duhovno življenje la vida ey-pirrtual DECEMBER Levo: Trenutki ob jaslicah spadajo med najlepša doživetja v življenju vernega človeka. Spodaj: Zimski motiv na poti na Golico. Naslovna stran: Pravljičen svet pod belo odejo duhovno življenje la vida e^piritual Leto XXVI. št. 12 December KRISTUSOVEMU NAMESTNIKU NA ZEMLJI, KI JE OD 28. OKTOBRA 1958 SVETI OČE JANEZ XXIII. SE SLOVENSKI KATOLIČANI SPOŠTLJIVO KLANJAMO IN MU OBLJUBLJAMO NEOMAJNO ZVESTOBO C£0 k % NOVI PAPEŽ JANEZ XXII1 % fiPoj 4 S. 'St Ni ostala sv. Cerkev dolgo časa brez vrhovnega pastirja. V jutro*!-. ^ arah 9. oktobra je svet zvedel žalostno vest: ,,Papež je v,mrl!“ 19 dni knst1^ ■pa je šla, skozi radio in tisk vesela vest: „Habemus papam — papeža ima^j To pot si je sv. Dah izbral moža:, čigar življenjska pol se je && , kot sv. Pije, X. v skromni kmečki družini v vasici Sotto il Monte, blizu * • steca Bergamo, km vzhodno od Milana. Trina jst otrok se je rodil0 P Roncallijevih. 29. novembra 1X81 je zagledal Inč sveta Angel Jožef Rone11 sedanji papež Janez XXIII. Petsto let že živi ta družina na istem, koščku zemlje in ga obdel^ ^ Dva brata in ena sestra od papeža si s kmečkim delom še danes služijo v* danji kruh. Papež Janez XX1JI. je sicer mlad dal tej zemlji, ki ga je rodila, sl° ■a ohranil je v sebi vse dobre lastnosti kmečkega okolja: preprostost, dob*0 ^ fin humor, razumevanje za bližnjega, in, kadar je potrebno, tudi odl° iti veodjenljivost. Z enajstimi leti je mladi Angel vstopil v malo semenišče v Bergu1'.. Bilo je to leta 1X92. Osem let nato je odšel v zavod Apollinare v Ritn11 postal pri 22 letih leta 190i doktor bogoslovnih ved. *e Kmalu nato, v avgustu 190A, je bil posvečen v duhovnika. Pot <7^ ^ peljala nazaj v Bergamo, kjer je bil pomočnik škofu Tedesehiju do leta ti}. Takrat se je seznanil v Milanu v ambrozijanski knjižnici z msgr. Ad’1 Ratti, ki je leta 1922 postal papež Pij XI. Prvo svetovno vojno je preživel na fronti kot bolničar in vojaški kaV^j S 'le ij*1 lij;. po vojni pa ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim. Postal je hišni Pr , sv. očeta in začel delati v kongregaciji za širjenje sv. vere. Organizira^ ^ uspešno Družbo za širjenje vere in vneto sodeloval pri rojstvu in utrjev ^ svojem prvem nagovoru, je poudaril, da si narodi ne žele novih J1, k temveč mir; hočejo pravico in hrepenijo po bratski slogi, ki edina e[ e Prinesti blagostanje svetu. (j '.ß ![ ,11' % ' Kot papež Janez XXIII. vstopa novi sv. oče v zgodovino katoliške ,'k‘e. Preteklo je šest sto let od zadnjega papeža istega imena,. Bil je XXII. (1316—1331t), Francoz po rodu. Sicer se je v letih HtlO—1)15 ^vUo še enkrat to ime na papeškem dvoru. Baltasar Cossa si je kot proti-nadel ime Janez XXIII. I,jg Sedaj pa si je nadel isto ime kardinal Roncalli. Ne vemo dobro raz-ien prevalece en Occidente Siya a,T,or al dinero, la biisqueda exce-eomodidades: “la ausencia de Ntoa l'0!- la vida humana que llega al Vi8to de destruirla ante de que haya Por a luz”; “la poca consideracidp estro hermano, el egoismo que lo oprime y la injusticia que lo priva de sus derechos”. Con severidad censurö a los que, a ambos lados de la “cortina de hierro”, alimentan esa corriente materialista, “que crece como un mar” y senalo al mundo que “cuando el progreso material no estä contrapesado por la pujanza religiosa y la fuerza moral, se corre el riesgo de que se convierte en un azote de la humanidad”. Vivio evhortando a la paz en enci-clicas, alocuciones y, especialmente, en sus recordados mensajes navidenos, una paz “que no puede consistir en una re-laciön exasperante y costosa de terror reciproco, sino en el regimen cristiano de la caridad universal”. “La Naciön”, Bs. As. ZASTALO JE SBCE, A NJEGOV DUH ŽIVI DALJE sk ja "j st V četrtek, 9. oktobra, je umrl namestnik Jezusa Kristusa na zemlji, 262. naslednik sv. apostola Petra, sv. oče Pij XII. Pij XII. je bil tako izrazita osebnost današnje dobe, da je njegova smrt pretresla ves svet. Svetovni časopisi so na prvih straneh obširno pisali o njem; poglavarji številnih držav so odredili žalne dneve ter se udeležili slovesnih zadušnic. Celo drugoverci; protestanti, pravoslavni, Judje itd. so kardinalskemu zboru izrazili sožalje ter se nad vse pohvalno izražali o Piju XII. Skratka: ves svet — katoliški in nekatoliški — je mnenja, da je bil pokojni papež nekaj izrednega: izrednega po svojem življenju, izrednega po svojem delu. Evgen Pacelli Zunanji okvir njegovega Bogu in ljudem dragega življenja je v kratkih potezah ta-le: Rodil se je 2. marca 1876 v Rimu. Pri krstu so mu dali ime Evgen. Po rodu in mišljenju plemenita zakonca, Filip Pacelli in Virginija Graziozi, sta sina Evgena poslala v šolo sester božje previdnosti. Mladi šolarček je prav kmalu postal ministrant v eni izmed rimskih cerkva. Petnajstleten fant je po očetovi želji že napravil prve korake proti advokatski karieri, a po nekaj letih je jasno spoznal, da ga Bog kliče za duhovnika. Klicu se ni upiral, pač pa mu sledil z vsem prepričanjem. O veliki noči leta 1899 je pel novo mašo. V zgodnjem jutru svojega duhovništva je bil dodeljen r°rkvi, kjer it ( ri! je pred leti opravljal ministrante' službo. Tu se je z vso mladostno ^ k hovniško ljubeznijo predal Bogu dušam. A ta doba je bila prav krati1 Mladega doktorja filozofije, civilne! ^ ter cerkvenega prava je božja vo' hotela v rimsko kurijo v kongrega^1 za izredne cerkvene zadeve. Tako Evgen Pacelli postal ožji sodela'1 treh velikih državnih tajnikov, terih imena: Rampolla, Merry Val in Gasparri so s svetlimi črka11 vdolljena v zgodovino svete Cerk Pod njihovim vodstvom se je Ev£f Pacelli izšolal za vzornega diplon’-'1’ dvajsetega stoletja. Še več pa se naučil pri štirih papežih, s kateP1 je živel v večnem mestu. Leon Xl‘ Pij X., Benedikt XV. ter Pij XI-Evgenu Pacelliju svetili s svojo rečnostjo, dobroto, ljubeznijo močno vero. 13. maja 1917, ko se je MM prvič prikazala v Fatimi, je po roP Benedikta XV. prejel škofovsko svečenje. Postal je nadškof in nUF v Miinchenu ter Berlinu. Po dväJlJ;. stih letih pa ga je Pij XI. imen®' za kardinala ter državnega tajnl!' V tem času je zastopal sv. očeta obeh svetovnih evharističnih kon?1, sih, ki sta bila v Buenos AiP' (1934) ter v Budimpešti (19^ Dvakrat je odšel tudi v imenu y‘ XI. v Francijo. Enkrat je bil ^ Lurdu, drugič pa v Lisieuxu, v ki'^ kjer je dozorela v svetosti Mala rezika. a 10. februarja 1939 je umrl Pij J pokojni papež Pij Ali. sprejema iz ^°k ljubljanskega ?kofa dr. Gregori-Rožmana življenjepis po komuni-stth ubitega študenta Alojzija j Grozdeta ■, (Reprodukcijska ® ‘ehnična izpopolni-.. ‘ev treh prelatov R) Pfed Nj. Svetostjo nd ?apežem Pijem rol pl- in škofom dr. c[ Rožmanom. Reprodukcijo naredil "k Kocmur, dipl. fotograf) it« ai'dinaii svete Cerkve so zbrali volitvi novega papeža. Pij XII. 2. marca 1939 je eden izmed kardi-Palov naznanil ljudstvu, ki se je ^ralo na trgu sv. Petra veliko no-v.jco: „Novi papež je postal kardinal ,vgen Pacelli, njegovo ime je Pij ^11.“ ^ Deset dni nato je bilo kronanje. Pii XII. je prejel tiaro, trojno krono, Zr};Unenje trojne papeževe oblasti: ^eniške, duhovniške in pastirske. , Skoraj dvajset let je Pij XII. vla-sv. Cerkev, skoraj dve desetletji 1,6 bil Cerkvi in vsemu človeškemu ^du učitelj, veliki duhovnik in pastir. Bil je učitelj človeštva . ^ času svojega vladanja je izdal j okrožnic — 40 obsežnih pisem -^ 'TOd na stotine in stotine nagovo-0v- Vse okrožnice, vsi nagovori so ,rihesli novo luč v temo in zmedo na-časa. Govoril je neštetokrat po- sameznim stanovom: zdravnikom, pravnikom, delavcem... Govoril je pogosto novoporočencem ter jim s prepričevalno besedo pojasnjeval, kakšna naj bo krščanska družina. Govoril je splošno o ureditvi socialnega vprašanja. Z najvišjo avtoriteto je obsodil brezboštvo v vseh mogočih oblikah. Ni se ustrašil novih časov z novimi iznajdbami. Vse je gledal v luči vere. Držal se je zlatega načela, da si vera in znanost ne moreta nasprotovati, pač pa čudovito soglašata. Čim večji bo napredek sveta, tako je pogosto poudarjal, tem bolj moramo ljudje priti do spoznanja, kako čudovit je Bog, ki je vsa ta „čuda ustvaril“. Pij XII. je odlično izvršil službo velikega duhovnika. Namen njegovega življenja in dela je bila slava božja ter zveličanje duš. Prizadeval si je na vse mogoče načine, da bi ljudje spoznali in častili pravega Boga ter tako zveličali svoje neumrjoce duše. Zato je odredil na prelomnici našega stoletja sveto leto; zato je proglasil leto 1954 za Marijino leto — v spomin na sto letnico, odkar je Pij IX. slovesno proglasi! resnico, da je bila Marija brez. madeža izvirnega greha spočeta. Zavedajoč se izrednega poslanstva Device Marije, je kot nezmotljivi učitelj proglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta resnica je bila sicer že trdno vkoreninjena v srcih ljudi, a Bog je v svoji čudoviti previdnosti, „ki sega od kraja do konca ter vse krepko in sladko ureja“, izbral prav Pija XII., da je božii Materi pripravil novo veselje, človeš^m pa pokazal cilj življenja. Da bi se ljudje še z večjim za-ipanjem obrnili k Materi božji, je 4. mai, dan, ko stari svet zaključi marnično pobožnost, povzdignil v jraznik Marije Kralnce sveta. Eno izmed najpomembnejših dejanj pa je dejstvo, da je v letu 1942 — sredi vojnih grozot — po želji fatimske Matere božje posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dpset let redno božjo pomoč, zato je na vse čine stalno priporočal, da naj pog prejemajo Gospoda Jezusa v pi'eS tem Zakramentu. Da ne bi imeli P velikih težav s pogostim prejemanj, sv. obhajila, je v moči najvišje . sti olajšal zapoved evharističnega f llm sta. Ljubezen do sv. Rešnjega Te^Jti ga je nagnila, da sta se v času govegä vladanja, takrat, ko so P° nili smrtonosni topovi, vršila dva tovna evharistična kongresa. In končno: Pij XII. je bil Vn? roditelj Cerkve, voditelj človek1' \ 'ka «k tiek ,vf?: K\ Sveta Cerkev je v času nje#0'^ ^ vladanja krepko zajadrala po v? , ^ nem svetu. V kardinalski zbor pežev senat — so prvič v zgoJsirna okrožnica Miranda prorsus J' SePtembra 1957) je temeljito obrav- - - ^Vala psihološke in nravne probleme v N’ z modernimi sredstvi za širjenje '«ga in podobe, pouka in zabave, do- >aNe in zla. V nji je Pij XII. izrazil —jc v rešitev družbenih proble-ako sodelujejo ljudje dobre volje. Z'al je k okrepitvi ustanov, ki naj vz , * je k OKrepnvi usianu», -‘“j ojj.^ajo javno mnenje, da bo vedno bolj nitlÜvo in odločno v zahtevi nravne višine predstav in prenosov. Prva in najbolj učinkovita pomoč, ki jo moremo nuditi temu namenu in tem ustanovam, pa je molitev za njih uspeh. Zato je Cerkev določila, naj v decembru še posebej priporočamo Bogu Legijo dostojnosti, ustanovo, ki se bori za nravno neoporečnost filmov. Vzorec za ustanove te vrste, ki naj bi se razširile po vseh deželah, je severnoameriška Legija dostojnosti (The National Legion of Decency). Kako je nastala? S koncem prve svetovne vojne je Hollywood, glavno središče severnoameriške filmske proizvodnje, zajel val lahkomiselnega veseljačenja in pohujš-Ijivih izdelkov. To je vzbudilo odpor zdravega dela občinstva; mnoge severnoameriške države so uvedle cenzuro, v osrednjem parlamentu so že bili pripravljeni predlogi za enotno cenzuro po vsej severnoameriški zvezi. Da preprečijo tak zakon in da ugode pravičnim zahtevam občinstva, so se večje filmske družbe organizirale v Zvezo filmskih proizvajalcev in razdeljevalcev. Na čelu ji je stal ugledni protestant Bill H. Hays, bivši poštni ravnatelj. Na njegovo pobudo in na predlog Zveze — imenovane tudi „Haysov urad“ — so vsa večja podjetja 1. 1930 podpisala Pravilnik o proizvodnji (Production Code). Tu so bila določena splošno sprejemljiva nravna načela, ki naj jih spoštujejo filmska dela. Prave veljave pa ta pravilnik ni dosegel. Mnogi so ga srdito napadali in kršili. Tedanja gospodarska depresija je brezvestnim podjetnikom narekovala vsa mogoča sredstva, s katerimi naj bi privabili gledalce; posebej se so še raču- iema yicLsvetl V temo prisveti mojega sveta, o sveta deklica iz Nazareta, mrakove zjasni mojega duha, o žena v žarke mavrične odeta, da bo življenje pesem za Boga, začeta tu in večno nedopeta, da duša bo ko kapljica morja v valove božje milosti zajeta... Y1 Knotts nali z dražljivostjo spolnih mikov. Ameriški filmi so prišli na slab glas, nekateri so bili povsod prepovedani. V tem hudem položaju „je bila moralna sila katoliške Cerkve tista, ki je končala s kršitelji Pravilnika“.\ Prvi javni poziv katoličanom, naj združeni očistijo kino, je prišel od novega papeževega delegata, nadškofa Cicognanija. Na velikem javnem zborovanju je prikazal, kakšno ubijanje duš v otrocih in mladostnikih se dan za dnem dogaja po kino dvoranah. Novembra meseca leta 1933 so škofje imenovali nekatere izmed sebe v odbor za filmsko vprašanje. Ta odbor je aprila naslednjega leta predložil načrt za Legijo dostojnosti. Vsi škofje 104 ameriških škofij so bili pozvani, naj poskrbe, da bodo ljudje pristopali; prav tako so poslali vabilo ne-katoliškim verskim občinam, naj se gibanju pridružijo. Uspeh je bil takojšen.“ Od vsepovsod so prihajali protesti proti slabim filmom. Ko je 29. junija 1936 papež z okrožnico Vigilanti cura Legijo odobril, je že mogel ugotoviti, da je na milijol\ državljanov podpisalo obvezo ir. da m med njimi tudi mnogo drugovercev, j tu je Pij XI. priporočal škofom vse^ sveta, naj slede severnoameriške^ zgledu in ustanavljajo komisije za o* njevanje filmov. . Ameriška Legija dostojnosti ni Pr® organizacija, je gibanje, ki mu nače pet škofov. V izvršnem vodstvu sta taj- nik in njegov pomočnik — oba duh°^ nika — in predsednica odseka za f” vključenega v Mednarodno zvezo ka liških diplomirank (IFCA). ^ ' Kot je v svojih spominih (New York 1955) napisal Hays sam. 2 Po besedah jezuita A. Dulesa je nagli in dobrodejni učinek Legije dostojnosti na filmsko industrijo eno najlepših poglavij Katoliške akcije v Združenih državah (glej njegovo brošuro — ponatis iz revije „America“ — o Legiji, stran 2). Glavni sredstvi Legije sta 0D’‘'e, ] teh, ki se gibanju priključijo, in 0 njevanju filmov. ( Prvotni, daljši obrazec o b v e (the pledge) je dobil sedanjo obliko •' vembra i. 1934. Vsako leto na nede I v oktavi brezmadežnega spočetja k | verniki skupno po vseh cerkvah bes«® jf obveze in na ta način obnavljajo sv i sklepe. Obveza se glasi takole: „Obsojam nedostojne in nravne filme, prav tako tiste, ki P0 ličujejo zločine in zločince. ^ Obljubljam, da bom storil ' ^ kar je v moji moči, za okrepitev ja'11 ^ mnenja nasproti proizvodnji nedostol , in nenravnih filmov, in da se bom I družil tistim, ki proti njim protestir®j. ^ Priznava m dolžnost, da si j0 i kujem pravilno vest glede filmov, nevarni mojemu nravnemu živil ^ Kot član Legije dostojnosti se ob jem, da jih ne bom hodil gledat. O Ijam tudi, da ne bom zahajal v u. rane, kjer take filme redno P'-'1 jejo.“ ti' Kot vidimo, je obveza priznani^ stih dolžnosti, ki izvirajo iz na' za®*’’ nravne postave. Ni prisega ali ljuba, zato ne veže pod smrtnim hom. ^ fil' Ocenjevanje (clasification)^ mov pa naj pomaga, da se član lri vsak pošten in preudaren človek znaj-med množico filmov; da se ne da zbe-^äti nestvarni reklami in da si oblikuje 'est. Filme ocenjuje komisija, sestavljena članic Mednarodne zveze katoliških l'il>lomirank. Vanjo so določene osebe s •'Osebnimi zmožnostmi in preskušene v •'•'imeni nravnih načel na filmske pred-stave. Njih posebna priprava traja več Vsaka članica napiše svoje uteme-iono mnenje in ga odpošlje tajniku Legije. Filmi, ki jih vse obsodijo ali ki so tivoumni, gredo v pretres posebnemu posvetovalnemu odboru iz 20 duhovnikov in !||kov. Tudi ti pošljejo svojo oceno taj-*"ku Lige; ta ima končno odgovornost Za ocene. Ocene navadno objavijo škofij-^i listi in drug katoliški tisk, najdeš jih t>a v cerkvenih vežah in župnih dvoranah, Cl,ieš jih v cerkvenih govorih, po šolah, 1’a zborovanjih. Nekateri filmi dobe še °sebno oznako: niso nravno oporečni, ^ei>dar zahtevajo posebne razčlembe in ®zlage, da preprečijo napačno pojmo-sa*'je in sklepe pri gledalcih. Prav tako e obsojenim :n med dvoumne uvršče-l|!m filmom pri prvi objavi doda kratka ^emeljitev ocene. Vedno ])a gre pri li-ah Legije dostojnosti za nravno oceno •nov, ne pa za sodbe o njih tehnični umetnostni plati. Do decembra lanskega leta je Legija ; elala štiri vrste ocen: AI. All. IJ ni C. • al 80 bili ocenieni filmi, ki so mo-^‘U0 neoporečni za vse. Ob takih filmih a začutiti katoličan težnjo po pod-iu dobre stvari. To je važnejše kot sk*:a"je zlu. Ako bi se v početku film-tl,u*a razmaha odločno oprijeli dela za lik^1 '^delke, ne bi bilo danes treba to-0 napora, da se zavro slabi, ki s sblJpino Ali so bili uvršeni filmi, dah.0 n,ravno neoI>orečni za odrasle gle-»oč];-' . * is^°’ zaradi česar niso pripo-•v* za mladoletne, ie snov filma ali njena obdelava; oboje je tako, da zahteva zrelosti in skušnje. Ne pride vsak človek v istih letih do zrelosti; običajno postavljamo to mejo v 18. leto. Tisti, ki naj bi odločali o tem, kdaj naj mladi človek brez škode gre gledat te vrste filmov, so predvsem starši, duhovniki, učitelji. Ni sicer greh, ako starši puste otroke k takim predstavam, bolje pa je, če jim prepovedo. Druga možnost je, da gredo gledat tak film skupno in otrokom razlože dvoumna mesta in prikažejo pravilne ideje. Skoro gotovo je, da bi ‘stalno obiskovanje takih filmov, posebej še v dobi pubertete, v mladostniku popačilo ideale in zameglilo pravi pogled na življenje. V skupini B so filmi, v katerih so sestavine, ki so nevarne za prave nazore ali za moralo. Po večini predstavljajo ti filmi — ali deli teh filmov — resno nevarnost, da velik del gledalcev pade v mali ali celo smrtni greh. Zato greši, kdor jih gre brez potrebe gledat, ali kdor ni gotov, da ta film zanj ni priložnost za greh. Pa tudi pri tej gotovosti bi ti večkratno gledanje takih filmov škodovalo: s kopičenjem se ne- znatni slabi vplivi okrepe. Vrh tega je treba pomisliti, da z obiskom takega filma — ki tebi, recimo, ne škodi — daješ slab zgled in potuho drugim, ki jim ho škodil, in da podpiraš proizvodnjo in prodajo splošno polni jlšljivih filmov. S C so označeni „pozitivno slabi“ (papežev izraz) filmi. Za večino ljudi je obisk takega filma smrtni greh. Pa tudi tisti, ki bi bil resnično gotov (?), da mu tilm ne bo škodoval, bi iz rAzlogov navedenih v prejšnjem odstavku, z obiskom takega filma napravil nekaj slabega. Statistika pove, da je bilo v prvih osmih povojnih letih (1945—54) 40% ameriških filmov ocenjenih z Al, drugih 40% z •'•[, okoli 20% jih je suadalo pod B in manj kot 1% pod C. Naslednjega leta se je položaj poslabšal: pod B je prišlo 33% in pod C 1.5% (to je: 4 filmi). — Tuji filmi so na splošno slabše ocenjeni. V obdobju 1946—54 je od filmov uvoženih v Združene države, 8% bilo obsojenih (C). Pred enim letom se je Liga odločila, da skupini A doda še eno različico. Za Al (neoporečni za vse) sledi zdaj Ali: za odrasle in mladostnike in nato AIII: za odrasle. S to spremembo so ločili mladostnike od otrok. Ni dvoma, da si mladostnik želi bolj zrelih stvari, kot so primerne za otroka. Istočasno pa je s tem razlikovanjem še bolj poudarjena odsvetovanje filmov pod B. Tudi pri ocenah argentinske Katoliške akcije so v zadnjem času te tri podskupine pri skupini A. Poleg tega ločijo v skupini B filme, na katerih obisk je treba gledati s pridržki, pa take, ki jih naravnost odsvetujejo. Na splošno se Amerikanci radi vključujejo v gibanje za dvig nravne ravni v filmskih proizvodih. Tudi večina filmskih podjetnikov pozdravlja delovanje Lige. Seveda pe ne manjka tudi nasprotovanja. Nekateri očitajo, da gre tu za pritisk manjšine, ki hoče vsem Ameri-kancem vsiliti nazore katoliške Cerkve. V resnici pa so ocene in obveza Legije dostojnosti najprej vodilo njenim članom. Cerkev ima pravico in dolžnost, da vernike svari pred grešnimi priložnostmi, zato jih poziva, naj se drže ocen Legije dostojnosti. Gospodarski pritisk, ki ga pripadniki tega gibanja izvajajo na filmske proizvajalce s tem, da ne hodijo gledat slabih predstav, je zakonit in primeren. Pravico imajo, da na ta način izkazujejo zaupanje sestavljal' cem ocen in da pokažejo, kakšnih filmov želijo. Legija dostojnosti je sicer kato' liska ustanova, vendar ne vsiljuj* kakšnih posebnih katoliških naukov h1 vrednot. Zadošča ji, da se spoštujejo temeljna nravna načela, kot jih priznavajo tudi vse druge večje veroizpovedi-Nekateri poskušajo s trditvijo, da delovanje Legije dostojnosti niža umetniško višino filmske proizvodnje. Udare* je očitno zgrešen: saj si Legija ne pr>' svaja umetniške kritike in ne stori ni* nasproti umetniški ceni filmov. Resni kritiki trdijo nasprotno kot omenjeni očitek: da se vpliv Legije dostojnosti ugodno čuti tudi pri dvigu umetniške vrednosti ameriške filmske proizvodnje-Nekatere — tudi katoličane — Je skrbelo, da bo prizadevanje Legije dostojnosti neučinkovito, ali da bo z obsodbami doseglo celo nasprotne učinke-Res so v začetku objavljali samo odobrene filme, pa se je izkazalo, da je potrebna večja strogost in od 1. 1935 objavljajo tudi obsojene filme. Statisti' , ka dokazuje, da obsojeni filmi ne prinašajo dobrega zaslužka. V trgovski brošuri „Variety“ je navedeno 107 filmov» ki so dali nad en milijon dolarjev dobička. Med njimi ni niti enega obsojenega. L. 1955 ni bilo med 20 najbolj uspešnimi nobenega iz skupine C. Da so nasprotniki, je naravno. A to je le še en razlog več, da se Legij® dostojnosti utrdi po vseh državah, da s® javno mnenje prav oblikuje in da se tako očisti eden tistih vrelcev, iz katerega se napajajo duhovi sedanjega h1 bodočih rodov. Prof. AL. GERŽINIČ, Argentina TTTV' BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE ŽELI VSEM SVOJIM NAROČNIKOM, PODPORNIKOM IN DRAGIM SODELAVCEM REVIJA „DUHOVNO ŽIVLJENJE1 rTTVTTTTTTTT ^AAA A A AtA A A A A AAAAAAA A A A A AA AAA Adventna doba pred božičem nam živo oznanja, kako se Bog približuje nam in mi Bogu, dokler se z njim ne srečamo in ne objamemo v neskončni ljubezni. Vse molitve in vse pesmi sv. Cerkve so v adventnem času osredotočene v to srečanje in združenje Boga s človekom. Hrepenenje človeštva Po srečanju in združenju z Bogom je vedno večje in silnejše, čim bolj se bliža prihod Gospodov iz nebes — rojstvo učlovečenega Boga. Višek doseže na večer pred rojstvom Gospodovim, ko Cerkev vzklika v imenu vsega hrepenečega ljudstva po Bogu.: „Danes veste, da bo prišel Gospod, in jutri boste videli njegovo slavo.“ Adventni čas nam živo priča, da se je Bog pripravljen srečati in združiti 2 vsakim človekom; celo sam mu gre naproti; od slehernega človeka pa seveda zahteva, da se tudi sam prostovoljno obrne k njemu in ga išče, sicer se z Bogom ne bo nikdar srečal in z njim združil. To resnico je najlepše razložil Jezus sam v svoji priliki o izgubljenem sinu. Ta nesrečni fant se najprej oddalji od svojega očeta. Zapusti njegov dom in odide v tujino, upajoč, da bo z novimi doživetji v svetu, v svetnem Veseljačenju in nasladah utešil hrepenenje svojega srca po sreči. A je v tujini ob razbrzdanem življenju doživel ravno obratno: življenja gnus, nazadnje pa osramočenje in lakoto. In v tem osramočenju in lakoti je spet zahrepenel po domu in po očetu. Le doma pri očetu je bil srečen; le tam je '•■viel vsega, dovolj. Naredil je prvi korak k zbližanju z očetom, ko je sklenil: ••Vstal bom in šel k očetu.“ In res je vstal in se na,potil očetu naproti. In har nas v tej Jezusovi priliki najbolj gane, so besede: ,,Ko je bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in milo se mu je storilo, žn pritekel je, ga objel in poljubil.“ V tem srečanju in objemu z očetom je ta nesrečnj fant spet našel vse, kar je prej v tujini izgubil. Našel je svoj 'uiir, svojo srečo in svojo čast. Oče je v tej priliki podoba Boga, izgubljeni sin pa podoba nas —■ grešnikov. Koliko fantov in deklet je tv v Argentini, pa tudi v Kanadi, Združenih državah in drugod po .svetu, ki kakor ta izgubljeni sin zapravljajo svoj denar tv, svoje moči z razuzdanim življenjem, da ne govorim celo o možeh in ženah. Oddaljujejo se od svojega Boga; ne hodijo več v cerkev in k sv. zakramentom, ne molijo več, .pozabljajo na Boga in na njegove zapovedi. Zato jim to srce vedno bolj prazno in nemirno. Iščejo sreče in pokoja, pa ga ne najdejo. O, ko bi vsi ti nesrečneži vsaj sedaj v adventnem času zahrepeneli nazaj 'c Bogu, nazaj k božjemu Detetu v jaslicah, ki jim je nudilo v otroških letih toliko veselja in sreče! O, da bi vsak izmed nas. v advetnem času skleni Vstal bom in šel k Očetu. Ostalo bo storil Bog. Kaj naj. storimo v adventu? Adventni čas nam nalaga, posebne naloge. Moramo se za božič srečaj in'najtesneje združiti z Jezusom. Zato moramo vse odstraniti iz naših oM' kar to srečanje in združenje z Jezusom onemogoča; in vse storiti, kar sf( Čanje in združenje z Jezusom pospešuje. Srečanje in združenje z Jezusom onemogoča greh. Dokler v nase^ srcu kraljuje greh, zlasti smrtni greh, toliko časa Jezus ne more v srce, in če pride, nam to srečanje z njim. ni v blagoslov in v srečo, ampok' j prokletstvo in v obsodbo. l(( Zbližujejo nas pa z Jezusom dobra dela, pokora in molitev. Zato biti adventni čas za nas čas pokore, molitve in dobrih del; zlasti pa čas $pa i Bogom v zakramentu sv. spovedi. adventnem času navajajo svM Zelo vzgojna je navada, da starši v otroke k premagovanju in molitvi z zbiranjem slamic za Jezusove j«s^ Naj bi vsi slovenski starši vpeljali pri svojih otrocih to navado. Takoj 0 prvo a.dveiitno nedeljo jim dajte škatljico, v katero bodo metali vsak - ■ sproti slamice, ko bodfi storili kako dobro delo, se v čem premagali, ali zm° kako molitvico. To bo najlepša priprava slovenskih otrok na božič. Našim možem in ženam v Buenos Airesu in njega okolici jpa «f da'' nudila najlepša prilika za dobro pripravo na božič, ako se bodo udele*' •- -nW v decembru že tradicionalnih duhovnih vaj. Kajti v samoti ob resnih teljevih govorih bodo najlažje premislili svoje odnose do Boga in bližnje ^ in bodo nato izbrali tisto pot, ki jih bo najprej in najhitreje pripeljaU Boga in do najtesnejšega združenja z njim. * ^ Vsi brez izjeme pa preživimo adventni čas v duhu pokore in molitve ^ storimo, kakor nam naroča apostol Pavel: „Noč se je pomaknila in je približal. Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. K ^ podnevi hodim,o pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti ^ J)()Cl7l6VL tlOCLlITLO pubLVllu, lit U pu* / böiiuc* uc iro jjijuiiuouo, t/ nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda zusa Kristusa in mesu ne stražite za poželjivost.“ C Rimi j 11, 12-14)- Tako se bo naš letošnji advent končal pri polnočni sveti maši s ? ^ Čanjem in najtesnejšim združenjem z Jezusom v svetem obhajilu. Kajti , praznik Jezusovega rojstva moramo doživeti vsi to, kar..izraža tako pesnik France Vodnik v svoji pesmi: Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. O, sestre, bratje, pridite vsi, pridite vsi! Jokajmo, molimo, odpustimo si! Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa. J • 9oi,n „Jsojdimo u> in poglejmo Malo manj kot eno miljo vzhodno od Betlehema pri današnjem naselju Beth-Sachur se raztezajo poljane in pašniki, ki so takoj po prvem zimskem dežju nudili ovčjim čredam svežo pašo. Vsako noč „so pastirji Prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi“, i'ako tudi ono sveto noč, ko se je dopolnil čas, ki ga je Vsemogočni določil ža prihod obljubljenega Odrešenika. Deviška Mati je rodila Sina božjega v človeški naravi, dete povila v plenice in — ker ni bilo ne zibelke, ne košare, ne vozička ali posteljice — ga položila v prazne jasli. Pastirjem, ki so tisto noč stražili črede, je angel Gospodov v božji svetlobi, ki je vse obsvetila. oznanil „veliko veselje“, da sfe je v mestu Davidovem, Betlehemu, rodil „Zveličar, ki je Kristus Gospod“. Evangelist Luka še dostavlja, — (la so se pastirji „silno prestrašili“. Najprej prestra-spni, potem ob besedah angela začudeni in zavzeti, nato pa med petjem ’>množice nebeške vojske“ Slava Bogu na višavah... vsi zamaknjeni so papirji po odhodu angelov rekli drug drugemu: „Pojdimo torej v Betlehem !l1 poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod.“ Pri teh besedah, lfi se berejo pri drugi božični maši, se malo pomudimo. Pojdimo, so si rekli pastirji. Grška originalna beseda evangelistova njen točen prevod v latinščino pomeni nekaj več kakor naš „pojdimo“ •’Lranseamus“ je v latinskem jeziku rečeno. — Trans pomeni Čez, preko, °Ustran. Pastirji so si torej rekli: Od tu, kjer smo, pojdimo tja preko Lasnikov in čez kamenite ograje, ki obdajajo njive, tja do mesta in po-'Lejrno, kje je prazen hlev, votlina z jasli, v katere je položen novorojenček. Pojdimo tja preko, velja tudi nam in vsako leto se ponavlja: „trans-‘amus!“ Resničen Božič, to je, prihod učlovečenega Boga-Zveličarja bomo Joživeli, ako se od točke, kjer duhovno smo, podamo tja, kjer je Bog, ki l!^s čaka kot dete, ves majhen, ponižen, odvisen od materine nege. Odtod, Ljer smo, naj gremo. Kje smo? Ali ne vse preveč „v sebi“? Naš lastni 'daz“ je osrednja točka, okrog katere se vse drugo suče. Pretirano samo-■lubje in premišljena sebičnost, ki misli, da ji mora vse drugo služiti, iz kijema miselnosti, ki postavlja sebe vsemu za središče (egocentričen 0rnpleks), moramo ven, streti vezi ozkosrčnosti in svoje središče preložiti Boga. — Kdor to stori in v ljubezni Bogu služi, ta doživi, da mu tudi ).Se drugo v dobro služi, česar sebičnež nikdar ne doživi. „Tistim, ki Boga bDo, vse premore k dobremu“ (Sv. Pavel Rimljanom). — Ven moramo iz materialistične miselnosti, ki v tvarnih minljivih dobrinah vidi glavni ali celo edini smisel življenja, ven iz mehkužnosti in lenive neodločnosti, ven iz bojazni pred žrtvami, ki jih krščanstvo nalaga. Ven, tja preko teh nečastnih slabosti v svetlobo pristnega in lepega krščanskega življenja, da najdemo Marijo in Jožefa in Dete božje Pot tja čez do jaslic je pot kesanja in zadoščevanja. Kdor se ne odloči stopiti na to pot, ne bc našel Zveličarja, ne v tem življenju ne v enostranskem. To pot Marija samn priporoča. Vse svoje življenje je hodila po poti odpovedi in zadoščevanja za naše grehe; svojih grehov ni imela in zase ni potrebovala ne kesanja in ne zadoščevanja. Nad sto let že v prikazovanjih naroča pokoro in zvesto izpolnjevanje zapovedi božjih kot rešitev človeštva iz še večjih stisk, katerim gre po grešnih potih naproti. Pastirji so takoj „pohiteli“, tako pravi evangelist, tja proti Betlehemu. Brez odlašanja in obotavljanja so šli tisto miljo tako vneti in brzi, da so vsi zasopli vstopili v hlev pred božje Dete. Ni bila le naravna radovednost, ki jih je gpala; svetloba Gospodova, ki jih je bila obsvetila, jim je močno vzbudila vero v Zveličarja, ki so jo tudi ti preprosti sinovi izvoljenega ljudstva nosili globoko v duši. Vzbujena vera jim je ogrela srca, da so se podvizali gledati tistega, ki je „Kristus Gospod“. Ta beseda morda nam ne pove toliko, kolikor je pomenila vernemu Izraelcu. Kristus, po naše Maziljenec, je tisti, katerega Bog mazili za kralja, duhovnika in preroka. Prvi in pred vsemi od Boga maziljeni pa bo obljubljeni Odrešenik, ki bo prišel osvobodit grešni rod. Izrecno pod tem imenom je bil Odrešenik napovedan. Besedo Gospod so Judje uporabljali izključno le za Boga; nikdar je niso rabili za kakeg*1 človeka, kakor smo mi navajeni. Iz svetega spoštovanja, da bi najsvetejš« ime nikdar po nemarnem ne izgovorili, niso nikdar rabili tistega imena, s katerim se je Bog sam predstavil Mojzesu: „Jahve“, po naše: Jaz sem, ki sem. Pisali so to ime, v knjigah svetega pisma in napisih v templju, a namesto Jahve so brali in govorili: Adonai, to je, Gospod. Pastirji so ange' love besede mogli edino le tako razumeti, da je novorojeno Dete v Betlehemu Zveličar — Bog. Brez odlašanja hitimo tudi mi tja k Zveličarju. Vera nam mora odpreti in ljubezen nas gnati. Če ni vere v nas, ne ljubezni, ne navdušenj<-in zamaknjenja, bo le telo pri jaslicah, duša pa hladna kje drugod. Pripravimo se torej, da nam Božič ne bo samo tisti praznik v letu, ki nam nala.m stroške za’ darila in voščila, ampak pravi pristni Gospodov dan, ki na‘1 duhovno obogati za vse leto. Naj vsem Gospod da milosti polne božične praznike in srečno novo leto! Škof GREGORIJ ROŽU--' BOŽJI GOROČniH 19. STOLGTJO (Ob 150 letnici rojstva .sv. Antona Marije Clareta) Slovenski sinovi klaretinci (sinovi 'ezmadežnega Srca Marijinega) so "'ošili, naj bi se tudi Slovenci za sto Petdeseto obletnico rojstva sv. Antona 'lorije Clareta spomnili tega velikega Jdobnika naših dveh božjih služabnikov: Aofa Friderika Baraga in škofa Antona joirtina Slomška. Saj se res splača ma-0 bolj spoznati to zanimivo in tako presojano osebnost. ^ V kraju Sallent, v škofiji Vich, v jataloniji sta živela skromna zakonca j^Oez Claret in Jožefa Klara. Nista se jJMiila otrok. Kar enajst jih jima je C°R' dal. Peti se jima je rodil 23. de-jpJObra 1807 prav za božične praznike, "'e mu je bilo Anton Marija. spretni Tone Claret. Življenje se mu je kar smejalo. Ženski svet je že začel po svoji navadi spletali mreže okoli nepokvarjenega fanta. Slovesni odlok, s katerim Pij XII. razglaša Antona Marijo za svetnika, trdi, da je mladi Tone premagal nevarnosti z Marijino pomočjo. Ostal je čist vse življenje kakor lilija med trnjem, kakor je spet izpovedal Pij XII. v slovesni homiliji po razglasitvi Antona Marije za svetnika. V Barceloni je doživel hudo nezvestobo nekega svojega tovariša. To je vzornemu fantu svet pristudilo. Tisti čas je tudi mnogo razmišljal o vrednosti človeške duše. Silno močno se je začela oglašati znova misel na duhovniški poklic. Zgodnja mladost Tonček je rastel telesno in duševno, .^naravne reči so ga zanimale že od Vj2l1-e mladosti. Neka skrivna moč ga je V . Pogosto pred tabernakelj. Že v bo*,"5 otoški dobi je vzljubil svojo ne-W° .^ater ter J° častil z vsakdanjo J’tvijo rožnega venca. Mislil je na je v°Vr|iski poklic in domači župnik ga Želz.e učil latinščine. Oče je bil tkalec. 61 je>r naj bi mu otroci čimprej po-Cet- lk Zato je Anton Marija moral za-W tkalstvom. Ko mu je bilo sedem-bp,/ *et’ j0 0(tšel v Barcelono, da bi se tl{ai v tkalstvu še bolj izpopolnil. V s0 stvu je imel prav spretne roke. Brž trgAPazili, da Je Prav sposoben tudi za ž0aVske posle. Učil se je tudi franco-Sp ®. 'n latinščine, ob večernih urah pa lskarstva. Kljub vsej zaposlenosti kio]na tri stvari nikoli ni pozabil: na iKi Veno življenje, na češčenje deviške ln'6s.ere božje Marije in na Jezusa v ‘Vetern Rešnjem Telesu, iigj. ekateri barcelonski bogataši so že tpj.Q aV|b načrt za tkalsko tovarno, ka-naj bi vodil mladi, nadarjeni in Semeniščnik in duhovnik Na god sv. nadangela Mihaela leta 1829 je res v dva in dvajsetem letu starosti stopil čez prag semenišča v Vichu, kjer se je z vajo v krepostnem življenju ter s pridnim učenjem pripravljal na veliko apostolsko delo. V semenišču je postal njegov velik prijatelj slavni Jakob Balmes (od 1810 do 1848), ki je sicer tako malo časa,živel, pa s svojimi modroslovnimi spisi toliko storil za obnovo katoliškega življenja v Španiji. 13. junija 1835 je Anton Marija prejel zakrament mašniškega posvečenja; prav takrat se je začela v Španiji tako imenovana karlistična Vojna. Anton je še nadaljeval z učenjem bogoslovnih ved, takoj po posvečenju pa je začel dušnopastirsko delovati v svoji rojstni župniji. Prav kmalu ga je škof imenoval za župnijskega upravitelja iste župnije. Bil je bolehen; včasih je bruhal kri; vendar je spal komaj tri ure, drugi del noči pa je posvetil molitvi in premišljevanju sv. pisma; podnevi pa je garal: neutrudljivo pridigal, zbiral otroke, jih učil najbolj osnovnega znanja, zlasti pa krščanskega nauka, obiskoval bolnike, stal ob strani umirajočim, pomagal ubogim, v katerih je zrl Kristusovo podobo. Leta 1839 je goreči Anton šel v Rim, da bi se kardinalu prefektu Kongregacije za širjenje vere ponudil za delo v misijonih. Ker kardinala ni bilo doma, je šel delat k jezuitom duhovne vaje. Voditelj duhovnih vaj je sodil, da ima poklic Za Jezusovo družbo. Na spomin vernih duš 1839 je začel z noviciatom. Ker se mu je pa na nogi odprla rana, je moral družbo zapustiti. Spomladi leta 1840 se je vrnil v Španijo. Apostolski misijonar Po vrnitvi iz Rima je postal župnik v kraju Viladrau. Na veliki šmaren leta 1840 je začel z misijonom v svoji župniji. Uspeh je bil tolik, da so ga prosili še v sosednih župnijah za podobne misijone. Pokazali so se kmalu krasni sadovi. Škof je Antona Marijo razrešil župnijskih dolžnosti, da bi se laže posvetil samo misijonom. Najprej se je naselil v Geroni, kmalu nato pa v Vichu, od koder je potem hodil na misijone po vsej Kataloniji. Kakor nobenemu pravemu apostolu, misijonarju in duhovniku ni z rožicami postlano, tako tudi Antonu Mariji ni bilo. Ker je moral govoriti resnico in zmoti reči zmota in greh imenovati greh, so ga nekateri divje sovražili; včasih so kriki in krivične žalitve pretrgale njegovo pridigo; drugič mu je na prižnico priletela v obraz gnila pomaranča. V revolucionarnem letu 1848 se je moral iz Katalanije umakniti na Kanarske otoke. V 15 mesecih je ves otok premisijonaril. V svojem življenju je pa dejansko premisijo-naril vso Španijo in še otok Kubo. Vodil je misijone, drugič zopet duhovne vaje. Pridigal je v čast svetnikom, kot šmar-nični govornik slavil Marijo, v postnem času pa ljudi vnemal k ljubezni do križanega Jezusa. Pa mu živa beseda božja ni bila zadosti. še kot navaden misijonar je ustanovil v Barceloni katoliško tiskarno in knjigarno. Sam je toliko pisal, da si tolikega pisateljskega delovanja skoraj ne moremo naravno razložiti. Sprevidel je izredno važnost katoliškega tiska t®/ zato v vsem svojem duhovniškem, misj' jonarskem in škofovskem življenj11 ogromno storil za širjenje katoliškega nauka s pisano besedo. Upravičeno “ mu lahko dali naslov: apostol katon' škega liska. Pridigal je prav po apostolsko: Prf’ prosto, jasno, razumljivo. Vsakemu J skušal priližati evangeljski nauk ter poučiti o najbolj temeljnih resnicah s^' vere; posebno je poslušalce opozarjal n* ljubezen do stanovskih dolžnosti. Prih0 ročal je tiste pobožnosti in verske vaj« o katerih ima Cerkev že stoletno njo, kako bogate sadove rode; zlast^l navduševal za pobožnost do Mtere boZJ ' Vir njegovih apostolskih uspehov treba iskati v njegovih apostolskih k , postih. Dolgih dvajset let je opravi^, posebno izpraševanje vesti o ponižno? Do skrajnosti je bil pokoren svojim kvenim predstojnikom. Mnogo priloZn sti mu je božja previdnost, preskrbela vajo v kreposti krotkosti. Nedolžen J ležal v zibelki, pa je prav tako l0#6, j. krstni nedolžnosti po tolikem upo?t^ skem trpljenju in preganjanju v g'r" Mesa in vina ni užival; Svoje nedo1* telo je trpinčil z raznimi pokorili- ^ toval je vedno peš. V svoji misijona1-^, culici je nosil svoje edino bogastvo: o vir in sveto pismo. Nagrade za sV«!Ji težko delo ni nikoli sprejemal. S^u ^ je popolnoma posnemati Jezusa, .g;, mogel z apostolom Pavlom govoriti: .v; vim, pa ne več jaz, ampak v meni . Kristus, ki me je vzljubil in zamešam sebe (Gal 2, 20). Ljubezen do , stusa in do duš je vnemala njegovo stolsko gorečnost. Neki dan je dvannJ-^ krat pridigal. Svoje apostolske žrtyc zalival z obilno in prisrčno molitviJ • ^ Doživel je mnogo nepričakovan^ spreobrnjenj. Izpričanih je več cim ^ še za njegovega življenja. Najlep?1 ^ dež pa je njegova junaška sovražnikov. Ves čas svojega ap°-skega delovanja je doživljal hudo P ganjanje; preganjali so ga v Ka« niji, sramotili na misijonih. P0(hna ^ uničevali njegove ustanove, leta lo je moral umakniti na Kanarske otoke. Na Kubi je kot nadškof doživel šti-finajst atentatov. Ko je prišel na dvor spovednika, so znova rovarili proti ''jemu, čeprav kot spovednik in svetovalec na dvoru ni maral igrati kake poetične vloge. Smešili' so ga z umazanimi Pesmimi, povestmi, smešnimi burkami in 'h’ugimi spisi, njegovo svetniško osebnost so smešili z ogabnimi karikatu-nami. Svoje zločinske spise proti njemu so izdajali celo pod izmišljenim imenom njegovih redovnikov, kakor da bi bili celo sinovi brezmadežnega Srca Mariji-l'ega, ki jih je on ustanovil, proti svo-Jemu ustanovitelju. Anton Marija pa je nb vsem tem zločinskem početju, sramotenju in krivicah popolnoma molčal, "'atenje in krivice je plačeval z dobro- Nadškof v Santiago na Kubi , Na prošnjo in priporočilo španske ^aljice Izabele II. je božji služabnik ’ti IX. 11. avgusta 1849 Antona Cla-^ta. imenoval za nadškofa v Santiago otoku Kubi. Ob imenovanju za nad-^ol'a je Anton dodal krstnemu imenu ^ ime Marija. , 18. februarja 1851 je novi nadškof ,°spel na Kubo. Razmere so bile tu vse prej ko rožnate. Duhovnikov je i1^0 malo, pa še ti brez sredstev in , zadostne izobrazbe. Silno se je ^dil za obnovo semenišča v Santiago, a duhovnike pa je brž organiziral po-tečaje. Stroške za vzdrževanje' jjlOfijskega dvorca je do skrajnosti ome-,*> duhovnikom pa skušal kar največ lagati. . Takoj po prihodu na Kubo je začel s Ustnimi pridigami. Precej nato pa je 5®Cel hoditi od kraja do kraja, da bi i °znal družabne, verske in nravne za-mY6 v svoji veliki nadškofiji. Po dveh je končal s svojim prvim urpdnim Spi* . °m vseh krajev svoje nadškofije. A je J® takoj vnovič na pot. V šestih letih V ,trikrat obhodil vso svojo nadškofijo. Po n-1 žasu Je enaist tiso® &ovorov> bjw® zakrament sv. birme tri sto tisoč kon ncem uredil trideset tisoč za-°V' Za utrujenost se ni dosti zmenil. Potoval je peš in na konju. Dostikrat je bilo treba iti preko močvirij in zaradi deževja naraslih rek. Jedi si pač ni izbiral. Ob hudi koleri na otoku se ni nič menil za nevarnost, marveč se približal bolnikom in umirajočim ter jim v svojem svetniškem Usmiljenju pomagal, jih tolažil ter pripravljal na zadnjo uro. Med svoje vernike je razdelil ogromno knjig in brošur, podobic, svetinjic in rožnih vencev. Na otoku je še cvetelo suženjstvo; svetemu nadškofu so se smilili ubogi črnci; bogatim posestnikom ni bilo všeč, da se nadškof zavzema zanje. Avtonomisti so imeli nadškofa za Španca in zopet niso bili z njim zadovoljni. Svetna oblast ga je ovirala pri ustanavljanju kmetijske šole, da bi s tem dvignil versko in gospodarsko svoje ljube vernike. Skušal je urediti divje zakone ter grozil z izobčenjem tistim, ki so živeli kar tako neurejeno z ženskami. S tem si je nadškof nakopal hudo sovraštvo. Vsaj štirinajstkrat so nanj izvršili atentat. Ko se je 1. februarja 1856 zvečer vračal iz cerkve v kraju Holguin, se je nekdo zakadil vanj z nožem ter ga tako hudo ranil v levo lice, da so že pričakovali nadškofove smrti. Brazgotina mu je sicer ostala, a hitro ozdravljenje so imeli za čudež. Na kraljevskem dvoru Že je začel četrtič z obiskovanjem svoje nadškofije, ko ga je kraljica Izabela II. 18. marca 1857 poklicala na dvor v Madrid za spovednika na kraljevskem dvoru in svetovalca. Do leta 1860, ko je bil imenovan za naslovnega trajanonelskega nadškofa, je še unrav-Ijal nadškofijo Kubo in potem Madrid. Navajen je bil strogosti do sebe. Zato jo je lahko zahteval tudi pri drugih. Kot spovednik je skušal uvesti večjo resnost na dvoru. Prizadeval si je, da bi Španiji pomagal do dobrih škofov. Obnovil je semenišče v Escorialu v Madridu, da je postalo glede pobožnosti in izobrazbe vzor drugim semeniščem. Potovanja kraljice Izabele II. po raznih krajih v Španiji je kot njen spovednik uporabil tako, da je povsod pridigal in spovedoval. Ni bil zadovoljen, da je kraljica Izabela pod pritiskom razmer priznala novo italijansko kraljestvo. Že se je hotel odpovedati leta 1865 svoji službi, a je no nasvetu Pija IX. še ostal na dvoru. Ko je meseca novembra revolucija vrgla s prestola kraljico Izabelo II., ji je nadškof Anton Marija ostal zvest. Umaknil se je z njo v Francijo: najprej v mestece Pau, potem pa v Pariz, kjer je posebej skrbel za špansko kolonijo. Trije Antonovi zakladi Odlok, s katerim Pij XII. izjavlja, da je Antona Marija varno razglasiti za svetnika, trdi, da je Jezus Kristus dal sv. Cerkvi tri prav posebne darove: presveto Rešnje Telo, preblazeno Devico Marijo in rimskega papeža: ^„Po Evharistiji smo bolj močno deležni Kristusovega božjega življenja; v prebla-ženi Devici imamo predobrotljivo Mater, h kateri moremo zaupno pribežati v vseh stiskah, potrebah in hrepenenju po svojem posvečenju; in ponašamo se, da imamo v rimskem papežu nezmotljivega učenika v zadevah vere in nravnosti.“ Anton Marija Claret je te tri darove neizmerno cenil. Presveto Rešnje Telo je vzljubil že kot nedolžen otročiček. Ure in ure je premolil kot mlad tkalec v Barceloni pred presv. Rešnjim Telesom. Kot duhovniku, misijonarju in škofu pa mu je bilo presveto Rešnje Telo življenje njegovega življenja. Tako značilna je bila njegova pobožnost do jsresvetega Reš-njega Telesa, da ga reijno upodabljajo s sveto Hostijo. Ni mogoče z besedami izraziti njegove pobožnosti do Matere božje. Že kot majhen deček jo je častil z molitvijo sv. rožnega venca, ki ga je potem kot duhovnik, misijonar in nadškof vedno tako zelo priporčal. Kolikokrat je v Barceloni kot delavec klečal pred Marijinim oltarjem. Z Marijino pomočjo je končno po velikih težavah dosegel duhovniški poklic in ohranil krepost čistosti prav do groba. Marijino češčenje je silno širil z živo in pisano besedo. Pomagal je P11 pravilih in konstitucijah redovnišk® družbe karmeličank ljubezni. Ustanov)' pa je tudi sam novo redovniško družb0 učiteljic Marije Brezmadežne. V življe' nje je priklical še novo družbo hže^ Marijinega brezmadežnega Srca. Ko11' čno pa je iz njegovega srca, ki je tak0 ljubilo Marijino brezmadežno Src6’ zrastla njegova največja redovnišk9 ustanova misijonarjev sinov Marijine?9 brezmadežnega Srca. Neizmerno zvesto se je držal Petro'® skale. Njegova zvestoba se je posebo0 pokazala na vatikanskem vesoljnem cef' kvenem zboru. Kot izgnanec iz domovij1,* je v Rim dospel ze 30. marca 1869. BoŽJ1 služabnik Pij IX. ga je prijazno sprejp Anton Marija je pridno pomagal Pr' pripravi na vesoljni cerkveni zbor. b*9 vatikanskem cerkvenem zboru je tak0 branil vero v nezmotljivo učeništ''0 rimskega papeža, da je obrnil nase P°' zornost vseh navzočih škofov. Misijonarji sinovi Marijinega brezmadežnega Srca Anton Marija je bil veliki pridi?1’1 19. stoletja, goreč apostol katoliške?9 tiska, obnovitelj semenišč in ustanovl_ telj najrazličnejših dobrodelnih, kulWr' nih, družabnih, verskih in katoliških ef" ganizacij in bratovščin. Te organizacd so že bila nekaka zibelka Katoliške a.j cije, ki se je zlasti v zadnjih trideset1 letih tako lepo razrastla. . c 16. julija 1849, na praznik Karmel® Matere božje, pa je v semenišču v V10.^ zbral pet zelo zglednih in krepost11^ sobratov. Ti so postali prvi člani no družbe misijonarjev sinov Marjiin6® brezmadežnega Srca. Kakor njega, ta so tudi njegovo novo družbo v revo ^ cijskih letih, ko je morala Izabela H’.( prestola, zelo preganjali. V Španu1 bilo treba zapreti šest redovniških patra Frančiška Crusata pa so zločin umorili 30. septembra 1868; sveta ® j lica je 12. maja 1955 dovolila apost0^, postopek za njegovo razglasitev za . ženega, ker je po prepričanju vseh u^jl kot mučenec. Družbo je takrat vrhovni predstojnik Jožef Xifre. V rdeči španski relovuciji je mnogo ^kiretovih redovnikov prelilo kri; o 'filikem številu teh žrtev sodijo, da so 'itnrli kot mučenci. Več škofijskih postopkov za razglasitev nekaterih žrtev Revolucije za blažene je bilo že končanih e>' so vse gradivo izročili sveti stolici. Družba pa se je precej razrastla. Redu j je v njej že čez tri tisoč članov. “Jed njimi je tudi nekaj Slovencev. Najbolj znan je p. dr. Anton Legiša, ki je v družbi zelo upoštevan. Srčna želja slovenskih redovnikov sinov Marijinega brezmadežnega Srca je, da bi mogli apostolsko delovati tudi med Slovenci ter Pospeševati češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Mi iskreno želimo, da br se jim želja skoraj izpolnila. Anton Marija Claret v nadnaravni slavi Anton Marija se je 23. julija 1870 z vatikanskega cerkvenega zbora vrnil v . rades v Vzhodnih Pirenejih, kamor se njegova družba umaknila v revolu-j'Jskih dneh v Španiji, španski poslanik Franciji je zahteval, naj francoske “lasti nadškofa zapro. škof iz Perpi-Jnana je za namero zvedel ob pravem asu ter obvestil svetega nadškofa. Ko V® Je francoska policija 6. avgusta 1870 glasila v Pradesu, nadškofa ni več našla j Do smrti preganjani nadškof se umaknil v cistercijanski samostan ontfroide (samostan sv. Marjete pri "VRlem studencu). Popolnoma se, je ^bjngodil samostanskemu življenju. _ adnja leta je zelo bolehal. Tudi v sa-v °stan je prišel ves bolan. Nič ni tožil Sv°ji bolezni, marv'eč molil in molil. j se mu je približala zadnja ura, Uapravil redovniške zaobljube sinov j)a rijinega brezmadežnega Srca, potem vso pobožnostjo izdihnil svojo sveto b a0j 24. oktobra 1870. Njegove zadnje j ede so bile: „Željo imam biti razve-n |n biti s Kristusom" (Plplj 1, 23). Kij XI. je 25. februarja 1934 Antona Pa raz£Jasil za blaženega, Pij XII. j® 7. maja 1950, ko ga je v svetem SVETEMU OČETU V SPOMIN ANGELSKI PASTIR, NAŠ OČE! Nagnil si utrujen glavo; Glas ti je zastal za vedno. Eno le ti zdaj je v slavo: Liste večnega življenja Sebi pisal si na svetu, Kazal pot do prerojen j a In k nebeškemu Očetu. „Papež, Kristusov namestnik, Ave!“ tebi kličejo sirote; Sipal večno si ljubezen Tistim, ki so brez dobrote. In gorel si za resnico, Red in mir človeštvu branil. . . Našel večno si Pravico, Angelom si se pridružil, šel uživat si Resnico. Oče Kristusove črede, častno si prejel plačilo: En ud več si družbe svete. Gregor Mali letu na četrto nedeljo z nezmotljivo sodbo razglasil za svetnika, potrdil slovesno, da je ta veliki katoliški borec 19. stoletja res pri Kristusu in Mariji v nebesih. Naj bi ga tudi slovenski verniki in duhovniki posnemali v njegovi zvestobi do Cerkve, v ljubezni do presvetega Reš-njega Telesa, v pobožnosti do Matere božje, zlasti v pobožnosti do brezmadežnega Srca Marijinega, ter v goreči apostolski delavnosti. DR. FILIP ŽAKELJ, Argentina Opomba: Bolj obširen življenje- pis tega svetnika najdeš v „Živi Kristusov evangelij“, 3. zvezek (izšel letos pri Mohorjevi družbi v Celovcu). FANT FANTU Dragi prijatelj! Ne bova se pogovarjala o kriminalnih zadevah, ne o politiki, tudi ne o sodobnih zabavah, temveč o tem, kar vsakega, Tebe in mene, neposredno zadene. Ljubezen bo najin predmet. Čista in lepa, kakršna bi pač v vsakem od nas ihorala biti. O ljubezni, ki je večno mlada, se bova pogovarjala. Tvoje orožje Prijatelj, z ljubeznijo se da toliko lepega narediti, da tega ni mogoče opisati. Žalibog se moramo pa za čisto, nesebično ljubezen boriti z vsemi sredstvi in z vso silo. Toda splača se vsekakor, in škoda bi bilo, če bi se ne hotel vojskovati ali bi bil sredi borbe premagan. Veliko je sovražnikov čiste ljubezni v današnjem svetu, a dana sp Ti tudi sredstva, da se moreš s temi sovražniki bojevati in jih premagati. Prvo orožje, katero Ti je narava dala, je sramežljivost. Ako si še vsaj malo sramežljiv, je upanje, da boš vstal v primeru, da si padel. Če si pa vso sramežljivost izgubil ali prodal, potem se mi smiliš. Primerjal Te bi z vojakom, ki stoji sredi bojnega polja brez orožja, okrog sebe pa ima tisoč in več sovražnikov, najmodernejše oboroženih s slabim tiskom, s sprijenimi prijatelji, nič- vrednim kinom, pohujšljivim plesofl5' slabo družbo; preveč je tega smrtno nevarnega orožja, da bi vsega naštel' Drugo orožje za Te je zakranien ljubezni, sv. obhajilo. Premalo je, če prejemaš samo enkrat na leto. Ti mo^ iti vsak mesec, po možnosti vsako ne deljo k mizi Gospodovi. Povem Ti, boš črpal moč za vsak teden spr° Vsakokrat, ko prejmem Boga v srce' se čutim močnega. Ko pa med tedno111 delam, ali kjerkoli že sem, mi je Pj drugače. Smešno bi bilo, ako bi taj^’ da se ne tresem za svoje najvišje, k imam, za čistost, ko me vendar tein sence grozeče obdajajo dan za dne Nikar pa ne misli, če si bil pri obhaji ' da Ti ni treba nič več storiti. Bog ria_ Tabo ne bo delal vidnih čudežev. Porr1^ gal pa Ti bo rad, in to je veliko. Br Njega sploh ni mogoče zmagati. ^ nikar ne prejemaj lahkomiselno ali c ^ predrzno Jezusa v srce. To Ti biti v časno in večno pogubo. On se da zasmehovati. Rad imeti ali ljubiti Rad imeti ali ljubiti je velika ra^ lika. Lev ima svojo žrtev tudi ra - g ljubi je pa ne. In mislim, da Ti n°C^ biti tak, da bi dekletu in _sam. se vzel to, kar mora biti Tebi in njej dražje. Poglej, človek si, neumrljiva ša je v Tebi; splača se boriti za kar sta Bog in narava nam vsem podarila. Toliko se za srečo in zadovoljstvo ljudi še ni nikdar delalo in pisalo, kot dandanes. In vendar smo ljudje vedno ^anj zadovoljni. Zakaj ? Ker ni notranjega miru, notranje sreče in zadovoljstva. Živali so podvržene nagonom,. Po katerih se ravnajo. Ljudje smo tudi Podvrženi nagonom, a imamo poleg tega prosto voljo. In ta volja je k slabemu nagnjena. Zavedaj se tega in ne strezi svojim nagonom, ki so. proti na-ravi. Kaj je proti naravi? če Te vleče k dekletu? Ne, to je čisto naravno, in ne , di bil normalen človek, ako bi ne imel ^ga teženja v sebi. Proti božji zamisli Pu je začeti z dekletom spolno razmerje izven zakona. Prijateljstvo med dekletom in fantom še ni greh; toda za-'edaj se, v kakšni nevarnosti se naha-^š! Samo nekaterim uspe skozi dolgo Prijateljstvo dekle v čistem stanju do ^kona pripeljati. In ne misli, da si Prav Ti med temi nekaterimi. . Bog tako hoče: „Samo v zakonu Ti dovoljeno, in samo z eno ženo.“ Pač 2uto, ker je tako za vsakega najbolje. erjemi mi, Bog ne bo prepovedal tega, ar človeku koristi. Narava se drži za-°Uov, ki so ji dani od Boga. Poglej Parode, ki so moralno bolni; ti propadajo kljub moderni medicini in teh-P^ki. iz tega je tudi razvidno, da člo-^ka ne osreči avto, televizija in ostali PUašnji luksuz, ampak zdrava morala ^ čista duša. Le ako imaš tudi ti zadnji dobrini, Ti bo ostalo prineslo srečo. dve duhovnik, zdravnik in fant, ki je zašel, pa mu je še uspelo vstati po dolgem boju. Tako prizna fant ob koncu: „Vstal sem sicer zopet, hvala Bogu, a uničena je moja mladost in te čiste sreče ne bom mogel več uživati, kot fant in dekle, ki nista zašla. Razvalina sem zlasti v notranjosti. Svoji bodoči ženi, če sem je še sploh vreden, ne bom mogel dati tega, kar bi lahko, ako bi pošteno preživel mladostna leta in leta do zakona. Bog mi je odpustil greh, narava pa ne.“ Morda Ti starši niso razložili, ko si ■ jih vprašal, če si jih sploh upal, od kod človeško življenje. Morda so se sramovali odgovoriti, četudi je vse to tako naravno in dobro, ali pa niso znali prav odgovoriti. K duhovniku bi Te morali poslati; ta bi Ti dostojno razložil in Ti bi bil zadovoljen. Veliko staršev zapodi otroka, ko jih ta vpraia, češ, tako mlada, mlad in že hoče to vedeti. Toda tako ravnanje je napačno. Otrok bo potem le razočaran in še bolj radoveden. Ker ni dobil pravega odgovora, bo šel k sošolcu. Ta mu bo tako povedal, da bi še odrasel človek postal rdeč v obraz. Naj Ti povem, da tega ne piše duhovnik, o katerem utegneš reči: „Kaj pa ta ve, kako čutimo fantje!?“ temveč Ti piše fant, vesel, zadovoljen, poln življenja, dasi se mora vsak dan na novo začeti boriti. Včasih se mi zdi, kot bi bili dve naravi v meni, ki me hočeta raztrgati. Takrat imam samo eno pred očmi: moram zmagati. In vedi, zmaga nad samim seboj je najtežja, pa zato najlepša, hajvišja. Take zmage si lahko ponosen in je boš vedno vesel. Fant, vstani! STANKO L. ^Ako si nadel, ali morda že globoko ne misli, da ni več rešitve. , l'6 čas vstati, zato ne odlašaj; vsak Jri bo pa težje. ®ral sem knjigo, v kateri so pisali Opomba: To pismo je prvi objavil kanadski cerkveni mesečnik „Božja beseda“. Jier je v njem mnogo dobrih misli in koristnih nasvetov za vsakega fanta, zato smo pismo objavili tudi mi v našem mladinskem zaglavju. ŽENSKE OČI 1. Ne pritožuj se nad predrznostjo in prostim vedenjem nekaterih moških. Ti si močnejša kakor oni. 2. Nihče ti ne bo odrekel spoštovanja, ki ti gre, če teffa ti ne dovoliš. 3. ženska ima tako močno orožje, da se mu tudi najbolj pokvarjen človek ne more ustavljati. To so tvoje oči. 4. S svojimi očmi lahko ukrotiš pre-drzneža, zaustaviš pohotneža, odpodiš izkvarjenca. 5. Pogled ženske lahko sprosti ali obrzda strasti, izziva ali ustrahuje pregreho; vzpodbuja k čednosti; potolaži žalost; rani in ubija, oživlja in obuja. 6. Ne pritožuj se zaradi nesramnosti drugih; pritožuj se rajši nad samo seboj. 7. O žena! Kdo se bo upal prekli' njati v tvoji bodočnosti? Kdo si bo do volil nastopati proti tebi nespodobno? Kdo bo poskušal, ali si šibka ali od; ločna? Kdo se bo spozabil, da bi se 1' hudobno posmehoval? Te zaničlji'* gledal, če ga ti pogledaš zviška in * ogorčenjem; če z enim pogledom ošine* njegov obraz ali mu pogleda niti n* privoščiš? 8. Strog račun boš dajala božjem“ Sodniku, če svojih oči ne uporabijo*' pravilno. 9. Iz njih mora odsevati tvoje d«' stojanstvo, tvoja moč, tvoja dobrot*1 tvoja nežnost, tvoja sveta jeza. 10. žena! Ne postani domišljava, ““ ti poreko, da imaš lepe oči; kajti č'1® lepše oči si prejela, tem večjo odgovof' nost nosiš za druge in za sebe. (Gabriel Palau, po L’Action Catholiqu0* ANGELSKO ČEMENJE ZA MOLČEČO CERKEV H. Laserre pripoveduje, da je Bernardka Soubirouš šla po naročilu svoje matere na obrežje Gave iskat drv za kurjenje peči, ki je ugasnila. Tedaj je bila ura enajst dopoldne. Tedaj pa, ko se je prikazala Devica Marija, so zvonovi vabili k molitvi angelovega češče-nja. Bernardka je pokleknila in molila. Zato je pokojni papež Pij XII. prišel na zelo srečno misel, da je 11. februarja opoldne začel stoletnico Marijinih prikazovanj v Lurdu z molitvijo angelovega češčenja. Vsi verni kristjani so se mu pridružili in z njim molili prav tisto molitev, ki jo je molila Bernardka tedaj, ko se ji je prvič prikazala Marija. Zgodovina angelovega češčenja Navada, da so ljudje molili angelovo češčenje zjutraj in zvečer, je mnogo starejša kakor navada, da so to molitev molili opoldne. Že v začetku 13. stoletJ“ so imeli verniki navado, da so zvežet’ ko je zvonilo, počastili Marijo s kratk0 molitvijo. Ta pobožnost jih je SP0^ njala na skrivnost Gospodovega večenja; obenem pa je bila tudi Pr0'=nL za mir. Devica Marija nam je poda“1 Kneza miru, ki je s svojim učlovečenj® spravil nebo in zemljo med seboj, zvonovih iz začetka 13. stoletja v N®1® čiji najdemo napise: „Zdrava milosti polna, prinesi nam mir!“'Ä „O Kralj slave, pridi in prinesi n* ^ mir!“ Zato, kadar so zvonovi vabil' ^ molitvi angelskega pozdrava, je bil® ^ isto, kakor bi vabili k prošnji za n'1'1’1 14. stoletju so začeli z isto pobožnos ^ kakor zvečer častiti Marijo, ki je rn® ska zvezda in zgodnja danica, tudi z traj. Nekateri pisatelji sicer omenjajo, da so našli prve sledove zvenenja opol-'kie v Pragi že leta 1385, v Wischittu 1413, v samostanu Valders-Ecoliers v Belgiji 1451. Gotovo pa je, da so važni dogodki in stiske, v katerih je živela Cerkev v preteklosti, rodili pobožno na-vado, da so z zvenenjem opoldne klicali ljudi k molitvi. V 15. stoletju so nam-reč Turki vdrli v Evropo. Nevarnost je Mia, da bi popolnoma uničili krščansko kulturo. Krščanski Zahod se je sicer Prizadeval, da bi zadržal strašnega so-vražnika katoliške Cerkve. Toda zaradi fteedinosti ni imel uspeha. Turški sultan Mohamed II., ki je imel dobro obo-toženo vojsko, je leta 1456 pretil, da ko iztrebil z zemlje ves krščanski svet. Bapež Kalist III. je dobro poznal sultanovo moč in se zavedal, da krščanska Evropa nima vojske, ki bi se mogla Meriti s turško, ker je bila tako needina. ^ato je organiziral križarsko vojsko ^iolitve. V svojem apostolskem pismu j® ukazal izredne spokorne procesije in tvonenje z enim in več zvonovi vsak vačer, ko so duhovniki molili nono in v’espere. Vsi verniki naj tedaj molijo tfi očenaše in tri zdravamarije za zrnato kristjanov nad Turki. Zvonenje je torej opozarjalo na tur-ško nevarnost, ki je vedno bolj pretila M vabilo k molitvi za njeno odvrnitev. Nevarnost je bila tedaj izredna. Predaja straže mogočne turške vojske so Mie že 3. junija pri Belgradu. Toda sveti Janez Kapistran in Janez Hunyadi, po-'■'aljnik križarske vojske, sta 21. in 22. julija proti vsakemu človeškemu pričakovanju dosegla sijajno zmago, ki je krčanskemu Zahodu spet dala novo ^Panje. Papež je bil prepričan, da je bl,a zmaga sad predpisanih molitev. Toda zmaga pri Belgradu še ni odbila turške nevarnosti, ki je pretila krščanskemu Zahodu. Papež Aleksan-'Mr VI, je zato določil, naj zvonovi tudi opoldne opozarjajo na turško nevarnost in opominjajo ljudi, naj kličejo na pomoč Marijo. Verniki so to pobožnost vzljubili in ohranili do današnjega dne. Zvonenje zjutraj, opoldne in zvečer je narode in dežele, ki jim je stalno pretila turška nevarnost (Nemčija, Avstrija, Ogrska, Hrvatska, Češka, Slovenija) opozarjalo na nevarnost in jih spodbujalo, naj Marijo kličejo na pomoč. Verniki na Zahodu pa so se ob zvenenju spominjali vedno bolj učlovečenja Gospodovega in Marijinega božjega materinstva. Tako je nastala in se širila molitev angelovega pozdrava. Tudi danes je Cerkev v stiski in nevarnosti. Narodi, ki žive na ozemlju, kjer sta Hunyadi in sveti Janez Kapistran pridobila sijajno zmago, trpe pod jarmom brezbožnega materializma. Zvo-nerije zjutraj, opoldne in zvečer nas opozarja na njihovo trpljenje in dušno nevarnost. Zato je dolžnost vsakega katoličana, da zjutraj, opoldne in zvečer moli angelovo češčenje v namene, ki jih je določil sveti oče za stoletnico Marijinih prikazovanj v Lurdu. Med temi je gotovo zelo važen namen, da bi Cerkev dosegla pravičen mir in svobodo na vsej zemlji, posebno tam, kjer katoličani trpe najrazličnejša preganjanja. Ne pozabimo, da je bila molitev angelovega češčenja prošnja za mir, ker nas spominja na prihod Kneza miru na svet. Posebno zvonenje opoldne je imelo namen spodbujati ljudi, naj kličejo na pomoč Marijo, ki je že tolikokrat rešila Cerkev pred sovražniki. Sedanji sveti oče Pij XII. je že večkrat v svoji očetovski ljubezni do preganjanih udov svete Cerkve prosil vernike vsega sveta, naj molijo zanje. V svojem apostolskem pismu z dne 29. junija 1956 je pozval vse narode trpeče Cerkve, naj ob zvonenju zjutraj, opoldne in zvečer molijo za svobodo Cerkve m se zedinijo v skupni prošnji za mir Sklicuje se pri tem pozivu na papeža Kaliksta III., ki je 29. junija 1456 ukazal, naj po vseh cerkvah ob določenem času zvoni, verniki pa prosijo Boga, da bi odvrnil od krščanskega ljudstva nevarnost, ki mu preti. Potem pravi dobesedno: „Danes ne prete nič manjše nevarnosti vašim dušam in katoliški Cerkvi v vaših deželah. Zato, kadar boste slišali zvenenje, ki poziva k molitvi, spomnite se na ta opomin in polni upanja v božjo pomoč dvigajte po zgledu svojih prednikov goreče prošnje k Bogu.“ Da bodo imele večjo moč, naj jih združijo s prošnjami vernikov vseh stanov, ki so v isti stiski. Važnost molitve angelovega češčenja Poziv svetega očeta je za železno zaveso ganil posebno tiste narode, ki so že prej s posebno vnemo molili angelovo češčenje. Med temi sta zlasti ogrski in poljski narod. Zgodovina ogrskega naroda je namreč ozko povezana z zvenenjem opoldne. Poljski narod pa je to molitev vložil v posebno pesem, s katero trikrat na dan izpoveduje vero v učlovečenje božje Besede in poglablja svoje upanje v božje usmiljenje. Pesem „Angel Gospodov“ pojo na. Poljskem tudi na grobu vsakega katoličana. Tudi vojaki s svojim poveljnikom potem, ko ugotove po bitki imena padlih, zapojo njim to pesem v slovo. Molitev „Angel Gospodov“ prepričljivo izraža vero in pobožnost vsega katoliškega sveta. Zato je zelo važno, da se v to molitev poglobe in jo vzljubijo tako verniki molčeče Cerkve kakor verniki ki žive v svobodnem svetu. Verniki v deželah, ki so pod komu-, nistično oblastjo, morajo prenašati tri nadloge: odkrito preganjanje, varanje in osamelost. Ker sovražnik s političnimi, ideološkimi in upravnimi predpisi ne more uspešno rušiti vere, se prizadeva, da izmaliči, potvori njeno vsebino in j° prikroji svojemu okusu. Naravne vede poznajo pojav navidezne pretvorbe, ki ohrani nedotaknjeno zunanjost, spremeni pa popolnoma notranjost. Tudi brezbožniki hočejo, naj 1® ostanejo zunanji izrazi vere, vendar delajo na to, da bi spremenili duha i'1 njeno notranjo vsebino. Kadar pa vidijo, da jim škodujejo tudi zunanji izrazi vere, jih hočejo brezobzirno zatreti. Katoliški narodi bi morali na zahtevo brez-božnikov spremeniti svoje mišljenje, sleči katoliškega duha, se ločiti od Apostolske stolice in od Kristusa ter se 3 Petrove skale pogrezniti v močvirje nevere in brezboštva. Sovražnik Cerkve, ki že dolgo opravlja satansko delo, hoče polagoma iz temelja Cerkve odstraniti dragocene kamne prave vere in jih nadomestiti z zdrobljivim steklom prevar in zmot. ,, Toda po zračnih valovih se trikrat na dan iz Vatikana razliva skupna molitev angelovega češčenja. Ti glasovi naše brate in sestre za železno zaveso duhovno dvigajo in utrjujejo njihovo prepričanje, da Kristus s svojim presvetim Srcem združuje vse brate i11 sestre v molitvi in prošnji, da bi ji111 pomagala Ona, ki je s svojo besedo; „Zgodi se,“ odprla pot v človeška srca in s svojo zvestobo do Boga zmagala vse krive vere. Trikrat na dan se molitev „Angel Gospodov“ razlega po vsej zemlji. Ka' kor sonce premeri pot od Vzhoda do Zahoda, tako se bodo iz vseh krajev zemlj® dvigale v nebesa skupne molitve in prošnje. Marija, brezmadežna Devica, jih bo zbirala in izročala svojemu božjemu Sinu, Odrešeniku človeštva. Ne' beške milosti bodo potem kot poživljajoča rosa padale na žejne duše Cerkve, ki se vojskuje, in jim delile moč in Upanje ter jih utrjevale v zvestobi do Kristusa. Ta čisto evangeljska, marijanska in verska poslanica bo ugodno in Pomirjevalno vplivala na sedanji, zelo Papeti položaj med Vzhodom in Zahodom. Njen odmev bo prodrl tudi tja, kjer je božje ime uradno prepovedano in kjer žive množice katoličanov daleč proč od rodne grude, ki je padla v roke komunistom. Vendar življenjski materializem ogroža tudi Zahod in povzroča dušam Peizmerno škodo. Tudi tu je mnogo ljudi, ki ne znajo ceniti vrednosti odrešilnega dela. še več moremo reči. V Sebi ne čutijo niti želje in potrebe po poboljšanju, očiščenju in odrešenju. V •nnogih dušah ni ugasnil samo plamen ''ere, ampak je v pretiranem oboževa-oju razuma zamrla tudi ljubezen. Zato Pi čudno, če so nekateri katoličani na Zahodu tako brezbrižni in hladni do kristjanov na Vzhodu, ki trpe prega-Pjanje. Včasih se zdi, da celo nekateri katoličani na Zahodu odobravajo prizadevanje komunizma, ki hoče uničiti katoliško vero na Vzhodu. To dokazuje, da Zahod ne ceni pravilno krščanske civilizacije in se ne zaveda nevarnosti,, ki Piu preti. Molitev „Angel Gospodov“ Pas neprestano opominja: „Zavedajte se svojega dostojanstva;“ da je Beseda Picso postala in med nami prebivala *ato, da bi ne pozabili, da nas Bog ni Zapustil, da ni odtegnil od nas svojega Pogleda in nam zaprl svojega Srca. Sveti krst nam nalaga dolžnost, da se Prizadevamo, da bomo vredni časti Kri-stusovih vojakov in se odločno borili Za. njegovo kraljestvo. Po dolgotrajnih bojih proti Tur-kom je neki krščanski kralj dosegel, da je dobil nazaj važno pokrajino svojega kraljestva, toda pod pogojem, da mora Leta 1846 se je prikazala Mati božja v kraju La Salette (francoske Alpe). Danes stoji tam v višini 1800 m svetišče, Mariji posvečeno. Kip izraža Marijino žalost nad grehi človeštva. Njene solze so nam vsem resen opomin, naj delamo pokoro in bežimo pred grehom na vseh cerkvenih stolpih pustiti polmesec, znamenje turške vere. Krščansko ljudstvo je to globoko žalilo. Zato je nad luno postavilo podobo Brezmadežne: „Ženo, obdano s soncem, in pod njenimi nogami mesec.“ Tako bo Brezmadežna zmagala tudi Vsa tista znamenja, pod katerimi se danes skrivajo zmote materializma in pretkani načrti brezbožništva, ki hočejo pogubiti človeško družbo. (Po članku J. Gaulina, poljskega naslovnega nadškofa, ki živi v izseljenstvu.) GREGOR MALI POKOJNI SVETI OČE PIJ XII. je govoril delavcem v tovarnah za čevlje Več sto delavcev iz tovarne za čevlje (Vigevano, Italija) je pred časom obiskalo svetega očeta Pija XII. in mu poklonilo svoj dar. Ker so ga izdelale njihove roke, mu je bil dar posebno ljub. Obenem jim je tudi čestital, ker opravljajo delo, ki je izredno važno za napredek njihovih družin in njihovega lepega mesta. Mesto Vigevano je bilo v dobi’ rimskega osvajanja vojaško taborišče, ki je skrbelo za hrano četam na vojnih pohodih. Gospodarsko se je začelo razvijati mnogo pozneje. V začetku je gojilo poljedelstvo. Kasneje 'pa se je izkazalo tudi v trgovini, posebno v tkal-stvu, kakor ga je zahtevala tedanja doba. V razcvetu napoleonske dobe leta 1872 pa se je v Vigevanu začela industrija za čevlje. Ljudje so začeli rabiti čevlje zato, da so zavarovali svoje noge pred vsem, kar bi jim moglo škodovati. Posebno so potrebovali čevlje tedaj, kadar so se morali seliti z enega ozemlja na drugo in iskati boljših krajev. Grki so se obuvali v začetku tako, da so privezali na stopalo lesen podplat. Iz tega' obuvala so se pozneje razvile opanke, navadni čevlji in slednjič škornji. Rimljani so rabili za obuvalo različne opanke. Vojaki pa so imeli svoje posebno obuvalo. V srednjem veku je tudi obutev razodevala krščansko skromnost, bizantinski sijaj, barbarsko neokretnost in viteško plemenitost. Šele okrog leta 1500 je čevelj prodrl tudi v družbo in postal bolj splošen in uporaben. Toda še vedno je imel zelo visoko in z barvami okrašeno peto. Nato je prišel v navado bel čevelj z velikimi, dragocenimi kovinastimi za' ponkami. Francoska revolucija je tudi to modo poenostavila. Tako je obutev postala bolj uporabna. Čevljarska industrija se je v Vigevanu že takoj v začetku ustalila. Danes je Vigevano glavno čevljarsko mesto v Italiji. Ima 300 čevljarskih podjetij in 200 pomožnih ustanov. V njih dela 20 tisoč delavcev. Vsak dan morejo izdelati 60.000 čevljev. Vse to je velik prispevek za preživljanje ljudi in za napredek trgovine. Toda v Vigevanu ne izdelujejo samo obutve, ampak vse, kar je z njo v zvezi, predvsem stroje, ki so prodrli tudi v tujino, kjer grade tovarne za čevlje. Njihova zemlja je bila prej revna, zdaj pa je postala bogata, toda ne samo zaradi industrije in obrti, ampak- predvsem zaradi sposobnih, delavnih in vztrajnih prebivalcev. Sveti oče je vedno zelo goreče prosil in še prosi Boga, da bi njihove blaginje, ki so jo že dosegli, ne ohrand samo na tej višini, ampak jo še dvignil do tiste meje, ki jo je sploh mogoče doseči. Vendar papež je duhovni oče in pastir duš. Zato ga bolj ko njihova telesna zanima duhovna blaginja. Iz poročil je namreč z žalostjo ugotovil, da v njihovi škofiji ni vse luč, ni vse življenje- S tem pa nikakor noče reči, da je vse tema, vse smrt. Pač pa jih hoče le opozoriti, da premišljujejo, kakšno bi lahko bilo versko življenje v njihovem mestu in kakšno je v resnici. Papež upa, da bo božja milost zbudila 'z mlačnosti posamezne duše, družine, župnije in vso škorijo. Vsi morajo goreče, veselo in odločno delati za versko poglobitev. Njihov škof, njihovi duhovniki m vse Bogu posvečene duše gotovo žele, da bi zlo zatrli in z odločno voljo zagotovili zmago dobremu. Zato. potrebujejo pomoči zmožnih in odločnih vernikov, ki so pripravljeni vse storiti, da bi P°' stali učinkovit kvas med ljudmi, med katerimi žive. Velik del teh ljudi j® neopredeljen (indiferenten). Večkrat odklanja Cerkev, sovraži Kristusa in celo Boga samega. Sv. oče je nato primerjal postopanje Judov v dnevih pred Jezusovim križanjem s postopanjem vernikov, ki ga je ßog deležen v današnjih dneh. 1. Na cvetno nedeljo so otroci, ki so •fneli vedre oči in čista srca, navdušeno Ypili Jezusu: „Hosana!“ Vse mesto se jim je pridružilo. Prebivalci so mu pogrinjali po tleh obleko, mu metali phl-‘Uove veje na pot in klicali: „Hosana sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki Prihaja v imenu Gospodovem!“ Nekateri Jezusovi sovražniki, ki so ze dolgo iskali priložnosti, da bi ga Umorili, so ta prizor z nevoljo in vzne-Uiirjenjem gledali. Vendar niso imeli Poguma, da bi množico odvrnili od Vzklikanja Jezusu. Pač pa so rekli Je-zusu, naj vendar posvari svoje učence, ki mu vzklikajo. Jezus pa jim je odgovoril: „Če ti umolknejo, bodo kamni vpili.“ 2. Preteklo je nekaj dni. Jezus stoji Pred Pilatom zvezan, s trnjem kronan, ves razmesarjen od bičev. Ljudstvo ga zasramuje in pljuje vanj. Na trgu pred ujim je velika množca. Med njo tudi Oekaj tistih, ki so mu pred nekaj dnevi Vzklikali: Hosana! Množica se je popolnoma spremenila. Ima drugo srce in drugo dušo. Peščica voditeljev, judov-skega ljudstva jo je s svojim podtikanjem in hujskanjem zase pridobila in Zastrupila. Pilat hoče Jezusa rešiti. Ker je bila o veliki noči navada, da je izpustil jetnika, ki si ga je ljudstvo iz-yolilo, je postavil pred množico dva letnika: Jezusa in hudodelca, . morilca “•'irabo. Vprašal jo je, katerega izmed teh dveh naj izpusti. Pismouki in sta-nešine so množico pregovorili, da je na Ponovno Pilatovo vprašanje zahtevala, ^nj jim izpusti Barabo, Jezusa pa da križati. Pilat je iznenaden vprašal množico: ’.’Kaj je vendar hudega storil ?“ Jezus le delal povsod samo dobro. Hodil je °d kraja do kraja, vse ljudi blagoslav-‘lal in bolnike ozdravljal. Kje so bili Letošnje poletje, 3. septembra 1958, je g. škof dr. Gregorij Rožman obiskal tudi slovensko begunsko taborišče v Astenu pri Linzu v Avstriji. Na skrajni levi dušni pastir taborišča, dr. Ferdinand Kolednik, ob njem Franc Werner, upravitelj župnije Asten (begunec iz Beograda). Ob g. škofu na desni Ignacij Čretnik, vodja slovenske misije v Parizu, nato Štefan Macsady iz Slovaške, dr. Mirko Čovič, dušni pastir Hrvatov v taborišču Asten ter Alojzij Žitko iz USA, ki je spremljal g. škofa po Za-padni Evropi. — G. dr. Kolednik naproša vse Slovence v Argentini, naj slovenske knjige in časopise, ko jih preberejo, ne mečejo proč, temveč pošljejo v njegovo taborišče, kamor prihajajo vedno novi Slovenci-begunci. Zlasti si želi „Božjih stezic“ za otroke. Saj je znano, da se otroci najhitreje uživijo v tuje okolje in pozabijo na svoj materinski jezik. tedaj slepi, ki jim je Jezus vrnil vid? Kje so bili mrtvoudni, ki jim je Jezus dal, da so se spet mogli gibati? Kje so bile priče velikih čudežev, ki jih je Jezus storil v blagor človeštva? Vsi so molčali. Nihče ni upal braniti nedolžnega Jezusa. Tudi njegovi bojazljivi učenci so ga zapustili in zbežali. Ostali Kristusovi pristaši pa so molčali. Tako je podpihovanje doseglo popoln uspeh. Množica je znova zahtevala: „Križan naj bo!“ Pilatovo izjavo je zadušil peklenski klic: „Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!“ 3. Ta odlomek nas ponovno opozarja, kako potrebne so zmožne in apostolske duše med človeško množico. Ako more nekaj pokvarjencev s podpihovanjem in ščuvanjem vznemiriti srca, zasejati prepir in jih pridobiti za upor, more tudi nekaj plemenitih duš pridobiti za dobro in pripeljati na pravo pot vse tiste, ki omahujejo in čakajo, da bi jim kdo pokazal cilj in pot, po kateri morajo hoditi. Posebno skrb naj imajo za tiste brate, ki so sicer zašli, pa niso zakrknjeni. Izpodriniti morajo tiste pokvarjence, ki jih varajo, jim zapirajo oči in jemljejo svobodo. Prepričujejo naj jih, da bodo samo v Jezusu našli dušni mir in pravo srečo za svoje družine. Odpirajo naj jim oči, da bodo videli, kako zmedo, sovraštvo in žalost povzroča življenje brez Kristusa. „Naj se ne boje za svoje tvarno blagostanje. Za dosego pravičnih ciljev smejo uporabljati vsa zakonita sredstva. Zato ni potrebno, da bi se izročili v roke tistih, ki ta je Boga. Kdor namreč taji Boga, taji tudi pravico in ljubezen. Cerkev je vedno branila delavca in njegovo delo.“ Zato sveti oče želi, da bi se narodno imetje pomnožilo, vzdržale osnovne cene in dvignil tudi zaslužek posameznikov. Zemlja sicer ne bo nikoli postala raj. Vendar papež upa, da se bo tako uredila, da bo nehala biti kraj neznosnih muk in bridkosti. O VZHODNEM MENIŠTVU Izredno dramatični zgodovinski dogodki na Vzhedu so postavili meništvo na strašne preskušnje in povzročili večkrat obžalovanja vredne zablode. Zato pa se moramo veseliti vsega, kar mU more prinesti luč in novo tolažbo plemenitim pobudam, ki mu hočejo spet vrniti sijaj in rodovitnost. Papež Pij XII. je že v svojem Motu Proprio „Postquam Apostolicis Litte-ris“ omenil, da so menihi že od začetka krščanstva blesteli na vrtu katoliške Cerkve kot cvetlice z odprtimi cvetovi, polnimi svežosti. Zvesti navdihom milosti so krotili svoje poželenje, ki ovira duhovno življenje, goreli v ljubezni do Boga in do ljudi ter se prizadevali za evangeljsko popolnost. Puščavniki _in menihi so se tako po molitvi, premišljevanju, telesnem zatajevanju in še drugih vajah v kreposti veselo dvigali na božjo goro. Obenem s krščanstvom se je po preganjanju tudi meništvo hitro širilo. Listine tedanje dobe dokazujejo, da se je mnogo plemenitih duš nagibalo k tej novi obliki popolnosti, ki je bila neke vrste nekrvavo mučeništvo, s katerim so hoteli nadomestiti krvavo mučeništvo, na katero niso mogli več upatn Vendar so goreči kristjani že pred Konstantinovim mirom bežali pred svetom in v svojem zasebnem življenju izvrševali vaje duhovnega življenja. Drugi Pa so se v puščavi odpovedali vsem nasladam pokvarjene civilizacije. Nadnaravni zgled nekaterih velikih osebnosti (sveti Pavel Puščavnik, sveti Anton) je vabil v puščave pri Tebaidi, v Palestini in Siriji vedno več posnemovalce''-Ti so postali prvi duhovni sinovi očetov puščavnikov. Božji Učenik je dal svojim učencem tudi svet popolne čistosti, ki jo je P0' svetilo njegovo deviško rojstvo. Ta sve je našel v prvih časih krščanstva velik odziv v čistih dušah. Zdržnost, ki Je sad Svetega Duha, je tedaj cvetela m pričala o duhovni prereditvi, ki jo J® krščanstvo izvršilo med svetom. Tistim 6a, ki so se zanjo borili, je budila vprašanje: Ali ni potrebno, da bežiš pred Svetom, če hočeš ohraniti čistost? Evangelij uči, da je treba rabiti Učinkovite pripomočke, paziti na pogle-?e in.odstraniti vse, kar nas pohujšuje, Ce se hočemo izogniti grehov mesa. Je-?as namreč pravi: „Vsak, kdor gleda Ž6nsko, da jo poželi, je že prešestvoval 1 njo v svojem srcu. Ako te tvoje desno °ko pohujšuje, ga izderi in vrzi od 8ebe“ (Mt 5, 28-29). . V samoti, kjer ni drugega ko samo ,°g, je najlažje gojiti evangeljsko ubo-'tvo. Sveto pismo stare in nove zaveze r‘avaja več zgledov, kako so se različne j^ebe prostovoljno umaknile svetnemu [Jnupu v samoto, da so v molku našle .tvarnika. Tako so storili Mojzes, Eli-Ja> Janez Krstnik in celo Jezus sam; *a njim pa še sveti Pavel. Nje so pojemali tudi prvi kristjani in v samoti '.skali Boga. Izredno junaštvo teh krist-«nov je bilo v tem, da so vedno upi-jli svoj pogled v Boga, gojili molitev ^ pokoro ter tako pričakovali dneva es>tve in končne združitve z Bogom, 6° katerem so tako hrepeneli. Tako so prvi puščavniki nujno mo-faÜ postati voditelji kristjanov, ki so J10 njihovem zgledu šli v samoto, da bi ^am gojili nadnaravno življenje. Nimajo 's' ljudje telesnih in nravnih sposob-.°sti 2a meniha, tudi ne modrosti, ki potrebuje. Res je tudi, da se Bog bodeva v molku in samoti. .Vendar hudobni duh tudi tam zale-?uJe človeka. Evangelij pripoveduje, da »Duh Jezusa odvedel v puščavo, da je hudič skušal“ (Mt 4, 1). Tako so korali očetje puščavniki voditi duše, ki bile na zelo različnih stopnjah du-. nvnega življenja. Treba je bilo yo-.^ati za vsako dušo najprimernejši na-J,10’ Po katerem se je najlažje popol-°ma podredila Bogu. j. Kljub temu, da so bili časi in kraji azlični, je vendar preveval isti duh ^nsčavnike 3. in 4. stoletja in tudi ves 3*y°j meništva. Prvi očetje puščav-so bili za učence le dobrohotni vod- niki, ki so ohranjali s svojim zgledom in besedo v njih velikodušnost in razsvetljevali njihove duhove. Vendar individualno vodstvo, četudi je zelo važno, ni zmoglo puščavnikov zavarovati pred zmotami in prevarami lastnih čutov. Zgodovina očetov puščavnikov poroča o zelo pestrih zgledih, kako so se ljudje, ki so v začetku gojili sämo odpoved in zatajevanje v vseh stvareh, dali voditi ošabnosti in upornosti. Pogrešali so socialnega čuta in duha pokorščine, ki sta za dosego popolnosti vedno potrebna. Skušnja puščavniškega življenja je bistrim duhovom odprla oči, da mora oblast duhovnega očeta potrjevati vsaj tajna, če ne javna pogodba in obljuba pokorščine. Le potem je mogoče nadzorovati posameznika in skrbeti za splošni blagor, ki zahteva od vsakega velike odpovedi, odpoved lastni sodbi in volji, odpoved vsakemu samoljubju in vsemu, kar ovira ljubezen do Boga in do bližnjega. To so glavne poteze, ki so spremljale spopolnjevanje stanov popolnosti. Krščanski Vzhod je to spopolnjevanje v Cerkvi začel. Četudi je vzhodno meništvo ohranilo svoje značilne posebnosti, izvirajo iz njega vse druge oblike krščanskega meništva. Zato tudi ima večji ali manjši vpliv na vse velike verske redove. Sveti Duh vedno nagiba duhove v puščavi, da premišljujejo, iščejo Boga v molku in odpovedi, delajo pokoro in gojijo tisto preprosto modrost, ki vabi ljudi v samostansko samoto. Tako zdaj sredi velikih modernih mest, v ravninah ob Gangesu in v afriških gozdovih prehi-’ vajo duše, ki so vse svoje življenje po-’ svetile molitvi, zahvali in prošnji za človeštvo, zadoščujejo za njegove grehe, rešujejo in zagovarjajo svoje brate pred nebeških Očetom. Prav to je glavna, najvažnejša naloga meništva. Kakšna zmaga je to za Vsemogočnega, kakšna slava za Odrešenika! Zato razumemo, zakaj poudarja vzhodno in zahodno cerkveno pravo, da je redovništvo, zlasti mepištvo vredno posebne časti. Zato ga morajo vsi spoštovati. Papež je v svojem že prej omenje-aem „Motu Proprio“ spomnil, da so [ inovi svetega Aptona, Pahomija, Afra-tesa, Hilariona in Bazilija Velikega izvrševali apostolat vseh vrst krščanske ljubezni in gojili tudi človeško znanost tedanjega časa. Skoraj vsi veliki vzhod-ri menihi so junaško branili pravo vero. (»bžalovanja vredno je le to, da je ta modra gorečnost pozneje začela v nekaterih krajih pojemati in celo popol-r orna ugasnila. Vendar modri voditelji so s pomočjo Cerkve že v prejšnjih časih, pa tudi v zadnjem stoletju dosegli, da je meništvo spet začelo cveteti. I SODA DUHOVNIKA IZ ODESE Francoski asumpcionist p. Jean Nicolas je bil koncem leta 1943 .v Transilvaniji v Romuniji, kjer je poučeval verouk po katoliških šolah. To mesto je iiael že trinajst let. Koncem leta 1943 so ga zaprosili, da bi šel za dušnega pastirja katoliškim vernikom v Odeso, k je bila tedaj priključena Romuniji. Mesto in pokrajino (Besarabijo) so h reli zasedeno Nemci in Romuni. Obenem so ga vprašali, ali bi hotel ostati v Odesi tudi tedaj, ko bi se morale n. mške in romunske čete umakniti. P. Nicolas si je izprosil štirinajst dni časa z; odločitev. Medtem je molil in prosil zr razsvetljenje, nakar se je odločil, da v; bilo sirrejme. V Odeso je prišel ravno za božične praznike. Pridružil se mu je jezuit p. Leoni. Skupno sta obnovila ka-(o iško župnijo v Odesi, ki jo je ustanovil asumpcionistični pater v letu 1905. V letu 1921 so boljševiki patra pregnali in je cerkev bila od tedaj zaprta, verniki pa brez pastirja. V marcu 1944 so se Odesi bližali bngševiki. Oba sta prejela iz Vatikana brzojavko. Rečeno jima je bilo, da lahko mesto takoj zapustita, če želita. Odločila sta se, da ostaneta. Boljševiške čele so vkorakale v mesto na velikonočni ponedeljek v aprilu 1944. Leto dni oblasti njunega dela niso motile in sta mogla mirno opravljati dušnopa-stinsko službo. V nedeljo dne 29. aprila 1945 pa sta bila oba aretirana. Odvedli so ju v proslulo Lubjanko v Moskvi-Sedem mesecev je bil v ječi, ko je P-Nicolas bil obveščen, da so ga „obso' dili“ na osem let poboljševalnega dela v koncentracijskem taborišču. Odvlekli so ga v taborišče v Karagandi v Šibi' riji blizu kitajske meje, od tam pa v taborišče blizu severnega tečaja Vol'" kuta. Nikdar ni več slišal o p. Leoni’1'- Vodstvo taborišča ga je v aprila 1953 obvestilo, da je „odsedel“ svojib osem let prisilnega poboljševalnega dela in da je „svoboden“. Vendar ne bo smel domov ali v Evropo. Moral se bo nastaniti v mestu Vorkuta, kjer se bo vsak dan javil pri policiji. Ako bo policija ugotovila, da se je le za malo časa oddaljil od mesta, ‘'j1 da bi ga našli tam, kjer ne bi smel bitk bo moral za dvajset let na prisilno del0; Toda francoska ambasada v Moskvi je izvedela zanj in je pri vladi zahte' vala svobodo za francoskega državlj3' na. V letu 1954 je izvedel nenadoma’ da lahko zapusti Vorkuto in se vrne v domovino. V Pariz je prišel dne 22. junija 19®^ in je sedaj objavil zelo zanimivo knjig0 Onze ans au Paradis — Enajst let v raju. Knjiga je polna doživetij, trdih, a tudi lepih. Ko je rdeča armada vkop1' käla v Odeso, je prišel v cerkev k nje' mu ruski vojak, mu dal štiri rublje 10 ga zaprosil, da naj prižge sveče urert svetimi podobami kot zahvalo, da 00 Rusi spet prišli v mesto. SSU — 84 - 2000 niti- Številka zadnje pomočit številka, ki si jo je treba zapomm1 Imej to številko vedno na vidne" mestu! S temi in podobnimi besedami je buenosaireških dnevnikih, revijah i" P. drugih obveščevalnih in propagand"’ sredstvih spremljana telefonska števil"1. 84-2000. To je številka organizacije, ' se imenuje: Servicio Sacerdotal de t’ gencia (SSU). Po naše bi se to xe^Q organizacija, ki je vsako noč (!o C zjutraj na razpolago na smrt bolnim, ki potrebujejo duhovnika, da jim Podeli zakramente za umirajoče, in iz kakršnega koli razloga ne morejo hitro Priklicati svojega dušnega pastirja. Člen pravil, ki govori o namenu organizacije, se glasi: Ustanova ima na-Pien nuditi, poskrbeti in olajšati versko °skrbo duhovnikovo na smrt bolnim v 'Pestu Buenos Aires in nudi s tem spontano in velikodušno pomoč župnikom, kljub‘svoji dobri volji ne morejo ved-Po z vso hitrostjo biti na razpolago aalnikom, ki jih kličejo ponoči. 1 Kako je organizirana SSU ? 1 Ima svoj odbor, ki se izvoli za dve kti. Predsednika in podpredsednika do-°či škof. Cerkveno oblast v odboru zastopata cerkveni asistent in njegov namestnik. Odbor se sestaja na tedenskih sejah in ima vsak dan dovolj dela in ‘krbi s sestavljanjem nočnih straž. člani so duhovniki in laiki. Obojni so ledni in pomožni. Redni se obvežejo za ?P° stražo na mesec, pomožni pa za ,ž,redne slučaje. Laiki so člani avtomo-disti, spremljevalci in pomočniki. Vsako noč sestavljajo stražo duhov-'k in trije laiki, eden od njih avtomobilist. Ko kličejo po telefonu k bol-'ku, je treba zapisati na poseben for-Pular ime bolnika, v kakšnem sta-je, da se ugotovi, ali je treba nesti Pdi sveto Popotnico, in številko tele-ki kliče. S to številko se takoj trotovi, ali je klic resen, ali samb po-(Ogavščina. Nato gredo duhovnik in dva ^"ka (avtomobilist in spremljevalec) d Pot k bolniku. Eden ostane na kraju .'aze pri telefonu in čaka na nove po-^Ve- Ko duhovnik opravi pri bolniku, od tam kličejo po telefonu domov, k® je med tem časom kdo klical, gredo °d tam naravnost k novemu bol- «a r Ce ni bilo nič, se vrnejo domov, ^a enkrat ima SSU samo eno središče Ujj ves Buenos Aires. Ponoči, ko je po ]!o Cah malo prometa, se pride na vse Ce mesta zelo hitro. Če je več klicev llo 'stem času ali blizu skupaj in du-Vn'k, ki je na straži, ne more hitro Slovenski duhovnik g. Jože Guštin odhaja od bolnika, kateremu je pravkar podelil zakramente za umirajoče. G. Guštin že dalje časa vneto deluje v ustanovi za duhovno oskrbo bolnikov, ki so jim dnevi življenja šteti. sam vsega opraviti, se kliče pomožnega duhovnika in avtomobilista, ali pa se hitro obvesti župnika, kateremu bolnik pripada. • Vse je prostovoljno in zastonj. Na domu bolnikovem je strogo prepovedano sprejeti denar ali kako drugo plačilo. Stroški se krijejo s prostovoljnimi sprispevki članov, nabirkami in zneski loterij. Pri požrtvovalnem delu, ki ga zahteva organizacija, se lepo kaže velik idealizem argentinskih katoliških laikov. ZASTOPNICA ČASNIKARSKEGA ZBORA Gospod Simon je od pregovarjanja v glavnem vse razumel, ker so sproti prestavljali v druge jezike. Najbolj se mu je čudno zdelo, da so zelo veliko govorili tudi v nemščini. Nekaj časa si je domišljal, da to delajo zaradi njega. A se je motil. Končno se mu je tudi to pojasnilo. Dušebrižnik ni mogel razumeti, kako to, da tako važni mednarodni seji ne prisostvuje noben časnikar. Ponovno se je oziral na okrog v upanju, da bo kakega opazil. In res! Ko je pozorneje gledal proti vzhodu, je v bližini Tita za visoko brezo opazil neko osebo. Nagnil se je, da bi bolje videl. Je mogoče? Gospod Simon lastnim očem ni mogel verjeti. Za Titom je stala Zoppernig-bäuerin in pozorno sledila seji. Ko je slemeniški župnik vso stvar dobro premislil, se mu je zdelo čisto v redu, da Sršenka prisostvuje seji v imenu mednarodnega časnikarskega zbora in pripravi o seji izčrpno poročilo za tisk in radio. Odkar so se poklicni časnikarji vrinili na dotlej izključno področje žensk in prevzeli povečevanje in raznašanje resničnih in neresničnih, zanesljivih in nezanesljivih, vdrjetnih in neverjetnih, potrjenih in nepotrjenih, zanikanih in nezanikanih poročil in vesti iz prvega in drugega, iz verodostojnega in vero-nedostojnega, iz težko in lahko dostopnega ter iz strogo in nestrogo zaupnega vira, je bil svet brez dvoma prikrajšan za marsikatero zanimivo presenečenje. Dvajseti vek je, kakor na toliko drugih področjih, tudi na področju nagi®#® in zadovoljivega obveščanja množic pravilno oceniti žensko delazmožn®8 in ji dati priložnost izživljanja. Odp' je tudi ženskam dostop v časnikar® vrste, kjer zopet more priti do njihova domišljija in smisel za človes teženje po vedno razburljivejših in 1,6 verjetnejših vesteh. V dobi ženske osamosvojitve, žene izpodrivajo može z vseh podro žene izpounvaju muic * . in tako pripravljajo človeštvu i,ovrat|L častitljivi matriarhat, je res prav ženske prevzamejo tudi tako važen u ^ sek človeškega udejstvovanja, kakoi časnikarstvo, v svoje roke in svet obv ščajo svojemu okusu primerno. Tudi Copernici je bilo na stara z naj višjega mesta dano priznanje ‘ _ zadoščenje za vse dotedanje zapos*® Ijanje. Odkazano ji je bilo mesto, je za svoje nenehno in požrtvovalno veščevanje slemeniške fa.re že zda'11^ zaslužila. Sprejeta je bila v mednar® ni časnikarski zbor in tako dobila stop do prvih virov, s čimer ji je ,f poklicno delo znatno olajšano. Slučaj hotel, da je prav ona v imenu kolegov prisostvovala odločilni nie rodni seji v novoletni noči. Vsekakor^ bila za to nalogo zaradi izrednih P0^ čevalskih sposobnosti poklicana bolj kor marsikak drug časnikar. J, Sedaj je dušebrižnik tudi ra«u zakaj so ministri toliko po nemšk° vorili. Ne zaradi njega, temveč &^ žira do zastopnice časnikarjev, ki gega jezika, kakor nemškega, ni r®-mela, ker je Vedno le nemški kruh Je in se ji ni bilo treba drugih jezikov Učiti. Tako so ji delo za polovico olajšali in omogočili naglo in točno izdelavo poročila o poteku seje. PRED SMRTJO NE OBVARJE KOŽA GLADKA V trdnem upanju, da bo agencija Zoppernigbäuerin v zaključnem sejnem Poročilu omenila tudi njegovo navzočnost in bo tako postal svetovno znan, se je gospod Simon ozrl preko Sršenke Proti pokopališkemu vhodu. Prav tedaj le vstopil v gaj mrtvih neobičajen žalni sprevod. Na čelu sprevoda je korakal •Ulad, stasit poročnik. Na hrbtu je držal Uavpik okrvavljen meč. Za njim so be-looblečene deklice nosile bele otroške krste. Za vsako krsto so stopali objokani družinski člani. Zlasti matere so neutolažljivo jokale. Bilo je tako nekako, kakor popisuje sv. pismo žalost v “etlehemu v dnevih kralja Heroda: Glas se je slišal v Rami jok in velik krik: Rahela je jokala po svojih otrokih in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več. Seveda je vsakomur padla v oči ve-'*ka razlika: Ondi je Herod ostal v Svoji palači, tu pa je stopal na čelu ^Prevoda. Da, gospodu Simonu je bilo 'usto jasno, da so v krstah prinesli ])o-u°Pat nedolžne nemške otročiče, ki naj jih bil, vsaj Nemci so vedeli tako pove-^uti, nekaj dni preje, na dan nedolžnih °trok v Pliberku, s sabljo pomoril kruti Malgaj. Gospod Simon je upal, da bodo nje- naprosili, da krste in grobove blagoslovi. Sklenil je, da ne bo nič ra-'l|ual, da tako vsaj nekoliko popravi s'ah vtis, ki ga je napravil poveljnik 'dovenskih čet v Podjuni. A se je motil. e da bi se zmenili zanj, so pogrebci Z.ay>li na otroški oddelek pokopališča in l,šebrižniku kmalu izginili izpred oči. PRED SMRTJO NE OBVARJE PESEM SLADKA Nepričakovani žalni spi’evod je gospoda Simona nagnil do tega, da se je ozrl proti mrtvašnici. Morda počiva ondi še kak mrlič, ki je umrl v starem, pokopan pa bo v novem letu? V resnici se je prav tedaj razvil iz mrtvašnice kratek pogrebni sprevod. Na čelu sprevoda je stopal, pritlikav črnosrajčnik. Namesto venca je nosil v eni roki butaro, znak svoje stranke, v drugi roki je držal prazno, navzdol obrnjeno steklenico. Dušebrižnik je brž uganil, koga nest) k pogrebu. Fašisti pokopavajo lastno žrtev, Lojzeta Bratuža. Na šentjanževo so ga prisilili, da je izpil velik kozarec strojnega olja, danes ga neso v grob.* Le družinski člani smejo stopati za krsto plemenite žrtve podlih fašistov. Da se ne bi še kdo drug pridružil sprevodu, v bližini kar mrgoli fašistov in detektivov. Kdo bi si mislil, da imajo Lahi tak strah celo pred mrtvimi Slovenci ! Razume se, da so se fašisti kar mogoče na daleč izognili predstavnikom velesil. Take reči je treba skriti, da svet ne spozna, kako izgleda od blizu kulturno poslanstvo Italije, ki tako zelo ceni skladatelje in pevce. OD SMRTI NE ODKUPMO KUPI ZLATA Gospod Simon je pričel glasno moliti očenaš za Bratuža in druge žrtve fašizma, ki počivajo na goriškem pokopališču. Ni še do konca izmolil Gospodove molitve, ko je na svoje veliko začudenje blizu groba, ki je v njem ležal Janez Petač, opazil na novo izkopani grob. * Dejansko je skladatelj in pevovodja Lojze Bratuž umrl 16. februarja 1936. Trpel je od 27. decembra 1935 do svoje smrti. Torej bo še en pogreb! Dušebrižnik si preje nikoli ni mislil, da ima goriško pokopališče toliko pogrebov. Le kdo bo legel v bližnji grob k večnemu počitku? Slemeniški župnik se je zopet ozrl proti pokopališčnim vratom. Ne zaman! Prav tedaj so vstopili novi pogrebci. Sprevod je bil zelo, zelo podoben prejšnjemu sprevodu. Tudi pri tem so za krsto stopali zgolj bližnji sorodniki. Le da na čelu sprevoda niso nosili prazne steklenice, temveč — prazne hlače. Dušebrižniku ni bilo treba napenjati možgan, da bi ugotovil, koga neso v krsti. Zlahka je uganil, da neso k zadnjemu počitku njega, ki je bil strah in groza Julijske Benečije — Benita Mussolinija. Dosti dolgo so Slovenci du-čeju obljubljali, da ga bodo stresli iz hlač, če ne bo drugačen. Ni se poboljšal, dokler nadutež ni prejel zaslužene kazni za vnebovpijoče krivice, ki jih je prizadel Slovencem. Z ognjem in mečem jih je hotel iztrebiti z njihove zemlje. Julijsko Benečijo je spremenil v ječo in kaznilnico brezpravnih Slovencev in tako klical božjo kazen nad večinski narod, ki mu je vladal. Pri vsem tem je še predrzno govoril in dal pisati po stenah in zidovih: —Si io sbaglio, ucideteme! Če se bom kdaj zmotil, me ubijte! Ko je nezmotljivi duče po šegi svojih prednikov v zadnjem trenutku hotel izkoristiti zaveznikovo zmago nad Francijo in je v naglici pristavil k ognju svoj piskrček, se je do kraja zmotil in odtlej je šlo z njim le še navzdol. Ob koncu izgubljene vojske je še mogel videti posledice svoje usodne napake. Kakor zaradi njega toliko drugih Slovencev, si je tudi on skušal z begom v tujino rešiti življenje. Da njegov begunski kruh ne bi bil pregrenak, je vzel s seboj zlate zaklade tega sveta in tudi zaklad svojega srca, 23-letno prijateljico Klareto PetacO' Tik pred ciljem, v Dongu blizu švicarsk* meje, so rojaki spolnili njegovo nar*' čilo. Hkrati s Klareto in z osemdeset’' mi spremljevalci so ga komunisti bre* sodbe zahrbtno jn zverinsko likvidirat’' kakor je on zahrbtno in zverinsko ** pobijati slovenske žrtve. Komunisti s° rekvirirali tudi njegovo zlatnino, kak*r je on Slovencem grabil premoženja. pete obešeno truplo junaškega dučej” so rojaki sramotili in nato nekje skrj' vaj položili k počitku, kakor je on skr’" vaj dal pokopavati svoje žrtve. Danes torej so utihotapili njeg<,vl’ truplo na goriško pokopališče.* Mord* zato, da bo tu molče trobental v svari' len zgled nepoboljšljivim diktatorj*’11 na obeh straneh železne zavese? Ali P8 njegov duh ne najde pokoja, dokler tru plo ne leže med lastne žrtve. Za nosilcem dučejevih praznih hi* so namesto vencev na grob nosili čudf* napise, napise v številkah. Nekater’1^ je dušebrižnik pomene razumel, SP drugim ne. _ . 25 je pač pomenilo fašistično i^r, stoletja trajajočo ero, ki ji je Mussoljj11 stal ob zibelki in grobu. Res ni b’8 dolga, a vsekakor za dobro polov’c daljša, kakor Hitlerjevo tisočletno kr* Ijestvo. .. 20.000 je najbrže pomenilo štev’ slovenskih priimkov, ki jih je duče sPre menil v laško obliko. 60.000 je bilo nemara število trz*^ ških Slovencev, ki jih je Mussolini sP^a_ vil iz Trsta, in 100.000 je pomenilo vilo Italijanov, ki jih je duče posl* ^ Trst, da mestu zagotovi naraven io *! moten narodni razvoj in mu ohrani oj govo dvatisočletno italijanstvo. * Dejansko je italijanska vlada to Mussolinijevo truplo izročila 1° -e pozneje, septembra 1957. Pokopano bilo v mestu Predappio. Druge številke so pač izražale ostalo kulturno, gospodarsko in narodno ško-ki jo je duče Slovencem povzročil, grehe, ki jih je nad njimi zakrivil. Delicta eius quis intelliget! Kdo naj se *Pozna na vse njegove grehe! Tik pred krsto je stopal nosilec debele palice. Bil je docela podoben abesinskemu negušu, kateremu je duče za "ckaj let ugrabil cesarstvo. Vendar to Pi bilo neguševo žezlo, temveč je to bil Pernara kol, s katerim naj bi se po Pasvetu dučejevega generala Roatte Slovenci Ljubljanske pokrajine branili Pred partizani. V zadnjem hipu življe-Pja je Mussolini dognal, da človek s še Jako debelo gorjačo nič ne opravi, ako 'niajo partigiani strojnice. Ob negušu sta nosila moža z rdečo *vezdo na kapi na zlatih podstavkih Plate paličice in dragulje, ki so jih ko-Prunisti pobrali mrtvemu Benitu in Kla-reti. Bili so dani pač le na ogled, kajti Y kolikor si jih niso porazdelili med Seboj, so jih komunisti že porabili za *8radbo strankine palače v Rimu. Za krsto je v spremstvu sina in ^eere stopala vdova Rahela in jokala Pp njim, ki je bil njen prijatelj v otroških letih in pozneje oče njunih otrok.** Ob njej je za roditeljem jokala ovdovela grofica De Cianova, ki ji je oče ubil Soproga. Za njimi je šla v primerni razdalji Klaričina sestra in jokala za Pj'm, ki je zvodil v časno nesrečo in PPrrt njeno sestro. Dušebrižnik je mislil, da so pogrebci Palašč izrabili navzočnost zunanjih mi-P'strov na goriškem pokopališču, da bi Orel duče rimskega imperija vsaj ko-'kor toliko primeren pogreb. A ni bilo Rahela je živela z Benitom v hiši že v otroških letih. Pozneje je ^sel Benito ponjo in jo odvedel na .°J dom, češ da mora biti ona mati Vegovih otrok. tako. Tudi ta sprevod se je na daleč izognil postavljalcem nove meje in se izgubil med cipresami in kamnitimi spomeniki. Gospod Simon je gledajoč za njimi premišljeval žalosten konec slavnega moža in žalostno usodo njegove države. Zakaj si ni duce bolje vzel k srcu papeževih besed: — Ako se kaka država okoristi na škodo drugih, utegnejo ljudje v tem videti izreden uspeh ali dejanje visoke politike. Toda sv. Avguštin nas mouro opozarja, da taki uspehi niso dokončni in ne izključujejo grožnje propada (Ubi Arcano, 23. 12. 1922)! Italija je v dveh vojskah dosegla velike uspehe na škodo malega soseda. Svet je občudoval spretnost laške visoke politike svetega egoizma (sacro egois-mo), ki je umela zase tako uspešno izkoristiti zmago zaveznikov in si priključiti tuja ozemlja. Po dveh krvavih vojskah, po potokih prelite krvi je konec vsega napihovanja in vzhodna meja teče v glavnem zopet tam, kjer je tekla poprej, preko gori-škega pokopališča, ki je simbol propada „borbe do iztrebljenja slovanskega življa v mejah Italije“ (Mussolini). Je Pij XI. slutil, da se bo resničnost njegovih besed četrt stoletja pozneje poočitila na ljubljeni Italiji? Gledam jesenska drevesa: listje je padlo raz nje, veje prazne strle ko roke k pozdravu slovesa. Kdo ve, če še kdaj po poti pojdem jesenski ko zdaj — ali grem morda na kraj, kjer večnost razpreza peroti... Y1 Knotts SLOVENIJA Ogenj navdušenja za lurško Mater božjo je zajel letos vso Slovenijo. Povsod obhajajo župnijske in dekanijske slovesnosti v čast 'turški Mariji. Na praznik rojstva Marijinega so te slovesnosti dosegle višek na dveh Marijinih božjih poteh, na Sveti gori in na Brezjah. Na Sveto goro so poleg primorskih Slovencev prihiteli še romarji iz daljnih krajev, z Gorenjske, štajerske in tudi Koroške. Vso noč se je vršilo spovedovanje. Prišlo je nad 40 duhovnikov in tudi apostolski administrator msgr. To-roš. S slovesnim blagoslovom in zahvalno pesmijo se je lurško slavje na Sveti gori zaključilo. — V nedeljo, 7. septembra so imeli lurško slavje tudi na Brezjah. Prišlo je veliko ljudstva. Slovesnost je vodil škof Anton Vovk. V Lescah na Gorenjskem so imeli 15. junija lurško slovesnost za vso radovljiško dekanijo. Slavnostni govornik je bil ljubenski župnik pisatelj Janez Jalen. Govoril je o veliki ljubezni našega naroda do prečiste Device Marije. O tej ljubezni pričajo neštete cerkve, kapelice in oltarji, posvečeni božji ‘Materi širom po slovenski zemlji. Najstarejša Marijina božja pot v radovljiški dekaniji je na Blejskem otoku. Prve začetke Marijine božje poti v Lescah pa tudi že najdemo zelo zgodaj, v začetku 11. stoletja. Današnja baročna stavba, posvečena Mariji, v nebesa vzeti, je iz leta 1665. Stranski lui-ški oltar je bil postavljen pred petdesetimi leti ob zlatem lurškem jubileju in blagoslovljen na rožnovensko nedeljo leta 1908. Svoj DP1 govor je govornik zaključil s poudai" kom, da je Marija Kraljica slovenskega naroda — ker Slovenci kraljice nism0 nikdar imeli, temveč je Marija Mati Sl°' vencev, kar nam je s svojim varstvom in svojo obrambo neštetokrat dokazala Po pridigi je pristopil k oltarju rado''' Ijiški domačin, univ. profesor dr. Andr®! Snoj. Molila in pela je vsa cerkev z velikim navdušenjem. Nato se je razvil3 lurška procesija, ki jo je vodil radoV' Ijiški dekan, bohinjsko-beljski župni, Martin Drolc ob asistenci 16 duhovni" kov. Končno so vsi udeleženci prej6]} evharistični blagoslov, s čemer je b1 končan uradni del slovesnosti, ljudstvo pa je vztrajalo pri lurškem oltarju ^ pobožni zbranosti do ppznih večernin ur. Na mali šmaren, 8. septembra, s° letos v Novem Lurdu pri št. Jerneju na Dolenjskem slovesno proslavili sto' letnico lurških prikazanj in obenem P1'0' slavili petdeseto obletnico Novega Lui' da. Slovesnosti se je udeležil tudi ško* Anton Vovk, ki je maševal in pridig^.' — Novi Lurd je nastal leta 1908. Tedaj so pobožni verniki postavili v tihem gozdu nad malim studenčkom, na P°' bočju Gorjancev, nedaleč od slavnega kartuzijanskega samostana Pleterje, en° uro hoda od Št. Jerneja, lurško 29. junija 1908 je 6 duhovnikov v ^ 6000 ljudi spremilo kip Matere božje novo bivališče. 25. avgusta 1918 je voct^ iz št. Jerneja v Novi Lurd mogočno Pr° cesijo sam škof dr. Anton Bonaventur votlino; družbi Jeglič v spremstvu enajstih duhovnikov. Posebni romarski dnevi so: prikazovanje- Device Marije v Lurdu (11. febru-nrja), velikonočni in binkoštni ponedeljek, praznik sv. apostolov Petra in -Pavla (29. junija) ter Rojstvo Marije Device (8. septembra). V Mengšu so imeli 6. julija novo 'našo. Zapel jo je g. Janez Krivec, po I domače Čelendrov iz Jarš pri Domžalah. Svatov je bilo okrog dve sto, ljudi pa . dve mengeški cerkvi. Samo darovanje (ofer) je trajalo poldrugo uro, vsa slovesnost pa od devete do ene ure popoldne. Pridigal je mengeški rojak g. beider. Zunaj cerkve je bil le en slavolok, tik pred velikimu vrati. Pritrko-vanja je bilo dovolj: od 8 zjutraj do ene Popoldne in zvečer ob šestih do pol devetih. Oblasti so zadnje čase precej Popustile in je dovoljeno pritrkovanje cd pete ure zjutraj do desete zvečer. Na grobu pokojnega protonotarja, 'seučiliškega profesorja, prelata dr. Pranca Ks. Lukmana je ljubljanski ad-Piinistrator, škof msgr. Anton Vovk, dejal med drugim: „Padlo mu je pero iz foke... Po človeško rečeno: prezgodaj. Slonel je ure, dneve, mesece in leta nad deli cerkvenih očetov, črpal je iz njihovih zakladov zase in za druge. Velikani: sv. Avguštin, sv. Ciprijan, sv. Janez Krizostom in drugi so mu postali tako iekoč bratje. Kar je naš veliki pokojnik Papisal, in tega je zelo veliko, je temeljito, je res dognano in napisano res s spoštovanjem. Pa kako bi to ne bilo ? ^aj je isti plemeniti duhovnik pisal in Razglabljal o Kristusu, o Mariji, kakor 0 svetnikih in svojih dragih rojakih; saj £a je pri vsem tem delu vodila in posvečevala prava ljubezen do Boga in Plemenita ljubezen do svojega naroda. ■ Priznanja ni iskal. Vendar, njegova vijo-llcna skromnost je dehtela sama. V vsem '?v°jem delavnem in zaslužnem življenju j6 pokojnik, upošteval besedo sv. Pavla 1, Kor 8, 1), da učenost lahko napihuje, fRda pa le ljubezen... Z velikanom misli znanosti sv. Avguštinom je pač v živ-•leri_ju ponavljal, da je nemirno človeško rce, dokler se ne spočije v Bogu. Ta Počitek je sedaj dosegel...“ V žalnem govoru na grobu dr. Franca Jereta je stolni dekan dr. Josip Šimenc dejal o velikem pokojniku: „Dr. Jere je bil profesor, a predvsem je bil duhovnik, globoko veren oznanjevalec Kristusovega evangelija, mašnik, delilec božjih skrivnosti, spovednik in voditelj duš, ki hrepenijo po krščanski popolnosti. Kot govornik se ni hotel kosati z grškim Demostenom, ampak svetiti z zgledom vernega prepričanja, vedoč, da je to edino sveto pismo, ki ga današnji človek še hoče brati. Za grškega modrijana Platona, Sokratovega učenca štiristo let pred Kristusom, je imel dr. Jere vse življenje globoko spoštovanje, zlasti pa za te-le izreke njegove modrosti: „Telo Boga je resnica, luč je pa njegova' senca. Kdor ruši vero, podira temelje človeške. družbe. Zemlja, sonce, zvezde in vesoljstvo samo ter očarujoča lepiota letnih časov dokazujejo, da biva božanstvo. Pa ne samo to: barbari se pridružujejo Grkom in z nami proglašajo to resnico/“ — V Platonovem Fajdonu je dr. Jere našel nič manj kot osem dokazov za nesmrtnost človeške duše. Gospod Jezus, doktor vseh doktorjev, je rekel: Pride ura, ko bodo mrtvi slišali glas Sinu božjega, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Dr. Jere ga bo slišal in bo živel. To telo, ki je bilo polno raka, bo sicer razpadlo, a samo začasno. Kristus, vrhovni Gospodar življenja, ga bo obudil poslednji dan svetovne zgodovine.“ Lepo spravljen z Bogom je umrl v Ljubljani dne 23. septembra 1958 univ. profesor dr. Izidor Cankar, bivši jugoslovanski poslanik v Buenos Airesu in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dopolnil je 72 let življenja. Bil je nečak pisatelja Ivana Cankarja. Postal je duhovnik, toda zdi se, da se je preveč vrgel v druga znanstvena pod-‘ ročja in pri tem zapravil svoj sveti poklic. Toda tudi kot odpadel duhovnik je ohranil spoštovanje do katoliške Cerkve. Tudi k maši je rad zahajal. Že v domovini se je globoko izobrazil v umetnostni zgodövini. Usposobit se je šel še na Dunaj in v Louvain na Belgijskem. Tam je tudi doktoriral. Med prvo sve- tovno vojno jc bil doma glavni urednik „Slovenca“ in urednik leposlovne revije „Dom in svet“. Leta 1918 je bil eden treh slovenskih zastopnikov, ki so bili pri razglasitvi zedinjenja 1. decembra 1918 v Beogradu. — Po svojem tragičnem odpadu od katoliške Cerkve je prišel tudi -v Buenos Aires, kjer je bil nekako štiri leta jugoslovanski poslanik. Svoje delo je oprl predvsem na Slovence, od katerih je dejansko tudi največ opore dobil. Dal je učinkovito pobudo za slovensko šolo, katero je izročil slovenskim šolskim sestram na Pater-nalu. Slovenskemu časopisju je bil velik dobrotnik in tudi naša revija je uživala njegovo naklonjenost. — Ob koncu zadnje vojne se je pridružil Titu. Bil je še veleposlanik v Grčiji, od koder se je vrnil v domovino. Sedaj ga je Bog poklical k sebi, potem ko se je ponovila zgodba o izgubljenem sinu: „Mrtev je bil, pa je spet zaživel.. . “ SLOVENSKA KOROŠKA Pri Sv. Katarini nad Šmihelom so 21. septembra proslavili petdesetletnico ustanovitve Krščanske socialne zveze za Koroško. Prišlo je nad tisoč Slovencev iz Podjune, Roža in Zilje, povečini mladih ljudi. Prireditev je pričel sedanji predsednik Zveze prof. dr. Pavle Za-blatnik. Pozdravil je predvsem msgr. Tensunderna, ki pastiruje med slovenskimi izseljenci na Vestfalskem. Na cdru je nastopil mogočen pevski zbor (120 pevcev in pevk) iz vseh treh slovenskih dolin na Koroškem pod vodstvom g. Silva Miheliča. Slavnostni govornik je bil tajnik Krščanske kulturne £ zveze prof. dr. Valentin Inzko. Povedal je, da je ob ustanovitvi 12 društev tvorilo jedro Zveze, kmalu pa je njih število naraslo na 40. Ta Zveza je bistveno pripomogla k obstoju slovenstva na Koroškem, kajti pred petdesetimi leti ne ljudska ne srednja šola nista nudili Slovencem pouka v materinem jeziku niti jih seznanjala s kulturnim bogastvom našega naroda. Ustanovil je Zvezo po- kojni dr. Lambert Ehrlich, predsednik je pa bil tedaj župnik Matej Ražun, ki ie prav uikrat vodil borbo za Narodu0 šolo v št. Jakobu. Nato je govornik orisal prosvetno delo do današnjega dn«; ki živi naprej v Krščanski kulturni zvezi in Farni mladini. Končal je z besedami1 „Živeti hočemo v miru z nemškimi s0' deželani, vnaprej pa povemo, da odklanjamo vsako urejevanje naših pravic, ki bi bilo izvršeno brez nas.“ — Sledilo je še več govornikov, med njimi dekan Košir, msgr. Božidar Tensundern in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Joško Tischler. Za zaključek so udeleženci prisostvovali igrokazUi ki ga je spisal župnik Kasel iz Hodiš in v katerem je predstavil gledalcem, prv° leto življenja Krščanske socialne zvez*' V bolnici usmiljenih bratov v Gradcu je umrl po dolgi in težki bolezni 19. septembra 1958 duhovni svetnik Ivan Sekot upokojeni župnik v Globasnici, kjer s° ga 24. septembra tudi pokopali. Rodil se je leta 1882 v središču Podjune, v Dobrli vesi. Leta 1905 je bil posvečen v duhovnika. Kaplanoval je v Šmihelu in Prevaljah ter bil župni upravitelj v Gu-stanju. Leta 1911 je prevzel župnij0 Vogrče pri Pliberku, kjer je ostal d° leta 1928. Tam je imel cvetočo Marijino družbo. Nasprotovanje nekaterih krogov, ki so mu preprečili ustanoviti dobrodelen zavod, ga je tako bolelo, da si je poiskal novo župnijo Pečnico v Rožni dolini. Tam je ostal do leta 1935, ko mu je bila podeljena župnija Devic* Marije v Globasnici pod Peco. Leta 1941 ga je nacizem pregnal iz rodne zernU*' Kot dušni pastir je v letih vojne obiskoval naše ljudi po taboriščih. To del° ga je tako izčrpalo, da je leta 1951 stopil v zasluženi pokoj. Sedaj je prejel plačilo tistih, ki so pogumno nosili * Kristusom križ in se borili za zmag0 božjega kraljestva na zemlji. Dekleta, nekdanje gojenke slovenskih gospodinjskih šol na Koroškem, so let°s 23. avgusta poromale na Sv. Višarj*' Bilo jih je 70. Med potjo iz Žabnic k Marijinemu svetišču so zbrano premi8" Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v pogovoru z Roriškim nadškofom pred rožno-vensko baziliko v Lurdu. Za g. nadškofom kancler go-riške nadškofije dr. Rudolf Klinec Ijevale križev pot. Dospele so še pravočasno, da so se vključile v procesijo z lučkami. Naslednji dan je bila nedelja. Dekleta so navdušeno prepevala pri več sv. mašah, p. Odilo Hajnšek OFM jim je pa govoril. Skupno so se tudi posvetile brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V opoldanskih urah so se zopet vrnila v dolino. Nemški nestrpneži nadaljujejo na Južnem Koroškem s svojo borbo zoper dvojezično šolo. Takoj ob začetku no-vega šolskega leta so pozvali starše na lov gtrajk zoper te vrste šolstva, ki naj Li se vršil 29. in 30. septembra ter 1. °ktobra. Zato so slovenski odborniki šentjakobske občine smatrali za primer-no, da pokličejo očete-gospodarje na informativen pomenek o šolstvu. Vabilu Se je odzvalo nad 70 mož, ki so pozorno jedili izvajanjem slovenskih profesor-jev dr. Joška Tischlerja in dr. Vinka ^witterja. Po govorih so zborovalci enoglasno sklenili: „Slovenski starši občine Št. Jakob v Rožu zahtevamo, da vlada Za!totovi spoštovanje zakonov in pre-l^eči napovedani šolski štrajk, ker pred-stavlja dejanje, ki nasprotuje ustavno Usidrani šolski obveznosti in ogroža mir v deželi.“ PRIMORSKE VESTI Lurške proslave na Primorskem. Na Goriškem in Tržaškem, pa tudi v jugoslovanskem delu Goriške se nedeljo za nedeljo vršijo lepe in ganljive lurške proslave. Skoro je ni vasi, kjer bi ne proslavili letošnjega lurškega jubileja s procesijami, postavitvijo kapelic, proslavami, koncerti in akademijami. O takih lepih slovesnostih poročajo iz Zgonika pri Trstu, kjer so skupno s 100-letnico Marijinih prikazovanj proslavili tudi 25-letnico slavne procesije ob priliki postavitve novega oltarja in lurške votline v Samotorci. — V Mavhinjah, ki spada pod goriški dekanat, so se na lurško proslavo pripravili s tridnevnico. Zadnjo nedeljo v septembru pa so po vasi uprizorili lurško procesijo z lučkami, ki je pustila v vseh vernikih neizbrisne vtise. Lurška proslava v Podgori. Na rož-novensko nedeljo, ko se že nekaj let sem vrši v Podgori pri Gorici zaobljubljena procesija, se je letos zbralo veliko vernikov iz Gorice in okolice k lurški proslavi. Prvi del proslave je obsegal koncert najlepših Marijinih pesmi v lepi povezavi č. g. dr, Humarja iz Gorice. Peli so združeni pevski zbori, zbor Slovenskega katoliškega prosvetnega društva iz Gorice in zbor Marijine družbe, iz Gorice. Sledil je lep govor msgr. dr. Franca Močnika, nakar bi se imela razviti procesija po vasi. A dež jo je preprečil in se je tako vsa nadaljna proslava vršila le v cerkvi. A kljub temu je tako lepo uspela, da so bili vsi udeleženci v polni meri zadovoljni. Proslave se je udeležila tudi lepa skupina koroških Slovencev iz šentjakobske fare z g. župnikom Jožem Vošnjakom na čelu, ki je imela večer prej v Marijinem domu v Gorici lepo prireditev. Iz gospodinjske šole slovenskih šolskih sester v Tomaju, sedaj radi Titovega režima v Trstu pri sv. Ivanu, ki je pred kratkim slavila svoj zlati jubilej, je dosedaj izšlo nad tisoč dobro vzgojenih družinskih mater. Že prva predstojnica zavoda, s. Marija Beatrika Ter-šavec, je postavila načelo: „Dati svetu mater vzgojiteljic, dati družinam varuhinj vere in poštenja.“ Šolska mladina na Stari gori. Dne 18. septembra je poromalo na Staro goro več kot 200 otrok iz števerjana, Gorice, Štandreža, Sovodenj, Rupe, Gabrij, Vrha in Doberdoba. Izredno lepo je uspela skupna mladinska maša z lepo pridigo č. g. Hilarija Cotiča. Na poti domov so otroci obiskali še Barnas v Benečiji, kjer se Slovenci na poti iz Stare gore domov tako radi ustavljajo. Marijin praznik na Opčinah. V zadnjih desetih letih, odkar se zbirajo Slovenci vsako jesen k marijanski procesiji na Opčinah, ni bilo še tako lepe procesije in tako številne udeležbe. Zastopane so bile zares vse tržaške vasi, številni gostje pa so prišli tudi iz Gorice in iz go-riške škofije. Procesijo so zelo poživile razne župnijske zastave in zastave Marijinih družb. V pridigi je ricmanjski župnik g. Albin Germek razložil, da Marija pričakuje od nas življenje po veri. Tržaški škof Santin, ki se je tudi udeležil slovesnosti, je ob zaključku podelil vernikom evharistični blagoslov. Po kon-čanih pobožnostih so Marijine pesmi še dolgo donele v nastopajoči večer. Proslava 50-letnice šolskih sester v Trstu. Redovna hiša šolskih sester v Trstu je doživela v nedeljo 28. septenr bra prisrčno domače slavje ob 50-let' niči tomajske gospodinjske šole. Slo' vesnost je še povečala navzočnost pre' vzvišenega škofa msgr. Santina. — Na slavnostni akademiji so nastopili me* ' šani zbori od Sv. Ivana, iz Boršta in Bazovice. Vmes so bile še deklamacij® in rajanja. Zunanji del proslave se j® zakMučil z govorom prevzvišeneg3 tržaškega škofa, ki je gostom spreg°i ril v lepi slovenščini. Poudaril je, da b’ se ta proslava morala praznovati na njenem naravnem sedežu v Tomaju, ki pa je sedaj pod komunistično Jugosla' vijo. Tam so sestre delovale celih štiri' deset let in naredile med našim ljub' stvom izredno veliko dobrega. Vzgojil® so na stotine dobrih katoliških deklet» ki so pozneje postale najboljše sloven-ske žene in matere. V Trstu, kamor so se po vojni zatekle, so zopet začele S svojim apostolatom med žensko mladino in prvi sadovi njihovega truda niso izo' stali. S slovesnim blagoslovom pri lur-ški votlini in z zahvalno pesmijo za vs® prejete dobrote, je prevzvišeni zaključil slavje petdesetletnice. Praznik grozdja v števerjanu, pri' jaznem gričku goriške okolice, se j® že tako udomačil, da bi ga naši ljudje težko pogrešali. Letos, ko so trte tako bogato obrodile, je bil še bolj na mestu-Na lepem prostoru med borovci je Slo' vensko katoliško prosvetno društvo iz Števerjana pripravilo drugo nedeljo v septembru pester spored. Iz Trsta j® prišel „Slovenski oder“, ki je podal v režiji prof. J. Peterlina Linhartovo veseloigro „Ta veseli dan ali Matiček se ženi“. Na sporedu so bile še pesmi in rajanje števerjanskih deklet. Na ta lepi .praznik so prihiteli Slovenci iz Gorice in okolice, mnogo jih je bilo tudi iz Trsta in tudi iz obmejnega pasa onstran meje. Števerjan stoji namreč prav na meji med Jugoslavijo in Italijo. Kritično je bilo preteklo leto za svobodni slovenski tisk v Ar- \ gentini. Sicer je srečno mimo, toda zadalo nam je ostre rane v gospodarskem oziru. Mogli jih bomo obvladati le, če bomo smeli tudi v bodoče računati na zvestobo in denarno pomoč naših naročnikov. Trezni računi kažejo, da bomo mogli še nadalje izhajati le takrat, če dvignemo naročnino na ISO pesov. In bomo poleg tega prosili vse, ki to zmorejo, da darujejo šc 20 pesov v tiskovni sklad, kajti gotovo bo čez leto prišlo do novih poviškov. Tiste, ki se jim nova naročnina zdi visoka, bi radi spomnili, da so visoke tudi plače. Vsem se zdi naravno, da so dohodki višji. Ali ni naravno, da se zvišajo tudi naročnine listom ? Leta 1950 so naši ljudje na mesec služili do 600 pesov. Naročnina je bila takrat 40 pesov. Danes zaslužijo 2000 pesov in še več. Po razmerju iz leta 1950 bi morala znašati naročnina vsaj 200 pesov. Pa se zaenkrat nismo upali še prositi tega zneska, dasi bi bil za redno izhajanje revije nujno potreben. Le za pod,poro 20 pesov v tiskovni sklad smo izrekli skromno željo.. . Naročnina naše revije, kot vseh drugih listov, je radi naraščajoče inflacije v zadnjih letih stalno rastla. Toda. rasili so tudi dohodki! Leta 191/9 je n. pr. številka argentinskega dnevnika stala 10 centavov; danes je en peso, torej desetkrat več. Zato ne bi bilo pošteno, če bi revijo odpovedali z izgovorom, da je leta 1950 stala 40 pesov, danes pa 180. Padla je kupna moč pesa, toda resnična vrednost revije je danes enaka kot pred desetimi leti. Le toliko pogumni moramo biti, da to tudi pred seboj priznamo! Za, inozemstvo bodo ostale cene ko doslej; lepo pa prosimo naročnike iz USA in Kanade, da. k petim dolarjem dodajo še enega za tiskovni sklad. Glede vsebine se bomo držali okvira, ki smo ga sledili tekom zadnjih let. Vsakomur neka.j: izobražencem, preprostim bralcem, fantom, dekletom in našim najmlajšim. Osnovna misel člankov bo: vrnitev družin in naše skupnosti ter sveta k Jezusu in Mariji Brezmadežni. Leposlovni del bo močneje zastopan kot pretekla leta. Zgodba, ki bo izhajala skozi vse leto, bo vzeta iz francoskega življenja,, kjer so bile verske razmere v začetku tega stoletja zelo slične tem, ki jih doživljamo sedaj v Argentini. Osrednja točka bo podeželski župnik, ki ga „laicisti“ skušajo onemogočiti s 'prihodom protestantovskega pastorja. — G. Janez Hladnik zvestih bralcev ,,Duhovnega življenja“ še ni pozabil. Zanje je napisal pod naslovom ,,Domovina, mili kraj. . .“ nekaj vtisov, ki jih je dobil tekom, svojega zadnjega obiska Slovenije. Potopis bo izhajal vse leto. Daljšo črtico ,,Marjetica“ nam je poslala tudi priljubljena goriška pisateljica Zora Piščančeva. G. Gregor Hribar bo tudi vnaprej na svoj izviren način bičal narodno nestrpnost, ki jo morata prenašati slovenski manjšini na Koroškem in Primorskem. Ne bo manjkalo lepih slik s slovenske zemlje, kakor tudi ne zanimivih novic od. vsepovsod. Toda vse to bo možno le, če vsi naročniki reviji ostanejo kljub podražitvi zvesti, da naročnino takoj v začetku poravnajo in jo še drugim ponudijo, ki je do sedaj niso prejemali. Podprimo svoj verski tisk, da bomo ostali zvesti veri in jeziku svojih očetov in si rešili neumrjoče duše, katerim preti v tujini toliko najrazličnejših nevarnosti! KONZORCIJ REVIJE „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ Slovenski pevski zbor „Gallus“ ob priliki slavnostnega koncerta, ki ga je priredil oh svojem desetletnem jubileju požrtvovalnega dela za slovensko občinstvo Airesu (Foto Miloš Žigon) Argentina Argentina doživlja zlasti v Buenos 'ircsu in njega okolici svoj pravi „kul-llH'ni boj“. Sprožil ga je sklep vlade, da ffizna veljavnost akademskih naslovov lldi privatnim visokim šolam. Taki dve ' 'jniverzi sta tudi katoliška v Buenos jutesu ter katoliška v Cćrdobi. Argen-^la je ena redkih dežel na svetu, kjer ',6 do sedaj veljalo načelo, da lahko samo ?fžava določa, kaj naj se po šolah uči 1,1 kjer so priznani le tisti naslovi, ki jih !)0delijo državne univerze. Ker je pa ■°la že od leta 1882 laična, t. j. gre mi-l>1(> Boga, zato je postala leglo verske Rednosti, poslovne nepoštenosti in ci-nestrpnosti. Ta nestrpnost gre ta-. ® daleč, da praktično duhovnik ne more !’•* več na cesto, ne da bi ga ta ali oni ^hdent ali pa kak surovež s ceste ne Zdravil s kakim surovim izrazom. Na ^enah se berejo napisi: nočemo farjev!; !eč knjig, manj duhovnikov; menihe v .‘ošter, učitelje v šolo; bodi domoljub 'J'1 ubij vsak dan enega duhovnika. Ni ^da, da tako hujskanje tudi svoje po-j(edice rodi. Doživel jih je 6. oktobra tudi g. Milan Povše, ki župnikuje 115 predmestni fari v La Plati. Pred leti s° mu razbili notranjost cerkve, letos so ozmerjali, ko se je peljal mimo ne-JeSa bara. G. Povše je stopil med izzi-Mee ter jih posvaril, naj bodo dostoj-I • Ker je bilo sramotilcev okrog tri-?eset, so se čutili močne, pa so g. Pov-• dejangko z noži napadli. Seveda ni šlo po sreči, ker je g. Povše l^pka postava, a nekaj urezov so mu zadali. Policija je nato aretirala tri iayne napadalce. Taki so torej sadovi ’’aične“ vzgoje, o kateri proticerkveni ^Sentmski krogi toliko hvale vedo! še en slovenski duhovnik je zapustil Argentino, da pomnoži število slovenskih izseljenskih dušnih pastirjev v Zapadni Evropi. Dne 10. oktobra je odpotoval v Francijo g.Anton Dejak, dolgo let kaplan v »mestu San Fernandu blizu Buenos Airesa. Tam je duhovno tudi skrbel za slovensko skupino ter imel dvakrat na mesec zanjo sv. mašo s pridigo. Hvaležni rojaki so se od njega poslovili 4. oktobra. Domačini so bili lahko priča, kako bistveno drugačen odnos imamo Slovenci do ♦vojih dušnih pastirjev kot pa tukajšnji ljudje, ki vedo samo to povedati, da so zelo katoliški, toda duhovnikov pa nočejo. Res čudna in zmešana dežela, ta Argentina! Ob priliki škofijskega Marijanskega kongresa v Moronu so v soboto, 4. oktobra nastopile na akademiji tudi razne narodnosti, ki žive v moronski škofiji. Slovenci so nastopili z dvema točkama: tercet sester Tomažinovih je zapel pesem „Sto tisoč pozdravov“, nato pa so deklice izvedle, formirane v treh vrstah, rajalni nastop na pesem „Jaz pa pojdem na zeleno travco“. Splošno mnenje je bilo, da so naši otroci najlepše podali svoj program. Argentinski govornik je pa prebral besedilo o zgodovini slike Matere božje z Brezij ter o ljubezni slovenskega naroda do nebeške Kraljice. Pred petnajstimi leti so slovenski komunisti podlo pobili dolgo vrsto protikomunističnih borcev, ki so jih zajeli na Turjaku in v Grčaricah. Bojevnik, društvo slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini, se je teh borcev spomnilo v nedeljo 28. septembra s spominsko proslavo na Pristavi v Moronu. Najprej je bila sv. maša, ki jo je opravil duhovni asistent pri bojevniški organizaciji g. Jože Guštin. V pridigi je poudaril, da bi morale biti take proslave nam vsem stalno izpraševanje vesti, v koliko smo še zvesti idealom, za katere so naši najboljši žrtvovali svoja življenja. — fo sv. maši je bilo zborovanje, ki ga je vodil g. Janez Kralj. Slavnostni govornik je bil urednik „Vestnika“, glasila domobrancev in ostalih protikomunističnih borcev, pisatelj Ivan Korošec. Prikazal je one usodne dni in opozoril na napake, ki so bile tedaj storjene. Za konec je fantovski zbor Slovenske fantovske zveze zapel več žalostink. V okviru proslav ob desetletnici svojega obstoja je priredil slovenski pevski zbor „Gallus“ v nedeljo, 12. oktobra 1958 svoj zadnji letošnji slavnostni koncert. Za to priliko je izbral izključno pesmi slovenskih avtorjev. Gotovo je hotel s tem poudariti prvenstvo, ki naj ga ima vedno slovenska pesem v zborovem kulturnem poslanstvu. Nekaj;'dni preje je umrl sv. oče Pij XII., kateremu so pevci bivšega Emigrantskega pevskega zbora v Italiji, ki so se kasneje zlili v Argentini s pevci iz koroških taborišč v novi pevski zbor „Gallus“, zapeli v posebni papeški avdijenci več slovenskih pesmi, med drugimi tudi Kimovčevo „Ti si Peter, Skala“. Spominu tega velikega papeža so „Gallusovi“ pevci na začetku koncerta posvetili isto pesem, s primernimi besedami pa se ga je spomnil tudi sedanji zborov predsednik g. Ivan Rode. Prav tako je zbor posvetil eno pesem tudi spominu umrlega zvestega dolgoletnega člana Ignacija Brand-steterja. — Zbor je številno poslušalstvo zelo zadovoljil, še posebej pa je vse osvojil otroški zbor „Gallusa“. Zelo mogočna je biia spominska proslava, ki jo je organizirala slovenska skupnost v Buenos Airesu ob 40-letnici osvobojenja slovenskega naroda. Na predvečer 18. oktobra 1958 je bila slavnostna gledališka predstava Linhartove komedije „Matiček se ženi“ ki jo je izvajala skupina igralcev Slovenske kulturne akcije. Že ta prireditev je bila izredno dobro obiskana. Prireditelji so najeli dvorano za 300 ljudi, prišlo pa jih je nad štiri sto. Predsednik Slovenske kulturne akcije g. Ruda Jurčec je v svojem nagovoru poudaril, da so naši nastopi najlepši dokaz, da še živi n16 nami ideal svobode in da se zanj borir1® tako, kakor so se naši predniki Pre nami. Naslednji dan, v nedeljo, 19. oktobri je opravil pred začetkom slavnostn6 akademije g. direktor Anton Oreha1 sv. mašo, pri kateri je tudi govoril zbr3 nim rojakom. Poudaril je, da morali' ostati Bogu hvaležni za veliki dar sv° bode, istočasno pa se truditi, da ® ohranimo. Pokazati moramo ljubezen 3 domovine na ta način, da priznavanj dobrote, ki smo jih prejeli od nje: jeZI.j šege, duhovno in telesno podobo. moramo ceniti domače kot tuje, pa ce prav je naše še nepopolno. Znati m° ramo jezik nove domovine, tako iz P° trebe kot vljudnosti, ni pa zato še P° ttebno, da zatajimo rodni jezik. Slavnostna akademija je res s*3' nostno potekla. Udeležba je bila izredn3: Ljudje so morali stati po hodnikih, n3* je v dvorani prostora za 800 ljudi. ritvene besede je spregovoril bivši criJ ski župan dr. Alojzij. Voršič, potem P _ so združeni pevski zbori odpeli argen tinsko in slovensko narodno himn0' Slavnostni govornik je bil tajnik rodnega odbora za Slovenijo g. Stare. Njegov obširni in temeljiti S0^0 so poslušalci sledili z izredno PoZ°, 0 nostjo. Dokumentarno je prikazal ho1,3 slovenskega naroda za osvoboditev . nato v drugem delu izčrpno podal Pr0. grame vseh demokratskih slovensk strank in skupin v izseljenstvu, k»3., tudi programe skupnih medstrankarsh1^ odborov. — G. Staretu je sledil z rom član Narodnega odbora za Slovenji g. Rudolf Smersu. Namenjen je bil tuj1. gostom in ga je zato podal v španšd3 • Razložil je pomen 29. oktobra za v ^ slovenski narod in v kratkih potezag orisal slovensko zgodovino. — Nato je razvijal ostali spored: nastop slov«3 ske folklorne skupine ter otrok slove^ skega šolskega tečaja iz Ramos M®!1 ’ ki jih je pripravila gdč. Anica Šem1-3 vova. Skupina deklet v slovenskih nai'° nih nošah je za tako so v je zapela dve pesmi; V‘ -narodnih nošah nastopili ria moškega kvarteta „Vasovalci“, ki so tudi zapeli več pesmi, ki so navzoče zelo navdušile. Mnogo priznanja so bili deležni tudi mladi pevčki, člani otroškega zbora „Gallus“. Recitacijo o generalu Majstru je globoko doživeto podal g. Janez Perharič. Zaključil pa je akademijo mešani zbor „Gallusa“ z več domoljubnimi pesmicami. Praznik Kristusa Kralja je tudi letos povezal slovenske rojake iz Vek Buenos Airesa v eno družino. V cerkvi je naj-prej g. direktor Anton Orehar govoril o dolžnosti apostolata pod geslom „Svet Kristusu — Kristusa svetu“. Pokazal je, kako se je svet oddaljil od Kristusa in močno potegnil tudi nas za seboj. Toda ne smemo biti kot farizeji, ki so videli stisko grešnikov, pa bezali od njih, da se ne bi okužili, temveč biti kot Kristus, ki je „prišel iskat, kar je izgubljenega“. Če znajo ženske govoriti o modi in moški o zaslužku, zakaj naj ne bi znali govoriti tudi o duši in Bogu ? In ni važno, da smo ravno organizirani. Vsak kristjan naj bi bil sam svet in druge posvečeval, bodisi osebno, bodisi po ustanovah, katerih član je. Velja to ne samo za verske organizacije, temveč tudi za politične, kulturne in socialne. Nikdar ne smemo pozabiti, da smo katoličani, ker le tako bo mogoče ozdraviti okolico, ki na nas vpliva. • Izvencerkveni del proslave Kristusa Kralja je hotel dati poudarka akciji za Baragovo beatifikacijo in vneti gledalce za misijonsko misel. V prvem prizoru je bila prikazana zlasti misel, kako je Baraga uresničil na sebi Kristusovo pridigo na gori, ki je znana po svojih osmerih blagrih. — Drugi prizor pa je bil vzet is dramske trilogije „Pavel iz Tarza“, delo Gvida Manacorda. Igralci so odigrali tretji del pod naslovom „Pavlovo slovo“. — Med obema prizoroma je spregovoril spominsko besedo o devetdeset-Ifctnici Baragove smrti predsednik Južnoameriške Baragove zveze prof. dr. Filip Žakelj. Pokazal je na Baragovem bku, kako se je ta veliki sin slovenskega naroda priličil Kristusovemu zgledu, r,ato pa pozval vse navzoče, naj se ne utrudijo pri delu za Baragovo beatifikacijo, kajti nič lepšega si ne moremo misliti, kot da bi častili Baraga čez deset let, ko bo stoletnica njegove smrti, žo na oltarjih. — Sodelovali so pri proslavi člani Gledališkega odseka Slovenske kulturne akcije, člani Slovenske katoliške akcije ter slovenskih mladinskih organizacij in slovenski pevski zbor „Gallus“ z dvema točkama. Isti zbor je ubrano pel tudi med sv. mašo v kapeli. Vso proslavo pa je priredila Slovenska Katoliška akcija v Argentini,, saj je praznik Kristusa Kralja po vsem katoliškem svetu glavni praznik katoliškega apostolata. Vsi sveti v Buenos Airesu. Kot vsako leto, so se tudi letos zbrali Slovenci za Vse svete v jugoslovanski grobnici na mestnem pokopališču Čakarita. Cerkveni govor je imel g. župnik Gregor Mali, molitve za rajne pa je opravil g. direktor Anton Orehar. Slovenci iz okrožja San Martin so prišli skupaj na grobu g. svetnika Karla Škulja, kjer je zmolil molitve g. dr. Alojzij Starc. „Družabna Pravda“ je pa kot vsako leto obiskala grob svojega nekdanjega člana Franca žužka v Olivosu. — V nedeljo zvečer, 2. novembra, pa je bila pobožnost za rajne v slovenski kapeli v Buenos Airesu. G. katehet Stanko Škrbe je zmolil vse tri dele sv. rožnega venca, nakar je sledila sv. maša s pridigo, ki jo je daroval g. direktor Anton Orehar za dušni pokoj Ignacija Brandsteterja. Pevski zbor „Gallus“, čigar neumorni član je bil pokojni, je sv. maši prisostvoval polnoštevilno in zbrano med sv. mašo prepeval. Po sv. maši so bile še slovesne molitve za rajne, ljudje pa so v kapeli še dalj časa ostali in molili za odpustke. Praznik slovenske umetnosti bi lahko imenovali koncert ge. Franje Golobove, ki ga je imela za slovenske rojake v Buenos Airesu in je bil v priredbi Slovenske kulturne akcije. Odpela je 18 avtorjev v slovenskem, nemškem, francoskem, italijanskem, ruskem in španskem jeziku. S svojim lepim glasom je osvojila hvaležno poslušalstvo, ki bi jo naj- raje pridržalo na odru pozno v noč. — Letos je poteklo 25 let, odkar je še kot učenka konservatorija prvič stopila na tla ljubljanske opere. Pred odhodom v tujino je nastopala v glavnih opernih in koncertnih dvoranah starega kontinenta. Kritiki iz vseh glasbeno razvitih evropskih držav so povzdigovali njen izredno obsežni, lepi in močni glas ter dovršeno podajanje. Po [Irugi svetovni vojni jo je begunska pot kot toliko drugih pripeljala v Buenos Aires. Tu je zdaj njeno področje, kjer se je popolnoma uveljavila in je bila deležna že mnogih zelo laskavih kritik, ki niso v čast le njej, temveč tudi nam Slovencem v celoti. Slovenska mladina v Mendozi je 4. in 5. oktobra priredila svoje mladinske dneve pod geslom „Bog in Slovenija“. Pričeli so se dnevi s skupno sv. mašo, v farni cerkvi Villa Nueva, ki so jo udeleženci v zboru recitirali z dušnim pastirjem g. Jožetom Hornom. Po maši je bilo zborovanje. Na njem so govorili: akademik Marko Bajuk, kako graditi boljši svet v Kristusu, učiteljiščnica Lenčka Božnar o poglobitvi liturgičnega življenja in srednješolec Jakob Bajda o Mariji, Srednici vseh milosti. Po končanem zborovanju je sledil družabni del ob okusno pripravljeni krioški pečenki na prostoru delavnice g. Petra Bajde. — Naslednji dan, bila je nedelja, se je naša mladina spet zbrala dopoldne k mladinski sv. maši in skupno prejela sv. obhajilo, popoldne pa je bil rajalni nastop otrok, simbolične vaje deklet ter proste vaje fantov, vse to na zabavnem prostoru pri g. Bajdi. Pri pogrnjenih mizah je sledila nato otvoritev razstave ročnih del. Razstavili so fantje in dekleta. Dekleta so prednjačila z naravnost razkošnimi izdelki. Posebnost zase je bil na zabavišču tudi štant, ki je nudil obilo pristnega slovenskega bogastva. Ko se je znočilo, se je pričela na odru zaključna domorodna prireditev. Vrstile so se deklamacije, zborovo petje pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka in dramatični prizori, ki so vsi vodili v rodne kraje ter vzpodbujali k ljubezni do slovenske zemlje. Za zaključek je mladina slovesno obljubila našemu škofu dr. v Gregoriju Rožmanu, ki jo je lani pozval k ohra' nitvi verskih in narodnih svetinj: „Men" doška slovenska mladina glasno izpoveduje Bogu in narodu slovenskemu, da }e in hoče ostati Kristusova in slovenska, da je in ostane njeno življenjsko vodil0-Bog in Slovenija.“ Tudi slovenska skupnost v Vel. Buenos Airesu ima rojake, ki so pomocl potrebni. Na tem področju je 31 stalni*1 bolnikov, med katerimi je 15 brez svojcev; 5 vdov s 15 mladoletnimi; 9 sta' rejših oseb brez sredstev za redno pr®' življanje. Dalje je 18 družin z 90 otroki, kjer le oče zasluži minimalno plac°' Drugod po Argentini je 10 takih, ki P°' trebujejo pomoč skupnosti. Z namenonj; da podpre te rojake v stiski in pomno^1 v nas smisel za krščansko dobrodelno3” ic Vincenci jeva konferenca pri Sloven skem dušnem pastirstvu priredila svoj II. dobrodelni dan, ki je v polni Wer) uspel. Zjutraj je bila sv. maša v sloven ski kapeli za vse podpirance in dobro nike Vincencijeve konference. Oprav.1 jo je g. direktor Anton Orehar, ki J imel tudi dnevu primerno pridigo. P°' poldne so osvojili oči in srca gledalo®^ naši otroci iz slovenskih šolskih tečaj® v Buenos Airesu, Ramos Mejia, Lanusat San Justa in San Martina. Prisrčno 3 nastopali in izvedli pripravljene to®K j Zvečer pred razhodom pa se je g- Or j har zahvalil vsem, ki so na ta ali 0 način prireditvi pripomogli do res pega moralnega in finančnega usp®^- FRANCIJA G. Stanko Kavalar, ki je letos v nn*F odšel iz Argentine v Francijo za SJ°V® skega izseljenskega duhovnika, j®^ P slal uredniku „Duhovnega življenja ^ nimiv opis Marijanskega kongresa, je bil od 15. do 17. septembra v Lur , Slovenci so se ga udeležili v zelo ®a : nem številu. Bilo jih je v celoti 86. Ne jih je prišlo celo iz domovine. Najv^ nad polovico udeležencev, je dala 3 , venska Koroška. Ti so prišli v d • skupinah. Eno je pripeljal kapucin3 Srečanje v Parizu £ ljubljanskim ško-'Orti dr. Gregorijem Rožmanom. Od le-ve na desno stoje: Al. Žitko. (USA), Stanko Kavalar (Francija), msgr. ' alentin Zupančič (Francija), Ignacij Čretnik (Francija), dr. Miha Krek (USA), g. škof, •"sgr. St. Grims (Francija), Jože Flis (Francija) Pater Jakob Vučina. Pred Lurdom je ta skupina obiskala tudi Fatimo. Ostali so Pa prišli naravnost v Lurd. Goriške Slovence je vodil sam nadškof msgr. Hija-£'nt Ambrosi v spremstvu škofijskega -anclerja Rudolfa Klinca. .. Marijanskega kongresa so se udeleži sledeči Slovenci: prevzv. g. škof dr. Gregorij Rožman; s Koroškega: kano-Aleš Zechner, Filip Millonig, Aloj-Kulmež, Tomaž Hobner, Teofil Hen-?el) P- Jakob Vučina O. Cap., Viljem ^Pp, Jožef Marija Pelan in Janez Skuk; j Primorskega: dr. Rudolf Klinec, msgr. p' Božo Kjačič, Artur Zaletel, Stanko ,0ntar in Srečko Šuligoj; iz drugilv1 J^ajev so prišli: dr. Janez Vodopivec Jtim), p. dr. Tomaž Kurent O. Cist., p. >.°ren SJ, jezuit vzhodnega obreda, g. Itko.Abjzij (USA), g. Anton Dodič i«alija), g. Stanko Kavalar (Francija) <> se en duhovnik iz Slovenske Benečije O1{upno torej 22 duhovnikov. Slovesnosti Marijanskega kongresa i,k Sp'0®no m°til dež, le sprejem pape-v legata in zaključek sta se izvršila ‘epem vremenu. Organizatorji so bili edvsem tujci (gospodje iz Rima), ki '^0 se premalo naslonili na francoske ^°fe in krajevno škofijo, kar se je v ^ganizaciji kongresa zelo čutilo. Naši kongresi v Sloveniji so bili daleč bolje pripravljeni in izvedeni. 15. septembra 1958 so se Slovenci zbrali ob dveh popoldne v dvorani zavoda sv. Jožefa. G. kanonik Zechner je pozdravil g. škofa dr. Rožmana in se mu zahvalil za obisk na Koroškem in vso izkazano tolažbo. — Nato je študijski del odprl dr. Janez Vodopivec, ki je s svojo toplo besedo ustvaril prijetno razpoloženje v vseh udeležencih. Sledil je govor škofa dr. Rožmana o Mariji, Srednici vseh milosti. Na preprost in vsem razumljiv način je razložil to, o čemer so na učen način tiste dni toliko razpravljali v Lurdu. Po zborovanju so udeleženci odšli v kapelo sester tolažilk duš v vicah, kjer so bile pete litanije Matere božje. Zunaj so tisti dan odpadle vse procesije, ker je preveč deževalo. ____ 16. septembra 1958 so se vsi Slovenci udeležili slovesne službe božje v vzhodnem obredu, ki je bila zaradi dežja v baziliki sv. Pija X. V isti baziliki je bila nato ob 10 skupna sv. maša za vse Slovence pri oltarju sv. Rešnjega Telesa. Opravil jo je g. škof dr. Rožman. Med sv. mašo je prepeval pevski zbor pod vodstvom župnika Tomaža Holmarja. Popoldne ob 14 so se Slovenci spet zbrali k skupnemu zborovanju. Govoril je g. Stanko Pontar z Goriškega o Marijinem čaščenju v slovenski zgodovini. Predavanje je bilo obširno in zelo zanimivo, saj je g. predavatelj zbral podatke, ki so bili mnogim do tedaj nepoznani. Po zborovanju je bil križev pot, ob 17.30 pa zadnje slovesno študijsko zborovanje. Ob tej priliki je p. Babič OEM, po rodu Hrvat, ki je tudi vodil marijološki kongres, izročil kar-dinalu-legatu prapor Cerkve v molku, na katerem so v latinščini in francoščini napisana imena vseh narodov za ,.železno zaveso“, v sredi je pa lepo vezana podoba lurške Matere božje. Prapor so izdelale zagrebške usmiljenke v Rimu. Pri tej izročitvi so bili navzoči tudi predstavniki vseh narodov, ki so na praporu omenjeni. Naš škof dr. G. Rožman je tedaj sedel med obema lurškima škofoma. 17. septembra so bile zaključne slovesnosti. Slovenci so imeli ob 8 sv. mašo z ljudskim petjem, ob desetih je pa opravil kardinal-legat slovesno sv. mašo v baziliki sv. Pija X. Popoldne so se mnogi udeleženci kongresa udeležili še skupne procesije po mestu. Ljudje različnih ras in jezikov so peli in molili. Med banderi je bilo videti tudi bandero brezjanske Matere božje, ki ga je prinesel s seboj p. Bruno iz Rima. Za zaključek je spregovoril po zvočniku sam sv. oče iz Rima, sedaj že pokojni Pij XII. Radi slabih zvočnih naprav ga je bilo težko razumeti, le blagoslov se je jasno slišal. S slikanjem vseh navzočih škofov je bil kongres zaključen. Prevzvišeni g. škof dr. Rožman je nato še v družbi nekaterih slovenskih duhovnikov zadnjič obiskal lurško votlino. Zvečer ob 22.30 je zapustil Lurd, 22. septembra pa je odletel iz_ Pariza nazaj v Sev. Ameriko. Na vsej poti po Evropi ga je spremljal g. Alojzij Žitko. KANADA Koncem avgusta je prišel v Toronto misijonar Franc Sodja CM. Pomagal bo v slovenski župniji, kjer koli bo njegova pomoč potrebna. Kot spreten pisatelj mnogo piše za farno glasilo „Božja beseda“. G. Sodja je doma pod komunisti mnogo pretrpel. Najprej je moral ' ječo, nato je odšel v Južno Srbijo, pa ga tudi tam niso pustili na miru. Ko se je vrnil v Slovenijo, so mu spet delali toliko sitnosti, da se je odločil za pot čez mejo. Ušel je v Trst, od tam pa prišf1 v Rim. G. misijonar ima izven Slovenil® še dva brata: v Franciji brata jezuita» v USA pa znanega javnega delavca ing-Jožeta Sodja. Slovenska duhovnija v Montrealu» ki jo vodi rev. Jožef Časi CM, ima v svojem seznamu že 700 Slovencev. Red' no slovensko službo obiskuje ob nedeljah okrog 300 vernikov. Te številke dokazujejo, da bo sčasoma moglo priti tudi v Montrealu do ustanovitve slovenske fare kot pred leti v Torontu. Ob priliki 20-letnice mašniškega P°" svečenja so farne organizacije pri Muriji Pomagaj v Torontu poklonile g; kaplanu Janezu Kopaču CM lep mašn1 kelih, da bi se jih spominjal pri najsvetejši daritvi ter dežni plašč, ki naj ga ščiti, kadar ga na misijonskih potih doleti kak polivek od zgoraj. EGIPT V septembru je minilo petdeset IM’ kar so se v Aleksandriji v Egiptu naselile slovenske šolske sestre. Prišle s0 tja po posredovanju frančiškana p. Benjamina Snoja. Do svetovne vojne imele sestre šolo za otroke avstrijskih državljanov, zlasti s Primorske, po svetovni vojni pa so posvetile svoje sil® zlasti apostolatu za zaščito naših deklet, ki so našle v Egiptu službo kot gospodinjske pomočnice in vzgojiteljice otrok; Sestre imajo v Aleksandriji lep dom/ ličnim vrtom. Kapela, ki je obširna lepa, je posvečena svetogorski Kralji®1-Tam je vsako nedeljo sv. maša za nas® žene in dekleta. Pri nedeljskih sestankih izmenjajo domačo besedo, čitaj0». pojejo ter se izobražujejo z različnim1 predavanji in igrami. Vodi jih s. MaV celina Bole, ki je kljub svoji častitljiv1 starosti krepka pomoč s. prednici Muriji Beati Gomišček. RAZGOVOR OR JASLICAH Ko je don Kamilo spet prišel po dolgi bolezni do moči, ga je obiskal orožniški poročnik. Treba je bilo ugotoviti, od kod je streljal neznanec na don Kamila in s kakšnim orožjem. Šla sta na prostor za cerkvijo. Pod oknom je bilo videti v ometu štiri luknje. Poročniku se je zdela stvar povsem jasna. „Napadalec je streljal od daleč s strojnico, štiri krogle so končale v zidu, peta pa je predrla okno stranske kapele in zadela Kristusa na križu.“ Don Kamilo je nevoljno zamahnil z roko. „Nisem ' še toliko star, da ne bi znal ločiti strela iz pištole od strela iz strojnice. Vedite, da se je streljalo dvakrat: iz bližine s pištolo in takoj nato bolj od daleč s strojnico.“ „če je tako, mora biti naboj kje. v bližini,“ je odvrnil poročnik. Don Kamilo se je kislo nasmehnil. „Ni nujno Potrebno. Če je bila pištola avtomatična, je naboj Padel na tla; če pa je bila na bobenček, ga je napadalec odnesel s seboj.“ „Dobro, pa poiščimo vsaj one štiri iz strojnice,“ je dejal poročnik. Začel je ritensko korakati proč od cerkve, s pogledom uprtim na luknje v zidu. Čez čas je zadel na živo \ mejo in za njo se je vila steza. „Jih že imam,“ je vzkliknil. Res je bilo videti Ua tleh štiri naboje. „Zdi se, da imate prav, don Kamilo,“ je prikimal poročnik. „Toda zdi se tudi, Ja ne bomo nikdar zvedeli, kdo je streljal skozi cerkveno okno. Kdo naj vas razume, gospod župnik? Kjer vi nastopite, se vse komplicira. Ni zadosti, da strelja en sam; ne, morata biti dva. In ni zadosti, Ja eden strelja skozi okno s pištolo; priti mora Vatikan bo imel svoje brodovje Mednarodna pogodba je bila podpisana v Ženevi, kjer se odreja, da more imeti Vatikan na morju svoje brodovje, ki more razvijati in pluti pod vatikansko zastavo. Druga istočasna konvencija določa, da morejo vatikanske ladje svobodno pristajati v vseh pristaniščih, kakor je to dovoljeno ladjam drugih držav, ki nimajo lastne obale (Švica, Češkoslovaška, Avstrija itd.). Dogovori so bili podpisani kot zaključek posebne mednarodne konference, ki je bila letos v aprilu v Ženevi in je Vatikan zastopal dr. Pavel Demevp', profesor mednarodnega prava na univerzi v Louvainu. Sveta stolica mu je dala pooblastilo, da je dogovore podpisal. Državno tajništvo je že v letu 1951 izdalo posebno odredbo o uporabi vatikanske zastave na visokem morju. Takrat je namreč italijanska vlada dovolila navzočnost ladij z vatikansko zastavo v svojih pristaniščih. Pred letom 1870 je imela cerkvena država trgovsko brodovje, ki je imelo svoje glavno pristanišče v Civitavechia pri Rimu. Trenotno pa Vatikan nima lastnih trgovskih ladij. Brazilija Sveti oče je imenoval za pomožnega škofa v Rio de Janeiro Jožefa se drugi, ki strelja iz razdalje stopetdesetih metrov s strojnico.“ Don Kamilu so se zaiskrile oči. „Da, tak sem jaz. Kadar gre za me, se ne štedi ne z denarjem ne z municijo.“ * Pepon je bil zadnje čase zelo slabe volje. Ni mu bilo všeč, da vas govori o napadu na župnika. Sklical je svoje somišljenike in jim dejal: „Neznanec je poskusil ubiti takozvanega župnika. Jasno je, da reakcija to pripisuje nam in nas skuša umazati pred javnim mnenjem.“ Dolgin je vzdignil roko in prekinil Pepona: „Gospa reakcija naj najprej dokaže, da je sploh kdo streljal na don Kamila. Kajti samo on trdi, da je bil napaden. In ker ni prič, je kaj lahko, da je don Kamilo sam streljal na Kristusa z namenom, da sedaj zliva v svojem časopisu gnojnico na nas.“ Peponu Dolginovo govorjenje ni bilo všeč. „Kar pravi Dolgin, je sicer možno, toda kdor pozna don Kamila, ve, da on ni ravno prijatelj zahrbtne igre.“ „Far je zmeraj far!“ je vzkočil Spocchia, človek dolge postave in skrbno polizanih las. Bil je še mlad, komaj pri tridesetih letih, „čas je že, da pometemo s sovražniki ljudstva. In vedi, Pepon, komur se smilijo sovražniki ljudstva, je ljudstvo izdal!“ Pepon je jezno udaril po mizi. „Ne potrebujem tvojega pouka.“ In storivši korak proti Spocchii, je zavpil: „Bedak, sit sem tvojih neumnosti!“ Nato je dvignil oči in zanosno dejal: „Sovražniki delavskega razreda, prodanci in izkoriščevalci lažniva duhovščina, nazadnjaška vlada, bogataši ^merika, vsi so proti nam. Toda naj vedo: uporniški duh v nas je še živ. še imamo orožje, ki smo ga pred leti uporabljali za obrambo svobode.“ Gromko ploskanje je nagradilo Peponove besede Spocchia se je približal županu in mu šepnil na uho: „Pepon, zabrlizgaj, in začeli bomo. če je treba takoj.“ „Zelo dobro,“ ga je Pepon pokroviteljsko potrepljal po rami; kdor pa bi mogel takrat brati Romana Martenča, ki bo skrbel za katoličane vzhodnega obreda. J. R. Martenc se je rodil v Ukrajini 7. februarja 1903. L. 1912 je prišel s starši v Brazilijo. L. 1915 je vstopil v semenišče. Odločil se je za redovni stan in odšel 1-1922 v Podkarpatsko Rusijo, kjer je v Muhačevu vstopil v noviciat bazi-Mjanskegb reda. 'Teologijo je študiral v Rimu, kjer je postal doktor in duhovnik. L. 1934 se je vrnil v Brazilijo. Med drugim je urejeval ukrajinski list „Pracia“ in bil dvakrat provincijal bazi-lijanske province v Braziliji. L. 1953'je bil na kapitlju v Rimu izvoljen za prvega svetovalca generalnega predstojnika. Imenovanje Ukrajinca za škofa v Braziliji kaže, kako katoliško čutijo Brazilci. V Braziliji se ustanavljajo zelo hitro nove škofije. Sedaj je Brazilija glede škofij že na 3. mestu. Ima 139 škofij-Pred njo sta Italija in USA. Z ustanavljanjem novih škofij in nadškofij hoče Vatikan odpomoči pomanjkanju duhovnikov. Zato mora vsaka škofija graditi semenišče. Za primer, kako velikopotezno postopa sveta stolica, navajamo državo Sao Paulo, ki ima 10 milijonov ljudi in je torej sama zase po številu prebivalstva prva za Argentino, dočim ima Bra- njegove misli, bi videl, da je imel Pepon najboljšo voljo mlademu gorečniku razčesniti glavo. In če bi ga kdo vprašal, zakaj, bi odgovoril, da sam ne ve zakaj. Pač ni vedel Pepon, da ga preganja vest in da ne bo miren, dokler se ne pogovori z župnikom iz oči v oči. «•- Teden dni pred božičem je don Kamilo spet odprl omaro, kjer so bili spravljeni kipci za jaslice. Treba jih je bilo očistiti, znova poslikati in zamazati razpoke, ki so se v njih pojavile. Pozno je že bilo, toda don Kamilo je bil še vednoi pri delu. Nekdo je potrkal na okno. Ko je župnik videl, da je Pepon, mu je šel odpret vrata. Pepon se je usedel in župnik je nadaljeval s svo jim opravilom. Nekaj časa sta oba molčala. Nato pa je usekal Pepon: „Prekleti stari Bog!“ „Ali res nimaš drugega kraja, da Boga pre klinjaš, kot prav župnišče?“ ga je don Kamilo mirno pokaral. „Ali si ne bi take besede prihranil za svoje sestanke?“ „Tudi tam ne morem več vsega povedati, kai bi rad. Zdi se, da za poštene ljudi ni več mesta no tem svetu.“ „Oho,“ ga je poredno pogledal don Kamilo, „od kdaj pa se smatraš za poštenjaka?“ „Vedno sem bil,“ je odločno pribil Pepon. „A tako? Kdo bi si bil to mislil!“ se je don Kamilo navidezno čudil. Nato sta spet nekaj časa molčala, med tem ko je don Kamilo urejal sv. Jožefu brado. „Bo še dolgo trajalo, da končate?“ je nevoljno vprašal Pepon. „Če mi pomagaš, bova kmalu pri koncu.” „Še tega je manjkalo!“ je zabrundal Pepon. „Jaz pa naj slikam svetnike? Mar mislite, da sem postal zakristan?“ Don Kamilo ni dejal ničesar, le v zaboj je posegel in izvlekel Jezuščka iz mavca. Nato ga je dal Pe ponu, da ga očisti. Pepon je imel sicer velike roke, a zelo gibčne zilija 3 do 4 krat več ljudi kot Argentina. Država Sao Paulo, katere glavno mesto Sao Paulo ima 3 milijone prebivalcev, je tako velika kakor Jugoslavija in je imela le enega nadškofa. Sedaj so bile še 4 škofije povišane v nadškofije in ima vsaka 2 do 4 sufragane. Nadškof v Riberao Preto v notranjosti Sao Paula gradi ogromno semenišče prav na kraju, kamor je pred 60 leti zašlo več slovenskih izseljencev, v kraju Brodowsky v višini 1000 metrov. Veliko novo semenišče gradi tudi nadškof v Goiania, glavnem mestu države Goias, kjer je bil vodja semenišča slovenski duhovnik g. Al. Ilc, dokler ni odšel v mesto Sao Paulo. V Goiani so imeli brazilski škofje v juliju konferenco. Prvi dan so imeli duhovno obnovo. Govoril jim je škof dr. Manuel Larrain iz mesta Talca v Čilu, ki je tajnik južnoameriškega episko-pata. Predsednik Kubi-ček je vse škofe povabil v novonastajajoče glavno mesto Brasilia, ki se gradi v državi Goias. Rekel jim je med drugim: Parlament mi je prestavitev prestolice odobril misleč, da načrta ne bom izpeljal. Jaz pa sem se dela lotil.. . Tristoletnica božje poti Kanada obhaja letos tristoletnico božje poti St. Anne de Beaupre. Pred tri sto leti je nekaj prste, saj je kot mehanik imel večkrat opravka z drobnimi sestavinami ' strojev. Zato je z eleganco zagrabil čopič in z njim začel pleskati Jezuščka. Med tem se je don Kamilo lotil Marijinega obraza. Pepon je imel nekaj na srcu, zato je kaj hitro napeljal pogovor na to, kar je hotel povedati. „Grd je postal ta svet,“ je bolj zase kot za don Kamila ugotavljal Pepon. „Človek se še nase ne more več zanesti.“ „Kaj pa name?“ ga je don Kamilo brezbrižno vprašal. „Ne vem, kaj naj rečem. Včasih me zgrabi želja, da bi vse pustil.“ „In kdo ti brani?“ je dejal don Kamilo. „Nihče.“ „Potem se pa nečesa bojiš, je ugotavljal župnik. „Jaz, pa strah!“ „Nič se junačiti, Pepon,“ je don Kamilo naprej predel svoje misli. „Jaz ti pa povem, da me je včasih strah.“ „Če sem odkrit, je z menoj tudi tako,“ je Pepon pritrdil. Don Kamilo se je zamislil. Čez nekaj trenutkov je globoko zajel sapo in dejal: „Preden je neznanec ustrelil, sem čutil v sebi silen strah pred neznano nevarnostjo, ki se mi je bližala. Če bi prav tedaj ne zmaknil glave, ki bil danes mrtev. Bil je pravi čudež, da me krogla nj zadela.“ Pepon je pozorno pogledal. „Škoda, da ga nisem zadel. Toda bil je ' preveč daleč od mene in poleg tega so mi češnje zastirale pogled.“ Don Kamila je ta izpoved tako presenetila, da je prenehal z barvanjem Matere božje. „Da,“ je nadaljeval Pepon, „vedel sem, da Pizzi-jev morilec išče njegovega sina in vas, da vaju spravi s pota, kajti vidva sta edina, ki morilca poznata. Zato sem naročil Furiji, naj ponoči oprezuje okrog Pizzijeve hiše in prepreči novi zločin, jaz pa sem sklenil popaziti na župnišče. Tako sem tisto noč opazil, da se nekdo bliža oknu stranske kapele. V roki sem imel strojnico. Najrajši bi sprožil takoj, mornarjev na kraju, kjer danes stoji mogočna bazilika sv. Ane, postavilo prvo cerkvico, ki je bila posvečena sv. Ani, zavetnici mornarjev. Velik vihar jim je razbil ladjo. Obljubili so, da x>do sv. Ani na čast zgradili cerkev, če ostanejo živi. čudežno so dosegli obrežje reke sv. Lovrenca prav tam, kjer so potem njej na čast zgradili kapelo-A že med tem, ko so cerkvico zidali, se je zgodil prvi čudež. Louis Gui-mont, ki je bil rojen v Franciji in je prišel ^ Kanado med letom 1640 in 1652, je imel veliko bolečine v hrbtenici. je docela onesposobljen-Hotel je pri gradnji P°' magati. Ker ni mogel storiti drugega, je prinesel tri majhne kamenčke kot svoj prispevek k gradnji. Takoj na to _JC čutil veliko polajšanje-Bil je zopet zdrav in Je mogel delati. Po tem čudežu so se uslišanja in ozdravljenja začela ponavljati tako pogosto, ua o tem poroča tudi prv1 škof v Quebecu, Lavah ki je danes kandidat za blaženega. Prva cerkvica je kmalu postala premajhna. L. 1662 so zgradili drugo, 1. 1676. tre' tjo. Razvoj je šel dalj6-Vsako leto je prihajalo vedno več romarjev k sv-Ani. Danes je St. Ann6 de Beaupre sloveča božja pot, katero vsako leto obišče do en milijon ljuoj iz Sev. Amerike, pa. tudi iz drugih delov sveta-Letos 4. maja so se za- toda moral sem čakati, da on začne. Komaj je ustrelil on, sem sprožil tudi jaz. Žal brez uspeha.“ „Bog bodi zahvaljen,“ je vidno olajšan vzdihnil dbn Kamilo. „Vem, kako znaš meriti, zato lahko rečem, da sta bila čudeža kar dva: da ti nisi zadel, jaz' pa, da sem se ob pravem času umaknil krogli.“ „Don Kamilo, čas je že, da poveste, kdo je bil napadalec,'“ je silil Pepon v župnika. „Samo vi ga poznate in Pizzijev sin.“ „Da, Pepon, poznam ga,“ je počasi odgovarjal don Kamilo. „Toda ni je sile na svetu, ki bi mi iztrgala spovedno skrivnost.“ Pepon je nadaljeval s pleskanjem. Pri tem je bolj zase kot za don Kamila modroval: „Pizzijev umor je pokazal, da nekaj z nami ni v redu. Drug drugega sumničimo, kar dokazuje, da smo drug o drugem prepričani, da smo zmožni storiti zločin. Kot v ječi se mi zdi, da sem,“ je mrko dodal. „Ni ječe na zemlji, ki bi ti zaprla duha,“ je odgovoril don Kamilo. „Osvobodi se strasti, ki človeka pehajo v zločin, in postal boš svoboden.“ Dete Jezus je ležalo pred Peponom, ki mu je dodal zadnje poteze s čopičem in ga položil na mizo zraven kipca Matere božje. Spokojni Jezuščkov obraz je vplival pomirjevalno na rdečega župana. Za hip je pozabil na občutek ječe. Spomnil se je na svojega sina, ki se je tiste dni učil božične pesmi in s jjonosom dejal: „Moj sin bo za božič deklamiral lepo božično pesem. Vem to, ker z mamo vsako noč, predno gre k počitku, ponavlja kitice. Je pač moj sin izreden talent,“ je vidno zadovoljen omenil to dejstvo. „To že vem,“ je postal don Kamilo spet poreden. »Tudi pesem, ki jo je škofu povedal, se je izborno Uaučil.“ „Molčite!“ se je Pepon razhudil. „To je bila zame ena najhujših žalitev, ki ste mi jih do sedaj zadali. Pa bo že še prišel čas obračuna.“ „Gotovo,“ je mirno pritrdil župnik. „Za plačilo in smrt časa nikdar ne zmanjka.“ Nato je postavil poleg Device, ki se sklanja nad Čele slovesnosti te znamenite tristoletnice; trajale bodo do pozne jeseni. Največji naval romarjev je bil v mesecu juliju za praznik sv. Ane. Ob slovesni otvoritvi tristoletnice se je zbralo pri Sv. Ani de Beaupre kakih 15.000 vernikov. Navzoč je bil tudi nadškof Roy iz Quebeca, ki je v svojem govoru dejal: „Tri stoletja pobožnosti do sv. Ane so priče globoke in preproste vere, ki je naš največji zaklad“ Nadškof Maurice Bau-doux iz St. Boniface, pa je isti dan blagoslovil tudi tri zvonove za baziliko sv. Ane. Romarjem se je pridružila tudi skupina gluhonemih iz okolice mesta Quebeca. To je bilo že trideseto vsakoletno romanje gluhonemih k svetišču sv. Ane de Beaupre. Borba za dostojen tisk V nedeljo, 15. junija 1958, je Liga presv. Srca v Oratoriju sv. Jožefa v Montrealu sklicala veliko javno zborovanje, katerega se je udeležilo okrog 100.000 članov te organizacije. Na zborovanju sta vernikom govorila montrealski nadškof kardinal Leger in justični minister Fulton. Kardinal je v svojem govoru med drugim dejal: „Mi smo izdajateljem pohuj-šljivih listov in magazinov napovedali odločen boj. Naš sveti oče papež nam je zaradi tega izrazil svoje občudovanje. Tisti, ki delajo s tem do- Detece, oslička in dejal: „Tale je Peponov sin; Devica je Peponova žena, in osliček, to si pa ti!“ „Tale je pa don Kamilo,“ se je znašel Pepon in postavil poleg oslička volovo podobo. „Med živalmi sva se vedno razumela,“ je don Kamilo zaključil razgovor s Peponom. Ta je odhajal zadovoljen domov. Noč je bila sicer temna, a v duši mu je bilo svetlo, kajti čutil je v sebi spokojni Jezuščkov pogled. Nehote je začel ponavljati besedilo božične pesmi, ki se je je učil njegov sin. Nato se je ustavil in dejal samemu sebi: „Ko mi jo bo povedal na sveti večer, bo to praznik za vso družino. In ko bo zmagala ljudska demokracija, bodo božične pesmi tako potrebne kot v sedanjih kapitalističnih časih. Sedaj jih spoštujejo; mi jih bomo pa proglasili kot obvezne za vso družbo.“ * Keka Pad pa je tekla mirno dalje, le ob nasipu je delala nekaj hrupa. Kajti tudi brzenje vode je pesem; pesem, ki se je pričela na dan stvarjenja in se bo zaključila šele ob koncu sveta. Vodi se nikamor ne mudi. Potrebuje tisoče in tisoče let, da zbrusi kamen v strugi in ko ga zbrusi, je tako, kot da bi se ne bilo zgodilo ničesar. Samo ljudje so tako nespametni, da hočejo drveti vedno z večjo naglico. Morda bodo čez čas že vozili z brzino več tisoč kilometrov na uro. In konec vsega drvenja ? Znašli se bodo kot njih predniki na koncu leta pred istim Jezuščkom iz mavca, ki ga je tovariš Pepon prepleskal in našel ob njem svoj srčni mir. KONEC bičke, so meseca marca tega leta rekli, da naš nastop ne bo dočakal jutrišnjega dneva. Naj dobro pomnijo, da se naša borba šele začenja. — Justični minister Fulton pa je povedal, da bo vlada sedaj določila, kaj pomeni pojem „obscenost“, to je, kdaj je mogoče reči, da je kaka knjiga ali časopis ali slika obscena, to je grda in nesramna. Vlada tudi misli na morebitna dodatna določila h kazenskemu zakoniku, ki določa kazen za javno po-hujševanje in javno ne-dostojnost. Justični minister Fulton je katoličan. Redovnice v Nemčiji Zadnje statistike o številu redovnic v Nemčiji so bile objavljene v letu 1920. Takrat je bilo v Nemčiji 60.000 redovnic. Ko so izvedli letos štetje, so ugotovili, da jih je nekaj nad sto tisoč. Kljub temu poudarjajo, da primanjkuje nun v starosti od 25 do 40 let. Pomanjkanje se čuti zlasti tam, kjer redovnice oskrbujejo bolnišnice in domove za starostno onemogle. Neki državljan je pred desetimi leti ogoljufal državo pri dohodninskih davkih. Toda vest ga je tako pekla, da ponoči ni mogel spati. Da bi vest potolažil, je vladi poslal 25 dolarjev s pripombo, da Če še vedno ne bo mogel spati, bo poslal še ostalo vsoto. * * * Gospodinja je šla te dni v trgovino, da bi nakupila za sto pesov živil. Ko je plačala, je vzdihnila: „Kako se časi spreminjajo! Pred desetimi leti bi potrebovala voz, če bi hotela vse vzeti s seboj, sedaj pa lahko kar vse v roki odnesem.“ Oče je vprašal svojega sinka, zakaj je moral ostati po pouku v razredu. Sinček: „Zato, ker se nikakor nisem mogel spomniti, kje so Azori.“ Oče: „Ali ti nisem že večkrat rekel, da pazi, kam deneš svoje svari, da jih boš lahko našel.“ « ^ ^ V New Yorku so v neki trgovini nedavno aretirali dve ženski, ker so misiili, da spadata k ciganski skupini, ki je po trgovinah kradla. Na policiji se je izkazalo, da sta ženski bili soprogi dveh delegatov i,z Pakistana, ki svojo državo zastopata pri organizaciji Združenih narodov. Obe ženski — ena je princezinja — sta bili oblečeni v svojo narodno nošo, ki se je bistremu policaju zdela sumljiva, pa je dami aretiral kot ciganki. Državni departamcnt se je radi tega moral uradno opravičiti. * * * Neki telegrafski uslužbenec, katerega žepi so bili prazni, je ponudil brivcu loterijski listek, če ga ostriže. Brivec ni dela opravil ravno z veseljem, a ostrigel je možaka vseeno. Drugi dan je tisti loterijski listek zadel glavno nagrado v znesku 6.000 dolarjev. * * * „Pridite hitro! Vaša žena je na stopnicah v kleti padla. V roki je imela steklenico, ki se je pri padcu razbila. Pri tem se je žena obrezala na roki'.“ „Za božjo voljo! Ali je padla, ko je šla v klet ali iz nje?“ „Šla je v klet. Zakaj pa to vprašanje?“ „Ker je bila steklenica gotovo še prazna,“ se je vidno oddahnil Miha. * * * Filip se je zbal velikega psa, ki ga je grdo olajal. Oče ga je hotel pomiriti, Pa mu je rekel: „Nič se ne boj! Ali ne veš, da psi, ki lajajo, ne grizejo!“ Toda Filip mu je odgovoril: „O da, jaz že vem to, ne vem pa, če ta pes to ve!“ Gost: „Koliko sodčkov piva stočite na dan?“ — Gostilničar: „Pet.“ — Gost: „Imam dober nasvet, kako bi napravili, da bi jih iztočili Šest.“ — Gostilničar: „No, in?“ — Gost: „Vrčke malo bolj pošteno točite.“ Ali krokodili vedno ugriznejo, kadar odprejo svoje žrelo? Ne, samo kadar ga zaprejo. Ali si res trdil o meni, da sem popoln tepec? Ne bo res, kajti na tem svetu ni nič popolnega. Zdravnik je pacienta dobro preiskal. Potem mu je pacient rekel: „Povejte mi po domače, kaj mi je.“ „Požeruh ste in preveč pijete.“ „Hvala!“ je rekel bolnik hvaležno in prav nič hud. „Sedaj mi povejte pa še po latinsko, da bom lahko obvestil o tem svojo ženo.“ Če hočeš denarnico ohraniti v čim boljšem stanju, je dobro, da jo čim manj jemlješ iz žepa. December št. 12 Leto XXVI duhovno življenje la vida e/piritual V tej številki: Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Hamon Falcon 4158, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intel. 574.991 Urejujejo: Jurak Jože Mali Gregor Šušteršič Marijan Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd Celoletna naročnina *a Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 110 pesov. Za Uruguay in druge države, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 140 pesov; ja U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, 625 Slovenci pozdravljajo novega papeža 626 Novi papež Janez XXIII. 627 Centinela de su epoca (,La Nacion”) 628 Zastalo je srce, a njegov duh živi dalje (S. A.) 631 Legija dostojnosti (prof. Geržinič) 635 Bogu naproti (J. K.) 637 „Pojdimo v Betlehem in poglejmo...“ (škof dr. Rožman) 639 Božji gorečnik 19. stoletja (Dr. Filip Žakelj) 643 Svetemu očetu v spomin (Gr. Mali) 644 Fant fantu (Stanko L.) 646 Ženske oči 646 Angelsko češčenje za molčečo Cerkev (Gregor Mali) 650 Po svetu 656 Meja (Gregor Hribar) 659 Gledam (Y1 Knotts) 660 Vesti iz domovine 667 Med Slovenci po svetu 673 Don Kamilo 679 Tri minute dobre volje ir Avstrijo 95-šilingov, *a Italijo 2000 lir, irugod pa protivrednost dolarja. Poverjeniki revije: ■jjo * 25* 4 auDUcnu. C#oc«*i4a ... N*. Itfl« Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ramćn Falcćn 4158, Bs. Aires Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil U. S. A.: „Familia“, ^116 Glass Ave, Cleveland, Ohio Kanada: fvan Mam, 33 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Fja Risorta 3, Trieste, Italia Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kämt.v. Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Avstralija: rev. Bernard Ambrožič, 66 Grdon Str., Paddington (Sydney! ' i h |... UU2U&SÜ ska tiskarna Salguero, Šjfuero 1506, Buenos Aires Desno: Jezero Pichl Traful, mirno zavetje heštevilnim divjim pticam in njih mlademu zarodu. Spomladi je tu gnezdo pri gnezdu. Spodaj: 130 km severno od Bariloč, na sredi poti proti San Martinu leži spokojno jezero Espejo. (Foto dr. Lojze Grzetič) Na zadnji strani: Slovenska Marijina cerkvica na mogočni koroški gori Dobrač. V ozadju Julijske Alpe. V adventu so jasne noči, v adventu Marija hiti čez gore zasnežene. V njen plašč je vtkana ljubo jutrna zvezda. Z večno Lučjo Marija gre k nam . . . Piščanc