87
Pisma mlademu prijatelju.
II.
ŠW^                 I) r a g i B o g d a n!
rva doba slovenske pismenosti ali književnosti imenuje se navadno protestantska, ker so jo osnovali slovenski protestantje (privrženei Lutrove vere), ki so pisali sarao nabožne knjige po Lutrovej veri. Ti pisatelji zvefine niso bili samo navdušeni Slovenci nego tudi zavedni Slovani in lepa raisel je je vodila, da so začeli izobraževati s knjigami svoj zapuščeni narod. Ali osnovali so to rnisel na napafnej podlagi. Hoteli so namreS s knjigarai zasejati v naše pradede neinško seme Lutrove vere, a ta namera jim je izpodletela. Ees, da se je širilo protestanstvo zelo hitro tudi po slovenskih deželah, saj so se poprijeli njegovi širiteJji jako dobrih sredstev, katerih kato-liški duhovniki niso irneli: namreč nabožnih knjig in dobrih propovednikov v materinem, rekši slovenskem jeziei. Ali niti jedno stoletje ni cvetelo luter-stvo na slovenskih tleli.
Ko je zasedel prestol oesar Ferdinand, začel je zatirati z vso odločnostjo protestantstvo po svojih deželah. Na Slovenskem, sosebno Kranjskera, ima največ zaslng za izkoreaiDenje luterstva tedanji ljubljanski vladika Tomaž Hren (Kren, | 1630. 1.). Nastanovil je v Ljubljani red jezuitov in kapu-cincev, da so rau pomagali pri težkem poslu. Z vso navdušenostjo in vztraj-nostjo, kakeršna je le raogoča pri tako mladem vladiki kakor je bil Hren, preganjal je protestantsko vero io ujene duhovaike, uaičeval luterske knjige (na tisoče so jih požgali) in odstraniL sploli vse, kar je spominalo na prote-stanstvo. Pri takem korenitem postopanji, ves poln gorečnosti Ao katolifianstva,j ugonobil je lehko se svojimi sotrudniki v dvajsetih letih vse, kar so napravili protestantje za dveh rodov.
Tako je bil konec luterstva na Slovenskem in slovenšžina je zopet za-spala. Vencfer to ni dolgo trajalo. Katoliški duhovniki so se učili od prote-stantskih pisateljev, kaj premore knjiga pri narodu, zato so se jeli polagoma oglasati na pisateljskem po]ji. Zažetnik druge d6be slovenske književnosti, ki se naziva navadno katoliška, je vže imenovani vladika Tomaž Hren, ki je izdal 1612. 1. Bevangelje in liste" ter piše še dosti čedno slovenščino. Poleg Hrena najboljši pisateJj one dobe je Matija Kostelec (Kastelec, f 1688. 1.), ki sicer ne pozna tako slovnice, kakor jo je poznal Hren, a piše vender dokaj čisto slovenščino. Spisal je mnogo knjig za dukovnike in prosto ljudstvo ter je širil branje mej narodora. Hipolit, kapucin v Rudolfovem, spisal je poleg druzega ntrojezieni slovar" ia priskrbel po Bohoričevej posaeto slovnico slo-vensko kot drugo v slovenskej pismenosti. Zanimiva prikazeu te dobe je Valentin Popovie (f 1774. 1.), ki je bil velik učenjak ter je slovel daleč po svetu po svojih učenih knjigah (Untersuchungeii vom Meere). Slovenske knjige nimamo sicer nobene od njega, a bavil se je innogo se slovensko knji- i ževnostjo, vzlasti jezikoslovjem. Znamenit je nam po svojih rokopisih, ki so\ dobro prišli poznejšira slovenskim pisateljem — jezikosloTCem, in po svojih razpravah o Slovanstvu, vzlasti kako bi se latinica pomnožila in popolnila.
38
Poleg pešžice ostalih, menj važnih pisateljev katoli.ške dobe, spomina je vreden baron Janez Bajkart Valvasor (f 1693. 1.), ki sicer ni mej slovenskimi pisatelji, a veader je tako tesno zvezau z njimi, da se vedno bvaležni spominamo v slovenskej književnej zgodovini njegovega imena. JVInogo se je ueil, vojskoval in potoval po raznih deželah, nad vsem pa mu je bila ljuba domovina. Vse svoje življenje in vse svoje imetje je posvetil knjigi, ki popisuje natanko vojvodino Kranjsko in nje zgodovino, slovenske običaje, noše, pi-av]jice, vraže i(d. Neizmerne važnosti jo ta knjiga Valvasorjeva poleg isto-dobaega pisatelja Schonlebna ne saino za ubožno slovcnsko zgodovino nego sploh slovansko, vzksti jugoslovansko. Ta veleslavna knjiga naziva se: Ehre des Herzogthums Krain (Slava vojvodine Kraujske), kije prišla v dežeJ 1689. 1., a 1877 — 79. 1. je izišla uova neizpremenena izdaja pri Krajci v Eudolfovem. Deli se to delo v štiri dele in obsega 15 knjig. Poleg te knjige je spisal Valvasor Se 15 drugili.
V drugej katoliškej dobi slovenske književnosti je slovenščina tako rekoč ,,zadremala". Pisatelji slovenski so bili dubovniki in so pisali knjige samo pobožnoga duha. Jezik je zveeine okoren, poln po nemški iu latinski zasu-kanih besedij in stavkov, a slovničnih pravil niso kar nici poznali. Pisateljev ima ta doba jako malo in še ti 80 tako raztreseni, da nimajo nobene vkupne zv&ze in nobonega središfia, kar bodeš opaževal v pribodnjib dobab.
Pozdravlja Te                                    Tvoj                                     P. B.