poudarja, kako bi se Napoleon izognil katastrofi v Rusiji, če bi imel močne enote smučarjev. Od tehnike smučanja opisuje Schollmayer le hojo po ravnem in v breg, vožnjo naravnost na- vzdol ter zaviranje in skoke, pogrešamo pa na- vodila za zavijanje (vijuganje). Sodim, da izvira ta pomanjkljivost iz prakse, saj v gozdnem terenu, kjer so se gibali gozdarji in lovci, ni bilo kaj prida možno ali je bilo celo nemogoče vijugati. Grajski smučarji pa so se verjatno bolj sprehajali po rav- nem in se spuščali za zabavo in šport po bolj položnih, blagih in neporaslih nagibih, torej lažjih in nezahtevnih terenih. Lahko pomislimo tudi na to, da je imel Schollmayer kot osnovo za pisanje kakšen starejši norveški vir, v katerem ni bilo vijuganja na smučeh. Norvežani so začeli z viju- ganjem razmeroma pozno, glede na uporabo smuči, šele koncem 18. ali v začetku 19. stoletja (njihov telemark in kristijanija). Tu moram omeniti izreden prispevek Slovenije v svetovno zgodovino smučanja, žal do danes neopazen in prav nič po- pulariziran kot tak, tako doma kaj šele v ino- zemstvu. Naši Bločani so poznali to vrsto smu- čanja t.j. vijuganje ob spustu navzdol po bregu že dosti prej, nekaj stoletij! Saj že Valvasor navaja in celo točno opisuje v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske, tiskanem leta 1689, kako bloški smučar spretno kakor kača vijuga med vsemi ovirami, ki mu stoje nasproti! Ob upoštevanju zakonitosti zgodovine in njenih raziskav, da se kmečki človek, konservativen kot je, privadi novosti in jo osvoji zelo počasi, v obdobju več stoletij, lahko mirno trdimo, da so znali Bločani vijugati na smučeh najmanj kakšno stoletje ali več pred sedemnajstim, ko so spretnost takrat že popolnoma obvladali in se previjali v dolino levo in desno izmenično! Zagotovo je Schollmayer napisal svoj priročnik tudi ob upoštevanju svojih lastnih izkušenj; ni izključno povzemal dosežkov tujih avtorjev, torej je moral tedaj, leta 1893 ob izidu knjige, že kar dobro smučati. V knjigi večkrat ponavlja velike koristi smučanja na vseh področjih in obenem svoje globoko prepričanje, da ima smučanje še veliko bodočnost. Ni se zmotil! Slog njegovega pisanja je veder in uporablja tudi prispodobe. Ta priročnik verjetno ni osam- ljeno SchoUmayerjevo delo o smučanju. Predvi- devam, da bi se našlo še kaj v njegovih člankih in prispevkih ali razpravah v strokovni gozdarski literaturi in revijah, kamor je veliko pisal. V opombah pod črto navaja dr. Janez Sumrada nekaj Schollmayerjevih prispevkov: Schnee- schuhen in der forstlichen Praxis (Snežke v goz- darski praksi), Österreichsches- Forst-Zeitung 11/ 1893 št. 15, polemični članek v zvezi z nemško smučarsko terminologijo - Weidmannsheil 12. let- nik št. 7. V priorčniku na str. 77 opozarja tudi na polemiko okoli smučanja, ki je bila leta 1892 v Weidmannsheilu in v berlinski reviji. Poleg tega, kar navajamo tudi v ohranjenem in še neob- delanem arhivu gradu Snežnik in Koča vas. Tu bi našli verjetno tudi točen datum ustanovitve smu- čarskega kluba "Heilo", za katerega zaenkrat skle- pamo, da bi znal biti tam okoli leta 1892. Zal pa je izredno bogata knjižnica Schollmayerja doživela žalostno usodo leta 1945. To izredno bogato zbirko knjig, med njimi splošnih in predvsem strokovnih, so odpeljali s števlnimi kamioni v reciklažo v Pa- pirnico Vevče. Zato tudi nimamo v Sloveniji niti enega originalnega primerka Schollmayerjevega priročnika o smučanju, ki je bil zanesljivo vsaj v enem primerku, če ne celo v večih, v knjižnici na gradu Snežnik. Zanimivo je tudi, da je na srečo ohranjen dnevnik tega zaslužnega moža, ki ga je pisal od prihoda na grad Snežnik leta 1884 do svoje smrti 1930. Pisal ga je vsak dan; manjkajo pa prav zapiski iz let nastajanja smučanja na gradu Snežnik! Kakšna usoda in nepopravljiva izguba za našo smučarsko zgodovino. Pri ocenjevanju časa, v katerem se pojavlja smu- čanje pri nas, preseneča izredno zgodnja izdaja pri- ročnika Auf Schneeschuhen, saj kar za tri leta pre- hiteva znamenitega in priznanega pionirja smuča- nja v Avstriji, Mathiasa Zdraskega (1856-1940). Schollmayerjev prispevek o praktični uvedbi sodobnega smučanja tako v poklic gozdarja in lovca kakor tudi v šport, ter poleg tega še v smu- čarski literaturi v Sloveniji, tu je nedvomno pionir, je izredno pomemben in velik, vreden največje pozornosti, upoštevanja in priznanja. LITERATURA Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre des Herzog- thums Grain - Slava Vovjodine Kranjske, Lju- bljana-Nürnberg 1689. Etbin Henrik SchoUmayer, Auf Schneeschuhen. Ein Handbuch für Forstleute, Jäger und Tou- risten, Klagenfurt 1893. Boris Orel, Bloške smuči, SAZU, Ljubljana 1964. Dr. Janez Sumrada, Prispevek k zgodovini za- 69 12 KRONIKA š SVETOZAR GUČEK: SNEŽNIŠKO SMUČANJE PREDNJAČI V ZAČETKIH SODOBNEGA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI. 65-70 2000 četkov sodobnega smučanja na Slovenskem. Zbornik 1. Mednarodnega simpozija Bloško smu- čanje - dediščina in izziv, grad Snežnik, Cerknica 28. in 29. 9. 1989. Svetozar Guček, Prvi smučarski priročnik, časopis Delo, 1995, članek. Svetozar Guček, Slovenija, zibelka smučanja v Srednji Evropi, Kmečki glas, Ljubljana 1989, knjiga. Heinrich von Schollmayer Lichtenberg: Snežnik in schönburski vladarji. Zgodovina gospostva Snež- nik na Kranjskem, Hallerstein (Koča vas) 1923. Prevod Jože Sterle. Izdalo in založilo ob podpori sponzorjev Gozdno gospodarstvo Postojna, 1998. Aleš Guček, Po smučinah od pradavnine - Smu- čanje, Magnolija, Ljubljana, 1998. Telesna kultura 1988, članek Svetozarja Gučka o začetkih smučanja v Švici. Skijournal, 1988 (švicarska revija) Sport, Zürich, 1988, revija. Svetozar Guček, Dve stoletnici v slovenskem smu- čanju. Šport II, 1993. ZUSAMMENFASSUNG Das Schneeschuhlaufen auf Schneeberg und seine Vorreiterrolle im modernen Skisport in Mitteleuropa Chronisten und Verfasser der Geschichte des Skisports können nicht umhin und werden es auch in Zukunft nicht können, zwei Ereignisse unerwähnt zu lassen, und zwar: 1. Das uralte, oder um mit den Worten von Rudolf Badjura zu sprechen, das altertümliche Ski- fahren auf der Hochebene Bloke, dessen Anfänge in das 7. Jahrhundert zurückreichen; 2. Das Skifahren (Schneeschuhlaufen) auf Schneeberg (Snežnik) gehört zu den ersten, wenn nicht gar überhaupt zum ersten Fahren auf Skiern in Mitteleuropa (1891). Während die erste Phase des Skifahrens bereits in mehreren Aufsätzen beschrieben wurde, erst- mals 1689 in der Ehre des Hertzogthums Krain von Valvasor sowie in zwei Büchern in den Jahren 1864 und 1989, wird im vorliegenden Beitrag auf die zweite Phase des Skifahrens näher eingegangen. Dabei stützt sich der Autor vor allem auf das auf einem internationalen Symposium 1989 auf Schloß Schneeberg gehaltene Referat von Dr. Janez Šum- rada und natürlich auf Berichte des Pioniers des Skilaufens auf Schloß Schneeberg bei Laas (Lož), Etbin Heinrich Schollmayer. Der vielseitige Mann war ein großer Forstexperte und befaßte sich angesichts der schneereichen und langen Winter- perioden mit dem Gedanken, wie man die Schwierigkeiten der Winterzeit beseitigen und die Arbeit und Bewegung des Menschen erleichtern könnte. Die Versorgung und Besichtigung einiger Forstreviere und zweier Gebäude der Schneeberger Herrschaft stellte neben dem Jagdschutz eine große und schwer zu erfüllende Aufgabe dar. Nachdem Schollmayer das ins Deutsche übersetzte und 1891 gedruckte Buch von F. Nansen über die Durch- querung von Grönland auf Schneeschuhen gelesen hatte, beschaffte er sich sofort solches Gerät und "brachte dem Personal das Schneeschuhlaufen bei, damit es dem Jagdschutze und der Jagdausübung leichter nachkommen konnte." Mehr noch. Der vornehmen Schloßgesellschaft, die an Ausflüge und Lustbarkeiten in der Sommerzeit gewöhnt war, brachte er das Schneeschulaufen bei. Bereits im Jahre 1892 soll er einen Skiklub mit dem Namen Hello gegründet und 1893 ein Handbuch über das Schneeschuhlaufen in deutscher Sprache unter dem Titel Auf Schneeschuhen verfaßt haben. Darin wurden in sechs Kapiteln mit elf Skizzen und zwei Tafeln Skiausrüstung und -technik sowie Bedeut- ung und Anwendung des Skilaufens bei Sport, Jagd und Militär dargelegt. Seine praktische Tätigkeit und sein theoretisch-didaktischer Beitrag wurden auch von der benachbarten Herrschaft von Fürst Karl Auersperg übernommen. Es ist kaum vor- stellbar, wie viele Angaben über das Schneeschuh- laufen Schollmayers Tagebuch enthalten haben muß, das er jeden Tag von 1884 bis 1930 führte, ebenso zahlreiche Beiträge in Fachzeitschriften. Leider erlebte seine reiche Bibliothek und Doku- mentensammlung - ein so kostbares Kulturgut auf slowenischem Boden - das traurige Schicksal zahl- reicher Archivbestände, die im Jahre 1945 als Alt- papier im Papierwerk Vevče dem Untergang ge- weiht wurden. So auch Schollmayers Handbuch. Im erhalten gebliebenen Tagebuch fehlen gerade die Aufzeichnungen für die Jahre, wo das Skilaufen auf Schloß Schneeberg geboren und entwickelt wurde. All dies wird heute etwas spät ans Tagelicht gebracht, hoffentlich nicht zu spät. Unsere Pioniere müssen die Ehre zuteil werden, die ihnen gebührt. Wenn man die Anfänge und die Entwicklung des Skifahrens in den mitteleuropäischen Ländern zeitlich mit dem Geschehen auf Schloß Schneeberg vergleicht und davor ein paar Jahre am Rande des Trnovski gozd (Birnbaumer Wald), dann steht außer Frage, daß Slowerüen berechtigterweise zu jenen Ländern gezählt werden kann, die eine Vorreiter- rolle spielen und eine Spitzenstellung einnehmen vor vielen heute führenden Skinationen. Der vor- liegende Beitrag soll diese These bekräftigen. 70