Ljudske'knj
64290 TRITO
sen cs
□jczirrn
b p t (j tržić
p.p. 44
^QCÀabUI:
triiški tekstilec
bombažna predilnica in tkalnica i tržič
leto XVIII
junij 1977
št. 6
Ob 35-letnici Kokrškega odreda
Letos, 18. in 19. junija je bilo na Kališču oziroma Preddvoru srečanje preživelih borcev z levega brega Save, mladine in drugih prebivalcev Gorenjske.
Kokrški odred je nastajal iz partizanskih skupin na levem bregu Save, pod Storžičem, Krvavcem in na Kamniškem območju. V maju 1942. leta je bil najprej ustanovljen 1. bataljon — Kamniški, 2. bataljon — Kokrški pa je bil sestavljen iz Kokrške čete in novodošlih borcev iz Dolomitov, ki jih je zaradi okrepitev gorenjskih partizanov postalo glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet.
Obroč
Fantje, petnajst nas je,
?• 'tfujjst partizanov, a njih je samo tristo, tristo ciganov.
Tristo jih trepeče.
Strah nazaj jih vleče ...
A mi nanje!
Juriš! Juriš!
Dan bo vroč.
Ozek je obroč, a treba je proč!
Proč ad tod!
Svoboda povsod, le tod, te tod jeklen obroč.
Dan bo vroč.
V	strelce, v zaklon!
Vsak se postroji, vsak se podvoji, vsak se potroji!
Puška postane mitraljez in vse počez kosi, mori, kosi!
Puška postane top in vse naokrog kakor snop pada sovrag.
Iz zaklona se dvigne srnjak: juriš, juriš, juriiiš!
In tedaj strelci vsi kot vrelci moči in poguma do brezuma
— kajti širok je obroč — se zapodimo, zavalimo
Z bombo, z nožem, z roko vanje, kakor kdo more.
In brez zapore njih tristo kot mehko testo se vda le toliko, da potisnemo skozi.
V	tihi loži
potem se preštejemo ter se veselo nasmejemo: petnajst nas je še!
Marija Drnovšek
Te borce so v škofjeloških hribih pod Osolnikom sprejeli tovariši Loške čete in štab L grupe odredov prve dni junija 1942, kjer so bili
10.	junija napadeni. Takoj po tem spopadu so bili novodo-šli borci razdeljeni: nekaj jih je dobil nastajajoči Gorenjski odred, okoli 30 pa prav tako porarajajoči se Kokrški odred. Ob tej priložnosti, 10. do 11. junija, je bil sestavljen tudi štab Kokrškega odreda. Vanj so bili imenovani: Tomaž Knavs - Matevž Kovač za komandanta, Ivan Bertoncelj - Johan Jereb za politkomisarja, Stane Teran - Stane Nared za intendanta — le-ta se je priključil štabu pod
Storžičem, dr. Milan Cunder
- Miha pa za odrednega zdravnika. Komandant in zdravnik sta prišla z borci iz »Ljubljanske pokrajine«. Ob tej priložnosti je prišel iz Ljubljane dr. Lado Pahor-Edvard, ki je bil dodeljen Gorenjskemu odredu in postal najbolj znan zdravnik gorenjskih partizanov.
Štab Kokrškega odreda je s to skupino borcev takoj prek Sore in Save krenil na področje Karavank. Savo so prešli preko Smledniškega mostu in naslednje dni prišli pod Krvavec na šenturško goro. Tam so se najprej srečali z borci krvavške čete, ki je spadala v kamniški bata-
ljon. Za tem se je skupina s štabom odpravila čez Kokro in se pod Storžičem sešla s Kokrško četo. S tem se je maloštevilna četa podvojila in narasla na okoli 70 borcev.
Prostovoljci iz »Ljubljanske pokrajine«, ki so prišli s štabom odreda in so bili v glavnem iz območja Dolomitov ter severozahodne ljubljanske ske okolice, so bili dobri borci, vendar so ob srečanju z borci Kokrške čete radovedno spraševali, kako so se kljub nemškemu nasilju in premoči borci le obdržali v teh krajih. Tedaj je bilo veliko izmenjanih misli in obe združeni skupini sta se seznanjali z raznimi življenjsko pomembnimi spoznanji.
Drugi dan, to je bilo 18. junija 1942, je bil iz teh borcev na Kališču pod Storžičem (čez 1500 m visoko) najprej ustanovljen nov Kokrško-trži-ški bataljon, nato pa razglašena tudi ustanovitev Kokrškega odreda.
Odred je tedaj imel dva bataljona: 1. kamniškega, ki je bil ustanovljen že sredi maja in je štel okoli 90 borcev ter
2.	kokrško-tržiškega, ki je štel okoli 70 borcev.
Poveljnik 1. kokrškega bataljona je bil legendarni Matija Bleje - Matevž Plamen, njegov politkomisar pa Jakob Malek - Mohor Iskra. Ta bataljon ob ustanovitvi in proglasitvi Kokrškega odreda ni bil prisoten na Kališču, temveč se je vseskozi zadrževal na svojem Kamniškem območju, kar je bilo tudi nuja. Poveljnik 2. bataljona- kokrškega pa je postal Franc šiška - Črt, politkomisar pa Anton Štefe - Kostja, ki je ob tej priložnosti imel tudi vzpodbuden govor. Bataljonski poveljstvi sta dobili tudi druge potrebne funkcionarje, prav tako pa šobila imenovana poveljstva čet. V vsakem bataljonu sta bili po dve četi.
Ves Kokrški odred je torej ob ustanovitvi štel le dobrih 160 borcev, toda to je bilo sredi Gorenjske, kjer je bilo tedaj najmanj 8.000 oboroženih orožnikov, policistov, vojakov, gestapovcev in drugih oboroženih okupatorjev, kljub vsemu močna uporniška pest, ki je vsa nemška premoč ni mogla več uničiti.
V hudih bojih je v tem času padlo veliko partizanov, vendar Nemci svojega cilja, da bi jih uničili, niso dosegli. Res pa je Kokrški odred zgubil najprej v avgustu 1942 kr-vavško četo, nato pa v septembru v Udin borštu skoraj ves drugi bataljon — kokrški.
Med tem je spomladi 1943. Gorenjski odred narasel na
devet bataljonov, iz katerih je bila 12. julija 1943 ustanovljena »Prešernova brigada«, sam odred pa spet reorganiziran. Poleti 1944, ko je Gorenjski odred, ki je spadal tedaj pod poveljstvo 9. korpusa, spet narasel in je bilo izvedenih že celo vrsto mobilizacij, ko so se razmnožile partizanske brigade, ko so se vse bolj začeli pojavljati belogardisti — domobranci in je bilo poveljevanje otežavljeno, je bil Gorenjski odred ukinjen, iz njega pa sta nastala dva nova odreda: obnovljen Kokrški in novi škofjeloški. To je bilo urejeno s poveljem 27. avgusta 1944. Kmalu za tem — septembra 1944 je bil ustanovljen v Bohinju tudi Jeseniško-bohinjski odred.
V tem času je Gorenjski odred že prenesel težišče boja na levi breg Save, kar je bilo izredno težko, poleg tega pa je osnoval še celo vrsto ustanov vse od ambulant, delavnic, širokih štabnih služb, obveščevalcev, in kurirskih zvez. Sam štab odreda je tako postal že sodobno organizirano vojaško poveljstvo — in to še vedno v gozdovih. Glavni dedič poveljstev, ustanov in enot Gorenjskega odreda je postal Kokrški odred. V njegov štab je prišlo nekaj prejšnjih voditeljev in nekaj novih.
»Dan Kokrškega odreda« smo torej v soboto in nedeljo 18. in 19. junija 1977 praznovali in to skupaj s prebivalci pod Storžičem, tokrat v Preddvoru. Tako bomo take dneve praznovali in obeleževali v prihodnje, kajti prav vasi ob vznožju gora, prav hribovska naselja so bila tista materialna in ljudska osnova, brez katere si ne moremo zamišljati uspešnega narodnoosvobodilnega boja. Ljudje v takih vaseh in krajih, samotne domačije med gozdovi so nam dajali streho, nam lajšali rane, skrbeli za zvezo z dolino, nam pekli kruh, dajali živino, včasih odstopali poslednji krompir, pri tem pa še vstopali med borce in padali na bojnih položajih, med kurirji, med političnimi delavci in vse podpirali na vse mogoče načine. Za njimi so neprestano vohali policisti, orožniki, domobranci, zganjali nad njimi nasilje in dostikrat nad njihove glave podtikali uničevalni ogenj. Tako je pogorela Kokra, partizanski gozd nad Golnikom, tako posamezne hiše okoli Storžiča, tako Koren, Gradišče in Zlatopoljske vasi v Kamniškem območju, vmes pa je bilo prelito veliko krvi. Najžlahtnejše, najboljše, kar nikoli ne bo poplačano.
Ob 4- juliju — dnevu borca in 22. juliju — dnevu vstaje
iskreno čestitamo!
c
Iz zbora združenega dela
Na zadnjem zasedanju zbora združenega dela so delegati obravnavali med drugim tudi predlog proračuna občine Tržič za leto 1977. Pri tem je bilo poudarjeno, da predstavlja predlog le global sredstev, ki naj služi kot vodilo v nadaljnjih razpravah, saj bo zaradi novega pristopa pri oblikovanju vseh oblik porabe, dokončna oblika proračuna znana šele naslednje leto. Neka trdnejša osnova bo posredovana v jeseni, ko bodo znani polletni gospodarski rezultati in prvi izračun polletnih gibanj ostalih oblik porabe. Pri tem pa bo nujno upoštevati osnovno vodilo resolucij naj bo rast porabe počasnejša kot rast družbenega proizvoda.
Delegati so bili pod to točko dnevnega reda seznanjeni tudi s predlogom družbenopolitičnega zbora glede financiranja krajevnih skupnosti, ki vključuje le financiranje nalog, ki so potrebne za delovanje delegatskega sistema. S tem pa obstaja odprto vprašanje financiranja ostalih nalog predvsem na področju komunalnih dejavnosti, zato je bilo predlagano imenovanje posebne komisije, ki naj bi izoblikovala enotna merila za izvajanje delegatskega sistema kot tudi ostalih nalog v KS.
Na zasedanju je tekla tudi razprava o temeljih planov SIS s področja družbenih dejavnosti za obdobje 1976— 1980, kjer je bilo danih nekaj pripomb na višino prispevnih stopenj in sprejeti so bili določeni sklepi, ki se nanašajo na to problematiko s posebnim poudarkom na pomembnosti javnih razprav.
Delegati so v nadaljevanju zasedanja razpravljali in sklepali še o naslednjih točkah dnevnega reda:
—	Predlog odloka o delni nadomestitvi stanarine
—	Predlog odloka o zaključnem računu proračuna občine Tržič za leto 1976
—	Predlog sklepa za uvedbo postopka za spremembo in dopolnitev statuta občine Tržič
—	Predlog odloka o ustanovitvi sveta za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito
—	Predlog za izdajo pooblastila izvršnemu svetu SO Tržič za potrjevanje cen geodetskih storitev
—	Informacija o izvajanju politike cen izdelkov in storitev in pristojnosti občine v letu 1977
—	Poročilo o delu Postaje milice Tržič za leto 1976
—	Imenovanja
% imenovanje komisije za pripravo sprememb in dopolnitev statuta občine Tržič
# imenovanje komisije za spremljanje in izvajanje zakona o združenem delu.
—	Delegatska vprašanja
Delegacije so postavile tudi
naslednja delegatska vprašanja:
Delegacija Tovarne obutve Peko Tržič:
Že vse letošnje leto se plačuje samoprispevek, vendar ni videti, da bi se dela pri
gradnji doma starostnikov že začela. Delegacijo zanima, kdaj se bodo dela pričela in kako bodo potekala.
Na seji zbora združenega dela dne 3. 2. 1977 je bilo pojasnjeno, da je ves presežek javnega posojila za ceste v Tržiču namenjen za rekonstrukcijo ceste vpadnice. Delegacije zato postavljajo vpra-
šanje, zakaj se z deli ne prične. Nadalje menijo, da je vsekakor iz teh sredstev potrebno urediti tudi pločnik Deteljica — Apolo in požiralnik pri Apolu. Delegacija se ne strinja z odgovorom, da bi to reševali s posebnim zbiranjem finančnih sredstev prizadetih OZD in KS, kot je navedeno v odgovoru na delegatsko vprašanje.
Delegacijo Kmetijske zadruge Tržič zanima, zakaj v letošnjem letu preventivno cepljenje živine proti nalezljivim boleznim ni brezplačno, kot je bilo v preteklosti.
Delegacija Krajevne skupnosti Tržič — mesto:
Delegacija meni, da bi se v bodoče morale prošnje upokojencev za dodelitev stanovanj iz solidarnostnega sklada bolj upoštevati kot do sedaj, saj je zaenkrat le en upo-
kojenec dobil stanovanje iz tega naslova.
Delegacija KS Kovor je opozorila na perečo problematiko v zvezi s požiganjem odpadkov na deponiji v Zvir-čah. To zažiganje povzroča močan smrad, zato vaščani zahtevajo, naj izvršni svet vpliva na Komunalno podjetje, da ta problem enkrat za vselej odpravi.
Na delegatska vprašanja bodo posredovani pismeni odgovori.
Razgovor z našimi sodelavkami
V večini sestankov na temo »Naš razgovor« so bili sogovorniki delavci iz temeljnih organizacij v Tržiču, tokrat pa je razgovor tekel z delavkami šivalnice Hrib. Iz njihovega pripovedovanja bi bil lahko naslov tega sestavka: Še vedno isti problemi, ali pa tudi nekoliko daljši, kajti odkar je bila šivalnica v Hribu uradno odprta, nismo storili skoraj ničesar kar bi pripomoglo k boljšim delovnim pogojem. Vse kar je bilo v tej smeri narejenega so bile obljube, ki pa se ponavljajo iz leta v leto in ni čudno, če v razgovoru nehote človek ugotovi, da so po nekaj letih te naše sodelavke prišle do zaključka, da so vse njihove želje in prošnje brez pomena, saj do realizacije tako ali tako ne pride. Postavljajo si lahko le vprašanje zakaj tako. In kaj so povedale:
Car Ivana, šivilja na strojih za sestavo je doma iz 2 km oddaljenih Retij; v šivalnici je že od samega začetka in je najstarejša delavka.
»Ne vem kaj naj povem, ko pa se iste stvari obravnavajo
že ves čas. Problemi, ki nas tarejo so dobro znani. V prvi vrsti naj omenim problematiko z dvigalom, ki je na programu že dolgo časa. Seveda to občutimo na žalost le tukaj, kajti vse moramo ročno prenašati same, najbrž pa ni treba posebej poudarjati, kakšen napor terja to od vsake delavke, posebno težko pa je to za nas starejše. Kdor tega ne občuti sam, si težko predstavlja, kaj pomeni vsake toliko časa vstati od stroja ter se »spremeniti« v transportnega delavca, prenesti pol partije na ramenih iz spodnjih prostorov do delovnega mesta.
Druga zadeva, ki se še vedno ni uredila je naša malica, oz. topli obrok. Res je, da dobimo bone, vendar to še zdaleč ne odtehta prave malice, take kot jo imajo v matični temeljni organizaciji, poleg tega pa je teh bonov malo, v
začeli problemi s katerimi se soočamo, začeli reševati. Enolična, slaba in vedno suha malica ki je
da smo premalo zainteresirani, da so gradiva preobsežna in da nam primanjkuje časa za predelavo materialov. Do-
drugih delovnih organizacijah tu okrog jih dobijo več.«
Na vprašanje kaj imajo za malico je odgovorila: »Naše malice so v glavnem že dolgo časa »standardne« in so sestavljene iz salame, različnih konzerv in sira. To pa je tudi vse, kar lahko dobimo v bližnji delikatesni trgovini od koder vsako dopoldne za vse delavke prinese malico snažilka.
Na vprašanje, kako funkcionira samoupravljanje in delegatski sistem je sogovornica dejala: »Še vedno ne gre tako kot bi moralo iti in tako kot si želimo. Na žalost, delavec še zmeraj nima pravega vpliva na odločanje in sprejemanje sklepov in posamezni predlogi za nujno rešitev posameznih problemov niso upoštevani. Lahko tudi rečem, da delegatski sistem pri nas še ni zaživel, vse je še tako kot nekoč. Za posamezne seje se gradiva ne obravnavajo pred zasedanjem, ne sprejemamo stališč, največkrat pa je celo tako, da smo z gradivom, ki se je obravnavalo, seznanjeni šele, ko so sklepi obešeni na oglasni deski. Za tako stanje, ki se bo moralo čimprej popraviti pa niso krivi le delegati temveč predvsem mi delavci' sami, ker smo nezainteresirani za aktivno sodelovanje pri samoupravnem odločanju, za nas so zanimive le tiste stvari, ki nas osebno zadevajo, to pa so osebni dohodki in norme ter občasno še kaka stvar, ki se nanaša na naš obrat. Nezainteresiranost še bolj otežuje delo delegatov, ki že v normalnih pogojih ob sodelovanju vseh zaposlenih ni lahko, kaj šele, če so razmere take kot so sedaj. Del razloga za pasivnost pa je verjetno tudi v tem, da naši predlogi običajno naletijo na gluha ušesa.«
Mohar Marija — zlagalka, je v šivalnici že pet let, na začetku je bila dve leti šival-ka na H strojih. Tudi ona je doma iz Retij. »Mislim, da bi bil že skrajni čas, da bi se
povrhu vsega še draga, je problem, ki ga občutimo vsi zaposleni že od vsega začetka (razen krajši čas, ko smo imeli toplo malico v šoli). Skoraj ne morem razumeti, da se ta zadeva ne bi dala urediti na ustrezen način v tolikih letih. O kuhinji se govori že dalj časa, a od tega govorjenja še ni bilo nič in vse kaže, da res ni nikogar, ki bi te stvari pospešil in nam omogočil zdravo prehrano med delovnim časom. Boni, ki jih dobimo, niso nobena rešitev, poleg tega pa jih dobimo po naši oceni prema-
lo.	Drugje jih dobijo za 240 oz. 200 din, pri nas pa le za 140 dinarjev.. Osebni dohodki, bi bili lahko nekoliko boljši, saj 2.500 — 2.800 din mesečno res ni veliko. Odnosi v kolektivu so dobri, toda urejanje problemov delovnih pogojev se vse prepočasi odvija. Brez pretiravanja lahko rečem, da naše želje in zahteve ostanejo le na papirju.
Samoupravljanje na delegatskem principu pri nas ni na tisti višini, kot bi moralo biti. Predhodno nismo obveščeni o gradivih, ki se obravnavajo na samoupravnih organih, ne sprejemamo nikakršnih stališč, skratka o vseh zadevah nismo na tekočem in zaradi vseh teh stvari praktično zelo malo sodelujemo pri samoupravljanju. Vzrokov je več, toda poglavitni je v tem, stikrat pa je tak odnos tudi
posledica neupoštevanja naših mnenj in predlogov, predvsem, ko gre za določene zadeve, ki nas v šivalnici direktno zadevajo.
Turk Joža — šivilja na H-stroju je v šivalnici že od samega začetka, doma pa je, podobno kot skoraj vse zaposlene na tej izmeni, iz Retij.
»Težav ne manjka, vse pa se ureja zelo pačasi, ali pa se sploh ne ureja. Pri tem imam v mislih že tolikokrat omenjen problem malice, ki kot vse kaže še dolgo ne bo rešen, saj razen nas tukaj v Hribu nihče v matični DO tega problema ne jemlje dovolj resno. Rešitev v obliki bonov, ki jih dobimo, bi morala biti res le začasna in obljube ne bi smele biti samo obljube. Čeprav sama nisem prizadeta, moram omeniti še dvigalo za transport polizdelkov.
Pred časom smo imele na razpolago kuhalnik, da smo si lahko skuhale kavo za osvežitev, toda po tem, ko je bil kuhalnik enkrat »predolgo vklopljen« (nekdo ga je pozabil izklopiti op. pisca), tudi tega ni več.
Samoupravljanje, ja o tem bi se dalo govoriti, toda ne v pozitivnem smislu. Slabo smo obveščeni, na sklepe nimamo vpliva, o gradivih za seje ne razpravljamo pa tudi interesa za aktivno sodelovanje na področju samoupravljanja ni. Naši delegati so vse preveč
prepuščeni sami sebi in skoraj nihče ni pripravljen oblikovati skupnih stališč šivalnice. Vendar pa bi bil interes zanesljivo večji, če bi bil vsaj kak naš predlog sprejet in tudi realiziran in da bi bilo spremenjeno splošno mnenje, da nimamo vpliva na odločanje, češ, saj je že tako ali tako vse odločeno«. Za uspešno vključitev zaposlenih v samoupravni mehanizem bi po mojem mnenju morali imeti tudi več časa, da bi se seznanili z vsemi dogajanji, poleg tega pa bi morali biti za samoupravljanje, takšno kot bi moralo biti, tudi ustrezno usposobljeni.
Slavec Marija — šivilja na H stroju ima že skoraj 6 let staža v šivalnici, o problema-
toplih obrokov v enem od prostorov v šivalnici. Tudi kuharico imamo, tako da res ne bi bilo problemov to realizirati, škoda je, da razpoloženje kvari tak odnos do reševanja naših želja, saj so odnosi v šivalnici dobri, radi delamo in z delom smo zadovoljni. Interesa za samoupravljanje ni, pogrešam pa sestanke na katerih bi se obravnavala gradiva za seje in ostala problematika dela in življenja v Hribu. Taki sestanki so že bili in takrat smo bili vsaj kolikor toliko dobro seznanjeni z bistvenimi zadevami, ki so se obravnavale na samoupravnih organih, čeprav posebnega vpliva na odločanje tudi nismo imeli.
tiki pa je pripovedovala podobno kot ostale njene sodelavke. Omenila je dvigalo in malico, kjer je poudarila, da se človek kmalu naveliča iz dneva v dan iste hrane, posebno še, če je izbira zelo slaba.
»Salama, konzerve in še kaj je naša vsakodnevna hrana za malico, za vse drugo kar bi popestrilo jedilnik pa si lahko samo mislimo, saj npr. še jogurta ne moremo dobiti. Prepričana sem, da bi se z malo stroški dala urediti začasna kuhinja za pripravo
Rus Majda je v. d. vodje šivalnice Hrib. Z njo je tekel razgovor o problematiki proizvodnje, strojnem parku in drugih aktualnih dogajanjih v šivalnici.
»Kakšnih bistvenih težav s samo proizvodnjo ni, le neredna dostava materiala t. j. polizdelkov nam povzroča občasne probleme. V tej smeri bo potrebno nekaj ukreniti, saj proizvodnja nemoteno teče, le, če imamo pravočasno dostavljen material. Ge so v proizvodnji kapne ni problemov, pri rjuhah
pa je stvar bolj pereča in terja določene prerazporeditve.
Strojni park je slab, posebno stroji za sestavo (manjka pa tudi ustreznih rezervnih delov). Slaba sta tudi »gumb-ničarka« in »luknjičarka«. Problem strojnega parka je prisoten že ves čas, saj pri »obnovi« strojev v šivalnici Hrib lahko govorimo le v tem smislu, da dobimo stroje, ki so bili nadomeščeni z novimi v konfekciji v Tržiču. K nam novi stroji ne pridejo. Delovna disciplina je v redu, zamujanja in neopravičenih izostankov skoraj ne poznamo. Odstotek bolezenskih izostankov je bil v zimskih mesecih sorazmerno visok, sedaj pa je občutno nižji. Tudi doseganje norm je na zadovoljivem nivoju, vendar se v juniju in avgustu preseganje zniža za 5-6 %, v posameznih primerih pa tudi 10 %, čemur je vzrok
v poljskih delih, ker delavke pridejo na delo utrujene in je njihov učinek manjši. Stanovanjska problematika ni pereča, našim delavcem so bili odobreni krediti, vloga za odkup stanovanja pa je le ena. Nekaj naših delavcev bo v letošnjem letu letovalo v počitniškem domu v Materadi pri Poreču.«
Kar zadeva probleme, ki so jih omenile predhodne sogo-
vornice pa je Rusova povedala: »Zdi se mi že kar neumno sploh še govoriti o teh problemih, ki so prisotni že ves čas in človek bi skorajda dobil občutek, da se namerno zavira njihova rešitev. Vsi vemo, da smo že pred dvema letoma iz zgradbe izselili stranke z izključnim namenom adaptacije prostorov za potrebe kuhinje in jedilnice, toda naprej ni bilo izvedenega ničesar. Lahko bi uredili vsaj začasno kuhinjo, če že nismo sposobni narediti vsega tistega, kar je bilo predvideno z adaptacijo, ki se je zavlekla med drugim tudi zaradi pomanjkljive vloge za kredit pri LB v Kočevju. Čas bi že bil, da vsaj nekaj storimo, ker smo delegati vsakokrat, ko se vrnemo iz kake seje v Tržiču deležni le enega vprašanja »ali bo malica?« Odgovora jim žal, vsaj takega kot bi želeli, ne moremo dati in zato ni čudno, da so zaposleni nezainteresirani za samoupravljanje, saj vlada med nami že trdno prepričanje, da je vse kar rečemo in predlagamo brez pomena. Koliko je to prav in koliko je to v skladu z določili členov ustave, ki govorijo o pravici do upravljanja in odločanja, dohodku in zakonom o združenem delu verjetno ni treba govoriti.
Predpogoj, da se to stanje (ki se pod nobenim pogojem ne sme nadaljevati) popravi, je v tem, da našim delavcem in samoupravljalcem v prvi vrsti omogočimo dobre delovne pogoje ter jih z upoštevanjem njihovih predlogov prepričamo, da je vloga delavca — samoupravljalca res taka kot je določena v ustavi in zakonih pa čeprav gre za dislociran obrat v okviru TOZD.
Bi bilo treba k izjavam sogovornic kaj dodati? Menim, da so povedale vse, kar kaže v kakšnem položaju so, ter koliko se v matični delovni organizaciji »prizadevamo«, da bi bili njihovi pogoji dela taki kot bi morali biti. Njihove želje, ki izhajajo iz zares utemeljenih potreb so več ali manj ostale le želje, ki se ne uresničujejo, za kar pa je razlogov verjetno več (med njimi tudi subjektivnih). Jasno je, da bi odgovorni našli kup »objektivnih« okoliščin, ki zavirajo realizacijo predvidenih
rešitev, vendar izgovora na to ali ono nihče, ki ve koliko časa se vse to že vleče, ne bi jemal resno. Tak odnos do naših sodelavcev v dislociranem obratu povzroča nezaupanje v samoupravne odnose in zaposlene v šivalnici navaja k nezainteresiranosti za vse oblike samoupravnega odločanja. To pa je problem, ki ima lahko težke posledice, saj je na sedanji način samoupravljanje na zaskrbljujoče nizkem nivoju, ki pa se ne bo popravilo dokler delavke ne bodo dobile občutka, da s svojimi predlogi (ki naj bi se tudi uresničili) lahko izboljšajo delovne pogoje.
Kot avtor tega sestavka postavljam tudi vprašanja, ki so nekoliko provokativna: »Kako to. da se taki in podobni problemi v Tržiču hitro rešijo, v Hribu pa ne? Mar delavke v šivalnici Hrib niso naše delavke z vsemi pravicami podobno kot vsi drugi zaposleni v BPT? Bo potrebna intervencija branilca samoupravljanja, da bodo stvari stekle? Kako gledajo na te probleme DPO, predvsem sindikat? Kdo odloča o reševanju navedenih problemov, samoupravni organi ali strokovne službe oz. posameznik? Kdo je kriv, da še danes ni rešen problem transporta in problem prehrane med delom?
To je samo nekaj vprašanj, ki zadevajo problematiko v šivalnici; takih in podobnih sem slišal še več, nekaterih pa raje ne navajam.
Mislim, da je že skrajni čas, da se nehamo smešiti z izgovorom »saj je v planu« in končno le nekaj ukrenemo. Naj nihče ne reče, da ni sredstev za to! Če so bila sredstva za nove omare, mize, stole itd. za pisarne strokovnih služb, če so bila sredstva za brunarico in bogato adaptacijo vile, če so bila sredstva za nove pisalne stroje, potem bi morala biti tudi za ureditev že tolikokrat omenjenega dvigala in prehrane. Torej sredstva so, le človeka ni, ki bi akcijo po-krenil. Čeprav je šivalnica izven ograje delovne organizacije, je to naša šivalnica in delavke zaposlene v njej so naše sodelavke, česar pa, kot vse kaže, se bolj slabo zavedamo.
Janez Furlan
Tudi za naše delegate v šivalnici Hrib v Loškem potoku je bil organiziran seminar
Svetovni
don
zdravju
EN DOLAR
ZA ENO ŽIVLJENJE
Iz revije »Zdravstveno varstvo«, letnik 16. št. 4
Vsi, ki lahko prostovoljno prispevajo v sklad za razširitev imunizacij skega programa, bi se morali zavedati, da je otroka moč obvarovati smrti ali posledic otroških nalezljivih bolezni z enim samim dolarjem (manj kot 20. din)!
Najhujše ovire pri realizaciji imunizacij skega programa pa seveda ne smemo iskati v medicinskih dejavnikih, saj v resnici izhajajo iz povsem vsakdanjih težav, kot pomenijo terensko delo v oddaljenih odročnih predelih, vzdrževanje transportnih sredstev, preskrba goriva za vozila, ohranitev cepiva, da obdrži imunizacij sko sposobnost, nadzor, administracija — vse to so ovire, s katerimi se morajo najresneje spoprijemati realizatorji programa.
Usposabljanje in vzgoja osebja, ki naj bi v posameznih deželah prineslo cepljenje čim bliže otrokovemu domu, je edini način, da zagotovi uspešno realizacijo programa, katerega uspeh je odvisen zlasti od neprekinjenega nadaljevanja do uspešnega konca,
Imunizacijska služba se bo lahko širila samo tako hitro in tako široko, kot je organizirana lokalna zdravstvena služba, pa nič hitreje in nič obsežnejše. Oboje je namreč notranje povezano. Da bi jo finančno zmogli in da bi akcija prešla v trajno obliko, naj bi postala sestavni del službe za varstvo matere in otroka sploh.
Osnovna strategija, tako menijo na SZO, je strokovni pristop korak za korakom. Program naj se razvija po geografskih enotah in postopoma zajema nova področja, tehnološko naj se dopolnjuje z novimi, kompleksnejšimi cepivi, ki zahtevajo posebno ravnanje, socialno pa s tem, da zajamejo predvsem najpotrebnejše plasti prebivalstva. Le na ta način bo moč program utrditi in ga nadgrajevati.
Seveda pa je treba računati tudi z znatnimi socialnimi in ekonomskimi razlikami med deželami v razvoju. Ena večjih nalog SZO je prav rešitev problema, kako omogo-
čiti vsem deželam, da bodo lahko uspešno izkoristile vse dosedanje izkušnje tistih, ki so se s problemi imunizacije že uspešno spoprijele.
SZO si prizadeva, da bi izdelala smernice za načrtovanje, upravljanje in ovrednotenje posameznih programov, ki jih preizkušajo v sodelovanju s številnimi strokovnjaki prizadetih dežel.
Zadeva je npr. povsem drugačna v Somaliji, kjer 70% prebivalcev živi nomadsko življenje, pa je zato imunizacij sko akcijo treba načrtovati tako, da poiščemo plemena ob vodnih zbiralnikih, če hočemo priti do otrok in jih cepiti. Spet drugače je v Maleziji, kjer pride ena šolana babica ali negovalka na 2000 prebivalcev in je zato treba cepljenje otrok organizrati spet povsem drugače.
Pri tako široko zasnovanem načrtu je nujno potrebno poiskati skupni imenovalec, ki bo zagotovil uspešnost vsakega od imunizacijskih programov. To načelo velja za vsako akcijo. Prav to pa je tista imperativna nujnost, če hočemo dobiti pristanek in k akciji pritegniti vse prebivalstvo, ki je zajeto v projekt. Bolj kot pri kateremkoli dru-
V	mesecu maju so v našo delovno organizacijo prišli naslednji delavci:
V	TOZD Predilnica:
Lakner Lidija
v TOZD Tkalnica:
Antunovič Kata Boškan Dosta Radovanovič Zorka Rankič Milica Varagič Miljana Balčinovič Seni j a
v TOZD Oplemenitilnica:
Severič Julije Černilec Jože Bukove Filip
v DSSS:
Ropret Nevenka Žnidaršič Igor iz JLA
gem zdravstvenem programu je v imunizacijskem programu treba poznati krajevne življenjske navade, šege in verovanja. Nobene zdravstvene akcije namreč ni mogoče uprizoriti iz daljave. V neki krajevni skupnosti bosta k zbližanju pripomogla TV ali radijski program, medtem ko nekje drugje zdravstveni vzgojitelj pride do ljudi lažje prek krajevnih ali plemenskih verskih voditeljev, vaških pravljičarjev ali pa vaških starešin, medtem ko bodo v tretjem kraju uspele le gledališke in plesne skupine.
Zdravstvene službe lahko v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, kakršna je SZO ustanovijo preproste kontrolne laboratorije, ki bodo nenehno bdeli nad kvaliteto cepiva in skrbeli za njegovo neoporečnost. Ni namreč vselej in povsod najpametneje in tudi ne najnatančneje izdelovati cepivo v lastni režiji, če ga za 50 % ceneje lahko uvozimo koncentriranega iz tujine, v domačih laboratorijih ga pa samo razredčimo in ustekleničimo.
Važnost zamrzovanja
Pospeševanje in podpiranje te dejavnosti v posameznih
V istem času so DO zapustili naslednji:
samovoljno:
Akalovič Dragica Romič Milovan Ravbar Jože Zore Anica
pravilna odpoved:
Jereb Bernarda Dvornik Joško
invalidska upokojitev:
Hafner Vinko Janežič Matilda
umrl:
Peharc Mihael v JLA:
Brovč Mirko Rupar Jože Mujanič Mujaga
deželah bi lahko zelo ugodno delovalo povsod, kjerkoli privatni zdravniki zahtevajo od oblasti velikanske vsote za cepljenje otrok, često s cepivi, ki so že izgubila vso svojo moč. Vladni akciji bi prav gotovo uspelo ustaviti to škodljivo prakso. Nekateri teh zdravnikov se sploh ne zavedajo, da zaradi nepravilnega zamrzovanja cepiva cepijo otroke z »mrtvo«, torej že povsem neuporabno (neustrezno vakcino.
Ta problem pa ni samo stvar neodgovornih zdravnikov v mestih, v veliki meri je odvisen tudi od t.m. »mrzle verige«, ki jo sestavljata transport in uskladiščevanje cepiva. »Mrzla veriga« je tehnično in organizacijsko — povsem neustrezna v primitivnih predelih, da bi mogla ohraniti cepivo zoper ošpice in poliomielitis vso dolgo pot od proizvajalca pa do otroka. Često poročajo o epidemijah te bolezni med otroki, za katere oblasti vedo, da so bili cepljeni v ustrezni starosti in da so dobili tudi ustrezno količino cepiva.
Taki nesrečni primeri rodijo resne etične in socialne zaplete, zlasti velja to za Afriko južno od Sahare, kjer se zelo boje ošpic, ki praviloma prinašajo samo smrt.
Pravilnost in ustreznost prevoza ter uskladiščevanje cepiva preverjajo z rednimi laboratorijskimi testi, ki jih opravijo pri proizvajalcu. Testi naj pokažejo, da cepivo pri prevozu in uskladiščenju ni utrpelo nikakršne škode.
Ti vidiki pri vodenju imunizacij skega programa so glavni študijski predmet SZO, ki je pripravljena in vneta za razvoj nacionalnih evakuacij-skih sistemov ob ovrednote nju doseženih rezultatov. Morda bi bilo potrebno nekatere uspešne sisteme celo institucionalizirati. To bi zagotovilo uspeh na široko zasnovanih imunizacijskih programih in drugih dejavnosti, ki bi jih izvajale nacionalne zdravstvene službe za splošno blaginjo ljudstva.
V sredo, 15. in četrtek, 16. junija, so bili v gasilskem domu zbori delavcev, na katerih smo sprejeli samoupravne sporazume o temeljnih planih družbenih dejavnosti za obdobje 1977 do 1980. Poleg teh so bili sprejeti tudi samoupravni sporazumi o dodeljevanju stanovanj in kreditov, o izobraževanju in varstvu pri delu.
Kadrovske novice
In
memoriam
Miha
Peharca
Kar verjeti ne moremo, da je kruta in neizprosna smrt zopet segla v naš kolektiv in iztrgala iz naših vrst sodelavca, znanca, prijatelja in dobrega tovariša MIHA PEHARCA. Zaposlen je bil v cen-
tralnem skladišču, kjer je vestno in marljivo opravljal svoje delovne dolžnosti. Polnih petnajst let je bil naš sodelavec in v tem času je imel vsak, ki je prišel v stik z njim možnost spoznati vedrega in nasmejanega človeka, ki je bil pripravljen vsakomur pomagati. Poleg obveznosti v delovni organizaciji pa je bil izredno aktiven tudi v Planinskem društvu, kjer je dolga leta opravljal pomembne in odgovorne funkcije. Bil je član UO in gospodarskega odseka pri dru,-štvu, oskrbnik v domu pod Storžičem, sodeloval pa je tudi v Alpinističnem odseku in pri GRS. Za svoje požrtvovalno in nesebično ter uspešno delo je bil odlikovan od Planinske zveze Slovenije in Planinskega saveza Jugoslavije z znakom s srebrnim vencem.
Svoje delo bi tako uspešno kot doslej tudi nadaljeval, če mu huda bolezen in smrt ne bi preprečila uresničitve še mnogih delovnih načrtov, kajti bi je človek, ki je s svojim delom želel prispevati k realizaciji zastavljenih nalog.
Tako v naši delovni organizaciji, kot v vrstah Planinskega društva Tržič je nastala z njegovo smrtjo velika vrzel, ki jo občutimo vsi, ki smo z njim delali. Težko si predstavljamo, da smo se od njega za vedno poslovili, da ga ne bo več med nami.
Ohranili ga bomo v trajnem in lepem spominu.
Naši gasilci in gasilke spet zmagali
nom obiskovanje vaj tudivsem vodjem TOZD, kakor
V nedeljo, 5. junija in 12. junija se je v Križah in v Podljubelju vršilo občinsko gasilsko tekmovanje. Potekalo je v znamenju jubilejev tovariša Tita in 40-letnice KP Slovenije.
Prvi del tekmovanja se je odvijal v Križah, nastopilo pa je 9 ekip teritorialnih gasilskih društev. Zmagali so gasilci GD Bistrica pred GD Le-še in GD Podljubelj.
Naslednjo nedeljo pa so se v Podljubelju pomerili še gasilci industrijskih gasilskih društev in ženske desetine iz podeželskih in industrijskih gasilskih društev.
Moške desetine so tekmovale v trodelnem šolskem napadu in štafetnem teku na 450 metrov, ženske pa samo v trodelnem šolskem napadu.
BPT sta zastopali dve moški in ena ženska ekipa. Naša I. moška desetina je ponovno dokazala, da spada med najboljše ekipe v občini. Zasedla jé prvo mesto pred IGD Peko, IGD Lepenka, našo II. ekipo in IGD Zlit. S tem je osvojila pokal v trajno last.
neizkušeni tekmovalci, nekateri pa so v letošnjem letu šele prvič oblekli gasilske uniforme.
Ženskih ekip je na tekmovanju nastopilo pet: GD Podljubelj, GD Bistrica, IGD Peko, GD Brezje in IGD BPT. Naša dekleta so veljala za prvega favorita in niso nas razočarala. Vajo so izvedle v času 95,5 sekund in brez napak. Porabljeni čas sicer ni bil najboljši, saj so na treningu dosegale čase okrog 80 sekund. Vendar so delale brez napak, kar jim je zagotovilo I mesto. Dobile so tudi lep pokal — že četrti po vrsti. Omeniti velja, da je naša ženska desetina v okviru letošnjih gasilskih tekmovanj v občini (pionirji, mladinci, članice, člani) edina opravila vajo brez napak, za kar jih moramo še posebno pohvali-
ti.	Zmagovalno desetino so sestavljale:	Jereb Bernarda,
Stoimenova Bina, Banovič Nada, Stoimenova Stanka, Oljačič Dragica, Mohorko Marija, Lameševič Andja, Gol-majer Janja in Muniba Kapic. Drugo mesto so zasedle gasilke GD Podljubelj, tretje
Ženska gasilska desetina se je res dobro odrezala
Na žalost pa je bil doseženi rezultat nekoliko preskromen, da bi zasedli prvo mesto tudi v skupni uvrstitvi teritorialnih in industrijskih gasilskih društev. V skupnem seštevku točk so jih prehiteli gasilci iz Bistrice, ki so tako osvojili tudi prehodni pokal.
Našo prvo moško desetino so sestavljali: Dobrin Riko, Brejc Jože, Težak Franc, Srečnik Silvo, Štucin Danilo, Urbančnik Jelko, Oman Ciril, Laušegar Jože in Blažič Lojze. S povprečno starostjo
37,4	let so bili najstarejša ekipa na tekmovanju in je zato doseženi rezultat še bolj razveseljiv.
II.	moška desetina BPT je tekmovala v naslednji postavi: čehič Fehret, Ropret Ciril, Černivec Vinko, Ševič Marko, Bašuljevič Adem, Vinter Drago, Lausegar Ciril, Jančev Ljupčo, Valjavec Franci in Bizjak Drago. Ta ekipa je sicer nekoliko razočarala, vendar moramo poudariti, da so to še mladi in
mesto GD Bistrica, četrto mesto GD Brezje in peto mesto IGD Peko.
Svoj pečat so tekmovanju dali tudi sodniki. Na prvem delu tekmovanja teritorialnim gasilskim desetinam so sodili sodniki iz industrije, naslednjo nedeljo v Podljubelju pa obratno. V Križah je tekmovanje potekalo v redu in sodniki so svoje delo opravili odlično. To pa ne moremo reči za drugi del tekmovanja, ki so ga sodili sodniki teritorialnih društev. Imeli smo občutek, da na vsak način želijo gasilce BPT izpodriniti iz prvih mest in tako prekiniti dolgoletno zmagoslavje naših desetin. I. moški desetini so nepravilno prisodili 5 kazenskih točk pri štafetnem teku, pred nastopom v trodelnem napadu pa niso dopustili, da si ekipa pripravi orodje tako, kot to delajo nekatere desetine na republiških tekmovanjih (uporaba spreja za bolj tekoče vrtenje spojk sesalnih cevi), kar sploh ni v nasprotju s tekmovalnim pravilnikom. Tako so
sodniki z 10 minutno prekinitvijo dekoncentrirali naše tekmovalce in verjetno je prav to vzrok, da niso tudi skupni zmagovalci.
K doseženim uspehom naših gasilcev so v veliki meri prispevala tudi vodstva TOZD, ki so omogočala čla-
med delovnim časom. Za nemoteno delo gasilskih desetin je namreč potrebna 100 % na udeležba gasilcev, saj je gasilska desetina tipičen primer skupinskega dela, kjer noben člen ne sme odpovedati, zato smo morali v sodelovanju z vodstvi TOZD tudi tako udeležbo zagotoviti. Naša dolžnost je, da se posebno
tudi ostalim odgovornim v obratih za razumevanje in sodelovanje iskreno zahvalimo. Člani gasilskega društva se prav tako zahvaljujemo za razumevanje in dobre pogoje dela vsem v DO, ki nam to omogočajo, tekmovalci pa za uspešno in strokovno vodstvo.
B.	B.
Gasilni aparati
V tej številki vam predstavljamo še en ročni gasilni aparat za gašenje požara z vodo, ki se po načinu rokovanja, obliki in konstrukciji bistveno razlikuje od ročnega gasilskega aparata, ki ste ga imeli priliko spoznati v predzadnji številki TT.
Ročni gasilni aparat za gašenje z razpršenim curkom vode »V-9« je namenjen za gašenje začetnih površinskih požarov, kjer ogenj še ni prodrl v notranjost.
Prednosti tega aparata so v tem, da s curkom pokrije večjo gorečo površino, da po želji in seveda potrebi ukinjamo delovanje aparata oziroma, da vode po nepotrebnem ne potrošimo preveč. S tem aparatom gasimo lahko tudi oddaljenejša gorišča, ker ima naprava cev in ročnik. Še nekaj je važno, da vemo; namreč voda v aparatu je čista (brez kisline), zato z njo lahko gasimo tekstilne izdelke brez večje škode.
pod visokim pritiskom. Pritisk se s tem razširi v notranjost aparata in kot potisna sila iztiska vodo iz aparata oziroma cevi, ki jo držimo v roki.
Gašenje s tem aparatom zahteva drugačno tehniko rokovanja, zato je potrebna praktična vaja, kajti če nepravilno ravnamo z ročico na cevi, se nam lahko zgodi, da bo C02 ušel iz posode. Da se nam to ne bi zgodilo, moramo podrobneje poznati postopek uporabe aparata.
vsebina gasilnega sredstva — voda	91
bruto teža aparata	15 kg
čas delovanja	50 sek
polnjenje CCL v jeklenki	80 g
domet curka	2—3 m
preizkusni tlak	20	at
varnostni ventil	15 at
Upravljanje ročnega gasilnega aparata »V-9«.
Glede na skromen domet curka (2 do 3 m) moramo aparat približati neposredni bližini ognja, pripravimo cev za gašenje, izvlečemo varnostno sponko, nato pa navzdol pritisnemo vzvod ročice. Ko smo ročico pritisnili, je udarna igla sprostila ogljikov dioksid (C02), ki je utekočinjen v mah jeklenki (80 g)
Gasimo na dva načina: razlite vnetljive tekočine oziroma vnetljive tekočine v odprtih posodah, ali ogenj na pokončnih površinah.
Pri gašenju razlitih površin curek pene usmerimo na zunanji rob goreče površine in ga nato pomikamo proti sredini površine v cik-cak črti.
Pri gašenju vnetljivih tekočin, ki gorijo v posodi, nanašamo peno na notranji rob posode tik nad gorečo površino. Nakopičeno peno nov dotok pene potiska ob rob posode. Gasimo toliko časa, dokler pena ne pokrije celotne tekočine, šele takrat bo ogenj ugasnil.
Ob gašenju pokončne površine bomo gasili tako, da bomo curek pene usmerili na zgornji rob ognja in ga pomikali v desno in levo oziroma v cik-cak črti navzdol.
Upravljanje ročnega gasilnega aparata »Ph«:
1.	Aparat prinesemo v neposredno bližino požara,
2.	Odvijemo spiralno vreteno do konca,
1	posoda
2	notranja posoda
3	zapiralna glava
4	spiralno vreteno s tesnilno glavo
5	ustnik
6	varnostni ventil
7	ročaj
Ko smo s kovinsko ročico sprožili aparat, ne smemo istočasno pritisniti na vzvod gumijaste cevi, ki zapira in odpira ročnik. Počakati moramo 3 do 5 sekund, da se v notranji posodi C02 sprosti.
Torej šele po preteku omenjenega časa lahko usmerimo razpršeni curek na gorečo površino.
Ko smo gasili približno 10 sekund, popustimo vzvod na cevi za 5 sekund, da bi s tem omogočili ponoven pritisk v posodi. Ta postopek ponavljamo vse dotlej, dokler sta v aparatu še voda in ogljikov dioksid.
Ročni gasilni aparat za gašenje s kemično peno »Ph« je
namenjen za gašenje požarov manjših količin vnetljivih tekočin. Koristno pa ga lahko uporabimo tudi za gašenje trdnih snovi. Nikoli ne smemo z njim gasiti naprav, ki so pod električno napetostjo, in za gašenje karbita,- razžarjenih kovin, kalija, natrija, magnezija, in termita.
3.	Aparat obrnemo z glavo navzdol, nato pa ga še par-krat obrnemo za 180°, da se obe tekočini, ki sta v veliki ih mali posodi, med seboj dobro zmešata. Pri tem nastane kemična reakcija (spojita se raztopini natrijevega in aluminijevega- sulfata), katere produkt jè pena, katero skozi ustnik potiska ogljikov dioksid.
Fehret Čehič
Stran 6
DITI na strokovni ekskurziji
Društvo inženirjev in tehnikov tekstilcev BPT je organiziralo za svoje člane strokovno ekskurzijo v »Pamučno industrijo« v Dugo Reso. V petek, 17. 6., se je v zgodnjih jutranjih urah odpravilo na pot s tovarniškim avtobusom 36 članov društva. Po vožnji skozi dolenjsko metropolo in naprej preko Gorjancev se je vsem kar prilegel počitek v Metilki, združen z zajtrkom oz. malico v enem izmed gostinskih lokalov. Nivoja postrežbe in kvalitete posameznih jedi (golaž op. p.) raje ne omenjam, vem pa, da me gostilna »Na Dragah« ne bo več videla.
Ob 9. uri in 45. minut smo preko Karlovca prispeli pred tovarno v Duga Resi, kjer so nas pričakali poleg vodstva njihovega 250-članskega društva tudi predstavniki samoupravnih organov in nekateri vodilni delavci. Odvedli so nas v dvorano samoupravnih organov, kjer so nas pozdravili ter nam zaželeli ugodno počutje v njihovi sredini. Vodja kadrovske službe nam je v uvodu razgovora predstavil delovno organizacijo, ki zaposluje preko 3900 delavcev, od tega 2265 žensk.
Podjetje z dolgoletno tradicijo je bilo ustanovljeno leta 1884, v svojem proizvodnem programu pa ima podobne izdelke kot BPT, to je predvsem posteljnino in tehnične tkanine, izdelujejo pa tudi pletenine in prte. Od zaposlenih delavcev se jih 950
Razpis za šolanje ob delu za tekstilne poklice
Na željo številnih delavcev v organizacijah združenega dela tekstilne industrije
objavlja
Šolski center za tekstilno in obutveno stroko razpis za vpis v štiriletno Tehniško tekstilno šolo — izobraževanje ob delu — tkalske, predilske, pletilske, tekstilnokemijske in konfekcijske smeri in dvoletno Delovodsko tekstilno šolo tkalske in konfekcijske smeri.
Pravico do vpisa v štiriletno Tehniško tekstilno šolo imajo vsi tisti delavci, ki so zaposleni v tekstilni ali konfekcijski industriji na ustreznem delovnem mestu in izpolnjujejo naslednje pogoje:
1.	da so uspešno končali 8 razredov osnovne šole, tisti, ki niso uspešno končali 8 razredov osnovne šole, morajo imeti poklicno, industrijsko ali drugo šolo s praktičnim poukom.
2.	kandidat ali delavna organizacija mora pismeno izjaviti, da bo poravnala stroške šolanja.
Pravico do vpisa v dvoletno Delovodsko tekstilno imajo vsi tisti delavci, ki so
šolo
industrijsko ali drugo
1.	uspešno dokončali poklicno, ustrezno šolo,
2.	zaposleni vsaj 3 leta na ustreznih delovnih mestih v tekstilni industriji.
Pouk bomo organizirali le, če bo prijavljenih najmanj 25 kandidatov. Če delovna organizacija zbere dovolj kandidatov in poskrbi za prostor, so tečaji lahko tudi drugod.
Za čas predavanj in število ur za posamezne predmete se bomo dogovorili s kandidati glede na zahtevnost predmeta in glede na to, koliko kandidati že poznajo učno snov.
Stroški šolanja, v katere so vključeni izdatki za učitelje, vodstvo tečaja, izpraševalce in člane komisije na izpitih ter materialni stroški šole, znašajo na enega kandidata za en razred 5.000,00 din. V to ceno niso vključeni učbeniki, skripta in drugi učni pripomočki.
Podobrobnejše informaoije dobijo vsi kandidati v izobraževalnem centru do vključno 15. avgusta.
ustvarili so 27 milijard dohodka, ostanek dohodka pa je znašal 3,2 milijarde dinarjev. Povprečni OD v preteklem letu je bil cca 3000,00 din, v letošnjem letu pa je
in osmih »Avtoconer«-jev pritegnili našo pozornost brez-čolnični stroji Riitti (12 strojev) s Stäubli-jevo listovko in Sulzer avtomati.
Prejo previjajo na Schlafhorst in Müler previjalnih strojih, votek pa na Schwei-ter votkovnih strojih. Snovanje poteka na treh Schlaf-
vozi na delo iz okoliških krajev, občutne probleme pa imajo z bolezenskimi izostanki, saj je procent teh izostankov od 11—12, občasno pa tudi do 16 %. Tako je povprečno cca 420 ljudi dnevno na bolovanju, ta številka pa se dvigne v času večjih poljskih del, to je ob setvi in žetvi. S fluktuacijo delovne sile nimajo skrbi. Dobro imajo urejeno tudi vse, kar zadeva družbeni standard zaposlenih, tako stanovanjske zadeve kot rekreacijo in letni oddih. I majo svoj počitniški dom na Lošinju, kjer preživi letno okrog 550 zaposlenih po 12 dni dopusta. Tudi prava športna dejavnost je pri njih na visokem nivoju.
Bruto produkt kombinata, ki ima 6 TOZD in tri delovtie skupnosti, je bil v lanskem letu 120 starih milijard din,
Prijazni gostitelji so nas povabili na skupno kosilo v bližnji motel
3160,00	din in je torej nižji kot pri nas.
V lanskem letu so izdelali 7 milijonov preje (do Nm 50), stkali 24 milijonov tekočih metrov tkanin (26 mio m2), od katerih so 7 milijonov metrov predelali v konfekcijske izdelke. V planu imajo selitev konfekcije in s tem tudi povečanje proizvodnje v tem obratu in sicer na predelavo 12 milijonov metrov tkanin. Svoje izdelke tudi izvažajo in to predvsem na konvertibilno področje (Francija, Velika Britanija in ZRN). Pri izvozu se srečujejo s podobnimi težavami kot mi; surove tkanine imajo slabo ceno na zunanjem tržišču, svojih konfekcijskih izdelkov pa izvažajo malo, kjer je zahodnoevropski trg zelo zahteven pri teh artiklih.
Delo DPO je tako kot povsod v tem času osredotočeno na uresničevanje zakona o združenem delu. Iz njihove informacije smo lahko ugotovili, da so v teh zadevah pred nami, saj so se lotili že konkretnih uresničitev nekaterih določil zakona. Po èno in polurnem razgovoru, na katerem so sodelovali njihovi vodilni in strokovni delavci ter predsednik skupnega delavskega sveta, smo šli na ogled proizvodnih obratov. Videli smo, da je njihov strojni park izredno pester, da sicer prevladujejo starejši stroji, vendar ne manjka tudi novejših modemih strojev. V predilnici, ki predela dnevno 26 ton prediva, so čistilni stroji Triitzshler, Rie-ter in Platt, mikalniki so poljske firme FALUBAZ, raz-tezalke so firme Ingolstad, prstančni predilni stroji pa so rekonstruirani Rieter stroji z novejšimi raztezali ter stroji Kmšik. Celotna predilnica zaposluje 1150 delavcev, izdelujejo pa 80 % mikane in 20 % česane preje iz bombaža, predelujejo pa tudi umetna vlakna. V tkalnici so poleg Picanol tkalskih strojev
hors snovalnih strojih, škro-bilnik pa je znamke Sucker. To so resda stroji istih firm kot pri nas, toda zanimivo je bilo tudi primerjanje njihove organizacije dela z našo.
Čeprav je strojni park v njihovi oplemenitilnici v nekaterih primerih razmeroma star, je bilo zanimivo pogledati njihov način organizaci-
je dela ter način plemenitenja tkanin, ki se bistveno razlikuje od našega. Seveda je naše zanimanje pritegnilo barvanje in tiskanje, ker sta to fazi obdelave, ki jih pri nas nimamo.
V obratu konfekcije smo imeli poleg šivalnih strojev možnost videti tudi nekatere njihove izdelke, med njimi tudi take, ki so konkurenčni našim izdelkom. Med izdelki so prednjačili barvani in tiskani artikli. Ogledali smo si tudi obrat TOZD Ple-tilnica, ki je po izjavah strokovnih delavcev trenutno najbolj »donosen«, saj je bilo v njem ustvarjenega samo v prvih treh mesecih letošnjega leta 600 starih milijonov din ostanka dohdoka.
Po skoraj dveurnem ogledu proizvodnje pod vodstvom njihovih strokovnjakov smo si ustvarili sliko o delu in življenju tega kolektiva. Prijazni gostitelji so nas povabili na skupno kosilo v nekaj kilometrov oddaljeni motel, kjer smo nadaljevali tudi razgovore ter zvedeli še marsikaj zanimivega. Povedali so nam, da za šolanje strokovnega kadra skrbita srednja tehnična in višja tehnična tekstilna šola v Dugi Resi, da nudijo ugodne pogoje sodelavcem pri šolanju ob delu, da imajo področje informiranja dobro urejeno preko biltena, ozvočenja in vsakih 14 dni v prilogi »Karlovškega tednika« itd., itd. Res, veliko novega smo zvedeli in spoznali, kar ponovno dokazuje pomembnost in potrebnost tovrstnih srečanj tekstilcev.
»Pamučna industrija« Duga Resa
Popravek
V zadnji številki Tekstilca je bilo v rubriki »Bode« navedeno kako prevažamo hipo-klorit iz Hrastnika, navedene pa so bile tudi cene hipoklo-rita (700,00 din) in prevoza (1.700,00 din). Na te trditve nam je nabavni sektor posredoval krajše pojasnilo, ki smo ga dolžni objaviti (Zakon o javnem obveščanju, Ur. list SRS 7/73):
K majski številki Tržiškega tekstilca k rubriki »BODE« smo dolžni dati krajše pojasnilo članom DO na tisti del, ki se nanaša na prevoz hipo-klorita iz Hrastnika (ali pa tudi luga). Podatek o vrednosti hipoklorita (700.— din) ni točen in je prikazana vrednost 10-krat nižja od dejanske. Dejanska vrednost je ca. 7000,— din.
Cena, ki jo sedaj plačujemo za enkraten prevoz je točno
1.700.00	din. V kratkem času bodo na razpolago natančni podatki stroškov prevoza z našimi prevoznimi sredstvi za leto 1976. V orientacijo naj služi podatek, da nas je enkratna vožnja hipoklorita stala v letu 1975 ca. 1.300.00 din, brez upoštevanja stroškov vzdrževanja avtomobila in seveda s takratno vrednostjo goriva. Takoj, ko bo izvršena analiza stroškov prevoza hipoklorita in luga, bomo podatke članom DO tudi posredovali.
Do zaključka redakcije podatkov o analizi stroškov prevoza še nismo dobili in jih bomo posredovali bralcem v naslednji številki.
Urednik
Novosti na policah Miške knjižnice
Erich Maria REMARQUE: NOČ V LIZBONI
Erich Maria REMARQUE sodi med najbolj brane sodobne pisatelje in je dobro znan tudi slovenskim bralcem, saj je izšlo v prevodih mnogo njegovih del. Pisateljsko slavo si je pridobil že s svojim romanom, ki je izšel deset let po prvi svetovni vojni Na zahodu nič novega in nadaljeval z delom Pot nazaj in Trije tovariši. Leta 1945 je izšel njegov roman Slavolok zmage, s katerim si je vnovič pridobil svetovno slavo. V svojem šestinšestdesetem letu pa je napisal Noč v Lizboni, roman, ki ga imajo mnogi za njegovo najboljše delo.
Roman je najtesneje povezan z usodo človeka iz dvajsetega stoletja, ki je v njem pisatelj dojel pomen lastnega življenja in svoje zgodovinske dobe. Dokazal je, da je umetnost vselej najverodo-stojnejša priča zgodovine. Noč v Lizboni je nekakšen pekel našega časa, v katerem odseva razkroj zahodnoevropske kulture. V njem najdemo marsikaj značilnega o podtalnem bivanju, »kulturi in življenju« preganjanih in razlaščenih beguncev. To je hkrati nadvse poučen uvod v vek tehnološkega napredka in kulturnega nazadovanja, kakor pravi sam Remarque o našem stoletju.
Ljubezenska zgodba, ki jo pisatelj tako dobro opiše in ki se razvije v tako pretresljivo človeško razmerje med možem in ženo, združuje v sebi prvine vseh sodobnih ljubezenskih razmerij in zakonov. Da sta si po tako mnogih, skoraj neznosnih dokazih o razvrednotenju človeka, po vsem trpljenju in smrti tako pisatelj kot tudi njegov junak gospod Schwarz lahko ohranila toliko, čeprav trpke vere v ljubezen in človeštvo, pa je gotovo tudi ena velikih odlik te knjige.
France ŠUŠTERŠIČ:
TRG LAKOTE
France Šušteršič, po rodu Notranjec iz Žirovnice ob Cerkniškem jezeru, je v fantovskih letih videl in okusil brezpravnost pod vladavino fašizma. Po osvoboditvi je objavil v raznih revijah in časnikih več pričevanj o rab-skem taborišču, zdaj pa je strnil podobo tega grozljivega poglavja v zgodovini slovenskega in hrvatskega ljudstva v romam z realnim zapletom in razpletom.
Takrat, leta 1942, »pal je mrak na domovino«, kot je zapisal pesnik Igo Gruden, eden izmed naštetih internirancev pod italijansko okupacijo. To je mrak ob zločinskem pohodu Mussolinijevih črnih srajc, ki so štele ljudstvo v okupiranih jugoslovanskih pokrajinah za odpisano zlo. Rab, eden najlepših otokov našega Jadrana, je po volji rimske pravice postal prizorišče genocida. Sredi rodovitnih polj Kamporske doline je zraslo taborišče, oziroma
več taborišč, ograjenih z bodečo žico in zastraženih z močno posadko redne vojske in karabinerjev. Sem je okupatorska oblast strpala kakor v ogromen kotel vse, kar so njene vojaške enote polovile med ofenzivo proti partizanstvu v Ljubljanski pokrajini in sosednjih krajih okupiranega dela Hrvatske: fante, dekleta, otroke, starce ... Vsem je bila namenjea smrt od gladu in bede.
To je glavno dejanje romana, tu se prepletajo usode ljudi, ki so se znašli za bodečo žico z vsemi človeškimi lastnostmi, dobrimi in slabimi, ljudi, ki trpijo, obupujejo, padajo in vstajajo, se borijo za golo življenje ter sta jim prve mesece spomin na domovino in hrepenje po njej edina opora.
Mnogi so za zmeraj ostali v težki rabski zemlji. Iz nepopisnega trpljenja pa je pod vplivom taboriščne odporniške organizacije vzniknila v srcih internirancev neomajna želja: osvoboditi se z lastnimi rokami.
Časovno je roman omejen na poletje in jesen 1942 ter prve zimske mesece 1942-1943, ko je internirana raja prestajala največje gorje. Na pragu pomladi leta 1943 pa je bilo najhujše že mimo.
Ivo ZORMAN:
STRIC BENJAMIN
Roman Iva Zormana prepleta dvoje pripovednih ravni: na prvi je uprizorjena zgodba Cirila, na drugi ali ob njej pa se plete zgodba Baumanov, obsežne družine vaških in meščanskih ljudi, nabitih z energijo, ki jo je nekoč zaplodila majhnost in celo revščina, a vendar tista in taka, ki si ne nadeva socialno usmiljenega videza, marveč razžiga posebne, kljubovalne in privoščljive strasti. Te se razkrijejo v okviru pripovedi ob pogrebu strica Benjamina, katerega smrt je povod za razkritje vrste družinskih skrivnosti ter za razplet Cirilove zgodbe. Le-ta bralca pritegne tako z zanimivim potekom kot tudi s prenesetljivim izidom. Snov tega romana je v bistvu kronika nekega rodu. Avtor si jo je zamislil v več samostojnih delih, ki neodvisno drug od drugega sestavljajo široko podobo slovenske malomeščanske družine v polpreteklem in sedanjem času, njeno prodiranje z dežele v mesto, njene vzpone in padce, ki si sledijo po logiki življenja. Roman se odlikuje s pisateljevo oblikovno okretnostjo, ki zna združiti klasično zgodbo z modernimi pripovednimi prijemi ter jo izpovedati v prečiščeni jezikovni podobi.
France ČERNE: KONCERT ZA RAKA
Avtor s tem delom opozarja, da je človek razuma, znanosti obenem tudi človek srca. Dr. France Černe, znan strokovnjak s področja ekonomije, se nam tokrat pokaže v drugi luči. Pred sabo ima-
mo izredno pretresljivo knjigo, literarni dnevnik avtorja, ki je z veliko bolečino, bojem in dvomi dolge mesece s svojim najbližjim človekom so-doživljal njegovo neizbežno umiranje. To je knjiga poslavljanja, vendar močnega upanja in nadčloveškega bojevanja do zadnjega dne. To je knjiga sprotnih dnevniških zapiskov, v katerih nam avtor v kratkem in zgoščenem pripovedovanju pove vse, kakor se je v resnici zgodilo, kako mu je žena umirala in umrla za rakom. Ti dokumentarni zapisi so dopolnjeni z vsem, kar se je tiste hude čase zdravljenja in križevega potu po bolnišnicah godilo v avtorjevi notranjosti. Te svoje občutke je France Černe izpovedal v pesmih, polnih osebne tragike in širokih razmišljanj o človeku.
Černetova knjiga Koncert za raka je dragocena zaradi svoje človeške in vsakdanje življenjske globine; čeprav po svoji naravi tragična, pa je njen učinek spodbuden. To je odkrit, pogumen, čeprav boleč pogled življenju in smrti v oči.
HISTORIČNI MATERIALIZEM
To je izbor odlomkov iz del Karla Marxa in Fridericha
Trboveljski oktet je za začetek slovesnosti zapel Internacionalo, za tem pa je imel slavnostni govor predsednik slovenskih sindikatov Janez Barborič. V govoru je najprej očrtal manifestativni pomen dneva samoupravljalcev, katerega slovesnost ima letos še poseben poudarek na uresničevanju zakona o združenem delu in je povezana s 40. jubilejem Titovega vodstva na čelu partije in 40-let-nico KPS. Leta 1950 je skupščina FLRJ na ta dan sprejela temeljni zakon o delavskem samoupravljanju, po katerem smo začeli uresničevati Titovo geslo »tovarne delavcem«, maja 1971 pa je bil na II. kongresu samoupravljalcev Jugoslavije v Sarajevu 27. junij proglašen za Dan samoupravljalcev Jugoslavije. Dan samoupravljalcev je torej simbol vsakodnevnega boja delavcev za uresničitev njihovih intere-resov, zato je pomembno, da delavci na ta dan pregledajo prehojeno samoupravno pot in na osnovi ugotovljenih uspehov začrtajo nadaljnje cilje za še hitrejši razvoj so-cahstičnega samoupravljanja.
V nadaljevanju govora je predsednik slovenskih sindi-
Engelsa. Vjekoslav Mikecin pravi:
Ko smo sestavljali ta izbor Marxovih in Engelsovih besedil, ki naj bi pokazal temeljne točke historičnega materializma kot avtonomnega in samosvojega pojmovanja človeka, družbe in zgodovine, nismo imeli namena zgolj zagotoviti potrebo po vpogledu v osnovno karakteristiko ene izmed socialnih teorij; šlo nam je predvsem za to, da bralci ob izboru sprevidijo, v čem je aktualnost, pa tudi premoč historičnega materializma danes, če ga recimo primerjamo z drugimi socialnimi teorijami in filozofijami.
Od časa, ko so bile temeljne teze historičnega materializma obrazložene prvič, pa do danes, je imel historični materializem več kot burno zgodovino. Kot so ga z največjim navdušenjem sprejemali tisti posamezniki in gibanja in tiste politične sile, ki so stremele k revolucionira-nju razredne družbe in družbenih odnosov in ki so ga sprejele kot svojo misel vodnico, tako so ga z naj večjo ostrino pobijale in zavračale tiste sile, ki so branile obstoječi, to je razredni, meščanski svet.
V tem surovem preobratu, v tej idejni konfrontaciji, ki je obenem pomenila spopad in boj interesov in teženj realnih zgodovinskih sil, so hi-
katov poudaril zgodovinsko vlogo tovariša Tita v izgradnji našega samoupravnega socializma, navedel pomembne temelje za nadaljni razvoj in graditev samoupravljanja, ki smo jih postavili z novo ustavo leta 1974 in zakonom o združenem delu v preteklem letu in s katerimi so delavci dobili najpotrebnejše orodje, da se učinkovito upro vsem poskusom odtujevanja samoupravnih pravic, seveda z upoštevanjem pogoja, da so ustrezno organizirani. Opozoril je tudi na odnose v svobodni menjavi dela v delovnih organizacijah med delavci TOZD in delavci, ki opravljajo naloge skupnega pomena ter njihovi pravilni organizranosti po zakonu o združenem delu. Glede urejanja medsebojnih družbenoekonomskih odnosov po določilih zakona o združenem delu je tov. Barborič opozoril, da se ti premiki odvijajo prepočasi, da pa nam razrešitev teh v vseh samoupravnih sredinah zakon o združenem delu nalaga že v letošnjem letu.
V program slovesnosti je bila vključena tudi podelitev priznanj delavcem petih or-ganiazcij združenega dela in desetim posameznim delav-
storični materializem najrazličnejše tolmačili, dovrševali, spreminjali... Toda zdi se, da je kljub vsemu uspel ohraniti premoč in ostati nauk in orientacija v razumevanju človeka, družbe in zgodovine in v začrtovanju poti k človeški prihodnosti, nauk, ki se ga ne da obiti.
Charles DICKENS:
DOMBEY IN SIN
Dombey in sin je med tistimi velikimi Dickensovimi romani, ki pomenijo vrh tega klasika angleške in svetovne književnosti. Pisal ga je v letih 1846—1848 in z njim prešel k novemu načinu opisovanja angleške družbe v času razvijajočega se kapitalizma. S tem romanom je Dickens opisal trgovski svet, ki ga predstavlja posestnik in trgovec Dombey, malikovalec bogastva, trd in hladen značaj. Pretresljiv je v svoji usodi le tedaj, ko mu splavajo po vodi vsi upi, da bo premoženje lahko zapustil sinu. Njegov sin umre. Kot nasprotuje trdemu in pohlepnemu svetu bogatije so v romanu orisani revnejši ljudje, stvarno in z vedrim humorjem, ki je za Dickensa sploh značilen.
Kot drugi prevodi Dickensa je tudi Dombeyin sin opremljen z izvirnimi ilustracijami Friza in Darleya iz prvih angleških izdaj.
cem. Po sklepu odbora za priznanja samoupravljalcem so za izjemne dosežke pri razvijanju in utrjevanju samoupravnih družbenih odnosov prejeli priznanje delavci:
—	delovne skupnosti Osnovne šole »Jožeta Mihevca« Idrija
—	SOZD Združenega kmetijsko gozdarskega podjetja, Kočevje
—	Gradbenega industrijskega podjetja »Gradis«, Ljubljana
—	Železarna Ravne, Ravne na Koroškem
—	Rudarsko elektroener-gteskega kombinata »Zasavje«, Trbovlje.
Za uspešno organiziranje in uresničevanje samoupravljanja v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela so prejeli priznanja in denarno nagrado 8.000 dinarjev: Ljudmila Andolšek iz Ljubljane, Marija Gostinčar iz Šempetra pri Gorici, Katica Kašman iz Ptuja, Henrik Omerza iz Arnovega sela pri Brežicah, Alojz Plaznik iz Mozirja, Erih Poljanec iz Celja, Franc Spruk iz Kamnika, Dora Vauda iz Peker pri Mariboru, Zvonimir Volfand iz Ljubljane in Hinko Žolnir iz Slovenske Bistrice.
V imenu nagrajencev se je zahvalil Hinko Žolnir in dejal, da priznanje ne gre le nagrajencem, ampak vsem slovenskim delavcem, ki si
(Nadaljevanje na 9. strani)
Osrednja republiška proslava ob DNEVU SAMOUPRAVLJALCEV
Ob DNEVU SAMOUPRAVLJALCEV je bila 27. 6. 1977 v veliki dvorani skupščine v Ljubljani osrednja republiška slovesnost, katere smo se udeležili tudi trije delegati iz Tržiča: Anton Vrhovnik iz Tria, Ivan Kokalj iz Tovarne kos in srpov in Vera Umek iz Peka. Poleg številnih vabljenih delegatov so bili na proslavi navzoči najvišji družbenopolitični predstavniki Slovenije.
r •
V
SPORT
Nogomet
Oplemenitilnlca : Predilnica
Nogometna »sezona« med našimi delavci je zopet v polnem razmahu. Vrstijo se srečanja med sindikalnimi ekipami naših temeljnih organizacij in eno takih je bilo v soboto, 4. junija, na igrišču v Križah, kjer sta svoje nogometno znanje skušali uveljaviti enajsterici iz predilnice in oplemenitilnice. V tekmi, ki je trajala 2 X 35 minut, zmagovalca kljub naprezanju obeh ekip, ni bilo, kajti tekma se je končala neodločeno 4:4.
In kako je potekalo to srečanje, ki je bilo aktualna tema debat že nekaj dni pred »obračunom«. Sam začetek ni kazal na kako posebnost, vendar je že v sedmi minuti prvi resnejši strel na gol oplemenitilnice opozoril prisotne, da bo učinkovitost strelcev verjetno na zadovoljivi višini. Moštvi sta se menjavali v napadih, vendar so se vse akcije končale brez uspeha. Prvi zadetek za ople-menitilnico je z 20 metrov s preciznim in močnim strelom dosegel Mustafa Skelič, na-
kar se je igra še bolj razživela in v 23. minuti so imeli »plajharji« zopet idealno priložnost za dosego gola, ki pa je nespretni strelci niso znali izkoristiti, toda šest minut kasneje je napako svojih soigralcev popravil najboljši igralec oplemenitilnice Skelič, ki je tokrat s strelom iz strani premagal vratarja predilnice. Vodstvo 2:0 pa predil-ničarjem ni vzelo volje in še bolj so pritisnili in v 31. minuti je iz prostega strela iz kakih 25 metrov Jože Zupan prvič načel mrežo oplemenitilnice.
Drugi polčas je prinesel še bolj razburljive dogodke. V
47.	minuti je vratar predilnice ubranil močan strel, vendar je žogo le odbil do nekoga iz oplemenitilnice, ki je žogo brez oklevanja podal pred gol Djurinskemu, ta pa je brez večjih težav iz bližine dosegel tretji gol.
Po nekaj neuspešnih napadih obeh ekip se je v 58. minuti Cedo Vučenovič odločil za strel od daleč in premagal vratarja oplemenitilnice — 3:2. Le dobri dve minuti kasneje se je med strelce
vpisal Franci Aljančič, ki je v gneči pred golom predilnice s prisebnim strelom dosegel četrti gol za oplemenitil-nico. Ko je že vse kazalo, da je tekma odločena pa so igralci predilnice spet močno pritisnili in po izvedenem kotu je Jože Zupan iz težavnega položaja dosegel efekten gol in znižal rezultat na 4:3. To je bilo v 66. minuti, le minuto kasneje pa je prišlo do izenačenja rezultata. Iz »mrtvega« kota proti vratom je poslal žogo Branko Besednjak, vratar oplemenitilnice Nuhanovič je nespretno posredoval in žogo poslal v svojo mrežo. Seveda neodločen rezultat ni pomiril razigranih nogometašev in obe strani sta želeli doseči zmagoviti gol. To bi skorajda uspelo nogometašem predilnice, ko je v zadnji minuti le vratnica rešila mrežo oplemenitilnice.
Neodločen izid je realen prikaz dogajanj na igrišču. Med igralci velja pohvaliti predvsem Skeliča in Zupana, ki sta po kvaliteti precej odstopala od soigralcev, dosegla pa sta tudi po dva zadetka. Dobro sta igrala še Vučenovič in Komadina.
Ekipi sta nastopili v naslednjih postavah:
Predilnica: Šlibar, Vučenovič, Besednjak, Zupan, Bukovnik, Šerič, Garič, Novak, Mehič, Ante, Krmelj.
Oplemenitilnica:	Nuhano-
vič, Djurinski, Skelič, Muši-novič, Aljančič, Čemilec, Slapar, Jolič, Kavedžič, SevertC, Komadina.
Igralcem oplemenitilnice pa se je godilo precej slabše v srečanju z ekipo iz TOZD Tkalnica, ki je bilo naslednjo soboto, to je 11. junija na stadionu NK Tržič. Tokrat je bila zmaga nogometašev iz tkalnice z rezultatom 4:0 dokaz, da so trenutno res najboljši. Tudi dogodki na igrišču so se odvijali tako kot kaže rezultat, Saj so bili »tkal-ničarji« praktično ves čas v terenski premoči. V 17. minuti se je mreža prvič zatresla. Lovro Hladnik je iz neposredne bližine premagal vratarja oplemenitilnice, potem ko je preigral celotno obrambo nasprotnikov. Le osem minut kasneje je padel drugi gol. Oster strel je vratar Nuhanovič nespretno odbil, pri žogi se je prvi znašel Stane
Oman — ki ga soigralci zaradi uspešnih strelov kličejo kar Müller (Gerd Müller — Bayern op. p.) in s preciznim udarcem zaključil napad. Po doseženem golu so se zvrstile še nekatere izredne priložnosti za zadetek, med njimi so omembe vredni dve in sicer je obe zapravil Marko Aka-lovič. V drugem delu igre je imel vratar tkalnice Anton Žonta občutno več dela kot v prvem polčasu, vendar je vse strele uspešno obranil, nekajkrat pa je celo s skrajnimi napori v lepi paradi preprečil žogi pot v mrežo. Tretji zadetek za tkalnico je v
43.	minuti dosegel Jelko Urbančnik, ki je prisebno izkoristil lepo podajo Polajnarja, ki je imel nekaj minut za tem sam priložnost doseči gol, vendar je lep strel iz leve strani ustavila prečka.
Priložnosti za dosego gola sta imeli v nadaljevanju obe ekipi, toda nespretnost strelcev je bila vzrok neučinkovitosti.
Končni rezultat srečanja je postavil Urbančnik, ki je uspešno zaključil akcijo Valjavca, Povšeta in Polajnarja v 65. minuti. Tekmo je spremljalo precejšnje število navijačev, ki so bodrili svoje ekipe, prevladovali pa so pristaši nogometašev iz TOZD Oplemenitilnica, vendar so bili nad izidom srečanja kar malce razočarani
Za TOZD Tkalnica so igrali: Žonta, Hvala, Valjavec, Oman, Vinter, Povše, Polajnar, Urbančnik, Akalovič, Hladnik in Kavčič.
Ocena igre obeh moštev je stvar »strokovnjakov« vendar so tudi navadni poznavalci te igre lahko ugotovili bistvene razlike med obema ekipama. Bistvena razlika je bila v tem, da so igralci tkalnice igrali kolektivno, pravočasno oddajali žoge ter si s kombinacijami ustvarili precej zrelih priložnosti (le redki od njih so se spuščali v preigravanje nasprotnika) medtem, ko je pri igralcih
Koko po kaj Dobrča?
Na številna vprašanja, »Kako napreduje Dobrča«, dajemo največkrat odgovor »Pridi poglej in sodeluj!« Tudi vsa ostala vprašanja so podobna: ali bo letos koča gotova, ali bo gotova do občinskega praznika, ali ste v soboto in nedeljo delali ,ald je bilo dosti prostovoljcev? Ta radovednost je znak, da vas zadeva zanima in ob zadnjem obvestilu v našem glasilu smo obljubili, da bomo radi o Dobrči še kaj spregovorili, če bo zanimanje.
Kakšna je torej današnja situacija? Najprej vam moramo povedati, da je Dobrča vsa v cvetju in vsakomur je lahko žal, ki se te lepote ne more ogledati. Dela pri gradnji planinske koče lepo napredujejo. Objekt je v celoti pokrit z etermitno kritino, streha je opremljena z obrobami in žlebovi, predelna opečna stena v pritličju je pozidana in dimnik, ki že gleda skozi streho, je gotov. Strelovodna naprava je v delu, valjanec okrog objekta je položen, treba je le še priključiti stavbo. Greznica in čistilna naprava za vodo sta zabetonirani. Oba fasadna čela sta obita z ladijskimi deskami, prepleskana in v čelih so že vgrajena podstrešna okna. Temelji in podstavki za stebre verande so zabeto-
Razmeroma skromna bilanca, ki pa je po drugi strani razveseljiva, če pogledamo na letošnjo maloštevilno udeležbo pri akcijah. To se pravi, da je bilo z malo ljudmi veliko narejenega, lahko pa bi bilo še mnogo več, če ne bi bilo letos tako debele snežne odeje, ki kar ni hotela izginiti, slabega spomladanskega vremena in če bi bile delovne akcije bolj obiskane. Da
se lahko pohvalimo vsaj s tolikšnimi uspehi smo dolžni zahvalo predvsem našim zahodnim sosedom:	Podgor-
cem, Begunjcem, Radovljičanom in Lešanom, ki so nas Tržičane s svojo udeležbo v zadnjem času krepko posekali.
Kaj nas letos še vse čaka, kakšna dela so predvidena, kdaj bo objekt gotov in kdaj bo otvoritev? Na prvi del vprašanj vam lahko odgovorimo, na drugi del pa ste odgovora dolžni vi.
Dela je še veliko in tudi takega, ki ga zmoremo in znamo opraviti mi vsi, čeprav nismo ne vem kakšni strokovnjaki. Pomoč v obliki pridnih rok je vedno dobrodošla in znali jo bomo koristno uporabiti tam, kjer bo najbolj potrebna. Opraviti bo treba tudi še vsa obrtniška dela, ki čakajo na strokovnjake (mizarje, elektrikarje, inštalaterje, kleparje, pleskarje), katerih je tudi nekaj takih, ki so v planinskih vrstah in njih obisk je hudo zaželen.
O resničnosti našega obvestila pa želimo, da se vsak sam prepriča na sami Dobrči in da s svojim doprinosom v obliki prostovoljnega dela prispeva k čimprejšnji dograditvi planinske postojanke na naši Dobrči, katere lepoto na žalost bolj cenijo od nas ljudje, ki prihajajo mimo od vsepovsod po slovenski transverzali.
Za konec vam zaupamo še majhno skrivnost in sicer najbližjo pot na Dobrčo, če razpolagate s prevozom in če ste v sporu z dragocenim časom. Od ovinka nad Palov-čami nadaljujete še kakih 200 metrov v smeri Begunj, da pridete do križišča. Nova gozdna pot se odcepi v desno
oplemenitilnice tokrat izjemoma vsak sam hotel storiti nemogoče. Nepotrebno zadrževanje žoge, neuspešni poskusi preigravanja in raztrgana igra so glavni razlogi za tako visok poraz. Vse kaže, da nekateri posamezniki strahovito precenjujejo svoje nogometne sposobnosti misleč, da so že pravi nogometaši, če jim le enkrat na tekmi uspe preigrati nasprotnika. To pa je močno zgrešeno in rezultat takih individualni »ekshibicij« je zanesljiv poraz z vsako ekipo, ki igra pametno, čeprav nima v svojih vrstah »zvezd«, ki naj bi bile talent že od rojstva.
Res je, da gre le za rekreacijska srečanja, toda tu bi se morali učiti kolektivne igre, kajti posamezniki bi tudi v sestavi ekipe BPT poskušali uveljavljati svoj »nogometni jaz«.
Glede na izredno zanimanje za nogomet, bi kazalo na nivoju konference sindikata organizirati nogometni turnir ter vklujčiti še ostala moštva, ki do sedaj niso pokazala posebnega interesa za to obliko rekreacije.
in po 3 km vožnje ste na višini 900 m, od koder je še eno uro zmerne hoje po markirani stezi ,da ste pri koči.
Vsem želimo skorajšnjega svidenja, sprostitve in veselja ob delu na naši prelepi Dobrči.
Odbor za gradnjo koče na Dobrči
ČESTITKA
7.	junija 1977 je na Visoki tehniški šoli v Mariboru opravil zagovor diplomske naloge tov. Jože ERŽEN, naš štipendist ob delu ter s tem pridobil naslov: INŽENIR TEKSTILNE INDUSTRIJE.
Iskreno čestitamo!
Uredništvo
ČESTITKA
Na Srednji politični šoli pri CK ZKS je 15. junija 1977 diplomiral ŠTEFE Pavel.
Iskreno čestitamo!
Uredništvo
Naše
mamice
Mehič Sofija je 13. maja 1977 rodila deklico, 16. maja Žagar Marija deklico in 17. maja Purgar Marija — deklico.
Vsem naj lepše želje in čestitke!
Uredništvo
Osrednja republ. proslava...
(Nadaljevanje s 7. strani)
prizadevajo za razvoj in uresničevanje samoupravnih družbenih odnosov.
Osnovna misel, ki je bila prisotna v celotnem izvajanju republiške proslave, je predvsem v tem, da naša samoupravna socialistična družba z vso resnostjo in odgovornostjo uresniči vsebino zakona o združenem delu, ki temelji na določilih ustave.
Naloge in obveznosti iz tega naslova niso majhne, realizacija teh pa nam bo v prihodnjem letu ob dnevu samoupravi j alcev lahko osnova za ocenitev dela in podelitev priznanj za uresničevanje idej samoupravljanja.
Vera Umek
ČESTITKA
V mesecu juniju 1977 so uspešno zaključili šolanje naslednji naši štipendisti:
Šarabon Majda, Tišler Marija, Perko Ema in Knavs Majda na Ekonomski srednji šoli, ter Mohar Marija in Levstik Angelca iz Loškega potoka na Srednji tehniški tekstilni šoli — konfekcijska smer.
Vsem iskreno čestitamo!
Uredništvo
ZAHVALA
Ob prezgodnji in boleči izgubi mojega očeta in brata
DOLENC STANETA
se iskreno zahvaljujeva za izraze sožalja. Posebna zahvala mehanični delavnici ter TOZD Konfekciji za podarjeno cvetje. Hvala vsem, ki ste ga v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji poti.
sin Veno ter sestra Mihaela
ZAHVALA
Ob moji bolezni se sodelavkam iz TOZD Tkalnica, najlepše zahvaljujem za obisk, sindikalni organizaciji pa hvala za denarno pomoč.
Joži Ropret
ZAHVALA
Ob nepričakovani, mnogo prerani in boleči izgubi dragega moža
MIHA PEHARCA
se iskreno zahvaljujem sorodnikom, njegovim sodelavcem, prijateljem in znancem ter sploh vsem, ki so mi v najtežjih dneh stali ob strani, izrazili sožalje ter pokojniku izkazali spoštovanje s številno udeležbo na njegovi zadnji poti, s cvetjem in venci.
Posebno zahvalo dr. Robiču, Planinskemu društvu Tržič, vsem govornikom za ganljive besede, pevcem in pihalnemu orkestru.
Vsem, prav vsem, še enkrat globoka zahvala!
Žalujoča žena Jelka
BODE
»Lepega vraga si nam napravil, ko si v zadnji številki pisal o prevozu hipoklori-ta ter navedel napačne podatke, »so mi rekli v uredništvu ter mi pri tem dali vedeti, da bo šlo odslej vse moje pisanje skozi neke vrste uredniško cenzuro. Tako tudi nisem brskal naprej, koliko kazni bo treba plačati za ta prometni prekršek in o tem, kdo je kriv, da smo vozili- preveliko težo na našem kamionu, ki je bil za ita prevoz predviden. Sploh pa si »kiksa« s ceno hipaklorita ne Ženem preveč »k srcu«, saj se take stvari dogajajo tudi na drugih področjih. Upam pa, da bodo podatki slej ko prej prišli na dan, če ne drugače pa vsaj preko najbolj razširjene agencije »EBP«. Seveda bo treba odslej stvari bolj preverjati, pa čeprav honorarja za to ne dobivam, toda sitnosti ne maram.
Pravzaprav pa »kdor dela tudi greši«. Tega se dobro zavedajo tudi razni posamezniki, ki vplivajo na to, da se občasno sprejme tudi Sklep, ki ni ravno v skladu z našimi pravilniki. Ni težko uganiti na kaj mislim, saj gre za trenutno »aktualno obravnavo« izplačanih enkratnih nagrad nekaterim sodelavcem v DSSS. Ker nagrade v naših pravilnikih o delitvi OD niso navedene, so se člani Poslovnega odbora >poslu-Žili kar »prakse iz preteklosti« ter predlagane nagrade odobrili. Res je tudi, da v nobenem pravilniku ni navedeno, da se nagrade ne smejo izplačevati, toda kaj vse bi počeli, če bi delali vse tisto, kar v samoupravnih aktih ni izrecno prepovedano. Sicer pa so nagrade, ki so jih posamezniki prejeli, po mojem globokem prepričanju utemeljene, le da so prenizke, saj vemo, da je bilo dela izredno veliko. Če bi tem nagradam rekli lepo »dodatek za povečan obseg dela«, bi bito manj »šundra in fov-šarije«, prizadeti pa dobili vsak mesec določen dodatek, ki bi presegel višino nagrade.
Obremenjenost z delom v DSSS je bila očitna tudi na zadnjem zboru delavcev, ko zaradi »dela« mnogi niso prišli na zbor in so jih morali zaradi nesklepčnosti kar »privleči« na zbor.
Res je hudo, če je preveč dela, še huje pa je, če se v današnjem času delavci ne zavedajo svojih samouprav-Ijalskih dolžnosti in če gre pri tem še celo za strokovne službe, ki bi morale biti drugim za vzgled. Ne vem kakšno mnenje oziroma oceno bi lahko dali za posameznike (ki z neudeležbo na zborih kažejo svoj odnos do samoupravljanja), če bi se ti prijavili na kako delovno mesto, za katero se zahteva mo-ralno-politična ocena. Bojim se, da bi v takih primerih te stvari spregledali in bi bila ocena nadvse ugodna za kandidata. Kolikor vem, se te ocene že delajo bolj po »šabloni« in vsi so bili »aktivni« v samoupravnih organih, DPO itd. Še dobro, da imamo navadno le po enega kandidata, sicer bi bila izbira težka, kat ji, če so vsi dobri, so tudi vsi primerni za razpisano delovno mesto (seveda ob upošetvanju ostalih razpisnih pogojev). Pri vsem tem pa se sprašujem, kako to, da ni nikogar, ki bi pri sestavi ocene napisal tudi kaj negativnega. Kat vse kaže bodo te ocene sčasoma postale čista formalnost, ki bodo v stilu slavospeva podale mnenje o kandidatih. Včasih so rekli, da je treba umreti, če hočeš, da te bodo ljudje hvalili, danes pa bi lahko k temu reku dodali še: »prijavi se na odgovorno delovno mesto pa boš slišal samo hvalo na svoj račun«. Naj me nihče ne razume napačno. Ne trdim, da so bile dosedanje ocene nepravilne in da so prikrile določene napake in pomanjkljivosti, vendar le opozarjam, da bo treba v bodoče podati oceno tudi za take sodelavce, ki nimajo vseh kvalitet in ne bi bilo prav, da bi »kopijo« ocene dobrih uporabili tudi pri tistih slabših.
Še marsikaj bi napisal, a kaj ko z vsemi stvarmi, ki jih slišim tu in tam rtisem dovolj natančno seznanjen. Čeprav berem zapiske in ostale oblike obveščanja de. lavcev nisem z vsemi na tekočem, še največ »zanimivih« reči slišim »neuradno«. Urad-so so pa stvari tako ali tako znane.
če pa sem odkrit, moram priznati, da že močno razmišljam o dopustu, kjer bom preživel teden dni daleč od vseh problemov v tovarni, čez en mesec v avgustovski številki pa bom imel mogoče že bolj »jasna stališča« o nekaterih zadevah, ki še bodejo a še niso zrele za objavo.
Pozdravlja vas Bodičar
»Tržiški tekstilec« — glasilo delovne organizacije BPT — ureja uredniški odbor: Avguštin Liljana, Rožič Ana, Težak Franc, Urbančnik Jelko, Cerar Franc, Pretnar Rika, Klemenčič Majda, Ravnik Marija, Ličan Jelka, Perko Vili, Gregorc Franc. Glavni in odgovorni urednik Furlan Janez. — Naslov uredništva: BPT Tržič 64290, telefon 50-340 lnt. 90. Tisk GP Gorenjski tisk Kranj v 1350 izvodih. — Glasilo izhaja enkrat mesečno. List dobijo člani kolektiva brezplačno. — Glasilo je po 7. točki I. odstavka 36. člena Zakona o obračunavanju proizvodov in storitev v prometu, Uradni list št. 33/72, prosto plačila prometnega davka.
Z zaključnim sestankom vseh obveznic civilne zaščite, ki so tečaj prve medicinske pomoči obiskovale v tem letu in tistih, ki so se udeležile tekmovanj, je dejavnost na področju izobraževanja v CZ v tej izobraževalni sezoni zaključena
Na novo vključenim obveznicam smo podelili izkaznice tekmovalkam, ki so nas zastopale na občinskem in republiškem tekmovanju pa smo za njihovo prizadevanje na tem področju izročili še po en komplet našega izdelka — posteljnega perila. Z letošnjim tečajem smo v naši delovni organizaciji pridobili 22 obveznic, ki imajo osnovno znanje iz prve medicinske pomoči.
ROMA
Ponte e Caste! S. Angelo Bridge and Castle of St. Angel Pont et Chàteau de St. Ange Engelsburg und Brücke
« -z- . . ?2
S5
=c
>
ro
c.
S'
' ■> sp
<5 tr> ■A r-
-z. ^
A ■■
Q
-
4 “Z *
" <\\ O '?
£
6 ^<7 6
> S' (Tv
c,
5- £ 77
C.	3>
U o.
1/oLFk.na ßoHEA^AJA, Pkč Li LNl'Stfi- itilkAUlt kA
Ll+l'to ’THZ.\c ~SloV£nì^
IüSvSLA VH 4 TU ”"■■■■ "“-f--“'“-
Cestitkam ob praznovanju jubilejev tov. Tita in partije sta se pridružila tudi člana KPI zakonca Sorrentino.
PAKISTANI DRESS SERIFS
BALUCHISTAN _	\
> :
. 'illtIJ;
Š5-'
POS
f‘h‘
JrRtčz- 'fvk/an ~_________
(JupJik'sJvo
BPT — rdtc
éfe 90
hus Agency, P.O.Box 2176, Ki
yvQoscstm
ČUtZDfć
Udeleženec I. JAOK Janez Lončar nam je v imenu odprave poslal razglednico s pozdravi iz Pakistana
Nagradna križanka
p^pr^ : -aJ- T						POUND	OKRASNI KAMEN	NAŠA REKA	TKALNICA SRBOHRV	EAST	MAŠČOBA IZ SUROVI OVČJE VOLNE	KEM. ZN. JOD	DEL OBRAZA	NAZIV IME PODJETJA Z NAFT DERIVATI	VRSTA KOZMET. SREDSTEV	ČE	SESTAVIL G.	U. RISAL: H.	D.	REAUMUR	DOMAČA PRITRDIL.	IMPORTER	VELIKA DVORANA ZA RAZNE PRIREDIT: 	VE	NIZEK ŽENSKI GLAS
					*«*												NAŠ IZDELEK BREZ = BOŽNIK					
						NIKAL= NICA SLOVEN. m	•C			AVT-OZN. AVSTRIJE		’W*	)					MENIČNO JAMSTVO				
										LI TER		VEZNIK						KEM. ZN. ZA 1 RIDI J				
w I	~		mär		* 'H	Tr														PRITOK DONAVE V ROMUNIJI			
Tr	1000 Kg	NOGOMET MOŠTVO IZ MADRIDA	EVRQP. OTOCNA DRŽAVA	TEKAČ SRBOHR.)						OSEBNI ZAIMEK			KONEC POLOTOK/	,		DOKTOR			AVT.OZN. ZAJEČAR,	1		TEKSTIL. TOVARNA V P0DBRDI
										DESNI PRITOK z. moraW			RIMSKA 1									
3				OSN.ORG. SINDIKAT/				AFRIŠKA RE KA				INEX A DRI AVIOPRON	t			Ipf *<.			KEM. ZN. ZA DUŠIK		AVT. OZN BELGIJE	
								13.ČRKA ABECEDE				SKANDIN. LETALSKA DRUŽBA									VELIKI ROPARSKI KUSCARJ	
SKANDIN DROBIŽ				ZUPAN TONE VEZNIK			SVETA PTIC egipCanc	A /					2.ČRKA ABECEDE		T T				ŽENSKO IME Raziskoval zjvljenja , živali in nji	c		
							AMERIŠKI. preasedm FRANKLIN						SOLMIZ. ZLOG			I i	p					
planta- ža						ZNAK ZA EL.UPOR V FIZIKI		ffi&sia. dotjnoVal							IZ JEKLA	TUJA PREDPOI	UDELEZ. TEKMOV. A V TEKU ‘		razmerja d okolja	)		
						RUDOLF LAJOVIC		MESTO V DALMAC.														
PT[Č SEVER- NIH MORIJ				VELIK PTIC S ČRNIM PERJEM KEM. ZN. ZA FOSFO	?						SEN						RDEČI KRIŽ			RADIJ SIBILASTI ROKO		
T T	TEKSTILNA TOVARNA	SIN ZEVS/ äüÄUfc ROSTVA							ZAVESTNC PRIPRAVL NA KAZN. DEJANJE	Ww_ s§:f ■			ZELIŠČE				ŠPORTNI REKVIZIT METER					ANA ČE DE
	LJ UBL JANljpožigale																					
POŠTNI PREDAL		jz strasti	TEKOČA SNOV V PLINASTEN STANJU	, NORD 1		MOŠKI POTOMEC							' T	PREDLOG		IGRALKA Zupančiče	ra					
										» *				SKANDIN MOŠKO IME		ENKA						
TOVARN/! - NA BLEDU				FARAD		GLAVNI ŠTEVNIK				JANEZ PIŠKUR RIMSKA 50			SVETLC) ANGLEŽ. PIVO				JUGOSL. KOSARK. TONE CEGLAR					
DOBA, VEK				6. ČRKA ABECEDE		PREDLOC		DUHOV= ŠČINA					GROFIJA NA JV ANGLIJE LJUDSKI ODBOR					GALE TONE			KAZALNI ZAIMEK	DE7AVME suuPitJE NA HAILEM potutoci U
				ELEKRIC. ELEMEN. NABOJ														Temelj, res niča ki je ni treba dokazovat				
•Dan v rema						SAMO = GLASNIK	ur	SOGLAS.		SMUČAR. KRAJ NAD LJUBEL.									0 C E			
						3.TON C-d LESTVICE		PLAČ											KURIR			
'ŽENŠKO IME				MESTO OE SAVINJI						MOŠKO IME				OMAN CIRIL			KRAJEVN SKUPNOS	A T		ATLETSKI KLUB	A	
				LOČILO										KIS			LOJZE POTOKAR			DELTELES (mno?. )		
PREDLOG			3,14			TEŽKO STREL NC OROŽJE	a U			RADO DROBNIČ			NIČ		Šved* igrale nami.znegc	c					TONA	
			KRAJ PRI DOMŽA* 	LAI-										IGO GRUDEN								TOVARIŠ	
						VUlKANr MIN DANA				J EM ELIN, mm					nekateri NEKI '							
AZIJSKA DEŽELA							Poljsko mesto Stalingoro Kraj pri Ljubljani									ms1 JOULE						
NEWTON		^reŽvek. iz družine žiraf PREDLOG						OSEBNI ZAIMEK POLMER			GORENJE S PLAMENC	M					OKSYGEN SAMO = GLASNIK		KOVANJE			
ŽENSKO POKRIVAJ PRI NARODNI NOSI					PREDSED NIK SO TRŽIČ						18. ČRKA ABECEDE		OSEBNI ZAIMEK			OZNAČB, ZA„ METRIČN ŠTEVILO	0		LJUBKOV. ŽENSKO IME			
»... in če hrane ne maraš, jo lahko vržeš tudi proč!«
»Ti moški,« se je jezila Pepca, »vedno hočejo le eno...«
»To pa je dobro, saj vendar to imaš,« jo je pomirila prijateljica.
Dva dojenčka, ki ju je nesla štorklja, sta se med letom pogovarjala: »Ti prihajaš tudi na svet,« je radoveden vprašal fantek punčko.
Ona mu zaničljivo odgovori: »Pa menda ne misliš, da sem stevardesa!«
»Ali lahko odklopim plinski gorilnik, draga?«
»Ali nisva dobra — zvezala sva vaju tako tesno skupaj.«
»... Vse kaže, da bomo imeli s popravilom vašega avtomobila več dela, kot smo prvotno mislili.
»Naj kam javim, da pridete kasneje?!«
BiamaiHa
Pozdravljen razum, kdo ve, kdaj se bova spet srečala, je rekel pijanec in vstopil v krčmo.
Italijanski pregovor
Ena slabost vina je tudi ta, da človek začne zamenjavati misli z besedami.
Samuel Johnson
Družba bi bila nekaj prekrasnega, če bi se ljudje iskreno zanimali drug za drugega.
Chamford
V dobro urejeni družbi morajo dobri služiti kot vzor, slabi pa kot primer.
V odločilnih situacijah ni človek nič in organizacija vse.
Primož Kozak
Zakrpano prijateljstvo le redkokdaj postane celo.
Nizozemski pregovor